Revijalno srečanje šolskih zborov
Tako kot minula leta smo tudi letos lahko prisluhnili dosežkom devetih otroških in sedmih mladinskih zborov, ki so nastopili v torek, 17. in v četrtek, 19. maja 1988 v občinskem kulturnem domu Španski borci.
•  Z   otroškimi   zbori   so   se predstavili: Terezija Černe z OŠ Družine Kefer, Oliva de Corti z OŠ II. grupe odredov, Dragica Žontar   in   Stefka   Kozamernik z OŠ Edvarda Kardelja ter Nadja Cetinski z OŠ Adolfa Jakhla.
#   Mladinskim zborom so diri-girali Gani Bučinca - OŠ Nove Jarše, Saša  Frelih - OŠ  Kette Murn, Silva Jakob - OŠ Edvarda Kardelja in Marija Urbančič, ki je predstavila mladinski zbor Glas-bene šole Moste.
•   Pohvaliti pa velja zborovo-dje, ki so nastopili z otroškim in mladinskim zborom; to so Te-odor  Kalinšek  z  OŠ  Leopolda Mačka - Boruta, Liljana Stepic z OŠ Toneta Trtnika - Tomaža, ter dolgoletna in verjetno po času delovanja najstarejša med vsemi - Ana Zupan, ki je dirigirala pev-cem OŠ Vide Pregarc.
#   Na dveh preprostih vendar prijetnih koncetih smo slišali pi-sano programsko paleto:  enajst slovenskih Ijudskih in dvaindvaj-set slovenskih umetnih pesmi, po eno medjimursko in madžarsko ljudsko pesem ter trinajst pesmi tujih skladateljev, med katerimi je   doživela   Pergolesijeva   Zlata roža kar tri izvedbe.
Na povsem spodoben način so se mladi zboristi in njihovi zboro-vodje spomnili dveh slovenskih skladateljskih »okrogloletnikov«, ko so zapeli po nekaj pesmi 60-letnega Jakoba Ježa in 80-letnega Pavla Šivica.
Glasbeniškim, oziroma zborov-skim bralcem ni moč skriti stati-stično obarvanega zapisa, saj revi-jalno srečanje ni niti tekmovanje, niti koncertantnost tiste vrste, ki jo pričakujemo in zahtevamo od naših nacionalno - reprezentanč-nih zborovskih sestavov, da bi se lahko •spuščali v ne vem kakšne strokovne razčlembe. Za kaj ta-kega nimajo domala nobenih po-gojev, niti glasovnih, niti strokov-nih, časovnih in prostorskih, še najmanj pa gmotnih - kar vse je brezpogojno potrebno, da lahko vzgojimo tak pevski ansambel.
Bolj nam gre torej za vzbujanje Ijubezni do naše zborovske pe-smi, ki je in bo (poleg jezika!) naša narodnostna bit, ali drugače rečeno - naša nacionalna identi-teta. Res pa je, da bi v tej smeri lahko napraviii več, če bi splošno dmžbene in gospodarske razmere ne odmevale senčno tudi natem področju.
Vsemu navkljub pa menimo, da bi ta ali ona pomanjkljivost vendarle lahko bila presežena; de-nimo, da pevci ne izražajo veselja, vedrine,... in se »držijo« res-nobno kot na pogrebu, ali da zbo-rovodkinja »vztrja« za klavirjem kljub temu, da je organizator sre-čanja preskrbel priznanega piani-sta Boruta Lesjaka za klavirsko spremljavo vsem otroškim zbo-rom, ali pa, da se zborovodja ne domisli ponoviti kratke otroške pesmice ob tem, ko tarna, kako je
kratkosapria, itn. Tudi kakšna »nova« upevalna vaja z določenim smotrom ne bi škodila temu ali onemu zboru, ker se sicer v nedo-gled ponavljajoča se prej ko ne sprevrže v rutinsko nujo, ki je sama sebi namen; da kdaj pa kdaj spremenimo intonacijo posa-mezne pesmi, sicer se nam v zbor prikrade harmonska nečistost, ki
je sčasoma več ne slišimo, tako da postane naučeno razglašena, itn.
Vse to in še kaj smo nekoč že obvladovali na nekdanjih ljub-ljanskih zborovskih srečanjih v Pionirskem domu pred dobrimi dvajsetimi leti, česar se posa-mezne zborovodkinje zagotovo še spomnijo.
Prof. Miro Kokol