BORISOV: Obisk pri samotarju. redlanske počitnice sem na povabilo obiskal svojega uekdanjega učitelja, ki živi v pokoju na Dolenjskem. Fo dolgib letili sva se namreč sešJa na potovanju, in lakrat mi je rekel. da moram o prvi priliki priti k iijemu na kmete. Sicer tako veseli starček, ki je skoro vse življeiije prebil v mestu, se je na stare dni popolnoina odtegnil mestnemu hrupu ter se privadil samotarskemu življenju. Čul sem o tem že v mestu, zato me je zanimal starček in bil sem prav vesel njegovega povabila. Slišal sem že prej, da se je posvetil prirodi in da se počuti srečnega v svojem položaju. Bral sem tudi v asopisju o niegovih uspetiih na polju vrtnarstva, čebelarstva m drugih panotjaii gospodarstva. Moj učitelj je bil jako razutnen gospodar: varčen, previden ter pri-den kot čebeliea. To se je poznalo na vsem njegovem delovanju in živ-ljenju. V šoli nam je med drugim zlasti pogosto priporočal zdržnost opoj-nih pijač. Ce sino na izletu šli v gostilnico pit kavo, je pil tudi on kavo ali mleko. S tein nam je dajal sam najlepšii zgled. O poiitnicah ga ni bilo nikdar doma. Navadno je ves svobodni čas porabil za potovanja. O tujih krajih. narodih, niihovih šegali in lastnostih nam ie vedel več povedati kot najboljša knjiga, ker je satn vse to videl na svoje oči. V svoji mladosti je marsikatero goro podjarmiil, a na stara leta je to vedno bolj opuščal. ker inu telesne moči niso vei dovalievale takih na-porov. Ce bi naš gosix>d učitelj ne bil itnel takega veselja do potovanja, bi mu bili Ijudje gotovo nadeli ime skopulia; iz povedanega je vsak raz-videl, da je hranil in varčeval iz popolnoma lepih nagibov. Vkljub ternu. da je naš gospod učitelj pustil ninogo denarja na svoiih potovanjih, ie vendar z varčnostjo prihranil toliko vsoto, da je kupil na stara leta na Dolenjskem lepo domačijo, ki jo ie uredil čisto iki svoje. Tam, kjer je stala prej mvpol podrta knietiška koCa, si je sezidal prijazno —-. 28 .~- pritlično hišico. Stare iablane. rastoče okrog hiše, je dal novi gospodar posekati. Bile so že popolnoma onemogle in so koinaj donašale še obre-sti od tega, kar so s svojo senco škodovale travi in zetnlji. Le eno drevo. rastoče prav pred hišo, je še pustil. To pa največ zaradi blagodejne sence. Ne bom pozabil onega lepega jutra, ko sem izstopil na postuii N., od-koder sem imel do domačije svojega učitelia1 še kake pol ure hoda. Pot je držala skoro ves čas malo navkreber skozi priiazen sinrekov gozdi-ček. Iz grmov so se vsekrižem oglašali ptički, pozdravljajoči mlado ju-tro. Priieten hlad je vel iz jarka, kjer je šumljal potoček. Tako prijetno mi je bilo pri sreu, k<> sem po dolgem času zopet užival lepoto prirode, ki je v mestu ne poznamo. Spomnil sem se besed učitelievih, da v mestu nii pomladi. Takrat sem sklenil, da se v letih, ko bom potreben |X)čitka, preselim po zgledu svojega učitelja na krnete. Prišedši iz gozdiča, sem že iz daljave zagledal hišico. kamor sem bil namenjen. Dobrih deset minut — in že sem stal pred prijazno hišico. Dobrovoljni starček mi je že prihajal naproti. Čudi! sem se, da je imel starček tako dobro oko in si ie izbral ta lepi kotiček naše zemlie za svoje bivališče. Nikoli in nikjer nisem čul o tem kraju kaj posebnega, in vendar je skrival toliko prirodnih lepot v sebii Prijazno me je sprejel Ijubeznivi starčck in me odvedel po svolem vrtu. Kaj je tu v kratkem času naredila neutrudljiva roka vrtnarjeva, to je bilo res čudo. Iz zapuščenega travnika ie nastal najlepši ali vsaj nai-Ijubeznivejši vrt, kar sem jiti kdaj videl. Ves vrt je bil ngrajen z žičnato ograio, na notranji strani pa ie bila še ograja iz žive meje. Ta meja je bila res živa. Iz nje so se oglašali vsekrižem ptički, ki sc> tu notri gnezdili in gotovo uživali mir. kakršnega bi ne bili našli nikjer. Tu jili ni nihče motil v njihovem delovanju in življenju. Starček se je celo ogibal ograje, da bi ne motil nedolžnih živalc, najvcčjih dobrotnic sadnih vrtov. Vrt ie bil razdeljen na več delov. V enem delu je rasla zelenjava, .vmes so bile nasajene cvetice. Povsod ob potih pa so stala prelepa pri-tlična drevesa. V par letih je gosinnlar vse to sam vzgojil. En de! vrta pa ie bil odločen skoro samo za cvetice in lepotično drevje. Tu notri v tem rajskem zatišju je stal velikanski čebelnjak, obdan od mnogih manjših če-belnjačkov. Vse je kazalo najlepši red in delo po1 dobro premišljenem na-črtu. Pred čebelnjakom ie stala utica, preprežena na vseli straneh z vin-sko trto. »Tu je kot v raju,« sem rekel starčku. »fiotovo se počutite srečni v teh razmerah in v tem kraju.« — »Nikoli in nikjer v življeniu tak-o. moj mladii prijatelj,« mi je odgovo-ril. »V tei utici prebijem večino časa ter uživam mir in srečo, kakršne bi drugod ne našel izlepa. Tu premišljam svoje življenje, ki se tni zdi kct kratek sen. Komaj sern začel živeti. se že nagiba h knncu. Zatopljen v tajnosti prirode. ki jih opazujem v tem svojem nialetu kraljestvu, mi po bliskovo poteka čas. Prve čase &e mi je zdelo dolgočasno to življenje, in -~. 29 ~- . želel sei" si zopet mestnega hrupa in veselili družb. A preden setti se od-ločil, da spet izpremenim način svojega življenja. so se tni že odprli viri tajnosti prirode; in nisem se mogel več ločiti od t-— svoje sfanovališče pod streho, a so se zaradi hrane radi pridružili fcuret-nini. Vse mi je razkazal starček in slednjič opomnil: »Ali ni to čudno. da , se star človek, ki je marsikaj videl v svojem življenju, na stara leta za-teče v samoto k prirodi — uživat njena čuda. Meni ie tako, kot bi se na novo rodil in tako srečnega1 se počutim v tej samoti in v teh razmerah. Kakor otrok se zdivn sam sebi. Vse drugo je zame minulo. ostal mi ie !e ta košček zemlje in moje živalce. Celo otroci so morali cxl mene za svo-iimi poklici.« — Slednjič me je vodil starček po sobah. kjer ]e vladal isti red kot v vsem njegovem gospodarstvu. Poleg drugega je stal tukaj tudi klavir, ki ie krajšal samofarju dolge večerne ure. Zahajajoče solnce ie s poslednjimi žarki zlatilo lepo pokrajino. ko sem odhajal. Starček je šel z menoj do glavne ceste, kjer sva si setfla v roke — poslednjič. Umrl je med vojno na svojem posestvu ... Siti pokojnikov mi ie pozncje kazal lepo oporoko svojega očeta. Med drugim ie stalo v tem poslednjem six>ročilu tudii to: »Mnogo vam ne mo-rem zapustiti, otroci moji, a ta dom, ki ga vam izročatn, naj vam bo svet. Ostane naj vaša skupna last, da boste imeli kam pribežatt, Le se vam bo zdela tujina premrzla. Po svoje smrti naj oskrbuje moja sestra ta košček zemlje, iTOzneje si boste vedeli že sami urediti. Ta dom naj bo vaše pribc-žališče in shajališče v prostih dneh. Poleg tega je tudi neizčrpen zaklad, ki je pokazal sedaj v voinetu času svojo vcliavo. Skoro vse, kar sem ra-bil v tem času za svoje telesne potrebščine, mi ie daial ta mali košček zemlie. Spominia pa nai vas ta kotiček tudi moje ljubczni, ki vam ie ho-tela preskrbeti vsaj gorko gnezdece za slučaj velike sile!«