66
S.  L.  Mozirski :  Naročilo.
In kip najlepši je gotov, Kar duh jih storil je njegov. Od zemlje solnce se poslavlja, Svoj  zadnji žar zarumeneli Upre v obraz Marije beli  — Z nasmehom usten njega svit V čarobno je krasoto zlit  .  .  . Menih vsak celico ostavlja Hiti na vrt,  da zre veselo Zavrženo nebeško delo. Iz hiš okolo samostana Vrd h kipu tolpoma ljudje", Kot da poslednjikrat žele" Navžiti se nocoj lepote, Nagledati se te krasote, Ki bila jim doslej neznana. In vse jedini jeden klik : »Bog živi te, umeteljnik!«   —•   — Užiga zvezd  se  prvih plam, Ob  kipu je umetnik sam. Poklekne, solzo z lic obriše, Hvaležno k Bogu glasno  vzdiše:
»Zahvaljam Te, mogočni Bog,
Ker vodil si mi delo  rok !«
A zdajci, kot da ga od tal
Besneč je vrgel morski val,
Kipar kriče" ob kip se dvigne,
V obraz mu bledi  ogenj  švigne :
»Kaj vidim?  .  .  .  Sveti ta obraz
Od davno v srci nosim jaz :
Ta stas in lice to čarobno
Pri ljubljenki sem svoji zrl,
Ki v nji  prevaran bil sem zlobno  .
Ti vredna nisi, da Kraljice
Ljubezni slično ti je lice,
Ki se nezvesta bahaš ž njim   —
Zatorej naj je razdrobim!   .   .  .«
Završeno je delo blazno, Kipar omahne onemel, Ker dušo  mu  in srce prazno Mrak mislij  temnih je obšel .  .  . Ob samostanu čuješ klik; »Zblaznel je naš umeteljnik !«
Rastislav.
A
Naročilo.
e  prisezaj,  dete,  mi nikar, Da zame" gori tvoj srčni žar, Več kot  ljubko-laskav tvoj  obet Deje mi en sam iskren pogled!
Ne pošiljaj  pestrih  mi  cvetov, Kaj  mi šopek, kaj mi  trak njegov ? Več kot teh spominkov mil šepet Deje mi en sam iskren pogled !
Kar ti čustev srčece goji. Tajno v srci vsako naj živi, Saj visoke duše tvoje vzlet Kaže mi en sam iskren pogled !
S.  L.  Mozirski.