SOCIALNO SKRBSTVO JE PODLAGA RAZVOJNE
SOCIALNE POLITIKE
PAVLA RAPOSA-TAJNSEK
Povzetek
Pretirano poudarjanje družbenih slu2b kot najustreznejšega okvira za
zadovoljevanje kolektivnih potreb ima poleg finančnih vrsto negativnih
posledic, med drugimi odvisnost in nemoč uporabnikov. Iz tega izvira ge-
slo opiranja na lastne moči, ki pa ima negativne in pozitivne implikaci-
je. Po eni strani vodi do rezidualnega in selektivnega pristopa v soci-
alni politiki in do fetišiziranja liberalne tržne usmerjenosti, po drugi
pa spodbuja interes za samoorganiziranje, angažiranje lastnih sredstev in
samoprodukcijo. Za socialno politko je bistveno, kako izkoristiti pred-
nosti formalnega in neformalnega sektorja, da bi omogočila ne le zagotav-
ljanje preživetja, ampak da bi spodbujala delo in razvoj, dopuščala dife-
renciacijo in preprečevala marginalizacijo. Da bi dosegli te cilje, bi
moralo biti socialno skrbstvo vključeno v enoten sistem socialne
varnosti.
Suuary
The overemphasizing of social services as the most suitable framework for
the satisfjring of collective needs has many negative consequences besides
financial ones', among others the dependency and powerlessne88 of users.
It is the real source of the slogan of selfreliance, which has positive
and negative implications as well. On the one hand it leads toward the
residual and selective approach in social policy and toward the fetishi-
zation of liberal market economy, on the other hajid it stimulates the in-
terest for selforganization, investment of private money £ind self-pro-
duction. The essential point for the social policy is how to use the ad-
vantages of both, formal and informal sector not only to make possible
survival but to stimulate work and development, to allow for differenti-
ation ajid to prevent marginalization. To reach these goals social care
system should be integrated into the unitary system of social welfare.
Družba, ki svojim članom ne more zagotoviti normalnih
standardov življenja, je obsojena na propad. Da bi prepre-
čila razpad skupnosti, prevzame družba odgovornost za obstoj
posameznika in poseže v njegove življenjske razmere. Takšna
družbena intervencija je bila prvotno omejena samo na
najbolj ogrožene pripadnike skupnosti, v zadnjem obdobju (od
146	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
začetkov socialnega zavarovanja pred stotimi leti) pa
družba definira vedno več dimenzij eksistence vsakega posa-
meznika kot svojo skrb in odgovornost. Družbena intervencija
obsega splošne rizike življenja, kot so bolezen, starost,
invalidnost, smrt hranilca ter druge rizike, ki izvirajo iz
specifičnih družbenih razmer, kakršne so na primer ekonomske
krize, družbene in tehnološke revolucije, vojne in ekološke
katastrofe; v najnovejšem obdobju pa se družbena interven-
cija širi v smeri kvalitete življenja ter usklajene ekonom-
ske in socialne politike. Na vseh teh podroCjih družba ne
sme prepustiti posameznika njegovim možnostim, temveč mora
zagotoviti takšno delitev in prerazporeditev razpoložljivih
družbenih sredstev, ki bo ustrezala kriteriju zadovoljevanja
potreb.^
Navedeno načelo je doseglo najvišjo stopnjo svoje
uresničitve v sistemih splošne socialne varnosti in obče
blaginje, za katere je značilen predvsem izreden razmah
družbenih dejavnosti. Potem ko je v šestdesetih letih našega
stoletja država blaginje dosegla svoj vrhunec, so se začela
pojavljati znamenja krize, ki se kaže na različnih pod-
ročjih: od ekonomske, vladne, fiskalne, do krize legitimno-
sti in krize "outputa".^ Navedenim oblikam, ki jih lahko
zasledimo tudi v krizi naših družbenih služb, dodaja Svet-
lih Se specifične vidike naše krize, ki se kažejo v krizi
upravljanja in krizi, ki jo povzroča enodimenzionalni raz-
voj naših družbenih služb. Družbene službe smo v pre-
teklosti obravnavali kot edino obliko zadovoljevanja skupnih
potreb, kar je privedlo do izrazite ekskluzivnosti teh služb
in do odklanjanja ali vsaj ignoriranja drugih oblik
družbenih dejavnosti (neformalne oblike, prostovoljno delo,
privatna dejavnost).
Pretirano poudarjanje družbenih služb kot najustrez-
nejšega okvira za zadovoljevanje koletivnih potreb je poleg
čedalje večjega finančnega bremena povzročilo Se druge
negativne posledice, med katerimi sta tudi naraSčajoča
odvisnost in nemoč uporabnikov, ki se v nasprotju s formalno
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	147
izraženo samoupravno pozicijo počutijo v izrazito podrejenem
položaju, ne le do države temveč tudi do strokovnih služb in
samoupravne organiziranosti na tem področju. Navedena odvis-
nost je postala pomembna ovira v procesu prestrukturiranja
družbenih dejavnosti, v katerem se poleg zahtev po racio-
nalnejšem delovanju družbenih služb in zmanjšanju sredstev
za skupne potrebe pojavljajo tudi stališča o tem, da naj se
vsakdo opre predvsem na lastne moči, medtem ko se bo
družbena intervencija reducirala na najmanjšo možno mero. To
je tako imenovani rezidualni oziroma selektivni pristop, po
katerem naj bi družba intervenirala šele v primeru, ko
odpovesta osnovna mehanizma zadovoljevanja potreb ljudi, to
sta trg blaga in storitev ter medsebojna pomoč v dru-
žinskih in drugih skupnostih. V določenem obsegu je bilo se-
lektivno načelo prisotno tudi v dosedanjem razvoju naše
socialne politike, v-kateri so se prepletali vsi trije mo-
deli, ki jih je opredelil Titmuss:^ selektivni, industrijski
(ki daje izrecno prednost zaposlenim) in univerzalni oziroma
institucionalni model, ki se je v jugoslovanski povojni
družbi povezoval z načelom distributivnega egalitarizma^, ki
zahteva uresničevanje enakih pravic za vse ljudi. V
nasprotju s tem pa se v zadnjem času pojavlja fetišizacija
liberalistične tržne usmerjenosti, po kateri je vsak sam
odgovoren za svojo blaginjo, ki jo lahko doseže s pomočjo
trga ali družinske vzajemnosti.
Vzroki, ki so privedli do navedene idejne preusmeritve,
so različni. Na prvem mestu so verjetno ekonomski razlogi.
Visoki stroški za zadovoljevanje socialnih potreb prebi-
valstva in za delovanje razvojnega sistema družbenih dejav-
nosti so postali pretežko breme celo za najbolj razvite go-
spodarske sisteme, ne le za države, ki so na robu gospodar-
skega zloma. Tendenca, ki se je uresničevala v času razcve-
ta države blaginje, da so se socialni programi širili hitre-
je kot ekonomska podlaga za njihovo uresničevanje, je pri-
vedla sisteme vsesplošne blaginje v globoko krizo, iz katere
iščejo izhod v redukciji programov in sredstev za zado-
4	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
voljevanje skupnih potreb, kar se v osemdesetih letih dogaja
tudi v naši družbi.
Gotovo ne moremo zanikati, da sta socialna varnost in
blaginja prebivalcev težko breme za naše obubožano gospo-
darstvo. Pri tem je poseben problem delovno intenzivna nara-
va proizvodnje storitev v okviru vseh socialnih skužb, kjer
zaradi osebne obravnave uporabnikov produktivnosti ni mogoCe
stalno povečevati, če nočemo zmanjšati kvalitete uslug, zato
je potrebno za enako količino storitev dajati vedno več
sredstev, če naj plače zaposlenih v družbenih dejavnostih
sledijo plačam v industriji, kjer se produktivnost lažje
povečuje.5 Sama narava dela z ljudmi vpliva na visoke stro-
ške družbenih služb, ki jih lahko znižujemo le do določene
mere, česar se v modernih družbah tudi zavedajo.
Zanimivo bi bilo ugotoviti, v kolikšni meri se navedene
spremembe v vrednostni orientaciji socialne poltike pove-
zujejo z nasprotji med razvitimi in manj razvitimi okolji,
tako kot navaja Pusič za svetovne razmere.® Meni namreč, da
se zaradi zahtev nerazvitih držav po prerazdelitvi sve-
tovnega bogastva v njihovo korist razvite dežele zatekajo h
geslu, naj se vsaka družba opira na lastne moči, to načelo
pa uveljavljajo tudi v odnosu do lastnih državljanov.
Tretjo vrsto razlogov, ki vplivajo na poudarjanje odgo-
vornosti ljudi za njihovo lastno usodo, pa lahko povežemo s
težnjami po demokratizaciji družbe, po večjem vplivu upo-
rabnikov na delo institucij in po večji avtonomiji posamez-
nika, ki želi zmanjšati svojo odvisnost od skupnosti. Gre
torej za večjo samostojnost ljudi, ki so postali ob razviti
družbeni pomoči vedno bolj odvisni od države in posameznih
družbenih institucij. To je bilo Se zlasti izrazito v socia-
lističnih državah, ki so enostransko razvijale družbene
službe kot edino sprejemljivo obliko zadovoljevanja potreb,
ki je omogočala najvišjo stopnjo kontrole tako nad uporab-
niki kot tudi nad izvajalci storitev.
V tem dejstvu se skriva tudi del odgovora na vprašanje,
zakaj so socialistične družbe poskušale čim več družinskih
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	149
funkcij prenesti v družbeno oziroma državno sfero, pri tem
pa zanemarile, v nekaterih primerih pa celo ovirale razvoj
samoorganiziranja in samopomoči, čeprav teh oblik niso mogle
povsem zatreti. Večji del bremen pri varstvu nemočnih članov
družine je vedno ostajal na njenih ramenih, zato je družina
morala iskati pomoč na neformalni ravni.
Ob zahtevah, naj se vsakdo opre na lastne sile in ob
težnjah po razbremenjevanju gospodarstva z zmanjševanjem
sredstev za delo družbenih dejavnosti, se povečuje interes
za samoorganiziranje ljudi, za angažiranje lastnih sil in
sredstev, delno preko trga, delno preko samoprodukcije in
samopomoči ter prostovoljnega dela v skupnosti. Navedenih
tendenc ne smemo obravnavati zgolj z vidika strategije
racionalizacije in komercializacije oziroma le kot pritisk
države na že tako prepbremenjene družine in posameznike. V
razvoju neformalnih oblik medsebojne pomoči in samopomoči v
družini, soseski, med prijatelji in v lokalni skupnosti
moramo videti tudi pozitivno stran tega dogajanja, ki se
izraža v večji neodvisnosti od institucionalne pomoči,
zmanjševanju birokratskih in avtoritarnih odnosov v družbi,
večji kvaliteti in fleksibilnosti pri zadovoljevanju potreb,
bolj diferenciranemu zadovoljevanju specifičnih potreb itd.
Iniciativa ljudi, ki se sprošča na področju neformalne
pomoči in prostovoljnega dela je tudi izjemno pomemben
faktor demokratizacije družbe, saj se prav preko takšnih
oblik gradi tisto, čemur pravimo civilna ali samoupravna (v
pravem pomenu besede!) družba.
Vendar pa dometa neformalne pomoči ne smemo precenjevati.
Upoštevati moramo, da temelji medsebojna pomoč v okviru
sorodniških, sosedskih in prijateljskih mrež na načelu reci-
pročnosti, ki ni nujno simetrična: to pa pomeni, da so lahko
posamezniki, ki potrebujejo pomoč, pa nimajo možnosti povra-
čila, izključeni iz mreže medsebojne pomoči, ali pa se naha-
jajo v položaju odvisnosti od tistih, ki jim nudijo mate-
rialno pomoč, varstvo, nego in druge usluge. Navedena odvis-
nost utegne biti celo bolj boleča od tiste, ki jo povzroča
150	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
institucionalna pomoč, ki je podvržena strokovnim in družbe-
nim kriterijem ter formalni kontroli. Različne oblike ne-
formalne in polformalne pomoči (med te spada predvsem pro-
stovolj no delo v lokalni skupnosti) torej niso nadomestilo
za institucionalizirano pomoč, ki jo družba zagotavlja po
načelu univerzalnih pravic ali selektivnega pristopa. Obe
vrsti pomoči se lahko uveljavita le ena ob drugi, sta torej
komplementarni, ne pa izključujoči.
Podobna ugotovitev velja za razmerje med družbenim in
komercialnim sektorjem oziroma med storitvami, ki jih nudijo
družbene službe na osnovi programov in storitvami, ki se po
načelu ponudbe in povpraševanja ponujajo na trgu. Trga sto-
ritev v naši družbi doslej skorajda ni bilo; svobodna menja-
va dela je potekala na ravni organizacij ne pa posamez-
nikov. Zaradi strahu pred povečevanjem družbenih neenakosti
smo tržne odnose na tem področju obravnavali le kot izhod v
skrajni sili. Prej navedena preorientacija vrednostnih načel
pa je privedla do drugačnih pogledov na vlogo komercialnega
sektorja. Namesto distributivnega egalitarizma, ki izhaja iz
enakih pravic za vse (preko uslug družbenih služb), se
krepijo razmišljanja o uveljavljanju drugačnega sistema, ki
ga označujejo kot "pluralizem blaginje" in ki po načelu
"enakosti v različnosti" zmanjšuje prevladujočo vlogo države
pri zagotavljanju blaginje v korist komercialnega ter
neformalnega in prostovoljnega sektorja.'Za socialno po-
litiko je bistveno vprašanje, kako izkoristiti prednosti
vsakega posameznega sektorja ob smotrni kombinaciji vseh
sektorjev, ne pa vprašanje, kateremu sektorju dati prednost
kot temelju socialne blaginje. Dopolnjevanje različnih oblik
zagotavljanja socialne varnosti in blaginje ter njihovo
medsebojno učinkovanje zmanjšuje dilemo, ali je socialno po-
litiko možno graditi na tržni usmerjenosti, ki ob predpo-
stavki, da je trg edini racionalni in učinkoviti alokator
blaga in storitev, vodi v temeljito zmanjševanje državne so-
cialne politike in reprivatizacijo javnega sektorja po vzoru
thacherizma in reaganizma.® Očitno je, da sedanje potencira-
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	151
nje trga, ki smo mu priča v posameznih ekstremnih razmi-
šljanjih, ne more biti dolgoročnejša usmeritev, prav tako pa
je nerealno pričakovati, da se bomo v naši družbi lahko
izognili zahtevam po večji ekonomski učinkovitosti na vseh
področjih, ne le v gospodarstvu, zato se komplementarnost in
smotrna kombinacija vseh sistemov socialne blaginje ponuja
kot rešitev, uporabna tudi v naših razmerah.
Osnovno vprašanje naše socialne politike je oblikovanje
celovitega sistema, ki bo omogočal Se kaj več od zago-
tavljanja preživetja; sistema, ki bo spodbujal delo in
razvoj, ki bo dopuščal diferenciacijo po delovnem načelu in
hkrati preprečeval dolgoročno marginalizacijo ter s tem
intergeneracijsko stratifikacijo. Takšna socialna politika
bo nudila več svobode in manj varnosti tistim, ki tega ne
zmorejo.^ To pa pomeni, da mora družba celo bolj kot doslej
upoštevati načelo, da ima vsakdo pravico do pomoči, vendar
ne na osnovi enakih pravic, ki jih že doslej ni bilo mogoče
zagotoviti, temveč na podlagi diferenciranega pristopa, ki
bo dajal prednost potrebam otrok in mladine, kjer bi morali
vztrajati pri načelu zadovoljevanja dejanskih, ne pa mini-
malnih potreb. V skladu s tem je treba uveljaviti načelo, da
otroci niso zgolj zasebna zadeva staršev in da mora družba
imeti pregled nad potrebami in pravicami otrok tudi v
družinski sferi. Pri otrocih ne bi smeli odstopiti od
načela, da mora družbena pomoč pokrivati dejanske potrebe
rasti in razvoja, v vseh drugih primerih pa tega ne bo
mogoče zagotoviti, temveč bo pomoč zagotavljala le minimum
eksistence. V nobenem primeru pa človeku ne bi smeli odreči
vsaj minimalne pomoči, zato bo treba razvijati tudi takšne
oblike, ki smo jih v preteklosti "odpisali" kot nevredne
socialistične družbe (zatočišča, razdelilnice hrane). So-
cialno skrbstvo bo v teh razmerah moralo svoj minimalni
program usmeriti na zagotavljanje minimalnih pogojev pre-
živetja, kar velja za denarno pomoč kot edini in dopolnilni
vir, za začasne in enkratne denarne pomoči ter oskrbo v
socialnih zavodih ali pomoč na domovih uporabnikov.
152	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
Navidezno krutost navedenih zahtev morajo ublažiti drugi
programi socialne varnosti, ki bodo dopolnjevali socialno
skrbstvo, ki lahko zagotavlja samo najnujnejše. Ti programi
morajo vključevati vsa področja socialne varnosti, v katerih
je zajeto tudi socialno skrbstvo. Ce gre pri skrbstvu le za
ohranjanje eksistence, pa morajo programi socialne varnosti
ohranjati delovne potenciale in spodbujati razvoj človekove
samostojnosti in ustvarjalnosti, zato se ne bi smeli redu-
cirati na vzdrževanje obstoječega. Kot primer naj navedem
področje zaposlovanja, kjer bi morali vsem brezposelnim,
tudi iskalcem prve zaposlitve, omogočiti dovolj visoko
denarno nadomestilo, da bi z njim lahko aktivno iskali zapo-
slitev oziroma druge možnosti eksistence, obenem pa bi jim
morali zagotoviti strokovno pomoč pri iskanju teh možnosti.
Posebej bi morali nagraditi pripravljenost brezposelnih, da
se začasno vključijo v različne programe prostovoljnega dela
v skupnosti. Navedena relativno ugodna denarna nadomestila
bi morala biti časovno omejena, da bi tako pri posamezniku
in pri strokovni službi spodbudili aktivno reševanje
problema. Podobne kriterije bi morali uveljaviti tudi na
drugih področjih socialne varnosti, kjer bi moral biti
poudarek ravno tako na strokovni pomoči, ki naj okrepi
samostojnost, ne pa ohranja in povečuje odvisnost (stano-
vanjska politika, otroško varstvo in družinska politika, po-
kojninsko-invalidsko zavarovanje). Ob tem pa ne smemo spre-
gledati dejstva, da so mnogi problemi, s katerimi se sreču-
jejo ljudje in strokovne službe, zelo zapleteni in težko
rešljivi, zato je treba ob preverjanju učinkov družbene
pomoči upoštevati možnost, da z različnimi oblikami pomoči
zgolj pomagamo preživeti ljudem, ki svojih problemov ne
morejo učinkovito rešiti (če je taka radikalna rešitev sploh
možna). Pri tem ni mišljena le fizična eksistenca, temveč
funkcioniranje posame znika v družiniin družbenem okolju.
Reduciranje socialnega skrbstva na zagotavljanje mini-
malnega preživetja zastavlja vrsto vprašanj v zvezi z
organizacijo te dejavnosti. Menim, da smo pri oblikovanju
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	153
samoupravnih interesnih skupnosti nehote naredili medvedjo
uslugo socialnemu skrbstvu, ko smo ga formirali kot posebno
podroCje interesnega organiziranja. Ce skrbstvo izdvojimo iz
širšega sistema socialne varnosti, ga nujno postavimo v
obrobni položaj, tudi če pustimo ob strani probleme stigma-
tizacije, ki so povezani s položajem odvisnosti prejemnikov
pomoči od nosilcev družbene moči. Z izoliranim obravnavanjem
eksistenčnih vprašanj onemogočimo integralno obravnavanje
življenjskih problemov ljudi, ki so tudi v socialnem
skrbstvu že izgubili izključni prizvok sociale in socialne
patologije in se razširili na povsem "normalne" rizike živ-
ljenja> ki jim je lahko izpostavljen sleherni član družbe.
Socialno skrbstvo bi torej morali organizirati skupaj z
drugimi področji socialne varnosti, kar bi ljudem olajšalo
kontrolo in pregled nad različnimi oblikami družbene pomoči
ter omogočalo večji vpliv uporabnikov, ki ga v novi orga-
niziranosti nikakor ne bi smeli vnaprej izločiti. Pri tem bi
morali upoštevati pozitivne rešitve in izkušnje iz pretekle-
ga obdobja, saj ni realno pričakovati, da bi lahko gradili
nov sistem samo na ta način, da bi porušili vse obstoječe.
Integracijo socialnega skrbstva v sistem socialne
varnosti mora spremljati tudi integracija vseh oblik pomoči
v enotno strokovno službo, ki bi ravno tako morala izhajati
iz dosedanjih rešitev, ki so že dale nekaj koristnih
rezultatov. Na ta način bi omogočili enotno obravnavanje
potreb družin in posameznikov in celovito pomoč ter zaSčito
interesov ljudi pred negativnimi posledicami uvajanja tržnih
zakonitosti in drugih protislovij družbenega razvoja.
Posamezni avtorji opozarjajo, da ne bomo mogli uvesti
trga delovne sile, če ne bomo zagotovili sistemskega varstva
delavskih interesov (drugačen sindikat). Podobno pa velja
tudi za podroCje socialne varnosti: če ne bomo uveljavili
pravice do pomoči, bodo socialni problemi onemogočili gospo-
darsko in družbeno reformo. Pomoč pa ne sme ohranjati in
povečevati odvisnosti posameznika, temveč mu mora družba
stati ob strani, da bo lahko razvil in uveljavil svoje spo-
154	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
sobnosti. Tovrstne pomoči je bilo doslej veliko premalo,
upam pa si trditi, da celo tiste pomoči, ki zgolj ohranja
eksistenco posameznika, v dosedanjem sistemu distributivne
enakosti ni bilo dovolj za vse, ki so jo pogrešali. Da bi
lahko zagotovili pomoč vsem, ki jo bodo potrebovali, bomo
morali na področju socialne varnosti podobno kot na drugih
področjih družbenih dejavnosti kombinirati vse prej navedene
oblike zadovoljevanja potreb, ne da bi vnaprej favorizirali
ali izključevali katerokoli od teh oblik.
V zvezi s tem se v posameznih lokalnih skupnostih in
strokovnih službah že pojavljajo nove oblike, kot so prosto-
voljno delo in samopomoč, povezovanje tistih, ki potrebujejo
določene usluge in tistih, ki so jih pripravljeni nuditi na
komercialni osnovi (ob posredovanju in s tem tudi kontroli
družbe) in podobno. Pričakujemo pa lahko tudi druge oblike
samoorganiziranja in osebne iniciative ljudi vključno z raz-
vojem privatnega sektorja na tem področju. Da bi lahko raz-
vijali iniciativo ljudi in s svetovalnim delom ter drugimi
storitvami pomagali ob najrazličnejših življenjskih težavah,
bi morali v zagotovoljene univerzalne programe zapisati tudi
pravico ljudi do teh storitev in odgovornost družbe za
razvijanje dopolnilnih programov na neformalni in prosto-
voljni podlagi.
OPOMBE IN VIRI
1.	E. Pusid. Socialna politika 80-tih izmedu potreba i
mogučnosti. Sociološki pregled, Beograd, Vol. XXI, 1987, 1-
2.
2.	I. Svetlik, Od segmentiranih družbenih dejavnosti k
pluralnemu sistemu blaginje. Prestrukturiranje družbenih
dejavnosti. Raziskava Inštituta za sociologijo, Ljubljana
1988.
3.	R. Titmuss, Social Policy: An Introduction. Georg
Allen and Unwin,London 1974.
4.	J. Zupanov, Znanje, društveni sistem i klasni interes,
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	155
Naše teme, 703, Zagreb 1987.
5.	I. Svetlik, Prestrukturiranje družbenih dejavnosti -
predštudija, IB-Revija za planiranje, 1987, 8.
6.	E. Pusid, isti vir
7.	Z. Kolarič, I. Svetlik, Jugoslovanski sistem blaginje
v pogojih ekonomske krize, IB-Revija za planiranje, 1987, 8.
8.	M. Ružica, Socijalna politika 80-tih: Kontinuitete ili
promena strategije. Sociološki pregled, XXI,1987, 1-2.
9.	V. Rus, Slovenci in intergeneracijska socialna
politika. Nova revija, VI, 1987, 57.
Pavla Rapoša-Tajnšek, diplomirana sociologinja, višja pre-
davateljica, Višja šola za socialne delavce, SaranoviCeva 5,
61000 Ljubljana