212
Velki zbor slovenskiga družtva v Ljubljani 22. listopada.
(Konec)
Njih volitve na Dunajski zbor pa so očitno pokazale, de jim potrebne višji razsodbe manjka, zakaj volili so — kakor je znano — veči del take poslance, ki elo nobeniga zapopadka od tega nimajo, od kogar se v ustavnim zboru govori.
In vunder jim tako napčnih volitev ne smemo preveč za zlo vzeti — volili so po svojih mislih, brez pomiselka, de še elo za odpravo tlake in desetine njih poslanci ne bojo vedili nič veljavniga govoriti, in de v vsih druzih, za deželo imenitnih rečeh, elo nobeniga zapopadka nimajo.
Kaj de je narodnost? se takim poslancam še ne sanja ne, in vunder so narodne pravice tako imenitne, in tudi nar manjšiga kmeta tako zadevajoče reči, kakor desetina in tlaka.
Krnet je po ustavi, ki so nam jo Cesar dali, svoboden deržavljan postal, kakor mestnik v gosposki suknji — in v srenj s ki napravi (Gemeinde-verfassung) bo imel na svojim domu ravno toliko govoriti,   kakor mestnik v mestu.
Nespametna misel je tedej, če kdo misli: za kmeta je matika in kramp, ne pa branje in Novice. To je bilo nekdej tako — in Bogii nej bo potoženo, de je bilo tako. Cesar pa so po ustavi tudi kmeta osvobodili — in če se hoče svobodni človek spodobno   obnašati, mora omikan biti.
Lejte, dragi moji! opravil na kupe! Svojim dragim bratom po kmetih moramo pomagati, de se bojo povzdignili k ti vednosti, ktero bojo posihmal potrebovali, de se bojo obnašali kot svobodni, razumni deržavljani.
Nar več jim bo že s tem pomagano, de njih materni jezik— jezik naše slovenske domovine — bo kraljeval po deželi; kakor se spodobi, — de ne bo več zaničevan pankert, ampak de bo pervak v šoli in v kancelijah, ktere imajo z ljudstvam opraviti.
^Šole, časopisi in bukve so trojni nar ime-nitniši pomočki v dosego visociga namena, narod nas tega podučiti, česar tako silno potrebuje.
Šole, prave slovenske šole, so nar imenitniši pomoč, — zakaj na mladost se mora ves naš up
opirati. Od starejih ljudi ne moremo veliko pričakovati, starost ni rada pripravljena, se še kaj učiti. Vam tedej, ki imate s šolami po kmetih in po mestih opraviti, je tedej posebno prihodnji blagor domovine izročen. Pomislite visoki poklic? Storite, za Božjo voljo Vas prosim, svojo dolžnost v prid domovine, v kteri prebiva slovensko ljudstvo, kterimu so mili Cesar enake pravice dali, kakor nemškimu, laškimi! in vsakimu druzimu.
Domači jezik nam jezdej nar perva potreba. Poprej se ga je mogel le mladenč učiti, ki je stopil v duhovski stan; zdej ga bo mogel in scer na vse strani vsak znati, če bo hotel na Slovenskim kako deržavno službo doseči. Pa ne le dobiček, ne le vsakdanji kruh nej sili domačiga človeka k popolnimi! znanju domačiga jezika — pomisli nej, de materni jezik je nar lepši jezik, in de kdor svoj domači jezik zaničuje, zaničuje svojiga očeta, svojo mater, svojo domovino, in se^pregreši tako zoper četerto zapoved božjo! —
Če pa terjamo, de nej se nam v šolah naš jezik nazaj da, nočemo, de bi se mladost v mestnih šolah nemškiga jezika ne učila.
Če nam je materni jezik po novi vladi perva potreba postal, je v sedanjim času nemški jezik vsim tistim druga potreba, ki sešenavikši stopnjo vednosti hočejo povzdigniti ali ki imajo tudi zvunej domovine svoje opravila. To vsak pameten človek sam previdi, in nikdar ni noben pameten človek kaj taciga terjal in ne bo, de bi se nemški jezik iz mestnih šol popolnama zgnal. Kdor sedanji čas kaj taciga terja, je pregoreč domorodec, ki ne prevdari potreb življenja.
Po ustavnih postavah nej se vpelje narodni jezik kot pervi jezik v mestne šole, kterimu sledijo nemški, latinski, greški, laški i. t. d. ^ V šolah po kmetih nej se pa uči le v domačim jeziku, ki je za take učence nar potrebniši in tudi zadostni.
Če bojo šolniki to reč po volji Cesarjevi spoznali in se bojo čversto poprijeli svojih dolžnost, — vsiga prepira med nami bo kmalo konec in vsakimu narodu se bo pravica zgodila! Kot bratje in prijatli bomo po enim cilju in koncu hrepeneli, in narodna pravica bo resnica postala! —
Slovenski časopisi so druga velika pomoč v dosego visociga namena. Vsak vrednik je učenik ljudstva, tedej nej zvesto spolnuje svoj imenitni poklic! Ljudstvo pa nej pridno bere časopise mnogiga zapopadka: vsi so mu potrebni.
Tretja pomoč so bukve mnogoverstniga obsežka, in po potrebi tudi krajši natisi, kteri nej se med ljudstvo razpošiljajo in z živo besedo še posebno po domorodcih razlagajo. —
Z vsim tem, dragi moji! se bo doseglo o m i-kanje ljudstva, inker je združena močmočnej-š i moč, vsak lahko previdi, de naše slovensko družtvo je nar krepkejši pomoč v povzdigo vednosti prosti-ga naroda, in po tem v osrečenje naše slovenske domovine.
Vsak rodoljub ima dolžnost, za svoj narod skerbeti, torej ne rečemo preveč, če pravimo, de tudi vsak rodoljub je dolžan v to družtvo stopiti. Nekteri se sicer temu družtvu odtegujejo, ker pravijo, de se nočejo v politiške zadeve vtikati, če ravno  družtva prizadevanje poterdijo.
Ali — častiti gospodje tistiga stami, ki je od nekdaj nar več za slovenšino storil! —ne zamerite mi, če Vam v ti reči odkritoserčno svoje misli ra-zodenem.
Odkar so nam presvitli Cesar ustavo da«mo sploh vsi politikarji postali.   Z volitvijo poslancov
v
v deržavni zbor se je novo — politiško življenje načelo vsaciga deržavljana. Tudi vi ste volili — tudi vi znate izvoljeni biti.
Politika je deržavna reč; Cesar so nas vse za svobodne deržavljane spoznali, torej smo vsi politikarji.
In v čim obstoji politiško ravnanje slovenskiga družtva ? — V 3 poglavitnih rečeh: 1) de se edina močna Avstrija pod vlad ar s t vam ustav-niga Cesarja Ferdinanda ohrani in obvarje;
2)   de se nam  narodne pravice  ohranijo, in
3)  de vera naših očetov tudi vera prihodnjih Slovencov ostane.
Te tri reči so politika slovenskiga družtva. Povejte nam: ali se hočete le enimu samimu teh 3 razdelkov odtegniti? Gotovo de se nečete! Tedej Vam nič ne brani, marveč domovina Vam ukaže, de domorodnimu družtvu pristopite, ki se za tako svete namene poganja! Tudi cerkveni nemški in slovenski časopisje politiško delo, in kdor za ta dva vse časti vredna časopisa piše ali jih bere, je že politikar postal, brez de bi morebiti še za to vedil.
Politika pa se ne sme s prekucijo zmešati: to bi bilo kej druziga, — s tem se slovensko družtvo nikdar pečalo ne bo.
Sej vsacimu ni treba, de bi v imenovanih po-litiških rečeh zvone nosil — de bi se posebno glasil, in vtikoval v obličji celiga sveta v politiške reči. Če je ud slovenskiga družtva, zamore na tihim , in brez de bi ga svet imenoval, v prid Slovenije veliko dobriga storiti, ker je srednik med družtvam in svojo okolico, v kteri prebiva.
Sej tudi slovensko družtvo želi, de njeni udje ne ženejo nepotrebniga hrupa, in de se prenapeto ne poganjajo za nevažne reči — kar dan današnji ljudi bolj straši, kakor tolaži, bolj razpir dela kot slogo, bolj škodje, kot koristi. Kakor slavna Lipa slovanska opomina: Bodimo složni Itako opomina tudi družtvo slovensko: Bodimo složni! Slovanska Lipa hoče obderžati v domovini spravo, mir in edinost — slovensko družtvo ravno to hoče. Mirno zmago če Slovenja! In če bomo tako vsi v enim duhu, mirno pa možko in krepko se potegovali za prid svoje domovine, bo mogočna Lipa slovanska z radostjo kazala na lipice slovenske vLju-bljani, Gorici, Gradcu, Celjovcu in Terstu!
In tako bo naša reč od dne do dne lepši cvetela, in če bojo naši nasledniki v prihodnjih časih dela slovenskiga družtva pretresovali, in če bojo hvaležniga serca rekli: „Bog jim dej dobro — to so bili našiga naroda neutrudljivi pomočniki", se bojo še naših vnukov vnuki ginjeniga serca na nas spomnili ter rekli: Slava, slava jim!
213