HENRY FORD MEDNARODNI JUD ZALOŽBA MAVRICA WWW.KNJIZNA-POLICA.SI Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=304937728 ISBN (.epub): 978-961-6282-71-0 ISBN (.mobi): 978-961-6282-72-7 KOLOFON e-knjiga Avtor: Henry Ford Originalni naslov: The International Jew Naslov: Mednarodni jud Prevod: Marjan Furlan Založnik: Mavrica d.o.o., Celje Izzid: 2020 MPC z DDV: 12,99 € Format: .epub .mobi Izdaja: elektronska izdaja URL: www.biblos.si www.knjizna-polica.si www.e-eMKa.si PRVI DEL: MEDNARODNI JUD, KLJUČEN SVETOVNI PROBLEM Uvod Jud po značaju in kot poslovnež Nemški ukrepi proti Judom Zgodovina Judov v ZDA Judovsko vprašanje – dejstvo ali utvara? Protisemitizem – ali se bo pojavil v ZDA? Judovsko vprašanje se pojavi v časopisju Arthur Brisbane priskoči na pomoč Judom Ali obstoja jasen judovski svetovni program? Zgodovinske osnove judovskega imperializma Uvod v judovske »Protokole« »Judovsko« ocenjevanje človeške narave nejudov Judovski Protokoli že oznanjajo delno izpolnitev načrta Judovski načrt, da z »idejami« povzročajo družbene razkole Ali so Judi predvideli izbruh svetovne vojne? Ali je judovski »kahal« sedanji »sovjet«? Vplivi Judov v kmetijstvu Ali Judi nadzirajo svetovni tisk? Ali to razloži judovski vpliv v politiki? Vsejudovski pečat na »rdeči Rusiji« Judovska podpora boljševizmu DRUGI DEL: JUDOVSKE DEJAVNOSTI V ZDA Uvod Kako Judi v ZDA prikrivajo svoj vpliv in številčnost? Judovske izjave o vprašanju »Ali so Judi ljudstvo?« Judi proti nejudom v newyorških finančnih krogih Vzponi in padci judovske finančne moči »Ameriški Disraeli« – izjemno vpliven Jud Cilj judovske diktature v ZDA Judovski kralji bakra žanjejo velikanske vojne dobičke Judovska prevlada v ameriških gledališčih Vzpon prvega judovskega gledališkega trusta Kako so Judi kovali dobiček iz protijudovskih protestov Judovski pogled na problem igranega filma Judovska prevlada v svetu igranega filma New York v primežu judovske kehillah Judovske zahteve po »pravicah« v Ameriki »Judovske pravice« trčijo ob ameriške pravice »Judovska pravica«, da v šolah ukinejo nekatere študije Britanski predsednik Disraeli opiše Jude Predsednik Taft se je nekoč poskušal upreti Judom in kako mu je spodletelo Zgodilo se je nekemu neodvisnemu časopisnemu založniku Zakaj poročilo Morgenthaua o Poljski ni všeč Judom Judi izkoristijo mirovno konferenco za onemogočanje Poljske Trenuten status judovskega vprašanja PRVI DEL UVOD Zakaj naj bi razpravljali o judovskem vprašanju? Zato, ker je prisotno, in zato, ker njegov pojav v razmišljanju Američanov kliče po rešitvi težave, ne pa zato, da bi se nadaljevale slabe okoliščine, kakršne se v zvezi s tem vprašanjem pojavljajo v drugih državah. Judovsko vprašanje je v ZDA prisotno že dalj časa. Sami Judje so se tega zavedali, nejudi pa ne. V naši domovini so bila obdobja, ko je to vprašanje prišlo v ospredje z nekakšno mračno silovitostjo, ki je naznanjala temnejšo prihodnost. Mnoga znamenja napovedujejo, da se nam približuje akutno stanje. Judovsko vprašanje se ne dotika zgolj splošnih stvari, kot so upravljanje s financami in trgovino, zloraba politične moči, monopol nad stvarmi življenjskega pomena, avtokratsko upravljanje z novicami, ki jih prebirajo Američani, ampak posega tudi na področja kulture, s čimer se dotika samega bistva ameriškega življenja. To vprašanje sega tudi v Južno Ameriko in preti, da bo postalo pomemben dejavnik v panameriških odnosih. V precejšnjem obsegu se prepleta z organiziranim in preračunanim neredom, ki muči mnogo današnjih držav. Ni se pojavilo nedavno, njegove korenine pa so globoke, in dolga preteklost tega vprašanja je uravnotežena s preroškimi upi in programom, ki obsegajo zelo določene in ustvarjalne poglede na prihodnost. Ta knjiga je delna zabeležka iz raziskave o judovskem vprašanju. Natisnjena je, da bi se zainteresirani bralci lahko poučili o podatkih, ki so bili objavljeni v časopisu The Dearborn Independent pred 1. oktobrom 1920. Povpraševanje po kopijah omenjenega časnika je bilo tako veliko, da so zelo hitro pošle, enako kot zelo veliko število knjižic, v katerih je bilo natisnjeno prvih devet člankov iz celotnega niza. Raziskava se nadaljuje in članki se bodo pojavljali kot do sedaj, vse dokler delo ne bo opravljeno. Vodilo tega dela je preprosta želja, da ljudi seznanimo z dejstvi. Seveda so nam pripisovali tudi drugačne motive. Predsodki ali kakršna koli oblika antagonizma nikakor ne morejo biti dovolj močni, da bi podprli takšno raziskavo. Še več: če bi obstojal kak nizkoten motiv, bi se prav gotovo pojavil tudi v samem delu. Verjamemo, da bodo bralci ugotovili, da gre predvsem za ton teh člankov. V njih kot zavestni sovražniki vsega, kar Anglosasi dojemamo kot civilizacijo, ne bomo prizanašali mednarodnemu Judu in njegovim satelitom, enako kot to ne bomo prizanašali nerazmišljajoči množici ljudi, ki branijo vse, kar dela Jud, preprosto zato, ker so jo naučili, da je vse, kar naredijo judovski voditelji, judovsko. Ta niz člankov prav tako ne sloni na zgrešenem čustvu o bratstvu in opravičilu, kot da bi bila dvomljiva težnja preteklih dogodkov v svetu zgolj po naključju judovska. Navajamo dejstva, kakršna smo odkrili; že to je zadostna zaščita pred predsodki ali premočnim čustvenim odzivanjem. Prvi del nikakor ni zaključek zadeve, Bralstvo le postopno uvaja v tematiko. V nadaljnjih člankih bo jasneje objavljen celoten obseg naše raziskave. Oktober 1920 JUD PO ZNAČAJU IN KOT POSLOVNEŽ »Med poudarjenimi umskimi in moralnimi lastnostmi Judov lahko omenimo njihov odpor do težjega ali garaškega fizičnega dela, močno navezanost na družino ter izrazito rasno pripadnost, močno religioznost, hrabro napovedovanje prihodnosti in mučeništvo namesto pionirskega in vojaškega duha, izrazito sposobnost preživetja v neugodnih razmerah, kombinirano z veliko sposobnostjo za ohranjanje rasne solidarnosti, sposobnost za izkoriščanje tako posameznika kot družbe, spretnost in premetenost pri špekuliranju in na splošno v denarnih zadevah, orientalsko ljubezen do lastnega razkazovanja in veliko razumevanje za moč, vpliv in ugodnosti družbenega položaja, zelo visoko povprečje intelektualnih zmogljivosti.« The New International Encyclopedia. Po vsem svetu je Jud znova v središču pozornosti. Njegovo pojavljanje v finančnih, političnih in družbenih krogih je bilo po svetovni vojni tako vseobsežno in osupljivo, da so ljudje znova začeli temeljito preučevati njegovo mesto, vpliv in namen v svetu, marsikdaj v sovražnem tonu. Preganjanje ni za Juda nič novega, medtem ko je novo zavzeto preučevanje njegovega značaja in nadnacionalnosti. Več kot dva tisoč let je trpel zaradi, recimo temu, nagonskega protisemitizma drugih ras, vendar ta antagonizem ni bil nikoli razumski niti se ni mogel predstavljati kot nekaj razumskega. Dandanašnji pa se je Jud, takšen kot je, znašel pod mikroskopom ekonomskega opazovanja, da bi se lahko opredelilo in razumelo razloge za njegov vpliv, ločenost od ostalih in njegovo trpljenje. V Rusiji ga obtožujejo, da je vir boljševizma; obtožba je resna ali pa tudi ne, odvisna od krogov, iz katerih prihaja. Mi, Američani, ko poslušamo goreče govore in napovedi mladih judovskih prerokov o družbenih in industrijskih reformah, lahko hladno ocenjujemo, kaj bi se lahko zgodilo. V Nemčiji ga obtožujejo, da je povzročil propad cesarstva in pojavila se je zelo pomembna literatura, kjer navajajo veliko dejstev, ki bralcu dajo misliti. V Angliji ga obtožujejo, da je dejansko postal svetovni vodja in je kot nekakšno »nadljudstvo« zavladal drugim ljudstvom; da je zavladal z močjo zlata in izigravanjem ljudstev enega proti drugemu, da bi dosegel svoj cilj, sam pa se je pritajil v ozadju. V Ameriki se poudarja, kako so starejši premožni Judje in mladi ambiciozni Judi kar mrgoleli v vojaških podjetjih – pretežno v tistih delih industrije, kjer se je trgovalo za vojaške potrebe, ter kako so kot izkušeni vladni sodelavci izkoriščali prednosti takega položaja. Povedano preprosto, je vprašanje Judov prišlo v ospredje, toda podobno kot pri drugih vprašanjih, kjer se lahko pojavljajo predsodki, bodo tudi tu prisotni napori, da se ga prezre kot nepomembno za javno razpravo. Toda če so nas izkušnje karkoli naučile, se moramo zavedati, da se vprašanje, ki ga zanikamo, prej ali slej pojavi v neželeni in nekoristni obliki. Jud je svetovna zagonetka. Čeprav Judov ni veliko, pa vendarle nadzirajo svetovne finance. Razpršeni so po vsem svetu, nimajo ne svoje države ne vlade, a vseeno delujejo neprekinjeno kot enovita rasa, kar ni uspelo nobenemu drugemu ljudstvu. Čeprav prikrajšani za marsikatero pravico, so postali močan dejavnik na mnogih dvorih. Starodavne prerokbe napovedujejo, da se bodo vrnili v svojo deželo, od koder bodo zavladali vsemu svetu. Toda to se ne bo zgodilo, dokler ne bodo doživeli napada združenih ljudstev. Edini opis, ki vključuje večji odstotek Judov kot pripadnikov katere koli druge rase, je ta: Jud posluje. Najsi gre zgolj za zbiranje in prodajo cunj, Jud posluje. Od prodaje rabljenih oblačil do nadziranja mednarodne trgovine in financ, Jud je povsod izjemno nadarjen za poslovanje. Pri njem je bolj kot pri katerikoli drugi rasi izražen odpor do dela v industriji, kar uravnoteži z veliko prilagodljivostjo v trgovanju. Nejudovski deček si utira pot navzgor z delom v proizvodnji ali tehničnih dejavnostih, judovski deček pa raje začne kot kurir, trgovec ali uradnik – da je le povezano s trgovanjem v poslovanju. Starejši pruski popis ponazarja to lastnost: od skupno 269.400 ljudi je bilo Judov 6 odstotkov, to je 16.164. Od tega števila je bilo 12.000 trgovcev, 4.164 pa delavcev. Od ostalih 94 odstotkov prebivalcev (153.236 ljudi) je bilo samo 17.000 trgovcev. Sodoben popis bi poleg trgovcev pokazal širši razpon njihovega poklicnega delovanja, vendar bi odstotek trgovcev ne bil nič manjši, prav tako pa ne bi opazili znatnega povečanja (če sploh). V sami Ameriki je večina velikih podjetij, koncernov in bank, naravnih virov in najpomembnejših poljedelskih proizvodov, predvsem tobaka, bombaža in sladkorja, pod nadzorom judovskih finančnikov ali njihovih agentov. Pri nas so judovski novinarji velika in močna skupina. »Veliko število blagovnic je v rokah judovskih podjetij,« piše v Judovski enciklopediji, večina, če ne kar vse, pa imajo običajna imena. Judje so največji in najštevilnejši lastniki naseljenih zemljišč v državi. Prevladujejo v svetu gledališč. Povsem nadzorujejo tiskanje in razpečevanje časnikov in revij. Manj kot katerakoli druga znana rasa pri nas so deležni vsakodnevnih pohval, kar bi bilo nemogoče, če tega ne bi ustvarjali in razpečevali prav oni. Werner Sombart v svoji knjigi Jew and Modern Capitalism pravi: »Če se bo razvoj v Ameriki nadaljeval v isti smeri kot v času zadnje generacije, če bodo statistike o priseljencih ter razmerja med številom novorojenih otrok med vsemi našimi narodnostmi ostale enake, si lahko predstavljamo, da bodo ZDA čez 50 ali sto let poseljene s Slovani, črnci in Judi, pri čemer bodo Judi seveda zasedali vodilne položaje v gospodarstvu.« Sombart je projudovski pisatelj. Če Jud dejansko nadzira vse prej omenjeno, se pojavi vprašanje, kako se je to zgodilo? Živimo v svobodni državi. Judje predstavljajo le okoli tri odstotke celotnega prebivalstva ZDA, na tri milijone Judov pride 97 milijonov drugih prebivalcev. Če nadzirajo vse omenjeno, je do tega prišlo zaradi njihovih večjih sposobnosti ali zaradi manjših sposobnosti ostalih prebivalcev in njihovega nezanimanja? Bilo bi zelo enostavno odgovoriti, da so Judi prišli v Ameriko, da bi tako kot drugi ljudje tudi oni izkoristili priložnost in se v konkurenčnem boju izkazali kot sposobnejši posamezniki. Vendar to ne bi vključevalo vseh dejstev. Preden odgovorimo bolj primerno, je treba pojasniti dvoje. Prvič: vsi Judi niso bogati upravitelji raznega premoženja. Veliko Judov je revnih, a v svoji revščini se jih vendarle večina lahko pohvali, da je vsak svoj gospod. Medtem ko je morda res, da finance v naši državi večinoma nadzirajo Judi, pa ni res, da bi bil vsak Jud tudi nadzornik financ. Razredi morajo ostati ločeni zaradi različnosti metod, s katerimi bogati in revni Judi pridobivajo vpliv v družbi. Drugič: dejstvo judovske solidarnosti otežuje uporabo enakih meril za vrednotenje dosežkov Judov in ostalih ljudi. Ko je v Ameriki bil možen nastanek velikega premoženja s širokopotezno uporabo velikega bogastva z druge strani oceana, se pravi, ko so posamezni judovski priseljenci prišli v ZDA ob denarni podpori evropskega judovtsva, bi bilo nepošteno razlagati vzpon te vrste priseljencev z enakimi merili kot vzpon, denimo, Nemcev ali Poljakov, ki so se preselili sem brez znatnih sredstev, zgolj s svojimi stremljeji in sposobnostmi. Res je, da tudi mnogi Judi pridejo na tak način, zanašajo se lahko le sami nase. Toda ne bi smeli trditi, da je do obsežnega nadzora na različnih področjih, kakršnega omogoča judovsko bogastvo, prišlo na osnovi pobude in zmogljivosti posameznikov; gre predvsem za razširitev upravljanja s financami z druge strani oceana. Prav tukaj je treba iskati razlago za začetek judovske prevlade. Opraviti imamo z raso, ki je ves čas svojega zgodovinskega obstoja delovala kot poljedelska, njena prastara nadarjenost je bila bolj duhovne kot materialne narave, bolj so bili povezani z zemljo kot s trgovanjem. A danes, ko nimajo svoje države, svoje vlade, ko jih povsod tako ali drugače preganjajo, jih razglašajo za glavne, čeprav neuradne gospodarje sveta. Kako je prišlo do tako nenavadnega vzpona in zakaj se zdi, da ga toliko okoliščin potrjuje? Začnimo na začetku. Ko se je začel oblikovati njihov narodni značaj, so judovski zakoni onemogočali takó plutokracijo kot tudi obubožanje. Sodobnim reformatorjem, ki na papirju načrtujejo modele družbenih sistemov, bi koristil vpogled v družbeni sistem, v kakršnem so v davnini živeli Judi. Mojzesovi zakoni so onemogočali nastanek »denarne aristokracije«, kakršno predstavljajo današnji judovski finančniki, saj so prepovedovali jemanje obresti. Prepovedovali so tudi zadovoljstvo nad dobičkom, pridobljenim iz stiske drugih ljudi. Judovski sistem ni podpiral ustvarjanja dobičkov in špekuliranja. Prisvajanje zemlje ni bilo mogoče, zemlja je bila razdeljena med ljudi. Posameznik jo je lahko izgubil zaradi dolgov ali druge stiske, vendar so jo čez 50 let vrnili družini, ki je bila njena prvotna lastnica. Takrat – tisti čas so imenovali »jubilejno leto« – se je praktično začelo novo družbeno obdobje. V takem sistemu ni bil možen vzpon zemljiških veleposestnikov in denarnih mogočnežev, čeprav je vmesno obdobje 50 let nudilo precej možnosti za posameznikove pobude, ko bi se lahko izkazali v medsebojnem tekmovanju. Če bi Judi zadržali status naroda in ostali v Palestini pod Mojzesovimi zakoni, bi le stežka dosegli finančno različnost, kakršna je danes značilna zanje. Judi niso nikoli bogateli na račun Judov. Tudi v sodobnih časih nikoli niso obogateli na račun drugih Judov, ampak le na račun ljudstev, med katerimi so bivali. Judovski zakon je dovoljeval poslovanje z drugimi ljudmi na drugačni osnovi kot poslovanje z brati Judi. Tako imenovan Zakon o tujcu določa: »Tujcu lahko posojaš z oderuškimi obrestmi, svojemu bratu pa ne smeš posojati z oderuškimi obrestmi.« Ker je bil Jud razpršen znotraj posameznih ljudstev, s katerimi pa se nikoli ni združeval ter zato nikoli ni izgubil lastne drugačnosti, je lahko skozi veliko stoletij imel možnost uveljavljati svojo »etiko do tujcev«. Ko so bili tujci med tujci, pogosto zelo krutimi tujci, je tak zakon zanje pomenil nekakšno kompenzacijsko prednost. Vendar samo to ne bi bilo dovolj za Judovo prevlado v finančnih zadevah. Razlago za ta pojav je treba iskati v samem Judu, njegovi vitalnosti, iznajdljivosti in njegovem nagnjenju. V zgodbi o Judih zelo zgodaj odkrijemo Izraelovo namero, da bi Judi postali narod gospodarjev, druga ljudstva pa bi bila njihovi vazali. Kljub dejstvu, da je bil morda celoten preroški namen judovskega ljudstva razsvetljenje sveta z delovanjem Judov, je »volja judovskega ljudstva po zagospodarjenju« očitno preprečila tako namero. Takšen se vsaj zdi ton v Stari zavezi. Judi niso ubogali božjega ukaza, naj izženejo Kanaance, saj naj bi ti s svojimi sprevrženimi zamislimi okužili judovsko ljudstvo – tako je zabeleženo v starem zapisu. Judi so Kanaancem pogledali skozi prste, ker so ugotovili, da bi bilo škoda izgnati tako koristno delovno silo, zato so jih zasužnjili. »Tako se je zgodilo, ko so bili Judi močni, da so Kanaance obdavčili in jih niso popolnoma izgnali.« Ta oblika neposlušnosti, dajanje prednosti materialnemu gospostvu pred duhovnim vodstvom, je zaznamovala začetek judovske večstoletne stiske. Razpršenost Judov med drugimi ljudstvi je začasno (za več kot 25 stoletij) spremenila program, ki ga je, kot razglašajo njihovi zapisovalci, začrtal bog. Takšna razpršenost se nadaljuje tudi danes. V sodobnem judovstvu so duhovni vodje, ki še vedno trdijo, da je Izraelovo poslanstvo med ljudstvi duhovne narave, toda njihova zagotavljanja, da Izrael danes izpolnjuje svoje poslanstvo, niso tako prepričljiva kot bi morda bila, če bi jih podpiralo več dokazov. Izrael v zadnjih stoletjih še vedno gleda, kakšen dobiček bi lahko koval na račun delovne sile nejudovskih ljudstev. Toda Izrael je še vedno kaznovan; še vedno je pregnan iz lastne dežele, obsojen na diskriminacijo kamorkoli gre, in tako bo vse dokler se pregnanstvo in brezdomstvo ne bosta končala v prenovljeni Palestini in bo Jeruzalem znova postal moralno središče vsega sveta, kot so napovedovali preroki pred davnimi časi. Če bi se Jud zaposloval, če bi delal za koga drugega, bi njegova razpršenost verjetno ne bila tako velika. Ko se je spreminjal v trgovca, so ga njegovi nagoni popeljali širom poseljenega sveta. V zgodnejšem obdobju so bili Judi na Kitajskem. V času Saksoncev so se kot trgovci pojavili v Angliji. Judovski trgovci so prišli v Južno Ameriko sto let preden je skupina puritancev, imenovana Pilgrim Fathers, pristala v kraju Plymouth Rock. Judi so leta 1492 začeli proizvajati sladkor na otoku Sv. Tomaža (St. Thomas). Bili so že dalj časa naseljeni v Braziliji, ko je bilo na vzhodni obali sedanjih ZDA zgrajenih le nekaj vasi. In kako daleč so prodrli, ko so enkrat prišli na našo celino, pove podatek, da je bil prvi belopolti otrok, rojen v državi Georgia, Jud po imenu Isaac Minis. Judova navzočnost po zemeljski obli, klanovska povezanost njegovega ljudstva, je Judom omogočila razpršenost znotraj številnih ljudstev, tako da so postali korporacija z agenti v vseh okoljih. K njegovemu vzponu na področju financ je bistveno prispevala še ena Judova nadarjenost – sposobnost izumljanja novih prijemov v poslovanju. Dokler se je Jud kosal s svetom, je poslovanje potekalo zelo okorno. Ko odkrivamo začetke mnogih poslovnih načinov, ki poenostavljajo in pospešujejo današnje trgovanje, bomo prej ko slej naleteli na judovsko ime. Judovski trgovci so si izmislili mnoge nepogrešljive instrumente kreditiranja in menjave ne le za medsebojno poslovanje, ampak tudi za odnose z drugimi ljudmi, s katerimi so poslovali. Najstarejšo menico je napisal Jud, neki Simon Rubens. Tudi zadolžnica je judovski izum, enako kot ček, »izplačljiv prinašalcu«. Način poslovanja »izplačljivo prinašalcu« je zanimiv delček zgodovine. Sovražniki Judov so le-te vedno obrali do kosti, toda začuda so si Judi vedno znova hitro opomogli in obogateli. Od kod njihovo nenadno okrevanje po plenjenju in revščini? Njihovo premoženje je bilo skrito v »prinašalcu« in tako se je dobršen del premoženja vedno ohranil. V obdobju, ko si je katerikoli pirat lahko zakonito prilastil premoženje Judov, so se Judi znali zavarovati tako, da je bilo premoženje navedeno na polici, ki je bila brez imena. Judi so poslovanje osredotočali na dobrine, ne na osebe. Nekdaj so se vsi zahtevki nanašali na osebe, toda Jud je vedel, da so dobrine bolj zanesljive kot osebe, s katerimi je posloval, zato si je izmislil uveljavljanje zahtevkov na dobrine. Poleg tega mu je takšna strategija omogočala, da je bil kolikor se je le dalo neopazen. To je v poslovanje vpeljalo element zahtevnosti, saj je šlo za dobrine, ne za ljudi – in zahtevnost se je obdržala do danes. Dodatna usmeritev, ki je preživela in ki pomaga prikrivati zelo velik nadzor, ki so si ga pridobili Judi, ima isto poreklo kot »prinašalec«; gre za možnost, da poslovanje poteka pod imenom, ki sploh ne daje slutiti judovskega porekla, čeprav je v ozadju njihov kapital. Jud je edini in izviren mednarodni kapitalist, vendar se s tem dejstvom praviloma ne hvali. Raje uporablja banke in korporacije drugih ljudi kot svoje agente in instrumente. Pomenljiv izraz »ljudje v ospredju« se pogosto uporablja v zvezi s takšno prakso. Judovskemu finančnemu talentu je treba pripisati tudi izum borznega trgovanja. Judje so obvladovali prve borze v Berlinu, Parizu, Londonu, Frankfurtu in Hamburgu. Benetke in Ženevo so ljudje v vsakdanjem govoru odkrito imenovali »judovski mesti«, kjer so delovale velike banke in trgovska podjetja. Angleško državno banko (The Bank of England) so ustanovili s svetovanjem in pomočjo judovskih priseljencev iz Nizozemske. Amsterdamska banka in Hamburška banka sta nastali z judovskim sodelovanjem. Zanimivo dejstvo v zvezi s preganjanji Judov in njihovih popotovanjih po Evropi je tole: kamorkoli so prebegnili, tja se je z njimi preselilo tudi središče poslovanja. Ko so Judi svobodno živeli v Španiji, je bilo tam svetovno središče poslovanja z zlatom. Ko jih je Španija izgnala, je izgubila primat na finančnem področju in si ga nikoli ni povrnila. Študenti ekonomske zgodovine v Evropi so se vedno znašli pred uganko, zakaj se je središče trgovanja iz Španije, Portugalske in Italije premaknilo proti severnim deželam: Nizozemski, Nemčiji in Angliji. Vzroke so iskali v raznih stvareh, toda nobena jim ni nudila popolne razlage za takšno dogajanje. Toda ko se zavemo, da je sprememba sovpadala s pregonom Judov z juga na sever Evrope in da se je po njihovem prihodu tam začel ekonomski razcvet, ki traja vse do danes, se razlaga ne zdi več težka. Ničkolikokrat se je ponovilo dejstvo, da se je središče trgovanja s plemenito kovino preselilo tja, kamor so se preselili pregnani Judi. Razpršenost Judov po Evropi in svetu, vsaka judovska skupnost, bratsko povezana z vsemi drugimi skupinami s krvnimi vezmi, vero in trpljenjem, vse to je Judom omogočilo, da so bili mednarodni v smislu, da nobena druga rasa ali skupina trgovcev ni zmogla tega v tistem času. Ne le, da so bili vsepovsod (Američani in Rusi so prav tako vsepovsod), bili so tudi v stikih. Bili so organizirani že preden so bile organizirane mednarodne trgovinske organizacije, povezani so bili z vezmi skupnega življenja. Mnogi srednjeveški pisci so spoznali, da so Judje bolje kot vlade vedeli, kaj se dogaja v Evropi. Bolje so tudi vedeli, kaj se bo verjetno zgodilo. Judi so bolje od politikov poznali trenutne razmere. Te informacije so v pisni obliki krožile med njihovimi skupinami v raznih deželah. Lahko bi rekli, da so nezavedno začeli izdajati finančne novice. Pridobljene in naprej posredovane informacije so bile zagotovo neprecenljive vrednosti v judovskih špekulativnih podvigih. Vnaprejšnje poznavanje dogodkov je predstavljalo velikansko prednost v času, ko so bile novice skope, počasne in nezanesljive. To je judovskim finančnikom omogočilo, da so postali upniki nacionalnih dolgov. Takšno poslovanje so vzpodbujali, kjerkoli je bilo le možno. Jud si je za svoje stranke vedno želel imeti ljudstva. Državni dolgovi so naraščali tudi zaradi prisotnosti iste družine finančnikov v raznih deželah, kar je omogočalo ustvarjanje zaprtega kroga, v katerem so lahko izigravali kralja proti kralju, državo proti državi, ter prekanjeno izkoriščali nacionalne predsodke in strahove, vse to za nemajhne dobičke fiskalnih posrednikov. Ena od najpogostejših obtožb proti judovskim financerjem je, da imajo še v današnjem času najraje takšno široko območje financiranja. V vsem kritiziranju judovskih poslovnežev je res relativno še najmanj kritik mogoče slišati na račun posameznega judovskega trgovca, ki dela za posamezne stranke. Tisoči judovskih trgovcev so zelo spoštovani zaradi njihovega dela, enako kot desetine tisoče judovskih družin spoštujemo kot naše sosede. Kritiziranje, vsaj kar zadeva pomembnejše finančnike, nikakor ni rasno pogojeno. Na žalost je rasni element, ki se ga tako rado predstavlja kot rasni predsodek, postal sestavni del vprašanja že zgolj zaradi dejstva, da v verigi mednarodnih financ povsod naletimo na judovskega kapitalista, finančno družino ali bančni sistem, ki ga nadzirajo Judi. Mnogi so prepričano zatrjevali, da je za tem zavestna organizacija judovske moči za prevlado nad ostalimi ljudstvi, drugi pa so to dejstvo pripisovali judovskemu rasnemu razumevanju, nadaljevanju njihovih družinskih povezav ter povečevanju razvejanosti.varščin. V enem od zapisov v Bibliji Izrael raste kot trta z vedno novimi poganjki in vse globljimi koreninami, toda vedno ostaja enaka trta. Judovo nadarjenost za poslovanje z vladami lahko zasledimo tudi v obdobjih njegovega preganjanja. Zgodaj je prepoznal moč zlata, ko je imel opravek s sovražnikovimi plačanci. Kamorkoli je odšel, povsod mu je kot kletev sledila nenaklonjenost drugih ljudstev. Jud kot rasa ni bil nikoli priljubljen; tega ne bo zanikal niti najbolj zagret Jud, kakorkoli že bo poskušal pojasniti to dejstvo. Posamezniki so bili seveda priljubljeni; mnoge faze judovske narave so zelo prijetne, ko jih človek spozna. Toda eno od bremen, ki so jih Judi kot rasa morali prenašati, je prav nepriljubljenost njihove rase. Celo v sodobnem času in v civiliziranih deželah, v razmerah, ko preganjanje sploh več ni mogoče, obstoja takšna nepriljubljenost. Poleg tega se zdi, da Judu sploh ni mar za kultiviranje prijateljstva z drugimi ljudstvi, morda zaradi slabih izkušenj, morda pa predvsem zaradi njegovega podedovanega prepričanja, da je pripadnik večvredne rase. Ne glede na pravi razlog pa je res, da je vedno najbolj zavzeto negoval prijateljstva s kralji in drugimi plemenitaši. Dokler sta bila kralj in dvor njegova prijatelja, mu ni bilo mar, če so ljudje ob misli nanj kar škripali z zobmi, Vedno, tudi v večini najtežjih časov, je »dvorni Jud« zaradi posojilne odvisnosti imel dostop do kraljevih soban. Judova politika se je vedno glasila, da je treba »iti do poveljnika«.Nikoli niso poskušali dvoriti ruskemu ljudstvu, prizadevali pa so si pridobiti ruski dvor. Nikoli niso poskušali dvoriti nemškemu ljudstvu, a uspelo se jim je prebiti na nemški dvor. V Angliji so zaradi protijudovskega razpoloženja skomignili z rameni – kaj pač moremo? Ali ni celotna oblastna struktura odvisna od njih, ali nimajo v rokah vseh niti britanske blagajne? Zaradi sposobnosti, da pridejo do »glavnega štaba«, je možno razložiti njihov utrjen položaj, pridobljen med raznimi vladami in ljudstvi. Tej sposobnosti so seveda dodali tisto, kar so vlade hotele. Če je neka vlada hotela dobiti posojilo, je dvorni Jud lahko to uredil pri Judih v drugih finančnih središčih in političnih prestolnicah. Če je neka vlada hotela neki drugi vladi plačati dolg brez tveganja, da dragoceno kovino na poti ukradejo kakšni cestni razbojniki, je zadevo prav tako uredil dvorni Jud. Uredil je prenos kosa papirja in dolg je odplačala bančna ustanova v tuji prestolnici. Jud je kot prvi v zgodovini poskrbel, da je bila neka armada preskrbljena na sodoben intendantski način – imel je kapital in sistem. Poleg tega je užival, ko je bilo neko ljudstvo njegova stranka. Takšna težnja, ki je skozi težka stoletja tako dobro služila svojemu namenu, ne kaže nobenih znakov zmanjševanja. Ko vidimo, v kakšnem obsegu številčno tako neznatna rasa vpliva na razne vlade današnje dobe, lahko Judu oprostimo, če v velikem razkoraku med številčnostjo njegove rase in njenega velikanskega vpliva vidi dokaz za njeno rasno premoč. Lahko le ugotovimo, da se judovska poslovna iznajdljivost enako kot njegova prilagodljivost spremenljivim razmeram nadaljuje tudi v današnjem času. Judu je bilo zaupano, da je kot prvi ustanovil podružnice v tujih deželah, tako da so bili odgovorni predstavniki domače hiše sposobni takoj izkoristiti ponujeno priložnost. Med vojno je bilo veliko govora o »miroljubnem prodoru«, ki ga je uresničila »nemška vlada« v ZDA z ustanavljanjem podružnic in tovarn v lasti nemških podjetij. Dejstva, da je bilo pri nas veliko nemških podružnic, se ne da izpodbijati. Vendar je treba vedeti, da ni šlo za nemško, ampak za judovsko podjetnost. Stara nemška podjetja so bila preveč konzervativna, da bi »tekala za strankami«, čeprav bi to počela v obetavnem okolju Amerike, judovska podjetja pa ne. Prišla so naravnost k nam in se vključila v živahen ekonomski ritem. Sčasoma je konkurenca prisilila bolj konzervativna nemška podjetja, da so sledila takemu zgledu. Zamisel je bila izvirno judovska, ne nemška. Judovskim finančnikom je treba pripisati še eno sodobno poslovno metodo. Sorodne industrije se združujejo. Če na primer nekdo kupi elektrarno, kupi tudi železničarsko podjetje, ki uporablja električno energijo. Eden od ciljev je dodaten dobiček, ki ga prinese izkoriščanje proizvedene električne energije v cestnem prometu. Glavni cilj pa je morda to, da bi se z nadzorom cene električnega toka, dobavljenega prevozniku, in z nadzorom prevozniške družbe cene javnega prevoza lahko povišale, s čimer si lastniki zagotovijo dodaten dobiček. Danes se v svetu dogaja veliko tega, še posebej v ZDA. Končnemu potrošniku se pojasni, da so se stroški obratovanja povišali, vendar mu ne pojasnijo, da so stroške povišali lastniki in ne neki zunanji dejavniki, ki so bili prisiljeni v to zaradi ekonomskega pritiska. V današnjem času imamo očitno neko osrednjo finančno silo, ki narekuje obsežno in natančno organizirano igro, v kateri je svet igrišče, kjer gre za globalni nadzor. Ljudje v razvitem svetu so izgubili vso zaupanje v razlago, da so »ekonomske razmere« odgovorne za vse mogoče spremembe. Pod krinko »ekonomskih zakonitosti« se skrivajo premnogi pojavi, ki jih ni mogoče pripisati nikakršnim zakonitostim, ampak le sebični človeški volji majhne skupine ljudi, ki imajo moč in cilj, da delajo velikopotezno z državami kot svojimi vazali. Marsikaj je lahko nacionalno, toda danes nihče ne misli, da so finance nacionalne. Finance so mednarodne. Danes nihče ne verjame, da so mednarodne finance kakorkoli konkurenčne. Obstoja nekaj neodvisnih bank, toda le malo je res neodvisnih in močnih. Veliki mojstri, redki posamezniki, ki razumejo celoten načrt v tej igri, nadzirajo številne banke in korporacije, med katerimi eno uporabljajo za to, drugo za ono zadevo, toda med njimi ni nikakršne neuglašenosti, nobenih popravkov posameznih metod delovanja, nobenega medsebojnega tekmovanja v interesih poslovnega sveta. V politiki med glavnimi bankami vsake dežele je prav toliko enotnosti, kot je vidimo med različnimi podružnicami Pošte ZDA. Razlog je isti: vodijo jih iz istega središča in z istim ciljem. Tik pred začetkom vojne je Nemčija nakupila velike količine bombaža v ZDA, namenjenega za izvoz. Ko se je začela vojna, se je lastništvo ogromnega bogastva v zalogah bombaža v eni sami noči preneslo z judovskih oseb v Hamburgu na judovska imena v Londonu. Ko pišem tole, se bombaž v Angliji prodaja ceneje kot v ZDA, zato se cena bombaža v ZDA znižuje. Ko cena dovolj pade, na trgu zmanjka bombaža, ki so ga pokupili dobro pripravljeni kupci, nato pa se njegova cena močno zviša. Medtem so iste sile, ki so povzročile navidezno nerazložljivo naraščanje in padanje povpraševanja po bombažu, iz trpeče Nemčije naredile izkoriščevalsko podjetje. Določene skupine nadzirajo bombaž, ga posojajo Nemčiji v predelavo, del ga pustijo kot miloščino za plačilo opravljenega dela, nato pa po dolgem in počez lažejo o »pomanjkanju bombaža« ter žanjejo mastne dobičke. In ko izsledimo vir teh nesocialnih in skrajno nepoštenih načinov poslovanja, ugotovimo, da imajo vse odgovorne strani skupno značilnost. Je potem čudno, če ima svarilo, ki pride čez ocean: »Počakajte, da se Amerika zave Juda!«, nov pomen? Ekonomski razlogi seveda več ne morejo razložiti položaja, v katerem se je znašel današnji svet. Tega tudi ne zmore običajno tarnanje o »brezsrčnosti kapitala«. Kapital si je kot še nikoli do zdaj prizadeval, da bi ustregel zahtevam dela, delo pa je poseglo po ekstremih, ko je kapital prisililo v nova popuščanja – toda kakšne so bile koristi enega ali drugega? Delo je do zdaj mislilo, da je kapital nebo nad njim in mu je omogočalo dobičke; toda glej, bilo je še neko višje nebo, ki ga ne delo ne kapital zaradi medsebojnega boja nista opazila. To nebo je za zdaj nepopustljivo. Kar pri nas v Ameriki imenujemo kapital, je ponavadi denar, ki se uporablja v proizvodnji. Proizvajalca, delodajalca, ki zagotavlja delo in delovna sredstva, pri nas napačno imenujemo »kapitalist«. Ah, ne! Ne gre za kapitalista v pravem pomenu besede. On sam mora iti h kapitalistom po denar, s katerim financira svoje načrte. In nad njim je sila – sila, ki ga obravnava veliko bolj neusmiljeno in ga stiska v veliko bolj brezobzirnih rokah kot pa bi si on sam to drznil početi s svojimi delavci. To je ena od tragičnih stvari današnje dobe, ko se »delo« in »kapital« bojujeta med seboj, medtem ko razmer, proti katerim vsak od njiju protestira in zaradi katerih oba trpita, sploh ne moreta izboljšati, razen če bi jima uspelo iztrgati nadzor nad svetom iz rok nadzornikov mednarodnih financ, ki ustvarjajo in nadzorujejo razmere pri obeh udeležencih. Obstoja super kapitalizem, ki ga popolnoma podpira domneva, da je zlato bogastvo. Obstoja super vlada, ki ni zaveznica nobene druge vlade in nima nobenih obveznosti do njih, pa vendar so njene roke prisotne pri vsaki vladi. Obstoja rasa, del človeške družbe, katera še nikoli ni bila dobrodošla kot del te družbe, in ki se je uspela povzpeti do moči, s kakršno se ne more pohvaliti niti najponosnejša rasa drugih ljudstev – niti Rim v obdobju svoje največje moči ne. Ljudje po vsem svetu so vse bolj prepričani, da se raznih vprašanj – o delu, plačah, zemljiški posesti – ne bo dalo urediti, dokler v prvi vrsti ne bo urejena zadeva v zvezi z mednarodno super kapitalistično vladavino. »Zmagovalcu pripada plen,« pravi stari pregovor. V določenem smislu je res, da če si je peščica mož iz dolgo zaničevane rase pridobila in obdržala vso oblast in nadzor, potem so ali nadljudje, ki se jim ne da upreti, ali pa so navadni ljudje, ki jim je ostali svet dovolil, da so si pridobili neprimeren in nevaren obseg moči in vpliva. Če Judi niso nadljudje, potem so za vse, kar se je zgodilo, krivi drugi ljudje. Le-ti morajo v želji za popravljanjem trenutnih razmer temeljito preučiti položaj in izkušnje drugih ljudstev. NEMŠKI UKREPI PROTI JUDOM »Med poudarjenimi umskimi in moralnimi lastnostmi Judov lahko omenimo njihov odpor do težjega ali garaškega fizičnega dela, močno navezanost na družino ter izrazito rasno pripadnost, močno religioznost, hrabro napovedovanje prihodnosti in mučeništvo namesto pionirskega in vojaškega duha, izrazito sposobnost preživetja v neugodnih razmerah, kombinirano z veliko sposobnostjo za ohranjanje rasne solidarnosti, sposobnost za izkoriščanje tako posameznika kot družbe, spretnost in premetenost pri špekuliranju in na splošno v denarnih zadevah, orientalsko ljubezen do lastnega razkazovanja in veliko razumevanje za moč, vpliv in ugodnosti družbenega položaja, zelo visoko povprečje intelektualnih zmogljivosti.« The New International Encyclopedia. Po vsem svetu je Jud znova v središču pozornosti. Njegovo pojavljanje v finančnih, političnih in družbenih krogih je bilo po svetovni vojni tako vseobsežno in osupljivo, da so ljudje znova začeli temeljito preučevati njegovo mesto, vpliv in namen v svetu, marsikdaj v sovražnem tonu. Preganjanje ni za Juda nič novega, medtem ko je novo zavzeto preučevanje njegovega značaja in nadnacionalnosti. Več kot dva tisoč let je trpel zaradi, recimo temu, nagonskega protisemitizma drugih ras, vendar ta antagonizem ni bil nikoli razumski niti se ni mogel predstavljati kot nekaj razumskega. Dandanašnji pa se je Jud, takšen kot je, znašel pod mikroskopom ekonomskega opazovanja, da bi se lahko opredelilo in razumelo razloge za njegov vpliv, ločenost od ostalih in njegovo trpljenje. V Rusiji ga obtožujejo, da je vir boljševizma; obtožba je resna ali pa tudi ne, odvisna od krogov, iz katerih prihaja. Mi, Američani, ko poslušamo goreče govore in napovedi mladih judovskih prerokov o družbenih in industrijskih reformah, lahko hladno ocenjujemo, kaj bi se lahko zgodilo. V Nemčiji ga obtožujejo, da je povzročil propad cesarstva in pojavila se je zelo pomembna literatura, kjer navajajo veliko dejstev, ki bralcu dajo misliti. V Angliji ga obtožujejo, da je dejansko postal svetovni vodja in je kot nekakšno »nadljudstvo« zavladal drugim ljudstvom; da je zavladal z močjo zlata in izigravanjem ljudstev enega proti drugemu, da bi dosegel svoj cilj, sam pa se je pritajil v ozadju. V Ameriki se poudarja, kako so starejši premožni Judje in mladi ambiciozni Judi kar mrgoleli v vojaških podjetjih – pretežno v tistih delih industrije, kjer se je trgovalo za vojaške potrebe, ter kako so kot izkušeni vladni sodelavci izkoriščali prednosti takega položaja. Povedano preprosto, je vprašanje Judov prišlo v ospredje, toda podobno kot pri drugih vprašanjih, kjer se lahko pojavljajo predsodki, bodo tudi tu prisotni napori, da se ga prezre kot nepomembno za javno razpravo. Toda če so nas izkušnje karkoli naučile, se moramo zavedati, da se vprašanje, ki ga zanikamo, prej ali slej pojavi v neželeni in nekoristni obliki. Jud je svetovna zagonetka. Čeprav Judov ni veliko, pa vendarle nadzirajo svetovne finance. Razpršeni so po vsem svetu, nimajo ne svoje države ne vlade, a vseeno delujejo neprekinjeno kot enovita rasa, kar ni uspelo nobenemu drugemu ljudstvu. Čeprav prikrajšani za marsikatero pravico, so postali močan dejavnik na mnogih dvorih. Starodavne prerokbe napovedujejo, da se bodo vrnili v svojo deželo, od koder bodo zavladali vsemu svetu. Toda to se ne bo zgodilo, dokler ne bodo doživeli napada združenih ljudstev. Edini opis, ki vključuje večji odstotek Judov kot pripadnikov katere koli druge rase, je ta: Jud posluje. Najsi gre zgolj za zbiranje in prodajo cunj, Jud posluje. Od prodaje rabljenih oblačil do nadziranja mednarodne trgovine in financ, Jud je povsod izjemno nadarjen za poslovanje. Pri njem je bolj kot pri katerikoli drugi rasi izražen odpor do dela v industriji, kar uravnoteži z veliko prilagodljivostjo v trgovanju. Nejudovski deček si utira pot navzgor z delom v proizvodnji ali tehničnih dejavnostih, judovski deček pa raje začne kot kurir, trgovec ali uradnik – da je le povezano s trgovanjem v poslovanju. Starejši pruski popis ponazarja to lastnost: od skupno 269.400 ljudi je bilo Judov 6 odstotkov, to je 16.164. Od tega števila je bilo 12.000 trgovcev, 4.164 pa delavcev. Od ostalih 94 odstotkov prebivalcev (153.236 ljudi) je bilo samo 17.000 trgovcev. Sodoben popis bi poleg trgovcev pokazal širši razpon njihovega poklicnega delovanja, vendar bi odstotek trgovcev ne bil nič manjši, prav tako pa ne bi opazili znatnega povečanja (če sploh). V sami Ameriki je večina velikih podjetij, koncernov in bank, naravnih virov in najpomembnejših poljedelskih proizvodov, predvsem tobaka, bombaža in sladkorja, pod nadzorom judovskih finančnikov ali njihovih agentov. Pri nas so judovski novinarji velika in močna skupina. »Veliko število blagovnic je v rokah judovskih podjetij,« piše v Judovski enciklopediji, večina, če ne kar vse, pa imajo običajna imena. Judje so največji in najštevilnejši lastniki naseljenih zemljišč v državi. Prevladujejo v svetu gledališč. Povsem nadzorujejo tiskanje in razpečevanje časnikov in revij. Manj kot katerakoli druga znana rasa pri nas so deležni vsakodnevnih pohval, kar bi bilo nemogoče, če tega ne bi ustvarjali in razpečevali prav oni. Werner Sombart v svoji knjigi Jew and Modern Capitalism pravi: »Če se bo razvoj v Ameriki nadaljeval v isti smeri kot v času zadnje generacije, če bodo statistike o priseljencih ter razmerja med številom novorojenih otrok med vsemi našimi narodnostmi ostale enake, si lahko predstavljamo, da bodo ZDA čez 50 ali sto let poseljene s Slovani, črnci in Judi, pri čemer bodo Judi seveda zasedali vodilne položaje v gospodarstvu.« Sombart je projudovski pisatelj. Če Jud dejansko nadzira vse prej omenjeno, se pojavi vprašanje, kako se je to zgodilo? Živimo v svobodni državi. Judje predstavljajo le okoli tri odstotke celotnega prebivalstva ZDA, na tri milijone Judov pride 97 milijonov drugih prebivalcev. Če nadzirajo vse omenjeno, je do tega prišlo zaradi njihovih večjih sposobnosti ali zaradi manjših sposobnosti ostalih prebivalcev in njihovega nezanimanja? Bilo bi zelo enostavno odgovoriti, da so Judi prišli v Ameriko, da bi tako kot drugi ljudje tudi oni izkoristili priložnost in se v konkurenčnem boju izkazali kot sposobnejši posamezniki. Vendar to ne bi vključevalo vseh dejstev. Preden odgovorimo bolj primerno, je treba pojasniti dvoje. Prvič: vsi Judi niso bogati upravitelji raznega premoženja. Veliko Judov je revnih, a v svoji revščini se jih vendarle večina lahko pohvali, da je vsak svoj gospod. Medtem ko je morda res, da finance v naši državi večinoma nadzirajo Judi, pa ni res, da bi bil vsak Jud tudi nadzornik financ. Razredi morajo ostati ločeni zaradi različnosti metod, s katerimi bogati in revni Judi pridobivajo vpliv v družbi. Drugič: dejstvo judovske solidarnosti otežuje uporabo enakih meril za vrednotenje dosežkov Judov in ostalih ljudi. Ko je v Ameriki bil možen nastanek velikega premoženja s širokopotezno uporabo velikega bogastva z druge strani oceana, se pravi, ko so posamezni judovski priseljenci prišli v ZDA ob denarni podpori evropskega judovtsva, bi bilo nepošteno razlagati vzpon te vrste priseljencev z enakimi merili kot vzpon, denimo, Nemcev ali Poljakov, ki so se preselili sem brez znatnih sredstev, zgolj s svojimi stremljeji in sposobnostmi. Res je, da tudi mnogi Judi pridejo na tak način, zanašajo se lahko le sami nase. Toda ne bi smeli trditi, da je do obsežnega nadzora na različnih področjih, kakršnega omogoča judovsko bogastvo, prišlo na osnovi pobude in zmogljivosti posameznikov; gre predvsem za razširitev upravljanja s financami z druge strani oceana. Prav tukaj je treba iskati razlago za začetek judovske prevlade. Opraviti imamo z raso, ki je ves čas svojega zgodovinskega obstoja delovala kot poljedelska, njena prastara nadarjenost je bila bolj duhovne kot materialne narave, bolj so bili povezani z zemljo kot s trgovanjem. A danes, ko nimajo svoje države, svoje vlade, ko jih povsod tako ali drugače preganjajo, jih razglašajo za glavne, čeprav neuradne gospodarje sveta. Kako je prišlo do tako nenavadnega vzpona in zakaj se zdi, da ga toliko okoliščin potrjuje? Začnimo na začetku. Ko se je začel oblikovati njihov narodni značaj, so judovski zakoni onemogočali takó plutokracijo kot tudi obubožanje. Sodobnim reformatorjem, ki na papirju načrtujejo modele družbenih sistemov, bi koristil vpogled v družbeni sistem, v kakršnem so v davnini živeli Judi. Mojzesovi zakoni so onemogočali nastanek »denarne aristokracije«, kakršno predstavljajo današnji judovski finančniki, saj so prepovedovali jemanje obresti. Prepovedovali so tudi zadovoljstvo nad dobičkom, pridobljenim iz stiske drugih ljudi. Judovski sistem ni podpiral ustvarjanja dobičkov in špekuliranja. Prisvajanje zemlje ni bilo mogoče, zemlja je bila razdeljena med ljudi. Posameznik jo je lahko izgubil zaradi dolgov ali druge stiske, vendar so jo čez 50 let vrnili družini, ki je bila njena prvotna lastnica. Takrat – tisti čas so imenovali »jubilejno leto« – se je praktično začelo novo družbeno obdobje. V takem sistemu ni bil možen vzpon zemljiških veleposestnikov in denarnih mogočnežev, čeprav je vmesno obdobje 50 let nudilo precej možnosti za posameznikove pobude, ko bi se lahko izkazali v medsebojnem tekmovanju. Če bi Judi zadržali status naroda in ostali v Palestini pod Mojzesovimi zakoni, bi le stežka dosegli finančno različnost, kakršna je danes značilna zanje. Judi niso nikoli bogateli na račun Judov. Tudi v sodobnih časih nikoli niso obogateli na račun drugih Judov, ampak le na račun ljudstev, med katerimi so bivali. Judovski zakon je dovoljeval poslovanje z drugimi ljudmi na drugačni osnovi kot poslovanje z brati Judi. Tako imenovan Zakon o tujcu določa: »Tujcu lahko posojaš z oderuškimi obrestmi, svojemu bratu pa ne smeš posojati z oderuškimi obrestmi.« Ker je bil Jud razpršen znotraj posameznih ljudstev, s katerimi pa se nikoli ni združeval ter zato nikoli ni izgubil lastne drugačnosti, je lahko skozi veliko stoletij imel možnost uveljavljati svojo »etiko do tujcev«. Ko so bili tujci med tujci, pogosto zelo krutimi tujci, je tak zakon zanje pomenil nekakšno kompenzacijsko prednost. Vendar samo to ne bi bilo dovolj za Judovo prevlado v finančnih zadevah. Razlago za ta pojav je treba iskati v samem Judu, njegovi vitalnosti, iznajdljivosti in njegovem nagnjenju. V zgodbi o Judih zelo zgodaj odkrijemo Izraelovo namero, da bi Judi postali narod gospodarjev, druga ljudstva pa bi bila njihovi vazali. Kljub dejstvu, da je bil morda celoten preroški namen judovskega ljudstva razsvetljenje sveta z delovanjem Judov, je »volja judovskega ljudstva po zagospodarjenju« očitno preprečila tako namero. Takšen se vsaj zdi ton v Stari zavezi. Judi niso ubogali božjega ukaza, naj izženejo Kanaance, saj naj bi ti s svojimi sprevrženimi zamislimi okužili judovsko ljudstvo – tako je zabeleženo v starem zapisu. Judi so Kanaancem pogledali skozi prste, ker so ugotovili, da bi bilo škoda izgnati tako koristno delovno silo, zato so jih zasužnjili. »Tako se je zgodilo, ko so bili Judi močni, da so Kanaance obdavčili in jih niso popolnoma izgnali.« Ta oblika neposlušnosti, dajanje prednosti materialnemu gospostvu pred duhovnim vodstvom, je zaznamovala začetek judovske večstoletne stiske. Razpršenost Judov med drugimi ljudstvi je začasno (za več kot 25 stoletij) spremenila program, ki ga je, kot razglašajo njihovi zapisovalci, začrtal bog. Takšna razpršenost se nadaljuje tudi danes. V sodobnem judovstvu so duhovni vodje, ki še vedno trdijo, da je Izraelovo poslanstvo med ljudstvi duhovne narave, toda njihova zagotavljanja, da Izrael danes izpolnjuje svoje poslanstvo, niso tako prepričljiva kot bi morda bila, če bi jih podpiralo več dokazov. Izrael v zadnjih stoletjih še vedno gleda, kakšen dobiček bi lahko koval na račun delovne sile nejudovskih ljudstev. Toda Izrael je še vedno kaznovan; še vedno je pregnan iz lastne dežele, obsojen na diskriminacijo kamorkoli gre, in tako bo vse dokler se pregnanstvo in brezdomstvo ne bosta končala v prenovljeni Palestini in bo Jeruzalem znova postal moralno središče vsega sveta, kot so napovedovali preroki pred davnimi časi. Če bi se Jud zaposloval, če bi delal za koga drugega, bi njegova razpršenost verjetno ne bila tako velika. Ko se je spreminjal v trgovca, so ga njegovi nagoni popeljali širom poseljenega sveta. V zgodnejšem obdobju so bili Judi na Kitajskem. V času Saksoncev so se kot trgovci pojavili v Angliji. Judovski trgovci so prišli v Južno Ameriko sto let preden je skupina puritancev, imenovana Pilgrim Fathers, pristala v kraju Plymouth Rock. Judi so leta 1492 začeli proizvajati sladkor na otoku Sv. Tomaža (St. Thomas). Bili so že dalj časa naseljeni v Braziliji, ko je bilo na vzhodni obali sedanjih ZDA zgrajenih le nekaj vasi. In kako daleč so prodrli, ko so enkrat prišli na našo celino, pove podatek, da je bil prvi belopolti otrok, rojen v državi Georgia, Jud po imenu Isaac Minis. Judova navzočnost po zemeljski obli, klanovska povezanost njegovega ljudstva, je Judom omogočila razpršenost znotraj številnih ljudstev, tako da so postali korporacija z agenti v vseh okoljih. K njegovemu vzponu na področju financ je bistveno prispevala še ena Judova nadarjenost – sposobnost izumljanja novih prijemov v poslovanju. Dokler se je Jud kosal s svetom, je poslovanje potekalo zelo okorno. Ko odkrivamo začetke mnogih poslovnih načinov, ki poenostavljajo in pospešujejo današnje trgovanje, bomo prej ko slej naleteli na judovsko ime. Judovski trgovci so si izmislili mnoge nepogrešljive instrumente kreditiranja in menjave ne le za medsebojno poslovanje, ampak tudi za odnose z drugimi ljudmi, s katerimi so poslovali. Najstarejšo menico je napisal Jud, neki Simon Rubens. Tudi zadolžnica je judovski izum, enako kot ček, »izplačljiv prinašalcu«. Način poslovanja »izplačljivo prinašalcu« je zanimiv delček zgodovine. Sovražniki Judov so le-te vedno obrali do kosti, toda začuda so si Judi vedno znova hitro opomogli in obogateli. Od kod njihovo nenadno okrevanje po plenjenju in revščini? Njihovo premoženje je bilo skrito v »prinašalcu« in tako se je dobršen del premoženja vedno ohranil. V obdobju, ko si je katerikoli pirat lahko zakonito prilastil premoženje Judov, so se Judi znali zavarovati tako, da je bilo premoženje navedeno na polici, ki je bila brez imena. Judi so poslovanje osredotočali na dobrine, ne na osebe. Nekdaj so se vsi zahtevki nanašali na osebe, toda Jud je vedel, da so dobrine bolj zanesljive kot osebe, s katerimi je posloval, zato si je izmislil uveljavljanje zahtevkov na dobrine. Poleg tega mu je takšna strategija omogočala, da je bil kolikor se je le dalo neopazen. To je v poslovanje vpeljalo element zahtevnosti, saj je šlo za dobrine, ne za ljudi – in zahtevnost se je obdržala do danes. Dodatna usmeritev, ki je preživela in ki pomaga prikrivati zelo velik nadzor, ki so si ga pridobili Judi, ima isto poreklo kot »prinašalec«; gre za možnost, da poslovanje poteka pod imenom, ki sploh ne daje slutiti judovskega porekla, čeprav je v ozadju njihov kapital. Jud je edini in izviren mednarodni kapitalist, vendar se s tem dejstvom praviloma ne hvali. Raje uporablja banke in korporacije drugih ljudi kot svoje agente in instrumente. Pomenljiv izraz »ljudje v ospredju« se pogosto uporablja v zvezi s takšno prakso. Judovskemu finančnemu talentu je treba pripisati tudi izum borznega trgovanja. Judje so obvladovali prve borze v Berlinu, Parizu, Londonu, Frankfurtu in Hamburgu. Benetke in Ženevo so ljudje v vsakdanjem govoru odkrito imenovali »judovski mesti«, kjer so delovale velike banke in trgovska podjetja. Angleško državno banko (The Bank of England) so ustanovili s svetovanjem in pomočjo judovskih priseljencev iz Nizozemske. Amsterdamska banka in Hamburška banka sta nastali z judovskim sodelovanjem. Zanimivo dejstvo v zvezi s preganjanji Judov in njihovih popotovanjih po Evropi je tole: kamorkoli so prebegnili, tja se je z njimi preselilo tudi središče poslovanja. Ko so Judi svobodno živeli v Španiji, je bilo tam svetovno središče poslovanja z zlatom. Ko jih je Španija izgnala, je izgubila primat na finančnem področju in si ga nikoli ni povrnila. Študenti ekonomske zgodovine v Evropi so se vedno znašli pred uganko, zakaj se je središče trgovanja iz Španije, Portugalske in Italije premaknilo proti severnim deželam: Nizozemski, Nemčiji in Angliji. Vzroke so iskali v raznih stvareh, toda nobena jim ni nudila popolne razlage za takšno dogajanje. Toda ko se zavemo, da je sprememba sovpadala s pregonom Judov z juga na sever Evrope in da se je po njihovem prihodu tam začel ekonomski razcvet, ki traja vse do danes, se razlaga ne zdi več težka. Ničkolikokrat se je ponovilo dejstvo, da se je središče trgovanja s plemenito kovino preselilo tja, kamor so se preselili pregnani Judi. Razpršenost Judov po Evropi in svetu, vsaka judovska skupnost, bratsko povezana z vsemi drugimi skupinami s krvnimi vezmi, vero in trpljenjem, vse to je Judom omogočilo, da so bili mednarodni v smislu, da nobena druga rasa ali skupina trgovcev ni zmogla tega v tistem času. Ne le, da so bili vsepovsod (Američani in Rusi so prav tako vsepovsod), bili so tudi v stikih. Bili so organizirani že preden so bile organizirane mednarodne trgovinske organizacije, povezani so bili z vezmi skupnega življenja. Mnogi srednjeveški pisci so spoznali, da so Judje bolje kot vlade vedeli, kaj se dogaja v Evropi. Bolje so tudi vedeli, kaj se bo verjetno zgodilo. Judi so bolje od politikov poznali trenutne razmere. Te informacije so v pisni obliki krožile med njihovimi skupinami v raznih deželah. Lahko bi rekli, da so nezavedno začeli izdajati finančne novice. Pridobljene in naprej posredovane informacije so bile zagotovo neprecenljive vrednosti v judovskih špekulativnih podvigih. Vnaprejšnje poznavanje dogodkov je predstavljalo velikansko prednost v času, ko so bile novice skope, počasne in nezanesljive. To je judovskim finančnikom omogočilo, da so postali upniki nacionalnih dolgov. Takšno poslovanje so vzpodbujali, kjerkoli je bilo le možno. Jud si je za svoje stranke vedno želel imeti ljudstva. Državni dolgovi so naraščali tudi zaradi prisotnosti iste družine finančnikov v raznih deželah, kar je omogočalo ustvarjanje zaprtega kroga, v katerem so lahko izigravali kralja proti kralju, državo proti državi, ter prekanjeno izkoriščali nacionalne predsodke in strahove, vse to za nemajhne dobičke fiskalnih posrednikov. Ena od najpogostejših obtožb proti judovskim financerjem je, da imajo še v današnjem času najraje takšno široko območje financiranja. V vsem kritiziranju judovskih poslovnežev je res relativno še najmanj kritik mogoče slišati na račun posameznega judovskega trgovca, ki dela za posamezne stranke. Tisoči judovskih trgovcev so zelo spoštovani zaradi njihovega dela, enako kot desetine tisoče judovskih družin spoštujemo kot naše sosede. Kritiziranje, vsaj kar zadeva pomembnejše finančnike, nikakor ni rasno pogojeno. Na žalost je rasni element, ki se ga tako rado predstavlja kot rasni predsodek, postal sestavni del vprašanja že zgolj zaradi dejstva, da v verigi mednarodnih financ povsod naletimo na judovskega kapitalista, finančno družino ali bančni sistem, ki ga nadzirajo Judi. Mnogi so prepričano zatrjevali, da je za tem zavestna organizacija judovske moči za prevlado nad ostalimi ljudstvi, drugi pa so to dejstvo pripisovali judovskemu rasnemu razumevanju, nadaljevanju njihovih družinskih povezav ter povečevanju razvejanosti.varščin. V enem od zapisov v Bibliji Izrael raste kot trta z vedno novimi poganjki in vse globljimi koreninami, toda vedno ostaja enaka trta. Judovo nadarjenost za poslovanje z vladami lahko zasledimo tudi v obdobjih njegovega preganjanja. Zgodaj je prepoznal moč zlata, ko je imel opravek s sovražnikovimi plačanci. Kamorkoli je odšel, povsod mu je kot kletev sledila nenaklonjenost drugih ljudstev. Jud kot rasa ni bil nikoli priljubljen; tega ne bo zanikal niti najbolj zagret Jud, kakorkoli že bo poskušal pojasniti to dejstvo. Posamezniki so bili seveda priljubljeni; mnoge faze judovske narave so zelo prijetne, ko jih človek spozna. Toda eno od bremen, ki so jih Judi kot rasa morali prenašati, je prav nepriljubljenost njihove rase. Celo v sodobnem času in v civiliziranih deželah, v razmerah, ko preganjanje sploh več ni mogoče, obstoja takšna nepriljubljenost. Poleg tega se zdi, da Judu sploh ni mar za kultiviranje prijateljstva z drugimi ljudstvi, morda zaradi slabih izkušenj, morda pa predvsem zaradi njegovega podedovanega prepričanja, da je pripadnik večvredne rase. Ne glede na pravi razlog pa je res, da je vedno najbolj zavzeto negoval prijateljstva s kralji in drugimi plemenitaši. Dokler sta bila kralj in dvor njegova prijatelja, mu ni bilo mar, če so ljudje ob misli nanj kar škripali z zobmi, Vedno, tudi v večini najtežjih časov, je »dvorni Jud« zaradi posojilne odvisnosti imel dostop do kraljevih soban. Judova politika se je vedno glasila, da je treba »iti do poveljnika«.Nikoli niso poskušali dvoriti ruskemu ljudstvu, prizadevali pa so si pridobiti ruski dvor. Nikoli niso poskušali dvoriti nemškemu ljudstvu, a uspelo se jim je prebiti na nemški dvor. V Angliji so zaradi protijudovskega razpoloženja skomignili z rameni – kaj pač moremo? Ali ni celotna oblastna struktura odvisna od njih, ali nimajo v rokah vseh niti britanske blagajne? Zaradi sposobnosti, da pridejo do »glavnega štaba«, je možno razložiti njihov utrjen položaj, pridobljen med raznimi vladami in ljudstvi. Tej sposobnosti so seveda dodali tisto, kar so vlade hotele. Če je neka vlada hotela dobiti posojilo, je dvorni Jud lahko to uredil pri Judih v drugih finančnih središčih in političnih prestolnicah. Če je neka vlada hotela neki drugi vladi plačati dolg brez tveganja, da dragoceno kovino na poti ukradejo kakšni cestni razbojniki, je zadevo prav tako uredil dvorni Jud. Uredil je prenos kosa papirja in dolg je odplačala bančna ustanova v tuji prestolnici. Jud je kot prvi v zgodovini poskrbel, da je bila neka armada preskrbljena na sodoben intendantski način – imel je kapital in sistem. Poleg tega je užival, ko je bilo neko ljudstvo njegova stranka. Takšna težnja, ki je skozi težka stoletja tako dobro služila svojemu namenu, ne kaže nobenih znakov zmanjševanja. Ko vidimo, v kakšnem obsegu številčno tako neznatna rasa vpliva na razne vlade današnje dobe, lahko Judu oprostimo, če v velikem razkoraku med številčnostjo njegove rase in njenega velikanskega vpliva vidi dokaz za njeno rasno premoč. Lahko le ugotovimo, da se judovska poslovna iznajdljivost enako kot njegova prilagodljivost spremenljivim razmeram nadaljuje tudi v današnjem času. Judu je bilo zaupano, da je kot prvi ustanovil podružnice v tujih deželah, tako da so bili odgovorni predstavniki domače hiše sposobni takoj izkoristiti ponujeno priložnost. Med vojno je bilo veliko govora o »miroljubnem prodoru«, ki ga je uresničila »nemška vlada« v ZDA z ustanavljanjem podružnic in tovarn v lasti nemških podjetij. Dejstva, da je bilo pri nas veliko nemških podružnic, se ne da izpodbijati. Vendar je treba vedeti, da ni šlo za nemško, ampak za judovsko podjetnost. Stara nemška podjetja so bila preveč konzervativna, da bi »tekala za strankami«, čeprav bi to počela v obetavnem okolju Amerike, judovska podjetja pa ne. Prišla so naravnost k nam in se vključila v živahen ekonomski ritem. Sčasoma je konkurenca prisilila bolj konzervativna nemška podjetja, da so sledila takemu zgledu. Zamisel je bila izvirno judovska, ne nemška. Judovskim finančnikom je treba pripisati še eno sodobno poslovno metodo. Sorodne industrije se združujejo. Če na primer nekdo kupi elektrarno, kupi tudi železničarsko podjetje, ki uporablja električno energijo. Eden od ciljev je dodaten dobiček, ki ga prinese izkoriščanje proizvedene električne energije v cestnem prometu. Glavni cilj pa je morda to, da bi se z nadzorom cene električnega toka, dobavljenega prevozniku, in z nadzorom prevozniške družbe cene javnega prevoza lahko povišale, s čimer si lastniki zagotovijo dodaten dobiček. Danes se v svetu dogaja veliko tega, še posebej v ZDA. Končnemu potrošniku se pojasni, da so se stroški obratovanja povišali, vendar mu ne pojasnijo, da so stroške povišali lastniki in ne neki zunanji dejavniki, ki so bili prisiljeni v to zaradi ekonomskega pritiska. V današnjem času imamo očitno neko osrednjo finančno silo, ki narekuje obsežno in natančno organizirano igro, v kateri je svet igrišče, kjer gre za globalni nadzor. Ljudje v razvitem svetu so izgubili vso zaupanje v razlago, da so »ekonomske razmere« odgovorne za vse mogoče spremembe. Pod krinko »ekonomskih zakonitosti« se skrivajo premnogi pojavi, ki jih ni mogoče pripisati nikakršnim zakonitostim, ampak le sebični človeški volji majhne skupine ljudi, ki imajo moč in cilj, da delajo velikopotezno z državami kot svojimi vazali. Marsikaj je lahko nacionalno, toda danes nihče ne misli, da so finance nacionalne. Finance so mednarodne. Danes nihče ne verjame, da so mednarodne finance kakorkoli konkurenčne. Obstoja nekaj neodvisnih bank, toda le malo je res neodvisnih in močnih. Veliki mojstri, redki posamezniki, ki razumejo celoten načrt v tej igri, nadzirajo številne banke in korporacije, med katerimi eno uporabljajo za to, drugo za ono zadevo, toda med njimi ni nikakršne neuglašenosti, nobenih popravkov posameznih metod delovanja, nobenega medsebojnega tekmovanja v interesih poslovnega sveta. V politiki med glavnimi bankami vsake dežele je prav toliko enotnosti, kot je vidimo med različnimi podružnicami Pošte ZDA. Razlog je isti: vodijo jih iz istega središča in z istim ciljem. Tik pred začetkom vojne je Nemčija nakupila velike količine bombaža v ZDA, namenjenega za izvoz. Ko se je začela vojna, se je lastništvo ogromnega bogastva v zalogah bombaža v eni sami noči preneslo z judovskih oseb v Hamburgu na judovska imena v Londonu. Ko pišem tole, se bombaž v Angliji prodaja ceneje kot v ZDA, zato se cena bombaža v ZDA znižuje. Ko cena dovolj pade, na trgu zmanjka bombaža, ki so ga pokupili dobro pripravljeni kupci, nato pa se njegova cena močno zviša. Medtem so iste sile, ki so povzročile navidezno nerazložljivo naraščanje in padanje povpraševanja po bombažu, iz trpeče Nemčije naredile izkoriščevalsko podjetje. Določene skupine nadzirajo bombaž, ga posojajo Nemčiji v predelavo, del ga pustijo kot miloščino za plačilo opravljenega dela, nato pa po dolgem in počez lažejo o »pomanjkanju bombaža« ter žanjejo mastne dobičke. In ko izsledimo vir teh nesocialnih in skrajno nepoštenih načinov poslovanja, ugotovimo, da imajo vse odgovorne strani skupno značilnost. Je potem čudno, če ima svarilo, ki pride čez ocean: »Počakajte, da se Amerika zave Juda!«, nov pomen? Ekonomski razlogi seveda več ne morejo razložiti položaja, v katerem se je znašel današnji svet. Tega tudi ne zmore običajno tarnanje o »brezsrčnosti kapitala«. Kapital si je kot še nikoli do zdaj prizadeval, da bi ustregel zahtevam dela, delo pa je poseglo po ekstremih, ko je kapital prisililo v nova popuščanja – toda kakšne so bile koristi enega ali drugega? Delo je do zdaj mislilo, da je kapital nebo nad njim in mu je omogočalo dobičke; toda glej, bilo je še neko višje nebo, ki ga ne delo ne kapital zaradi medsebojnega boja nista opazila. To nebo je za zdaj nepopustljivo. Kar pri nas v Ameriki imenujemo kapital, je ponavadi denar, ki se uporablja v proizvodnji. Proizvajalca, delodajalca, ki zagotavlja delo in delovna sredstva, pri nas napačno imenujemo »kapitalist«. Ah, ne! Ne gre za kapitalista v pravem pomenu besede. On sam mora iti h kapitalistom po denar, s katerim financira svoje načrte. In nad njim je sila – sila, ki ga obravnava veliko bolj neusmiljeno in ga stiska v veliko bolj brezobzirnih rokah kot pa bi si on sam to drznil početi s svojimi delavci. To je ena od tragičnih stvari današnje dobe, ko se »delo« in »kapital« bojujeta med seboj, medtem ko razmer, proti katerim vsak od njiju protestira in zaradi katerih oba trpita, sploh ne moreta izboljšati, razen če bi jima uspelo iztrgati nadzor nad svetom iz rok nadzornikov mednarodnih financ, ki ustvarjajo in nadzorujejo razmere pri obeh udeležencih. Obstoja super kapitalizem, ki ga popolnoma podpira domneva, da je zlato bogastvo. Obstoja super vlada, ki ni zaveznica nobene druge vlade in nima nobenih obveznosti do njih, pa vendar so njene roke prisotne pri vsaki vladi. Obstoja rasa, del človeške družbe, katera še nikoli ni bila dobrodošla kot del te družbe, in ki se je uspela povzpeti do moči, s kakršno se ne more pohvaliti niti najponosnejša rasa drugih ljudstev – niti Rim v obdobju svoje največje moči ne. Ljudje po vsem svetu so vse bolj prepričani, da se raznih vprašanj – o delu, plačah, zemljiški posesti – ne bo dalo urediti, dokler v prvi vrsti ne bo urejena zadeva v zvezi z mednarodno super kapitalistično vladavino. »Zmagovalcu pripada plen,« pravi stari pregovor. V določenem smislu je res, da če si je peščica mož iz dolgo zaničevane rase pridobila in obdržala vso oblast in nadzor, potem so ali nadljudje, ki se jim ne da upreti, ali pa so navadni ljudje, ki jim je ostali svet dovolil, da so si pridobili neprimeren in nevaren obseg moči in vpliva. Če Judi niso nadljudje, potem so za vse, kar se je zgodilo, krivi drugi ljudje. Le-ti morajo v želji za popravljanjem trenutnih razmer temeljito preučiti položaj in izkušnje drugih ljudstev. ZGODOVINA JUDOV V ZDA »Na prvi pogled se zdi, da se je prav ekonomski sistem v Severni Ameriki razvil neodvisno od Judov… Kljub temu vztrajam pri trditvi, da so ZDA morda bolj kot katerakoli druga država do roba polne judovskega duha. Na mnogih področjih so to že spoznali, še najbolj tam, kjer so najbolj sposobni presojati o zadevi… Ali v zvezi s tem dejstvom ni upravičeno mnenje, da ZDA svoj obstoj dolgujejo prav Judom? In če je tako, koliko bolj je možno zatrjevati, da je vpliv Judov naredil Ameriko takšno, kot je – torej ameriško? To, kar imenujemo amerikanstvo, ni nič drugega kot – če smemo tako reči – prečiščen judovski duh.« Werner Sombart, The Jews and Modern Capital, str. 38, 43 Zgodba o Judih v Ameriki se začne s Krištofom Kolumbom. 2. avgusta 1492 so iz Španije izgnali več kot 300.000 Judov. S tem dogodkom se je začel dolgotrajen padec španske prevlade v svetu. Naslednji dan, 3. avgusta, je Kolumb odplul proti zahodu, z njim pa tudi skupina Judov. Seveda le-ti niso bili begunci, saj so preroški načrti že veliko prej vzbudili simpatije pri vplivnih Judih. Sam Kolumb nam pove, da se je veliko družil z Judi. Prvo pismo, ki ga je napisal in v katerem je podrobno opisal svoje odkritje, je bilo namenjeno Judu. Dejansko so pustolovsko potovanje, ki je k človeškemu znanju in bogastvu prispevalo »drugo polovico Zemlje«, omogočili Judi. Prijetna zgodba, da so z dragulji kraljice Izabele financirali Kolumbovo potovanje, izgine po treznem raziskovanju. Trije maranosi ali »skrivnostni Judi« so imeli velikanski vpliv na španskem dvoru. Luis de Santagel je bil pomemben trgovec iz Valencie in pobiralec kraljevih davkov. Gabrial Sanchez, njegov sorodnik, je bil dvorni zakladnik. Njun prijatelj Juan Cabrero je bil dvorni komornik. Ti možje so neutrudno zasipavali domišljijo kraljice Izabele s podatki o izčrpanosti kraljevske blagajne in obetih, da bo Kolumb odkril zlato v Indiji. Končno jim je uspelo kraljico prepričati, da bi pri njih zastavila svoje dragulje za denarna sredstva, namenjena Kolumbovi odpravi. Nato je Santagel zaprosil kraljico in dobil dovoljenje, da je sam plačal predujem v višini 17.000 dukatov, kar je bilo enakovredno okoli 20.000 ameriških dolarjev, v današnjih razmerah okoli 160.000 ameriških dolarjev. Posojilo je verjetno presegalo stroške celotne odprave. S Kolumbom je odpotovalo najmanj pet Judov: prevajalec Luis de Torres, kirurg Marco, zdravnik Bernal, Alonzo de la Calle in Gabriel Sanchez. Astronomski instrumenti in zemljevidi za navigatorje so bili judovskega porekla. Prvi je na kopno stopil Luis de Torres, on je kot prvi belec tudi odkril uporabo tobaka. Naselil se je na Kubi in zanj lahko rečemo, da je oče judovskega nadziranja trgovine s tobakom, kakršno poznamo danes. Kolumbova podpornika Luis de Santagel in Gabriel Sanchez sta uživala mnoge privilegije zaradi njune vloge v projektu, sam Kolumb pa je postal žrtev zarote, ki jo je skoval ladijski zdravnik Bernal; godila se mu je krivica in za nagrado so ga celo zaprli. Od samega začetka so Judi v Ameriki videli vse bolj plodno področje za svoje delovanje. Na veliko so se začeli preseljevati v Južno Ameriko, predvsem v Brazilijo. Zaradi vojaškega sodelovanja v sporu med Brazilci in Nizozemci so se brazilski Judi začeli preseljevati v smeri holandske kolonije, današnjega New Yorka. Peter Stuyvesant, nizozemski guverner, se ni povsem strinjal z njihovim naseljevanjem med njegovimi ljudmi ter jim je ukazal, naj odidejo. Toda Judi so se očitno zavarovali, da so jim dovolili ostati, čeprav niso bili dobrodošli. Direktorji so preklicali Stuyvesantov ukaz z utemeljitvijo, da so Judi »investirali veliko kapitala v delnice družbe«. Kljub temu so jim prepovedali delovanje v javnih službah in odpiranje trgovin na drobno, kar je povzročilo, da so se Judi lotili zunanje trgovine, v kateri so kmalu postali skoraj monopolisti zaradi svojih zvez z Evropo. To je le eden med tisoči podobnih opisov judovske iznajdljivosti. Prepovej Judu iti v eno smer, izkazal se bo v drugi. Ko so mu prepovedali prodajo novih oblačil, je začel prodajati stara oblačila – tako se je začelo trgovanje z rabljenimi oblačili. Ko so mu prepovedali ukvarjanje s trgovskim blagom, se je začel ukvarjati z odpadki – Jud je začetnik svetovnega poslovanja z odpadki. Vpeljal je sistem reševanja; bogastvo je našel v ruševinah civilizacije. Ljudi je naučil, kako uporabiti stare cunje, kako očistiti stara peresa, kako uporabljati arašide in zajčjo kožo. Vedno je imel občutek za trgovanje s krznom, katero zdaj nadzira. Zaradi njega so v prodaji razna krzna privlačnih trgovskih imen in izjemnega porekla. Zamisel o prenavljanju je dobila komercialno veljavo zaradi Juda. V zbiralcih odpadkov, ki danes ob trobentanju po naših mestih zbirajo staro železo, steklenice, papir in cunje, imamo potomce zgodnjih Judov, ki so znali stisko spremeniti v uspeh, tako da so smeti spreminjali v uporabno blago. Stari Peter Stuyvesant je nehote prisilil Jude, da so iz New Yorka naredili glavno pristanišče ZDA. Čeprav je večina Judov med ameriško revolucijo pobegnila iz New Yorka v Filadelfijo, so se ob prvi priložnosti vrnili v New York, sluteč, da bo to mesto zanje postalo pravi pridobitniški raj. In izkazalo se je, da so imeli prav. New York je največje judovsko središče na svetu. Je vstopna točka, kjer se pretovarja in obračunava največ blaga, ki prispe v Ameriko ali se iz nje izvozi, in kjer skoraj celotno ameriško poslovanje plačuje davek gospodarjem denarja. Mestno ozemlje je načeloma v judovski posesti. Na seznamu lastnikov zemljišč se le poredko znajde kakšno nejudovsko ime. Ni čudno, da judovski pisci ob pogledu na takšno edinstveno blaginjo, to nebrzdano rast bogastva in moči radostno vzklikajo, da so ZDA obljubljena dežela, ki so jo napovedovali preroki, New York pa New Jerusalem. Nekateri so šli še dlje in opisovali vrhove pogorja Rocky Mountains kot »Sionsko gorovje«; upravičeno, če upoštevamo rudno in obalno bogastvo Judov. Nove predlagane vodne poti, ki bi iz praktično vsakega večjega mesta ob jezerih Great Lakes naredile pomembno pristanišče in New Yorku odvzele prestiž, ki ga je ohranjal kot vstopna vrata, kamor so se stekale glavne železniške proge, so trenutno tarča ostrega nasprotovanja. Najmočnejši motiv za nasprotovanje tej najočitnejši izboljšavi je, da tolikšno bogastvo New Yorka sploh ni bogastvo, ampak gre zgolj za navidezne vrednosti, ki so odvisne samo od tega, da New York ostane New York. Če se bi zgodilo karkoli, kar bi iz New Yorka naredilo navadno obalno mesto in bi ne bilo več mesto, kjer veliki davkarji pobirajo dajatve, bi se veliko judovsko premoženje močno osulo. Pred vojno je bilo bajno, kakšno pa je zdaj, bodo statistiki le stežka upali povedati. Število Judov v ZDA se je v zadnjih petdesetih letih povečalo iz 50.000 na 3.300.000. Na Britanskem otočju jih je samo 300.000, v Palestini pa zgolj 100.000. Za samega Juda je sreča, da jih v Veliki Britaniji ni več, saj bi se zaradi velikega in očitnega nadzora Judov nad pomembnimi zadevami revnejši Judi lahko včasih znašli v neprijetnem položaju. Nenavadno dobro poučeni Briton pravi, da je izbruh protisemitizma v Angliji vedno mogoč, če se pojavi primeren razlog za to, ne more pa izbruhniti proti nedosegljivim bogatim Judom, ki nadzirajo politiko in mednarodne finance. Najbrž je res, da je najpogostejši resničen razlog za pojav protisemitizma delovanje mednarodnega Juda, ki je pogosto neznan in vedno zavarovan, njegova nedolžna žrtev pa postane reven Jud. S protisemitizmom se bomo ukvarjali v naslednjem članku. Podatki o številu Judov v Veliki Britaniji in ZDA kažejo, da velikanska moč mednarodnih judovskih finančnikov ni posledica njihovega števila in tudi ni odvisna od tega. Ostaja dejstvo o Judovem neizpodbitnem vplivu na svetu kljub njegovi številčni neznatnosti v svetovnem merilu. Na svetu je le okoli 14 milijonov Judov, torej jih je približno toliko kot Korejcev. Ta primerjava bo še bolj slikovito ponazorila fenomen judovske izjemne moči. V času Georgea Washingtona je bilo pri nas okoli 4.000 Judov, pretežno premožnih trgovcev. Večina je bila na strani Američanov. Haym Salomon je s svojim celotnim premoženjem v obliki posojila pomagal kolonijam v ključnem trenutku. Toda Judi se nikoli niso asimilirali, niso se zaposlovali kot drugi prebivalci ali se ukvarjali s kmetovanjem. Zdi se, da se nikoli niso zanimali za proizvodne dejavnosti, ampak samo za prodajo gotovih izdelkov. Jud je šele v zadnjem času pokazal določeno sposobnost v proizvodni dejavnosti, večina tovrstnih stvari pa je povezana z njegovimi trgovinskimi načrti. S tem, ko sam proizvaja, poveča svoj dobiček. Rezultat ni bil znižanje končne cene, ampak njeno zvišanje. Za judovsko poslovanje je značilno, da je najpomembnejši dobiček, ne javna korist. Judi najobsežneje obvladujejo tista področja poslovanja, kjer prihaja do najbolj strmih in neopravičljivih povišanj cen in kjer obstoja bojazen hitrega znižanja cen brez kakršne koli razložljive spremembe splošnih razmer. Poslovanje po judovsko pomeni denar. Kaj uspešen Jud naredi s pridobljenim denarjem, je že drugo vprašanje, toda ko ga pridobiva, si nikoli ne dovoli, da bi se kakšna »idealistična brozga« dotaknila dolarjev. Njegov dolar dobička nikoli ni »pristrižen« s kako prostovoljno reformo, s katero nekaj posameznikov poskuša izboljšati položaj delavcev. To nima prav nič skupnega z Judovo trdosrčnostjo, ampak s trdoto njegovih pogledov na poslovanje. Poslovanje je zanj stvar izdelkov in denarja, ne ljudi. Če si v stiski in trpiš, bo judovsko srce sočustvovalo s teboj; toda če bo v zadevi udeležena tvoja hiša, bosta ti in tvoja hiša dve ločeni stvari. Jud bo v skladu s svojo teorijo poslovanja le stežka počlovečil hišo. Do nje se bo obnašal na način, kakršnemu drugi ljudje pravijo »trd«, a on sam ne bo čutil potrebe po pravičnosti. Dejal bo, da gre zgolj za posel. Na ta način si verjetno lahko razložimo judovsko izkoriščanje delavcev v New Yorku. Ko so dovzetni ljudje iz našega ljudstva sočustvovali z revnimi Judi v newyorških delavnicah, večinoma niso vedeli, da so take izkoriščevalske metode izumili in z njimi upravljali prav Judi. Čeprav se v naši državi ponašamo s tem, da nobene rase, polti ali vere ne preganjamo in da je svoboda zagotovljena vsem, pa je vendarle dejstvo, da je vsak pozoren raziskovalec opazil, da so z Judi v ZDA brezobzirno ravnali zgolj Judi sami, ljudje, ki so bili njihovi nadzorniki in gospodarji. Kljub temu ni nobenih pokazateljev, da bi izkoriščani ali izkoriščevalci kdajkoli gledali na to kot na nečloveško ali »brezsrčno« ravnanje. Šlo je zgolj za »posel«. Izkoriščani so upali, da bodo nekoč imeli polno sobo ljudi, ki bodo zanj ali zanjo šivali oblačila. Njihov neizmerno živ interes po »poslu« in njihova neutrudna ambicija, da se bodo povzpeli na družbeni lestvici in postali gospodarji v lastni delavnici, sta jim omogočala, da so delali ne da bi čutili kakršnokoli prisilo ali krivico, ki je navsezadnje najbolj boleča spremljevalka revščine. Judi v delu nikoli ne vidijo nesreče, a tudi svojega podrejenega položaja ne vidijo kot nekaj stalnega. Zato svojo energijo uporabljajo za lasten dvig in izhod, ne pa za pritoževanje nad trenutnim neugodnim položajem, ki ga poskušajo izboljšati. Vse to je na ravni posameznika izvrstno, na družbeni ravni pa škodljivo. Rezultat je, da je bilo zaposlovanje na nižjih delovnih mestih do nedavnega povsem nenadzorovano, višji krogi pa nikoli niso čutili potrebe po industrijskih reformah in ugodnostih. Seznam uglednih Judov v dobrodelni dejavnosti kaže njihovo plemenitost, v industrijskih reformah pa niso prisotni. S pohvalno naklonjenostjo do lastnih ljudi bodo podarili del lastnega dobička za popravek nekaterih težav, ki so posledica načina, kako ustvarjajo dobičke. Očitno se še niso spomnili, da bi s spremenjenim načinom svojega delovanja take probleme lahko zmanjšali ali preprečili. Med premožnejšimi Judi je veliko dobrotnikov, vendar ni oseb, ki se zavzemajo za dejansko, praktično olajšanje človeškega dela v industriji, načinov dela in prihodkov v njej. To je seveda obžalovanja vredno, vendar razumljivo. Pojasni nam marsikaj, za kar Juda grajajo ljudje, ki ne razumejo njegove narave. Jud bo deloma delil rezultate svojega uspeha. Pred ničemer se ni ustavil, štedil je pri zunanjih potrebah, delitvi procesov ali proizvedenega bogastva. In medtem ko bi bil družbeni učinek enak, če bi to naredil zaradi krute neobčutljivosti in nečlovečnosti, je vendarle treba reči, da to večinoma naredi ne zaradi teh čustev, ampak zaradi svojega zakoreninjenega pojmovanja igre v poslovanju. Nekatere industrijske reforme se mu zdijo tako nore, kot če bi odbijalcu pri baseballu njegov udarec prišteli nasprotnikovi ekipi. Ameriški Jud se ne vključuje v družbo.. Tega ne trdim, da bi ga obtoževal, navajam le kot dejstvo. Jud bi se z Američani lahko stapljal, če bi to želel, vendar si tega ne želi. Če v Ameriki proti njemu obstoja kakšen predsodek poleg tega, da ljudi zelo zanima njegov velikanski uspeh, potem je to njegova zadržanost. Jud ni sporen zaradi svoje osebe, prepričanja ali rase. Njegovi duhovni ideali so enaki kot pri drugih ljudeh, vendar se ne asimilira. S svojo izključnostjo goji vtis, da nam ne »pripada«. Do tega ima pravico in z enega zornega kota to lahko kaže na izvrstno presojo, vendar iz tega ne sme narediti enega od razlogov, da se na splošno pritožuje nad drugimi ljudmi, kot to ponavadi počne. Bolje bi bilo, če bi nejudovskemu prebivalstvu enkrat za vselej razložil, kakšno je stališče pravih Judov, kot je neki mladi Jud dejal: »Med ameriškim Judom in judovskim Američanom je velikanska razlika. Judovski Američan je navaden amaterski nejud, obsojen na večno zajedalstvo.« Filmska industrija Industrija sladkorja Tobačna industrija 50 ali več odstotkov industrije pakiranega mesa Več kot 60 % čevljarske industrije Industrija oblačil za moške in ženske Večina glasbene industrije Nakit Žitarice Bombaž v zadnjem obdobju Talilnice v Coloradu Avtorstvo v revijah Razširjanje novic Industrija pijač Posojilnice Te panoge v ZDA in na mednarodni sceni nadzirajo ameriški Judi sami ali v sodelovanju z Judi na drugi strani oceana. Američani bi se zelo začudili, če bi videli seznam nekaterih »ameriških poslovnežev«, ki vzdržujejo naš komercialni prekooceanski prestiž. Ti možje so pretežno Judi. Imajo pretanjen občutek za pomen ameriškega imena, in ko se v tujem pristanišču znajdeš v uradu, ki se imenuje »Ameriška uvozna družba« ali »Ameriška trgovska družba« ali kakšno drugo nedoločno ime ter upaš, da boš naletel na ameriškega junaka, boš ponavadi srečal Juda, ki je vse premalo časa prebival v Ameriki. To lahko dodatno osvetli ameriške poslovne metode, kot jih vidijo v nekaterih delih sveta. Ko 30 ali 40 različnih ras lahko posluje pod nazivom »ameriški«, in to povsem legalno, ni nič čudnega, če Američani ne prepoznajo nekaterih opisov ameriških metod, kakršni se pojavljajo v tujem tisku. Nemci so se že zdavnaj pritoževali, da jih je ostali svet sodil po judovskem potujočem poslovnežu, ki je govoril po nemško. Primeri judovske uspešnosti v ZDA so nekaj običajnega, vendar uspešnosti, pravične nagrade za daljnovidnost in prizadevnost, ne gre zamenjevati z nadzorom, obvladovanjem. Judovsko uspešnost doseže lahko kdorkoli, ki je zanjo pripravljen plačati toliko kot Judi – praviloma izjemno visoko ceno, če upoštevamo vse, kar sodi tu zraven. Toda koalicija nejudovskih poslovnežev pod podobnimi pogoji nikakor ne bi mogla doseči takšne prevlade, kakršna je uspela Judom; manjka jim določena kvaliteta sodelovanja, določena zarotniška namera in močna združenost na rasni osnovi, kar je značilnost Judov. Nejudu ne pomeni nič, da je nekdo drug prav tako nejud, medtem ko je za Juda izjemno pomembno, da je na njegova vrata potrkal nek drugi Jud. Če bi potrebovali primere judovske uspešnosti, bi lahko navedli primer templja Emanu-El v New Yorku. Leta 1846 je za svoj proračun komaj našel 1.520 dolarjev, leta 1868, po koncu državljanske vojne, pa je zbral 708.755 dolarjev od najema 231 cerkvenih klopi. Vzpon judovskega monopola v oblačilni industriji kot rezultat iste državljanske vojne lahko navedemo kot primer uspešnosti ter nacionalnega in mednarodnega nadzora nad poslovanjem. Res bi lahko rekli, da je Jud v ZDA uspel v vsem, česar se je lotil, razen v poljedelstvu. Judovski tisk ponavadi razlaga, da je navadno poljedelstvo veliko preveč preprosta reč za judovsko pamet, zato Juda ta dejavnost niti ne zanima dovolj. V mlekarstvu in govedoreji, kjer so »možgani« bolj potrebni, je seveda uspešen. Na različnih koncih ZDA so poskušali ustanoviti judovske poljedelske naselbine, vendar so bile te zgodbe primer neuspešnosti. Nekateri so razlog za neuspehe videli v pomanjkanju znanja za napredno poljedelstvo, drugi v Judovi odtujenosti od fizičnega dela, tretji v pomanjkanju špekulativnega elementa v kmetovanju. Jud je vsekakor močnejši v neproizvodnih dejavnostih kot v tej, ki je v osnovi proizvodna. Nekateri raziskovalci trdijo, da Jud nikoli ni bil tesno povezan z zemljo, ampak vedno trgovec. Kot dokaz za to navajajo, da si je za svojo domovino izbral Palestino, pas ozemlja, ki povezuje vzhod in zahod in kjer je potekala trgovska pot. JUDOVSKO VPRAŠANJE - DEJSTVO ALI UTVARA? »Judovsko vprašanje je še vedno prisotno. Tega nima smisla zanikati… Judovsko vprašanje je prisotno povsod, kjer živi dovolj veliko Judov. Kjer ga ni, od tam so se Judi sčasoma odselili. Seveda se selimo v kraje, kjer nas ne preganjajo, naša prisotnost tam pa povzroči, da nas začnejo preganjati... Nesrečni Judi zdaj prinašajo protisemitizem v Anglijo, v Ameriko pa so ga prinesli že prej.« – Theodor Herzl, »Judovska država«. Glavna težava pri pisanju o judovskem vprašanju je izjemna občutljivost Judov in nejudov v zvezi s to tematiko. Obstoja celo čuden občutek, da je zgolj omenjanje ali pisanje besede »Jud« nekako neprimerno. Vljudno izmikanje z uporabo izrazov »Hebrejec« ali »Semit«, ki sta sporna z vidika pravilnosti, srečujemo pri previdnih piscih, kot da bi bila celotna tematika prepovedana, dokler se ne pojavi kak pogumen judovski mislec in odkrito uporabi dober, star izraz »Jud«; napetost se nato sprosti in zrak je čist. Besedica »Jud« ni vzdevek. Je ime, starodavno in spoštovano ime, pomembno skozi vso človeško zgodovino, preteklo, sedanjo in prihodnjo. Med nejudi vlada izjemna občutljivost v zvezi z javno razpravo o judovskem vprašanju. Najraje bi ga zadržali v meglenem mejnem področju svojega razmišljanja, ga zavili v tišino. Njihova podedovana strpnost ima nekaj skupnega z njihovim obnašanjem, a morda je pomembnejši njihov nagonski občutek zaradi težave. Glavne javne izjave nejudov o judovskem vprašanju so podobne populističnemu govoru politika ali prijetnega govornika po večerji. Navajajo velika judovska imena v filozofiji, medicini, literaturi, glasbi in financah, omenjajo energijo, sposobnost in uspešnost te rase, in vsak se vrača domov z občutkom, da so se o zahtevni zadevi kar prijetno pomenili. Toda s tem niso ničesar spremenili. Jud ni nič drugačen in nejud ostaja enak. Jud še vedno ostaja svetovna uganka. Občutljivost nejudov v zvezi s tem se najbolje odraža v želji po molčanju. »Zakaj bi se o tem sploh pogovarjali?« je običajno vprašanje. Takšno obnašanje je samo po sebi dokaz, da obstoja problem, ki bi se mu radi itognili, če bi se le dalo. »Zakaj bi se o tem sploh pogovarjali?« – pretanjen mislec v takšnem vprašanju jasno zazna obstoj težave, ki se je preprosti umi raje ne lotijo. Ali obstoja judovsko vprašanje v Rusiji? Prav gotovo obstoja in to v svoji najbolj nevarni obliki. Ali se je treba v Rusiji spopasti s tem vprašanjem? Da, nedvomno, in to z vseh kotov, od koder bi lahko prišla luč in ozdravitev. V Rusiji je le en odstotek Judov več kot v ZDA. Večina Judov v Rusiji ni nič manj marljivih kot pri nas. Živeli so pod omejitvami, kakršne pri nas ne obstojajo, vendar so v Rusiji zaradi svoje genialnosti dosegli takšno raven moči, da so Ruse povsem zbegali. Najsi gre za Romunijo, Rusijo, Avstrijo ali Nemčijo ali katerokoli drugo državo, kjer je judovsko vprašanje postalo ključno in vitalnega pomena, povsod boste odkrili, da je glavni vzrok v uveljavitvi judovskega genija pri doseganju oblastne moči. Pri nas v ZDA gre za dejstvo o izjemni manjšini – o zgolj borih treh odstotkih znotraj 110 milijonov vseh prebivalcev pri nas –, ki je v samo 50 letih dosegla takšno stopnjo nadzora, kakršne ne bi mogla niti desetkrat večja skupina katerekoli druge rase, in to poraja judovsko vprašanje. Tri odstotke kake druge populacije bi le stežka kdaj omenjali, saj se z njihovimi predstavniki ne bi srečevali povsod na visokih položajih – v najbolj skritih svetnikih velike četverice v Versaillesu; na Vrhovnem sodišču; v odborih Bele hiše; pri sklepanju o svetovnih financah – kjerkoli je možno dobiti ali uporabiti oblast. Toda Juda vedno srečamo v zgornjih krogih, dobesedno povsod, kjer sta vplivnost in oblast. Je pameten, daje pobude, ima prodorne vizije, ki ga skoraj samodejno dvignejo na vrh, zato je bolj opazen kot katerakoli druga rasa. In tu se pojavi judovsko vprašanje. Začne se z zelo preprostimi pojmi. Kako Judu običajno in ne da bi naletel na odpore uspe doseči najvišje položaje? Kaj ga pripelje do njih? Zakaj pride do njih? Kaj dela tam? Kaj za svet pomeni dejstvo, da se znajde tam? To so bistvena vprašanja v zvezi z Judi. Od tu se porajajo nadaljnja vprašanja in glede na obseg predsodkov pri preučevanju zadeve bo trend projudovski ali protisemitski. Od stopnje vpogleda in inteligence pa bo odvisno, ali bo razvoj potekal v korist človeštva. Uporaba besede človečnost v zvezi z besedico Jud ponavadi na to tematiko meče dodaten pomen, ki verjetno ni nameren. Običajno je mišljeno človeško ravnanje z Judi. Enako velika je obveznost Juda, da pokaže človečnost do celotne rase. Jud je bil predolgo navajen, da je samo on od družbe zahteval človečnost do njega. Družba od njega zahteva, da se odreče svoji izjemnosti, da preneha izkoriščati svet, da preneha delovati samo v korist judovskih skupnosti in da začne izpolnjevati, kar mu njegova ekskluzivnost še nikoli ni dovoljevala, staro prerokbo, da bodo zaradi njega vsa ljudstva sveta deležna zemeljskega blagra. Jud ne bo mogel v nedogled igrati vloge ponižnega prosilca za človečnost. On sam mora pokazati to kakovost družbi, ki resno sumi, da jo njegove višje in močnejše skupine neusmiljeno izkoriščajo po dolgem in počez; stisko te družbe lahko opišemo kot ekonomski pogrom precej nemočnih ljudi. Res je namreč, da je družba enako nemočna pred izsiljevanji nekaterih dobro organiziranih finančnih skupin, kot so bili ruski Judi nemočni pred protisemitsko drhaljo. Tako v Rusiji kot v Ameriki revni Judi trpijo zaradi napačnega ravnanja bogatih izkoriščevalcev iz vrst njihove rase. Ta niz člankov je že postal tarča organiziranega ugovarjanja po telefonu in pošti. Prav vsako sporočilo tarna, da gre za preganjanje. Človek bi pomislil, da smo sprožili trdosrčen in strašen napad na pomilovanja vredne in nemočne ljudi – dokler ne vidiš naslovov mogočnežev v glavah prispelih pisem ter finančnega položaja onih, ki protestirajo, članstva organizacij, katerih odgovorne glave histerično zahtevajo preklic naših navedb. V ozadju se vedno nahaja grožnja bojkota, grožnja, ki je praktično zapečatila usodo člankov v vseh ameriških časopisih, ki so se kdajkoli lotili tudi najbolj mile obravnave judovskega vprašanja. Toda judovskega vprašanja v Ameriki se ne da za vedno utišati z grožnjami časopisnim hišam niti z objavljanjem propagandističnih člankov, ki so izjemno in vedno naklonjeni vsemu judovskemu. Vprašanje je tukaj in se ga ne da izkrivljati v nekaj drugega z uporabo vešče propagande, niti se ga ne da za vedno utišati z grožnjami. Ameriški Judi bodo sebi in svojim rojakom po svetu naredili največjo uslugo, če bodo opustili svoje vedno pripravljeno kričanje o »protisemitizmu«, če bodo začeli uporabljati bolj odkrit ton kot je ta o nemočnih žrtvah ter spregledali, kaj je judovsko vprašanje in kako se spodobi za vsakega Juda, ki ljubi svoje ljudstvo, da ga pomaga rešiti. V tem nizu člankov smo uporabili izraz »mednarodni Jud«. Možni sta dve razlagi: Jud, kjerkoli že je, ali druga, Jud kot mednaroden vladar. Drugi pojem, najsi gre za Juda samega ali njegove satelite v obliki nejudov, razloži resnični spor s svetom. Mednarodna vrsta Juda, njegova težnja po obvladovanju sveta, ko je dejanski lastnik upravljanja s svetom, je na žalost zelo slaba stvar za njegovo raso. Najbolj nesrečna okoliščina v zvezi z mednarodnim Judom s stališča navadnega Juda je to, da je mednarodni Jud tudi Jud. Pomenljivo je, da ta vrsta Juda ne zraste na nobenem drugem deblu kot samo na judovskem. Nobena druga rasa ali ljudstvo ne rojeva take vrste oseb. Ne gre za to, da bi bilo med mednarodnimi upravitelji financ nekaj malega Judov; ti svetovni nadzorniki so izključno Judi. Ta pojav ustvari neugoden položaj za tiste Jude, ki niso in nikoli ne bodo vladali svetu, ampak so le navadni ljudje judovske rase. Če bi obstojal mešan nadzor sveta, kot je na primer nadzor nad proizvodnjo sladkarij, potem nekaj Judov na visokih položajih v finančnem svetu sploh ne bi bil nikakršen problem. Problem bi bil nato omejen na obstoj svetovnega nadzora v rokah nekaj mož, ne glede na njihovo raso ali poreklo. Toda ker je prevlada v svetovnem obsegu težnja, ki jo je uspel uresničiti samo Jud, in to ne z metodami, ki jih ponavadi uporabljajo kvazi osvajalci sveta, je razumljivo, da bo ta izjemna rasa v središču pozornosti. S tem se pojavi dodatna težava. Ko se razpravlja o tej skupini svetovnih nadzornikov z imenom Judi (in res so Judi), ni vedno mogoče določiti in razlikovati skupine Judov, ki je mišljena. Bister bralec ponavadi ve, za koga gre, toda Jud se že čuti prizadetega, ker domneva, da gre za napad nanj, v resnici pa je razprava tekla o višji družbeni skupini. »Zakaj potem razprava ne teče o višji skupini kot finančnikih, ne o Judih?« bi se torej lahko glasilo vprašanje. Zato, ker so Judi. Ni smisel v vztrajanju, da je na vsakem seznamu bogatih ljudi več nejudov kot Judov. Ne govorimo zgolj o bogatih ljudeh, med katerimi so mnogi obogateli zaradi sistema, ampak govorimo o tistih možeh, ki nadzirajo svetovno dogajanje – in povsem očitno je, da bogastvo še ne zadošča, da človek postane vladar. Svetovni vladar Jud ima bogastvo, vendar pa ima še nekaj, kar je veliko močnejše od tega. Kot rečeno, svetovni Jud ne vlada zaradi svojega bogastva, ampak ker v izjemni meri poseduje komercialno in gospodovalno genialnost svoje rase in se izkazuje z rasno lojalnostjo in solidarnostjo, kakršne ne premore nobena druga človeška skupina. Povedano z drugimi besedami: prenesi danes svetovni nadzor mednarodnega Juda v roke najbolj komercialno nadarjene skupine nejudov, in celotna zgradba svetovnega nadzora se bo kmalu sesula, ker nejudu manjka določena kakovost Juda, najsi je človeška ali božanska, naravna ali pridobljena. Sodoben Jud to seveda zanika. Judovski modernisti trdijo, da se od katere koli druge skupine ljudi razlikujejo le po veri. Pravijo, da »Jud« ni oznaka za raso, ampak za religijo, podobno kot velja za »katolik«, »pravoslavec«, »prezbiterijanec«. Takšno trditev uporabljajo v novinarstvu za judovske ugovore proti temu, da se omenja judovstvo v zvezi z njihovimi ljudmi, ki so povezani s kakim zločinom. »Kadar so aretirani drugi ljudje, ne navajate njihove veroizpovedi, zakaj bi to delali pri Judih?« prepričujejo urednika. Poziv na versko strpnost vedno zmaga in je včasih koristen, da se pozornost preusmeri drugam. Torej, če se Judi od preostalega sveta razlikujejo le po veri, potem postane njihov pojav še bolj nenavaden. Preostanek sveta se namreč bistveno manj zanima za njihovo vero, veliko bolj ga skrbijo druge stvari. V Judovi veri prav gotovo ni ničesar, kar bi ga razlikovalo od drugih ljudi, vsaj kar zadeva moralno vsebino te religije, in če bi bilo kaj takega, bi šel preko tega zaradi dejstva, da njegova judovska vera predstavlja moralno zgradbo obeh drugih velikih verstev. Poleg tega ugotavljamo, da med angleško govorečimi ljudmi živi okoli 2.000.000 Judov, ki priznavajo svojo raso in ne priznavajo svoje religije, medtem ko se jih 1.000.000 izreka za agnostike – so le-ti kaj manj Judi kot ostali? Svet ne misli tako. Avtoritete na področju človeških razlik ne mislijo tako. Irec, ki mu ni mar za Cerkev, je še vedno Irec, in zdi se, da isto velja za Juda, ki mu ni mar za sinagogo – še vedno je Jud. Tako se vsaj počuti in tako se počuti tudi nejud. Še resnejši izziv bi se pojavil, če bi bilo to mnenje modernistov pravilno, saj bi zahtevalo pojasnilo za pojav Juda kot svetovnega nadzornika z ozirom na njegovo veroizpoved. Morali bi reči: »Odlikuje jih njihova vera,« in nato bi se soočili z religijo kot problemom; religija bi naj njenim privržencem omogočala takšno moč in uspešnost. Toda potem bi se pojavilo dodatno dejstvo, namreč da Judi, ki nadzirajo svet, niso posebej religiozni. In še eno dejstvo bi zapletlo zadevo, da so namreč najbolj zagreti judovski verniki med najrevnejšimi Judi. Če iščete judovsko ortodoksnost, zakoreninjeno moralnost Stare zaveze, je ne boste našli med uspešnimi Judi, ki so svojo religijo poenotili v enakem obsegu kot so unitaristi svoje krščanstvo naredili judovsko, ampak med revnimi Judi v stranskih ulicah, v ljudeh, ki še vedno žrtvujejo sobotno delo za čaščenje sabata. Očitno jim njihova vera ni omogočila svetovnega nadzora, s svojim žrtvovanjem se raje upirajo modernizmu. Če se Jud razlikuje od ostalega sveta samo kadar je v popolnem soglasju s svojo vero, vprašanje postane zelo preprosto. Vsako kritiziranje Juda postane navadna verska zagrizenost in nič več! In to bi bilo nesprejemljivo. Lahko pa bi se strinjali, da se Jud od drugih manj razlikuje po religiji kot po čemerkoli drugem. Med dvema vejama krščanske vere so večje razlike kot pa med judovstvom in katerokoli vejo krščanstva. Navkljub sporu med določenimi modernisti bo svet v Judu še vedno videl pripadnika rase, katere vztrajnost je premagala največja prizadevanja za njeno iztrebljenje, rase, ki je obdržala svojo moč in vitalnost z upoštevanjem naravnih zakonov, katerih kršitve so skvarile že toliko ljudstev, rase, ki je iz preteklosti prinesla dvoje velikih moralnih načel, monoteizem in monogamijo, rase, ki je danes pred nami kot viden znak starodavnosti, kateri se moramo zahvaliti za vse svoje duhovno bogastvo. Ne, Jud bo o sebi še naprej razmišljal kot o pripadniku ljudstva, rase. Tega ne more spremeniti vse mogoče mešanje in premetavanje o veri ali navadah. Jud je Jud in dokler ostaja znotraj svoje nedostopne tradicije, bo ostal Jud. In vedno bo imel pravico da se bo kot Jud počutil kot pripadnik višje rase. Judi kot svetovni upravitelji ključnega dogajanja se, med drugim, nahajajo tam zaradi določenih lastnosti, značilnih za judovsko naravo. Vsak Jud ima te lastnosti, čeprav ne v najvišjem smislu, enako kot vsak Anglež uporablja Shakespearov jezik, vendar ne v Shakespearovi maniri. Zatorej ni praktično, če ne celo nemogoče, razmišljati o mednarodnem Judu, ne da bi spoznali temelje judovske narave in psihologije. Takoj lahko izključimo vse prepogoste očitke, da je Judova uspešnost zgrajena na njegovi nepoštenosti. Judovsko ljudstvo in katerokoli drugo ljudstvo je nemogoče na splošno obtoževati. Nihče ne ve bolje od Juda, kako razširjeno je mnenje, da so vsi judovski načini poslovanja brezvestni. Brez dvoma lahko obstoja velik del brezvestnosti brez dejanske pravne nepoštenosti, vendar je povsem možno, da je tovrsten »sloves«, ki se je prijel Judov že pred davnimi časi, verjetno posledica drugih razlogov in ne njihove dejanske in nenehne nepoštenosti. Poglejmo si enega od teh možnih razlogov. Jud kot trgovec je ponavadi hitrejši od drugih ljudi. Govori se, da so nekatere druge rase pri trgovanju enako spretne in urne kot judovska, vendar Jud ne prebiva kaj dosti med njimi. S tem v zvezi se lahko spomnimo znamenite šale o Judu, ki je prišel na Škotsko. V človeški naravi je, da počasnejši človek misli, da je hitrejši človek daleč najspretnejši, zato začne dvomiti o njegovi spretnosti. »Premetenec« se vsakomur zdi sumljiv, čeprav je njegova premetenost povsem poštena. Počasnejši um si bo predstavljal, da človek, ki zna biti tako legitimno spreten pri trgovanju, verjetno uporablja tudi določeno število nezakonitih zvijač. Poleg tega bo vedno na razpolago pripravljen sum, da tisti, ki se pri kupčiji najbolje izkaže, nezakonito goljufa. Počasni, pošteni, odkriti in neposredni ljudje vedno dvomijo o človeku, ki se izkaže bolje kot oni sami. Kot kažejo stoletni zapisi, so bili Judi spretni trgovci. Bili so tako spretni, da so mnogi ljudje v njih videli prevarante. Jud je postal nepriljubljen zaradi svojih poslovnih uspehov, med katerimi niso bili vsi hvalevredni, seveda po mnenju njegovih sovražnikov. Kot primer vzemimo preganjanje judovskih trgovcev v Angliji. V stari Angliji je imel razred trgovcev mnoge nesporne tradicije. Ena od njih je bila, da spoštovan trgovec nikoli ni iskal posla, ampak je čakal, da je posel prišel k njemu. Druga tradicija je bila, da je bilo okraševanje trgovinske izložbe z lučkami ali barvami ali javno razstavljanje izdelkov obsojanja vredna in zahrbtna praksa, s katero si skušal drugemu prodajalcu speljati stranke. Po še eni tradiciji je bilo dosledno neetično, če si prodajal več kot eno vrsto izdelkov. Če je nekdo prodajal čaj, je bil to najtehtnejši razlog na svetu, da ni prodajal čajnih žličk. Kar zadeva reklamiranje, so bile stvari tako ostre, da bi morebitnemu oglaševalcu lahko propadel posel. Trgovec se je primerno obnašal, če je bil ravnodušen do dogajanja z njegovim blagom. Lahko si predstavljamo, kaj se je zgodilo, ko je judovski trgovec vpadel v to džunglo tradicij. Preprosto je vse prekršil. Tiste čase je bila tradicija zelo pomembna sila, nekakšen moralni zakon, ki ga je Jud s svojo pobudo začel na veliko kršiti. Človek, ki je bil pripravljen prelomiti s takimi tradicijami, se ne bo ustavil pred ničemer! Toda Jud je hotel prodajati. Če stranki ni mogel prodati enega izdelka, je imel pri roki nekaj drugega, kar ji je ponudil. Trgovine Judov so postale tržnice, predhodnice naših sodobnih veleblagovnic. Stara angleška navada, da se je v eni trgovini prodajala samo ena vrsta blaga, je bila prekršena. Jud je iskal posel, šel je za njim. Bil je začetnik hitrega »obračanja« in malih dobičkov. Začel je prodajati na obroke. Ni prenašal mirovanja v poslovanju, in da bi steklo, je bil pripravljen narediti prav vse. Bil je prvi oglaševalec, in to v času, ko je navadno javno obvestilo o lokaciji prodajalne pomenilo obveščanje javnosti, da si v denarnih težavah, poslednji obupen korak, ki si ga ni smel privoščiti noben trgovec, ki je imel količkaj samospoštovanja. Ljudje so njegovo pobudo in energijo z lahkoto povezali z nepoštenostjo. Jud se ni šel njihove igre, tako je vsaj razmišljal umirjen angleški prodajalec. Jud se je pravzaprav šel igro, ki naj bi prinesla v njegove roke vse – in to mu je praktično uspelo. Jud je od takrat dalje vedno kazal enako sposobnost. Ima prirojen instinkt za analiziranje denarnih tokov. Njegova nastanitev v eni državi je predstavljala drugo osnovo, iz katere so lahko delovali pripadniki njegove rase. Najsi gre za prirojene nadarjenosti ali nameren načrt rasne enotnosti in predanosti, vse judovske trgovske skupnosti so bile povezane in ko se je povečevalo njihovo bogastvo, prestiž in moč, ter ko so se povezale z vladami in velikimi interesi v državah, kjer so te skupnosti delovale, so preprosto prenesle več moči v osrednjo skupnost, kjerkoli se je ta že nahajala; zdaj v Španiji, nato na Nizozemskem in v Angliji. Namerno ali ne, toda postali so tesneje povezani kot bi bile lahko posamezne veje nekega poslovanja, ker lepilo rasne enotnosti, vez rasnega bratstva po naravi stvari ne more biti tako močna med nejudi kot je med Judi. Nejudi sebe nikoli ne vidijo kot nejude in nikoli ne čutijo, da so drugim nejudom karkoli dolžni. Zato so bili primerni posredniki judovskih načrtov na mestih in v času, ko ni bilo primerno, če bi judovski nadzorniki postali znani širši javnosti; vendar na področju nadziranja sveta nikoli niso bili uspešni tekmeci Judov. Iz takih posameznih judovskih skupnosti se je moč preselila v osrednjo skupnost, kjer so živeli lastniki bank in mojstri v analiziranju razmer. Iz osrednje skupnosti je tekel tok informacij neprecenljivega značaja ter pomoč, kadarkoli je bilo to potrebno. Ni težko dojeti, kako so taki pogoji omogočali, da so bile države, ki niso bile prijazne do Judov, kaznovane, tista država, ki jim je v celoti izpolnila njihove želje, pa jim je bila najljubša. In verodostojno lahko trdimo, da so nekatere države občutile moč judovskega nezadovoljstva. Ta sistem, če je kdajkoli obstojal, obstoja danes še močneje. Vendar je danes bolj ogrožen kot je bil kdajkoli prej. Pred 50 leti je mednarodno bančništvo doseglo svoj vrhunec poslovanja, ko je bilo povečini pod nadzorom Judov kot svetovnih denarnih posrednikov. Vsepovsod je nadziralo vlade in finance. Nato se je pojavilo nekaj novega, industrija, ki se je razmahnila do stopnje, ki je niso napovedovali niti najbistroumnejši preroki ali analitiki. Ko je industrija povečevala in združevala svojo moč, je postala močan magnet za denar, tako da je bogastvo začelo vleči na njen vlak, in to ne samo zaradi posedovanja denarja, ampak zato, da je denar delal za lastnike. Proizvodnja in dobiček iz proizvodnje sta za nekaj časa postala središče dogajanja, izpodrinila sta posojila in obresti nanje. Prišla je vojna, v kateri so nedvomno imeli veliko vlogo nekdanji finančni mojstri. Zdaj se dve sili, industrija in finance, bojujeta za prevlado; bo zmagala ustvarjalna industrija ali bo znova slavilo bančništvo? To je en od elementov, ki judovsko vprašanje postavlja v ospredje javnega zanimanja. Trditi to in dokazati ne more biti drugega kot dognati premoč judovske sposobnosti. Vsekakor ni sprejemljivo stališče, če pritrjujemo, da je Jud izjemno uspešen in ga je zato treba zavirati. Prav tako je daleč od resnice, če govorimo, da je bilo usklajevanje judovskih aktivnosti, gledano v celoti, škodljivo za svet. Možno je pokazati, da je bilo do zdaj koristno. Uspešnosti se ne sme napadati in obsojati. Če se sploh pojavi kakšno moralno vprašanje, se mora posvetiti uporabi dosežene uspešnosti. Po ugotovitvi prejšnjega dejstva se mora cela zadeva osredotočiti na to. Ali Jud lahko nadaljuje, kot je delal do zdaj, ali njegova dolžnost do sveta zahteva drugačno uporabo njegove uspešnosti? Ta analiza očitno vodi v nadaljnje razprave ter v zbiranje preostalih tem sedanje razprave, čemur se bomo posvetili v prihodnjih člankih. PROTISEMITIZEM  ALI SE BO POJAVIL V ZDA? »Za ta namen moramo znati organizirati. Organizirati predvsem zato, da bo svet dobil dokaz o obsegu in moči našega hrepenenja po svobodi. In drugič, organizirati zato, da bodo naši viri postali znani in dostopni… Organizirati, organizirati, organizirati, dokler ne bo vsak Jud vstal in bo za našo stvar ali pa bo vede ali nevede med redkimi, ki so proti njegovemu lastnemu ljudstvu.« Louis D. Brandeis, sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, Zionism, 113, 114. Vsak, kdor se v ZDA ali kjerkoli drugje loti judovskega vprašanja, se mora zavedati, da ga bodo obravnavali kot protisemita, če govorimo prefinjeno, oziroma kot sovražnika Judov, če se izrazimo preprosteje. Tozadevno med ljudmi in tiskom niti ni treba pričakovati vzpodbujanja. Ljudje, ki se te teme sploh zavedajo, raje čakajo, kako se bo stvar odvijala. V Ameriki verjetno ni nobenega časopisa in prav gotovo nobenega oglaševalskega medija, ki se mu reče revija, ki bi si drznil resno pomisliti, da obstoja takšno vprašanje. Na splošno je tisk odprt za pretirane uvodnike, naklonjene vsemu judovskemu, medtem ko se judovski tisk, ki ga je v ZDA kar precej, posveča ostremu kritiziranju. Seveda je danes edina sprejemljiva razlaga za vsako javno razpravo o judovskem vprašanju, da gre za sovražnike Judov – najsi gre za pisatelja, novinarja, založnika ali kaj podobnega. Zdi se, da gre za fiksno idejo; med Judi je podedovana; med nejudi živi zaradi propagande, da vsako pisanje, ki ne prekipeva od sirupaste sladkobnosti do vsega judovskega, izhaja iz predsodkov in sovraštva. Zato je polno laži, žalitev, podtikanj in predstavlja podpihovanja k masakru. Takšne izraze na široko uporabljajo v judovskih uvodnikih. Zdi se, da je treba za naše judovske državljane razširiti njihovo razvrščanje nejudov z vpeljavo nove vrste ljudi, ki prepoznavajo judovsko vprašanje, a kljub temu niso protisemiti. Med samimi Judi lahko prepoznamo štiri različne skupine. Prvič, tiste Jude, ki se strastno zavzemajo za ohranitev judovske vere in življenja, ne glede na žrtvovanje priljubljenosti ali uspeha. Drugič, tiste, ki so pripravljeni žrtvovati karkoli bi bilo treba za ohranitev judovske vere, vendar niso tako natančni glede tradicionalnih navad judovskega življenja. Tretjič, one, ki ne gojijo posebej močnega prepričanja glede enega ali drugega, so pa oportunisti in bodo vedno zavili v smer uspeha. In četrtič one Jude, ki mislijo in govorijo, da so razlike med Judi in ostalimi ljudmi rešljive le s popolno vključitvijo Judov v druge rase. Četrta skupina je najšibkejša in najmanj priljubljena ter se jo med vsemi najmanj upošteva. Med nejudi sta, kar zadeva to posebno vprašanje, samo dve skupini: tisti, ki Judov nimajo radi, a ne vedo, zakaj; drugi so za poštenost ne glede na simpatije ali antipatije, in v judovskem vprašanju vidijo vsaj problem. Takšna odnosa, kadarkoli se pokažeta, vedno obtožijo kot »protisemitizem«. Protisemitizem je pojem, ki se uporablja vse preveč ohlapno. Morali bi ga omejiti za označevanje resnično sovražnega odnosa do Judov in nasilnih predsodkov. Če se ga bo uporabljalo kar počez za ožigosanje vseh, ki omenjajo judovske značilnosti in judovsko svetovno prevlado, bosta sčasoma čast in spoštovanje postala vprašljiva pojma. Protisemitizem se bo v vseh možnih oblikah prej ko slej pojavil tudi v ZDA. Lahko bi rekli, da je tu in da je bil tu že dalj časa. Če bo zdaj napačno obravnavan, ZDA znotraj njega ne bodo sposobne opraviti spremembe, ki so jo doživele številne druge ideje, ki so k nam prispele na svoji poti okoli Zemlje. I. Koristno bi bilo, če bi razčistili, kaj ni protisemitizem: 1. Prepoznavanje judovskega vprašanja ni protisemitizem. Če bi to bilo, potem bi lahko trdili, da bo večina Američanov postalo protisemitov, saj se začenjajo zavedati, da obstoja judovsko vprašanje in da je takih ljudi vse več, ko se jim to vprašanje pojavlja z različnih zornih kotov njihovega praktičnega življenja. Vprašanje je tukaj. Pred njim si lahko pošteno tudi zatiskamo oči ali ga v zadregi preslišimo. Lahko ga celo nepošteno zanikamo, vendar je tukaj. Sčasoma ga bodo morali vsi priznati. Sčasoma vljudno »ššššš« preobčutljivih ali ustrahovanih krogov ne bo dovolj močno, da bi ga utišalo. Toda priznavanje njegovega obstoja ne bo pomenilo, da smo začeli sovražno gonjo proti Judom. Pomenilo bo le, da se je tok tendence, ki se je pretakal skozi našo civilizacijo, končno toliko okrepil, da bo pritegnil pozornost in zahteval neko odločitev v zvezi z njim, zahteval sprejem neke politike, ki ne bo ponovila napak iz preteklosti, bo pa preprečila kakršnekoli družbene nadloge. 2. Ponavljam, da javna razprava o judovskem vprašanju ni protisemitizem. Njegovo pojavljanje v javnosti je zdravo. Pozornost, namenjena judovskemu vprašanju ali določenim vidikom tega vprašanja v naši državi, je bila zelo zavajajoča. Mnogo podrobneje se je z njim ukvarjal judovski tisk kot katerikoli drugi, toda tega ni počel odkritosrčno ali s širino neke vizije. Prevladujeta dve ugotovitvi, ki se v judovskem tisku kar naprej monotono ponavljata: da gre za nepoštenost nejudovskega prebivalstva in predsodke kristjanov. Očitno gre za dva poglavitna pogleda na življenje, ki vplivata na judovske publiciste, ko pišejo o svoji rasi. V vsej preudarnosti je žalostno, da je na splošno sreča za Jude, da judovski tisk ne kroži posebej široko med nejudi, saj je verjetno najbolj uveljavljen posrednik v ZDA, kateri bi z nespremenjenim programom lahko razvnel protijudovska čustva med nejudi, ki bi ga vsaj malo prebirali. Judovski pisci, ki pišejo za judovsko bralstvo, predstavljajo nenavaden material za preučevanje rasnega zavedanja in spremljajočega zaničevanja drugih ras. Res je, da v tovrstnem tisku neprenehoma hvalijo Ameriko, toda ne Ameriko kot deželo ameriškega ljudstva, ampak bolj poudarjajo Ameriko kot deželo judovske priložnosti. Dnevni tisk sploh ni sprožil kake resne razprave. To ni ne presenetljivo ne vredno graje. Dnevniki se ukvarjajo z zadevami, ki so presegle vrelišče. Kadar sploh omenja Jude, ima na zalogi kopico fraz, ki segajo od slavnih Judov iz zgodovine do omenjanja nekaterih lokalnih hvalevrednih Judov, katerih reklame se ne nahajajo pogosto v kakem drugem delu časopisa. Če seštejemo vse, lahko ugotovimo, da je pozornost, ki je temu vprašanju namenjena v naši državi, sestavljena iz izkrivljenega kritiziranja nejudov v judovskem tisku ter nekritičnega hvaljenja Judov v nejudovskem tisku. Neodvisno prizadevanje po konstruktivni javni razpravi zato ne more voditi v protisemitizem, kljub temu, da so nekatere trditve užalile judovsko bralstvo. 3. Protisemitizem tudi ni, če se govori, da v vseh prestolnicah civiliziranega sveta sumijo, da se izvaja načrt za upravljanje sveta, o čemer so prepričani tudi pomembni možje po svetu. Ne gre za osvajanje ozemelj, za vojaške napade, niti za podrejanje vlad ali ekonomski nadzor v znanstvenem smislu, ampak za upravljanje trgovinskega in bančnega področja. Ni protisemitizem, če rečemo to, niti če predstavimo znake, ki podpirajo taka mnenja ali predočimo dokaze za to. Da vse to ne drži, bi najbolje lahko izpodbijali prav mednarodni Judi sami, vendar oni tega niso storili. Najbolje bi to lahko dokazali tisti Judi, katerih ideali vključujejo dobrobit vsega človeštva, ne ene same rase, vendar tega niso storili. Nekega dne se bo morda pojavil jasnoviden Jud, ki bo spoznal, da obljub, danih starodavnemu ljudstvu, ne bo možno izpolniti z Rothschildovimi metodami, in da se obljuba, po kateri naj bi Izrael prinesel blagostanje vsem ljudstvom, ne bo izpolnila s tem, da bodo vsa ljudstva postala vazali Izraela. In ko bo napočil ta čas, upajmo na preusmeritev judovske energije v kanale, ki bodo odvedli sedanje vire judovskega vprašanja. Medtem pa ni protisemitizem, lahko celo smatramo, da gre za uslugo sveta Judom, če osvetlimo namere določenih krogov. Če so zgornje trditve pravilne, potem pojem »protisemitski«, s katerim tako prostodušno označujejo ta niz člankov, izdaja slabše namere pri kritikih kot pri avtorju. Naj bo dovolj tega. Marsikaj je še treba narediti, in kar je bilo že narejeno, mora sloneti na pohvali in graji obojih, prijatelja in nasprotnika. II. Protisemitizem je v različnih obdobjih nedvomno zajel široke ljudske množice, jim popačil pogled, izkrivljal značaje in umazal roke, toda najbolj neverjetna trditev v zvezi z njim je, da tistim, ki so se ga posluževali, nikoli ni uspelo doseči ničesar, Judje, proti katerim je bil naperjen, pa se zaradi njega niso nikoli ničesar naučili. Obstoja precej stopenj protisemitizma in nekaj jih bomo navedli tukaj: 1. Prva stopnja protisemitizma, če ji sploh lahko rečemo tako, je, da Jud kot oseba človeku preprosto ni všeč, ne glede na to, kdo je. To lahko pogosto vidimo pri zelo različnih ljudeh, predvsem pri onih, ki so imeli z Judi malo stikov. Včasih se začne v otroštvu z nagonskim odporom do besede »Jud«. Okrepi se z zlorabo besede »Jud« kot vzdevka ali pridevnika za splošno opisovanje nepriljubljenega ravnanja. Občutek ni nič drugačen, kot se pojavlja v zvezi z nejudi enakega ravnanja, vendar se razširi na raso neznanih posameznih Judov, namesto da bi ostal omejen na znane posameznike, ki upravičeno vzbujajo take občutke. Simpatija ni nekaj, kar lahko izbiramo, nadzor nad občutkom nesimpatičnosti pa lahko. Vsak pošten človek mora včasih razmisliti, da ni nemogoče, da je oseba, do katere ne čuti naklonjenosti, enako dobra ali morda boljša kot on sam ali ona sama. Občutek odpora je samo rezultat privlačnosti ali odbijanja, kakršno se pojavlja do druge osebe; če nam kdo ni všeč, še ne pomeni, da imamo opravek z nevredno osebo. Kadar se inteligenca pridruži nagonskemu zavračanju stikov s pripadniki judovske rase, so predsodki seveda preprečeni, razen pri tistih osebah, ki so prepričane, da med Judi ni človeka, ki bi bil vreden spoštovanja. To je ekstremen odnos in vključuje poleg antipatije še druge elemente. Možno je, da Judi ljudem niso všeč, a to še ni protisemitizem. Res ni sploh nič nenavadnega, pravzaprav postaja vse bolj običajno, da inteligentni in prefinjeni Judi sami ne uživajo v družbi svojih rojakov, razen v primerih posebne uglajenosti. Takšna stvarnost zahteva komentar o običajih in značilnostih navadnega člana judovske rase, o nerodnostih pri obnašanju, ki najbolj odbijajoče izstopajo in jih Judi sami neprizanesljivo kritizirajo; vendar ti komentarji pridejo na vrsto pozneje. 2. Drugo stopnjo duha protisemitizma lahko označimo kot sovraštvo ali sovražnost. Poudarjam, da prej omenjena antipatija ni sovraštvo. Če ti nekdo ne ugaja, to še ni sovraštvo. Nekomu sladkor v čaju ni všeč, vendar zaradi tega še ni sovražnik sladkorja. Nedvomno pa obstojajo ljudje, ki se jim je odpor do Judov poglobil zaradi predsodkov in morda tudi zaradi izkušenj s pripadniki judovske rase (verjetno je to zimo kak milijon Američanov že skoraj zasovražilo Jude, ko so prišli v stik z judovskimi trgovci in lastniki stanovanj) in jih, če nič drugega, lahko uvrstimo med potencialne protisemite. To je predvsem neprijetno za osebe, ki gojijo takšna čustva. Neprijetno zato, ker jim onesposobi pamet, da bi inteligentno pretehtali dejstva, ki sestavljajo judovsko vprašanje, ter prav tako, da bi se z njimi ukvarjali pošteno in konstruktivno. Za posameznika je ne glede na morebiten povod bolje, da strast ne premakne igle razuma. Če je za krmilom sovraštvo, potem je smer plovbe ogrožena. Sovražnost živi v bližini Judov bolj kot v bližini katerekoli druge rase, in razlog za to je ena od stoletnih ugank. Sama judovska narava, kot vidimo v stari in sodobni zgodovini, prispeva svoj delež sovražnosti in prebudi ali izzove sovražnost, kjer pride v stik s tistimi arijskimi rasami, ki upoštevajo svoje rasne impulze, nepreverjene s kulturnimi in z etičnimi vplivi. Dolga stoletja trajajoči spor z Judi je zaposloval veliko rodov znanstvenikov. Nekateri najdejo razlago v Bibliji kot kletev Jehove nad izbranim ljudstvom, ker niso upoštevali ukazane discipline, ki bi iz njih naredila glasnike sveta. Če se mora zgoditi ta žalitev, če je del judovske dediščine, bo star pregovor – krščanski in svetopisemski, mimogrede rečeno – še vedno veljal: »Prestopek se mora zgoditi, toda joj onemu, ki ga bo zagrešil.« 3. V nekaterih delih sveta se je to sovraštvo sprevrglo v morilsko nasilje, ki je, tako kot se z množičnimi fizičnimi grozodejstvi vedno dogaja, v ljudeh vzbudilo grozo in zamero. To je skrajna oblika protisemitizma, in pojavljajo se obtožbe, da se ga namerava vzpodbujati tukaj in drugod. Gre za obtožbe, ki jih lahko pričakuje vsaka javna razprava o judovskem vprašanju. Seveda ni opravičila za take izpade, vendar je veliko razlag zanje. Judi jih ponavadi razlagajo kot izraze verskih predsodkov, nejudi pa kot upor proti ekonomskemu jarmu, ki so ga Judi spletli za ljudi. Osupljivo dejstvo je, da, če si pogledamo samo eno državo, so bili deli Rusije, kjer je bilo protijudovsko nasilje najbolj izrazito, najnaprednejši predeli, in to prav zaradi judovske podjetnosti. Judi so nato odkrito izjavljali, da lahko prav te dele Rusije spravijo nazaj v komercialno otopelost, če se iz njih preprosto izselijo. Te trditve se nikakor ne da zanikati. Ljudje, ki so bili večkrat v Rusiji in so Rusom zelo zamerili njihov odnos do Judov, o katerem je pisal tudi anglosaški tisk, so se vračali domov z novim pogledom na razloge za omenjene izbruhe nasilja, čeprav njihovega značaja niso opravičevali. Nepristranski opazovalci so ugotovili, da so nekatere izgrede sprožili Judi sami. Dopisnika, ki je po vsem svetu znan po svojem odločnem branjenju Judov zaradi ruskega preganjanja, so Judi vedno ostro napadli, ko je sporočal resnico o dogajanju. Ugovarjal jim je, da če ne bi povedal resnice, kadar Judi niso imeli prav, mu svet ne bi verjel, ko bi mu sporočal, da so bili brez krivde. Vse do danes Judi v katerikoli državi le stežka priznavajo, da so za karkoli krivi. Treba jih je oprostiti in obtožiti kogarkoli drugega. To je lastnost, ki jo bo treba disciplinirati, preden se jih bo dalo prepričati v sodelovanje za odpravo značilnosti, ki so med drugimi ljudstvi povzročile sovraštvo. Drugje v svetu lahko govorijo, da ima vsesplošna sovražnost do Judov ekonomske osnove. To nas seveda pripelje do vprašanja, ali naj Jud postane namerna polomija ali naj se zanika njegova genialnost in se mu odreče pravično nagrado za njegovo uspešnost, preden bo dosegel priznanje drugih ras – temu vprašanju se bomo posvetili pozneje. Kar se tiče verskih predsodkov, za katere je Jud praviloma pripravljen potrditi, da obstojajo, lahko zagotovimo, da jih v ZDA ni. Judovski pisci kljub temu z enako lahkotnostjo očitajo takšne predsodke tako Američanom kot Rusom. Vsak nejudovski bralec lahko pri sebi razčisti zadevo. Preprosto naj se vpraša, ali je kdaj v svojem življenju občutil kako zamero do Judov zaradi njihove vere. V nedavnem nagovoru (pozneje je bil objavljen v judovskem tisku) v judovski loži je govornik, Jud, zatrjeval, da če bi naključno in neformalno vprašali 100 nejudov na ulici, kdo je Jud, bi večina odgovorila: »Kristusov morilec«. Eden od najbolj znanih in spoštovanih rabinov v ZDA je pred kratkim dejal med pridigo, da otroke v krščanskih nedeljskih šolah verouka učijo, da je Jud Kristusov morilec. Nekaj tednov pozneje je to ponovil v razgovoru. Kristjani bi na splošno verjetno povedali, da so to prvič slišali, ko so se Judi pritoževali. Ta obtožba je povsem nerazumna. Naj 20 milijonov otrok, ki hodijo k verouku v Kanadi in ZDA, priča, kaj so slišali o tej temi. V krščanskih cerkvah ni nikakršnih predsodkov do Juda zaradi njegove religije. Prav narobe. Čuti se globok občutek dolžnosti do Judov in povezanosti z njimi. V nedeljskih šolah krščanskih cerkva po svetu bodo v letošnjem letu posvetili šest mesecev preučevanju mednarodnih lekcij, ki so izbrane iz Knjige Sodnikov, Rutine knjige, prvi in drugi Samuel in Knjige Kraljev, vsako leto pa je posvečeno delu Stare zaveze. Judovski verski voditelji morajo vendarle upoštevati nekaj. Obstoja več grenkobe zaradi verskih predsodkov Judov do kristjanov kot bi je bilo možno najti v krščanskih cerkvah v ZDA. Preprosto primerjanje ameriškega cerkvenega tiska z judovskim tiskom ne da odgovora. Noben krščanski urednik ne pomisli, da bi napadal judovsko vero, medtem ko bo pregled polletnega judovskega tiska razkril množico napadov in predsodkov na račun druge strani. Poleg tega v Ameriki še zdaleč ni čutiti takšne verske jeze kot jo občuti Jud, ki se spreobrne v kristjana. Jeza že skoraj meji na sveto maščevanje. Kristjan se lahko spreobrne v Juda in njegove nagibe spoštujejo, česar pa nikoli ni deležen Jud, ki postane kristjan. To velja za obe veji judovstva, ortodoksno in liberalno. Religija danes ne omogoča Judu njegovega ugleda, tu gre za nekaj drugega. Kljub temu z nezmotljivo monotonostjo ponavljajo kjerkoli Jud zazna nenaklonjenost, da je tako zaradi treh stvari, med katerimi izstopa njegova vera. Morda mu je v tolažbo, ko misli, da trpi zaradi svoje vere, vendar to ni res. Vsak pameten Jud mora to vedeti. Vsak Jud bi prav tako moral vedeti, da se v vsaki krščanski cerkvi, kjer dobivajo in preučujejo starodavne prerokbe, zelo poveča zanimanje za prihodnost starodavnega ljudstva. Ni pozabljeno, da so mu bile dane nekatere obljube glede njegovega položaja v svetu in da se smatra, da se bodo te obljube izpolnile. Judova prihodnost, opisana v teh prerokbah, je tesno povezana s prihodnostjo našega planeta, in krščanska cerkev – vsaj evangeličanska veja, ki jo Judi najbolj obsojajo – večinoma pričakuje vrnitev izbranega ljudstva. Če bi večina Judov vedela, s kakšno naklonjenostjo in razumevanjem v Cerkvi preučujejo vse prerokbe v zvezi z njimi in kako upajo, da se bodo te prerokbe izpolnile z veliko koristnostjo Judov za celotno človeško družbo, bi Cerkev verjetno obravnavali precej drugače. Vedeli bi vsaj to, da Cerkev ne misli biti instrument za spreobrnitev Judov – glede te zadeve so judovski voditelji tragično zavedeni in to povzroča večjo zagrenjenost od česarkoli drugega. Zanimivo je, da obstoja faza protisemitizma, povezana z religijo, toda ne na način, omenjen tukaj. So ljudje, zelo malo jih je, ki težijo k ateizmu in trdijo, da so vse religije sramota, judovski izum za zasužnjevanje ljudstev sveta. Toda takšno stališče je skrajnost in ni vplivalo na ključno zadevo. III. Poglejmo, katera vrsta protisemitizma bi se lahko pojavila v Ameriki. Če se bodo nadaljevale določene težnje, kar je zelo verjetno, kakšna čustva do Judov lahko pričakujemo? Zagotovo ne bo množičnega nasilja. Trenutno opažamo eno samo množično delovanje, in sicer judovskih združenj proti kateremu koli posamezniku ali ustanovi, ki si drzne javnosti predočiti judovsko vprašanje. 1. Protisemitizem se bo pojavil v Ameriki, ker se čustva in zamisli ponavadi selijo proti zahodu. Na severu Palestine, kjer so bili Judi dolgo časa naseljeni in se zdaj nahajajo v velikem številu, je protisemitizem pereč in dobro opredeljen pojav. Zahodno od Palestine, v Nemčiji, je jasno prisoten, vendar do zavzetja nemških revolucionarnih agencij ni bil nasilen pojav. Še zahodneje, v Veliki Britaniji, protisemitizem obstoja, vendar gre zaradi majhnega števila Judov in njihovega tesnega sodelovanja z vladajočim razredom bolj za občutek kot za gibanje. V ZDA ni tako določen, kaže pa se v nelagodnosti, spraševanju, zaznavnim trenjem med tradicionalno nagnjenostjo Američana do odkritosti in njegovega upoštevanja golih dejstev. Ker bo vprašanje v Ameriki pod vse večjim pritiskom, bi se spodobilo, da bi vsak daljnoviden človek zanemarjal kratkovidne proteste samih Judov in poskrbel, da se vprašanje med nami ne bo pojavljalo tako kot med drugimi ljudstvi, v svojih najbolj nejasnih in zaskrbljujočih oblikah. Javnost se mora s tem problemom seznaniti na začetni stopnji in ga usmerjati, da ga bomo tukaj obravnavali na način, ki bo postal vzor drugim državam, ki jim bomo posredovali najpomembnejši material za njegovo trajno rešitev. To lahko naredimo le z razkrivanjem in prepoznavanjem razmer, v katerih so države nemočno blodile, ker jim je manjkalo volje ali virov, s katerimi bi se dokopali do jedra problema. 2. Drug razlog vprašanja pri nas je veliko število Judov, ki se nameravajo preseliti v Ameriko. Letos bo v državo verjetno prišlo milijon Judov, tako da se bo njihovo število pri nas povečalo na skoraj 4.500.000. To ne pomeni zgolj priliva ljudi, ampak tudi dotok idej. Noben judovski pisec nam ni nikoli razkril, kaj si Judi pravzaprav mislijo o nejudih. Kljub temu obstojajo nekateri znaki glede tega. Jud bi moral to narediti za nas, vendar bi ga lastni ljudje verjetno izločili, če bi svojo nalogo izpolnil in dosledno navedel natančna dejstva. Judi, ki prihajajo k nam, v nejudih vidijo dedne sovražnike, za kar imajo morda tehtne razloge, in zato bodo svoje obnašanje prilagodili v skladu s tem dojemanjem. Ti Judi ne bodo tako nemočni kot se zdi. V obubožani Poljski, kjer Jude predstavljajo kot ljudi, ki so med vojno izgubili vse, se vsak dan stotine Judov pojavljajo pred konzulatom, da bi si uredili potrebne papirje za preselitev k nam. Gre za pomembno dejstvo. Kljub njihovi razvpiti revščini in stiski so sposobni za dolgo potovanje in so vztrajni v svoji nameri. Nobeno drugo ljudstvo ni finančno sposobno za tako množično selitev. Judi pa so. Jasno se vidi, da niso objekti dobrodelne dejavnosti. Bili so se sposobni obdržati v viharju, ki je prizadel druga ljudstva. Vedo, da je tako in tega se veselijo, kar je naravno. In ko bodo prišli k nam, bodo o večini razmišljali enako kot so v svojih dosedanjih domovinah. Pozdravljali bodo Ameriko, a o večini Američanov bodo imeli svoje mnenje. Najsi gre za Ruse, Poljake ali kogarkoli drugega, vendar bodo Judi prišli s celovito judovsko zavestjo, in to nam bodo dali čutiti. Vse to bo moralo imeti svoje posledice. In ne gre za rasne predsodke, če se na to pripravimo in ameriške Jude spodbudimo, da upoštevajo to dejstvo in pomagajo pri reševanju problema, povezanega z njim. 3. Vsaka evropska zamisel, presajena na ameriško celino, je doživela spremembe. Tako se je zgodilo z idejo o svobodi, vladanju in vojni. Enako bo s predstavo o protisemitizmu. Ves problem se bo zbral tukaj, in če smo modri in se mu ne bomo izmikali, bomo tukaj našli rešitev zanj. Pred kratkim je judovski pisec zapisal: »Judovstvo danes v glavnem pomeni ameriško judovstvo… Vsi nekdanji judovski centri so bili med vojno uničeni in preseljeni v Ameriko.« Problem bo naš, pa naj to hočemo ali ne. In v kateri smeri se bo razvijal? Veliko je odvisno od tega, kaj lahko dosežemo, še preden postane zelo izrazit. Lahko predvidimo, da se bo kot prvi element pokazalo določeno negodovanje zaradi nekaterih judovskih komercialnih uspehov, natančneje povedano, proti združeni akciji, ki take uspehe omogoča. Naše prebivalstvo vidi predstavo ljudi sredi ljudstva v smislu, kakršnega ni bilo v primeru mormonov, in to ljudem ne bo všeč. Mormoni so se izselili; Jud se vrača v Egipt, da bi si ga podjarmil. Drugi element, ki se bo zagotovo pojavil, je predsodek in hujskaštvo. Morda ima večina vedno prav, vendar ni vedno uvidevna. Obstoječi predsodek, ki ga odkrito priznavajo tako Judi kot tudi nejudi, lahko postane bolj poudarjen na škodo obeh strani, saj ne objekt ne subjekt tega predsodka ne zmoreta doseči svobode razuma, ki pomeni zadovoljstvo. Potem torej lahko z zaupanjem pričakujemo odziv pravičnosti. Tu se bo cela zadeva uklonila genialnosti amerikanizma. Naravna pravičnost ameriškega dojemanja stvari je pomagala pri reševanju vsake zadeve, ki je kadarkoli povzročila zamero med Američani. Naš naraven odziv je zelo kratkotrajen, razumska in etična reakcija mu hitro sledita. Ameriški razum se ne bo ustavil le pri navadni zameri do nekega posameznika, iskal bo globlje vzroke. Globlje preverjanje se je že začelo v Veliki Britaniji in ZDA. Značilno za nas je, da se ne ustavimo pri posameznikih, kadar gre za načela. Poleg tega bomo preučili materiale, katerih delček bo predstavljen v tem nizu člankov, in ki bodo na začetku morda neupoštevani, vendar se bodo pozneje izkazali kot ključen dejavnik v celotnem blodnjaku. Osvetlili bomo korenine vse težave, tako da bodo odmrle kot se zgodi vsaki korenini, ki pride na svetlo; potem lahko pričakujemo, da se bodo sami Judi začeli prilagajati novi ureditvi stvari, ne da bi izgubili svojo identiteto ali zmanjšali svojo energijo in genialnost, ampak da bi vse speljali v primernejše tokove, ki bodo koristili vsem rasam, kar edino lahko upraviči njihove trditve o večvrednosti. Rasa, ki lahko v materialnem svetu uresniči, kar so Judi dosegli z zagotavljanjem, da so duhovno sposobnejše ljudstvo, lahko to uresniči v manj ubožnem, manj uporniškem svetu. Judi ne bodo uničeni, tudi jim ne bo dovoljeno obdržati jarma, ki so ga družbi do zdaj tako spretno zategovali. Izkoriščati znajo sistem, ki se bo spremenil in jih prisilil, da bodo v svetu zasedli zaslužen položaj. JUDOVSKO VPRAŠANJE SE POJAVI V V ČASOPISJU »Nejudovske vlade moramo prisiliti, da bodo sprejele ukrepe, ki bodo podpirali naš na široko zasnovan načrt, ki se že približuje svojemu zmagovitemu cilju s prenašanjem pritiska vzpodbujenega javnega mnenja, ki smo ga v resnici organizirali mi s pomočjo tako imenovane »velike moči« tiska. Ta je z nekaj izjemami, ki skoraj niso omembe vredne, že padel v naše roke.« – Sedmi protokol. Predavatelj na eni od ameriških univerz je pred časom poslovno obiskal Rusijo. Bil je strokovnjak na zelo pomembnem področju uporabnih znanosti in bister opazovalec. V Rusijo je prišel z občutki povprečnega Američana o ravnanju ruske vlade z Judi. V Rusiji je preživel tri leta, se za leto dni vrnil domov, spet odpotoval v Rusijo za podoben čas ter se nato vrnil v Ameriko. Menil je, da je napočil čas, ko lahko ameriški javnosti posreduje natančno poročilo o judovskem vprašanju v Rusiji. Pripravil je zelo previden članek ter ga poslal uredniku prvorazredne revije na vzhodu ZDA. Urednik ga je povabil na obisk, skoraj cela dva dni preživel z njim in bil globoko prevzet zaradi vsega, kar je izvedel – nato pa dejal, da članka ne more objaviti. Enako zanimanje in preučevanje so pokazali tudi uredniki drugih prvorazrednih časnikov. Ni šlo za to, da profesor ne bi znal pisati – uredniki bi od njega rade volje kupili vse, karkoli bi napisal o kaki drugi zadevi. V New Yorku njegovega članka o Judih ni hotel natisniti nihče. Toda judovsko vprašanje se je končno vendarle pojavilo v enem od newyorških časnikov. Pravzaprav je šlo za drobno omembo, ki jo je navrgel judovski tabor o judovskem vprašanju, s ciljem, da bi prepričali javnost, da takšnega vprašanja sploh ni. Mimogrede, to je edina vrsta članka o judovskem vprašanju, ki so ga veliki časniki (po blodnjaku njihovih finančnih upraviteljev je zelo zanimivo brskati) pripravljeni objaviti. Ljudje se o judovskem vprašanju lahko marsikaj naučijo tudi iz člankov, katerih namen je dokazati, da tako vprašanje sploh ne obstoja. Gospod William Hard je v junijski izdaji Metropolitana naredil, kolikor je bilo mogoče pričakovati glede na material, ki ga je imel na razpolago. Čuvaji vseh mogočih tiskanih omemb, ki v zvezi z Judi prihajajo po telegrafu in pošti, so brez dvoma primerno čestitali dobrim urednikom Metropolitana za njihovo pomoč pri nadaljevanju mirnega spanca bralstva te revije. Zavoljo judovskega vprašanja lahko le upamo, da bo prizadevanje gospoda Harda imelo širok doseg med bralstvom, saj bi le-to iz njegovega pisanja lahko izvedelo marsikaj – pravzaprav veliko več kot je kdorkoli nameraval doseči. Najprej bi lahko ugotovili, da judovsko vprašanje obstoja. Gospod Hard pravi, da o tem razpravljajo v salonih Londona in Pariza. Ni jasno ali je bila omemba salonov samo piščev način, s katerim je oznanil, da je zadeva nepomembna in banalna, ali pa je zgolj pokazala obseg Hardovega poznavanja tega vprašanja. Dodaja pa, da je dokument v zvezi s tem vprašanjem prispel v določene uradne kroge v Washingtonu. Omenja tudi brzojavko časniku New York World (časnik jo je objavil), povezano s to tematiko. Njegov članek je bil verjetno objavljen prezgodaj, da bi lahko omenil oceno časnika London Times v zvezi s prvim dokumentom. Toda bralstvu, ki v članku išče objektivna dejstva, je povedal, da obstoja judovsko vprašanje, ter da ne obstoja med kako sodrgo, ampak predvsem v tistih krogih, kjer so dokazi o judovskem vplivu in njihovi moči najbolj razširjeni. Poleg tega se o vprašanju razpravlja. Gospod Hard nam pove toliko. Če ne gre dalje in nam ne pove, da se o njem zelo resno razpravlja na visokih položajih in med možmi, ki so pomembni v nacionalnem in mednarodnem merilu, se je tako odločil verjetno zaradi ene od dveh stvari: ali mu to ni znano ali pa se mu zdi, da ne bi bilo v skladu z namenom, ki ga ima njegov članek. Kakor koli že, gospod Hard je jasno povedal, da judovsko vprašanje obstoja in da o njem razpravljajo ljudje, ki so najbolj primerni za presojanje o zadevi, o kateri se pogovarjajo. Prebiranje njegovega članka tudi jasno nakaže, da judovsko vprašanje vedno pride v ospredje s pripombo o zaroti. Gospod Hard seveda omeni, da ne verjame v zarote, ki vključujejo veliko število ljudi, ter da bralstvo sprejema njegovo tozadevno prepričanje, saj za nejudovsko pamet ni nič bolj smešnega kot je množična zarota, ker za samega nejuda ni nič bolj nemogočega. Gospod Hard verjetno ni judovskega porekla ter dobro ve, kako nemogoče bi bilo zbrati večje število nejudov v določenem časovnem obdobju, čeprav bi šlo za najplemenitejšo zaroto. Nejudi niso ustvarjeni za kaj takega. Njihova zarota bi se sesula kot hiša iz kart. Nejudi nimajo osnove za kaj takega ne v svojem poreklu ne v interesih; za Jude je značilno, da znajo »stopiti skupaj«. Nejud po naravi ne posumi v zaroto; le stežka se ga bo dalo prepričati o njej, če za zaroto ne bo dobil na razpolago najtrdnejših dokazov. Zato je zelo lahko razumeti zadrego gospoda Harda, ko omenja zaroto. Da je sploh napisal članek, je bil skoraj na vsakem koraku prisiljen ugotoviti, da je zamisel o zaroti močno prisotna, kadarkoli se razpravlja o judovskem vprašanju. V Hardovem članku je to pravzaprav osrednja tema, kar kaže že naslov: »Velika judovska zarota«. Iskanje osnovnih dejstev v Hardovem članku razkrije dodatno informacijo, da obstojajo nekateri dokumenti, ki vsebujejo podrobnosti o zaroti ali – če izpustimo besedo, ki je neprijetna in je v tem nizu člankov nismo uporabili – o nameri Judov, da popolnoma zavladajo svetu. To je nekako vse, kar bralstvo iz Hardovega članka izve o omenjenih dokumentih, razen da enega od njih opiše z besedami »čuden in grozen«. Tu je v zgodbi obžalovanja vredna vrzel, saj gospod Hard spravlja na slab glas neki dokument, o njem pa ne pove prav ničesar. Dokumenti, ki očrnijo nekoga, ponavadi spravijo sami sebe na slab glas. Vendar temu dokumentu to ni dovoljeno. Bralstvo mora verjeti gospodu Hardu. Resen preučevalec ali kritik bo seveda menil, da bi sami dokumenti predstavljali boljšo osnovo za pametno presojo. Toda če pustimo to ob strani, je gospod Hard javnosti sporočil, da obstojajo dokumenti. Gospod Hard nato naredi nekaj drugega, kolikor mu omogočajo razpoložljivi materiali in namen samega članka. Pokaže, kako malo opravka imajo Judi z obvladovanjem nekaterih zadev. To naredi z navajanjem Judov, ki dejansko nadzorujejo izbrane skupine poslov. Vsa imena je zbral gospod Hard in on je odgovoren za to. Ko jih omenjamo tukaj, to počnemo samo zato, da bralstvo vidi, kaj lahko od njega izvemo. Gospod Hard se močno opira na ruske zadeve. Včasih se skoraj zazdi, kot da bi bilo judovsko vprašanje sovjetsko vprašanje, kar seveda ni, in gospod Hard to dobro ve. Kljub temu, da sta ti dve vprašanji seveda povezani, gre zgolj za dobro zastavljeno propagando za izgradnjo boljševistične utvare in njeno rušenje z judovskim dejstvom za doseganje poznejšega cilja. Toda kar nam gospod Hard ponuja kot dokaz, je zelo poučno in daleč od sklepa, ki ga naredi iz tega. Poglejmo najprej njegov ruski spisek. Pravi, da je v vladi sovjetske Rusije samo en Jud. In ta Jud je Trocki. Seveda so v vladi še drugi, le da gospod Hard govori o kabinetu. Hard ne govori o komisarjih, ki so resnični vladarji Rusije, niti o izvršnih organih, ki predstavljajo pravo oblast režima Trocki-Lenin. Ne, govori samo o kabinetu. Tudi na Madžarskem je bil en sam uveljavljen Jud, Bela Kun. Gospod Hard nas seveda ne nagovarja, naj mislimo, da vsa Evropa samo zaradi Trockega in Kuna verjame, da je v boljševizmu močan judovski element. Sicer bi bila neumna lahkovernost nejudov bolj nemogoča kot pa je po mnenju gospoda Harda možna ideja o judovski zaroti. Zakaj naj bi bilo lažje verjeti, da so nejudi butci, kot da so Judi pametni? Vendar ne bo odveč reči, da je Trocki povsem zgoraj, kjer si z Leninom deli sam vrh boljševizma, in Trocki je Jud – tega nihče ni zanikal, niti sam gospod Braunstein ne (to je priimek, ki ga Trocki uporablja v St. Louisu, ZDA). Ampak gospod Hard nato pove, da tudi menjševike vodijo Judi! To dejstvo je poleg ostalih vredno pozornosti. Trocki je v vodstvu boljševikov, menjševike pa so med njihovim nasprotovanjem boljševikom vodili Leiber, Martov in Dan – »sami Judi«, pove gospod Hard. Kakorkoli že, obstoja srednja stranka med tema skrajnostma, kadeti. Gospod Hard pravi, da so ali da so bili najmočnejša meščanska politična stranka v Rusiji. »Zdaj imajo sedež v Parizu. Njihov predsednik je Vinaver – Jud.« Dejstva so takšna, kot pravi gospod Hard. Pravi, da omenjeni Judi vodijo tri glavne politične smeri v Rusiji. Nato potarna, kako zelo so Judi razcepljeni! Kako naj bi obstojala zarota med ljudmi, ki se bojujejo med seboj? Toda če stvar malo obrnemo, lahko rečemo, da je zelo zanimivo, kako Judi v Rusiji nadzirajo vse faze političnega mnenja! Ali ni to zadosti, da človek dobi občutek, kako si želijo vladati povsod? Takšna so dejstva. Kaj pomeni povprečnemu človeku, da Judi vodijo tri najpomembnejše stranke v Rusiji? Vendar s tem še ni konec podatkov, ki jih gospod Hard predstavi bralstvu, željnemu dejstev. Ozre se na ZDA in zapiše nekaj zanimivih ugotovitev. »Tukaj je Otto Kahn,« pravi. No, Otto Kahn je tukaj, včasih pa je v Parizu zaradi pomembnih mednarodnih zadev, in včasih je v Londonu zaradi zastopanja določenih zavezništev med britansko in ameriško prestolnico, kar je pretežno odvisno od evropskih političnih razmer. Gospod Kahn je konzervativen, kar lahko pomeni marsikaj. Človek je konzervativen ali ne, odvisno od kod ga opazujejo. Najbolj konzervativni ljudje v Ameriki so tudi najbolj radikalni. Njihovi motivi in metode imajo svoje korenine v določenih zadevah, radikalni so na svojem področju. Možje, ki so obvladovali zadnjo republikansko konvencijo – če ne zadnjo, pa komaj minulo – so konservativci po mnenju tistih, ki imajo omejene ekonomske interese, vendar so najbolj radikalni med radikalnimi. Če bi bilo znano, kaj se skriva za razmišljanji gospoda Kahna, če bi razkril, kaj dela in namerava narediti, potem bi bil izraz, ki ga najbolj natančno opisuje, povsem drugačen. Kakorkoli že, gospod Hard nam pove: »Tukaj je Otto Kahn.« »Po drugi strani,« pravi gsopod Hard, »je tukaj Rose Pastor Stokes.« Navrže še ime Morrisa Hillquita. Gospod Hard ju uvrsti med radikalce. Od teh imen se odmakne, tako da omeni dva nejuda, Eugenea V. Debsa in Billa Haywooda, ter nam zaupa, da sta veliko močnejša voditelja od prvih dveh. Preučevalci sodobnih vplivov, med katere gospod Hard že dolgo spada, ne mislijo tako. Ne Debs ne Haywood nikoli do zdaj nista pokazala niti drobca intelektualne moči, značilne za gospo Stokes in gospoda Hillquita. Debs in Haywood živita na račun drugih. Vsak razgledan človek, kakršen naj bi bil gospod Hard, se bo spomnil judovskih imen, ko gre za družbena gibanja v ZDA. Res je zelo zanimivo, da gospod Hard, ko omenja imena vodij tako imenovanih konzervativcev in radikalcev, vztraja pri Judih. Po njegovih prikazih je bralstvo upravičeno do mnenja, da Judi v ZDA vodijo obe skupini. Gospod Hard s tem še ni končal. »Človek, ki naredi več kot kdorkoli drug – človek, ki naredi več kot cel polk drugih ljudi –, da zadržuje radikalnost ameriškega delavstva, je Jud Samuel Gompers.« To je dejstvo, ki ga bo bralstvo uvrstilo na svoj seznam – ameriško delavstvo vodi Jud. No, in »najmočnejši proti-Gomperski sindikat v državi – The Amalgamated Clothing Workers, res zelo močan in zelo velik – vodi Jud Sidney Hillman.« Spet imamo ruske razmere. Obe gibanji vodijo Judi. Kakor koli si že predstavljamo zadevo, gre za dejstvo, ki ga mora gospod Hard zaradi narave svoje naloge priznati. In sredinsko gibanje, »liberalna sredina«, kot ga imenuje gospod Hard, ki zajema vse ljudi vmes, je v članku predstavljeno z imeni: gospodje Justice Brandeis, Judge Mack in Felix Frankfurter. Dejavnosti teh gospodov po sklenitvi premirja bi bile zelo zanimiva zgodba. Da je mera polna, gospod Hard navrže še dve imeni: baron Gunzberg, Jud, ki je zvest uslužbenec ruskega veleposlaništva z ambasadorjem Bahmetevom na čelu, predstavnikom modificiranega starega režima, ter Ruski informativni urad, čigar literarni dosežki se pojavljajo v mnogih naših časnikih, pod vodstvom še enega Juda, kot mu pravi gospod Hard; njegovo ime je A. J. Sack in je dober znanec bralstva dnevnega časopisja. Seznam nikakor ni popoln, a kljub temu naredi močan vtis. Zdi se, da odraža pomembnost dokumentov, ki jo gospod Hard poskuša zmanjšati na smešno nepomembnost. In človek bi pomislil, da so bili dokumenti morda natančno raziskani kolikor so pač bili, saj je bralstvo opazilo ne le dejstva, ki jih priznava gospod Hard, ampak tudi druga, bolj osupljiva, ter ugotovilo, da dokumenti potrjujejo in razlagajo opažanja. Drugi bralci, ki niso imeli možnosti spoznati vsebine vseh dokumentov, so lahko zadovoljni zaradi prebujenega zanimanja zanje. Dokumenti niso ustvarili judovskega vprašanja. Če poleg dokumentov ne bi bilo še nekaj drugega, gospod Hard ne bi bil napisal članka in revija Metropolitan ga ne bi objavila. Gospod Hard je na najbolj nepričakovanem mestu potrdil obstoj judovskega vprašanja, ki kar kliče po razpravi. Nekdo je čutil potrebo, da je bila naročena in napisana »Velika judovska zarota«. ARTHUR BRISBANE PRISKOČI NA POMOČ JUDOM »O čem blebetate? Dokler ves svetovni tisk ne bo v naših rokah, bo vse, kar naredite, zaman. Nadzorovati moramo vse svetovne časopise ali imeti vpliv nanje, da bomo lahko preslepili ali zavajali ljudi.« – Baron Montefiore. Tok tega niza člankov o sodobnem judovskem vprašanju znova prekinjamo, da bi opozorili na njegov pojav v nekem drugem okolju. Tokrat se je vprašanje pojavilo v obliki več kot dvokolonskega uvodnika izpod peresa Arthurja Brisbana, natisnjenega 20. junija v Hearstovem časopisu Today. Pretirano bi bilo reči, da je gospod Brisbane najbolj vpliven pisec v državi, verjetno pa je med ducatom najbolj prebiranih avtorjev. Gre torej za potrditev ugotovitve, da v tej državi vprašanje postaja pomembno, če se ga odkrito loteva ugleden pisec, kakršen je gospod Brisbane. Gospod Brisbane seveda ni preučeval tega vprašanja. V zasebnem pogovoru bi verjetno priznal – čeprav bi bilo tako priznanje le stežka usklajeno z gotovostjo, ki jo kaže javnosti –, da o njem ne ve ničesar. Seveda pa kot dober novinar ve, kako se ga na hitro lotiti, ko ga v to sili nujnost objavljanja. Vsak pisec uvodnika zna to narediti. V vsakem tekmovanju je nekaj dobrega, v vsakem so izstopali posamezniki ali pa je predstavljalo slikovit del zgodovine – to je dovolj za zelo bran uvodnik o kateremkoli sloju ljudi, predstavljenih skupnosti. Na splošno je treba preučiti katerokoli vprašanje; določena skupina ljudi bo z nekaj odstavki potolažena in z zadevo se ne bo treba več nikoli ukvarjati. To ve vsak novinar. Kljub temu, da že dolgo živi v New Yorku, da je imel finančne posle obsežne in zavezujoče narave z določenimi interesi v tej državi, da je brez dvoma spoznal notranji ustroj velikega trusta in bančnih skupin ter da je bil ves čas obkrožen s pomočniki in svetovalci, ki so judovske rase, je imel gospod Brisbane pomisleke. Seveda ni stvar novinarja, da izraža pomisleke o rasnih skupinah njegove skupnosti, enako kot ni stvar zabavljača, da izraža svoje mnenje o patronih njegove predstave. Vrste razžalitve v časniku in trenutki, ko se zdi, da so upravičene, so zelo omejene. Domnevajmo, da je gospod Brisbane sploh moral nekaj napisati, torej bi mu morali pravočasno povedati, o čem naj piše. Edino čudno je, da je čutil, da mora pisati. Se mu je res zdelo, da se Judi čutijo »preganjane«, ko si prizadevamo razkriti obseg in razloge njihovega upravljanja z zadevami v ZDA in drugod po svetu? Ali je s pretkanostjo urednika začutil priložnost, da pritegne pozornost in upoštevanje najvplivnejše skupine v New Yorku in državi? Ali pa – in to se zdi verjetno – je enostavno mislil izpustiti pisanje, dokler ga za nedeljski uvodnik niso poklicali iz uprave ali pa je svojo željo izrazil kak lastnik obveznic? Nikakor ne mislim napadati motivov gospoda Brisbana, ampak le navajam, od kakšnih tankih strun je lahko odvisen takšen uvodnik. Bolj pomembno je mišljenje gospoda Brisbana po objavi članka. Je opravil z judovskim vprašanjem, ali meni, da je vprašanje že rešeno? Pri dnevnih uvodnikih je to najhuje; ko si ga srečno in brez razžalitve objavil, je zadeva, kar se tiče določenega uvodničarja, ponavadi zaključena. Upajmo, da gospod Brisbane še ni povedal vsega. Velikega vprašanja ne bi smel zaključiti, ne da bi še nekaj dodal, v svojem nedeljskem uvodniku pa ni prispeval ničesar. Naredil je celo nekaj napak, ki bi jih moral popraviti z dodatnim preučevanjem. »Kaj pa Feničani?« se sprašuje. Moral bi poiskati podatke, ko je bil njegov um odprt za zadevo; potem ne bi zagrešil hude napake, da jih je tako tesno povezal z Judi. Nobenega Juda ne bo našel, ki bi storil kaj takega. Sicer je to dopustno v judovski propagandi, ki jo ponudijo nejudom. Feničani zagotovo niso mislili, da so bili kakor koli povezani z Judi, enako kot zadeva tudi Judom ni bila jasna. Če v ničemer drugem, potem so se razlikovali po svojem odnosu do morja. Ne samo, da so Feničani gradili ladje, njihova je bila tudi posadka. Jud bi raje tvegal svojo investicijo v ladjo kot pa samega sebe. Razlike med obema ljudstvoma so bile v vseh pogledih globoke in razločne. Gospod Brisbane bi se glede tega za svoje narekovanje moral posvetovati z Judovsko enciklopedijo. Upajmo, da se bo znova lotil preučevanja in da bo svetu posredoval, ko bo našel kaj, kar ni »enostavno zapisano« v judovskih knjigah. Ni tako enostavno kot vprašanje o zaobljenost Zemlje; judovsko vprašanje ni rešeno in o njem se bo še razpravljalo. Gospod Brisbane ima možnost, da po svoje raziskuje zadevo. Ima veliko moštvo in predvidevamo lahko, da je v njem tudi nekaj nepristranskih nejudov. Njegova organizacija je svetovne narave. Po svojem pustolovskem izletu v svet denarja ima vpogled v nekatere skupine ljudi in nekatere trende moči – zakaj se ne bi spoprijel z judovskim vprašanjem kot s svetovnim problemom, poiskal dejstva in rešitev? To je naloga, ki je dostojna vsake časopisne organizacije. Pomagala bo Ameriki v njenem prispevku, ki ga mora dati, če naj se to vprašanje kdajkoli znebi strašljivosti, ki ga je obdajala vsa minula stoletja. Vse govoričenje o »ljubezni do bližnjega« pri raziskavi ne bo nič koristilo, ker nagovarja ljudi, naj ljubijo one, ki hitro in zahrbtno postajajo njihovi gospodarji. »Kaj je narobe z Judom?« je prvo vprašanje, drugo pa je: »Kaj je narobe z nejudi, da se vse to dogaja?« Tako kot velja za vsakega nejudovskega pisca, ki se pojavlja kot dobronameren zagovornik Juda, mora tudi gospod Brisbane navesti številna dejstva, ki vsebujejo del prav tega vprašanja, čigar obstoj se zanika. »Vsako drugo uspešno ime, ki ga vidite v velikem mestu, je judovsko,« piše gospod Brisbane. V njegovem mestu je to razmerje še večje. »Judov je na Zemlji manj kot en odstotek vsega prebivalstva, vendar so si z osvajanjem, poslovnostjo, industrijo in inteligenco pridobili 50 odstotkov svetovnega komercialnega uspeha,« pravi gospod Brisbane. Ali to pomeni karkoli za g. Brisbana? Se je kdaj zamislil, kako se bo vse skupaj končalo? Ali je pripravljen takemu »uspehu« oprostiti vsakršno lastnost, o kateri ima človeštvo pravico podvomiti? Je povsem zadovoljen z načinom, kako je ta »uspeh« uporabljen tam, kjer je edinstven? Ali bi bil pripravljen dokazati, da je »uspeh« posledica hvalevrednih lastnosti, ki jih je omenil, in ne česa manj hvalevrednega? Glede judovskega financiranja Harrimanove železniške kampanje nas zanima, ali je g. Brisbane pripravljen pisati o svoji podpori tej zadevi? Ali je kdaj slišal o judovskem denarju, ki bi podprl železnice, zgrajene samo za potrebe železniškega prometa? Gospodu Brisbanu kot uredniku bi zlahka predlagali niz člankov, ki bi tako njemu kot njegovemu bralstvu osvetlili zadeve, če bi le dal nalogo nepristranskim ljudem, da zberejo potrebna dejstva. Eden od člankov bi lahko imel naslov »Judi na mirovni konferenci«. Njegovim ljudem bi morali naročiti, naj ugotovijo, kdo so bile najuglednejše osebe na mirovni konferenci; kdo je prihajal in odhajal najbolj vztrajno; kdo je imel najbolj odprt dostop do najpomembnejših oseb in soban; katera rasa je bila najbolj zastopana med osebnimi tajniki najpomembnejših oseb; katera rasa je priskrbela največji del stražarjev za pomembneže; katera rasa je šla najdlje v prizadevanju, da se celotno dogajanje sprevrže v festival večernih plesov in razuzdanih zabav; kateri ugledni civilisti so najpogosteje prirejali zasebne večerje za najpomembnejše udeležence konference? Če bo g. Brisbane z genialnostjo poročanja, ki jo njegova organizacija vsekakor ima, svojim ljudem dal proste roke pri omenjeni nalogi ter dal natisniti, kar mu bodo prinesli, bo imel zgodbo, ki bo pomembno označila njegovo izjemno uredniško kariero. Morda bo celo objavil še eno zgodbo, tokrat z naslovom »Kateri program je zmagal na mirovni konferenci?« Svojim ljudem bi lahko naročil, naj raziščejo, kakšen posel je pripeljal toliko kakovostnih Judov v Pariz, in kako so ga uspeli speljati. Posebej naj bi raziskali, če je mirovna konferenca zavrnila ali spremenila kakšno pikico ali podobno malenkost iz judovskega svetovnega programa. Prav tako bi morali podrobno preučiti, če so potem, ko so dobili, po čemer so stremeli, hoteli še več in tisto tudi dobili, čeprav bi šlo za diskriminacijo preostalega dela sveta. Gospod Brisbane bi bil brez dvoma presenečen, ko bi ugotovil, da je bil med mnogimi programi, ki so bili predloženi tej konferenci, brez izvzetja velikega programa, v katerega je človeštvo polagalo toliko zanosnih upov, sprejet samo judovski program. Če bi raziskoval, bi ugotovil prav to. Vprašanje je, kaj bi g. Brisbane storil, če bi to dejansko ugotovil. Gospod Brisbane bi se lahko lotil različnih raziskav in vsaka bi zelo povečala njegovo poznavanje njegove domovine in njenega odnosa do judovskega vprašanja. Ali g. Brisbane ve, kdo je lastnik Aljaske? Verjetno je bil prepričan, podobno kot mi vsi, dokler se nismo bolje pozanimali, da je Aljaska v lasti ZDA. Ne, Aljaska je v lasti istih ljudi, ki vse bolj postajajo lastniki ZDA. Ali se g. Brisbane, glede na prednosti, ki jih ima zaradi svojega položaja v ameriškem novinarstvu, sploh zaveda, da so v naši nemirni industriji elementi, ki ne definirajo natančno ne »kapitala« ne »delavstva« v proizvodnem smislu. Njihov namen in interes je, da sta kapital in delavstvo čim bolj narazen; zdaj izzovejo delavstvo, nato kapital. V svojem preučevanju razmer v industriji in njenih zagonetnih skrivnosti bi moral zaznati nekaj globoko v ozadju dogajanja. Zanimiv in dober novinarski dosežek bi bil, če bi ugotovil, za kaj v resnici gre. Ali je g. Brisbane kdaj objavil imena ljudi, ki nadzorujejo dobave sladkorja v ZDA? Ali pozna te ljudi, bi jih rad spoznal? Ali je kdaj preveril razmere v zvezi z volno v naši državi, spremembe lastništva na posestvih z bombažem, namerno sabotiranje pridelave bombaža zaradi bančnih groženj in spremembe cen oblačil? Je bil sploh pozoren na imena ljudi, ki so se pojavila pri taki raziskavi? Bi rad izvedel, kako se to naredi in kdo to počne? Gospod Brisbane bi vse te podatke lahko našel in predstavil javnosti, če bi uporabil učinkovite raziskovalce in pisce v zvezi z judovskim vprašanjem. Gospod Brisbane sam najbolje ve ali ima proste roke za kaj takega. Morda obstojajo razlogi, da tega ne naredi, osebni razlogi, preudarni razlogi. Kakorkoli že, ni razloga, da ne bi opravil temeljite raziskave tega vprašanja, ne samo površen vpogled, ampak pravo raziskavo, s čimer bi se dokopal do lastnih, upoštevanja vrednih dognanj. To ne bi pomenilo nikakršne nestrpnosti. Glede na trenutno stanje se g. Brisbane ne more opredeliti do vprašanja; preprosto ga odrine na stran kot nadležno reč, enako kot so nekoč plantažniki ignorirali moraliste proti suženjstvu. Zato judovska obramba v zadnjem času sploh ni obramba, ampak je bolj pobuda za odobravanje. Gospod Brisbane očitno zelo nasprotuje predsodkom in sovraštvu do druge rase. Če bi se kdorkoli bal, da bi ga preučevanje ekonomskih razmer potisnilo v neželena miselna odstopanja, bi mu svetoval, naj se take študije raje ne loti. Nekaj mora biti narobe z raziskovalcem ali z raziskavo samo, če vzbudi predsodke in sovraštvo. Vsekakor gre za izredno slab izgovor pametnega človeka, ki je v lastnem imenu ali v imenu drugih skozi leta oblikoval razmišljanje. Predsodki in sovraštvo sta prav tisti stanji, ki bi jih znanstveno preučevanje judovskega vprašanja lahko preprečilo. Predsodke gojimo do reči, ki jih ne poznamo, sovraštvo se pojavlja zaradi nerazumevanja stvari. Preučevanje judovskega vprašanja bo prineslo poznavanje in vpogled ne samo nejudom, temveč tudi Judom. Jud potrebuje to prav toliko, če ne celo bolj kot nejud. Če bo namreč Jud izvedel, razumel določene stvari in se spoprijel z njimi, bo največji del vprašanja izginil v dobro vseh. Seznanjanje nejuda z dejstvi o Judu je samo del procesa; seznanjanje Juda z dejstvi o judovskem vprašanju je nepogrešljiv del procesa. Treba je doseči veliko začetno zmago s predrugačenjem nejudov, tako da ne bodo samo napadalci, ter spremeniti Jude, da se ne bodo samo branili, ter da bodo oboji postali raziskovalci in zagovorniki skupnih pogledov. Raziskava bo pokazala napake obojih in modrost bo imela prosto pot za ugoden izid, če je le še ostalo dovolj modrosti v tekmi. V vsem pozivanju k strpnosti se skriva resna past. Strpnost je najprej strpnost do resnice. Danes je strpnost nujna zaradi zatiranja. Strpnosti ne more biti, dokler ljudem ne bo popolnoma jasno, do česa so strpni. Nevednost, zatiranje, molk, skrivno sodelovanje – to ni strpnost. Ljudje Juda v višjem smislu nikoli niso prenašali, ker ga nikoli niso razumeli. Gospod Brisbane ne prispeva, da bi ljudje razumeli to ljudstvo zgolj s prebiranjem »enostavno napisane knjige« in z navedbo nekaj judovskih imen v množici. On sam bo odločil, če bo časnik uporabil njegova odkritja v zvezi z vprašanjem ali ne. Z vidika časnika se svetu niti površno ne da poročati o judovskem dejstvu, ne da bi povsod naleteli na dejstva o Judih, tisk pa se temu dejstvu izogiba tako, da jih omenja kot Ruse, Letonce, Nemce in Angleže. Prikrivanje imen je eden od elementov, ki pri celotnem problemu povzročajo največjo zmedo. Da bi svet dobil jasno sliko, je treba navesti konkretna imena in izjave, ki dejansko nekaj potrdijo. Gospod Brisbane bi moral preučiti to vprašanje zaradi razjasnitve, ki naj jo takšno raziskovanje prinese glede drugih zadev, s katerimi se ukvarja. Takemu preučevanju bi koristilo, če bi občasno objavil nekatere svoje ugotovitve, saj bi ga tako objavljanje povezalo s fazo judovstva, česar mu navadni uvodniki ne omogočajo. Gospoda Brisbana so brez dvoma preplavili pohvalni odzivi na njegovo pisanje, toda resnično bi spregledal, če bi prejel kopico drugačnih odzivov. Nič, kar je do zdaj dobival, se ne bi moglo primerjati s tem, kar bi prejel, če bi objavil zgolj eno dejstvo, ki bi ga odkril s svojo neodvisno raziskavo. Po svojem pisanju o Judih bo g. Brisbane v prihodnje verjetno bolj dovzeten za druge izjave o isti zadevi. V naključnem prebiranju bo našel bistveno več omemb Judov kot jih je doslej. Nekatere se bodo verjetno pojavljale v izoliranih stavkih in odstavkih v njegovih časnikih. Vsak sposoben raziskovalec in vsak pošten pisec bo prej ali slej naletel na sled, ki vodi k judovskemu obvladovanju sveta. THE DEARBORN INDEPENDENT dela samo sistematično in podrobno, kar so drugi časniki delali ali delajo po delih. Jud se resnično boji javnih virov informacij v ZDA – strah, ki ga je čutiti in ga je treba analizirati. Če ne gre za zelo veliko pomoto, je g. Brisbane občutil ta strah, čeprav je povsem mogoče, da ga ni skrbno preučeval. Ne gre za strah, da bi povzročal krivico neki ljudski rasi – mi vsi bi se morali bati tega – ampak za strah, da bi naredili karkoli v zvezi z njimi, razen da bi jih širokogrudno hvalili. Neodvisno raziskovanje vprašanja bi gospoda Brisbana prepričalo, da je znatno spremenjena hvala v smislu določene kritičnosti smer, ki se nujno pričakuje od ameriškega novinarstva. ALI OBSTOJA JASEN JUDOVSKI SVETOVNI PROGRAM? V vseh razlagah, ki nam jih ponujajo sodobni judovski govorci, so za protijudovsko razpoloženje navedeni trije domnevni razlogi, ti trije in nič več: verski predsodki, ekonomska zavist, družbena antipatija. Najsi Jud ve ali ne, toda vsak nejud ve, da z njegove strani ni verskih predsodkov v zvezi z judovskim vprašanjem. Ekonomska zavist lahko da obstoja vsaj v obsegu, kolikor jo je Judova nenehna uspešnost potisnila v ospredje raziskovanja. Nekateri judovski predstavniki skušajo preusmeriti takšno pozornost, tako da zanikajo Judovo prevlado v finančnem svetu, a to je le ekstremna lojalnost. Svetovne finance obvladujejo Judi; njihove odločitve in načrti so naš ekonomski zakon. Toda ker nas to ljudstvo prekaša na finančnem področju, to še ni razlog, da bi ga javnost lahko česarkoli obtoževala. Če so intelektualno sposobnejši od nas, bolj vztrajno marljivi, če so obdarjeni s sposobnostmi, za katere smo mi kot počasnejša ali manj sposobna rasa prikrajšani, to ne morejo biti razlogi za naše zahteve, naj zaradi tega odgovarjajo. Ekonomska zavist lahko pojasni nekatera protijudovska čustva; ne more pojasniti prisotnosti judovskega vprašanja, razen če bi prikriti razlogi judovske finančne uspešnosti postali manjši element nekega večjega problema. Kar zadeva družbeno nenaklonjenost, pa je na svetu veliko več nezaželenih nejudov kot pa nezaželenih Judov; iz preprostega razloga, saj je nejudov veliko več kot Judov. Nihče od judovskih predstavnikov danes ne omenja političnega razloga, če pa se mu že približajo, ga omejijo in zožijo. Ne gre za Judovo domoljubje, čeprav je tudi to v vseh državah zelo vprašljivo. Vprašanje o domoljubju se sliši v Angliji, Franciji, Nemčiji, Rusiji, Romuniji, na Poljskem in – res šokantno, tudi v ZDA. Napisane so bile knjige, objavljena poročila in razširjena po tujini, pridobljeni statistični podatki s prikazom Judove pripadnosti državi, v kateri prebiva, in vendar ostaja dejstvo, da kljub takim nadvse zagnanim in izjemno podprtim kampanjam prevladuje in se dalj časa zadržuje nasprotno prepričanje. Judi, ki so v osvobodilnih vojskah opravili svojo dolžnost, so to storili brez dvoma s srčno ljubeznijo in zvestobo, vendar jim kljub temu ni uspelo premagati slabega vtisa, ki so ga pri častnikih, vojakih in civilistih pustili Judi, ki te dolžnosti niso izpolnili. Vendar to ni tisto, kar je tukaj mišljeno s političnim elementom v zvezi z judovskim vprašanjem. Ni težko razumeti, zakaj naj bi Jud manj razmišljal o svetovnih narodih kot ona ljudstva, kjer Judi živijo. Judovska zgodovina je sestavljena iz popotovanja Judov med vsemi ljudstvi sveta. Če upoštevamo samo živeče posameznike, na našem planetu ni človeške rase, ki bi tako kot Judi živela na tako številnih krajih med tako različnimi ljudstvi. Judi bolj jasno poznajo svet kot ga katerokoli drugo ljudstvo, saj je bil svet njihova pot. Razmišljajo v svetovnih okvirih bolj kot to zmore katerokoli drugo ljudstvo, ki je ločeno od ostalega sveta. Judu bo oproščeno, če ne bo enako nacionalno zaveden in ne bo gojil enakih predsodkov kot domorodno prebivalstvo. Jud je bil stoletja dolgo svetovljan. Ko je pod zastavo, se bo obnašal, kot se pričakuje od njega kot državljana ali prebivalca, vendar na zastave gleda drugače kot človek, ki ne pozna več kot eno samo zastavo. Politični element tiči v dejstvu, da Judi oblikujejo narod znotraj drugih narodov. Nekateri njihovi govorniki, posebej v Ameriki, to zanikajo, vendar je sama Judova genialnost vedno osramotila vnemo takih gorečnežev. In zakaj naj bi dejstvo o takem ljudstvu tako zagrizeno zanikali, ni vedno jasno. Morda zato, ker ko bodo Judi sprevideli, da njihovo poslanstvo v svetu ne bo izpolnjeno z zlatim teletom, z njihovim poudarjenim svetovljanstvom glede na svet in z njihovo nepogrešljivo nacionalistično integriteto glede njih samih, bo to pomenilo velik in koristen dejavnik pri združevanju ljudi, kar pa trenutno judovsko obnašanje močno zavira. Ne gre le za dejstvo, da Judi ostajajo ljudstvo znotraj drugih ljudstev; gre za izkoriščanje tega nedvomnega položaja, ki ga svet kritizira. Ljudstva so poskušala Jude vključiti v svoje skupnosti in tudi Judi so naredili nekaj poskusov v tej smeri, a zdi se, da usoda temu ni bila naklonjena in ostajajo ločeno ljudstvo. Tako Judi kot ostali svet bo moral sprejeti to dejstvo, poiskati v njem dobro napoved in si prizadevati za njeno uresničitev. Theodor Herzl, eden največjih Judov, je bil morda v zadnjem obdobju najbolj viden predstavnik filozofije o judovskem obstoju. Nikoli ni podvomil v obstoj judovskega ljudstva. Njegov obstoj je razglašal ob vsaki priložnosti. Govoril je: »Mi smo ljudstvo – eno ljudstvo.« Jasno je videl, da je tisto, kar je imenoval judovsko vprašanje, političnega značaja. V svojem uvodu h knjigi Judovska država pravi: »Mislim, da razumem protisemitizem, ki je dejansko zelo zapleteno gibanje. Nanj gledam z judovskega stališča, vendar ne čutim ne strahu ne sovraštva. Mislim, da vidim, kateri elementi vulgarnosti so v njem, navadne trgovske zavisti, podedovanih predsodkov, verske nestrpnosti in tudi pretvarjanja o samoobrambi. Mislim, da judovsko vprašanje ni nič bolj družbeno kot je versko, čeprav se včasih pojavi v takih ali drugačnih oblikah. Gre za nacionalno vprašanje, ki se ga edino da razrešiti tako, da postane svetovno politično vprašanje, o katerem je treba razpravljati in ga morajo nadzirati civilizirana ljudstva sveta.« Herzl ni le razglasil, da so Judi ljudstvo, ampak je avgusta 1902 na vprašanje župana Evansa Gordona pred Britansko kraljevo komisijo o priseljevanju tujcev odgovoril: »Povedal vam bom svojo definicijo ljudstva, vi pa lahko dodate pridevnik 'judovsko'. Ljudstvo je, po mojem mnenju, zgodovinska skupina ljudi s prepoznavno medsebojno povezanostjo zaradi skupnega sovražnika. To je po mojem mnenju ljudstvo. Če k temo dodate besedo 'judovsko', boste dobili to, kar jaz pojmujem, da je judovsko ljudstvo.« Doktor Herzl je v zvezi z judovskim ljudstvom v svetovnem okviru zapisal še: »Ko se utapljamo, postajamo revolucionaren proletariat, podrejeni oficirji revolucionarne stranke; ko se dvigamo, se dviga tudi naša strahovita denarna moč.« Takšnega mnenja, za katero se zdi, da je bilo najdalj časa prisotno v judovskem razmišljanju, je tudi lord Eustace Percy. Znova ga je objavil – očitno s soglasjem – časnik Canadian Jewish Chronicle: »Liberalizem in nacionalizem sta ob zvoku fanfar na široko odprla vrata geta ter Judu ponudila enakopravno pripadnost narodom. Jud je v zahodnem svetu videl njegovo moč in veličino, ga uporabil in izkoristil, stegnil svojo roko po živčnih središčih njegove civilizacije, jo vodil, upravljal in izkoriščal, nato pa je – zavrnil ponudbo… Še več – in to je posebej zanimivo –, nacionalna in liberalna Evropa, za katero sta značilna znanstveno upravljanje in demokratska enakost, je do Juda bolj nestrpna kot je bilo zatiranje in preganjanje za časa starih despotskih režimov… V naraščajoči konsolidaciji zahodnih držav ni mogoče računati na popolno strpnost. V svetu organizirane ozemeljske suverenosti ima Jud le dve mesti, kamor se lahko zateče: podreti mora stebre celotnega nacionalnega državnega sistema ali pa mora ustvariti lastno ozemeljsko suverenost. V tem je morda treba iskati razlago judovskega boljševizma in sionizma. Zdi se, da vzhodno judovstvo v tem trenutku negotovo niha med tema dvema možnostma. Pogosto se zdi, da v Vzhodni Evropi boljševizem in sionizem uspevata drug ob drugem, enako kot je judovski vpliv oblikoval republikansko in socialistično idejo skozi celotno 19. stoletje, vse tja do revolucije Mladoturkov v Konstantinoplu pred dobrim desetletjem – ne zato, ker bi Jud skrbel za pozitivno plat radikalne filozofije, ne zato, ker bi hotel biti soudeleženec v nacionalizmu ali demokraciji nejudov, ampak zato, ker je zanj prav vsak nejudovski sistem vladanja neprijeten.« Vse to je res in judovski misleci bolj neboječega značaja vse to vedno priznavajo. Jud nasprotuje shemi nejudov. Ko Jud svoje namere pokaže v vsej moči, je republikanec, ki nasprotuje monarhiji, socialist proti republiki in boljševik proti socializmu. Kje so razlogi za takšno moteče delovanje? Najprej gre za ključno pomanjkanje demokracije. Judovski značaj je avtokratski. Demokracija je v redu za ostali svet, toda Jud, kjerkoli že je, oblikuje tako ali drugačno aristokracijo. Demokracija je zgolj orodje, ki ga judovski agitatorji uporabljajo, da se povzpnejo na običajno raven na položajih, kjer so zatirani pod njo; toda ko dosežejo običajno raven, si takoj prizadevajo za doseganje posebnih ugodnosti, kot da so upravičeni do njih – najbolj osupljiv primer takega procesa je zadnja mirovna konferenca. Danes so Judi edino ljudstvo, čigar posebne in izjemne pravice so zapisane v svetovni mirovni pogodbi; toda več o tem kdaj drugič. Nihče noče zanikati – razen nekaj govornikov, ki v resnici ne obvladujejo razmišljanja Judov, ampak predvsem hočejo vplivati na razmišljanje nejudov – , da judovski interesi ne le da zastopajo, ampak tudi finančno podpirajo družbeno in ekonomsko moteče elemente v tujini. To dejstvo je bilo dolgo časa zanikano zaradi ostrega nasprotovanja Judov in pomanjkanja informacij pri tistih medijih, kjer jih je javnost iskala. Toda dejstva se zdaj prebijajo v ospredje. Herzlove besede postajajo resničnost – »ko se utapljamo, postajamo revolucionaren proletariat, podrejeni častniki revolucionarne stranke« –, in te besede so bile prvič objavljene v angleščini leta 1896, torej pred 24 leti. Ta gibanja se prav zdaj razvijajo v dveh smereh: prva je uničevanje nejudovskih držav po vsem svetu, druga pa ustanovitev judovske države v Palestini. Ves svet si resnično želi, da bi nastala judovska država, vendar še zdaleč ni rečeno, da to želijo vsi Judi, niti da si tega želi večina Judov. Sionistična stranka si močno prizadeva za to, vendar gre dejansko za manjšino. Težko bi rekli, da gre za kaj več kot za nenavadne ambicije po kolonizaciji. OPOMBA št. 1: To nedvomno dobro služi za prikrivanje tajnega delovanja. Mednarodni Judi, ki obvladujejo svet vlad in financ, se lahko srečajo kjerkoli in kadarkoli, med vojno in v miru, ter s tem, ko razglašajo, da razpravljajo samo o načinih in sredstvih za odpiranje Palestine Judom, se z lahkoto izognejo sumom, da so se sestali zaradi česarkoli drugega. Zavezniki in sovražniki nejudovskih držav v vojni so se tako zbrali in nihče jih ni nadlegoval. Na konferenci sionistov – šesti konferenci, ki je potekala leta 1903 – so natančno napovedali zadnjo vojno, njen potek in izid, ter določili odnos Judov do mirovne pogodbe. To pomeni, da kljub obstoju judovskega nacionalizma ustanovitev judovske države v Palestini ni tako pomemben projekt, da bi se danes zanj zavzemalo celotno judovsko ljudstvo. Za zdaj se Judi še ne bodo preselili v Palestino. Lahko bi dejali, da se tja ne bodo selili zgolj zaradi sionističnega gibanja. Povsem drugačen motiv bo razlog za eksodus iz nejudovskih držav, ko bo v resnici napočil njegov čas. Kot pravi Donald A. Cameron, pokojni britanski generalni konzul v Aleksandriji, človek, ki povsem podpira sionizem in ga judovski tisk veliko navaja: »Judovski priseljenci (v Palestino) se bodo naveličali triodstotnega ostanka pri medsebojnem poslovanju, skromnih dobičkov iz denarnih poslov znotraj družine. Njihovi sinovi bodo z vlaki in s parniki odhiteli za desetimi odstotki dobička v Egiptu… Osamljen Jud v Palestini se bo požrl, svoj hlev bo razbil na koščke.« Brez dvoma čas za eksodus – vsaj kar se tiče motiva zanj – še ni napočil. Politični vidik judovskega vprašanja, s katerim se zdaj ukvarjajo vsaj tri velike države: Francija, Velika Britanija in ZDA, mora biti povezan s trenutno organiziranostjo judovskega ljudstva. Mora le-to počakati na Palestino in svojo državo v njej, ali pa ima že zdaj organizirano državo? Ali Judi vedo, kaj delajo? Ali imajo svojo »zunanjo politiko« do nejudov? Ali imajo službo, ki izvaja to politiko? Ali ima ta judovska država, vidna ali nevidna, če obstoja, svojega vodjo? Ali ima svoj državni svet? In če je karkoli od naštetega res, kdo se tega zaveda? Nejud bi brez pomisleka takoj odgovoril z »ne« na vsa ta vprašanja – v navadi nejuda je, da odgovarja prenagljeno. Ker ga nikoli niso poučili o skrivnostih ali nevidni enovitosti, nejud takoj sklene, da je to nemogoče; če že ne zaradi nobenega drugega razloga, potem zato, ker se s takšnimi vprašanji ni nikoli srečal ali mu jih nihče ni jasno predočil. Navržena vprašanja seveda zahtevajo nekaj pojasnil o razmerah, ki so očitne vsakomur. Če na svetu ni namernih kombinacij med Judi, potem morata biti nadzor, kakršnega so dosegli in enovitost politike, ki jo izvajajo, preprosto rezultat sorodne narave vseh Judov, delujočih na enak način, ne pa posledica nekih namernih odločitev. Torej bi lahko rekli, da je ljubezen do dogodivščin na vodi gnala Britance vse dlje, in da so zaradi nje postali največja kolonialna sila na svetu. Niso sedli skupaj in se formalno odločili, da postanejo kolonizatorji, ampak se je njihova naravna genialnost odrazila na tak način. Toda ali je bilo to zadosti za nastanek Britanskega imperija? Ni dvoma, da je v Judih genialnost, ki jim omogoča, da kamorkoli že pridejo, naredijo reči, zaradi katerih vidno izstopajo. Toda ali je to dovolj za odnose med Judi vseh držav, za njihove svetovne svète, za njihovo izjemno predvidevanje presenetljivih dogodkov, ki pretresejo ostali svet, za njihovo pohlevnost in pripravljenost, s katero so se ob pravem času pojavili v Parizu s svetovnim programom, s katerim so se vsi strinjali? Svet je dolgo časa sumil – najprej le nekaj ljudi, nato tajne službe nekaterih vlad, nato intelektualci posameznih ljudstev, zdaj pa vse bolj tudi navadni ljudje –, da Judi niso samo ljudstvo, ki se razlikuje od vseh drugih ljudstev in svoje nacionalnosti začuda ne more zatajiti ne glede na vse poskuse, ki jih s tem namenom ubirajo Judi sami ali ostali svet, ampak da tudi tvorijo državo; da so nacionalno zavedni in da so zavedno združeni za skupno obrambo in skupen cilj. Spomnimo se Herzlove definicije judovskega ljudstva, ki ga združuje skupen sovražnik, in nato pomislimo, da je ta skupen sovražnik svet nejudov. Ali bodo ljudje, ki vedo, da so pripadniki judovskega ljudstva, ob soočenju s takim dejstvom ostali ohlapno neorganizirani? Glede na njihovo bistrost na raznih drugih področjih je kaj takega malo verjetno. Ko vidiš, kako tesno so Judi povezani znotraj raznih organizacij v ZDA in kako spretno te organizacije prenašajo različne pritiske, potem se ti ne bo zdelo nemogoče, če to, kar jim uspe ali jim je uspelo doseči znotraj države, naredijo tudi med vsemi državami, kjer živijo. Herman Bernstein je v reviji American Hebrew 25. junija 1920 napisal: »Pred približno letom dni mi je predstavnik Pravosodnega ministrstva poslal kopijo rokopisa z naslovom 'Judovska nevarnost', ki ga je napisal profesor Nilus; prosil je za moje mnenje o tem delu. Dejal je, da gre pri rokopisu za prevod ruske knjige, objavljene leta 1905 in pozneje prepovedane. Rokopis naj bi vseboval zapiske sionskih modrecev in naj bi ga prebral dr. Herzl na tajnem sionističnem kongresu v Baslu. Izrazil je mnenje, da je avtor dela verjetno dr. Theodor Herzl… Dejal je, da so bili nekateri ameriški senatorji, ki so videli rokopis, izredno presenečeni, da so Judi pred toliko leti izdelali načrt, ki se zdaj izvaja, in da so boljševizem že pred leti načrtovali Judi, ki so nameravali uničiti svet.« To omenjamo samo zato, da se zabeleži dejstvo, da je predstavnik Pravosodnega ministrstva vlade ZDA predstavil ta dokument gospodu Bernsteinu ter o njem izrazil določeno mnenje, namreč, da je »avtor dela verjetno Theodor Herzl.« In poleg tega še, da so bili »nekateri ameriški senatorji« izredno presenečeni, ko so primerjali predloge v zapisu iz leta 1905 s stanjem v letu 1920. Primer je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker je v njem sodeloval predstavnik vlade, ki je danes v veliki meri v rokah ali pod vplivom judovskih interesov. Več kot verjetno je, da so raziskovalca zaustavili, takoj ko je to prišlo na dan. Po drugi strani je enako možno, da preiskave niso prekinili, ne glede na dane in očitno izpeljane ukaze. Kakor koli že, vlada ZDA je pri zadevi malo zamujala. Prehitele so jo najmanj štiri svetovne sile, nekatere za več let. Kopija zapiskov je bila shranjena v Britanskem muzeju, kjer so jo označili s svojo štampiljko in datumom »10. avgust 1906«. Sami zapiski sicer verjetno izvirajo iz leta 1896, oziroma iz leta, ko je imel dr. Herzl prej omenjeni govor. Prvi sionistični kongres je bil sklican leta 1897. Dokument je bil z izzivalnimi napovedmi pred kratkim objavljen v Angliji in je kljub neprimernemu naslovu vzbudil veliko zanimanje. Eyre & Spottiswoode, tiskarna z licenco za britansko vlado, je objavila ta pamflet. To je bilo nekaj podobnega, kot če bi ga objavila vladna tiskarna v Washingtonu Judovski tisk je seveda zagnal vik in krik, časnik London Times pa je vse judovske protinapade označil za »nezadovoljive«. Times je omenil nekaj, kar se bo verjetno zgodilo tudi pri nas, namreč da se zagovorniki Judov niso ukvarjali s samim besedilom Protokolov, ampak so poudarjali njihovo anonimnost. Kadar se sploh dotaknejo bistva dokumenta, se zelo pogosto pojavlja trditev, da gre za »delo kriminalca ali norca«. Protokoli, ki se brez imena avtorja povečini pojavljajo tu in tam v obliki natančno prepisanih rokopisov, za katerimi ne stoji nobena ustanova, prehajajo iz rok v roke posameznih višjih uradnikov in so predmet marljivih preučevanj tajnih oddelkov raznih vlad. Zaradi vsebine jim raste njihova moč in prestiž. Čudovit dosežek, najsi gre za delo kriminalca ali norca! Kot poudarja London Times, je treba biti najbolj pozoren prav na tisto zadevo, od katere bi nas Judi najraje odvrnili. Zanimivo je, kakšno zvezo imajo Protokoli z vprašanjem: Ali imajo Judi organiziran svetovni sistem? Kakšna je njegova politika? Kako jo izvajajo? Protokoli se v celoti posvečajo tem vprašanjem. Kdorkoli že je njihov avtor, dobro pozna človeško naravo, zgodovino in diplomacijo, ki človeka prevzame s čudovito celovitostjo, je pa tudi strašna, ko vso svojo energijo usmeri proti kakemu predmetu. Avtor ne more biti ne kriminalec ne norec, bolj verjetno gre za izjemno inteligentnega človeka, ki ga vodi predanost njegovemu ljudstvu in veri, seveda, če je avtor le ena sama oseba. Protokoli so preveč strašno resnični, da bi šlo za fantazijo, preveč dosledni, da bi šlo za špekuliranje, pregloboki v svojem poznavanju skrivnih življenjskih vzmeti, da bi bili ponaredek. Dosedanji judovski napadi poudarjajo dejstvo, da Protokoli izvirajo iz Rusije. To ne bo držalo. Prišli so posredno iz Rusije. Pojavili so se v ruski knjigi, ki jo je okoli leta 1905 objavil profesor Nilus. Protokole je razlagal s takratnim dogajanjem v Rusiji. Ta objava in razlaga sta jim dala ruski prizvok, kar so pri nas in v Angliji izkoristili judovski propagandisti, ki so bili zelo uspešni v ustvarjanju določene atmosfere v anglosaški mentaliteti kar zadeva Ruse in Rusijo. Eno od največjih zavajanj sploh so predvsem med ameriško javnostjo sprožili judovski propagandisti z opisovanjem značaja in genija pravih Rusov. S tem, ko so trdili, da so Protokoli rusko delo, so jim deloma odvzeli veljavo. Podatki jasno kažejo, da Protokolov ni napisal Rus, v izvirniku tudi niso bili napisani v ruščini in tudi ne pod vplivom ruskih razmer. Nekako so prispeli v Rusijo in tam so bili prvič objavljeni. V roke diplomatskih uradnikov na raznih koncih sveta so prišli v obliki rokopisa. Kjerkoli so Judi s svojim vplivom imeli možnost, da so jih zasegli, so to tudi počeli, včasih so dosegli tudi strogo kaznovanje. Njihova vztrajnost buri domišljijo. Judovski apologeti razlagajo tako vztrajnost s trditvijo, da Protokoli razpihujejo protisemitsko razpoloženje in da je prav to njihova naloga. V ZDA zagotovo ni bilo ne širokega ne globokega protisemitskega razpoloženja, ki bi ga bilo treba razpihovati ali pogrevati z všečnimi lažmi, da bi ostajalo pri življenju. Razširjanje Protokolov v ZDA se da razložiti samo s tem, da osvetlijo in pojasnijo nekatera že prej opažena dejstva. Pojasnila so tako presenetljiva, da ta sicer nepodpisan dokument dobi določen položaj in pomen v družbi. Navadne laži ne trajajo dolgo časa, njihova moč kmalu usahne. Ti Protokoli so bolj živi kot kdajkoli prej. Prodrli so do višjih položajev kot kdajkoli prej. Obravnava se jih bolj resno kot kdajkoli prej. Protokoli ne bi bili deležni tolikšnega preučevanja, če bi bil njihov avtor, denimo, Theodor Herzl. Njihova anonimnost ne zmanjša njihove moči nič bolj kot zmanjša vrednost neke umetnine slikarjev podpis. Protokoli so dejansko boljši brez znanega avtorja. Če bi namreč v resnici bilo znano, da je leta 1896 mednarodna skupina Judov v Franciji ali Švici ali nekje tam blizu na neki konferenci začrtala program za osvajanje sveta, bi še vedno morali dokazati, da je bil tak program več kot le nenavadna zamisel, da je bil v velikem obsegu potrjen s prizadevanji za njegovo uresničitev. Protokoli so svetovni program, o tem ni nobenega dvoma. Čigav program so, je potrjeno v posameznih točkah. Toda kaj bi bilo bolj verodostojno za zunanjo potrditev – podpis, šest podpisov ali dvajset podpisov, ali pa 25 let neprekinjenih prizadevanj za izpolnitev tega programa? V tej državi in drugod po svetu ni bistveno, ali je tak program napisal »kriminalec ali norec«, ampak to, da je ta program našel sredstva za svojo izpolnitev v najbolj pomembnih podrobnostih. Dokument je sam po sebi relativno nepomemben; razmere, ki vzbujajo veliko pozornost, pa so izjemno pomembne. OPOMBA 1: Omenjene trditve izvirajo od nesionističnih Judov. Dejanski judovski program je program, ki ga izvajajo. Mirovna konferenca je upoštevala sionistični program. Zato ga je treba upoštevati kot uraden program. ZGODOVINSKE OSNOVE JUDOVSKEGA IMPERIALIZMA »Smo ljudstvo, enotno ljudstvo… Ko tonemo, postanemo revolucionaren proletariat, častniki revolucionarne stranke; ko se vzpenjamo, raste tudi strahovita moč našega denarja. Theodor Herzl, »Judovska država« Po začetku objavljanja tega niza člankov se je v naši državi na veliko začelo razpravljati o judovskem vprašanju in njihovem programu za obvladovanje sveta. Zdaj je besedico »Jud« možno izgovoriti v povsem resni razpravi, brez zadržkov ali brez ustrahovanja. Do zdaj se je smatralo, da je to poseben privilegij judovskih piscev, ki so ta naziv uporabljali izključno za dobro organizirano in Judom naklonjeno propagando. Dele Shakespeara lahko črtajo iz programa javnih šol, ker naj bi žalili Jude; lahko zahtevajo odstranitev ene od Sargentovih slik iz Bostonske knjižnice, ker prikazuje propadanje sinagoge. Toda če se na strani nejudov pojavi karkoli, kar nakaže, da se tudi oni zavedajo Juda, v trenutku začnejo deževati hude obtožbe o predsodkih. Posledica tega je bila, da je bilo v naši državi prepovedano govoriti o Judih, kar je bilo v naši zgodovini prava redkost. Pred kratkim je govornik na nekem banketu izgovoril besedico »Judi« v zvezi z delovanjem judovskih bankirjev. Judovski gost je skočil na noge in zahteval od govornika, naj pojasni ali je omenjanje ene same rase »ameriški način«. Govornik mu je odvrnil, da je tako in požel odobravanje prisotnih gostov. V tem delu države je nenapisan zakon poslovnežem narekoval, naj o Judih nikoli ne govorijo ločeno. Pred letom dni nihče ne bi predvidel, da se bo časnik, kakršen je Chicago Tribune, odločil in v duhu dobre časnikarske politike na prvi strani objavil avtorski članek o judovskem programu za dosego svetovne prevlade, ter besedo »Jud« celo natisnil z velikimi črkami v naslovu, v samem članku pa se urednik ne bo izogibal uporabi te besede. Ponavadi se zgodi, kar je neki časnik na vzhodu ZDA storil, ko je obravnaval isto temo: kadarkoli naj bi se v članku pojavila besedna zveza »mednarodni Jud«, so jo nadomestili z besedo »finančnik«. Chicago Tribune pa je 19. junija 1920 na svoji prvi strani v prvem stolpcu objavil telegram Johna Claytona, svojega posebnega dopisnika. Naslov članka je bil »Trotsky Leads Jew Radicals to World Rule. Bolshevism Only a Tool for His Scheme« (»Trocki vodi judovske radikalce k svetovni prevladi. Boljševizem le orodje v njegovem načrtu«, op. prev.). V prvem odstavku lahko preberemo: »Zadnji dve leti vojaški obveščevalci in člani raznih tajnih obveščevalnih služb znotraj Antante poročajo o svetovnem revolucionarnem gibanju, drugačnem od boljševizma. Njihova poročila v začetku niso razlikovala med obema vrstama gibanj, v zadnjem času pa so postali njuni načrti vse bolj jasni.« Kot smo navedli v THE DEARBORN INDEPENDENT, je tudi ameriška obveščevalna služba med tistimi,, ki se ukvarjajo s to zadevo, čeprav lahko utemeljeno sklepamo, da te raziskave zaradi velikega vpliva Judov na našo vlado niso bile opravljene tako temeljito, kot bi sicer morale biti. Vendar vemo iz judovskih virov, da drugih niti ne omenjamo, da se je Pravosodno ministrstvo ZDA svoj čas precej zanimalo za začetek preiskave. Pisec v zgoraj navedenem odstavku trdi, da uradniki Antante tej zadevi že dve leti posvečajo nenehno pozornost. To dejstvo bi morali upoštevati vsi, ki razglašajo, da gre pri celi stvari le za nemško draženje. Pojav judovskega vprašanja med Američani je takoj naletel na trditve judovskih virov, da gre le za zadevo, uvoženo iz Nemčije, ter da je protisemitizem, ki se je razširil po Nemčiji in se odrazil v odstranitvi prevladujočih judovskih revolucionarnih vplivov iz nove nemške vlade zgolj navaden trik, da bi Jude okrivili za poraz Nemčije. Ameriški rabini še zdaj v en glas pridigajo, da zgodovina kaže, da vsaki veliki vojni sledijo novi »napadi« na Jude. Nedvomno je dejstvo, da vsaka vojna ljudem znova odpre oči za moč, ki jo izkazujejo mednarodni judovski finančniki v povezavi z vojno – in zdi se, da to dejstvo potrebuje temeljitejšo razlago kot pa zgolj sklicevanje na »predsodke«. In kot kaže članek v Chicago Tribune in potrjujejo vsa dejstva, zanimanje za to tematiko ni omejeno le na Nemčijo, v resnici tam niti ni največje. Najbolj so se z njo ukvarjale »razne tajne službe znotraj Antante«. Drugi odstavek nato opisuje razliko med boljševizmom in judovskim imperializmom:»Boljševizem si prizadeva za zrušenje obstoječe družbe ter za izgradnjo mednarodnega bratstva ljudi, ki delajo s svojimi rokami in postanejo vladarji sveta. Drugo gibanje teži k uvedbi nove rasne prevlade na svetu. Kolikor so do zdaj uspeli ugotoviti raziskovalci britanskih, francoskih in naših uradov, so ključni umi za izpeljavo drugega načrta judovski radikalci.« V članku je še nekaj drugih trditev:»Znotraj komunističnih vrst obstoja skupina iz te stranke, vendar to ni njen končni cilj. Komunizem je za njene voditelje le prehoden pojav.« (Spomnimo se trditve lorda Eustacea Percyja v časniku Canadian Jewish Chronicle minuli teden: »Ne zato, ker bi se Jud zavzemal za pozitivno plat radikalne filozofije, ne zato, ker bi hotel biti udeležen pri nacionalizmu ali demokraciji nejudov, ampak zato, ker mu noben od obstoječih nejudovskih sistemov vladanja ni pogodu.«). »Pripravljeni so izrabiti islamsko upiranje, sovraštvo osrednjih imperijev do Anglije, japonske želje po Indiji ter trgovinsko tekmovanje med Ameriko in Japonsko.« »To gibanje je predvsem uperjeno proti anglosaški prevladi.« »Organizacija svetovnega judovskega radikalnega gibanja je bila izpopolnjena v skoraj vsaki državi.« »Judovski radikalci nikakor niso človekoljubi, ampak jim gre zgolj za osvoboditev njihove lastne rase.« Treba je priznati, da gre za precej osupljive trditve. Če bi se znašle v kakem neodgovornem časopisu, bi jih povprečen bralec dojel kot nekaj neslanega, saj tako malo ve o skrivnih vplivih, ki oblikujejo njegovo življenje in težave. Toda ko se pojavijo v pomembnem časniku, jih je treba obravnavati drugače. Chicago Tribune s to novico še ni rekel zadnje besede. 21. junija 1920 je natisnil uvodnik z naslovom »World Mischief« (Svetovno zlo, op. prev.). Uvodnik si očitno prizadeva preprečiti možne nesporazume glede vsebine objavljene vesti. »Judovska faza gibanja namerava vpeljati novo rasno prevlado na svetu.« Chicago Tribune pravi tudi, da je morda razumljivo, če Judi v drugih državah sodelujejo pri tem »svetovnem zlu«, medtem ko so angleški in ameriški Judi »lojalni nacionalisti in konzervativni podporniki nacionalnih tradicij«. Bilo bi dobro, če bi bi bilo to res. Morda je to res za desetine tisoče Judov kot posameznikov, vendar prav gotovo ne velja za mednarodno dejavne Jude, ki vlečejo niti v vseh vladah in ki so bili v minulih tragičnih šestih letih vpleteni v mednarodne posle na način, o katerem bo treba kmalu odkrito spregovoriti. Nesrečna okoliščina je, da vsi ameriški in angleški Judi za zdaj občutijo težave, ki jim jih nihče ne privošči in bi jih vsak rad rešil iz njih, vendar se zdijo neizbežne vse dokler celotna zgodba ne bo povedana in večina Judov ne bo podprla nekoga, ki ga zdaj najgloblje spoštujejo. Smotrno je pogledati kontraste med odzivi Judov in nejudov na domnevno gibanje za ustanovitev judovskega svetovnega imperializma. Judovski pisci to najprej zanikajo brez navedbe razlogov. Vse naj bi bilo ponarejeno, zlagano, navadna zarota judovskih sovražnikov, ki hočejo zasejati sovraštvo in pobijanje. Ko se dokazi kopičijo, se judovski ton spremeni: »Denimo, da je res tako,« pišejo judovski publicisti, »toda ali je čudno, če ubogi, zatirani Judi, ki jih trpljenje tira v blaznost, sanjarijo o zmagi nad svojimi sovražniki in o lastnem prevzemu oblasti?« Nejud, ki je soočen s tako trditvijo, pravi: »Da, ampak gre za ruske Jude, ki jih ni treba upoštevati. Ameriški Judi so v redu. Njih kaj takega nikoli ne bi prevzelo.« Ko se malce poglobi v zadevo, je nejud prisiljen priznati, da obstoja neke vrste prevratniško svetovno gibanje, čigar moč je pretresla celó našo državo ter da so revolucionarni Judi njegovo duhovno gibalo. Od tu naprej se človek lahko strinja s teorijo, da je gibanje resnično judovsko po svojem izvoru, agitaciji, izvedbi in cilju, ali pa postavi teorijo, da gre nedvomno za svetovno gibanje, ki pa je judovsko zgolj po naključju. Oboji, tako Judi kot nejudi na koncu ugotovijo, da obtoževanje gibanja nekaj vendarle pomeni. Časopis Christian Science Monitor na primer, o čigar standardih nihče ne dvomi, je o zadevi v daljšem uvodniku zapisal tole: »Kljub temu bi bila velikanska napaka, če bi sklepali, da judovska nevarnost, imenovana drugače in z drugim prizvokom, ne obstoja. Res se jo lahko imenuje 'nočna mora', kot piše pisec psalmov v eni od največjih knjig Stare zaveze, saj gre v bistvu za koncept sil mentalnega zla, ki ga zavestno ali nezavedno navaja profesor Nilus. Z drugimi besedami, da obstoja tajna mednarodna politična organizacija, ki neprenehoma deluje preko svojega urada za psihologijo, vendar je svet, ki bi se moral zaradi tega prebuditi, popolnoma uspavan. Kdor zna brati znamenja časa, bo spoznal, da zadeva nedvomno obstoja.« Christian Science Monitor svari pred predsodki in neupoštevanjem dokazov skozi daljše časovno obdobje, kar si v resnici želi vsak, ki se je kdajkoli lotil te zadeve. Vse prepogosto gre za neupoštevanje dejstev in ne dokazov, in prav to povzroča težave. Z gotovostjo lahko trdimo, da danes večina predsodkov nasprotuje dejstvom, in da se predsodki niso pojavili zaradi dejstev. Treba se je paziti dveh predsodkov, ko se človek loti tega vprašanja. Prvi je, da naj bi se judovski imperialni program (če takšna stvar v resnici obstoja) pojavil šele pred kratkim. Nejudi zgolj ob omembi takega programa pomislijo, da je nastal minuli teden ali enkrat lani. Sploh ni treba, da je tako, in ko gre za zadeve Judov, je zelo verjetno, da res ni tako. Zelo lahko ugotovimo, da bi bil program, če bi bil izdelan danes, povsem drugačen od tega, ki ga je treba upoštevati. Program, ki bi ga izdelali danes, v resnici tudi obstoja, vendar ga glede obsežnosti in poglobljenosti ni mogoče primerjati s programom, ki obstoja že zelo dolgo. Popolne izgradnje nevidnih vlad niso stvaritve tajnih konferenc, ampak gre za nakopičene zamisli in izkušnje v obdobju mnogih stoletij. Še več. Ne glede na to, kako je sodobna generacija dovzetna za neupoštevanje takih reči, je že samo dejstvo, da so verjetno skozi stoletja obstojale kot skriven rasni ideal, močan argument, da jih je sedanji rod s spoštovanjem sprejel, če ne že kar izpeljal. V judovstvu ni globlje zamisli kot je ona o Judih kot izbranem ljudstvu, in da bo njihova prihodnost veličastnejša od njihove preteklosti. Tudi velik del kristjanov to sprejema in morda bo res tako, vendar v moralnem svetu ne moremo prezreti metod, ki so jih uporabljali in jih še danes uporabljajo. Toda ko omenjamo prastaro zamisel o izbranem ljudstvu, to počnemo zgolj zato, da bi namignili, da ob vseh programih, zbranih okoli ključne zamisli kot pomoč za njeno popolno zgodovinsko uresničitev, ni nič čudnega, če obstoja nek zelo star program, h kateremu so največji modreci Izraela prispevali svoje največje misli in srce za zagotovitev njegovega uspeha. Mnogi raziskovalci svetovnih skrivnosti so verjeli, da obstoja tak načrt in da so tako rekoč že potekale generalke na manjših odrih kot priprave za veliki finale na svetovnem odru; tako mislijo možje, ki jim nikakor ne gre oporekati poznavanja stvari. Torej imamo morda opravek z nečim, za kar današnji Judi, tudi pomembnejši internacionalisti, niso izvirno odgovorni. Morda je prišlo do njih kot del njihove prastare judovske dediščine. Če bi šlo zgolj za sodobno stvar, v naglici nametano skupaj po sodobnem vzoru, bi lahko pričakovali, da bo izginila v istem obdobju kot se je rodila. Varovati se moramo tudi pred drugim predsodkom, da je vsak Jud, ki ga srečamo, seznanjen s tem skrivnim programom. To ne drži. Vsak Jud, ki je obdržal stike s svojim ljudstvom, je seznanjen z osnovno zamislijo o končni zmagi Izraela, toda s posebnimi načrti, ki so bili oblikovani že pred stoletji, z namerami kako doseči to zmagoslavje, povprečen Jud ni nič bolj seznanjen kot so povprečnemu Nemcu znani skrivni načrti pangermanske partije, ki je s svojimi zamislimi začela in vodila minulo vojno. Povprečen Jud se seznani z načrti tajne skupine le v omejenem obsegu, razen ko gre za prav posebne primere. Povsem jasno je, da judovsko zmagoslavje ni odvratno nobenemu Judu, in če uporabljene metode proti koncu postanejo malce nasilne, bo vsak Jud v takem nasilju videl le nezadostno povračilo za vse trpljenje, ki so ga nejudi povzročili sinovom Jude tekom mnogih stoletij. Kljub varovanju pred takima predsodkoma ne moremo ubežati sklepu, da če takšen program o judovskem svetovnem imperializmu danes obstoja, mora obstojati z védenjem in dejavno podporo določenih posameznikov in da morajo imeti skupine teh posameznikov neko uradno vodstvo. Morda gre tu za bistvo, ob katerem se ustavi več raziskav kot ob katerikoli drugi zadevi. Misel o judovski avtokraciji je preveč nenavadna za um, ki ni bil veliko v stiku z glavnim vprašanjem. In vendar ni na svetu nobene rase, ki bi bolj kot judovska nagonsko podpirala avtokracijo, nobene rase, ki bi bolj hrepenela po položaju in ga tudi bolj spoštovala. Njihovo pojmovanje o vrednosti družbenega položaja nam pojasni glavno smer njihovega delovanja. Jud je v prvi vrsti ustvarjalec denarja, ker je za zdaj denar edino sredstvo, ki ga pozna za pridobivanje položajev. Sorazmerno malo Judov je doseglo določen položaj na kak drugačen način. Ne gre za posmeh nejudov, ampak za mnenje, ki ga je zapisal slaven angleško-judovski zdravnik Barnarda Von Oven: »Vsi drugi načini za doseganje imenitnosti mu niso na razpolago; vzpeti se mora z bogastvom ali pa sploh ne. In če si, kar dobro ve, z bogastvom zagotavlja položaj, spoštovanje in pozornost v družbi, ali je kriv on, ker si prizadeva za pridobivanje bogastva, ki mu bo prineslo ugled, ali družba, ki se tako globoko klanja pred oltarjem mamona?« Jud ne nasprotuje kraljem in vladarjem, ampak samo razmeram, ki preprečujejo nastop judovskega kralja. Bodoči svetovni avtokrat naj bi bil judovski vladar, sedeč na Davidovem prestolu, kot se strinjajo starodavne prerokbe in dokumenti imperialističnega programa. Ali je tak kralj zdaj na svetu? Če ga ni, pa so na svetu ljudje, ki bi ga lahko izbrali. Pred obdobjem krščanstva ni bilo judovskega kralja, toda nekje do 11. stoletja so v izgnanstvu imeli svoje vladarje, ki so predstavljali vodje Judov, razkropljene med raznimi narodi. Imenovali so se in v angleščini se še vedno imenujejo »exilarchs«, knezi v izgnanstvu. Svetovali so jim modreci Izraela, bili so sodniki in napisali so zakone za svoje ljudstvo. Živeli so povsod, kjerkoli so jim to narekovale okoliščine ali možnosti, v krščanskih ali muslimanskih deželah. Ali so bile te organizacije ukinjene z zadnjim znanim knezom v izgnanstvu ali pa so preprosto izginile s površja zgodovine, ali morda obstojajo v kakšni drugačni obliki, to so vprašanja, ki še čakajo na odgovore. Dobro je znano, da obstojajo judovski pravosodni uradi na svetovni ravni. Dobro je tudi znano, da imajo Judi svoje svetovne organizacije znotraj zelo močne solidarnosti v okviru lastnega ljudstva. Dobro je znano, da vlada enotnost med Judi glede njihovega svetovnega delovanja na nekaterih področjih, tako obrambnem kot tudi napadalnem. Judom se ne bi zdelo prav nič neprimerno, če bi danes obstojal njihov knez v izgnanstvu; pravzaprav bi se ob taki misli počutili povsem prijetno. Judovska enciklopedija omenja: »Zelo zanimivo je, da so knezi v izgnanstvu omenjeni še v obredju sabata Aškenazov… Sefardski Judi niso obdržali tega anahronizma, pa tudi v večini reformatorskih sinagog 19. stoletja ni prisoten.« Ali torej obstoja judovski Sanhedrin, vladajoča ali posvetovalna skupina Judov, ki nadzirajo dejavnost in posle Judov po celem svetu? Judovski Sanhedrin je bila zelo zanimiva ustanova. Njegov izvor in način oblikovanja sta nejasna. Sestavljen je bil iz 71 članov, imel je predsednika in deloval kot političen senat. Ni jasno, kako je dosegel svojo avtoriteto. Ni bil izvoljen, ni bil demokratičen, ni bil predstavniško telo. Ni bil odgovoren ljudem. Po teh lastnostih je bil značilno judovski. Sanhedrina je izbral knez ali duhovnik in to ne z namenom, da bi bdel nad interesi ljudi, ampak da bi vladarju pomagal vladati. Izbran je bil z vpoklicem ali pa so člani sami pozvali novega člana, da se jim pridruži. Zdi se, da je deloval po dobro znanem načinu aristokracije, ki se ohranja na oblasti ne glede na politično sestavo neke družbe. Judovska enciklopedija pravi: »Sanhedrin, ki je bil po svojem bistvu povsem aristokratski, si je verjetno kar sam pripisal avtoriteto, saj so ga sestavljali pripadniki najvplivnejših plemiških družin in duhovščine.« Ob boku tega telesa je stalo podobno telo, zadolženo za verske interese ljudi. Člani tega telesa so bili očitno bližje navadnim ljudem. Sanhedrin je svojo avtoriteto izvajal ne le nad Judi v Palestini, ampak po celem svetu, kjer so le-ti bili razpršeni. Kot senat, ki je neposredno izvrševal politično oblast, je bil ukinjen leta 70 s padcem judovske države, vendar obstojajo znaki, da je kot posvetovalno telo deloval še do četrtega stoletja. Leta 1806 je bila zato, da bi Napoleon dobil nekatere odgovore v zvezi z Judi, sklicana konferenca, na kateri so sodelovali ugledni francoski Judi, ti pa so, da bi ugodili Napoleonu in mu odgovorili v imenu vseh Judov, sklicali nov Sanhedrin. Ta se je sestal 9. februarja 1807 v Parizu in upošteval predpisana starodavna pravila. Sestavljali so ga Judi z vseh koncev Evrope. Ustanovili so ga, da bi za vsako pogodbo, ki bi jo francoski Judi sklenili z Napoleonom, stala avtoriteta svetovnega judovstva. V svojih odločitvah je Sanhedrin iz leta 1807 v vseh ozirih deloval kot starodavni Sanhedrin: »zakonit zbor, pooblaščen za izdajanje uradnih ukazov za povečevanje blagostanja Izraela.« Ta dejstva imajo svoj pomen. Karkoli bi voditelji Judov naredili danes za vzdrževanje politike in ustanavljanja Izraela, ne bi predstavljalo novega odklona. Ne bi pomenilo novega obnašanja. Ne bi bilo dokaz za nekakšen nov načrt. Ob upoštevanju judovske solidarnosti bi bilo povsem naravno, če bi se Sanhedrin nadaljeval. Zdi se, da je bila znotraj starodavnega Sanhedrina skupina desetih mož, ki so bili pomembnejši od ostalih. Bilo bi povsem naravno, če bi bili voditelji današnjih Judov razdeljeni na odbore v posameznih državah ali glede na zadeve. Najpomembnejši Judi vseh dežel se sestajajo vsako leto. Kadarkoli se jih skliče, se zberejo ne glede na vse ostalo. Sodniki vrhovnih sodišč raznih držav, mednarodni finančniki, judovski govorniki liberalne vrste, ki znajo vplivati na nejude, politični manipulatorji najrazličnejših partij z vsega sveta se zberejo kjerkoli hočejo, o njihovih razpravah in posvetovanjih pa javnost izve le toliko, kot hočejo oni sami. Ni treba domnevati, da so vsi udeleženci takih srečanj pripadniki najožjega kroga. Na seznamu delegatov so ljudje, ki jih nihče ne bi povezoval denimo z lordom Readingom ali s sodnikom Brandeisom. Če se sodoben Sanhedrin sestane, in bila bi najbolj naravna stvar na svetu, če se to zgodi, smo lahko prepričani, da se sestane v zaprtem krogu ljudi, ki jih odobri judovska aristokracija denarja, intelekta in vpliva. Ustroj judovske svetovne vlade obstoja in je pripravljen. Jud je prepričan, da ima najboljšo religijo, najboljšo moralo, najboljše izobraževanje, najboljše družbene standarde, najboljšo zamisel o vladanju. Ni mu treba zapustiti kroga, o katerem je prepričan, da je najboljši za doseganje vsega, kar potrebuje za napredek in blagostanje svojega ljudstva ali za izpeljavo programa v zvezi z zunanjim svetom. Mednarodni Jud uporablja starodaven ustroj pri vsem svojem delovanju, ki ga svetu deloma daje na vpogled. Glavni judovski voditelji na področju financ, politike in inteligence se večkrat sestajajo. Zaradi tega ali onega razloga obvestijo javnost o takih srečanjih – včasih. Včasih se sestanejo v svetovni prestolnici, a ne razkrijejo razlogov za to. Zberejo se v določenem mestu, sestankujejo in se razidejo. Treba bo še odkriti ali vse to vodi kakšen znan um. Toda skoraj brez dvoma obstoja nekaj, kar bi lahko imenovali »zunanja politika«, to pomeni določeno stališče in načrt delovanja v zvezi s svetom nejudov. Judu se zdi, da se nahaja sredi sovražnikov, vendar tudi ve, da je član ljudstva – »posebnega ljudstva«. Do ostalega sveta in drugih ljudstev mora voditi neko politiko. Upoštevati mora obstoječe razmere, ugotavljati mora, kako se bodo odrazile na njem, o izidu ne more špekulirati ne da bi si prizadeval doseči takšnega, kot si ga želi. Nevidna judovska vlada, njen odnos do sveta nejudov, njena politika v zvezi s prihodnostjo torej niso nenormalne stvari, kot jih nekateri skušajo predstaviti. Glede na položaj Judov so nekaj najbolj naravnega. Bivanje Judov v tem svetu ni tako, da bi se lahko zazibali v dremavo zadovoljstvo; vzpodbuja jih k organiziranju za soočenje z negotovo prihodnostjo in k izdelavi programov, ki bi take stiske oblikovali v korist njihove rase. Da obstoja judovski Sanhedrin, svetovno telo vodilnih mož vseh držav; da celo obstoja vodja v izgnanstvu, znan in priznan vodja Sanhedrina, ki mistično napoveduje prihod avtokrata; da celo obstoja svetovni program, podobno kot ima vsaka vlada svojo zunanjo politiko – vse to niso prav nič čudne in nezanesljive domneve. Izvirajo enostavno iz obstoječih razmer. Prav tako je razumljivo, da vsakemu Judu to ni treba biti znano. Sanhedrin je bil vedno sestavljen iz aristokracije in takšen bi bil tudi danes. Ko rabini s svojih prižnic kriče razglašajo, da o teh stvareh ne vedo ničesar, nedvomno govorijo resnico. Mednarodni Jud se zanaša na to, da se vsak Jud strinja z vsem, kar njegovemu ljudstvu prinašata moč in prestiž. Ne glede na to, kako malo je bil povprečen judovski voditelj obveščen o svetovnih načrtih, bo nadvse spoštoval in zaupal možem, ki izvajajo take programe, če le-ti dejansko obstojajo. Štiriindvajseti protokol sionskih modrecev govori takole: »Zdaj bom govoril o načinu, kako bodo korenine hiše kralja Davida prodrle do najglobljih zemeljskih slojev. Ta dinastija je vse do danes dajala našim modrecem moč za nadziranje svetovnega dogajanja. Ti možje vodijo svetovno razmišljanje.« Če gre za verodostojen dokument, bi to pomenilo, da se v skladu z napovedjo Protokolov še ni pojavil avtokrat, ampak dinastija ali Davidovi potomci, iz katerih se mora šele pojaviti samodržec; sionskim modrecem je bila zaupana priprava za njegov prihod. Ti modreci niso predstavljeni le kot osebe, ki pripravljajo posameznike za vodenje judovskih zadev, ampak tudi kot osebe, ki določajo in vplivajo na svetovno razmišljanje o namerah, katero bo naklonjeno tem načrtom. Najsi je v načrtu skrito karkoli, pa je gotovo, da njegova izvedba ali učinki njegove uresničitve ne morejo ostati skriti. V zunanjem svetu je zato možno najti znake, katerih izvor je možno izslediti in ki razkrijejo obstoj programa, čigar obeti, slabi ali dobri, naj bi bili splošno znani. UVOD V JUDOVSKE »PROTOKOLE« Dokumenti, ki jih najpogosteje omenjajo ljudje, ki jih teorija o judovski svetovni prevladi zanima bolj kot dejansko izvajanje te prevlade v današnjem svetu, vsebujejo 24 zapisov, znanih pod imenom Protokoli sionskih modrecev. Protokoli so pritegnili veliko pozornosti v Evropi, v Angliji so šele pred kratkim sprožili viharne mnenjske razprave, v ZDA pa se je o njih govorilo bolj malo. Ministrstvo za pravosodje se je z njimi ukvarjalo pred dobrim letom dni, objavila pa jih je tiskarna Eyre & Spottiswoode, uradna tiskarna britanske vlade. Ni znano, kdo je tem dokumentom dal omenjeno ime. Brez znatne okrnitve dokumentov bi lahko odstranili vse namige o judovskem avtorstvu, pa bi še vedno obdržali glavne poudarke najobsežnejšega programa za podreditev sveta, kakršnega je kdajkoli spoznala javnost. Vendar je treba povedati, da bi za odpravo vseh namigov o judovskem avtorstvu morali navesti celo vrsto protislovij, ki jih ni v Protokolih v njihovi obstoječi obliki. Načrt, objavljen v Protokolih, predvideva spodkopavanje vsakršne avtoritete, da bi lahko uveljavili novo avtoriteto v obliki avtokracije. Takšen načrt ne bi izviral iz vladajočega razreda, ki je že posedoval avtoriteto, ampak kvečjemu iz vrst anarhistov. Toda anarhisti ne priznavajo avtokracije kot najvišjo obliko družbene ureditve. Avtorstvo bi si lahko lastili francoski prevratniki, podobni onim iz časov francoske revolucije s slavnim vojvodo orleanskim kot njihovim voditeljem. A tu bi se srečali s protislovjem med dejstvom, da so oni prevratniki umrli, ter dejstvom, da se program, objavljen v Protokolih, neprestano izvaja ne le v Franciji, ampak v vsej Evropi in zelo očitno v ZDA. V sedanji obliki, ki je očitno izvirna oblika, ni protislovij. Domneva o judovskem avtorstvu se zdi ključna zaradi doslednosti načrta. Če bi bili ti dokumenti ponaredek, kot trdijo judovski zagovorniki, bi se ponarejevalci izjemno potrudili, da bi postalo judovsko avtorstvo tako očitno, da bi njihov protisemitski načrt zlahka zaznali. Toda besedica »Jud« je v Protokolih zapisana samo dvakrat. Ko človek prebere Protokole mnogo dlje kot to ponavadi uspe povprečnemu bralcu, naleti na načrte za ustoličenje svetovnega avtokrata, in šele takrat mu postane jasno, kakšnega porekla naj bi bil le-ta. Toda skozi celotne dokumente ni nobenega dvoma, proti katerim ljudem ja uperjen načrt. Ni uperjen proti aristokraciji kot taki. Ni uperjen proti kapitalu kot takemu. Ni uperjen proti vladi kot taki. Za izvedbo načrta so predvidene ugodnosti, ki bi jih imeli udeleženci iz vrst aristokracije, kapitala in vlad. Naperjen je proti ljudstvom sveta iz vrst nejudov. Pogosto omenjanje »nejudov« dejansko kaže, kakšen je namen dokumentov. Večina uničevalnih »liberalnih« načrtov omenja ljudi kot pomočnike. Gre za izroditev ljudi, ustvarjanje zmedenih umov, s katerimi je lahko upravljati. Podpirali naj bi priljubljena »liberalna« gibanja, razširjali in podpirali naj bi vse razdiralne filozofije v religiji, gospodarstvu, politiki in družinskem okolju, s čimer bi se razkrojila družbena solidarnost. Tako bi neopazno izpeljali zastavljen načrt in ljudje bi bili že ukalupljeni, ko bi se razkrila prevara teh filozofij. Dokumenti ne govorijo v obliki »Mi Judi bomo naredili…«, ampak »Nejude bomo prepričali, da bodo mislili in delali po naše.« Z izjemo nekaj primerov ob koncu Protokolov se ves čas uporablja le izraz »nejudi«, ko gre za rasne oznake. Primer takšne uporabe najdemo v prvem zapisniku: »Velike kvalitete ljudi kot sta poštenost in odkritost, so v politiki v bistvu velike slabosti, ker te vržejo s prestola bolj zanesljivo kot najmočnejši sovražnik. Te lastnosti so značilne za vladanje nejudov; naše vodilo vsekakor ne smejo biti.« In nato: »Na ruševinah dedne aristokracije nejudov smo zgradili aristokracijo naših izobražencev, ter predvsem aristokracijo denarja. Osnove takšne nove aristokracije smo postavili na osnovi bogatih posameznikov, ki jih nadziramo, ter na osnovi znanosti, ki jo vodijo naši modreci.« In zopet: »Dosegli bomo povišanje plač, seveda pa delavci od tega ne bodo imeli koristi, saj bomo hkrati povzročili naraščanje cen osnovnih dobrin, pri čemer se bomo izgovarjali, da gre za manjši pridelek poljščin in upad živinoreje. Poleg tega bomo umetelno in aktivno spodkopavali proizvodne zmogljivosti, tako da bomo delavcem vcepljali anarhistične zamisli in jih vzpodbujali k alkoholizmu, obenem pa delovali v smeri izseljevanja nejudovskih intelektualcev.« (Ponarejevalec dokumentov, ki bi bil usmerjen protisemitsko, bi jih lahko napisal kadarkoli v preteklih petih letih, vendar so bili po britanskih navedbah ti stavki napisani pred več kot štirinajstimi leti. Britanski muzej je namreč dobil kopijo leta 1906, v Rusiji pa so se pojavili že precej let prej.). Zgornje razmišljanje se nadaljuje takole: »Da nejudi ne bi prezgodaj zaznali dejanskih namer, jih bomo prikrivali s pretvarjanjem, da delamo v korist delavskega razreda ter poudarjali velika ekonomska načela z aktivnim propagiranjem naših ekonomskih teorij.« Te navedbe ilustrirajo slog Protokolov glede na udeležene stranke. »Mi« pomeni pisce dokumentov, »nejudi« pa ljudi, o katerih pišejo. V štirinajstem zapisniku je to zelo jasno razvidno: »V različnem načinu razmišljanja nejudov in nas je treba jasno videti pečat izbranosti našega ljudstva kot višje razvitih ljudi, za razliko od nejudov, ki jih vodijo nagoni in živalska pamet. Oni vidijo, toda ne znajo predvidevati. Ničesar ne izumljajo, morda kvečjemu materialne stvari. Iz tega jasno sledi, da nas je narava sama izbrala za vladarje in voditelje sveta.« Tako so Judi že od nekdaj gledali na ljudi. Na svetu so samo Judi in nejudi; vsi, ki niso Judi, so nejudi. Uporabo besedice Jud v Protokolih lahko ponazorimo z delom besedila v osmem odstavku: »Dokler ni zanesljivo predati odgovorno vladanje našim bratom Judom, bomo to zaupali takim ljudem, katerih preteklost in značaj kažeta na prepad med njimi in drugimi ljudmi.« Postavljanje nejudov v ospredje je splošna praksa v današnjem svetu financ, s čimer se prikriva dokaze o judovskem nadziranju tega področja. Kakšen napredek je bil dosežen od dne, ko so bile zapisane te besede, je razvidno iz dogodka na konvenciji v San Franciscu, ko so sodnika Brandeisa predlagali za predsednika. Logično lahko pričakujemo, da se bo javnost vse bolj srečevala z judovsko prisotnostjo v najvišjih vladnih uradih – pravzaprav bo to le majhen korak naprej iz trenutnega vpliva, ki ga trenutno že imajo Judi. Pravzaprav ni nobene funkcije na ravni ameriškega predsednika, na kateri Judi ne bi že skrivno sodelovali v zelo pomembnem obsegu. Stvarno zasedanje položaja v nekem uradu ni potrebno zaradi povečevanja njihove moči in vpliva, ampak za uvajanje in podpiranje določenih stvari, ki so zelo blizu načrtom, zastavljenim v zdaj že znanih Protokolih. Še ena stvar, ki jo bodo opazili bralci Protokolov, je, da je v tem dokumentu povsem odsoten ton prigovarjanja. Protokoli niso propaganda. Ne prizadevajo si podžigati ambicij ali aktivnosti ljudi, katerim so namenjeni. So hladni kot kak pravniški dokument. Nikjer ni poziva v slogu »Bratje, čas je za vstajo!« Nikjer ni histeričnega vzklikanja »Dol z nejudi!« Ti Protokoli, če so jih resnično napisali Judi in namenili Judom, ali če dejansko vsebujejo določena načela judovskega svetovnega programa, vsekakor niso bili namenjeni agitatorjem, ampak dobro pripravljenim in preverjenim posameznikom iz višjih slojev. Judovski zagovorniki zastavljajo vprašanje: »Ali je logično, da bi se v primeru takšnega judovskega svetovnega programa Judi zadovoljili s pisanjem in objavljanjem le-tega?« Saj vendar ni dokazov, da bi bili ti Protokoli kdajkoli izrečeni drugače kot ustno. Protokoli, kakršne poznamo, so očitno zapisi nekakšnih predavanj, ki jih je pripravil eden od poslušalcev. Nekateri so precej dolgi, drugi so kratki. Odkar so Protokoli znani, obstojajo trditve, da gre za zabeležke s predavanj judovskim študentom nekje v Franciji ali Švici. Namere, da bi Protokole prikazali kot izvirno rusko delo, so povsem neutemeljene glede na njihovo stališče, časovni okvir in določene slovnične značilnosti v besedilu. Njihov ton zagotovo ustreza predpostavki, da je šlo za predavanja študentom, saj si očitno ne prizadevajo za sprejem programa, ampak za seznanjanje s programom, ki se sicer že izpolnjuje. Nikogar ne vabijo, naj se pridruži programu ali izrazi svoje mnenje glede tega. Pravzaprav zelo določno povedo, da niso zaželene ne razprave ne mnenja. (»Ko bomo nejudom pridigali o liberalizmu, bomo od naših lastnih ljudi in agentov zahtevali brezpogojno pokorščino… Zamisel o upravljanju mora izvirati iz ene same glave… Zato bodimo seznanjeni z akcijskim načrtom, vendar o njem ne smemo razpravljati, sicer lahko uničimo njegov izjemen pomen… Navdihnjenega dela našega vodje ne smemo vreči pred množico, ki bi ga raztrgala na koščke, niti ne pred omejeno skupino ljudi.«). In še več. Upoštevaje vsebino Protokolov je očitno, da program, zapisan na omenjenih predavanjih, v tistem trenutku ni bil nov. Nič ne kaže, da bi šlo za nekaj novega. Njihov ton je tradicionalen, skorajda religiozen, kot da bi prehajali iz roda v rod s posredovanjem zaupnih in posvečenih mož. V Protokolih ni znakov novih odkritij ali svežega navdušenja, ampak prevladuje gotovost in hladnost že dolgo znanih dejstev ter uveljavljenih in preizkušenih politik. Starost programa je v Protokolih omenjena vsaj dvakrat. V prvem zapisniku preberemo odstavek: »Že v davnini smo bili prvi, ki smo med ljudmi vzklikali besede: 'Svoboda, enakost, bratstvo!'. Pozneje so jih drugi ljudje nezavedno kot papagaji mnogokrat ponavljali in vse vrste ljudi vabili k tej vabi, s katero so uničili napredek sveta in resnično osebno svobodo… Domnevno pametni in izobraženi nejudi niso doumeli simbolike izvirnih besed, niso prepoznali njihovega protislovnega pomena, niso videli, da v naravi ni enakosti…« V trinajstem zapisu je druga omemba v zvezi z nastankom programa: »Vprašanja o politiki so dovoljena le tistim, ki so jo zasnovali in jo vodili skozi več stoletij.« Ali gre tukaj za omembo skrivnega judovskega Sanhedrina, oseb, ki so se iz roda v rod pojavljale znotraj določene judovske kaste? Zopet je treba reči, da avtorji in voditelji, ki jih tu omenjamo, v sedanjem času niso neka vladajoča kasta, saj vse, kar namerava izvesti program, neposredno nasprotuje interesom takšne kaste. Ne nanaša se na neko nacionalno aristokratsko skupino kot so na primer nemški Junkersi, saj predlagane metode odvzemajo moč takšni skupini. Nanaša se lahko le na ljudstvo, ki nima vlade, ljudstvo, ki lahko le dobi in nima kaj izgubiti in ki lahko ostane neprizadeto med opotekajočim se svetom. Takšnemu opisu ustreza samo ena skupina ljudi. Ponavljamo, da branje Protokolov razkriva, da govorniku ni bilo do časti. Osebna ambicija ni opazna prav nikjer v tem dokumentu. Vsi načrti, cilji in pričakovanja so povezani s prihodnostjo Izraela, za katero se zdi, da jo je možno zagotoviti samo s spretnim uničenjem določenih svetovnih razmer, ki jih nadzirajo nejudi. Protokoli govorijo o že opravljenih stvareh ter o rečeh, ki jih je treba še narediti. V primerjavi z zapisanimi podrobnostmi, obsežnostjo načrta in globokim razumevanjem prikritih virov ljudskega delovanja do zdaj ni bilo znano ničesar podobnega. Protokoli so resnično strašljivi v mojstrskem poznavanju skrivnosti življenja, ter enako strašljivi zaradi njihovega zavedanja o tem mojstrstvu. Zaslužili bi si mnenje, ki so ga o njih pred kratkim izrekli Judi, da gre namreč za delo navdahnjenega norca, če ne bi tega, kar je zapisano v njih, videli tudi v današnjem življenju, v delovanju in težnjah. Kritiziranje nejudov zaradi njihove neumnosti je upravičeno. Prav nobenemu opisu značaja in odpustljivosti nejudov v Protokolih ni mogoče oporekati. Celo najbolj pretanjeni misleci iz vrst nejudov so bili zavedeni, ker so kot znake napredka sprejemali vse, kar je bilo s pomočjo najbolj prekanjene vrste propagande podtaknjeno povprečni človeški pameti. Res se je tu in tam pojavil mislec, ki je ugotavljal, da tako imenovana znanost sploh ni znanost. Res se je tu in tam pojavil mislec, ki je povedal, da zakoni ekonomije – tako po mnenju konservativcev kot tudi radikalcev – sploh niso zakoni, ampak umetne izmišljotine. Res se je občasno pojavil bister opazovalec, ki je trdil, da novejše nasladno življenje v izobilju in samopašnosti sploh ni posledica naravnih nagnjenj ljudi, ampak je bilo sistematično vzpodbujano, namerno podtaknjeno. Res je, da so redki ljudje opazili, da je več kot polovico vsega, kar se označuje z javnim mnenjem, zgolj naročeno in plačano ploskanje in ni nikoli vplivalo na javno mnenje. Kljub tovrstnim občasnim ugotovitvam, ki so povečini ostale neupoštevane, ni bilo med onimi, ki so se zdramili, nikoli dovolj kontinuitete in sodelovanja, da bi izsledili izvor takšne propagande. Glavna razlaga, ki so jo dobili mnogi vodilni državniki v preteklih desetletjih, je, da Protokoli pojasnjujejo, od kod prihajajo vsi ti napačni vplivi in kakšen je njihov cilj. Ponujajo razlago za sedanjo zmešnjavo v svetu. Zdaj je čas, da ljudje spregledajo. Najsi ljudje v Protokolih najdejo karkoli, kar bi bilo povezano z Judi ali ne, pa nam ti zapisi vendarle dokazujejo, kako se lahko na ljudske množice vpliva kot da so navadna čreda nebogljenih ovac, ki ničesar ne razumejo. Ko bodo temeljna načela Protokolov široko znana in jih bodo ljudje razumeli, skoraj zagotovo ne bodo več veljale upravičene kritike, ki iz Protokolov letijo na račun pameti nejudov. Namen prihodnjih člankov v tem nizu bo preučevanje teh dokumentov in iskanje odgovorov na vprašanja, povezana z njihovo vsebino. Preden se lotimo tega, je treba odgovoriti na še eno vprašanje: Ali je možno uspešno izpeljati program iz Protokolov? Program je že zdaj uspešen. Mnogo delov tega programa je že uspešno uresničenih, toda zaradi tega še ni treba biti plati zvona. Glavno orožje proti takemu programu, njegovim že izpeljanim in še nedokončanim delom, je namreč seznanjanje javnosti z njim. Ljudje morajo izvedeti zanj. Metoda načrta, ki je začrtana v Protokolih, je razburjati, vznemirjati ljudi, vplivati na njihove strasti. Protistrup je preprosto pojasnjevanje ljudem. To je edini namen teh člankov. Pojasnjevanje onemogoča predsodke. Enako zaželeno je, da se znebimo tako predsodkov Judov kot tudi nejudov. Judovski pisci vse prepogosto domnevajo, da se vsi predsodki pojavljajo zgolj na eni strani. Protokoli bi morali biti najbolj razširjeni prav med Judi, da bi oni sami lahko preverjali stvari, zaradi katerih se pojavljajo sumi o njihovih namerah. »Glede vsega, o čemer sem se do zdaj pogovarjal z vami, sem si previdno prizadeval omeniti skrivnosti preteklih in prihodnjih dogodkov ter tistih pomembnih pojavov v bližnji prihodnosti, proti katerim hitimo v toku velike krize, pričakujoč skrita načela v odnosih z nejudi in naše finančne operacije.« - Zapis št. 22. »Ko bo dokončan program naših preteklih in prihodnjih dejanj, vam bom prebral načela teh teorij.« - Zapis št. 16 »JUDOVSKO« OCENJEVANJE ČLOVEŠKE NARAVE NEJUDOV Za Protokole, ki zase trdijo, da so oris judovskega svetovnega programa, se po analizi izkaže, da vsebujejo štiri glavne dele. Le-ti niso opazni v strukturi samega dokumenta, ampak v izraženih zamislih. Obstoja še peti del, če upoštevamo celotno tematiko, vendar se ta cilj razteza čez celotne Protokole in je le tu in tam določen v posameznih pogojih. Štirje glavni deli so velika debla, iz katerih se razteza veliko vej. Najprej imamo domnevno judovsko presojo človeške narave, pri čemer je mišljen značaj nejudov. Ni si mogoče predstavljati, da bi načrt, kakršnega vsebujejo Protokoli, izdelal um, ki pred tem ne bi predvidel možnosti za uspeh na osnovi presoje o človeški podlosti in pokvarjenosti – lastnostih, ki jih Protokoli vseskozi pripisujejo značaju nejudov. V drugem delu se omenja vse, kar je že bilo doseženo pri udejanjanju programa. V tretjem delu so podrobna navodila za uporabo metod za uresničenje dodatnih točk iz programa. Gre za načine, ki bi sami po sebi omogočali oceno človeškega značaja, na katerem temelji celotna zamisel, če nič drugega ne bi kazalo na to. Četrti del vsebuje podrobnosti o nekaterih dosežkih, ki še niso bili uresničeni v času, ko so bile te besede zapisane. Nekatere od želenih stvari so bile medtem uspešno dosežene, saj moramo vedeti, da je bilo od leta 1905 do 1920 dovolj časa za sprožitev raznovrstnih akcij in doseganje številnih ciljev. Kot kaže prva navedba na začetku tega članka, je govorec vedel, da hitimo pomembnim dogodkom naproti. Gre za poznavanje stvari, katerega obsežno potrjujejo judovski viri zunaj Protokolov. Če bi celoten niz člankov predstavljal posebno navajanje dokazov o judovskem vprašanju, potem bi si pričujoči članek prizadeval pridobiti bralčevo zaupanje z navajanjem dejstev, ki so opisana v drugem od omenjenih štirih glavnih delov. S tem, ko začenjamo z ocenjevanjem človeške narave, hočemo pritegniti zanimanje bralstva, še posebej nejudovskega. Iz mnogih virov vemo, kako Judi ocenjujejo človeško naravo, kar se v vseh ozirih ujema z opisi v Protokolih, medtem ko so nejudi vedno zmotno mislili, da je človeška narava polna dostojanstva in plemenitosti. Če zadevo osvetlimo z vseh strani, ni nobenega dvoma, da je judovsko razmišljanje pravilno. In kar zadeva Protokole, je njihova presoja o nizkotnosti človeške narave povsem pravilna, ne glede na to, da sta človeški ponos in domišljavost ob takem mnenju prizadeta. Že ob bežnem prebiranju Protokolov in izboru izstopajočih delov besedila, kjer je izraženo tako mnenje, bomo našli precej popolno filozofijo človeških motivov in lastnosti. Vzemimo besede iz prvega zapisa: »Treba je vedeti, da je na svetu več ljudi z zlobnimi nagoni kot z dobrimi. Obvladovanje ljudi bo zato najuspešnejše z uporabo nasilja in ustrahovanja, in ne z akademskim utemeljevanjem stališč. Vsak človek si želi moči; vsak si želi biti diktator, če je le mogoče; in še več: za dosego lastnih ciljev le redki ne bi žrtvovali dobrobiti soljudi.« »Pri izdelavi učinkovitega načrta delovanja je treba upoštevati zlobnost, omahljivost, spremenljivost množic… Zavedati se moramo, da je moč množic slepa, nespametna, nerazsodna, da bo zdaj prisluhnila levici, nato desnici…« »Naš uspeh smo dosegli lažje, ker smo v naših odnosih z ljudmi, ki smo jih potrebovali, vedno igrali na najbolj občutljive strune človeškega uma – na preračunljivost, pohlep in nenasitne materialne želje ljudi. Vsaka od teh človeških slabosti, vsaka za sebe je sposobna paralizirati pobude ter človeško voljo dati na razpolago odjemalcu njihovih aktivnosti.« V petem zapisu najdemo bistroumno opažanje človeške narave: »Tako ljudstva kot tudi posamezniki so v vseh obdobjih sprejemali besede kot dejstva. Bili so zadovoljni s prikazanim, le poredko so ugotavljali, če je bila obljuba v resnici izpolnjena. Zaradi tega bomo organizirali ustanove za prikazovanja, ki bodo razločno prikazovale svojo predanost napredku.« In v enajstem zapisu: »Nejudi so podobni čredi ovac… Pred vsem bodo zatiskali oči, ker jim bomo obljubili vračanje odvzetih svoboščin, ko bodo sovražniki miru podjarmljeni in vse stranke spravljene. Utemeljeno se sprašujemo, kako dolgo bodo morali čakati? Zakaj smo zasnovali ta program in njegove ukrepe vtisnili v možgane nejudov, ne da bi le-ti imeli možnost preučiti njegovo skrito namero, če ne zato, da bi s posrednimi metodami dosegli, kar naša razpršena rasa ne more doseči neposredno?« Zanimiva je tudi bistroumna opazka o »pridružencih« tajnih združenj. Protokoli omenjajo to zaradi enostavnosti, s katero je možno takšne združbe izkoristiti za razširitev načrta: »Ponavadi se povzpetniki, karieristi, na splošno neresni ljudje najhitreje vključijo v tajna združenja. Z njimi bomo zlahka upravljali, tako da bo naš načrtovan mehanizem dobro deloval.« Opombe v tem poglavju je skrajšal njegov pisec, ker Protokoli omenjajo zelo skrivnosten red. Njegovo omenjanje bi v zvezi s tem lahko povzročilo nesporazum, zato se mu bomo temeljiteje posvetili v prihodnje. Vsekakor bo za člane tega reda zanimivo videti, kaj o njem pravijo Protokoli, nato pa preveriti dejstva in ugotavljati, v kolikšni meri se ujemajo z zapisanimi besedami. Nadaljujmo: »Nejudi se pridružujejo ložam iz radovednosti ali pa zato, da bi zaradi članstva prodrli v ugledne družbene sloje… Omogočamo jim tak uspeh, da imamo koristi od prebujene domišljavosti, zaradi katere ljudje nezavedno sprejemajo naše predloge, ne da bi jih preučili… Ne morete si predstavljati, kako naivni lahko postanejo nejudi v stanju samoprevare, in kako lahko je omajati njihov pogum ob najmanjši napaki, celo ob prenehanju ploskanja, ali jih privesti v stanje uslužne podvrženosti, samo da bi si ga lahko povrnili. Nejudi so zaradi doseganja uspeha pripravljeni žrtvovati svoj načrt v enaki meri kot so se naši ljudje pripravljeni odreči uspehu zaradi izvedbe načrta. Takšna psiha nam omogoča, da z njimi lažje upravljamo.« To je nekaj odlomkov, kjer se govori o človeški naravi ali značaju nejudov. In tudi če ne bi šlo za tako pogumne trditve, bi to zlahka sklepali iz raznih omemb v programu, ki je bil zasnovan na zlomu solidarnosti in moči nejudov. Gre za metodo delitve. Ljudi je treba razdeliti na stranke in sekte. Razširjaj najbolj utopične in obetavne zamisli in naredil boš dvoje: vedno boš našel skupino ljudi, ki se bo oprijela vsake zamisli, ki jo boš vrgel mednje; in to strankarstvo bo razdeljevalo in odtujevalo različne skupine. Avtorji Protokolov podrobno navajajo, kako je treba to narediti. Med ljudi ni treba vreči samo ene zamisli, ampak večje število, in ljudje ne bodo enotni glede njih. Namen ni, da bi ljudje razmišljali o eni sami stvari, ampak da o številnih različnih stvareh razmišljajo tako različno, da se ne morejo poenotiti. Zato bo prišlo do globoke razcepljenosti, hudega nemira – in prav to je bil cilj. Ko bo solidarnost nejudovske družbe zlomljena – in izraz »nejudovska družba« je povsem primeren, saj v človeški družbi močno prevladujejo nejudi –, se bo trden klin druge zamisli, na katero sploh ne vpliva prevladujoča zmeda, nepričakovano uspel prebiti na vodilen položaj. Dobro je znano, da skupina dvajsetih izurjenih policajev ali vojakov lahko doseže več kot neorganizirana množica tisočih ljudi. Manjšina, ki ve za načrt, lahko z ljudstvom ali svetom, razdeljenim na tisoč nasprotujočih si strani, naredi več kot katerakoli stran. Geslo Protokolov se glasi »Deli in vladaj!« Delitev družbe je nadvse preprosta, če upoštevamo oceno človeške narave, kakršna je zapisana v Protokolih. Človeška narava sprejema obljube, kot da gre za dejanja. Nihče, ki je spoznal seznam sanj, samovolje in teorij ljudi skozi minula stoletja, ne more dvomiti o tem. Bolj kot je neka teorija utopična, neoprijemljiva kot metulj, bolj ji je javnost predana. Kot pravijo Protokoli, družba nejudov ne poizveduje po viru ali posledicah sprejetih teorij. Ko neka teorija postane všečna pameti, se v le-tej pojavi misel, da je bila vedno prisotna v glavi, ki jo je sprejela, zato se ji zazdi, da gre za izvirno odkritje. Na tak način so med ljudskimi množicami izkoriščali eno teorijo za drugo. Vse teorije so se izkazale kot neuporabne in so jih zavrgli, toda izid je bil natanko takšen, kot je zastavljen v Protokolih – z ovrženjem vsake teorije družba postaja malo bolj razbita kot pred njenim pojavom. Postane malo bolj zmedena, kam naj se obrne v iskanju vodstva. Družba zato znova postane lahka žrtev nove teorije, ki obljublja blagostanje, po katerem hrepeni, in ko pade ta teorija, je družba spet malo bolj razcepljena. Javno mnenje praktično več ne obstoja. Nezaupanje in delitev sta vseprisotna. Sredi nastale zmede se vsak zave, da obstoja neka višja skupina, ki ni niti najmanj razdeljena, dosega pa prav tisto, kar ji takšna vsesplošna zmeda omogoča. V skladu s trditvami v Protokolih se bo pokazalo, da je večina razdiralnih teorij po svetu danes judovskega izvora. Prav tako bomo pokazali, da je v današnjem svetu edina trdna in nerazdeljena skupina, ki ve, kam hoče iti in ji ni mar za družbene razmere, judovska skupnost. Med vsemi teorijami je najnevarnejša tista, ki razlaga nastanek teorij in družbeno razcepljenost, ki jim sledi. Dopovedujejo nam, da gre zgolj za »znake napredka«. Če je to res, potem »napredujemo« le k razkroju. Nihče ne more trditi, da je napredek v tem, da so naši predniki poznali kolesa, ki jih je gnal veter ali tekoča voda, medtem ko naša kolesa poganjajo zaporedne majhne eksplozije bencina. Vprašanje »napredka« je, kam nas bodo odpeljala kolesa? Ali je bila boljša družba, ki je temeljila na kolesih, ki sta jih poganjala veter in voda, ali naša sedanja družba? Ali je bila takratna družba bolj poenotena v svoji moralnosti? Ali je bolj spoštovala zakone, ali je dajala bolj značajne in stanovitne osebnosti? Sodobne teorije »vrenja«, da se bo iz vsega nemira, sprememb in prevrednotenja vrednot rodilo novo in boljše človeštvo, ne podpira nobeno dejstvo. Očitno gre za teorijo, ki hoče prikazati, da iz nedvomno nečesa slabega nastaja nekaj navidezno dobrega. Teorije, ki povzročajo razdore, in teorija, ki razdore razlaga kot nekaj dobrega, prihajajo iz istega vira. Vsa znanost o ekonomiji, konzervativni in radikalni, kapitalistični in anarhistični, je judovskega izvora. To je še ena od napovedi v Protokolih, ki jih potrjujejo dejstva. Vse to je doseženo z besedami, ne z dejanji. Svetovni govorci, ljudje, za katere besede opravljajo svoje delo zunaj njihove skupnosti, so nedvomno Judi – mednarodni Judi, o katerih govorijo ti članki. Njihova filozofija in praktična dejanja so natančno opredeljena v Protokolih. Vzemimo na primer ta odstavek iz prvega zapisa: »Politična svoboda je ideja, ne dejstvo. Treba je znati uporabiti to idejo, ko potrebuješ pametno vabo za pridobivanje podpore med ljudmi za neko stranko, ki namerava poraziti neko drugo, vladajočo stranko. Ta naloga postane lažja, če je nasprotnik sam že okužen z idejo o svobodi ali tako imenovanem liberalizmu, in bo zavoljo ideje odstopil nekaj lastne oblasti.« Ali pa tole iz 5. zapisa: »Da bi dosegli nadzor nad javnim mnenjen, ga je treba najprej zmesti z najrazličnejšimi nasprotujočimi si mnenji, tako da se bodo nejudi izgubili v takšnem labirintu in ugotovili, da je še najbolje, če glede političnih vprašanj nimajo mnenja, ki ga družba kot celota ne razume, ampak ga razume le vladar, ki vodi to družbo. To je prva skrivnost. Druga skrivnost je, da tako močno okrepimo pomanjkljivosti v človeških navadah, strasteh in načinu življenja, da se nihče več ne bo znašel v nastalem kaosu in da bodo ljudje zaradi tega izgubili medsebojno razumevanje. Ta ukrep nam bo koristil tudi pri razhajanjih med strankami, s čimer se bodo razkrajale vse povezovalne sile, ki se še vedno upirajo, da bi se nam podredile, ter se preprečevale pobude posameznikov, ki bi kakor koli ovirale naše načrte.« In tole iz 13. zapisa: »… in vidite lahko tudi, da si želimo potrditve – ne za naše delovanje, ampak za naše besede, izrečene v zvezi s tem ali onim vprašanjem. Javno vedno razglašamo, da nas pri vseh ukrepih vodita upanje in prepričanje, da služimo splošnemu dobremu. Da bi preveč nemirne ljudi odvrnili od razprav o političnih vprašanjih, bomo zdaj navrgli nove probleme, ki domnevno zadevajo ljudi – industrijske težave. V njih naj se izgubljajo, kolikor jih je volja. V takih razmerah jih bomo prepričali, da so tudi nova vprašanja povezana s politiko.« (Upajmo, da bo bralec pri prebiranju teh podrobnosti iz programa Protokolov svoji pameti dovolil vpogled v trenutne trende in dogodke, da bo morda sam zaznal zelo pomembna gibanja v življenju in razmišljanju v zadnjih nekaj letih.). »Če jim hočemo preprečiti, da bi si sami izmišljali karkoli, moramo njihovo pozornost usmerjati k zabavi, igram, oddihu, vznemirljivosti in palačam. Zanimanje za te reči bo popolnoma odvrnilo njihovo pamet od vprašanj, zaradi katerih bi se morda morali spopadati z njimi. Ko bodo vse manj navajeni razmišljati samostojno, bodo vse bolj razmišljali kot mi, ker le mi ponujamo nov način razmišljanja – seveda ob pomoči oseb, za katere si nikakor ne bodo mislili, da so povezane z nami.« V tam zapisu je tudi odkrito povedano, kakšen je namen »liberalnih« teorij, ki izvirajo od judovskih piscev, poetov, rabinov, združenj in vplivov: »Vloga liberalnih utopistov bo odigrana, ko bo priznana naša vladavina. Do takrat nam bodo dobro služili. Zato bomo nadaljevali z usmerjanjem razmišljanja v zamotane teorije, nove in domnevno napredne zamisli. Zagotovo smo bili popolnoma uspešni, ko smo puhle glave nejudov zavajali z besedico 'napredek'.« Gre za celovit program, kako zmesti, oslabiti in poneumiti pamet celega sveta. Pisati o tem bi bilo zelo čudno, če ne bi mogli pokazati, da se je prav to zgodilo in da to še vedno počnejo posredniki, ki se jih zelo hvali in jih med nami zlahka prepoznamo. Pred kratkim je novinar v ugledni reviji poudaril, da ni mogoče, da bi neka vladajoča judovska skupina sodelovala pri združenem svetovnem programu, saj so po njegovem prepričanju Judi kot vodilni umi delovali pri vseh mogočih razhajanjih sodobnega javnega mnenja. Judi so bili vodilni kapitalisti, vodje delavskih sindikatov in Judje so bili tudi vodje bolj radikalnih združenj, ki so se jim celo delavski sindikati zdeli preveč obrzdani. Jud je na čelu angleškega pravosodja, Jud vodi sovjetsko Rusijo. Kako lahko pravite, se vprašuje, da so združeni, ko pa predstavljajo tako različne poglede? Splošna enotnost, možen skupen namen vsega je izražen v devetem zapisu: »Ljudje raznih mnenj in stališč so v naši službi: demagogi, obnovitelji monarhij, socialisti, komunisti in drugi utopisti. Vse smo primerno zaposlili. Prav vsak od njih s svojega stališča spodkopava zadnje ostanke avtoritete ter poskuša porušiti obstoječo ureditev. Vse vlade so trpele zaradi njihovih dejavnosti. Toda mi jih ne bomo pustili pri miru, vse dokler ne bodo priznali naše vrhunske vladavine.« Delovanje zamisli je omenjeno tudi v desetem zapisu: »Ko smo vladam predstavili strup liberalizma, se je spremenil njihov celoten političen značaj.« Celoten pogled Protokolov na svet kaže prepričanje, da ideja lahko postane najmočnejši strup. Avtorji tega dokumenta ne verjamejo v liberalizem, ne verjamejo v demokracijo, a kljub temu načrtujejo nenehno predstavljanje teh idej zaradi njihove moči pri razkrajanju družbe, njeni delitvi na različne skupine, da se lahko s pestrostjo prepričanj uničuje moč kolektivnega mnenja. Na moč ideje se zanašajo kot na najmočnejše orožje. Uporabo zamisli razširijo tudi na izobraževanje: »Z izobrazbo glede načel in teorij, ki so nam očitno tuje, smo zavajali, poneumljali in demoralizirali nejudovsko mladež.« Zapis št. 9. Razširijo jo tudi na družinsko življenje: »Ko smo vsakogar navdihnili z mislijo o njegovi pomembnosti, bomo med nejudi omajali vpliv družinskega življenja in pomen izobraževanja v družini.« Zapis št. 10. V odstavku, ki bi ga ostroumen bralec ali bralka lahko obsežno preučevala in se zamislila nad njim, piše: »Naj se zabavajo, dokler ne napoči naš čas… Teorije življenja, ki smo jim jih navrgli kot ukaze znanosti, naj zanje igrajo najpomembnejšo vlogo. Za dosego tega cilja si bomo z uporabo našega tiska prizadevali doseči slepo zaupanje v te teorije …. Poglejte uspehe, ki smo jih pripravili z darvinizmom, marksizmom in Nietzschejevo filozofijo. Demoralizirajoče delovanje teh naukov bi moralo biti očitno vsaj nam.« Zapis št. 2. Da sta razkroj in delitev nejudovske družbe potekala z želeno hitrostjo, ko so bili Protokoli zapisani, je razvidno iz vsake vrstice v njih. Treba je vedeti, da Protokoli za izvajanje programa ne prosijo nikogar za podporo, ampak razglašajo napredek pri uresničevanju programa, ki se je izvrševal »stoletja« dolgo in od »davnih časov«. V njih je niz trditev o doseženih stvareh, ter napoved stvari, ki jih je še treba doseči. Leta 1896 ali blizu tega obdobja, ko so bile zapisane te prerokbe, je razcep nejudovske družbe zelo uspešno potekal. Jasno je razvidno, da namen programa v Protokolih ni pokončanje nejudov, ampak njihova podreditev, najprej pod nevidno vladavino, ki jo predvidevajo ti dokumenti, pozneje pa pod vladavino nekoga, ki bi ga skrite sile ustoličile za vladanje svetu s političnimi spremembami, ki bi ustvarile vladni urad predsednika sveta ali avtokrata. Nejude si je treba podrediti, najprej intelektualno kot smo tu navedli, nato pa še ekonomsko. Nikjer ni nobenega namiga, da jim je treba odvzeti zemljo, prikrajšati jih je treba le za neodvisnost od onih, ki so v Protokolih predstavljeni kot Judi. Iz petega zapisa lahko ugotovimo, kako daleč je že segla delitev družbe, ko so nastali ti zapisi: »Svetovna koalicija nejudov bi se z nami nekaj časa lahko kosala, vendar se nam tega ni treba bati, saj so korenine nesoglasij med njimi tako globoke, da jih ne morejo izruvati. Ustvarili smo nasprotja med osebnimi in nacionalnimi interesi nejudov, ki izvirajo iz verskih in rasnih sovraštev, ki smo jih v njihovih srcih gojili dvajset stoletij.« Kar zadeva nesoglasja med nejudi oziroma v krščanskem svetu, to povsem drži. V lastni državi smo videli, kako so bila »nasprotja med osebnimi in nacionalnimi interesi« zasnovana na »verskih in rasnih sovraštvih«.Toda ali je kdo posumil, da za vsem tem tiči skupen izvor? In še bolj osupljivo – le kdo bi pričakoval, da je za tem nek človek ali skupina ljudi, ki bi se razkrila kot vir? In vendarle je zdaj zapisano v Protokolih: »Ustvarili smo nasprotja – zato smo varni pred nastankom nam nasprotujoče koalicije nejudov.« Najsi so ti Protokoli judovskega izvora ali ne, najsi predstavljajo judovske interese ali ne, stanje v svetu nejudov je danes natančno tako. Predvidena je še večja delitev in zdi se, da bo tudi ta uspela. V Rusiji se je to že dejansko zgodilo: nižji razred nejudov pod vodstvom Judov proti višjemu razredu nejudov! Prvi zapis, ki opisuje posledice špekulativnega industrijskega sistema na ljudeh, pravi, da je takšna vrsta ekonomske norosti »…že ustvarila in bo še ustvarjala družbo brez utvar, hladno in brezsrčno. Takšna družba je popolnoma odtujena od politike in religije. Ljudem bo hlepenje po zlatu edino vodilo v življenju… NATO se nam bodo, ne zaradi težnje po dobrem, niti ne zaradi bogastva, ampak zgolj zaradi njihovega sovraštva do privilegiranih razredov, nižji razredi nejudov pridružili v borbi za oblast proti našim nasprotnikom, nejudom iz vrst intelektualcev.« Če bi do te borbe prišlo danes, bi bili Judi voditelji nejudovske vstaje proti nejudom. Zdaj so zavzeli vodilne položaje – in to ne samo v Rusiji, temveč tudi v ZDA. JUDOVSKI PROTOKOLI ŽE OZNANJAJO DELNO IZPOLNITEV NAČRTA »S sedanjo nestabilnostjo vsakršne oblasti bo naša oblast postajala vse bolj nedotakljiva, ker bo nevidna, vse dokler ne bo postala tako močna, da je ne bo mogla spodkopati nobena zvijača.« – Zapis št. 1 »Za naše namere je nujno, da vojne, dokler je le mogoče, ne prinašajo nobenih ozemeljskih koristi. Vojne se bodo pomaknile na ekonomsko področje… Takšno stanje bo omogočilo, da bosta obe strani pod nadzorom naših mednarodnih agentov z njihovimi milijoni oči, ki jim vida ne ovirajo nobene meje. Nato bodo naše mednarodne pravice ukinile nacionalne pravice v ozkem pomenu, in bodo vladale vladam kot le-te vladajo svojim podložnikom.« -Zapis št. 2. Kot literarna posebnost bi ti dokumenti, imenovani »Protokoli sionskih modrecev«, prevzeli človeka zaradi strašljive popolnosti objavljenega svetovnega načrta. Vendar na vsakem koraku omajajo mnenje, da gre za literaturo. Pretvarjajo se, da gre za diplomacijo, in znotraj svojih usmeritev določajo ključ, po katerem se lahko določa njihov položaj. Poleg zadev, ki jih nameravajo še izpeljati, objavljajo stvari, ki so jih že naredili in jih še izvajajo. Ob opazovanju sveta lahko vidimo doseženo stanje in močne težnje, ki jih napovedujejo Protokoli, zato ne bo čudno, če bo zanimanje zanje kot neko literarno posebnost nadomestilo nekaj takega, kot je vznemirjenje, morda tudi preplah. Nekaj splošnih navedb bo zadoščalo za ponazoritev dosedanjih dosežkov, omenjenih v tem dokumentu. Da bi bila zadeva bralstvu jasna, bomo poudarili ključne besede. Poglejmo tole iz devetega zapisa: »Pred nami dejansko ni ovir. Naša nadvlada ima takšen izjemen pravni status, da ga lahko opišemo z močno besedo diktatura. To lahko povem zavestno: v sedanjem trenutku smo mi zakonodajalci. Mi ustvarjamo sodišča in pravosodje. Vladamo z močno voljo, ker v svojih rokah držimo ostanke nekdaj močne stranke, ki smo si jo podredili.« In tole iz osmega zapisa: »Našo vlado bomo obdali s celim svetom ekonomistov. Znanost o ekonomiji je iz tega razloga glavni predmet, ki ga poučujejo Judi. Obdajala nas bo cela galaksija bankirjev, industrialcev, kapitalistov in še posebej milijonarjev, saj se bo vse sklicevalo na številke.« Gre za močne trditve, vendar ne premočne za dejstva, ki jih ponazarjajo. In ta dejstva so le uvod za druge trditve, ki jih prav tako potrjujejo dejstva. Tako kot v tej navedbi iz osmega zapisa se skozi celotne Protokole vztrajno ponavlja judovska izjemnost glede poučevanja politične ekonomije, kar dejstva samo še potrjujejo. Oni so glavni avtorji tistih zmot, ki množice ljudi vodijo v ekonomske neizvedljivosti, pa tudi glavni predavatelji politične ekonomije na naših univerzah, glavni avtorji popularnih učbenikov, ki konservativne kroge držijo v utvari, da so ekonomske teorije ekonomski zakoni. Ideja, teorija kot instrument družbenega razkroja je skupna tako univerzitetnemu Judu kot tudi boljševističnemu Judu. Ko bo vse to podrobno prikazano, se bo verjetno spremenilo javno mnenje o akademski in radikalni ekonomiji. In kot ugotavlja prej omenjeni deveti zapis, judovsko svetovno oblast danes predstavlja njihova super vlada. Prav to besedo uporabljajo Protokoli in ta je najbolj primerna. Nobena država ne more dobiti vsega, kar hoče, tako kot judovska svetovna oblast lahko dobi vse, kar hoče, čeprav njene zahteve presegajo enakost nejudov. »Mi pišemo zakone,« piše v Protokolih. Judovski vplivi so pisali zakone v takšnem obsegu, ki ga prepoznajo lahko le največji poznavalci. V minulih desetih letih je mednarodna vladavina Judov oziroma oblast skupine mednarodnih Judov na široko prevladovala v svetu. Še več, bila je dovolj močna, da je preprečila sprejetje za družbo zdravilnh zakonov, kjer pa jim je kak zakon vendarle »ušel« v zakonodajo, je bila dovolj vplivna, da so ga začeli razlagati v takem smislu, da je postal neuporaben za dosego predvidenega cilja. Tudi to lahko ponazori obsežna zbirka dejstev. Metoda za tako delovanje je bila določena veliko pred nastankom samih Protokolov. Navedba se nadaljuje z »Mi ustvarjamo sodišča«, v drugih delih Protokolov pa so velikokrat omenjeni »naši sodniki«. Judovsko sodišče zaseda vsak teden v javni zgradbi v New Yorku, druga sodišča, ki bodo izključno služila koristim tega ljudstva, čigar predstavniki zanikajo, da gre za »posebno ljudstvo«, pa nastajajo vsepovsod. V nekaterih manjših evropskih državah je že bil uporabljen sionistični načrt, da bi podelili posebno državljanstvo Judom, ki sicer že uživajo državljanske pravice v deželi, kjer bivajo, poleg tega pa naj bi jim še omogočili določeno stopnjo samovlade pod vladami, od katerih terjajo zaščito. Kjerkoli dovolijo neomejeno delovanje judovskih načrtov, izid ni »amerikanizacija« ali »britanizacija« ali kateri koli drug nacionalizem, ampak močan in prevladujoč povratek k »judovstvu«. »Agentom«, omenjenim v prvi navedbi, se bomo posvetili v enem od naslednjih člankov. Povzemimo trditve v Protokolih z navedbo iz sedemnajstega zapisa: »Že zdavnaj smo se lotili obrekovanja nejudovske duhovščine, da bi tako uničili njihovo poslanstvo, ki bi nas lahko resno oviralo. Njihov vpliv na ljudi je vsak dan manjši. Svobodo vesti razglašajo vsepovsod. Zato je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do popolnega poloma krščanske vere. Z drugimi verstvi bomo lažje opravili, vendar je še prezgodaj za razpravo o tej stopnji programa.« To bo morda posebej zanimalo tisti del duhovščine, ki skupaj z judovskimi rabini dela na neki vrsti združevanja obeh veroizpovedi. Takšna združitev bi Kristusa razglasila za dobronamernega, ampak povsem napačnega judovskega preroka, tako da bi krščanstvo kot posebno verstvo izginilo, če bi bila »združitev« uspešna. Protokoli, kolikor je to izraženo, so na splošno nenaklonjeni katoliški Cerkvi in še posebej papeževemu uradu. Zanimiv odstavek v Protokolih pripisuje judovski rasi posebno spretnost pri načinu žaljenja: »Naš sodoben tisk bo razkrival vladne in verske afere ter nesposobnost nejudov pri uporabi žaljivih izrazov, sposobnosti, ki jo zna tako vešče uporabljati naša rasa.« In tole v petem zapisu: »Pod našim vplivom je izvajanje zakonov, ki so jih napisali nejudi, zmanjšano na minimum. Spoštovanje zakona je spodkopano z liberalnimi razlagami, ki smo jih vpeljali na tem področju. Sodišča odločajo tako, kot jim narekujemo. Celo najpomembnejše zadeve, kjer gre za temeljna načela ali politične zadeve, vidijo v luči, kakršno naši agenti, s katerimi nimamo nič skupnega, prikažejo nejudovskim vladam, ali kakršno jim navržemo z mnenji v časopisju.« »V nejudovski družbi, v kateri smo zasejali razdor in nasprotovanja…« Z nasprotovanji je mišljeno prepiranje in razdor namesto harmoničnega sožitja v skupnosti. V štirinajstem zapisu preberemo: »V državah, ki se imajo za napredne, smo ustvarili nesmiselno, umazano in ogabno literaturo. Po našem prevzemu oblasti bomo v kratkem obdobju vzpodbujali njen obstoj, da bo jasno vidna razlika med njo in pisano ter govorjeno besedo, ki bo izvirala od nas.« V dvanajstem zapisu, ki govori o nadzoru tiska (temu bomo posvetili več pozornosti v enem od naslednjih člankov), je zapisana trditev: »Do danes nam je uspelo, da novice iz vsega sveta posredujejo razne agencije. Te agencije bodo pozneje v celoti postale naše organizacije in bodo objavljale samo tisto, kar jim bomo dovolili.« Tudi v sedmem zapisu je omenjena ista zadeva: »Nejudovske vlade moramo prisiliti, da bodo sprejele ukrepe, ki bodo podpirali naš na široko zasnovan načrt, ki se že približuje svojemu zmagovitemu cilju s prenašanjem pritiska vzpodbujenega javnega mnenja, ki smo ga v resnici organizirali mi s pomočjo tako imenovane »velike moči« tiska. Le-ta je z nekaj izjemami, ki skoraj niso omembe vredne, že padel v naše roke.« Povzemimo dvanajsti zapis: »Ko nam je pamet nejudovske družbe uspelo obvladati v taki meri, da že skoraj vsi vidijo svetovne zadeve skozi obarvana stekla očal, ki smo jim jih nataknili mi, in če zdaj ni več nobene vlade, ki bi ovirala naš dostop do zadev, ki jih nejudovska neumnost imenuje državna skrivnost, kaj bo šele potem, ko bomo priznani gospodarji sveta z osebo našega univerzalnega vladarja?« Judi so edino ljudstvo, ki pozna skrivnosti vseh drugih ljudstev. Nobeno ljudstvo dolgo ne čuva skrivnosti kakega drugega ljudstva, vendar kljub temu nobeno ljudstvo ne pozna skrivnosti vseh drugih ljudstev. Ni pretirano reči, da mednarodni Judi dejansko imajo to znanje. Veliko od tega ni vredno nič in da določeno poznavanje ne prispeva kaj pomembno materialnega k njihovi moči, vendar pomeni dejstvo, da imajo dostop do tega znanja, sposobnost, da zvedo, karkoli in kadarkoli to hočejo, pomembno prednost pred ostalimi ljudstvi. Zaupni dokumenti bi lahko to potrdili, če bi znali govoriti, in mnogi varuhi tajnih dokumentov bi lahko povedali, če bi smeli. Resnična tajna svetovna diplomacija je tista, ki preda tako imenovane svetovne skrivnosti nekaterim redkim ljudem iz vrst ene same rase. Površina diplomacije, dejavnosti, ki bodo zapisane v spominih lagodno se starajočih državnikov, prevrati in pogodbe, ki se jih prime sloveče zveneče ime, kot da so res nekaj pomembnega – vse to je neprimerljivo z judovsko diplomacijo in njeno neprekosljivo iznajdljivostjo, da se dokoplje do skritega znanja vsake vladajoče skupine. Vse te trditve veljajo tudi za ZDA. Morda v tem trenutku na svetu ni nobena druga vlada tako popolnoma v njihovi službi kot je prav naša; nadzor nad njo so si pridobili v obdobju zadnjih petih ali šestih let. Protokoli ne smatrajo, da je razpršenost Judov po zemeljski obli kakšna nesreča, ampak po božji previdnosti izbrana ureditev, zaradi katere bodo lažje in bolj zanesljivo izpeljali svoj svetovni načrt, kot omenja enajsti zapis: »Bog je nas, njegovo izbrano ljudstvo, blagoslovil z razpršenostjo, ki se je vsem zdela kot naša slabost, v resnici pa je naša moč. Zdaj nas je privedla na prag svetovne vladavine.« Trditve v devetem zapisu o dosežkih bi bile preveč objestne, če se besede ne bi ujemale z dejanskim stanjem: »Da ne bi prezgodaj uničili institucij nejudov, smo nanje položili svoje učinkovite roke in obrusili vzmeti njihovega mehanizma. Prej so bile dosledno urejene, mi pa smo jih nadomestili z liberalnim, neurejenim in samovoljnim upravljanjem. Spletkarili smo s pravosodjem, posebnimi pravicami, tiskom, osebno svobodo ter – pomembneje od vsega – z izobraževanjem in kulturo, temeljnima kamnoma svobodnega bivanja. Zavajali smo, demoralizirali in poneumljali nejudovsko mladino z izobraževanjem o načelih in teorijah, ki so nam povsem tuje, a smo jih mi navdihnili. Z nasprotujočimi si razlagami smo izkrivljali zakone, ki jih dejansko nismo spreminjali, a vendar smo dosegli izjemne rezultate.« Vsi vemo, da je bilo kljub dejstvu, da ozračje še nikoli prej ni bilo tako polno raznih teorij o svobodi in divjega razglašanja »pravic«, prisotno stalno zmanjševanje »osebnih svoboščin«. Namesto da bi se socializirali, so ljudje pod krinko socialističnih fraz vse bolj pod nadzorom države. Javno zdravstvo je ena od pretvez. Razne oblike javne varnosti so druge pretveze. Otroci se dandanes le stežka svobodno igrajo, razen pod vodstvom ljudi, ki jih imenuje država; zanimivo, da je med njimi zaposlenih izjemno veliko Judov. Ulice niso več tako svobodne in varne kot so bile nekoč; raznovrstni zakoni omejujejo neškodljive svoboščine ljudi. Na vsakem koraku se pojavljajo sistematizacije, vsaka faza le-teh temelji na nekih zelo učenih »načelih« in ko začnemo preučevati, od kod izvirajo takšna gibanja za uravnavanje človeških življenj, naletimo – kako zanimivo! – na Jude na oblastnih položajih. Otroke vabijo iz njihovih domov v neka druga družbena središča, oddaljujejo jih (tu gre za otroke nejudov, saj nejudom nikoli ni bilo dovoljeno voditi življenj judovskih otrok) od njihovih naravnih voditeljev doma, v cerkvi in šoli, ter jih vabijo v institucionalizirana »središča« in znanstveno dognane »centre za igranje« pod nadzorom izurjenih vodij. Namenoma ali ne je celoten učinek tak, da otrok namesto v svojem naravnem okolju išče vodstvo v državi. Spet smo pri svetovnem načrtu za podreditev nejudov, in če ne gre za načrt Judov, bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj gre pretežno za otroke nejudov, vodje pa so tako pogosto pripadniki judovske rase. Judovske svoboščine so najbolje varovane v ZDA. Nejudi tvegajo, ko gre za javne zadeve, vsaka judovska skupnost pa je obdana s posebnimi zaščitniki, ki si pridobijo posebno priznanje z raznimi zvijačami – če ne drugače, pa s političnimi in poslovnimi grožnjami. Noben od javno dejavnih nejudov ni dobrodošel pri urejanju življenj judovskih otrok. Judovske skupnosti v vseh naših mestih so v tem pogledu samozadostne. Med vsemi cerkvenimi šolami so najbolj skrivnostne judovske šole in oblasti v velikih mestih niti ne vedo, kje vse se nahajajo. Jud si mrzlično prizadeva oblikovati pamet nejudov. Vztraja, da mu je dovoljeno narekovati nejduom, kako naj razmišljajo, še posebej o Judih. Ni mu zoprno vplivati na splošno razmišljanje nejudov v korist Judov – čeprav ne dela tega neposredno. Hrepenenje in vztrajnost, tako dobro znani vsem pozornim opazovalcem, sta samo odsev judovskega prepričanja, da so večvredna rasa, ki zmore upravljati z manjvredno raso – torej z vsem nejudovskim svetom. Vsi vplivi, ki povzročajo lahkomiselnost in nestanovitnost nejudovske mladine, so danes judovskega porekla. Ali so si mladi ljudje izmislili »športna oblačila«, ki so imela tako pogubne učinke na mladino, da se je vsakemu piscu zdelo vredno omembe? Takšni slogi oblačenja izvirajo iz judovskih krogov, kjer umetnost ni pravilo, moralni učinek pa ne glavna skrb. Igrani film je zanimiv razvoj fotografije, povezan z industrijo zabavništva, toda kdo je odgovoren za njegov razvoj v smeri, ki je grožnja za možgane milijonov ljudi – takšna resna grožnja, da je doživela obsodbe z vseh strani? Kdo so gospodarji glasbenega jazza v svetu? Kdo upravlja z vsemi cenenimi prodajalnami nakita, zabaviščnimi parki, s središči živčnega vznemirjenja in lahkomiselnosti? Bahavega mladeniča in bahavo mladenko, lahkomiselni in površno oblečeni bitji, je glede na njuna oblačila in okrasje ter njune vročične ideje in upe možno označiti z isto nalepko: »Izdelal, vpeljal in izkoristil Jud«. Dogajanja mečejo nadvse mračno senco na naslednji odstavek: v»Zavajali, poneumljali in demoralizirali smo nejudovsko mladino z izobraževanjem o načelih in teorijah, ki so nam popolnoma tuje, a smo jih mi navdihnili.« Ni nujno, da omenjena »načela in teorija« zahtevajo velike ali zgolj povprečne intelektualne sposobnosti. Mladostnik, ki svoje opoldanske ure in večere preživlja ob filmih, prejema svoja »načela in teorije« enako kot višje izobražen mladostnik iz višjih družbenih slojev, ki posluša judovsko »liberalno« razlago »svobodne spolnosti« in »nadzora nad prebivalstvom«. Lahkomiselnost, značilna za taka »načela in teorije«, ne prihaja iz domov ali cerkva nejudov ali katerega od načinov za pridobivanje denarja, ki ga pretežno oskrbujejo nejudi, ampak iz teorij, gibanj in usmeritev za »delanje« denarja, kakršne so najbolj priljubljene med Judi. Takšne obtožbe bi se lahko še bistveno poglobile, ampak bolje jih je omejiti na pojave, ki so spodobnim očem vidni vsepovsod. Prav tako je očitno, da so glavne žrtve »mladi nejudi«, in ne judovska mladina. Medtem ko je tudi določen odstotek judovske mladine zastrupljen s temi strupi, ta delež nikakor ni primerljiv z množico nejudovske mladine. Pomembno je dejstvo, da Judi, ki iz take slabitve nejudovske mladine kujejo velike dobičke, niti sami niti njihovi sinovi in hčere niso žrtve takšnih slabosti. Judovska mladina se skoznje prebije ponosneje in bolj čisto kot nejudovska. Mnogi očetje in premnoge matere, mnogo razumnih in nepokvarjenih mladih ljudi, tisoči učiteljev in publicistov so glasno opozarjali pred razsipništvom. Mnogi finančniki, ki so videli, kako ljudje služijo in zapravljajo svoj denar, so svarili pred takim zapravljanjem. Mnogi ekonomisti, ki so vedeli, da nebistvene industrije izrabljajo materiale in ljudi, ki so bili potrebni za stabiliziranje bistvenih industrijskih panog; vedoč, da so ljudje proizvajali igračke namesto jekla; vedoč, da so ljudje proizvajali okraske, namesto da bi kmetovali; vedoč, da se materiali porabljajo v izdelkih, ki so namenjeni zgolj prodaji in ne njihovi uporabi. Tako se materiali ne porabljajo za proizvodnjo izdelkov, ki so potrebni za življenje ljudi – vsak opazovalec, ki je spoznal to noro težnjo po nepotrebnem razkošju, je takemu obnašanju glasno nasprotoval. Glede na Protokole smo se zadeve lotili na napačnem koncu. Ljudje v resnici kupujejo te nesmiselne in nepotrebne izdelke, imenovane luksuz. Vendar jih ne načrtujejo ljudje. In ljudje so jih počasi že naveličani. Tok raznovrstnih izdelkov pa nikakor ne usahne – ljudem kar naprej ponujajo novosti, vzdolž avenij jim nenehno nudijo razne figurice, da vzbujajo vtis, kot da gre za »slog«; časniki se tiskajo in objavljajo fotografije; v kinematografih se predvajajo filmi; gledališki kostumi, s katerimi se vsiljuje nova moda s takšno vztrajnostjo in močjo, s kakršno se ne more meriti nobena resnično potrebna stvar. Od kod izvira to? Katera sila s svojimi dolgotrajnimi izkušnjami in odločno namero omogoča poneumljanje ljudi in njihovih okusov ter jih pripravi do tega, da večino svojega denarja porabijo za take izdelke? Zakaj ta težnja po razkošju in izstopanju? Kako se je zgodilo, da je bilo, še preden sta razkošje in ekstravaganca postala očitna, že vse pripravljeno za izbruh teh pojavov, za pravi stampedo? Če bi prebivalci Združenih držav pomislili, ko se jim ponuja nepotrebne in drage stvari – če bi poiskali njihov izvor, denarne tokove iz velikanskih dobičkov, celoten potek za preplavljanje trga z nekoristnimi in ekstravagantnimi izdelki, s čimer se finančno, intelektualno in družbeno demoralizira nejudovsko prebivalstvo – skratka, če bi jih lahko prepričali, da judovski finančni interesi preračunano stremijo po tem, da ljudje postanejo lahkomiselni in taki ostanejo, bi to zadostovalo več kot karkoli drugega, da bi se zaustavilo šestkratno zapravljanje: materiala, dela, denarja iz nejudovskih žepov, pameti nejudov, judovske nadarjenosti in zapravljanje resnične koristnosti Izraela za ostali svet. Trdimo, da je nejudovsko prebivalstvo žrtev pospešenega trgovanja z nekoristnim razkošnim blagom. Ste kdaj videli, da bi bili Judi take žrtve? Resda nosijo precej vpadljiva oblačila, a njihova kakovost in cena sta usklajeni. Morda res nosijo zelo velike diamante, ampak to so pravi diamanti. Jud ni žrtev Juda. Dobro ve, za kakšnim razkošjem norijo nejudi, kaj jih privlači in kako malo je to vredno. Za izgubo denarja niti ni treba toliko žalovati, tudi za grozote ne, ki jih utrpi dober okus. Bolj je obžalovanja vredno dejstvo, da se množice nejudov zavestno in celo veselo ulovijo v te mreže, prepričane, da je sprememba mode nekaj tako neizogibnega kot prihod pomladi, in da so nove zahteve po njihovih zaslužkih tako nujne in samoumevne kot so davki. Množice nekako mislijo, da so del tega, čeprav so ljudje le plačniki, ki plačujejo znova, ko zbledi prejšnja in se pojavi nova ekstravagantnost. V naši državi so ljudje, ki dve leti vnaprej vedo, kakšne bodo objestnosti in ekstravagance ljudi, saj oni odločajo o tem. Gre izključno za posel, ki demoralizira nejudovsko večino in bogati judovsko manjšino. Poglejmo šesti zapis, ki meče luč na vse to. Gre za odlomek iz daljšega besedila o načrtih, kako zanimanje ljudi preusmeriti iz političnih na industrijska vprašanja, kako bi z vpeljavo špekulativnega vodenja industrija postala negotova in nepoštena, in kako bi ob takem stanju ljudje postali nemirni in nemočni. Orodje za dosego tega cilja bi bilo razkošje: »Za uničenje nejudovske industrije je treba med nejudi močno povečati povpraševanje po razkošnih izdelkih – raznovrstnih privlačnih izdelkih.« In v prvem zapisu: »Seveda našim ljudem tega ne smemo dovoliti. Nejude poneumljajo žgane pijače…« Mimogrede: velikanski dobički iz prodaje alkoholnih pijač se pretežno stekajo v judovske žepe. Zgodovina viskija v tej državi nazorno kaže na to. Zgodovinsko gledano lahko celotno gibanje za prepoved alkoholnih pijač opišemo kot tekmovanje med judovskim in nejudovskim kapitalom; v tem primeru so zaradi številčne večine nejudov le-ti zmagali. Industrija zabave, igralništvo, jazz, pregrešna domišljija, predskupine, poceni nakupi in draga prodaja, bleščeč nakit, raznovrstne aktivnosti, ki so zaživele zaradi nevidnega pritiska na ljudi in ki so ljudem nudile najbolj nekoristne stvari samo zato, da so jim izvabile presežni denar – vse tovrstne aktivnosti so obvladovali Judi. Morda se ne zavedajo, da sodelujejo pri popolnem demoraliziranju ljudi. Morda se zavedajo samo »lahkih zaslužkov«. Morda so včasih presenečeni, ko se zavedo kontrasta med neumnimi nejudi in denarno usmerjenimi Judi. Kakorkoli že, zasnovan je program, ki lahko ljudi namenoma uničuje materialno in duhovno, a se kljub temu ves čas počutijo prijetno – in poleg tega isti program omogoča vsakodnevne transakcije, ki jih povečini ali morda kar v celoti nadzirajo pripadniki ene same rase. JUDOVSKI NAČRT, DA Z »IDEJAMI« POVZROČAJO DRUŽBENE RAZKOLE Bralkam in bralcem teh člankov bi zdaj moralo biti precej očitno, na kakšen način si Protokoli prizadevajo povzročiti družbeni zlom. Ugotavljanje načina je nujno, če človek hoče dojeti pomen tokov in prečnih tokov, ki povzročajo takšno brezupnost današnjega časa. Ljudje, ki so danes zmedeni in prestrašeni zaradi različnih vesti in nasprotujočih si teorij, za katere se zdi, da so verjetne in obetavne, bodo morda našli jasno razlago o vrednosti sporočil in pomenu teorij, če bodo razumeli, da sta njihova zmedenost in prestrašenost prav posledica takšnih dejanj. Negotovost, oklevanje, brezup, strah; vnema, s katero ljudje pograbijo vsak obetaven načrt in ponujeno rešitev – prav to so odzivi, kakršne hoče doseči v Protokolih zapisan program. In stanje v družbi je dokaz za njegovo učinkovitost. Metoda potrebuje svoj čas, in Protokoli povedo, da si je vzela potreben čas, pravzaprav cela stoletja. Kdor preučuje zadevo, ugotovi, da je enak program, kot je zapisan v Protokolih, razglasila in izvajala judovska rasa od prvega stoletja dalje. Potrebno je bilo 1.900 let, da je bila v Evropi dosežena današnja stopnja podrejenosti – divja podjarmljenost v nekaterih državah, ekonomska podrejenost v vseh. Isti program je v Ameriki dosegel skoraj enako uspešnost v zgolj petdesetih letih. Nekatere zgrešene zamisli o liberalizmu, nekatere ohlapne ideje o strpnosti, vse to je v Ameriko prišlo iz Evrope. Pod okriljem slepote in nedolžnosti zgrešenega liberalizma in strpnosti, skupaj s sodobnimi pripomočki za pospešeno sprejemanje mnenj, se je zgodilo podjarmljenje naših ustanov in javnega mnenja, nad čemer se čudijo evropski opazovalci. Dejstvo je, da so se nekateri pomembni preučevalci judovskega vprašanja, ljudje, ki jih judovski pisci z veseljem obsojajo, da so »protisemiti«, začeli zavedati tega vprašanja, ko so videli jasen in hiter potek dogajanja v Ameriki, ne le v Evropi. Središče judovske moči, glavni podporniki judovskega programa prebivajo v Ameriki. Vzvodi, uporabljeni na mirovni konferenci (mišljena je Versaillska mirovna konferenca po prvi svetovni vojni, op. prev.) za dodatno utrjevanje vpliva in moči v Evropi, so prišli iz ZDA na osnovi močnih judovskih pritiskov. Te dejavnosti se niso ustavile pri mirovni konferenci. Celotno metodo, opisano v Protokolih, lahko označimo z eno samo besedo: razpad. Rušenje vsega, kar je bilo narejeno, nastanek daljšega obdobja brezupa, ko je treba preprečiti poskuse obnove ter postopno izčrpati javno mnenje in zaupanje javnosti, vse dokler oni, ki se nahajajo zunaj tega kaosa, ne bodo hladno posegli v dogajanje in prevzeli nadzor – to je predviden način za dosego zastavljenega cilja. Ko združimo oceno človeške narave, katera prevladuje v teh Protokolih, in njihovi trditvi o precej opredeljenem, čeprav še ne izpolnjenem svetovnem programu (o tem je bilo govora v prejšnjih dveh člankih), postanejo jasni nekateri vidiki propagande o razpadu, vendar ne prav vsi. Obstojajo še drugi vidiki teh metod, s katerimi se bomo ukvarjali v tem članku, enako kot obstojajo še prihodnji dosežki programa, o katerih bomo spregovorili tukaj. Prva točka napada je kolektivno mnenje, skupek idej, ki združujejo večje skupine ljudi v politični, rasni ali družbeni enotnosti. Včasih jim rečemo »standardi«, včasih »ideali«, a kakorkoli jih že imenujemo, to so nevidne vezi v enotnosti, so skupna vera, so velik in vseobsežen razlog za enotnost skupine in pripadnost le-tej. Protokoli trdijo, da je bil prvi napad izveden tukaj. Zgodovina judovske propagande v svetu prav tako kaže na to. Prvi val napadov je usmerjen v spremembo kolektivnega mnenja. Vsa moč vsakega »krivoverstva« je njegova privlačnost za dobronameren um. Močno uveljavljenost neresnice v današnjem svetu si lahko razložimo s tem, da je verjetna, navdihujoča in navidezno dobra. Šele po daljšem uveljavljanju zgrešenih idealov – le-ti so videti verjetni, navdihujoči in dobri – se slabi sadovi pokažejo v dejanjih in razmerah, ki so nerazumske, razdiralne in v celoti škodljive. Če boste preučevali zamisel o svobodi, kakršna se je pojavila v ruski zgodovini od njenih filozofskih začetkov (mimogrede povedano, začeli so jo Judi) tja do današnjega dne (ko so jo Judi tudi končali), boste spoznali potek. Protokoli trdijo, da nejudi niso misleci in da so jim bile privlačne zamisli navržene tako strateško in vztrajno, da so jim skoraj uničile sposobnost razsojanja. Na srečo glede tega lahko vsak nejud preveri samega sebe. Če bo razmislil o prevladujočih idejah, posebej onih, združenih okoli pojma »demokracija«, bo odkril, da njegovo pamet obvladuje cel skupek idej, ki jim sploh ni posvečal pozornosti. Verjame trditvam, katerih izvora ni izsledil. In ko ugotovi, da takšne zamisli niso uporabne, mu bodo pojasnili, da »še nismo dovolj napredovali«. In ko vendarle zagleda ljudi, ki so dovolj »napredni«, da so uporabili prav te zamisli, se bo zdrznil ob pogledu na njihovo početje, ker ve, da je takšen »napredek« navaden razkroj – neke vrste razpad. Naj spomnimo, da naj bi bila vsaka tovrstna ideja »dobra«, »pametna«, »navdihujoča«, »humana«. In ko bo tak nejud kopal še malo dlje, bo ugotovil, da gre za zamisli, o katerih se na tem svetu najbolj vztrajno pridiga; in prav tako bo ugotovil, kdo so pridigarji. Protokoli razločno ugotavljajo, da je zbir različnih idealov, zbranih okoli pojma »demokracija«, omogočil prvo zmago nad javnim mnenjem. Ideja je orožje. In da je orožje, mora biti ideja v sporu z naravnim trendom življenja. Teorija mora v resnici nasprotovati življenjskim dejstvom. Ni mogoče pričakovati, da bi katerakoli tako nasprotujoča teorija pognala korenine in postala odločujoč dejavnik, razen če se človeškemu umu zazdi, da je razumna, navdihujoča in dobra. Resnica se pogosto zdi neverjetna; resnica je pogosto moreča; zdi se, da je resnica včasih zlobna, vendar ima večno prednost, da je resnica, in kar je zgrajeno na njej, ne ustvari niti ne prinese zmede. Prvi korak še ne omogoča nadzora javnega mnenja, vodi pa k temu. Treba je opozoriti, da se sejanje »strupa liberalizma« kot ga imenujejo Protokoli, pojavi kot prvo sredstvo v teh zapisih. Protokoli potem nadaljujejo: »Za pridobivanje nadzora nad javnim mnenjem je treba le-tega najprej zmesti.« Resnica je le ena in se je ne da zmesti. Toda lažniv, privlačen liberalizem, ki so ga na široko zasejali in ki v Ameriki ob judovskem negovanju zori hitreje kot je kdajkoli prej uspeval v Evropi, z lahkoto povzroči zmedo, saj ne gre za resnico. Gre za pomoto, le-ta pa ima na tisoče oblik. Vzemimo državo, stranko, mesto, zvezo, v kateri so zasejali »strup liberalizma«. Povsod se bodo med posamezniki pojavili razkoli, takoj ko boste mednje vrgli določene inačice izvirne zamisli. To je domiselna strategija, ki jo dobro poznajo sile, ki nevidno upravljajo z javnim mnenjem. Theodor Herzl, vodilni judovski mislec, mož, čigar vizija je bila širša od vizije kateregakoli državnika in čigar program je vzporednica Protokolom, je to vedel že pred mnogimi leti, ko je dejal, da bo sionistična (beri judovska) država nastala pred socialistično državo. Vedel je, kakšni neskončni razkoli bodo ohromili in okovali »liberalizem«, ki so ga bili zasejali on in možje pred njim. Proces, čigar žrtve so postali vsi nejudi, nikoli pa Judi sami – Judi prav nikoli! –, je tak: Najprej se ustvari nek »svobodomiseln« ideal. Ta fraza se pojavlja v vsakem judovskem ugovarjanju ob javnem omenjanju Juda in njegovega domnevnega svetovnega programa: »Mislili smo, da ste preveč svobodomiselni, da bi lahko izrazili tako mnenje« ali »Mislili smo, da je ta in ta gospod preveč svobodomiseln, da bi od Judov pričakoval kaj takega« ali »Mislili smo, da je dnevnik, tednik ali mesečna revija v uredniškem pogledu preveč svobodomiselna, da bi se ukvarjala s tako zadevo«. Gre za neko ključno besedo, značilno za način razmišljanja, v kakršnem je treba obdržati nejude. Gre za stanje ohlapne strpnosti. Gre za stanje uma, ki kriči nesmiselne fraze o svobodi; fraze, ki na možgane in zavest delujejo kot opiati in ki omogočajo, da se naskrivaj izpeljejo vse mogoče stvari. Fraza, slogan sta zelo zanesljivi judovski orožji. (V vseh obdobjih so ljudje besede sprejemali kot dejanja« - zapis št. 5). Resničnost za frazo, o kateri Protokoli odkrito priznavajo, da ne obstoja. Pri ustvarjanju »svobodomiselnosti«, stanja duha, čigar širina označuje pomanjkanje globine, ni nobena stvar pomagala bolj kot ideje liberalizma, o katerih Judi nenehno poučujejo nejude, sami pa se nikoli ne ravnajo po njih. Potrebujemo novo vrsto vdanosti v življenjsko resničnost in dejstva, katera nam bo omogočila, da se bomo uprli vsakovrstnemu dobrikanju o naši »svobodomiselnosti« ter pokazali novo nestrpnost do vsega, razen resnice. Pojma »ozek« in »širok« v današnji rabi predstavljata lažnivost. Liberalec naj bi verjel več, v svojih prepričanjih naj bi bil globok in širok, da bi si zaslužil tako oznako; a ponavadi ne verjame ničemur, sploh ni liberalen. Ko si želiš verjeti, utemeljeno in živo verjeti, si moraš za to prizadevati med ljudmi, ki se kot »omejeni ljudje« muzajo ob zlagani predstavi liberalizma, ki nam ga vsiljujejo Judi. Judovska propaganda skupaj s Protokoli je naperjena proti ljudem, ki so kopali globoko in iskali vir teh načrtov; želijo si »svobodomiselnih« ljudi, ki se jih zlahka zadrži na površini in tako služijo uresničevanju nevidnega načrta v vseh možnih oblikah. Taki ljudje vedno mislijo, da njihova »svobodomiselnost« odraža njihovo odličnost in neodvisnost. Poglejmo, kaj sledi. Ljudje so rojeni verniki. Nekaj časa verjamejo v »svobodomiselnost« in pod hudim družbenim pritiskom, s kakršnim se je takšno držo podpiralo, jo bodo odkrito branili. Vendar je preplitva, da bi lahko pognala globlje življenjske korenine. Ljudje morajo verjeti, globoko verjeti v nekaj. V dokaz tega poglejte nesporno moč negativnih prepričanj ljudi, ki se hvalijo, da ne verjamejo ničesar. Zato nekateri, ki se izrazito ponašajo z neodvisnim duhom, najdejo temelje v zadevah, ki se v nekaterih točkah dotikajo judovskih reči – gre za »ozke« ljudi. Drugim pa je bolj primerno, če kultivirajo tista področja, ki obetajo široko odprto pot, na kateri ne bo spopadov o ključnih mnenjih, nobenega pojava »nestrpnosti«; skratka, vse svoje globokomiselne sile vržejo v aktivno življenje, celó kot je zapisano v Protokolih: »Za odvračanje nejudov od razmišljanj in opazovanj je treba njihovo pozornost usmeriti v industrijo in trgovino.« Če se ozremo okoli sebe, vidimo neverjetno veliko ljudi, ki so celo življenje mrko opazovali te manj pomembne ali celo nepomembne stvari, medtem ko so nadvse boječe in z odporom gledali na ključne zadeve, ki v resnici vrtijo svet, in na zadevo, od katere je svet dejansko odvisen. Vendar avtorji Protokolov in drugi podobni judovski propagandisti poudarjajo prav materialistično osnovo kot svoje najboljše orodje. »Svobodomiselnost« danes pomeni resno zanemarjanje ključnih zadev. Kaj hitro se spusti na raven materialnega. Znotraj te nižje ravni lahko najdemo vse spore, ki pretresajo današnji svet. Najprej opazimo uničevanje zgornjih krogov industrije in trgovine: »Da bi svobodi omogočili dokončno uničenje in propad družbe nejudov, mora biti industrija zgrajena na špekulativni osnovi.« Nikomur ni treba pojasnjevati, kaj to pomeni. Kot kriči vse okoli nas, to pomeni prostituiranje storitev zaradi dobička in verjetno izginotje dobička. To pomeni, da se visoka umetnost menedžmenta izrodi v izkoriščanje. Pomeni brezobzirno zmedo med menedžerji in nevaren nemir med delavstvom. Pomeni pa še nekaj hujšega, razkol v družbi nejudov. Ne gre le za razkol med »kapitalom« in »delom«, temveč za ločevanje znotraj nejudov na obeh koncih delovne sheme. Nejudovski menedžerji in proizvajalci niso »kapitalisti« v ZDA. Večina med njimi mora obiskati »kapitaliste«, da si lahko zagotovijo sredstva, s katerimi delajo – pravi »kapitalisti« pa so Judi, mednarodni Judi. Toda z judovskim kapitalom, ki na enem koncu nejudovske delovne sheme pritiska na proizvajalce, ter z judovskimi agitatorji, netilci nemira in razdiralci, ki na drugem koncu nejudovske delovne sheme pritiskajo na delovno silo, smo se znašli v položaju, s katerim morajo biti ustvarjalci svetovnega programa v Protokolih nadvse zadovoljni. »Lahko bi se ustrašili kombinirane moči vizionarskih nejudov in slepe moči ljudskih množic, vendar smo sprejeli vse ukrepe proti takemu naključju, tako da smo postavili zid medsebojnega nasprotovanja med tema dvema silama. Slepa sila ljudskih množic zato ostaja naša opora. Mi in samo mi bomo njihovi voditelji. Razume se, da bomo mi usmerjali njihovo energijo za uresničitev našega cilja.« – Zapis št. 9. Znak, da so izjemno zadovoljni, ni le v tem, da ničesar ne storijo za olajšanje položaja, ampak ga očitno nameravajo še poslabšati – in če bi bilo le mogoče, naj bi se to zgodilo že v prihajajoči zimi. Načrtovano pomanjkanje naj bi ZDA prignalo do stopnje boljševizma ali pa jo celo preseglo – razen če nejudovska medlost pred judovsko močjo ne bo dobila nove hrbtenice. Dobro obvladajo način za ustvarjanje umetnega pomanjkanja in visokih cen. Uveljavili so ga med francosko revolucijo in v Rusiji. Vsi njegovi znaki se kažejo tudi v naši državi. Industrijske težave za njihovo duševno hrano in lahkotna zabava v prostih uricah, to so metode v zvezi z naravo nejudov, ki so opisane v Protokolih, in pod okriljem le-teh je treba opraviti nalogo. To delo najbolje opisuje rek »Deli in vladaj!« Preberite tole: »Da bi preveč nemirne ljudi odvrnili od političnih razpravljanj, bomo navrgli nova vprašanja, navidezno povezana s političnimi problemi – industrijske težave.« – Zapis št. 13. Ali ni bil vsak v tej državi prizadet zaradi razhajanj med razmišljanji množic, ki se skoraj izključno ukvarjajo z industrijskimi vprašanji, ter razmišljanji stranke, ki si prizadeva obdržati področje čiste politike? In ali ni dejstvo, da so naši prijatelji močno prisotni na obeh področjih – v politiki, ki naj ostane reakcionarna, ter v industrijskih krogih, ki naj bodo radikalni, ter tako poglabljajo razkol? In kaj je ta razkol drugega kot zgolj razkol med nejudi? Družba je namreč nejudovska, moteči vplivi pa so judovski. Preberite tole: »V ustavo smo vključili človekove pravice, ki so utvara in ne dejanske pravice. Vse tako imenovane »človekove pravice« so nekaj abstraktnega, v resničnem življenju pa jih ni mogoče doseči… Proletarec od ustave ne more dobiti nič drugega kot le borne drobtine, vržene z naše mize. To je plačilo za njegov glas, da na volitvah izbere naše agente in omogoči naše ukrepe. Za ubožnega človeka so republikanske pravice le grenka ironija, saj mu pritisk na delovnem mestu onemogoča, da bi jih lahko uveljavil, obenem pa mu jemlje vsakršno jamstvo za stalno in zagotovljeno preživetje. Odvisen je od stavk, ki jih organizirajo njegovi delodajalci ali pa njegovi sotovariši.« – Zapis št. 3. Omemba stavk ni uganka za nikogar, ki je preučeval razne vrste stavk v naši državi. Število stavk, ki so jih podpihovali krogi nad delavstvom, je presenetljivo veliko. Preberite še to: »Zahtevali bomo povišanje plač, kar pa delavcem ne bo koristilo, saj bomo hkrati povzročili povišanje cen osnovnih potrebščin, pri čemer se bomo sprenevedali, da je to posledica težav v poljedelstvu in živinoreji. Prav tako bomo med delavstvom širili ideje anarhizma in s tem prekanjeno in globoko spodkopavali proizvodne vire.« – Zapis št. 6. In to: »Sebe bomo predstavljali kot rešitelje delavskega razreda, ki so prišli osvobajat delavce izpod takih pritiskov. Predlagali jim bomo, naj se pridružijo naši vojski socialistov, anarhistov, komunistov, ki jim bomo vedno priskočili na pomoč pod krinko bratskih načel globalne človeške solidarnosti.« – Zapis št. 3. Že spet ta »svobodomiselnost«! V zvezi s tem se je vedno dobro spomniti na besede že prej omenjenega gospoda Eustacea Percyja, besede, ki jih podpirajo sami Judi. »Ne zato, ker bi Jud razmišljal o pozitivni strani radikalne filozofije, ne zato, ker si želi sodelovati pri nacionalizmu ali demokraciji nejudov, ampak zato, ker je prav vsak sistem vladavine med nejudi za Juda povsem nevšečen.« Ali pa kot pravi avtor Osvajalnega Juda (The Conquering Jew): »Jud je demokratičen po svojih občutkih, ne pa po svoji naravi. Ko razglaša splošno bratstvo med ljudmi, zahteva, da se mu odprejo vrata družbe, ki so mu na toliko področjih zdaj zaprta; ne zato, ker bi hotel enakost, ampak zato, ker hoče zagospodariti v družbi tako kot to kaže na številnih drugih področjih. Marsikateri častivreden Jud, o tem ne dvomim, se s temi trditvami ne bo strinjal; toda če se bo, bo to zaradi tega, ker je tako dolgo bival v ozračju zahodne civilizacije, da se več ne zaveda bistva njegove vzhodnjaške rase.« Zato ni težko prepoznati rodovnika judovskih zamisli o liberalizmu od njihovih začetkov do najnovejših posledic na življenje nejudov. Načrtovana zmešnjava je tukaj. Ni bralca ali bralke teh vrstic, ki ne bi občutil(a) tega bremena na lastnem življenju. Zmeda je značilna za miselno klimo med ljudmi današnjega časa; ne vedo več, čemu naj verjamejo. Najprej jim dajo skupek nekih dejstev, nato jim postrežejo z drugačnimi dejstvi. Najprej jim ponudijo eno razlago razmer, nato sledi druga. Pomanjkanje dejstev je akuten pojav. Ozračje je polno nekih razlag, ki sploh ničesar ne razložijo, ampak samo poglabljajo zmedo. Zdi se, da je celo vlada v zadregi in kadarkoli se loti raziskovanja, se skrivnostno znajde v zamotanem položaju in ne more dokončati postopka. Protokoli pišejo tudi o tem. Dodajmo k temu še napad na človeško nagnjenost do verstev, ki je ponavadi zadnja ovira pred nameravanim nasilnim pohodom in ropanjem. Za ustvarjanje razmer, ki bodo omogočile izpeljavo svetovnega programa, piše v četrtem zapisu: »Iz tega razloga moramo spodkopati vero, iz razmišljanj nejudov moramo izbrisati osnovna načela o bogu in duši ter jih nadomestiti z matematičnim preračunavanjem in hrepenenjem po materialnih dobrinah. Ko smo ljudskim množicam odvzeli vero v boga, smo porazili najvplivnejšo avtoriteto, tako da je postala javna last in smo se je polastili.« – Zapis št. 5. »Že zdavnaj smo poskrbeli za očrnitev nejudovske duhovščine.« – Zapis št. 17. »Ko bomo zagospodarili svetu, bomo vsa verovanja razglasili za nezaželena, razen naše lastne vere, ki razglaša obstoj enega samega boga, s katerim je povezana naša usoda izbranega ljudstva, in s katerim je naša usoda postala usoda sveta. Zaradi tega moramo uničiti vse druge vere. Če se bodo zaradi tega pojavili ateisti, to kot neko prehodno obdobje ne bo vplivalo moteče na naše namere.« – Zapis št. 14. To bo verjetno dalo misliti »svobodomiselnim«. Zanimivo je videti, kako je takšen verski program uspel v Rusiji, kjer je Trocki (ameriški judovski tisk ga svečano oznanja) vpeljal sistem brez religije in kjer judovski komisarji umirajočim Rusom, ki prosijo za duhovnika, povedo: »Vsemogočnega smo ukinili.« Boljševiki na najbolj nizkotne načine ponižujejo ruske krščanske cerkve, sinagoge pa ostajajo nedotaknjene. Tovrstne napade, katerih cilj je uničenje naravnih shajališč nejudov in nadomeščanje z nezdravimi in razdiralnimi shajališči, podpirajo, kot smo videli v prejšnjem članku, s propagiranjem razkošja. Razkošje je priznano ena od najvplivnejših slabosti. Lagodnost, medlost, miselna, telesna in moralna izroditev so posledica tega pojava. Začetki so privlačni, konča pa se z neko obliko nasladnosti, ki pomeni popolno uničenje vseh močnih vlaken življenja. Morda bomo nekega dne temeljiteje proučili ta pojav in sile, ki stojijo za njim. Zdaj bomo sklenili splošen pregled uporabljene metode, bolje rečeno ta del metode, sâmo zmedo, ki jo povzročajo različni vplivi, kar naj bi po pričakovanjih povzročil neko drugo, še bolj brezupno stanje, in to je izčrpanost. Ni treba imeti izjemne domišljije, da se človek zave, kaj to pomeni. Izčrpanost je danes eno od stanj, ki ogrožajo ljudi. Zadnji politični shodi in njihovi učinki na javnost to potrjujejo. Zdi se, da nikomur ni mar. Politične stranke izrekajo svoja stališča, njihovi kandidati dajejo obljube – a nikomur ni mar. Iz vojne se je rodila izčrpanost, sklenjen »mir« in njegova zmešnjava sta jo dopolnila. Ljudje verjamejo malo in pričakujejo še manj. Zaupanje je izginilo. Polom gibanj, ki so se zmotno imenovala »ljudska gibanja«, je bil tako hud, da ljudje mislijo, da ljudsko gibanje sploh ni možno. In Protokoli pravijo takole: »Ljudi je treba utrujati s spori, ustrahovanjem, lakoto, razmišljanjem o boleznih, hotenji, vse dokler nejudi ne bodo videli edine možnosti za pobeg v našem denarju in oblasti.« – Zapis št. 10. »Nejude bomo s tem tako utrudili in izčrpali, da nam bodo prisiljeni ponuditi mednarodno oblast, ki nam bo s svojim položajem omogočila, da bomo brez težav posrkali vse vladajoče sile sveta ter s tem ustvarili super vladavino. Izobraževanje nejudov moramo usmerjati tako, da bodo njihove roke zaradi pomanjkanja poguma omahnile v oslabelosti, ko se bodo soočile s kakršnokoli pobudo za ukrepanje.« – Zapis št. 5. Judi niso bili nikoli utrujeni ali izčrpani. Nikoli niso bili v zadregi. To je duševna lastnost ljudi, ki vedo, kako se rešiti iz zmešnjave. Duha izčrpava neznano, nenehno beganje med različnimi usmeritvami in vplivi, katerih izvora ljudje ne prepoznajo in ne razumejo namere. Hoja v temi človeka utruja, in nejudi so to počeli stoletja dolgo. Drugi, ki so precej dobro poznali zamisel, niso podlegli. Celó preganjanje je možno prenesti, če ga človek razume – in Judi po svetu so vedno vedeli, kje v njihovem programu se nahaja. Zaradi preganjanja Judov so nejudi bolj trpeli kot Judi; ko so se preganjanja namreč končala, je bil nejud v enaki temi kot prej, medtem ko so Judi preprosto nadaljevali pred stoletji začrtano pot proti svojemu cilju. Judi slepo verjamejo vanj in nekateri, ki zelo dobro poznajo judovske korenine v svetu in ki se jih je morda tudi polotila izčrpanost, pravijo, da ga bodo dosegli. Kakorkoli že, revolucija, ki bi se morala zgoditi, da bi popustil prijem mednarodnega judovskega sistema na svetu, bi verjetno morala biti enako korenita kot so judovske namere za uspešno izvedbo tega prijema. Nekateri resno dvomijo, da so nejudi sploh sposobni za kaj takega. Morda res niso – ampak naj vsaj vedo, kdo so njihovi zavojevalci. ALI SO JUDI PREDVIDELI IZBRUH SVETOVNE VOJNE? Preden se lotimo temeljitejše raziskave o povezavi med zapisanim programom v dokumentu z naslovom Protokoli sionskih modrecev ter dejanskim programom, ki smo mu lahko priča v resničnem življenju, si bomo ogledali načrte, ki so bili še prihodnost, ko so nastali Protokoli. Seveda se je treba zavedati, da je tisto, kar je bilo leta 1896 in 1905 še prihodnost, danes že preteklost, in da je takratni načrt morda danes že izpolnjen. Zavedanje o tem je v skladu z zapisom št. 22: »Prizadeval sem si, da bi skrbno nakazal skrivnosti o preteklih in prihodnjih dogodkih ter o izjemnih pojavih v bližnji prihodnosti, proti katerim nas nese v toku velike krize.« Nekateri od nakazanih »izjemnih pojavov« so že za nami, z njimi pa tudi bolje osvetljeno vprašanje, s katerim se ubadamo. V naših glavah še sveža ponazoritev tega je pred kratkim končana velika vojna. Judovski komentar naših člankov se je močno opiral na dejstvo, da se je eden od člankov ukvarjal s pojavom judovskega vprašanja v Nemčiji. S tem so nameravali zavesti ljudi, da gre pri našem nizu člankov pravzaprav za del prefinjene nemške povojne propagande. Dejstvo je, da so bili članki o judovskem vprašanju v številnih državah izločeni, da bi samo vprašanje lahko s čim manj odlašanja jasno predočili Američanom. Odloženi članki bodo kmalu izšli, čeprav ne po vrsti. Judi danes od vseh držav na svetu najbolj nadzirajo Nemčijo, tako od znotraj kot od zunaj – morda bolj kot to državo nadzirajo samo še ZDA. Veliko trdnejši niz dejstev od onega v izvirnem članku bi lahko predstavili zdaj. Ta dejstva je judovski predstavnik v ZDA sprva zanikal, nato pa priznal. Po objavi omenjenega članka je javnost v Nemčiji poskrbela, da so Judi povečini izgubili javne službe. Nemška javnost si je izjemno prizadevala, da je politično upravljanje Nemčije spet prišlo v roke Nemcev. Toda ali se je Nemčija s tem rešila Judov? Nikakor ne. Njihove utrdbe so segale dlje in globlje kot le do uradne oblasti. Njihovo obvladovanje osnovnih industrijskih panog, financ, nadzor nad nemško prihodnostjo, vse to ni niti najmanj popustilo. Je tam, je nepremakljivo. Bralci in bralke bodo ob primernem času izvedeli, za kakšen nadzor gre. V zvezi z Judi omenjamo Nemčijo zato, ker je od tam prišel prvi poziv po »priključitvah«. Pojavil se je v obdobju, ko so bile vse vojne aktivnosti in vojaško razpoloženje v Nemčiji pod nadzorom Judov. »Priključitve« je bil krik, ki je nekega dne zadonel po vsem svetu. In z druge strani sveta, iz ZDA, je država, ki takrat niti ni bila udeležena v vojni, zakričala v odgovor: »Nobenih priključitev!« V dramatični igri se je vprašanje pojavilo pred celotnim svetom. Ljudje po svetu so hitro pozabili na kri, prelito v bojih, na vojne dobičkarje in ostale ključne zadeve. Pogovarjali so se o stvareh ob koncu vojne, ne o zadevi iz njenega začetka, o »priključitvah«. Zdaj, ko se ve, kdo je v Nemčiji nadziral oblikovanje vojnih ciljev in kdo so bili v istem obdobju glavni svetovalci v zunanjih zadevah ZDA, postaja vprašanje o teh »priključitvah« zelo zanimivo; zanimivo, toda ne povsem razumljeno. Dokler človek ne prebere Protokolov, mu zadeva ni povsem jasna – in Protokoli, ki so svetu zdaj znani, so verjetno nastali leta 1896, zanesljivo dokazano pa leta 1905. Drugi zapis omenja vojno in se začne takole: »Za naše namere je nujno, da vojne, kolikor je le mogoče, ne prinesejo nikakršnih ozemeljskih koristi. Tako bo vojna dobila ekonomske temelje, države pa bodo občutile našo premoč v pomoči, ki jo nudimo.« Kdo je v obdobju med letoma 1896 in 1905 razmišljal o novem pravilu »brez priključitev« v zvezi z vojno? Morda vi? Ali poznate kakega državnika, ki bi razmišljal o tem? Vemo, da so vojaške osebnosti razmišljale o raznih sredstvih in operacijah v morebitni naslednji vojni. Vemo, da so si politiki, vsaj tisti bolj odgovorni, prizadevali za uravnoteženje interesov, da bi vojna tako postala izjemno neverjetna. Kdo jih je prehitel pri predvidevanjih in načrtovanju, da so zasnovali program »brez priključitev«? Na srečo nam odgovor na to nudijo zanesljivi judovski viri. V »American Jewish News« z dne 19. septembra 1919 lahko beremo v reklami na naslovnici: Litman Rosenthal: »KO SPREGOVORIJO PREROKI« Pred mnogo leti je je Nordau napovedal Balfoursko deklaracijo. Litman Rosenthal, njegov tesni prijatelj, ta dogodek opisuje v osupljivih spominih. Članek na strani 464 se začne takole: »Bila je sobota, dan po zaključku šestega kongresa, ko sem po telefonu dobil sporočilo od doktorja Herzla, ki me je prosil, naj ga pokličem.« To opredeljuje datum. Šesti kongres sionistov je potekal v Baslu v avgustu leta 1903. Spomini se nadaljujejo: »Ko sem vstopil v hotelsko sprejemnico, sem srečal Herzlovo mater, ki mi je s svojo običajno prijaznostjo izrekla dobrodošlico ter me vprašala, ali so se ruski sionisti kaj umirili. »Zakaj ravno ruski sionisti, gospa Herzl,« sem jo vprašal. »Zakaj se zanimate samo zanje?« »Zato, ker se moj sin zelo zanima za ruske sioniste,« mi je pojasnila. »Misli, da so prav oni najbolj vitalen del judovskega ljudstva.« Na omenjenem šestem kongresu je britanska vlada (»Herzl in njegovi agenti so bili v stiku z angleško vlado« – Judovska enciklopedija, zvezek 12, stran 678) Judom ponudila kolonijo v Ugandi, na vzhodu Afrike. Herzlu se je zdela ponudba zanimiva, a ne kot nadomestek za Palestino, temveč kot korak k njej. To je postala glavna tema razgovorov med Herzlom in Litmanom Rosenthalom v baselskem hotelu. Kot poroča ta članek, je Herzl dejal Rosenthalu: »Razlika je med končnim ciljem in potjo, po kateri moramo iti, da dosežemo ta cilj.« Nenadoma je vstopil Max Nordau, ki je na konferenci v Londonu minuli mesec najverjetneje postal Herzlov naslednik, in Rosenthalov intervju se je končal. Bralec naj zdaj pozorno bere pomemben del Rosenthalove pripovedi (nagnjeno besedilo je naše). »Pred kakšnim mesecem dni sem opravil službeno potovanje v Francijo. Na poti v Lyon sem se ustavil v Parizu, kjer sem tako kot ponavadi obiskal naše sionistične prijatelje. Eden od njih mi je povedal, da je prav tisti večer predviden govor doktorja Nordaua o šestem kongresu. Razume se, da sem prekinil svoje potovanje, da sem lahko prisostvoval omenjenemu srečanju in prisluhnil poročilu dr. Nordaua. Ko sva zvečer prispela pred dvorano, je bila prepolna in vsi so nestrpno pričakovali velikega mojstra Nordaua. Ob vstopu so ga ljudje pozdravili z izjemnim ploskanjem. Nordau se ni oziral na navdušen sprejem in je takoj začel govoriti: »Vsi, ki ste prišli semkaj, nosite v srcu žgoče vprašanje, ki vam trepeče na ustnicah. Vprašanje je zares veliko in življenjskega pomena. Pripravljen sem vam odgovoriti nanj. Vprašati me hočete: Kako si jaz – jaz, ki sem bil eden od oblikovalcev baselskega programa – drznem zagovarjati angleški predlog o Ugandi, kako naj bi Herzl enako kot jaz izdal naš ideal o Palestini, saj gotovo mislite, da sva ga izdala in nanj pozabila. Toda prisluhnite, kaj vam moram povedati. Z zamislijo o Ugandi sem se strinjal in jo zagovarjal po dolgem in temeljitem razmisleku; kongresu sem namenoma svetoval, naj razmisli in sprejme pobudo angleške vlade, ponudbo, ki so jo judovskemu ljudstvu posredovali na sionističnem kongresu, in moji razlogi – namesto teh vam bom povedal politično zgodbo kot alegorijo. Govoril bom o času, ki je danes že skoraj pozabljen, o času, ko so se evropske sile odločile poslati ladjevje nad trdnjavo Sevastopol. Takrat Italija, Združeno italijansko kraljestvo, še ni obstojalo. Italija je bila dejansko le majhna kneževina Sardinija, o veliki, svobodni in združeni Italiji so ljudje le sanjali. Bila je le goreča želja, oddaljen ideal vseh italijanskih domoljubov. Voditelji Sardinije, ki so se borili in načrtovali svobodno in združeno Italijo, so bili trije veliki ljudski junaki: Garibaldi, Mazzini in Cavour. Evropske sile so pozvale Sardinijo k sodelovanju njihove flote pri obleganju Sevastopola, kar je med vodji Sardinije povzročilo razhajanje. Garibaldi in Mazzini nista hotela poslati ladjevja kot pomoč Angliji in Franciji, rekoč: 'Naš program, ki se mu posvečamo, je svobodna in združena Italija. Kaj nas briga Sevastopol? Sevastopol nam ne pomeni prav nič, mi moramo vso našo energijo usmeriti v naš prvotni načrt, tako da bomo lahko čim prej uresničili naš ideal.' Toda Cavour, ki je bil takrat najbolj viden, sposoben in daljnoviden politik na Sardiniji, je vztrajal, da pošljejo svojo mornarico in pomagajo drugim silam oblegati Sevastopol, ter končno dosegel svoje. Morda vas bo zanimalo izvedeti, da je bil desna roka Cavourja, njegov prijatelj in svetovalec, njegov osebni tajnik Hartum, Jud. V krogih, ki so nasprotovali vladi, so grmeli o judovski izdaji. Na nekem zborovanju italijanskih domoljubov so od Hartuma vztrajno zahtevali, naj zagovarja svoje nevarne in izdajalske politične akcije. Odgovoril jim je: 'Naše sanje, naša borba, naš ideal, ideal, za katerega smo prelivali solze in kri, katerega smo plačali z žalostjo in obupovanjem, z življenji naših sinov in bolečinami naših mater, naš cilj je svobodna in združena Italija. Vsa sredstva so posvečena, če vodijo k temu velikemu in veličastnemu cilju. Cavour se zelo dobro zaveda, da se bo po bitki za Sevastopol prej ali slej morala zgoditi mirovna konferenca in na tej mirovni konferenci bodo sodelovale države, ki so se udeležile bojev. Sevastopol Sardinije trenutno res neposredno ni zanimal, toda če bomo sodelovali z našo mornarico, bomo na bodoči mirovni konferenci lahko enakopravno sodelovali z drugimi vpletenimi državami, na njej pa bo Cavour kot predstavnik Sardinije razglasil svobodno in neodvisno, združeno Italijo. Naše sanje, zaradi katerih smo trpeli in umirali, se bodo končno srečno uresničile. In če me boste znova vprašali, kaj neki Sardinijo briga Sevastopol, vam bom povedal: Cavour, Sardinija, Sevastopol, bodoča evropska mirovna konferenca, proglasitev svobodne in združene Italije. Vsi prisotni so bili očarani nad lepo, resnično poetično in vzvišeno dikcijo gospoda Nordaua, njegova izjemna, muzikalična francoščina pa je navdušila poslušalce s skoraj čutnim zadovoljstvom. Govorec je za nekaj sekund obmolknil, občinstvo, ki ga je njegov sijajen govor prevzel, pa mu je navdušeno zaploskalo. Nordau je kmalu prosil za tišino in nadaljeval: »Zdaj nam je ta velika in napredna svetovna sila, Anglija, po pogromu v Kišnjevu v znak podpore našemu trpečemu judovskemu ljudstvu ponudila s posredovanjem sionističnega kongresa avtonomno kolonijo v Ugandi. Uganda je seveda v Afriki in Afrika ni Sion ter nikoli ne bo Sion, če uporabim Herzlove besede. Toda Herzl še predobro ve, da za sionizem nič ne more biti tako dragoceno kot so prijateljski politični odnosi s takšno silo kot je Anglija, saj je njen glavni interes usmerjen proti Orientu. Postopek kot zgled ni nikjer tako pomemben kot prav v Angliji, zato je nadvse pomembno, da iz rok Anglije sprejmemo kolonijo ter tako ustvarimo precedens, ki nam bo pozneje koristil. Problem Orienta bo prej ali slej treba rešiti, ta problem pa seveda vključuje tudi vprašanje Palestine. Anglija, ki je na sionistični kongres naslovila uradno politično noto – sionistični kongres, ki zagovarja baselski program, Anglija bo imela odločilno vlogo pri dokončni rešitvi bližnjevzhodnega vprašanja, in Herzl je menil, da je njegova dolžnost ohraniti dragocene odnose s to veliko in napredno silo. Herzl ve, da se nahajamo pred izjemnimi preobrati v celotnem svetu. Kmalu bo verjetno sklican nekakšen svetovni kongres, in Anglija, velika, močna in svobodna Anglija bo nato nadaljevala svoje delo, začeto z njeno velikodušno ponudbo šestemu kongresu. In če me zdaj vprašate, kaj naj bi Izrael počel v Ugandi, dovolite, da vam raje navedem besede sardinijskega državnika, le da se nanašajo na našo zadevo v naši inačici, kot pa da vam predstavljam letve na lestvi, ki se vzpenjajo in vzpenjajo: Herzl, sionistični kongres, angleški predlog o Ugandi, prihodnjo svetovno vojno, mirovno konferenco, kjer bo s pomočjo Anglije ustanovljena svobodna in judovska Palestina.' »Zadnje besede so nas zadele kot mogočen grom, in vsi smo polni spoštovanja trepetali, kot bi imeli pred sabo kakšno staro prikazen. V ušesih so mi odzvanjale besede našega velikega brata Achada Haama, ki je o nagovoru gospoda Nordaua na prvem kongresu dejal: "Imel sem občutek, da nam govori eden od velikih starih prerokov, da je njegov glas prihajal s svobodnih pobočij Judeje, in srca so nam žarela, ko smo poslušali njegove besede, polne čudežnosti, modrosti in vpogleda v prihodnost.'« Osupljivo je, da je ta članek Lithana Rosenthala sploh dobil dovoljenje za objavo v tisku. Do tega je prišlo šele ob nastanku Balfourjeve deklaracije o Palestini, in članek ne bi bil natisnjen nikoli, če Judi ne bi verjeli, da je bil del njihovega programa že uresničen. Jud nikoli ne izda samega sebe, dokler ne verjame, da je dosegel, kar je hotel. Samo Judi so se lahko odločili, da so objavili »program vzpenjanja po lestvi«: prihajajoča svetovna vojna – mirovna konferenca – judovski program. Ko se je zdelo, da je vzpon na lestvi dosežen, šele takrat je stvar prišla v javnost. Temu je podoben padec carja. Ko je prišlo do tega, so se v New Yorku zelo razveselili in v svetu proslavljen nejud je v svojem govoru pohvalil v ZDA zelo uglednega ameriškega Juda, ki je sprožil carjev padec s tem, da je priskrbel denar za propagando med ruskimi ujetniki na Japonskem med rusko-japonsko vojno. Zgodba je bila objavljena šele po uspešno končani zaroti. Sploh ni treba tajiti, da so bili zadnji možje, ki so bili priče zadnjemu dejanju izpeljane zarote, dejanski morilci, ki so ubili Nikolaja Romanova, njegovo soprogo, njuni mladi hčeri in pohabljenega sina, peterica sovjetskih odposlancev, prav vsi Judi. Kar se je začelo s pomočjo ameriškega finančnika, so dokončali sovjetski odposlanci. So mednarodni Judi leta 1903 že predvidevali svetovno vojno? Rosenthalovo priznanje je nekakšen dokaz, da so jo. So jo zgolj predvidevali? Bilo bi dobro, če bi se dejstva končala le s predvidevanji in če se dogajanje ne bi nadaljevalo s povodi za izbruh tega tragičnega dogodka. Bralec naj si za zdaj zapomni dve reči iz Rosenthalovega članka: »Morda vas bo zanimalo izvedeti, da je bil Cavourjeva desna roka, njegov prijatelj in svetovalec njegov osebni tajnik Jud, gospod Hartum. O tem piše sam judovski tisk. Če bi ta časnik ali neki čikaški ali newyorški časnik pregledal spisek tajnikov najvplivnejših svetovnih mož današnje dobe ter za imeni pripisal opombo – »njegov tajnik, Jud«, – bi kar deževali protesti proti blatenju Judov. Eno pravilo velja za nejude, drugo pa za Jude – tako razmišljajo Judi. Hartum bi naj bil v javnih občilih proglašen za »Italijana«. Ali so judovski tajniki pred vojno, po njej in med mirovno konferenco blesteli kaj manj kot Hartum? Ali niso bili razni Hartumi v Angliji, Franciji, Nemčiji, seveda tudi v Rusiji (v ZDA jih je bilo veliko), ki so poznali program »vzpenjanja po lestvi«? Ali je Max Nordau, ki je leta 1903 tako jasno videl ta program, v letih 1914 in 1918 pozabil nanj? Vemo pa tole: Judi so na svojem kongresu leta 1903 v Baslu predvideli izbruh »naslednje svetovne vojne«. Kako so vedeli, da se bo zgodila »svetovna vojna«? Prav tako vemo tole: Protokoli so morda že leta 1896, prav gotovo pa ne po letu 1905 predvideli politiko »brez priključevanja«. Svetovna vojna je minila. Načelo »brez priključevanja« je zdaj preteklost. Kar je bila napoved prihodnosti v judovskem svetovnem programu, je zdaj že preteklost. V Protokolih najdemo dve vrsti izjav. V eni beremo »mi smo«, v drugi pa »mi bomo«. Če bo letos poleti kjerkoli na svetu kak skrivnosten in pomemben judovski govornik posvečenim mednarodnim predstavnikom govoril o Protokolih, bo na marsikaterem mestu, kjer je leta 1896 rekel »mi bomo«, zdaj moral reči »mi smo«. Marsikaj je bilo že doseženo. »Sami sebe bomo predstavljali kot rešitelje delavskih razredov.« To se je zgodilo in se še dogaja. »Misli nejudov bomo usmerjali k industriji in trgovini.« To se je zgodilo. »Ustvarili bomo močno centralizirano upravo, da bomo vse družbene sile imeli v svojih rokah.« To se je zgodilo. »Liberalni del vseh strank in gibanj bomo prilagodili našim potrebam in zagotovili govornike.« To se je zgodilo. »Izsilili bomo povišanje plač.« To se je zgodilo. »Hkrati bomo dosegli zvišanje cen vseh osnovnih življenjskih potrebščin.« To se je zgodilo. »Prav tako bomo spodkopali vse proizvodne vire, ko bomo med delavci širili ideje anarhizma.« To se je zgodilo. »Za prikaz zasužnjenja nejudovskih vlad v Evropi bomo svojo oblast eni od njih pokazali z zločini nasilja, kar pomeni z vladavino terorja.« – Zapis št. 7. Kdor vidi Rusijo in opazuje odnos predsednikov Anglije, Francije in Italije do Sovjetov, »zasužnjenje« državništva s stanjem, ki, če se z njim ukvarjaš, postaja še bolj zamotano – kdor vidi oslabelost Evrope pred rano, ki se je namerno noče zdraviti, bo lahko ugotovil: tudi to se je zgodilo! »Naši načrti ne bodo takoj vznemirili obstoječih ustanov. Spremenili bomo samo njihovo upravljanje, tako da bo njihovo celotno delovanje potekalo v skladu z načrti, ki smo jih pripravili.« To se je zgodilo. »Osedlali bomo tisk in ga vodili s čvrsto roko.« To se je zgodilo. V ZDA so uzde trenutno močno napete, kar vam lahko potrdi veliko urednikov. »Tudi če bodo nekateri hoteli pisati proti nam, njihovega pisanja ne bo nihče hotel tiskati.« To se je zgodilo v veliki meri. V tisku, ki je namenjen ustvarjanju dobička, se je to zgodilo v celoti. »Med nejudi bomo vzpodbujali močno povpraševanje po razkošju, kar bo spodbudilo špekulacije.« To se je zgodilo. Vsakemu nasprotovanju moramo odgovoriti tako, da države, ki so sosede katerekoli države, ki se nam drzne nasprotovati, le-tej napovedo vojno, če pa se nam te sosede zoperstavijo skupaj, moramo sprožiti svetovno vojno.« (Zapis št. 7). Pojem »svetovna vojna« je enak kot ga uporabljata Nordau in Rosenthal. Nordau je leta 1903 dejal: »Herzl ve, da se nahajamo pred ogromnimi nemiri v celem svetu.« »Ustvarjati moramo nemire, nerazumevanje in sovražnosti po vsej Evropi, s pomočjo njenih odnosov pa tudi na drugih celinah.« To se je zgodilo. Odstavek se nadaljuje: »To nam bo omogočilo dvojno korist. Vse države nas bodo morale spoštovati, saj bodo spoznale, da smo sposobni ustvariti nemire ali doseči mir, kadarkoli to hočemo.« Ttudi to se je zgodilo. Njihov predstavnik je leta 1896 resnično govoril o »pomembnih dogodkih v bližnji prihodnosti, katerim se približujemo v toku velike krize«. Ne le, da ni prišlo do »nobenih priključitev, kolikor je to le bilo mogoče«, kot je zapisano v Protokolih, ampak je obenem dozorela še cela vrsta drugih načrtov. »Nobenih priključitev« kot stvar politične morale je eno; »nobenih priključitev« zaradi tega, da se »vojna prenese na ekonomsko področje in bodo države spoznale našo premoč v pomoči, ki jo lahko nudimo«, je povsem nekaj drugega. Svet je vedel, da je program »brez priključevanja« politično moralna stvar; drugi program, ki je to moralnost uporabljal kot svoj nosilec, pa je bil prikrit. V tej skupini so še druge zadeve, ki se jim bo treba posvetiti, a za to bo potreben nov članek. Jasno je, da se bomo medtem spraševali, ali so modreci z dodatnimi letvami na lestvi še dopolnili sedanji program iz Protokolov, ki se je v številnih podrobnostih že uresničil; in ali bodo kakšna dopolnila sploh kdaj prišla v javnost. Pravilna ocena trenutno znanih dejstev naj bi vodila do takšnega prebujenja ljudi, da bi se izničilo dosežke sedanjega programa ter onemogočile vse nove. Toda nejudi uživajo v svoji lahkomiselnosti, medtem ko Juda vodi svetla zvezda. ALI JE JUDOVSKI »KAHAL« SEDANJI »SOVJET«? Sovjet ni ruska, ampak judovska ustanova. Niti ni iznajdba ruskih Judov današnjega obdobja, novo politično orodje, ustanovljeno kot nosilec zamisli Lenina in Trockega. Je starodavna judovska organizacija, sredstvo, ki so ga izumili Judi, da so lahko obdržali svoje značilno rasno in narodno življenje potem, ko so Rimljani osvojili Palestino. Sodoben boljševizem, za katerega se zdaj ve, da je le zunanja pretveza za dolgo časa načrtovan prevrat za doseganje prevlade določene rase, je takoj vzpostavil sovjetsko obliko vladavine, ker so bili Judi vseh držav, ki so pripomogle k ruskemu boljševizmu, že veliko prej seznanjeni z naravo in ustrojem sovjeta. V Protokolih sionskih modrecev se sovjet pojavi pod starodavnim imenom KAHAL. V sedemnajstem zapisu se pojavi odstavek: »Naši bratje morajo celo zdaj ovaditi odpadnike znotraj lastne družine ali katerokoli osebo, ki nasprotuje kahalu. Ko pride naše kraljestvo, bodo vse osebe morale služiti državi na enak način.« Vsak, ki je seznanjen s sodobnim judovskim načinom življenja, ve, kaj pomeni ovajanje odpadnikov. Surovost preganjanja, ki doleti spreobrnjenca v kristjana ali sina ali hčer ortodoksne judovske družine, katera se odločita za poroko z nejudinjo oziroma nejudom, v današnji družbi nima primere. Pred kratkim se je judovsko dekle v eni od zahodnih držav odločilo za poroko z nejudom, novinarjem. Od trenutka objave njene namere so jo obravnavali kot odpadnico. Če bi umrla zaradi najbolj zaničevanja vredne bolezni, če bi jo doletela najhujša možna sramota, bi čustva, izzvana zaradi njene usode, ne mogla biti strašnejša. Zanjo so pripravili mračnjaški pogreben obred, na njen poročni dan pa so proglasili, da je mrtva za njeno ljudstvo. Ta primer ni prav nič nenavadnega. Enega od najbolj ganljivih opisov morda najdemo v življenju Spinoze, velikega filozofa, s katerim se ponašajo sodobni Judi. Spinoza je zaradi svojih raziskovanj začel dvomiti v razne dogme, ki so jih pridigali rabini, v »zapovedi« iz Nove zaveze. Ker je bil že vplivna osebnost, so pri njem poskušali uporabiti znano judovsko taktiko podkupovanja. Morda bi oklevali pri zapisu o »znani judovski taktiki podkupovanja«, če se to v resnici ne bi dogajalo. Ne gre za zlobno obrekovanje. Toda judovska zgodovina, ki so jo pisali Judi sami, je polna dokazov o podkupovanju, sedanje poznavanje pa izdatno potrjuje, da se to še kar nadaljuje in da gre za priljubljeno ter najzanesljivejše orožje Judov. Judovski pisec Jacob Israël de Haan, nizozemski odvetnik, živeč v Jeruzalemu, je pred kratkim zapisal, da je arabski tisk možno z lahkoto podkupiti. To so njegove besede: »Med tukajšnjimi Arabci se močno širi opozarjanje na sionistično nevarnost. Toda Arabci in še posebej arabski časniki so dovzetni za podkupovanje. Zaradi te slabosti bodo, gledano dolgoročno, izgubili boj proti nam.« Mlademu Spinozi so tako ponudili letno štipendijo 1.000 florintov, če bi molčal o svojih prepričanjih ter se občasno pojavil v sinagogi. Ponudbo je prezirljivo zavrnil. Začel se je preživljati s čiščenjem leč za optične instrumente. Nato so ga izobčili iz skupnosti in ta postopek je opisan tukaj: »Končno je napočil dan izobčenja in zbrala se je množica ljudi, da bi prisostvovala grozni ceremoniji. Začelo se je s tihim in svečanim prižiganjem kopice sveč, narejenih iz črnega voska, ter z odpiranjem tabernaklja, v katerem so bile shranjene knjige Mojzesovih zakonov. Glavni rabin, stari prijatelj, a zdaj goreč sovražnik obtoženega, naj bi ukazal izvedbo postopka. On je stal tam, trpeč, a neizprosen; ljudje so ga ostro motrili. Visoko zgoraj se je dvignil cerkveni pevec ter začel peti v otožnih tonih besede prekletstva, z druge strani pa so se oglasili predirljivi zvoki trobente. Nato so obrnili črne sveče, da se je vosek talil in so kaplje padale ena za drugo v veliko kad, polno krvi.« (Lewes: Biographical History of Philosophy). Sledilo je dokončno prekletstvo: »S sodbo angelov in svetnikov izobčamo, izključujemo in preklinjamo Barucha de Espinozo s soglasjem modrecev ter celotne svete skupnosti, v prisotnosti svetih knjig: v skladu z vsemi 613 navodili, zapisanimi v njih, tako kot je Josua preklel Jericho, kot prekletstvo, ki ga je Elisha priklicala nad otroke, ter z vsemi prekletstvi, zapisanimi v zakonu. Naj bo preklet dan in noč! Naj bo preklet, ko spi in ko bedi! Naj bo preklet, ko pride in ko odide! Gospod naj mu ne oprosti, Njegova jeza in bes naj bosta odslej usmerjena proti temu človeku, zadenejo naj ga vsa prekletstva, zapisana v Knjigi zakonov! Gospod naj uniči njegovo ime pod soncem, zaradi njegovih del naj ga izključi iz vseh Izraelovih plemen in zadene z vsemi prekletstvi nebes, zapisanimi v zakonu!… In svarimo vas, naj z njim nihče ne spregovori ne z besedami ne s pisanjem, nihče naj ga ne podpira, nihče naj ne biva z njim pod isto streho, nihče naj se mu ne približa na manj kot štiri vatle in ne bere ničesar, kar je napisal.« (Pollock: Life of Spinoza). »Ko so bile izgovorjene te uničujoče besede, so vse sveče nenadoma potopili v kri, vsi navzoči so v en glas zakričali v religiozni grozi in prekletstvu; v svečano temino in k svečanemu prekletstvu so vzkliknili amen, amen!« (Profesor J. K. Kosmer: The Jews). Tak je komentar k odloku o ovajanju. To razločno kaže, kakšnim pritiskom bi bili izpostavljeni mnogi Judi, ki bi se uprli nesocialnim zamislim lastnega ljudstva, vendar si tega ne drznejo zaradi kazni, ki bi jih doletele. Zapis št. 17 narekuje, da je treba ovaditi vsakogar, za katerega se izve, da »nasprotuje kahalu« ali starodavnemu judovskemu sovjetskemu sistemu. Ko so Rimljani uničili judovsko državo, so Judi ohranili središče v patriarhu; in ko so se razkropili iz Palestine, se je središče ljudstva ohranilo v exilarchu, princu v izgnanstvu. Gre za položaj, ki naj bi obstojal še dandanes, nekateri pa menijo, da ga zaseda neki ameriški Jud. Čeprav so nenehno trdili nasprotno, pa Judi nikoli niso nehali biti »ljudstvo«, to pomeni zavestno združena rasna skupina, ki je različna od vseh drugih, ter s cilji in zamislimi, ki so dosledno samo njihove in ustvarjene samo zanje – za razliko od ostalega sveta. Najvidnejši in najodgovornejši judovski misleci razglašajo in celo vztrajajo pri tem, da Judi predstavljajo ljudstvo znotraj drugih ljudstev. To se povsem ujema z opaženimi dejstvi. Jud ne le da želi biti ločen od drugih ljudi, ampak v okviru lastnega ljudstva deluje proti drugim, poleg tega pa si prizadeva, da bi, kolikor je le mogoče, živel po lastnih zakonih. V današnjem New Yotku jim je uspelo ustanoviti svoje sodišče, kjer rešujejo medsebojne spore v skladu z njihovimi zakoni. In prav to je načelo sovjetskega kahala. Vsak, ki bo iskal podatke v Judovski enciklopediji, bo videl, da je bila od prvega stoletja dalje »skupnost«, »skupščina« ali »kahal« središče judovskega življenja. Tako je bilo že prej, za časa babilonskega ujetništva. Nazadnje se je to uradno pojavilo na mirovni konferenci, kjer so si Judi v skladu z njihovim svetovnim programom, edinim programom, ki je dosegel uspeh na mirovni konferenci in je ostal nespremenjen, zagotovili pravico do kahala za upravljavske in kulturne namene – poleg številnih drugih ugodnosti v državah, kjer so se temu uprli. Poljsko vprašanje je povsem judovsko vprašanje, neuspeh Paderowskega kot politika je izključno posledica judovskega vpliva nanj. Romunsko vprašanje je prav tako judovsko vprašanje, in vsi Romuni govorijo o ZDA kot »judovski državi«, ker zaradi svojih polkitikov vedo, kako strahovito so na njihovo državo pritiskali ameriški Judi, predvsem kar zadeva osnovne življenjske potrebščine. Zaradi tega je bila Romunija prisiljena podpisati ponižujoče pogodbe, nekaj podobnega kot je bil avstrijski ultimat Srbiji, zaradi česar je prišlo do svetovne vojne. Judovsko vprašanje je zapisano pri vseh silah, ki so izzvale svetovno vojno, in pri vseh ovirah za mir, ki jih je videl svet. Judi so živeli pod kahalom ali starodavnim sovjetom sami zase in vladali sami sebi, poslovali pa so izključno prek njegovih predstavnikov. To je bil komunizem v bolj dosledni obliki kot ga je bilo možno videti kjerkoli na svetu razen Rusije. Izobraževanje, zdravstvo, davki, notranje zadeve, vse je bilo pod absolutnim nadzorom nekaj mož, ki so sestavljali vladajoči svèt. Ta svèt, kakršen naj bi bil v današnji judovski hierarhiji, je bil samoobnovljiv, položaj je pogosto prehajal po neprekinjeni dedni liniji skozi več rodov. Vsa lastnina je bila skupna, seveda pa to voditeljem ni preprečevalo, da bi obogateli. Kahali ali sovjeti so obstojali v Rimu, Franciji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, Rusiji, na Danskem, v Italiji, Romuniji, Turčiji in Angliji. V ZDA se je ideja razvila v okolju sinagog ter domačih in mednarodnih judovskih skrivnih združb, o katerih bomo podrobneje poročali v naslednjih člankih. Kahal je tradicionalna judovska politična ustanova v času razdrobljenosti tega ljudstva med drugimi ljudstvi. Na mednarodni ravni je viden v višjih svètih. Le-ti so se povečevali z razširjanjem Judov po svetu. Judovska enciklopedija navaja Svèt treh dežel, Svèt štirih dežel in Svèt petih dežel, kar kaže na mednarodne odnose v zgodnejšem obdobju. Toda podobno kot pri vseh starih zapisih javen vpogled za zdaj ni tako enostaven kot v sodobnejšem času. Nedavni sionistični kongres v Londonu, kjer je bilo nedvomno opravljeno veliko poslov v zvezi z Judi po vsem svetu, čeprav ne v za javnost odprtih dvoranah, bi lahko imenovali Svèt sedemintridesetih dežel, saj so delegati prišli z vseh koncev sveta, tudi iz zelo oddaljenih dežel kot so Laponska, Južna Afrika, Perzija, Nova Zelandija. Cilj teh svètov je bilo poenotenje Judov, zapisi o njihovih srečanjih pa segajo stoletja v preteklost. Torej dogajanje v Rusiji ni bilo nič novega. Gre za ukaze judovskih revolucionarjev nejudovski Rusiji v obliki nadzora, v katerem se je judaizem izpopolnjeval od najzgodnejših časov njegovega stika s svetom. Sovjetska Rusija ne bi bila mogoča, če 90 odstotkov komisarjev ne bi bilo Judov. Sovjetska Madžarska ne bi bila mogoča, če Bela Kun kot glavni vodja rdečih ne bi bil Jud. Judi so edina skupina, ki se šola za ustanovitev in upravljanje kahala. Sporočilo agencije Associated Press z dne 12. avgusta osvetljuje sorodnost sovjetskega sistema in judovskega duha. Ko govori o poljskih mestih in vaseh, ki so jih v zadnjih pohodih zasedle boljševiške sile, poročilo pravi: »Krajevno židovsko prebivalstvo teh župnij naj bi že sestavljalo sovjetske in komunistične oblasti.« Seveda. Ampak to je v ostrem nasprotju s tem, kar nam ves čas poročajo časopisi o trpljenju Judov pod sovjetsko oblastjo in njihovim zgražanjem nad rdečimi. Toda večina branja v javnih občilih je, povedano jasno in glasno, le judovska propaganda, poročila ljudi s terena pa temu nasprotujejo. Neki priložnostni delavec pravi, da ljudje takšno delo na Poljskem pogosto »opuščajo, ker judovski lastniki zahtevajo pretirano visoke najemnine za bivališče«. Nekdo drugi pove, da so se vozovnice za vlake v predelih, kjer vlada sicer huda lakota, podražile za 1.000 odstotkov, v najboljših in najdražjih vlakih pa se »vozijo izključno Judi«. Dodaja, da na Madžarskem, kamor je potoval, »Madžari več nimajo denarja, Judi pa ga imajo«.v Včasih lahko slišimo ugovarjanje: »Toda ameriškim Judom se gnusita Trocki in sovjetski sistem.« Ali je res tako? Na 9. strani American Jewish World z dne 30. julija je objavljeno pismo, ki ga je podpisala »Mrs. Samuel Rush«. Naslov dopisa je: »Ali se resnično sramujemo Trockega?« Preberite nekaj odlomkov iz njenega pisma: »Prebrala sem nekaj pritožb urednikov v judovskem tisku, da se Juda zdaj označuje za radikalca.« Mnogi Judi so res radikalni. Res je, da so tudi nekateri judovski voditelji radikalni. Toda preden začnemo stokati o propadanju rase, se raje malo zamislimo. Trockega so vedno predstavljali le kot kulturnega človeka, preučevalca svetovne ekonomije, močnega in učinkovitega vodjo in misleca, ki se bo v zgodovino zagotovo zapisal kot eden velikih mož, ki jih je naša rasa dala svetu. Le redki med nami ne dvomijo več, da je za neumnostmi, zapisanimi o Rusiji, velika resnica, da se Rusija nahaja v nemirnem obdobju, ki spremlja prenovo. Za navideznim neredom se skriva načrt, iz nemirov se bo rodila urejenost. To ne bo utopija, ampak vladavina dobronamernih idealistov, ki bo gradila Rusijo z razpoložljivim nepopolnim materialom, kakršni so ljudje. In eden od vodij je Leon Trocki! Ali se res sramujemo Trockega?« Gospa se očitno ne sramuje Trockega oziroma gospoda Braunsteina, kot je njegov pravi priimek. Oglejmo si še sodnika Harryja Fisherja iz Chicaga. Medtem ko je dobival plačo za delo na sodišču, se je sodnik Fisher odpravil na judovsko priložnostno delo v tujino. Po odhodu so se njegovi načrti nekako spremenili in pristal je v Rusiji. V raznih intervjujih zagotavlja, da je dobil dovoljenje za prihod v Rusijo pod pogojem, da se ne bo vtikal v politične zadeve. Ob vrnitvi v ZDA mu niso naložili nobenih podobnih omejitev, saj odkrito nastopa kot zastopnik celovitih trgovinskih odnosov s sovjetsko vlado v Rusiji. Chicago Tribune ga navaja: »Rusijo moramo pustiti pri miru,« je povzel svoje poglede. »Znova moramo trgovati s Sovjeti. Vlada boljševikov je stalna.. Medtem ko je le 700.000 članov komunistične partije, pa kmetje, ki jih je skoraj sto milijonov, vztrajno podpirajo Leninovo vladavino.« Med sovjetskimi orodji, ki naj bi jih »vztrajno podpiralo« sto milijonov kmetov (posebej zanimivo je, da je sodnik Fisher zaposlen na sodišču za moralo v Chicagu), je tudi tole: »Pred časom je bilo objavljeno, da so ruske ženske postale lastnina ljudstva,« pravi. »To ni res, vendar pa enostavnost, s kakršno se sklepajo poroke in ločitve, omogoča hitre spremembe. Kdor se hoče poročiti, gre enostavno na mestni urad in se prijavi. Vzgibov za poroko je veliko. Ljudje se v stiski zaradi hrane ali obleke poročijo za en sam dan. Naslednji dan gredo spet na urad in se znova prijavijo. Tokrat se njuni imeni vpišeta v knjigo ločenih parov in to je vse, kar je treba narediti za ločitev; in še do sitega sta se najedla.« Chicaški sodnik Harry Fisher, ki se je vrnil iz tujine, očitno spada med ljudi, ki se ne sramujejo Trockega. Tudi Max Pine, dolgoletni tajnik družbe United Hebrew Trades iz New Yorka, je potoval v sovjetsko Rusijo kot »delavski delegat«. Tudi on hvali Sovjete v veliko ozirih, med drugim tudi glede nenavadnega nasprotja, da gre Judom v Rusiji namreč zelo dobro, čeprav niso naklonjeni boljševikom! Imamo tri osebe iz zelo različnih življenjskih krogov, vendar je vsem trem všeč kahal ali sovjet, občudujejo njegove metode in spoštujejo njegove vladarje. Sovjetizem pomeni najvišjo stopnjo avtokracije, in zakoni o porokah se povsem ujemajo s programom Protokolov: »Zlomili bomo vpliv družine v življenju nejudov.« Zelo je vprašljivo, če bo sovjetskemu kahalu uspelo povsem spodkopati rusko družinsko življenje. Slabost ruske vladavine je enaka kot slabost Protokolov – moralna oslabelost, ki mora kot rak najedati organizem, dokler ga ne uniči. Današnja Rusija v luči Protokolov ni judovska država, ampak država nejudov, ki so jo osvojile judovske sile. V Protokolih so določene tri stopnje delovanja. Prva je prikrit proces za zlom trdnosti družbe s pomočjo privlačnih, vendar razdiralnih zamisli. Pri tem delu uporabljajo nejudovske agitatorje. Ko pride do zloma družbe in eksplozije krize, takrat se sile – podobno kot se je zgodilo v Nemčiji – , ki so delovale naskrivaj, nenadoma pojavijo v ospredju, vzamejo vajeti v svoje roke in vodijo upor. V Nemčiji je do tega prišlo takoj po sklenitvi premirja in zlomu države, toda Nemci so bili dovolj pametni, da so prepoznali pomen vdora Judov na vse uradne položaje nekdanjega cesarstvs, od koder so jih kmalu politično odstranili. V Rusiji pa so Judi takoj zasedli uradne položaje in jih tudi obdržali. Začelo se je s Kerenskim, ki je prisilil carja, da se je odpovedal kroni, nadaljevalo pa s Trockim in njegovimi armadami na grlu Evrope. Osvojitev države, kakršno so načrtovali v Nemčiji, v Rusiji pa jim je celo uspela, še ni končni cilj programa. Gre šele za začetek stopnje, ki jo javnost pozna. Sovjetski kahal predvideva popoln zlom družbe, popolno prekinitev komuniciranja in sodelovanja, obvladovanje vsakega majhnega dela države, dokler njeni razbiti delčki ne bodo obležali nemočni in izolirani. Proces seveda zajema tudi razpad industrije, kopičenje nejudov v armado ter splošen razkroj morale in reda. Tako bi se dosegla zadnja stopnja Protokolov, nato se naj bi začela obnova, ki naj iz osvojene dežele naredi judovsko državo. Svet še ni bil priča zadnji stopnji. Niti v Rusiji se še ni zgodila. Če se bo rusko ljudstvo prebudilo iz omame, v katero so ga potisnili, se niti ne bo zgodila. Judi na ves glas razglašajo, da je sovjetska Rusija nastala zato, da bi obstala. Edini odločilen glas glede tega ima Rusija sama, in Rusija še ni spregovorila. Danes svet trepeta pred resničnim prebujenjem Rusije in strašnimi posledicami za izvajalce sovjetizma. Program Protokolov bi nekoč skorajda uspel Francoski revoluciji, vendar se je poskus zaradi njene nemoralnosti izjalovil. V Rusiji je bil še korak bližje k uspehu, vendar se bo tudi tam ponesrečil zaradi njegovega nasprotovanja zakonom morale. Danes se z judovskim vprašanjem spopadajo v Rusiji in na Poljskem, judovske sile pa črpajo svojo moč v veliki meri in pretežno iz ZDA. Zato ni čudno, če majhne vzhodnoevropske neodvisne države, ki se borijo za svoja življenja, našo državo imenujejo »dežela Judov«. V zapisu številka 7 beremo: »Svojo moč bomo prikazali na eni državi, tako da bomo pokazali, kako lahko zasužnjimo nejudovske vlade v Evropi. V tej državi bosta zavladala kriminal in nasilje, nastopila bo vladavina terorja.« Nejudovske evropske države so bile prisiljene umakniti svoje vojske iz Rusije. Evropski premierji so morali eden za drugim priznati nemoč glede ruskega vprašanja. Svet danes le opazuje majhno Poljsko, ki je očitno druga država na spisku sovjetskih žrtev in že občuti hudo maščevanje, ker si je drznila biti neodvisna od judovske moči. Rusijo so kaznovali zaradi njene namere, da se otrese Juda; zdaj je na vrsti kazen za Poljsko. Gre za plamen, ki naj bi zajel ves svet – tako upajo vzhodnoevropski Judi in tudi mnogi Judi v Ameriki. Če bi si judovski vladarji sveta želeli osvoboditi rusko ljudstvo, če bi želeli pogasiti plamene boljševizma, če bi želeli umik judovskega sodelovanja v revolucionarnih gibanjih, bi vse to lahko dosegli v enem samem tednu. Kar se dogaja danes, poteka z dovoljenjem svetovnih judovskih oblastnikov. Očitno ni želje, da bi omejili gibanje, ki se je v marsičem začelo med ameriškimi Judi. Gre za program »izkazovanja naše moči na enem primeru«, in ta program se bo širil. Toda pri tem gre za dvojno »izkazovanje«: prikaz moči, pa tudi ljudstva, ki razpolaga z njo. Kdor želi preveriti točnost Protokolov glede njihove ocene človeške narave, to lahko naredi z opazovanjem svojega odziva na ruski boljševizem. Med vsemi sloji nejudov v Ameriki nedvomno obstajajo občudovalci prevrata, ki sta ga Trocki in Lenin izpeljala v tako širokem obsegu. Njegova smelost in sposobnost tako dolgega nasprotovanja vsem zakonom sta sprožili spontano odobravanje. In zdaj preberite odlomek iz desetega zapisa: »Ljudje občutijo posebno ljubezen in spoštovanje do genija, ki ima v rokah politično oblast, za vse njegove prevzetne akcije pa govorijo: 'Je podlo, ampak modro. Je prevara, ampak kako dobro odigrana! Tako mojstrsko, tako predrzno!' Predvidevamo, da bomo pritegnili vse svetovne države h konstruktivnemu sodelovanju za polaganje temeljev ureditve, kakršno načrtujemo. Predvsem potrebujemo usluge pogumnih in neustrašnih agentov, ki bodo premagali vse ovire na naši poti. Ko bomo uspešno izpeljali naš državni udar na ravni vlad, bomo rekli ljudem: 'Vse je šlo slabo, vsi smo trpeli. Odstranili bomo vzroke vašega trpljenja – narodno pripadnost, meje in denarne valute. Seveda vam je dovoljeno, da nas obsojate, vendar bo le stežka prav, če boste to počeli, še preden boste preizkusili to, kar vam ponujamo.'« Zadeva je zelo dobro zamišljena in do zdaj je uspešno delovala. Toda pojavili se bodo močni odzivi. Pravi avtorji, pravi namen gibanja, skrit za boljševizmom, bo razkrinkan. Svet se bo nato obrnil proti svetovnemu programu, ki je bil v določenem trenutku tako blizu uspeha. Ta svetovni program bo zaradi ruskega sistema sovjetov postal bolj očiten kot zaradi kateregakoli drugega poskusa, da bi ga prepoznali. Pet rodov ljudi je živelo v lažnem upanju zaradi domnevnega izročila francoske revolucije. Zdaj je znano, da ni šlo za revolucijo francoskega ljudstva, ampak za nemire manjšine, ki si je prizadevala vsiliti francoskemu ljudstvu načrt, o katerem govorimo. Na koncu je francosko ljudstvo zatrlo tako imenovano francosko revolucijo. Kot rezultat prevrata, ki ga je izpeljala dobro organizirana manjšina ljudi, Francijo od takrat dalje nadzirajo Judi. Ruska revolucija se v zgodovino ne bo zapisala s podobno lažno romantiko. Svet zdaj ve, za kaj gre. Svet bo kmalu izvedel, čigav je bil denar in čigavi so bili možgani, ki so si jo zamislili, ter iz katerega dela sveta je prišla pobuda zanjo. Prevrat v Rusiji ima rasne korenine, ne pa političnih ali ekonomskih. Povsem jasen rasni imperializem skušajo prikriti z lažnim socializmom in praznim govoričenjem o »bratstvu med ljudmi«. Ne gre za ruski imperializem, in zdrava pamet ter interes sveta ga bosta prav hitro ožigosala. VPLIVI JUDOV V KMETIJSTVU Vsem so dobro znane judovske špekulacije z nepremičninami, na žalost pa ne predstavljajo njihovega celotnega programa v zvezi z zemljišči. Mnoga ameriška mesta so v zadnjih petnajstih letih povsem spremenila svojo podobo zaradi judovskih špekulacij z lastništvom stanovanj, izsiljevanja, izjemen porast najemnin v večjih mestih na vzhodu ZDA pa gre v glavnem pripisati judovskim lastnikom stanovanj. Guverner ene od naših najpomembnejših zveznih držav je bil končno prisiljen podpisati zakon o urejanju najemnin. Njegovo odločitev je spodbudil zelo močan pritisk, ki so ga nanj izvajali močni judovski finančni interesi v njegovi državi in v sosednjih državah. Zaradi raziskav, ki so jih v stotinah primerov zlorab po njegovem nalogu opravili njegovi osebni agenti, se je na koncu vendarle odločil zadevo urediti z zakonom; ugotovil je, da je bila med judovskimi lastniki stanovanj uveljavljena praksa, da so isto stanovanjsko lastnino kar naprej prepisovali znotraj kroga družinskih članov, vsak »prenos« lastništva pa so izkoristili za povišanje najemnine. Ljudje so se na razne načine srečevali z judovskim vprašanjem; na tukaj opisan način se je z njim srečal guverner. To seveda ni samo posebnost judovskih lastnikov stanovanj in hiš, saj so nejudovski posestniki uporabljali enako zvijačo. Toda posedovanje nepremičnin je prav posebna judovska značilnost in ambicija; Jud je gospodar Amerike. To lahko potrdi katerakoli skupina najemnikov stanovanj kjerkoli v Ameriki, razen na njenem zahodu. Lastništvo nepremičnin seveda ni kaznivo ali vredno graje, razen kadar postane protisocialno in protiameriško dejanje. In prav tu je bistvo stvari. Nekatere najstarejše in najsvetejše podobe amerikanizma na vzhodu ZDA so povsem izgubile tak značaj zaradi vdora – ne vdora tujcev, ampak Judov. Bolj kot človek spoznava tovrsten vdor, manj zaupa statističnim podatkom, ki jih Judi objavljajo o judovskem prebivalstvu v ZDA. Ali veste, da so edina narodnost, kateri vlada ZDA ne zastavlja vprašanj tako glede priselitvene kot tudi premoženjske statistike, Judi? Ali veste, da mora vlada ZDA, če hoče o Judih dobiti kakšne podatke, vprašati statistike, ki jih odobravajo sami Judi? Če ljudstvo trdi, da ni ljudstvo po kriterijih vlade ZDA, tako kot to trdijo Judi, ter nima svoje statistike, ki bi vladi omogočala zbiranje uradnih podatkov, zakaj bi se potem obnašalo kot ljudstvo in vodilo svoje statistične podatke? Judi v ZDA podobno kot Judi v vseh evropskih državah so ljudstvo za sebe, s svojo vlado, svojo policijo, svojimi podatki. Vlada ZDA posluje z judovsko vlado v ZDA preko izbranih Judov – o tem ni dvoma. A tu gre vendarle za postranske zadeve in o judovskih statistikah bomo še govorili. Medtem pa pogled na hitro spreminjanje mnogih ameriških mest po vsej državi ustvarja prepričanje, da so judovske statistike, ki jih prikazujejo Judi za potrebe nejudov, v popolnem neskladju z dejstvi. To prepričanje še okrepijo judovske statistike, ki so izdelane za potrebe samih Judov in so zelo drugačne od onih, ki jih pripravljajo za ostali svet. Posedovanje nepremičnin si lahko razložimo z judovskim nagnjenjem do špekuliranja, saj vemo, da je ukvarjanje z nepremičninami postalo eden od najbolj špekulantskih, celo nečastnih poklicev. Juda ne moremo obsojati, da je postal gospodar, najvidnejši lastnik nepremičnin v Ameriki; ne moremo ga obsojati ob nejudovskih sokrivcih za zlorabljanje njegovega položaja kot lastnika. Toda Ameriko bi moralo skrbeti, da bi se mesta, o katerih so se naši otroci učili, da se je v njih rodila svoboda, spremenila v semitska mesta tako v finančnem kot v političnem oziru, in kraji za razširjanje svetovnega boljševizma. Toda do nedavnega se ameriški Jud ni brigal za zemljiško posest. Za Juda je značilno, da ni kmetovalec. Ustvarjalno kmetovanje ga ni privlačilo in ga še vedno ne privlači. Njegova izbira zemljišča je taka: zemljišče z rudnikom zlata in zemljišče, ki prinaša najemnino. Zemlja, ki prinaša samo krompir in pšenico, ga ni neposredno zanimala. Seveda je res, da je bilo vprašanje zemljišč predvsem v rokah Judov v državah kot sta Poljska in Romunija. V teh državah ni bil uspešen noben zakon, ki bi Judom preprečeval posedovanje zemljišč in celih dežel. Judi niso zahtevali pravic do kmetovanja, ampak do zaposlovanja kmetov. Judi so si z zvitimi metodami ter s pomočjo nejudov, postavljenih v ospredje, vedno zagotovili nadzor nad posestmi, z nadzorovanjem kmetov pa so lahko ustvarili skoraj vsako stanje, ki so ga želeli doseči. V bistvu so počeli to. V tistih delih sveta je to v resnici judovsko vprašanje. Razumeti je treba, da ne gre za samo kmetovanje, ampak za nadzorovanje bogastva v kmetijskih državah in za odvzemanje nadzora naravnim nejudovskim voditeljem nad njihovimi ljudmi. Ti dve zadevi sta vedno povezani v državah, kjer imajo intelektualno ali kmečko aristokracijo, med katero ljudje iščejo svoje voditelje. Judovski program namerava uničiti to vodstvo, tako da prevzema nadzor nad zemljo. To je seveda dobičkonosno, toda ko pregledujemo izvajanje njihovega načrta, vidimo, da gre za nekaj drugega, ne samo za dobiček. Popolnost judovskega načrta za nadzor nad svetom je v tem, da ne predvideva žrtev tako kot drugi načrti; na vsaki stopnji je nadvse dobičkonosen, in večja kot je dobičkonosnost, bolj gotovo je, da bodo dosegli svoj cilj. V Ameriki ni bilo aristokracije, ki bi jo bilo treba spodkopati s pridobivanjem nadzora nad zemljo. Judovsko delovanje v ZDA se je do nedavnega omejevalo na nadzor nad kmetijskimi pridelki; recimo, da Jude ne zanima nastavljanje pasti, ampak trgovanje s krznom. Ko omenjamo krzno, je zelo smešno opazovati nekatere pojave. Med vojno je bilo veliko govora o nemškem obvladovanju ameriškega tržišča s krznom. Res je, da so to tržišče nadzorovali iz Nemčije, vendar to niso bili Nemci, ampak Judi. Nato je sledilo zaseganje in popolna razprodaja tega »nemškega« trgovanja s krznom Američanom, Američani, ki so ga pokupili, pa so bili – Judi! V resnici se nadzor nikoli ni spremenil, dobički se še vedno stekajo v »mednarodno« denarnico. Krzno je samo en primer judovskega delovanja; Judi tudi ne pridelujejo pšenice, imajo pa nadzor nad pšenico, ki jo pridelajo drugi ljudje. Amerika potrebuje podatke »Kdo je kdo med judovskimi financerji«, tako da bi ljudje vedeli, kdo so ljudje, o katerih berejo razne novice. Ti interesi, ki so si dobesedno prigrabili v Ameriki proizvedeno bogastvo in prisilili ameriške potrošnike, da plačujejo, plačujejo in kar naprej plačujejo, so lahko delovali skoraj neprikrito zaradi preproste slepote ameriških ljudi, ki prebirajo novice. In seveda, medtem ko vas ameriški časniki rade volje obveščajo, da je ta človek Italijan, oni Poljak in nekdo tretji Britanec, vam nikoli ne razkrijejo, da je četrti možakar Jud. V vsakem mestu, majhnem ali velikem, je judovska organizacija, ki to preprečuje – to počnejo z nasilnimi metodami in spodkopavajo ameriški ideal o svobodi. In tako je bil v ZDA do nedavnega uveljavljen načrt, da zasežejo razne dobrine v trenutku njihove poti od proizvajalca k potrošniku, ko je možno doseči največji dobiček – tako rekoč pri grlu steklenice – ter uveljavljati popoln nadzor nad raznovrstnim blagom. Tako ljudje ne plačujejo za storjeno uslugo, ampak za zaseg blaga. Toda v ZDA se je pojavilo novo gibanje. Judovske milijone dolarjev zdaj usmerjajo v nakupe ogromnih zemljiških posesti. Prej jim je zadoščalo, da so nadzorovali tako bombaž kot kruh, zdaj pa so se odločili za nadzor nad posestvi za gojenje bombaža. Te operacije so skrbno varovane; za ta namen uporabljajo skoraj izključno v ospredje postavljene nejude. Toda ko gremo po sledi denarja, končno naletimo na mednarodnega Juda, ki kraljuje v Londonu. Mnogi Judi so pisali na uredništvo časnika THE DEARBORN INDEPENDENT, rekoč, da jim niso znani takšni rasni načrti za svetovni nadzor. Lahko jim verjamemo, da s tem res niso seznanjeni. Eden od namenov teh člankov je, da jih seznanimo s tem dogajanjem. Toda vsakega Juda vendarle veseli, ko njegovo ljudstvo prihaja na oblast. Mednarodni Jud zaupa prav temu občutenju in zaradi njega obstaja mednarodni program, ki jim zagotavlja maksimalen uspeh ob minimalnem tveganju za njihovo izpostavljanje. Judovstvo ni demokracija, ampak avtokracija. Navaden Jud seveda ne ve vsega! Vprašanje je, zakaj naj bi zameril nejudu, ki mu poskuša to dopovedati? Če Jud svojega razuma ne bo trdno zaprl pred trditvami v teh člankih, bo znotraj lastnega poznavanja stvari našel dovolj potrditev osnovnih dejstev, tako da bo lažje pomagal pri reševanju judovskega vprašanja. V uredništvu THE DEARBORN INDEPENDENT smo z velikim presenečenjem prebrali nekaj poročil o naših člankih. Med angleško negovorečimi Judi so se predvsem v jidišu pojavili anonimni domnevni prevodi teh člankov. Ti prevodi sploh niso podobni izvirnim besedilom, poleg tega pa so vanje vrinili cele odstavke, ki jih v izvirnih člankih ni. Se kdo boji, da bi povprečen Jud bral ta niz člankov? Ljudje, ki polagamo temelje za rešitev judovskega vprašanja v Ameriki, si ničesar drugega ne želimo bolj kot to, da bi vsak Jud v ZDA natančno vedel, kaj tiskamo teden za tednom. Njihovi vodje so Juda zavajali dovolj dolgo. Dejstvo je torej, da v ZDA obstoja močno napredovalo gibanje za nadzor nad zemljo za gojenje bombaža. Prvi korak je bil kolikor je le mogoče izrazito zniževanje cen tovrstnih posesti. Nekatere banke so začele pritiskati na pridelovalce bombaža. Povedale so jim, da jih ne bodo financirale, če bodo bombaž pridelovali na večjih površinah, kot so jim velele. Proizvodnja bombaža se je morala zmanjšati, da se je njegova cena zviševala. Toda dobički se niso stekali v žepe kmetov, ampak k ljudem, ki so nadzorovali pot bombaža od začetka njegove prodaje do kupca oblačila. Pridelovanje bombaža naj bi postalo manj dobičkonosno, špekulacije z njim pa bolj donosne. Potrošniki so bili prisiljeni dajati denar, da so lahko judovski nadzorniki kupovali zemljo. Skratka, dosegli so, da je bilo bolj donosno prodajati zemljo za gojenje bombaža kot pa sam bombaž. Razširjanje teh trditev na področjih, kjer gojijo bombaž, je namenoma omejeno. Judovski financerji v Londonu in New Yorku dobro poznajo dogajanje, čeprav ga judovski uredniki in rabini morda ne. Poslovneži v določenih krogih so že dalj časa seznanjeni s tem gibanjem in nekateri so bili zaradi tako imenovanih »pritiskov razmer« prisiljeni sodelovati v njem, čeprav si niso znali razložiti njegovega pomena. Pomembnejši nejudovski poslovni možje v ZDA so šele pred kratkim dognali, za kaj gre pri nekaterih stvareh. Vojna jim je dokončno in povsem odprla oči. Tisti čudoviti dokumenti, imenovani »Protokoli«, ki se dotikajo vseh elementov življenja, niso obšli zemljiške posesti. V šestem zapisu najdemo program, posvečen zemlji. Ta zapis je eden najkrajših v Protokolih, zato ga lahko navedemo v celoti ter s tem pokažemo povezavo z izvlečki, objavljenimi v prejšnjih člankih. Zapis št. 6 »Kmalu bomo začeli ustanavljati ogromne monopole, velikanske rezervoarje bogastva, od katerega bodo odvisne tudi velike posesti nejudov v takšnem obsegu, da se bodo vse porušile skupaj z vladno verodostojnostjo na dan politične katastrofe. Tu navzoči ekonomisti morajo pozorno preučiti pomen te kombinacije. Na vse načine moramo razviti pomembnost naše super vlade in jo predstavljati kot zaščitnika in dobrotnika vseh, ki se nam bodo prostovoljno podredili. Aristokracija nejudov kot politična moč je izginila in ni nam jih treba upoštevati. Toda kot lastniki zemlje nam škodijo, ker imajo na razpolago vire za preživetje in so zato neodvisni. Zato jim moramo za vsako ceno odvzeti njihovo zemljo. Najboljši način za doseganje tega je zvišanje davkov ter hipotečno zadolževanje. Lastniki zemljišč nam bodo zaradi tega brezpogojno podrejeni. Zaradi majhnega dedovanja ne bodo več mogli zadovoljevati svojih potreb, zato bo aristokracija nejudov hitro izginila. Hkrati moramo močno podpirati trgovino in industrijo ter še posebej špekuliranje, ki bo predstavljalo protiutež industriji. Brez špekuliranja se bo zasebni kapital zaradi industrije povečeval ter prispeval k izboljšanju razmer v kmetijstvu, saj zemlja VEČ NE BO OBREMENJENA s hipotekami na bančna posojila. Industrija mora doseči, da se bodo obdelovalne površine rešile tako zemljiških posestnikov kot tudi kapitala, s špekuliranjem pa se bo denar vsega sveta prenesel v naše roke, s čimer bodo nejudi padli na raven proletariata. Nejudi se nam bodo potem klanjali, da bodo pridobili pravico do obstoja. Za uničenje industrije v lasti nejudov moramo med njimi krepiti povpraševanje po vsakovrstnem razkošju. Vztrajali bomo na povečevanju plač, kar pa delavstvu ne bo prav nič koristilo, ker bomo hkrati povzročili podražitve najosnovnejših potrebščin; pri tem se bomo pretvarjali, da je to posledica zmanjšanih donosov v poljedelstvu in živinoreji. Umetno in globoko bomo spodkopavali proizvodne vire, tako da bomo med delavstvom zasejali anarhistične zamisli in jih vodili v alkoholizem. Hkrati bomo sprejeli ukrepe, da bomo vse intelektualne sile nejudov pregnali z zemlje. Da nejudi ne bodo prezgodaj prepoznali naših namer, se bomo pretvarjali, da podpiramo delavstvo in pomembna ekonomska načela, tako da bomo aktivno propagirali naše ekonomske teorije.« Pomemben element predstavlja »aristokracija nejudov«. Program ne bo povsem izpolnjen z izginotjem aristokracije. Judovski program je daljnosežen in se bo nadaljeval. Judi bodo obdržali kralje dokler bodo hoteli. Britanski prestol bo verjetno zadnji, ki bo izginil. Britanska miselnost smatra, da je častno biti zaščitnik Judov ter s tem uživalec blagoslova, ki ga prinaša takšen odnos, medtem ko so Judi srečni, da lahko za širitev svojih namer uporabljajo svetovni britanski imperij. Oboji so od tega partnerstva do zdaj imeli koristi in verjetno bo trajalo do takrat, ko bodo Judi pripravljeni spodnesti Britanijo, kar lahko naredijo skoraj kadarkoli. Nekatere stvari kažejo, da se je ta zadnja naloga že začela izvajati. Toda stalni elementi v Protokolih so zemlja, Judi in nejudi. Morda je treba pojasniti, zakaj so nejudi v Protokolih določena stalnica. Protokoli ne predvidevajo iztrebljenja nejudov ali izključne poselitve našega planeta z Judi. Protokoli načrtujejo planet nejudov, ki jim vladajo Judi – Judi kot gospodarji, ter nejudi kot delavska sila. To politiko prepozna vsak bralec Stare zaveze kot značilno judovsko in nepresahljiv vir božanske presoje o Izraelu. Preberite, kaj predvideva ta program v zvezi z zemljo: »Lastniki zemlje so za nas škodljivi, ker imajo v lasti vire za lastno preživetje.« Gre za osnovno načelo Protokolov. Ni pomembno, da si zemljo lasti nejudovska aristokracija, poljski kmetje ali ameriški farmarji – lastništvo zemlje pomeni biti neodvisen, ker imaš v lasti vire za lastno preživetje. Vsaka vrsta neodvisnosti je usodna za uspešnost svetovnega programa, ki je tako obsežno opisan v Protokolih in ki se tako dosledno izpolnjuje pod judovskim vodstvom v okviru trenutnega dogajanja. Ne »obdelovalci zemlje«, ne »prebivalci na zemlji«, ne »zakupniki«, ne »poljedelci«, ampak »lastniki zemlje« – posebej o njih govori šesti zapis, KER so le-ti »neodvisni zaradi svojih virov za preživetje«. V zgodovini ZDA ni bilo farmarjem nikoli tako lahko priti do lastništva zemlje kot je to zdaj. Hipoteke naj bi bile stvar preteklosti. Na vsakem koraku se srečujemo s propagando, da farmarji »bogatijo«. Kljub temu pa nikoli prej ni bilo toliko zapuščenih farm! »Zato jim moramo na vsak način odvzeti njihovo zemljo.« vKako? »Najboljša načina za dosego tega sta povečanje davkov na zemljo in hipotekarno zadolževanje.« Visoki davki bi kmete odgnali z zemlje, posojila pa bi potrebovali za njeno obdelovanje. »Taka ukrepa bosta lastnike zemlje potisnila v brezpogojno podrejenost.« Ameriški farmarji se naj sami odločijo, ali se jim splača kmetovati ali ne. V prihodnjih omembah te zadeve bomo pokazali, da je ob vsakem poskusu kmetov, da bi prišli do ugodnejših posojil, s čimer bi si olajšali hipotekarne zadolžitve, so judovski finančni vplivi v ZDA preprečili takšna prizadevanja. S povečevanjem finančne odvisnosti kmetov na eni strani ter z vse bolj privlačno industrijo na drugi je bilo že veliko doseženo. V Protokolih piše: »Industrija mora zemlji odtegniti tako delovno silo kot tudi kapital.« Se je to zgodilo? Ali so ameriške farme ostale brez kmetov in kapitala? Seveda so. Kmet težje pride do denarja kot kdorkoli drug, delavcev pa ne more dobiti pod nobenimi pogoji. Kakšen je izid teh vplivov, od katerih se eden odraža na farmah, drugi pa v mestih? Je natanko tak, kot ga predvidevajo Protokoli: povečane plače, s katerimi si ljudje lahko kupijo manj za življenje potrebnih reči. – »Obenem bomo povzročili povečanje cen osnovnih življenjskih potrebščin pod pretvezo, da gre za posledice zmanjšane pridelave poljščin in zmanjšane proizvodnje v živinoreji.« Jud, ki je pripravil Protokole, je bil prvovrsten finančnik, filozof in ekonomist. Zelo dobro je vedel, kaj počne. Njegove operacije v normalnem poslovnem svetu so vedno pričale, da je natančno vedel, kaj dela. Prav vsak lahko vidi, kakšen učinek na človeško življenje je imel in ga še vedno izkazuje šesti zapis. Pri nas v ZDA se je eno od najpomembnejših gibanj v smeri resnične neodvisnosti od finančnih oblastnikov začelo s farmarji. Kmetova velika prednost je, da je kot lastnik zemlje neodvisen zaradi lastnih virov za preživljanje. Zemlja bo kmeta nahranila, pa najsi je mednarodnim judovskim finančnikom to všeč ali ne. Njegov položaj je trden, vse dokler sije sonce in se vrstijo letine. Zato je bilo treba nekaj ukreniti za oviranje njegove cvetoče neodvisnosti. Med vsemi poslovneži se je kot posojilojemalec začel soočati z najbolj neugodnimi pogoji. Nepošten sistem distribucije ga je brezobzirno stisnil v kot bolj kot katerega koli drugega proizvajalca. Delavci so zapuščali kmetije. Melodrama, ki so jo vodili Judi, je iz kmeta naredila »kmetavzarja«, Judi so ga predstavljali kot nekakšno »nerodo«, zaradi česar so se njegovi sinovi začeli sramovati kmečkega načina življenja. Judi nadzirajo sindikate pridelovalcev žit, le-ti pa ne zastopajo interesov farmarjev. Ni več mogoče dvomiti, da ameriškega farmarja zanima to vprašanje, ko primerja obstoječa dejstva z zapisanim programom v Protokolih. Kaj bi ta svetovni program pridobil, če bi bili mezdni delavci zasužnjeni, farmarjem pa bi omogočili kmetovanje brez obveznosti? Zato je bilo potrebno vmešavanje v poljedelstvo in živinorejo, le deloma opisano tukaj. A to še ni vse. Vsak pisec, ki se nameri v celoti seznaniti nejude o judovskem vprašanju, mora pogosto začutiti, da je obseg zarote, obelodanjene v Protokolih, tako velik, da zbega nejudovsko pamet. Nejudi niso zarotniki. V dolgih, zavitih in zatemnjenih hodnikih zlahka izgubijo nit. Dovršena popolnost judovskega programa, popolna usklajenost med množico njegovih podrobnosti izčrpava nejudovske možgane. To v resnici še bolj kot drznost samega programa predstavlja glavno nevarnost programa, ki se izpolnjuje. Miselna lenost nejudov je najmočnejši zaveznik svetovnega programa. Po navedbi povsem očitnega ujemanja in najverjetnejše povezave med Protokoli ter opaženimi dejstvi v zvezi z ameriškimi farmami mora pisec res reči »vendar to še ni vse«. In posebnost nejudovske psihe je, da bo nejudovski bralec mislil, da to vendarle mora biti vse, saj je tako obsežno. Prav tukaj judovska pamet prelisiči nejudovsko. In tu je še nekaj, kar je navedeno v dvanajstem zapisu. Zadeva nič manj kot izigravanje mesta proti podeželju v veliki igri, ki jo razkrivamo tukaj. Popoln nadzor, ki ga nad mestom omogoča industrija, nad podeželjem pa zadolženost, bosta skritim igralcem najprej omogočala premike podeželja, rekoč, da mesto potrebuje določene stvari, nato pa premike v mestu s prepričevanjem, da podeželje potrebuje določene reči; tako bodo povzročili razkol med mestom in podeželjem in ju naščuvali drugega proti drugemu. Poglejte enostavnost in hrabrost, a hladno prepričanje, s katerim se omenja ta načrt: »Naše namere segajo predvsem na podeželje. Tam moramo nujno sprožiti interese in ambicije, ki jih lahko vedno obrnemo proti mestu. Mestom jih bomo prikazovali kot sanje in ambicije podeželja po njegovi neodvisnosti. Jasno je, da bo vir vsega tega natančno isti in da bo prihajal z naše strani. Preden bomo povsem zavladali, bomo zadeve nujno morali urediti tako, da se bodo mesta občasno znašla pod vplivom podeželskih mnenj, to je večine, ki jo na to pripravijo naši agenti…« Tukaj so določena pravila igre – ščuvanje mesta in podeželja enega proti drugemu. Zarotniki bodo v končni fazi izkoristili tistega, ki bo močnejši pri udejanjanju njihovega načrta. V Rusiji so uporabili oba načina. Star režim v mestih je predal oblast, saj so ga prepričali, da so to zahtevali ruski kmetje. Ko je boljševizem prevzel oblast, pa so zavladali kmetom, češ da so to hotela mesta. Mesta so prisluhnila podeželju, zdaj pa podeželje posluša mesta. Če opažate kakršno koli namero razcepa med mestom in podeželjem, se spomnite tega odstavka iz dvanajstega zapisa. Strup že deluje. Še niste nikdar slišali, da je bila prohibicija nekaj, kar je podeželje vsililo mestom? Še niste nikdar slišali, da so visoki življenjski stroški posledica izjemnih dobičkov farmarjev? Dobičkov, ki jih ti v resnici nikoli ne dobijo. Velika slabitev tega programa za nadzorovanje svetovnega dogajanja bi se zgodila, če bi se meščani in kmetje znali sporazumevati med seboj neposredno, ne preko nekih samooklicanih predstavnikov. Mesto in podeželje se oddaljujeta eden od drugega zaradi napačnih razlag zunanjih igralcev, v vse širšem razkolu pa se pojavlja mračna senca svetovnega programa. Kmetje naj poiščejo nejudovske predstavnike v svojih vaseh ali v najpomembnejših središčih trgovanja, spoznajo naj prave nadzornike, ki se skrivajo pred njimi. ALI JUDI NADZIRAJO SVETOVNI TISK? Ta članek ima dvojen namen: povedati hoče, kaj govorijo Protokoli o tisku in svetovnem programu, ter podati nekaj uvodnih misli o preučevanju judovskega vpliva na tiskane medije. Judovska rasa se je vedno zavedala prednosti, ki jih omogočajo novice. To je bil eden od ključnih dejavnikov pri nadziranju evropske trgovine od samih začetkov krščanstva dalje. Biti vnaprej obveščen, izvedeti prej, kot je to uspevalo nejudom, med katerimi so živeli, je bil poseben privilegij Judov, ki ga je omogočalo hitro sporazumevanje med sicer razpršenimi judovskimi skupnostmi. Bili so začetniki sporočanja, izumili so pisno sporočanje. To seveda ne pomeni, da so bili Judi predhodniki ali celo botri sodobnemu tisku. Njihov namen ni bil razširjanje novic med ljudmi, ampak so novice kot skrivno prednost zadrževali za sebe. Politične, ekonomske in komercialne novice, ki so se z neverjetno hitrostjo širile med judovskimi skupnostmi po Evropi, so bile v resnici uraden kup novic, s katerim je vsaka skupnost obveščala vse ostale o dogajanju na področju vojne, trgovinskih tokov, posebnih ugodnosti ali raznih drugih zadev. Judi so bili skozi stoletja najbolje obveščeno ljudstvo v Evropi. Iz njihovih skrivnih virov na sodiščih in drugih državnih uradih, od privilegiranih Judov na vseh mogočih oblastnih položajih je celotna rasa dobivala podatke o svetovnih razmerah. Judovski odposlanci so se znašli povsod. Daleč tam v Južni Ameriki, še preden so britanski in nizozemski kolonizatorji stopili na tla Severne Amerike, so se nastanili Judi kot predhodnica evropskih trgovinskih interesov. Skrbno so raziskovali svet zaradi interesov svoje rase, enako kot je danes celoten planet pod drobnogledom judovskih agentov – treba je reči, da večinoma nejudov –, če bi se kje pojavila nova nahajališča zlata. V karieri Nathana Rotschilda lahko najdemo zanimivo in zgodovinsko ponazoritev o vrednosti novic. Rotschild je vse svoje načrte zasnoval na domnevi, da bo cesar Napoleon, tedaj izgnan na Elbo, končno izginil z evropskega prizorišča. Napoleon se je nepričakovano vrnil, in v naslednjih stotih dneh se je zdelo, da bo Rotschildov finančni imperij propadel. Finančnik je mrzlično podpiral tako Prusijo kot tudi Anglijo in ko se je bližala bitka pri Waterlooju, njen izid ni nikogar bolj zanimal kot prav njega. Rotschild je bil možak, ki se je zgrozil ob pogledu na kri. Bil je strahopetec, vznemirilo ga je že najmanjše nasilje. Toda njegovo zanimanje za bitko, od katere naj bi bilo odvisno vse njegovo premoženje, je bilo tako veliko, da je na hitro odpotoval v Francijo, se pridružil britanski vojski in se, ko se je bitka pričela, skril v neko »zatočišče blizu Hougomonta, varno pred kroglami«, od koder je cel dan opazoval potek bitke. Tik preden je Napoleon ukazal poslednji obupen napad, se je Rotschild premislil. Pozneje je dejal, da je v tistem trenutku vzkliknil: »Hiša Rotschildov je dobila bitko!« Odhitel je s prizorišča bojev, odgalopiral proti Bruslju, prestrašenim ljudem, ki jih je srečeval spotoma, ni niti črhnil o izidu bojev. Nato je po oderuški ceni najel kočijo do Ostendeja, kjer je na morju besnel divji vihar in si noben mornar ni upal odpluti proti Angliji, oddaljeni le kakih 36 kilometrov. Rotschild, ki se je do tedaj vedno bal nevarnosti, je ob misli na delniški trg pozabil na svoje strahove in za prevoz ponudil najprej 500, nato 800 in na koncu tisoč frankov. Kljub temu si nihče ni drznil izpluti. Končno mu je neki mornar ponudil, da ga prepelje, če njegovi ženi plača dva tisoč frankov. Možaka sta napol mrtva dosegla angleško obalo, toda Rotschild si ni privoščil niti trenutka za počitek. Najel je ekspresno poštno kočijo in odbrzel proti Londonu. Na tej poti konjem niso prizanašali z bičem in ostrogami. Tiste dni še niso poznali telegrafije, ni bilo hitrega prenosa sporočil. Anglija je bila zaskrbljena, širile so se slabe govorice. Tistega jutra, 20. junija 1815, ko se je Nathan Rotschild pojavil na svojem običajnem mestu na Londonski borzi ter se naslonil na steber, Anglija ni vedela ničesar o le njemu znanih dogodkih. Bil je ves bled in utrujen. Prisotni finančniki, ki so zagledali njegov upadel obraz, so bili prepričani, da je z bojišča prejel slabe novice. Nato so opazili, da je počasi začel prodajati svoje vrednostne papirje. Kaj, Rotschild se jih hoče znebiti? Borzne cene so strmoglavile, finančnike je zajela panika, trg je bil preplavljen s ponudbami za prodajo – Rotschildovi agenti pa so kupovali vse, kar je bilo naprodaj! To se je dogajalo ves dan 20. in še naslednji dan, 21. junija. Ob zaključku trgovanja drugi dan so bile Rotschildove težke omare polne vrednostnih papirjev. Proti večeru je v London prigalopiral kurir in sporočil, da je Wellington zmagal, Napoleon pa pobegnil. Nathan Rotschild je bil bogatejši za 10 milijonopv dolarjev, človek, s katerim je trgoval, pa je izgubil prav toliko – in vse to zaradi novice o dogodku! Med vojno je v Washingtonu prišlo do »curljanja« novic. Modreci na Wall Streetu šepetajo, da so bili celo v obdobju 1914 do 1918 na delu možje Rotschildove rase, ki so izkazovali njegovo cenjenje novic ter imeli enako velike dobičke. Toda niso se izkazali le možje Rotschildove rase, ampak tudi nekateri nejudi kot njihovi agenti. Med vojno so bili trenutki, ko noben nejud ni vedel, kaj se dogaja v določenih državah. Nasprotno so judovski voditelji to dobro vedeli. Glede tega obstojajo zelo zanimiva pričevanja. Rotschildova zgodba v celoti potrjuje trditev, da so Judi že zelo zgodaj zbirali novice, niso pa jih objavljali. Uporabljali so jih v svojo korist, niso jih razširjali. Če bi bila stvar odvisna samo od njihovega vpliva, sploh ne bi bilo javnega tiska. V Franciji, kjer zunaj prestolnice niso imeli časopisov, je bila možna francoska revolucija. Kjer ni bilo zanesljivega izmenjavanja novic, so bili ljudje neobveščeni. Sam Pariz je o padcu Bastilje izvedel šele naslednji dan. Kjer ni časopisov, manjšina zlahka prevzame nadzor – to potrjuje judovska boljševistična revolucija v Rusiji. Eden od najnevarnejših pojavov današnjega časa je nezaupanje javnosti v tiskane medije. Če bi se kdaj zgodilo, da bi celotno ljudstvo potrebovalo hitro, zanesljivo in verodostojno obveščanje zaradi delovanja javnosti v interesu javne varnosti, se lahko država znajde v žalostnem položaju, če ne bo prišlo do novega zaupanja v dnevno časopisje. Če nič drugega, je svoboden tisk varuh pred prevzemom nadzora, ki bi ga lahko dosegla manjšina. Obstoječi tisk, ki je pretežno anglosaški izum, je sila, ki je ne gre jemati zlahka. Prav tukaj se ga dotakne svetovni program in judovski nadzor. Protokoli, ki ničesar ne spregledajo, predvidevajo zelo določen načrt v zvezi s tiskom. Enako kot pri številnih drugih zadevah, s katerimi se ta izjemen dokument ukvarja, sta tudi v tem primeru dve stopnji – »kaj smo naredili« ter »kaj bomo naredili«. Tisk se v Protokolih pojavi zelo zgodaj, že v drugem zapisu. Zelo zanimivo je, da se pojavi v istem zapisu, kjer se omenja dogajanje »brez priključitev« 20 let pred svetovno vojno, v istem zapisu, ki sporoča, da se bodo nejudovski vladarji smeli pojaviti pred ljudstvom le za kratek čas, medtem ko se bodo judovski vplivi organizirali v ozadju oblastnih organov, ter v istem zapisu, ki trdi, da spadajo darvinizem, marksizem in Nietschejeva filozofija med najbolj demoralizirajoče doktrine, ki so jih zasejali Judi. Gre za zelo nenavadne trditve, vendar nič bolj nenavadne od aktualnih stvari, ki so se že zgodile. V drugem zapisu beremo: »V rokah sodobnih vlad je velika sila, ki med ljudmi ustvarja miselna gibanja, in to je tisk. Domnevna vloga tiska je, da nakazuje domnevno nepogrešljive potrebe, zaznava pritožbe ljudi in ustvarja nezadovoljstvo. Triumf »svobodnega govora« (blebetanja) se je rodil s tiskom. Toda vlade ne znajo izkoriščati te sile, ki je padla v naše roke. Z njo smo prišli do vpliva, a kljub temu ostali v senci. Po zaslugi tiska smo nakopičili zlato, čeprav nas je to stalo ogromno krvi in solza.« Isti zapis govori o »našem tisku« kot posredniku, s katerim se »razširjajo teorije o življenju, ki smo jim (nejudom) jih vsilili kot znanstveno dokazane nuje. Za dosego tega cilja si bomo s posredovanjem našega tiska gotovo prizadevali vzbujati slepo zaupanje v te teorije«. Nato sledi odstavek o treh najrevolucionarnejših teorijah na treh področjih, snovnem, ekonomskem in moralnem: o darvinizmu, marksizmu in ničejanstvu. V tretjem zapisu najdemo trditev, da nadzor nad tiskom omogoča izničenje spoštovanja do oblasti: »Drzni novinarji in nesramni pamfletisti dnevno napadajo vladne osebnosti. Takšno zmerjanje oblastnih organov nedvomno pripravlja padec vseh ustanov, vse skupaj bodo na glavo postavili udarci, ki prihajajo s strani razjarjenega prebivalstva.« In v sedmem zapisu, ki omenja dosežen napredek pri uresničevanju svetovnega programa, se znova govori o ključni vlogi tiska: »Nejudovske vlade moramo prisiliti, da bodo spodbujale ukrepe, s katerimi se bodo uveljavili naši široko zasnovani načrti, ki se že približujejo svojemu zmagovitemu cilju. Javno mnenje mora prenašati pritiske, ki smo jih dejansko ustvarili mi s pomočjo tako imenovane »velike sile« – tiska. Tisk je z redkimi izjemami, ki niso niti omembe vredne, praktično v naših rokah.« Dvakrat je torej omenjen nadzor nad tiskom. »Padel je v naše roke,« piše v drugem zapisu. »Je že v naših rokah,« piše v sedmem. V drugem zapisu omenja tisk kot medij za razširjanje revolucionarnih fitikalnih, ekonomskih in moralnih filozofij, medtem ko sedmi zapis omenja njegovo uporabo za »prenašanje pritiskov na javnost«, s katerimi silijo nejudovske vlade, da sprejemajo ukrepe, s pomočjo katerih se bodo uveljavili naši široko zasnovani načrti, ki se že približujejo svojemu zmagovitemu cilju«. Tukaj bi komentirali trditev v drugem zapisu, da »smo si po zaslugi tiska nakopičili zlato, čeprav nas je to stalo ogromno krvi in solza«. To trditev lahko ponazorimo na več načinov. »Čeprav nas je to stalo ogromno krvi in solza« je priznanje, ki meče luč na Protokole in osvetljuje tudi judovske utemeljitve glede odgovornosti za pred kratkim končano svetovno vojno, da namreč judovski svetovni finančniki ne bi mogli pristati na vojno, v kateri so Judi v Vzhodni Evropi toliko pretrpeli. Protokoli odkrito ugotavljajo možnost, da so Judi trpeli med izvajanjem svetovnega programa, vendar jih tolaži misel, da so padli kot vojščaki za dobrobit Izraela. Smrt Juda, tako nam pravijo Protokoli, je v božjih očeh bolj dragocena kot smrt tisočerih »semen živali«, kar je eno od občutljivih imen za nejude. Omemba nakopičenega zlata je zelo jasna. Ne gre le za lastništvo nad publikacijami in za delitev dobičkov, ki jih le-te ustvarjajo, ampak tudi za njihovo uporabnost pri širitvi načrtov mednarodnih judovskih finančnikov z molkom ali objavljanjem novic. Rotschildi so kupili tako urednike kot tudi zakonodajalce. Skoraj vsak načrt se je začel z »dogovorom« s časniki, ki so o čem molčali ali pa nekaj na ves glas množično hvalili. V zadevah vojne in miru; o odstranitvi vlad, ki niso bile naklonjene judovskim političnim ali finančnim načrtom; pri odstranitvi »nejudovskih pomagačev«, ki so jih njihovi judovski gospodarji očrnili v javnosti in se jih tako znebili; pri postopnem dvigovanju ugleda in vpliva »vzpenjajočih se mož«, izbranih za opravljanje prihodnjih nalog – v takih in podobnih zadevah je tisk veliko prispeval, da je mednarodni kahal dosegel svoj cilj. Vse podrobnosti navedenega odstavka v celoti ponazarjajo dogodki v preteklih petnajstih letih v ZDA. Neki senator v ZDA – ampak ta zgodba osvetljuje še nekaj drugega in jo bomo raje prihranili za čas, ko bo v tem nizu razprav prišla na vrsto. V dvanajstem zapisu pa najdemo celovit načrt za prevzem nadzora nad tiskom, kateri sega od danes do dne v prihodnosti, ko bo ustanovljena judovska svetovna vlada. Bralca vabimo, da pozorno prebere ta načrt in spozna njegovo globino ter daljnosežnost. Spomnite se tudi hvalisanja skozi več rodov, da niso dovolili obstoja publikacij, ki so judovsko vprašanje obravnavale na način, ki ni bil všeč judovskim oblastnikom. »Kakšno vlogo danes igra tisk? Služi za podžiganje strasti sebične prostranosti, kakršne zahtevajo naši interesi. Je plehek, lažniv in nepošten, večina ljudi ne razume, kakšnim ciljem služi.« V tej navedbi vidimo enako podcenjevanje kot pri preučevanju »človeške narave«, zapisanem v Protokolih. Zaradi preglednosti bomo načrte o nadzoru tiskanih medijev obravnavali v naslednjih nekaj točkah. »S tiskom bomo ravnali takole: 1. »Osedlali ga bomo in trdno držali uzde v svojih rokah. Isto bomo počeli z drugimi tiskanimi izdelki. Kaj nam sploh koristi, če se znebimo napadov v časopisih, ko pa smo še vedno izpostavljeni kritiki v pamfletih in knjigah?« 2. »Do ljudi ne bo prišla niti ena nezaželena objava v tisku pod našim nadzorom. Do zdaj smo to dosegli v takem obsegu, da nekaj agencij posreduje vse novice, ki se tja stekajo z vsega sveta.« Dodatna osvetlitev prvega stavka v zgornji točki je morda judovska izjava v zvezi z Britansko deklaracijo o Palestini: »To izjavo je lordu Walterju Rotschildu poslalo Zunanje ministrstvo… Mnogi Judi so bili ob tem presenečeni… Toda ljudi, ki so bili dejavni v krogih sionistov, izjava ni presenetila… Napisana je bila v britanskem Zunanjem ministrstvu, a besedilo je bilo popravljeno v sionističnih uradih v Ameriki in Angliji. Britanska deklaracija je bila napisana v obliki, kakršno so hoteli sionisti…« Strani 85-86, Guide to Zionism, Jessie E. Sampter, objavljeno pri The Zionist Organization of America. 3. »Literatura in novinarstvo sta najpomembnejši izobraževalni sili, zato bo naša vlada postala lastnica večine časnikov… Če dovolimo obstoj desetih zasebnih časnikov, bomo sami organizirali trideset naših časopisov. Javnost ne sme slutiti, zato bodo vsi časniki, ki jih bomo izdajali mi, NA ZUNAJ zelo nasprotujočih si mnenj, kar bo porajalo zaupanje vanje in privlačilo naše nič hudega sluteče nasprotnike, ki se bodo tako ujeli v past ter postali nenevarni za nas.« To je zelo zanimivo s stališča branjenja tako velikega števila judovskih časnikov. »Poglejte časnike, ki so v lasti in pod nadzorom Judov,« pravijo, »poglejte, kako različne so njihove politike! Poglejte nestrinjanje med njimi!« Seveda, na zunaj, navidez, kot pravi 12. zapis, vendar enotnosti med njimi nikoli ni težko najti. Eden od načinov za odkrivanje ljudi, ki poznajo svetovni judovski problem, ljudi, ki so prepričani o tem ali ki bodo pisali o njem, je izdajanje novega časnika, ki je navzven videti neodvisen od judovskega vprašanja. Ta ideja je tako razširjena celo med neizobraženimi Judi, da se v ZDA širijo govorice, da je razlog za niz člankov v DEARBORN INDEPENDENT želja njegovega lastnika za razširjanje judovskega svetovnega programa! Načrt za sprožitev zlaganega nasprotovanja zaradi razkrivanja resničnih nasprotnikov žal ni omejen na mednarodno judovstvo, čeprav so očitni znaki, da so se ljudje to učili pri Judih. Zamisel o lažnem prikazovanju stvari zaradi določenih skritih namer ni omenjena le v zvezi s tiskom, ampak se pojavlja v vseh Protokolih v zvezi z drugimi zadevami. V 12. zapisu je le celovito razvita v zvezi s tiskom, kar se vidi iz naslednjih navedkov: a) Da bi urednike prisilili v pisanje tako dolgih prispevkov, da jih nihče ne bo prebral, predlagajo davek na pisanje – »…na knjige z manj kot tridesetimi stranmi dvojno obdavčitev«. Najbolj se je treba bati kratkih člankov. Zato naj bodo pamfleti, krajši od trideset strani, dvakrat višje obdavčeni. Daljše članke bo prebralo manj ljudi, predvidevajo Protokoli, dvojno obdavčenje bo zato »prisililo pisce v daljša pisanja, ki jih bodo ljudje zaradi tega malo prebirali, še posebej, če bodo draga«. TODA: »Kar bomo objavljali sami za usmerjanje javnega mnenja, bo poceni in bo imelo veliko bralstva. Davek bo zaviral zgolj literarne ambicije, strah pred kaznovanjem pa bo pisce podredil nam. Tudi če se bodo pojavili pisci, ki bi radi pisali proti nam, ne bo nihče hotel objaviti njihovega pisanja«. (Koliko ameriških piscev je to že izkusilo!) Danes je na splošno takšen položaj. Vnaprej vedo, kaj se dogaja, in to poskušajo zatreti v kali. b) Navajamo tri stopnje judovskega novinarstva, ki so ne le zapisane v Protokolih, ampak so očitne v vsakodnevnem sodobnem pisanju. »Vodilno mesto bodo imeli organi uradnega značaja. Nenehno bodo varovali naše interese, zato bodo njihovi vplivi relativno majhni. Drugi položaj bodo zavzemali poluradni organi. Njihova naloga bo pritegniti neopredljene in medle ljudi. V tretji razred bomo postavili organe navidezne opozicije. Vsaj eden od njih bo izjemno nasprotujoč. Naši pravi nasprotniki bodo tovrstno opozicijo zmotno smatrali kot somišljenike njihove skupine in nam bodo zato razkrili svoje karte. Prosim, naj vam bo jasno, da so med tistimi, ki nas napadajo, organi, ki smo jih sami ustanovili, in da bodo napadali izključno tiste zadeve, ki jih nameravamo odstraniti ali spremeniti. Ves naš tisk bo podpiral najbolj različna mnenja: aristokratska, republikanska, celo anarhistična, seveda dokler bo živela Ustava. Tepci, ki mislijo, da ponavljajo mnenja svojih partijskih glasil, bodo v resnici ponavljali naša mnenja ali stvari, za katere želimo, da jih mislijo. S stalnim površnim razpravljanjem in nasprotovanjem našemu pisanju in ne da bi se dotaknili bistva stvari, bo naš tisk ugovarjal uradnim glasilom, samo da se bomo imeli priložnost izraziti bolj podrobno kot v naši prvi izjavi. To bomo naredili, ko nam bo koristilo. Takšni napadi bodo tudi prepričali ljudi o popolni svobodi tiska, naši agenti pa bodo dobili priložnost, da bodo nam nasprotne časnike razglasili za navadne blebetavce, ki ne najdejo pravih ugovorov našim ukazom.« To bi se nedvomno zgodilo, če bi nadzorovali vse časnike. V primeru našega niza člankov pa se zdi, da so zadeve obrnjene. Judovskemu tisku je zelo jasno spodletela namera, da bi pokazal neresničnost naših trditev z nasprotnimi trditvami ali dokazi. »Če bo potrebno, bomo objavili ideje v tretjem delu našega tiska v obliki poizvedovanja, nato pa jih bomo odločno zavrnili v poluradnem tisku. Povsem gotovo bomo premagali naše nasprotnike, ker le-ti ne bodo imeli na razpolago svojih časnikov. Izgovor, da bomo neko publikacijo ovirali, bo, da brez razloga vznemirja javno mnenje.« Ta izgovor so že neštetokrat uporabili, vendar brez zakonite podlage. Kljub temu so bili judovski interesi v ZDA sposobni zavreti skoraj popolnoma vse, česar si niso želeli in ne želijo. Kako daljnosežno judovski interesi lahko nadzirajo časopisje v ZDA? Kar zadeva uporabo besede »Jud«, je tisk skoraj povsem pod nadzorom. Urednik, ki jo uporablja, jih bo skoraj zagotovo slišal. Deležen bo obiska in povedali mu bodo – čisto drugače kot Judu –, da beseda Jud označuje člana verske skupnosti, ne pa pripadnika rase, ter da je njena uporaba v zvezi s katero koli osebo, omenjeno v javnem občilu, vredna graje enako kot če bi uporabljali označbi baptist ali katolik. Njegovi voditelji Judu vedno pravijo, da je ne glede na veroizpoved ali državo rojstva vedno Jud, po svoji krvi pripadnik te rase. Kar zadeva to, bi veliko strani tega izvoda lahko napolnili z izjavami najbolj vplivnih Judov. Toda kar Judu dopovedujejo njegovi voditelji in kar nejudovskemu uredniku pove judovska uprava, sta dve zelo različni in nasprotujoči si stvari. Judovski časnik lahko kriči do neba, da je določen profesor, da je neki sodnik ali ta-in-ta senator Jud, sekularni časnik, ki bi to zapisal, pa bi bil deležen obiska ogorčenega in grozečega judovskega odbora. Neki časnik je kot običajno novico objavil izvleček iz niza člankov v THE DEARBORN INDEPENDENT. Naslednji dan so odpovedali objavo številnih reklam v njem. Poizvedovanje je pokazalo, da so se tako odločile samo judovske firme, vzrok za tako odločitev pa je bil v resnici nepomemben izvleček, objavljen v časniku. Izkazalo se je tudi, da je agent, ki je delal z judovskimi podjetji, tudi sam Jud, ki je deloval v tajni judovski družbi, ki se je ukvarjala samo z nadziranjem časnikov, ki so se ukvarjali z Judi. Ta možak se je lotil urednika. Sledil je bled uredniški preklic ter nejasna hvala Judov. V časniku so se znova pojavile reklame in zastavlja se vprašanje, ali so urednika obravnavali pravično ali ne. Prav gotovo so mu dali vedeti, kdo je gospodar. Toda njegova diplomacija je bila slaba. Ta urednik in stotine drugih so spoznali judovsko moč in njeno daljnosežnost. S tem nočemo reči, naj vsak urednik sodeluje pri razkrivanju skrivne moči. To je stvar osebne odločitve. Toda vsak urednik ima položaj, s katerega vidi določene reči, mora jih videti in zaznati ter premleti v svoji notranjosti. Judovski odzivi na naše članke so zlahka opazni v vsakem časniku. Zelo nam je žal, da se v nekaterih pojavljajo lažnive trditve. Nekateri so svoje strani dali na razpolago judovski propagandi. Kakor koli že, interes nejudov za judovsko vprašanje je bil vendarle v glavnem prezrt, tudi v primerih ko se uredniki zavedajo pomembnosti problema. Tudi to nudi prednost, zaradi katere bo povprečen urednik lahko spoznal, kaj se dogaja v naši državi. Če bi sestavili spisek judovskih lastnikov naših časnikov, bi ljudje od začudenja kar zazijali. Kljub temu tak seznam ne bi ustrezal široko razvejanemu nadzorovanju tiska v naši državi. Toda v zvezi s tem bi bilo nepošteno navajati nekatere ameriške časopise v lasti Judov, saj so njihovi lastniki pošteni državljani v službi javnosti. Dejansko lastništvo časnika pogosto ne pove veliko o njem. Lastništvo časopisne hiše ni vedno sinonim za nadzor nad časnikom. Če hočete izvedeti, kdo nadzira časnik, poiščite njegovega odvetnika in interese, ki jim služi; ugotovite družbene povezave glavnih urednikov; poglejte, kdo so oglaševalske agencije, ki opravijo večino posla za judovske reklame; in nato si poglejte partnerje ali neodvisnost v politiki časnika. Judovski nadzor nad tiskom ni stvar denarja. Gre bolj za to, da javnost ni seznanjena z določenimi zadevami, nekatere druge pa se ji servirajo. Absoluten pogoj v zvezi z dnevnim časopisjem je, da se Juda ne prepozna in javnosti ne omenja, razen če gre za zelo pozitivno zadevo. Najprej pozivajo k »poštenosti« glede napačne trditve, da Jud ni Jud, ampak pripadnik cerkve. Gre za isto trditev, ki so jo judovski agenti veliko let uporabljali pri vladi ZDA, da bi ji preprečili uvrščanje Judov v kakršnokoli statistiko o rasah. Gre za neposredno nasprotje tega, kar sami Judi pravijo za sebe. Na prvem mestu so medli pozivi k »poštenosti«, površni »širokogrudnosti«, vpitje o »verskih predsodkih«. Nato sledi nenaden preklic in prenehanje judovskega sodelovanja. Na tretjem mestu je umik vseh naročnikov, ki so se znašli v pesti judovskih finančnikov. Gre za brutalno kaznovanje. Četrto dejanje v skupnosti, ki je dodobra zaslepljena glede judovskega vprašanja, pa je uničenje »žaljivega« javnega občila. V Judovski enciklopediji preberite seznam nekaterih časnikov, ki so si drznili odpreti judovsko vprašanje in so nato prenehali izhajati! Ko je stari baron Moses Montefiore dejal v Krakowu: »Le kaj besedičite? Dokler tisk celega sveta ne bo v naših rokah, bo zaman vse, kar počnete. Nadzirati moramo tisk vsega sveta ali vsaj vplivati nanj, da bomo zavajali in slepili ljudi,« je dobro vedel, kaj govori. S slepitvijo je mislil, da ljudje ne smejo videti Juda, z zavajanjem pa, da bodo ljudje o določenih svetovnih gibanjih mislili eno, v resnici pa bo šlo za nekaj bistveno drugega. Ljudem se sme povedati, kaj se dogaja, ni pa jim treba vedeti, kaj je v ozadju. Ljudje še ne vedo, zakaj se je sploh zgodilo nekaj, kar je močno vplivalo na njihova življenja. Toda nekateri krogi, iz katerih novice nikoli ne pridejo v tisk, včasih ne pride niti do njihovega navadnega zapisa, dobro vedo, »zakaj«. Statistika o prostoru, ki ga Judi dobijo v časnikih za tiskanje stvari, ki jih oni hočejo, bi tudi marsikomu odprla oči. Kot manjšinsko ljudstvo so deležni večje pozornosti kot deset pomembnih evropskih manjšin skupaj – seveda takšne pozornosti, kakršno hočejo sami! Drug zanimiv statistični podatek bi bil število judovskih prispevkov v tiskanih medijih v ZDA. Šlo bi za navaden predsodek, če bi se obregnili ob številne judovske novinarje in pisatelje, in v tej študiji se pojavijo samo zato, ker so se izkazali za pozorne agente in aktivne sluge sistema. To so mnogi med njimi. Morda ne ambiciozen judovski poročevalec, ki se podi po ulicah in zbira informacije, ampak novinar pri viru novic ali pri dveh ali treh pomembnih mednarodnih agencijah, iz katerih pritekajo svetovne novice. Vsa zadeva v zvezi z nadzorom tiska bi bila lahko prikazana na zemljevidu ZDA z obarvanimi bucikami, ki označujejo judovsko lastništvo, dokazan judovski nadzor časopisov, ter število judovskih piscev, ki usmerjajo javno mnenje na različnih področjih v ZDA. Judovski novinar, ki spodbuja nemire, čigar literarna ambicija je vzdrževanje razburjenja med njegovim bralstvom, čigar namere so umazane in čigar filozofija je zanikanje; tudi judovski pisatelj, ki povzdiguje svoje ljudstvo, čeprav zgodba seje podlo seme razdora v družbenem ali ekonomskem življenju nejudov – taki ljudje morajo biti uvrščeni na spisek agentov svetovnega programa, ki naj poruši družbo s posredovanjem »idej«. Zelo presenetljivo je, koliko je takih piscev in kako spretno prikrivajo propagando v svojih delih. Zdaj je v ZDA postalo možno, da se v tisku tu in tam pojavi besedica »Jud« v naslovu članka, ter da naslednji dan poveš judovskemu odboru, ki te pokliče, da živimo v svobodni deželi. Več časopisov je potihoma izkusilo moč domnevnega nadzora v njihovih skupnostih, ter ga zmanjšalo. Uredniku, ki pozna dejstva, se ni treba ničesar bati. Na urednika, ki se začne braniti, bodo vse bolj pritiskali. Človek, ki se hrabro in pošteno drži na svojih tleh, bo kmalu spoznal nekaj, kar ni splošno znano, da je namreč ob vsej izjemnosti veliko blefiranja, in da se po zlomu nadzornega mehanizma udarec občuti v celotnem sistemu. Mednarodni Jud se ničesar ne boji tako kot resnice ali kakršnegakoli namiga resnice o njem ali njegovih načrtih. Konec koncev morata Jud in nejud svoje pribežališče in obrambo vendarle najti v resnici. ALI TO RAZLOŽI JUDOVSKI VPLIV V POLITIKI? V komentarjih o Protokolih je bilo do zdaj le malo povedanega o političnem programu, ki se pojavlja v njih. Posamezne točke bo bolje obravnavati ločeno, da bo bralstvo, ko se bo naše raziskovanje posvetilo trenutnim razmeram v državi, lažje presojalo, ali se zapisan program ujema z izvajanim, ki ga lahko zaznavamo povsod okoli nas. Svetovni program, opisan v teh nenavadnih dokumentih, zadeva različna področja in nekatera smo že omenili. Njegov uspeh je odvisen: a) od zagotavljanja finančnega nadzora v svetu. To je že uspelo z velikim zadolževanjem vseh držav zaradi vojn ter s kapitalističnim (ne z menedžerskim ali proizvodnim) nadzorom industrije; b) od zagotavljanja političnega nadzora, ki ga nazorno prikazuje položaj vsake civilizirane države; c) od zagotavljanja nadzora nad izobraževanjem, kakršen je uspel pred zaslepljenimi ljudmi; č) od poenostavitve javnega mnenja z najpopolnejšim sistemom zavajanja, ki nas je pravkar privedel v obdobje, ki zahteva za svoje opisovanje novo besedo »jazz«; d) od sejanja semen razdora vsepovsod – ne semen napredka, ampak ekonomskih prevar in revolucionarnih razpoloženj. Vse te glavne reči potekajo na različne načine, in Protokoli upoštevajo prav vse. Preden si ogledamo, kaj Protokoli pravijo glede izbire in nadzora predsednikov, bo koristilo, če si ogledamo, kaj pravijo o drugih fazah politike. Morda bo za vse, ki opravičujejo Jude in v vseh javnih izjavah nikoli ne razpravljajo o vsebini Protokolov, zelo zanimivo izvedeti, da se le-ti zavzemajo za monarhijo ter za najbolj drastično in neodgovorno obliko liberalizma in vladanja. Zdi se, da sile, ki stojijo za Protokoli, popolnoma zaupajo v svoje ravnanje z ljudmi, ko le-te prepričajo, da se je resnično začela vladavina ljudstva. Protokoli verjamejo v pogoste spremembe. Všeč so jim volitve; strinjajo se s pogostimi spremembami ustav; ljudem svetujejo, naj pogosto zamenjujejo svoje predstavnike. Preberite tole iz prvega zapisa: »Abstraktno dojemanje svobode nam je omogočilo, da smo množice prepričali, da je vlada le menedžment za lastnike dežele, ljudi, in da je služabnike možno zamenjati kot par rokavic. Možnost za zamenjavo ljudskih predstavnikov nam je le-te dala na razpolago, in kot se je izkazalo, naši oblasti so na razpolago kot bitja za uresničenje naših ciljev.« Poglejte, kako je uporaba sprememb vgrajena v naslednjem odstavku četrtega zapisa, ki opisuje evolucijo republike: »Vsaka republika gre skozi več stopenj. Prva stopnja so nesmiselne zmešnjave, podobne slepcu, ki ga zanaša levo in desno. Druga stopnja je demagogija, ki goji anarhijo in nujno pripelje v despotizem, ki ni legalen, odprt in zato odgovornega značaja, ampak nepoznan despotizem, ki pa se ga čuti, saj ga izvaja tajna organizacija. Takšen despotizem je še bolj brezobziren, ker je prikrit ter deluje za hrbti raznih agentov. Premiki in spremembe ne bodo škodovali njegovi skriti oblasti, ampak ji bodo koristili, saj bodo takšne spremembe organizacijo razbremenile podeljevanja nagrad za dolgotrajne zasluge.« Zamenjavanje »služabnikov« v ZDA ni nekaj neobičajnega. Nekdanji ameriški senator bi to zlahka potrdil, če bi le vedel, kdo je izpeljal »spremembo«. Nekaj časa je bil orodje vseh judovskih lobistov v Senatu. Njegova jezičnost je očarala vsakogar in omogočala verodostojnost vsakega ugovarjanja, ki so ga sprožili proti vladnim nameram. Senator je bil seveda naskrivaj deležen raznih »uslug« iz zelo visokega vira, »uslug« finančnega značaja. Prišel je čas, ko je bilo treba senatorja »odklopiti«. Pismene zabeležke »uslug« so se pojavile v časniku, ki je bil vedno v službi ameriških Judov, ogorčena javnost pa je naredila vse ostalo. To nikdar ne bi bilo možno, če pri tem ne bi sodeloval nek časopis in če senatorjevi gospodarji ne bi tako želeli. In tako se je vendarle zgodilo. V štirinajstem zapisu, ki se začne s »Ko bomo zavladali,« je orisano, kako brezupen bo postal položaj nejudovskih ljudstev zaradi zamenjavanja vlad. Ljudje bodo zato sprejeli obljube o stabilnosti, ki jim jih bodo pripravljeni ponuditi zapisovalci Protokolov tistega časa: »Ljudske množice bodo tako naveličane nenehnih sprememb vlad, katere smo povzročili med nejudi, ko smo spodkopavali njihove vladne ustanove, da bodo prenesle vse, kar jim bomo ponudili…« Uradnik, ki ga v naši državi najhitreje zamenjajo, je človek, ki sprašuje o določenih zadevah, ki so judovskega izvora. Danes mora biti v ZDA mala armada takih ljudi in nekaterim se še zdaj niti ne sanja, kako jih je lahko doletelo kaj takega. Nekateri se še vedno čudijo, zakaj se je povsem legitimna in domoljubna informacija izgubila v ledeni tišini, ko so jo poslali, in zakaj so izgubili možnost za njeno objavo. Zapis številka 9 je poln osupljivih trditev in te naj služijo kot ponazoritev: »Če nam danes kaka vlada začne ugovarjati, to počne samo navidezno. Sicer je pod našim nadzorom, to dela po naših napotkih in njen protisemitizem je potreben za vzdrževanje reda med našimi manj pomembnimi brati. Tega ne bom širše razlagal, saj je bilo že predmet številnih razprav med nami.« Doktrina o uporabnosti protisemitizma in želja po njegovem ustvarjanju tam, kjer ga še ni, se pojavljata v govorih judovskih voditeljev, tako starodavnih kot sodobnih. »Pred nami dejansko ni ovir. Naša super vlada ima tako poseben pravni status, da zanjo lahko uporabimo močan izraz – diktatura. Zanesljivo lahko trdim, da smo zdaj zakonodajalci.« V tem zapisu najdemo tole trditev: »De facto smo odstranili že vse vlade razen naše, de iure pa jih je še veliko ostalo.« Stvar je preprosta: vlade pod njihovimi lastnimi imeni še obstojajo in vladajo lastnim ljudstvom. Toda super judovska vlada nedvomno vpliva na vse, kar je povezano z Judi ter še posebej v zvezi z zadevami, ki se tičejo ciljev mednarodnega judovstva. Osmi zapis pove, kako je to videti: »Dokler na odgovorne vladne položaje ne bo možno postaviti naših bratov Judov, jih bomo zaupali ljudem s tako preteklostjo in značajem, da je med njimi in ljudstvom nastal prepad; ljudem, ki jih bo v primeru neizvrševanja naših ukazov doletelo sodišče ali izključitev iz javnega življenja – zato bodo prisiljeni do zadnjega diha ščititi naše interese.« V devetem zapisu najdemo vnovično omembo strankarskih financ: »Delitev na stranke jih je vse naredila odvisne od nas. Za medstrankarske boje potrebujejo denar, ta pa je v naših rokah.« Veliko preiskav je potekalo v zvezi z denarjem za politične stranke. Nobena od njih še ni segla dovolj globoko, da bi prišla do »mednarodnih« virov teh sredstev. V zadnjih petih letih smo bili v ZDA priče skoraj popolni judaizaciji ameriške vlade v zvezi z nadzorom vseh vojnih dejanj ameriškega ljudstva. V tem obdobju je bilo delovanje ameriške vlade praktično podrejeno glasovanju denarja. Toda obvladovanje poslovnega dela vojne je bilo v rokah vlade znotraj vlade, in ta notranja, izredna vlada je bila judovska. Seveda se ljudje pogosto sprašujejo, zakaj se je to zgodilo. Prvi odgovor je, da so bili Judi, ki so bili takoj postavljeni za vodje poslovnega upravljanja vojnih zadev, najbolj primerni ljudje, ki so jih lahko našli. Takšen je bil dejanski odgovor na spraševanje, kaj naj bi bil razlog, da je bil tako velik del zunanje politike ZDA odvisen od svetovanj določene skupine Judov – to so bili možje, ki so imeli znanje, nihče drug ni vedel toliko. Uradniki, ki so jih izvolili ameriški volivci, so imeli pravico izbrati najučinkovitejše in najsposobnejše svetovalce, kar so jih lahko našli. Naj torej bo tako. Naj velja razlaga, da so bili v celotnih ZDA Judi edini, ki so nujne zadeve z lahkoto mojstrsko obvladovali. O tej fazi dogajanja bomo več izvedeli ob drugi priložnosti. V tem članku ne bomo razpravljali o vojni, ampak se bomo ukvarjali samo z dejstvom, da je v izrednih okoliščinah vlada postala pretežno judovska. Toda drugi zapis bi zadevo lahko vsaj deloma osvetlil. »Vlada, ki jo bomo izvolili iz ljudstva in nam bo služila, ne bo sestavljena iz ljudi, ki so bili usposobljeni za vladanje, zato bodo v naši igri zlahka postali kmetje, s katerimi bodo upravljali naši izobraženi in nadarjeni svetovalci, ki smo jih že od ranega otroštva posebej vzgajali za obvladovanje svetovnih zadev. Kot vemo, so naši izvedenci pridobili potrebno znanje za vladanje…« Jezik je otročje robat, tako kot ponavadi ko je govor o nejudih. Ko nagovarjajo širšo javnost, pa isto dejstvo, namreč da so judovski izvedenci priskočili na pomoč nejudovski vladi ob pojavu izrednih razmer, navedejo z zelo lepimi izrazi. Neusposobljen nejudovski upravljavec mora imeti pomočnika; to je nujno zaradi njegove nepripravljenosti. In kdo ve to bolje kot oni, ki mu lahko ponudijo pomoč? Nejudovska javnost se je naučila prepoznavati človeka z izkušnjami v politiki ali vladanju. To seveda bistveno olajša posel onim, ki so posebej usposobljeni za nudenje »pomoči«. Ko se bo razkrilo, katerim interesom najbolj pomagajo, bo marsikaj postalo jasno. Toda glede vsega, kar povedo Protokoli o politični plati svetovnega programa, ni nobena stvar tako pomembna kot izbiranje in nadzorovanje predsednikov. Celoten načrt je opisan v desetem zapisu. Dejstvo, da je bil verjetno mišljen francoski predsednik, je zgolj lokalnega značaja; načrt je uporaben tudi drugod, pravzaprav je najbolj nazoren drugje. Deseti zapis se nato postopoma posveti zadevi, evoluciji vladarjev od avtokrata do predsednika ter držav od monarhije do republike. Izrazi v tem zapisu so posebej vprašljivi, toda nič bolj kot v sedanji judovski literaturi, kjer izrekajo hvalnice svoji moči. Tako kot njihovo celotno neprijetno obnašanje, se tudi tukaj vidi, v kakšni luči zagovorniki programa v Protokolih vidijo nejude in njihove visoke položaje. Treba je poudariti, da judovski ideal ni predsednik, ampak knez in kralj. Judovski študenti so oktobra 1918 v Rusiji prepevali tole himno: »Dali smo vam boga,zdaj vam bomo dali kralja.« Nova zastava Palestine, ki zdaj neovirano vihra, nosi podobno kot vsaka sinagoga svoj znak judovskega kralja. Judi upajo, da bodo ne glede na vse dvome znova ustoličili Davida. Nobene od teh reči ne gre obrekovati ali jim odrekati spoštovanja, ampak jih je treba upoštevati v luči izraženega zaničevanja nejudovskih predsednikov in zakonodajalcev. Tako se deseti zapis dotakne téme predsednika: »Nato je bil možen vzpon obdobja republik. Takrat smo namesto suverena ustoličili karikaturo predsednika, izbranega iz množice ljudi… Takšen je bil temelj rudnika, ki smo ga izkopali pod nejudi, ali natančneje pod nejudovskimi ljudstvi.« Človeka pretrese, ko prebere, da so za predsedniški položaj posebej zaželeni možje s »preteklostjo«. Možje s »preteklostjo« so postali predsedniki v raznih državah, vključno z ZDA, o tem ni nobenega dvoma. V nekaterih primerih je nek škandal kot del preteklosti postal poznan širši javnosti, v drugih pa so ga potlačili in se je izgubil v blodnjaku govoric. Najmanj v enem primeru je postal posebna lastnost sindikata, ki je uradnika varoval pred javnostjo, zaradi česa je bil le-ta prisiljen plačati njihovo uslugo. Možje s »preteklostjo« niso nič nenavadnega in sama preteklost ni vedno nekaj, kar bi jih najbolj skrbelo; bolj jih skrbi njeno prikrivanje. Zaradi pomanjkanja odkritosti, zaradi dvoma v razumevanje in odpuščanje javnosti padejo v novo obliko suženjstva – v politično ali finančno izsiljevanje. »Manipulirali bomo z izvolitvami predsednikov, katerih preteklost vsebuje nekatere neobjavljene temačne afere, kakšno 'Panamo', zaradi česar bodo postali zvesti izvrševalci naših ukazov, ker se bodo bali razkritij in zaradi naravne potrebe vsakega človeka, ki se je povzpel na odgovoren položaj, da zadrži ugodnosti, koristi in dostojanstvo, povezano s položajem predsednika.« Uporaba besede »Panama« je povezana z raznimi škandali, ki so se pojavili v francoskih političnih krogih v zvezi s prvotnimi načrti za gradnjo panamskega prekopa. Če bi bili Protokoli zapisani v poznejšem obdobju, bi morda omenjali »Marconijeve brezžične« škandale v Angliji – toda če bolje premislimo, tega ne bi naredili, ker so bili vpleteni nekateri možje nejudovskega porekla. Herzl, veliki judovski sionistični voditelj, uporablja izraz v knjigi Judovska država. Ko govori o upravljanju palestinskih poslov, pravi, da »bodo Judi poskrbeli, da ta podvig ne bo postal Panama, ampak Suez«. Pojav istega izraza pri Herzlu in v Protokolih je pomembna podrobnost. Ob drugi priložnosti bomo navedli še neki drug pomen. Bralstvu pa mora biti jasno, da nobeno pisanje za javnost danes ne bi omenjalo Paname v zvezi s preteklostjo določene osebe. Ljudje ne bi razumeli takšne omembe. Dobri publicisti morajo zaradi takšne prakse, ki izbranim možem narekuje njihovo delovanje, objavljati zgolj resnico o kandidatih za opravljanje javne funkcije. Ni dovolj, če o kandidatu napišejo, da je »začel kot reven fantič« ter nato postal »uspešen«. Kako je »uspel«? Kako pojasniti povečanje njegovega premoženja? Včasih se razlaga skriva globoko v družinskem življenju. Možakar je morda pomagal nekomu iz stiske, tako da se je poročil z določeno žensko ter za to uslugo dobil lepo vsoto denarja. Za nekoga drugega se lahko navede, da se je zapletel v preveč prijateljsko razmerje s soprogo nekoga drugega, iz zadrege pa se je izmotal zaradi premetene diplomacije vplivnih prijateljev, do katerih je potem čutil določeno obveznost. Zanimivo je, da vsaj kar zadeva ameriške razmere, prevladujejo afere z ženskami. Na višjih položajih ameriške administracije se to dogaja pogosteje od česarkoli drugega, tudi pogosteje od denarnih zadev. V evropskih državah, kjer moški, ki se zunaj svojega zakona zaplete z žensko, ni tako hudo ožigosan kot v ZDA, pa so pri nadzorovanjih nekaterih mož odkrili drugačne vrste »preteklosti«. Cela zadeva je izjemno nevšečna, toda resnica mora opraviti svoje delo s kirurško natančnostjo. Pri preučevanju tako ključnega srečanja kot je bila mirovna konferenca in ko izbrskamo može, ki so bili pod največjim vplivom Judov ter preučimo njihovo preteklost, skoraj ni več nikakršne težave najti natančen trenutek, ko so prešli v tisto usodno stanje, ki jih ni niti malo oviralo pri doseganju javnih časti, postali pa so služabniki sile, ki je javnost ni videla. Težko razumljivo predstavo velikih voditeljev anglosaksonskih ras, spektakel, ki ga vidi opazovalec, voditeljev, ki so tesno obdani s knezi semitske rase in jim le-ti neprestano svetujejo, je možno razumeti samo ob poznavanju »preteklosti« tistih voditeljev ter besed v Protokolih: »Upravljali bomo z volitvami predsednikov, katerih preteklost vsebuje določene neodkrite mračne afere.« In kjer je očitna prevlada judovskih uradnikov, lahko zanesljivo sklepamo, da so varuhi skrivnosti skoraj v celoti predstavniki te rase. Ko se pojavi potreba, je morda v interesu javnosti, da ljudje, ki poznajo dejstva, le-ta objavijo – a ne zato, da bi uničili ugled določene osebe, ampak da bi za vse večne čase obsodili najstrahopetnejše ravnanje. Judovski publicisti nas prepričujejo, da Judi ne glasujejo kot skupina. Pravijo nam, da si s tem ne pridobijo političnega vpliva. Še več: pravijo nam, da so med seboj tako razdeljeni, da se jih ne da voditi v določeno smer. Morda je res, da se v judovski skupnosti pojavi manjšinsko in večinsko mnenje, kadar je treba glasovati za kaj – manjšina bo običajno zelo majhna. Toda ko je treba glasovati proti čemu, je judovska skupnost vedno enotna. To so dejstva, ki jih potrdi lahko vsak izkušen politik. Vsak jih lahko sam preizkusi na sebi, tako da objavi, da si ne bo dovolil, da bi z njim upravljali Judi ali kdorkoli drug. Naj le poskusi omeniti Jude na tak način in o judovski solidarnosti mu ne bo treba več le brati – občutil jo bo na sebi. Judovska solidarnost z glasovanjem ne more doseči vsega, kar želi; judovska politična moč ni v številu njihovih glasov, ampak da potegnejo za rokav, recimo, sedem mož na vladnih položajih. Judi, politična manjšina kar zadeva število glasov, so bili v zadnjih petih letih dejansko politična večina kar zadeva njihov vpliv. Judi so nam vladali. Hvalijo se, da so nam vladali. Znaki njihove vladavine so prisotni vsepovsod. V politiki in v tisku lahko vsak opazi strah pred Judi. Zaradi tega strahu se o Judih nikjer ne razpravlja tako kot se na primer o Armencih, Nemcih, Rusih ali Hindujcih. Ta strah ne more biti drugega kot posledica poznavanja njihove moči ter njene brezobzirne uporabe. Morda je res, kot trdijo mnogi judovski pisci, da je protisemitizem zgolj paničen strah. Je grožnja pred neznanim. Skrivnostno prikazovanje domnevno revnih ljudi, ki so bogatejši od vseh, zelo majhne manjšine, ki je močnejša od vseh – to ustvarja strahove v človeški zavesti. Značilno je, da se ljudje, ki si domišljajo, da najbolj predstavljajo Jude, povsem strinjajo, da strah mora obstojati. Želijo si, da je prisoten. Da je vedno navzoč, občutljivo uravnotežen, toda nevsiljiv. Toda ko je ravnovesje ogroženo, se takoj pojavi njihova grobost. Takrat se pojavi grožnja v upanju, da se bo zaradi nje obnovil strah. Če grožnja ne uspe, se zasliši stokanje o protisemitizmu. Kako nenavadno je, da Judi ne spregledajo, da je najhujša oblika protisemitizma prav ta strah, ki ga povzročajo med svojimi sosedi. Ta strah je »semitofobija« v svoji najhujši obliki. Vzbujanje strahu – česa se normalen človek najbolj boji, in le kaj je najbolj všeč manjvredni rasi? Ljudem se dela veliko uslugo, če se uspejo znebiti tega strahu. Judovski pisci napadajo prav takšne težnje. Temu pravijo protisemitizem. To sploh ni protisemitizem, ampak edina možna pot za preprečevanje le-tega. Proces sestavlja več stopenj. Treba je prikazati obseg judovske moči. Seveda Judi temu močno ugovarjajo, čeprav ne predložijo trdnih protidokazov. Nato je treba razložiti obstoj te moči. Lahko jo razložimo samo z judovsko voljo po moči ali z izdelanim programom za njeno doseganje. Ko razložimo metodo, je pol škode že odpravljene. Jud ni nadčlovek. Je bister, delaven, njegova materialistična filozofija mu daje proste roke, da dela veliko reči, od katerih njegov sosed raje dvigne roke; toda če imata enako izhodišče, Jud ni nikakršen nadčlovek. Jenki mu bo kadarkoli enakovreden, toda Jenkiju je prirojeno upoštevanje pravil igre. Če ljudje vedo, od kod Judu njegova moč – če izvedo na primer, kako si je prisvojil nadzor nad politiko kot mu je to uspelo v ZDA, bo zaradi načina njegovega delovanja vsa njegova moč izgubila lesk; izkazalo se bo, da gre za precej umazano stvar. Ta niz člankov namerava metodično opisati omenjene stopnje. Verjamemo, da bo celoten prikaz med razumnimi ljudmi, tako Judi kot nejudi, opravičil naša prizadevanja. V pričujočem članku smo navedli pomemben vir moči, omenjen v Protokolih. Ali je vredno upoštevati metodo, zapisano v Protokolih, je povsem odvisno od tega, če jo je možno zaslediti med današnjimi dogajanji. Je možno. Ujemanje je popolno. Za Juda bi bilo seveda dobro, če ga ne bi izsledili ne v zapisanem programu ne v dejanskem dogajanju. Toda on je tam in zato je povsem nelogično, da za to krivi kogarkoli drugega kot zgolj sebe. Seveda gre za slabo obrambo pred dejstvom, če na veliko kritiziraš tistega, ki tako dejstvo obelodani. Strinjali smo se, da so Judi pametni, vendar niso tako pametni, da bi lahko prikrili svoje delovanje. V njih je določen element šibkosti, ki na koncu razkrije celotno zadevo. In tudi razkritje ne bi kaj dosti pomenilo, če razkrite stvari ne bi bile napačne. Judi nikoli niso dosegli takšne uspešnosti, da je svet ne bi mogel preveriti. Svet se je zdaj lotil obsežne taktike preverjanja; in če so med Judi še vedno preroki, bi svoje ljudstvo morali popeljati po drugačni poti. Dokaz in sad kakršnega koli objavljanja svetovnega programa je odstranitev strahu pri ljudstvih, med katerimi živijo Judi. VSEJUDOVSKI PEČAT NA »RDEČI RUSIJI« »V svetu popolnoma organizirane ozemeljske suverenosti ima Jud samo dve možni pribežalošči: ali mora porušiti stebre celotnega sistema držav, ali pa si mora ustvariti lastno ozemeljsko suverenost… V Vzhodni Evropi se boljševizem in sionizem razraščata eden ob drugem… Ne zato, ker bi bil Jud pristaš pozitivne strani radikalne filozofije, ne zato, ker bi si z nejudi želel deliti njihov nacionalizem ali njihovo demokracijo, ampak zato, ker mu noben obstoječi nejudovski sistem ni pogodu.« Zdaj bomo malce prekinili komentiranje Protokolov, da bi lahko enkrat za vselej razčistili z nekaterimi zmotami, namenjenimi za nejudovsko rabo. Da bi ugotovili, kaj mislijo judovski voditelji v ZDA ali katerikoli drugi državi, ne berite, kako nagovarjajo nejude, ampak se osredotočite na besede, ki jih govorijo lastnemu ljudstvu. V zadevah kot so: ali Jud misli, da mu je usojeno zavladati svetu; ali misli, da pripada ljudstvu in rasi, ki je drugačna od vseh drugih ras sveta; ali misli, da je svet nejudov področje, ki ga je upravičen izkoriščati z uporabo nižjih moralnih načel kot je to dovoljeno med njegovim lastnim ljudstvom; ali pozna in se strinja z načeli v Protokolih – glede takih in podobnih reči je možno najti edino varno vodilo v besedah, ki jih judovski voditelji namenjajo Judom, ne nejudom. Judovska imena, ki se najpogosteje pojavljajo v tisku, nikakor ne predstavljajo glavnih predstavnikov judovstva, ampak le nekaj izbrancev iz oddelka za propagando med nejudovskim prebivalstvom. Takšna propaganda je včasih v obliki darov za krščanske dobrodelne organizacije, včasih v obliki »liberalnih« mnenj o verskih, socialnih in političnih vprašanjih. V kakršnikoli obliki že se pojavi, ste lahko prepričani, da dejanske aktivnosti judovske hierarhije potekajo prikrito s tistim, kar nejudom ponudijo v odobritev. V našem nizu člankov nikoli ne ponujamo trditev brez doslednih in popolnih dokazov, brez potrditev in sodelovanja v izjavah judovskih voditeljev. Zato je zelo nenavadno, da se množijo judovski napadi na naše članke; napadajo tisto, za kar se sami zavzemajo, in njihov edini razlog za napade mora biti njihovo prepričanje, da naša raziskava ni bila sposobna prodreti do stvari, ki jih skrivajo pred svetom. Najbolj vztrajno so zanikali trditev, da je boljševizem tako v Rusiji kot v ZDA judovskega porekla. V teh zanikanjih morda vidimo enega najbolj predrznih primerov dvojne namere, omenjene zgoraj. Zanikanje judovskega značaja v boljševizmu je namenjeno nejudom; toda v zaupnem in tajnem sporazumevanju med Judi ali zakopana v jidišu ali skrivnostno prikrita v judovskem nacionalnem časopisju najdemo ponosna zagotovila – njihovemu lastnemu ljudstvu! –, da je boljševizem judovski. Judovska propaganda se lahko oprime samo dveh slamic v grozoviti zgodbi o umorih, nemoralnosti, ropanjih, prisiljenem stradanju in ostudni humanosti, zaradi česar je nemogoče opisati sedanji položaj v Rusiji, ki je vse drugo, samo ne razumljiv. Ena od teh dveh slamic je, da Kerenski, človek, ki je omilil prodor boljševizma, ni Jud. Eden od najtrdnejših pokazateljev, da je boljševizem judovski, je njihov tisk, ki tako vneto poudarja nejudovsko pripadnost najmanj dveh znanih revolucionarjev. Morda je kruto, če zanikajo dva med stotinami drugih, ampak kar govorijo, še ne more spremeniti nacionalnosti Kerenskega. Piše se Adler. Njegov oče je bil Jud, njegova mati je bila Judinja. Adler, njegov oče, je umrl, mati se je nato poročila z Rusom Kerenskim in otrok je prevzel njegov priimek. Med radikalci, ki so ga zaposlili kot odvetnika, med silami, ki so ga postavile v ospredje, da je zabil prvi žebelj v ruski križ, med vojaki, ki so se bojevali ob njegovi strani, njegov židovski značaj in njegovo poreklo nikoli nista bila vprašljiva. »Ampak tu je še Lenin,« pravijo naši judovski pisci, »Lenin kot glava vsega, njegov um, in Lenin je vendarle nejud! Pa smo vas ujeli – Lenin ni Jud!« Morda res ni Jud, toda zakaj njegovi otroci govorijo jidiš? Zakaj se njegove izjave pojavljajo v jidišu? Zakaj je ukinil krščansko nedeljo in z zakonom vpeljal judovsko soboto, sabat? Morda se to da razložiti z njegovo poroko z Judinjo. Dejstvo je, da se je poročil z Judinjo. Toda možna je tudi druga razlaga, da je namreč on sam Jud. Zagotovo ni ruski plemič, čeprav je sam vedno trdil, da je. Dosedanje trditve o njegovem poreklu so bile laž. Trditev, da je nejud, je morda tudi neosnovana. O nacionalnosti Trockega nikoli ni bilo dvoma – Trocki je Jud. Njegov priimek je Braunstein. Pred kratkim so nejudom povedali, da je Trocki dejal, da v verskem pogledu ni spadal nikamor. Morda to drži. Kljub temu spada nekam – zakaj bi ruske krščanske cerkve sicer spreminjali v hleve, klavnice in plesne dvorane, medtem ko judovske sinagoge ostajajo nedotaknjene? In zakaj morajo krščanski duhovniki graditi ceste, medtem ko judovski rabini smejo obdržati ugodnosti svojega verskega stanu? Trocki v verskem pogledu morda ne pomeni dosti, vendar je kljub temu Jud. Ne gre le za vztrajanje nejudov, da se ga mora obravnavati kot Juda, čeprav ne glede na njegovo veroizpoved. V prihodnji razpravi »religija ali rasa« bomo pokazali, da je Trocki ne glede na svojo versko pripadnost Jud ter da vse judovske avtoritete v njem vidijo Juda. Tu se moramo opravičiti zaradi ponavljanja dobro znanih dejstev. Žal se mnogi ljudje še danes ne zavedajo resničnega pomena boljševizma, tako da bomo kljub tveganju, da se bodo nekateri malce dolgočasili, navedli nekaj najbolj vpadljivih dejstev. Naš namen seveda ni zgolj razlaga Rusije, ampak osvetlitev razmer v ZDA. Boljševistična vlada na oblasti proti koncu letošnjega poletja, ko so določenim avtoritetam uspeli pretihotapiti zadnje poročilo, kaže na izrazito judovsko prevlado. Od začetka se je le malo spremenila. Na le nekaj rečeh bomo pokazali celotne razmere. Ni treba domnevati, da so nejudovski člani vlade Rusi. Le redki Rusi danes lahko kakorkoli vplivajo na dogajanje v lastni domovini. Tako imenovana »diktatura proletariata«, v kateri proletariat nima kaj govoriti, je ruska samo v smislu, da obstoja v Rusiji; ni ruska, ker bi izvirala ali vključevala rusko ljudstvo. Gre za mednaroden program Protokolov, ki bi ga lahko predstavljala manjšina v katerikoli državi in ki ima svojo generalko v Rusiji. V spodnji preglednici je razviden judovski nadzor v Rusiji: Število članov – Število Judov med članstvom – Odstotek Judov med članstvom Sovjet ljudskih komisarjev: 22 – 17 – 77,2 % Vojni komisariat: 43 – 33 – 76,7 % Komisariat za zunanje zadeve: 16 – 13 – 81,2 % Finančni komisariat: 30 – 24 – 80,0 % Pravosodni komisariat: 21 – 20 – 95,2 % Komisariat javne vzgoje: 53 – 42 – 79,2 % Komisariat za socialno pomoč: 6 – 6 – 100 % Komisariat za delo: 8 – 7 – 87,5 % Delegati boljševističnega Rdečega križa v Berlinu, na Dunaju, v Varšavi, Bukarešti, Kopenhagnu: 8 – 8 -100 % Komisarji v provincah: 23 – 21 – 91,3 % Novinarji: 41 – 41 – 100 % tevilke so zelo zgovorne. Bralstvo bo opazilo visok odstotek Judov – nikoli nižji od 76 % – v prav vseh ustanovah. Zelo čudno, da je še najmanjši odstotek Judov v vojnem komisariatu. V odborih, ki najtesneje delajo z večino ljudi ter v odborih za obrambo in propagando, so Judi zavzeli praktično vse položaje. Spomnite se, kaj Protokoli pravijo o nadzorovanju tiska; spomnite se, kaj je baron Montefiore dejal o tem ter poglejte vladino novinarsko sestavo. V tem odboru je 41 ljudi in vsi so Judi. Boljševistično propagando so zaupali izključno judovskim peresom. In potem tako imenovani delegati »Rdečega križa«, ki so samo delegati rdeče revolucije v omenjenih mestih – od osmerice je osem Judov! Komisariat socialne pomoči, od čigar besede je odvisno življenje in udobje na desetine tisočev ljudi – v tem odboru je šest članov in vsi so Judi. In podobno stanje opažamo v celotnem spisku. Med 53 člani Komisariata javne vzgoje je 11 nejudov, vendar ni podatka, za kakšne nejude gre. Morda so nejudi po vzoru Lenina, čigar otroci govorijo jidiš kot svoj materin jezik. Kakršnikoli že so, na njihovo ravnanje pada senca zaradi dejstva, da so boljševiki takoj prevzeli vse hebrejske šole ter jih pustili delovati kot prej, dodatno pa so predpisali starodavni hebrejski jezik kot učni predmet v njih. Starodavni hebrejski jezik je nosilec globljih skrivnosti v svetovnem programu. In za nejudovske ruske otroke? »Poučili jih bomo o spolnosti,« so dejali prijazni judovski učitelji. »Iz njihovih možganov bomo počistili pajčevino. Soznati morajo resnico o stvareh!« Posledice so preveč obžalovanja vredne, da bi jih omenjali. A vendarle lahko rečemo: nedvomno je umrlo veliko nedolžnih Judov, ko se je Madžarska izkopala iz rdečega boljševizma Béle Kuna. Judi lahko govorijo o »belem terorju«, ki je sledil njihovemu spodletelemu poskusu ruske tragedije na Madžarskem. Vendar obstoja kopica dokazov, da nobena reč ni vplivala tako močno na prelivanje krvi med »belim terorjem« kot ogorčenje staršev, katerih otroke so na silo vlekli skozi močvare umazanije v kratkem obdobju, ko so judovski boljševiki nadzorovali šole. Ameriški Judi neradi slišijo to. Njihovo nestrinjanje bi jim bilo v veliko čast, če le ne bi takoj začeli braniti ravnanja ljudi, ki so počeli take reči. Dovolj dobro je znano, da neomadeževanost krščanstva med ortodoksnimi Judi moškega spola ni tako zelo cenjena kot neomadeževanost njihovega lastnega ljudstva, toda bilo bi prijetno, če bi lahko bili prepričani, da vsi obsojajo izobraževanje, kakršno so izvajali v Rusiji in na Madžarskem. Toda ker je večina vplivov, ki danes v Ameriki uničujejo mladino, v rokah Judov, in kot odkrito ugotavljajo Protokoli, da je ena od smernic tudi »kvarjenje nejudovske mladine«, takšen položaj zahteva več kot le užaljenost ter jezno zanikanje, kadarkoli se sklicujemo na ta dejstva. Ne gre za nasprotovanje tako imenovanemu ekonomskemu poskusu v Rusiji; ne gre za prevare, za žalostno zavajanje ljudi. Ne. Gre za umazano nemoralnost, polteno umazanost vsega; in za ločnico, ki jo nemorala in nečednost naredita med Judi in nejudi. Ne bomo se ukvarjali z grozovito krutostjo; navedli bomo le razlago, ki se je pojavila v judovskem časopisju, da se »Jud v Rusiji morda nezavedno maščuje za stoletja preganjanja«. »Toda kako naj vemo, da je vse to res?« se bo vprašal marsikateri bralec. Če vemo, da govorimo o Rusiji, tega nikakor ne počnemo, ker bi hoteli podpirati tamkajšnje razmere, ampak zato, da opozorimo na mednarodni značaj ljudi, ki so odgovorni za nastale razmere ter da ugotovimo njihovo poreklo zaradi zaščite ZDA, potem moramo poiskati dokaze. Seveda poznamo dokaze, ki jih je razkril Senat ZDA in so bili objavljeni v poročilu Pravosodnega odbora. S tem nočemo izgubljati časa, ker v teh člankih raje uporabljamo judovska kot pa nejudovska pričevanja. Vzeli pa si bomo dovolj časa za premislek, da bomo pokazali naravo pričanja naše lastne vlade. Pričal je dr. George A. Simons, duhovnik, zadolžen za ameriško kongregacijo v Petrogradu v času, ko je izbruhnilo boljševistično nasilje. Navajamo dele njegovega pričevanja: »Stotine agitatorjev je sledilo Trockemu in Bronsteinu. Prihajali so iz vzhodnega dela New Yorka… Mnogi med nami smo se čudili zaradi nenavadne prisotnosti jidiša od vsega začetka. Kmalu smo ugotovili, da je v tako imenovanem boljševističnem gibanju več kot polovica agitatorjev Judov.« Senator Nelson: »Hebrejci?« Dr. Simons: »Bili so Hebrejci, odpadniški Judi. Nič nočem reči proti Judom kot takim. Ne simpatiziram s protisemitskim gibanjem, nikoli nisem bil njegov pristaš in ne pričakujem, da bom kdajkoli postal… Kljub temu sem trdno prepričan, da so v zadevo vpleteni Judi in da je eno od njihovih središč v vzhodnem delu New Yorka.« Senator Nelson: »Trocki je tisto poletje prispel iz New Yorka, kajne?« Dr. Simons: »Res je.« Dr. Simons je pozneje dejal: »Decembra 1918 je bilo pod predsedovanjem moža po imenu Apfelbaum… od skupno 388 članov le 16 pravih Rusov, vsi ostali pa so bili Judi, razen morda enega, ki je črnec iz Amerike in za sebe pravi, da je profesor Gordon… in 265 članov vlade te severne skupnosti s sedežem v starem inštitutu Smolni je prispelo iz vzhodnega dela New Yorka – 265 članov! Naj omenim, da ko so boljševiki prevzeli oblast, so takoj začeli prevladovati judovski oglasi, veliki plakati, vse v jidišu. Bilo je zelo očitno, da naj bi ta jezik postal eden od velikih jezikov v Rusiji, čemur pa pravi Rusi niso bili posebej naklonjeni.« William Chapin Huntington, trgovinski odposlanec na veleposlaništvu ZDA v Petrogradu, je izjavil: »Rekel bi, da je med voditelji gibanja približno dve tretjini ruskih Judov… Boljševiki so internacionalisti, ruski nacionalni ideali jih ne zanimajo.« William W. Welch, uslužbenec National City Bank, New York, je povedal: »V Rusiji je dobro znano, da je med voditelji boljševikov tri četrtine Judov. Nekaj, ne veliko, res le nekaj je bilo pravih Rusov; in ko pravim pravi Rus, mislim na ljudi, rojene v Rusiji, ne na ruske Jude.« Roger E. Simmons, trgovinski komisar, povezan z ameriškim Ministrstvom za trgovino, je prav tako pričal o tem. Pomembna priča, ki ji je odbor dovolil, da ostane anonimna, je potrdila takšne razmere v Rusiji. Britanska Bela knjiga (The British White Book, Russia, No. 1) – »Zbir poročil o boljševizmu v Rusiji, predstavljen Parlamentu po ukazu njegovega veličanstva, april 1919« vsebuje množico enakih poročil iz raznih virov, samih očividcev. V ugledni reviji Asia, februar-marec 1920, je članek, ki poleg ostalih pomembnih vsebuje tudi tele trditve (v nagnjeni pisavi so naše opombe): »Na čelu vseh boljševističnih ustanov so Judi. Pomočnik komisarja za osnovno izobrazbo, Grünberg, le za silo govori po rusko. Judi so uspešni povsod in dosežejo svoj namen. Znajo ukazovati in dosežejo popolno nadrejenost. So pa ponosni in zaničevalni do vsakogar, zaradi česar so ljudje zelo razburjeni. Med Judi trenutno vlada velika verska gorečnost. Prepričani so, da je napočil čas prevlade, ki jim jo na tem svetu obljublja njihov bog. Judovstvo so povezali s svetovno revolucijo. V širjenju revolucije vidijo izpolnitev zapisa: 'Čeprav bom naredil konec vseh držav, v katerih ste razkropljeni, pa vendar vas ne bom pokončal'.« V judovskem mnenju o boljševizmu je bilo zaznati nenavadno kolebanje. Najprej so ga vzhičeno pozdravljali. V zgodnjih dneh novega režima ni bilo prav nikakršnega prikrivanja, kar zadeva udeležbo Judov v njem. Na javnih zborovanjih, v intervjujih, v posebnih člankih so se pojavljali zelo koristni elementi resnice. Ni bilo opaziti prikrivanja imen. Ko je svet začel spoznavati grozovitost dogajanja, je judovsko mnenje za trenutek potihnilo. Tu in tam se je pojavilo krčevito zanikanje. Nato je sledil nov izbruh poveličevanja. Poveličevanje se nadaljuje znotraj samega judovstva, toda na strani nejudov se pojavlja zelo žalosten izraz »preganjanje«. Dočakali smo dan, ko obtoževanje boljševizma pomeni »preganjanje Judov«. V reviji American Hebrew je bil 10. septembra 1920 objavljen članek, v katerem avtor ne le da priznava in razlaga vlogo Juda v trenutnih prevratih in nemirih, ampak jo tudi zagovarja – zagovarja jo s pridigo na gori. Pisec pravi, da »je Jud izdelal organiziran kapitalizem z njegovim delujočim posrednikom, bančnim sistemom.« Resnično razveseljivo priznanje, če se spomnimo množice judovskih zanikanj tega ekonomskega dejstva. »Eden od izjemnih pojavov tega izjemnega obdobja je nasprotovanje Juda Frankensteinu, ki ga je ustvaril njegov lastni um in sestavila njegova lastna roka…« Če je to res, zakaj judovski »organiziran kapital s svojim delujočim posrednikom, bančnim sistemom« podpira nasprotovanje? »Ta dosežek (mišljen je prevrat v Rusiji), ki mu je namenjeno, da bo v zgodovini veljal kot dogodek, ki je zasenčil svetovno vojno, je bil v glavnem rezultat judovskega razmišljanja, judovskega nezadovoljstva, judovskega prizadevanja za obnovo. Hiter pojav ruske revolucije iz rušilne stopnje v obdobje izgradnje je odločen odraz genialne iznajdljivosti judovskega nezadovoljstva.« (Seveda potrebujemo dokaz, da se je pojavilo obdobje izgradnje. Tu gre morda za navadno propagando. Protokoli predvidevajo program obnove. Do tega v našem nizu člankov še nismo prišli, je pa jasno naveden v Protokolih – uničiti nejudovsko družbo, nato pa jo obnoviti v skladu z »našimi« načrti.). Preberite pozorno: »Kar sta judovski idealizem in judovsko nezadovoljstvo tako učinkovito pomagala doseči v Rusiji, nameravajo iste zgodovinske kakovosti judovskega duha in srca DOSEČI TUDI V DRUGIH DRŽAVAH.« Preberite še enkrat: »Kar sta judovski idealizem in judovsko nezadovoljstvo tako učinkovito pomagala doseči v Rusiji!« Le kaj je bilo to? In kaj pomeni »tako učinkovito pomagala«? In zakaj sta »judovski idealizem« ter »judovsko nezadovoljstvo« vedno povezana? Če preberete Protokole, vsa zadeva postane povsem jasna. Judovski idealizem pomeni uničenje nejudovske družbe ter vzpon judovske. Ali se v Rusiji ni zgodilo prav to? Na stenah proglasi v jidišu, v šolah učenje starodavne hebrejščine, namesto nedelje praznična sobota, spoštovani rabini, duhovniki pa gradijo ceste! To je bil učinkovit prispevek v obliki umorov, posilstev, tatvin in stradanja. Omenjeni avtor je bolj odkritosrčen, kot se zaveda. Tako povezana idealizem in nezadovoljstvo imenuje »zgodovinske kakovosti judovskega duha in srca« THE DEARBORN INDEPENDENT mu je hvaležen za potrditev nečesa, o čemer se je govorilo že precej časa. Ampak to še ni vse. »Iste zgodovinske kakovosti judovskega duha«, ki so »tako učinkovito pomagale doseči v Rusiji« še vedno trajajoče rdeče nasilje, nameravajo po besedah tega avtorja doseči iste reči tudi v drugih državah. To pove s toliko besedami – …»nameravajo doseči tudi v drugih državah«. Ampak to smo vedeli. Edina razlika je, da ko so nejudi to dejali, so smatrali to za najhujšo zlorabo. Zdaj pa o tem govori projudovski pisec v vodilni judovski publikaciji. In to pove apologetsko – poglejte tole: »Bilo je povsem razumljivo, da …bo nezadovoljstvo v drugih delih sveta našlo svoj izraz v pretiranem poudarjanju stvari in pretiravanju glede namer.« Katero nezadovoljstvo? Judovsko, seveda. Nezadovoljstvo s čim? Z vsemi oblikami nejudovske vladavine. In kako se je to odrazilo? V »pretiranem poudarjanju stvari in pretiravanju glede namer«. O katerih stvareh in namerah govori? O prenosu boljševistične revolucije v ZDA. Glede njihovih namer niso pretiravali – natančno so jih navedli. Preprosto so si izbrali napačno državo, to je vse. V tej državi so zdaj ruski boljševiki. Krošnjarijo po ulicah New Yorka z zlatimi cigaretnicami, ki so jih ukradli ruskim družinam, z družinskim nakitom, s poročnimi in rojstnodnevnimi prstani, ki so jih izmaknili ruskim ženskam. Boljševizem ni prišel dlje kot do zastavljalnice in skrivanja ukradenega blaga. Ko se bodo pojavili dokazi o trgovanju z ukradeno lastnino, se bodo nekateri ljudje kmalu morali začeti skrivati. Zelo veliko časa bo moralo preteči, preden bo Amerika sprejemala ukaze v jidišu ali ko bodo ameriške ženske dajale svoj nakit »izbrani rasi«. Seveda gre le za najnovejše potrdilo dogajanja, katero nam je prišlo v roke. Pomembno je zaradi priznanja, da »judovsko nezadovoljstvo namerava pokazati tudi v drugih državah«, kar je »tako učinkovito pomagalo doseči v Rusiji«. Kljub takšni povezavi med ameriškim Hebrejcem, ruskim boljševizmom in Protokoli imamo še vedno predrzne judovske publiciste, ki trdijo, da lahko samo norci najdejo povezavo. Samo slepci je ne bodo videli. A gre le za manj pomembno povezavo. Ta niz člankov se ne bo ustavil na nečem tako naključnem kot je judovsko novoletno opravičilo za boljševizem; objavljeno je bilo v velikem hebrejskem tedniku ZDA. JUDOVSKA PODPORA BOLJŠEVIZMU »Zaradi ekonomskega kaosa so nezadovoljni Judi organizirali kapitalizem z njegovim najučinkovitejšim instrumentom, bančnim sistemom… Ta dosežek (mišljena je boljševistična revolucija v Rusiji, op. avtorja), ki mu je namenjeno, da bo v zgodovini veljal kot dogodek, ki je zasenčil svetovno vojno, je bil v glavnem rezultat judovskega razmišljanja, judovskega nezadovoljstva, judovskega prizadevanja za obnovo… Kar sta judovski idealizem in judovsko nezadovoljstvo tako učinkovito pomagala doseči v Rusiji, nameravajo iste zgodovinske lastnosti judovskega duha in srca doseči tudi v drugih državah… Naj Amerika tako kot carska Rusija Jude zasuje z grenkimi in neutemeljenimi očitki, da so uničevalci ter jih tako spremeni v neutolažljive sovražnike? Ali pa naj izkoristi judovsko genialnost, tako kot zna izkoristiti genialnost vsake druge rase? To je vprašanje, na katerega mora odgovoriti ameriško ljudstvo.« Povzeto po članku v reviji The American Hebrew, 10. septembra 1920 Ameriško ljudstvo bo odgovorilo na to vprašanje, in odgovor bo zavrnil razdiralno genialnost nezadovoljnih Judov. Zelo dobro je znano, da isto, »kar sta judovski idealizem in judovsko nezadovoljstvo tako učinkovito pomagala doseči v Rusiji«, nameravajo doseči tudi v ZDA. Zakaj pisec v reviji The American Hebrew namesto »v drugih državah« ni zapisal kar »v ZDA«? »Judovski idealizem in judovsko nezadovoljstvo« nista naperjena proti kapitalu. Kapital je na spisku njihovih služabnikov. Judi nasprotujejo edino nejudovskemu vladanju, in edini »kapital«, ki ga napadajo, je nejudovski. Lord Eustace Percy, ki ima, če lahko sodimo po celovitih in cenjenih navedbah njegovih izjav v judovskem tisku, somišljenike med judovskimi misleci, razčisti glede prve točke. Ko razmišlja o judovskih nagnjenjih k revolucionarnim gibanjem, pravi takole: »Zdi se, da v Vzhodni Evropi sionizem in boljševizem pogosto uspevata eden ob drugem, enako kot je judovski vpliv oblikoval republikansko in socialistično idejo skozi celo 19. stoletje vse tja do revolucije Mladih Turkov pred komaj desetimi leti – ne zato, ker bi bilo Judu mar za pozitivno plat radikalne filozofije, ne zato, ker bi želel biti soudeleženec v nacionalizmu ali demokraciji nejudov, ampak zato, ker mu prav noben nejudovski sistem vladanja ni pogodu.« Njegova analiza je povsem točna. V Rusiji so opravičilo našli v carju; v Nemčiji v cesarju; v Angliji v irskem vprašanju; v številnih južnoameriških revolucijah, kjer so Judi vedno vodili zadeve, ni bilo treba iskati posebnega razloga; v ZDA v »kapitalističnem razredu«; vedno in povsod pa gre, kot priznavajo njihovi lastni govorci, za odpor do kakršne koli oblike nejudovske vladavine. Jud verjame, da je svet po pravici njegov; hoče pobrati, kar mu pripada, in najhitrejša pot za dosego tega je porušenje reda z revolucijo – uničenje, ki se ga da doseči z dolgo in zvito kampanjo ohlapnih in razdiralnih idej. Kar zadeva drugo zadevo, jo vsak bralec lahko preveri na osnovi lastnih izkušenj. Spomni naj se kapitalistov, ki jih je ameriški tisk pod nadzorom Judov javno zasmehoval – in kdo so bili ti kapitalisti? Čigave karikature z oznako dolarja ste videli v Hearstovih časopisih? So bili narisani Seligman, Kahn, Warburg, Schiff, Kuhn, Loeb and Company, ali so bili kakšni drugi? Ne, zgoraj omenjeni so judovski bankirji. Njih nikoli ne napadajo. Iz časnikov so vam postala najbolj znana imena nejudovskih industrialcev in vodilnih bankirjev – izključno nejudovskih voditeljev –, glavna med njimi Morgan in Rockefeller. Dobro je znano dejstvo, da v obdobju francoske komune, ko so premožni možje utrpeli hude izgube, judovski Rotschildi niso izgubili niti centa. Prav tako je dejstvo, ki ga lahko preveri vsak navaden človek, da so povezave med judovskimi finančniki in nevarnejšimi revolucionarnimi elementi v ZDA takšne, da je zelo malo verjetno, da bi prvo omenjeni utrpeli kakšne izgube ob kateremkoli dogodku. Pod krinko sedanje zmede v Rusiji judovski finančniki izkoriščajo stisko ljudi, da bi si pridobili nadzor nad vsemi strateško pomembnimi naravnimi viri in javno lastnino. Za to uporabljajo načine, o katerih so popolnoma prepričani, da jih bodo legalizirala judovska sodišča, ko bo sedanji boljševistični režim razglasil, da je nastopil čas »prikrojenega komunizma«. Svet še ni videl dokončnega boljševizma. Podobno kot svetovno vojno se tudi boljševizma ne da razlagati, dokler ne bo postalo jasno, kdo je z njim največ pridobil, trenutno pa zbiranje dobičkov poteka s polno paro. Sovražnik je nejudovski kapital, prav noben drug. In »vse bogastvo sveta je v naših rokah« je neizgovorjeno geslo vseh judovskih izbruhov v današnjem svetu. Navedba na začetku tega članka predstavlja stališče, ki so ga Judi zdaj pripravljeni zavzeti v zvezi z rusko revolucijo. Vedno so jih krivili, da so odgovorni za minule dogodke v tej nesrečni državi, in njihovi predstavniki so spočetka to zanikali. Zanikanja so bila polna ogorčenja in ponavadi jih je spremljalo značilno tarnanje, da gre za »preganjanje«. Toda dejstva so bila tako prepričljiva, izidi vladnih poizvedb pa tako zgovorni, da so končno opustili zanikanja. Nekaj časa so z neznansko propagando o Judih na Poljskem poskušali odvrniti pozornost z Rusije. Mnogi znaki kažejo na to, da so silno poljsko propagando zagnali kot »krinko« za velikansko priseljevanje Judov v ZDA. Morda nekateri naši bralci ne vedo, da se neskončen tok najbolj nezaželenih priseljencev vsak dan zliva v ZDA, na desetine tisoče istih ljudi, katerih prisotnost je predstavljala težavo in grožnjo evropskim vladam. Kakorkoli že, poljska propaganda in priseljevanje potekata gladko, judovski krog v Washingtonu pa zagotavlja vladi ZDA, da je ob Potomacu vse mirno (mirno je kot si želi judovski krog), toda rusko dejstvo vztrajno zahteva pojasnilo. In tule je pojasnilo: Pravijo nam, da so Judi ustvarili kapitalizem. Toda kapitalizem se je izkazal za neposlušnega. Zato bodo judovski ustvarjalci zdaj uničili svojo stvaritev. To so že naredili v Rusiji. Ali bo zdaj ameriško ljudstvo ubogljivo in bo svojim judovskim dobrotnikom to dovolilo narediti tudi pri nas? Gre za novo razlago in spet je značilno judovsko, da je povezana s predlogom za ZDA – in z grožnjo! Če bo Amerika zavrnila to judovsko storitev, jo »spremenimo v neutolažljivega sovražnika«. Preberite citat na začetku tega članka. Toda Judi niso uničili kapitalizma v Rusiji. Ko se bosta Lenin in Trocki ob slovesu priklonila in se umaknila pod zaščitnim vplivom svetovnih judovskih kapitalistov, bo postalo jasno, da je bil uničen samo nejudovski ali ruski kapital, prestol pa je zasedel judovski kapital. Dokument, ki ga je natisnila vlada ZDA, vsebuje naslednje pismo. Bodite pozorni na datum, judovske bankirje in judovska imena: »Stockholm, 21. septembra 1917. Gospodu Raphaelu Scholanu: Dragi tovariš! Bančna hiša M. Warburg je odprla račun za tovariša Trockega, potem ko je prejela telegram od predsednika Rensko-westfalskega sindikata. Advokat, verjetno gospod Kestroff, je prejel strelivo ter uredil njegov prevoz skupaj z denarjem, ki ga je zahteval tovariš Trocki in mu bo izročen. Bratski pozdrav Fürstenberg« Veliko pred tem je ameriški judovski financer zagotavljal denar za revolucionarno propagando med tisoči ruskih vojnih ujetnikov, zajetih med rusko-japonsko vojno. Včasih je žalostno govoriti, da so boljševistično gibanje denarno podpirali iz Nemčije. Res je, da je del denarja prihajal iz Nemčije. Res je, da je del denarja prihajal iz ZDA. Čisto res je, da so judovske finance vseh držav podpirale boljševike kot vsejudovsko investicijo. Skozi celotno vojno so judovski svetovni program prikrivali pod imeni tega ali onega ljudstva, pri čemer so zavezniki za to krivili Nemce, Nemci pa zaveznike, medtem ko so ljudje živeli v nevednosti, kdo je dejansko vlekel niti. Neki francoski uradnik je izjavil, da je en sam judovski bančnik prispeval dva milijona dolarjev. Ko je Trocki odpotoval iz ZDA, da bi izpolnil zaupano mu nalogo, so ga izpustili iz zapora v Halifaxu na zahtevo Združenih držav. Vsak ve, kdo je bil v sestavi vojne vlade v ZDA. Ob upoštevanju vseh dejstev je neizbežen sklep, da je bila boljševistična revolucija skrbno negovana investicija mednarodnih judovskih finančnikov. Torej je lahko razumeti, zakaj jo iste sile nameravajo izpeljati tudi v ZDA. V tej državi se prava bitka ne odvija med delavstvom in kapitalom, ampak med judovskim in nejudovskim kapitalom, pri čemer so voditelji svetovnega proletariata, socialistov, rdečih in delavcev skoraj enotno na strani judovskih kapitalistov. Znova se spomnite, katere finančnike najpogosteje napadajo ti ljudje. Ne boste se mogli spomniti niti enega judovskega imena. Glavni namen teh dveh člankov je predstavljanje judovskih izjav v zvezi z judovskim značajem boljševizma. V londonskem časniku The Jewish Chronicle so leta 1919 zapisali: »Boljševizem je zgovoren sam po sebi, zgovorno je dejstvo, da je med boljševiki tako veliko Judov in da se ideali boljševizma v mnogih točkah ujemajo z najbolj pretanjenimi ideali judovstva.« V istem časniku iz leta 1920 je poročilo o nagovoru Israela Zangwilla, priznanega judovskega pisca, v katerem izreka blesteče priznanje »rasi, ki je svetu dala Beaconsfielda, Readinga, Montaguja, Klotza, Kurta Eisnerja, Trockega«. Gospod Zangwill v svojem prekipevajočem semitskem navdušenju enači Jude v britanski vladi z Judi v boljševističnih vladah Madžarske in Rusije. Ali opažate kakšno razliko? Vse so judovske in vse enako častne in koristne za svojo »raso«. Rabin J. L. Magnes je v svojem govoru leta 1919 v New Yorku dejal: »Ko se Jud posveti stvarem, ki zadevajo delavstvo, ljudi, ki so ostali brez vsega na tem svetu, se njegova radikalna kakovost loti zadev pri koreninah, in v Nemčiji postane Marx in Lassalle, Haas in Edward Bernstein; v Avstriji postane Victor Adler in Friedrich Adler; v Rusiji postane Trocki. Za trenutek pomislite na trenuten položaj v Rusiji in Nemčiji. Revolucija je osvobodila ustvarjalne sile in poglejte, kakšna množica Judov je bila takoj na razpolago. Socialistični revolucionarji in manjševiki, boljševiki, večinski in manjšinjski socialisti – kakor koli jim že pravite –, Jude najdete med zaupnimi voditelji in rutinskimi delavci teh strank.« »Poglejte, kakšna množica Judov je bila takoj na razpolago,« je dejal rabin. Morali bi vedeti, kam meri s tem. Med članstvom revolucionarnih združenj v ZDA je prav toliko Judov kot jih je bilo v Rusiji. Tukaj so enako kot tam »takoj na razpolago«. Bernard Lazare, judovski pisec, ki je objavil delo o protisemitizmu, piše takole: »Jud torej sodeluje v revolucijah, in to zato, ker je Jud, ali natančneje, zato, ker ostaja Jud.« Prav tako pravi: »Judovski duh je v bistvu revolucionaren, in Jud je zavedno ali kako drugače revolucionar.« Komaj da je poleg ZDA še kakšna država, kjer je možno to zanikati in zahtevati dokaze. V vseh drugih državah je dejstvo dobro znano. Pri nas smo bili tako prestrašeni izreči besedico Jud ali karkoli z njo povezano, da so nam prikrivali najnavadnejša dejstva – dejstva, ki bi nam jih razkrilo že površno poznavanje judovskega pisanja. Vse skupaj je bila že skoraj bedna predstava, ko smo videli ameriško občinstvo, ki je prihajalo na predavanja o razmerah v Rusiji ter odhajalo iz dvoran zbegano in osuplo, ker so razmere tam tako neruske; vse to zato, ker noben predavatelj ni bil toliko moder, da bi omenil »Juda« v ZDA, kjer je, kot bomo nekega dne videli, Jud tudi dejansko uspel prevzeti nadzor. Ne le da judovski literati priznavajo nagnjenost Juda k revolucijam in posebej njegovo odgovornost za ruske razmere, tudi duhovni voditelji so si popolnoma na jasnem glede tega dogajanja. Jud sredi revolucije se zaveda, da se nekako približuje cilju Izraela. Lahko da je »slab Jud« v smislu sinagoge, vendar je v njem dovolj Juda, da je pripravljen narediti karkoli za povečanje Izraelovega prestiža. V judovstvu je rasa močnejša od veroizpovedi. Neki ruski časnik je septembra 1919 zapisal: »Ne bi smeli pozabiti, da so Judi, ki so jih kralji in carji zatirali dolga stoletja, resničen proletariat, prava internacionala, ki nima domovine.« Gospod Cohan je v časniku »Komunist« aprila 1919 zapisal: »Brez pretiravanja lahko rečemo, da so dejansko judovske roke izpeljale veliko rusko socialno revolucijo. Ali bi mračne, zatirane mase ruskih delavcev in kmetov bile sposobne same odvreči jarem buržoazije? Ne, v resnici so Judi vodili rusko delavstvo proti zori internacionale. Ne samo vodili, tudi danes vodijo sovjetsko stvar, ki ostaja na varnem v njihovih rokah. Lahko molčimo, dokler je vrhovno poveljstvo Rdeče armade v rokah tovariša Leona Trockega. Res je, da v vrstah Rdeče armade ni Judov med navadnimi vojaki, toda v komitejih in organizacijah sovjetov Judi kot komisarji galantno vodijo množice ljudskega delavstva proti njihovi zmagi. Ni brez razloga, da na volitvah za vse sovjetske ustanove Judi zmagujejo z veliko večino glasov… Simbol judovstva, ki se je stoletja borilo proti kapitalizmu, je postal tudi simbol ruskega proletariata, ki ga vidimo v obliki rdeče peterokrake, ki je bila v preteklosti, kot je dobro znano, simbol sionizma in judovstva. Pod tem znakom prihaja zmaga, z njim prihaja smrt buržoaznih zajedavcev… Judovske solze bodo pritekle iz nje v potu krvavih kapljic.« To priznanje, ali bolje rečeno hvalisanje, je nekaj posebnega zaradi njegove celovitosti. Judi, tako pravi gospod Cohan, obvladujejo ruske množice – množice, ki se sploh nikoli niso dvignile in vedo samo, da manjšina, denimo v podobi carja, nadzira vladni sedež. Gospod Cohan nas obvesti, da Judi niso v Rdeči armadi, pomeni med tistimi, ki se v resnici bojujejo; to se povsem ujema s Protokoli. Strategija svetovnega programa je ščuvanje nejudov, da se medsebojno pobijajo. Tako so se hvalisali Judi med raznimi francoskimi socialnimi katastrofami, ko so Francoze naščuvali, da so se pobijali med seboj. Med pravkar minulo svetovno vojno je bilo v medsebojnih bitkah ubitih vsaj toliko nejudov kot je Judov v celem svetu. Izrael je slavil veliko zmago. »Judovske solze bodo pritekle iz nje v potu krvavih kapljic.« Toda Judi so na nadzornih in varnih položajih, pravi gospod Cohan, in glede tega ima povsem prav. Čudež je, da je to povedal tako pošteno. Glede tako imenovanih volitev, na katerih so Judi tako enoglasno izbrani, je boljševistična književnost zelo nedvoumna. Ljudi, ki so glasovali proti judovskim kandidatom, so proglasili za »sovražnike revolucije« in jih pogubili. Ni bilo potrebno veliko ubojev na voliščih, da so vse volitve postale soglasne. Gospod Cohan je posebej poučen glede pomena rdeče zvezde, petokrakega simbola boljševizma. »Simbol judovstva je postal tudi simbol ruskega proletariata,« nam pove. Davidova zvezda, judovski nacionalni simbol, je šesterokraka zvezda, sestavljena iz dveh prekrivajočih se trikotnikov, od katerih eden stoji na konici, drugi pa na stranici. Če odstranimo osnovnici, ta trikotnika spominjata na znani simbol prostozidarjev, šestilo in pravokotno ravnilo. Judovski opazovalec v Palestini ugotavlja, da je na grobovih britanskih vojakov, ki so padli pri osvajanju Palestine med zadnjo vojno, zelo malo Davidovih zvezd; večinoma so na grobovih navadni leseni križi. Ti križi so zdaj menda sporni, ker so tako očitno vidni obiskovalcem, ki prihajajo do nove judovske univerze. Tako kot v sovjetski Rusiji tudi v Palestini ni veliko Judov žrtvovalo svojih življenj za stvar; je pa veliko nejudov služilo njihovi nameri. Ker je Jud nekdanji mojster v umetnosti simbolov, morda ni brez razloga, da ima boljševistična zvezda en krak manj od Davidove zvezde. V svetovnem programu je še vedno treba izpolniti eno točko, kot navajajo Protokoli – ustoličiti je treba »našega vodjo«. Ko bo prišel svetovni avtokrat, ki ga predvideva celoten program, bo možno dodati šesti krak. Prt krakov zvezde, ki so očitno že zagotovljeni, predstavljajo finance, tisk, plemstvo, Palestino in proletarstvo. Šesti krak bo knez Izraela. Zelo težko je reči, zelo težko je verjeti, toda gospod Cohan je dejal, in revolucije, posebej od francoske naprej, potrjujejo, da bo »s tem znakom prišla smrt zajedalske buržoazije… Judovske solze bodo pritekle iz nje v potu krvavih kapljic.« Buržoazija so v Protokolih vedno le nejudi. Običajna nasprotna trditev neovrgljivemu dejstvu judovskega značaja ruske revolucije – dokaz, ki bo moral izginiti zdaj, ko prihaja judovsko priznanje hitro in na veliko –, je, da tudi Judi trpijo v Rusiji. »Kako lahko podpiramo gibanje, ki povzroča trpljenje naših lastnih ljudi«? je vprašanje, ki ga zastavljajo nejudom. Dejstvo je, da jim je to gibanje pogodu. Danes, prav ta trenutek boljševistična vlada prejema denar od judovskih finančnikov iz Evrope, in če ga prejema iz Evrope, ga seveda prejema tudi od mednarodnih judovskih bančnikov iz Amerike. To je eno dejstvo. Drugo dejstvo pa je, da ruski Judi niti približno toliko ne trpijo, kot nam pripovedujejo propagandisti. To dejstvo zdaj priznavajo tudi Judi sami. Ob prvem valu boljševizma po Poljski so bili poljski Judi prijazni do vsiljivcev in so jim pomagali. Ameriški Judi so to dejstvo razlagali takole: Odkar se je v Rusiji pojavil boljševizem, so se razmere za Jude tam močno izboljšale – zato so bili poljski Judje prijazno nastrojeni. In to drži – Judi v Rusiji živijo v dobrih razmerah. En razlog za to je, da imajo Rusijo. Vse, kar je tam, pripada njim. Drugi razlog je, da danes v Rusiji samo Judi dobivajo pomoč. Se vam je druga trditev kdaj zazdela pomembna? Poslano hrano in denar dobivajo samo ruski Judi. Seveda gre za obliko podpore, ki jo judovski svet daje boljševizmu. Toda če Judi trpijo, kot nas prepričujejo propagandisti, kako gre potem šele Rusom? Njim nihče ne pošilja hrane in denarja. Verjetna resnica o celotnem stanju je, da judovski boljševizem celemu svetu nalaga davek. Kadarkoli je treba, se izkaže, da Judi v Rusiji živijo v dobrih razmerah. Imajo vse, kar potrebujejo. Dodaten vir zmede se nahaja v vprašanju: »Le kako naj bi judovski kapitalist podpiral boljševizem, ko pa le-ta nasprotuje kapitalizmu?« Kot rečeno že prej, je boljševizem naperjen le proti nejudovskemu kapitalizmu. Judovski finančniki, ki so ostali v Rusiji, zelo koristijo boljševikom. Preberite opis nekega očividca: »Komisar v banki je Jud, zelo eleganten mož z najmodernejšo kravato in izbranim telovnikom. Jud je tudi okrajni komisar, nekdanji borzni posrednik, možak z dvojnim podbradkom buržuja. In še en Jud, davčni inšpektor; možak se odlično spozna na stiskanje buržoazije.« Ti judovski agenti so še vedno tam. Drugi agenti so med ruskimi ubežniki, ki so svoje posesti zastavili za hipotekarna posojila. Ko se bo zastor dvignil, se bo videlo, da je večina vrednih nepremičnin ob uporabi povsem »zakonitih« načinov prešla pod judovski nadzor. To je en odgovor na vprašanje, zakaj judovski kapitalisti podpirajo boljševizem. Rdeča revolucija je največji špekulativni dogodek v zgodovini človeštva. Poleg tega gre za povzdigovanje Izraela. Gre za neznansko veliko maščevanje, ki ga Judi vedno uresničijo, kjer le morejo, pa najsi gre za povzročene ali zgolj umišljene krivice. Judovski kapitalizem natančno ve, kaj počne. Kaj so njegove pridobitve? 1. Prisvojil si je celotno državo, ne da bi za to tvegal vojno. 2. Prikazal je nujnost zlata. Judovska moč počiva na utvari, da zlato pomeni bogastvo. Ob predvideni okornosti boljševističnega monetarnega sistema je nerazsoden svet še bolj prepričan, da je zlato nuja, kar daje judovskemu kapitalizmu dodatno možnost za nadzor nejudovskega sveta. Če bi bil boljševizem pošten, bi lahko judovskemu kapitalizmu zadal smrtni udarec. Toda ne, zlato je še vedno na prestolu! Če uničiš utvaro, da je zlato veliko vredno, bodo judovski mednarodni finančniki zbegano obsedeli na kupih nekoristne kovine. 3. Svetu je pokazal svojo moč. V sedmem zapisu piše: »Za prikaz zasužnjenja evropskih nejudovskih vlad bomo svojo moč pokazali na eni od njih s kriminalnim nasiljem, pomeni z vladavino terorja.« So Evropi pokazali dovolj? So, in Evropa je zdaj prestrašena. To je velik dosežek judovskega kapitalizma. 4. Ne najmanjša pridobitev so dobljene izkušnje v izpeljavi ruske revolucije. Študenti te rdeče šole se vračajo v ZDA. Tehnična izvedba revolucije je bila zreducirana na znanost v skladu s podrobnostmi iz Protokolov. Znova bomo uporabili besede rabina Magnesa: »Poglejte, kako velika združba Judov je bila na razpolago za takojšnje delovanje.« In ta združba se je zdaj zelo povečala. Druga knjiga Mednarodni Jud UVOD Prva knjiga, ki vsebuje dvajset člankov iz niza raziskav o Judih, se je začela s člankom iz revije The Dearborn Independent z dne 22. maja 1920. Prvi del je v glavnem namenjen teoriji o judovskem svetovnem programu. Druga knjiga bo omogočila splošen vpogled v nekatere dokaze, ki ponazarjajo izvajanje tega programa. Prva knjiga pomeni prvi korak v seznanjanju z zadevo, druga bo naredila dodaten korak. Gre za nadvse pomembno vprašanje, materiala je ogromno, torej je zelo zaželena enostavnost v metodiki. Zato smo vsem ljudem vidno vsakodnevno dogajanje primerjali s programom, da bi tako ugotovili usklajenost. Vzeli si bomo čas, da bomo pokazali pristnost Protokolov, tako da bomo pokazali ujemanje med njimi ter dejavnostjo judovskih voditeljev. Do sedaj natisnjeni članki so ostali brez odgovora. Kritizirali so jih, napačno razlagali, odgovora pa nismo dobili. Najljubši izgovori judovskih urednikov so, da se trditve o Judih nanašajo lahko na katerokoli drugo raso in da nobena rasa takih trditev ne bi mogla ovreči z dejstvi. Ampak naše trditve niso zadevale nobene druge rase, in ali bi to lahko sploh počele? Če bi zadevale recimo Madžare, Poljake, Romune, Italijane, Angleže, Škote, Irce, Ruse ali Sirce v naši sredini, ali bi se jih dalo dokazati? Ne le golo dejstvo, da nekatere trditve zadevajo namere judovskih voditeljev, še večjo težo našim trditvam daje dejstvo, da lahko ljudje vidijo, kje se trditve ujemajo z dejanskim stanjem. Enake trditve o katerikoli drugi skupini ljudi bi bile brezpredmetne, saj ne bi bilo mogoče najti ničesar, kar bi jih podkrepilo. Rekla-kazala nima prave teže, in isto velja za zlorabo ter predsodke. Če so trditve v teh člankih napačne, so take narave, da se jih da izpodbijati z dejstvi. Če ni usklajenosti med zapisanim programom v Protokolih in dejanskim programom pod judovskim vodstvom, se to gotovo da pokazati. Če tega nihče ni pokazal, pomeni, da vzporednice obstojajo in judovski voditelji to dobro vedo. V naslednjih poglavjih bomo pisali o številnih zadevah, predvsem o povezanosti Juda z vzgojnimi in verskimi interesi večine ljudi; o moralni grožnji v gledališčih in kinih, ki jih obvladuje; o borbi newyorške borze proti judovski prevladi; o razpravi glede vprašanja ali so Judi »verska izpoved« ali rasa. Navajali bomo samo judovske avtoritete in se zgolj dotaknili neskončno obsežne zadeve o judovskem vplivu med svetovno vojno. Bernard M. Baruch, čeprav samo manj pomemben judovski svétnik, je pred kongresnim odborom sebe proglasil za »najmočnejšega človeka v vojni«, in zapisi pričajo, da je to resnično bil. Ta knjiga ne bo dokončala zadeve. Izšla je zaradi zahtev novih bralcev, ki pričakujejo nove članke od začetka. Primerki The Dearborn Independent so že zdavnaj pošli, zato smo se lotili izdaje teh dveh delov, da je bralstvu omogočen dostop do začetnih člankov. Opustitev nekaterih člankov iz tega zbira je v interesu strnjenosti, morda pa se bodo pojavili v kakšni naslednji knjigi. Izpustili smo dva članka: »Judovo tarnanje proti amerikanizaciji«, 23. oktober 1920, ter »Propad nejudov in upanje na judovsko vladavino«, 25. december 1920. KAKO JUDI V ZDA PRIKRIVAJO SVOJ VPLIV IN ŠTEVILČNOST »Poseben značaj Juda ne izvira samo iz njegove religije. Njegova rasa je res nerazdružljivo povezana z njegovo vero,…, toda karkoli že je razlog za tako povezanost, religija sama po sebi prav gotovo še ne tvori nekega ljudstva. Kdor je pripadnik judovske vere, zaradi tega dejstva še ne postane Jud. Po drugi strani pa Jud po rojstvu vedno ostane Jud, tudi če se odpove svoji veri.« Leo N. Levi, predsednik B'nai B'rith, 1900-1904. Koliko Judov je v ZDA? Tega ne ve noben nejud. Številke so v izključni domeni judovskih oblasti. Ameriška vlada vodi statistiko o skoraj vseh rečeh v zvezi s prebivalstvom naše države, toda kadarkoli je skušala sistematično zbrati podatke o Judih, ki nenehno prihajajo v državo in se v njej naseljujejo, posreduje judovska vzporedna vlada v Washingtonu in zaustavi take namere. Bitka za pravico ameriške vlade, da bi opravila popoln pregled prebivalstva, poteka že več kot dvajset let – in ves ta čas je bil judovski lobi na Kapitolu dovolj močan, da je zmagoval. Strah zbujajoče naraščanje judovskega priseljevanja v zadnjem obdobju je znova zbudilo zanimanje javnosti za to vprašanje. Prvikrat v zgodovini ZDA se ustvarja nacionalno prepričanje glede te zadeve. Prve novice, ki so prispele iz Evrope, so osupnile našo državo. Poročali so o obširni mobilizaciji Judov na določenih mestih v Evropi. Zanje so zgradili velike barake. Iz ZDA je po ukazu tajnih judovskih organizacij odpotovalo veliko izurjenih ljudi, ki so poskrbeli za »pripravo potnih listov«, kot temu pravijo poučeni ljudje. Priseljevanje v ZDA je postalo velik posel – izključno judovski posel. Zakaj trditev »izključno judovski posel«? V Evropi so države, kjer noben nejud ne dobi dovoljenja za vstop v ZDA. Iz Nemčije, Rusije, Poljske posameznik izjemno težko pridobi dovoljenje za vstop v našo državo. Toda tisoče Judov iz Nemčije, Rusije, Poljske prihajajo k nam brez težav, brez upoštevanja zakonov in zdravstvene ureditve – izključno judovski posel, da bi se v ZDA preselil še kak milijon Judov. Dogajanje je podobno premestitvi cele armade, ki se po opravljeni nalogi (podreditev celine) v Evropi zdaj seli v Ameriko. Ko se je v naši državi izvedelo, kakšne so razmere na drugi strani oceana in ko je postalo očitno, da so judovske skupnosti v ZDA predstavljale osrednjo pomoč pri takšnem navalu v Ameriko, so časniki prvič v zgodovini ZDA v vznemirljivh tonih začeli pisati o judovskem vprašanju. To samo po sebi kaže, da dejstva postajajo preveč izzivalna, da bi jih še naprej zanemarjali. Celo navadni uradniki za priseljevanje, ki so več let opazovali človeško reko, ki se je v Ameriko zlivala prek otoka Ellis Island, so bili letos osupli zaradi ostrega zasuka v sestavi tega vala ljudi. In kaj jih je osupnilo? Najprej to, da je sestavljen skoraj izključno iz Judov. Pravi Ukrajinci, pravi Rusi, pravi Nemci ne morejo vstopiti. Toda Judi pridejo lahko od koder koli in tudi prihajajo od vsepovsod. Le zakaj ta posebna ugodnost, se sprašujejo ljudje. Drugič: Judi ne prihajajo kot begunci, ljudje, ki beže pred lakoto in preganjanjem. Prihajajo kot da bi bila država njihova. Prihajajo kot posebni gosti. Tako kot je na oni strani urejeno poslovanje s potnimi listi, je na naši strani poskrbljeno za vstop v državo. Zakonov se ne upošteva kot tudi ne zdravstvenih predpisov. Zakaj se ne bi obnašali, kot da so ZDA njihove? Vidijo, kako uradniki judovskih tajnih združb ne upoštevajo uradnikov Urada za priseljevanje v ZDA. Prvi vtis ob prihodu je judovski nadzor, ki je enako močan in celovit kot v Rusiji. Ni čudno, da potem dobesedno porušijo stene in vrata ob vsem blišču zmagovite invazije. Kaj ni to Amerika, »država Judov«, kot nam pravijo v manjših evropskih državah? Tretjič: popolna organizacija premaga vse ugovore, ko gre za izdajo dovoljenj znanim judovskim revolucionarjem. Evropski Judi so potencialni revolucionarji. Danes so revolucionarji v Italiji, Rusiji, Nemčiji in na Poljskem. Danes so rdeči in voditelji mednarodnega proletariata v ZDA. Ko na Ellis Island prispe človek z znano preteklostjo – seveda je le eden od tisočev, o katerih se ne ve ničesar –, ga pridržijo. V tistem trenutku začnejo na vse konce ZDA pošiljati telegrame kongresnikom, urednikom, državnim in občinskim uradnikom ter jih v ukazovalnem tonu nagovarjajo, naj se »zmigajo« zaradi te in te osebe, pridržane na Ellis Islandu. Še isti dan začnejo kongresniki, uredniki in drugi vplivneži pošiljati brzojavke v Washington ter vztrajno zahtevajo, da se tega in tega gospoda takoj izpusti in mu dovoli vstop v ZDA, saj da je »brezmadežnega« značaja. Včasih se v to vplete tudi tako imenovana ruska ambasada. To je invazija, navadna invazija, ki ji pomagajo vplivneži iz samih ZDA. Prikrita je s čustvi, da »ti ljudje bežijo pred preganjanjem«. Zvito jo podpirajo fotografije skupin nesrečnih žensk in otrok – nikoli fotografije mladih, žilavih revolucionarjev, ki so pripravljeni skvariti ZDA, tako kot so skvarili Rusijo. In takšen je trenuten položaj. Ta in naslednji članek bosta bralstvu predstavila nekaj dejstev o prizadevanjih vlade za rešitev tega vprašanja v zadnjih 25 letih. Vprašanje ni značilno za Ameriko in morda bomo dodatno osvetlili ameriško fazo dogajanja, ko bomo omenili nekaj dejstev, ki so se leta 1902 v Londonu pojavila med zaslišanji pred Britansko kraljevo komisijo o priseljevanju tujcev. Gre za pričevanja Theodorja Herzla, velikega sionističnega propagandista. Med začetnimi Herzlovimi trditvami so tudi tele: »Dejstvo, da je sedaj prvič po Cromwellu v Angliji opazno znatno število naših ljudi, je pravi razlog, zaradi katerega je bila sklicana ta komisija… Zasedanje vaše komisije najbolje potrjuje dejstvo, da v Angliji obstojajo pritiski.« Nato se je začelo zasliševanje, katerega del navajamo tukaj. Z »V« so označena vprašanja, z »O« pa Herzlovi odgovori. V: Če za trenutek priseljevanje tujcev pogledamo s stališča ZDA, ste omenili dejstvo, da Amerika to izključuje? O: Da. V: Je to izključevanje delno? O: Kolikor vem, gre za tako izključevanje: priseljenec mora pokazati določeno vsoto denarja v trenutku, ko pristane. V: Ali veste, da je pritok izseljencev v ZDA dvakrat tolikšen kot pritok v Združeno kraljestvo? O: Vem, da zdaj v New Yorku živi največje število Judov med vsemi mesti na svetu. V: In dejansko gre za majhen obseg izključevanja? O: Da, vendar ljudje prihajajo v Ameriko. Mislim, da bi se taki prepovedi zlahka izognili. Če so na primer pridruženi manjši skupini, bi vsakemu priseljencu lahko posodili potrebno vsoto, ki jo pokaže in vstopi, nato pa po pošti vrne izposojeni znesek. Ni učinkovitih ukrepov, s katerimi bi to lahko preprečili. V: Menim, da vaše omenjanje ZDA pomeni odobravanje njihovega ravnanja v smislu samozaščitnega dejanja? O: Ne. Kmalu zatem se je zopet pojavilo vprašanje priseljevanja v ZDA. Odgovori so še vedno Herzlovi, in naj vas spomnimo, leto dogajanja 1902. V: Ali veste, če gre za dejstvo ali ne, da so vodilni Judi iz Amerike obvestili svoje zveze tukaj, da več ne morejo sprejemati in razporejati judovskih priseljencev? O: Slišal sem za te težave in da so preobremenjeni z Judi. Kar zadeva vašo informacijo, pa mi ni znano. V: Ali bi bil po vašem mnenju pritok priseljencev v Ameriko veliko večji, če ne bi imeli takega zakona? O: Mislim, da omenjeni zakon ni kaj dosti spremenil. Prepoved ne bi mogla spremeniti toka priseljevanja. V: Kako utemeljujete to? O: Gre za vprašanje obal in pristanišč. Ljudje prihajajo. Kako boste človeku preprečili prihod? V: Ali mislite, da jih pretihotapijo? O: Ne, tega ne verjamem. Ampak ljudje vedno najdejo načine za prihod. Razprava o priseljevanju v ZDA nikoli ni bila enostavna. Na splošno smo se o tem veliko pogovarjali, vendar ne o posameznih rasah, razen o Kitajcih in Japoncih. Toda zdi se, da je Herzl vedel, da kjerkoli se združi večje število Judov, le-ti postanejo nadloga (njegove besede: »… v Ameriki, kjer takoj, ko se njihovo število občutno poveča, postanejo težava in breme za državo.«). Vedel je tudi, da si bodo Američani prizadevali za ureditev takega stanja. In še več kot to; navrgel je nekaj, kar je treba smatrati kot svarilo, da bo namreč prišlo do upiranja takim prizadevanjem. Rekel je: »Obstoja francoski pregovor 'Cet animal est tres impatient; il se defend quand on l'attaque'. Ko bodo Judi napadeni, se bodo branili, in pojavile se bodo notranje težave.« Očitno je v Ameriki napočil čas, ko je neki daljnoviden uradnik začel razmišljati, kaj napoveduje judovska invazija. Očitno je bila premočna, da bi jo lahko odkrito napadli. Judovski lobi v Washingtonu je bil močan že takrat. Zato je omenjeni uradnik očitno sklenil, da bo najbolje, če začne zbirati informacije. Za zbiranje podatkov pa je bilo treba dobiti dovoljenje Kongresa in za to so organizirali zaslišanja. Ukazali so izvedbo zaslišanj in zapisi o njih še obstojajo, čeprav v zelo skromnem obsegu. Pomembne izvlečke bomo predstavili bralstvu, tako da bo sámo videlo, kako so se nekateri ameriški politiki odzvali na celo zadevo. Prav tu je treba nekaj pripomniti, da je namreč judovski lobi v takih zadevah postal spretnejši. Zdaj zelo odločno poskrbi, da ni imenovan noben uradnik, ki bi predlagal nenadna kongresna zaslišanja o judovskih zadevah. Seveda se približuje čas, ko se bo judovskega vprašanja morda lotila vlada ZDA; ne zaradi pobude kakega uradnika, ampak ker bo ljudstvo to zahtevalo. Trenutno so uradniki preveč previdni, da bi se vtikali v to vprašanje. Predobro se zavedajo posledic. Med vojno je marsikatera prikrita sled vodila v judovske vode, in marsikateri preiskovalec, ki je v okviru tajne službe vestno pripravljal poročila, je bil pogosto presenečen, ko so ga nenadoma povsem odstranili z odkrite sledi. Zakaj? Vse judovske sledi v naši državi so bile močno zavarovane zaradi skritih vplivov med vojno. V ZDA je vendarle napočil čas, ko je bilo očitno zaželeno vedeti, kateri elementi so sestavljali naše prebivalstvo; smo bili anglosaksonsko, semistsko, latino ali katero drugo? Vladni uradniki so lahko v osemdesetih letih 19. stoletja ali še prej zanesljivo predvidevali, da je bil priseljenec iz Irske Irec, iz Norveške ali Švedske Skandinavec, iz Rusije Rus, priseljenec iz Nemčije pa Nemec in podobno dalje. Toda časi so se spremenili. Pred letom 1880 je za priseljenca v njegovem spisu pisalo na primer »rojen v Rusiji«, kar je pomenilo, da je Rus. Toda zelo zanimiva je izjava vladnega uradnika o desetih letih po letu 1880: »Iz tiste države je v ZDA prišlo toliko Hebrejcev, da je zaznamek 'rojen v Rusiji' med ljudmi pomenil 'ruski Jud'. Isti uradnik nato nadaljuje, da je v desetletnem obdobju, ko je v ZDA iz Rusije prispelo 666.561 Judov, iz Rusije prav tako prišlo veliko Poljakov, Fincev, Nemcev in Litovcev. Prištevanje teh ljudi med »Ruse« je bilo čisto zavajanje, in ne zgolj to, ampak tudi brez vrednosti za potrebe popisa prebivalstva. Izgubila bi se rasna pripadnost, naše poznavanje rasne sestave prebivalstva pa bi bilo zelo nepopolno. Zato je oddelek za popis prebivalstva zaprosil Kongres za dovoljenje, da se sme ljudi razvrščati glede na raso in tudi na državo rojstva. Zdelo se je povsem razumno. Kaj bi nam koristilo označevanje treh milijonov Judov za »Ruse«, ko pa je v naši državi tako malo pravih Rusov in ko se Rus tako zelo razlikuje od Juda? Senator Simon Guggenheim je vstal v odboru in ugovarjal. Uporabil je običajno formulo v takih primerih. Dejal je; »Osebno temu nasprotujem. Ne zato, ker sem sam Hebrejec, ampak zato, ker to ni na mestu.« To je običajna judovska formula za ugovarjanje. B'nai B'rith pravi enako, ko sili oblast, naj Shakespearovo delo »Beneški trgovec« izključi iz javnih šol. Okrožnica proti obrekovanju, ki jo izdaja ta organizacija, vedno vključuje misel: »Naše zahteve ne utemeljujemo na spravljanju v zadrego judovskih učencev v razredu, niti ni naše obnašanje v zvezi s tem preobčutljivo. Temu ugovarjamo zaradi učinka na nejudovske otroke, ki bodo v svojih glavah podzavestno enačili Shakespearovega Juda z današnjim Judom.« In tako je senator Guggenheim igral igro v skladu s pravili, ki so bila izdelana in uveljavljena v takih primerih. Senator LaFollette je bil predsedujoči na tem zaslišanju. Za senatorja Guggenheima je bilo sporno, da je »Jud« oznaka za pripadnika veroizpovedi, in ne za pripadnika rase. Predsedujoči odboru, gospod LaFollette: »Vidim široke etnološke razloge, zakaj bi bilo včasih pomembno vedeti, katere krvi in rase je človek.« Senator Guggenheim: »Zakaj ne bi vprašali po religiji?« Senatorja McCumber in Bailey sta priskočila na pomoč ugovoru senatorja Guggenheima, da je »Jud« verska in ne rasna oznaka. Predsednik LaFollette: »Ne razumem dobro vašega nasprotovanja, senator Guggenheim. Zakaj bi človek ugovarjal, če bi pravilno zapisali raso, ki ji pripada?« Senator Guggenheim: »Zato, ker ni pravilno, če se trdi tako. Judi niso rasa…« V nadaljevanju zasliševanja je senator Cummins sodeloval v razpravi in odgovoril senatorju Baileyju v zvezi z njegovo projudovsko pripombo. Senator Bailey: »Če bi jaz bil Hebrejec in bi se rodil v tej državi ter bi od mene zahtevali, da sem nekdo drug, le ne Američan, bi ugovarjal popisovalcu Morda ne bi hotel odgovoriti na vprašanje.« Senator Cummins: »Jaz ne bi imel zadržkov glede svoje rase.« Senator Bailey: »Ne, toda v primeru, o katerem govorim, bi šlo za religijo.« Senator Guggenheim: »Prav za to gre – za vprašanje veroizpovedi.« To se je dogajalo aprila 1909. Decembra 1909 je bil Simon Wolf glavna priča za judovsko nasprotovanje. Simon Wolf je zelo zanimiva oseba. Od časa predsednika Lincolna je bil v Washingtonu lobist za judovske zadeve, imel je stike z vsemi predsedniki, od Lincolna do Wilsona. Na zaslišanju gospoda Wolfa je kot predsedujoči odbora deloval senator Dillingham. Celotno dogajanje je srčno poživil in razjasnil senator Lodge. Naslednji izvlečki v celoti podajajo duh in razpravo zaslišanja. G. Wolf: »Poudariti hočemo, da je Jud, ki pride k nam iz Rusije, Rus, iz Romunije je Romun, iz Francije je Francoz, iz Anglije je Anglež, iz Nemčije pa je Nemec. Hebrejec ali Jud je preprosto vera.« Senator Lodge: »Ali prav razumem, da zanikate, da so Judi rasa?« G. Wolf: »Kako?« Senator Lodge: »Ali zanikate, da se besedo Jud uporablja kot oznako za raso?« G. Wolf: »Kot predstavnik Zveze ameriških judovskih združenj – to sem že skoraj 30 let – sem raziskoval zadevo v nizu razgovorov z nekaterimi vodilnimi Judi v ZDA, med drugim z dr. Cyrusom Adlerjem, knjižničarjem v Smithsonianu, in vsak od njih mi je zatrdil, da Judi niso rasa.« Senator Lodge: »Mislim, da gre za bistveno stvar. Vedno sem mislil, da so rasa. V uvodu v Judovsko enciklopedijo, katerega je podpisal Cyrus Adler, sem med drugim našel tole trditev: 'Še bolj občutljiv problem, ki se je pojavil na samem začetku, je bilo odnos, ki ga je kazala enciklopedija do tistih Judov, ki so se rodili v judovski skupnosti, a so jo iz tega ali onega razloga pozneje zapustili. Ker sedanje delo Jude smatra za raso, je bilo nemogoče izločiti tiste posameznike, ki so bili te rase, ne glede na to, kateri veri so se pridružili'. V isti enciklopediji je tudi trditev Josepha Jacobsa, nekdanjega predsednika Judovskega zgodovinskega društva v Angliji: 'S stališča antropologije so Judi rasa z izrazito poudarjenimi značilnostmi, najsi gre za enotnost rase ali podobnost okolja'. Ali boste torej zanikali – razumeti hočem vaše stališče – da beseda Jud označuje raso?« G. Wolf: »Povedal sem svoje in moja mnenja so v tem pamfletu.« Senator Lodge: »Naj jih slišim. Kam bi uvrstili Benjamina Disraelija? Je bil Jud? G. Wolf: »Da; v verskem smislu je nehal biti Jud.« Senator Lodge: »Ah! V verskem smislu? Bil je zelo ponosen na dejstvo, da je bil Jud, in zase je vedno govoril tako. Ali se je zaradi dejstva, da je spremenil svojo vero, spremenila tudi njegova rasa?« G. Wolf: »Dejstvo, da se je rodil kot Jud, se ni spremenilo, nikakor ne. Vem, da Judje po vsem svetu smatrajo, da so on, Heine, Borne in drugi, ki so se rodili med Judi, še vedno Judi, ko govorijo o osebah, ki so v svetu dosegli kaj čudovitega. Toda z vidika vere so prenehali biti Judi.« Senator Lodge: »Nedvomno. Rad bi si prišel na jasno, ali besedi Hebrejec ali Jud nista pravilni oznaki za raso?« G. Wolf: »Oprostite, prosim. Pismo dr. Cyrusa Adlerja boste našli povsem na koncu pamfleta. Koristilo bi odboru, če bi to pismo prebrali.« Senator Lodge, potem, ko je prebral omenjeno pismo: »Mislim, da to ne odgovori na nobeno vprašanje.« Senator Lodge: »Dokler nisem slišal, da pridete sem, nikoli nisem pomislil, da ima razvrščanje, kakršno opravljajo uradniki ob priseljevanju tujcev, karkoli skupno z religijo. Mislil sem, da gre za razvrščanje po rasah. Pomembno je, zelo pomembno, da dobimo kar se da natančno razvrstitev po rasah.« G. Wolf: »Zavedate se, da je Urad za popis prebivalstva pred časom nameraval narediti popis v tem smislu in da so mu to prepovedali.« Senator Lodge: »Besedo 'rasa' so črtali iz ustreznega zakona. Mislim, da je bila to velika napaka. Zato so uradna poročila skoraj nemogoča.« G. Wolf: »Lahko samo ponovim, kar sem dejal, da namreč govorim v imenu ljudi, ki jih zastopam – Zvezo ameriških judovskih združenj ter red B'nai B'rith. Oni nasprotujejo razvrščanju ljudi, kakršno se je izvajalo nekaj zadnjih let in kakršnega naj bi, kolikor mi je znano, predlagala komisija v svojem poročilu.« Zaslišanja so se nadaljevala in pred komisijo se je pojavil tudi Julian W. Mack. Iz izvlečkov v tem članku postanejo štiri stvari zelo jasne: Prvič: Jud nasprotuje kakršnim koli zakonskim omejitvam za vstop v našo državo. Drugič: Jud nasprotuje vsakršnemu rasnemu razvrščanju njega samega ob vstopu v državo. Tretjič: Jud vztraja pred nejudovsko oblastjo, da predstavlja vero in ne rase. Četrtič: Kadar gre za vprašanje rase, se je pojavil najmanj en namig, da Jud eno stališče predstavlja nejudom, drugo pa mu je ljubše med njegovim lastnim ljudstvom. Še ena stvar je zanimiva. Kadar oblasti ne upoštevajo njihove trditve, da gre za »versko pripadnost, ne za raso«, se judovski zastopniki oprejo na dejstvo, da njihove organizacije ne marajo nekaterih stvari in jih ne bodo dovolile – z argumenti ali brez njih, s komisijo ali brez nje. Judovski lobisti so dosegli svoje. V ZDA nimamo podatka o številu Judov v državi. Imamo 46 drugih razvrstitev, o Judih pa nobenega podatka. V podatkih so severni Italijani ločeni od južnih, prišleki iz Moravske so navedeni ločeno od onih iz Češke, Škoti od Angležev, ameriški Španci od evropskih Špancev, zahodni Indijanci od Mehičanov – Jud pa sploh ni.posebej naveden. Nobena druga rasa ni ugovarjala. Poročilo komisije v zvezi s to zadevo pravi: »Kot je ugotovila komisija, prebivalci ZDA z eno izjemo sprejemajo prakso razvrščanja v tujini rojenih posameznikov po rasi ali ljudstvu raje kot po državi rojstva.« Uradniki, ki so si prizadevali, da bi poročilo o popisu prebivalstva z znanstveno točnostjo podalo dejansko stanje rasnih elementov med prebivalstvom v ZDA, so bili prisiljeni spoznati, da njihovega priporočila niso upoštevali. In kakšen je bil izid? Če boste vprašali vlado ZDA, koliko Francozov je v državi, vam bo dala podatke. Če vprašate po Poljakih, Afričanih – podatki obstojajo. Če iščete podatke v dolgem seznamu, boste ugotovili, da jih vlada ima. Toda če vlado ZDA vprašate, koliko Judov je v državi – tega vam ne bo znala povedati, ker nima podatkov. Če hočete dobiti ta podatek, boste morali oditi k uradnikom ali predstavnikom judovske vlade v ZDA. Če je »Jud« oznaka za vero podobno kot so to baptist, katolik, kristjan ali kveker, potem je utemeljena zahteva, da vlada ne bi smela spraševati ljudi o njihovi veri, razen ko je religija v sporu z ideali republike ali jih ogroža. Toda če »Jud« označuje raso ali ljudstvo, potem vlado upravičeno zanima, da ima podatke o vseh prebivalcih svoje države. Podobno kot velja za vsa vprašanja v zvezi z Judi, se tudi to lahko uredi z njihovimi lastnimi besedami. Odločilno bi moralo biti to, kar Judi učijo Jude o tej zadevi. V naslednjem članku bomo pokazali, kaj Judi sami povedo o zadevi »rasa ali vera?« JUDOVSKE IZJAVE O VPRAŠANJU »ALI SO JUDI LJUDSTVO?« »Povedal vam bom svojo opredelitev ljudstva, vi pa dodajte pridevnik »judovsko«. Ljudstvo je po mojem mnenju zgodovinska skupina ljudi s prepoznavnimi skupnimi lastnostmi, skupina, ki jo združuje skupen sovražnik. Če temu dodate besedico »judovsko«, boste dobili to, kar jaz razumem pod oznako »judovsko ljudstvo«. Theodor Herzl »Vsi skupaj priznajmo, da smo posebno ljudstvo, med katerim je vsak Jud ne glede na njegovo državo, položaj ali verovanje, nujno njegov pripadnik.« Louis Brandeis, sodnik Vrhovnega sodišča ZDA Ta članek je napisan z namenom, da bi bralstvo seznanil, kaj Judi mislijo o sebi v zvezi z raso, vero in državljanstvom. V prejšnjem članku smo videli, kaj bi judovski predstavniki hoteli vcepiti v glave nejudov glede zgoraj omenjenih zadev. Senatni odbor, ki naj bi ga prepričali, so sestavljali nejudi. Njih naj bi prepričale priče, ki so bili Judi. Senator Simon Guggenheim je dejal: »Nič takega ni, za kar bi lahko rekli, da je judovska rasa, ker obstoja samo judovska vera.« Simon Wolf je dejal: »Bistveno za nas je, da je Hebrejec ali Jud zgolj vera.« Julian W. Mack je dejal: »Kaj naj bi komurkoli pomenilo ljudi označevati za Jude samo zato, ker pripadajo judovski veri?« Namen teh izjav je bil, da bi Jude označevali z raznimi imeni ljudstev, na primer Poljaki, Angleži, Nemci, Rusi ali z imeni katerih koli drugih ljudstev. Ko pa je spraševalec poiskal uveljavljene judovske predstavnike, ki o tej zadevi niso govorili nejudom, ampak Judom, je naletel na povsem drugačne izjave. Nekatere od njih vam bomo zdaj predstavili. Bralec naj se spomni, da ta niz člankov ni pisan za zabavo, ampak da izve dejstva o zelo vitalnem vprašanju. Pričujoči članek bo koristil samo ljudem, ki se hočejo sami seznaniti z osnovnimi elementi problema. Med branjem naslednje izjave boste opazili, da se včasih uporablja izraz »rasa«, včasih pa »ljudstvo«. V vsakem primeru je treba vedeti, da je Jud pripadnik posebnega ljudstva, ne glede na njegovo vero. Najprej poglejmo izjavo, ki nam ne dovoljuje, da bi izraz »Jud« uporabljali samo kot naziv za pripadnika določene verske skupnosti. Louis D. Brandeis, sodnik na Vrhovnem sodišču ZDA ter svetovni vodja sionističnega gibanja, pravi: »Svèti rabinov in drugi so večkrat poskusili opredeliti, da je treba za Jude smatrati samo one, ki pripadajo ortodoksni ali reformistični veri. Toda v zvezi s tem, zaradi česar razglabljamo o sami besedi, nobena posamična judovska skupina niti vsi Judi skupaj nimajo pooblastila za postavljanje prave definicije. Pomen besede »judovski« v izrazu »judovski problem« je treba sprejeti kot nekaj, kar sovpada z motnjami, ki jih moramo odpraviti sami… Te motnje se nanašajo na vse ljudi judovske rase. Motnje se ne končajo s spremembo vere, najsi je še tako iskrena… Kljub vsem premišljevanjem modrecev ali odlokom raznih odborov so nagoni in dejanja nas samih ter drugih ljudi za nas opredelili izraz »Jud«. (Sionizem in ameriški Judi) Duhovnik Morris Joseph, zahodnolondonska sinagoga britanskih Judov: »Judi smo prav gotovo veliko ljudstvo… Sama beseda 'Jud' to dokazuje. Nobena verska sekta ali skupnost se ne bi mogla ponašati s tem imenom. Jude kot ljudstvo priznavajo oni, ki nas vidijo; nihče se ne more zmotiti, da gre za kako sekto. Če hočeš zanikati judovsko nacionalnost, moraš zanikati obstoj Juda.« (Israel a Nation) Arthur D. Lewis, West London Zionist Association: »Ko nekateri Judi pravijo, da imajo Jude za versko sekto, podobno kot rimokatoličane ali protestante, ponavadi nepravilno opisujejo in analizirajo lastna čustva in ravnanje… Če se Jud pusti krstiti ali – kar ni nujno isto – če se iskreno spreobrne v kristjana, le malo ljudi smatra, da preneha biti Jud. Njegova kri, narava in duhovne posebnosti se ne spremenijo.« (The Jews a Nation) Bertram B. Benas, odvetnik: »Judi so ljudstvo. Izraeliti, Judi, Hebrejci – to so izrazi za judovsko ljudstvo in imajo določen zgodovinski pomen. Nobene od teh besed ni prepričljivo izpodrinila kaka druga beseda, ki bi označevala versko sekto. Zunanji svet nikoli ni povsem sprejel stališča, da judovstvo pomeni zgolj veroizpoved…« (Zionism – The National Jewish Movement) Leon Simon, izvrsten judovski učenjak in pisec, opravi pomembno raziskavo o vprašanju »Religija ali nacionalnost« v svojem delu Studies in Jewish Nationalism. Smatra, da je judovska vera nacionalizem in da je nacionalizem sestavni del njihove religije. »Res je, da se pogosto pojavlja mnenje, da judovstvo ne pozna dogem.« Nato našteje nekaj dogem ter nadaljuje: »Mesijansko obdobje ne pomeni Judu samo vzpostavitve miru na Zemlji in dobrih odnosov med ljudmi, ampak univerzalno priznanje Juda in njegovega boga. Gre za drugačno potrditev o večnosti ljudstva. Takšne dogme niso zgolj točke v veri cerkve, kateri pristopi lahko vsak, ki jih sprejme; to so verovanja ljudstva o lastni preteklosti in prihodnosti.« (str. 14) »Judovstvo drugače kot krščanstvo ne veruje v odrešitev posamezne duše; vse njegove ideje so povezane z obstojem judovskega ljudstva.« (str. 20) Misel, da so Judi verska sekta, povsem podobna katolikom in protestantom, je nesmiselna.« (str. 34) Graetz, veliki judovski zgodovinar, čigar veličastno delo spada med najvplivnejša dela, pravi, da ima zgodovina Judov, tudi odkar so izgubili judovsko državo,… »še vedno značaj ljudstva; ne gre zgolj za verstvo ali zgodovino neke Cerkve… Naša zgodovina še zdaleč ni samo kronika literarnih dogodkov ali zgodovina Cerkve.« Moses Hess, ena od zgodovinskih osebnosti, preko katere je tekel celoten judovski program od njegovih starodavnnih virov vse do sodobnih predstavnikov, je napisal knjigo Rim in Jeruzalem, v kateri je jasno in utemeljeno ugotavljal bistvo zadeve. »Judovska vera,« pravi, »je predvsem judovsko domoljubje.« (str. 61) »Če bi bili Judi tako kot drugi samo privrženci neke veroizpovedi, potem bi bilo nerazumljivo, da naj bi Evropa in še posebej Nemčija, kjer so Judi sodelovali v vseh kulturnih dejavnostih, 'privržencem izraelitske vere prihranila bolečine, solze in grenkobo'. Rešitev težave je v dejstvu, da so Judi več kot samo 'privrženci neke religije'; Judi so namreč rasa, bratovščina, ljudstvo…« (str. 71) Hess podobno kot drugi uveljavljeni predstavniki Judov zanika, da opustitev vere iz Juda naredi nejuda. »… Judovstvo ni nikoli nikogar izključilo. Odpadniki so pretrgali vezi z judovstvom. 'A tudi njih se judovstvo ni odreklo', je dodal učeni rabin, v čigar prisotnosti sem izrazil zoraj navedeno mnenje.«. Dejansko ima judovstvo kot nacionalnost naravno osnovo, ki se je ne da potisniti vstran zgolj s sprejetjem druge vere kot se dogaja z drugimi religijami. Jud pripada svoji rasi in zato tudi judovstvu kljub dejstvu, da so on sam ali njegovi nasledniki postali odpadniki.« (str. 97-98) »Vsak Jud je hote ali nehote trdno povezan s celotnim ljudstvom.« (str. 163) Preprosto zato, da se bo videlo, da nismo navajali nekih obrabljenih mnenj, ampak dejanska prepričanja najdejavnejših in najvplivnejših ljudi judovstva, bomo zaključili ta del izjav z izvlečki iz dela, ki ga je leta 1920 objavila »Sionistična organizacija Amerike«, napisal pa Jessie E. Sampter: »Ime njihove nacionalne religije, judovstvo, izhaja iz njihove nacionalne opredelitve. Neverujoči Jud ostaja Jud, in le stežka bo ubežal svoji pripadnosti zgolj zaradi zavračanja imena Jud.« (Guide to Zionism, str. 5) Videli boste, da noben od teh piscev – njihovo število, tako starejših kot sodobnih, je večkratnik od že omenjenih – ne more zanikati, da je Jud izključno pripadnik vere, ne da bi hkrati zatrjevali, da je Jud tudi, če to hoče ali ne, tudi pripadnik ljudstva. Nekateri gredo celo tako daleč, da vztrajajo pri trditvi, da je pripadnik rase in tudi ljudstva. Izraz »rasa« uporabljajo brez zadržkov judovski učenjaki, medtem ko se nekateri, ki se strinjajo z nemškim mnenjem, da so Judi le ena od vej semitske rase in ne vsebujejo te rase, zadovoljijo z izrazom »ljudstvo«. V Svetem pismu, tako v Stari kot v Novi zavezi, najdemo oba izraza, narod ali ljudstvo. Skupno judovsko mnenje pa je, da so Judi posebno ljudstvo, ki se od drugih ras razlikuje po nekaterih bistvenih lastnostih, tako telesnih kot duhovnih, ter da ima njihovo ljudstvo svojo zgodovino in svoje težnje. Razločno se vidi, kako so izjave o rasi združene v ideji o rasi in nacionalnosti, podobno kot je prejšnji del združeval idejo o nacionalnosti in veri. Sodnik Brandeis, ki smo ga navajali zgoraj, vidi v dejstvu o nacionalnosti rasno osnovo. Takole pravi: »V zvezi z očitno nacionalnostjo ni primeren odgovor, če izjavimo, da Judi niso povsem čista rasa. Seveda je prihajalo do določenega mešanja s tujo krvjo v tritisočletnem obdobju naše zgodovine. Toda zaradi preganjanja in predsodkov so poroke z nejudi mnoge Jude le odtrgale od judovske skupnosti. Odstotek tuje krvi v Judih je danes zelo nizek. Verjetno ni nobena evropska rasa tako čista. Toda skupna rasa je samo en od elementov, ki določajo nacionalnost.« Arthur D. Lewis, judovski pisatelj, v svoji knjigi The Jews a Nation prav tako utemelji nacionalno pripadnost na rasnem elementu: »Na začetku so bili Judi ljudstvo, ki je bolj od vseh drugih ljudstev zadržalo enega od elementov nacionalnosti – namreč rasni element. To se ob zdravi pameti lahko dokaže z ugotavljanjem njihove medsebojne različnosti. Lažje boste ugotovili, da je Jud Jud, kot pa da je Anglež res Anglež.« Moses Hess je tudi povsem jasen glede tega. Piše, da Judi ne morejo zanikati »svojega rasnega porekla«. Pravi, da »se judovskega nosu ne da popraviti, črni, valoviti lasje Judov se ne bodo spremenili v svetle, kodrov pa se ne bo dalo zravnati z nenehnim česanjem. Judovska rasa je ena od izvirnih ras človeštva, ki je obdržala svojo pristnost, ne glede na nenehno spreminjanje vremenskih razmer, v katerih je bivala. Judi so skozi stoletja obdržali čistost svoje rase.« Jessie E. Sampter v delu Guide to Zionism opravi pregled dela v korist sionizma v ZDA in pravi: »In to breme smo plemenito prenašali delno po zaslugi pohvale vrednih voditeljev kot so sodnik Louis D. Brandeis, sodnik julian W. Mack in rabin Stephen S. Wise, delno po zaslugi predanih delavcev in zvestih sionistov iz starih časov kot so Jacob de Haas, Louis Lipsky in Henrietta Szold, delno pa po zaslugi vse večje rasne zavednosti velikega števila ameriških Judov.« Disraeli v kratkem uvodu k peti izdaji dela Coningsby štirikrat uporabi izraz rasa v zvezi z Judi. Sam Disraeli je bil ponosen, da je Jud po rasi, čeprav je bil kristjan. Judovski enciklopediji je govor o »judovski rasi«. V uvodu, ki ga je podpisal Cyrus Adler kot glavni urednik, je zapisano: »Veliko občutljivejši problem, ki se je pojavil povsem na začetku, je bilo obravnavanje tistih Judov, ki so se rodili znotraj judovske skupnosti, a so jo iz tega ali onega razloga zapustili. Ker se pričujoče delo ukvarja z Judi kot raso, je bilo nemogoče izključiti ljudi te rase, ne glede na njihovo versko prepričanje.« Toda ker nas ne zanima etnologija, nadaljnje poizvedovanje v tej smeri ni smotrno. Očitna je namreč bistvena usmeritev, da se Jud zaveda, da je več kot samo pripadnik verske skupnosti. Največji judovski učitelji in najvplivnejši judovski predstavniki nikjer ne podpišejo teorije, da je Jud samo »brat v veri«. Pogosto sploh ni te vere, a je še vedno Jud. Pri tem dejstvu vztrajamo, toda ne zato, da bi omajali njegov ugled, ampak hočemo razgaliti dvoumnost tistih političnih voditeljev, ki si z neznansko zmešnjavo v nejudovskih glavah prizadevajo vse poizvedovanje potisniti na stran, namesto da bi se odkrito seznanili z judovskim vprašanjem. Majhna skupina tako imenovanih »reformiranih Judov« bo morda ugovarjala, da so tukaj navedeni večinoma sionisti. Naš odgovor na to: morda sta na svetu dva judovska programa – enega od njiju naj vidijo nejudi, drugi pa izključno Judi. Pri določanju, kateri program je pravi, se ne bomo zmotili, če rečemo, da je pravi tisti, ki so ga izdelali zato, da bo uspel. Program, ki uspeva, podpirajo tako imenovani sionisti. Uspešnost so mu omogočile zavezniške vlade, mirovna konferenca, zdaj pa še Liga narodov. To mora torej biti pravi judovski program, saj je sicer komaj verjetno, da bi bile nejudovske vlade vodene tako, kot opažamo zdaj, ko so judovski knezi prepričani, da ubogajo njihove ukaze. Zadošča, če preproste nejude zaposlijo z zanimivimi stvarmi, medtem ko prava zadeva ostane prikrita. In to je program, čigar podporniki se zavzemajo za rasno in nacionalno ločenost Judov. Zamisel, da so Judi ljudstvo, je najbolj preprosta resnica – med samimi Judi. Ne zgolj ljudstvo s svojo preteklostjo, ampak ljudstvo s prihodnostjo. Ne le navadno ljudstvo, ampak nadljudstvo. Lahko gremo še dlje glede judovskih izjav – lahko rečemo, da bo prihodnja oblika judovske države kraljestvo. In kar zadeva trenutne težave judovskega ljudstva, imamo veliko judovskih pričevanj o dejstvu, da ameriški način življenja škoduje judovskemu življenju; ta dva načina si nasprotujeta podobno kot dve nasprotujoči si zamisli. V naslednjem članku se bomo podrobneje ukvarjali s to tematiko. Israel Friedländer opisuje judovsko nacionalno in rasno posebnost od najzgodnejših časov naprej in kot primer navaja dva biblijska dogodka: Samaritance, ki »so bili napol Judi po rasi in so si močno želeli postati Judi po veri«, a so jih Judi zavračali, ker so »vneto ščitili svojo rasno pristnost«. V 15. knjigi Biblije Ezra se pojavi zahteva po rodovnih dokumentih in po ukinitvi mešanih zakonov. Dr. Friedländer pravi, da se je v obdobju po nastanku Biblije »rasna izjemnost Judov celo še krepila«. Prevzem judovstva »ni bilo nikoli tako kot v drugih verskih skupnostih zgolj vprašanje verovanja. Spreobrnjenci so bili le redkokdaj vabljeni, in tudi ko so jih končno sprejeli v judovsko skupnost, je bil pogoj, da se odrečejo svoji rasni individualnosti«. »Za potrebe sedanje poizvedbe,« pravi dr. Friedländer, »nam zadošča vedeti, da so se Judi vedno počutili kot posebna rasa, ki se močno razlikuje od ostalega človeštva. Vsak, ki zanika rasno zasnovo judovstva kar zadeva Jude v preteklosti, bodisi ne pozna dejstev judovske zgodovine, ali pa si jih namenoma napačno razlaga.« Elkan N. Adler pravi: »Noben resen politik danes ne dvomi, da ima naše ljudstvo politično prihodnost.« Takšno prepričanje o politični prihodnosti in moči je imel v mislih Moses Hess, ko je leta 1862 – poglejte si to letnico! – v uvodu k delu Rim in Jeruzalem zapisal tele besede: »Nobeno ljudstvo ne sme zanemarjati dejstva, da bo v bližajoči se evropski bitki za svobodo morda dobilo novo ljudstvo za svojega prijatelja ali sovražnika.« Hess se je pritoževal zaradi neenakosti, ki so jih bili deležni Judi. Dejal je, da kar posamezen Jud ni mogel dobiti samo zato, ker je bil Jud, bo dobilo judovsko ljudstvo zato, ker bo ljudstvo. Očitno je pričakoval, da bodo Judi morda dočakali priznanje svoje nacionalnosti še pred »bližajočo se evropsko bitko«. Nejudovska ljudstva je svaril, naj bodo previdna, ker bo v prihajajoči bitki morda v igri novo ljudstvo, namreč judovsko, ki bo prijatelj ali sovražnik katerega koli ljudstva, ki si ga bo izbralo. Dr. J. Abelson, predavatelj na Portsea Collegeu, je med razpravo o položaju »majhnih ljudstev« kot posledici svetovne vojne dejal: »Jud spada med ta 'majhna ljudstva'.« Za Jude pravi isto kot za Poljake, Romune in Srbe, in to na isti osnovi, osnovi nacionalnosti. Sodnik Brandeis je enakega mnenja, ko pravi: »Medtem ko si vsako drugo ljudstvo prizadeva za napredek, s tem ko poudarja svojo nacionalnost in je velika vojna jasno pokazala pomen majhnih ljudstev… Svetu mora postati jasno, da smo tudi mi ljudstvo, ki glasno zahteva enake pravice…« Sodden Brandeis pravi tudi: »Vsi skupaj priznajmo, da smo Judi posebno ljudstvo, h kateremu nujno spada vsak Jud, ne glede na državljanstvo, prebivališče ali versko prepričanje.« Svoj članek zaključi z besedami: »Organizirati, organizirati, organizirati, vse dokler se vsak Jud ne bo zavedel in se nam pridružil ali pa zavedno ali nezavedno pokazal, da spada med redke posameznike, ki so proti lastnemu ljudstvu.« Sir Samuel Montagu, britanski Jud, ki so ga med britanskim mandatom imenovali za guvernerja Palestine, pogosto govori o judovskem kraljestvu, pri čemer ponavadi uporabi zvezo »obnova judovskega kraljestva«. Morda je pomenljivo, da domačini gospoda Samuela imenujejo »judovski kralj«. Achad ha-Am, ki ga je treba upoštevati kot osebo, ki je najbolj odločno trdila, da je judovska ideja od nekdaj obstajala in čigar vpliv ni tako temačen, kot kaže pomanjkanje njegove slave med nejudi, se močno zavzema za posebno identiteto Judov kot »nadljudstva«. Leon Simon jedrnato potrdi poglede velikega učitelja, ko pravi: »Hebrejska miselnost pozna idejo o nadčloveku (ta je seveda drugačna od Nietzschejeve, saj ima zelo drugačno pojmovanje izjemnosti), a je zanjo najbolj značilno, da se ne nanaša na posameznika, ampak na ljudstvo – na Izrael kot »super ljudstvo« ali »izbrane ljudi«. Judovsko ljudstvo je dejansko pogoj za značilno judovsko razmišljanje, enako kot je pogoj v naukih prerokov.« Moses Hess pravi: »V državah, ki tvorijo ločnico med Vzhodom in Zahodom, torej v Rusiji, Prusiji, Avstriji in na Poljskem, živijo milijoni naših duhovnih bratov, ki resno verjamejo v obnovo judovskega kraljestva ter za to goreče molijo med vsakodnevnimi molitvami.« Ta članek torej, ki tvega dolgočasno branje, si prizadeva zbrati izjave z različnih koncev in iz mnogih obdobij. Te izjave bi bilo treba upoštevati vedno, ko se razpravlja o judovskem nacionalizmu. Ne glede na to, kaj bo rečeno nejudovskim oblastem zaradi preprečevanja ali oviranja njihovega delovanja, pa ne more biti dvoma o tem, kaj Jud misli o sebi. Zase misli, da pripada ljudstvu, da je združen s tem ljudstvom s krvnimi vezmi, ki jih ne more oslabiti nobena sprememba verovanja, da je dedič preteklosti tega ljudstva, poklican za njegovo politično prihodnost. Pripada rasi, pripada ljudstvu, želi si prihod kraljestva na tej Zemlji, kraljestva, ki bo nad vsemi ostalimi kraljestvi in z Jeruzalemom kot vladajočo svetovno prestolnico. Lahko da se bo uresničila ta želja judovskega ljudstva. Ti članki dvomijo, da se bo to zgodilo v skladu s programom v Protokolih, niti na kakega od drugih sleparskih načinov, ki so jih izbrali vplivni Judi. Obtoževanje za verske predsodke je bilo v civiliziranih družbah vedno sporna reč. Judovski predstavniki, ki so to spoznali, so zato nejudom očitali verske predsodke. Zato predstavlja za občutljive in nepoučene ljudi olajšanje, ko izvedo, da so judovski predstavniki sami povedali, da judovske težave nikoli niso bile posledica njihove vere, da se dvom o Judu ni pojavil zaradi njegove vere, ampak zaradi drugih reči, ki naj bi jih spremenila njegova vera. Nejudi so spoznali resnico, da Juda ne preganjajo zaradi njegove vere – to vedo vsi pošteni raziskovalci. Poskus, da bi Juda zaščitili pod krinko njegove vere, je zaradi dejstev in njihovih lastnih izjav nečastno dejanje. Če ne bi bilo prav nobenih drugih dokazov, potem bi bil najtrdnejši dokaz, ki ga navajajo mnogi judovski pisci, takojšnja medsebojna podpora med Judi v vsakem položaju in ob vsaki priložnosti, kar predstavlja dokaz o rasni in nacionalni solidarnosti. Kadarkoli so se naši članki dotaknili mednarodnih judovskih finančnikov, so nam nasprotovale stotine Judov iz nižjih slojev prebivalstva. Omeni Rotschilda, in revolucionarno razpoloženi Jud iz geta bo začel ugovarjati, omembo bo razumel kot napad na sebe. Omeni uveljavljenega judovskega politika, ki vladni urad uporablja izključno za koristi svojih judovskih sonarodnjakov in v škodo vsej državi, pa se bo socialist in protivladno naperjeni Jud takoj postavil njemu v bran. Večina Judov, to lahko rečemo, je izgubila živ stik z nauki in obredi svoje vere, toda s svojo nacionalno solidarnostjo izkazujejo, kaj je njihova prava religija. To bi bilo samo po sebi zanimivo, vendar postane pomembno zaradi nekega drugega dejstva, s katerim se bo ukvarjal naslednji članek – gre namreč za razmerje med judovskim nacionalizmom in nacionalizmom ljudstev, med katerimi bivajo Judi. JUDI PROTI NEJUDOM V NEWYORŠKIH FINANČNIH KROGIH Judovski problem v ZDA se pojavlja predvsem v mestih. Za Juda je značilno, da se zbira v večjem številu tam, kjer je veliko ljudi, ne tam, kjer je na razpolago obdelovalna zemlja ali pomembne surovine. To je pomembno dejstvo, če ga povežemo z Judovo trditvijo, da so jih nejudi pregnali. Judi se združujejo v največjem številu v tistih krajih in med ljudmi, kjer se pritožujejo, da naj bi bili najmanj zaželeni. Najpogostejša razlaga je taka: Judova genialnost je v tem, da živi stran od drugih ljudi; ne stran od zemlje, tudi ne stran od proizvodnje življenjskih potrebščin iz različnih surovin, ampak stran od drugih ljudi. Drugi naj obdelujejo zemljo; Jud, če bo znal, bo živel na račun pridelovalca. Drugi naj garajo v trgovini in proizvodnji; Jud bo izkoriščal sadove njihovega dela. V tem je njegova posebna genialnost. Če se ta genialnost opiše kot parazitska, bi bil izraz lahko upravičen za določeno sposobnost. V nobenem drugem mestu ZDA ni možno preučevati judovskega problema tako uspešno kot v New Yorku. V New Yorku je več Judov kot v celotni Palestini. Komunalni popis judovske skupnosti v New Yorku vsebuje okoli 1.527.778 prebivalcev. »Na drugem mestu v svetu po številu Judov je Varšava z okoli 300.000 do 330.000 Judov, kar je približno ena petina Judov, živečih v New Yorku.« (Communal Register, 1917-1918). »Če predvidevamo, da je na svetu okoli 14 milijonov Judov, potemtakem vsak deseti Jud živi v New Yorku.« Judi kot ljudstvo imajo v New Yorku večjo moč kot so jo imeli v obdobju krščanstva v kateremkoli drugem kraju na Zemlji, razen v sedanji Rusiji. Judovsko revolucijo v Rusiji so vodili iz New Yorka. Sedanjo rusko vlado so skoraj v celoti pripeljali iz vzhodnega dela New Yorka. Newyorški geto je že veliko prej praktično preplavil spodnji del vzhodnega New Yorka. Brownsville, Brooklyn, je judovsko mesto s svojim jezikom, tiskom in z gledališči. Zgornji del vzhodnega New Yorka je v velikem delu judovski geto. Uspešen zahodni del in srednji sloj mesta severno od Central parka sta praktično judovska. Z izjemo ene velike veleblagovnice in nekaj manjših so vse večje veleblagovnice v New Yorku judovske. Trgovine z moško in žensko konfekcijo, pralnice, krznarstva so praktično monopoli v judovskih rokah. Judi prevladujejo v pravniških poklicih. Ocenjujejo, da je od 27.000 kioskov, ki nadzorujejo razpečevanje tiskovin v New Yorku, 25.000 v judovskih rokah. Samo v vzhodnem delu New Yorka je 360 sinagog. Newyorški kehilah je izredno vplivna organizacija, za katero ni natančno poznana moč njenih posameznih članov. Lahko bi jo opisali kot judovsko vlado v tem mestu. Nastala je leta 1908 kot posledica izjave generala Binghama, takratnega načelnika newyorške policije, da naj bi bilo judovsko prebivalstvo, ki je takrat štelo okoli 600.000 ljudi, odgovorno za 50 odstotkov kriminalnih dejanj v mestu. Kehilah je sodišče, pred katerim morajo oblasti odgovarjati za svoje izjave ali dejanja, ki se tičejo judovske skupnosti. Je zelo vplivna in njene metode so daljnosežne. Kar zadeva politiko, medtem ko se ostala država ukvarja z domnevo, da Tammany Hall odloča o politiki v New Yorku, pa je redkokdaj objavljeno, da v tej druščini vladajo Judi. Ne gre za posedovanje oblasti, ki bi ga ljudje obtoževali, ampak za uporabo ali zlorabo oblasti. In če oblastniki ne zlorabljajo oblasti, jih je treba pohvaliti. Če Judi, ki se zlivajo v New York, postanejo Američani in če ne poskušajo nenehno spremeniti amerikanizma v nekaj drugega; če krepijo ameriška načela in tradicije in če ne nehajo kvariti eno in opuščati drugo, jih je treba sprejemati v prijateljstvu. Za ugotavljanje judovske moči ni treba ostati v getu niti v trgovskih središčih. Treba je pregledati pomembnejša področja delovanja. Na Wall Streetu je judovski element številčen in vpliven, kot se lahko pričakuje od rase, ki je od zgodnjih dni dalje igrala pomembno vlogo v svetovnih finančnih operacijah. S tem seveda nočemo reči, da je judovski vpliv v ameriških finančnih zadevah največji. Nekoč je grozilo, da bo takšen res postal, toda ameriški finančniki so se na tihem vedno zavedali mednarodnih judovskih finančnikov in si potihem prizadevali za obrzdanje njihove igre. Vedno znova se je zdelo, da se tehtnica nagiba v korist Juda, toda ko se je prikrito tekmovanje dveh sil za trenutek umirilo, se je izkazalo, da so ameriške finance obdržale premoč, čeprav le neznatno. Najprej je bilo treba na ameriških tleh premagati Rotschilde. Zgodba o njihovi skriti roki v ameriških financah, politiki in diplomaciji je zelo obsežna, a niti njihovo spretno ravnanje ni pomagalo proti resnični vrednosti ameriških poslov – ne »ameriških poslov« kot so postali znani zdaj, ko je na tisoče Judov razpršenih po vsem svetu in se predstavljajo kot »ameriški poslovneži«, čeprav komaj govorijo angleško –, ampak ameriško poslovanje, kakršno predstavlja kombinacija ameriške sposobnosti in ameriške vesti. Če je sloves ameriškega poslovanja utrpel škodo, je do tega prišlo, ker so bile pod ameriškim imenom uporabljene neameriške metode. V newyorškem finančnem okraju so judovske finance vidne v njihovih zasebnih bankah. Zasebni bankir za razliko od velikih trustov in hranilnic uporablja lasten kapital in denar svojih partnerjev ali družabnikov. Judovsko finančno poslovanje se temeljito razlikuje od nejudovskega; judovski bančniki so predvsem posojilodajalci. Sicer so sposobni kupiti velike količine obveznic ali delnic železnice ali industrijskih podjetij, vlad ali okrožij, vendar te papirje takoj prodajo javnemu sektorju. Svoj denar hitro obračajo. Javnost dobi obveznice, judovski finančnik pa svoj denar. Judovski bančnik ima le redko kdaj trajen interes v družbah, ki jih financira. Nejudovski bančniki ponavadi čutijo dolžnost, da ostanejo povezani s podjetji, ki so jih financirali, da za investitorje lahko ustrezno upravljajo z vloženimi sredstvi; čutijo obvezo, da prispevajo k uspehu naložbe, s katero upravljajo v imenu drugih ljudi. Judovski bančnik skrbi za likvidnost svojega kapitala. Gotovino ima vedno na razpolago. To je bistveno za človeka, ki se ukvarja z denarjem. In ko pride neizogiben dan finančnega stresa, Jud ustvari velik dobiček zaradi povečane vrednosti razpoložljive gotovine. Daleč najmočnejša judovska investicijska banka na Wall Streetu je Kuhn, Loeb & Company. Direktor te velike firme je bil pokojni Jacob Schiff, družabniki pa so bili njegov sin Mortimer, Otto H. Kahn, Paul M. Warburg in drugi, ki so se odlično izkazali tako v javnem življenju kot pri velikanskih finančnih operacijah. Poleg te so dejavne še druge judovske banke: Speyer & Company; J. and W. Seligman & Company; Lazard Freres; Ladenburg, Thalmann & Company; Hallgarten & Company; Knauth, Nachod & Kuhne; Goldman, Sachs & Company, ter druge relativno manj pomembne. Te firme slovijo po svoji finančni poštenosti. Spadajo med previdne bančne ustanove, ki spretno vodijo svoje finančne operacije in so včasih prav briljantne v finančni strategiji. Po finančni plati industrijo v velikem obsegu nadzirajo vplivni Judi z Wall Streeta, ki so si zagotovili monopol na mnogih tržiščih s kovinami. Velike, uspešne judovske posredniške borzne hiše so prisotne vsepovsod. Globlje ko človek preučuje špekulativne operacije, večji je delež judovske rase pri promoviranju podjetij in trgovanju z nafto ter rudninami. Iz množice dejstev izstopa eno: ko pišemo ta članek, med predsedniki bank kot javnih hranilnic na Wall Streetu ni niti enega Juda. Nobena večja hranilnica ali investicijska banka za podjetja ter velikanske truste, ki so pogosto vredni več kot 400.000.000 $, v seštevku pa veliko milijard, nima judovskega vodstva ali judovskih uslužbencev. Zakaj je tako? Zakaj so se vplivne bančne družine z Wall Streeta tako previdno obdale z nejudovskimi družabniki? Zakaj se je med pripadniki judovske in nejudovske rase zarisala tako očitna ločnica v finančnem okrožju, ki upravlja z denarnimi zadevami cele države? Zakaj? Odgovor na to vprašanje skrivajo močnejše in razumnejše glave finančnikov na Wall Streetu. Človek lahko le tu in tam odkrije judovskega direktorja v odboru kakšne manjše finančne ustanove. Morda gre le za premeteno analizo javnega mnenja. Javnost po pravici ali po krivici svojega denarja raje ne zaupa ustanovi pod judovskim vodstvom. Res so v nekaterih zgornjih delih New Yorka nekatere lokalne banke, ki jih vodijo izključno Judi. Toda celo Judi svoj denar raje shranjujejo v bankah brez judovskega nadzora. Morda gre tudi za učinek neljubih izkušenj, ki jih je javnost doživela z judovskim upravljanjem bank v preteklem obdobju. Nekaj velikih polomij je vplivalo na javno mnenje, ki je tovrstne dogodke povezalo z judovskim elementom. Javnost med drugim ni pozabila polomije z Josephom G. Robinom, čigar pravo ime je bilo Robonovič. Bil je Jud iz Odese. V neverjetno kratkem času je zgradil štiri velike banke, v katerih so ljudje hranili svoje denarje. Vse štiri so propadle. To je bil izjemno senzacionalen dogodek, ki je povzročil nepopisna trpljenja. Robonovičeva kariera je zelo nazorno prikazala obseg darov in energij ruskega Juda, njegovo čudovito sposobnost za ustvarjanje velikih podjetij s šikaniranjem, ter njegovo strahopetnost in dvoličnost v uri poraza. Kariero bančnika je končal v zaporu. A pomembno dejstvo, ki naj bi pomirilo javnost, je, da so se ljudje, ki jim je zaupana ključna naloga za delovanje finančnih virov ZDA, obdali z močnim in vzdržljivim nejudovskim zidom. Zanimiva zgodba je tudi prizadevanje judovskih virov za pridobitev nadzora na newyorški borzi. Čeprav dokumenti kažejo stalno napredovanje Judov k temu cilju, jim to uspeva le počasi. Veliko pa je znakov, da bo judovska nepopustljiva vztrajnost, njihova značilna lastnost, na koncu le prevladala – če bo igranje na borzi še naprej pomenilo privlačen vir bogatenja. Če bodo Judi pridobili nadzor nad borznim poslovanjem, bodo prvikrat imeli možnost, da nadzor nad javnim bančništvom iztrgajo iz rok nejudov. Kot nekakšen nenapisan zakon obstoja tih odpor do Judov na borznem trgu, podobno kot v bančnem svetu Wall Streeta; zgodba o tem potrebuje zgodovinarja. Povezana je s podjetjem Sereno S. Pratt, ki je imelo leta 1792 majhen urad na Wall Streetu 22, kjer so prodajali delnice. Veliko mož, ki so prodajali in kupovali delnice, se je ponavadi zbiralo blizu velike platane pri Wall Streetu št. 68. Leta 1817 je bila ustanovljena Newyorška borza. Borza je zasebna ustanova. Praktično deluje na osnovi provizije. Članstvo je strogo omejeno na 1.100 ljudi. Obstojata samo dva načina, da nekdo postane lastnik sedeža za delovanje na Borzi – dobi ga po smrti nekega člana ali pa ga kupi od člana, ki gre v pokoj ali pa je bankrotiral. Članstvo trenutno stane več kot 100.000 $, pred kakimi desetimi leti pa se ga je dalo kupiti za 77.000 $. Borzi vlada odbor, sestavljen iz 40 članov. Dolgo časa v ta odbor ni bil izvoljen noben Jud. Zadnja leta so dovolili posameznim judovskim članom borze, da so se vključili v to zgornjo skupino, kar pa se ni dogajalo pogosto. Ta položaj sicer ni bil glavni cilj judovskih borznih posrednikov. Ko si bodo zagotovili zadosti veliko sedežev na borzi, bodo po svoji preverjeni poti dosegli nadzor nad borznim trgovanjem. Trenutno obstojata dve glavni oviri za prevelik priliv Judov na Newyorško borzo. Prvič, tiho nasprotovanje drugih članov sprejemu novih Judov, kar je značilna lastnost te ustanove vse od njene ustanovitve. In drugič, omejitve, ki so zapisane v statutu borze v zvezi z vsemi prošnjami za članstvo. Upravni odbor štiridesetih članov ima komisijo, ki jo sestavlja 16 članov. Ta komisija preučuje vse kandidate za članstvo. Ker je to omejeno na 1.100 oseb in ker nikoli ne prodajo niti enega dodatnega sedeža, novi član postaneš lahko samo, ko se sprosti kateri od obstoječih sedežev. A tudi tak prenos strogo nadzoruje pristopna komisija, ki natančno preuči vsakega kandidata; komisija odobri sprejem z dvotretjinsko večino. Toda izstopajoča značilnost v judovski dirki za te položaje je vztrajnost Judov. Kar ne uspe temu rodu, bo uspelo naslednjemu. Današnji poraženec ne ostane poražen; zmagovalec premine, Judi preživijo in nikoli ne odpustijo, nikoli se ne oddaljijo od starodavnega cilja za nadzorovanje sveta v taki ali drugačni obliki. Čeprav bi se zdelo, da je v takih razmerah povečanje članstva Judov na Newyorški borzi nekaj nemogočega, pa je dejstvo, da se he to vendarle zgodilo. Judi počasi toda zanesljivo pridobivajo številčno moč na borznem parketu. To počnejo osupljivo zvito. Kako jim to uspeva? Predvsem noben judovski član svojega sedeža ne prenese na nejuda. Ko so borzna gibanja neugodna, ko se cena sedeža na borzi zniža in povpraševanje po njih ni tako veliko kot ponavadi, judovski ponudniki prodajalcu vedno ponudijo najvišje vsote. Kadar kakšen od nejudovskih članov bankrotira, zahteve kreditorjev prejemnika skoraj prisilijo, da sprejme najvišjo ponudbo za prenos njegovega članstva. Jud je vedno pripravljen dati najvišjo ponudbo. To sta osnovna načina za povečevanje števila judovskih članov na Newyorški borzi. Neka druga metoda je bolj prekanjena kot vse ostale skupaj. Zasnovana je na precej običajni praksi, da oseba sprejme nejudovski priimek ali da prestopi v krščansko vero. »Spremenjeno ime« ali »ime za prikrivanje pravega porekla« kot temu pravijo Judi, je zelo učinkovit način prikrivanja. V reklamah, na poslovnih tiskovinah, na naslovnici revije ali pod člankom se pojavljajo imena kot Smith, Adams, Robin, s katerimi zavajajo javnost. Odre preplavljajo judovski igralci in igralke, toda njihova imena so zelo spoštovana anglosaška. Judovski časniki pogosto objavljajo šale v zvezi s to navado spreminjanja priimkov. Prikrivanje pravega imena je zelo koristno za dolgoročno poslovanje. Mnogi nejudi bi bili presenečeni, če bi izvedeli, v kašnem obsegu delajo z Judi, katerih imena niso prav nič judovska. Prav ta sistem, uporaba starega ameriškega imena kombinirana s članstvom v kaki krščanski sekti (najraje v kakšni od novejših), je na borzi omogočil vstop kar precejšnjemu številu novih članov, ki jim to sicer verjetno ne bi uspelo. Zanimivo je pogledati podatke v starih borznih imenikih o povečevanju judovskega članstva na Newyorški borzi. Leta 1872 je bilo med 1.009 člani borze 60 Judov. Leta 1873 je bilo med skupno 1.006 člani 49 Judov. Leta 1890, ko je bila dosežena zgornja meja 1.100 članov skupno, je bilo včlanjeno 87 Judov. Leta 1893 je bilo ob enaki zgornji meji članstva 106 Judov. Trenutno velja ista zgornja meja in med člani borze je 276 Judov. Pravijo, da je dejansko število Judov med člani borze večje od uradnih številk, ker imajo nekateri judovski člani nejudovske priimke in so sprejeli kakšno obliko krščanske vere – tako so se vsaj navidez odtrgali od judovske skupnosti. Številke torej kažejo, da se je število judovskih članov na borzi od 5,95 % v letu 1872 povečalo na 25 % v letu 1919. Ko Judovska enciklopedija omenja Newyorško borzo, v poglavju »Finance« piše, da je na njej »samo 128« judovskih članov, torej »samo malo več kot 10 odstotkov od vsega članstva«. Ta statistika ne omenja datuma. Namen navedenega zapisa je argumentiranje podatka in informiranje ljudi. Trditev o desetih odstotkih članstva na borzi naj bi opozorila na dejstvo, da »Judi predstavljajo vsaj 20 % celotnega prebivalstva New Yorka, še veliko večji odstotek pa je aktivnih poslovnežev.« Judovska populacija v New Yorku se je medtem povečala na 25 % celotnega prebivalstva, na prav enak odstotek pa je naraslo judovsko članstvo na borzi. Toda Judi so potrebovali zgolj 47 let, da so zasedli 25 % sedežev na borzi. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo ob takem naraščanju članstva prevzeli nadzor na borzi. Kljub omenjenim podrobnostim je verjetno dejstvo, da judovski špekulanti na newyorškem finančnem področju v številčnem pogledu znatno prekašajo nejudovske. Nagnjenost k špekuliranju in hazardiranju sta že iz zgodovine znani lastnosti judovske rase. Medtem ko mnogi Judi podpirajo nejudovske firme, pa večina sledi špekulativni usmeritvi vodij svoje rase. V Evropi, kjer so bolj utrdili nadzor nad financami in kjer le-to tudi dalj časa traja kot tukaj, Jud redko kdaj propade zaradi špekuliranja. Občasno se jih zaloti, da so vpleteni v škandal zaradi špekuliranja, le redko pa v škandale, kjer bi bili sami oškodovani. Praviloma šušmarijo z »judovskimi« vrednostnimi papirji, na Wall Streetu pa kroži veliko zgodb o zmagah ali porazih, ko so ljudje »sledili judovskim zgledom«. Nekatere od največjih judovskih senzacij v zgodovini ZDA, senzacij, ki so z mračno svetlobo razkrile povezanost judovskih financ, politike in rasnega elementa, so se jasno pokazale ob dogodkih na Wall Streetu. Narava teh razkritij verjetno vpliva na močno in tiho protijudovsko razpoloženje med pravimi ameriškimi finančniki. Pozabimo malo na vzvišene kroge Wall Streeta, bančnih in borzno posredniških dejavnosti, ter se spustimo na cestno raven Curb Marketa na Broad Streetu. Tukaj uspevajo judovski mešetarji na področju nafte, rudarstva in predstavljanja delnic. Tako so številni, da se zdi cel okoliš kot semitski predel mesta. Ta podjetja pogosto delujejo pod nejudovskimi imeni, toda tu gre le za judovsko previdnost, ker so v denarnih zadevah sumljivi partnerji, pa najsi je tako mnenje upravičeno ali ne. Nejudovska imena ne vzbujajo nezaupanja. Če gremo še naprej v bolj senčne ulice, v napol skrite urade, najdemo veliko pripadnikov judovske rase, ki niso zabeleženi v urejenih trgovanjih z vrednostnimi papirji. Gre za prave zajedavce Wall Streeta, ki brez določenega statusa sledijo dogajanju. Sleparsko predstavljajo delnice, in to počnejo z velikansko vnemo in zagnanostjo. Njihov cilj je priti do denarja brez dela, pridobivati denar brez dajanja ustrezne protivrednosti, v čemer so neverjetno uspešni. Število teh mož, ki so si ustvarili velikanska premoženja, je neverjetno veliko. Prav tako je osupljiv neusahljiv vir nepremišljenih, slabo obveščenih in lahkovernih nejudov, ki z vseh koncev ZDA pošiljajo svoje denarje za brezvredne papirje, s katerimi delajo ti judovski zajedavci. Gre za najbolj brezsrčno poslovanje, ki v svoji predrznosti nima nikakršne izjemnosti. Podobno je stari igri s skrivanjem kroglice pod tremi škatlicami vžigalic. Ti ljudje delujejo večinoma po pošti ali telefonu. Naivnežem pošiljajo pisma, v katerih jih obveščajo o stanju na trgu. Pretvarjajo se, da so njihovi nasveti investitorjem nepristranski in nesebični. Takšna obvestila so neškodljiva za ljudi, ki poznajo stvari in znajo brati tudi med vrsticami, so pa nevarna za poštenjake in desetine tisoče varčnih ljudi. Takšnim vrstam judovskih goljufov ni mar za detektive, ki jih preiskujejo, za vladne tajne službe, ki jih nenehno nadzirajo, za novinarska razkritja njihovega početja v časnikih, za obtožbe pred sodišči, za obsodbe z zapornimi kaznimi. Drugi ljudje bi takšna razkritja občutili kot dosmrtno sramoto, za tako vrsto Judov pa to pomeni le kratkotrajno prekinitev njihovega početja. Obstojajo še hujše globine, kjer prevladujejo drzne tatvine in nasilje. Tu se najpogosteje srečamo s plačanci najhujše vrste špekulantov. Gre za kriminalne zgodbe na Wall Streetu, za veliko število osupljivih zgodb, večinoma s slabim koncem. Za vse je značilna nenavadna rasna in skupinska pripadnost, kar je občasno pritegnilo pozornost celega sveta, toda kot je običajno pri splošnem objavljanju takih zgodb, so izpuščena dejstva, ki lahko pojasnijo dogajanje. Toda ko se bo odvila zgodba o dejanskih razmerah na Wall Streetu in v njegovih finančnih okoljih, se bo videlo, da vedno obstojata dva elementa: judovski in nejudovski. Tih odpor, ki ga ameriški finančniki kažejo do semitskega nadzora, je verjetno edina nejudovska koalicija v Ameriki. Za ameriški duh je to v bistvu nekaj nenaravnega, vendar je bilo izsiljeno kot obramba proti močni ofenzivi semitske koalicije. Če se bo v ZDA sploh kdaj pojavila močna protijudovska kombinacija, bo to neposredna posledica starodavne judovske koalicije proti nejudom. V zvezi s finančnim vprašanjem je v ZDA trenutno stanje tako: judovska koalicija se razrašča, vendar še ne presega nejudovskega nadzora. Bori se za višje položaje, a za zdaj je zaustavljena. Mislimo, da bo za vedno zaustavljena, ko se bodo ljudje zavedeli dogajanja okoli sebe. Kot se bodo spomnili bralci prejšnjih člankov, je napad na kapital, ki ga predstavljajo rušilne sile, delujoče pod potvorjenim geslom »napredka«, zgolj napad na nejudovski kapital. V ZDA napadajo samo nejudovske finančne menedžerje. Enaki napadi se dogajajo tudi v Angliji. Bralci časnikov vedo, kako vneto si v tej državi z nenehnimi stavkami prizadevajo uničiti železnice in premogovništvo Toda bralstvu časnikov ne povedo, da so železnice in premogovniki še vedno v rokah nejudov in da so stavke, ki jih vodijo boljševiki, judovsko finančno orožje za uničenje tovrstnega nejudovskega posla, ki bi zlahka padel v judovske roke. VZPONI IN PADCI JUDOVSKE FINANČNE MOČI »Gospodarske krize smo za nejude ustvarili s preprostim umikom denarja iz obtoka… Trenutne denarne zadeve se ne ujemajo s potrebami posameznika in posledično ne morejo zadovoljevati vseh potreb delavskih slojev… Znano vam je, da je bil sprejem zlata kot valute poguben za vlade, ki so ga sprejele, ker ni zmogel zadovoljiti zahtev po denarju, saj smo iz obtoka potegmnili kolikor se je le dalo zlata.« Protokol št. 20 Judovske visoke finance so se prvikrat dotaknile ZDA z Rotschildi. Dejansko lahko rečemo, da so ZDA ustvarile Rotschildovo bogastvo. In kot se tako pogosto dogaja v zgodbi o judovskih bogataših, je bilo bogastvo pridobljeno med vojno. Prvih dvajset milijonov dolarjev, s katerimi je Rotschild lahko začel špekulirati, je bil denar za hessenske vojake v bojih proti ameriškim kolonijam. Po prvem posrednem stiku z ameriškimi zadevami so Rotschildi pogosto vdirali v denarne zadeve te države, a vedno preko posrednikov. Nobenemu od Rotschildovih sinov se ni zdelo potrebno preseliti v ZDA. Anselm je ostal v Frankfurtu, Solomon je izbral Dunaj, Nathan Mayer je odšel v London, Charles se je naselil v Neaplju, James pa je predstavljal družino v Parizu. To je bila peterica gospodarjev vojne v Evropi v obdobju več kot ene generacije, dinastija pa se je nadaljevala z njihovimi nasledniki. Prvi judovski agent Rotschildov v ZDA je bil August Belmont, ki je semkaj prispel leta 1837. Ob izbruhu državljanske vojne je bil imenovan za predsednika Demokratskega državnega komiteja. Belmont se je imel za kristjana in danes obstaja Belmont memorial, imenovan Oriental Chapel v novi katedrali St. John the Divine na Morningside Heights. Moč Rotschildov, kakršna je bila znana nekoč, se je tako razširila po vstopu drugih bankirskih družin v državne finance, da je zdaj ni več mogoče imenovati z imenom ene judovske družine, ampak z imenom rase. Torej govorimo o mednarodnih judovskih financah, glavne osebnosti pa označimo za mednarodne judovske financerje. Zastor skrivnostnosti, ki je toliko prispeval k moči Rotschildov, je zdaj povečini odstranjen. Denarja iz vojn se je vedno držal izraz »krvav denar«. Skrivnostno, čarobno okolje, v katerem so potekale velike transakcije med vladami in posamezniki, posli, zaradi katerih so se pojavili ti posamezniki kot nadzorniki velikega bogastva in dejanski gospodarji ljudi, vse to je večinoma razkrito in objavljena so gola dejstva. Rotschildova metoda se še vedno bnese in judovske ustanove so povezane z njihovimi rasnimi ustanovami po svetu. Judovske bančne hiše v New Yorku so povezane s podjetji v Frankfurtu, Hamburgu in Dresdnu, pa tudi v Londonu in Parizu. Povezave lahko enostavno ugotovimo po napisih nad vhodnimi vrati – znaki so enotni. Kot ugotavlja vodilni raziskovalec finančnih poslov, je svet financ povečini judovski svet, zato ker judovski finančniki »niso obremenjeni z nacionalnimi in domoljubnimi zablodami«. Za judovskega finančnika pomenijo menjave vojn in miru med državami zgolj spremembe na svetovnih finančnih trgih. Tako kot se z vrednostjo delnic pogosto manipulira zaradi tržne strategije, se včasih vpliva na mednarodna razmerja zgolj zaradi finančnih koristi. Znano je, da je bila minula svetovna vojna večkrat preložena na ukaz mednarodnih finančnikov. Če bi izbruhnila prezgodaj, vanjo ne bi bile vpletene nekatere države, ki so jih finančniki želeli vplesti. Zato so bili gospodarji zlata, torej mednarodni gospodarji, prisiljeni večkrat preveriti navdušenje za vojno, ki ga je podpihovala njihova lastna propaganda. Kot domneva judovski tisk, verjetno drži, da so našli Rotschildovo pismo iz leta 1911, v katerem je pritiskal na nemškega cesarja, naj ne začne vojne. Leta 1911 bi bilo prezgodaj, leta 1914 pa ni bilo takih pozivov. Tuje finančne podružnice ne mečejo le drugačne luči na povsem nacionalne zadeve in vplivajo na mir ter prestiž posameznih ljudstev, ampak težijo k nadnacionalnosti. Ko tuje podružnice omogočajo judovskim bankirjem, da se odlikujejo v bolj specializiranih oblikah financ kot so zunanje menjave, jim tudi omogočajo skoraj popoln nadzor nad mednarodnimi denarnimi tokovi. Nobenega dvoma ni, da se mednarodne judovske finance zelo zanimajo za vojna in revolucionarna dogajanja. Tega nikoli niso zanikali glede dogajanj v preteklosti, toda danes je povsem enako. Liga proti Napoleonu, na primer, je bila judovska. Njeno poveljstvo je bilo v Holandiji. Ko je Napoleon vdrl v Holandijo, so poveljstvo preselili v Frankfurt na reki Maini. Zelo zanimivo je, koliko mednarodnih judovskih finančnikov je prišlo iz Frankfurta: Rotschildi, Schiffi, Speyerji, če navedemo le nekatere. Rasne povezave po vsem finančnem svetu so zlahka prepoznavne. Te povezave v judovskih bančnih krogih privedejo do stalne težnje po nadzoru ali monopolu nad določenimi vrstami industrije, ki se prekrivajo s področjem financ. Ko je nadzor enkrat zagotovljen, praviloma preženejo vse nejudovske interese. »Judovski finančni interesi so bili le redkokdaj povezani z industrialci,« pravi Judovska enciklopedija, »razen ko gre za drage kamne in kovine, Rotschilde, nadzor nad živim srebrom, za podjetja bratov Barnato, Wernerja, diamante firme Beit & Company, ter podjetja bratov Lewisohn in Guggenheimov, ki nadzirajo baker in deloma srebro.« Temu lahko seveda dodamo še viski, telegrafijo, gledališča, evropski tisk in del ameriškega tiska ter številna druga področja. Preden bomo zaključili ta niz člankov, bomo objavili celoten seznam. Judovska enciklopedija nadaljuje: »Resnična prevlada judovskih finančnikov je na področju tujih posojil, kar je povezano z mednarodnimi dejavnostmi večjih judovskih podjetij.« Da bi preverili nekatera nesmiselna zanikanja določenih delov judovskega tiska, lahko povemo, da judovske oblasti ne zanikajo izjav o judovskem mednarodnem nadziranju financ, čeprav izjavljajo, da to ni tako močno, kot je bilo nekdaj. »V zadnjih letih so judovski finančniki prevzeli isto kozmopolitsko metodo, in gledano v celoti je v judovskih rokah manj nadzora kot ga je bilo nekoč,« piše v Judovski enciklopediji. To je res, vsaj kar zadeva razmere v ZDA. Pred vojno je bil položaj mnogih judovskih firm na Wall Streetu močnejši kot je danes. Po vojni so nastale razmere, ki so vrgle novo luč na judovsko internacionalizacijo financ. V letih ameriške nevtralnosti smo imeli priložnost za opazovanje obsega zunanjih povezav, ki so jih dosegli nekateri ljudje, ter prav tako obsega, s katerim se je običajna nacionalna lojalnost podredila poslovanju mednarodnih financ. Vojna je dejansko povzročila nastanek koalicije nejudovskega kapitala proti določenim združenjem judovskega kapitala, ki so bila pripravljena delovati na obeh straneh. Star Rotschildov rek, da ne položi vseh jajc v eno košarico, postane povsem jasen, ko ga prestavimo na nacionalno in mednarodno raven. Judovske finance obravnavajo enako obe politični stranki – stavijo na obe, in tako nikoli ne izgubijo. Na enak način judovske finance tudi nikoli ne izgubijo vojne. S tem, ko so na obeh straneh, ne morejo zgrešiti zmagovite strani, njihovi pogoji za sklenitev miru zadostujejo za pokrivanje vseh stroškov, ki so jih imele s poraženo stranjo. Zato je na mirovni konferenci kar mrgolelo Judov. Mnoga judovska podjetja na Wall Streetu so bile najprej ameriške podružnice že dolga leta uveljavljenih hiš v Nemčiji in Avstriji. Te mednarodne firme so si medsebojno pomagale s kapitalom in vzdževale še druge tesne stike. Nekatere so povezane s porokami. Toda najmočnejša od vseh je judovska rasna povezava. Večina od teh hiš je med vojno znatno nazadovala, ker čezmorske povezave niso bile prave vrste. Pričakuje se, da gre le za začasen pojav, in da bodo judovski finančniki kmalu spet nared za bitko za popoln finančni nadzor v ZDA. Prihodnost bo pokazala, če bodo uspeli. Zdi se, da nenavadna usoda spremlja vse oblike judovske premoči. Ravno ko je vse pripravljeno za okronanje njihovega zmagoslavja, se zgodi nekaj in zgradba se skrči. To se v judovski zgodovini dogaja tako pogosto, da so sami Judi poskušali najti ustrezno razlago. V mnogih primerih jim je kot opravičilo najbolj pri roki protisemitizem, toda ne vedno. Prav zdaj, ko so vojni ognji osvetlili toliko stvari, ki so bile prej skrite v senci, se prebujanje svetovne zavesti imenuje »protisemitizem«, in razlagajo nam, da »po vsaki vojni Jud postane grešni kozel« - nenavadno priznanje, ki bi manj vase zaverovano ljudstvo vodilo v poizvedovanje. Zakaj? Toda tako priročna in neverodostojna razlaga kot je »protisemitizem«, ni primerna za pojasnitev neuspeha judovskih finančnih namer za popolno prevlado v državi kot so ZDA. Protisemitizem med ljudmi ne seže dovolj visoko, da bi prizadelo one, ki so se varno zasidrali za velikimi finančnimi vplivi. Tiho nasprotovanje finančne skupine Wall Streeta ali Newyorške borze na primer ni protisemitizem. Judov to ne ovira pri poslovanju; gre za nasprotovanje očitnemu programu za popoln nadzor, ki ni namenjen splošnemu dobremu, ampak koristim rase. Pred nekaj leti so ljudje o bančni hiši Kuhn, Loeb & Company na splošno mislili, da ji je usojeno, da bo v bližnji prihodnosti finančno prevladala na Wall Streetu kot jamstvena in posojilna ustanova. Za tako mnenje je obstojalo veliko razlogov, med drugim tudi to, da je banka Kuhn, Loeb & Company finančno podpirala Harrimana v njegovem tekmovanju z Jamesom Hillom za železnice. Vendar se napovedi o tej finančni ustanovi niso nikoli uresničile. Vmešali so se neugodni dogodki, ki sicer nikakor niso vplivali na finančno solidnost podjetja, so pa povzročili neželeno publiciteto nefinančnega značaja. V podjetju Kuhn, Loeb & Company so judovske finance v ZDA dosegle svoj višek. Na čelu te firme je bil pokojni Jacob Schiff, rojen v Frankfurtu na Maini, njegov oče pa je bil eden od Rotschildovih borznih posrednikov. Eden od Schiffovih partnerjev, Otto Kahn, je bil rojen v Mannheimu in je bil povezan s Speyerji, ki so bili prav tako iz Frankfurta na Maini. Imeli so še enega družabnika, Felixa Warburga, ki se je priženil v družino Jacoba Schiffa. Judovske finance so se širile, vendar niso segle više kot v tej firmi. Nato pa so Judi so naredili potezo, ki bi utegnila njihove ambicije približati želenemu cilju. Judovski finančniki, preizkušeni na Wall Streetu, so poiskali druga ameriška središča ter celo tuja središča, ki bi lahko v prihodnosti bistveno vplivala na poslovanje v ZDA. Najprej so se obrnili k Srednji in Južni Ameriki. Lahko povemo, da so judovske finančne skupine v najneugodnejšem obdobju odnosov med ZDA in Mehiko tej državi nudile finančno pomoč, tako praktično kot svetovalno. Namera, da bi si vpliv povečali z Japonsko, se je, kot kaže, iztekla precej slabo. Seveda je znano, da je Jacob Schiff materialno pomagal Japonski v vojni z Rusijo. To se je dalo razložiti z dobrim poslom in tudi z maščevanjem Rusiji zaradi njenega ravnanja z Judi. Gospod Schiff je izkoristil priložnost tudi za to, da je načela, ki so se od takrat razvila v boljševizem, vcepljal v glave ruskih vojnih ujetnikov v japonskih taboriščih. Poleg tega je imel zamisel, da bi novo nastajajočo japonsko silo vključil v osvajalno strategijo judovskih financ. Judovske finance so že prisotne na Japonskem, vendar se zdi, da se upanja gospoda Schiffa v tem pogledu niso povsem uresničila. Japonci dobivajo posojila in veliko več vedo o »judovski nevarnosti« kot same ZDA, zato so bili izredno previdni. Dosledno so se držali poslovnih pogodb, za gospoda Schiffa pa je znano, da je bil z Japonsko na splošno nezadovoljen. Danes je to dobro vedeti, posebej zaradi propagande, ki si nenehno prizadeva za nastajanje nesporazumov med ZDA in japonskim cesarstvom. Zdi se, da je najnovejši cilj Južna Amerika. Spomniti vas moramo, da Judi izvajajo svetoven nadzor na dveh področjih: pri preseljevanju ljudi in v denarnih tokovih. Nobena vlada, nobena cerkvena ustanova, noben nauk ne bi mogel naročiti preseljevanja 250.000, pol milijona ali celo milijona ljudi z enega konca sveta na drugega, jih poslati kot general pošlje svojo armado – to zmorejo samo Judi. To počnejo prav zdaj. Gre samo za razpoložljivost ladij. Iz Poljske, kjer so Judi s posredovanjem vsemogočne mirovne konference v napisanem zakonu pridobili posebne ugodnosti in se zato zdi, da bi tam vsekakor lahko ostali, se množično odpravljajo proti zahodu. Ne gre za stampedo, kot pravi ameriški komisar za priseljevanje, čeprav je morda s te strani videti tako. Gre za urejeno preseljevanje, kot lahko spoznamo, če si pogledamo ameriške organizatorje. Del tega vala je usmerjen tudi v Južno Ameriko. Govori se, da bodo del priseljencev, ki se zdaj priseljujejo k nam, po določenem obdobju uvajanja poslali v Južno Ameriko. Druga vrsta mojstrovine, ki jo Judi izvajajo na svetovni ravni, je gibanje zlata. Ne glede na namen lahko rečemo tole: te dni se v smeri Južne Amerike seli veliko Judov in judovskega zlata. Govori se tudi o velikih premikih drugih materialov, kar po razlagi Protokolov lahko pomeni samo eno. Naslednji poskus za nadzor ameriških celin bo morda izviral z juga, kjer so Judi že močnejši kot kažejo številke, in kjer so njihova revolucionarna nagnjenja že v igri med raznimi državami. Ti odkloni in strateški premiki pa še niso vse. Zdaj govorimo samo o ameriških financah. Judi drugje niso bili tako zadržani kot na Wall Streetu. Na številnih drugih področjih so dosegli prav zlosluten nadzor, o čemer bomo pisali pozneje. Za zdaj smo se osredotočili na New York in njegovo finančno okrožje. Pravkar smo pokazali visoko stopnjo nadzora na borzi. V Ameriki obstoja še drug vidik judovskega vpliva na finančno poslovanje, a ta ni v posebno čast tej rasi. Če se judovska finančna aktivnost ne vzpenja, se spusti nižje in poišče temnejše kanale od vsake druge oblike tovrstnega delovanja v naši državi. Pri operacijah Robinsov, Lamarjev, Arnsteinov ter drugih gre za podle zgodbe. Taki ljudje so v senci Wall Streeta prispevali svoj delež h kriminalnemu dogajanju. Obnavljanje takih zgodb je smiselno samo zato, ker so jih povečini spisali Judi. S tem nočemo reči, da se je judovska skupnost strinjala s takim delovanjem, vendar je zelo značilno, da je THE DEARBORN INDEPENDENT prejemal gore poročil o zlorabah, potem ko smo z našimi članki poskušali skromno osvetliti status judovskega vprašanja v Ameriki, judovski voditelji pa so molčali o zločinskih finančnih operacijah ljudi, ki bi morali občutiti nezadovoljstvo svoje rase. Vsakemu tožilcu je dobro znana judovska zagrizenost pri branjenju rase, ne glede na stopnjo krivde. Kljub temu je treba reči, da so pred nekaj leti med raziskovanjem, ki je razkrilo komercializacijo prostitucije pod judovskim vodstvom, nekateri ljudem naklonjeni Judi pohvalno sodelovali pri razkrivanju te dejavnosti. Njihova pomoč pa ni preprečila ostrega odziva na nekatera pisanja, ki so upoštevala dejstva, ki so jih odkrili raziskovalci. Državo je pred kratkim pretreslo odkritje, da so se zaradi sistematičnega niza kraj na Wall Streetu izgubile delnice in obveznice Liberty v vrednosti 12 milijonov dolarjev. Na začetku pomladi 1918 so kot da bi jih pogoltnila zemlja začeli izginjati sli, ki jih je s kovčki, polnimi delnic in obveznic v sklopu običajnega poslovanja, v druge hiše pošiljala Newyorška borza. Ta izginotja so nekaj časa ostala nepojasnjena. Wall Street je v resnici majhno okrožje. Večina poslovanja poteka v poslopju večjega mestnega bloka. Sli so včasih šli le kako nadstropje višje ali nižje v isti stavbi ali v pisarno na drugi strani ceste. Toda na tako kratkih razdaljah so izginjali skupaj z vrednostnimi papirji, in le redkokdaj se je še kaj slišalo o njih. Do poletja 1918 so bili izginjajoči kurirji na Wall Streetu redkost. Obravnavali so jih z dobrovoljno obzirnostjo. Ponavadi so bili veseli mladi ljudje, vztrajnejši med njimi pa so v borznih hišah napredovali do uradniških položajev. Pomanjkanje delovne sile je prizadelo Wall Street podobno kot druga področja ekonomije, in težko je bilo najti sle. V tem obdobju se je borzno poslovanje zelo razmahnilo. Skoraj vsak posameznik v državi je bil lastnik kakšnih obveznic, ki so v velikanskih količinah menjavale lastnika. Na parketu borze je znašal dnevni promet z obveznicami do 20 milijonov dolarjev, z delnicami pa od en do dva milijona. Prodane obveznice in delnice so kurirji prenašali od prodajalca do kupca. Za neodgovorne fante ni bilo nič nenavadnega, da so na Wall Streetu hiteli od ene pisarne do druge z 250.000 dolarji pod pazduho. Zaradi pomanjkanja fantov se je pojavil drugačen tip kurirja, s katerim so se začele težave. Izginotja in izgube so bile vse pogostejše in drage. Odškodnine, ki so jih morale plačevati zavarovalnice, so dosegle take višine, da so ukinili izdajanje nekritih zavarovanj. Uvedli so razne ukrepe za razrešitev uganke: fantje so morali v parih prenašati papirje, po vsem Wall Streetu so namestili varnostnike, zaposlili so najboljše detektive v državi, a vse brez uspeha. Wall Street si je močno prizadeval, da številke o izgubah ne bi prišle v javnost, saj so se bali, da bi njihova objava omajala zaupanje v borzno poslovanje. Toda novica se je razvedela v podzemlju in v New York je pritegnila kriminalce z vseh koncev države. Vsa prizadevanja so bila dalj časa neuspešna, izgube so naraščale in skrivnost se je poglabljala. V začetku leta 1920 so nenadoma aretirali nekaj ljudi in dobili nekaj priznaj, ki so razkrila eno od najskrivnostnejših kriminalnih zarot v zgodovini ZDA. Preiskovalci so dokazali obstoj obširne judovske zarote za oropanje Wall Streeta. Ugotovili so, da je tolpa premetenih judovskih kriminalcev, med katerimi je bilo veliko premožnih mož – nekateri tudi bivši kaznjenci – ustvarila organizacijo, s katero so nameravali oropati borzne hiše na Wall Streetu. Sestavili so tolpe mladih Judov, povečini prišlekov iz Rusije, stanujočih v vzhodnem delu New Yorka. Te fante, ki so jih usposobili pametni judovski voditelji, so borzno posredniškim hišam na Wall Streetu ponudile razne agencije za kurirje. Del načrta je bil, da so si agencije nadele lepa, poštena anglosaška imena. Prikrivanje porekla z imeni – na to smo že velikokrat naleteli! Ti fantje so ukradene obveznice in delnice predajali vodjem svojih organizacij, ti pa so vrednostne papirje oddajali nadrejenim Judom, ki so bili večinoma člani kriminalne tolpe »zaupnih mož« v okrožju White Light – mož, ki so zagotavljali denarna sredstva. Njihova imunost na kaznovanje je bila stalna uganka za nejude, živeče v New Yorku. Omenjene judovske kriminalce so v njihovih transakcijah ščitili judovski odvetniki. Ukradene obveznice in delnice so vozili v Cleveland, Boston, Washington, Philadelphijo in dele Kanade, kjer so jih zastavljali za posojila v navidez legitimnem poslu. Eden od kurirjev ni hotel predati ukradenih vrednostnih papirjev za obljubljeno majhno plačilo. Pobegnil je, da bi sam užival v zločinsko pridobljenem bogastvu. Odkrili so njegovo skrivališče, za njim poslali tolpo morilcev iz Harlema in jim naročili, naj odkrijejo, kje so papirji. Če bi jih našli pri njem, bi ga morali takoj ubiti. Člani tolpe so fanta več dni zapored zabavali z ženskami in s pijačo. Končno so ugotovili, da si je dal papirje zašiti pod podlogo svojega plašča. Odpeljali so ga na deželo, kjer so pozneje odkrili njegovo truplo. Umrl je zaradi kakih dveh ducatov globokih ran z bodalom. V enem primeru je nekega nejuda premamil nepošten zaslužek, in tudi metoda je bila značilna. Judovski vodje so se nameravali preko neke druge hiše znebiti prisvojenih vrednostnih papirjev. Dobili so namig, da se je mlad nejudovski borzni posrednik znašel na robu bankrota. »Pomagali« so mu iz težave in mu prepustili nekaj posla, ki se mu je zdel zelo donosen. Ko je postal odvisen od svojih »prijateljev« in globoko vpleten v njihove igre, se je poskušal izvleči iz tega. Zagrozili so mu s smrtjo. Judovski vodja mu je dejal: »Nočem nobenih prevar, v trenutku te ubijem, če te razkrinkam. Če tega ne bom zmogel, če sem na primer v zaporu, bo to storil kdo iz moje druščine; veliko jih je, ki bodo poskrbeli zate.« Ko so oblasti prijele tega nejuda in je priznal svoja dejanja, so mnogi judovski vodje pobegnili iz New Yorka; kot ponavadi so potovali pod izmišljenimi krščanskimi imeni. Njihova istovetnost je bila končno razkrita, in čeprav mnogi njihovi sli prestajajo kazni zaradi svojih kriminalnih dejanj, so njihovi nadrejeni v času tega pisanja še vedno na svobodi. Zdi se, da jih najvplivnejše sile ščitijo pred roko zakona. Prijeli so jih le nekaj in čeprav jih tožijo najmočnejše banke in borzno posredniške hiše na Wall Streetu, se zdi, da jih pred postopki na sodiščih za kriminalna dejanja ščiti še močnejša sila. Eden od kolovodij se je na sodišču zagovarjal, da še nikoli ni bil kaznovan, in zdaj se še vedno svobodno sprehaja naokoli. Judovska gledališča v New Yorku so njegovo soprogo, Judinjo, gledališko igralko, oglaševala na plakatih zaradi dodatnega prestiža, ki naj bi ji ga omogočala njegova kariera, ki si jo je ustvaril kot tat obveznic in upornik na sodišču. Ta element osupne človeka, ki spoštuje zakon in red – nesramnost, kakršno bogati judovski kriminalci kažejo do zakonov. Branijo jih pametni odvetniki, judovski tisk in judovska javnost pa jim izkazujeta privrženost in občudovanje. Le zakaj ne bi? Večina žrtev njihovih tatinskih dejanj so vendar nejudi, gledano na splošno pa je žrtev sam nejudovski kapitalizem. Judovska stran dosledno molči ob tej vladavini zločina. Toda sami Judi prav gotovo najbolj trpijo zaradi nje. Newyorški kehillah se sploh ni zmenil za izbruh teh kriminalnih dejanj in njihovo razkritje. Predstavniki Judov, ki so tako jezični, kadar napadajo nejude, za svoje »sovernike« nimajo besed obsodbe. Povsem jasno je, da bi ob kombiniranih vplivih znotraj newyorških Judov njihovi voditelji lahko preprečili mnoge dosedanje pojave. Toda kaže, da obstoja razločen odpor do vsega, kar bi lahko povzročilo nasprotovanja med posameznimi judovskimi razredi. Očitno gre za rasni nagon po obrambi ogroženih, ne glede na to, da si še kako zaslužijo pravično kazen. To dejstvo potrjuje judovski vpliv na celotno zadevo. Seveda je morda zgolj naključje, da so vsi kriminalci in orodja v tej zadevi judovski. To samo po sebi morda še ni razlog, da bi dogajanje ožigosali kot dejanje neke rase. Toda molk, odobravanje v nekaterih krogih, očitno izražanje simpatij v drugih, torej kombinirana rasna podpora zlikovcem, je vredna vsega obžalovanja. »AMERIŠKI DISRAELI« - IZJEMNO VPLIVEN JUD Čeprav se je zaradi vojne judovska moč na Wall Streetu zmanjšala z začasno prekinitvijo povezav med judovskimi finančnimi ustanovami v ZDA in njihovimi čezoceanskimi partnerji, pa je vojna vplivala na izreden porast judovskega bogastva v naši državi. Dobro obveščen judovski vir zatrjuje, da je samo v New Yorku med »vojnimi milijonarji« kar 73 % Judov. Ne smemo si privoščiti napake in domnevati, da je zaradi trenutnega upada na Wall Streetu vojna povsem zavrla uresničevanje judovskega programa. To se ni zgodilo. Judi so tudi v ZDA po vojni postali še vplivnejši, kot so bili pred njo. V svetovnem merilu je prevlada Judov tudi tam, kjer so vladali že pred vojno, zelo očitna. Jud je zdaj predsednik Lige narodov. Sionist je predsednik svèta Lige narodov. Jud je predsednik Francije. Jud je bil predsednik komisije, ki je preučevala krivdo za vojno. Pomemben dogodek med njegovim predsedovanjem je bilo izginotje ključnih dokumentov. V Franciji, Nemčiji in Angliji se je močno povečala judovska finančna moč ter razširjanje nevarnih družbenih nemirov pod judovskim okriljem. Izjemno zanimivo je dejstvo, da v državah, za katere upravičeno pravimo, da so protisemitske, Judi obvladujejo dogajanja bolj kot kjerkoli drugje. Bolj kot jim nasprotujejo, bolj izrazito kažejo svojo moč. Danes je Nemčija protisemitsko naravnana država. Kljub vsem prizadevanjem nemškega ljudstva, da bi se znebilo očitne judovske premoči, so se Judi še bolj utrdili, ljudska volja jim ne more do živega. Francija postaja vse bolj protisemitska in ko narašča val protisemitizma, Jud postane francoski predsednik. Rusija je v osnovi naravnana proti Judom, novi ruski tiran pa je Jud. In v trenutku ko val protisemitizma preplavlja ves svet, vsaj tako nas obveščajo judovski predstavniki – le-ti so novemu prebujanju ljudstev zaradi znanega dogajanja rekli protisemitizem –, kaj bi se lahko drugega zgodilo, kot da se je na čelu Lige narodov znašel Jud. Na čelu organizacije torej, ki naj bi sicer brez prisotnosti ZDA predstavljala svetovno vlado. Zdi se, da nihče ne ve, zakaj. Nihče ne zna razložiti tega. Niti njegovo prejšnje delovanje niti zahteve javnosti ga niso ustoličile – a vendar je tukaj! Tudi v naši državi so pravkar minila štiri leta judovske vladavine, ki je bila skoraj tako absolutna kot v Rusiji. Zdi se, da je to zelo ostra izjava, a je vendarle milejša kot nam zagotavljajo sama dejstva. In dejstva niso kar neke govorice ali proizvod pristranskega mnenja; so sadovi preiskav, ki so jih opravili zakoniti uradniki ZDA, ki so jih odstavili v korist vnaprej pripravljene judovske vlade. Judi so za vse čase pokazali, da obvladovanje Wall Streeta ni nujno potrebno za nadzorovanje ameriškega ljudstva. Oseba, ki je to dokazala, je bil Jud z Wall Streeta. Temu človeku pravijo »judovski prokonzul v Ameriki«. Pravijo, da je nekoč, ko je imel v mislih sebe, vzkliknil: »Poglejte Disraelija Združenih držav Amerike!« Izbranemu kongresnemu odboru ZDA je dejal: »V vojni sem verjetno imel večji vpliv kot katerikoli drug človek; o tem ni dvoma.« Ko je to dejal, ni nič pretiraval. Res je imel več moči. Treba je priznati, da njegov vpliv ni bil v celoti zakonit. Segal je v vsak dom, v vsako trgovino in tovarno, v vsako banko in železnico in v vsak rudnik. Dotaknil se je armad in vlad. Brez besed je ustvarjal in uničeval ljudi. To je bila moč brez odgovornosti in brez meja. Bila je tako velika, da so nejudi pred tem človekom in njegovimi družabniki razkrili vsako skrivnost ter jim tako predali znanje in prednost, ki ju ne bi mogle kupiti milijarde zlata. Ni dvoma, da je manj kot eden med 50.000 bralci tega časopisa slišal za tega človeka pred letom 1917, enako kot tudi zdaj zelo malo ljudi kaj jasnega ve o njem. Iz neosvetljene temine javne slave se je med vojno dvignil v visoke kroge vladanja ljudstvu. Izbrana vlada ni imela kaj dosti opravka z njim, ko ga je ubogala v denarnih zadevah. Dejal je, da bi se ljudje lahko čezenj pritožili pri predsedniku ZDA, toda ker so poznali razmere, se niso. Kdo je ta oseba, po svoje veličastna ter zelo poučna, ko gre za judovsko pripravljenost, da prevzame oblast, kadarkoli se ji zahoče? Njegovo ime je Bernard M. Baruch. Rodil se je v Južni Karolini pred petdesetimi leti kot sin doktorja Simona Barucha, pomembnega zdravnika. »Vpisal sem se na fakulteto in mislil postati zdravnik, vendar to nisem postal,« je povedal kongresnemu odboru. Diplomiral je na newyorškem kolidžu malo preden je dopolnil 19 let. Ta kolidž spada med najbolj priljubljene izobraževalne ustanove pri Judih. Njegov ravnatelj je dr. S. E. Mezes, tast polkovnika E. M. Housa, polkovnika, čigar vpliv in nenaklonjenost Beli hiši sta bila dolgo časa priljubljena tema špekulacij med Američani, čeprav je to komajda še potrebno. Mladi Baruch je natančno vedel, kaj hoče doseči. Pravi, da je po diplomi »veliko let« posvetil raznim preučevanjem, »pretežno ekonomskim« v zvezi z železnico in industrijo. »Poorov priročnik in priloga o financah v časniku Financial Chronicle sta bila zame veliko let neke vrste Biblija.« Pri tem opravilu ni mogel ostati veliko let. Ko se je namreč na Wall Streetu zaposlil kot pisar in kurir, in ko je imel »okoli 26 ali 27 let«, je postal član firme A. A. Housman & Company. »Okoli 1900 ali 1902« je zapustil firmo, vmes pa je že dobil sedež na Newyorški borzi. Nato se je sam lotil poslovanja. To izjavo je treba vzeti dobesedno glede na njegovo pričanje, da »ni posloval za nikogar drugega kot le zase. Preučil sem podjetja, ki proizvajajo različne stvari, ter ljudi, ki se s tem ukvarjajo.« V odgovoru na vprašanje, s katerim naj bi razkril dejansko naravo svojih operacij preden se je nenadoma pojavil kot človek, ki »je imel večjo moč v vojnem času kot katerikoli drug človek«, je zavrnil vsak namig, da naj bi zgolj prodajal in kupoval delnice. »Takrat sem se lotil organizacije raznih podjetij,« je dejal, »v povezavi s tem pa sem seveda kupoval in prodajal delnice. Če sem organiziral kakršnokoli podjetje, sem v njem seveda imel velik interes; če v podjetje ne bi verjel, ga ne bi organiziral in ga podpiral v njegovem razvoju. Če sem se pozneje odločil, da ga prodam, sem to storil.« Ko so preiskovalci pritisnili nanj, naj dodatno pojasni svoje poslovno delovanje, je dejal: »No, sodeloval sem pri nakupu podjetja Liggett & Myers Tobacco Company; pri nakupu podjetij Selby Smelter, Tacoma Smelter ter raznih proizvajalcev bakra, volframa, gume. Sodeloval sem pri ustanavljanju velikih podjetij za predelavo kavčuka v Mehiki. Prav tako sem razvil veliko in še vedno delujoče podjetje za pridobivanje kavčuka. Začel me je zanimati nov postopek v Mesabi Range za koncentriranje rud z majhno vsebnostjo kovin. V zvezi z jeklom me je predvsem zanimala sedanja organizacija, tako da bi imel možnost za pametno nakupovanje in prodajo vrednostnih papirjev…« Pomembno je nekaj, kar med pričanjem ni postalo posebej jasno, kakšne so bile aktivnosti in interesi g. Barucha na začetku vojne. Njegove prejšnje dejavnosti na različnih področjih, predvsem morda na področju kovin, so bile številne in zelo pomembne. Kakorkoli že, kot mlad mož je bil vešč poslovanja z velikimi vsotami denarja, in nobenih znakov ni, da bi ga podedoval. Je zelo premožen človek. Kaj je pri tem imela vojna, če sploh kaj, je zadeva, o kateri se trenutno ne da reči ničesar. Zanesljivo je reči, da so med vojno mnogi njegovi prijatelji in družabniki prišli do velikih vsot denarja. Glede njegovih poslovnih povezav tik pred začetkom vojne obstoja tole pričevanje: G. Graham: »Ali ste nadaljevali z omenjenimi posli, pri ustanavljanju podjetij in trgovanju z njihovimi delnicami ter s svojim delom na Newyorški borzi in drugod vse do začetka vojne?« G. Baruch: »Postopoma sem se oddaljeval od poslovanja, ker sem se odločil, da se upokojim. Zaradi te namere sem bil vse manj dejaven, pa tudi organizacija podjetij mi ni bila več tako simpatična. Nočem kritizirati drugih ljudi, ki so bili vpleteni v dobičkonosne posle, še preden smo stopili v vojno. Odločil sem se, da izstopim in začnem početi druge stvari, ki jih bom, tako upam, delal lahko zdaj. Ta postopek je bil prekinjen, ko so me imenovali za člana svetovalne komisije, ne da bi omenili, kaj se pripravlja.« Ali hoče povedati, da je bilo njegovo izstopanje iz poslovanja prekinjeno z omenjenim imenovanjem, ki je pripeljalo do njegovega popolnega obvladovanja ZDA v času vojne? G. Jefferis: »Ali je bil kdo od članov svetovalne komisije udeležen pri pridobivanju surovin ali proizvodnji izdelkov ali ne?« G. Baruch: »Jaz sem bil.« G. Jefferis: »Na kakšne način?« G. Baruch: »Podrobno sem preučil proizvodnjo in distribucijo mnogih surovin. Te stvari sem moral zavzeto preučiti, da sem lahko delal zadeve, pri katerih sem sodeloval.« G. Jefferis: »Vi sami niste vodili pridobivanja kakšne surovine?« G. Baruch: »Mene so zanimala podjetja. Preučeval sem mnoge od teh stvari, pridobivanje in predelavo, ker sem razvijal in organiziral podjetja, ki so se ukvarjala s tem.« Ali hoče povedati, da se je ukvarjal s podjetji v času, ko so ga imenovali v komisijo? Zanimivo bi bilo slišati pojasnilo. Druga stvar, ki bi bila ne zgolj zanimiva, ampak zelo koristna pri pojasnjevanju zbiranja judovske vlade okrog predsednika med vojno, je vprašanje o poznanstvu g. Barucha z Woodrowom Wilsonom. Kdaj se je začelo? Kakšne okoliščine ali kateri ljudje so ju seznanili? Seveda o tem krožijo zgodbe in kakšna od teh zna biti resnična; a brez popolne potrditve je nima smisla povedati. Zakaj naj bi se zgodilo, da je bil prav Jud pripravljen in izbran na najmočnejši položaj med vojno? Gospod Baruch s svojim pričevanjem ni jasno odgovoril na to vprašanje. Imel je dobro priložnost, da bi to storil, če bi le hotel. G. Graham: »Predvidevam, da ste pred izbruhom vojne osebno poznali predsednika?« G. Baruch: »Da, gospod.« G. Graham: »Vas je poklical za nasvet ali sta se pogovarjala o teh stvareh ter glede vašega imenovanja, še preden ste bili imenovani?« G. Baruch: »Nikoli mi ni omenil ničesar v zvezi z imenovanjem, ker bi mu dejal, da naj me raje ne imenujejo za svetovalca.« G. Graham: »Se zdaj spomnite, g. Baruch, kdaj ste se pred dejanskim imenovanjem v svetovalni odbor zadnjikrat sestali s predsednikom?« G. Baruch: »Ne…« To ni celoten odgovor g. Barucha, vendar je s tem odgovoril na vprašanje. Ko je zanikal, se je zelo razgovoril o neki drugi stvari. Njegov celoten odgovor se je glasil: »Ne, vendar vam lahko povem nekaj zanimivega, kar verjetno hočete vedeti. Zaradi nepripravljenosti te države sem bil zelo vznemirjen, tako da sem med prvimi podprl generala Wooda pri organiziranju vadbišč v Plattsburgu. Mislim, da bo priznal, da sem mu dal prve denarje ter mu zatrdil, da bom podprl to gibanje, karkoli že bo nameraval storiti. Na srečo je od mene do zdaj potreboval le nekaj tisoč dolarjev. Javnost ga je podprla, da je lahko nadaljeval svoje delo in s tem v zvezi je bilo razumljivo, da je bilo treba mobilizirati vso industrijo v državi, saj se ljudje ne morejo bojevati z golimi rokami; boriti se morajo s pomočjo opreme.« G. Baruch je bil torej varčen mož.. Pisalo se je šele leto 1915. Evropska vojna je bila za veliko večino Američanov takrat šele osupljiv spektakel, medtem ko je bil g. Baruch prepričan, da bomo vstopili v vojno ter je zaradi te domneve vlagal svoj denar. Vlada, ki nas je do takrat »držala proč od vojne«, se je tudi posvetovala z g. Baruchom, ki je bil pred njo z ustvarjanjem vojnega ozračja v naši državi. Če bralec lahko podoživi leto 1915 ter v to sliko vgradi element, ki ga tedaj ni imel, namreč aktivnost g. Bernarda M. Barucha in drugih Judov, bo ugotovil, da ni kaj dosti vedel o celotnem dogajanju, kljub temu, da je morda pazljivo prebiral razno časopisje! Po tem delu, kjer je g. Baruch razkril svojo zanimivo udeležbo pri poskusu v Plattsburgu, se je zasliševanje nadaljevalo takole: G. Graham: »To je bilo nekje v letu 1915, kajne?« G. Baruch: »Da, 1915, in o zadevi sem razmišljal zelo resno, ker sem mislil, da nas bo potegnilo v vojno. Odpotoval sem na daljše potovanje in na tej poti sem začutil, da bo moralo priti do nekakšne mobilizacije industrij. Premišljeval sem o shemi, ki se je uveljavila in delovala v praksi, ko sem bil predsednik odbora. Ko sem se vrnil s potovanja, sem zaprosil za sprejem pri predsedniku. Kolikor se spomnim, sem se po njegovi volilni zmagi takrat prvič srečal s predsednikom.« G. Graham: »Mislite po njegovi prvi izvolitvi?« G. Baruch: »Da, njegovi prvi izvolitvi.« Torej je verjetno, da se je g. Baruch srečal s predsednikom že prej. Navadni ljudje, ki se le redko kdaj srečajo s predsednikom, se običajno zelo jasno spominjajo takih srečanj. G. Baruch se je verjetno tako pogosto videval s predsednikom, da je v svojem spominu le težko razločeval med posameznimi srečanji. Omenjeni obisk je opisal takole: »Nadvse resno sem mu razložil, da sem zelo globoko zaskrbljen zaradi nujne mobilizacije industrij v naši državi. Predsednik mi je zelo pozorno prisluhnil, tako kot to vedno počne… in naslednja stvar, ki sem jo slišal – čez nekaj mesecev… sem postal pozoren na Svèt za državno varnost. Minister Baker mi je vzbudil pozornost. Takrat sem se prvikrat srečal z obrambnim ministrom. Vprašal me je, kaj mislim o zadevi.« G. Graham: »To je bilo še pred sprejetjem zakona?« G. Baruch: »Mislim, da. Nisem povsem prepričan. Dejal sem, da bi rad imel nekaj drugačnega.« To je precej pomembno. Svèt je svèt. Gospod Baruch je hotel nekaj drugačnega. Na koncu je res dobil nekaj drugega. Pridobil je predsednika, tako da so se zadeve spremenile v smislu, da je g. Baruch postal najmočnejši človek v vojni. Svèt za državno varnost je na koncu postal najbolj obrobno prizorišče. Ni bil svèt Američanov, ki so se vojskovali, ampak avtokratsko telo, ki ga je vodil Jud in z Judi na vseh strateških položajih. Kar je naredil g. Baruch, je bilo mojstrsko, vendar ni bilo izpeljano na ameriški način. Naredil je, kar se je namenil, vendar se je treba resno vprašati, ali bi kdorkoli moral narediti, kar je naredil on, in verjetno nihče drug kot samo pripadnik njegove rase tega ni hotel storiti. G. Graham: »Ali je predsednik izrazil kakšno mnenje o smotrnosti načrta, ki ste mu ga predlagali?« G. Baruch: »Mislim, da sem govoril v glavnem jaz. Ne spomnim se, kaj je predsednik dejal o tej zadevi, toda zdi se mi, da sprejeti zakon najbolje odraža njegovo mnenje.« G. Graham: »Ali ste naredili vtis nanj, ko ste izrazili svoje prepričanje, da nas bo potegnilo v vojno?« G. Baruch: »Verjetno sem. Rad bi vam povedal natančno, vendar o tem nočem ugibati.« G. Graham: »Tako se vam je zdelo takrat?« G. Baruch: »Da, mislil sem, da bomo začeli sodelovati v vojni. Mislil sem, da se je vojna približevala dosti prej kot se je v resnici začela.« Zasliševanje se je nato vrnilo k srečanju g. Barucha z obrambnim ministrom, ko je g. Baruch dejal, »da bi rad imel nekaj drugačnega«. G. Graham: »G. Baker je dejal, da misli, da je bilo to najbolje, kar se je v danem trenutku dalo dobiti?« G. Baruch: »Tak vtis sem dobil. Ne vem ali je dejal tako ali ne, toda zdelo se mi je, da je bilo to najbolje, kar se je dalo narediti v danem trenutku.« Če se celotno dogajanje ni izteklo povsem po načrtih g. Barucha, lahko večjemu delu njegovega pričevanja zmanjšamo pomen po načelu naravne hvalisavosti Juda potem, ko je načrt uspel. Toda vse, kar je dejal, je zelo pomembno. Predsednik je v tisoč zadevah storil natanko to, kar je hotel Baruch, in Baruch je od vsega očitno najbolj hotel držati roko nad proizvodnjo v ZDA. In to mu je uspelo. Uspelo mu je celo v večjem obsegu, kot je to Leninu kdajkoli uspelo v Rusiji; ljudje v ZDA so videli zgolj domoljubni element, bohotenja judovske vladavine nad sabo pa niso opazili. Svèt za državno varnost v svoji izvirni sestavi – »najboljše, kar se je dalo dobiti v danem trenutku«, čeprav je g. Baruch »hotel dobiti nekaj drugačnega« – je vodilo šest ministrov tedanje vlade: vojni, notranji, gospodarski, pomorski, kmetijski, trgovinski in delavski. Pod uradno skupino je delovala svetovalna komisija, sestavljena iz sedmerice mož, med njimi so bili trije Judi; eden od njih je bil g. Baruch. Pod to svetovalno komisijo je bilo na stotine ljudi in veliko odborov. Ena od skupin, ki je bila podrejena omenjenima dvema skupinama, je bil »Odbor za vojno industrijo«; g. Baruch je bil na začetku samo njegov član, predsedoval pa mu je Daniel Willard. In Odbor za vojno industrijo nato postane »najpomembnejša stvar«, gospod Baruch pa njegov najpomembnejši član. Položaj, na katerega je bil imenovan, je postal ključnega pomena; postal je nosilni steber vojne uprave. Zapisi to potrjujejo, in sam je to priznal. Kakšen vpliv je imel na ta svèt stotin Američanov, kateri je enega samega Juda izbral za svojega nespornega gospodarja v času vojne? Ali je Baruchova pamet omogočila njegov vzpon? Ali so bili morda odločilni predlogi judovskih financ, ki so bile pred ostalimi na področju mobilizacije? Nikakor ne želimo podcenjevati Baruchove pameti. Pamet in denar sta najmočnejši judovski orožji. Noben Jud brez pameti ni izbran na ključen položaj. Baruch je pameten. Med ljudmi, ki ga poznajo, velja za neprestano čudo. Lahko počne šest stvari hkrati, najmogočnejše operacije pa nadzira hladnokrvno in brez panike. Ima oboje, pamet in denar. Judi pa se morajo nekaj naučiti, namreč da pamet in denar nista dovolj. Obstoja še en element, s katerim se niti pamet ne more kosati, denar pa izgubi svojo vrednost. Šahist morda vzbudi občudovanje, svetu pa ne more vladati. Baruch je torej nekaj naredil. Tudi Trocki je naredil nekaj. Toda bistvo je v tem: ali naj ljudem spregledamo, če jih je nekaj privlačnega namerno zapeljalo, ali pa je treba temeljito raziskati, kaj je bilo narejeno, ter pretehtati posledice? Judi bi lahko v ZDA naredili celo večje stvari kot jih je naredil Baruch, če bi se jim ponudila priložnost, dejanja vrhunskega mojstrstva; toda kaj bi to pomenilo? Zamisel o diktatorskem obvladovanju ZDA je bila ves čas prisotna v skupini, v kateri se nahaja Baruch – o tem priča delo Philip Dru, Administrator, ki ga navadno pripisujejo polkovniku E. M. Houseu, česar le-ta ni nikoli zanikal. Dejstvo je, da bi lahko Baruch bolje opravil svoje delo kot je to uspelo Trockemu. Zadnja izkušnja, ko je med vojno vladal državi, je bila seveda zelo dragocena izobrazba v umetnosti avtokratskega vodenja. To nikakor ni samo v lasti g. Barucha, ampak množice judovskih voditeljev, ki so se spreletavali med raznimi oddelki, s področja na področje, ter delali podiplomske naloge v umetnosti avtokracije, da drugih reči sploh ne omenjamo. Gospod Bernard M. Baruch je bil vodja in osrednja osebnost v sistemu nadzora, kakršnega vlada ZDA ni nikoli imela ter ga nikoli ne bo imela, razen če se bo spremenila v svobodno vlado. G. Jefferis: »Povedano z drugimi besedami, ste se vi odločili za nekaj, za kar bi se odločil lahko vsak?« G. Baruch: »Točno tako, o tem ni nobenega vprašanja. Prevzel sem odgovornost in končna odločitev je bila moja, gospod.« G. Jefferis: »Kaj?« G. Baruch: »Dokončna odločitev, kot je dejal predsednik, je bila moja stvar. Odločitev ali bo nekaj imela armada ali mornarica, je bila moja. Odločitev ali bo nekaj dobila uprava železnic ali zavezniki, ali bo general Allenby dobil lokomotive ali pa jih bodo uporabljali v Rusiji ali Franciji – o tem sem odločal jaz.« G. Jefferis: »Imeli ste precejšnjo moč?« G. Baruch: »Res sem jo imel, gospod.« G. Jefferis: »In o raznovrstnih dejavnostih ste konec koncev odločali vi?« G. Baruch: »Tako je, gospod. Verjetno sem imel večjo moč kot katerikoli drug človek med vojno. To je nedvomno res.« Kaj se je dogajalo, preden je g. Baruch postal tako močan, kako daleč je segala njegova moč in kako je bila uporabljena – temu se bomo posvetili v nadaljnjem raziskovanju. CILJ JUDOVSKE DIKTATURE V ZDA »Na izraelskega kralja ne smejo vplivati njegove strasti, še najmanj nasladnost. Noben posamičen element njegove narave ne sme izstopati in vladati njegovemu umu. Čutnost najbolj od vsega vpliva na njegovo razsodnost in mu zamegli umske sposobnosti ter jasno vizijo, ker mu misli usmerja na najslabše in najbolj živalske stranpoti človekove narave. Steber vesolja v osebi svetovnega vladarja, rojenega iz Davidovega semena, mora žrtvovati vsa osebna hotenja za dobro svojega ljudstva.« Protokol št. 24 Splošno kritiziranje predsednika Wilsona, da »je odločal sam« in ni bil dovzeten za nasvete, lahko prihaja samo od ljudi, ki se ne menijo za judovsko vlado, ki je glede vseh zadev nenehno svetovala predsedniku Wilsonu. Predsednik naj bi bil izjemno občutljiv glede uveljavljanja lastne avtoritete. Takšno mnenje o njem lahko velja samo, če ostanemo popolnoma slepi za izjemno velik vpliv, ki ga je dodelil članom judovske vojne vlade. Res je, da Kongresu ni zaupal. Res je, da članov svojega kabineta ni kaj dosti spraševal za mnenje. Res je tudi, da je zanemarjal ustavne pristojnosti Senata ZDA pri svetovanju glede pogodb, vendar ni res, da naj bi deloval brez svetovalcev. Ni res, da se je zanašal le na svojo pamet, ko je šlo za vodenje vojne in pogajanja v Versaillesu. Kdaj točno je g. Bernard M. Baruch, judovski visoki guverner ZDA za vojne zadeve, spoznal gospoda Wilsona, bomo še povedali. Toda gospod Baruch sam nam je povedal, kdaj točno se je začel in kdaj se je nehal ukvarjati z vojno. Z vojno se je začel ukvarjati pri organiziranju Plattsburga – to je bilo dve leti pred vojno, končal pa je, ko je bil zaključen posel v Parizu. »Vrnil sem se na dan Georgea Washingtona,« je povedal, kar pomeni, da je ostal v Parizu vse do takrat, ko so se dogovorili o zadnjih podrobnostih. Pravijo, da je bil g. Baruch republikanec, dokler se kot predsedniški kandidat ni pojavil Woodrow Wilson. Judi so g. Wilsonu zelo pomagali, vse preveč, da bi šlo le za njegovo dobro. Okoli njega so ustvarili trden krog. V določenem obdobju je državi govoril izključno preko Juda. Najboljša politična peresa v državi so bila postavljena na stranski tir, ker je predsednik izbral judovskega novinarja Davida Lawrencea za svoje neuradno trobilo. Lawrence je vodil urade v Beli hiši ter imel pogoste stike s predsednikom. Nekaj časa ga je ameriška novinarska srenja zelo hvalila, toda ne to ne pristransko povzdigovanje znotraj judovskega kroga mu ni pomagalo, da bi postal ljubljenec ameriške javnosti. Ameriški Judi so bili na strani demokratov, dokler si niso zagotovili še zadnje usluge predsednika Wilsona, nakar so kot podgane na potapljajoči se ladji nespodobno hitro zapustili demokratsko stranko. Baruch je ostal in je precej izzivalno zapravljal denar za film s propagandno vsebino za Ligo narodov. Zelo verjetno je, da se je iskreno zanimal za novo vlado. Prvič zato, ker bi lahko prišlo do preiskav. Zanimivo bo videti, če se bodo nadaljevale preiskave, ki jih je o izdatkih za vojno sprožila republikanska večina v Kongresu. Nekateri so prepričani, da se ne bodo nadaljevale. Svoje napovedi razlagajo s tem, da se je preiskava pred volitvami začela samo zaradi predvolilne tekme ali zaradi ustvarjanja neugodnega političnega ozračja za demokrate. Iskreno lahko upamo, da republikanci zaradi tega očitka ne bodo obmirovali, ampak bodo vztrajno nadaljevali začete preiskave. To bi morali storiti iz dveh razlogov: prvič, država mora zaradi prihodnjih nepredvidenih izdatkov spoznati, kaj vse je vlada med vojno zapravila zaradi raznih trikov; in drugič, da se razkrije celoten obseg judovskih vplivov v tej državi. Praktičnim politikom se ne bo zdelo, da ima drugi razlog posebno težo. To niti ni tako pomembno; če bo namreč prvemu razlogu posvečeno dovolj pozornosti in če bodo preiskave dovolj temeljite in poštene, potem bo judovski vpliv dodatno razkrit. Judovske povezave se kažejo na vsaki stopnji poslovanja. Morda je bil to vzrok, da so Judi nenadoma zapustili demokrate. Prestopili so v drug tabor, da bi lahko ukrepali proti nameravanemu nadaljevanju preiskav. Zdaj že lahko slišimo nasvete v smislu: »Kar je bilo, je bilo«, »Ljudje so že siti preiskav in jih več nočejo«. Že se kažejo poskusi, da bi javnosti prikazali novejše stvari in misli ljudi s tem odvrnili od vojnih zadev; te namere so nedvomno judovskega porekla. Del javnosti, ki se zaveda judovskega vprašanja, bo pozorno spremljal obnašanje nove vlade v zvezi z dokončanjem preiskav. Judi se niso brez razloga pridružili republikancem. Ljudje imajo pravico izvedeti, kaj se je zgodilo z neznanskimi vsotami denarja, porabljenega med vojno. Ljudje imajo pravico izvedeti, kdo so njihovi gospodarji ter kdo je bil odgovoren za nekatere čudne pojave. Senatorji in drugi uradniki bi se morali posebej posvetiti vsaj smerem, iz katerih prihajajo pozivi in vplivi za prenehanje preiskav. O gospodu Bernardu M. Baruchu, ki je bil iz bog si ga vedi kakšnih trenutno še nepojasnjenih razlogov ustoličen za vodilnega moža ZDA v vojnem času, pa vemo, da je ob raznih priložnostih povedal, da je bil med vojno najpomembnejši človek. »Med vojno sem verjetno imel vejo moč kot katerikoli drug človek, to je brez dvoma res,« je dejal kongresniku Jefferisu. In drugič: »Imeli smo prednostne pravice, kar je med vojno predstavljalo največjo moč… Točno tako, o tem ni nobenega dvoma. Prevzel sem nase to odgovornost, gospod, in zadnja odločitev je pripadala meni.« In ko je kongresnik Jefferis po tej osupljivi izjavi vprašal: »Kaj?«, je g. Baruch ponovil: »Zadnja odločitev, kot je dejal predsednik, je pripadala meni.« Kongresnik Graham mu je dejal: »Z drugimi besedami, imam prav, gospod Baruch, če rečem, da ste bili vi vodilni um…« In g. Baruch je odgovoril: »Deloma imate prav – mislim, da imate popolnoma prav…« Poglejmo, v čem je bila Baruchova moč. Povedano na kratko, v diktaturi ZDA. Nekoč je izjavil, da bi se ZDA dalo upravljati na tak način v mirnem času, razložil pa je, da je bilo to še lažje v vojnem času zaradi domoljubne nastrojenosti ljudi. Seveda ni dovolj reči, da je vladanje g. Barucha predstavljalo diktaturo ZDA; treba bo še pokazati, kako toga in daljnosežna je bila ta diktatura. Bralec lahko ugotovi, kdaj se je judovska vladavina dotaknila tudi njegovih zadev. G. Baruch, ki je o vseh rečeh imel zadnjo besedo, pravi, da je njegova moč segala do potreb armade in mornarice, do odbora za transport, uprave železnic, prehrane in goriv. Poleg vsega tega je imel nadzor nad zavezniškimi nakupi ne le v ZDA, ampak tudi v drugih državah v zvezi z določenimi surovinami in izdelki. Vlada ZDA je za svoje vojaške potrebe med vojno porabila 30 milijard (30.000.000.000) dolarjev, ki jih je pridobila z davki in obveznicami. Od te vsote je bilo zaveznikom posojeno 10 milijard, ki so bile porabljene tukaj – vse nakupe je nadzoroval g. Baruch. Kot je povedal sam, je njegova moč temeljila na obvladovanju več področij: 1. Nadzoroval je porabo denarja v zasebnih poslih Američanov. Ta nadzor naj bi formalno izvajal Odbor za kapitalske zadeve, ki ga je nadzoroval še en Jud, Eugene Meyer ml.. Tu naletimo na še eno nerazložljivo okoliščino. Je bil ta gospod edini sposoben bankir v ZDA za opravljanje take naloge? Zakaj so tudi za ta pomemben položaj poiskali prav Juda? Gre zgolj za naključje? Ali odločitev ni bila premišljena? Med vojno je moral vsak, ki je nameraval denar porabiti za posel, položiti vse svoje karte na mizo. Moral je razkriti svoje načrte, razloge za pričakovan uspeh – skratka, judovskim vladarjem in njihovim judovskim predstavnikom je moral povedati vse, kar bi zaupal svojemu bančniku, ko bi se pogajal za posojilo. Organizacija, ki jo je do potankosti razvilo nekaj Judov, je pomenila najpopolnejšo poslovno inkvizicijo, kadarkoli ustanovljeno kjerkoli na svetu. Od človeške narave bi zahtevali preveč, če bi pričakovali, da bodo pridobljeni podatki varno shranjeni ali vedno pošteno uporabljeni. G. Baruch je navedel nekaj primerov, od katerih ne moremo pričakovati, da bi pomembno osvetlili notranje delovanje te organizacije. Povedal je: »Odbor za kapitalske zadeve (v njem je vladal g. Meyer) znotraj finančnega ministrstva je imel človeka, ki je sodeloval z Odborom za vojno industrijo (v njem je vladal g. Baruch) in je vedno prišel, da bi izvedel, če bo posameznik ali podjetje, ki je hotelo dobiti denar, le-tega porabilo s ciljem, da zmagamo v vojni. Navajam primer mesta Philadelphia, ki je nameravalo izvesti obsežne izboljšave v javnem sektorju. Mesto New York je hotelo porabiti osem milijonov dolarjev za posodobitev šol, kar bi zahtevalo velikanske količine jekla, dela, raznih materialov in prevozov. Odgovorili smo jim, da nam to ne bo pomagalo dobiti vojne in naj svoje načrte raje preložijo na kasnejši datum, ker jekla ne moremo porabljati za take stvari.« Prav, naj bo. Toda ali gospod Baruch ve za velikansko gledališče, ki ga je med vojno smel zgraditi judovski lastnik dvoran v nekem mestu na vzhodu ZDA? Ali je že kdaj slišal za nejudovskega podjetnika, ki ni dobil dovoljenja za posel, s katerim bi omogočili dodatno proizvodnjo vojaške opreme in oborožitve? Za posel, za katerega je pozneje – pozneje! – dobilo dovoljenje judovsko podjetje; načrti so bili skoraj povsem enaki, enak projekt je bil izveden v istem okolju. Šlo je za izjemno veliko moč, mnogo preveliko, da bi jo lahko zaupali enemu samemu človeku. Prav gotovo je šlo za takšno moč, ki je nikdar ne bi smeli zaupati druščini Judov. Bolj ko jo hočeš razvozlati, bolj se uganka poglablja. Kako se je lahko zgodilo, da se je glede najpomembnejših in najbolj kritičnih zadev na prestolu z močjo avtokratskega odločanja vedno znašel Jud? G. Baruch je upravičeno lahko dejal: »V vojni sem imel večjo moč kot kdorkoli drug.« Lahko bi celo dejal: »Mi Judi smo imeli v vojni večjo moč kot vi, Američani.« In res je bilo tako. 2. Nadzor nad vsemi materiali V to je bilo seveda vključeno prav vse. G. Baruch je bil strokovnjak za razne materiale in izdelke Preiskovalci so hoteli izvedeti, na katerih od številnih področij je bil dejaven. Na področjih, ki jih strokovno ni obvladoval, so zanj delali priznani strokovnjaki. Gospod Julius Rosenwald, še en Jud, je bil na primer zadolžen za »dobave (vključno z oblačili)«, zastopal pa ga je g. Eisenman. G. Eisenman je dalj časa nadziral uniforme, spremembe v njihovi kakovosti, cene, po katerih so jih plačevali proizvajalcem (večinoma Judom), in druge zanimive zadeve. Za baker se je zelo zanimal Guggenheim, ki je med vojno prodal večino te kovine; njega je predstavljal nekdanji uslužbenec, nedvomno pa g. Baruch osebno. G. Baruch se je v času svoje poslovne kariere zelo zanimal za baker in je bil eden najboljših poznavalcev tega področja. Človek ne more mimo neštetih judovskih imen na vseh najpomembnejših področjih. Za trenuten namen se bomo osredotočili na Baruchovo nadziranje celotne države, kar najbolje potrdijo njegove lastne besede: »V ZDA se brez odobritve Odbora za vojno industrijo ni dalo zgraditi nobenega poslopja, dražjega od 2.500 dolarjev. Brez njegove privolitve se ni dalo dobiti niti vreče cementa. Brez njegove privolitve niste mogli dobiti niti koščka cinka za vašo kuhinjsko mizo.« 3. Nadzor nad celotno industrijo G. Baruch je odločal, kam se je smelo poslati premog, kam so lahko prodali jeklo, kje je lahko delovala industrija in kje ne. Z nadzorom nad kapitalom, potrebnim za delovanje industrije, je bil omogočen tudi nadzor nad pretokom surovin. To je bilo možno z odločitvijo o prednostnih surovinah. G. Baruch je to odločitev upravičeno imenoval »največja moč med vojno«. Bil je najmočnejši človek med vojno, saj je nadzoroval to moč. G. Baruch je povedal, da je bilo v ZDA pod njegovim nadzorom okoli 351 do 357 industrijskih panog, vključno s »praktično vsemi surovinami na svetu«. »Imel sem vrhovno oblast,« je dejal. Najsi je šlo za sladkor ali svilo, premog ali topove, g. Baruch je odločal o njihovih premikih. G. Jefferis: »Vaše odločanje o prioritetah je na primer odločalo ali je civilno prebivalstvo lahko dobivalo potrebne materiale za gradnjo?« G. Baruch: »Da. Če v odboru ne bi določili, katere surovine in materiali so prednostni, bi civilisti ne imeli ničesar.« G. Jefferis: »Ali so dobili kaj?« G. Baruch: »Dobili so vse, kar je bilo možno.« G. Jefferis: »Ste bili kdaj na zasedanjih odborov za določanje prednosti?« G. Baruch: »Včasih, ne prav pogosto. Zaradi svojega položaja sem bil član prav vseh odborov in skrbel za njihovo delovanje, kolikor sem le mogel, ter bil na tekočem z vsem dogajanjem.« G. Jefferis: »In kar zadeva nadzorovanje vseh različnih področij, ste bili konec koncev vi osrednja oseba? G. Baruch: Tako je, gospod. Med vojno sem verjetno imel večjo moč kot kdorkoli drug. To je brez dvoma res.« To seveda ni bil celoten obseg nadzora, ki ga je imel g. Baruch nad industrijo. Srce industrije je v njeni moči. G. Baruch je nadzoroval moč ZDA. Sanje o združeni oblastni moči, hude sanje te države, so se prvikrat uresničile v organizaciji, ki jo je oblikoval en sam človek. G. Baruch pravi: »Nismo si prizadevali zgolj za nadzor nad surovinami, ampak tudi nad celotno proizvodnjo v državi. Oblikovali smo tudi prioritete za uporabo moči…« 4. Nadzor nad družbenimi razredi, vpoklicanimi v vojaško službo G. Baruch je dejansko določil, katere ljudi je treba vpoklicati v vojaško službo. »Mi smo dejansko morali odločiti, koga vpoklicati,« je povedal. »Odločili smo se, da je treba omejevati določene industrije in iz njih jemati ljudi za vojsko.« Tako je odločil, da so v vojaško službo vpoklicali voznike, trgovske potnike in podobne poklice. Seveda so bile potrebne take odločitve, ampak zakaj je o tem odločal en sam človek, vedno ista oseba? 5. Nadzor nad delavstvom v tej državi »Odločali smo o zamenjavi moških z ženskami v proizvodnem procesu, o zadevi, ki so se ji delavski sindikati vedno upirali.« 6. In zdaj poglejte najbolj popolno ponazoritev dela Protokolov v katerikoli nejudovski vladi. Bralci prejšnjih člankov se bodo spomnili tega odstavka: »Izsilili bomo povišanje plač, zaradi katerega pa delavci ne bodo nič na boljšem, saj bomo hkrati povzročili povišanje cen življenjskih potrebščin.« G. Baruch se je izogibal temi o določanju plač; ta izraz mu ni bil všeč. Zaradi lažje odločitve bralstva navajamo celotno pričanje: G. Jefferis: »Ali je Odbor za vojaško industrijo določil višino plač?« G. Baruch: »Če temu lahko tako rečete, vendar jaz temu ne bi rekel tako; ne, gospod." G. Jefferis: »Rad bi ugotovil, kaj ste naredili.« G. Baruch: »Ne, gospod, nismo določili višine plač.« G. Jefferis: »Kaj pa ste naredili?« G. Baruch: »Samo to, kar sem vam povedal.« G. Jefferis: »Morda sem malce omejen, ampak nisem slišal, če ste mi povedali.« G. Baruch: »Ko je odbor za določanje cen določil ceno jekla, so dejali 'Strinjamo se glede te cene, vi pa zadržite plače, kjer so' – in to so bile plače, ki so prevladovale ob ceni, ki smo jo določili. Ko so bile cene prvič določene, so bile veliko višje od tistih cen, ki smo jih določili mi.« G. Jefferis: »Ko ste dobili ceno kateregakoli materiala, ste določili ceno dela, potrebnega za njegovo proizvodnjo?« G. Baruch: »V taki višini, da bi ostala na najvišji ravni ob določitvi cene materiala.« Ob upoštevanju Baruchove avtoritete in njegovih dogovorov je to pomenilo odločanje o višini plač. Kar se tiče določanja cen, pa je g. Baruch veliko bolj določen. Na vprašanje gospoda Garretta je g. Baruch odgovoril: »Cene smo določali v dogovoru z industrijami, toda ko smo določili neko ceno, smo jo določili za celotno proizvodnjo, ne le za kopensko vojsko in mornarico, ampak tudi za zaveznike in civilno prebivalstvo.« Zapisnik z enega od sestankov Baruchovega odbora pove tole: »Vodja odbora Baruch je ukazal, da naj zapisnik ugotovi, da se je odbor celo popoldne pogovarjal o določanju cen, predvsem v zvezi s prehrano, žiti, bombažem, volno in na splošno s surovinami.« G. Graham: »Povejte mi nekaj drugega. Koliko ste se vi osebno posvečali določanju cen?« G. Baruch: »Na začetku kar precej.« Ob neki drugi priložnosti je g. Baruch dejal: »V državi ni bilo nobenega zakona o določanju cen.« G. Graham: »Res je, vendar ste to počeli.« G. Baruch: »Da, to smo počeli. In v tedanjih napetih časih smo delali veliko različnih reči.« Imeli smo človeka, ki je imel v svojih rokah najvišjo diktatorsko oblast na obeh koncih človeških zadev. Priznava, da je v 351 ali 357 nujno potrebnih industrijskih panogah pod njegovim nadzorom določal cene, po katerih naj bi se dobrine prodajale tako vladi kot prebivalstvu. Pri določitvi cen pa je šlo tudi za dogovore o višini plač. Najprej je bilo na vrsti določanje plač – to je bil del Baruchovih izračunov o stroških, po katerih je v določeni meri določil ceno. Ko je določil, kaj bo proizvajalec dobil za plače, je določil, kaj naj proizvajalec plačuje za preživetje. Proizvajalec naj sam odgovori na vprašanje, kako se bo zadeva iztekla! Plače so bile »visoke«, ampak ne ravno tako kot »preživljanje«; in na oboje najdemo odgovor v pričanju Barneyja Barucha. To še nikakor ni celotna zgodba. Tukaj smo jo vključili samo zato, da je dobila svoje mesto v seznamu pooblastil, ki so jih zaupali gospodu Baruchu. Kako močnega se je počutil Baruch z vsemi pooblastili, vidimo lahko v odstavku, ki se je pojavil, ko je poskušal pojasniti velikanske dobičke nekaterih koncernov, s katerimi je posloval. G. Jefferis: »Sistem, ki ste ga vpeljali, torej ni omogočal podjetju Lukens Steel & Iron Company količine dobička, ki so ga imele manjše tovarne?« G. Baruch: »Ne, toda drugim smo mi odvzeli 80 %. G. Jefferis: »To je omogočil zakon, kajne?« G. Baruch: »Da, to je storil zakon.« G. Jefferis: »Kaj ste mislili s tem, ko ste uporabili besedico 'mi'?« G. Baruch: »To je storila vlada. Se oproščam, s tem sem mislil mi, Kongres.« G. Jefferis: »V mislih ste imeli zakon, ki je urejal to področje in ga je sprejel Kongres?« G. Baruch: »Da, gospod.« G. Jefferis: »Ste kaj sodelovali pri tem?« G. Baruch: »Prav nič.« G. Jefferis: »Potem raje ne bi uporabil besedice 'mi', če bi bil jaz na vašem mestu.« Ali se je gospodu Baruchu pri tem zareklo, ve najbolje on sam. Enako kot je imel pooblastila, da je delavcem določal plače ter jim jih zniževal z določanjem cen, je imel moč, da je podjetjem, ki so se ukvarjala s surovinami, omogočal sanjske dobičke – in sploh ne bi bilo nekaj neverjetnega, če je sodeloval tudi pri odvzemanju dela tega dobička. Nekoč je dejal: »Odvzeli smo jim 80 odstotkov.« Nato se je opravičil, da se je zagovoril. Je šlo za pomoto v izrazu ali v preudarnosti? Seveda so bili dobički, ki jih je dovoljeval, tako velikanski, da so celo po vračilu 80 odstotkov (če so bili dejansko vrnjeni, saj so se podjetja temu na vse načine izogibala in goljufala) ti dobički bili še vedno velikanski. In kljub 80 odstotkom je 73 odstotkov »vojnih milijonarjev« v New Yorku Judov. JUDOVSKI KRALJI BAKRA KUJEJO VELIKANSKE VOJNE DOBIČKE S tem člankom se bomo začasno poslovili od gospoda Bernarda M. Barucha. Njegovega delovanja nikakor ni treba razlagati kot najpomembnejše prizadevanje Judov v ZDA, pa tudi on sam ni pomemben dejavnik v judovskem svetovnem programu. Pravzaprav lahko dvomimo, da je seznanjen z veliko skrivnostmi judovskih mislecev. Toda ugotovili so, da jim lahko koristi s sodelovanjem v judovski igri z Judi, in da kot vsi Judje nenehno čuti dolžnost, da poskrbi za ugodnejši izid Judov, kjerkoli je to le možno. Seveda je gospod Baruch zelo zadovoljen z vlogo, ki so mu jo med vojno dovolili igrati v vladi ZDA, toda verjetno je dovolj pameten, da se zaveda, da so ga izbrali zaradi drugih, ne le osebnih razlogov. Pravzaprav najdemo enega od ključev za pojasnitev nadzorne vloge ozkega kroga Judov v ameriških zadevah med vojno prav tukaj v vprašanju, zakaj so izbrali g. Barucha? Kaj je bil, kaj je naredil, da so ga izbrali kot vodjo vladne moči med vojno? Njegovi predniki mu tega niso omogočili, pa tudi njegovi osebni in komercialni dosežki ne. Kaj torej? Noben izvoljen član ameriške vlade med vojno ni bil bližje ali tako zelo blizu predsedniku kot je bil prav ta Jud z Wall Streeta. Nihče od posameznikov, ki jih je ljudstvo poslalo v Washington kot svoje zastopnike, ni imel takšnih privilegijev kot prav g. Baruch. Jasno je, da gre za nenavaden položaj, ki se ga sploh ne da pojasniti z nujo, in prav gotovo ne s čim, kar bi bilo znano javnosti. Kot človeka med mnogo drugimi, ki služijo domovini, bi izbiro g. Barucha zlahka razložili. Ne moremo pa razložiti njegove izbire kot človeka, ki se je vzpenjal skozi Svèt za nacionalno obrambo, dokler ni nanj postala pozorna vojna vlada. Ne samo med vojno, ampak tudi po sklenitvi premirja je bil g. Baruch v središču dogajanja. Udeležil se je mirovne konference. 31. decembra 1918 je odstopil s položaja predsednika Odbora za vojaško industrijo. Povedal je: »Odšel sem na svoje posestvo v Južni Karolini, kjer sem prejel predsednikov brzojav, naj pridem v Pariz. Odpotoval sem v Pariz. Mislim, da smo odpluli 1. ali 2. januarja. Spomnim se, da se je ladja pokvarila in da sem se moral preseliti na drugo plovilo. Z vlado oziroma z Odborom za vojaško industrijo nisem več imel stikov.« G. Graham: »Koliko časa ste bili v Parizu?« G. Baruch: »Vrnil sem se 28. ali 29. junija z ladjo Georg Washington.« (To pomeni, da je spadal med predsednikove sodelavce.) G. Graham: »Kaj ste delali v Parizu, g. Baruch?« G. Baruch: »V okviru mirovne misije sem bil ekonomski svetovalec.« G. Graham: »Ostali ste do podpisa mirovnega sporazum, kajne?« G. Baruch: »Da, gospod.« G. Graham: »Ste predsedniku večkrat svetovali v času vašega bivanja v Parizu?« G. Baruch: »Kadarkoli me je vprašal za nasvet, sem mu ga dal. Ukvarjal sem se s členi, ki so določali reparacije. Kot član ameriške misije sem bil zadolžen za tako imenovan ekonomski del sporazuma. Bil sem član vrhovnega ekonomskega svèta, odgovoren za surovine.« G. Graham: »Ste sodelovali na sestankih svèta skupaj z gospodi, ki so se dogovarjali o sporazumu?« G. Baruch: »Da, gospod, včasih.« G. Graham: »Na vseh, razen tistih v krogu peterice?« (Mišljeni so predsedniki velike peterice). G. Baruch: »Pogosto tudi na tistih.« To osvetljuje dogajanje, ki so ga imenovali »Kosher Conference«, kakor so mirovno konferenco imenovali Francozi, ki so bili osupli zaradi tisoče Judov z vseh koncev sveta, ki so se kot izbrani svetovalci svetovnih voditeljev pojavili v Parizu. Judi v ameriškem odposlanstvu so bili tako razločno vidni, da so se povsod pojavljale pripombe. Perzijski predstavnik je protestiral v zapisniku: »Ko je ameriška delegacija jamčila za Jude ter vsilila Romuniji in Poljski judovsko poldržavo, so bili trdi kot granitna skala. Nobeno nasprotovanje, nobena svarila glede prihodnosti niso omajala njihove volje. Držali so se svojih namer. V primeru Perzije so izgubili bitko, čeprav je bilo vse na njihovi strani: logika, človečnost, pravica in ukazi, ki so jih svečano sprejele velike sile.« Pripomba je precej poniževalna, vendar je res, da se je edino judovski svetovni program prebil v mirovni sporazum brez ovir ali popravkov. V Parizu je bilo tako veliko in povsod navzočih mednarodnih Judov, članov raznih svetovalnih teles, da je bister opazovalec dr. E. J. Dillon, čigar knjiga z naslovom The Inside Story of the Peace Conference (Harper's) je najboljše, kar je bilo natisnjeno, moral pripomniti: »Nekaterim bralcem se bo zdelo nenavadno, vendar je kljub temu dejstvo, da je precejšnje število delegatov verjelo, da so za anglosaksonskimi ljudstvi dejansko semitski vplivi.« (str. 496) In nadaljuje: »Postavili so se po robu predsednikovemu predlogu glede verske neenakosti in še posebej domnevnemu čudnemu motivu za to. Zahtevali so ukrepe za zaščito manjšin, katere je naknadno vsilil manjšim državam, da bi predvsem v Vzhodni Evropi zaščitili judovski element. In zaključili so, da so zaporedje uveljavljenih ukrepov v tej smeri navdihnili Judi, zbrani v Parizu, kjer so nameravali uresničiti svoj skrbno načrtovani program, kar jim je v glavnem uspelo. Najsi so imeli ti delegati prav ali ne, bi bilo neupoštevanje njihovih pogledov nevarna napaka, saj so nato postali eden od stalnih elementov položaja. Formula, v kateri so udeleženci konference iz držav, na katere je vplivala, videli usoden ukrep za mir v Vzhodni Evropi, je bila: 'Odslej bodo svetu vladale anglosaksonske države, tem pa bodo vladali judovski elementi.'« (str. 497, poševno besedilo je naše). Z gospodom Baruchom so povezane še druge zadeve, ki morajo počakati na razvoj tega raziskovanja. Za zdaj nam bo koristilo, če bomo seznanjeni z njegovim nenavadnim ravnanjem z bakrom v času vojne. G. Baruch je znan kot človek bakra. Baker je judovski. To kovino po vsem svetu nadzirajo Judi. Guggenheimi in Lewisohni, dve judovski družini sta kralja bakra na našem planetu – a nista se omejili le na baker. Njihova proizvodnja srebra po vsem svetu, na primer, je za četrtino večja od celotne proizvodnje srebra v ZDA. G. Baruch se je v skladu z lastnim pričanjem zanimal za koncerne bakra. Ni nam razkril, koliko je bilo njegovega, toda njegovo delovanje je po raznih poizvedbah postajalo vse jasnejše. Preden so ZDA vstopile v vojno, je g. Baruch združil kralje bakra. »Odpotoval sem v New York, kjer sem srečal gospoda Johna D. Ryana in gospoda Daniela Guggenheima,« je dejal med pričanjem. To je bilo februarja ali marca 1917, ni bil povsem prepričan, dejal pa je, da je to »bilo pred našim vstopom v vojno.« Kdo sta torej bila ta gospoda? G. Ryan je bil odgovoren za prenovljeno Lewisohnovo premoženje, medtem ko je bil g. Guggenheim na čelu sedmerice Guggenheimov, ki tvorijo »družinsko podjetje in poslovno družino«. Med vojno so si razdelili poslovanje. The United Metals Selling Company, ki je med vojno vladi ZDA prodajala svoj baker, je bil Lewisohnov prenovljen posel, v katerem je bil Tobias Wolfson podpredsednik; American Smelting and Refining Company pa je bilo očitno Guggenheimovo podjetje. Med tema podjetjema v času vojne ni bilo nikakršne konkurence! Kako je prišlo do tega, da sta podjetji delovali skupaj? Zadeva je popolnoma jasna – g. Baruch ju je nagovoril k temu! In tudi g. Baruch je jasen; ali ni bil vladni uradnik? Ali podjetji nista pokazali domoljubja, ko sta delali v skladu s prošnjo vladnega uradnika? Zgodilo se je takole: »Vlada« je sporočila, da bo poslovala samo s podjetjem American Metals Selling Company kot predstavnikom proizvajalcev bakra v ZDA. To je seveda pomenilo, da bi nekaj judovski kombinaciji konkurenčnih podjetij, ki bi hotela poslovati z vlado ZDA, moralo skleniti dogovore z American Metals Selling Company. G. Graham: »Toda kako je prišlo do tega, da ste zastopali druga podjetja, ki so vam konkurirala?« G. Wolfson: »No, na zahtevo Odbora za vojaško industrijo smo ponudili odbor proizvajalcev bakra.« G. Graham: »Kdo je zahteval to?« G. Wolfson: »G. Eugene Meyer ml., ki je zastopal gospoda B. M. Barucha.«. G. Graham: »Poglejmo sedaj, kdo je g. Eugene Meyer ml. Ali ga poznate?« Izkaže se, da je g. Eugene Meyer ml. še en mož z Wall Streeta, človek z velikimi vlaganji v baker. G. Wolfson ni vedel, če je v baker investiral med vojno. G. Graham: »In nato je Eugene Meyer ml. odšel na Odbor za vojaško industrijo ter s proizvajalci bakra sprožil vprašanje o dobavah bakra, kajne?« G. Wolfson: »Da, gospod.« Zaradi te zahteve je prišlo do sestanka na naslovu Broadway 120, kjer so bili med nekaj drugimi prisotni S. S. Rosenstamm, L. Vogelstein, Julius Loeb, T. Wolfson, G. W. Drucker in Eugene Meyer ml.. G. Graham: »Je bil tam tudi kak vojaški častnik?« G. Wolfson: »Ne.« Tukaj navedena priča, Tobias Wolfson, je bil med najbolj dejavnimi instrumenti v dejanskem poslovanju, predstavnik v Washingtonu pa je bil g. Moschauer. V zvezi z njim je zanimivo, da je predstavljal tako podjetje American Metals Selling Company kot tudi American Smelting and Refining Company – Lewisohne in Guggenheime –, po Baruchovem ukazu ter z vladno odobritvijo pa je potekalo poslovanje s tema dvema korporacijama. Kaj pa razdelitev? Zelo preprosto. G. Wolfson to opiše zelo blagoglasno kot delitev dela: Lewisohnova skupina je trgovala z ZDA, Guggenheimova pa je prevzela poslovanje z zavezniki. Nslednja zanimivost je poseben komite, preko katerega se je Baruchov odbor dogovarjal s proizvajalci bakra. Ta komite, ki je zastopal vlado, so sestavljale tri osebe: Pope Yeatman kot načelnik, ter njegova pomočnika E. C. Thurston in Andrew Walz. Pope Yeatman je bil rudarski inženir, ki so ga najeli Guggenheimi za plačo 100.000 dolarjev letno. E. C. Thurston je bil Yeatmanov pomočnik v tej zasebni zaposlitvi. Andrew Walz je bil rudarski svetovalec pri Guggenheimih. Tako je bilo vse urejeno. Judovski monopol nad bakrom je bil zagotovljen na obeh straneh Atlantika. Glede na slab političen prizvok, ki je spremljal obvladovanje tržišča bakra v nekaterih državah predvsem v zvezi z »bakrenimi senatorji« kot na primer g. Clarke iz Nevade (bralci tega niza člankov se bodo spomnili v zvezi z imenom Guggenheim, da se je senator Simon Guggenheim boril proti preštevanju Judov, kakršno je nekoč predlagal neki uradnik), se je morda zdelo pametno, da bi dogovor nekoliko olepšali. Očitno je bilo treba storiti nekaj, da bi razorožili nasprotovanja judovskemu obvladovanju tržišča s kovino, ki je bila tako pomembna v vojni. Izmislili so si zelo prefinjen prikaz domoljubja. To je smotrno omeniti zaradi »ustanov za predstave«, omenjenih v Protokolih. Ameriška javnost postaja navajena na take »ustanove za predstave«, kjer obljubljajo vse, nato pa se vse razblini v nič. Gre za enega od najučinkovitejših načinov za uničevanje ljudske morale. Ko se je g. Baruch srečal z dvema družinskima poglavarjema, pove, da sta bila pripravljena razmisliti, da bi baker prodajala izključno vladi – o denarju ni bilo nikakršnega govora. G. Baruch: »Dejala sta, da bosta, kar se tiče vlade ZDA, stricu Samu dala po kakršnikoli dogovorjeni ceni ves baker, ki ga bo potreboval za priprave na vojno Da bi našli ustrezno ceno, smo vzeli povprečno ceno v minulih desetih letih, 16 2-3 centa. Na ta način smo se uspeli dogovoriti za ceno. Takrat, ko so rekli to, se je baker prodajal po ceni okoli 32 do 35 centov za funt ( 1 funt = 0,45238 kg, op. prev.).« To je bila zelo velikodušna cena! Vladi naj bi prodajali baker za polovico tržne cene. Toda ali ge je vlada dejansko dobivala po tej ceni? Počakajte malo, zgodba je res zanimiva. Takšno domoljubno in nezaslišano žrtvovanje dobička so na široko razglašali. Tajnik Odbora za nacionalno obrambo je napisal ganljivo zgodbo za enega vodilnih časnikov, kjer pravi: »G. Baruch je najprej omenil svojo prisotnost v mobilizaciji ameriške industrije za dobavo 21.000.000 kilogramov bakra za kopensko vojsko in mornarico po trenutno približno polovični tržni ceni, zaradi česar je vladi prihranil okoli 10.000.000 dolarjev.« G. Baruch je med svojim pričanjem še dodatno napihnil dobrosrčnost vseh dobaviteljev. V očitnem razpoloženju v smislu »pomagaj si, kolikor hočeš«, je povedal: »Med poizvedovanjem smo ugotovili, da kopenska vojska in mornarica hočeta samo 21 milijonov kilogramov bakra, kar je bila velika količina, preden smo se začeli ukvarjati z astronomskimi številkami; dali smo jim možnost, da razmislijo, kaj dejansko hočejo. Enako bi se lahko odločili tudi za 210 milijonov kilogramov, ker je bila ponudba odprta.« Kaj je to pomenilo za državo kot celoto? Ponudba proizvajalcev bakra je izjemno odmevala,« je dejal g. Baruch. »Pokazalo se je, da je bila sebičnost v tej državi potisnjena na stran, ko je šlo za potrebe naše vlade. 'Navedite nam ceno, kakršno hočete.' Takšno je bilo takrat stališče dobaviteljev.« Toda država bakra ni dobila po ceni, ki so jo tako razglašali. C. Graham: »Ali dobavljenih 21 milijonov kilogramov niso plačali po ceni 16 2-3 centa za funt bakra? G. Baruch: »Ah, ne; ne teh drugih velikih količin materialov.« Dejal je, da so vladi dobavljali baker, ne da bi dobili plačilo zanj; ceno so določili pozneje. »Potem smo prešli na bistvo. 'Kaj pa civilno prebivalstvo?' Tako smo postavili pravilo, ki je postalo politika, da naj katerakoli določena cena velja za vse; kar je bilo pošteno do kopenske vojske in mornarice, je bilo pošteno tudi do civilnega prebivalstva.« Zdi se, da je ob misli na velikansko prodajo prišlo do hitre ohladitve radodarnosti. In zadeva se je končala tako, da je po vsem navdušenju vlada plačevala za baker okoli 27 centov za funt (preračunano cca 60 centov za kg, op. prev.). Kaj pomenijo te številke, se lahko sklepa na osnovi podatka, da je vlada ZDA med vojno kupila 267.925.979 kilogramov bakra. Če bralec ob teh dejstvih ni osupnil, mu v razmislek lahko ponudimo še eno dejstvo. Po sklenitvi premirja je vlada viške bakra prodala proizvajalcem bakra. V aprilu in maju 1919 je podjetje American Metals Selling Company od vlade ZDA prejelo več kot 7.464.270 kg bakra po cca 33 centov za kg. To je bila več kot domoljubna cena, s katero so se hvalili na začetku. Tudi če ne upoštevamo, kaj so za baker prejeli od vlade na začetku, so bili njihovi dobički zaradi razlike med ceno za vrnjeni presežek bakra in ceno, po kateri so ga znova prodali, velikanski. To se je dogajalo med bakreno vladavino trojice Barucha, Lewisohna in Guggenheima ter njihovimi judovskimi pomagači in nejudovskimi pomočniki v ospredju. Nejudovske pomočnike v ospredju so med vojno večinoma predrzno odslovili. Dejanski oblastniki iz ozadja so obdržali svoje položaje in niso imeli nobenih zadržkov, ko so na vsakem križišču medvojnega poslovanja postavljali svoje ljudi. Ni treba domnevati, da se je Baruchov vpliv začel in končal z bakrom ali s katero od mnogih drugih industrijskih dejavnosti v njegovi lasti. Človek kot je Baruch do maksimuma izkoristi ponujene priložnosti te vrste. V okviru političnih, osebnostnih in celo vojaških zadev je bilo veliko odprtih možnosti za uporabo njegovega vpliva, dobro poučeni ljudje iz Washingtona pa niso dvomili o njegovih sposobnostih. G. Baruch je enkrat vendarle drsal po tankem ledu kar zadeva zakonodajo. Lotil se je uresničevanja lastnega načrta, vendar je to počel tako, da bi uveljavljal svojo moč brez sprejemanja lastne odgovornosti. Zdi se, da je bil tak način delovanja njegov ideal – moč brez odgovornosti. Vse je bilo dorečeno, vsi pogoji, v okviru katerih bi morali podpisati pogodbe, so bili natančno določeni, toda g. Baruch ne sebi ne svojemu odboru nikoli ni dovolil podpisati pogodbe. Po posvetih s številnimi družabniki v poslovanju so dosegli dogovor, šele nato so odgovorni državni uradniki dobili ukaz: »Nadaljujte in podpišite pogodbe!« Uradniki so prevzemali odgovornost, Baruchova druščina je postavila pogoje, nato pa ostala vzvišena. Celo takšen načrt je vseboval vprašljiv vidik, ki je začel g. Baruchu povzročati težave. Način manipuliranja v zadevi kaže na zelo bistroumno osebo ali pa na zelo zvito svetovanje. To drugo je bilo nedvomno povezano s prvim – vpleteno je bilo veliko judovskih svetovalcev. Začnimo z Baruchovimi besedami: »Člane odbora sem izbiral sam, industrije jih niso izbirale.« To dejansko pomeni, da je g. Baruch izbral skupino iz skupine, ki so jo pred tem izbrali proizvajalci, čeprav je g. Baruch preprosto želel spremeniti tak vtis. In spet: »Drži, da so bili ti veliki proizvajalci bakra v odboru, jaz pa sem jih izbral, ker so bili veliki možje.« Ti možje so torej kot člani vladnega odbora, vse tako kaže, prodajali baker sebi kot članom vladnega odbora, ter kupovali od sebe kot lastnikov in nadzornikov velikih proizvajalcev. Ni nujno, da gre za kaj dvomljivega, vendar je način zelo nenavaden. Soočen s tem stanjem, je g. Baruch hladno dejal: »Torej lahko vidite, da je vlada obvladovala zadeve, kolikor je bilo le mogoče.« Člani odbora iz vrst proizvajalcev, ki ga je vodil g. Baruch, so bili vlada, vsaj kar zadeva to njegovo izjavo. Vedno znova se je izkazalo, da odgovorni vladni uradniki sploh niso bili vidni, dokler ta zunanja vlada ni določila vseh pogojev poslovanja. G. Garrett: »Ali je prišlo do kakih pravnih težav z odbori, se spomnite česa takega?« G. Baruch: »Trgovski odbori, posebej nekateri, ki sem jih prosil za sodelovanje, so bili zelo vznemirjeni zaradi njihovega stališča do Shermanovega zakona proti trustom. Ste imeli v mislih to?« G. Garrett: »Da.« G. Baruch: »Prav tako v zvezi z Leverjevim predpisom glede določila, da 'nihče ne more služiti dvema gospodarjema'. To ni bilo utemeljeno, saj ti možje niso služili dvema gospodarjema. Niso trgovali sami s seboj, ampak so ob pomoči ustreznih instrumentov izpolnjevali vladne želje ali ukaze ali namige glede industrije, ki so jo zastopali.« »Instrumentarij«, s katerim so delali bakreni možje, na primer, je bilo podjetje American Metals Selling Company, ki ga je skupaj s podjetjem American Smelting and Refining Company v Washingtonu zastopal g. Mosehauer. Poseben odbor za baker, sestavljen iz Guggenheimovih uslužbencev, je deloval v skladu z navodili »instrumentarija«, ki je nadaljeval s poslovanjem združenih proizvajalcev bakra. Položaj je bil nevaren. Nekateri člani so to začutili še pred gospodom Baruchom. Zdi se, da se gospodu Baruchu nič, kar je počel, ni zdelo vprašljivo. Le zakaj naj bi se mu zdelo, saj je »imel med vojno več moči kot katerikoli drug človek«, in imel je najvplivnejšo in najbolj avtokratsko podporo, kar jih je človek kdajkoli imel. Toda drugi ljudje, nejudovski sodelavci, so pomislili na zakon. In g. Baruch je zelo lepo razrešil zadevo. Vzel je odbore, sestavljene iz istih ljudi, ter dosegel, da so jih imenovali za odbore Ameriške gospodarske zbornice za razne industrije. Čeprav se proces ni niti najmanj spremenil, se je spremenila pravna podlaga. To je bila precej pametna odločitev. Še več, bila je značilna. In nato je g. Baruch, ki je dotlej vztrajal, da je on sam izbiral sodelavce, ne pa industrija, s čimer je jasno dajal vedeti, da niso predstavljali industrije, ampak vladno stran, začel vztrajati, da so predstavljali industrijo. G. Graham: »Te svetovalne odbore je gospodarska zbornica nato imenovala kot svoje odbore, tako da so postali neposredni predstavniki gospodarske zbornice in ne uradniki ZDA ali da bi bili povezani z vladnim ustrojem?« G. Baruch: »Nikoli nisem smatral, da bi bili vladni uradniki, g. Graham.« G. Graham: »Ali niso bili prav toliko vladni uradniki kot ste bili vsi ostali?« G. Baruch: »Mislim, da ne. (Sledilo je še nekaj vprašanj.) Prosil sem jih, naj delajo tako, da so se, kadar je vlada kaj hotela, sestali v majhnem odboru, namesto da bi sklicevali ne vem koliko ljudi. Razumete?« G. Graham: »Poglejmo, kako je bilo s tem. Podrejeni so bili vam, kajne? Vi ste bili glavni?« G. Baruch: »Jaz sem jih imenoval in jih prosil, naj delajo tako, da se bom lahko dogovarjal z manjšo skupino ljudi.« G. Graham: »Niti za trenutek niste pomislili, da so predstavljali vlado, ampak ali niste pomislili, da jo predstavljate vi?« G. Baruch: »Delal sem po svojih najboljših močeh.« G. Graham: »Toda bili ste pooblaščeni, da pripeljete te ljudi, g. Baruch, ter da jih imenujete za vam podrejene člane odborov, kar ste res storili. Če so kogarkoli predstavljali, je bila to vlada, kajne?« G. Baruch: »Mislim, da ne.« G. Graham: »Ali pravilno domnevam, da ste mislili, da predstavljajo industrije?« G. Baruch: »Da.« Ljudem, ki so delali pod stresom in so si prizadevali, da delo opravijo kar najbolje, lahko marsikaj spregledamo. Ni nujno, da je posloven človek, ki dela za vlado v zadevah, ki se tičejo njegovega posla, nepošten. Toda v takih razmerah je nepoštenost pogost pojav, če že ne gre za nepoštenost, pa je zaradi različnih interesov vlada na izgubi. Zato so bili sprejeti določeni zakoni, ki urejajo to področje. In taki zakoni so bili takrat v veljavi. Kakršnakoli že je resnica, dejstvo je, da se je z bakrom med vojno zaslužilo desetine in stotine milijonov dolarjev. Nikakor ni nepredstavljivo, da bi v primeru, ko nabav bakra ne bi tako popolnoma nadzirala vlada, dobički ne bili tako veliki, bremena, ki so jih ljudje nosili zaradi davkov, visokih cen in obveznic (Liberty bonds), pa ne bi bila tako težka. G. Baruch je le en primer o zbiranju Judov ob sodelovanju ZDA v vojni. Vse lepo in prav, če bi bili edino Judi v ZDA dovolj sposobni, da zasedejo pomembne položaje moči. Toda če niso bili edini, zakaj so lahko izvajali tako sistematičen nadzor nad dogajanjem? O tem je treba nedvomno razpravljati. To se je zgodilo in je postalo nespremenljiv del zgodovine. Toda kako se da razložiti? JUDOVSKA PREVLADA V AMERIŠKIH GLEDALIŠČIH Gledališče je že dolgo časa del judovskega programa za oblikovanje okusa ljudi ter vplivanje na njihov um. Gledališče nima zgolj posebnega mesta v programu Protokolov, ampak je priročen zaveznik vsake ideje, ki jo »sile iz ozadja« želijo noč za nočjo in teden za tednom vsiliti občinstvu. Ni naključje, da v Rusiji, kjer imajo zdaj komaj še kaj, delujejo oživljena gledališča, ki jih podžigajo in podpirajo judovski boljševiki, saj verjamejo v moč gledališča enako kot v moč tiska; oboje je pomembno sredstvo za oblikovanje javnega mnenja. Vsi so na pamet domnevali, da gledališče nadzirajo Judi. Le malokdo, če si povprašal, je to znal dokazati, mislijo pa vsi, da je res tako. Razlog za to ni toliko v tem, kar vidijo, ampak v tem, kar se čutijo. Ameriški duh je izginil iz gledališča, nadomestilo ga je mračno orientalsko ozračje. Ne gre le za običajno gledališče, tudi filmsko industrijo – po velikosti peto panogo med vsemi industrijami – nadzorujejo Judi, in to ne le delček, ne zgolj 50 %, ampak v celoti. Posledica je, da je svet zdaj naperjen proti nepomembnim in demoralizirajočim vsebinam tovrstne zabave, kakršno trenutno ponujajo. Takoj ko je Jud začel nadzorovati ameriško industrijo pijač, so se pojavile težave s pijačami in hude posledice. Takoj ko je Jud prevzel nadzor nad filmsko industrijo, smo se na tem področju soočili s težavami, katerih posledice še niso vidne. Ta rasa je genialna za ustvarjanje težav moralnega značaja na vseh poslovnih področjih, kjer doseže večino. Stotine tisoče ljudi gredo vsak večer v gledališča, kjer prebijejo dve do tri ure. Dobesedno milijoni ljudi posvetijo 30 minut do dve uri filmom. To preprosto pomeni, da se milijoni Američanov prostovoljno predajajo judovskim idejam o življenju, ljubezni in delu, judovski propagandi, ki je včasih zvito, včasih pa nerodno prikrita. Judovski maser javnega mnenja ima zato ogromno priložnosti za delovanje; zdaj ugovarja le zato, ker bi mu razkrinkanje njegovega delovanja lahko malce otežilo igro. Gledališče ni judovsko samo z vidika upravljanja, ampak tudi po njegovi literarni in poklicni plati. Pojavlja se vse več predstav, kjer so zvezda, avtor, producent in drugi sodelujoči sami Judi. Ne gre za velike predstave, ki tudi ne obstanejo dalj časa. To je precej razumljivo, saj judovskim gledališkim interesom ne gre za izvajalsko zmagoslavje ali slavo ameriških odrov. Prav tako si ne prizadevajo za razvoj odličnih igralcev, ki bi zasedli mesto starih veličin, nikakor ne. Njihov interes je finančen in rasen – jemati denar nejudom in narediti gledališče po meri Judov. Dogaja se nam izjemno obsežno gibanje judaizacije, in to delo je že skoraj v celoti izpeljano. V judovskem tisku se pojavljajo hvalnice, kar je vedno treba jemati kot opozorilo. Gledališča pogosto odkrito žalijo nejudovske obiskovalce, a ti tega nikoli ne zaznajo. Pred kratkim je eden najbolj znanih judovskih zabavljačev z odra vulgarno in svetoskrunsko žalil osebnost Jezusa Kristusa, pri čemer se je semitski del občinstva glasno krohotal, nejudi pa so brezizrazno obsedeli – pripombe je namreč povedal v jidišu. Judovski zabavljač je to počenjal vedno znova, in ljudem, ki so videli, da je judovski del občinstva užival v žaljenju nejudov veliko bolj kot v njegovih sicer že zelo obrabljenih šalah, se je zdelo to prostaško. Za te ljudi je bilo zelo pomembno, da so v več ameriških velikih mestih videli in slišali prikrite žalitve na račun ameriških nejudov, nekaj, kar se v Rusiji neprikrito dogaja tamkajšnjim nejudom. Omenjeno občinstvo je za vstopnice verjetno plačalo med 4.500 do 5.000 dolarjev. Po zelo optimistični oceni so navzoči Judi za vstopnice plačali le okoli 500 dolarjev. Kljub temu je judovski zvezdnik s svojimi pripombami, prikritimi v jidišu, na račun vere večkrat prizadel večji del občinstva. Zabavljač in njegovi somišljeniki mislijo, da je gledališče judovska ustanova. Do leta 1885 je bilo ameriško gledališče še v rokah nejudov. Takrat se začne invazija judovskega vpliva. Pota so se razšla in zgodovinarji ameriških odrov opisujejo tisto leto z besedico »Ichabod«. Tisto leto ne pomeni zgolj začetka judovskega nadzora v gledališčih, ampak nekaj veliko pomembnejšega. Ni pomembno, da so zdaj namesto nejudov upravitelji Judi. Pomembnost se začne z dejstvom, da se je s spremembo upraviteljev začel tudi upad umetniške vrednosti in morale na odrih, ter da se je ta pojav pospeševal s širitvijo judovskega nadzora. Judovski nadzor pomeni, da so iz gledališča namenoma in sistematično izrinili vse, razen najbolj neželenih elementov, le-te pa so povzdignili na najvišje možne položaje. Veliki časi ameriškega teatra so preteklost. V času, ko se je začel judovski nadzor, so z odrov začeli izginjati igralci kot so Sheridan, Sothern, McCullough, Madame Janauschek, Mary Anderson, Frank Mayo, John T. Raymond. Glede na kratkost življenja je bilo itak pričakovati, da bodo nekoč odšli, toda pojavilo se je zastrašujoče dejstvo, da za sabo niso pustili nobenih naslednikov! Zakaj? Zato, ker je bila na odru hebrejska roka in naraven genij na odru več ni bil dobrodošel. Ustvariti je bilo treba novo obliko čaščenja. »Shakespeare napoveduje uničenje« je izjavil judovski menedžer. Judovski izraz je tudi »intelektualne zadeve«. Ta dva izraza, eden iz menedžerskih krogov, drugi v zvezi z gledališkim občinstvom, pomenita epitaf klasičnemu obdobju. Vse, kar je ostalo potem, ko se je hebrejska roka stegnila po odrih, je bila peščica igralcev, izšolanih v nejudovskih šolah: Julia Marlowe, Tyron Power, R. D. McLean, ter nekoliko pozneje Richard Mansfield, Robert Mantell, E. H. Sithern. Ostajata dva iz te skupine, in skupaj z Maude Adams predstavljajo zadnje odbliske obdobja, ki je minilo – obdobja, ki ne zapušča velikih primerkov za svoje nadaljevanje. Današnje ameriško gledališče je namenjeno občinstvu s povprečno inteligenco mladostnikov med 13. in 18. letom starosti. Predstave za »utrujene poslovneže« (še en judovski izraz) so gledališko občinstvo obravnavale kot množico bedakov. V resnici so predstave namenjene neodraslim dušam, ki se jih zlahko oblikuje v skladu z ideali hebrejskega monopoliziranega gledališča. Preproste igre – malo se jih bo obdržalo – v glavnem podpirajo hitro izginjajoči predstavniki gledaliških obiskovalcev, ki so preživeli minuli dan; sedanji rod podpira igre povsem drugega kova, saj ga je izobraževal zožen kompas sodobnih dramskih tem. Tragedija je tabu; karakterna igra z globljim pomenom kot bi bil povšeči otroškim možganom, ni zaželena; komično opero so iznakazili v bliskanje barv in gibanja – kombinacijo pohotne farse in jazzovske glasbe, ki jo ponavadi spiše judovski avtor (veliki dobavitelji jazza!); nadvse modna je ekstravaganca in burleska. Farse iz spalnice so dvignili v nebeške višave. Z izjemo poredstave »Ben Hur«, ki jo imajo judovski producenti najraje, ker občinstvu prikazuje romantično podobo Juda (zelo nejudovski Jud, povedano mimogrede), so zgodovinske drame postale bleščeči spektakli z dih jemajočimi scenskimi prizori. Bistven del teh predstav je vrsta deklet (pretežno niso Judinje!) v zelo pomanjkljivih oblačilih. Opolzkost, čutnost, nespodobnost, strašljiva nevednost ter neskončna plehkost so značilnosti ameriškega gledališča, ko se približuje svoji izrojenosti pod judovskim vodstvom. Proti takemu razvoju je usmerjeno nastajanje »malih gledališč«, ki se je začelo v številnih mestih in naseljih po ZDA. Dramske predstave, ki so jih iz gledališč pregnali Judi, so našle svoje domovanje v tisočerih študijskih središčih širom ZDA. Ljudje več ne morejo videti pravih gledaliških iger, zato jih prebirajo. Igranih dram se večinoma sploh ne da brati, enako kot se ne da brati besedil jazzovskih skladb – le-ta ne pomenijo ničesar. Ljudje, ki si hočejo ogledati prave gledališke igre, a tega ne morejo, ker jih judovski producenti ne uvrščajo v program, oblikujejo lastne male dramske klube po skednjih in cerkvah, v šolah in bližnjih dvoranah. Drama je pobegnila proč od svojih izkoriščevalcev in našla novo domovanje pri prijateljih. Judi so v gledališču naredili štiri spremembe, ki jih z lastnimi očmi zazna lahko vsak povprečen opazovalec gledališkega dogajanja. Prvič, izpopolnili so mehanični del, tako da je človeška nadarjenost in genialnost postala manj potrebna. Oder je postal »realističen«, namesto da bi bil predstavitven. Veliki igralci so potrebovali zelo malo mehaničnih pripomočkov, moški in ženske, ki so na plačilnih spiskih judovskih menedžerjev, pa so brez takih pripomočkov nemočni. Izstopajoče dejstvo o veliki večini današnjih gledaliških predstav je, da mehanični pripomočki zmanjšajo pomembnost igranja, seveda dobrega igranja. Tole je razlog: vedoč, da dobrih igralcev ni na pretek, vedoč, da je judovska politika naperjena proti talentom, vedoč morda najbolj bistro od vsega, da dobri igralci ogrožajo njegove prihodke, judovski producent svoj denar raje vlaga v les, platno, barve, blago in bleščice za pripravo scene in oblačil. Zato danes, če gremo v gledališče, vidimo preobilje barv, naborke iz čipk in platna, slepeče svetlobne efekte in gibanje – manjkajo pa ideje. Veliko je odrskih delavcev, zelo malo pa igralcev. Naučenih gibov in plesa je brez konca in kraja, drame pa ni. To je en od vplivov na ameriško gledališče, katerega sebi pripisuje Jud in za katerega se v celoti lahko zahvalimo samo njemu. Dodal mu je menjavanje barv, odvzel pa mu je globlje zamisli. Ameriško občinstvo je privedel v položaj, ko si je sposobno zapomniti naslove predstav, ne more pa se spomniti vsebine. Kot na primer Florodora Girls, judovska stvaritev, kjer se spomnimo imena skupine, ne pa posameznih pevk. Jud je zadevo izdelal do popolnosti, vendar nihče ne bo trdil, da to pomeni napredek; gledano na splošno gre za del zelo resnega in nevarnega nazadovanja. Judom lahko pripišemo zaslugo, da so v ameriško gledališče vpeljali orientalsko čutnost. Tega ne bo zanikal niti najbolj goreč zagovornik Judov, saj je stvar tam, pred očmi vseh, ki hočejo to videti. Umazana plima se je polagoma dvigala ob zidovih ameriškega gledališča in zdaj nikakor ne kaže znakov upadanja. Očitna resnica je, da je v gledališčih višjega razreda danes več grobe nespodobnosti kot je to kdajkoli dovoljevala policija v burleskah. Nižje družbene razrede je očitno treba omejevati pri posrednem zadovoljevanju njihovih potreb, premožnejši sloji pa glede tega niso omejeni. Cena vstopnice in razred gledališke hiše predstavljata velikansko razliko med prepovedanim in dovoljenim zlom. V New Yorku, kjer je judovskih menedžerjev več kot jih bo kdajkoli v Jeruzalemu, se meja gledališkega avanturizma v kraljestvu prepovedanega kar naprej premika..Predstava Afrodita v lanski gledališki sezoni je bila namerno zasnovana kot frontalen napad na zadnje utrdbe konzervativne morale. Scene so večinoma orientalske v svoji bujni sproščenosti. Moški, oblečeni v kratke sramne predpasnike, leopardovo kožo in jelenovino, ženske v skoraj prozornih ogrinjalih, razklanih do bokov in le malo drugega spodaj, so nastopali v zmedenih zgodovinskih prizorih, ki so imeli svoj višek v popolnoma nagem dekletu, ki so jo poslikali, tako da je njeno telo spominjalo na marmor. Pustimo to, da je bilo vse umetno in časovno povezano, kaj takega bi se v resničnem življenju le stežka dogajalo. Predstavo je seveda izpeljal Jud. V smislu zabave je bila na ravni otroka. Predstava s svojim bliščem in namigovanji ter drznimi položaji je bila sad dolgotrajnega preučevanja načinov, kako zapeljevati človeški razum. Govorilo se je, da je ob premieri Afrodite ukrepala policija, toda nekateri so menili, da je bila to samo zvita poteza nekega novinarja, da pritegne zanimanje občinstva za obetano poltenost. Pravili so tudi, da je bilo vmešavanje policije celo posledica ogorčenja določenih uradnih krogov, ter da se zaradi dejstva, da je v newyorškem sodstvu nesorazmerno veliko Judov glede na sestavo prebivalstva v tem mestu, policija ni vmešavala v delo judovskega producenta. Kakorkoli že, v predstavo niso posegali. Prodajanje mamil je nezakonito početje, razširjanje zavratnih moralnih strupov pa ni. Sproščeno kabarejsko ozračje in »polnočna zabava« sta judovskega izvora in uvožena v ZDA. Omeni najbolj znane in najslabše načine zabave, vsi so judovski. Modna brv, po kateri frlijo manj kot na pol oblečena dekleta in se s svojim lišpom nastavljajo gledalstvu, je uvožena z Dunaja, izumili pa so jo Judi. Tukaj ne bomo opisovali zlorabe tega izuma. Pariški bulvarji in Montmartre v svoji nasladni zabavi nimajo ničesar, kar New York ne bi mogel podvojiti. TODA ne New York ne nobeno drugo ameriško mesto nima Comedie Francaise, ki stremi k uravnovešenju slabega v Parizu. Kje v tej mlakuži čutnosti imajo odrski pisci priložnost, da se izkažejo? Kje imajo v takšnih predstavah svojo priložnost igralci, nadarjeni za tragedije in komedije? Smo v obdobju deklet, ki pojejo v zboru, bitij, katerih duševni ustroj je povsem neprimeren, in ki v odrskem življenju po sami naravi stvari ne morejo narediti kariere. Le redko kdaj dovolijo piscem, kakršni so Shaw, Masefield, Barrie ali kak drug nejudovski avtor, da sodelujejo v kaki produkciji, pa še takrat le v kratkem časovnem obdobju; bleščava obarvanih luči, ženske v oblačilih, posutih z bleščicami, in nato se jih znebijo. Preživijo pa taki pisci v knjigah, ki jih berejo ljudje, ki še vedo, kakšno naj bi bilo gledališče. Tretja posledica judovske prevlade na ameriškem odru je pojav sistema »newyorške zvezde« z njegovimi reklamnimi pripomočki. Za zadnjih nekaj let gledališča je značilen pojav številnih »zvezd«, ki v resnici nikoli niso vzšle in zagotovo nikoli niso sijale, pojavljale pa so se na velikih oglasnih deskah judovskih gledaliških sindikatov, da bi javnost dobila vtis, kot da gre za največje dosežke odrske dramatike. Gre za zvijačo, kakršno uporabljajo v veletrgovinah, za čisto navadno reklamno strategijo. Včerajšnje »zvezde«, ki včerajšnjega dne sploh niso preživele, so bile ali osebni ljubljenci menedžerjev, ali dobrine, ki so jih vzeli s polic ter postavili v izložbo, da bi bile videti kot noviteta v prodaji. Na kratko rečeno: medtem ko je v normalnih časih občinstvo s svojim odobravanjem naredilo »zvezdo«, zdaj judovski menedžerji s svojim reklamiranjem odločajo, kdo naj postane zvezda. Imeti oznako »newyorška zvezda«, kar pogosto ne pomeni prav nič, je vrhunski znak priljubljenosti po judovski gledališki hierarhiji. Ostali del države protestira prav proti tej oznaki; pojavljanje »malih gledališč« po vsem zahodu in srednjem zahodu ZDA je pomembna oblika nasprotovanja. Mary Anderson ali Julia Marlowe ne bi bili mogoči v judovskem sistemu. Učili sta se umetnosti igranja, pozneje sta postali umetnici in upravičeno pravi zvezdi. Toda njun razvoj je bil zahteven in počasen proces. Njuna slava je temeljila na vse večjem odobravanju občinstva, leto za letom. Ti igralki sta nastopali leto za letom na odrih ameriških mest, se izpopolnjevali in zaokrožali svoje delo. Nista imeli slovite newyorške oznake, niti nista stremeli po njej; nastopati sta začeli za pridobivanje priznanja ameriškega občinstva v »provinci«, kar je zaničevalna oznaka Judov za druge dele ZDA. Seveda pa takrat, ko sta Mary Anderson in Julia Marlowe gradili svojo umetnost in karieri, še ni bilo judovske diktature; to osvetljuje razlog, zakaj več nimamo naslednic igralk kot sta Mary Anderson in Julia Marlowe. Jud si prizadeva za takojšen uspeh v vsem razen v rasnih zadevah. V uničevanju nejudovskega gledališča zanj ni dovolj hiter noben potek. Učenje in nastajanje umetnika zahteva svoj čas. Namesto tega je veliko enostavneje uporabiti reklamne oglase. Enako kot potujoči lažni zobozdravnik prikrije kričanje svojih žrtev z donenjem pihalnega orkestra, hoče tudi judovski menedžer odvrniti pozornost od revščine dramskega gledališča s konfeti, z udi, s spodnjim perilom in bleščicami, ki jih drzno meče ljudem v oči. Vse tri omenjene rezultate judovskega nadziranja gledališča se da razložiti s četrtim. Skrivnost resne spremembe, ki se je začela dogajati leta 1885, temelji na judovski nameri po komercializaciji vsega, česar se dotaknejo. Težišče pozornosti se je z odra premaknilo na gledališko blagajno. Banalna politika v smislu »daj občinstu, kar hoče«, je politika zvodnika. V ameriško gledališče je prišla s prvim judovskim vdorom. Leta 1885 sta dva podjetna Juda v New Yorku ustanovila tako imenovano agencijo za najemanje umetnikov. Ponudila sta, da prevzameta precej nepraktičen sistem, s katerim so menedžerji gledališč v St. Louisu, Detroitu ali Omahi najemali atrakcije za svoje hiše v prihajajoči sezoni. Prejšnji postopek je zahteval veliko dopisovanja z menedžerji na vzhodu ZDA, veliko lokalnih menedžerjev je moralo preživeti več mesecev v New Yorku, da so rezervirali igralce ali predstave za naslednjo gledališko sezono. Prednosti novega sistema so bile, da je agencija za rezervacije, ki je imela seznam »odprtih datumov« v hišah, ki jih je zastopala, lahko pripravila urnik za celotno sezono za potovalno podjetje, producent določene predstave je svoje počitnice lahko preživel nekje na morski obali, namesto da je soparno poletje preživljal v New Yorku, lokalni mendžer pa se je rešil nadležnega dopisovanja ali celo potovanja na vzhod ZDA ter se je strinjal, da je agenciji za rezervacije prepustil skrb za vse podrobnosti. Tako je bil postavljen temelj pozneje nastalega gledališkega trusta. Podjetje se je imenovalo Klaw & Erlanger. Prvo imenovani je bil mlad Jud iz Kentuckyja, študent prava, nato pa je kot posrednik zaplaval v gledališke vode. Drugo navedeni je bil le malo šolan mlad Jud iz Clevelanda, imel pa je izkušnje v posredovanju. Sistema rezervacij si nista izmislila onadva. Zamisel sta si sposodila pri gospodu Harryju C. Taylorju, ki je uvedel nekakšno medgledališko izmenjavo, kjer so se srečevali producenti in lokalni menedžerji, ki so si lahko za majhno najemnino najeli pisalne mize. G. Taylor je v manjših mestih prevzemal rezervacije, vendar ni zaznal ponujene priložnosti, da bi celoten gledališki svet podvrgel svojemu odločanju – verjetno se mu je to zdelo pod častjo. Klaw & Erlanger sta z značilno zvitostjo razdelala pri gospodu Taylorju sposojeno zamisel, mu začela konkurirati in si zagotovila podporo večjega števila domiselnih judovskih agentov, ki so začeli prepoznavati donosen posel, ki ga je ponujalo poklicno gledališče. Med njunimi prvimi podporniki je bil znameniti Charles Frohman, zaposlen pri J. H. Haverleyju. Njegov brat Daniel je bil od leta 1881 poslovni menedžer pri Malloryjevih v gledališču Madison Square. Čeprav sta se brata Frohman iz ozadja pojavljala z vplivom poljskih Judov na gledališče, se jima je zdelo koristno sodelovati s podjetjem za rezervacije, pozneje pa sta postala slavna člana gledališkega trusta. Ustanovitev judovske agencije za rezervacije je bila ključnega pomena za propadanje ameriškega gledališča. Stari sistem rezervacij je imel ogromno prednost zaradi osebnih stikov med menedžerjem in podjetjem. Omogočal je razvijanje genijev v skladu z naravnimi zakoni nastanka, rasti in zorenja. Igranje razen v najvišji obliki ni umetnost; toda božanski genij nekega Edwina Bootha nikoli ne bi prišel do izraza brez dolgotrajne vadbe, enako kot Bonaparte ne bi mogel osvajati ozemelj brez šolanih topničarjev in opreme. Takšno razmišljanje je Judom omogočilo nadzor nad gledališčem. Nejudovski menedžerji v osemdesetih letih 19. stoletja niso imeli nobenega »sindikata« ali drugačnega združenja, zato so svoje zvezde ali druge atrakcije predstavljali v konkurenčnih teatrih kot posamezne ponudbe, po koncu newyorških nastopov pa so se odpravili na turnejo po drugih mestih. Menedžer je ponavadi investiral v svoje podjetje, zato je postal del skupine svojih igralcev ter z njimi delil tegobe potovanj, veselje in razočaranja. Če je posel uspeval, so bili vsi zadovoljni, če ne, pa je veljalo za vse enako: potoni ali plavaj. V tistih časih se je veliko govorilo o gledaliških skupinah, ki so »potovale na velikih potovalnih kovčkih«. Zgodbe niso bile pretirane, a življenje je imelo tudi lepšo plat. Menedžer in igralec sta bila družabnika, prihajalo je do izmenjav zamisli. Menedžer je spoznaval in znal ceniti »umetniški temperament«, kar je otipljivo premoženje, če ne gre za vrsto umetnega godrnjača ali prirojenega slabega značaja, ter spoštovati stališča igralcev; igralec pa se je znal postaviti v menedžerjev položaj in zaradi osebnega stika razumeti njegovo stališče. VZPON PRVEGA JUDOVSKEGA GLEDALIŠKEGA TRUSTA Živel je mož po imenu Anthony Comstock, znan kot sovražnik nečistosti v javnem življenju. Seveda nikdar ni bil priljubljen. Noben časnik o njem nikoli ni pisal brez posmehovanja. O njem je še pred kratkim krožila kopica šal. Preminul je leta 1915. Zelo pomenljivo je, da so se iz njega nesramno norčevali nejudi. Prav tako je treba omeniti, da so bili ljudje, ki so se okoriščali z nečednostmi, proti katerim se je boril, Judi. Šlo je za zelo znan trikotnik: moralno neoporečen nejud se bori proti razuzdanosti in pohotnosti v javnem življenju ter proti judovskim organizatorjem, ki se skrivajo za razuzdanimi nejudi in nejudovskimi časniki. In borba še vedno poteka. Če prebirate časopise, boste ugotovili, da problem nemoralnih predstav še ni rešen niti utišan. Ta trenutek je zelo živ v vsakem delu naše države. Skoraj v vsaki zvezni državi imamo pravilnike o cenzuri filmov ter stare »mokre« elemente, ki jim nasprotujejo, ter ozaveščen del spodobnega prebivalstva, ki jih podpira; in vedno imamo tudi judovske producentske firme, ki potihoma pritiskajo na opozicijo. To je zelo pomembno dejstvo. Ozko gledano bi določene judovske elemente lahko obtožili za namerno in žaljivo nemoralnost. Vendar razmere niso tako enostavne. V ZDA imamo dvojna merila – ena veljajo pretežno za produkcijo iger, in druga, če sploh, med občinstvom. Ena so orientalski ideal: »Če ne moreš priti do tam, kamor bi rad, pojdi do tam, kamor greš lahko.« Po naravi teži k mesu in njegovemu razkrivanju, njegovo naravno bivalno okolje je med bolj čutnimi emocijami. Orientalski ideal je bistveno drugačen od anglosaškega, ameriškega. In tega se zaveda. Gre za nasprotovanje cenzuriranju. Producenti semitskega porekla se niso namenoma odločili, da so slabi glede na njihove lastne standarde, ampak vedo, da sta njihov okus in temperament drugačna od prevladujočih standardov ameriškega ljudstva. Če bi se uveljavila cenzura, bi to pomenilo nevarnost, da se uradno priznajo ameriški standardi, in to bi radi preprečili. Mnogi njihovi producenti se ne zavedajo, kakšno umazanijo predvajajo – zanje je povsem naravna. Skoraj vsaka ameriška družina je izrazila negodovanje zaradi takih filmov. Verjetno nobena vrsta zabave do zdaj ni bila deležna tako široke in enoglasne kritike kot filmi, saj nikjer ni bilo videti takšnega sovraštva in pohote. Seveda imamo tudi dobre filme, to je treba reči. Zato smo prepričani,, da se lahko dvignemo iz greznice, v kakršno se je sprevrgla najbolj priljubljena oblika zabave. O tem je bilo že toliko povedanega, da ponavljanje ni potrebno. Odgovorne osebe in organizacije so protestirale, a ničesar dosegle. Pozivanje na moralo ni naletelo na odziv pri ljudeh, katerim je bilo namenjeno, ker razumejo samo pozive, ki se dotikajo njihovih materialnih interesov. Trenutno stanje kaže, da je ameriška javnost s svojimi nasprotovanji filmom enako nemočna kot je nemočna proti vsem drugim pretirano izraženim oblikam judovske moči. In ameriška javnost bo še naprej nemočna, vse dokler se ne bo zavedela svoje nemoči in se v šoku začela braniti. Frederick Boyd Stevenson je v časniku Brooklyn Eagle takole ožigosal usmeritve filmov in Nacionalni odbor za ocenjevanje igranih filmov: »Po drugi strani pa filmi kar smrdijo po umazaniji. Od seksualnih igric so filmski koluti postali sluzasti in kriminalna dejanja sledijo eden drugemu. Takšne razmere se še slabšajo. Rotijo nas, da je industrija igranega filma v ZDA četrta ali peta po obsegu poslovanja in naj bomo previdni, da ji ne bomo škodovali. Pravijo, da dober film prinese okoli 100.000 dolarjev, medtem ko uspešen film, začinjen s spolnostjo, prinese od 250.000 do 2.500.000 dolarjev.« Nedavno so v reviji New York World navajali dr. Jamesa Empringhama: »Prisostvoval sem sestanku lastnikov igranega filma v New Yorku, in bil sem edini navzoči kristjan. Ostalih 500 udeležencev je bilo Judov.« V razpravah proti zlu, ki tiči v filmih, ter namernem zatiskanju oči pred silami, ki stojijo za njim, je bolj malo modrosti. Spremeniti moramo načine preoblikovanja. Pred leti, ko so ZDA predstavljale bolj splošno arijsko skupnost miselnosti in zavesti, je bilo treba za ozdravitev samo razkrinkati zlo. Zla, ki so nas prizadela, so bile zgolj napake, sadovi moralne ohlapnosti ali odklonov; ostra beseda za preklic je ojačala moralno tkivo obtoženih strani ter razrešila neugodno stanje. To pomeni, da se je dalo povzročitelje zla znotraj naše lastne rase osramotiti, da so postali spodobnejši ali vsaj spoštljivejši. Ta metoda več ni uporabna. Osnovna vest ni več otipljiva. Ljudi, ki skrbijo za proizvodnjo gledališke umazanije, se na ta način več ne da doseči. Prvič, oni sploh ne verjamejo, da gre za packarije. Drugič, oni ne dojamejo, da dejansko dajejo potuho človeški izprijenosti ter jo povečujejo. Kadar jih vendar dosežejo nasprotujoče sile, se jim zdi vse skupaj zelo smešno in nerazumljivo. To si razlagajo kot mračnjaštvo, zavidanje ali – kot poslušamo danes – protisemitizem. Bralci in bralke, pazite se! Če boste negodovali zaradi packarij v premnogih filmih, vas bodo obtožili protisemitizma. Igrane filme proizvajajo Judi. Če se borite proti taki filmski umazaniji, vas bo vaš boj pripeljal naravnost v judovski tabor, saj večina producentov izvira od tam. In torej »napadate Jude«. Če bi se Judi znebili ljudi in načinov, ki jim nenehno delajo sramoto, bi ta boj za spodobnost lahko potekal brez tolikšnega omenjanja rase. Analiza industrije igranega filma v ZDA nam pokaže tole: 90 odstotkov filmske produkcije je v rokah desetih velikih koncernov iz New Yorka in Los Angelesa. Vsako od teh desetih podjetij ima pod seboj več celovitih enot, ki sestavljajo velike združbe podjetij, ki se jih vidi v igranem filmu po vsem svetu. Matični koncerni nadzirajo celotno tržišče. 85 % matičnih koncernov je v rokah Judov. Ta podjetja predstavljajo nepremagljivo, centralizirano organizacijo, ki svoje izdelke razpošilja na desetine tisočim kinematografom, s katerimi povečini upravljajo Judi iz nižjih družbenih slojev. Neodvisni igrani filmi nimajo svojega središča za distribucijo in se prodajajo lahko le na prostem trgu. Mnogi ljudje bodo morda presenečeni, da ne manjka dobrih filmov. Težava je v tem, da ni načina, kako bi ti filmi dosegli občinstvo. Ena od pomembnih knjižnic čudovitih filmov, ki vsebuje vrhunske dramske in izobraževalne filme, se je izkazala kot povsem nekoristna, ker jih ne more prikazati občinstvu. Lastniki teh filmov so dosegli majhen napredek, ko so najeli judovske posrednike, da so njihove filme potiskali v ospredje, toda proti njim je bila vedno usmerjena velikanska in tiha sila koncentrirane opozicije, ki očitno nasprotuje uvajanju spodobnosti in radosti v svet igranega filma. Vsake toliko časa neodvisen producent kot na primer David Wark Griffith ali Charles Ray predstavi svetu filmski izdelek, ki ne le da ne vsebuje žalitev ali propagande, ampak ga je pravi užitek pogledati. Takšni filmi, ki jim je usojen uspeh, so najmočnejši možen odgovor kričanju nekaterih producentov, da so edino dobičkonosni nespodobni filmski izdelki. In tako vpitje seveda potrjujejo dejstva. Današnje stanje brez dvoma kaže, da so nespodobni filmi bolj dobičkonosni, ker so izdelani zelo dovršeno in jih nadvse obsežno reklamirajo. Najbolj opolzki so si zagotovili redne obiskovalce z razglašanjem, da se ukvarjajo z »moralnimi problemi«. Toda okus javnosti se kultivira. Vsako mesto, ki se lahko ponaša z duhom javnosti, ima prebivalce, ki na leto porabijo desetine in stotine tisoče dolarjev za ustvarjanje okusa skupnosti za dobro glasbo. V določeni meri jim to uspeva, a le redko kdaj se splača. Kaže, da je demoraliziranje okusa veliko bolj donosno. In ker je cel sklop javne zabave razen najkvalitetnejše glasbe padel v roke skupin, ki ne vedo, kaj je umetnost, je očitno, kako izjemno privlačen mora biti okus po dolarju. Če je okus javnosti zdaj tako trdno demoraliziran, da producenti igranih filmov z gotovostjo trdijo, da »občinstvo zahteva, kar jim dajemo«, potem je zadeva zelo zaskrbljujoča. Vsi neodvisni opazovalci namreč ugotavljajo, da je takšen okus javnosti najnujnejši razlog za uvedbo takojšnjih zdravil v velikih količinah. Krošnjarji s kokainom zlahka ugotavljajo potrebe javnosti po njihovi drogi, in to tudi počnejo. Toda teh zahtev se nikoli ne upošteva kot opravičilo za razpečevanje »koke«. Enako je s psihičnim zastrupljanjem in vizualno umazanijo navadnih filmov – ustvarjeno povpraševanje je moralno nezakonito, in prav tako je moralno nezakonito tudi nadaljnje zadovoljevanje povpraševanja. Carl Laemmle, eden vodilnih producentov v Ameriki in direktor Univerrsal Film Company, je pričal pred kongresnim odborom, da so razposlali anketo z vprašanjem »Kaj hočete?« kupcem njegovih filmov po svetu. Njegovo podjetje je takrat poslovalo z okoli 22.000 kinematografi. Gospod Laemmle pravi, da je pričakoval okoli 95 % odgovorov v korist vzornih, koristnih filmov, »namesto tega pa sem ugotovil, da vsaj polovica ali celo 60 % ljudi hoče 'risque' filme, kar je francoski izraz za nespodobne«. Laemmle je v Nemčiji rojen Jud in ni navedel, kakšen odstotek prejetih odgovorov je izviral od ljudi njegove vere. Pomenljivo dejstvo je, da se ob vsakem poskusu za uvedbo nadzora nad nasilno nespodobnostjo in obrabljenostjo, s kakršno filmi dan za dnem preplavljajo ameriško občinstvo, pojavi judovsko nasprotovanje. Vzemimo na primer poskus za prebujanje zdravega duha Amerike za pravo oceno tega, kar se dogaja z nedeljo, dnem počitka. Nasprotniki celotnega gibanja – gibanja za prebujanje zavesti, ne za sprejetje zakonov – so Judi, svoje nasprotovanje pa utemeljujejo z judovskimi razlogi. Kadarkoli naj bi javnost presojala o filmih, jih branijo Judi. Med prej omenjenim kongresnim zasliševanjem so bili odvetniki, ki so jih najele filmske družbe, izključno Judi z značilnimi priimki kot so Meyers, Ludvigh, Kolm, Fiend in Rosenthal. Vmešal se je celo judovski rabin, ki je nadvse genialno razložil judovski nadzor v filmski industriji in tudi judovsko nasprotovanje nadziranju vsebine in narave filmov. »Sem Jud,« je dejal. »Enako dobro kot jaz tudi vi veste, da smo bili žrtve umazanih podtikanj, bolje da se ugriznem v jezik, in prav tako dobro veste, da nas je film najprej zasmehoval. Ne le da so nas taki filmi sramotili, ampak so celo klevetali našo vero, sramotno so jo klevetali.« Če to drži, so si Judi sami krivi, saj so ta posel vedno nadzirali prav oni. Verjetno res drži, saj so Jude najbolj vneto smešili judovski komedijanti. Nejudi se izjemno slabo odrežejo v slikanju značaja. »Bili smo zelo prizadeti,« je nadaljeval, »in začutili smo, da obstoja zdravilo, in to zdravilo je bilo javno mnenje; in kaj smo storili? Nismo odšli v Kongres. Organizirali smo združenje the Independent Order of B'nai B'rith, največjo judovsko bratovščino na svetu. Organizirala je tako imenovano Ligo proti obrekovanju s sedežem v Chicagu, ter ligo za obrambo judovskega imena skupaj z drugimi ljudstvi – v katoliški Cerkvi, v Združenju za resnico in v Združenju svetega imena – ter pisali vsem filmskim producentom v ZDA in jih prosili, naj ne klevetajo judovskega značaja in judovske vere, ter naj se nam ne posmehujejo. Nismo ugovarjali opisovanjem judovskega značaja, ampak zaradi karikiranja judovskega značaja, našega imena in religije. Ko smo proizvajalcem filmov razložili naše stališče, smo v vseh mestih imenovali odbore in jih prosili, naj se obrnejo na krajevne oblasti, naj ne dovolijo objavljanja slik, ki namerno žalijo judovski značaj in judovsko občutljivost. In kakšen je bil odziv? Protest ni bil nujen, saj filmarji več ne delajo tovrstnih filmov.« Seveda obstojajo izvrstni razlogi, zakaj naj bi judovske ugovore – če so bili sploh kakšni potrebni – v trenutku ubogali. Toda zakaj se nenehnih bučnih protestov spodobne Amerike ni enako upoštevalo? Zakaj ne? Zato, ker so v glavnem ugovarjali nejudi. Če Judi lahko nadzirajo filme v takem obsegu, kot trdi rabin, zakaj jih ne morejo nadzirati v pogledu spodobnosti – zakaj jih ne nadzirajo v tem pogledu? Pomanjkljivost v rabinovi izjavi je obtožba o klevetanju judovske vere. Bolj zanimivo bi bilo izvedeti, za kakšno klevetanje je šlo in kdo je to počel. Te religije se ne da kar tako klevetati, čeprav se nepoučenim očem določene oblike zdijo zelo nazorne. Seveda pa se za rabinovo izjavo skriva določeno mnenje. Jud v vsaki javni izjavi o krščanskem značaju prepozna pomanjkanje spoštovanja njegove vere. Če bi na primer predsednik ZDA ali guverner vaše države v svojem nagovoru ob Dnevu zahvalnosti določno omenil krščanstvo ali ime Kristusa, bi tako dejanje izzvalo ugovarjanje zaradi žalitve judovskih čustev. Ne le, da bi se to zgodilo, to se je že zgodilo. Med omenjenim zaslišanjem so navedli tudi odlomek iz pisma, ki ga je napisal Carl H. Pierce, posebni predstavnik filmske družbe Oliver Morosco Photoplay Company, in ga poslal izvršnemu sekretarju odbora Motion Picture Board of Trade. Takole je zapisal: »Vi in jaz sva videla odbore, ki so zavrnili take igre kot je Življenje odrešenika, ker so menili, da bi morda užalili Hebrejce.« »Judovska občutljivost« je očitno podobna razvajenemu otroku, ki se obnaša tako, da je pravo vprašanje postalo ena od pravic nejudov. Zagovorniki Judov sprašujejo, zakaj se meni, da naj bi tri milijone Judov ogrožalo državo, v kateri živi sto deset milijonov ljudi. In »nejudovske fronte« glasno ponavljajo isto izzivalno vprašanje. Morda bi bilo pametno odgovoriti takole: Zakaj naj bi državi, kjer prebiva sto deset milijonov ljudi, povečini kristjanov, preprečevali ogled filma Življenje odrešenika, ker naj bi se bali užaliti Jude? V obeh primerih odgovor ni v primerjanju števil, ampak v priznavanju dejstva, da v svetu igranega filma prevladujejo Judi, ki povsem nadzorujejo, kaj bo občinstvo videlo na platnih, podobno kot so tudi na drugih področjih na položajih, ki jim omogočajo nadzor. Zastavlja pa se vprašanje, ali je judovski producent sposoben delati bolje kot dela? Ko upoštevate razmere, iz katerih so se mnogi od njih povzpeli, boste precej brezupno pričakovali spremembe. Zakaj Judi niso predvajali filmov Tam daleč na vzhodu ali Pastir na gričih? Zato, ker Judi, ki nadzorujejo filmsko industrijo, ne vedo ničesar o življenju na ameriškem podeželju in ga zato ne spoštujejo. Jud je proizvod mestnega življenja ter nenavadne faze mestnega življenja, kakršno vlada v getu. V kmetu vidi samo neizobraženega provincialca in kmetavzarja. Lahko ste povsem prepričani, da jenki, ki je odrasel na kmetiji, ni začel zasmehovati kmetovalca, in da so zato danes naše kmetije ostale brez ljudi. Zgodbe o »kmetavzarjih« in njihovem manj vrednem delu so si izmislili Judi. Jud je proizvod mestnega življenja, in sicer tiste faze, kjer prebrisanci igrajo večji del. Povprečen Jud, ki Američane oskrbuje z zabavo, dojema Ameriko kot uhojeno pot od blagajne do zaodrja in od tam v restavracijo. Amerike še ne pozna, razen kot velikansko kravo, ki jo lahko molze. Zato lahko sklepamo, da zelo verjetno tudi ne pozna življenja Američanov. Ni še dojel, kaj Američanom pomeni dom. Tujci vzhodnjaških ras le malo vedo o velikem pomenu ameriškega doma. Armenka, ki v Ameriki živi pet let, pravi, da o ameriškem domovanju ne ve ničesar, razen tistega, kar vidi skozi okno hiše, mimo katere hodi. Tega seveda ni enostavno premostiti. Morda ni povsem res, da večina filmskih proizvajalcev ne pozna notranjosti ameriških domov, vendar vse kaže, da niso uspeli dojeti njihovega duha, ter da je njihovo napačno prikazovanje več kot le napačno slikanje, ampak tudi zelo nevaren vpliv. Nevarnost pomeni za tujce, ki o ameriškem načinu življenja dobivajo najgloblje vtise z gledališkega odra. Nevarno je za Američane, ki si domišljajo, da je življenje, kakršno prikazujejo na filmskih platnih, resnično življenje »boljših slojev«. Če bi lahko izdelali pregled razmišljanja celih delov naših mest ter zasledovali vtise ameriškega ljudstva, ameriških navad in običajev, značilnih za takšne skupine prebivalstva, bi lahko ugotovili, kako nevarne so napačne razlage, ki jih filmski producenti predstavljajo Američanom in svetu. Potvarjanje resnice, izumetničenost, zločinskost in jazz so glavni poudarki v večini filmov. Ameriški način življenja je preveč preprost za vzhodnjaško dojemanje življenja. Manjka mu čutnosti in spletk. Njegove ženske niso nenehno in histerično obremenjene s seksom. Ameriško življenje je dobro zaradi notranje vere in miru – orientalsko mislečim pa so te stvari tuje. V tem tiči vsa skrivnost moralnega zloma v filmih. Ti niso ameriški in njihovi proizvajalci so rasno neprimerni za prikazovanje ameriškega ozračja. Vplivi, ki so Ameriki rasno, moralno in ideološko tuji, so s pojavom igranega filma dobili velikansko projekcijsko moč, posledice pa so take, kot jih vidimo. Namen tega in naslednjih člankov ni v tem, da bi v grozi vili roke in poudarjali, kako pokvarjeni so filmi. To počnejo vsi. Film kot tak sploh ni sporen. Ženski klubi, učitelji, uredniki časopisov, policijski častniki, sodniki, duhovniki, zdravniki, matere in očetje – vsi dobro vedo, kaj je film. Vse te neprijetne skupine pa očitno ne vedo, da bodo njihova nasprotovanja povsem nekoristna, dokler ne spoznajo, da za filmi tiči druga skupina s povsem drugačnimi rasnimi in moralnimi značilnostmi. Tej skupini je ugovarjanje nejudov povsem nepomembna stvar, če se mu lahko tako ali drugače izognejo. Kot je prej omenjeni rabin pokazal, so Judi takoj, ko so zahtevali, od filmskih producentov dobili, kar so hoteli. Kaj so dobili ženski klubi, učitelji, uredniki časopisov, policijski častniki, sodniki, duhovniki, zdravniki in navadni starši odraščajočega rodu – kaj so dobili po številnih nasprotovanjih? Ničesar! In vse svoje življenje lahko nasprotujejo, a napredka ne bodo dočakali, razen če se ne bodo zavedli neprijetnega rasnega dejstva, da so filmi judovski. Ne gre za vprašanje morale, to je bilo razjasnjeno. Gre za vprašanje menedžmenta. Ko bodo ljudje spoznali, kdo in kaj je nedotakljiv vpliv, ki mu pravimo »igrani film«, problem več ne bo povzročal take zmede. KAKO SO JUDI KOVALI DOBIČEK IZ PROTIJUDOVSKIH PROTESTOV Ameriško gledališče je pod vplivom in nadzorom skupine nekdanjih čistilcev čevljev, uličnih prodajalcev časnikov, preprodajalcev vstopnic in tipov, kakršen je Bowery. Ko pišemo tole, je v svetu gledališke produkcije največ govora o Morrisu Gestu, ruskem Judu, ki je na odre pripeljal najbolj polteni predstavi v zgodovini ameriškega gledališča: Afrodita in Meka. Poročajo, da je okus po nečednosti tako močno zakrožil med obiskovalci gledališč, da se vstopnice za eno od omenjenih del v Chicagu prodajajo za leto dn vnaprej. Redni obiskovalci so seveda povečini nejudi. Upravičeno se zastavlja vprašanje, kdo je ta Morris Gest, ki se pred svojimi judovskimi sonarodnjaki postavlja kot najuspešnejši producent leta? Nič nimamo proti njemu, ker je prišel iz Rusije. Ni mu kaj očitati, da je Jud. Ne smemo mu očitatti, da sta kljub njegovemu uspehu mati in oče še vedno v Odesi ali da sta do nedavnega še bivala tam. Toda v nedavnem intervjuju, v katerem je vsiljivo prisoten profesionalen patos, se je pritoževal, da svojih staršev ni mogel pripeljati v Ameriko. Zgodba o Morrisu Gestu je zadnja na svetu, ki bi jo lahko uporabili kot »zgodbo o uspehu« tiste vrste, ko »reven priseljenec postane velik gledališki producent«. Možak seveda ni velik producent, zna pa pritegniti ljudi z najmanj hvalevrednim okusom, ki ga tudi on ni mogel poslabšati. Gest je v Bostonu prodajal časnike, nato pa je kot rekviziter delal v tamkajšnjem gledališču. Leta 1906 je bil član zloglasne skupine preprodajalcev vstopnic, ki so bili prava nadloga za občinstvo, vse dokler preprodajanja na pločnikih pred gledališči ni zatrla policija. O njem kroži še nekaj zgodb, ki njegovo ime povezujejo z drugačno vrsto trgovine, vendar v njegovi karieri ni ničesar, kar bi dalo slutiti o resničnosti teh zgodbic ali o čem koristnem, kar naj bi kdajkoli storil za gledališče. Je pa zet Davida Belasca. Potem imamo Sama Harrisa, dolgoletnega mlajšega partnerja podjetja Cohan & Harris, ki je svojo kariero na področju umetnosti začel kot menedžer Georgea Dixona, obarvanega peresno lahkega boksarskega šampiona, ter strašnega Terryja McGoverna, prvaka v lahki kategoriji. Z občutkom, oblikovanim ob boksarskem ringu, se je podal v gledališke vode ter se povezal z Alom Woodsom. Posvetil se je nižjim slojem ter obogatel s produkcijami ostudnih melodram v drugo- in tretjerazrednih gledališčih. In vendar je to Sam Harris, človek, ki v gledališča privablja stotine tisoče, da, milijone obiskovalcev. Nekateri med njimi naivno verjamejo, da bodo ob vstopu v gledališče zaradi nekega nedoumljivega procesa deležni »vrhunske umetnosti«. Al H. Woods ima le eno zdravo oko. Ta telesna pomanjkljivost ni toliko pomembna kot smola, ki jo je imel, ko je še bil član neke tolpe. Običajno se je govorilo, da je igral klavir v središču mesta, vzhodno od Pete avenije. Gospod Woods je tudi spoštovan podpornik gledališke umetnosti – na oder je spravil The Girl from Rector's in The Girl in the Taxi, dve najbolj nesmrtni in nesmiselni predstavi zadnjih nekaj let. Nekajkrat si je zagotovil pravice do nekaterih dunajskih oper, ki so bile z moralnega vidika že same po sebi dovolj slabe, a so bile vsaj narejene resnično umetniško; a tudi te je pokvaril s slaboumnim dodajanjem prostaštva in plehkosti. Občinstvo seveda ne vidi in ne pozna teh bogov, pred katere leto za letom stresa milijone, niti ne pozna vira, iz katerega prihaja gledališka sprijenost. Prav zabavno je poslušati šopirjenje filozofov o »odrskih usmeritvah« ali ko učeno na dolgo in široko razpredajo o »božanski pravici umetnosti«, da je lahko tako plitva in umazana kot se ji zahoče, medtem ko nastajajo »usmeritve« ter umetnost določajo možje, katerih predhodniki bi se ob njej zgražali. Ameriško gledališče je majhna skupina judovskih poslovnežev in velike skupine nejudovskih lahkovernežev. Zgolj zadnji omenjeni se slepijo, da gre pri celi zadevi za resno stvar. Zato je povsem razumljivo, da se bo popolna judaizacija gledališča prelevila v »show business«, v navaden predmet trgovanja in menjalne trgovine. Dejanski producenti pogosto nimajo primernega kulturnega ozadja za kaj več kot golo poslovanje. Lahko si najamejo kogarkoli: mehanike, kostumografe, slikarje, pisce, glasbenike. Zaradi njihove presoje o okusu občinstva in z načini delovanja nanj, z njihovimi ideali, oblikovanimi glede na ambicije po izprijenosti namesto po služenju dejanskim potrebam, nikakor ni presenetljivo, da so merila v gledališčih trenutno na najnižji ravni. Obiskovalci gledališč vse bolj opažajo, da judovski upravitelji, kadar je to le mogoče, najemajo judovske igralce in igralke. Na zahteve tržišča imamo vse manj nejudovskih gledaliških piscev in igralcev. Včasih je bilo zaposlovanje judovskih igralcev tako dosledno in vsiljivo, da je že ogrožalo uspešnost predstave. To je bilo očitno, ko so za vlogo mlade kristjanke iz zgodnjega obdobja krščanstva izbrali Judinjo z izrazitimi rasnimi potezami. Izbor je bil v etničnem in zgodovinskem oziru tako očitno neprimeren, da je močno izničil vtis, ki naj bi ga predstava vzbujala. Z izmišljenimi imeni poskušajo pred gledališkim občinstvom prikriti dejstvo, da so izbrani igralci in igralke v vse večjem številu judovskega porekla. Med uglednejšimi judovskimi igralci, med katerimi so nekateri celo najbolj priljubljeni, najdemo imena kot so Al Jonson, Charlie Chaplin, Louis Mann, Sam Bernard, David Warfield, Joe, Weber, Barney Bernard, Ed Wynne s pravim imenom Israel Leopold, Lou Fields, Eddie Cantor, Robert Warwick. Med uglednimi judovskimi igralkami so: Theda Bara, Nora Bayes, Olga Nethersole, Irene Franklin, Gertrude Hoffman, Mizi Hajos, Fany Brice (soproga Nickyja Arnsteina), Bertha Kalisch, Jose Collins, Ethel Levy, Belle Baker, Constance Collier. Pokojna Anna Held je bila Judinja. Poleg teh so še drugi(e), katerih imena ne razkrivajo rasnega porekla in javnost o njih ne ve ničesar. Judovski tisk trdi, da Judi poleg tega, da upravljajo z gledališči, nadzorujejo tudi posel zabavništva. »Največji zabavljači, avtorji in nastopajoči v vodvilu ter komedijanti so Judi,« pravi članek v časniku Chicago Jewish Sentinel, ko komentira obseg monopola judovskih igralcev na odrih Chicaga v tistem tednu. Med skladatelji smo nekdaj občudovali Victorja Herberta in Gustava Kerkerja v uglednih hišah, sedaj pa so se Irving Berlin in njemu podobni prerinili na kraje, ki so jih pred časom oblikovali in ustanovili nejudi, ki so spoštovali umetnost. Med Judi ni velikih piscev gledaliških iger. Charles Klein je napisal Lev in miška, toda nikoli ni ponovil tega dosežka. Povprečne stvari se seveda pojavljajo na odrih, saj skomercializiran oder potrebuje določeno količino »izdelkov«. Med pisci take kakovosti so Jack Lait, Montague Glass, Samuel Shipman, Jules Eckert Goodman, Aaron Hoffman in drugi. Gledališče ne potrjuje judovskih trditev o izjemnem geniju, čeprav je tam izrazito prisotna judovska volja po prevladi. Imena Belasco se človek morda spomni večkrat kot katerega koli drugega; zunaj odrov se o njem kot igralcu največ govori. Za razumevanje gospoda Belasca je treba razumeti metodo, s katero so se »neodvisni« borili z judovskim gledališkim trustom ter še vedno obdržali judovski monopol v gledališčih. Stari trust se je veselo kotalil naprej in podiral vse na svoji poti, potiskal čaščene »zvezde« v ozadje, preprečeval pot obetavnim piscem, ob delo spravil vse igralce, ki s komercializacijo niso hoteli prostituirati umetnosti, in zgodilo se je, kar se vedno primeri – tudi Judi namreč ne morejo kljubovati naravnim zakonom –, pojavil se je primer »velike živine«. Klaw, Erlanger in partnerji so se počutili kot kralji ter so se začeli obnašati, kot naj bi pritikalo kraljevskim veličinam. Seveda so nekateri negodovali in nasprotovali taki ošabnosti gledaliških carjev. Družina Vanderbilt in drugi newyorški milijonarji so svoje nasprotovanje udejanili v gibanju proti nacionalnemu gledališču, ki je bilo zgrajeno v velikem osrednjem newyorškem parku in so zanj porabili milijon dolarjev. Eden od članov trusta je pokazal svoj pravi značaj rekoč, da je bil ta poskus očiščenja gledališča samo načrt za zagotavljanje prostora v korist izprijenih milijonarskih podpornikov. Pripomba je povzročila globoko ogorčenje, a je bolj kot ne le razkrila zasnovo gledališkega trusta o gledališču. Belasco je prispel iz San Francisca, kjer je prikazal nekaj umetnij, vključno s potujočim recitatorjem, iluzionistom in igralcem. James A. Herne je v njem videl primernega sodelavca pri pisanju dialogov v svojih igrah. Med sodelovanjem s Hernejem se je Belasco naučil marsikaj o odrskih učinkih ter je kmalu postal zelo uspešen pri popravljanju pomanjkljivih iger. Po prihodu v New York se je Belasco seznanil z DeMillom, judovskim gledališkim piscem, ki je potreboval samo Belascov »občutek za teater«, da so njegove sposobnosti resnično zaživele. Belasco je postal pomemben dejavnik pri povečevanju judovskega nadzora v gledališču, in sicer takole: bil je povezan s Frohmani, vendar jih ni mogel prepričati, da je gospa Leslie Carter, ki je bila v središču pozornosti zaradi razvpitega ločitvenega pravdanja in je svojo poklicno kariero zaupala Belascu, res velika igralka. Izkazalo se je, da je bilo ustvarjanje zvezde iz gospe Carter ter zagotavljanje javnega priznanja za njene umetniške dosežke dolgoročen podvig. Bratje Frohman ji niso bili naklonjeni. Tudi menedžerji so se pričkali o tej temi. Shuberti so bili prisiljeni pobirati odpadke drugih judovskih mogotcev, predvsem odapdke Charlesa Frohmana, in so se uprli. Shuberti so izhajali iz Syracuse, njihova predanost umetnosti pa ni bila dovolj za uspeh v gledališkem okolju. V gledališču so prodajali programske liste in delali kot vratarji. Nato jim je trgovanje s krojaškimi potrebščinami pomagalo, da so bistveno hitreje prišli do bogastva. Samuel Shubert je končno napredoval do prodajalca vstopnic v gledališki blagajni. Čez čas, ko je spoznal nekatere gledališke marketinške skrivnosti, je pripravil opolzko burlesko. Z njo je prilebdel v New York, kjer je nadaljeval s svojimi plehkimi glasbenimi predstavami, vse dokler ime Shubert ni postalo zaščitni znak za take izdelke. Shuberti so seveda sodelovali z gledališkim trustom. Okoli leta 1900 so se Shuberti prepirali s trustom, Belasco pa s Frohmani. Prepirljivca sta razmišljala, kaj bi se iz tega dalo iztržiti. Javnost je kazala znake ogorčenja nad trustom – in to je bila iztočnica! Shuberti in Belasco so pozvali javnost, naj jim pomaga v boju proti trustu. Igrali so vlogo oškodovanih neodvisnežev, kar naj bi jim prineslo naklonjenost javnosti. Podpora javnosti bi tem »neodvisnežem« morala pomagati v borbi z novim močnim trustom – in prav to se je zgodilo. Belascova sposobnost dramatizacije je pripomogla k takemu izidu. Možakar je igralec zunaj odra ter na njem. Daje vtis dobrovoljnega pridigarja, nadene si duhovniški ovratnik, obleče primeren telovnik in plašč. Čeprav je hebrejsko-portugalskega porekla, se tako oblači zato, ker hoče s tem počastiti spomin na svojega mentorja iz mladih let. Deluje plašno in sramežljivo, v svoji svečani opravi pa sedi osvetljen tako, da njegovo duhovniško obličje in čudoviti kodri srebrnih las vzbujajo vtis sanjave skrivnostnosti. Zelo, res zelo učinkovita pojava. Neka ženska, ki ji je bilo dano, da se je srečala z njim in je videla, kako se iz sence pojavlja njegovo obličje, je izjavila: »Odkar mi je bilo dano, da sem se srečala z gospodom Belascom, bolje razumem božansko ponižnost Jezusa Kristusa.« Mojster, kot mu pravijo, je bil dobro opremljen, da se je lahko skliceval na naklonjenost javnosti. In to je znal uporabiti, na to se je neskončno dobro skliceval. Pripovedoval je zgodbe o napadih na njegovo osebnost. V obupnem obžalovanju zaradi trustovega obvladovanja gledališča je vil roke. A tudi njegove produkcije niso bile vse brezmadežne. Ene od njih, Naughty Anthony, se je lotila policijska cenzura. Toda v javnosti je prevladovalo jasno prepričanje, kaj je trust slabega naredil v gledališču; Belasco je izjavil, da nasprotuje trustu, kar je prepričalo velik del javnosti. Tako so se Shuberti in Belasco znašli v zelo posrečeni kombinaciji okoliščin. Prvo finančno podporo so dobili, kako nenavadno, pri nekdanjem kongresniku Reinachu, Judu, »šefu« Coxu iz Ohia ter drugih zainteresiranih posameznikih. Ti ljudje so jim zagotovili prve denarje: Shuberti za njihov menedžment, Belasco pa je prispeval čudovito poosebljenje Daniela, ki je obsojal judovski gledališki trust. Kampanja je uspela in bogastvo je začelo pritekati. Belasco je nekaj časa občinstvu predstavljal boljše igre kot je to počel stari trust, in v tem pogledu je upravičil zaupanje javnosti. Konec starega trusta je prišel po naravni poti. Shubeti so obogateli in postali zelo vplivni, trust pa je bil nato pripravljen sodelovati z njimi. Nekateri trustovi člani so preminuli in leta 1910 je stari trust prenehal biti odločilen dejavnik na ameriški gledališki sceni. Vzpon »neodvisnih« žal ni prinesel olajšanja; judovski podjetneži so si prilastili tisti del gledališča, ki bi lahko postal nagrada za protestnike proti nekdanji cenenosti in vulgarnosti. Hlinjen protest je uspel. Gledališče je ostalo pod nadzorom Judov. Judovski menedžerji so predvsem uspeli ustvariti zgražanje občinstva. Vedeli so, kako se bo odzvala javnost, zato so znali izkoristiti njen odziv ter so gledališko občinstvo še naprej držali v šahu. To so naredili z občudovanja vredno strategijo. Med sporom so nekateri redki nejudovski menedžerji začutili pristen občutek neodvisnosti. John Cort je organiziral krog zahodnih gledališč. Polkovnik Henry W. Savage se je ločil od družbe Klaw/Erlanger, podobno kot William A. Brady. Kljub temu se neodvisnost od judovske prevlade ni nikoli razcvetela. Kjerkoli je neodvisna fronta vztrajala, se je zavzemala za gledališče v njegovem najboljšem pomenu ter služila kot edini kanal za ustvarjalno izražanje nekaj preostalih pravih umetnikov gledaliških odrov. Toda pojav igranega filma je pomenil dokončno slovo neodvisnosti. Industrijo igranega filma – utemeljeno se ji reče »industrija« – povsem nadzirajo Judi, in ko se vriva v prava gledališča ter za daljše obdobje vsako leto iz njih izpodriva gledališke igralce, se ji morajo gledališki upravitelji vse bolj klanjati. Shubertom ni ostalo nič drugega, kot da so v gledališki posel vnesli nadvse izviren zasuk. Začeli so z nepremičninskim špekuliranjem. Bralci tega članka se bodo morda spomnili, da Shuberti nameravajo v njihovem ali sosednjem mestu zgraditi eno ali dve gledališči. Neko mesto je objavilo, da se pripravlja gradnja dveh gledališč. Omenjeno mesto ničesar ne potrebuje manj kot prav nova gledališča. Ne more dobiti, kar resnično potrebuje, brez dvoma pa bo dobilo gledališči. Shuberti so se naučili te zvijače, ko so domnevno »podpirali trust«. Kupili so vsako zgradbo, ki je bila dosegljiva, zaradi sovražne nastrojenosti javnosti do trusta so pri nakupu iztržili boljše pogoje kot bi sicer bilo možno. Stara jahalna šola v New Yorku je postala Zimski vrt. Shubeti so prevzeli velik hipodrom, uresničene sanje nejuda Fredericka Thompsona. Shubertom se je kmalu posvetilo, da je več denarja v gledaliških nepremičninah kot pa v gledališki umetnosti. Danes Shuberti, ki se jih smatra za gledališke menedžerje, dejansko poslujejo kot prodajalci in najemodajalci gledališč. Gledališče kot nepremičnina je izjemno donosen posel. Pomislimo na prostor, ki ga zaseda neka predstava, čas zasedenosti tega prostora ter ceno, ki se zahteva za njegovo uporabo. Najemnina je potencirano visoka. Potem so tu še razni uradi v zgradbi ter prodajalne – »show business« je malenkost v primerjavi z vsem tem. Koliko to stane Shuberte? Prav malo, razen ko gre za uporabo njihovega imena. Ko gre za novo gledališče, zunanji kapital prispeva tri četrtine denarja, oddajanje v najem in nadzor pa ostaneta Shubertom. Precej prijetna ureditev. Ko gre za produkcije predstav, se pogosto uporabi enak postopek: avtor, zvezda ali njuni podporniki zagotovijo večino denarja ali pa ves denar, medtem ko Shuberti dodajo svoje ime kot menedžment in poberejo delež od prodaje ter najemnine za gledališče, kjer bo predstava. Oktobra lani (1920) je gledališče prizadel velik upad obiska. Celo v New Yorku so gledališča doživela najhujšo recesijo, kakršne ni bilo že veliko let. Več kot 3.000 igralcev je ostalo brez dela, upravitelji gledališč pa so morali agencijam za prodajo vstopnic odobriti velike popuste, da so kolikor toliko napolnili dvorane. Kljub temu je Shubert sredi take krize objavil, da bo odprl šest novih gledališč samo v New Yorku. Hkrati so naznanili tudi produkcijo štiridesetih gledaliških iger. Štirideset predstav! Če bi nekdo objavil gradnjo šestih novih muzejev ter njihovo napolnitev s primernim številom likovnih del, narejenih pod njegovim vodstvom, bi ga imeli za norca, še posebej, če bi bilo zanj splošno znano, da ne ve prav nič o umetnosti in da je naročil slikarije samo zato, da bi njegove nepremičnine pridobile na vrednosti. To kaže na to, kako zelo se je javnost navadila na »posel z zbavništvom - show business« ter na »industrijo igranega filma«, ko je najavo nekdanjih trgovčičev s krojaškimi potrebščinami sprejela tako uslužno. Štirideset različnih predstav! – in ob tem človek stežka na prste obeh rok našteje sodobne angleške in ameriške dramske pisce, ki so sploh vredni omembe! Govori se, da Shuberti od štiridesetih iger ne pričakujejo več kot tri prave uspešnice. Uspeh igre v umetniškem smislu ni njihov pravi posel. Dejansko gre za to, da je v obtoku zadostno število iger, kar jim omogoča uspešnost njihovih investicij v nepremičnine. Tako tudi ni čudno, od kod izvira gledališki sleng. Za uspešnega igralca pravijo, da »prinaša denar«. Dekle brez posebne veljave je »kikla«.Mlademu dekletu v zboru pravijo »piščanček«. Igralka v vlogi zapeljive pustolovke je »vamp« ženska. Za zelo uspešno igro pravijo, da je »knockout«. Gledano v celoti je to »show business«. To je posledica judovske prevlade v kateremkoli poklicu – vsak ameriški odvetnik se bo strinjal s tem. Trenutnemu stanju zdaj nasprotujejo le majhni gledališki klubi, ki so vede ali nevede najmočnejši nasprotniki semitske prevlade v gledališču. JUDOVSKI POGLED NA PROBLEM IGRANEGA FILMA Živel je mož po imenu Anthony Comstock, znan kot sovražnik nečistosti v javnem življenju. Seveda nikdar ni bil priljubljen. Noben časnik o njem nikoli ni pisal brez posmehovanja. O njem je še pred kratkim krožila kopica šal. Preminul je leta 1915. Zelo pomenljivo je, da so se iz njega nesramno norčevali nejudi. Prav tako je treba omeniti, da so bili ljudje, ki so se okoriščali z nečednostmi, proti katerim se je boril, Judi. Šlo je za zelo znan trikotnik: moralno neoporečen nejud se bori proti razuzdanosti in pohotnosti v javnem življenju ter proti judovskim organizatorjem, ki se skrivajo za razuzdanimi nejudi in nejudovskimi časniki. In borba še vedno poteka. Če prebirate časopise, boste ugotovili, da problem nemoralnih predstav še ni rešen niti utišan. Ta trenutek je zelo živ v vsakem delu naše države. Skoraj v vsaki zvezni državi imamo pravilnike o cenzuri filmov ter stare »mokre« elemente, ki jim nasprotujejo, ter ozaveščen del spodobnega prebivalstva, ki jih podpira; in vedno imamo tudi judovske producentske firme, ki potihoma pritiskajo na opozicijo. To je zelo pomembno dejstvo. Ozko gledano bi določene judovske elemente lahko obtožili za namerno in žaljivo nemoralnost. Vendar razmere niso tako enostavne. V ZDA imamo dvojna merila – ena veljajo pretežno za produkcijo iger, in druga, če sploh, med občinstvom. Ena so orientalski ideal: »Če ne moreš priti do tam, kamor bi rad, pojdi do tam, kamor greš lahko.« Po naravi teži k mesu in njegovemu razkrivanju, njegovo naravno bivalno okolje je med bolj čutnimi emocijami. Orientalski ideal je bistveno drugačen od anglosaškega, ameriškega. In tega se zaveda. Gre za nasprotovanje cenzuriranju. Producenti semitskega porekla se niso namenoma odločili, da so slabi glede na njihove lastne standarde, ampak vedo, da sta njihov okus in temperament drugačna od prevladujočih standardov ameriškega ljudstva. Če bi se uveljavila cenzura, bi to pomenilo nevarnost, da se uradno priznajo ameriški standardi, in to bi radi preprečili. Mnogi njihovi producenti se ne zavedajo, kakšno umazanijo predvajajo – zanje je povsem naravna. Skoraj vsaka ameriška družina je izrazila negodovanje zaradi takih filmov. Verjetno nobena vrsta zabave do zdaj ni bila deležna tako široke in enoglasne kritike kot filmi, saj nikjer ni bilo videti takšnega sovraštva in pohote. Seveda imamo tudi dobre filme, to je treba reči. Zato smo prepričani,, da se lahko dvignemo iz greznice, v kakršno se je sprevrgla najbolj priljubljena oblika zabave. O tem je bilo že toliko povedanega, da ponavljanje ni potrebno. Odgovorne osebe in organizacije so protestirale, a ničesar dosegle. Pozivanje na moralo ni naletelo na odziv pri ljudeh, katerim je bilo namenjeno, ker razumejo samo pozive, ki se dotikajo njihovih materialnih interesov. Trenutno stanje kaže, da je ameriška javnost s svojimi nasprotovanji filmom enako nemočna kot je nemočna proti vsem drugim pretirano izraženim oblikam judovske moči. In ameriška javnost bo še naprej nemočna, vse dokler se ne bo zavedela svoje nemoči in se v šoku začela braniti. Frederick Boyd Stevenson je v časniku Brooklyn Eagle takole ožigosal usmeritve filmov in Nacionalni odbor za ocenjevanje igranih filmov: »Po drugi strani pa filmi kar smrdijo po umazaniji. Od seksualnih igric so filmski koluti postali sluzasti in kriminalna dejanja sledijo eden drugemu. Takšne razmere se še slabšajo. Rotijo nas, da je industrija igranega filma v ZDA četrta ali peta po obsegu poslovanja in naj bomo previdni, da ji ne bomo škodovali. Pravijo, da dober film prinese okoli 100.000 dolarjev, medtem ko uspešen film, začinjen s spolnostjo, prinese od 250.000 do 2.500.000 dolarjev.« Nedavno so v reviji New York World navajali dr. Jamesa Empringhama: »Prisostvoval sem sestanku lastnikov igranega filma v New Yorku, in bil sem edini navzoči kristjan. Ostalih 500 udeležencev je bilo Judov.« V razpravah proti zlu, ki tiči v filmih, ter namernem zatiskanju oči pred silami, ki stojijo za njim, je bolj malo modrosti. Spremeniti moramo načine preoblikovanja. Pred leti, ko so ZDA predstavljale bolj splošno arijsko skupnost miselnosti in zavesti, je bilo treba za ozdravitev samo razkrinkati zlo. Zla, ki so nas prizadela, so bile zgolj napake, sadovi moralne ohlapnosti ali odklonov; ostra beseda za preklic je ojačala moralno tkivo obtoženih strani ter razrešila neugodno stanje. To pomeni, da se je dalo povzročitelje zla znotraj naše lastne rase osramotiti, da so postali spodobnejši ali vsaj spoštljivejši. Ta metoda več ni uporabna. Osnovna vest ni več otipljiva. Ljudi, ki skrbijo za proizvodnjo gledališke umazanije, se na ta način več ne da doseči. Prvič, oni sploh ne verjamejo, da gre za packarije. Drugič, oni ne dojamejo, da dejansko dajejo potuho človeški izprijenosti ter jo povečujejo. Kadar jih vendar dosežejo nasprotujoče sile, se jim zdi vse skupaj zelo smešno in nerazumljivo. To si razlagajo kot mračnjaštvo, zavidanje ali – kot poslušamo danes – protisemitizem. Bralci in bralke, pazite se! Če boste negodovali zaradi packarij v premnogih filmih, vas bodo obtožili protisemitizma. Igrane filme proizvajajo Judi. Če se borite proti taki filmski umazaniji, vas bo vaš boj pripeljal naravnost v judovski tabor, saj večina producentov izvira od tam. In torej »napadate Jude«. Če bi se Judi znebili ljudi in načinov, ki jim nenehno delajo sramoto, bi ta boj za spodobnost lahko potekal brez tolikšnega omenjanja rase. Analiza industrije igranega filma v ZDA nam pokaže tole: 90 odstotkov filmske produkcije je v rokah desetih velikih koncernov iz New Yorka in Los Angelesa. Vsako od teh desetih podjetij ima pod seboj več celovitih enot, ki sestavljajo velike združbe podjetij, ki se jih vidi v igranem filmu po vsem svetu. Matični koncerni nadzirajo celotno tržišče. 85 % matičnih koncernov je v rokah Judov. Ta podjetja predstavljajo nepremagljivo, centralizirano organizacijo, ki svoje izdelke razpošilja na desetine tisočim kinematografom, s katerimi povečini upravljajo Judi iz nižjih družbenih slojev. Neodvisni igrani filmi nimajo svojega središča za distribucijo in se prodajajo lahko le na prostem trgu. Mnogi ljudje bodo morda presenečeni, da ne manjka dobrih filmov. Težava je v tem, da ni načina, kako bi ti filmi dosegli občinstvo. Ena od pomembnih knjižnic čudovitih filmov, ki vsebuje vrhunske dramske in izobraževalne filme, se je izkazala kot povsem nekoristna, ker jih ne more prikazati občinstvu. Lastniki teh filmov so dosegli majhen napredek, ko so najeli judovske posrednike, da so njihove filme potiskali v ospredje, toda proti njim je bila vedno usmerjena velikanska in tiha sila koncentrirane opozicije, ki očitno nasprotuje uvajanju spodobnosti in radosti v svet igranega filma. Vsake toliko časa neodvisen producent kot na primer David Wark Griffith ali Charles Ray predstavi svetu filmski izdelek, ki ne le da ne vsebuje žalitev ali propagande, ampak ga je pravi užitek pogledati. Takšni filmi, ki jim je usojen uspeh, so najmočnejši možen odgovor kričanju nekaterih producentov, da so edino dobičkonosni nespodobni filmski izdelki. In tako vpitje seveda potrjujejo dejstva. Današnje stanje brez dvoma kaže, da so nespodobni filmi bolj dobičkonosni, ker so izdelani zelo dovršeno in jih nadvse obsežno reklamirajo. Najbolj opolzki so si zagotovili redne obiskovalce z razglašanjem, da se ukvarjajo z »moralnimi problemi«. Toda okus javnosti se kultivira. Vsako mesto, ki se lahko ponaša z duhom javnosti, ima prebivalce, ki na leto porabijo desetine in stotine tisoče dolarjev za ustvarjanje okusa skupnosti za dobro glasbo. V določeni meri jim to uspeva, a le redko kdaj se splača. Kaže, da je demoraliziranje okusa veliko bolj donosno. In ker je cel sklop javne zabave razen najkvalitetnejše glasbe padel v roke skupin, ki ne vedo, kaj je umetnost, je očitno, kako izjemno privlačen mora biti okus po dolarju. Če je okus javnosti zdaj tako trdno demoraliziran, da producenti igranih filmov z gotovostjo trdijo, da »občinstvo zahteva, kar jim dajemo«, potem je zadeva zelo zaskrbljujoča. Vsi neodvisni opazovalci namreč ugotavljajo, da je takšen okus javnosti najnujnejši razlog za uvedbo takojšnjih zdravil v velikih količinah. Krošnjarji s kokainom zlahka ugotavljajo potrebe javnosti po njihovi drogi, in to tudi počnejo. Toda teh zahtev se nikoli ne upošteva kot opravičilo za razpečevanje »koke«. Enako je s psihičnim zastrupljanjem in vizualno umazanijo navadnih filmov – ustvarjeno povpraševanje je moralno nezakonito, in prav tako je moralno nezakonito tudi nadaljnje zadovoljevanje povpraševanja. Carl Laemmle, eden vodilnih producentov v Ameriki in direktor Univerrsal Film Company, je pričal pred kongresnim odborom, da so razposlali anketo z vprašanjem »Kaj hočete?« kupcem njegovih filmov po svetu. Njegovo podjetje je takrat poslovalo z okoli 22.000 kinematografi. Gospod Laemmle pravi, da je pričakoval okoli 95 % odgovorov v korist vzornih, koristnih filmov, »namesto tega pa sem ugotovil, da vsaj polovica ali celo 60 % ljudi hoče 'risque' filme, kar je francoski izraz za nespodobne«. Laemmle je v Nemčiji rojen Jud in ni navedel, kakšen odstotek prejetih odgovorov je izviral od ljudi njegove vere. Pomenljivo dejstvo je, da se ob vsakem poskusu za uvedbo nadzora nad nasilno nespodobnostjo in obrabljenostjo, s kakršno filmi dan za dnem preplavljajo ameriško občinstvo, pojavi judovsko nasprotovanje. Vzemimo na primer poskus za prebujanje zdravega duha Amerike za pravo oceno tega, kar se dogaja z nedeljo, dnem počitka. Nasprotniki celotnega gibanja – gibanja za prebujanje zavesti, ne za sprejetje zakonov – so Judi, svoje nasprotovanje pa utemeljujejo z judovskimi razlogi. Kadarkoli naj bi javnost presojala o filmih, jih branijo Judi. Med prej omenjenim kongresnim zasliševanjem so bili odvetniki, ki so jih najele filmske družbe, izključno Judi z značilnimi priimki kot so Meyers, Ludvigh, Kolm, Fiend in Rosenthal. Vmešal se je celo judovski rabin, ki je nadvse genialno razložil judovski nadzor v filmski industriji in tudi judovsko nasprotovanje nadziranju vsebine in narave filmov. »Sem Jud,« je dejal. »Enako dobro kot jaz tudi vi veste, da smo bili žrtve umazanih podtikanj, bolje da se ugriznem v jezik, in prav tako dobro veste, da nas je film najprej zasmehoval. Ne le da so nas taki filmi sramotili, ampak so celo klevetali našo vero, sramotno so jo klevetali.« Če to drži, so si Judi sami krivi, saj so ta posel vedno nadzirali prav oni. Verjetno res drži, saj so Jude najbolj vneto smešili judovski komedijanti. Nejudi se izjemno slabo odrežejo v slikanju značaja. »Bili smo zelo prizadeti,« je nadaljeval, »in začutili smo, da obstoja zdravilo, in to zdravilo je bilo javno mnenje; in kaj smo storili? Nismo odšli v Kongres. Organizirali smo združenje the Independent Order of B'nai B'rith, največjo judovsko bratovščino na svetu. Organizirala je tako imenovano Ligo proti obrekovanju s sedežem v Chicagu, ter ligo za obrambo judovskega imena skupaj z drugimi ljudstvi – v katoliški Cerkvi, v Združenju za resnico in v Združenju svetega imena – ter pisali vsem filmskim producentom v ZDA in jih prosili, naj ne klevetajo judovskega značaja in judovske vere, ter naj se nam ne posmehujejo. Nismo ugovarjali opisovanjem judovskega značaja, ampak zaradi karikiranja judovskega značaja, našega imena in religije. Ko smo proizvajalcem filmov razložili naše stališče, smo v vseh mestih imenovali odbore in jih prosili, naj se obrnejo na krajevne oblasti, naj ne dovolijo objavljanja slik, ki namerno žalijo judovski značaj in judovsko občutljivost. In kakšen je bil odziv? Protest ni bil nujen, saj filmarji več ne delajo tovrstnih filmov.« Seveda obstojajo izvrstni razlogi, zakaj naj bi judovske ugovore – če so bili sploh kakšni potrebni – v trenutku ubogali. Toda zakaj se nenehnih bučnih protestov spodobne Amerike ni enako upoštevalo? Zakaj ne? Zato, ker so v glavnem ugovarjali nejudi. Če Judi lahko nadzirajo filme v takem obsegu, kot trdi rabin, zakaj jih ne morejo nadzirati v pogledu spodobnosti – zakaj jih ne nadzirajo v tem pogledu? Pomanjkljivost v rabinovi izjavi je obtožba o klevetanju judovske vere. Bolj zanimivo bi bilo izvedeti, za kakšno klevetanje je šlo in kdo je to počel. Te religije se ne da kar tako klevetati, čeprav se nepoučenim očem določene oblike zdijo zelo nazorne. Seveda pa se za rabinovo izjavo skriva določeno mnenje. Jud v vsaki javni izjavi o krščanskem značaju prepozna pomanjkanje spoštovanja njegove vere. Če bi na primer predsednik ZDA ali guverner vaše države v svojem nagovoru ob Dnevu zahvalnosti določno omenil krščanstvo ali ime Kristusa, bi tako dejanje izzvalo ugovarjanje zaradi žalitve judovskih čustev. Ne le, da bi se to zgodilo, to se je že zgodilo. Med omenjenim zaslišanjem so navedli tudi odlomek iz pisma, ki ga je napisal Carl H. Pierce, posebni predstavnik filmske družbe Oliver Morosco Photoplay Company, in ga poslal izvršnemu sekretarju odbora Motion Picture Board of Trade. Takole je zapisal: »Vi in jaz sva videla odbore, ki so zavrnili take igre kot je Življenje odrešenika, ker so menili, da bi morda užalili Hebrejce.« »Judovska občutljivost« je očitno podobna razvajenemu otroku, ki se obnaša tako, da je pravo vprašanje postalo ena od pravic nejudov. Zagovorniki Judov sprašujejo, zakaj se meni, da naj bi tri milijone Judov ogrožalo državo, v kateri živi sto deset milijonov ljudi. In »nejudovske fronte« glasno ponavljajo isto izzivalno vprašanje. Morda bi bilo pametno odgovoriti takole: Zakaj naj bi državi, kjer prebiva sto deset milijonov ljudi, povečini kristjanov, preprečevali ogled filma Življenje odrešenika, ker naj bi se bali užaliti Jude? V obeh primerih odgovor ni v primerjanju števil, ampak v priznavanju dejstva, da v svetu igranega filma prevladujejo Judi, ki povsem nadzorujejo, kaj bo občinstvo videlo na platnih, podobno kot so tudi na drugih področjih na položajih, ki jim omogočajo nadzor. Zastavlja pa se vprašanje, ali je judovski producent sposoben delati bolje kot dela? Ko upoštevate razmere, iz katerih so se mnogi od njih povzpeli, boste precej brezupno pričakovali spremembe. Zakaj Judi niso predvajali filmov Tam daleč na vzhodu ali Pastir na gričih? Zato, ker Judi, ki nadzorujejo filmsko industrijo, ne vedo ničesar o življenju na ameriškem podeželju in ga zato ne spoštujejo. Jud je proizvod mestnega življenja ter nenavadne faze mestnega življenja, kakršno vlada v getu. V kmetu vidi samo neizobraženega provincialca in kmetavzarja. Lahko ste povsem prepričani, da jenki, ki je odrasel na kmetiji, ni začel zasmehovati kmetovalca, in da so zato danes naše kmetije ostale brez ljudi. Zgodbe o »kmetavzarjih« in njihovem manj vrednem delu so si izmislili Judi. Jud je proizvod mestnega življenja, in sicer tiste faze, kjer prebrisanci igrajo večji del. Povprečen Jud, ki Američane oskrbuje z zabavo, dojema Ameriko kot uhojeno pot od blagajne do zaodrja in od tam v restavracijo. Amerike še ne pozna, razen kot velikansko kravo, ki jo lahko molze. Zato lahko sklepamo, da zelo verjetno tudi ne pozna življenja Američanov. Ni še dojel, kaj Američanom pomeni dom. Tujci vzhodnjaških ras le malo vedo o velikem pomenu ameriškega doma. Armenka, ki v Ameriki živi pet let, pravi, da o ameriškem domovanju ne ve ničesar, razen tistega, kar vidi skozi okno hiše, mimo katere hodi. Tega seveda ni enostavno premostiti. Morda ni povsem res, da večina filmskih proizvajalcev ne pozna notranjosti ameriških domov, vendar vse kaže, da niso uspeli dojeti njihovega duha, ter da je njihovo napačno prikazovanje več kot le napačno slikanje, ampak tudi zelo nevaren vpliv. Nevarnost pomeni za tujce, ki o ameriškem načinu življenja dobivajo najgloblje vtise z gledališkega odra. Nevarno je za Američane, ki si domišljajo, da je življenje, kakršno prikazujejo na filmskih platnih, resnično življenje »boljših slojev«. Če bi lahko izdelali pregled razmišljanja celih delov naših mest ter zasledovali vtise ameriškega ljudstva, ameriških navad in običajev, značilnih za takšne skupine prebivalstva, bi lahko ugotovili, kako nevarne so napačne razlage, ki jih filmski producenti predstavljajo Američanom in svetu. Potvarjanje resnice, izumetničenost, zločinskost in jazz so glavni poudarki v večini filmov. Ameriški način življenja je preveč preprost za vzhodnjaško dojemanje življenja. Manjka mu čutnosti in spletk. Njegove ženske niso nenehno in histerično obremenjene s seksom. Ameriško življenje je dobro zaradi notranje vere in miru – orientalsko mislečim pa so te stvari tuje. V tem tiči vsa skrivnost moralnega zloma v filmih. Ti niso ameriški in njihovi proizvajalci so rasno neprimerni za prikazovanje ameriškega ozračja. Vplivi, ki so Ameriki rasno, moralno in ideološko tuji, so s pojavom igranega filma dobili velikansko projekcijsko moč, posledice pa so take, kot jih vidimo. Namen tega in naslednjih člankov ni v tem, da bi v grozi vili roke in poudarjali, kako pokvarjeni so filmi. To počnejo vsi. Film kot tak sploh ni sporen. Ženski klubi, učitelji, uredniki časopisov, policijski častniki, sodniki, duhovniki, zdravniki, matere in očetje – vsi dobro vedo, kaj je film. Vse te neprijetne skupine pa očitno ne vedo, da bodo njihova nasprotovanja povsem nekoristna, dokler ne spoznajo, da za filmi tiči druga skupina s povsem drugačnimi rasnimi in moralnimi značilnostmi. Tej skupini je ugovarjanje nejudov povsem nepomembna stvar, če se mu lahko tako ali drugače izognejo. Kot je prej omenjeni rabin pokazal, so Judi takoj, ko so zahtevali, od filmskih producentov dobili, kar so hoteli. Kaj so dobili ženski klubi, učitelji, uredniki časopisov, policijski častniki, sodniki, duhovniki, zdravniki in navadni starši odraščajočega rodu – kaj so dobili po številnih nasprotovanjih? Ničesar! In vse svoje življenje lahko nasprotujejo, a napredka ne bodo dočakali, razen če se ne bodo zavedli neprijetnega rasnega dejstva, da so filmi judovski. Ne gre za vprašanje morale, to je bilo razjasnjeno. Gre za vprašanje menedžmenta. Ko bodo ljudje spoznali, kdo in kaj je nedotakljiv vpliv, ki mu pravimo »igrani film«, problem več ne bo povzročal take zmede. JUDOVSKA PREVLADA V SVETU IGRANEGA FILMA Kratek pregled v smislu »Kdo je kdo v industriji igranega filma« bi bil hudo zanimiv v natisnjenih programih kinematografov, vendar je bolje, da ne razmišljamo, kaj bi se zgodilo upravniku kina, v katerem bi to natisnili. V judovskih glavah vlada čudna zmešnjava, borba med željo, da ostanejo neimenovani, in željo po prepoznavnosti. Prijateljstvo včasih ocenjujejo po globini molka o tem, da so Judi, drugič pa po neprikritem hvaljenju. Ko človek za nekoga reče, da je Jud, ga včasih ožigosajo kot »protisemita«, drugič pa ga čislajo kot »prijatelja našega ljudstva«. Edini namen zdajšnje govorance je obveščanje »ljubiteljev filma« o viru zabave, po kateri hrepenijo, ter o toku milijonov dolarjev, ki jih zapravljajo. Ko vidiš milijone ljudi, ki se gnetejo pred vrati kinematografov dan in noč, dobesedno neskončno vrsto človeških bitij v vsakem naseljenem kotičku naše države, se splača vedeti, kdo jih vleče tjakaj, kdo vpliva na njihovo pamet, ko mirno sedijo v zatemnjenem kinu, in kdo v resnici obvladuje to velikansko človeško silo in ideje, ki jih porajajo in usmerjajo sugestije s filmskega platna. Kdo stoji na vrhu te vladajoče gore? Ugotovitev je v tem stavku: Vpliv igranega filma v ZDA – in Kanadi – je v moralnem in finančnem pogledu izključno pod nadzorom judovskih manipulatorjev javnega mnenja. Igranega filma niso izumili Judi in k tehnološkemu napredku tega proizvoda niso prispevali skoraj ničesar. Niso prispevali nobenih velikih umetnikov, ne igralcev ne piscev, ki bi s svojimi izdelki obogatili filmska platna. Premikajoča se fotografija podobno kot večina drugih stvari na svetu ni judovskega izvora. Toda nepredvidljiva usoda je Judom namenila, da so se znašli pri koritu, tako da se z izumom niso okoristili izumitelji, ampak so si ga vešče prisvojili Judi, ki ga dodobra izkoriščajo. Kdo je kdo v svetu igranega filma? Imena vodilnih produkcijskih hiš so dobro znana: The Famous Players Film Company, Selznick, Selwyn, Goldwyn, Fox Film Company, The Jesse L. Lasky Feature Play Company, United Artists' Corporation, The Universal Film Company, The Metro, Vitagraph, Seligi, Thomas H. Ince Studios, Artcraft, Paramount in tako dalje. The Famous Players je ustanovil Adolph Zukor, madžarski Jud. Ukvarjal se je s prodajo krzna na ulici Hester Street, in govori se, da je svoje izdelke prodajal od vrat do vrat. Svoje prve prihranke je vložil skupaj z Marcusom Loewom v odprtje kina, kjer vstopnica ni bila dražja od pet centov. Zdaj ima 47 let in je neznansko bogat. Priznavajo mu, da je vodilna osebnost pete največje industrije na svetu – industrije, ki je doslej dejansko največji izum za vzgojo in propagando. Bralca naj ne zmede raba besede »vzgoja« v tej zvezi. Filmi so vzgojni, a so prav tako šole kriminala. Zukorjev nadzor je razširjen na takšna znana imena kot so Famous Players-Lasky Corporation, The Oliver Morosco Photoplay Company, Paramount Pictures Corporation, Artcraft Pictures. Vse omenjene firme je priključil v minulih petih letih. Na splošno se domneva, da je United Artists' Corporation nejudovsko podjetje, toda glede na članek v časopisu American Hebrew je lastnik Hiram Abrams. The United Artists' Corporation je pred nekaj leti ustanovila četverica velikih med igralci: Mary Pickford, Douglas Fairbanks, Charlie Chaplin in David Wark Griffith. Javnost je kljub dejstvu, da je Charlie Chaplin Jud, menila, da gre za nejudovsko podjetje. Hiram Abrams iz Portlanda v Oregonu je začel kot raznašalec časopisov, nakar je iz tega moralno vzornega poklica napredoval do položaja menedžerja v »penny arcade« predstavah. Bil je eden od ustanoviteljev družbe Paramount Pictures Corporation ter nato postal njen predsednik. The Fox Film Corporation in Foxove kinematografe prav tako vodi madžarski Jud, ki ga ameriška javnost pozna pod imenom William Fox. Pravijo, da se je prej pisal Fuchs. Tudi on je umetniško in menedžersko kariero začel kot vodja cenene zabave v »penny arcade«. Penny arcade pred 15 ali 20 leti, kot se bodo spomnili mnogi meščani, je bil »peep show«, ki je vabil obiskovalce z opolzkimi plakati, vendar nikoli ni prikazal toliko pornografije, kot je napovedoval. William Fox se je pred petnajstimi leti ukvarjal s tekstilom. Tudi on je zdaj v zgodnjih štiridesetih letih starosti in je izredno premožen. Je eden od mož, ki zelo dobro vedo, kaj bodo milijoni filmskih navdušencev mislili o določenih temeljnih stvareh, kakšne zamisli in vizije jih bodo zabavale. Tudi Marcus Loew je dosegel slavo z vodenjem »penny arcade« prostorov in cenenega varietejskega vodvila. Začel se je ukvarjati s filmom in zanj pravijo, da upravlja z 68 podjetji na raznih koncih sveta. Dopolnil je 50 let in upravlja s podjetjem Metro Pictures Corporation. Marcus Loew in Adolph Zukor sta tesno povezana v zgodovini igranega filma. Oba sta trgovala s krznom in oba sta bila partnerja v začetkih »penny arcade« poslov. Zukor se je posvetil izključno filmu, čeprav je pozneje vlagal v posle Loewa, Loew pa se je lotil varietejskih in vodvilskih predstav, kakršne vidimo v manj zaželenih hišah z burleskami. Iz tega je razvil velika podjetja v zabavništvu, kar mu je prineslo slavo in bogastvo. Zdaj je v njegovi osebni lasti 105 dvoran. Podjetje Goldwyn Film Corporation vodi Samuel Goldwyn, ki se je ukvarjal s trgovanjem, dokler film ni pritegnil njegove pozornosti. Leta 1912 sta se mu pri organizaciji podjetja, vrednega 20.000 dolarjev, pridružila Jesse Lasky in Cecil De Mille. Leta 1916 je bil že tako uspešen, da je ustanovil 20 milijonov dolarjev vredno korporacijo skupaj s Shuberti, A. H. Woodsom in Selwynsi; namen tega podjetja je bil snemanje filmov uglednih nejudovskih avtorjev – o tem bomo povedali kaj več. The Universal Film Company, povsod poznano zaradi imena Universal City, kjer imajo sedež njeni studiji, je pod nadzorom Carla Laemmleja. Ob prebiranju podatrkov v »Kdo je kdo« kaže, da je Laemmle priimek njegove matere, očetovo ime pa je Julius Baruch. Laemmle je po rodu nemški Jud. Do leta 1906 je bil menedžer v podjetju Continental Clothing Company iz kraja Oshkosh, nakar se je preusmeril v igrani film. Začel je delati v majhnem kinu v Chicagu. Laemmle je bil začetnik upora proti »trustu«. Blizu Los Angelesa je kupil velikansko zemljišče ter zgradil Universal City, glavni stan za lastne produkcije. The Select Pictures Corporation vodi Lewis J. Selznick, ki je tudi vodja podjetja Selznick Pictures, Incorporated. Nekaj časa je bil podpredsednik organizacijeWorld Film Corporation. Ima veliko sodelavcev iz vrst svoje rase. S tem smo navedli samo nekatere od glavnih igralcev. To so uradni vodje. Ko prodiramo globlje skozi celotno organizacijo za predvajanje razpokanih in obledelih filmov v kakem od zakotnih kinematografov v kakem velikem mestu, ugotovimo, da je filmski posel po komercialni plati skoz in skoz judovski. Malo prej smo navajali poklice, s katerimi so se ukvarjali današnji mogočneži filmske umetnosti, preden so dosegli sedanje vzvišene položaje. Bili so raznašalci časnikov, kramarji, pisarji, upravniki varietejev in produkti getov. Nič nimamo proti uspešnemu poslovnežu, ki je bil pred tem ulični prodajalec časopisov ali prodajal svoje izdelke od vrat do vrat ali pred trgovino z oblačili vabil stranke, naj si ogledajo njegovo ponudbo. Nikakor ne gre za to. Bistvo je v tem: od ljudi, ki pridejo iz takih zaposlitev brez vmesnih stopenj napredovanja, z ničemer drugim kot le s komercialno vizijo o zabavništvu, le stežka pričakuješ razumevanje ali, da kadar vendarle razumejo, sprejmejo filmsko dramo, ki vsebuje tako umetnost kot tudi moralo. Gospod Laemmle, če se spomnite iz prejšnjega članka, je o svojem podjetju dejal: »The Universal ne nastopa kot varuh javne morale ali okusa občinstva.« Tako verjetno razmišljajo tudi drugi filmski proizvajalci. Čeprav se izmikajo vsakršni odgovornosti za okus ali moralo, pa se vztrajno upirajo vsakemu poskusu države, da bi določila varovanje javnosti na teh področjih. Poslu, ki odkrito grobo načenja okus in uničuje moralo, ne bi smeli dovoljevati, da sam sebi kroji zakone. Judovski vodje v ZDA bodo zelo težko zanikali ugotovitev, da so igrani filmi njihova domena. In ker je dejansko tako, se postavlja vprašanje odgovornosti, glede katerega ne morejo molčati ali biti neosebni. O moralni plati vpliva, ki ga ima film, tukaj ne bomo razpravljali, ker se o tem razpravlja povsod drugod. Kdorkoli ima dejaven občutek za moralo, je prepričan o tem, kaj se počne in kaj bi morali storiti. Propagandna plat filmov se občinstvu ne prikazuje tako neposredno. Dokaz, da so filmi prepoznani kot izjemen propagandni pripomoček, je zavzetost pri navajanju množice razlogov v njihovo podporo. Prav tako je to potrjeno z nedavno grožnjo newyorške »nejudovske fronte«, da bi filmi lahko preprečili vsakršen napredek pri poskusu, da bi ameriškemu ljudstvu rešili nedeljo. Toda kdo je propagandist? To ni posamičen upravnik kinematografa, ki v vaši ulici predvaja filme. On jih ne proizvaja, ampak svoje blago kupuje tako kot vaš trgovec kupuje konzervirano hrano – in ima veliko ožjo možnost izbire. Pri izbiri filmov, ki jih bo predvajal, je zelo omejen. Če hoče dobiti kake dobre filme, mora vzeti tudi drugačne filme, ki jih razpečujejo. On je »tržnica« za filmske proizvajalce in mora vzeti tako dobro kot tudi slabo blago – ali pa ne bo dobil ničesar. Zaradi izjemnega navdušenja nad filmom in hitrega naraščanja povpraševanja je v naši državi dejansko skoraj nemogoče dobavljati zadostne količine dobrih filmov. Nekateri ljudje si hočejo ogledati dva ali celo več filmov dnevno. Zaposleni gredo v kino opoldne, nato pa si še zvečer ogledajo nekaj filmov. Puhloglave soproge si ogledajo nekaj filmov popoldne in nekaj zvečer. Če bi se vse glave in znanje v državi posvetilo snemanjem, bi bilo nemogoče proizvesti in dobaviti dovolj svežih zgodb primerne kakovosti, ko bi iz studijev kot kruh iz pekarn vsako uro dobivali še vroče filmske kolute. Judovski vladarji so se v tem primeru ušteli: sprožili so pretirano veliko zanimanje, ki ga s sedanjo proizvodnjo ne morejo zadovoljiti, razen z izdelki, ki bodo uničili povpraševanje. Pretirano povpraševanje po filmu najbolj ogroža posel z njim. Ta apetit vzpodbujajo vse do pojava manije. Podobno kot v saloonih tudi posel s filmom uničuje samega sebe, s tem ko ubija kakovost, s katero je pritegnil ljudi. Glede propagande je očitno, da judovski proizvajalci niso spregledali tega orodja. Propagando, kakršno opažamo zdaj, lahko opišemo takole: Judi kot navadni ljudje so zamolčani. Judi se ne pojavljajo na odru razen v zelo ugodnih okoliščinah. Prizori, ki jih pokažejo javnosti, nikoli ne vključujejo Hester Street ali spodnjega dela 5. avenije okoli poldneva. Spomnite se, če ste kdaj videli veliko skupino Judov v filmu. Po uničujočem požaru v tekstilni tovarni je župan New Yorka prosil neko filmsko podjetje, naj posname film z naslovom Zaklenjena vrata, da bi pokazal, kako zgradbe spreminjajo v ognjene pasti zaradi neznanja in pohlepa. Scenarij je napisal gasilski častnik, ki je poznal okoliščine v mnogih tragičnih požarih. Ker so bile žrtve požarov večinoma izkoriščana dekleta, je scenarij predvideval tudi prikaz take delavnice. Film je bil posnet zelo življenjsko, zato je bil kot lastnik delavnice prikazan Jud. Gospod, ki je ta dogodek opisoval kongresnemu odboru, je dejal: »Ni šlo za obrekovanje hebrejske rase. Vsi vemo, da so zgradili tekstilno industrijo, dejansko so oni izdelali prva oblačila.« Kljub temu so judovski vodje film proglasili za tabu temo. Prelomil je namreč temeljno pravilo molka o Judu, razen ko se ga da prikazati v izjemno ugodni luči. Slabo prikrita propaganda v judovskih filmih je uperjena tudi proti nejudovskim religijam. Judovskega rabina nikoli niste videli prikazanega na platnu drugače kot najbolj častnega moža. Prikazan je z vsem dostojanstvom njegovega poslanstva in da pusti kolikor je le mogoče velikanski vtis. Krščanski duhovniki, tega se bo zlahka spomnil vsak ljubitelj filma, so na razne načine prikazani izkrivljeno in zavajajoče, od komedijanta do kriminalca. Ampak to je značilno za Jude! Tako kot mnogi neimenovani vplivi v našem življenju, ki izvirajo iz judovskih skupin, je njihov namen kolikor se le da porušiti vse spoštljive ali razumevajoče misli o duhovščini. Katoliška duhovščina se je zelo zgodaj začutila prizadeto zaradi zlorabe njenega duhovniškega dostojanstva. Na platnu ne boste nikoli videli dobrega duhovnika. Protestantski duhovnik je še vedno cmerav hinavec neprijetnega videza, prava karikatura antikrista. Na platnu se vse bolj pojavlja duhovnik »svobodne ljubezni«. Izmislili so si ga, da bi svoja dejanja upravičili s sklicevanjem na »široka« načela – in s tem dejansko ubijejo dve muhi na mah: v očeh občinstva ponižajo predstavnika vere, in hkrati skrivoma vcepijo občinstvu iste nevarne misli. V februarskem filmskem pregledu je Benjamin B. Hampton, uspešen filmski producent, dodatno osvetlil zadevo. Navedel je besedilo na plakatu za neko filmsko predstavo: »'Nočem več živeti s tabo. Odrekam se ti kot svoji ženi. Odhajam k njej, k moji svobodni ljubici. ' To so besede župnika Franka Gordona v najlepši zgodbi o svobodni ljubezni.« Juda ne smeš prikazati kot lastnika izkoriščevalske delavnice, pa četudi so vse v lasti Hebrejcev. Krščanskega duhovnika pa lahko prikažeš kot zapeljivca ali roparja sefov, in ti ne bo nihče ničesar očital. Morda ni nobene povezave, toda če upoštevamo, kaj se dogaja in se spomnimo, kaj piše v Protokolih, se pojavi vprašanje. Takole piše: »S privzgajanjem načel in teorij, ki so nam očitno tuje, a smo jih z njimi znali navdihniti, smo zapeljali, poneumili in demoralizirali nejudovsko mladino.« - Zapis št. 9 »Že pred veliko leti smo se močno potrudili, da smo očrnili nejudovsko duhovščino.« - Zapis št. 17 »Zaradi tega moramo spodkopati vero, iz nejudovskih možganov izbrisati osnovna načela o bogu in duši ter ta pojma nadomestiti z matematičnimi izračuni in željami po materialnem.« - Zapis št. 4 Na izbiro sta dve možnosti: prva, da je takšno karikiranje verskih predstavnikov navaden naravni izraz svetovnega naziranja, in druga, da gre za del običajnih občasnih napadov. V prvo možnost verjamejo neobveščeni ljudje. To bi bila najboljša možnost, če bi si prizadevali za duhovni mir. Vendar pa obstoja vse preveč znakov, da gre za drugo izbiro. Filmsko platno služi, najsi bo to namerno ali samo zaradi malomarnosti, kot vadbeni oder za pojavljanje protidružbenih groženj. Revolucionarna gibanja se pojavljajo samo, če so načrtovana in izvedene vaje. To je najsodobnejši sad zgodovinskih raziskav: revolucije niso spontane vstaje, ampak skrbno načrtovane akcije manjšin. Revolucija ni nekaj naravnega med ljudmi, konča pa se vedno s polomom. Priljubljenih ljudskih revolucij ni bilo. Revolucije, ki so jih sprožili rušilni elementi, so škodile civilizaciji in svoboščinam. Toda kdor vendarle hoče imeti svojo revolucijo, mora vaditi. V Angliji so celoten postopek sovjetizacije države prikazali na odru kot nazorne lekcije. Pri nas vadijo v paradah, pohodih skozi tovarne in tja gor do uradov, z uvažanjem predavateljev, ki pripovedujejo, kako je revolucija potekala v Rusiji, na Madžarskem in drugod. Toda z igranim filmom je to možno prikazati veliko bolje kot na katerikoli drug način. Gre za nazorno poučevanje, ki ga lahko razume tudi najmanj razgledana glava – in manj ko je razgledana, toliko boljši je učinek. In resnično je škoda, če je človek glede teh reči preveč razgledan. Običajni ljudje stresejo z glavo, se namrščijo, vijejo roke in rečejo: nič ne razumemo. Seveda ne morejo razumeti. Na svetu sta dve veliki skupini ljudi, in ena od njiju ostaja v temi. Reformatorji se s tem srčno strinjajo, vsaj kar zadeva pojavljanje kriminala. Policija ugovarja prizorom na platnu, ki podrobno kažejo ubijanje policajev. Poslovneži nasprotujejo vsakodnevnim nazornim navodilom v filmih, kako se vdira v sefe. Moralisti ugovarjajo pogostim prizorom zapeljevanja ne glede na tematiko, ki jo film prikazuje. Nasprotujejo zato, ker v tem prepoznavajo škodljive vplive, ki bodo družbi prinesli grenke sadove. Tudi tovrstna druga vrsta vzgoje se še vedno nadaljuje. Zdaj je vse, kar je povezano z izbruhi nasilja, vsajeno v možgane milijonov ljudi s posredovanjem igranega filma. Morda gre za golo naključje, vendar so tudi naključja stvarnost. Na platnu opažamo nekaj pojavov, ki jih je vredno omeniti. Eden od njih je vse večje število nejudovskih avtorjev, ki delajo judovsko propagando. Ne da bi omenjali posamezna imena, se bo vsak bralec z lahkoto spomnil priljubljenih nejudovskih piscev, katerih knjige so judovski producenti uporabili za svoje filme in so kmalu zatem objavili, da pripravljajo nov film. Novi filmi so bili v številnih primerih gola judovska propaganda. So bolj učinkoviti, ker so za njimi nejudovska imena slavnih literatov. Zdaj ni mogoče predvideti, kako se bo to stanje razvijalo. Vprašanje je, koliko je pri tem avtorjevih želja, da se vključijo v prosemitsko propagando, in koliko njihove zadržanosti, da bi zavrnili mamljive ponudbe filmskih mogotcev, ki so jim že plačali lepe denarje in so pripravljeni plačati še več. Človek se zlahka prepriča, da je »protisemitizem« nekaj slabega. Vsakdo ve, da je. Človek tudi zlahka začne občudovati Izrael. Vsak avtor je srečen, če idealizira posameznika ali ljudstvo. Z zadovoljstvom bo pisal o občudovanja vrednem judovskem junaku ali junakinji. In nejudovski avtorji pišejo judovsko propagando, a se tega niti ne zavedajo. In tukaj se skriva slabost. Ko se izogibajo protisemitizmu, padejo v past prosemitizma. Oba pojava sta enako neprepričevalna. Drugi pojav so ljubitelji filma brez dvoma opazili: producenti so opustili sistem »zvezdnikov«. Bralci tega niza člankov se bodo spomnili, da je šlo za isto vrsto stvari, ki je zaznamovala judovski vzpon pri prevzemanju nadzora nad gledališkim odrom. Ne dolgo tega so bila v središu pozornosti imena in osebnosti – Mary, Charlie, Lulu, Fatty, ki so želi filmsko slavo. Imena so se pojavljala na naslovnicah, zvezda je bila glavna ne glede na témo v filmu – zadostovalo je, da je bil Chaplinov film, da je v filmu igrala Mary Pickford ali katerakoli druga zvezda. »Industrija« igranega filma je sedanji pomen dosegla zaradi povzdigovanja »zvezd«, vendar ima tudi svoje težave, slabe strani. Vzgajaj občinstvo, da bo zahtevalo zvezdo, in ta zahteva bo na koncu obvladovala posel. Judovski nadzor tega ne bo dopustil. Prenehanje nadzorovanja, ki ga občinstvo morda uveljavlja s svojimi zahtevami po zvezdah, je mogoče doseči tako, da se rešiš zvezd. Tako se bodo vsi filmi znašli na istem letalu. V filmarstvu se to ravnokar dogaja. Nekatere zvezde so doumele namig in si postavile lastne snemalne studije. Toda med ljubitelji filma se širi doktrina, da je »igra tisto pravo«, ne zvezda. Pred kinematografi ni več videti toliko imen zvezd; namesto njih se zdaj vse bolj pojavljajo naslovi filmskih zgodb. Zvezde so postavili na stranski tir. V tem je trojna korist. Prenapihnjene plače zvezdnikov je možno znižati. Občinstvo se več ne posveča temu. Predvajalci več ne morejo reči: »Hočem to in to,« tudi znotraj ozke meje, v kateri so se prej gibali. Ne bodo imeli izbire, ker izbire več ne bo – posel bo postal standardizirana »industrija«. To so nekatera dejstva v svetu ameriškega igranega filma. Nismo navedli vseh dejstev, prav vsako med njimi pa je pomembno. Preučevalci vplivov, ki jih ima film, ne smejo prezreti nobenega od njih. Marsikateri zbegan opazovalec vsakdanjega dogajanja bo v teh dejstvih odkril ključ za razumevanje mnogih reči. NEW YORK V PRIMEŽU JUDOVSKE KEHILLAH Ali so Judi organizirani? Ali zavestno izvajajo program, ki je po eni plati prosemitski, ter na drugi usmerjen proti nejudom? Kako lahko tako maloštevilna skupina ljudi doseže prevladujoč vpliv v večjem delu sveta? Ta vprašanja smo si zastavljali in nanje je možno odgovoriti. Klanovska solidarnost med Judi, razvejena organizacijska zgradba, določen cilj, ki ga imajo pred očmi, to so téme, o katerih kroži veliko govoric, ki pa jim zelo primanjkuje verodostojnih izjav. Zato bo morda koristno in poučno, če bomo preučili eno ali dve pomembnejši judovski organizaciji v ZDA. Imamo judovske lože, društva in zveze, ki jih javnost dobro pozna po imenih, in za katere se zdi, da so podobne skupinam med nejudovskim prebivalstvom, vendar pozornosti ne bomo namenili takim skupinam. Znotraj in za njimi je osrednja skupina, notranja vlada, ki vlada s svojimi zakoni, deluje pa v skladu z uradnimi judovskimi cilji. Dve organizaciji, ki sta znani po svoji skrivnostnosti in moči, sta New York Kehillah in The American Jewish Committee. S skrivnostnostjo je mišljeno dejstvo, da sta številčno zelo pomembni in se dotikata toliko stvari ameriškega življenja, hkrati pa njune navzočnosti niti ne slutimo. Če bi danes opravili raziskavo v New Yorku, dvomim, da bi več kot en odstotek nejudovskega prebivalstva vedel za New York Kehillah, čeprav je kehillah danes najmočnejši dejavnik v političnem življenju New Yorka. Uspelo ji je preživeti, oblikovati in preoblikovati življenje New Yorka, in le malo je bolj modrih ljudi. Kehillah se v tisku omenja zelo obotavljivo, in na zunaj vzbuja vtis, če ga sploh vzbuja, da gre za judovsko družbeno organizacijo kot so vse ostale. Newyorška kehillah je zaradi dveh dejstev pomembna za vse Američane. Ne le, da sredi največjega ameriškega mesta nudi resničen in popoln primer vlade znotraj vlade, ampak predstavlja s svojim izvršilnim odborom tudi District XII Ameriškega judovskega odbora, ki vodi propagando proti nejudom in projudovsko propagando ter izvaja pritisk na nekatere ameriške zamisli. To pomeni, da judovska vlada New Yorka predstavlja bistven del judovske vlade v ZDA. Obe organizaciji sta nastali približno sočasno. Dokumenti kehillah kažejo, da je bil neposreden povod za nastanek te združbe ugovarjanje trditvam tedanjega poveljnika newyorške policije, generala Binghama, da 50 % vseh kriminalnih dejanj v prestolnici zagrešijo Judi. Opravljena je bila vladna preiskava o »trgovanju z belimi sužnji«, ki je pokazala vpletenost Judov, nakar so se ti začeli braniti. Nimamo namere obujati minulih škandalov, razen ko bo to nujno potrebno. Tukaj bo dovolj, če povemo, da je general Bingham kmalu za tem izginil iz javnega življenja, močna in vplivna revija na vsedržavni ravni, katera je nameravala objavljati niz člankov v zvezi z vladnimi ugotovitvami o belih sužnjih, pa je bila po prvem objavljenem članku prisiljena prenehati z nadaljnjimi objavami. Pisalo se je leto 1908. Ameriški judovski odbor, kateremu kehillah zaradi njegove vplivnosti dejansko dolguje svoj obstoj, je bil ustanovljen leta 1906. Beseda »kehillah« ima isti pomen kot »kahal« in označuje skupnost, zvezo, združbo ali vlado. Predstavlja obliko judovske vlade v diaspori. Ker je usoda Judom namenila popotovanja po zemeljski obli, so organizirali lastno vlado, ki deluje ne glede na vlade, ki so jih postavili tako imenovani »nejudi«. V babilonskem ujetništvu, v Vzhodni Evropi danes je kahal oblast in zaščita,v katerih veren Jud poišče vlado in pravico. Mirovna konferenca je postavila kahal na Poljskem in v Romuniji, kahal pa sam postavlja svoja sodišča v New Yorku. Kahal izdaja zakone, presoja v pravdah, odloča o ločitvah – Judi, ki se obrnejo nanj, bolj zaupajo judovski pravici kot pravici naših sodišč. Seveda gre za sporazumno odločitev o taki obliki vladanja. Tudi državljanstvo ZDA pomeni strinjanje z vladavino ustanov, ki obstojajo s tem namenom. Newyorška kehillah je največja in najmočnejša zveza Judov na svetu. Središče judovske svetovne moči so prenesli v to mesto. To je bil namen silnega priseljevanja Judov iz celega sveta v New York. New York je za Jude to, kar je Rim za katolike in Meka za muslimane. In poleg tega Judi veliko lažje dobijo dovoljenje za vstop v ZDA kot pa v Palestino. Kehillah je odličen odgovor na trditev, da so Judi tako razdeljeni med seboj, da jih ni mogoče poenotiti. Trditev, da so Judi brezupno razdeljeni med seboj, je nastala za prepričevanje nejudov. Stotine tisoče Američanov so med minulimi tedni imeli priložnost videti in slišati, kako Judi iz različnih slojev nastopijo z istimi grožnjami in enakim ponosom, kadar se usmerijo proti nejudom. Ali je njihov cilj, da nekoga »odstranijo« ali pa so nekoga »odstranili«. Pred kratkim je judovski pisec hotel izzvati smeh z idejo, da člani sindikata ročnih delavcev v New Yorku nimajo ničesar skupnega s svojimi šefi. Živel je v prepričanju, da javnost ne ve ničesar o kehillah. Toda javnost lahko najde vse skupine in vse interese v tem telesu, saj se tam srečujejo kot Judi. Kapitalist in boljševik, rabin in sindikalni vodja, sprti stavkajoči in delodajalci, vsi ti so združeni pod zastavo Jude. Dotakni se konservativnega kapitalista, ki je Jud, pa ga bo rdeč anarhist, ki je prav tako Jud, takoj začel braniti. Morda drži, da se imajo včasih malo manj radi, vendar nejude sovražijo bolj, in to jih povezuje. Kehillah je bolj napadalno kot obrambno zavezništvo proti »nejudom«. Večina članov newyorške kehillah so izrazito radikalni ljudje, kipeče množice stotine tisočev, ki so v vzhodnem delu mesta skrbno organizirali vlado za prevzem ruskega carstva ter so v judovski četrti New Yorka celo izbrali Juda, ki naj bi nadomestil carja – toda kljub takemu članstvu se imena Judov pojavljajo v vladi, sodstvu, v zakonodajni oblasti in bančništvu. Kehillah nam nudi nenavadno in blestečo predstavo. So združba ljudi iste rase, ki čvrsto verjamejo vase in svojo prihodnost, ljudi, ki se ne ozirajo na medsebojne razlike in so združeni v močni organizaciji, ki ima za cilj rasen, materialen in verski napredek lastne rase na škodo vseh drugih ljudi. Kehillah je načrtovala New York enako kot je Ameriški judovski odbor načrtoval ZDA. Kehillah je mesto New York razdelila na 14 območij, sestavljenih iz natanko 100 sosesk, usklajenih glede na prebivalstvo. Območni uradi kehillah upravljajo s svojimi posli v skladu s politiko in pravili, ki jih določa osrednje vladajoče telo. Praktično vsak Jud v New Yorku pripada eni loži ali več, tajnim združbam, redom, odborom ali zvezam. Seznam je zelo obširen. Nameni so medsebojno povezani, načini pa so usklajeni tako, da se vsaka faza newyorškega življenja nahaja ne le pod budnim očesom, ampak tudi pod hitrim in učinkovitim delovanjem preverjenega pritiska na javne zadeve. Na srečanju, ki ga je organizirala kehillah, so izrazili različna občutja, ki jih je danes vredno upoštevati. Judah L. Magnes, rabin v templju Emanu-El, presedujoči zasedanju, je oznanil načrt. »Potrebujemo osrednjo organizacijo kot je Judovska skupnost New Yorka za ustvarjanje judovskega javnega mnenja.« Rabinu Asherju so glasno ploskali, ko je dejal: »Ameriški interesi so eno, judovski pa nekaj drugega.« Delegati na tem zasedanju so predstavljali 222 judovskih združenj: 74 sinagog, 18 dobrodelnih združenj, 42 zvez za skupno dobro, 40 lož, 12 izobraževalnih združenj, 9 občinskih zvez, 9 literarnih in glasbenih združenj, 9 sionističnih in 9 verskih združenj. Na zasedanju dobro leto pozneje se je število organizacij, ki pripadajo kehillah, povečalo na 688. Med temi je bilo 238 ustanovnih organizacij, 133 kongregacij, 58 lož, 44 izobraževalnih in dobrodelnih organizacij in 3 zveze. Te tri zveze so bile sestavljene iz 450 združenj. Ta združba zdaj šteje več kot 1.000 organizacij. Kehillah je izdelala načrt mesta New York, kjer je z različno gostoto senčenja prikazana gostota judovskega prebivalstva. Za razumevanje vpliva, ki ga ima kehillah, je treba upoštevati judovsko prebivalstvo New Yorka. Pred tremi leti je po navedbah judovskih številk (drugih sploh nimamo) samo v New Yorku bivalo 1.500.000 Judov. Od takrat se je njihovo število znatno povečalo, vendar niti sama vlada ZDA ne zna povedati, za koliko. V obdobju 1917/18 so ocenili – zopet judovski uradniki –, da v petih večjih delih New Yorka prebivajo Judi: na Manhattnu 696.000, v Brookynu 568.000, v Bronxu 211.000, v Queensu 23.000, v Richmondu 5.000, skupaj torej 1.503.000. Okrožja kehillah tvorijo ločene dele mestnega prebivalstva, po številu jih je 18. Teh 18 je sestavljeno iz 100 sosesk ali majhnih getov. V spodnji preglednici navajamo okrožja s številom sosesk v posameznem okrožju: Št. 1: Severni Bronx, 7 sosesk Št. 2: Južni Bronx, 7 sosesk Št. 3: Zahodni del in Harlem, 7 sosesk Št. 4: Vzhodni Harlem, 7 sosesk Št. 5: Yorkville, 5 sosesk Št. 6: Osrednji Manhattan, 4 soseske Št. 7: Tompkins Square, 6 sosesk Št6. 8: Delancey, 8 sosesk Št. 9: Vzhodni Broadway, 8 sosesk Št. 10: Williamsburg, 7 sosesk Št. 11: Bushwick, 6 sosesk Št. 12: Osrednji Brooklyn, 6 sosesk Št. 13: Brownsville, 6 sosesk Št. 14: Vzhodni del New Yorka, 7 sosesk Št. 15: Borough Park, 6 sosesk Št. 16: West Queens, 1 soseska Št. 17: Vzhodni Queens, 1 soseska Št. 18: Richmond, 1 soseska Okrožji kot sta Delancey Street in del Vzhodnega Broadwayja pokrivajo Veliki geto na vzhodnem dela mesta, medtem ko so v zahodnem delu in v Harlemu soseske, kjer si želijo prebivati premožnejši newyorški Judi. Ugotovljeno je bilo, da obstojajo okrožja, kjer je gostota judovskih prebivalcev večja kot 115.000 ljudi na kvadratni kilometer. V 19 soseskah je gostota večja kot 78.000, v 36 soseskah pa je večja kot 40.000 ljudi na kvadratni kilometer. Povprečna gostota prebivalcev vseh ras v New Yorku je bila leta 1915 okoli 6.200 ljudi na kvadratni kilometer. Več kot ena tretjina Judov, okoli 38 %, kar pomeni okoli 570.000 Judov, živi na enem odstotku newyorške površine. Če bi vse prebivalstvo bivalo tako zgoščeno kot bivajo Judi v najgosteje poseljenih okrožjih, bi imel New York skoraj toliko prebivalcev, kot jih imajo trenutno cele ZDA, to je okoli 95.000.000 ljudi. Te približne številke kažejo na prenaseljenost, do katere je prišlo zaradi velikanskega priseljevanja revnih Judov iz Rusije in Poljske, ki so se naselili v prestolnici in se trdno odločili, da se iz nje ne premaknejo. Zaradi tega so se pojavile težave, kakršne verjetno ne pomni zgodovina civilizacije. Toda takšne razmere niso omogočile, da je kehillah postala tako vplivna in močna organizacija. Ko je bil objavljen napadalen program kehillah, da New York spremeni v judovsko mesto, po New Yorku pa ZDA v judovsko državo, so bili nekateri Judi v New Yorku bolj zadržani, ker niso pričakovali podpore ameriških prebivalcev. Mislili so, da bodo Američani takoj razumeli, kam pes taco moli, in zadevi nasprotovali. Nekateri so dvomili, da bo tukajšnja kehillah nad Judi dosegla enako moč, kot jo je imela v getih stare celine. Neki predstavnik kehillah je zapisal: »Nekateri so dvomili, da bo najnovejši judovski poskus uspešen. Pomanjkanje zaupanja so utemeljevali z dejstvom, da ne bo mogoče zagotoviti neke vladne avtoritete, z drugimi besedami, da newyorška kehillah ne bo mogla doseči moči, kakršno je dosegla v deželah stare celine.« Marsikaj v prejšnjem odstavku kaže na položaj kehillah v življenju Judov. Dodajte k temu dejstvo, da je velika večina odraslih newyorških Judov prej živela na stari celini pod vladavino kehillah, katere moč je izvirala iz prisile, in dobili boste zanimive razmere. Toda tisto, o čemer so dvomili, ni bilo tisto, kar so izjavljali. Ni bilo dvoma, kaj bi se dalo narediti z Judi. Celoten dvom je bil v tem, kako daleč bodo Američani dovolili, da se zadeva razvije. Program kehillah naj bi navidez omogočil »zagotavljanje judovskih pravic«. Toda v Ameriki se v judovske pravice nikoli nihče ni vtikal. Izraz je pravzaprav evfemizem za vmešavanje v pravice nejudov. V posebnem članku bomo pokazali, kako si Jud razlaga svobodno uveljavljanje pravic Američana kot vpletanje v njegove pravice. Dvomljivci so to začutili, ko so Judi začeli zahtevati, da naj se božične pesmi ne pojejo v šolah, ker naj bi to »žalilo Jude«, in da naj se prepove postavljanje božičnih drevesc na policijskih postajah v revnih soseskah, ker da s tem »žalijo Jude«, in da naj prepovedo velikonočne praznike, ki da »žalijo Jude«, in da naj povsod negodujejo zaradi izraza »krščanski gospod«, ki da »žali Jude« – takrat so poslovno usmerjeni Judi začutili, da Američani takih zahtev ne podpirajo. Američan se ni nikdar vpletal v verske nazore. Naj bi zdaj podpiral prepoved svojih lastnih običajev v svojih ustanovah in v svoji lastni državi? Judovski dvomi niso bili upravičeni. Američani niso ugovarjali. Kehillah je nadaljevala svoj pohod in rojeni Newyorčani so se vdali. New York je judovski. Od mestne hiše do ulice Bowery, od Pete avenije do ulice Hester, svèt za izobraževanje, dnevno časopisje, sodišča – New York je judovski. Dejansko je žalitev, ki je hitro, čeprav neuradno kaznovana, če človek na kakršenkoli javen način namigne, da New York morda ni judovski. New York je odgovor onim, ki se sprašujejo, kako lahko številčno manjša skupina ljudi narekuje pogoje življenja vsem ostalim. Pojdite v newyorško šolo in si poglejte. Pojdite na newyorško sodišče in si poglejte. Pojdite v urad newyorškega časnika in si poglejte. Postavite se kamorkoli v New Yorku in se ozrite okoli sebe. Ob vsem tem pa se človeka polasti občutek negotovosti zaradi takšnega nasilnega prilaščanja oblasti. Ne pripada tistim, ki so si jo prisvojili; ne pripada jim ne zaradi njihove številčnosti niti zaradi nekih nadčloveških sposobnosti; niti ne zaradi boljše uporabe prevzete oblasti. Prisvojili so si jo s predrznostjo; prisvojili so si jo tako, da vsako ogorčenje zaradi njihove oblasti razlagajo kot gibanje, usmerjeno proti njihovi rasi – in zato bodo obdržali svojo oblast. Samo na tak način si lahko razložimo ameriško mlačnost glede te zadeve, in to tudi razloži občutek negotovosti, ki ga imajo tudi Judi na zasedenih položajih. Američan je najpočasnejša oseba na celem svetu, ko se je treba odzvati na kakršnokoli zadevo, ki diši po rasnih ali verskih predsodkih. Tudi kadar je njegovo dejanje sprejeto brez najmanjšega predsodka, je izjemno občutljiv na obtožbo zaradi predsodka. Zato je navidez zadržan v zadevah kot je judovsko vprašanje. Zaradi tega ljudje tudi podpisujejo proteste proti »protisemitizmu«, ki so v resnici načrtovani kot protesti proti objavljanju dejstev o Judih. Vendar bi bila huda napaka, če bi mislili, da so Američani v svojih glavah sprejeli dejstvo o judovski nadvladi na kateremkoli področju, saj to ne drži. In Judi vedo, da to ne drži. Sedanji pomen Judov v ameriških zadevah grozi, da bo postal tako tvegan, kot je prevlada boljševikov v Rusiji; v vsakem trenutku se lahko poruši. Judi so precenili svojo moč. Grozili so preveč divje in se preglasno napihovali. Med pomembnimi dejavniki možnega zloma je velik pomen kehillah in Ameriškega judovskega odbora. Judi lahko bivajo med nami, toda ne nad nami. Te stvari so bolj znane Judu kot nejudu, saj se Jud bolje kot kdorkoli drug zaveda judovskega vprašanja, in bolje kot katerikoli nejud ve, kdaj kaka trditev zadene žebljico na glavico. Ameriški Judi ne ugovarjajo zaradi laganja; laži o sebi bi pozdravili. Protestirajo zaradi moči resnice in oni sami so najboljši sodniki v zvezi z njimi samimi. Trenuten položaj ne kliče po izključevanju ali uporu, ampak preprosto po osvetljevanju – saj ali je za premagovanje teme morda kaj boljše od svetlobe? Judi so imeli veliko priložnost v newyorški kehillah. Imeli so priložnost povedati svetu: »Jud lahko to naredi za mesto, če ima proste roke za delo.« Nadzorujejo mestno vlado, policijo, zdravstvo, Svèt za šolstvo, časopisje, sodstvo, finance – prav vse vzvode oblasti. In kaj lahko pokažejo za vse to? Odgovor je: New York. New York je za ves svet poučen primer, kaj Jud lahko naredi in bo naredil, če se mu uspe dokopati do oblasti. Nepredstavljivo je, da bodo celo judovski govorci branili New York. Da v zvezi s prihodnjimi trditvami o newyorški kehillah le-te ne bi spregledali ali zmanjševali njenega pomena zaradi občutka, da vendarle predstavlja samo radikalnejše judovske elemente, »odpadniške Jude«, kot jih zadnje čase najraje imenujejo, tukaj navajamo nekaj njenih voditeljev. Na shodu leta 1918 so sodelovali: bankir Jacob H. Schiff, odvetnik Louis Marshall, predsednik Ameriškega judovskega odbora in pogost gost v Washingtonu, Otto A. Rosalsky, sodnik na splošnem sodišču, ki je odločal o različnih stvareh, ki so zadevale tako Jude kot nejude, Adolph S. Ochs kot lastnik časnika New York Times, Otto H. Kahn iz bančne hiše Kuhn, Loeb & Company – TER – Benjamin Schlesinger, ki se je malo pred tem vrnil iz Moskve, kjer se je srečal z Leninom, Joseph Schlossberg, gerneralni sekretar sindikata Amalgamated Clothing Workers of America s 170.000 člani, Max Pine, prav tako svetovalec ruskih boljševikov, David Pinski, Joseph Barondess, delavski voditelj. Sodelovali so ljudje z vrha in dna: sodnik Mack, ki je bil na čelu vladnega Urada za vojna tveganja (War Risk Insurance Bureau), ter mali voditelj najbolj rdeče skupine ljudi na vzhodnem delu – vsi so se srečali v kehillah kot Judi. V zvezi s kehillah kot uradno predstavnico naj dodamo, da vključuje predstavnike organizacij kot so Central Conference of American rabbis, Eastern Council of Reform rabbis, Independent Order of B'nai B'rith, Independent Order of B'rith Sholom, Independent Order Free Sons of Israel, Independent Order B'rith Abraham, Federation of American Zionists – ortodoksne Jude, reformatorske Jude, »odpadniške« Jude, judovske sioniste, amerikanizirane Jude, bogate Jude, revne Jude, Jude, ki spoštujejo zakone in rdeče revolucionarne Jude. Tukaj je Adolph Ochs, lastnik velikega New York Timesa skupaj z najbolj vročekrvnim novinarjem, ki v Yiddish weekly poziva na kri in nasilje, Jacob Schiff kot globoko veren Jud, Otto H. Kahn iz iste bančne hiše, a drugačnega verskega prepričanja – vsi so v kehillah, ljudje iz različnih družbenih slojev, povezani z dovršeno solidarnostjo, kakršne poleg Judov ni doseglo nobeno drugo ljudstvo. Povezali so se, da bi »branili judovske pravice«. Pred kom? Če Američani v svojih pogledih ne bi bili tako liberalni, bi jih takšen namen užalil. Kdo v tej državi se vmešava v pravice kogarkoli? Američan hoče to vedeti, ker hoče zadeve razčistiti, vedno jih je razčistil in jih bo tudi tokrat, ne glede na to iz katerega tabora izvirajo. Zato bo prej ali slej zahteval podrobnosti glede omenjenih pravic, ki potrebujejo varstvo, in pred čem jih je treba obvarovati. Kakšne pravice imajo Američani, Judi v Ameriki pa ne? Proti komu in proti čemu so se organizirali Judi? Na kakšni osnovi vpijejo o »preganjanju«? Nimajo prav nikakršnega razloga za to, razen da se sami zavedajo, da morajo proučiti lastne usmeritve in namere. Judi to dobro vedo. Ne plavajo s svetovnim tokom in vsake toliko časa se svet zave, kaj Judi vedno vedo. Rabin Elias L. Solomon je menda dejal: »Zunaj Amerike ni nobenega Juda, ki svojih oči ne bi obračal k tej deželi. Svoboda, ki jo Judi uživajo v tej državi, ni posledica emancipacije, kupljene na račun narodnega samomora, ampak naraven produkt ameriške civilizacije.« Seveda. Kje je torej potrebno »varstvo«? Zaradi katerih »pravic«, ki jih je treba »braniti«, so pri nas organizirali razne kehillah? Kakšne namere imajo vsi ti odbori v vsakem mestu in mestecu naše države, kjer vohljajo za ameriškimi dejanji in protestirajo, da naj se ta dejanja držijo ustaljenih smernic, ki so sprejemljive za Jude? Judovski predstavniki niso nikoli odgovorili na ta vprašanja.Naj pripravijo zakon o pravicah, kakršne si zamišljajo za sebe. Naj imenujejo vsako pravico, ki si jo želijo in si jo pridržujejo. Tega nikoli niso naredili. Zakaj? Zato, ker že imajo obilico vseh pravic, ki si jih drznejo omenjati v javnosti, ter zato, ker si najbolj srčno želijo pravic, ki jih ameriški javnosti ne morejo izreči. Judovski zakon o pravicah, kakršnega bi lahko objavili, bi ameriška javnost sprejela takole: »Zakaj, če vse te pravice že imate? Kaj še hočete več?« In to vprašanje je jedro celotnega judovskega problema. – Kasj še hočejo več? Dodaten vpogled v dejavnosti kehillah bo morda pomagal odgovoriti na to vprašanje. JUDOVSKE ZAHTEVE PO »PRAVICAH« V AMERIKI V dvanajstih letih njenega obstoja je newyorška kehillah povečala svojo moč in vpliv, tako da njene dejavnosti danes vključujejo praktično celotno judovsko prebivalstvo. Med njenimi neposrednimi ali priključenimi voditelji in podporniki so lastniki vplivnih časopisnih hiš, državni uradniki, zvezna in mestna uprava. Vključuje vplivne direktorje raznih javnih odborov kot so na primer v zdravstvu, šolstvu in policiji. V njej delujejo ljudje iz sodstva, finančniki in bančni direktorji, vodilni trgovci in proizvajalci, od katerih mnogi med njimi spadajo med najvplivnejše posameznike v določenih industrijskih panogah in finančni kombinatoriki. Newyorška kehillah pa je več kot zgolj lokalna organizacija. Je vzorec in osnovna judovska skupnost v ZDA, nazoren prikaz judovske vladavine, pogonski mehanizem, ki vzpodbuja tiste »proteste« in »množična srečanja«, s katerimi se pogosto razkazujejo po vsej državi, ter orožarna svojevrstne temne moči, ki jo judovski vodje znajo tako vešče uporabljati. Povedano mimogrede, je tudi šepetalnica, v kateri se rojevajo slavne govorice ter se nato razširjajo laži po vsej državi. Kehillah je za prebivalce ZDA pomembnejša kot si ljudje predstavljajo. Povezavo med tem središčem judovske moči ter prebivalstvom naše države predstavlja Ameriški judovski odbor. Kehillah in ta odbor sta praktično identična kar se tiče judovskega programa v ZDA. Dodajmo še, da je z njunima povezavama v tujini poskrbljeno za uresničevanje judovskega svetovnega programa. Ameriški judovski odbor je ZDA rezdelil na 12 območij. Pripombe, da ima taka razdelitev kaj skupnega z dvanajstimi judovskimi plemeni, ni treba upoštevati. Dovolj je, če povemo, da vsaka država pripada nekemu okrožju in da je okrožni odbor okrožja št. XII izbrala newyorška kehillah, ter da je po svoji teži bogastva, vplivnosti in nenehnih prizadevanjih za dobrobit Judov upravičeno priznan kot središče judovske moči v ZDA in verjetno tudi v svetu. Ta odbor, v katerem delujejo izjemni posamezniki, predstavlja osrednjo točko za uresničevanje judovske volje na področjih vere, rase, financ in politike. Treba je vedeti, da je ta odbor tudi izvršni odbor newyorške kehillah. Newyorški Judi so dinamo ameriškega judovskega ustroja. Njegov državni instrument je Ameriški judovski odbor. Nekateri cilji teh združenj so objavljeni. drugi pa ne. Objavljeni cilji so natisnjeni in jih lahko prebiramo, nenajavljene nakane pa lahko razberemo iz zapisov o nameravanih dejanjih in iz doseženih rezultatov. Poglejmo si najprej najavljene cilje Ameriškega judovskega odbora ter one od kehillah, nato njune skupne cilje in nato resnične cilje, ki so razvidni iz dolgega seznama poskusov in dosežkov. Ameriški judovski odbor, ki je bil ustanovljen leta 1906, svoj nastanek razlaga z naslednjimi namerami: 1. Preprečiti hoče kršitve civilnih in verskih pravic Judov po vsem svetu. 2. Nudenje vsakovrstne pravne pomoči in ukrepanje v primerih, ko se pojavi nevarnost za ogrožanje takih pravic, ali ko so že dejansko kršene ali omejene, ali ko se pojavi diskriminacija Judov v zvezi s temi pravicami. 3.Zagotavljanje enakopravnosti Judov na področjih gospodarstva, družbenega življenja in izobraževanja. 4. Olajšanje posledic morebitnega preganjanja kjerkoli na svetu ter nudenje pomoči zaradi nesreč, ki bi prizadele Jude. Kot vidimo, gre izključno za judovski program in ničesar mu ne moremo očitati. Če bi nameraval delati samo to, kar je bilo zapisano, mu ne bi mogli ničesar oporekati, lahko bi ga celo pohvalili. Listina kehillah ga med drugim pooblašča za ustanovitev izobraževalne pisarne, za usklajevanje razlik med judovskim prebivalstvom ali organizacijami s pomočjo arbitraže ali svètov za posredovanja ali pomiritve, medtem ko Ustava objavlja, da je namen »podpirati judovsko stvar v New Yorku in predstavljati Jude v tem mestu glede vseh lokalnih zadev, ki se jih tičejo. Ameriški odbor in kehilalh združita moči takole: »Glede na dejstvo, da je bil Ameriški judovski odbor vsedržavna organizacija, bi judovska skupnost (kehillah) New Yorka v kombinaciji z njim imela besedo pri oblikovanju politike Judov v vsej državi.« 1. Jasno je rečeno, da naj Ameriški judovski odbor izključno razsoja o vseh vprašanjih državnega ali mednarodnega značaja, ki se na splošno tičejo Judov. 2. Članstvo Ameriškega judovskega odbora naj se poveča tako, da bo 12. okrožje imelo v njem 25 članov. 3. Teh 25 članov bo izbral judovski odbor (kehillah) mesta New York. 4. Teh 25 mož bo hkrati tudi sestavljalo izvršni odbor skupnosti (kehillah). Tako se vidi, da sta kehillah in osnovno telo Ameriškega judovskega odbora eno in isto. Prestolnica ZDA, kar se tiče judovskih zadev, je New York. To morda dodatno razloži stalna izjemna prizadevanja, da bi New York povzdignili v neusahljiv vir vseh upoštevanja vrednih zamisli današnjega sveta. New York, judovska prestolnica ZDA, naj bi postal tudi finančno, kulturno, politično središče države. Toda njegova umetnost je predstava Afrodita, sta muzikala Meka in Afgar, politiko pa zaznamuje judovsko obarvan Tammany. Ne povejte Ameriškemu judovskemu odboru niti kehillah, vsi Američani pa naj se zavedajo, da večina ZDA leži zahodno od New Yorka. Država v tem pasu naše vzhodne obale zdaj vidi kužno področje, iz katerega se dviguje ostuden smrad slaboumja in kvari zdravo pamet. New York je postal domovanje protiameriške propagande, projudovske histerije, ponorel in zmeden duh, ki ga ponekod enačijo z Ameriko. Toda Amerika je področje zahodno od »metropole«; New York je neasimilirana provinca na obrobju naše države. Glede na to, da devet desetin vseh ameriških Judov živi v neke vrste fevdalnem razmerju z organizacijami, ki v Ameriškem judovskem odboru vidijo svojega gospodarja, ni težko ugotoviti, kako velik vpliv ima newyorška kehillah na državo. V vsakem mestu, majhnem ali velikem, tudi tam, kjer živi le malo Judov, 30 ali 75 duš, imajo vodilnega Juda, najsi bo to rabin, trgovec ali uradnik, ki je stalno v stiku s poveljstvom. Kar se dogaja v New Orleansu, Los Angelesu ali Kansas Cityju, presenetljivo hitro izvedo v New Yorku. Mimogrede povedano, marsikaterega predstavnika klera bi zanimalo, da je njegovo ime na spisku ljudi, ki Judom nudijo pomoč, kadarkoli jo potrebujejo. Pravkar smo pokazali, kaj je javnosti znano o ciljih judovskih organizacij. Jasno je, da je bistven del programa zaščita judovskih pravic – temu ne more nihče nasprotovati. Morda izraz »judovske pravice« ni najbolj posrečen. Če so judovske pravice isto kot pravice Američanov, potem jih varujejo ne le Judi, pri tem sodeluje celotno ameriško prebivalstvo. Vendar ni res, da so »judovske pravice« enake kot »ameriške pravice«. Judi so se na žalost začeli obnašati kot da verjamejo, da je judaizacija Združenih držav Amerike enostavno »judovska pravica«. Gre za enega od nevarnih naukov, ki ga danes najbolj vztrajno pridigajo Judi in ljudje, na katere so judovske zamisli najbolj vplivale, da namreč ZDA še niso nekaj dokončno oblikovanega, da so še v nastajanju in so lahko še vedno plen katerekoli sile, ki si jih lahko prilasti in oblikuje po svojih potrebah. Gre za priljubljeno judovsko mnenje, da so ZDA velika neizoblikovana gmota velikih možnosti, ki še nima lastnega značaja in ji je šele treba dati dokončno obliko. Judovsko delovanje je treba gledati v luči take razlage. Ta doktrina, s katero je okuženo zelo veliko Američanov, povzroča velikansko zmedo v celotnem programu današnje amerikanizacije. Ameriko »razširja« preko njenih značilnosti in zamegljuje ključne ideale in zamisli, na katerih temeljijo ameriške ustanove. Namera, da bi ljudem pojasnili, da ZDA danes še niso nič določnega, in drugič, da bi jo v duhovnem smislu naredili drugačno od tiste, kakršne so vedno bile, se nenavadno dobro ujema s filozofijo, ki jo razširja mednarodno misleči Hebrejec. Ne oblikujemo Američanov, ampak tujcem omogočamo, da nam predavajo teorijo, da je Amerika namenjena vsem, da je nagrada, ki si jo lahko prilasti katerakoli izmišljena zunanjepolitična teorija. Tu imate skrivnost, zakaj se tujci nočejo spremeniti in se prilagoditi Ameriki. Le zakaj bi se, ko pa jih učijo, da se lahko Amerika sama spremeni in se jim prilagodi? Čas je, da omejimo našo »širokogrudnost«, da se bo uskladila z mejami naše Ustave in tradicijami, ki so naredile Ameriko, kakršna je – še bolj kot Palestina zaželen pristan za vse Jude in vse druge rase. Poglejmo torej, kako si kehillah in Ameriški judovski odbor zamišljata »judovske pravice«, zaradi obrambe katerih sta bila ustanovljena. Odgovor lahko oblikujemo samo s sklepanjem na osnovi aktov omenjenih organizacij. V judovskih spisih za leta 5668 (1907-1908) beremo: »Najpomembnejša značilnost leta v Ameriki je bila morda zahteva v nekaterih krogih po popolni sekularizaciji javnih ustanov v državi, s čimer je lahko mišljena zahteva Judov po izpolnjevanju njihovih celovitih ustavnih pravic.« Bralec naj ugotovi, da so na noto religije v tem nizu člankov o mednarodni judovski dejavnosti igrali samo Judi. Pošteno misleči nejudi so bili presenečeni zaradi judovskih obtožb, da je vsako preverjanje judovskega delovanja »versko preganjanje«, čeprav vera sploh ni bila mišljena ali omenjena. Razlage ni treba iskati daleč. V zgornjem navedku takoj začutimo versko noto: »celovite ustavne pravice« je zahteva, da udejanimo »popolno sekularizacijo javnih ustanov v državi«. Stvar je vredna razmisleka. A naj nadaljujem z navedkom: »Članek sodnika Brewerja, v katerem zagotavlja, da je to krščanska država, je več kot enkrat bil na preizkušnji, misel pa so v časopisih formalno izpodbijali dr. Herbert Friedenwald iz New Yorka, Isaac Hassler iz Philadelphije ter rabin Ephraim Frisch iz Little Rocka, Arkansas. Pravni in teoretični argument je bil na praktičen način dopolnjen s širokim nasprotovanjem branju biblijskih besedil in božičnih hvalnic v javnih šolah, kar je bilo odločno poudarjeno na Osrednji konferenci ameriških rabinov. Nasprotovanje prepevanju božičnih pesmi je v New Yorku sprožilo nasprotne pobude v podporo takemu prepevanju, in zdaj kaže, da je zadeva prepuščena presoji posameznih uičiteljev. V Philadelphiji, Cincinnati, St. Paul in morda tudi v drugih krajih so se pojavile podobne težnje in njim nasprotujoča gibanja, tako da se to vprašanje znova pojavi in nam povzroči težave.« Tukaj vidite uradno judovsko izjavo, kako si Judi predstavljajo judovske pravice. Ob pozornem preverjanju silovite propagande, ki jo vodita kehillah in Ameriški judovski odbor, ne boste ugotovili le, da so celotne ZDA legitimno področje za judovsko vmešavanje, ampak tudi to, da Judi vztrajno omenjajo celo vrsto različnih »pravic«. V desetinah držav in stotinah mest so Judi zavzeto predstavljali svoj program, a vedno preozko in premalo podprto, da bi ljudje dojeli, za kaj v resnici gre. V mnogih primerih so Judi uspeli doseči svoje, ker so sposobni izvajati pritiske na lokalni ravni, ponavadi zaradi daljnovidnega načina izbiranja javnih uslužbencev, ki so do Judov imeli določene obveznosti. V drugih primerih niso zmagali, vendar znajo vsak poraz izkoristiti za začetek njihovega »izobraževalnega« pohoda. Poraz jim omogoča, da nekomu »dajo lekcijo« v obliki bojkota ali spremenjenega odnosa do lokalne banke, lahko pa tudi na kak drug način, ki je enako učinkovit z ustvarjanjem »strahu pred Judi«. Očito so se Judi prepričali, da jim Ustava ZDA daje pravico za spreminjanje številnih uveljavljenih navad pri nas, in če je to res, potem naj ameriški državljani zvedo za te reči in se pripravijo za prilagajanje novim spremembam. Če novih sprememb na ukaz Judov nočejo prijazno sprejeti, se morajo sami potruditi in spoznati judovski program, da se mu bodo lahko uprli z višjo vrsto orožja kot je tisto, h kateremu se ponavadi zateka Jud. V tem in v naslednjem članku nameravamo ob upoštevanju dejanskega programa nakazati, kakšne so dejanske namere Judov v ZDA. Če zberete vse zahteve, ki jih je postavila samo newyorška kehillah, boste dobili dobro predstavo, kaj nas čaka. Nekatere od teh zahtev bomo navedli tu, druge pa v naslednjem članku. 1. Neomejeno dovoljenje za priseljevanje Judov v ZDA iz vseh delov sveta. Judovski voditelji sindikatov v New Yorku zahtevajo, da so evropski Judi izvzeti iz vseh zakonov o priseljevanju v Ameriko. Kehillah se je že velikokrat odkrito zavzela za to. Ne glede na deželo, iz katere pridejo Judi – naj bo to Rusija, Poljska, Sirija, Arabija ali Maroko –, mora se jih je spustiti v državo brez ozira na tiste, ki jim vstop ne bo dovoljen. Opomba: ko preučujemo »judovske pravice«, se v večini primerov pojavlja potreba po »izjemi«. Judi nikjer drugje bolj ne poudarjajo svoje izjemnosti kot ljudstvo kot ravno v svojih neusahljivih zahtevah po drugačnem ravnanju z njimi v primerjavi z vsemi drugimi ljudstvi ter po dodeljevanju raznih privilegijev, o kakršnih drugi ljudje lahko zgolj sanjajo. 2. Vlade v mestih, zveznih državah in v ZDA naj uradno priznajo judovsko vero. Kehillah v svojih poročilih opisuje lastna prizadevanja za posebno priznavanje judovskih praznikov. V nekaterih primerih gre celo tako daleč, da za javne uslužbence zahteva plačano odsotnost z dela v času judovskega praznovanja jom kipur. Gre za nenavadno protislovno obliko zahteve po »izjemnosti«, ki je pripeljala do nekaterih zanimivih položajev, s katerimi vas bomo seznanili pozneje. 3. V javnih dokumentih ali na javnih zborovanjih mest, zveznih držav in ZDA naj se preneha omenjati Kristusa. V dokumentih kehillah vidimo, da so Judi v Oklahomi naslovili peticijo konvenciji, ki je oblikovala prvo državno ustavo. V svojem dopisu so ugovarjali, da bi bilo priznavanje Kristusa v dokumentu v nasprotju z Ustavo ZDA. V njihovih spisih vidimo tudi, da je judovski rabin protestiral pri guvernerju Arkansasa, ker je v svojem nagovoru ob zahvalnem dnevu uporabljal »Kristusovo izrazoslovje«. 4. Uradno priznanje judovskega sabata. Vzgojno, kulturno, poslovno in industrijsko življenje v ZDA je urejeno glede na nedeljo kot uraden dan počitka. Kehillah že več kot deset let poskuša doseči zakonsko priznanje in upoštevanje sobote. Ker uradnega priznanja ni, se v javnosti veliko govori o porotnikih in drugih, ki svojih dolžnosti nočejo opravljati ob sobotah. Judovski odvetniki se na sodiščih pogosto izgovorijo na »bolezen«, če bi morali biti na razpravi v soboto. Seveda nima nihče nič proti, če imajo Judi svoj sabat, to je njihova ameriška svoboščina. Drugo vprašanje pa je, da naj bi iz njihovega sabata naredili sabat za vse ljudi. Glavni ugovor Judov glede spoštovanja nedelje je, da gre za »čaščenje Kristusa«. 5. Pravica Judov v tej državi, da imajo ob krščanskih nedeljah odprte trgovine, tovarne in gledališča, ter da smejo na te dneve delati in trgovati. Kehillah skozi Judovsko zavezništvo za sabat (predsednik je rabin Bernard Drachman) na vse načine razglaša spoštovanje svetega sabata med newyorškimi Judi, ki jim razpošilja okrožnice in razne pamflete. Čustven odnos do sabata ni nič napačnega, vendar je vse bolj usmerjen proti spoštovanju nedelje. Zato pogosto kršijo mestne predpise v zvezi z nedeljo. To povzroča vznemirjenje in slabo voljo. V dokumentih kehillah je vse polno neprijetnih pogojev, ki jih predvideva ta zahteva. 6. Ukinitev božičnih praznovanj v javnih šolah in na javnih mestih, policijskih postajah in tako dalje, postavljanje božičnih dreves v javnosti, prepevanje božičnih hvalnic in krščanskih himn. Kehillah je prisilila svet organizacije University Settlement v New Yorku, da je sprejel resolucijo, naj se med prazničnimi prireditvami, ki jih vsako leto organizira Zveza otroških vrtcev, ukine postavljanje božičnih drevesc, božični program in prepevanje božičnih pesmi. Dokumentacija kehillah vsebuje peticijo Judov na Odbor za šolstvo v Chicagu, v kateri so zahtevali ukinitev sektaškega poučevanja v javnih šolah ter prepevanja božičnih hvalnic. In še to: na zahtevo rabina so bili ravnatelji v treh javnih šolah prisiljeni opustiti vsa božična praznovanja in postavljanje božičnih drevesc. 7. Odpuščanje ali obtožba vseh javnih uslužbencev, ki kritizirajo judovsko raso, čeprav bi bilo tako ravnanje v korist javnosti. Sodnik Otto A. Rosalsky, član kehillah, je sporočil, da bo poskušal uvesti zakon za sodno preganjanje vseh oseb, ki kritizirajo judovsko raso. Voditelji kehillah so na javnem zborovanju grajali visokega mestnega uslužbenca Cornella zaradi kritiziranja vzhodne judovske skupnosti v zvezi s porastom kriminalnih dejanj med judovskimi mladostniki ter napovedali svojo zahtevo po njegovem odstopu. Vodjem newyorške judovske skupnosti je uspelo, da je župan odstavil načelnika policije gospoda Binghama zaradi obsojanja kriminalnih dejanj med ruskimi in poljskimi Judi. 8. Ustanovitev judovskih sodišč (Bet Din) v poslopjih javnih sodišč. Kehillah je uspela ustanoviti Bet Din v zgradbi sodišča za kriminalna dejanja v New Yorku. Njihovemu sodišču predseduje častiti dr. Aaron A. Yudelovitch, glavni rabin v ZDA. Dokumenti kehillah pričajo, da so se ugledni Judi Paterson, Newark, Bayonne in Hoboken v Jersey Cityju organizirali, da bi v New Jerseyu ustanovili Bet Din sodišča. 9. Zahtevajo pravico, da iz vseh šol odstranijo vso literaturo, ki ji Judi nasprotujejo. Dokumenti kehillah kažejo, da so Judi prepovedali prebiranje del kot sta »Beneški trgovec« in Lambovo »Shakespearove zgodbe« v vseh šolah po državi, tudi v mestih Galveston in El Paso (Texas), ter Cleveland in Youngstown (Ohio). Trenutno poteka čiščenje polic v javnih knjižnicah v veliko mestih, da bi tako javnosti preprečili dostop do knjig, ki jih je javnost plačala – knjigam očitajo, da o Judih pripovedujejo, kakšni so. Vsem knjigam, ki hvalijo Jude, je prizanešeno. 10. Prepoved izraza »krščanski« ali uporabe fraze »država, religija in nacionalnost« v vseh javnih reklamah, ker naj bi posegala v judovske pravice in škodovala Judom. Louisu Marshallu kot predsedniku Ameriškega judovskega odbora se je opravičil gospod Charles M. Schwab kot direktor ladjarske organizacije United States Shipping Board. Prav tako so se mu opravičili Benjamin Strong, guverner Federal Reserve Bank in predsednik odbora Liberty Loan, minister McAdoo in vojni minister Baker – vsi ti zaradi uporabe besedice »krščanski« v oglasih, ki so jih njihovi podrejeni objavljali v časopisih, kjer so prosili Američane za finančno pomoč. Judi so uspeli prepovedati razširjanje priročnika z naslovom Junior Plattsburg Manual, ki so ga študenti uporabljali v vadbenih središčih za častnike. V priročniku je pisalo, da je »idealen častnik krščanski gentleman«, kar je za Jude pomenilo kršenje njihovih pravic. Kehillah je v poročilu za leto 1920 navedla, da se ji je več pomembnih newyorških časnikov opravičilo potem, ko jih je opozorila, da se je besedica »krščanski« pojavljala v oglasih trgovskih podjetij, ki so iskala pomoč; zagotovili so ji, da bodo v prihodnje bolj dosledni pri svojem cenzuriranju. Judi ne mislijo, da je uporaba besede »Judi« v oglasih, s katerimi iščejo pomoč, diskriminatorna do nejudov, in judovske trgovinske firme še naprej uporabljajo ta izraz v oglasih v časniku New York Times ter drugih dnevnih časopisih, ki so v judovski lasti. To so »judovske pravice«, izražene v njihovih zahtevah. A to nikakor še ni vse. Gre zgolj za značilne med vsemi tako imenovanimi »pravicami« ter vsemi vztrajnimi zahtevami. Poglejmo še tole: kehillah je obsodila uporabo izraza »amerikanizacija«, ker naj bi ne bilo nobene razlike med izrazoma »amerikanizacija« in »pokristanjenje«. Judi smatrajo, da je »amerikanizacija« samo pretveza za spreobračanje. Kehillah stoji za zahtevami po javnih sredstvih za podporo judovskim izobraževalnim, dobrodelnim, popravnim in drugim ustanovam. Ena od pomembnih stvari v zvezi z velikanskim pritokom Judov v ZDA je, da na desetine tisoče teh ljudi k nam prihaja iz držav, kjer so bile ustanovljene judovske vlade po nalogu mirovne konference in so z javnimi sredstvi podpirali njihovo delovanje. Glede tega je njihov odnos do Amerike povsem enak. V New Yorku je običajno, da se Judi zrinejo v porote na sodiščih, ki obravnavajo judovske primere. Judovski študenti prava, ki jih v New Yorku kar mrgoli, se skozi študij deloma ali v celoti prebijejo z delom v porotah. Še ena od »judovskih pravic« je, da naj Associated Press tiska, kar Judi hočejo in sicer v tonu, kakršnega si želijo. Morda je to eden od vzrokov, da je agencija Associated Press v nekaj zadnjih letih izgubila precej svojega sijaja, ker je preveč pod vplivom določenih skupin, ki pa niso nejudovske. Vsi novinarji imajo tak občutek, ljudje pri A.P. po vsej državi čutijo to. To izražajo z novinarsko govorico, ko pravijo, da »A.P. vse obarva z newyorškim pridihom.« Toda sestavine newyorških barv so 85-odstotno judovske. Iz pregleda zahtev smo navedli nekaj »judovskih pravic«, ki jih bosta organizirano zagotovila kehillah in Ameriški judovski odbor. V nadaljevanju bomo videli, v kolikšnem obsegu jima je to že uspelo. »JUDOVSKE PRAVICE« TRČIJO OB AMERIŠKE PRAVICE Dobro bi bilo, če bi javnost razumela, da sedanje preučevanje judovskega vprašanja v ZDA ni zasnovano na verskih razlikah. Verski element se ne pojavlja, razen ko ga vsilijo Judi sami, kar se dogaja na tri načine. Prvič, obtožujejo nas, da je vsakršno preučevanje Judov »versko preganjanje«. Drugič, njihovi lastni dokumenti pričajo o delovanju Judov v ZDA. Tretjič, z vtisom, ki je lahko zelo zavajajoč, če se ga ne popravlja, da so Judi ljudstvo Stare zaveze in verniki iz Stare zaveze, ki jo krščanski svet tako zelo spoštuje. Judi niso ljudstvo iz Stare zaveze, Staro zavezo, njihovo Biblijo bomo le stežka našli med njimi. Judi so ljudstvo talmuda, ki je raje prisluhnilo špekulacijam rabinov kot pa besedam svojih starodavnih prerokov. Omenjanje vere se v teh razpravah ne pojavlja, dokler je vanje ne umestijo Judi. V nizu naših člankov smo se izognili vsaki nejudovski izjavi glede tega vprašanja, navedli smo samo tisto, kar navajajo priznani judovski viri. Pri preučevanju delovanja newyorške kehillah in Ameriškega judovskega odbora ter z njima povezanih organizacij in njihovega delovanja po vsej državi smo bili več kot presenečeni ob ugotovitvi, kako velik del njihovega delovanja je posvečen religiji, s tem da je neposredno naperjeno proti krščanstvu. Ko Judi v svojih sporočilih javnosti in pri ustanavljanju svojih organizacij zatrjujejo, da je njihov edini namen »zaščita judovskih pravic«, ter ko javnost vpraša, katere »judovske pravice« je treba zaščititi v tej svobodni deželi, odgovor najdemo lahko samo v akcijah, ki jih izvajajo Judi za zagotavljanje tega »varovanja«. Njihove akcije pojasnjujejo njihove besede. Iz takih pojasnil se izlušči »pravica«, da jim na ušesa in pred oči ne sme priti prav nič, kar bi dalo zgolj slutiti krščanstvo ali njegovega ustanovitelja. Tukaj se pojavi verska nestrpnost, ki pa prihaja s strani Judov. V tem članku ne bo nič manj in nič več kot samo niz citatov iz judovskih dokumentov, ki so nastajali v daljšem časovnem obdobju. Tukaj jih bomo navedli deloma kot odgovor na obtožbe, da naš niz člankov pomeni »versko preganjanje«, deloma pa bomo z navajanjem uradnih dejavnosti poskušali pojasniti uraden program Judov v ZDA. Pomembno dejstvo je, da je bil pred oblikovanjem kehillah in Ameriškega judovskega odbora takšen napad na pravice Američanov prava redkost, po letu 1906 pa se je število napadov močno povečalo. Do zdaj jim javnost ni posvečala posebne pozornosti zaradi naše splošno znane strpnosti, od zdaj naprej pa bodo ljudje v naši državi vedeli, da smo bili strpni prav do nestrpnosti same. Pod okriljem ideala svobode smo določenim ljudem dovolili napadati svobodo. Vedeti moramo vsaj, kdaj se to počne. Na hitro preletite nekaj minulih let in poglejte eno fazo tega napada. Gre za napad na krščanstvo. Pisanje o tem je v naši državi precej težka reč in tega se ne bi lotili, če nas v to ne bi prisilila dejstva. Judovski pisci dandanes kažejo precejšnjo mero strahu, da bi se nejudi ravnali po določenih krščanskih naukih. »Dali smo vam vašega odrešenika in on vam je dejal, da ljubite svoje sovražnike; zakaj nas ne ljubite?« Njihove izjave ponavadi spremlja takšen namig. Tukaj navajamo nekaj zapisov. Uporabili bomo letnice iz judovskega koledarja (naš sodoben koledar je »krščanski« in torej tabu), navedli pa tudi naše štetje let. 5661 (1899-1900): Judi zahtevajo izbris besede »krščanski« iz osnutka zakona o pravicah v državi Virginiji. 5667 (1906-1907): Judi v Oklahomi s peticijo ugovarjajo, da bi omemba Kristusa v novi ustavi te države nasprotovala Ustavi ZDA. 5668 (1907-1908): Obsežne zahteve Judov po popolni sekularizaciji javnih ustanov v tej državi v skladu z delom judovskih zahtev po njihovih ustavnih pravicah. Rabini in judovski tisk vztrajno nasprotujejo izjavi sodnika Vrhovnega sodišča Brewerja, da je to krščanska država. 5669 (1908-1909): Judi protestirajo pri guvernerju Arkansasa zaradi njegovih »krščanskih izrazov« v nagovoru od dnevu zahvalnosti. Profesor Gotthard Deutsch nasprotuje »krščanskim molilcem« ob svečani podelitvi diplom na srednjih šolah v Cincinnatiju. 5673 (1912-1913): Zaskrbljujoče naraščanje judovskega prebivalstva v New Yorku ima za posledico, da poslovneži v svojih oglasih, s katerimi iščejo tajnice ali prodajalce, ali gospodinje, ki iščejo gospodinjske pomočnice, poudarijo, da ne želijo judovskih prijav, ker bi jih le-te preplavile. Pri tem navedejo na primer »prednost imajo kristjani« ali »Judi naj se ne prijavljajo na oglas«. To leto se v zvezi s tem odzove newyorška kehillah z ugotovitvijo, da »takšno oglaševanje kaže na alarmantno povečevanje diskriminacije Judov in da mnoge firme, ki trgujejo z Judi, izkazujejo takšno obliko predsodkov«. 5679 (1918-1919): Ameriški judovski odbor se je obregnil ob domnevno diskriminiranje Judov s strani podjetij, ki sodelujejo z vojsko. Louis Marshall, predsednik odbora, je opozoril Newtona D. Bakerja, vojnega ministra, da so se pojavili oglasi za zaposlitev tesarjev v vojaških taborih in da morajo biti prosilci kristjani. Minister Baker mu je odgovoril, da je pogodbenikom prepovedal objavljanje takšnih oglasov. (Gledano na splošno je taka vrsta oglasa precej neumna – koliko Judov je sploh tesarjev? Ne dovolj, da bi jih diskriminirali. Needvomno je šlo za drugačne razloge.) General Marshall Crowder, ki je bil zadolžen za selektivno novačenje vojakov, je vsem zdravnikom izdal ukaz, ki je vseboval stavek: »Vojaki, rojeni v tujini, posebej Judi, so bolj nagnjeni k hlinjenju bolezni kot vojaki, rojeni v ZDA.« Louis Marshall je takoj poslal telegram tako Crowderju kot tudi vodji operativne javne zdravstvene službe v ZDA z zahtevo, da se »nadaljnja uporaba take oblike ukazov takoj preneha in da se vsako kopijo dokumenta, ki je bil razposlan, takoj telegrafsko prekliče, S primernim pojasnilom naj se iz arhivov ZDA izbriše neupravičeno stigmatiziranje treh milijonov ljudi«. Predsednik Wilson je na koncu ukazal izbrisat ta odstavek. Ameriški odbor za ladjarstvo je časopisu New York Times poslal oglas za zaposlitev zapisnikarja s pripombo, da ima prednost »kristjan« (s tem je vedno mišljen nejud). Oglasa niso objavili kot je bil prvotno napisan, ampak so dodali, da naj prosilci navedejo svojo vero in narodnost. Takšna oblika bi bila veliko bolj sporna od prvotne. V prvem primeru je delodajalec pošteno povedal, koga išče. V drugem primeru mora prosilec razkriti nekatera dejstva o sebi, ničesar pa ne izve o delodajalčevih željah. V prvem primeru tekmujeta samo dve vrsti prosilcev, v drugem pa ni čisto nič jasno in veliko prizadevanj gre v nič. Zakaj? Zato, ker tako zahteva kehillah. In zakaj postavlja kehillah take zahteve? Zato, ker je za Juda v redu, če se spomni, da je Jud, medtem ko zate ni v redu, če se spomniš tega. In tako se je Louis Marshall znova lotil odbora za ladjarstvo, tokrat z nekaterimi drastičnimi zahtevami. Začuda je protest tokrat vložil Bainbridge Colby, zadnji zunanji minister v vladi Woodrowa Wilsona. »Ne zato, ker bi si želeli kaznovati neko osebo, ampak zaradi dajanja zgleda in ustvarjanja potrebne smernice bi ta žalitev zahtevala odpust žaljivca iz javne službe, javnost pa bi morali seznaniti z razlogom za tak ukrep.« Posebej je treba opozoriti na ton, ki ga g. Marshall uporabi, ko v imenu judovskega odbora nagovori visokega ameriškega uradnika. Njegov ton ni primerljiv z nobenim nagovorom drugih predstavnikov narodov ali vere. Žal se je izkazalo, da je bila cilj Marshallovega srda in kaznovanja ženska, ki pa je niso odpustili, čeprav se je Charles M. Schwab opravičil judovskemu odboru. Federal Reseve Bank in odbor za posojila sta se tudi pregrešila, ko sta dala tiskati oglas »Liberty Loan Committee išče stenografa (kristjan)«. Protest so naslovili na Benjamina Stronga, guvernerja Federal Reseve Bank in predsednika posojilnega odbora, nakar so oglas umaknili. To pa še ni bilo dovolj. Finančni minister McAdoo je moral izraziti »grajo zaradi nedomoljubnega ravnanja«. Neki uradnik v oddelku za nastanitve je mladi ženski, ki se je prijavila za delo tajnice, dejal, da v svojem oddelku raje ne zaposluje Judov. Na zahtevo g. Marshalla je dobil ukor. Priročnik »Plattsburg Manual«, ki so ga tiskali za potrebe častnikov v vadbenih taborih ZDA, je vseboval trditev, da je »idealen častnik krščanski gentleman«. G. Marshall je nemudoma podal standardno protestno noto zaradi raznih izjav te vrste. Besedilo v priročniku so spremenili v »idealen častnik je spoštljiv gentleman«. 5680 (1919-1920): Newyorška kehillah je bila v svojih prizadevanjih v tem letu tako uspešna, da je judovski naročnik oglasa lahko objavil, da išče judovsko pomoč, medtem ko nejud ni mogel objaviti oglasa, da imajo prednost nejudovski prosilci. To hkrati osvetljuje judovske nesmisle in judovsko moč. Lahko sklepamo, da se nekateri še vedno oklepajo zablode, da v ZDA ni judovskega vprašanja. Dodaten vpogled v dokumente pa tudi najbolj nejevernim ljudem razkrije, da tako vprašanje vendarle obstoja. Če bi nam prostor dopuščal, bi nekaj podrobnosti, navedenih v nadaljevanju, lahko sprožilo toliko dodatnih primerov, da bi z njimi zapolnili vse strani tega časopisa. 5668 (1907-1908): Judi v mnogih mestih nastopajo proti branju Biblije, praznovanju božiča ali prepevanju božičnih hvalnic. V Philadelphiji, Cincinnatiju, St. Paulu in New Yorku judovsko nasprotovanje naleti na močan odpor. 5669 (1908-1909): Judovska skupnost v kraju Tamaqua, Pennsylvania, prepreči resolucijo o vsakodnevnem prebiranju Biblije v šolah. Judi, ki v New Jerseyju nameravajo doseči isto, pričakajo odločitev, da učencem ni treba sodelovati pri verouku. – Judovsko razburjanje v Louisiani je vzpodbudilo Zvezo božjih služabnikov k obrambi pravice po branju Biblije v šolah. – Lokalni svèt judovskih žensk v Baltimoru pošlje peticijo šolskemu odboru, naj prepove božično praznovanje. – Na zahtevo Edwina Wolfa, judovskega člana šolskega odbora v Philadelphiji, prepovedo božično praznovanje. – Judi predstavijo osnutke zakonov, da bi Judi v New Yorku smeli delati in trgovati ob nedeljah. Medverska konferenca božjih služabnikov se uradno odzove in prečastiti dr. David J. Burrell iz Marble Collegiate Church izjavi, da so prizadevanja Judov za spodkopavanje svetosti nedelje etično neupravičena. 5670 (1909-1910): Šolski odbor v Bridgeportu, Pennsylvania, na zahtevo Judov ukine branje molitev v šolah. – V senatu države Kentucky Judi ovržejo Tichenorjev osnutek zakona, po katerem je Biblija primerno čtivo v šolah. 5671 (1910-1911): Judi nasprotujejo branju Biblije in prepevanju hvalnic v detroitskih šolah. – New York State Federation of Labor nasprotuje judovskemu osnutku zakona, da Judov ne bi preganjali zaradi dela ob nedeljah. – Newyorška kehillah počne dve nasprotujoči si stvari: podpira zakon, po katerem bi Judi ob nedeljah lahko neomejeno poslovali, sebe pa ponuja kot sodelavko pri doslednem uveljavljanju nedeljskih pravil. 5672 (1911-1912): Šolski odbor v Hartfordu, Connecticut, na nujno zahtevo dveh Judov glasuje o ukinitvi vseh verskih obredov v šolah. Z izidom 5 : 4 niso sprejeli te pobude. – Judovski učenci v kraju Passaic, New Jersey, vložijo na odbor za izobraževanje prošnjo, da naj se na šoli ukine Biblijo in prepevanje vseh krščanskih pesmi. – Na zahtevo rabina se trije ravnatelji šol v kraju Roxbury, Massachussetts, odločijo prepovedati postavljanje božičnih dreves in vsakršno omenjanje tega praznika na njihovih šolah. – Judovski učenci v kraju Plainfield, New Jersey, dajo pobudo za prepoved Biblije in krščanskih pesmi v šolah. – Svèt organizacije University Settlement na zahtevo newyorške kehillah in Zveze romunskih Judov sprejme sklep: »Pri vsakoletnih praznovanjih praznikov v okviru Kindergarten Association pri organizaciji University Settlement je treba odpraviti vse znake sektaškega značaja vključno z božičnimi drevesi, božičnimi programi in božičnimi pesmimi ter podobnimi stvarmi.« –Kehillah iz Philadelphije zahteva, da so Judi izvzeti iz spoštovanja nedeljskih pravil. – Dr. Lyman Abbott svetuje nekemu ravnatelju, da ni njegova moralna obveznost sprejemati Judov na svojo zasebno šolo. – Judovski delegat na konvenciji za ustavo zvezne države Ohio predlaga, da naj ustava prepoveduje sklicevanje na religije v šolah. – Judovski trgovci v mestu Paterson, New Jersey, vložijo prošnjo za izvzetje Judov iz nedeljskih zakonov. – Odbor za izobraževanje v Yonkersu, New York, zavrne zahtevo Judov po prepovedi prepevanja krščanskih pesmi v šolah. 5673 (1912-1913): Letna konvencija organizacije Independent Order of B'nai B'rith v mestu Nashville, Tennessee, sprejme sklep proti branju Biblije in prepevanju krščanskih pesmi v javnih šolah. – Judi v mestu Jackson, Tennessee, predlagajo pravilnik, ki bi prepovedoval branje Biblije v mestnih šolah. – Judi v mestu Nashville, Tennessee, se v svoji vlogi izobraževalnemu odboru izrečejo proti Bibliji in petju krščanskih pesmi. – Šolski odbor v mestu Richmond, Virginia, znova uvede branje Biblije v šolah. – Zakonodajalec v Pennsylvaniji dobi predlog za uzakonitev branja Biblije v šolah in odpuščanje učiteljev, ki tega ne izvajajo. Rabini temu nasprotujejo. Judovska kehillah iz Philadelphije guvernerju pošlje telegram, s katerim ga poziva, naj nujno prepreči sprejetje takega zakona. Guverner potrdi zakon. – Izobraževalni odbor v Chicagu, kjer Judi vnašajo veliko razburjenja, odobri priporočilo pododbora za odstranitev božiča iz uradnega seznama počitnic v javnih šolah. – V mestu Revere, Massachussetts, se šolski odbor strinja, da se odpravi omenjanje Jezusa iz božičnih obredov v javnih šolah. Na posebnem sestanku so ta sklep vendarle preklicali. – Kalifornijski Judi protestirajo pri senatnem odboru za javno moralo zaradi načrtovanega zakona o nedelji. – V mestu Passaic, New Jersey, 29 slušateljev visoke šole ne sodeluje na volitvah zaradi domnevne »rasne diskriminacije«. – Judi v Atlantic Cityju, New Jersey, med državno konvencijo ameriških vojnih veteranov onemogočijo predlog za ponovno uvedbo križa kot dela oznak, ki jih nosijo kaplani. 5674 (1913-1914): Energije judovskih krogov so bile v tem letu usmerjene v preprečevanje sprememb zakonov o priseljevanju v ZDA, s katerimi bi obvarovali državo pred nezaželenimi tujci. 5675 (1914-1915): Judovski rabin od države Kalifornije zahteva od glavnega inšpektorja za navodila javnosti, naj se izbrišejo nekateri verzi v čitankah. – Newyorška kehillah se ukvarja s spremembami v zakonih o nedeljskem delu. 5676 (1915-1916): Judi v tem letu nasprotujejo raznim gibanjem, ki so proti njihovim zahtevam, da se v šolah ne uporablja Biblije, ter Garyjevemu sistemu. Garyjev sistem je v tem letu v središču judovske pozornosti. 5677 (1916-1917): Judi izvajajo velikanski pritisk proti »členu o pismenosti« v osnutku zakona o priseljevanju. In tako dalje brez konca in kraja. Navedeni primeri so značilni, ne samo občasni. Predstavljajo, kar se dogaja ves čas njihovih zahtev po »pravicah« v ZDA. Pri nas ni nikakršnih težav zaradi judovskega obnašanja ali navad. Jud lahko uporablja svoj koledar, spoštuje svoje dneve in navade, živi v svojih getih, se prehranjuje po svoje, kolje svoje živali na način, ki ga nihče drug ne odobrava – vse to lahko počne, ne da bi ga kdorkoli nadlegoval ali spraševal po njegovih pravicah za tako obnašanje. In zdaj je nejud »preganjana oseba«. Vse se mora delati tako, kot hoče Jud. Če nejud ne ugodi njegovim zahtevam, »krši judovske pravice«. Američani so zelo občutljivi, kadar gre za kršenje pravic drugih ljudi. Judi bi svoje početje lahko nadaljevali v nedogled, če ne bi šli že predaleč. Ljudje zdaj ugotavljajo, da se Judi vmešavajo v pravice Američanov, čemur so pomagali sami s svojo širokosrčnostjo. Judovsko vmešavanje v verovanja drugih ljudi ter judovska odločenost, da se iz javnega življenja izbriše vse znake prevladujočega značaja krščanstva v Združenih državah, sta danes edini aktivni obliki verske nestrpnosti v naši državi. Obstoja še ena faza te zadeve. Judi niso zadovoljni s popolno svobodo, da se ravnajo po svoji veri v miru in tišini v deželi, kjer si jih nihče ne upa ustrahovati, in zdaj razglašajo – njihovo delovanje nam kaže to –, da je vsak znak, vsaka malenkost krščanskega že vdor v njihov mir in tišino, in zato se obregnejo ob to z uporabo političnih sredstev. Kako daleč lahko seže tak duh, kažejo prerokbe Talmuda ter »reforme«, ki jih uvajajo boljševiki v Rusiji in Avstriji. Celo to še vedno ni vse. Nezadovoljni z lastno svobodo, nezadovoljni s sekularizacijo, kar pomeni umik vsega krščanskega iz vseh javnih ustanov, se v njihovem delovanju pojavi tretji korak, dejansko povzdigovanje pomembnosti judovstva kot posebej privilegiranega sistema. Kjerkoli najdemo judovski program, je njegovo izvajanje vsem poznano: najprej organiziranje, drugič uničevanje vsega nejudovskega ali protijudovskega, in tretjič poveličevanje judovstva v vseh njegovih stopnjah. Izključite Oče naš in nekatere Shakespearjeve igre iz javnih šol, judovska sodišča pa naselimo v javne zgradbe – take stvari se nam dogajajo. Sekularizacija je predstopnja judaizacije. Newyorška kehillah je primer celotnega dogajanja, Ameriški judovski odbor pa kaže, s kakšnimi ljudmi imamo opravek. Poglejmo zdaj tretjo fazo programa za »obrambo judovskih pravic«. Leto 5669 (1908-1909) je bilo značilno po prizadevanjih za predstavljanje zamisli o vključevanju judovskega sabata v javno življenje. Judi so zavračali delo na sodiščih, s čimer so odlagali postopke. V New Yorku so začeli bojkotirati trgovce, ki so imeli odprte prodajalne ob sobotah. Ta kampanja je obrodila sadove, kar so na lastni koži občutili turistiv vzhodnih mestih, kjer so ob sobotah zaprte celo veleblagovnice. Leto 5670 (1909-1910) je bilo očitno posvečeno predstavljanju zamisli po uvedbi judovskih ljudskih praznikov v življenje celotnega občestva. Zadnje čase se je to vprašanje v New Yorku nevarno zaostrilo, vendar so ga umaknili tik pred ključnim trenutkom – seveda je umik samo začasen. Pretveza je razkrila istovetnost in število ljudi , ki se še vedno upirajo popolni judaizaciji svojega mesta. – Judovski člani borz so si prizadevali, da bi z zaprtjem teh ustanov priznali jom kipur in v Clevelandu se je to zgodilo. – Svèt judovskih žensk je pozval Komisijo za javne službe v Washingtonu, naj prizna judovske praznike. – Rabini v mestu Newark, New Jersey, so večerne šole pozvali, naj prenehajo delovati ob petkih zvečer, ker se judovski sabat začenja ob sončnem zahodu v petek. Poskus, da bi hebrejščino uradno priznali, je leta 1911 prizadel g. Goffa, sodnika na Vrhovnem sodišču. Zavrnil je vključitev »Agudath Achim Kahal Adath Jeshurun« z utemeljitvijo, da naj bo naslov v angleščini. – Judi v Chicagu so spremenili datum volitev, ker je uraden datum sovpadal z zadnjim dnem pashe. V letih 1912-1913 je prišlo do številnih priznanj sobotnega sabata, vključno z mesti Jersey City, Bayonne, Hoboken, Union Hill itd. V zakonih Ohia so Judi preprečili določitev določene sobote kot datuma za izvedbo primarnih volitev. V obdobju 1913-1914 je Urad za priseljevanje v ZDA ugodil zahtevi Simona Wolfa, dolgoletnega judovskega lobista v Washingtonu, da naj komisarji za priseljevanje dobijo navodila, naj na dneve judovskih praznikov ne izseljujejo Judov iz ZDA. – Stranka žensk iz okrožja Cook County v državi Illinois predlaga resolucijo, da se judovskim učiteljem preneha izplačevati cela plača, če so odsotni ob judovskih praznikih. – Pojavi se tudi vprašanje klanja živali po judovsko (šehita). Ameriški judovski odbor smatra, da je to vprašanje zadosti pomembno, da se mu zelo posveti. Lahko bi navedli še celo vrsto podobnih dejstev. Košer hrana v javnih šolah, ki jih obiskujejo judovski otroci; protesti zaradi uredb o premiku ure zaradi varčevanja z energijo, potrebno za osvetljevanje prostorov, ker naj bi škodovale judovskim trgovcem, ki svoje trgovine zaprejo ob sobotah in jih odprejo, ko se na ta dan znoči. Omenjamo samo nekaj primerov iz velikega števila raznih zadevic, kjer je judovsko življenje v sporu z življenjem skupnosti. Seveda je vsaka od teh različnosti osnova za pojavljanje zapovedovalnih »zahtev«. – Univerzo Harvard so v letih 1917-1918 zelo resno kritizirali, ker ni hotela spremeniti datuma sprejemnih izpitov, ki je sovpadal z judovskim praznikom. A od takrat dalje so univerze na vzhodu ZDA postale bolj upogljive in razumevajoče. Toda če bi v celoti ugodili judovskim zahtevam po njihovi »svobodi«, bi morali povsem spremeniti celoten potek krščanskega koledarja in prelomiti z vsemi uveljavljenimi običaji v državi. Za delovanje kehillah seveda trdijo, da je »izobraževalno«. Najbolj izobraženi člani so ljudje, ki prihajajo iz getov Galacije, kjer povsem razumejo idejo kehillah in kjer vlada judovske skupnosti izvaja neomejeno avtokratsko vladavino. Katerakoli že druga faza izobraževanja najbolj zanima kehillah, pa vsekakor najbolj poudarja posebnost. New York Times najraje poudarja to vrsto »izobraževanja«. Gre za primerno oznako in nekaj prispeva k prizadevanju za zmanjšanje pomena kehillah, kadar se ta znajde pod povečevalom. Kljub temu je v New York Timesu izšel članek o kehillah, v katerem navajajo besede dr. S. Benderlyja, direktorja Urada za izobraževanje, o tem, kakšni so cilji izobraževanja: »Pred nami je bil problem, kako oblikovati telo mladih Judov, ki naj bodo po eni strani pravi Američani, del te republike, in ki se bodo živo zavzemali za razvoj in ohranjanje ameriških idealov; po drugi strani pa naj bodo tudi Judi, ki so zaljubljeni v svoje najboljše ideale, ne da se enostavno zlijejo z drugimi in izginejo v množici. S to težavo se srečujejo tako ortodoksni kot tudi reformistični Judi. Ne gre samo za verski, ampak tudi za problem naše skupnosti nasploh.« Gre za program ločevanja in izražanja posebnosti in njegovi rezultati bodo povzročili večje ralikovanje kot ga je deloma navrgel ta članek. Newyorška kehillah s svojim Uradom za izobraževanje skrbi za »povsem versko šolanje 200.000 judovskih otrok«. Verska vzgoja seveda ni taka, kot jo običajno razumemo, ampak privzgajanje nekih idej o rasni večvrednosti in posebnosti nekega ljudstva. Ta razlika se ostro pokaže v pred kratkim objavljeni izmišljeni zgodbi. Ljubiti krščansko dekle je greh – to je tema v raznih zgodbah, stripih in uvodnikih današnje dobe. Toda James Gibbons Huneker v svojem kratkem spisu, ki ga nadvse povzdigujejo judovski kritiki, pokaže, kako globoka je ideja o razlikovanju, ko Yaankely Ostrowicz pravi: »Ob zvokih glasbe sem vztrepetal in naučili so me, da sem si s prsti zamašil ušesa, kadar je zazvenela neposvečena glasba, glasba nejudov.« To je temeljna zamisel: vse življenje nejudov in njihove ustanove so »neposvečene«. Judovsko dojemanje nejudov predstavlja bolezen judovstva, te večstoletne tradicije judovske posebnosti. Protisemitizem ne obstoja, več aktivnosti pa je naperjeno proti nejudom. V Angliji, Nemčiji, Franciji, Ameriki, Rusiji nihče ne ve za protiarabska občutja. Nobeno drugo ljudstvo do semitskih ljudstev ni čutilo posebnega odpora. Ni razloga, da bi kdorkoli ne imel rad Semitov. Je pa zelo čudno, da semitska ljudstva kot celota ne marajo Judov. Palestina, kjer prebiva le za pest Judov, je poseljena s Semiti, ki do Judov čutijo tak odpor, da sionističnemu napredovanju na tistem območju grozijo resni zapleti. To gotovo ni protisemitizem. Semiti niso proti Semitom, le poredko pa so na strani Judov. Kadar se Arijec in Semit skozi stoletja zavedata, da je Jud pripadnik druge rase, in ko je znano, da ne Arijec ne Semit nista občutljiva glede rasnih vprašanj, kakšen je potem odgovor? Samo tak, da so stvari, ki so povzročile sedanji položaj, prispevali Judi. Protisemitizem ne obstoja, imamo pa protijudovstvo v zelo majhnem obsegu in v zelo mili obliki. Preučevanja judovskih objav, knjig, pamfletov, izjav, ustav in odlokov, kakor tudi preučevanja organiziranih judovskih dejavnosti pri nas in v drugih državah, pa kažejo na velikansko količino akcij, naperjenih proti nejudom. Ničesar se nam ni treba bati, a nekaj je vendarle treba vedeti. Poznavanje stvari je dobra obramba. Newyorška kehillah, ki ima svoj izvršilni odbor v odboru, ki je tudi vladajoča skupina Judov, znanih kot XII. okrožje Ameriškega judovskega odbora, je vsekakor vredna pozornosti ne le kot primer tesno povezane organizacije, ki združuje vse družbene razrede Judov v enotno skupino, a tudi zaradi spoznanja, kaj se razume pod »judovskimi pravicami«. Dobro si je zapomniti, da so vse »zahteve«, ki se pojavljajo v Washingtonu pred uradniki in odbori, ter da so vse visoke osebnosti, ki se pojavijo tam zaradi judovskih zadev – ljudje kot so Louis Marshall, Wise, Goldfogle, Rosalski, Kahn, Schiff in mnogi drugi –, da so vsi in vse povezani zaradi takih ali drugačnih judovskih interesov na čelu z glavnim interesom, ki temelji na kehillah in se izraža skozi XII. okrožje Ameriškega judovskega odbora. »JUDOVSKA PRAVICA«, DA V ŠOLAH UKINEJO NEKATERE ŠTUDIJE Judi imajo veliko organizacij, ki so razpršene po svetu in delujejo v mednarodnih okvirih, pa najsi je to zapisano ali ne. Alliance Israelite Universelle je verjetno organizacija, v kateri določajo politiko Judov in ki ima podružnice v številnih nacionalnih judovskih zvezah. Independent Order of B'nai B'rith, ki si zdaj obeta, da bo kmalu sprejela svojega milijontega člana, je dejansko mednarodna organizacija. Svet je razdelila na 11 okrožij, od katerih jih je sedem v ZDA. V zadnjem poročilu omenjajo 426 lož. Štirje člani njenega izvršilnega odbora, kateri ne bivajo v ZDA, živijo v Berlinu, Bukarešti, Konstantinoplu in na Dunaju. Lože so ustanovili v ZDA, Evropi, Aziji in Afriki. Henry Morgenthau se pojavi v judovskem letopisu za 1919-1920 kot član tega izvršnega odbora. Gospoda Morgenthaua se spominjamo kot ameriškega ministra za Turčijo, nato je postal veleposlanik v Mehiki, nato ga je predsednik Wilson imenoval za posrednika med Turki in Armenci. Gospod Morgenthau je po predsednikovem nalogu tudi raziskoval poročila o pogromih na Poljskem. Pri preučevanju izvršnih odborov judovskih skupnosti je zelo očitno, da iste glave vodijo vse pomembne zadeve. Vedno znova naletimo na nekaj imen. Srečamo jih na senatnih zaslišanjih, na raznih strateških položajih vojne vlade ZDA, ter na vseh stopnjah judovskega vmešavanja v ameriško zunanjo politiko. Na koncu se vse združi v Ameriškem judovskem odboru in izvršnem odboru newyorške kehillah. Sodnik Mack, sodnik Brandeis, ljudje kot so Warburg, Schiff, Morgenthau, Wolf, Kraus, Elkus, Straus, Louis Marshall – njihova imena se kar naprej pojavljajo v napadalnih in obrambnih dejavnostih ter v vseh velikih zadevah. V ZDA je trenutno 6.100 judovskih organizacij, od tega kar 3.637 v New Yorku. Te podatke najdemo v letopisu 1919-1920, čeprav se je nedavno pojavila trditev, da v okviru newyorške kehillah deluje 4.000 organizacij. Veliko povedanega kaže na izjemno organiziranost Judov, kako so medsebojno povezani na vse mogoče načine: snov, ki jih povezuje, je njihova rasna enakost. Javnost je največ slišala o organizaciji Independent Order of B'nai B'rith. Njeno upravno središče začuda ni v New Yorku, ampak v Chicagu. Lakho pa si mislite, da je nastala v New Yorku. Ta zanimivi red, ki ga je treba nujno omeniti, ker brez njega ni popoln noben pregled judovskega delovanja, je nastal leta 1843 v posebni sobi gostilne v ulici Essex št. 1843. Zanimivo je, da je bil na začetku njegova gonilna sila Henry Jones, čeprav so njegovi kolegi obdržali svoja hebrejska imena. Njegovi ustanovni člani so bili večinoma priseljenci iz Nemčije, zato so ga najprej imenovali Bundesbruder, po hebrejsko B'nai B'rith (Bratje zaveze). Izvršilni odbor je bil znan kot Starešine. Red se je najprej razširil na Cinicinnati, kamor so se selili tudi nemški priseljenci. Zabeleženo je, da je bila druga loža tega mesta prva, v kateri so uporabljali angleški jezik v razpravah o zadevah, ki so se tikale lože. Prva tuja podružnica tega reda se je pojavila v Berlinu, kjer so leta 1885 ustanovili Veliko ložo št. 8, kateri so kmalu sledile velike lože v Romuniji in Avstriji. Zapisi reda kažejo, da je bilo v ospredju domoljubje, za katerega naj bi se B'nai B'rith posebej zavzemal. Vodstvo v Chicagu naj bi se posebej v zadnjih nekaj letih posvečalo domoljubju v vseh okrožjih po svetu. Bilo bi precej nenavadno, če bi okrožje št. 6, kamor spada tudi Illinois, spodbujalo k pripadnosti okrožje št. 8, vedoč da je bila v okrožju št. 8 Nemčija. Red se ni izogibal političnemu delovanju. Zgodovina diplomacije v ZDA je v zadnjih 70 letih polna tovrstne dejavnosti B'nai B'rith. Ko Oscar Straus leta 1889 piše iz veleposlaništva ZDA v Konstantinoplu, zunanjemu ministru Blainu poroča, da je bila jeruzalemska podružnica B'nai B'rith zelo zadovoljna z načinom, kako je ravnala ameriška vlada v določeni zadevi na prošnjo lože. Ko je g. Morgenthau raziskoval neverodostojne govorice o pogromih na Poljskem, se je obrnil na ložo B'nai B'rith. Leta 1870 je predsednik Grant napotil Benjamina F. Peixotta »kot konzula ZDA v Bukarešto zaradi nujnega in takojšnjega izboljšanja razmer, nastalih zaradi šokantnega preganjanja Judov v Romuniji«. Omenjeno »preganjanje« Judov v Romuniji je bil protest romunskih kmetov zaradi dveh nevarnosti, ki sta jim grozili: Judi so nadzorovali trgovanje s pijačami in obveznicami. To posebno odposlanstvo je bilo posledica »vztrajnega nagovarjanja, ki ga je v imenu reda B'nai B'rith v glavnem opravljal brat Simon Wolf«. Simon Wolf je bil uraden judovski lobist v Washingtonu celih petdeset let. Če bi hotel, bi lahko napisal hudo zanimivo zgodbo o dejavnosti B'nai B'rith v zvezi z napotitvami ameriških diplomatov. Prav on je zunanjemu ministru Williamu Jenningsu Bryanu predlagal, naj bo odposlanec v Španiji Jud, ki ji bo razložil, da ZDA niso odobravale izgona Judov iz Španije v 15. stoletju. Judi svetujejo tudi predsedniku Hardingu, da naj bo ambasador v Nemčiji Jud, ki bo grajal nemško občutljivost glede judovskega nadzora financ, industrije in politike. Dojemanje ameriške diplomatske službe kot primernega posrednika za prenašanje judovskih svetovnih zadev traja že dalj časa in je odgovorno za nekatera nenavadna imenovanja, ki so se jim ljudje zelo čudili. Vredno je omeniti, da medtem ko se ameriški Judi kolikor je to le mogoče gnetejo na diplomatskih položajih v Evropi, britanski Judi počnejo isto z razširjanjem judovstva v vladah Perzije, Indije in Palestine, tako da je ves Srednji vzhod zdaj pod judovskim nadzorom, muslimanskemu svetu pa dajejo vedeti, da se Judi zgolj vračajo z osvajanja belih ras. Za ljudi, ki so zaznali judovsko namero po zbliževanju privržencev Mohameda in Mojzesa, je položaj sila zanimiv. B'nai B'rith večinoma tvorijo v verskem pogledu bolj liberalno usmerjeni Judi, nedvomno pa je v njem tudi veliko v rasnem pogledu liberalnih ljudi. Zdavnaj so že minili časi, ko je nastopal kot zagovornik judovskih idealov; danes je središče judovskih aktivnosti. V nobenem pogledu ne prekaša Ameriškega judovskega odbora, je pa vseobjemajoča roka s prsti, ki segajo vsepovsod in izpolnjujejo voljo odbora. Kadar je treba narediti karkoli, je B'nai B'rith organizacija, ki se prvi loti zadeve. Lahko ga opišemo kot prostozidarstvo izključno za potrebe Judov. To privede do druge značilnosti, ki so jo ljudje opazili in o njej razpravljali: Jud zase zahteva vstop v druge rede, medtem ko v njegov lastni red dovoli vstop samo Judom. Takšni enostranski politiki smo priča povsod. Kar zadeva aktivnosti B'nai B'rith, je med raznimi dejavnostmi, ki so neposredno povezane z ljudstvom, najpomembnejše delo, ki ga opravlja Liga proti klevetanju. Ta notranji odbor v vsaki loži opravlja špijonsko delo, ki je potrebno, da so velike lože vse čas na tekočem z dogajanjem v zvezi z Judi v ZDA. Liga proti klevetanju je vedno v ofenzivi in deluje po precej dobro določenih usmeritvah. Ponavadi je vodja Lige proti klevetanju v vsakem mestu oseba, ki je sposobna pritiskati na javni tisk. Včasih je direktor kake reklamne agencije, ki praviloma skrbi za oglaševanje judovskih veleblagovnic, tako da s tega vidika lahko nadzoruje časopise. Včasih je tudi on sam velik oglaševalec, ki sodeluje z drugimi oglaševalci pri vsem, česar se loti. Liga proti klevetanju je instrument, ki usklajuje morebitne taktike bojkotiranja. Ta liga ne le da protestira od zunaj, ampak od znotraj usmerja maščevanje. Gre za izjemno bojevito organizacijo, ki se v svojem delovanju ne zanaša vedno na »prevlado razuma«. O dejavnostih Lige proti klevetanju v raznih ameriških mestih bi se dalo povedati veliko nenavadnih zgodb, a ker pričujoči članki hočejo podati zgolj zelo omejen pregled široko zastavljenih judovskih dejavnosti, bodo morale take pripovedi še malo počakati. Morda je bil največji uspeh Lige omejena uporaba besedice »Jud« v javnih občilih v vseh pomenih razen v najbolj pohvalnih zvezah. Ljudje v ZDA dolgo časa niso vedeli, katero besedo naj uporabljajo, Jud, Hebrejec, Izraelit ali kaj drugega, saj so strah, da bi jih užalili, tako zagnano kultivirali med vsemi družbenimi sloji. Rezultat je bil, da so bile druge narodnosti obremenjene z vso neželeno publiciteto, ki so se je Judi znebili s prizadevanji Lige proti klevetanju. Pred kratkim so sodili Judu zaradi uboja njegove soproge. Časniki so pisali o »predrznem malem Angležu«. Rusi, pa tudi Poljaki v ZDA so se zgražali zaradi obsega, v kakršnem so v časopisih in policijskih poročilih navajali njihove narodne pripadnosti, samo da bi prikrili Jude kot storilce. Ruski prebivalci te države so bili večkrat prisiljeni ugovarjati pri izdajateljih časnikov zaradi njihovega neprimernega ravnanja v tem oziru. Liga proti klevetanju za takšno stanje zasluži vse priznanje. Kadarkoli se je v časniku pojavila besedica »Jud« kot samostalnik za označevanje porekla po navedbi imena kateregakoli Juda, ki bi lahko prišel na slab glas, je Liga proti klevetanju v trenutku sprožila ugovore. Svoj ugovor vedno utemeljujejo enako: »Če bi bil baptist ali protestant, tega ne bi omenjali. Zakaj morate torej povedati, da je Jud? – 'Jud' je zgolj veroizpoved.« Uredniki v mestu se zahvalijo in tako se je uveljavilo pravilo. Načeloma je res tako, čeprav so zahteve osnovane na napačnih razlogih. V praksi se je pokazalo, da se drugim narodom s tem godi velika krivica, ša najbolj pa je okrnjena svoboda govora v ZDA. Jud ostaja prikrit, kjer tako želi, ne moremo pa reči, da je to prednost znal najbolje izkoristiti. Takšna ustaljena politika Lige proti klevetanju ogroža upanje, da bo B'nai B'rith prišel v ospredje kot eden najbolj koristnih dejavnikov pri reševanju judovskega vprašanja. V okviru B'nai B'rith delujejo možje, ki so zadosti dobro seznanjeni s splošnim stališčem, da bi lahko videli, kje so potrebni popravki in popuščanje ne zgolj zaradi vljudne strpnosti, ampak zaradi sprave. Ni države, ki bi bila bolj kot ZDA naklonjena ureditvi svetovnega judovskega problema, vendar se tega ne da doseči ne s staro usmeritvijo judaizacije Združenih držav ne z opuščanjem krščanstva. Liga proti klevetanju koristi judaiziranju, ne pa sporazumevanju. Judi, ki delujejo skozi B'nai B'rith, ničesar ne počnejo tako dobro kot organizirajo množične shode in napadajo predstavo »Beneški trgovec«. Množične shode lahko opišemo kot judovsko izvrstno ameriško zabavo. Newyorška kehillah, to pomeni Ameriški judovski odbor, lahko kadarkoli že za naslednji dan skliče množične shode po vseh mestih v ZDA, Seveda so to mehanske priprave; ne gre toliko za izraze judovskega duha, kot za poskuse delovanja na nejudovsko prebivalstvo. V njih je veliko gledališke preračunljivosti. Ta članek bi zlahka napolnili z datumi in kraji množičnih shodov znotraj katerega koli tedna o kateremkoli vprašanju, za katero so se Judi odločili, da izsilijo javno mnenje ali, kot ponavadi, uradno mnenje. Političnemu funkcionarju, ki potrebuje glasove volivcev, lahko prikažejo množične shode kot nekaj pristnega. Na množičnih shodih so prisilili Kongres, da je razdrl gospodarsko pogodbo z Rusijo. Z množičnimi shodi so dosegli, da je bil ukinjen preizkus pismenosti. Z množičnimi shodi so preprečili vsak poskus za omejevanje priseljevanja. V stotih pomembnih mestih lahko jutri zvečer organizirajo množične shode, če bi predsednik Harding hotel odstraniti judovskega uradnika, ali če bi urad za štetje prebivalstva hotel popisati Jude po njihovem dejanskem rasnem poreklu. Gre za zelo popoln sistem, čeprav malce zastarel. Njegov glavni cilj je, da judovske množice verjamejo, da imajo tudi one kaj reči, ko gre za judovske zadeve. Judovsko vodstvo Judov nikoli ni takšno, kakršno si ga zamišljajo Judi, in njegova slabost ni bila nikoli tako očitna kot je danes. V ZDA nikoli ni bilo preganjanja Judov in ga tudi nikoli ne bo, toda vse, kar so morali Judi prenesti zaradi nesporazumov, se je zgodilo zaradi njihovega vostva, ki jih je zavedlo na pot prenapetih ambicij namesto dejanskih človeških dosežkov. V tem trenutku se čuti nekakšen strah, toda ne med judovskimi množicami, ampak med njihovimi voditelji. Judovski ljudje bodo svoje zadeve vzeli v lastne roke, nakar se bodo njihove zadeve izboljšale. Vse preveč je raznih »odborov«, »prerokov«, »modrecev«, ki mislijo, da dve minuti s predsednikom že pomenita veličino, in da je živahno prekomorsko poslovanje dovolj, da postaneš državnik. Judi so si nakopali težave zaradi osebnih ambicij in bedne nesposobnosti nekaterih svojih najbolj razvpitih mož. Redu B'nai B'rith lahko štejemo v dobro, da je bilo njegovo vodstvo vedno napredno. Šele ko se je oprl na »voditelje« newyorške kehillah kot lokalnega posrednika, je ustvaril vplive, ki stremijo k delitvi namesto k boljšemu medsebojnemu razumevanju. Danes ni mogoče ugotoviti, kdo je navdihnil red B'nai B'rith, da je svojo veliko moč usmeril proti eni od Shakespearovih gledaliških iger, vendar se je to zelo slabo odrazilo na vse judovske vplive. Uspelo jim je – ah, da; ampak resni ljudje bi zlahka shajali brez takega uspeha. Bežno si poglejmo tedanje dogajanje: 1907: Judi prisilijo javne šole v mestih Galveston - Teksas, Cleveland - Ohio, El Paso - Teksas, Youngstown - Ohio, da iz pouka izločijo delo »Beneški trgovec«. 1908: Judi na visoki šoli v El Pasu - Teksas, izločijo iz pouka angleškega jezika delo »Beneški trgovec«. 1910: »Trgovec« se je očitno spet pojavil v clevelandskih šolah, saj je glavni inšpektor za javne šole izdal ukaz, da se dela ne sme znova uporabljati pri pouku. 1911: Rabin Harry W. Ettleson in Solomon Elsner od šolskega odbora v Hartfordu, Connecticut, zahtevata, naj s seznama beril izbrišejo delo »Beneški trgovec«. Odbor se ukloni njuni zahtevi. 1912: Judovski prebivalci Minneapolisa, Minnesota, ustanovijo gibanje, ki se zavzema za izločitev dela »Beneški trgovec« iz programa javnih šol. – Glavni šolski inšpektor v Bostonu, Massachusetts, zavrne zahtevo rabina Phineasa Israelija, naj se delo »Beneški trgovec« umakne s seznama beril. 1916: Odbor za izobraževanje v mestu New Haven, Connecticut, na zahtevo Judov glasuje o prepovedi prebiranja dela »Beneški trgovec« ter razširi prepoved na delo »Lambove pripovedke po Shakespearu« (izvirno »Lamb's Tales from Shakespeare«). In tako naprej po raznih mestih. Premik se je zgodil ob napadu Judov na Sargentovo sliko z naslovom »Sinagoga« v umetniški zbirki javne knjižnice v Bostonu. Po vsej državi so pisali ovadbe, a slika je še vedno tam. Vse to je del zgrešenega programa za prepoved svobode govora kar zadeva Jude. To je povsem sprto z ameriškimi načeli. Zaprite ga! Bojkotirajte ga! Raztrgajte njegovo sliko! Izločite njegove besede iz pisem in javnih knjižnic! – Kakšna potrata energije in kakšno precenjevanje samega sebe! In tako obnašanje je postalo precej splošen pojav. Ob zadnjem božiču so se ljudje namučili, preden so našli voščilnice, ki bi kakorkoli nakazovale, da gre za proslavljanje rojstnega dneva neke osebe. Ob velikonočnih praznikih bodo imeli podobne težave z iskanjem voščilnic, ki bodo nakazovale, da gre za proslavljanje nekega dogodka. Našli bodo zajčke, obarvana jajca, pomladno cvetje, le stežka pa bodo našli omembo vstajenja. Vse to se začne pri oblikovalcih voščilnic. In celo pri tem poslu se srečujemo z enako politiko, ki razglaša za protisemitsko vse, kar je krščansko. Če rabin Coffey pravi, da je Nova zaveza najbolj protisemitsko naravnana knjiga, kar jih je bilo kdajkoli napisanih, kakšna obsodba bo potem doletela velikonočno voščilnico, ki je samo to in nič drugega? Odbor proti klevetanju je novembra 1918 sporočil, da so v javnih šolah v 150 ameriških mestih delo »Beneški trgovec« izločili iz šolskih programov. V časnikih se je pojavila vest, da bo David Warfield, veliki judovski igralec, upodobil Shylocka, o tem je prepričan, natanko tako, kot si ge je zamislil Shakespeare. Liga proti klevetanju bo verjetno ugotovila, da so zagnali veliko hrupa za nič, saj so najuglednejši kritiki Shakespeara razodeli, da »Beneški trgovec« sploh ni posvečen Judu, ampak oderuštvu kot izprijeni praksi, ki se je polastila tako Juda kot nejuda, ter povzročila razkol. V načinu, s kakršnim se je Liga proti klevetanju lotila prepovedi »Trgovca«, seveda zaznamo neko fineso. Pri tej zahtevi ni šlo za nesposobnost pri ocenjevanju izvrstnega Shakespearovega dela, nikakor ne! Prav tako ni šlo za izraz judovske tenkočutnosti, sploh ne. Ne, oni so nejudovskim otrokom želeli samo dobro, ko jih je Liga proti klevetanju hotela obvarovati pred branjem tega dela v šolah. Tukaj je nekaj odlomkov (nagnjena pisava so naši dodatki) iz pisem, ki jih je Liga proti klevetanju iz Chicaga poslala glavnemu nadzorniku javnih šol v pomembnem mestu: »Pravkar so nas obvestili, da imajo srednje šole še vedno na seznamu obveznih beril delo »Beneški trgovec«. Svoje zahteve ne utemeljujemo s tem, da bi bilo judovskim študentom morda nerodno pred sošolci ali ker smo preobčutljivi. Naša zahteva je posledica zrele presoje in raziskovanja. Ugovarjamo zaradi vpliva, ki ga ima to delo na nejudovske otroke, ki bodo v svojih glavah povezovali Juda, kakršnega je orisal Shekespeare, z Judom današnjih dni. Otroci ne znajo analizirati. Njim se zdi kot da nazorno prikazana oseba iz preteklih časov živi v sedanjosti. Jud iz Shakespearovega dela v otroških možganih zaživi kot Jud iz New Yorka, Chicaga ali Newarka. Vaši učitelji bodo morda o Shylocku povedali veliko dobrega, toda naše izkušnje kažejo, da njegove dobre lastnosti le redkokdaj izrazito močno poudarijo. Njegove značajske poteze, ki jih pri preučevanju te igre najbolj živo prikažejo, so pohlep, sovraštvo, maščevanje in krutost. Dejstvo, da je Odbor za vpis na kolidž prepoznal upravičenost našega stališča ter delo črtal s seznama obveznega branja za vstop na naše univerze in kolidže, jasno kaže, da gre za zelo resen problem. Prepričani smo, da ko boste spoznali veliko škodo, povzročeno stotinam in tisočem judovskih prebivalcev te države, ki spoštujejo njene zakone, boste ugodili naši zahtevi, da se delo »Beneški trgovec« črta s seznama obveznih beril v vaših šolah.« In tako se je zgodilo. Kljub dejstvu, da so knjgo brali v srednjih šolah, v pritožbi pa so bili omenjeni otroci, na katere naj bi škodljivo delovala, so jo črtali s seznama. Preučevanje časovnega poteka tega dogajnja je pokazalo, da je bilo vse dogovorjeno, še preden so spisali pismo. Ali se takšno razsipanje judovskega vpliva judovskim voditeljem zdi modra politika? Ali je sploh kakšno upanje, da se bodo znebili »Beneškega trgovca«? Ali ne vedo, da učitelji književnosti opažajo, da četudi nejudovskim otrokom prepovedo branje gledališke igre, jo bodo judovski otroci vseeno brali, saj v njej najbolj uživajo prav oni, ker jo bolje razumejo. Ali judovski voditelji ne vedo, da nejudi »Trgovca« ne prebirajo zaradi Shylocka, razen morda njegove plemenite obrambe Juda kot človeka? Ali kdorkoli od Shylocka navaja kaj drugega kot to, kar mnogi judovski pisci z veseljem navajajo? »Jaz sem Jud. Ali Jud nima oči? Ali Jud nima rok, organov, telesa, čutil, ali ne pozna čustev, strasti?« Za doseganje svojega cilja bo morala Liga proti klevetanju izrezati nekaj besed iz vsakdanjega angleškega jezika. Modri in duhoviti stavki v tej Shakespearovi gledališki igri so postali nepogrešjiv del vsakdanjega jezika. »Zame je svet kot oder, na katerem mora vsak igrati svojo vlogo; in moja je žalostna.« »Jaz sem gospod Oracle, in ko odprem usta, naj ne laja noben pes!« »Če bi bilo narediti nekaj tako lahko kot je vedeti, kaj bi bilo dobro narediti, bi bile kapele cerkve, kolibe revnih ljudi pa palače vladarjev.« »Vrag lahko navaja Biblijo za dosego svojega cilja.« »Veliko jabolko z gnilo sredico; kako privlačna zna biti na zunaj laž!« »Resnica bo prišla na dan; umora se ne da dolgo prikrivati.« »Ni vse zlato, kar se sveti.« »Usmiljenje ni nenaravno. Pride kot nežen dež z nebes na tla. Je dvojen blagoslov: za tistega, ki ga daje, in onega, ki ga prejme. Značilno je za samega boga; in zemeljska moč se zdi božanska, ko usmiljenje podpre pravičnost..« Liga proti klevetanju nima dovolj moči, da bi uničila to. Morda bo Shylock padel v pozabo, te živeče besede pa nikoli. Vendar pa je res, da so v 150 ameriških mestih po trditvah Lige šolarjem preprečili branje in poslušanje teh vrstic v šoli. Toda ali je to smiselno? Je mar del »judovskih pravic«, da priznano veliko gledališko igro, o kateri govorijo pri vseh urah angleščine na vseh univerzah, prepovedo otrokom v javnih šolah? Od prepovedi Biblije do prepovedi Shakespeara je vso tovrstno judovsko početje velikanska napaka, zaradi katere se bo v prihodnosti javno mnenje o Judih poslabšalo. Dopisniku časnika Newark Evening News je bilo 13. januarja 1920 vse zelo jasno povedano: »Uredniku Newark Evening News: Gospod, predstavniki Judov, Škotov in obarvanih ras so protestirali proti prebiranju Shakespeara v javnih šolah zaradi prikazovanja značaja Shylocka v delu 'Beneški trgovec'. Kot razumem, se je nekaj Škotov pritožilo Odboru za izobraževanje v Newarku zaradi značajskih lastnosti Macbetha. Sodeč po pismu v washingtonskem časniku se nekateri obarvani ljudje zgražajo nad Othellom zaradi njegovega zaničljivega ravnanja z Desdemono. Kot potomec Valižanov protestiram v imenu tega starodavnega ljudstva zaradi Shakespearovega norčevanja iz oseb kot je Henrik V., Valižan, ali kapetan Fluellen, katerega prikazuje kot popolnega nevedneža v vojaških veščinah. Ne dvomim, da se drugi ljudje ne strinjajo s Shakespearjevim prikazovanjem slabosti nekaterih njegovih likov, zato mislim, da bi Biblijo in Shakespeara lahko črtali iz programov javnih šol, ker sta oba groba do nekaterih povsem določenih ljudi. Odboru za izobraževanje je treba čestitati za ukrepanje v tej zadevi, zaradi katere se nam obeta, da bo izobraževalni sistem v Newarku končno le postal razred zase.« BRITANSKI PREDSEDNIK DISRAELI OPIŠE JUDE Judi so se pritoževali, da jih prikazujejo napačno. To so njihove običajne pritožbe. Vedno jih »prikazujejo napačno« ter »preganjajo«, razen kadar jih hvalijo zaradi nečesa, kar ni značilno zanje. Če bi nejudi popolnoma razumeli Jude, če bi se krščanske Cerkve znebile svojih zablod, da so Judi ljudstvo iz Stare zaveze ter res spoznale, kakšna je talmudska vera, je verjetno, da bi bilo to »napačno predstavljanje« še bolj izrazito. Zlom Rusije je bil pripravljen z dolgim in namernim programom napačnega prikazovanja ruskega ljudstva z uporabo judovskega svetovnega tiska in judovske diplomatske službe. Ime Poljske je z judovskim podžiganjem oblatil tisk v ZDA. Večina podpisnikov zadnjih judovskih pritožb zaradi člankov v THE DEARBORN INDEPENDENT sodi med glavne sramotitelje Poljske, ki se je pregrešila samo zato, ker se je hotela znebiti Judov. Vso to res napačno predstavljanje stvari je privilegij Judov. Toda kjerkoli so ljudje dvignili roko, da bi Judom preprečili prevlado ter si naskrivaj zagotovili nadzor nad najpomembnejšimi vzvodi življenja, so Judi zagnali vik in krik zaradi »napačnega prikazovanja stvari«. Zadeve nikoli ne obravnavajo naravnost, tudi zdaj ne. Z vprašanjem se ne morejo soočiti brez priznanja. Lažna zanikanja, pozivanje k simpatiji ter nečedni poskusi povezovanja drugih z njihovim polomom – to so njihovi načini obrambe. Prostozidarji se lahko čudijo, kako so se znašli v tej zadevi, ko vidijo ime svojega starodavnega reda v nedavni judovski obrambi. Stvar zlahka razumejo ljudje, ki so seznanjeni z judovsko strategijo v zadnjih dveh stoletjih sodobne zgodovine prostozidarstva. Ljudje so se dvakrat v zgodovini ZDA predramili zaradi nenavadnih vplivov na njihove zadeve, in dejanska sila v ozadju teh vplivov je obakrat uspela preusmeriti sume na prostozidarje. To se je zgodilo v obdobju predsednika Washingtona ter znova v času predsednika Adamsa. Napisane so bile knjige, duhovniki so pridigali, časniki so začeli raziskovati, toda noben opazovalec ni prepoznal judovskega vpliva. George Washington je vedel, da pomanjkanje pripadnosti, ki se je kazala v teh vplivih, ni bila prostozidarska, ampak je prepoznal znake prikrite sile, ki je poskušala svoje delovanje skriti pod krinko prostozidarstva. Predsedniku Adamsu zadeva ni bila tako jasna. Prostozidarji niso bili omadeževani, ker niso bili krivi za rušilne cilje. Moteč element z ateističnimi in revolucionarnimi cilji je bilo psevdo prostozidarstvo francoskega porekla. Imeli so močno podporo Judov, toda javnost je videla zgolj podobnost s prostozidarji, ne pa tudi judovske roke. Prostozidarski vpliv so znova napačno predstavljali leta 1826, od takrat do danes, ko so voditelji ameriških Judov povezali ime prostozidarjev s svojim imenom, pa je bilo ime tega reda neomadeževano. Voditelji ameriških Judov bodo spoznali, da jim tokrat ne bo dovoljeno skrivanje za imenom prostozidarjev, enako kot jim ne bo dovoljeno uporabljati imena prostozidarji kot ščit za otopitev puščic ali kot zaveznika v vpregi z njihovimi rušilnimi cilji. Taka igra jim je v Združenih državah uspela dvakrat in jim ne bo nikoli več. Prostozidarstvo ni in nikoli ni bilo vpleteno v namere judovskih voditeljev. Prostozidarji povsod po svetu se zavedajo tega dejstva. Zanimivo je dejstvo, da so Judi nameravali delovati pod krinko prostozidarjev in nato pustili, da je ta red prevzel breme posledičnega napada, enako kot so nekoč poskušali doseči svoje cilje z jezuiti, ko so uporabljali isto zvijačo z njihovim imenom in redom. Če bi jezuiti in prostozidarji primerjali svoje zapiske, bi zlahka ugotovili resnico. Judi so nameravali izkoristiti oba reda in so bili razočarani, a njihovo ravnanje je imenoma obeh redov v določenem obdobju vendarle škodovalo. Gre za eno od neskladij med Protokoli in dejstvi: Protokoli so tako proti prostozidarjem kot tudi jezuitom, vendar so Judi pripravljeni uporabiti oboje za dosego svojih ciljev. Oba reda lahko sama povsem dobro shajata, ko prepoznata ključne točke judovskega načrta. Javnost se v zvezi s temi zadevami ne zaveda mnogih podatkov in v prihodnosti bodo raziskave morda odkrile zgodovinska prizadevanja Judov, da bi uničili prostozidarje. Takšna raziskava bo koristna, ker bo pokazala, kako so Judi delovali, ko se ljudje še niso zavedali, da gre za judovske vplive. Ljudje so napadali stvar, ki so jo videli, a tisto, kar so videli, ni bil izvor elementa, ki so mu nasprotovali. Napredek je bil dosežen vsaj v tem smislu, da so ljudje v današnjih časih bolj kot kdajkoli prej seznanjeni z judovskim svetovnim načrtom. Glavni namen tega članka pa je bralstvu pokazati, da Judov niso prikazovali napačno, za kar bomo uporabili primer znanega Juda, ki ga ostali Judi z veseljem častijo. Benjamin Disraeli, ki je bil grof Beaconsfielda in premier Velike Britanije, je bil Jud, ki so ga slavili v kraljestvu. Napisal je veliko knjig in v številnih je obravnaval svoje ljudstvo, ki ga je hotel prikazati v pravi luči. Britanska vlada takrat ni bila tako judovska kot je nato postala, in Israeli je bil v njej zagotovo ena od največjih osebnosti. V njegovi knjigi »Coningsby« se pojavi judovski lik po imenu Sidonij. Disraeli hoče z opisom njegovega značaja in z njegovimi izjavami prikazati Juda, kakršnega si želi, da bi ga videl svet. Sidonij mlademu Coningsbyju najprej pove o svojem rasnem poreklu z besedami: »Jaz sem tiste vere, ki so jo izpovedovali apostoli, preden so začeli slediti svojemu gospodu.«. Vera je omenjena samo na tem mestu v celi knjigi. Toda v kratkem uvodu k peti izdaji knjige iz leta 1849 je v zvezi z Judi pojem rase omenjen na štirih mestih. V prvem pogovoru med tema človekoma se Sidonij izkaže kot velik ljubitelj moči in z odobravanjem govori o močnih zgodovinskih osebnostih, ter svoje razmišljanje konča z besedami: »Aquaviva je bil jezuitski general, vladal je vsem vladam v Evropi in koloniziral Ameriko, preden je dopolnil 37 let. Kakšna kariera! Skrivna prevlada v Evropi,« je vzkliknil tujec (Sidonia), se dvignil iz stola in začel hoditi gor in dol po sobi. (Iz Longmanove izdaje 1919, str. 120.) Ko začne razpravljati o značaju Juda Sidonija, Jud Disraeli začne omenjati Jude kot »Mojzesove Arabce«. Če bi sodoben pisec Jude označil za »Arabce Mojzesovega rodu«, bi to razglasili za nov poskus »preganjanja«, ampak Disraeli je velikokrat izrazil tako mnenje. Njegov očiten namen je bil Judu dati njegovo izvirno in pravo mesto med ljudstvi. Znova jih imenuje »judovski Arabci«. Oba izraza lahko najdemo na strani 209. Disraeli pove tudi svoje glede občutkov vsakega Juda, da je preklet vsak, ki nasprotuje Judu. Občutek, da so Judi na nek način izbrano ljudstvo in da jim je nevarno kakorkoli nasprotovati, je močno zakoreninjen tudi med kristjani. »Strah pred Judi je zelo resničen element v življenju. Enako resničen je tako med Judi kot nejudi. Jud se zaveda tega strahu pred njegovim ljudstvom in skozi vse pore religije širi strah pred prekletstvom. – »Preklel bom njih, ki te preklinjajo.« Seveda je treba dokazati, da gre pri nasprotovanju vsem rušilnim nameram judovskega delovanja na ključnih področjih življenja za »kaznovanje« Judov. Če bi Judi dejansko bili ljudstvo Stare zavaze, če bi se resnično zavedali svojega »poslanstva« za blagor vseh ljudstev, bi vse stvari, kjer grešijo, samodejno izginile. Kadar Juda »napadajo«, se mu to ne dogaja zato, ker je Jud, ampak zato, ker je vir in oblikovalec nekaterih usmeritev in vplivov, ki brez preverjanja lahko pomenijo uničenje moralne družbe. Preganjanje Juda, kakršno omenja Disraeli, je obdobje španske inkvizicije na osnovi verskega prepričanja. Ob spremljanju Sidonijeve družine skozi težavno obdobje evropske zgodovine naš judovski avtor omeni: »Med vojno zmešnjavo na polotoku… je mlajši član te družine zelo obogatel s pogodbami z vojsko in dobavami različnim armadam.« (str. 212) Seveda. Neizpodbitna resnica je, da so bile »vojne judovska žetev« v kateremkoli obdobju krščanstva, ne glede na to, ali so bili Judi »preganjani« ali ne. Bili so prvi dobavitelji vojnega materiala. Če je mladi Sidonij z oskrbovanjem »različnih vojska« šel tako daleč, da je opremo dobavljal sovražnim armadam, bi s tem prav izvrstno uporabljal judovsko metodo, kot jo beleži zgodovina. »In po sklenitvi miru, ko je zaslutil veliko finančno prihodnost Evrope in je bil prepričan o uspešnosti svojega genija in izvirnosti na področju financ ter se je zanašal na poznavanje naravnih virov, se je ta Sidonij… odločil, da se preseli v Anglijo, v kateri si je v več letih poslovanja ustvaril pomembne zveze. Po mirovnem sporazumu v Parizu je s svojim velikim kapitalom prispel sem. Ves svoj kapital je vložil v posojilo za Waterloo. S to potezo je postal eden največjih kapitalistov v Evropi. Sidonij se je v Angliji uveljavil hkrati z judovstvom. Sidonij je v Španiji zaslutil, da bo po 25 letih izčrpavajoče vojne Evropa nujno potrebovala denar, da bo lahko zaživerla v miru. Zaradi bistroumnosti je požel zasluženo nagrado. Evropa je res potrebovala denar in Sidonij ji ga je bil pripravljen posoditi. Nekaj ga je hotela Francija, še več Avstrija, malo Prusija, Rusija nekaj milijonov. Sidonij ga je lahko dobavil vsem, izognil se je samo Španiji…« (str. 213) Na tem mestu britanski premier iz bogastva svojih tradicij kot Jud in z vidika visokega položaja prvega ministra opiše metodo Juda v miru in vojni natančno tako, kot so jo drugi poskušali opisati. V ospredje postavi enak niz dejstev, kakršnega so postavljali tudi drugi, le da on to očitno stori zaradi poveličevanja Juda, medtem ko drugi to delajo, da bi ljudje spoznali, kaj se dogaja v ozadju vojne in miru. Sidonij je bil pripravljen državam posoditi denar, toda kako je prišel do njega, da ga je lahko posojal? Dobil ga je od raznih ljudstev, ki so se vojskovala! Šlo je za isti denar; financerji vojne in financerji miru so isti ljudje, in to mednarodni Judi, kot Disraelijeva knjiga o poveličevanju Judov dovolj jasno priča. V svoji knjigi na isti strani, kot smo jo omenili, dejansko priča o tem takole: »Ni si težko predstavljati, da je Sidonij po približno desetih letih delovanja postal ena od najvplivnejših evropskih osebnosti. Bratu ali bližnjemu sorodniku, ki mu je lahko zaupal, je predal poslovanje z večino svojega kapitala. Bil je gospodar svetovnega denarnega trga ter seveda gospodar skoraj vsega drugega.« Boljšega slavljenja mednarodnega Juda si skoraj ne moremo zamišljati. Toda kadar nejudovski pisec namigne, da za družbo morda ni dobro, da je judovska združba »gospodar svetovnih denarnih trgov« in posledično »gospodar vsega drugega«, se takoj zasliši vpitje o »preganjanju Judov«. Zelo zanimivo, da v tej knjigi angleškega premierja naletimo na njegovo ugotovitev, da so se Judi vtihotapili med jezuite: »Mladi Sidonij je imel srečo, da mu je oče priskrbel učitelja, ki je mladcu posvetil ves svoj intelekt ter mu posredoval obširno in raznovrstno znanje iz prebranih knjižnih del. Jezuit pred revolucijo, po njej vodja liberalcev, danes pa član španskega parlamenta, a Rebello je bil vedno Jud. V svojem učencu je videl prezgodaj dozorelega intelektualca, kar je značilnost arabske organizacije.« (str. 214) V karieri mladega Sidonija je sledilo intelektualno obvladovanje sveta. Potoval je širom sveta, spoznaval njegove skrivnosti in se vrnil tako rekoč s svetom v malem prstu – človek brez kakršnih koli utvar. »V Evropi ni bilo pustolovca, ki ga ne bi poznal. Takšnih povezav s tajnimi agenti in političnimi vohuni kot jih je imel Sidonij, ni imel noben predsednik vlade. Bil je v stikih z vsemi pametnimi izobčenci v svetu. Spisek njegovih poznanstev v osebah Grkov, Armencev, Mavrov, skrivnih Judov, Tartarov, Ciganov, potujočih Poljakov in Carbonarov bi vrgel zanimivo luč na podtalne agencije, o katerih svet tako malo ve, ki pa imajo zelo velik vpliv na dogajanja v javnosti. Njegov konjiček je bila skrita zgodovina sveta. Zelo je užival v raziskovanju prikritih motivov za transakcije.« (str, 218-219) Opravek imamo z Judom od glave do peta. Deluje v skladu s Protokoli, zavit je v plašč skrivnostnosti, je človek, ki vleče vse niti človeških vzgibov in ki nadzoruje gospodarja krutih sil, DENAR. Če bi nejud opisoval Sidonija in tako verodostojno prikazal zgodovino rase in značilnosti Judov, bi doživljal pritiske, kakršne Judi izvajajo na vse, ki o njih pripovedujejo resnico. Toda Disraeli je to storil in človek se vpraša, ali ni vendarle morda pisal več kot zgolj roman; je morda napisal opozorilo vsem, ki znajo brati? Navedba iz romana ni le opis Sidonija, ampak tudi opis nekaterih ameriških Judov, ki se gibljejo v visokih krogih, a obenem sodelujejo s »pustolovci«, »tajnimi agenti in političnimi vohuni« ter s »skrivnimi Judi« in s tistimi »podtalnimi agencijami, o katerih svet tako malo ve«. V tem tiči moč Judov, v sodelovanju in trgovanju med visokimi in nizkimi sloji, saj Jud ne pozna ničesar nečastnega znotraj judovstva. Noben Jud ne postane izobčenec, ne oziraje se na njegovo početje; karkoli naredi, položaj in delo ga čakata ne glede na njegov značaj. V New Yorku imamo osebe na visokih položajih, ki najraje ne bi vedele, kako so pomagale »pustolovcu«, ki je zapustil New York, da bi izvedel prevrat v Rusiji. Nekateri Judi raje ne bi videli natisnjeno, koliko vedo o »tajnih agentih in političnih vohunih«. Disraeli ni le opisal Sidonija, ampak je naslikal mednarodnega Juda, kakršnega najdemo tudi v Ameriki. Do tukaj smo videli opis Sidonija na zunaj, zdaj pa začne govoriti o sebi ter hvaliti Jude. Opisuje diskriminacijo svojega ljudstva v Angliji. Povsod ista stara zgodba, celo v Združenih državah. Moleduje za usmiljenje, medtem ko zlorablja svojo moč! »Mi ubogi Judi,« jadikuje newyorški multimilijonar, pred katerim trepetajo zakonodajalci in kateremu celo predsednik ZDA izkazuje spoštovanje. Spodnji navedek je bil napisan leta 1844. Britanci so gotovo prevzeti zaradi grozljive podobnosti z njihovimi današnjimi razmerami. Takole pravi Sidonij: »… toda odkar se je vaša družba razburila v Angliji in vplivne kombinacije ogrožajo vaše uistanove, nekoč zvestega Hebrejca uvrščate med svobodomislece in socialno usmerjene elemente, in ste pripravljeni podpreti politiko, ki bi celo ogrozila njegovo življenje in lastnino, namesto da bi ponižno še naprej živeli v sistemu, ki si prizadeva za njegovo ponižanje.« Spomnite se, da je »svobodomiselnost« nauk, dobesedno omenjen v Protokolih. Gre za prelom ob uporabi zmešnjave tako imenovanih »liberalnih« zamisli, ki same ničesar ne ustvarjajo, imajo pa moč za uničenje ustaljene ureditve. Spomnite se tudi Disraelijevega odgovora na občasno vprašanje: »Če Judi trpijo pod boljševizmom, zakaj ga podpirajo?« »Če smo res tako močni, zakaj trpimo v tako neurejenem svetu?« Neurejenost je vedno le korak k novi stopnji judovske moči. Zaradi tega Judi vse to radi prenašajo. A kljub temu Judi ne trpijo toliko kot nejudi. Sovjeti Judom omogočajo vstop v Rusijo. »Sestradane žrtve vojne« na Poljskem so pripravljene prenapolniti vsako razpoložljivo ladjo in plačati visoko ceno za potovanje do Amerike. Ti ljudje ne trpijo toliko kot drugi, toda po Disraelijevem mnenju so pripravljeni trpeti, ker v vsakem zlomu nejudovske družbe vidijo novo priložnost, da se judovska prevlada dokoplje še bliže osrednjemu sedežu oblasti. In kako deluje Jud s svojimi zamislimi za spodkopavanje uveljavljene ureditve v skladu s Protokoli, pokaže Sidonij v tem razgovoru: »Torijci bodo zaradi judovskega nasprotovanja izgubili pomembne volitve v ključnem trenutku. Cerkev je vznemirjena zaradi usmeritev strpne univerze do verskih doktrin, nakar z olajšanjem spozna, da za to denarja ne bo na razpolago. In Jud se v trenutku odzove s svojimi sredstvi.« Če bi te besede zapisal nejud, bi se po celi deželi razlegel krik o protisemitizmu. Prikazujejo resničnost, saj jih je napisal Jud. In Sidonij še doda: »Vsak njihov novi rod mora postati močnejši in nevarnejši za družbo, ki jim je sovražna.« (Navedbe s strani št. 249.) Odkar so bile te besede napisane, se je zvrstilo kar nekaj generacij. Jud še vedno smatra, da mu je vsaka oblika nejudovske družbe sovražna. Temeljito se organizira proti taki družbi. Če v Disraeliju vidimo preroka, njegove besede ostajajo: »…novi rod mora postati močnejši in nevarnejši«. Postali so močnejši. Za presojanje nevarnosti se je treba le ozreti okoli sebe. Očarljivi Sidonij nadaljuje s svojim razodetjem: »Pravkar sem ti povedal, da jutri nameravam iti v mesto, ker praviloma vedno posredujem, kadar gre za državne zadeve. Sicer se nikoli ne vpletam v druge reči. O miru in vojni izvem iz časnikov, vendar me to nikoli ne vznemiri, razen ko slišim, da vladarji hočejo denarje. Takrat vem, da monarhi mislijo resno.« Vemo, da Sidonij ni zasedal nobenega vladnega položaja. Za to še ni napočil pravi čas. Svojo moč je izkazoval iz ozadja veliko preden se mu je uresničilo hrepenenje po medijski pozornosti. Toda ne glede na prisotnost Judov v vladi je njihov vpliv iz ozadja vedno večji od njihove v javnosti zaznavne moči. Zato lahko vidimo, da z naraščanjem njihove moči v vladnih strukturah narašča njihova prikrita moč. Sidonij nadaljuje: »Pred nekaj leti smo sodelovali z Rusi. Med dvorom v St. Peterburgu in mojo družino ni bilo prijateljstva. Za posrednike smo ponavadi imeli Holandce. Carju niso bili posebej všeč naši dobri odnosi s poljskimi Judi, številno raso, ki je najbolj trpela in bila najbolj zapostavljena med vsemi plemeni. Toda razmere so prispevale k zbliževanju Romanovih in Sidonijevih. Odločil sem se, da sam odpotujem v St. Peterburg. Ob svojem prihodu sem se pogovarjal z ruskim finančnim ministrom, grofom Cancrinom; zagledal sem sina litvanskega Juda. Posojilo je bilo povezano s španskimi posli. Odločil sem se, da iz Rusije odpotujem naravnost v Španijo. Potoval sem brez prekinitve. Takoj po mojem prihodu me je sprejel španski minister, senjor Mendizabal; zagledal sem človeka, kakršen sem jaz sam, sina novega kristjana, aragonskega Juda. Zaradi razgovorov v Madridu sem se nemudoma odpravil naravnost v Pariz na posvetovanje s predsednkom francoskega parlamenta; znašel sem se pred sinom francoskega Juda, herojem, imperialnim maršalom…« Če bi Sidonij potoval v današnjem času, bi se srečeval s celimi skupinami Judov tam, kjer je naletel na posamezne Jude, in našel bi jih sedeče na visokih položajih. Denimo, da bi bil Disraeli še živ in bi predelal »Coningsby« ter v potovanja svojega svetovnega denarnega gospodarja vključil še Združene države. Kakšno množico judovskih imen bi zbral v uradnih krogih New Yorka in Washingtona – množico, ob kateri se zdijo redki nejudi kot tujci, ki so jim Judi milostno dovolili dostop! »Posledica naših posvetovanj je bila, da bi morali kot prijateljskega posrednika uporabiti kako močno severno državo. Odločili smo se za Prusijo. Predsednik parlamenta je pisal pruskemu ministru, ki se je nekaj dni pozneje udeležil naše konference. Grof Arnim je vstopil v vladne prostore, in zagledal sem pruskega Juda.« Sidonijev komentar k vsemu temu namenjamo vsem bralcem tega članka: »Tako torej vidiš, moj dragi Coningsby, da svetu vladajo zelo drugačne osebnosti kot pa si to predstavljajo ljudje, ki ne poznajo ozadja.« (str. 251-252) Prav zares! Zakaj svetu ne bi malce razkrili ozadja dogajanj? Poglejmo še nekaj najbolj poučnih vrstic, kar jih je Disraeli kdajkoli zapisal – vrstic, ki delno vsiljujejo misel, da je morda vendarle pisal zato, da bi ljudi posvaril pred judovsko ambicijo za prevzem svetovne vladavine: »V Evropi nikoli ne boš opazil pomembnega intelektualnega gibanja, pri katerem ne bi v veliki meri sodelovali Judi. Prvi jezuiti so bili Judi. Skrivnostno rusko diplomacijo, ki tako vznemirja Zahodno Evropo, načeloma organizirajo in izvajajo Judi. Mogočna revolucija, ki se trenutno pripravlja v Nemčiji in ki bo dejansko druga in večja reformacija, o kateri se trenutno v Angliji ve le malo, se v celoti razvija pod okriljem Judov.« (str. 250) Ameriški Judi trdijo, da so Protokoli izmišljotina. Ali je Benjamin Disraeli izmišljen? Ali je ta judovski premier Velike Britanije napačno prikazal svoje ljudstvo? Mar niso njegovi prikazi povzeti po resnični zgodovini? In kaj nam pripoveduje? Pokaže nam, da so Judi, ki so se v Rusiji pritoževali, da imajo najmanj svobode, v resnici vladali v tej državi. Pove, da Judi poznajo tehniko revolucije, in v svoji knjigi napove revolucijo, ki je pozneje dejansko izbruhnila v Nemčiji. Le kako je to mogel predvideti? Zato, ker se je revolucija zgodila pod okriljem Judov in čeprav je bilo res, da se o tem »še tako malo ve v Angliji«, je Disraeli, Jud, vedel za to in vedel, da bo judovska po svojem izvoru, razvoju in namenu. Eno je gotovo: Disraeli je povedal resnico. Svetu je pravilno prikazal svoje ljudstvo. Opisal je judovsko moč, judovski namen in judovsko metodo z občutkom, ki presega golo poznavanje – pokaže razumevanje svoje rase in privrženost. Pokaže nam dejstva, ki vam jih prikazuje ta niz člankov. Zakaj je naredil vse to? Zaradi hvalisanja, tega nevarnega duha, zaradi katerega Jud izda večino svojih skrivnosti? Ali pa je bilo to dejanje njegove zavesti, ki mu je ukazovala, da svetu razkrije judovske namere? Kakorkoli že, povedal je resnico. Je edini človek, ki je povedal resnico in ga niso obtožili zaradi »napačnega prikazovanja« Judov. PREDSEDNIK TAFT SE JE NEKOČ POSKUŠAL UPRETI JUDOM  IN KAKO MU JE SPODLETELO William Howard Taft je ljubezniv gospod. Z večino stvari v svetu se strinja, le težko se najde kaj, s čimer se ne. Gre za zelo udoben odnos posameznika, ki pa ne omogoča napredka. Resnična ubranost se rodi iz nestrinjanja in z delovanjem proti neprijetnim dejstvom; ne da se je doseči zgolj s capljanjem na račun neugodnih razmer. Ni dvoma, da če bi pred letom dni kdo nagovoril gospoda Tafta: »Gospod Taft, vi veste, da so v svetu zle sile, ki se jim je treba upreti,« bi mu odgovoril: »Vsekakor.« Če bi mu bil kdo dejal: »Nekaj od tega zla je navadna neumnost, ki se je lahko lotimo z raznimi načini pojasnjevanja, nekaj pa predstavlja namerno filozofijo, ki je okoli sebe zbrala odločno organizacijo za ukrepanje,« bi odgovoril: »Bojim se, da je res tako.« In če bi mu bil kdo dejal: »Gospod Taft, ljudje bi se morali zavedati tega, morali bi jim pojasniti, naj imajo odprte oči in prepoznajo pomen določenih usmeritev, ki so jih begale,« bi mu najverjetneje odgovoril: »Verjamem, da se stvari da pojasniti javnosti, ki se tako pobriga sama zase.« Denimo, da ste dodali še tole vprašanje: »Gospod Taft, če bi našli napisan program za postopen prevzem in utrditev nadzora nad družbo, in če bi opazili določen niz usmeritev, za katere bi se zdelo, da se v vsaki točki ujemajo s programom, bi se vam to zazdelo pomembno?« Gospod Taft bi vam seveda odgovoril z Da. Drugačen odgovor sploh ni možen. Nihče, ki je primerjal ti dve stvari, ni odgovoril drugače. Če bi se gospod Taft lotil vprašanja s tega vidika, bi izrekel besede, ki so zelo dragocene za ljudi, ki znajo ceniti njihov pomen. Toda kaj ima Taftovo »priznanje« skupnega z obema platema zadeve? Ali ga njegova podpora okrepi ali ga njegovo nasprotovanje oslabi? Če bi prišlo do bitke med imeni, bi THE DEARBORN INDEPENDENT lahko predočil velikega spoštovanja vreden seznam ljudi, ki priznavajo pomen opravljenih raziskav in se strinjajo z večino predstavljenih dognanj. Toda tak seznam ne bi dodatno okrepil dejstev, ki morajo imeti svojo lastno osnovo, ne glede na držo gospoda Tafta ali celo gospoda Arthurja Brisbanea. Obstoja pa zelo zanimiva zgodba o gospodu Taftu in Judih. Gospod Taft jo pozna in jo lahko potrdi. Pozna jo tudi mnogo ameriških Judov. Mogoče je pravi čas, da jo povemo. Toda da ne bi bilo videti kot da se preveč trudimo, da bi se izognili zadnjim prizadevanjem gospoda Tafta za obrambo Judov, bomo začeli prav s tem. Vodilni Judi v Združenih državah so se zaradi resnic, objavljenih v tem nizu člankov, tako hudo vznemirili, da jih nikakor ni mogoče spregledati. Morda se je enako število ljudi nagibalo k strinjanju s članki tako zaradi odzivanja samih Judov kot zaradi ugotovitev v člankih. Judi so v svoj bran uporabili veliko formalnosti in avtoritete, toda pričakovanega učinka niso dosegli. Judi v ZDA so očitno spoznali, da njihove izjave niso dosegle namena, zato med nejudi izvedejo splošno mobilizacijo zaradi obrambnih potreb. Nejude so enako kot v Rusiji potisnili na prvo bojno črto. Zato so gospodu Taftu pred nekaj časa, verjetno okoli 1. novembra, nekaj predlagali. Glede na podpisano izjavo gospoda Tafta z dne 1. novembra, člankov v THE DEARBORN INDEPENDENT sploh ni bral, ampak je o vsebini in značaju napisanega Judom verjel na besedo. Kljub temu gospoda Tafta najdemo 23. decembra v hotelu La Salle v Chicagu, kjer spregovori na srečanju B'nai B'rith ter izreče trditve s prepričanjem moža, ki se je zelo poglobil v judovsko problematiko in se dokopal do zrelega sklepa. Gospod Taft je 1. novembra pisal newyorškemu Judu. V pismu je grajal naše članke in jih označil za »neumna mnenja, ki jih je, kot razumem, objavil THE DEARBORN INDEPENDENT«. Izraz »kot razumem« je v običajnem razgovoru enakovreden izrazu »kot sem slišal«. Člankov ni bral. Govorice o njih je prevzel za svoje mnenje. Vse kaže, da jih tudi pred nagovorom v Chicagu ni prebral, saj se je zgolj dotaknil ene od kočljivih primerjav, ki je obremenila možgane mnogih pomembnih ljudi v tej državi. Judi so hoteli ime gospoda Tafta, nejuda, v ospredju, in dobili so ga. Njegov govor ni prispeval ničesar k razpravi, ničesar ni dokazal, ničesar ni ovrgel. Na nekaterih delih je uporabil besede nekega newyorškega rabina. Ena od ključnih izjav gospoda Williama Howarda Tafta je celo skoraj dobesedna ponovitev določene rabinove izjave. Gospod Taft mora zdaj spregovoriti. Med 1. novembrom, ko do tedaj sploh ni bral o judovskem vprašanju, do 23. decembra, ko naj bi za vse čase povedal svojo presojo o njem, je zelo veliko potoval. Pravzaprav je v Chicago prispel, ne da bi opravil en sam božični nakup. Povedal je, da je »potoval po državi tako hitro«, da za kaj takega sploh ni imel časa. Ni jasno, kdaj je našel čas za preučevanje judovskega vprašanja. Zelo verjetno za to problematiko ni imel časa in je ni preučil. Če pa jo je, potem je previdno prikril sadove svojega preučevanja, ko je spregovoril. Pred napovedanim nagovorom so časniki poročali, da bo nasprotoval »protisemitizmu«, pri čemer so določno omenjali naš niz člankov. Zato se je vnaprej vedelo, da se od gospoda Tafta ne da pričakovati njegove presoje, ampak pristransko zagovarjanje. Časopisi so poročali, da gospod Taft do prihoda v Chicago sploh še ni narekoval svojega govora. Med narekovanjem je imel pri roki tiskano propagando, s katero so Judi preplavili deželo. Taftov govor dejansko kar zaudarja po njej. V njem ni nobene izvirne zamisli. Bil je človeški megafon, ki so ga Judi najeli za en večer, da so preko njega spregovorili svetu. Seveda je bil pravi namen njegovega govora, da se ga po vsej državi objavi kot glas ljudstva o judovskem vprašanju. Vendar prav nič ne opravičuje dejstva, da njegov govor ne vsebuje ničesar, kar bi prispevalo k rešitvi tega vprašanja. Gospod Taft nasprotuje verskim predsodkom. Tako kot vsak drug. Gospod Taft nasprotuje rasnim predsodkom. Tako kot vsak drug. Gospod Taft se zavzema za slogo in dobrohotnost. Tako kot vsak drug. Ampak kaj ima to opraviti z dejstvi o judovskem vprašanju? Prava zgodba o gospodu Taftu in Judih se je začela v času, ko je gospod Taft prebival v Beli hiši. Judi imajo v Washingtonu lobiste, in njihov posel je, da poznajo vsakega predsednika in vsakega možnega bodočega predsednika. Gospoda Tafta so poznali veliko prej kot je postal predsednik. Ni jasno, ali Judi niso predvideli njegove politične prihodnosti ali pa so domnevali, da njegova mnenja ne bodo v takšni meri vplivala nanje, da bi si s tem belili glave. Zdi se, da mu niso posvečali posebne pozornosti. Ni znakov, da bi gospod Taft letal za Judi ali da bi ga oni obletavali, še preden je postal predsednik. Zgodba je del obsežne zgodovine o sporih med ZDA in drugimi državami v zvezi z Judi. Bralci, ki jih zanima to obdobje v zgodovini ZDA, lahko o njem berejo obsežna dela judovskih piscev. Zdi se, da obstaja nekakšen ponos glede tega, kolikokrat so bile države prisiljene diplomatsko priznati judovsko vprašanje. ZDA so imele od 1840 do 1911 posebne diplomatske probleme z Judi. V težavo, ki je dosegla vrhunec leta 1911 s sprejetjem posebnega zakona, je bil vpleten William Howard Taft, tedanji predsednik ZDA. Rusija je stoletja dolgo imela težave z Judi, in kot je svetu znano, je končno vendarle klonila pred judovsko močjo, ki je več stoletij spodkopavala to državo. Celo Disraeli ni bil slep pred dejstvom, da so Judi obvladovali Rusijo, kar ostalemu svetu nikoli ni bilo jasno. Največja potegavščina v sodobni zgodovini je bila protiruska propaganda, češ da tam preganjajo Jude. Rusija je Judom namenila velik del najbolj zaželenega ozemlja, pri sprejemanju zakonodaje o prepovedi naseljevanja Judov v drugih delih države pa je bila vedno tako medla, da je Jud po celi Rusiji lahko ustvaril podtalen sistem za nadzorovanje trgovine z žitom in nadzoroval javno mnenje ter vlekel za nos celotno carsko oblast. Vik in krik o preganjanju je nastal, ker Judom ni bilo dovoljeno izkoriščati kmetov v želenem obsegu. In potem so se vendarle dokopali do te ugodnosti. Zdaj, ko so se ZDA pojavile kot »novi Jeruzalem«, so se njeni judovski prebivalci domislili, da bi ameriško vlado izrabili za doseganje ugodnosti za Jude, kakršnih si z drugimi sredstvi niso uspeli zagotoviti. Ruski in nemški Judi naj pridejo v ZDA, se kolikor je mogoče hitro naturalizirajo, nato kot »Američani« vrnejo v Rusijo in začnejo poslovati. Rusija je v njih videla Jude in jih obravnavala v skladu z zakoni, ki so se nanašali nanje. Zunanje ministrstvo ZDA je prejemalo vse več pritožb nemških in ruskih Judov, ki so se vrnili v Rusijo ter se hoteli izogniti ruskim zakonom. Zadeva na začetku ni bila resna, ker se je v mnogih primerih izkazalo, da se ti naturalizirani »Američani« sploh niso nameravali vrniti v ZDA; »ameriško državljanstvo« so si zagotovili zgolj kot vredno pridobitev zaradi poslovnih interesov v Rusiji. Združene države se v takih primerih seveda niso pustile vznemirjati. Toda napočil je čas, ko so se ameriški uslužbenci morali temeljiteje seznaniti s položajem v Rusiji. Možno si je ogledati njihova poročila. John W. Foster je bil eden od ameriških odposlancev v Rusiji, in leta 1880 je poročal, da »bi Rusija z veseljem liberalno obravnavala prave ameriške državljane, ne pa tudi preoblečene nemške Jude«. V vsem tem času so v ZDA zavzeto propagirali »rusko vprašanje«. Najprej se je pojavljalo v zvezi z »ruskim preganjanjem Judov«. Judi so svoje življenje v Rusiji opisovali kot pekel. John W. Foster, poznejši zunanji minister ZDA, zet Roberta Lansinga, ki je kot zunanji minister v vladi predsednika Wilsona pred kratkim odstopil, je takrat v Rusiji predstavljal ZDA; o položaju ruskih Judov je poročal takole: »… V vseh ruskih mestih je število judovskih prebivalcev večinoma v prebitku v primerjavi z uradnimi policijskimi podatki, ter večje kot dovoljujejo zakonski predpisi. Osebe, ki so se na primer te problematike lotile podrobneje, ocenjujejo, da v St. Peterburgu prebiva 30.000 Judov, medtem ko naj bi jih po policijskih podatkih tam živelo samo 1.500. Iz istega vira sem izvedel, da je na policiji prijavljena samo ena hebrejska šola, medtem ko naj bi bilo v neuradnih judovskih šolah v tej prestolnici med tri in štiri tisoč judovskih otrok. Kot dodaten pokazatelj judovskega vpliva je vredno omeniti, da so v vodilnih časopisih St. Peterburga in Moskve skoraj brez izjeme zaposleni Judi kot uredniki ali novinarji.« Vlada ZDA je vedno znova ugotavljala, da so Judi pretiravali z navajanjem svojih težav, da bi tako izsilili njeno ukrepanje. Po letih podtalnega delovanja in odkrite protiruske propagande v dnevnem časopisju, ko je ameriško dojemanje Rusije doseglo točko, kjer se skoraj ničesar več ni dalo popraviti, se je nato pojavilo agitiranje v obliki »vprašanja ruskih potnih listov«. Rusija si drzne posmehovati se ameriškemu potnemu listu! Rusija žali vlado Združenih držav! Rusija ponižuje ameriške državljane! In tako dalje in tako naprej. Judi v ZDA so zahtevali nič manj kot da ZDA prekličejo vse pogodbe z Rusijo. Oni so zahtevali! James G. Blaine je bolj kot vse drugo želel tole: nekaj, kar koli je treba narediti, da se zaustavi valove judovskega priseljevanja v ZDA, plimo, ki je grozila, da bo preplavila državo. »Gostoljubje ljudstva ne sme postati njegovo breme,« je zapisal. Takrat smo imeli nenavaden položaj, ko so se same ZDA pritoževale zaradi Judov, obenem pa so jih naprošali, naj povprašajo pri Rusih o njihovi pravici, da se na svojem ozemlju pritožujejo nad Judi. Minister za zunanje zadeve za Rusijo se je pozanimal glede tega, in ko mu je ameriški odposlanec povedal, da se je iz Rusije v ZDA preselilo 200.000 Judov, se je ostro odzval: »Če je toliko ljudi kot iskalcev dela odšlo v ZDA, da bi prispevali k njenemu napredku, bi bili verjetno dobrodošli, če pa nameravajo izkoriščati ameriško ljudstvo, bi se mi to zdelo neprimerno ravnanje.« Seveda je šlo za to, da so Judi izkoriščali Rusijo. Molzli so jo, nikakor ne hranili. Če bi nam prostor dopuščal, bi lahko tukaj nevedli obilo bogatega gradiva. Odnos ameriških državnikov glede priseljevanja in rasne propagande je bil pred 25 ali 40 leti zelo pameten in brezhiben. Dokler se ni pojavil William Howard Taft, se je judovska propaganda nadaljevala, ves čas usmerjena proti Rusiji, in ves čas je hotela Združene države uporabiti kot palico, s katero lahko zadaš udarec. Vedno se je treba zavedati, da imajo Judi svoje lobiste v Washingtonu, nekakšno veleposlaništvo judovskega ljudstva pri vladi Združenih držav Amerike. S tem lobijem upravlja glavni »ambasador«. Seveda je bila njegova naloga, da se čim bolj približa predsedniku Taftu. Toda predsednik Taft takrat ni bil tako »lahek zalogaj« kot so ljudje mislili o njem. Rusija in ZDA sta imeli od leta 1832 sklenjen trgovinski sporazum, in predsednik Taft se je obnašal, kot da so judovske zahteve po razveljavitvi sporazuma precej preostre. Judi so zahtevali, da ZDA prekličejo sporazum, ki je bil v veljavi skoraj 80 let; v tem obdobju je Rusija velikokrat dokazala, da je zanesljiva prijateljica naše države. Judi so od Williama Howarda Tafta hoteli samo dve stvari: preklic sporazuma z Rusijo in veto na večkraten poskus Kongresa, da naj priseljenci ob prihodu v ZDA opravijo preizkus pismenosti. Priseljevanje Judov v ZDA je bilo v judovskih načrtih tako pomembna podrobnost, da jim nikoli ni bilo mar, kakšna človeška sodrga bo napolnila državo, samo da nihče ne bo oviral judovskega priseljenskega vala. Predsednik Taft ni vzdržal tovrstnega nenehnega nadlegovanja in je morda nestrpno vprašal, kaj hočejo, da naredi. »Skličite konferenco z nekaterimi voditelji ameriških Judov,« so mu predlagali. Tako so 15. februarja 1911 v Belo hišo vstopili Jacob H. Schiff, Jacob Furth, Louis Marshall, Adolph Kraus in sodnik Henry M. Goldfogle. Družno s Taftovo družino so pojedli kosilo, nakar so jih pospremili v knjižnico. Predsednik je bil precej moder glede omenjene zadeve. Z njim se nikakor ni dalo prepirati. Njegovi gosti so bili pripravljeni za »pogovor«, da bi mu z udarci po mizi in z grožnjami »dopovedali«, kot je eden od teh mož pozneje dejal nekemu vzhodnemu izdajatelju, za kaj gre. Predsednik naj bi bil prevzet, njegova dobra čud očarana. Namesto česar koli podobnega, je predsednik takoj ko so se zbrali v knjižnici, v roke vzel list papirja in začel brati svoje sklepe! Judovski odposlanci so bili v trenutku v hudi zadregi – predsednik jim je bral svoje sklepe! Predsednik jim je »dopovedoval«! Predsednikove izjave bi si resnično bilo vredno prebrati, vendar so preobsežne, da bi jih tukaj navajali. Spomnil je Jude, kdo ima pravico bivati v tej državi in kdo je nima. Obregnil se je tudi na zavajajoče razlage, ki so jih ameriški zunanji ministri dajali glede sporazuma z Rusijo. Takoj je nasprotoval nenehnemu neprimernemu predstavljanju Rusije. Nato je dejal, da je sporazum nekaj svetega, saj so državljani ZDA v Rusiji investirali več kot 50 let – zaupali so veljavnosti sklenjenega sporazuma med ZDA in Rusijo. Nato je dejal, da če bi veljal nov sporazum, ki so ga pripravljali, bi bile razmere bistveno drugačne in bi upošteval judovske utemeljitve. Dejal je, da smo imeli sporazume tudi z drugimi državami, ki niso vedno bile našega mnenja o pomenu določenih delov v sporazumih, a smo vseeno sodelovali in živeli naprej. Kot primer je navedel sporazum z Italijo o izročanju kriminalcev. Na judovske odposlance je hotel narediti vtis, kot da so lastno zadevo nameravali predstaviti kot neko izjemo, kar so v resnici počeli. Predsednik je nato dejal, da bi bil pripravljen preučiti določene ukrepe, če ne bi bil prepričan, da bi z njihovo uveljavitvijo ogrozil dosežen status, ki so ga Judi uživali v Rusiji. Če bi ta sporazum razveljavili, bi bili ogroženi veliki ameriški interesi (predsednik je tu omenil določene interese, vse nejudovske). Dejal je, da rad vidi ruske Jude prihajati v državo, ter dodal, da »bolj ko jih razpršimo proti zahodu, bolj mi je všeč«. Pozval je prisotne judovske odposlance, naj razmislijo o težkih posledicah, ki bi jih preklic sporazuma verjetno imel za ruske Jude, ter končal z besedami: »Gospodje, to je moje razmišljanje. Prišel sem do takšnega sklepa.« Skupina Judov je bila očitno presenečena. Simon Wolf, ki je bil v Washingtonu vedno na preži, je dejal: »Gospod predsednik, takih sklepov ne dajte tisku,« Jacob Schiff pa ga je s tresočim se glasom jezno prekinil: »Jaz pa hočem, da jih objavijo. Hočem, da ves svet vidi predsednikovo držo!« Nato so se začeli pogovarjati. Predsednik je bil ves čas hladen in zadržan. Po nekaj nekoristnih izjavah in zaradi drugega dela, ki ga je čakalo, jim je predal pismo, ki ga je pravkar prejel od ameriškega veleposlanika v St. Peterburgu, gospoda Rockhilla. Gospod Rockhill je v svojem pismu predsedniku prikazal ruske spore z Judi – izjave, ki so jih poznejši dogodki tisočkrat potrdili. Nato so obnovili svoje nestrinjanje in utemeljitve, a je bilo vse zaman. Predsednik je izrazil obžalovanje, rekoč, da žal ne vidi nobenega načina za uresničitev njihovih zahtev. Vprašanje je preučil z vseh možnih zornih kotov in se odločil kot je že povedal. Ob odhodu iz Bele hiše gospod Schiff predsedniku ni hotel stisniti roke, ampak je kot užaljen veljak odvihral mimo njega. »Gospod Schiff je bil pa jezen včeraj!« je vzkliknil predsednik naslednji dan. Toda predsednik ni vedel, kaj se je medtem dogajalo. Ko se je Jacob Schiff spuščal po stopnicah Bele hiše, je dejal: »To pomeni vojno!« Izdal je ukaz za prenos velike vsote denarja. Predsedniku Taftu je poslal osorno pismo. Predsednik je poslal Schiffovo pismo ter svoj odgovor ministru za gospodarstvo in delo Charlesu Naglu, ki mu je odgovoril z besedami: »Vaše pismo in potrpežljivost v vašem odgovoru sta name naredila močan vtis.« Predsednik ni vedel, kaj vse je bilo za tem. Poglejte večino imen ljudi, ki so 15. februarja 1911 predstavljali ameriške Jude v Beli hiši. Nato še upoštevajte, da bi preklic pogodbe z Rusijo vse velikanske posle med ZDA in Rusijo pomenil prenos v Nemčijo, torej v roke nemških Judov. Frankfurtski bankirji in njihovi ameriški sorodniki so se dobro zavedali, kaj bi to pomenilo: nemški Judi bi postali posredniki v trgovanju med Rusijo in ZDA. Posel sam je pomenil denar, odnosi pa so pomenili moč nad Rusijo – in Jacob H. Schiff je živel za to, da bi vrgel Rusijo na kolena. Nevtralnost ZDA je bila močno načeta zaradi gibanja, ki so ga na ameriških tleh organizirali in financirali Judi, da bi prijateljsko državo spravili na kolena! Judi so svojo notranjo moč uporabljali za odklon ameriške politike, kar naj bi pomagalo uresničiti njihove načrte. Igra je bila finančna in revolucionarna. V igri so bili dekreti. Šlo je za uresničenje dela programa in ZDA naj bi uporabili kot ovna za podiranje zidov. Ko so judovski odposlkanci zapustili Belo hišo, so iz Washingtona in New Yorka na vse konce ZDA poleteli ukazi in začelo se je judovsko nadlegovanje. V vsakem mestu so imeli svoje središče. Osredotočili so se na vse senatorje in vse parlamentarce – noben uradnik se jim ni zdel preveč povprečen ali nepomemben. Ameriški uredniki se verjetno spomnijo te gonje, ki je potekala po povsem enakih načelih kot poteka proti današnjemu tisku. V zadnjih dveh mesecih so Judi nedvoumno dokazali, da nadzorujejo večino ameriškega tiska. Toda pojavljajo se znaki, da njihov nadzor ne pomeni ničesar in da ne bo trajal dolgo. Jacob Schiff je 15. februarja dejal »To pomeni vojno.« Za ta namen je zbral veliko denarja. Ameriški judovski odbor, B'nai B'rith ter druge od mnogih judovskih organizacij so se lotile dela, in 13. decembra istega leta – skoraj natanko deset mesecev po vojni napovedi Judov sklepom predsednika Tafta – sta oba domova Kongresa ukazala predsedniku Taftu, naj Rusijo obvesti, da bo preklical trgovinski sporazum z Rusijo. Frankfurt na Maini je zmagal! Judovski tisk v ZDA se je medtem seveda spravil na predsednika Tafta z značilno judovsko neizprosnostjo. Marsikomu bi se odprle oči, če bi k vsakemu govoru, ki ga je imel William Howard Taft za svoje judovske stranke, lahko dodali kopije pripomb, ki so jih o predsedniku Taftu imele te iste stranke pred devetimi leti. Metode, ki so jih Judi uporabili, da so od Kongresa izsilili ukrepanje, so dobro znane, enako kot je znana vznesenost, s kakršno so Judi sprejeli dogodek. Premagali so dve vladi, ameriško in rusko! Ameriškega predsednika pa so »spreobrnili«! Ali ima to kaj skupnega z dejstvom, da je William Howard Taft postal ta nenavadna figura – predsednik v enem mandatu –, si v tem časovnem pregledu ne upamo dejati. Stvari so se takrat zelo hitro odvijale. Taft je bil potolčen in vsi možje, ki so mu stali ob strani, so se umaknili pred nevihto. Za Johna Haysa Hammonda se je govorilo, da se strinja z ruskimi pogledi na Jude – to je bilo značilno za večino ameriških predstavnikov. William Howard Taft je šele leta 1917, ko je bil že navaden državljan, pisal glavnemu judovskemu lobistu v Washingtonu in ga prosil, naj gospoda Hammonda v judovskih zgodovinskih knjigah ne omenjajo kot osebo, ki je nasprotovala preklicu sporazuma med ZDA in Rusijo. Predsednik je res naredil, kar je mogel, da bi preprečil uresničitev judovskega načrta. 15. februarja 1911 se jim je odkrito uprl, 13. decembra 1911 pa so ga gladko premagali. Naslednje leto pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Visoki predstavniki B'nai B'rith so prišli v Belo hišo ter na prsi predsednika Tafta pripeli medaljo, s katero so ga označili kot »človeka, ki je v minulem letu največ prispeval za dobrobil judovske stvari«. Svečanost je ovekovečena na fotografiji: predsednik Taft stoji na južni kolonadi Bele hiše, obkrožen s skupino uglednih Judov. Na prsih ima pripeto medaljo, a njegov resen obraz ne kaže posebnega zadovoljstva. Po vsem tem Judi še vedno niso povsem zaupali predsedniku Taftu. Iz osebnih pisem med uglednimi Judi, pa tudi v judovskem tisku, je vidna bojazen, da bi predsednik Taft ob preklicu sporazuma sklenil kakšen podoben delovni dogovor. Ruski Judi so v telegramih nakazovali, da bi Taft lahko storil kaj takega. Njegovo delovanje so skrbno nadzorovali. Kadarkoli je bila v njegovem dnevnem urniku kakšna vrzel, so mu omenili to zadevo. Razlik nikakor ni mogel zgladiti. Frankfurtu je bilo namenjeno posredovanje v trgovanju med Rusijo in ZDA, Judi pa so nad Rusijo držali to gorjačo. Denar, vse več denarja vedno spremlja vsak judovski načrt za rasno ali politično premoč. Svet jim mora plačevati za svoje podrejanje. In ruske uzde so zgrabili v Ameriki. Ameriški vpliv se je končal z vzponom boljševizma, uničenjem Rusije ter s pobojem Nikolaja Romanova in njegove družine. ZGODILO SE JE NEKEMU NEODVISNEMU ČASOPISNEMU ZALOŽNIKU Prvi nagonski odgovor Juda, kadar nejud graja njegovo raso, je nasilje, zagroženo ali povzročeno. To trditev potrdijo lahko stotine tisoče državljanov Združenih držav, ki so na lastna ušesa slišali taka pričevanja. V minulih mesecih je bila država prepolna groženj ljudem, ki so prepoznali judovsko vprašanje, groženj, ki so jih izrekli, zašepetali, napisali ali posredovali Judi preko judovskih organizacij. Če je kak nepristranski raziskovalec judovskega vprašanja po naključju poslovnež, potem je »bojkot« prvi »odgovor«, ki Judom pade na pamet. Najsi gre za časopis, kakršen je stari New York Herald ali uveljavljeno in slavno trgovino A. T. Stewarta, hotel kot je stari Grand Union Hotel v Saratogi, gledališko igro kot je »Beneški trgovec«, kakšen izdelek, čigar proizvajalec se drži načela »moji izdelki so naprodaj, moja načela pa ne«. Če obstoja kakršnakoli poslovna povezava z raziskovalcem judovskega vprašanja, bo prvi »odgovor« ponavadi »bojkot«. Uporabljajo tole tehniko: začnejo se govorice. Pojavijo se vznemirljive novice, hitro in veliko.novic. »Glejte, kako ga bomo,« so besede, ki se pojavijo med ljudmi. Judi, zadolženi za novičke, se ravnajo po motu »vsak dan po ena govorica«. Judi, ki izdajajo lokalne časopise, se držijo politike »vsak dan ena kleveta v naslovnici«. Judi, ki vodijo ulične prodajalce časopisov (vse ulične vogale in najboljše položaje v središču mesta so si zagotovili judovski »patroni«, ki dovoljujejo prodajati časnike samo svojim fantom), dajejo navodila, katere novice naj najglasneje oznanjajo. Vsa gonja proti kritiziranju Judov, kdorkoli si že drzne to početi, sloni na grožnji »Glejte, kako ga bomo!« Kakor gospoda Gompers in Justice Brandeis verjameta v »drugi udarec«, kot je razvidno iz nedavne odločitve Vrhovnega sodišča, tako tudi Judi, ki so se odločili kaznovati raziskovalce judovskega vprašanja, verjamejo v sekundaren bojkot. Ne le, da se zaklinjajo (sicer zanikajo, ampak časopisna poročila nam to potrjujejo enako kot neobjavljeni telegrami nekaterim časopisom), da določenega proizvoda sami ne uporabljajo, zaobljubijo pa se, da bodo bojkotirali vsakogar, ki ga uporablja. Če je izdelek na primer klobuk (kar je precej neverjetno, ker jih izdelujejo pretežno Judi), Judi prisegajo, da takih klobukov zase ne kupujejo, vendar se tudi odpovedo poslovanju s komerkoli, ki nosi tak klobuk. Nato pa, ko se karkoli zgodi izdelovalcu klobukov, kar kaže na upad prodaje, se Judi, ki so pozabili na svoje zanikanje zaveze k bojkotu, začnejo hvalisati: »Vidite, kaj smo mu naredili?« Gonja z govoricami in bojkotiranje sta glavna judovska odgovora. To predstavlja okostje in glavno oporo duševnega stanja nejudov, ki ga poznamo kot »strah pred Judi«. Svoje žrtve ne obvestijo vedno. Pred kratkim je vodja prodaje v veliki veleprodajni firmi govoril na kosilu, kamor so večinoma povabili svoje stranke. Gre za enega od mladih mož, ki so spoznali, kaj pomeni častno poslovanje. Prepričan je, da se pravo stvar vedno da uresničiti ter da je ob enakih pogojih tudi dobičkonosna. Med gosti je bilo tudi približno 40 judovskih trgovcev, strank omenjenega podjetja. Ko je nagovoril povabljence, je izrazil svojo privrženost morali, rekoč: »Pri poslovanju potrebujemo več načelnosti Jezusa Kristusa.« Dejstvo je, da mladenič zelo malo ve o Kristusu. Prevzelo ga je stališče Rogerja Babsona o verskem načelu kot osnovi poslovanja, vendar je to povedal na svoj način; kljub temu so vsi vedeli, kaj je mislil. V mislih je imel poštenost, ne sektaštva. Toda ker je uporabil izraz, kakršnega je pač uporabil, je za svojo firmo izgubil 40 judovskih strank. In njemu še ni jasno, zakaj. Agenti firme, ki so potem dobili nove posle, poznajo razlog. Šlo je za tih, nenapovedan bojkot. Ta članek je zgodba o bojkotu, ki se je vlekel dolga leta. Gre samo za eno od mnogih podobnih zgodb iz New Yorka. Povezana je s časnikom New York Herald, ki si je drznil ostati neodvisen od judovskih vplivov v tem mestu. Herald se je ponašal z 90 leti izhajanja, kar se je pred približno pol leta končalo z združitvijo. V svetu zbiranja in objavljanja novic je pokazal veliko hrabrosti in domiselnosti. Henryja M. Stanleyja je poslal v Afriko iskat Livingstona. Podprl je odpravo Jeannette na področje Arktike. Pomembno vlogo je odigral pri polaganju prvih čezatlantskih kablov. Toda njegov največji dosežek je bila verjetno njegova neodvisna novinarska politika ves čas njegovega delovanja, ko se je upiral kombiniranim napadom newyorških Judov. Časnikarska srenja ga je spoštovala, ker niti njegove novice niti uredniški prispevki niso bili naprodaj ali pod vplivom zunanjih sil. Njegov lastnik, zdaj že pokojni James Gordon Bennett, je bil do newyorških Judov vedno prijateljsko nastrojen, do njih ni gojil nikakršnih predsodkov. Prav gotovo jih ni nikoli namerno izzival. Bil pa je odločen, da ohrani čast neodvisnega novinarstva. Nikoli ni klonil pred kakim oglaševalcem, ki bi rad kaj povedal o njegovi uredniški politiki ali ki je hotel vplivati in pritiskati nanj. Pred tridesetimi leti je bil newyorški tisk svoboden, danes pa je praktično povsem pod judovskim nadzorom. Nadzor izvajajo na različne načine, včasih je odvisen samo od lastnikove preračunljivosti. Toda nadzor obstaja in za zdaj je absoluten. Ni treba iti prav daleč, da najdeš nadzornika. Novinarji ne slavijo tega dejstva. Soočeni so z določenim stanjem, ne s kampanjo, in za zdaj velja, da je posel samo posel. Pred tridesetimi leti smo imeli v New Yorku več časnikov kot zdaj. Imeli smo osem ali devet jutranjikov, zdaj jih je le še pet. Herald, časopis za tri cente, je bil najbolj cenjen časnik in oglaševanje v njem je bilo najbolj zaželeno zaradi velike branosti. Z naskokom je bil prvi na področju novinarstva. Takrat je bilo v New Yorku manj kot tretjina današnjega judovskega prebivalstva, ki pa je imelo veliko premoženja. Vsak časnikar dobro ve, da se večina judovskih vodij vedno zanima za objavo kake zgodbe ali za njeno zamolćanje. Noben družbeni razred ne prebira tiska tako pozorno kot Judi, ki z enim očesom vedno iščejo njihove lastne zadeve; prenekateri urednik bo potrdil to dejstvo. Od samega začetka tovrstnega nadlegovanja se je Herald držal načela, da se ga ne sme oddaljiti od njegove dolžnosti za obveščanje javnosti. To je ugodno vplivalo na druge časopise, kar je razvidno iz tele ugotovitve: Če se je v judovskih krogih pojavil škandal, so se judovski pomembneži zgrnili v pisarne urednikov, da bi se dogovorili za potlačenje take zgodbe. Toda uredniki so se zavedali, da Herald ni daleč proč in da pri njem ničesar nočejo prikriti. Kakšna bi bila korist, če bi pri enem časniku uspeli preprečiti objavo, v drugem pa ne? In tako bi uredniki dejali: »Prav radi bi zamolčali to zgodbo, ampak uporabil jo bo Herald in zaradi lastne obrambe jo bomo morali natisniti tudi mi. Toda če boste pri Heraldu dosegli, da jo zamolči, jo bomo tudi mi rade volje prikrili.« Toda Herald je bil nepopustljiv. Ne grožnje in pritiski pomembnežev ne obljube o poslih ne grožnje zaradi izgub naročnikov niso zalegle; novico so kljub vsemu natisnili. Neki judovski bankir je od Bennetta vztrajno zahteval, naj odpusti urednika novic s področja financ. Bankir je sodeloval v poslih z mehiškimi obveznicami, ko so bile te najmanj zanesljiva naložba. Ob neki priložnosti, ko se je hotel znebiti velike količine teh obveznic in jih prodati nič hudega slutečim Američanom, je Herald objavil članek o prihajajoči mehiški revoluciji. Bankir se je od jeze kar penil in poskušal na vse pretege doseči, da bi v Heraldu zamenjali ljudi, ki so pisali o financah; nikogar mu ni uspelo zamenjati, niti kurirja v tistem uredništvu ne. Ko je izbruhnil škandal, povezan s članom neke ugledne družine, Bennett dogodka ni hotel potlačiti. Izrazil je prepričanje, da če bi se kaj takega pripetilo v družini katere koli druge rase, bi prišlo do objave v časopisju ne glede na ugled vpletenih oseb. Judi v Philadelphiji so zgodbo uspeli prikriti v svoji državi, zaradi Bennettove neomajnosti pa jim v New Yorku to ni uspelo. Izdajanje časopisov je del ekonomije. Pri nekaterih stvareh se časopis izpostavlja nevarnosti, da bo ugasnil. To še posebej velja, odkar časopisi niso odvisni predvsem od javnosti, ampak od oglaševalcev. Denar, ki ga bralec plača za nakup časopisa, ne zadošča niti za stroške belega papirja. Zato je treba oglaševalce upoštevati enako resno kot dobavitelje papirja. In ker so največji oglaševalci trgovske verige, ki so povečini v judovski lasti, je logično, da Judi pogosto poskušajo vplivati na politiko objavljanja novic v časopisih, s katerimi sodelujejo. V New Yorku so si Judi vedno goreče prizadevali, da bi ljudje izvolili Juda za župana. Ko so se vodilne stranke prepirale, so Judi začutili svojo priložnost, da se na položaj župana pririne njihov človek. Izbrali so za njih značilno metodo. Predvidevali so, da si lastniki časopisov ne bodo drznili zavrniti pritiska združenih lastnikov veleblagovnic, zato so le-ti sestavili »strogo zaupno« pismo, ki so ga razposlali lastnikom newyorških časnikov, v katerem so od njih zahtevali podporo za judovskega županskega kandidata. Lastniki časopisov so se znašli v škripcih. Več dni so se pogovarjali, kaj storiti. Vsi so molčali. Uredniki Heralda so telegram s to novico poslali Bennettu, ki je bil v tujini. Takrat je Bennett pokazal hrabrost in neposrednost presojanja, značilni zanj. V telegramu je sporočil: »Natisnite njihovo pismo!« Pismo so natisnili v uredniškem uvodniku, razkrinkali ošabnost judovskih oglaševalcev, nejudovski New York pa je lažje zadihal in ploskal njegovi odločitvi. Herald je odkrito razložil, da ne more podpreti kandidata zaradi nekih zasebnih interesov, saj mora časnik služiti koristim javnosti. Judovski vodje so se sklenili maščevati Heraldu in možu, ki si je drznil razkriti njihovo igro. Bennett jim tako ali tako že dolgo časa ni bil pri srcu. Herald je bil pravi časnik celotne družbe v New Yorku, Bennett pa se je držal pravila, da naj se tiskajo samo imena resnično uglednih družin. Zgodbe o prizadevanjih pravkar obogatelih Judov, ki so se hoteli pojaviti v Heraldovih družabnih kronikah, so med najbolj zanimivimi prigodami, ki jih znajo povedati starejši novinarji. Bennett je bil neomajen. Držal se je svojih načel. Seveda je bil dovolj prebrisan, da se z Judi ni spuščal v odkrite spore. Do njihove rase ni gojil nobenih predsodkov. Ni jim zameril zaradi njihovih groženj in ustrahovanj. Cela zadeva je dosegla vrhunec v sporu med Bennettom in Nathanom Strausom, nemškim Judom, čigar podjetje je znano pod imenom »R. H. Macy & Company«, kjer je Macy Škot, ki je ustanovil podjetje, ki ga je podedoval Straus. Gospod Straus je bil nekak človekoljub v getu, zgodba pa pripoveduje, da ga Bennett ni hotel razglašati kot dobrotnika, kar naj bi med njima sprožilo zamero. Dolga časopisna vojna o koristnosti pasterizacije mleka – neumna razprava, ki je nihče ni jemal resno – je utišala njun spor. Judi so seveda podpirali gospoda Strausa. Judovski govorci so na vse pretege hvalili Nathana Strausa in klicali prekletstvo nad Jamesa Gordona Bennetta. Zlobno so mu pripisovali »preganjanje« plemenitega Juda. Stvar je šla tako daleč, da so Judi preko mestne vlade uspeli doseči resolucijo. Seveda je Straus, sicer zelo velik oglaševalec, že veliko prej prenehal oglaševati v Heraldu in Evening Postu, ki nato iz njegovega posla nista prejela več niti dolarja. Nato so vplivni newyorški Judi združili moči, da bi Bennettu zadali najhujši udarec – tako kot so pred več leti storili nekemu drugemu prebivalcu New Yorka. Šlo je za judovsko politiko »prevladaj ali uniči«, in Judi so Bennettu napovedali vojno. Judi so vsi po vrsti prenehali oglaševati v Bennettovem časopisu. Svojo odločitev so utemeljili s trditvijo, da je Herald kazal sovražnost do Judov. Njihov dejanski cilj je bil uničiti lastnika ameriškega časopisa, človeka, ki si je drznil biti neodvisen od njih. Njihov udarec je bil uničujoč. Pomenil je izgubo prihodka 600.000 dolarjev letno. Vsak drug časopis v New Yorku bi zaradi takega izpada prenehal izhajati. Judi so se zavedali tega in so se zleknili v naslonjačih ter čakali propad moža, ki so ga določili za svojega sovražnika. Toda Bennett je bil večni borec. Poleg tega je verjetno bolje kot katerikoli nejud v New Yorku poznal judovski značaj. Obrnil je ploščo in osupnil nasprotnike, ki niso pričakovali takega odziva. Najbolj zaželene strani v njegovem časopisu so vedno uporabljali Judi. Zdaj jih je takoj oddal nejudovskim trgovcem, s katerimi je sklenil posebne pogodbe. Trgovci, ki so se prej gnetli na zadnjih straneh ter po raznih skritih kotih časopisa zaradi premožnejših judovskih oglaševalcev, so se zdaj razcveteli čez cele strani najbolj priljubljenih delov časnika. Eden od nejudovskih trgovcev, ki je izkoristil ponujeno priložnost, je bil John Wanamaker, čigar veliki oglasi so od takrat naprej privlačili pozornost v Bennettovih časopisih. Končalo se je tako, da je Bennettov časopis izhajal v nezmanjšani nakladi ter s polnimi stranmi oglasov. Dobro načrtovan polom ga ni doletel. Namesto tega je prišlo do precej smešnega presenečenja. Nejudovski trgovci v New Yorku so uživali v uslugah najboljšega oglaševalskega medija, medtem ko se judovski trgovci v njem niso pojavljali. Poleg tega pa »kazen«, ki so jo časopisu odmerili Judi, ni povzročala nobenih neprijetnosti, kaj šele bolečine. Njihov »bojkot« je najbolj udaril prav po njih. Judi niso prenesli prenosa trgovanja k nejudovskim trgovcem, zato so opustili svoje sovražno obnašanje ter se vrnili k Bennettu in zahtevali časopisne strani za svoje oglase. Bennett je sprejel vsakega, ki se je najavil, ter ni pokazal nobene zamere. Judi so hoteli zase nekdanji oglaševalski prostor, toda Bnnett jih je zavrnil. Poskušali so ga pregovoriti, a Bennett je rekel Ne. Ponujali so mu denar, toda Bennet je rekel Ne. Zaželene strani so bile oddane. Nato so se pojavile nenavadne okoliščine. Nekaj Judov, katerih poslovni čut je prevladal nad njihovo rasno pripadnostjo, je ves čas »bojkota« nadaljevalo z oglaševanjem v Bennettovih časopisih. Ko so videli, da so njihovi uporni brati vendarle dobili nekaj prostora za oglase, so posumili, da jih je Bennett k sebi nazaj privabil z znižanjem cen za oglaševanje. Zato so mu napisali dopis, v katerem so zahtevali pojasnilo za nastale razmere. Bennett je kot ponavadi objavil njihovo pismo ter jim sporočil, da ni znižal svojih cen. Bennett je zmagal, toda izkazalo se je, da ga je to drago stalo. Judi so vztrajno izpolnjevali svoj načrt, ki so ga začeli že leta 1877; hoteli so uničiti še enega Newyorčana, ki ni hotel poklekniti pred njimi. Ves čas njegove bitke z njimi so Judi v New Yorku postajali vse močnejši. Tudi v izdajanju časopisov so postajali vsako leto močnejši. Obsedeni so bili z neumno idejo, da bodo z nadziranjem časopisnega izdajateljstva v New Yorku nadzirali razmišljanje cele države. V New Yorku so videli metropolo celotnih Združenih držav, medtem ko vse uravnovešene osebe v njem vidijo bolezen. Število časopisov se je zaradi združevanja izdajateljskih podjetij postopoma zmanjševalo. Adolph S. Ochs, philadelphijski Jud, je kupil Times. Iz njega je kmalu naredil pomemben in velik časopis, vendar je njegov namen služiti Judom. Sistematičen pregled judovskih oglasov v Timesu razkrije zanimive številke. Kakovost Timesa kot časnika je seveda iz njega naredila tako pomembno judovsko glasilo. V njem Jude vztrajno hvalijo, povzdigujejo in branijo. Druge rase niso deležne take naklonjenosti. Povsem možno je, da bodo zaposleni v Timesu menili, da to ni povsem res. Osebno in kot posamezniki večina od njih »ni te vrste ljudi«. Toda Times kot tak priča drugače. Nato se je na tem področju pojavil Hearst – nevaren agitator, ki ne samo da se zavzema za napačne stvari, ampak tudi podpira napačno vrsto ljudi. Obdal se je s skupino Judov, stregel njihovim muham, delal z njimi v rokavicah, se z njimi celo prepiral, nikoli pa o njih ni povedal resnice – »nikoli jih ni izdal«. Jasno, da so Judi pri njem na veliko oglaševali. Na veliko se je začelo judovsko prevzemanje tiska in nadzor nad njim, in od takrat se ta proces še vedno nadaljuje. Stara imena, ki so postala velika zaradi izvrstnih urednikov in ameriških načel, so polagoma zbledela. Časopis je zasnovan na veliki osebnosti urednika, ki se odraža v vsebinah, ali pa postane pomemben zaradi svojih načel in postane komercialna ustanova. V zadnjem primeru ima veliko večje možnosti, da preživi svojega ustanovitelja. Herald je bil Bennett in po njegovi smrti je bilo neizbežno, da bodo določene sile in vrednote izginile iz njega. Starajoči se Bennet se je bal, da bo časnik po njegovi smrti padel v roke Judov. Vedel je, da so le-ti hrepeneli po njem. Zavedal se je, da so uničili, prevzeli in nato obnovili marsikatero podjetje, ki si je drznilo povedati resnico o njih, nato pa so se bahali z judovsko zmago; potrditev pogosto napačno navajane prerokbe »Kdor te prekolne, ga bom jaz preklel«. Bennet je ljubil svoj Herald tako, kot človek ljubi svojega otroka. Svojo oporoko je dal napisati tako, da Herald nikoli ne bi smel postati lastnina posameznika. Prihodki naj bi se stekali v sklad v korist ljudi, ki so prispevali, da je Herald postal tako spoštovan časopis. Bennett je umrl meseca maja 1918. Judovski sovražniki Heralda so bili nenehno na preži, vse manj so oglaševali v Heraldu, da bi tako izsilili prodajo tega časopisnega podjetja. Vedeli so, da bi v primeru, če bi Herald posloval z izgubo, upraviteljem ne preostalo drugega kot prodaja, čeprav proti zadnji volji gospoda Bennetta. Toda v samem New Yorku so se pojavili močni denarni interesi ljudi, ki so začeli spoznavati nevarnosti judovskega tiska. Zagotovili so veliko vsoto denarja za nakup Heralda, lastnik je postal Frank A. Munsey. Na splošno presenečenje je gospod Munsey prenehal izdajati stari galantni časopis ter dovolil uporabo njegovega imena kot del imena New York Sun. Dejanski časnik gospoda Bennetta je ugasnil. Ljudje, ki so delali pri njem, so se razkropili po novinarskih krogih v tujini. Čeprav se Judi niso uspeli polastiti nadvse zaželenega Heralda, jim je uspelo s trga pregnati še en nejudovski časopis. Namenili so se prevzeti in nadzirati nekaj večernih časopisov, kar so sedaj dokončali. Mrtvega moža so premagali v finančnem pogledu. Moralno in tudi finančno, dokler je še živel, je zmagal Bennett; moralni zmagovalec je še vedno Herald. Herald je postal nesmrten kot zadnji branik proti Judom v New Yorku. Judi so danes večji gospodarji tiska v New Yorku kot v katerikoli prestolnici evropskih držav. V vsaki evropski prestolnici je kak časnik, ki o Judih prinaša resnične vesti. V New Yorku nimamo takega časopisa. Tako bo ostalo, dokler se Američani ne zbudijo iz dolgega spanca ter s trezno glavo ugotovijo, kakšen je položaj v državi. Z odprtimi očmi se bodo prestrašili orientalskega vsiljivca. Nauk iz tega je: vse, kar zdaj prihaja iz New Yorka, je treba dvakrat preveriti, ker prihaja iz osrednje judovske vlade, ki hoče voditi in obarvati misli prebivalcev v Združenih državah. ZAKAJ POROČILO MORGENTHAUA O POLJSKI NI VŠEČ JUDOM Zdi se, da je med judovskim vprašanjem v ZDA in na Poljskem velikanska razlika, toda glede na to, kako Judi v ZDA zaradi propagandnih namenov nenehno omenjajo Poljsko in da 250.000 poljskih Judov prihaja v ZDA po urniku njihovih tukajšnjih bratrancev in da so Poljaki na sebi že izkusili judovski svetovni program, se zdi, da bi se ZDA od Poljske lahko marsikaj naučile. To je še posebej res, ker ni mogoče kupiti ameriškega časnika brez kančka judovske propagande proti Poljski, propagande, ki je namenjena odvračanju pozornosti od dogajanja v newyorškem pristanišču. Če bi bralec teh člankov dejal »Ne razmišljajmo o Poljski, raje razmišljajmo o ZDA,« bi to pomenilo, da o Poljski razmišlja tako, kot od njega pričakujejo ameriški Judi. Dejstvo, da razmišlja tako, kot hočejo Judi, mu onemogoča v določenem smislu razumeti celotno judovsko vprašanje v naši državi. Tri poglavja pred tem smo v našem nizu člankov predstavili del zaslišanja pred senatnim odborom v zvezi s številom judovskega prebivalstva. Vprašanje priseljevanja se je pojavilo kot del te preiskave. Temu je sledil članek, ki kaže, da judovske oblasti uporabljajo načela, ki povsem nasprotujejo onim, ki so jih branili pred senatorji ZDA. Sledil je tretji članek, ki je prikazal užaljenost judovskih voditeljev zaradi vpliva sodobne države na judovstvo. Vse te teme so ključne za celovito razumevanje judovskega vprašanja v ZDA. Danes se vračamo v domovino tistega četrt milijona ljudi, ki v naglici pristajajo na naših obalah. Ogledali si bomo, kaj so naredili tam, ter poskusili poiskati temelje za judovske propagandne trditve, da ti ljudje bežijo pred »preganjanjem«. Imamo pet uradnih prič, katerih ugotovitve so bile natisnjene in potrjene s pečatoma vlad ZDA in Velike Britanije. Ameriški dokument je »Message from the President of the United States, transmitting pursuant to a State Resolution of October 28, 1919, a communication from the Secretary of State submitting a report by the Honorable Henry Morganthau on the work of The Mission of the United States to Poland«. To je senatni dokument št. 177. Ta dokument vsebuje tudi dodatno poročilo, ki ga je podpisal Edgar Jadwin, brigadni general vojske ZDA. Dokument je v nekem smislu skrivnosten. Čeprav so za javnost natisnili neko izdajo, je kmalu postala izjemno redka. Zdelo se je, kot bi izginila čez noč. Do kopije, ki smo jo uporabili za to raziskavo, smo se prebili z velikanskimi težavami. Ameriško odposlanstvo, ki je na Poljskem bivalo od 13. julija do 13. septembra 1919, je vodil Henry Morgenthau, ameriški Jud, ki je bil ameriški veleposlanik v Turčiji, mož, ki je bil zasebno in v poklicnem delovanju vreden vsega spoštovanja. Na splošno se govori, da njegovo poročilo ni bilo všeč Judom, zato da je tako težko dosegljivo. Zgovorno je, da ga judovski tisk ni kaj dosti omenjal, v judovski propagandi ga ne navajajo, ameriški Judi ga niso podprli. Kaže, da je razlog v tem, da je Morgenthau povedal čisto resnico o položaju Judov na Poljskem ter podal zelo jasne ugotovitve. Ameriški Judi pa vendarle, in to posredno, povedo, kaj mislijo o poročilu Morgenthaua, in sicer: Ko je ameriška misija zapustila Poljsko, so prispeli britanski odposlanci in ostali do decembra. Glavni predstavnik v angleški misji je bil britanski Jud, sir Stuart Samuel, čigar brat Herbert je zdaj visoki komisar za Palestino. Spremljal ga je častnik angleške vojske, kapetan P. Wright, ki je prav tako napisal dodatno poročilo. Obe poročili je posredoval s svojim uvodnim poročilom sir H. Rembold, britanski veleposlanik v Varšavi. Od vseh petih (Morgenthau, Samuel, Jadwin, Wright in Rumbold) poročil so ameriški Judi v obtok spustili samo eno – poročilo, ki ga je napisal Samuel. V celoti so ga natisnili v svojih časnikih po oglaševalskih cenah. Razpečevali so ga vsepovsod kot bilten Ameriškega judovskega kongresa. Samuelovo poročilo lahko dobite v neomejenem številu izvodov, poročil, ki sta ju napisala člana ameriške diplomatske misije in ju je predsednik ZDA poslal Senatu, pa ne boste našli. Zakaj? Štiri poročila so položaj preučila vsestransko in navajala nepristranske ugotovitve, in če bi jih natisnili in razpečali med ljudi v ZDA, bi vrgla povsem drugačno luč na judovsko propagando za priseljevanje velikanskega števila poljskih Judov. In tudi ko so ameriški Judi objavili Samuelovo poročilo, mu niso dodali pripadajočega poročila kapetana Wrighta. V biltenu Ameriškega judovskega kongresa so Wrightovo poročilo skrčili, bistveno spremenili in mu odvzeli resnični pomen. Da si bo bralstvo lahko ustvarilo lastno mnenje, bomo pričevanja petih uradnih prič (ali šestih, če upoštevamo še Homerja H. Johnsona, ki je skupaj z generalom Jadwinom podpisal ameriško poročilo) navedli v poglavitnih točkah; tako boste opazili strinjanja in nestrinjanja med njimi. 1. NA SPLOŠNO O PREGANJANJU Sir STUART SAMUEL pravi: »Poljaki so na splošno prijazni ljudje in če bi sedanje hujskanje v tisku utišala močna uradna roka, bi Judi s svojimi sodržavljani Poljaki lahko živeli enako dobro kot v preteklih 800 letih.« Poglejte, s kakšno lahkoto sir Stuart govori o zatiranju tiska. Poljski tisk je končno le dosegel svobodo pisanja in zdaj uživa ugodnosti, kakršne je judovski tisk na Poljskem vedno imel. Toda zdaj, ko svobodno poroča o Judih, ga je treba utišati s trdo roko, pravi sir Stuart. V Angliji, kjer je tisk tudi postal svoboden, si ne bi drznil predlagati nekaj takega. V zvezi z judovskim tiskom na Poljskem bo bralstvo našlo nekalj podatkov v spisu Israela Friedlaenderja »Problem poljskih Judov«. Friedlaender je bil Jud in njegovo knjigo je objavila judovska hiša v Cincinnatiju. Takole pravi: »Judovski tisk se je razmahnil in je postal močan civilizacijski dejavnik med poljskimi Judi. Obseg njegove vplivnosti lahko razberemo iz dejstva, ki ga, kar je precej nenavadno, poudarjajo sami Poljaki, da je vodilni judovski časnik iz Varšave še pred nekaj leti imel večjo naklado kot vsi poljski časopisi skupaj.« HENRY MORGENTHAU pravi: »Vojaki so se hudo razburili zaradi obtožb, da so Judi boljševiki, medtem ko so v Lembergu omenjali povezovanje Judov z Ukrajinci. Ti izgredi so bili torej politične ter protisemitske narave.« In zopet: »Tako kot bi bili Judi užaljeni, če bi jih obsojali zaradi delovanja nekaterih njihovih sovernikov, bi bilo tudi nepošteno obtoževati celotno poljsko ljudstvo zaradi nekaterih nenadzorovanih vojaških enot ali lokalnih band. Ti izgredi očitno niso bili premišljeni, saj če bi bili del nekih že prej pripravljenih načrtov, bi bilo več tisoč mrtvih namesto okoli 280 žrtev. Domnevam, da so bili ti izgredi posledica protisemitskih predsodkov, podkrepljenih s prepričanjem, da je judovsko prebivalstvo politično sovražno nastrojeno do Poljske.« SIR H. RUMBOLD PRAVI: »Judi res nimajo veliko podpore, da bi izstopali, kot se včasih zgodi, Zato obsodbe in protesti proti državi, v kateri so morda najmanj trpeli.« KAPETAN P. WRIGHT pravi: »Pogosto naletimo na razlago stanja, ki mu odvisno od stališča pravijo hibe Judov, zaradi katerih so bili Judi zatirano in preganjano ljudstvo. To je tako velikodušna in humana ideja, da bi rad verjel vanjo ne le zaradi Judov, ampak vseh ljudi. Kot teorija je povsem pohvalna, le da ni resnična. Če pomislimo, kaj se je v sodobnih časih v Evropi dogajalo drugim 'rasnim, verskim in jezikovnim' manjšinam…, potem Judi niso najbolj preganjano ljudstvo, ampak ljudstvo z največ ugodnostmi v Evropi.« BRIGADNI GENERAL JADWIN jasno pove, da je vpitje o »preganjanju« navadna propaganda. Takole pravi: »Nemiri od 21. do 23. novembra v Lembergu so podobno kot izgredi v Litvi postali orožje v rokah tuje propagande proti Poljski. Tiskovni urad Centralnih sil, ki si je prizadeval Poljsko pred celim svetom spraviti na slab glas, je dovolil objavo člankov…, v katerih je neki očividec ocenil število žrtev na 2.500 do 3.000, čeprav je bilo največje število, ki ga je navedel lokalni judovski odbor, 76.« (str. 15) In zopet: »Poljska se skupaj z vsemi svobodnimi vladami sveta sooča z nevarnostjo politične in mednarodne propagande, ki se je okrepila zaradi vojne. Spreminjanje, izmišljanje, potlačenje novic, nagovarjanje časnikov z raznimi metodami in zastrupljanje instrumentov javnega mnenja s skrivnimi vplivi, skratka vsi načini zlonamerne propagande, so nadloga, zaradi katere Poljska očitno trpi.« (str. 17) Seveda je bila vsa omenjena propaganda judovska. Opisane metode so značilne za Jude. Glede ubitih Judov Morgenthau ocenjuje, da jih je bilo 258, medtem ko sir H. Rumbold pravi, da je bilo v sami Poljski ubitih samo 18 ljudi, drugi pa so padli v nemirih na vojnem področju. Sir Stuart Samuel ocenjuje, da je bilo ubitih 348 ljudi. 2. NA SPLOŠNO O TEŽAVAH JUDOV PRED VOJNO SIR STUART SAMUEL: »Na Poljskem in v Galiciji živi okoli 3.000.000 Judov. Javno mnenje se je obrnilo proti njim z zelo nevarnim bojkotiranjem. Bojkot se je začel v Varšavi kmalu po predčasnih volitvah v Dumo leta 1912. Gospodarski odnosi med Poljsko in Rusijo so bili v preteklosti zelo pomembni in so bili pretežno v judovskih rokah, ne le pri prodaji izdelkov, ampak tudi pri njihovi proizvodnji. Gospodarske pobude prihajajo skoraj izključno iz judovskih krogov. Skoraj vsi posredniki za nakup in prodajo posestev, kateri delajo za poljsko plemstvo, so judovske rase… Treba je vedeti, da Judi predstavljajo skoraj celoten srednji sloj prebivalstva. Nad njimi je aristokracija, pod njimi kmetje. Njihovi odnosi s kmeti niso slabi. Mladi kmetje ne morejo brati časopisov in so le malo okuženi s protisemitizmom, vse dokler ne vstopijo v vojsko. Povedali so mi, da sploh ni neobičajno, če poljski kmetje sprejemajo presojanje sodišč judovskih rabinov.« To kaže, da so Judi na Poljskem zasedli zelo ugoden položaj in se je treba spomniti prejšnje navedbe g. Stuarta, kjer pravi, da če bi hujskanje v tisku potlačili, »bi Judi s svojimi sodržavljani Poljaki lahko živeli enako dobro kot v preteklih 800 letih.« Poglejmo posamezne ugotovitve sira Stuarta in kaj v zvezi s tem pravijo druge priče: a) Začnimo z monopolnim položajem Judov v gospodarskem poslovanju na Poljskem: Sir H. RUMBOLD: »Zdi se, da se sir Stuart Samuel moti, ko ocenjuje vlogo Judov v predvojnem gospodarskem poslovanju med Rusijo in Poljsko in njihovem deležu v industriji. Medtem ko drži, da so Judi v največji meri nadzorovali izvoz izdelkov iz Poljske, pa so le manjši del teh izdelkov sami tudi proizvajali.« KAPETAN P. WRIGHT: »Na Poljskem so bili do zadnje generacije vsi poslovneži Judi. Poljaki so bili kmetje ali lastniki zemlje, trgovanje so prepuščali Judom. Tudi sedaj je seveda precej več kot polovica, če ne kar tri četrt, poslovnežev Judov. Tako za podeželje kot za mesta lahko na splošno ugotavljamo, da so vzhodni Judi le redko kdaj proizvajalci in skoraj vedno posredniki. Judi so od samega začetka trgovci, ne proizvajalci in celo rokodelci ne. Pretežno trgujejo z denarjem. Sčasoma so na Poljskem v svoje roke prevzeli celotno gospodarstvo in trgovino ter niso delali ničesar drugega.« V zvezi s posredovanjem nepremičnin, ki ga omenja sir Stuart: KAPETAN P. WRIGHT: »Poljska je poljedelska država, vendar vzhodni Judi drugače kot zahodni igrajo veliko vlogo v življenju podeželja. Vsako posestvo in vsaka vas ima svojega Juda, ki zaseda nekakšen deden položaj. Trguje s kmetijskimi proizvodi in jih za kmete prodaja v mestu. Vsak poljski zemljiški posestnik ali plemenitaš je imel svojega Juda, ki je zanj opravljal vse posle, upravljal z njegovim posestvom ter mu poiskal denar… Poleg tega je skoraj vse prebivalstvo skoraj vseh malih podeželskih mest judovsko, trgovci z žitom in usnjem, mali trgovci in krošnjarji ter podobno.« b) V zvezi s trditvijo gospoda Stuarta, da »Judi skoraj v celoti sestavljajo srednji sloj« s plemenitaši nad njimi in kmeti pod njimi (značilno judovsko stališče o dveh nejudovskih slojih ter Judi med njima), bo morda naslednji prikaz pomagal pojasniti zadevo: KAPETAN P. WRIGHT: »Bilo bi si zanimivo predstavljati, kakšna bi bila Anglija v takih razmerah. Tujec bi ob prihodu v London v vsaki drugi ali tretji osebi zagledal Juda, skoraj vse ubožne četrti bi bile judovske, in mesto polno sinagog. Ob prihodu v Newbury bi videl, da je praktično celo mesto judovsko, skoraj vsak napis pa v hebrejščini. Ob vstopu v Berkshire bi bili Judi skoraj edini trgovci v večini malih vasi, v majhnih trgih pa bi prevladovale judovske bajte. Ko bi prispel v Birmingham, bi ugotovil, da so Judi lastniki skoraj vseh tovarn, vsaka druga trgovina od treh pa bi bila judovska.« Kapetan Wright poskuša ljudem v ZDA prikazati razmere, da bi razumeli, kako se počutijo Poljaki. Judovski tisk mu je to zelo zameril. Poročilo g. Samuela je pomembno zaradi velikega števila stvari, ki jih omenja, ter malo stvari, ki jih razloži. 3. NA SPLOŠNO O TEŽAVAH MED VOJNO SIR STUART SAMUEL: »Njihov jezik je soroden nemščini, zato so ga pogosto uporabljali med nemško zasedbo Poljske. Zaradi te okoliščine so Jude obtoževali, da z Nemci poslovno sodelujejo… Vlada je javnosti sporočila, da se ne strinja z bojkotiranjem, vendar se zdi, da so bili pri vnovičnem zaposlovanju zapostavljeni oni, ki so bili zaposleni med nemško okupacijo. Ugotavljam, da so iz takih služb odpustili veliko Judov, ki nato niso dobili nove službe, medtem ko podobno niso ravnali z drugimi Poljaki.« SIR H. RUMBOLD: »Dejstvo, da sta jidiš in nemščina sorodna jezika, je bil morda razlog, da so Nemci med zasedbo Poljske zaposlovali veliko Judov, čeprav bi lahko našli veliko Poljakov z dobrim znanjem nemščine. Gre za pomembno razliko, saj so Poljaki v Nemcih videli sovražnike in so za njih delali pod prisilo.« BRIGADNI GENERAL JADWIN: »Med nemško zasedbo Poljske sta podobnost jidiša z nemščino ter pripravljenost nekaterih judovskih posameznikov za sodelovanje z zmagovito stranjo, sovražnika pripravila do tega, da je Jude zaposloval kot posrednike za različne dejavnosti, judovskemu prebivalstvu pa nudil zaščito ter obljubljal avtonomijo. Jude obtožujejo, da so špekulirali z živili, kar so podpirale zasedbene armade, ki so hotele okrepiti izvoz v Nemčijo in Avstrijo.« To pomeni, da so Jude uporabljali, da bi Poljska ostala brez hrane. KAPETAN P. WRIGHT: »Vzpon Judov in njihovo zmagoslavje se je zgodilo med nemško zasedbo. Poljski Judi so zelo ponemčeni, in z znanjem nemščine boste z lahkoto prepotovali Poljsko, saj boste povsod naleteli na Jude. Nemci so tako povsod našli ljudi, ki so znali njihov jezik in so lahko delali zanje. Nemci so s pomočjo Judov postavili svojo organizacijsko strukturo za izčrpavanje Poljske – vključno s Poljaki in Judi – in ropanje vseh njenih virov. Nemški častniki in uradniki so skupaj z Judi zagospodarili po celi državi. V vsakem uradu in vsaki regiji so bili nemški pomočniki, in ubožni Judi so obogateli in se pogospodili kot gospodarjevi služabniki. Čeprav so bili ponemčeni, pa obtožbe Poljakov, da so bili Judi vdani Nemčiji, niso utemeljene… Do Nemčije, ki je dom protisemitizma, ne čutijo nič večje privrženosti kot do Poljske. Vzhodni Judi so Judi in samo Judi. Zdelo se je, da mora eden od obeh imperijev zmagati, nemški ali ruski, ter da so Judi, ki so imeli svoj denar v obeh cesarstvih, varni. A zmagala je prezirana Poljska. Judi še zdaj komaj dojemajo njeno vnovično vstajenje, in eden od njih mi je dejal, da se mu še vedno zdi kot da sanja.« Gospod Morgenthau se v svojem poročilu ni dotaknil te zadeve. 4. O BOJKOTIRANJU, NAČINU, S KATERIM SO SE POLJAKI HOTELI REŠITI IZ JUDOVSKEGA PRIMEŽA SIR STUART SAMUEL: »Ta bojkot se je začel kmalu po predčasnih volitvah v Dumo v Varšavi leta 1912… Med vojno, ko je primanjkovalo skoraj vsega, so bojkot omilili, po sklenitvi premirja pa se je znova močno okrepil. Zasebni, družbeni in poslovni bojkot Judov med ljudmi vzpodbuja predvsem poljski tisk. Ugotovil sem, da je bilo v Lembergu tako imenovano družbeno sodišče, ki ga je vodil M. Przyluski, nekdanji podpredsednik pritožbenega sodišča v Avstriji, in ki se je spuščalo tako daleč, da je pred sodišče pozivalo ljudi, ki so poslovali z Judi, ter od njih zahtevalo pojasnila za tako ravnanje. Prilagam izrezek iz poljskega časopisa, v katerem so navedli ime poljske grofice, ki je Judom prodala svoje posestvo. Vest so poudarili s črnim robom, na Poljskem sicer značilnim za osmrtnice.« (Prevod zapisa v časniku): »Grofica Anna Jablonowska, stanujoča v Galiciji, je svoji dve hiši, Stryjska cesta 18 in 20, prodala Judom Dogilewski, Hubner in Erbsen. Grofičin odvetnik je bil dr. Dziedzic, njen upravnik M. Naszkowski. Ali bo poljska javnost v takih primerih za vedno ostala neprizadeta in nedejavna?« Ob tem opisu g. Stuarta se spomnimo uveljavljene prakse v Angliji. Opisana je na str. 123 v knjigi »The Conquering Jew« (Osvajalni Jud), ki jo je napisal John Foster Fraser in je izšla v New Yorku leta 1916 pri založbi Funk & Wagnalls: »Stanovanjsko vprašanje v kraju Whitechapel je doseglo takšno raven, da so cele ulice s stanovansjkimi bloki znane po tem, da 'Ne sprejemajo povpraševanja Angležev'. Hebrejski sindikati kupujejo cele ulice in najprej opozorijo nejudovske najemnike, da tam nimajo kaj iskati.« V zvezi s tem je treba tudi omeniti, da so se pojavili rasni nemiri v nekaterih ameriških mestih zaradi čustev, ki so se sprostila ob ravnanju manjših judovskih nepremičninskih sindikatov. Le-ti kupijo hišo sredi ulice z iskanimi stanovanjskimi bloki, izselijo stanovalce in vanjo naselijo črnsko družino. Zaradi rasnih predsodkov se zniža cena nepremičnin v celi ulici, s čimer le-te postanejo dostopne judovskim kupcem. Stanovanja so nato izgubljena za nejude kot lastnike ali uporabnike. Morda so razmere na Poljskem podobne, zato je prodaja stanovanj in posesti Judom nekako nepoštena do ljudi na splošno. Poljaki očitno mislijo tako. »Rasni predsodki« niso zadosti tehtna razlaga za tako razmišljanje; za tem vedno tiči nekaj bolj otipljivega. Pri »bojkotu« je šlo zgolj za to: dogovor, da Poljaki trgujejo s Poljaki. Judov je bilo veliko, na razpolago so imeli veliko denarja in nadzorovali so vse poslovne kanale. V Varšavi imajo v lasti skoraj vse nepremičnine. Judi so zatrjevali, da je tako imenovan bojkot v resnici »preganjanje«. SIR H. RUMBOLD: »Poleg tega je treba vedeti, da so se Poljaki zaradi gospodarskih sprememb in zaradi dejstva, da od leta 1832 niso smeli zasedati vladnih položajev, postopno morali začeti ukvarjati s trgovino, zato se je začel konkurenčni boj med Judi in Poljaki. Ta borba se je okrepila, ko je ruska vlada dovolila ustanavljanje zadrug in poljedelskih družb na Poljskem. Zadružno gibanje postaja zelo močno in bo nedvomno predstavljalo pomemben dejavnik v razvoju gospodarskih odnosov na Poljskem, tako da bo posredno prav gotovo vplivalo na male judovske trgovce. Poljska vlada bi morala v okviru zakonodaje prepovedati bojkotiranje Judov. Kljub temu moram poudariti, da ni v moči nobene vlade, da prisili svoje državljane k sodelovanju z osebami, s katerimi ne želijo imeti opravka.« HENRY MORGENTHAU zavzame bolj razumljivo stališče kot njegov britanski sovernik, sir Stuart Samuel. Gospod Morgenthau pravi takole: »Poleg tega mnogi judovski trgovci trdijo, da je ustanavljanje zadružnih trgovin neke vrste zapostavljanje. Toda zdi se, da je to gibanje legitimno prizadevanje za omejitev dejavnosti in torej dobičkov posrednikov. Ko so se take trgovine pojavile na Poljskem, so jih žal razglasili kot sredstvo za uničenje judovskih trgovcev. Zato so Judi imeli občutek, da je ustanavljanje zadrug napad nanje. Medtem ko je bilo ustanavljanje in delovanje zadrug morda pod vplivom protisemitskega razpoloženja, pa je to vendarle oblika gospodarske dejavnosti, ki jo brez nadaljnjega lahko uporablja vsaka skupnost.« Skozi oči in nazore teh petih mož ni težko videti položaja, ki je nastal na Poljskem. Poljska je pred 800 leti odprla svoja vrata Judom, ki jih je preganjala vsa Evropa. Zgrnili so se vanjo in uživali popolno svobodo. Poljaki so jim celo dovolili, da so ustanovili »državo v državi«, v kateri so vladali in urejali vse judovske zadeve ter se s poljsko vlado dogovarjali samo preko svojih izbranih predstavnikov. Poljaki so bili njihovi prijatelji, do Judov niso kazali verske ali rasne nestrpnosti. Nato se je Evropa spravila na Poljsko in jo razkosala, vse dokler v množici ljudstev ni bilo več nobene Poljske, razen v srcih Poljakov. V tem obdobju poniževanja Poljske so Judi postali izredno močni, začeli so vladati Poljakom in celo urejati njihova življenja. Velika vojna je obetala, da se bo Poljska osvobodila in dobila lastno svobodno vlado. Judom takšna obnova Poljske ni bila pogodu. Judi niso bili prijatelji Poljske. Poljaki so jim to zamerili in ob podpisu premirja, ko so si upali pokazati svoje ogorčenje, so to naredili. Zgodile so se mnoge obžalovanja vredne stvari, ki pa niso bile narazumljive. Njihovo ozadje je bilo možno razložiti. Tudi premirje še ni pomenilo konca. Poljsko so začeli ogrožati ruski boljševiki, in znova, tako neomajno zatrjujejo Poljaki, so bili Judi proti deželi, ki jim je 800 let nudila zatočišče. Navedli smo nekaj dejstev. Za dokončanje zgodbe bo potreben še en članek. Za zdaj je bilo rečenega dovolj, da ste spoznali, koliko slabega je judovska propaganda v ZDA povzročila Poljski. Namen te propagande ni bil samo škodovati Poljski, ampak tudi zaslepiti Američane, ki naj bi ravnodušno spremljali velikanski priliv teh istih Judov v našo državo. 41. JUDI IZKORISTIJO MIROVNO KONFERENCO ZA ONEMOGOČANJE POLJSKE Med poročilom o Poljski, ki ga je napisal g. Stuart Samuel, ter poročili ostalih mož, je razlika, ki kaže na različnost judovskega mnenja od splošnega naziranja. Pogledi drugih preiskovalcev (kapetan Wright, brigadni general Jadwin, sir H. Rumbold in celo Henry Morgenthau) se usmerijo tudi k ozadju dogodkov. Tukaj se začnejo težave med Judi in drugimi ljudmi. To se kar naprej ponavlja. O tem redko kdaj kaj izvemo, dokler Jud ne začne poslabševati zadeve. Vse dokler Jud ostaja na vrhu in nejude izkorišča za uresničevanje svojih načrtov, o razmerah ni slišati prav ničesar. Nejudi se lahko po mili volji pritožujejo, ugovarjajo in se upirajo – kljub temu se ne bo pojavila nobena mednarodna komisija, da bi raziskala zadeve. Nesoglasja med Judi in drugimi ljudmi se označijo kot težave samo, ko se položaj Juda začne spreminjati in postaja manj ugoden zanj. Takrat po celem svetu zažene vik in krik o »preganjanju«, čeprav gre morda za preprosto dejstvo, da se je njegova lastna igra obrnila proti njemu. Poljaki so uvideli, kako so se Judi združili v občudovanja vrednem skupinskem delu in kako je manjšina povsem prevzela nadzor nad večino, ker je manjšina ustvarila zaprto združbo, večina pa tega ni storila. Zato so si Poljaki rekli: »Zgledovali se bomo po Judih. Judi sodelujejo med seboj na zadružniški način, zato bomo tudi mi med seboj začeli delati enako.« Tako so tudi storili in takoj se je zaslišalo glasno in dolgo vpitje o »preganjanju«. Začeli so blatiti dobro ime Poljakov, sledilo je še več ogorčenja, obžalovanja vredno nasilje, spor se še kar nadaljuje. Judovska poročila o teh nemirih le redko presežejo dejstvo, da Judi trpijo zaradi določenih dejanj Poljakov. Vsak dogodek opisujejo v najmanjših podrobnostih in z zelo očitnim novinarskim cenjenjem grozot. Po vrsti naštevajo imena, kraje, datume in okoliščine. Naj bo. Namen tega članka ni zanikanje ali podcenjevanje judovskega trpljenja, ne glede na to, kje ali zaradi kakšnega razloga se pojavi. Z ničemer se ne more opravičiti krivice, povzročene najponižnejšemu človeškemu bitju. Razmišljanje o umoru ene same osebe, izvajanje nasilja nad eno samo družino je strašna stvar. Zelo hudo je, da se je svet tako navadil na gore zgodb o grozotah in da ga ni več sram ob takšnem razvrednotenju življenja. Po dogodkih v Belgiji so vse rase v Evropi trpele in z njimi so sočustvovale vse rase v Ameriki. Ostaja pa dejstvo, da o trpljenju Judov slišimo več, velkiko več kot o trpljenju katerih koli drugih ljudi. Praktičen človek pa se seveda sprašuje, zakaj se dogajajo take stvari? Denimo, da so se dejansko zgodili ropi, napadi, umori, kot se Judi pritožujejo – zakaj naj bi prišlo do njih? Ali so Poljaki po naravi nagnjeni k takim dejanjem? Ali so bila taka dejanja Poljakov značilna za minulih 800 let, odkar so se Judi naselili tam? In če Poljaki po naravi niso nasilneži, če je zgodba o bivanju Judov na Poljskem večinoma prijetna, kaj je povzročilo sedanjo spremembo? Tako se sprašuje stvaren človek. Spoznati hoče ozadje. Gospod Morgenthau je očitno preveč osvetlil ozadje, a še vedno veliko manj kot drugi preiskovalci, razen gospoda Samuela. Zato so ameriški Judi poročilo gospoda Morgenthaua zamolčali. Dejstva so namreč zelo slaba podlaga za propagando, kakršno so si zamislili voditelji ameriških Judov. Njegovega poročila si niso drznili javno kritizirati ali zavrniti; enostavno so se vedli, kot da ga ni. Judovski tisk se je žaljivo vedel do kapetana Wrighta, ki si je prizadeval, da bi s čim boljšim prikazom ozadja britanskemu ljudstvu pojasnil poljske razmere. Judi ne marajo preiskav. Zase zahtevajo razumevanje, za Poljake pa obsojanje. V Ameriki se nagibamo k temu, da je vsako stanje možno razložiti. Morda je vredno obsodbe, a se ga vseeno da razumeti. Prepričani smo, da je razlaga prvi korak na poti k rešitvi težav. Gospod Morgenthau sploh ne govori o »pogromih«. S tem postavlja vzorec, ki mu bi morali slediti nekateri histerični ameriški Judi. Pričujoči niz člankov v DEARBORN INDEPENDENT opisujejo z besedo »pogrom« (nekateri judovski govorci pravijo, da je vsak posamezen članek »pogrom«) v burnih, a nepoučnih pogovorih na sestankih hebrejskih lož. Gospod Morgenthau je bolj natančen pri izbiri svojih besed. Takole pravi: »Naše odposlanstvo se je namenoma izognilo rabi besede 'pogrom', ker se ta beseda uporablja vsepovprek, od neznatnih nemirov do načrtovanih in skrbno organiziranih pokolov…« Vsa poročila se strinjajo glede ene točke, namreč da je bil obseg nepravičnega pobijanja Judov veliko manjši in neprimerljiv s tistim, ki so ga skušali prikazati judovski propagandisti. V predelih Poljske, kjer so bili neredi zaradi vojne manj običajni, je življenje nepravično izgubilo 18 oseb. Na celotnem ozemlju, ki so ga v omenjenem obdobju preplavljali različni elementi, je bilo 348 takih žrtev, kot očitno nerad priznava gospod Stuart Samuel. Kapetan Wright pravi: »Ocenjujem, da ni bilo ubito več kot 200 ali 300 nedolžnih ljudi. Že en sam človek bi bil preveč, toda če te žrtve vzamemo kot standard za presojanje neredov, usmerjenih proti njim, sem veliko bolj osupel zaradi majhnega kot zaradi velikega števila žrtev.« Gospod Rumbold pravi: »Če bi nerede podpirale ali organizirale civilne in vojaške oblasti, bi bilo število žrtev verjetno veliko večje.« Da bo bralec videl, kaj poročila pravijo o določenih obtožbah glede krutosti, bomo navedli strinjanja in razlike v njih. Poglejte poročila o dogodkih v Lembergu. 1. Neredi so se zgodili med 21. in 23. novembrom 1918. Mesto so zavzele ukrajinske enote, ki so bile prej del avstrijske vojske (Samuel, Morgenthau, Wright, Jadwin). 2. »General Monczyunski je zbral poljsko armado, ki jo je sestavljalo okoli 1.500 vojščakov in je vključevala tudi ženske, fante, nekaj kriminalcev. Po hudih bojih so zasedli polovico mesta, druga polovica pa je ostala v rokah Ukrajincev.« (Samuel) »Nekaj sto poljskih fantov in precejšnje število prostovoljcev sumljivega značaja je znova zavzelo približno polovico mesta in ga obdržalo do prihoda poljskih okrepitev 21. novembra.« (Morgenthau) »Ko so se nemške enote v vsej Poljski uprle po podpisu premirja in se je v enem samem dnevu sesedla celotna zgradba nemške organizacije, je nekaj poljskih častnikov zbralo majhno armado prostovoljcev v Lembergu (med 1.000 in 2.000 ljudi), sestavljeno iz fantov, nasilnežev in kriminalcev ter celo uniformiranih žensk. Skoraj dva tedna so potekale ulične borbe z Ukrajinci in po prihodu podobne enote so Ukrajince pregnali iz mesta. To je bil res vrhunski vojaški podvig.« (kapetan Wright) 3. »Judovski del prebivalstva je razglasil svojo nevtralnost.« (Samuel) »Judovsko prebivalstvo je razglasilo svojo nevtralnost, toda dejstvo, da je judovsko okrožje ležalo znotraj tistega dela mesta, ki so ga zasedli Ukrajinci, in da so Judi organizirali lastno milico, poleg tega pa so krožile govorice, da so nekateri Judi streljali na vojake, je med poljskimi prostovoljci podžgalo protisemitsko razpoloženje in njihovo vključevanje v osvobodilne enote.« (Morgenthau) »Med boji so Judi razglasili svojo nevtralnost in čeprav mislim, da z orožjem niso pomagali Ukrajincem, so bili s svojo nevtralnostjo zelo dobronamerni do njih in verjetno tudi koristni. Predvidevali so, da bodo Ukrajinci zmagali.« (Kapetan Wright) 4. Na koncu ni bil kaznovan noben od vojaških poveljnikov, odgovornih za tisto dogajanje. (Samuel). »Poljska vlada je že 24. decembra 1918 preko Pravosodnega ministrstva sprožila dosledno preiskavo dogodkov z 21. in 23. novembra… Kljub preobilici dela na lokalnih sodiščih, kjer se trenutno ukvarjajo z več kot 7.000 primeri, so zaradi sodelovanja v novembrskih neredih sodili 164 osebam, med njimi desetim Judom, veliko podobnih primerov pa še čaka na obravnave. Na zaporne kazni od 10 dni do 18 mesecev so obsodili 44 oseb. Poleg civilnih sodišč so lokalna vojaška sodišča obsodila nekaj vojaškega osebja na zaporne kazni v trajanju treh let zaradi nezakonitega ravnanja v omenjenem obdobju.« (Morgenthau). Ko na splošno govori o kaznovanju, kapetan Wright pravi: »Vlada je marsikoga prizadela, a kaznovanj je bilo še premalo. Izrečenih kazni nikoli ni objavila, ker se je bala javnega mnenja.« Brigadni general Jadwin kot član ameriškega odposlanstva pa pravi: »Če bi pritožbe zaradi počasnosti in nezanesljivosti vojaških in vladnih kaznovanj in oprostitev slišali pravilno, bi kljub vsemu ugotovili, da je vlada ukrepala pravilno.« 5. »Za povzročeno škodo niso izplačali nikakršnih odškodnin.« (Samuel) »Naša misija je bila obveščena, da je vlada na osnovi uradnih preiskav začela izplačevati odškodnine za povzročeno škodo, nastalo zaradi omenjenih izgredov.« (Morgenthau). Pred odhodom naše misije iz Poljske so v mestih Wilna, Pinsk in Lemberg začeli izplačevati odškodnine. (general Jadwin) Dogodki v Lembergu so bili zadosti hudi, to naj bo jasno. Toda sir Stuart Samuel nas hoče prepričati, da so bili Poljaki krivi za vse dogajanje. Drugi preiskovalci so v svojih poročilih poskušali razložiti ozadje dogajanja, pri čemer pa ga nobeno poročilo ni opravičevalo. Vsi razen Samuela so se strinjali, da je poljska vlada poskušala popraviti, kar se je zgodilo in preprečiti vnovične izgrede. Iz ameriškega poročila je smotrno upoštevati tole: »General Jadwin je bil prisoten ob zavzetju Minska ter očevidec velikih naporov vojaških oblasti za preprečevanje nasilja.« Zdi se kot dejstvo, da so se takoj po vzpostavitvi kakršnega koli reda po koncu vojnega kaosa končali neredi. Kljub temu beremo v naših časnikih še danes o »tisočih in desetinah tisočev pomorjenih Judov na Poljskem«. Opozoriti je tudi treba, da se ti dogodki niso zgodili brez judovskega izzivanja v določenem obsegu, na kar kaže dogodek v Pinsku, ki se je primeril 5. aprila 1919. V Pinsku so Poljaki premagali boljševike malo pred tem dnem. 75 % prebivalcev Pinska so bili Judi, le 25 % pa je bilo Poljakov (general Jadwin, kapetan Wright). Poljski častnik je imel na razpolago le manjšo vojaško enoto, obrambne črte boljševikov pa so bile precej strnjene. Judi so bili hladni do poljskega častnika, ki je sumil, da so v prijateljskih odnosih z boljševiki in zato je bil zelo zaskrbljen. Jude je opozoril, da bo vsako nepooblaščeno dogovarjanje kaznoval s smrtno kaznijo. (kapetan Wright) 1. Vladni organizator zadružnih zvez je dovolil sestanek z judovskimi zadrugami zaradi združevanja z drugimi zadrugami. (Samuel, Morgenthau, Wright) 2. »Zdi se, da sta dva poljska vojaka… in še neki vojak obvestili vojaške oblasti, da so izvedeli, da se bodo Judi v soboto sestali z boljševiki v tako imenovani Ljudski hiši, kjer je poveljstvo sionistov.« (Samuel) »To srečanje je potekalo v pisarni sionistične organizacije, ki je zelo naperjena proti Poljski.« (Wright) »Ugotovili smo, da sta podatke o dejavnostih boljševikov v Pinsku dobila dva judovska vojaka…« (Morgenthau) »Mestni poglavar ni zmogel jasne presoje, ker se je bal vstaje boljševikov, pred čemer sta ga posvarila dva judovska vojaška obveščevalca…« (general Jadwin) »Po koncu sestanka in njegovem formalnem zaključku je veliko članov zadruge ostalo v istem prostoru in se pogovarjalo. Hkrati so bili v prostoru tudi drugi člani sionistične organizacije, vključno z damami. Ta družba ljudi je dajala vtis sestankovanja in mislim, da je bilo število članov, ki so ostali v istem prostoru, v tehničnem smislu dovolj veliko za izvedbo sestanka. Judi so na tem sestanku in tudi prej kazali določeno nesramnost. Sir Stuart Samuel je navzoče okaral, da so se s sestankom pregrešili zoper sabat, kar je huda verska žalitev.« (kapetan Wright) Vsi preiskovalci so ožigosali, kar je sledilo. Kapetan Wright pravi, da bi poljski častnik le stežka ukrepal tako hitro, če ujetniki ne bi bili Judi. General Jadwin to povzame takole: »Zločin v Pinsku… je bila povsem vojaška zadeva. Mestni poglavar ni zmogel jasne presoje, ker se je bal vstaje boljševikov, pred čemer sta ga posvarila dva judovska vojaška obveščevalca. Židovsko prebivalstvo (okoli 75 % vseh prebivalcev v mestu) je hotel prestrašiti z ubojem 35 judovskih meščanov brez vsake preiskave in brez sojenja, z zapiranjem in pretepanjem ostalih ter z vsesplošnimi grožnjami Judom. Višjim vojaškim častnikom, civilnim poljskim uradnikom in majhnemu številu Poljakov, ki bivajo v tem delu Belorusije, ne moremo pripisati sodelovanja v teh dogodkih. Gospod Stuart pravi: »Pod sedanjo lokalno oblastjo je Pinsk spet miren, odnosi med kristjani in nekristjani pa so se normalizirali.« V ZDA včasih pozabljamo, da za Poljsko vojna še ni končana. Poljska je zdaj svobodna država – na papirju –, toda njena svoboda je vsak dan na preizkušnji. Boljševizem jo je resno načel. Kjerkoli na Poljskem so se pojavile rdeče armade boljševikov, so jih Judi prijazno pozdravljali. Tega nihče več ne zanika, tudi v ZDA ne. To razlagajo s tem, da so boljševiki do Judov bolj prijateljski kot Poljaki – trditev, ki jo bralci naših člankov o judovskem značaju sovjetizma zlahka razumejo. Ko so Poljaki vrnili udarec rdečkarjem, so ponavadi ugotovili, da so Judi že postavili sovjetski sistem, kot da so ga že dalj časa pričakovali in se nanj dobro pripravili. Zato nikakor ni čudno, da so Poljaki do Judov še vedno sumnjičavi. Judi nočejo postati Poljaki. To je jedro sedanjih težav med obema narodoma. Sir Stuart Samuel se tega komaj dotakne: »Večkrat se je pojavila zamera med vojaštvom in civilnim prebivalstvom zaradi sionističnih trditev, da so Judi drugačni od Poljakov.« Gospod Morgenthau gre še korak dlje: »To je privedlo do spora zaradi nacionalističnih izjav nekaterih judovskih organizacij, ki hočejo kulturno avtonomijo, podprto z državnimi financami.« Kot vidite, gospod Morgenthau gleda širše na razmere na Poljskem. Najboljši opis razmer pa je podal kapetan Wright: »Poljski Judi hočejo, da se jih v popisu prebivalstva vodi ločeno. Judi naj bi nato izvolili svoje predstavniško telo, ki bi imelo obsežno zakonodajno in davčno oblast; lahko bi na primer pobirali davke za načrtovano izseljevanje. Poljska država naj bi temu telesu odmerjala sorazmeren delež denarja za potrebe dobrodelnih in finančnih ustanov Judov. Poleg te ločene judovske organizacije naj bi Judi glede na njihovo število v posameznem okolju zasedli sorazmerno število sedežev v zakonodajnih telesih na lokalni in na državni ravni. Šestino ali sedmino poljskega zakonodajnega telesa naj bi sestavljali samo Judi, ki bi jih izbirali samo Judi. Nekateri Judi so zahtevali tudi ločena sodišča ali pa vsaj pravico do enakovredne rabe poljskega jezika in jidiša v sodnih postopkih. Gre za praktičen program, toda zgledujejo se po avtonomiji, ki jo je Judom v Ukrajini ena od prehodnih vlad, Centralna Rada, odobrila 9. januarja 1918 s Statutom o nacionalni osebni avtonomiji, katerega kopijo sem dobil. Jude organizira kot ljudstvo s polno oblastno suverenostjo; na ukrajinskih bankovcih so bili napisi v jidišu in v ukrajinskem jeziku.« Ljudje včasih sprašujejo, kje je dokaz o programu iz Protokolov. Najdemo ga povsod, kjer so se judovski voditelji dokopali do oblasti in povsod, kjer stremijo po oblasti. Protokole se da spisati iz spisov judovskih rabinov, iz judovskih usmeritev v ZDA, judovskih zahtev na Balkanu, iz judovskih dosežkov v Rusiji. Predstavljajo judovski program, idealen in dejanski na vsaki stopnji zgodovine. Ali kdaj slišiš o tem judovskem programu na Poljskem, ko te povabijo, da sočustvuješ z 250.000 Judi, ki s Poljske prihajajo v ZDA? Ali bodo ti ljudje svoje ideje pustili zunaj newyorškega pristanišča? Izčrpna preiskava judovkega programa, ki jo je opravil kapetan Wright, dobro osvetli obnašanje ameriških Judov, ki zavračajo objavljanje njegovega poročila, čeprav je bilo del poročila gospoda Stuarta Samuela, katerega tako na široko objavljajo. Kapetan Wright v želji, da bi njegova vlada do potankosti razumela položaj, navede nazorno primerjavo: »Če bi Judi v Angliji potem, ko bi se njihovo število povečalo za dvajsetkrat ali tridesetkrat, zahtevali, da ima Judovski odbor skrbnikov (Jewish Board of Guardians) obsežna pooblastila, vključno s predpisovanjem davkov za potrebe izseljevanja in da naj bo za Jude, ki jih bodo smeli voliti samo Judi, rezervirano določeno število sedežev v londonskih in manchestrskih oblastnih strukturah, v Spodnjem in Zgornjem domu angleškega parlamenta, da naj predsednik odbora za izobraževanje vsako leto preda Judom vsote denarja, sorazmerne njihovemu številu; če bi kdo zahteval ločena judovska sodišča ali da bi vsaj imeli pravico poleg angleščine uporabljati jidiš pred Kraljevim sodiščem ali Gospodarskim sodiščem; če bi najbolj prosvetljeni videli v prihodnost, ko bo Angleška banka tiskala bankovce z napisi v angleščini in jidišu, potem bi javno mnenje verjetno celo v Angliji ne bilo tako naklonjeno Judom…« Glede na stanje ne moremo reči, da gre za nepomembno dejstvo, da so judovski preiskovalci, ki so morali biti seznanjeni z okoliščinami, le-te prikrivali, ter da so jih drugi preiskovalci predočili javnosti. Prav tako ni nepomembno, da je judovski tisk povsem zamolčal ta dejstva, čeprav se je pretvarjal, da je objavil izsledke britanskih preiskovalcev. Poročilo kapetana Wrighta so pospremili z žaljivkami, ker je opisal nekatere dejavnosti, ki so med poljskimi Judi običajne. Lahko pa rečemo, da so omembe kapetana Wrighta zelo zadržane v primerjavi s številko, navedeno v pred kratkim objavljeni knjigi Arthurja Goodharta. Pisec tega članka zdaj ne more reči ali je gospod Goodhart Jud ali ne. Je član Corpus Christi Collegea univerze v Cambridgeu. Pred kratkim je postal kapetan vojske ZDA. Na predlog gospoda Morgenthaua je postal svetovalec v okviru ameriškega odposlanstva na Poljskem. Na strani 161 pravi: »Gospod Morgenthau je po večerji sodeloval na sestanku lože B'nai B'rith, edinega oddelka te judovske organizacije na Poljskem. V Rusiji pred vojno niso bile dovoljene podružnice te organizacije, ker je bila tajna združba in zato prepovedana v carski Rusiji. Major Otto in jaz, ki nisva člana, sva se sprehajala po mestu.« Gospod Goodhart kot svetovalec ameriškega odposlanstva na Poljskem je odličen pričevalec o tem, kakšni ljudje tako masovno prihajajo v našo državo. Toda Američani morajo predvsem upoštevati, kako Judi vidijo sebe v smislu politične pomembnosti in moči. Mirovna konferenca ni nameravala prinesti enotnosti na Poljskem. Namesto tega je povzročila neenotnost v dolgem obdobju veljavnosti Versaillske mirovne pogobe na svetu. Bralec je pravkar prebral Wrightov opis judovskih zahtev, zdaj pa bo izvedel, kaj so sklenili na mirovni konferenci. Poljski so prepovedali izvesti volitve na sobotni dan. Poljski so prepovedali izvajati popis prebivalstva ob sobotah. Judovski sabat je zaščiten z zakonom, kar morajo pri svojem delovanju upoštevati sodišča in vlada. Ob nedeljah počnite, kar hočete – razpišite volitve na nedeljo, kot to včasih naredijo Poljaki –, toda ne na soboto; takrat imajo Judi svoj sabat! V 11. členu piše: »Judov se ne sme prisiliti, da delajo karkoli, s čimer bi se pregrešili zoper sabat, niti se jih ne sme zapostavljati zaradi zavračanja pojavljanja na sodiščih ali drugih zakonsko predpisanih opravkih ob njihovem sabatu… Poljska oznanja svojo namero, da ne bo razpisovala ali dovoljevala volitev ob sobotah, ne splošnih ne lokalnih, ter da ob sobotah ne bo izvajala popisov prebivalstva zaradi volitev ali drugih namenov.« To, kar so boljševiki storili v Rusiji, so na mirovni konferenci storili Poljski – uzakonili so judovski sabat. Ljudje, ki so videli to nenavadno uzakonitev judovskega običaja na Poljskem – eden od vplivnih mož, ki so sodelovali pri tem dejanju, je bil tudi predsednik ZDA – se zdaj trumoma zgrinjajo v ZDA. Prepričani so, da če je predsednik ZDA Poljsko zavezal k spoštovanju judovskih običajev, da bo čisto prav, če bo enako storil tudi Združenim državam. In še več. Na Poljskem je zdaj z zakonom dovoljeno ustanavljanje ločenih šol za Jude. Poljska se je znašla v hudih težavah, ker ni imela dovolj šol, v katerih bi vsi njeni prebivalci spoznavali poljske ideale v poljskem jeziku. Mirovna konferenca je uzakonila nadaljevanje takega izvora težav za Poljsko. V 11. členu so omenjeni Judi. V 9. členu je uporabljen izraz »poljski državljani«. Bralec si bo ob pregledovanju evropskih novic prihranil precej nesporazumov, če bo besede »rasne, verske in jezikovne manjšine« preprosto prevedel v »Judi«. Judi so manjšina, ki je vzrok za večino težav, ter manjšina, o kateri se največ sliši. In ta manjšina je prevladovala na mirovni konferenci. Člen št. 9: »Poljska bo v izobraževalnem sistemu v mestih in okrožjih, kjer prebiva znaten delež poljskih državljanov, ki ne govorijo poljskega jezika, zagotovila primerne zmogljivosti, kjer bodo v osnovnih šolah otroci takih poljskih državljanov deležni pouka v lastnem jeziku… V mestih in okrožjih, kjer prebiva znaten delež poljskih državljanov, ki pripadajo rasnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, bodo te manjšine prejemale pravičen delež javnega denarja iz državnega, občinskega ali drugega proračuna za izobraževanje, verske ali dobrodelne namene.« A tudi to še ni vse. Poljska država bo zagotovila denar, Judi pa ga bodo razporejali: »Izobraževalni odbori, ki jih pooblastijo judovske skupnosti na Poljskem in jih nadzoruje država, bodo razporejali sorazmerne deleže sredstev, namenjenih judovskim šolam v skladu z 9. členom…« Osupljivo hitro izginejo »rasne manjšine«, ko je na vidiku denar ter se pojavi bolj določen pojem »Jud«. Več kot vse to: »Združene države Amerike, Britanski imperij, Francija, Italija in Japonska, glavni zavezniki in združene sile na eni strani, in Poljska na drugi strani« (tako se začenja sporazum), zagotavljajo vse omenjene posebne privilegije. Ne gre za sporazum znotraj Poljske, ki se je znašla v hudi stiski, ampak za mednarodne zahteve v okviru Lige narodov. Člen št. 12 predpisuje, da za vse sporazume v zvezi z »rasnimi, verskimi in jezikovnimi manjšinami«, kar je zgolj diplomatska krinka za »Jude«, jamči Liga narodov. S tem so poljski Judi povsem zunaj obveznosti do Poljske. Vse, kar bodo morali narediti, je vložiti pritožbo pri Ligi narodov – ostalo pa bodo opravilii mednarodni Judi. Združene države so sodelovale pri zapisu teh obveznosti v sporazumu. Ameriško ljudstvo še ne sodeluje pri njihovem uveljavljanju. Približno četrt milijona teh Judov je na poti iz Poljske v Združene države. Prebrali ste njihove zahteve na Poljskem. Prebrali ste njihove dosežke na mirovni konferenci. Ali ste kot ameriški državljan pripravljeni, da za ZDA vzamete odmerek judovskega zdravila, kakršnega je Poljska prejela od mirovne konference? Ali z upoštevanjem vsega, kar je bilo povedano o celotnem položaju, pravite, da Judi poleg zlobnega in škodoželjnega duha maščevanja, kakršnega so pokazali v svoji propagandi proti Poljski po njenem ponižanju na mirovni konferenci, kažejo še kaj drugega? 42. TRENUTEN POLOŽAJ JUDOVSKEGA VPRAŠANJA Judovsko vprašanje je v ZDA obstojalo veliko let, a do zdaj je bilo zamolčano in prikrito. Vsi so vedeli, da takšno vprašanje obstoja, sami Judi so to vedeli bolje od vseh. Le redki ljudje pa so imeli dovolj poguma, da so to vprašanje odprli za sanitarne vplive sončne svetlobe in govora. Omemba poguma je v zvezi s tem potrebna zaradi pojasnitve molka. Nekaj ljudi je v ZDA poskušalo v javnosti opredeliti to vprašanje, toda nato so se se srečali z zelo učinkovito nevidno silo, o kateri javnost ni mogla vedeti ničesar, zato je svoboden govor o judovskem vprašanju seveda postal nepopularen. Dejstvo v resnici veliko več pove o nejudih kot o Judih, vendar je kljub temu dejstvo. Kdor si upa spregovoriti resnico o tem vprašanju, mora pričakovati veliko več nasprotovanja kot bi ga kadarkoli lahko prenesel, če ne bi povedal resnice. Dejstvo, ki ni govorilo v prid svobodnemu izražanju o judovskem vprašanju, je bila vzgoja Amerićanov, ki pričakujejo ploskanje in odobravanje za vsako dejanje ali besedo. V zgodovini Amerike je bilo obdobje, in to najveličastnejše obdobje naše preteklosti, ko so ljudje nasprotovanje pogosto dojemali kot zaželeno obnašanje. Človeka so cenili enako, najsi je šlo za število njegovih prijateljev ali sovražnikov. Pozneje smo se spremenili, pomehkužili smo se. Vse bolj nam je postajalo všeć ploskanje. Negodovanje med poslušalstvom je znalo prebuditi naše očete, njihove sinove pa prestraši. Javen govor je zato postal medel, tisk je postal nevtralen, mi pa smo se pomehkužili in postali jalovi v našem programu pomoči slabotnim. Tako smo pomehkuženi in jalovi, da si več ne upamo napasti močnih, ki so povzročili slabitev drugih ljudi. Svoje presojanje in moralne obsodbe smo tako resno oslabili s svojo zlagano filozofijo »rasti«, tako zelo smo se navadili meriti učinkovitost dela s takojšnjim ploskanjem, da nas je minil ves apetit, razen ko gre za potvorjena tekmovanja v politični areni, s katerimi upravljajo iz istega glavnega stanu, ali ko gre za besedne napade na »veliki biznis«, kateri ostajajo brez odziva. Izgubili smo ves smisel za otipljive nasprotnike, ki imajo že pripravljeno maščevanje. Kakorkoli že, medtem ko pred letom dni v ZDA ni bilo možno izreči besedice »Jud«, je zdaj to vendarle mogoče. Beseda se pojavlja na prvih straneh vseh časnikov skoraj vsak dan. Povsod se pogovarjajo o tej temi. Vsaj za zdaj imamo svobodo govora, čeprav se naši prijatelji iz B'nai B'rith trudijo po najboljših močeh, da bi jo zatrli. Svoboda koristi tako Judom kot nejudom. Judu ni več treba z nezaupanjem gledati na ime njegove rase na ustnicah nejuda. To pomeni samo, da sta zatiranje in prevara preteklost, to je vse. Jud je Jud, priznavamo ga kot Juda, o njem se pogovarjamo kot o Judu, zato je ustvarjen odkrit odnos med mislimi in dejstvom tako pri Judu kot pri nejudu. Ozračje se je razjasnilo. Prikrivanje na eni strani je odpravljeno, na drugi strani smo dobili manjkajoče dejstvo, ki je zaradi njegove odsotnosti pomenilo zmedo. Jud lahko zdaj reče »Jaz sem Jud« enako prostodušno kot vsak drug človek pove, kateri rasi pripada. Opazili smo celo nekaj znanih Američanov, ki so celo življenje prikrivali svoje rasno poreklo, zdaj pa prednjačijo v izjavah »Mi smo Judi«. Judi to svobodno izjavljajo, nejudi pa se s tem seznanjajo. Polovica zmede med ljudmi, ki si prizadevajo spoznati svet okoli sebe, nastaja zaradi njihovega nepoznavanja, kje se nahaja Jud. On je vedno ključen. Toda če se ključ predstavlja za nekaj drugega, kako ga je možno uporabiti? The DEARBORN INDEPENDENT je pred približno osmimi meseci začel objavljati niz raziskav o judovskem vprašanju. Nameravali smo ugotoviti dejstva, na katerih sloni vprašanje. Na začetku in tudi pozneje v člankih nismo napadali Judov kot Jude. Namen raziskav je bilo pojasnjevanje, in če smo na skrivaj gojili kako upanje, je bilo tako: Voditelji ameriških Judov bodo morda pametno ugotovili, da je to država in da je zdaj čas, da se z Judov odstranijo vzroki za nerazumevanje, nezaupanje in slab glas, ki jih bije, ter da dosežemo pristen modus operandi v obliki sprave, ne strpnosti. Dokaz, da so ti članki vsebovali dejstva in samo dejstva, najdemo v nezmožnosti judovskih zastopnikov, da bi našli v kateremkoli kakšno napako. Rezultat je, da nobenega dejstva niso ovrgli. Razlog za tak izid je: kadar iščemo samo dejstva in jih preverjamo, najdemo samo dejstva. Če pa se človek loti zadeve s ciljem, da oblati nasprotnika ali ustvari predsodek, bo pristranska gorečnost v njem morda povzročila, da bo kot dejstvo sprejel nekaj, kar je zgolj verjetno. Kakorkoli že, ti članki ne predstavljajo gonje. Prižigajo luči tu in tam po državi, v tej in oni industriji, v kotičkih, ki so jih do zdaj namerno zatemnjevali ljudje, ki bi morali bedeti nad tiskom. Kar je povedal DEARBORN INDEPENDENT, ne bi imelo sploh nobene teže, če ljudje v svojih okoljih ne bi videli istih dejstev. Ne gre za informacije, ampak za osvetlitev zadeve, v tem je sto tisoče bralcev spoznalo njihov pomen. Odziv Judov na naše članke je bil po eni strani razveseljiv, po drugi pa nas je precej razočaral. Judovski odziv je bil razveseljiv, ker je prispeval pomemben dokaz za vse trditve v THE DEARBORN INDEPENDENT. Ta časnik ne dvomi o resničnosti svojih izjav in ima v lasti obsežno zalogo dokazov, poleg tega pa cenimo tudi potrditvene dokaze s strani judovskih voditeljev, ki si prizadevajo za spoznanje zadeve. Precej dobro je znano stališče današnjih judovskih voditeljev. Gre za strah. Najprej se oni sami bojijo neznanega. Zavedajo se, koliko resnice je v nizu naših člankov, zato se bojijo nadaljevanja. Zdaj se več ne pretvarjajo, da gre zgolj za šalo. V svojih krogih ne besnijo in ne grmijo kot kaki judovski uredniki, ampak se obnašajo kot trezni in prestrašeni možje, ki si včasih želijo, da bi priznali kakšno od omenjenih stvari, vendar jih zadrži dvom, do kod bi jih privedlo priznavanje, če bi se enkrat vendarle začelo. Bojijo se resnice, še najbolj pa se bojijo vse resnice. Odveč je reči, da so odgovorni tudi oni, ki poznajo vso resnico. Cilj določa vse. Če je cilj ohranjanje sovraštva do Judov, je potrebna določena usmeritev delovanja. Če je cilj podžiganje javnega mnenja z objavljanjem osupljivih dejstev, bo usmeritev delovanja drugačna. V določenih vrstah informacij tiči določena nevarnost. Če je cilj položiti temelje za pametno, odkrito razumevanje in možno rešitev vprašanja, potrebujemo samo informacijo, ki določa vprašanje in predoči vso ključno gradivo. Naš niz člankov si je prizadeval ostati znotraj teh meja. Če smo objavili za Jude neugodna dejstva, je to njihova stvar. Če Judi negodujejo zaradi določene vrste dejstev, bo morda treba navesti še kako drugo vrsto dejstev. Če bi bili voditelji Judov pošteni v svojem nasprotovanju in z argumenti, jih zdaj ne bi bilo strah pred morebitnimi novimi objavami. Judi so na primer potrdili trditev, da so najbolje organizirano ljudstvo v ZDA. Dokazali so, da so trdneje povezani zaradi interesov svojega ljudstva kot pa to velja za državljane Združenih držav, katerih celotna narodnost je določena z njihovim državljanstvom. Vlada Združenih držav ni tako dobro organizirana kot so ameriški Judi – in v tem dejstvu ni nič posebej ameriškega. Enako je v vseh drugih državah. Telegrafska hitrost in takojšnje množično ukrepanje sta bili značilnosti vseh judovskih potez v zadnjih šestih mesecih v naši državi. Ni zanemarljivo, da v naši državi nadzirajo komunikacijske poti. Brezžični svet ni zaman v primežu judovskega nadzora. Niso ohlapno povezani v družabnih ložah zaradi občasnega druženja. Organizirani so kot države judovskega ljudstva, in njihovi uradniki ne počnejo nič drugega kot da samo skrbijo za povečevanje judovskega vpliva pri nas in drugod po svetu. Z velikim številom sinagog, lastnih časopisov, navideznih »društev«, konzervativnih klubov in skupin socialističnih boljševikov – vsi ti sodelujejo in ubogajo ukaze –, so dokazali, da so ločeno ljudstvo med Američani, ljudstvo, ki se ne strinja z genijem ameriškega ljudstva, ter ljudstvo, ki nenehno dela razlike med pravicami Judov in Američanov. V vsaki državi, v vsakem mestu je judovska organizacija z določeno politiko, in prva politika je zadušiti, uničiti, pred Judom prestrašiti vsakega posameznika, časopis ali ustanovo, ki pokaže najmanjši znak neodvisnega razmišljanja o judovskem vprašanju. Te organizacije imajo posebne odbore za določene naloge. Ena od takih nalog je razširjanje govoric ter napadanje osebe ali ustanove, ki bi pokazala take namere. Gre za najbolj ostuden orientalski način klevetanja; uporabljajo ga le skupine ljudi, združene na rasni osnovi. Brez temeljitega opisa uporabljenih pripomočkov je možno videti, da se zaradi njihovega osrednjega nadzora in hkratnega delovanja v vseh delih države ustvarja precejšnja moč. Nobena druga ustanova, ki trenutno deluje v ZDA, tega ne more doseči tako hitro in celovito. Judovske solidarnosti ne bi bilo mogoče kritizirati, če bi jo uporabljali v korist celotne skupnosti, kar pa se ne dogaja. Ne le, da koristi samo Judom, njene dejavnosti so pretežno usmerjene protiameriško. To ne pomeni protiameriško v smislu promehiško ali pronemško, ampak v smislu, da nasprotuje mnogim stvarem, ki so priznane ameriške tradicije. Jud misli, da so ZDA še vedno neizoblikovana enota, ki predstavlja dober plen za vsakogar, ki jo lahko ujame in oblikuje. Danes se obnaša tako. Noče sprejeti, da je Amerika tukaj; sprejel je mnenje, da je del njegove dolžnosti nastajanje Amerike, seveda v skladu z judovskimi usmeritvami. Združene države so v nekem smislu zasebna lastnina. So lastnina ljudi, ki imajo enake ideale kot ustanovitelji oblasti. In ti ideali so bili ideali bele rase iz Evrope. V bistvu so bili krščanski ideali. Z večino le-teh ne le da se Judi ne strinjajo, ampak jih celo prezirajo. Pred kratkim je namreč judovski voditelj v New Yorku dejal, da ZDA niso krščanska država, kontekst njegove trditve pa jasno kaže njegovo namero, da naj bi nikoli ne bila taka. Obsojal je krščansko nedeljo, pri čemer deluje kot uradnik združenja, ki ima za cilj uveljavitev Mojzesovega sabata. Judi so tudi dokazali obtožbe, da imajo nesorazmerno velik vpliv v vladnih zadevah. Ta obtožba se je pojavila samo v nizu naših člankov. Večine dokazov še nismo predstavili, vendar neizpodbitno obstojajo. Kljub temu so se pred očmi države znašli drugi pomembni dokazi. Ko so Kongresu predstavili prvi osnutek zakona o priseljevanju, se je velika večina kongresnikov na glasovanju zavzemala za omejitve vstopa v državo. Kongres je glasoval na osnovi dejstev in domoljubnega prepričanja. Ob upoštevanju dejanskega vprašanja se ni mogel odločiti drugače. Komaj je padla odločitev, so se linije začele pregrevati, vlaki so bili prenapolnjeni z Judi, ki so ugovarjali ter se začeli množično zlivati v Washington. Magično ime Jud je bilo izrečeno. Zakonodajalci so se poskrili. Slišati je bilo učene govore. Predlagali so nekaj kompromisov. Preoblikovali so prvotni zakon. Pod vplivom judovske magije se je celoten predlog stalil kot ledena sveča na pomladanskem soncu. Glasovanju v Kongresu so ugovarjali samo Judi. Njihovo čudovito skupinsko delo po celi državi je njihovemu protestu dalo značaj državnega pomena. TODA ene zadeve Judi letos vendarle niso mogli zanikati, in sicer, da je večina priseljencev Judov. Na srečo je bilo to dejstvo ugotovljeno že prej. Kongres ZDA je odločil v prid Judov glede zadeve, ki je resnično pomembna za nacionalno varnost, enako kot je bil pred nekaj leti Kongres ZDA prisiljen preklicati pogodbo z Rusijo, čeprav je predsednik Taft menil, da bi bilo to napačno. Ta dokaz politične moči, temelječe zgolj na goli sili in trdni odločenosti, da dobijo, kar hočejo, ne glede na to, kaj hočejo Združene države, je dosegel široko ameriško javnost. In bralstvo naj si zapomni tole: ugotovljeno bo, da je sedanje priseljevanje prav tako del judovskega svetovnega programa kot je bil preklic pogodbe z Rusijo. Bralci našega članka z dne 15. januarja se bodo spomnili, kako je zaradi ukaza ameriških Judov ameriško trgovanje z Rusijo padlo v roke nemških Judov, ki so to izkoristili za nadaljevanje svojih načrtov za uničenje Ruskega carstva, kar se je pozneje dejansko zgodilo. Judi so »izkoristili« ZDA, da so uresničili pomemben del tega načrta. In za kaj zdaj izkoriščajo ZDA? Upravičeno lahko verjamemo, da Judi nekaterih stvari ne delajo brez več razlogov. Jud se odlikuje kot šahist, ker igra svojo igro ne glede na to, kje se nahaja. Priseljevanje sodi k temu: Judi se zlivajo k nam iz Poljske, kolikor se le da hitro. Od tam jih ne silijo »pogromi«. Izkazalo se je, da so »pogromi« samo del judovske propagande zunaj Poljske v podporo preseljevanju. Judi zapuščajo Poljsko, ker vedo, da se bo nekaj zgodilo. In ker zapuščajo Poljsko, to pomeni, da se bo nekaj zgodilo Poljski. In če Judi vnaprej vedo za to, pomeni, da bodo to, kar se bo zgodilo, povzročili Judi. Povedano preprosto: judovski boljševizem v Rusiji se je naskrivaj odločil proti Poljski. Judi se mu umikajo. Ameriški judovski agenti se nenehno pojavljajo na Poljskem. Bogati ameriški Judi pošiljajo na Poljsko svoje agente, da se vrnejo s skupinami »sorodnikov«. Poljski Judi se izseljujejo in za to obstoja razlog, ki Poljski napoveduje težave. ZDA uporabljajo kot glavno sredstvo za odhod Judov. Francija protestira in jih noče sprejemati. Anglija jih zelo odločno odklanja. Ameriški Judi imajo dovolj moči in vpliva, da našo državo prisilijo, naj jih sprejema. Uporabljajo nas, da omogočamo vstop boljševizma v Rusijo; z naše vzhodne obale se je vse skupaj začelo. Zdaj nas izkoriščajo, da pomagamo uničevati Poljsko. Vendar je možno, da se bo, še preden bo judovski program dosegel to točko, nekdo vmešal v dogajanje. Ameriški Judi so tudi izvrstno ponazorili, kar je THE DEARBORN INDEPENDENT povedal o njihovem nadzorovanju ameriških časopisov. Lokalni časopisni urednik seveda ni neposredno odgovoren kakemu vplivnemu Judu, ki sedi v Washingtonu, New Yorku ali Chicagu, nikakor ne. Vendar je tesno povezan z dvajsetimi najbogatejšimi Judi v njegovi skupnosti, veljaki, ki plačujejo oglase v njegovem časniku; ti možje pa sprejemajo ukaze iz Washingtona, New Yorka ali Chicaga. Urednik torej dobiva ukaze iz judovskega glavnega stanu, čeprav se tega morda niti ne zaveda. To je seveda primer, ko javnost ne šteje, saj gre pogosteje za poslovno uslugo kot pa za urednikovo prepričanje. Uredniki zelo dobro poznajo judovsko vprašanje, in zaupen nasvet najbolje obveščenih urednikov ZDA bi vseboval vse, kar morata vedeti vlada in ljudstvo za celovito ukrepanje glede judovskega vprašanja. Izkazalo se je, da je bila publiciteta, ki so jo zahtevali in tudi dobili organizirani Judi, izmišljeno obrekovanje; bolj je služila resnici kot pa stvari, ki so jo dejansko želeli, to je prikrivanju resnice. Čeprav so ustvarjalci dejstev hvaležni za te dokaze, pa je v judovskih odgovorih zelo pomemben element razočaranja. Judi se ali pretvarjajo ali pa ostanejo nemočni. Trenutno stanje obrambe mora biti poniževalno za ljudi, ki se kolikor toliko zavedajo pomembnosti zadeve. Odgovor, ki so ga podpisali sami Judi – seznam podpisov, ki je odkril tesno združeno podjetniško solidarnost judovske rase v naši državi –, ni vseboval niti enega dejstva, ki bi razjasnjevalo zadevo. Tak judovski odgovor je malodane pomenil priznanje, da nimajo nikakršne obrambe. Toda poleg očitne neprimernosti mu je manjkalo tudi vsakršne odkritosti. Noče se soočiti z vprašanjem. Niti na eno trditev ne odgovori tako glede vsebine Protokolov kot tudi vsebine naših člankov. Obrne se proč, kadarkoli se približa določeni témi ter se izgubi v smogu zanikanj. Če je neka trditev napačna, se to da dokazati, posebej če gre za trditev, ki se dotika aktualnih vsakdanjih stvari. Uraden judovski odgovor, ki ga je podpisalo nekaj posameznikov med judovskimi voditelji, je spodoben vsaj v svojem jeziku, in to je več kot lahko rečemo za večino ostalih judovskih odgovorov. Ni pa pošten v svoji nameri, da ustvari vtis, kot da je protisemitizem razširjen pojav v naši državi. Zapomnite si tole: ves protisemitizem, ki je danes prisoten v ZDA, so namerno ustvarili judovski voditelji, in je novejši izum. Judovski voditelji hočejo imeti protisemitizem pri nas. Ker ga niso sposobni ustvariti med nejudi, si prizadevajo njegove učinke razširiti med Jude, ko jim dopovedujejo, da obstoja. Judovski vodje ZDA so naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi časopis THE DEARBORN INDEPENDENT ne prišel v roke Judov ter da bi jim s tem preprečili branje naših člankov in spoznavanje dejstva, da NE NAPADAMO JUDOV KOT JUDE. Že od samega začetka, potem ko so se več tednov trudili, da bi oporekali našim člankom in da pri tem ne bi priznali preveč, so ti vodje priznali poraz ter se zatekli k lažem o protisemitizmu. Zdaj se jim ni treba bati protisemitskega razpoloženja med nejudi, ampak upravičene jeze med ameriškimi Judi, ki bodo odkrili prevaro in nesposobnost svojih voditeljev. »Protisemitizem« je vedno bilo zadnje pribežališče prevarantskih judovskih voditeljev, ko jih je resnica stisnila v kot. Znani so bili po tem, da so ga namenoma podžigali med nejudovsko drhaljo, da so s tem obdržali oblast nad svojim ljudstvom. Pred kratkim je bil v časopisih objavljen članek z naslovom »Protest proti protisemitizmu«, ki ga je podpisalo nekaj nejudov. Protest so pravzaprav natisnili dvakrat, ker ob prvem natisu ni doživel velikega odziva. Časniki so očitno postali malce utrujeni od vsakodnevnega tiskanja sporočil iz judovskega glavnega stanu. Da bi povečali naklade, so dobili podpis Woodrowa Wilsona. To je seveda znova preobremenilo telegrafske linije. Podpis predsednika Wilsona pod protestom proti protisemitizmu je prišel kar ob pravem času. Tudi za ostale podpisnike je bil pravi čas, če so to nameravali storiti. Če bi protest poslali na naslov THE DEARBORN INDEPENDENT, bi ga podpisali tudi njegovi odgovorni ljudje. THE DEARBORN INDEPENDENT je proti protisemitizmu ter protestira proti vodilnim Judom, ki njegovo ime izkoriščajo za podpihovanje tega duha. »Protest« je bil ne glede na morebitno naivnost podpisnikov usmerjen proti vsaki javni razpravi o judovskem vprašanju in še posebej proti njemu. Pošiljatelji previdno ugotavljajo, da Judi sploh niso sodelovali pri tem protestu. Domnevna nejudovska organizacija je bila dolga leta v službi newyorških Judov. Zagotavljanje, da je »protest« napisal neki posameznik, nejud, iz lastnih nagibov in na lastno odgovornost, pri čemer se ni z nikomer posvetoval, je rahlo smešno. Bilo je ravno zadosti »posvetovanja«, da je cel »nejudovski protest« postal ne več ne manj kot predhodno odobren dokument, in državljan, ki ga je ustvaril, je že veliko prej vedel, komu se je treba prikupiti. O gospodu po imenu John Spargo, ki se začenja pojavljati kot pomemben nejudovski branilec Judov, ni znano veliko. Branjenja Judov se ni lotil brez nekaj tajnih posvetov s skupino newyorških Judov, ki so morali premagati nekaj Spargovih pomislekov, preden so z njim dosegli določen napredek. Spargovo stališče je bilo približno tako: »Gospodje, spravili so se na vas. Zadeve se ne da olepševati.« Spargo jim je v newyorški sobi povedal veliko resnic. Judovski sestankovalci so vedeli, da ima prav. Če bi Spargo navedel eno dvajsetino resnice o političnem programu, bi se število njegovih predavanj precej zmanjšalo. Vsa literatura Društva proti klevetanju, vsi govori najetih branilcev so zelo dobrodošli. Odprite vprašanje! Če bodo Judi najeli dovolj nejudovskih branilcev, bo napočil trenutek, ko bodo logične sposobnosti nejudov privedle do prave razprave o tem vprašanju. Judovski govorci se morajo ob zavedanju, da se jim majejo tla pod nogami, omejevati na zanikanja, žaljivke in grožnje; toda nejudovski branilci po naravi stvari niso sposobni dalj časa obdržati takšnega miselnega stanja in se bodo prebili do resnice. Takrat lahko pričakujemo pravo razpravo. Ne obstoja niti ena sama judovska publikacija, naj bo še tako žaljiva in neresnična, ki bi jo mi prepovedali razpečevati ali jo izločili iz javnih knjižnic. Ni judovskega govorca, ki bi ga ovirali ali prekinjali med govorom na javnem zborovanju. Niti za eno judovsko podjetje ne bi priporočali bojkotiranja. Verjamemo v svobodo govora in neomejeno prepričanje. Ljudje še lahko upajo, da bodo s tem pospravili ZDA. Judi ne verjamejo v svobodo govora. Ne verjamejo v svobodo tiska. B'nai B'rith v vsaki državi Združenih držav v lokalno zakonodajo vriva zakon, ki bo vsaki publikaciji preprečeval, da bi povedala karkoli zaničljivega o Judih. To je judovski odgovor na dejstva, objavljena v tej publikaciji. Judi v stotinah javnih knjižnic uporabljajo pripadnike svoje rase, ki so po naključju člani knjižničnih odborov ali pa svoje rasne odbore uporabljajo za pritisk na knjižnične odbore, da iz knjižnic odstranijo vse knjige, pamflete in članke, ki se ukvarjajo z judovskim vprašanjem na način, ki dopušča kakršen koli dvom o tem, da so Judi utelešenje kreposti in izbrano ljudstvo. To se dogaja v ZDA. Dogaja se v nekaterih vzhodnih državah ZDA, ki so se pred kratkim najbolj zavzemale za svobodo govora in tiska. Naj se nadaljuje! Naj se množijo taki primeri! Naj norost sledi norosti! Vsako tovrstno dejanje preprosto pomeni lokalen dokaz, viden in razumljiv dokaz v vsaki skupnosti, kjer se pojavi, da je res, kar je napisano o Judih. Trenutni položaj judovskega vprašanja v ZDA je tak: Začelo se je pojavljanje dejstev, ki so se kopičila predolgo časa. Med judovskimi voditelji se je pojavilo trezno izrekanje o priznavanju resnice. Judovski odziv za njih same je bilo zanikanje, za druge pa PRIKRIVANJE. Trenutni izid je popoln polom glede soočanja z judovskim vprašanjem.