Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 287 Dr. Jožica Rejec Irena Prevc Hajdinjak Portret. Foto: Anton Sedej Nihče ni prerok v svojem domačem kraju. To pomeni, da se v domačem kra- ju, domači deželi človek težko uveljavi, doseže priznanje in da ga prej opazijo in cenijo drugje. Gospa dr. Jožica Rejec je izjema, ki potrjuje ta rek. Ni človeka v Sel- ški dolini, ki je ne bi poznal in cenil nje- nega dela, četudi ni bil ali ni zaposlen v Domelu Holding, ki ga je dr. Jožica Rejec vodila skoraj 12 let, preden se je ob koncu leta 2017 upokojila. Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 288 Gospa Jožica, povejte, kakšno je bilo vaše otroštvo. Rodila sem se mami Pavli iz Knap in očetu Jože- tu, ki je prišel iz okolice Tržišča na Dolenjskem. Dobil je delo v Železarni na Jesenicah, mami pa je prišla v Žirovnico, da je pomagala na neki kme- tiji. Na domačem posestvu je ostal njen brat, ki naj bi prevzel kmetijo, vendar se njegova žena ni razumela s tastom, zato sta se odselila. Zato so povabili hčer domov, in tako se je mlada družina znašla v Knapah. Oče, ki je bil preprost, a iznaj- dljiv in inovativen, je dobil službo v Lipu (Alple- su), mami pa je imela obilo dela doma. Bila sem edinka, vendar sem tudi jaz imela svoje zadolžit- ve doma. Osnovno šolo sem najprej štiri leta obiskovala v Bukovščici, potem pa nadaljevala v Škofji Loki. Doma sem večkrat pomagala očetu v delavnici, zato sem bila bolj tehnično in praktično usmerjena in me je zanimalo šolanje v tehnični usmeritvi. Za nadaljevanje šolanja sem potrebovala štipendijo, zato sem najprej vprašala v Alplesu, kjer so mi po- jasnili, da ne jemljejo deklet. Tako sem štipendijo dobila v podjetju Iskra, ki se je pozneje preimeno- valo v Domel. Vpisala sem se na Srednjo šolo za elektrotehniko. To je bil verjetno velik preskok, s podeželja v Ljubljano, pa še sami fantje v razredu? Prvi dve leti sem stanovala pri teti, potem pa sem se vsakodnevno vozila v Ljubljano. V šoli so me profesorji sprva gledali bolj skeptično, vendar sem si kmalu pridobila njihovo zaupanje z dobrimi oce- nami in zanesljivim znanjem. Tudi sošolci v srednji šoli in pozneje na Fakulteti za elektrotehniko so me sprejemali kot enako med enakimi. Od njih sem se učila samozavesti in zagovarjanja svojih stališč. Med nami je potekala odprta in spoštljiva komunikacija, ki je vključevala različno razmišljanje in različne pristope. Leta 1978 sem diplomirala na tematiko elektro- motorjev. Kot štipendistka ste verjetno takoj dobili služ- bo v Iskri Elektromotorji Železniki? Tako je. Vso delovno dobo sem bila zvesta tej tovar- ni, ki se je pozneje preimenovala v Domel. Začela sem delati v razvoju pri projektiranju različnih vrst motorjev. To področje me je tako zanimalo, da sem želela poglobiti in nadgraditi svoje znanje in nada- ljevala študij do leta 1989, ko sem magistrirala iz koračnih motorjev. V tem času ste si tudi ustvarili družino. Seveda, saj nobena kariera ne more nadomestiti družine. Ker sem bila edinka, sem si vedno želela več otrok. Rodili so se Eva, Jurij in Jakob, ki so izpol- nili moje mladostne želje. Z njimi sem želela ustva- riti čim bolj pristen, spoštljiv, odprt in iskren odnos. Vesela sem, da spoštujejo različnosti med seboj, si pomagajo, če je treba, in se imajo radi. Eva je prav- nica lingvistka in dela v Luksemburgu na Sodišču EU. Z možem Borisom imata pet otrok: Gajo, Vido, Pavlo, Valentina in Meto. Jurij je programer, živi v Ljubljani in ima svoje podjetje. Z ženo Dašo imata štiri otroke: Agato, Jurija, Ireno in Iztoka. Jakob je končal šolo za medije in živi v Ljubljani. Vesela sem, Študentka Jožica z očetom in mamo. Foto: arhiv Jo- žice Rejec Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 289 da lahko veliko časa preživim z vnuki, spremljam njihovo rast, predajam svoje življenjske izkušnje in vrednote ter se tudi učim od njih. Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, ali velja tudi obratno? (Nasmeh) Pri gospodinjstvu mi sicer ni pomagal, je pa poskrbel za otroke, ko sem bila službeno od- sotna, in za veliko drugih stvari pri hiši. Pri otrocih mi je, kadar me ni bilo doma, veliko pomagala tudi mama. Magisterij ni bil zadnja postaja v vašem izo- braževanju, kajne? Ko sem pozneje prevzela vodenje razvoja v Domelu, sem si še vedno želela raziskovati področje nezna- nega in nevidnega. Leta 2004 sem na Fakulteti za elektrotehniko doktorirala iz komutacije univer- zalnih elektromotorjev. Z novimi in prilagojenimi metodami sem pojasnila komutacijska dogajanja med komutatorjem in ščetko v obliki osciloskopskih zapisov, enačb in fotografij. Za uvrščanje v svetovni vrh ozke tržne niše niso dovolj samo eksperimenti- ranja, temveč je treba graditi in razumeti teorijo fizi- kalnih stanj in dogodkov, da je potem izdelek dovolj Z otroci na dopustu. Foto: arhiv Jožice Rejec Z mamo, možem in prvimi vnuki. Foto: arhiv Jožice Rejec Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 290 robusten, zanesljiv, učinkovit in cenovno konkuren- čen. Za to so kjučna znanja, stalno učenje in dobro sodelovanje med strokovnjaki različnih področij. V tem času ste vodili projekt s Phillipsom, kajne? Točno, uspeli smo speljati projekt skupnega razvo- ja s to firmo, s katero nas sedaj veže dolgoročno partnerstvo. V okviru tega sodelovanja smo odprli podružnico za izdelovanje elektromotorjev na Kitajskem, kar se je izkazalo za dobro poslovno potezo. V listini častne občanke za leto 2018 je zapisa- no, da ste v času vodenja uspeli razviti podje- tje Domel v uspešno in svetovno konkurenčno podjetje, ki je razširilo področje delovanja z električnih motorjev za sesalnike in kuhinj- ske aparate tudi na EC motorje za prezračeval- ne in klimatizacijske sisteme, vrtno opremo, industrijska puhala in motorje ter komponen- te za avtomobilsko industrijo. S katerimi pod- jetji ste torej sodelovali? Poleg Phillipsa še s Kärcherjem, Rowento, Elektro- luxom, Stihlom, Husquarno, Hello, Continentalom, Swegonom in z drugimi. Ključno je sodelovanje s kupcem, kjer je Domel vključujen v zgodnji razvoj- ni fazi. Za dolgoročno sodelovanje je pomembno zaupanje in zanesljivost, iskanje skupnih rešitev, sovlaganja in pogosto tudi ekskluzivnost za dolo- čeno časovno obdobje. Pri širitvi programov smo nadaljevali dolgoletno Domelovo prakso, ki je 90 odstotkov prodaje na tuje trge. Kako ste se odločili za vodenje Holdinga Domel? Pred tem sem že bila vodja razvoja in vodja področja kakovosti, vendar sem potrebovala leto dni, da sem se odločila in prevzela mesto predsednice uprave. Danes vem, da nisem imela natančne predstave, kaj to pomeni, saj si, dokler opazuješ stvari od zunaj, pogosto kritičen in vidiš le delno sliko, pa misliš, da so rešitve problemov preproste. Ko pa se znajdeš v dejanski vlogi, si za svoja dejanja odgovoren, situa- cije pretehtaš in se pogosto odločiš drugače, kot bi se kot zunanji opazovalec. Zavedala sem se, da moram kot predsednica uprave holdinga svoje znanje in kompetence s področja razvoja in kakovosti dopolniti še z zna- njem s področja financ, vodenja, strategije in tr- ženja. Najprej sem se vpisala na blejsko poslovno šolo IEDC, o vodenju pa sem se ogromno izobraže- V svetu raziskovanja. Foto: arhiv Jožice Rejec Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 291 vala tudi iz kupa knjig. Ko sem začela, bi po teda- njih standardih zase lahko rekla, da sem za vode- nje nesposobna. Izhajala sem iz svoje iskrene želje povezati sodelavce in iz drugih svojih naravnih lastnosti. Pred leti pa sem prebrala članek o avten- tičnem vodenju v publikaciji Harvard Business Re- view in ugotovila, da sem večino od tam opisanega v resnici že od začetka počela. Sama sem iskala svoj model vodenja, se prilagajala svoji sredini s ciljem, da dosežemo napredek. Pomembno je, da spoštu- ješ sodelavce, da jih spodbujaš k postavljanju sku- pnih ciljev in jim zaupaš. Poskušala sem jim dati svobodo, da uberejo svojo pot do začrtanih ciljev, nenehno pa poudarjala sodelovanje in gradila zau- panje. V poslu je tako kot v nogometu: posamezni- ki so lahko še tako dobri, vendar če si ne zaupajo in ne znajo sodelovati, ne bo rezultata. Na začetku so imeli nekateri sodelavci pripombe na vodenje mesečnih kolegijev. Uvedla sem sovodenje, ko so člani kolegija po določenem vrstnem redu vodili sestanke po sicer danem dnevnem redu, vendar so lahko, če je kdo poročal na dolgo in široko ali se je oddaljil od teme, vzeli besedo. Tako sem se lažje posvetila spremljanju vsebine poročanja in sestan- ki so postajali vedno bolj učinkoviti. Sodelavce sem vzpodbujala, da je na sestankih vsak povedal, kar je v resnici mislil. Tako se je ob sproščenem in spoštljivem podajanju idej, predlo- gov, rešitev za določeno vprašanje iz množice raz- ličnih predlogov rodila odlična rešitev. Počasi se je zgradilo zaupanje, sodelavci so sami iskali rešitve in rasli. Ali bi lahko poimenovali to vodenje z žensko noto? Verjetno. Nikoli nisem imela potrebe po zadovolje- vanju lastnega ega. Ponosna sem na sestanke, na katerih smo iskali rešitve in skupno poiskali naj- boljšo, četudi ni bila moja. Skupne cilje sem vedno znala postaviti pred moje osebne. Prednost ženske pri vodenju podjetja je v tem, da zna poslušati. Se- veda pa mora vodilni včasih koga odločno opozo- riti ali ustaviti. V teh letih ste se spopadali tudi z izjemno tež- kimi preizkušnjami. V letih, ko sem delala v razvoju, sem se posvečala predvsem stroki, kupcem in sodelavcem. Doga- janja, povezana z Ametkom, sem spremljala in se vključevala, ko so sodelavci potrebovali podporo. Verjeli smo, da zmoremo sami rasti in se razvijati. Dodaten zagon nam je dala izjava podjetja AEG (sedaj Electrolux), da bodo ostali naš kupec, če os- tanemo samostojni, v nasprotnem primeru pa bodo poiskali drugega dobavitelja. Zavedali smo se, da bi prevzem pomenil racionalizacijo, zmanjševanje samostojnosti in zmanjšanje števila delovnih mest. Zaposleni so se zavedali, da so delovna mesta izjem- no pomembna za razvoj in napredek kraja zaradi dolgoletnih izkušenj, ko je v Železnikih ugasnil plavž in tudi težaškega, slabo plačenega dela ni bilo več. Poleg tega je v sosednjem podjetju Alples po osamosvojitvi Slovenije prišlo do množičnega odpuščanja zaradi izgube trgov bivše Jugoslavije. Ko je bila možnost ustanovitve družbe pooblaščen- ke, je večina lastnikov delnic Domela vložila svoje delnice v družbo pooblaščenko. Cilj je bil zbrati več kot 50-odstotni delež in sanje postati 100-odstotni lastnik in v celoti odločati o svoji usodi. Vendar samo notranje lastništvo ni dovolj za dob- ro poslovanje podjetja. Vsak mora opraviti svoje delo, treba je iskati nove trge, se širiti, zmanjševati stroške, povečevati produktivnost in na vseh pod- ročjih ustvarjati inovativne rešitve. Tako se po del- čkih sestavlja rezultat. Tu gre za lokalno pripadnost, zavedanje, da je delovno mesto vrednota. Tudi v preteklosti se nismo srečevali s pohlepom, ampak z dolgoročno naravnanostjo in zavedanjem, da so ta delovna mesta pomembna za kraj in celotne druži- ne zaposlenih. V času mojega vodenja podjetja Domel je bilo najtežjih prvih sedem let, ko kljub vsestranskim prizadevanjem in vlaganjem v nove programe še ni bilo rezultatov. V letu 2007 so Železnike prizadele še poplave. Ko je voda zalila Domel, smo lahko samo gledali in čakali, kdaj bo nehalo. Ko je voda toliko upadla, da smo se lahko zbrali, smo pregledali sta- Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 292 nje in takoj naročili servis za najbolj prizadete briz- galne stroje. Naslednje jutro smo prišli z lopatami in začeli odstranjevati posledice. Prva odprema je šla na pot že drugi dan po poplavah. Stranke so sicer so- čustvovale, a razumevanja za morebitne zamude ni bilo. Spomnim se, da je odprema k enemu kupcu za- mujala dan ali dva, zaradi česar so nas takoj opozo- rili. Kupce je zanimalo, kako bomo stvari obvladali, jasno pa so dali vedeti, da se to ne sme več ponoviti. Nauk: z odzivnostjo in s tem, da je večina proizvo- dnje stekla prej kot v enem tednu, smo dokazali, da smo zanesljivi. Če to nisi, obstaja velika verjetnost, da bodo kupci šli drugam. Pri odpravljanju posledic poplav nam je pomagala vsa Slovenija in vlada s posebnim zakonom za delno kritje nastale škode. Hkrati pa smo se zavedali, da na zunanje okolišči- ne ne moremo vplivati, in smo se še bolj povezali, zmanjšali stroške in okrepili razvojne projekte ter sodelovanje s kupci. V letih 2009 in 2012 pa nas je močno prizadela gospodarska kriza, ki smo jo med drugim reševali s skrajšanim delovnikom. Menim, da so krize in teža- ve priložnost za spremembe in rast. Kakšen je po vašem mnenju recept za uspeh podjetja? Če hočeš rezultat, moraš povečevati obseg pro- izvodnje in prodaje, zmanjševati stroške, dobro sodelovati s kupci in dobavitelji, iskati vedno nove inovativne rešitve, ki jih oblikujemo glede na kup- čeve potrebe, skrbeti za stalni razvoj in za največji potencial v podjetju – za zaposlene. Zato ste ustanovili tudi Domelovo akademijo? V skrbi za razvoj kadrov smo začeli z Domelovo akademijo, v katero smo vključili perspektivne posameznike, 24 mladih sodelavcev z različnih od- delkov. V akademiji so pridobivali znanje s področja vodenja, ekonomije, nastopanja, komuniciranja in projektnega vodenja. Udeleženci izobraževanja pa so pridobili veliko veščin pri izdelavi projekov, ki so si jih sami izbrali izmed predlogov vodstva in lastnih predlogov. Razdeljeni so bili v mešane ekipe, da so se bolje spoznali in hkrati spoznali, kaj delajo v drugih področjih in oddelkih. Domel je znan kot firma, ki zelo ceni inovacije. Inovativnost na vseh področjih dela je ključnega pomena za napredek. Na programu sesalnih enot smo napredovali od sledilca do globalnega razvoj- nega dobavitelja, saj je bila vsaka generacija sesal- nih enot bolj učinkovita, robustna, z manjšo maso/ izhodno moč in tudi cenejša. Da smo to dosegli, je bilo potrebnega veliko znanja, inovativanih idej, so- delovanja in vztrajnosti. Tudi na programih elektronsko komutiranih motorjev in komponent za avtomobilsko industrijo Domelov uspeh in zadovoljstvo kupcev temeljita na inovativnih rešitvah. Ponosna sem, da smo do- segli zavidljiv nivo inovativne kondicije. Tako kot športnik potrebuje veliko ur treninga za uspeh, tako velja tudi v poslovnem svetu. Nove ideje ne pridejo čez noč. Lenoba in tarnanje ne prineseta rezultatov. Potrebnega je veliko raziskovanja in preizkušanja, preden pridemo do inovacij in sprememb. Povpreč- ni čas razvojnega projekta je tri leta, od ideje in kon- cepta, prototipa, meritev, orodij, opreme, vmesnih faznih testiranj, sodelovanja in usklajevanja s kup- cem in dobavitelji do končne redne proizvodnje. Temu sledi optimizacija stroškov: ustreznost mate- rialov, proces izdelave, nadzorovanje kakovosti ... Od zaposlenih se je pričakovalo, da podjetju prispevajo po svojih sposobnostih in da vsako leto povečajo svojo učinkovitost – na podlagi inovacij in idej za izboljšanje proizvodnih in drugih procesov, ki jih v podjetju tudi denarno nagradijo. Zaposlene smo spodbujali, naj vsako leto prijavijo vsaj eno ino- vacijo ali izboljšavo. Pri tem smo sodelovali vsi. Ena mojih idej je bila sesalna enota v univerzalni kapsuli za zmanjšanje hrupa. Kako se je Domel v času vašega vodenja spremenil? Skupaj smo določili Domelovo poslanstvo, jasno vi- zijo in vrednote ter s trdim delom ter sodelovanjem rasli v doseganju zastavljenih ciljev. V poslovnem Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 293 svetu smo postali prepoznavni kot inovativen, za- nesljiv in konkurenčen razvojni dobavitelj učinko- vitih rešitev. Nudimo inovativne, specialne rešitve, ki jih prilagodimo kupčevim željam in potrebam. Zaposleni so ponosni, da so domelovci in na to, kar smo dosegli skupaj. Mimogrede, domelovce spoz- naš po značilnih živordečih majicah, v barvi, ki mi je najljubša. Naše poslanstvo je bilo zagotoviti kvalitetna de- lovna mesta v našem lokalnem področju. Velik po- udarek smo dali izobrazbi zaposlenih in v ta namen razpisovali veliko štipendij za vse stopnje šolanja in omogočali mentorstvo novozaposlenim. V mojem mandatu se je število delovnih mest, ki zahtevajo izobrazbo nad srednjo šolo do doktorata, več kot podvojilo, danes je takih več kot 300 delovnih mest. Prodajo smo povečali za 75 odstotkov, število za- poslenih pa za 25 odstotkov. Z avtomatizacijo rutin- skih delovnih mest smo v zadnjih letih uspeli letno povečali produktivnost proizvodnje za 5 odstotkov na leto. Rasli smo tudi na drugih področjih, tako v po- vezavi z zaposlenimi kot v odnosu do kupcev. Vča- sih so kupci prihajali k nam z zahtevami, danes pa nam bolj zaupajo, priznavajo naše kompetence in nas vključujejo v zgodnji razvojni fazi izdelkov. Za nas je bila največja potrditev, ko so prišli novi kupci, ki so pri analizi konkurence ugotovili, da le-ta vgrajuje naše motorje, in zato želeli sodelova- ti z nami. V tem primeru smo razvili nov izdelek, drugačen kot za konkurenco, v skladu z Domelovo poslovno etiko. Hkrati pa smo z zamenjavo tehnologij, materia- lov, optimiranjem proizvodnih procesov in izdelavo izdelkov, ki porabijo manj energije in jih je možno po izteku življenjske dobe reciklirati, ter z ločeva- njem odpadkov skrbeli za zmanjšanje onesnaževa- nja in obremenjevanja okolja. Po toliko letih, ko je bil Domel vaš drugi dom, je bilo verjetno težko zaključiti z delom. Pravzaprav ne. Že eno leto pred upokojitvijo sem se pripravljala na ta korak. Vse sem pripravila in pre- dlagala naslednika nadzornemu svetu. V Matjažu Čemažarju sem dobila naslednika, ki je dober vodja, kompetenten, samoiniciativen, povezovalen. Mirno sem se lahko poslovila, saj vem, da bodo sodelavci uspešno vodili podjetje. Povsem jim zaupam, v mis- lih pa bom še kdaj pa kdaj z njimi. Moje načelo je, da se popolnoma posvetim ciljem in okolju, v katerem sem. Ko se projekt zaključi, pa potegnem črto in se posvetim novim izzivom. Predsednica uprave holdinga Domel. Foto: Mavric Pivk Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 294 Videla sem, da ste dijakom srednjih šol podeli- li priznanja za njihova dijaška podjetja. Leta 2013 smo ustanovili Zavod za spodbujanje podjetnosti mladih, ki na izkustven način s pomoč- jo programa Junior Achievement in ob podpori mentorjev v enem šolskem letu spoznajo življenje podjetja. Odgovorna sem evropskemu delu Junior Achievement. To je neprofitna organizacija, ki v sve- tu deluje že 100 let, v Evropi pa več kot 25 let. Dijaki na začetku šolskega leta ustanovijo podje- tje, nato prodajajo delnice, izberejo izdelek ali sto- ritev, ki ga izdelujejo in prodajajo oz. zagotavljajo. Ob koncu šolskega leta naredijo poročilo in lahko sodelujejo na tekmovanju. Najboljše dijaško podje- tje v celoti se udeleži evropskega tekmovanja. Mladi se v okviru projekta usposabljajo za samostojnost, upati si poskusiti, postavljanje ciljev, obvladovanje časovnih rokov, sodelovanje, kar je sestavni del tudi podjetnosti. Pridobljene izkušnje in kompetence jim bodo koristile, kjer koli se bodo v življenju znaš- li. V šestih letih je sodelovalo več kot 1.500 dijakov in 50 mentorjev iz 30 srednjih šol, ki so ustanovili več kot 250 dijaških podjetij. Vaše delo znanstvenice in gospodarstvenice je pustilo v družbi močan pečat. Katere nagrade in priznanja ste dobili in kaj vam pomenijo? Priznanje ambasador znanja Life learning Acade- mia, nagrada za dosežke Alumnijev poslovne šole IEDC Bled 2012 za najboljše MBA diplomante, na- grada častnika Finance za izjemne dosežke v gospo- darstvu 201 5, nagrada Gospodarske zveze Slovenije za izjemne dosežke v gospodarstvu 2017, nagrado Združenja Manager za življenjsko delo 2018, imeno- vanje za častno občanko Škofje Loke in Železnikov v letu 2018. Vsaka nagrada mi je ljuba, pomeni mi dokaz, da sem dobro opravljala svoje delo in nalo- ge. V lepem spominu mi je ostala ena prvih nagrad, ki smo jih dobili v razvojnem oddelku, ko se je v ta- kratni Iskri oglasil ustanovitelj tovarne Niko Žumer in nam čestital. Katere vrednote so vam najpomembnejše? Najbolj cenim resnico, svobodo in ljubezen. Iz tega izhaja tudi spoštovanje različnosti in sodelovanje. En človek lahko zelo malo naredi. Skupaj pa lahko dosežemo vse ambiciozne, realno zastavljene cilje. Poštenje vidim tudi kot osrednje gonilo sprememb na bolje v Sloveniji. Če nekdo dela po zakonih, še ne pomeni, da je to tudi pošteno. Zdi se mi, da ste dobro leto po upokojitvi tipič- na upokojenka, ki ji vedno primanjkuje časa, in ko vas vidim tako energično in živahno, mi pride na misel gospa Natalie Hodgson, ki je še pri osemdesetih smučala na vodi, skakala s padalom in potovala in govorila: The best is yet to come – Najboljše šele prihaja. Veselim se novih dni, ki jih bom preživljala z vnuki doma, v Ljubljani in v Luksemburgu, na potovanjih, ko bom igrala klavir ali pela v cerkvenem zboru, prebirala leposlovje, kolesarila, delala na vrtu. Imam še veliko želja in načrtov. Vsak večer pa se ozrem na preživeti dan in se zah- valim zanj in za vse ljudi, ki sem jih srečala. Lep junijski večer je, tudi jaz se oziram na prežive- ti dan in se zahvaljujem za priložnost, da sem lahko vsaj malo spoznala dr. Jožico Rejec, izjemno žensko, ki je za vedno pustila globok pečat v gospodarstvu naše doline. Jožica, hvala! Železne niti 16 Dr. Jožica Rejec 295 Viri: Kaja Kovič, Vsakdanje navade uspešnih ljudi: dr. Jožica Rejec, prejemnica priznanja za življenjsko delo, Svet kapitala, 26. 1. 2018. Milka Bizovičar, Nimam potrebe po zadovoljevanju lastnega ega, Delo, 19. 12. 2017. Jana Petkovšek Štakul, dr. Jožica Rejec zapušča vrh Domela, Dnevnik, 20. 11. 2017. Teja Potočnik, Dr. Jožica Rejec, častna občanka občin Škofja Loka in Železniki, Loški utrip, avgust 2018. Občina Železniki, Listina častne občanke, 30. 6. 2018. Združenje Manager, Priznanje za življenjsko delo dr. Jožici Rejec. Najboljše šele prihaja. Foto: arhiv Jožice Rejec Železne niti 16 296