Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša Marko Jesensek Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, marko.jesensek@um.si - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - V članku so prikazane prekmurske tiskane protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša. Prekmurski protestanti so v tiskanih pesmaricah nadaljevali tradicijo prekmurskega rokopisnega obdobja, predvsem Martjanske pesmarice I, najstarejše ohranjene prekmurske rokopisne pesmarice. Stare prekmurske pesmi, ki so ohranjene v številnih rokopisnih pesmaricah - Škafar (1978) jih v Bibliografiji prekmurskih tiskov navaja 61 -, so prekmurski protestanti vključevali v tiskane pesmarice, jih jezikovno popravljali in širili med Slovenci v Prekmurju ter tako vplivali na nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. The paper presents Prekmurian printed Protestant hymn books from Mihael Sever to Janoš Kardoš. In printed hymn books, Prekmurian Protestants continued the tradition of the Prekmurian manuscript period, especially Martjanske pesmarice I, the oldest preserved Prekmurian handwritten hymn books. Prekmurian Protestants included old Prekmurian hymns, preserved in numerous handwritten hymn books - Škafar (1978) states 61 of those in Bibliografija prekmurskih tiskov - in printed hymn books, corrected them linguistically and disseminated among Slovenes in Prekmurje. In this way, they influenced the formation and development of Prek-murian literary language. Ključne besede: prekmurski jezik, protestantizem, pesmarice, Franc Temlin, Števan Kuzmič, Mihal Bakoš, Števan Sijarto, Mihal Barla, Janoš Kardoš Key words: Prekmurian language, Protestantism, hymn books, Franc Temlin, Števan Kuzmič, Mihal Bakoš, Števan Sijarto, Mihal Barla, Janoš Kardoš 0 Protestantizem v Prekmurju je napovedal napredek med preprostim slovenskim ljudstvom.1 Spodbujal je branje Svetega pisma v materinščini, to pa je pomenilo, da se je v pokrajini med Muro in Rabo začela širiti najprej rokopisna in nato še živahna knjižna dejavnost v razumljivem jeziku. Neizobraženim ljudem je bilo omogočeno bogoslužje v razumljivem jeziku, cerkvene verske obrede je začelo spremljati petje v prekmurščini, spodbujalo se je opismenjevanje, pojavile so se 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine - vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. — 239 — Marko Jesenšek prve šole. Najstarejši ohranjeni pregled delovanja Zagrebške in Gjurske škofije po določbah cerkvenega prava sega v leto 1698 in med drugim navaja, da je v upravnih enotah Prekmurski distrikt (Zagrebška škofija), Slovenska krajina in Stražna krajina (Gjurska škofija) takrat živelo 21.527 prekmurskih Slovencev (Zelko 1958: 92), ki so že imeli svoje rokopisne pesmarice, kmalu pa so dobili tudi prve tiskane protestantske knjige in učbenike. Začelo se je dolgotrajno, vendar sistematično kultiviranje kmečkega prebivalstva, najprej z načrtnim opismenjevanjem in učenjem prekmurščine, nato pa z njenim normiranjem in uvajanjem v vse funkcijske zvrsti jezika, na vsa področja javnega in zasebnega sporazumevanja. Prekmurski protestanti so oblikovali prekmurski knjižni jezik, zavedajoč se, da jezik, literatura in kultura določajo njihovo slovensko narodno identiteto v ogrski državi in madžarskem kulturno-političnem prostoru. Čustveno opismenjevanje otrok in odraslih je bilo tesno povezano s prebujanjem slovenskega domoljubja in širjenjem »prave vere« v Prekmurju, »dabi nei li fzamo drobna decza zetoga mleiko fzpoznanya bosjega, i Jesussa Kristussa zaimati mogli, fzebe vu vori pokreipiti, vu nevoljai trostati, nego i fztareifi bi mogli fzvoje, efche i vfza bratja vu Kristussi, poleg etoga rouke pelanya, vucsiti opominati, ino troustati«. Šlo je za podobna prizadevanja kot pri Kranjcih v 16. stoletju, za pomembno spodbujanje slovenstva, ki so ga v Prekmurju zagovarjale plemiške družine Szechyjev, Nadasdyjev in Banffyjev (Sedar 2016: 74). Za kulturno zgodovino Slovencev je pomemben, a premalo znan podatek, da je v Prekmurju delovala prva tiskarna na slovenskih tleh.2 Plemiška družina Banffy je na svoj dvor povabila Rudolfa Hoffhalterja, sina dunajskega tiskarja poljskih korenin Rafaela Hoffhalterja (Bernhard, 2011: 56-57), ki je leta 1573 v Dolnji Lendavi natisnil knjigo protestantskega pridigarja Gyorgyja Kultsarja Az ordognek a penitenciatarto bunossel valo vetekedeserol es a ketsegbeeses ellen a remenysegrol valo tanusag3 in še tri druge njegove knjige.4 Tako je za dve leti prehitel 1582. leta iz Kranjske pregnanega ljubljanskega tiskarja Janeza Mandelca, ki je s podporo Jurija Dalmatina, Jurija Khisla in superinten-denta kranjske protestantske cerkve Krištofa Spindlerja spomladi leta 1575 dobil dovoljenje za tiskanje knjig v Ljubljani (Reisp 1993: 510), jeseni istega leta pa je v njegovi tiskarski delavnici izšel Dalmatinov Jezus Sirah.5 Med letoma 1582 in 1605 je nekoliko severneje od Prekmurja, na današnjem Gradiščanskem, v stičnem slovensko-madžarsko-avstrijskem prostoru nadaljeval svoje tiskarsko delo, saj je 2 V slovenskem strokovnem tisku se tiskarski prvenec na ozemlju današnje Slovenije (neupravičeno) pripisuje ljubljanskemu tiskarju Janezu Mandelcu (»prva delavnica te stroke pri nas«), »ki se je ustrezno jeziku knjige podpisoval tudi Janž ali Ivan Mandelz v slovenskih, Joannes Manlius v latinskih in Hans Mannel v nemških tiskih«. Reisp (1993: 510) ga imenuje za prvega tiskarja »v Ljubljani oziroma sploh na Slovenskem«. 3 Prevod prve tiskane knjige na slovenskih tleh je leta 2009 izšel kot faksimilirana izdaja z naslovom Kosanje hudiča s skesanim grešnikom in nauk, ki govori o upanju zoper obup na osnovi mikrofilma zbirke RMK I. 97 z oznako št. FM 2/127 Nacionalne knjižnice Szechenyi. 4 Az halalra valo keszuletroi rovid tanossag (Kratek nauk o pripravah na smrt). Lynduae 1573. Faksimile (2007). Budapest, Lendava, str. 135. Keresztyeni gyulekezetben valo isteni dicseretek, 1574. Faksimile (1975). Budapest, str.186. Postilla. Also Lynduan 1574. Faksimile (2001) Budapest, Lendava, str. 1200. 5 Valvasor sicer navaja, da je Mandelčev prvotisk govor Janeza Saliceta zoper Turke, ki naj bi izšel 20. julija 1557, vendar je besedilo izgubljeno (Reisp 1974: IV-V). - 240 --Slavia Centralis 1/2019 Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša med Varaždinom, Gussingom (Nemetujvar / Novi Grad), Eberavo in Deutschkre-utzem (Nemetkeresztur / Kerestur) dobil zatočišče pri grofih Batthyany, Erdody, Zrinjski in Nadasdy. Leta 1587 je v Eberavi / Monyorokerek natisnil verjetno prvo, danes izgubljeno prekmursko knjigo Agenda Vandalica.6 Sočasna kranjska in prekmurska tiskarska dejavnost v avstrijskem in ogrskem upravno-političnem prostoru kaže, da so slovenski protestanti delovali usklajeno, pri tem pa izpostavljam povezovalno vlogo Janeza Mandelca, ki je natisnil prvo slovensko kranjsko knjigo v matičnem slovenskem prostoru (Dalmatinov Jezus Sirah, Ljubljana 1575) in prvo slovensko prekmursko knjigo sploh (izgubljena Agenda Vandalica, Eberava 1587), ter Rudolfa Hoffhalterja, ki je v Dolnji Lendavi imel leta 1573 prvo tiskarno v matičnem slovenskem prostoru (Jesenšek 2019, v tisku). 1 Protestantizem v Prekmurju je bil za obstoj Slovence še bolj pomemben kot na Kranjskem, to pa se je kazalo tudi v prevodih cerkvenih pesmaric (Sedar 1916: 74). V najstarejših je težko ločiti med njihovim protestantskim ali katoliškim značajem, prav tako pa v njih ni vedno jasna meja med prekmurskim in kajkavskim jezikom -nekatere stare pesmi so »docela prekmurske«, ali pa se v njih prepletajo kajkavske in prekmurske jezikovne značilnosti, kadar gre za izvorno sicer kajkavske pesmi, ki so jih prekmurski prepisovalci jezikovno prilagajali materinščini: Na prvi pogled delajo pesmarice res »kajkavski« vtis (v ožjem pomenu) in tako smo jih označevali. Toda natančnejši pregled vseh rokopisnih in tiskanih prekmurskih pesmaric ter poznavanje celotnega razvoja slovstvenega jezika v Prekmurju nas upravičuje (ob poznavanju narečja), da smo oprezni in da ponovno razberemo »samoumevne« sodbe o njihovi kajkav-ščini ter »kvarjenju« v Prekmurju. Ne glede na dognanja o nastanku kajkavskega narečja in njegovo današnjo pripadnost je treba pri tem dobro poznati prekmursko narečje, njegovo razmerje do hrvaške kajkavščine, s katero ima sicer mnogo skupnega, v mnogem pa se tudi razlikuje od nje. (Novak 1974: 215) 1.1 Začetki prekmurskega slovstva so povezani z »ustno in pozneje le rokopisno ustvarjalnostjo« (Novak 1976: 36), tako tudi pesmarice. Najstarejša ohranjena prekmurska rokopisna pesmarica je Martjanska pesmarica I iz 17., delno tudi iz 16. stoletja, glede na tri strani »z izrazito komaj čitljivo pisavo 16. stoletja« (Novak 1997 (ur.): 21). Gre za prekmursko katoliško pesmarico, ki pa se je med prepisovanjem prilagodila tudi protestantskim uporabnikom, tako da »so pozneje vanjo prišla tudi izrazito protestantska besedila« (Novak 1997 (ur.): 22). Prevzemanje in prirejanje Trubarjevih in Dalmatinovih protestantskih pesmi je prisotno v prvem delu Martjanske pesmarice I v petih pesmih, ki so prešle »iz MP I tudi v njene katoliške prepise in so jih peli v katoliških cerkvah« (Novak 1997 (ur.): 22): 6 Prekmurski obrednik iz 16. stoletja je izgubljen, vendar je zanesljivo obstajal, saj je o njem poročal Mihal Bakoš v pismih Michaelu Institoriusu Mošovskemu leta 1784 - 5. maja 1784 mu je Agendo Vandalico tudi poslal v Bratislavo: »Agenda Vandalica in Monyorokerek typis mandata anno 1587. nunc tibi antiquitatum simillium eupido, ad legendum submitto, quo eum quemense aestatis subsequentis remittenda.« (Šebjanič 1969: 243-244). Verjetno se je Bakoš zgledoval po Mandelčevem prekmurskem prvotisku, ko je pripravljal rokopisni obrednik Agenda sermone vandalico conscripta (1785). — 241 — Marko Jesenšek Alia / valimo mi de / nesz Boga, te sze / veszelimo, ki nam / je dal szina fzve / ga zAngyelmi ga hvalimo, de / nesz ta Bosja beszeda za vo / lyo szvega cslovefztva, knam / sze je priglihala, na fze je / vzela Teilo kerv, vjedne / Devicze Teili, zBogom nasz je zmirila. // Ta beszeida je fzin / Bosi, fzama Bosja pravicza, / nam je Bog sztvoril vise / sztvari, nasz od kupil od vra / ga, te fzin je to fenszko / fzeme ki vragu vszo o / blaszt vzeme, vBetlehemi / rodjeno, od te Devicze Ma / riae, od kervi Davidove, / vjafzlih li polofeno. // Bogh be kai pervle ne bi i / vtom vszegdar oszta, zNebesz / sze je knam pusztil, Csleku / szpodoben poszta, hotte tak / grejfno Cslovesztvo, kszvojemu / szvetomu Boiftvo, pak vkupe / szpraviti, zadoszta vcsini / ti. Amen (Martjanska pesmarica I, Prvi del/175-176, Hvalimo mi denesz Boga ...) Hvalimo my danas Boga / Kir je nam dal Synu fvojga, / Inu fe vefelimo. / s'Angeli ga zhaftimo. / Danas ta Beffeda Boshja, / Sa volo vfiga Zhlovezhtva, / fe je k'nam perdrushi-la, / Vsela nafe to kry, / meflu, v'enim / Divizhnim teleffu, / S'tem nas s'Bugom smyrila. // Ta Beffeda je Syn Boshji, fama Boshja / rifniza / Shnym je ftvaril Bug vfe rizhy, / nas refhil odHudizha. Ta Syn je tu Shen / fku feme, kir Vragu vfo oblaft vsame, v'tem / Betlehemi rojenu, is teDivice Marie, od te / shlahte Davidove, v'Iafli je poloshenu. // Bug rata kar poprej nej bil, per tem kar / je oftane // Is Nebes fe je k'nam puftil, / Zhloveku glih poftane. Hotel tu grefhnu / Zhloveftvu, k'fvojmu perdrushiti, moral Bogu ti / Troyci, Praudi, Milofti, Rifnicim v'tim sa / dofti fturiti. // Timu Ditetu Iesufu, vfo zhaft ter hvalo / dajmo // Kakor pravimu Criftuiu, njemu / fe my podajmo: Njega befledi verujmo, / Na njega Martro vupajmo, s'katero je nas / refhil, od Greha, Verda Boshjiga, poguble / nja Paklenfkiga, nas je fpet vfe pofvezhil. / Amen. (Ta celi Catehismus, eni Psalmi..., 1584, LXXXVI-LXXXVIII. Na Boshizhni dan, Od Criftufeviga Rojftva ena Pejffen) V drugem delu Martjanske pesmarice I je iz Trubarjeve pesmarice prevzeta npr. srednjeveška velikonočna pesem Naš gospud je od smrti vstal. V prekmurščini ima pesem po drugi kitici dodanih dvanajst vrstic, ki jih ni v Trubarjevem zapisu niti v katerem izmed drugih slovenskih zapisov niti v kajkavskem Pavlinskem zborniku (Novak 1995: 273): Cantio Pomeridiana I. Cor. 5. / Jesus nam je od / fzmerti vftal: poi / dmo hvalmo Boga. / Od nyegove velike moke: poimo / hvalmo nyega. / Zato sze mi veszelimo: Poimo. / Te Boga mi zahvalimo. Poimo. / Da bi ne bil od szmerti fztal. P. / vesz szvetli szveit bi szkvarjen bil. / Izda bi vfzi greisni bili. P.h.B. / Boga nikdar ne vidli. P.h.Nyega. / zato da je pak gori vfztal. P.h.B. / Vragu je vfzo glavo potrel. P.h.n. / Tako je nafz zBogom zmiril. P.h.B. / Ne-beszki orszag vfzem dobil. P.h.n. / Vragu je bil csloveifztvo vzel. P.h.B. / Szobom je je vpekli dersal. P.h.n. / Vpekli je dugo plakalo. P.h.B. / Bosje miloszti csakalo. P.h.n / Da bi zgora po nasz prisel. P.h.B. / Te nafz i zpekla vun szpelal. P.h.n. / Na to je Bogh milosztiv bil. P.h.B. / Szvega szina med nafz pustil. P.h.n. / Od Marie je rodjen bil. P.h.B. / VeVz szvetli szveit obeszelil. P.h.n. / Zacsl Sidove vucsiti. P.h. B. Da bi steli dobri biti. P.h.n. / Te zChriftuffem vNebo poiti. P.h.B. / vBosjoi milofzti fiveti. P.h.n. / Sidovje szo za zlo vzeli. Ph.B. / Na krisi szo ga raszpeli. Ph.n. / Szternyem koronom koronili. P.h.B. / Zocztom csemerom napunili. P.h.n. / Schavli szo ga prikovali. P.h.B. / szolinczom fzo ga prebodli. P.h.n. / Na krisu je to Vzmert podjel. P.h.B. / Joseph ga je doloka vzel. P.h.n. / Maria ga je preimala. P.h.B. / Nyega rane kosuvala. P.h.n. / Mrtev obvit vgrob polosen. P.h. B. / Ta velik kamen navaljen. P.h.n. / Angyel je kfenam govoril. P.h.B. / Da je Jesus od szmerti sztal. P.h.B. / Te je v Galileo prisel. P.h.B. / Tam je vucsenike naisel. P.h.n. / Nye je vori poterdjuval. P.h.B. / Szvojom miloscsom daruval. P.h.n. / I Maria Magdaleina P.h.B. / Ta je nai perva bila. P.h.n. / Ka je Jesuffa vidila. P.h.B. / Odkupietal naffega. P.h.n. / Thomas nei ftel voruvati. P.h.B. / Chriftuffevom vftanenyu, P.h.n. / On je jedva toga dobil. P.h.B. / Kai je Chriftuffa vidil bil. P.h.n. / Gda ga je paki poznal bil. P.h.B. / Svedofztvo je s-nyega csinil. P.h.n. / Vefe+zel je Boga zahvalil. P.h.B. / Da je Jesus od szmerti Vftal. P.h.n. / Vszi Evangelistae govore. P.h.B. / Da vVzi ki falujo greihe. P.h.n. / Ino vorujo v Xtuffi. P.h.B. / Ti pridejo vta Nebesza. P.h.n. / Zato sze mi vefzelimo. P.h.B. / Szveto Troifztvo zahvalimo. — 242 — Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša P.h.n. / Za vol Jesuffa Xtuffa: P.h.B. / Vu daru szvetoga Duha. Poimo / hvalmo nyega. Amen. (Martjanska pesmarica I, Drugi del/109-114, Jesus nam je od fmerti vftäl ...) Iesus je od Smerti vital, / Od Tvoje britke martre, / nam fe je vefseliti, / Nam hozhe h'troftu priti. / Kyrie eleifon. // Kyrie eleifon. / Debi nebil od fmerti vfstl, / Vusulni Sveit bi ko-nez vsel. / Obtu ie veiselimo, / Inu Boga hvalimo. / Kyrie eleiion. / Bug je taku miloitiu bil, / Svojga Sinu mej nas puftil, / od Marie je rojen bil, / Vusulni Svejt obefselil. / Kyrie eleifon. / Ie jel Iude vuzhiti, / le Bogu prou flushiti, / Tu Vo mu sa slu vseli, / Na Krish fo ga refpeli. / Kyrie eleifon. / Na krishi jeto fmert podjel, / Ioseph je njega doli fnel, / Maria prejemala, / Te rane kufhuvala. / Kyrie eleifon. / Iesus ta je bil pokoppan, / En velik kamen na grob djan, / On je ta pakal gori djal, / Vfo Hudizhevo muzh resdjal. / Kyrie eleifon. / Na tretji dan od fmerti vftal, / Tem Shenam fe je perkasal, / Kir fo njega iskale, / De bi ga bile shalbale. / Kyrie eleifon. / Angel ta je h'tem Shenam djali, / Iesus je vshe od fmerti vftal, / Tu vy tem Iogrom pravite, / Inu Petru osnanite. / Kyrie eleifon. / Maria Magdalena, / Ta je ta perva bila, / Kir je Iesufa vidila, / Stvarnika Nebefhkiga. / Kyrie eleifon. / Sveti Tomafh neveren bil, / Ta je kumaj tiga dobil, / De je vidil prou Iesuf, / Tiga shiviga Iesufa. / Kyrie eleifon. / Iesus Tomasha je fvaril, / De je on taku kafhan bil, / De nej bil poprej veruval, / De je on od fmerti vftal. / Kyrie eleifon. / Tedaj je Tomash sdaj fposnal, / Inu is vere taku djal, / O Gofpud moj inu Bug moj, / daj mi de jeft bom vfelej tvoj. / Kyrie eleifon. / Obtu je Iesus gori vftal, / Inu je ta pakal resdjal, / Hudizha, Greh, Smert, je poderl, / Nebefka vrata nam je odperl. / Kyrie eleifon. / Obtu my vfi Karfcheniki, / Vbosi veliki grefhniki, / Hvalimo Gospuda Boga, / Synu Marie Iesufa. / Kyrie eleifon. / Bodi tebi o Gofpud Bug, / Ozha, Syn inu Sveti Duh, / Zhaft inu hvala dana, / Tiga odrebhovanja, Kyrie eleifon. / Alleluja, Alleluja, Alleluja. (Ta celi Catehismus, eni Psalmi..., 1584, LXXXVI-LXXXVIII. Ta stara velikanozhna Pejffen, v'nekuliku mejftih popraulena, na mnogitero viso) Novak (1995: 274) je v prevzemanju besedil iz Trubarjeve pesmarice Ta celi Catehismus, eni Psalmi, inu teh vekshih Godov, stare inu Nove Kerfzhanfke Peifni (1574) prepoznal slovenski značaj Martjanske pesmarice I, hkrati pa je podobno kot pri tiskarjih in tiskarnah to dokaz povezanosti kranj skih in prekmurskih protestantov v 16. in na začetku 17. stoletja, saj gre za zavestno dejanje in »navezovanje kulturnih stikov« med »avstrijskimi in ogrskimi Slovenci«: Ena od sestavin, ki govori za slovenski značaj Martjanske pesmarice I, je tudi prevzem Trubarjevih in Dalmatinovih besedil vanjo, mogoče že v 16. stoletju, ko je verjetno nastala njena prekmurska predloga - kar dokazuje tudi njen ohranjeni četrti del, ki po mnenju poznavavcev izvira iz 16. stoletja, ali pa so jih - z drugimi osrednjeslovenskimi protestantskimi deli, predvsem z Dalmatinovo Biblijo - vsaj poznali že tedaj, mogoče po protestantskih beguncih, ki so prihajali na bližnje Petanjce. (Novak 1995: 268) 1.2 Iz 17. stoletja je verjetno tudi izgubljeni Gradual, »protestantovska (ali katoliška) rkp. pesmarica, pisana pred 1695« (Smolik 2011), ki jo je Raič leta 1860 na svojem potovanju po Prekmurju bral v Pertoči: Opomniti še je, ka se v župni crkvi v Pertoči pri sv. Jeleni nahaja »Gradual« popisani po Smodiš Jožefi s Krajšič od toga po dobročiniteli Haužar Petri s Pertoče na potrebočo Jelenske fare küpleni za osem raniški vu leti 1695 1. martiuša. Školniki se pa priporoča dobra skrb na ete Gradual. - Ta rokopisna knjiga ima obliko mešnih bukev in jih debelosti; zadržava pesmi o raznih svetkih in mešah v slovenskem, pa tudi v hrvaškem narečji; leži navadno na vzhodeh služeča g. učitelju za crkveno petje. (Raic 1869: 77) — 243 — Marko Jesenšek Šestindvajset let kasneje (21. 2. 1886) je v pismu spraševal Borovnjaka o tej pesmarici, in sicer ga je zanimalo, ali so v njej tudi napevi, notni zapisi: »Oprosti, ka Te motim s tem pismom. Nekdo nabira crkvene napeve slovenskih in slovanskih pesnij; je li jik kaj imate stavljenih na note, in jeli pesmarica ležeča na shodeh pri sv. Jeleni, kder blagi pleban Veren župnikuje, ima ktere pesni na note?« (Škafar 1970: 41). Fekonja (1892: 174) je za zapisovalca prekmurskih pesmi po Raiču navedel evangeličanskega duhovnika Jožefa Smodiša iz Krašič, ki je 1. marca 1695 po dogovoru s katoliškim župnikom Antonom Pitročijem (Pitrocsius) iz Pertoče prodal pertoški župnijski cerkvi svete Helene rokopisno mašno knjigo s pesmimi za cerkvene praznike in maše v prekmurskem in kajkavskem narečju. Pertoški župnik Pitroči, »natione germana de civitate Goricense oriundus praesbiter ab annis 5«, je »znal verjetno slovensko« in je pesmarico potreboval pri katoliških verskih obredih v prekmurščini, saj je bila cerkev svete Helene po letu 1680 ponovno katoliška7 (pred tem pa približno osemdeset let protestantska) - prekmurski protestanti in katoličani so uporabljali skupne »priljubljene in udomačene pesmi« (Škafar 1971: SBL), izgubljena pesmarice pa kaže, da so prekmurski evangeličanski in katoliški duhovniki v 17. stoletju med seboj sodelovali pri ohranjanju in razširjanju bogoslužja v prekmurskem jeziku. Smodiševo rokopisno pesmarico je poznal tudi Oroslav Caf, ki je iz nje črpal »krasno panonsko ali panovinsko razrečje« (Raic 1878: 78) za svoj sredi 19. stoletja nastajajoči rokopisni slovar; na prekmurske pesmi ga je verjetno opozoril Jožef Košič, ki ga je seznanjal s prekmurskim slovstvom, jezikom in kulturo,8 zelo dobre stike pa je imel tudi s protestantskim duhovnikom iz Puconec Aleksandrom Terplanom in njegovim naslednikom Rudolfom Cipotom,9 7 Iz prepisa vizitacijskega zapisnika leta 1678 (Visitatio facta per Stephanum Kazo, praepo-situm Vasvariensem 1678), ki se hrani v župnišču na Tišini, je razvidno, da je bil takrat pertoški pridigar že Anton Pitročij: »S. Helena. Est parochia germanica, patronatus Felso--Lindva et Dobra. Parochus Antonius Pitrocsius, ex civitate Goriziensi« (Gruden 1914: 144). Košič (1952: 173) poroča v Starinah, da je bila Železna županija skoraj v celoti protestantska, rekatolizacija pa se je zaključila leta 1698: »Katoličane je pa veselilo tou, ka so nje jorski pišpek Kazoi Martin obiskali vu veri poterdili ino tu po svojih faraj dober ino stalen red napravili(1698)«. Grudnovo navajanje vizitacijskega datuma je verjetno napačno, saj gre za vizitacjo leta 1698, ki jo je naročil gjurski škof, opravil pa arhidiakon Štefan Kazo, opat v samostanu sv. Odrešenika v Kapornaku in prošt kolegiatnega kapitlja v Železni županiji (Zelko 1983: 239). Kuzmič zato pravilno navaja, da je bil Anton Pitročij (Pitrocsius) »prvi župnik v času po reformaciji«, da je omenjen v vizitacijskem zapisniku leta 1698, »a ni mogoče dognati, kako dolgo je bil že župnik«. Pred njim poznamo vsaj dva protestantska duhovnika na Pertoči, in sicer leta 1654 posvečenega bratislavskega Jurija Techlicha, leta 1661 pa je bil posvečen Krištof Schulz iz Šoprona. (http://www.pomurski-muzej.si/izobra-zevanje/gradiva-pomurja/nasi-kraji/pertoca) 8 https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi294754/ 9 Terplanov naslednik v Puconcih je bil sin Jurija Cipota, protestantskega duhovnika in Kardoševega predhodnika na Hodošu. Oče mu je zgodaj umrl in prekmurskega jezika se je dobro naučil šele v Puconcih, kamor je prišel 3. novembra 1858 za duhovnika. Natisnil je dve pridigi in svoj pouk o evangeličanski birmi: (1) Predga 1883-ga leta Octobra 14-toga dneva, liki na sztotni szpoumenek nasztavlanya Puczonszkoga Szpraviscsa czerkevnoga: i zkratkim dojszpisuvanyem prigode puczonszke gmajne: V Keszthelyi vodana na sztroski pobozsnoga gmajnara Kuhar Stevana Tesanovszkoga, 1884. (2) Predga 1888-ga leta oktobra 28-ga dneva na den reformatzie: vu Battyandszkoj (Puczonszkoj) ev. czerkvi: V Szoboti (Muraszombat): stampano z-piszkmi Grunbaum Marka, 1888. (3) Vcsenye konfirmatzie. V — 244 — Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša ki je Cafu posredoval razlage prekmurskih besed.10 Novak (1976: 37) o avtorstvu ni bil prepričan, zato jo imenuje pertoška, Smodiša pa navaja z vprašajem, Smo-lik (2011) pa to pesmarico, ki je bila leta 1892 »v župnijski cerkvi pri sv. Jeleni v Pertoči«, imenuje Smodiš-Gradual in (pogojno) protestantsko. Škafar (1971: SBL), domneva, da bi lahko bil pertoški Smodišev Gradual, če bi ga ponovno našli, »po pomembnosti in starosti precej enakovreden t. i. martjanski pesmarici«. 1.3 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani rokopisno pesmarico Szlovenszke Duhovne Peszmi piszane po Berke Balazsi vu Nemes Csobi. Gre za najobsežnejšo znano protestantsko prekmursko pesmarico, ki vsebuje 185 pesmi in je »vez med najstarejšo prekmursko evangeličansko rokopisno pesmarico (Martjanska pesmarica I) in prvimi natisnjenimi prekmurskimi evangeličanskimi pesmaricami«.11 Verjetno je nastala med letoma 1768 in 1769 (prvi del) in 1784 (drugi del) - v prvem delu je na 339 straneh zapisanih 151 pesmi, v drugem delu pa je na 54 straneh »z drugo roko« dopisanih še 34 pesmi, ki jih je zapisal »nekaj tudi Berke leta 1784« (Škafar 1978: 100); prvi del vsebuje praznične (velikonočne, božične in binkoštne) in postne pesmi, drugi del pa mrliške pesmi. Pisk (2018: 28) imenuje Berkeja za »zapisovalca« prekmurskih evangeličanskih pesmi, pesmarico pa po Novaku in Kuzmiču12 »Berkejevo rokopisno pesmarico«, čeprav sta ustreznejši Justova (2015: 73) oznaka, da je Berke13 »tudi (so)avtor rokopisne pesmarice« Szoboti (Muraszombat): Czérkevno szprâviscse püczonszko, 1888 (Škafar 1978). Ohrajen je tudi njegov v madžarščini napisan življenjepis, v katerem piše, da je v njegovem rojstnem Hodošu živelo nekaj slovenskih družin, vendar pa se v otroštvu slovenščine ni dobro naučil. V slovenščini se je izpopolnil, ko je prišel v Puconce za duhovnika; pri učenju mu je pomagal nekdanji sošolec in pomočnik v Puconcih, Franc Benko, ki je najbolj zaslužen, da se je Cipot hitro in zelo dobro naučil slovenskega jezika: »Hodoson, magyar kôzségben szûletvén, hova egy par vend filia tartozik, ugyan a vend nyelvet bar nemileg beszéltem gyermekkoromban is, azonban tôkéletesen jartas nem valék itteni megvâlasztâsomkor se, -de a nép részérol irantami paratlan ragaszkodas különösen pedig felejthetetlen soproni iskolatarsam polonai Benko Ferenc elobb fogondnok, utobb pedig egyhazi felügyelo sze-reto kebelbaratom és keresztkomam a nyelvbeni hü segédkezése ellenallhatatlan ösztönt adott a nyelv elsajâtitâsâra, mely rövid ido folytan szorgalmam és a néppel folyvast valo érintkezésem folytan tôkéletesen sikerült is.« http://www.ms.sik.si/fileadmin/user_upload/ CzipottRudolf_%C3%B6n%C3%A9letrajza_1886.pdf 10 »G. Cipot, po umrvšem dne 18. marca 1858. Leta Trpljanu, farar v Pücencih, razloživši mu nektere besede: tonje (wohlfeil): tonje si odao volo; primerjaj za-(o)b-s-tonj; ceknoti se (sehnoti) = posušiti se; pasika, paseka = plot, ograjka pri goricah z rozgovinoj oklajena; na kučeveči (na dražbi) misli Prekmurec, ka je magjarizna kotyavetye, kar pa je iz srb. hrvaščine ko če veče (dati). Mikl. Revai: »Die slavischen Elemente im Magyarischen«, svekét = svitek i. t. d. piše: »V. gospod! Evo sam za silo na hitro popisao i odgovor dao, kako je bilo mogoč - kaj pa ešče nesem razlagao, bode nasledovalo, vendar morem pred spitavati kaj. - Viditi, ka je naša literatura initialna -, negda so pisali in govorili vsak poleg svoje glave i misli.«« (Raie 1878: 78) 11 https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017950/ 12 http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva-pomurja/gradivo/slovstvena-ustvarjal-nost 13 Blaž Berke je bil prvi duhovnik Evangeličanske cerkvene občine Puconci - božjo službo je »opravljal na Küharjevem gumnu«, od 12. oktobra 1783 do 8. decembra 1784; že prvega dne je začel pisati krstno matično knjigo in vpisovati v knjigo računov (Sedar 2015: 94); ob — 245 — Marko Jesenšek in Škafarjeva ugotovitev, da je Berke zapisovalec »nekaj« mrliških pesmi v drugem delu pesmarice. Just (2017: SBL) pripisuje Berkeju večino mrliških pesmi, med tem ko za ostale tega ni mogoče zagotovo trditi. Najpomembneje pa je, da rokopisne Szlovenszke Duhovne Peszmi povezujejo prekmurski jezik rokopisov14 s knjižnim jezikom prekmurskih tiskanih knjig in tako kažejo na nepretrganost jezikovnega razvoja v Prekmurju: Primerjalna preučevanja Vilka Novaka, ki je pesmi v Berkejevi pesmarici vzporejal s pesmimi v Martjanski pesmarici I (16./17. stoletje) in Bakoševem Nouvem graduvalu (1789) ter v Sijartovih Mrtvecsnih peszmih (1796), kažejo, da so bile Berkejeve Szlovenszke duhovne peszmi vezni člen med rokopisno in tiskano tradicijo prekmurske evangeličanske pesmi. (Just 2017: SBL) 2 Prekmurski protestanti so v tiskanih pesmaricah nadaljevali tradicijo prekmurskega rokopisnega obdobja, predvsem Martjanske pesmarice I, najstarejše ohranjene prekmurske rokopisne pesmarice. Stare prekmurske pesmi, ki so ohranjene v številnih rokopisnih pesmaricah - Škafar (1978) jih v Bibliografiji prekmurskih tiskov navaja 61 -, so vključevali v tiskane pesmarice, jih jezikovno popravljali in širili med Slovenci v Prekmurju ter tako vplivali na nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. 2.1 Skromni začetki prekmurskih protestantskih pesmi, prevodi posameznih delov psalmskih besedil, so »skriti« v prekmurskem prvotisku Mali katechismus, ki ga je leta 1715 napisal Franc Temlin, in abecedniku neznanega avtorja iz leta 1725 Abe-cedarium szlowenszko. Smej (2005: 211-227) je opozoril na dva odlomka psalmov pri Temlinu in tri psalme v abecedniku, ki začenjajo zgodbo o tiskanih protestantskih pesmaricah in prevodu vseh psalmov, ki ga je leta 1848 opravil Aleksander Terplan.15 Prekmurske protestantske pesmi so natisnjene v petih samostojnih pesmaricah: (1) Mihal Bakoš, Nouvi Graduval, 1789; (2) Števan Sijarto, Mrtvecsne peszmi, 1796; (3) Mihal Barla, Krscsanszke nove peszmene knige, 1823; (4) Janoš Kardoš, Krsztsanszke czerkevne peszmi, 1848; (5) Janoš Kardoš, Krsztsanszke zapisovanju protestantskih pesmi je tudi avtor slavilne pesmi v latinščini, ki jo je leta 1777 posvetil mecenu prekmurskih dijakov Adamu Farkašu (Just 2015: 72); Berke je bil ugleden prekmurski protestantski duhovnik, boter njegovim otrokom je bil grof Maksimiljan Bat-thyany, ki je daroval tudi zemljišče za puconsko cerkev. Leta 1933 so postavili spomenik na mestu, kjer je Berke vodil prvo protestantsko božjo službo v Puconcih, z napisom: »Zmisli si na zdavnja vremena, brodte leta preminoči porodov, opitaj tvojga očo, naj ti pripove, tvoje starce, oni ti vsa nazvestijo V. Moz. 32,7. Pred 200 leti so na porob protireformacije spadnole cveteče evang. gmajne krajine naše. Po dugi 50 letaj je Duh Gospodnov na žitek pozvao Puconsko spravišče cerkveno; od 1783. okt. 12. do 1784 dec. 8 je na etom prostori vu gumli Kuhar Ferenc Jakoba držao evng. božo službo Berke Balaž, prvi Puconski duhovnik, preporodnikom, vernikom, vezdašnje Puconske, Bodonske, Sobočke, Moravske, Lendavske, Radgonske fare.« 14 Seznam (nepopoln) prekmurskih rokopisov je dostopen na povezavi: https://howlingpixel. com/i-sl/Seznam_prekmurskih_rokopisov 15 Knige 'zoltarszke. Szlovencsene po Terplan Sandori. V Koszegi, 1848. Gre za prevod vseh psalmov, ki jih je Terplan prevedel in dodal tretjem natisu Kuzmičevega Nouvega zakona; gre za na 120 strani besedila s samostojno ostranitvijo. — 246 — Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša mrtvecsne peszmi, 1848. Pred tem je Mihael Sever leta 1747 prevedel iz nemščine Redzvelicsansztva, Števan Kuzmič pa je leta 1754 priredil Vdre krsztanszke kratki navuk - oba protestantska učbenika sta vsebovala tudi pesmi, Severovih16 osemnajst prevodov iz madžarščine in nemščine ter štiri psalme, Kuzmič17 pa je svoje delo za »Szlovenszki narod« zaključil z devetnajstimi verskimi pesmimi, ki jih je prevedel iz nemščine in madžarščine. Pripravljal je tudi samostojno pesmarico, kot je v latinskih verzih zapisano na njegovem nagrobnem spomeniku: »/.../ Correxit meliusque dedit Graduale vetustum. /.. ,/.«18 Dela naj bi se lotil takoj po izidu Nou-vega zakona leta 1771, saj je žele natisniti vse njemu dostopne rokopisne pesmi, ki jih je prepisal in popravljal za objavo. Nastajanje njegovega »starega graduvala« ni določno, vendar Novak (1976: 53) domneva, da je Kuzmič zbiral in pripravljal za objavo besedila iz starih prekmurskih rokopisnih pesmaric, ki so iz 16./17. stoletja (Martjanska, Markiševska, Smodiševa), okoli petnajst pa jih je iz 18. stoletja, med njimi predvsem Szlovenszke Duhovne Peszmi piszane po Berke Balazsi vu Nemes Csobi. Čobin (madž. Nemes-Cso) je bil artikularni kraj,19 v katerem sta delovala tudi Mihael Sever (od 1736 do 1750) in Števan Kuzmič (od 1715 do 1755), tam pa se je šolalo tudi »blizu 20 prekmurskih šolarjev«, ki so se »po končanih študijih vračali med svoje rojake kot pastorji in učitelji ter postali vplivi dejavniki« (Kuzmič 2006: 75). Pesmi, ki jih je v drugi polovici 18. stoletja zbiral Berke, obstajale pa so tudi druge starejše predloge, so poznali tudi njegovi sodobniki v Čobinu in »jih je prirejal za tisk verjetno tudi Š. Kuzmič« (Novak 1976: 37). Prekmurski protestanti niso imeli na razpolago dovolj rokopisnih pesmaric. Pesmi so prevzemali od katoličanov, zato se zdi, da je Kuzmič po prevodu Nouvega Zakona želel nadomestiti to pomanjkanje s tiskano protestantsko pesmarico - spodbujen od Berkeja jo je začel sestavljati v Čobinu, večino dela je verjetno opravil po preselitvi v Šurd (1755), a je do smrti (22. 12. 1779) ni uspel natisnil, tako da je delo dokončal njegovo naslednik, šurdski pastor Mihal Bakoš. 16 Red zvelicsansztva. Poleg ednoga znamenuvanya toga nai poglaviteifega recsenya jedro fzvetoga pifzma, vu kterom te vore nai vekfi artikulusi gruntani jefzo, ravno i tak niftere kratke molitve, i pefzmi, von dan zato, dabi nei li fzamo drobna deca zetoga mleiko fzpoznanya Bosjega, i Jesussa Kristussa zaimati mogli, fzebe vu vori pokreipiti, vu nevoljai trostati, nego i Iztareifi bi mogli fzvoje, efche i vfza bratja vu Kristussi, poleg etoga rouke pelanya, vucsiti opominati, ino troustati. Stampano v-Halli Saxonszkoi, v-leti 1747. 17 Vore krsztsanszke kratki navuk csiszte rejcsi bo'ze vo zebrani i na nyou vfzejm vernim vu vfzakom fzkusavanyi na podperanye, vu nevouli na pomaganye, vu fzmrti na trouft, ino potomtoga na vekivecsno zvelicsanye. Pouleg nifteri fzem fzpodobni molitev ino pejszen, nazaj gori poczimprani. V Halli 1754. 18 »Popravil in zboljšal je Gradual stari«. Prevod Smej (1980). 19 Leta 1717 se je z nastopom Marije Terezije v Prekmurju začela tudi rekatolizacija. Prekmurski protestanti so se začeli umikati iz slovenskega prostora proti severu v artikularne kraje, prvi že leta 1718 v Šurd: »Grofica Marija Magdalena Draškovic, čeprav katoličanka, a po rodu iz evangeličanske družine Nadasdyjev, jim je dovolila naseliti se na njenem posestvu blizu Šurda in odstopila pusto Liszo, kar se je zgodilo 3. julija 1718. Še isto leto je odpotovalo tja 14 slovenskih evangeličanskih družin iz Železne županije in se tam naselilo. Zatem so sledile še druge družine, kjer so tudi grofje Festeticsi prepustili izseljencem neobdelana zemljišča.« (Kuzmič 2006: 75). Svobodna izbira veroizpovedi, ki jo je cesar Jožef II. napovedal s Tolerančnim patentom leta 1781, se je v Prekmurju začela uveljavljati leta 1783. — 247 — Marko Jesenšek 2.2 Mihal Bakoš je deset let po Kuzmičevi smrti objavil njegove cerkvene pesmi s pomočjo podpornikov iz Bratislave. V prvo prekmursko tiskano pesmarico, izšla je v Šopronu, je vključil »vse zbrane Kuzmičeve pesmi, potem iz Berkejeve rokopisne pesmarice, tudi 11 Severovih pesmi iz Reda zveličanstva itd.«20 ter nekaj svojih prevodov iz latinščine. Nouvi Graduval obsega 502 strani, in sicer Predgovor (14 strani), pesmi (456 strani), Kazacs (16 strani) in 'Zoltar, tj. 10 psalmov (16 strani). 374 pesmi, ki so »povečini iz rokopisnih pesmaric in jih je prirejal za tisk že Števan Kuzmič« (Škafar 1978: 20), je bilo v Prekmurju dolga desetletja primerna osnova za razvoj cerkvenega petja pri bogoslužju in doma, upoštevajoč še vsebino in nastanek pa je bila pesmarica »tudi pomembna za kulturo in slovstveno zgodovino« (Novak 1976: 61). Načrt je bil enak kot pri Trubarju, ki je v posvetilu Juriju Khislu s Fužin (Ta celi Catehismus, 1574) izpostavil pomembno vlogo cerkvenega (protestantskega) petja, ki spodbuja »pobožnost in krščansko notranje veselje«. Pesmi, ki so usklajene s krščanskim naukom, je prepoznal za zelo pomemben del mašnega bogoslužja, za sestavni del liturgije (»Pryzhovanie de tu petie v Cekvi, kadar se sastopnu is ferca poje, Bogu dopade /.../), hkrati pa imajo tudi verskovzgojni pome (/.../ inu je pridnu tem mladim Ludem«): Gospud Bug hoče nekar le samuč skuzi tu pismu, pridigovane inu te s. zakramente, temuč tudi s tejm petjem te ludi h pravi veri perpraviti. /.../. Natu vi, muji lubi Krajnci inu Slo-veni, pujte le-te pejsni v cerkvi, doma inu na puli zastopnu iz srca, rezmislite, kaj vsaka beseda, nekar, kar ta viža oli štima v sebi drži. /.../. Perložite h tim besedom cilu srce, kir so v le-tih pejsnih, verujte, Bogu služite, vaš stan inu leben pelajte inu držite. (Trubar, Ta celi Catehismus, 1574) Bakoš je razmišljal podobno kot Trubar. Cerkveno petje hvali Boga, razvija pobož-nost in povečuje zbranost za molitev: »Tak bodte fpodobnejsi na Bo'zo flu'zbo, bo-ugsi i csednejsi krftsanye«. Prekmurske protestantske vernike, svoje »Slovenje«, je opomnil, »ar je fpejvanye fam Gofpodin Boug naftavo b) I scse, naj nyega fpefmami dicsimo«. Cerkveno petje je bilo za prekmurske protestante zelo pomeben del bogoslužja. Poznali so tiskane latinske, nemške in madžarske cerkvene pesmi in tudi tradicijo slovenskih srednjeveških cerkvenih pesmi, ki so bile do takrat zapisane le v rokopisnih pesmaricah ali pa so se širile z ustnim izročilom. Nejasno ostaja razmerje med starimi katoliškimi in mlajšimi protestantskimi prvinami v slovenskih cerkvenih pesmih ter medsebojnim prevzemanjem, saj »so se uporabljale tudi tiste pesmi, ki teološko niso bile sporne, pri nekaterih pa so popravljali besedilo in izrazoslovje« - Bakoš je nekaj takih vključil v svojo protestantsko pesmarico.21 Skladno s protestantsko usmeritvijo se je med prekmurskimi verniki spodbujeva-lo cerkveno petje v materinščini. Bakoš je to koristil tudi pri širjenju nove vere: »Ar je popejvanye eden veliki tao obcsinfzke bo'ze fzluz'be.« Tudi Slomšek je bil 20 http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva-pomurja/gradivo/slovstvena-ustvar-jalnost 21 http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva-pomurja/gradivo/slovstvena-ustvarjal-nost - 248 --Slavia Centralis 1/2019 Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša prepričan, da »npr. dobra pesem pri sveti maši več zaleže kakor pridiga«,22 ker cerkveno petje blagodejno vpliva na verska čustva: Vsi reformatorji so zato hoteli tudi glasbo, zlasti pa petje v ljudskem jeziku, uporabiti kot sredstvo za širjenje svojih naukov. Vedeli so, da ljudje radi pojejo stare cerkvene pesmi, hoteli so pa tudi bolj obredno, dotlej latinsko petje pri maši in oficiju (večernice) narediti ljudem razumljivo in so zato cerkvene himne in psalme prelivali v domačo besedo, z novimi pesmimi so pa vlogo petja pri bogoslužju še bolj utrdili. (Smolik 2011: 1056) Opozarjam na mesto iz Bakoševega Predgovora, ki je vsebinsko tesno navezano na Trubarjev Predgovor, hkrati pa kaže na veliko sporočilno moč prekmurskega jezika, njegovo kultiviranost in knjižnost, ki na slogovni ravni presega kranjsko »predlogo«, hkrati pa dokazuje, da so prekmurski protestanti v 18. stoletju poznali kranjske protestantske knjige in se po njih tudi navdihovali: Ali gda scses zeti pejfen stero popejvati, popejvaj jo Bougi na diko. Glafzi njegovo, vu Jezusi Kriftusi k nam vö Izkazano dobrouto i miloscso. K tomi pa mej na Bozo fzlüzbo gotovo, vrejlo i ponizno fzrcze. Ar Boug fzrcze gleda i liki je protivnik vfzakoj gizdofzti, tak i toj, sterocslovik vu popejvanji ska'züje. Zato csi fpravoga poni'znoga fzrca ne popejvas, nikaj ne vala, csi gli zevszim glafzom tvoje lampe brnijo, pred Bougom je odürno tvoje kricsanye. Najbole pa onoga, ki pred lidmi hvalo iscse, ali pa vu pianofzti popejva i Bo'ze ime zaman gori jemle vu fzvoja vüfzta. Vrejlo i razumno fzrcze mores tak meti, nej ka bi le ta vö tvoje recsi z-vüfzt zmeto; nego da razmis vsako rejcs i ka vsaka rejcs zadene c). Zato tou fzi premislavaj v pameti, ka popejvas z-jezikom, ne mifzli drügo i drügo popejvaj. I da Bougi na diko mores popejvati, na tou vfzigdar pazi, da fze Bougi dopadne tvoje popejvanje, Ar csi eden fzveczki Gospoud ne lübi, kak ste proufzno mü'ziko, nego on scse kaj prebranoga, lejpoga i lübeznivoga meti: od koga bole vfze Gofzpode Gospoudi je nej prietno kak ste popejvanje; nego li tifzto, stero fzpravoga fzrcza zhaja, i v-kom fze fzpominamo z-Bo'ze velike dobroute i miloscse. Zato csi scses, naj fz Bougi dopadne tvoja pefzen, popejvaj poni'zno, csedno i vu modroufzti. Kol. 3,16. Gori pozdigni k Bougi fzrcze tvoje, vfzako rejcs ednako csifzto vö povej, ne hiti, prvle ne zacsni drügi vrsus, dokecs toga prednjesega ne vkoncsas: na nouto merkaj, ar nouta fznaj'zi pefzen. (Bakoš, Predgovor, 1789) Ali per tim fe ima tudi veiditi inu samerkati, de Gofpud Bug na tim famim petiu, na glafni shtymi, mnogiteri vishi oli sdoftimi shtimami per tim orglanu oli piskanu, pres ferza, andohti inu saftopa ne ima obeniga dopadeina, Sakai Bug, pravi s. Cyprian vti islagi zhes ta Ozha nash, Nei en poslushavaz te shtyme, temuzh tiga ferza. Inu Criftus fam pravi (Math. 6), de te Molitue, kir je na Gaffah k videzhu inu na hvalo molio, inu fe veliku, dolgu, goftu, glafnu mermra, Bug neuflishi. Glih taku tu petie, glasnu vpitie, pres Vere, andohti, pres saftopa inu pres pokure nishter ne vela pred Bugom, kakor od tiga vpytia inu neverniga molena ti Pfalmi inu Proroki Efa. I v doftih meftih govore. /.../. Obtu, hozhmo li prov peiti ali moliti, de bomo uflishani inu de fteim Boga zheftimo, hvalimo inu nemu flushimo, taku imamo sVero, v pokuri inu saftopnoftio peiti inu molyti, nikar le na shtimo gledati inu mermratii, temuzh kaj te beffede vfebi drshe, kam kasheio, od zhes govore, sakaj profsimo ali hvalimo Boga. Sakaj vtim petiu ali pridigah fe pravi ali od boshie milofti, dobrute ali risnice, vsigamogozhofti oali od boshyh oblub, ftejm to nasho vero terdimo, de kar Bug gouori ino oblubuie, nom bo tu iftu gvishnu inu rifnizhnu per pravim, odlozhenim zhaffu dal inu iskasal. (Trubar, Pryzhovaine, 1574) 22 https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2018-11/msgr-alojzij-cvikl-petje-je-tudi-izraz-nase-ljubezni-do-boga.html — 249 — Marko Jesenšek Bakoš je pesmarico razlikovalno do Kuzmičeve zapuščine (Graduale vetustum/ stari gradual) naslovil Nouvi Graduval23 - »zove fze tak, ar je do eti mao pobo'zne pefzmi, stere fze eti nahajajo, niscse v ete red fzpravlene ne dao stampati«. Gra-duval ali stopniški spev je bilo prvotno besedilo iz psalma, ki se moli ali poje pri maši. Ime je nastalo iz latinskega poimenovanja gradus -us m = stopnica ambona; posameznik, ki je stal na stopnici pod ambonom, je po berilu bral/pel responsorium (psalm po kiticah), ki mu je sledil psalmski (stopniški) spev ali odgovor: gradus ^ graduale / stopnica ambona ^ stopniški spev. V prekmurskem prostoru je graduval v najširšem pomenu besede označeval zbirko cerkvenih pesmi in stalnih mašnih spevov, v ožjem pomenu pa je danes to psalm z odpevom. Bakoš je v Predgovoru opozoril, da slovenske cerkvene pesmi »zacsnoje vleti 1771 pobogsavati i vred fzpravlati« Števan Kuzmič. Rokopis je pripravil za objavo (»ftere je i z-fzvojimi rokami malo pred fzvojoj fzmrtjov doli spisao«), vendar mu je smrt preprečila, da bi pesmarico natisnil. Bakoš je nadaljeval delo tudi tako, da je pregledal Kuzmičevo zbrano gradivo in ga primerjal s svojim ter ga, »gde je potrejbno bilou, pobougso, i nistere znouvics obrnyene, cejle kmojim prilo'zo«. Novak (1976: 62) je našel približno petdeset enakih pesmi v Martjanski pesmarici I in Nouvem Graduvalu in še »vsaj 22 enakih pesmi« v Markiševski pesmarici,24 medtem ko je iz rokopisnih Szlovenszkih Duhovnih Peszmi izpustil skoraj vse pesmi o svetnikih. Bakoš je pesmi razdelil po časih cerkvenega leta in še »drugih razdelkih«,25 verjetno po vzoru madžarske pesmarice, ki jo je izdal Jožef Torkoš s sodelavci leta 1743 v zbirki Uj zengedezo mennyei kar.26 Besedila se nanašajo na cerkvene praznike, in sicer so najprej predstavljene pesmi cerkvenega leta, tj. adventne, božične, postne, velikonočne pesmi in pesmi Gospodovih praznikov, nato pa sledijo posamezne pesmi za celo liturgično leto, tj. nedeljske in navadne pesmi ter številne druge, ki se pojejo ob raznih priložnostih iz vsakdanjega življenja, tudi ob smrti.27 23 Nouvi Grâduvâl, vu sterom sze vo zebrâne, pobugsane, i zdaj nouvi réd posztâvlene duhovne peszmi nahajajo szamomi Bougi na diko vo dâni. Stampani v-Soproni po Siesz Jou'zefi, 1789. 24 Pisk (2018: 27) potrjuje Novakovo mnenje, da Bakoševa pesmarica pomenil prehod iz rokopisne v tiskano tradicijo, po vsebinskem prekrivanju najstarejših rokopisnih pesmaric v panonskem jezikovnem prostoru (Marjtanska pesmarica I, Markiševska pesmarica) pa sklepa, da so bile take cerkvene pesmi razširjene med slovensko govorečimi evangeličani. Opozoriti pa je potrebno na slovenski, tj. prekmurski značaj Martjanskepesmarice I in na prevladujočo hrvaškokajkavsko jezikovno podobo Markiševske pesmarice, oz. na prekmursko-kajkavsko jezikovno stičnost in manj prekmurskih značilnosti kot v starejši Martjanski pesmarici. 25 http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva-pomurja/gradivo/slovstvena-ustvarjal-nost 26 (Torkos Jôzsef): Uj Zengedezô Mennyei Kar, Az-az régi és ujonnan szereztetett, valogatott, Isteni Ditséreteket, és lelki Énekeket magaban foglalô, szép rendbe vétetett Gradual, Melly, Az Istennek ditséretire, az Hiveknek serkentésekre, és vigasztalasokra, Frankofurtumban [Gyôr], 1743. 27 Posamezne razdelke in naslove v prekmurskem jeziku prim. v Novak (1976: 64) in Šebjanič (1979). - 250 --Slavia Centralis 1/2019 Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša 2.3 Učitelj in levit/lecinceat (namestnik duhovnika) Števan Sijarto je zbral mrliške pesmi z notami in jih objavil leta 1796 pod naslovom Mrtvecsne peszmi.28 Sijartova prekmurska pesmarica pogrebnih pesmi in molitev je bila še dvakrat ponatisnjena, in sicer sta jo leta 1887 za tisk pripravila Gregor Luthar, občinski tajnik v Gornjih Petrovcih, in Mihael Kološa, kmet iz Sebeborec,29 leta 1910 pa je še enkrat izšla v Murski Soboti.30 Leta 1910 je v Lendavi izšla tudi nekoliko manj obsežna (108 strani) katoliška pesmarica Mrtvecsne peszmi,31 v kateri je Zsupanek Janos (Janoš Županek)32 objavil 44 mrliških pesmi.33 Dravec (1957: XLIX) navaja, da so katoličani v Dolencih še po drugi svetovni vojni na pogrebih mladih ljudi peli Župa-nekove mrtvečne pesmi. Žalno petje je bilo v 18. stoletju zelo pomembno tudi pri prekmurskih protestantih; šlo je za tradicijo, ki je segala v čase, ko so bile pesmi zapisane še v rokopisnih pesmaricah ali pa so se prenašale iz roda v rod z ustno tradicijo. Prekmurski evangeličanski kantorji - krajevni učitelji, orglarji in pevci, ki so sodelovali pa tudi v cerkveni službi - so vodili dijaške in cerkvene zbore, ki so ob bedenju in na pogrebih za umrlega in za duše v vicah peli mrliške pesmi. Dobro so poznali prekmurske cerkvene pesmi in napeve in ker so morali skrbeti za cerkveno glasbo, so si prizadevali za zbiranje cerkvenih pesmi, zavzemali pa so se tudi za njihovo ohranjanje, tj. zapisovanje in tiskanje pesmaric - melodija ni bila dosledno označena, saj so jo kantorji poznali iz izročila in so peli, skladali »na pamet«. Žalna obredna pesem verske vsebine je bila za izkazovanje globokega spoštovanja najbolj primerna. Sijarto se je na tako tradicijo navezal, zato je v mrliško pesmarico uvrstil žalne in pogrebne pesmi za vse priložnosti, »stere szo szti sztari piszm vkup pobrane« in izkazujejo pieteto do umrlega in njegovih svojcev. 28 Mrtvecsne peszmi, stere szo szti sztari piszm vkup pobrane, pobougsane, ino, na haszek szlovenszkoga naroda zdaj oprvics na szvetloszt dane, po S. S. P. S. Stampane v-Szomboteli pri Sziesz Antoni vu leti 1796. 29 Mrtvecsne peszmi, stere szo szti sztari piszm vkup pobrane, pobougsane, ino, na haszek szlovenszkoga naroda zdaj obdrugics na szvetloszt dane, po Luthar Gergelyi I Kolossa Mihalyi Szembiborczi sztoecsiva. V-Szoboti. Stampana pri Grunbaum Marki. 30 Mrtvecsne peszmi, stere szo szti sztari piszm vkup pobrane, pobougsane, ino, na haszek szlovenszkoga naroda zdaj obtretjem na szvetloszt dane v-Szoboti. Stampana pri Balkanyi Erno 1910. 31 Mertvecsne peszmi. Balkany Erno knigovezari Szoboti i v-Lendavi vu imeni Jezusovom 1910 leti. 32 Janoš Županek (6. 1. 1861-11. 3. 1951) je bil pomožni kantor in organist. Pri bdenju ob mrličih je pel mrtvečne pesmi, vodil petje na romanjih, zlasti v Maria Zell, Maria Trost pri Gradcu in na Gradišče (prej Sv. Trojica v Slov. Goricah). Ohranjene so tri njegove rkp pesmarice, vanje si je prepisal iz star. rkp pesmaric (in iz očetovih) cerkv., mrtvečne in ljud. pesmi, slov. in madž.: 1. Halloti enekes konyv (= Mrtvečne pesmi) 1884 (32 mrtvečnih in 7 drugih cerkv.); 2. Magyar dalok (= Madž. pesmi) 1884-93 (123 madž. in 49 slov. ljudskih; med slov. je 15 istih posvetnih, kot jih najdemo v Starišinstvu); 3. Enekes konyv (= Pesmarica) 1908 (27 madž. in 25 mrtvečnih pesmi, med slednjimi 20 slov. in pet lat., od teh 4 psalmi; na koncu je Szent Level ... v madž., praznoverski tekst, podoben tistemu v 5. rkp očeta Mihaela, a dokaj razširjen). (Škafar 1991: SBL) 33 Prekmurski katoliški prvotisk pogrebnih pesmi ni bil tako odmeven kot Sijartova pesmarica, tudi ni bil ponatisnjen. Založnika (»Dol szta dala potezsiti«) sta bila Konkolics Jozsef (Jožef Konkolič) in Kovacs Miklos (Mikloš Kovač), kmeta in zapisovalca/zbiralca ljudskega slovstva in pesmi, ki sta pesmarico delila ljudem po prekmurskih vaseh. — 251 — Marko Jesenšek Na 175 straneh je objavil 73 pesmi, ki jih je prevedel iz madžarščine. Črpal je iz starih rokopisnih pesmaric, zagotovo iz Marjanske pesmarice I in Szlovenszkih duhovnih peszmi, verjetno pa še iz drugih podobnih (Škafar 1978: 22), dobro pa je poznal tudi do takrat skromno prekmursko tiskano produkcijo, saj je objavil tudi šestindvajset mrtvaških pesmi iz Nouvega Graduvala, eno iz Vdre krsztanszke kratkega navuka in tri iz Reda zvelicsansztva.34 Sijartove Mrtvecsne peszmi niso mogle zajeti vseh mrliških pesmi iz prekmurske slovenske rokopisne tradicije, so pa povezale prekmursko rokopisno in tiskano pogrebno pesništvo, tako da so ljudje tudi »rokopisne pesmarice razumevali kot knjige« (Pisk 2018: 27). Sijartova pesmarica vsebuje tudi navodilo, kako se mrliške pesmi pojejo (pogosto v madžarščini), in informacijo o tujejezičnih predlogah - z gotovostjo (Novak 1976: 65) je eden izmed njih Jacoponus Tudertinus (Giacopone da Todi/Jacobus de Benedictis), potomec plemiške družine Benedetti iz mesta Todi v Italiji (Umbrija) in učenec sv. Frančiška Asiškega, ki je v 13. stoletju napisal žalostinko Stabat mater (Žalostna Mati). Večina pesmi je prevedenih iz madžarščine ali so nemškega izvora, kot je Sijarto zapisal pod njihovimi naslovi: Madž. avtor je npr. dijak Miklos iz 16. stol., nemški pa so: Joh. Herman, Barth. Ringwaldt (1530-98), Nic. Heermann (1480-561), Valerius Herberger (1562-627), Christoph Knoll (1563-650), M. Simon Dach (1605-59), Simon Graff (1609), Michael Franck (1609-67), Joh. Georg. Albinus (1624-79), Joh. Rosenmuller (1652), L. Hornigh (1632), Emilia Julianna (1637- 706) itd. Pesem Pojdmo tejlo pokopajmo Mich. Weissa (u. 1534) je bila husitska. Starejša je pesem Tomaža iz Celane (u. ok. 1255) po prevodu Barth. Ringwaldta in Jacoponusa (1250- 306. (Škafar, Novak 1971: SBL) V Kazalu (Kazacs peiszen) so pesmi urejene po abecednem redu prvega verza, vsebinsko gre za pesmi slovesa, »v katerih je kantor v imenu pokojnika »za sakšega v hiži [...] zospejvao kitico (Ftičar 1996: 83)« in se od njega poslovil, ter 2) pesmi, v katerih so se pevci v imenu staršev, sorodnikov ali sovaščanov poslovili od tragično preminulega svojca.« (Pisk 2018: 27). Sijarto si je z Mertvecsnimi peszmimi pridobil veliko naklonjenost prekmurskih protestantskih vernikov. Pesmarico so odlično sprejeli in imeli do natisnjenih nagrobnic čustven odnos, tako da so na protestantskih pogrebih v 20. stoletju še vedno »z ljubeznijo« peli pesmi iz Sijartove mrliške pesmarice, čeprav je npr. Kardoš petdeset let po Sijartu izdal nove Krsztsanszke mrtvecsne peszmi: Piszao je, doticsno z-ti Sztari Piszm vkup-pobrao prve szlovenszke mrtvecse peszmene knige, stere szo v 1796-tom leti vSzombathelyi stampane i stere dnesz den, gda 'ze za te poszel po Kardos Janosi doszta popolnese mamo, vernici z-velikov lubeznosztjov nucajo pri mrtvecsi prilikaj. (Flisar 1925: 70) 34 Iz M. Severa Reda zveličanstva... 1747 je prevzel S. z manjšimi spremembami tri pesmi, iz Št. Kuzmiča Vore krstš. kratki navuk... 1754 eno pesem in iz M. Bakoša, Nouvi graduval 1789 šestindvajset pesmi. — Prekm. rkp. cerkv. pesmarice, ki so v razvidu, pa vsebujejo v S-vi knjigi natisnjene pesmi: seniška (iz 1780) eno, pertočka (iz konca 18. ali zač. 19. stol.) 22, prot. Berkejeva (iz 1807-20) 20, Županekove (rkp. 1884 in 1908, tisk. 1910) 23, dve Ga-berovi (1824/5 in 1825/6) 37, Kozarjeva (1888) 15 in Cant. Mortuorum (Štud. knj. V Mrbu) 19. — 252 — Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša Sijartove pesmi so duhovni zaklad, ki se prenaša iz roda v rod, Mrtvecsne peszmi pa so »neodtrgnyene od szrdc evang. Vernikov« in se nenehno berejo, uporabljajo in zato še bolj čuvajo: »Z velkov pazkov sze csuvajo, liki dragi kincs varjejo, tem bole, kem bole szo ponucane od vnogoga obracsanya paperje i table premedlene.« Flisar je izpostavil vzgojnoizobraževalni, verski in narodnosti pomen Sijartove pesmarice, ko je zapisal, da so mrliške pesmi vredne spoštovanja, saj utrjujejo vero staršev, prekmurske protestante povezujejo s predniki in jim dajejo upanje, da bodo nekoč živeli v boljši domovini: I uprav szo vredne prestimanya! Vere nase prigoda je k-nyim prikapcsena, one szo szpre-vodile i szprevajale vise szto let vsze nase ocsake, malere, mladezen z-szvojimi nebeszkimi recsami, med placsnim szpevanyem vu edno bogso domovino. Zato szo nam tak bluzi k-szrd-ci, zato sze nemremo odnyih, liki od edne lublene, mile matere odtrgnoti. (Flisar 1925: 70) Flisar je imenoval Sijarta za znamenitega Prekmurca evangeličana, ki se je rodil v Večeslavcih pri Pertoči leta 1765, umrl pa je 10. 9. 1833 v Domanjševcih; čeprav ni znano, kje na domanjševskem pokopališču ima grob, pa ostaja v srcih prekmurskih evangeličanov, njegova pesmarica pa je bila dostopna v domanjševski cerkvi še po prvi svetovni vojni: Neprecenyeni kincs nam je szpravo 'znyimi vu Bogi 'ze davno preminocsi puconszki bivsi vucsitel, Szijarto Stevan, ki je z Puconec vu Domankisevce za levita vucsitela (duhovnik-sztvo je tudi znasao tam) odebrani i szlu'zo cerkev evangelicsanszko. Niscse neve pokazati groba nyegovoga na domanjkisevszkom sztarom brutivi, kama szta ga 1833. szept. 12-ga szprevodila Czipott Gyorgy hodoski predikator i Csaplovits Gyorgy hodoski mester, nika ne oznameni meszta, gde nyegov prah pocsiva. Na bodejo nyegove mrtvecse peszmene kni-ge, stere oznamenijo grob nyegov vu szrdcaj evang. vernikov. Po Szijarto Stevani piszane razlocsne predge i mrtvecsi slobodre, steri szo po nyegovi pohodnikaj pri cerkevni szlu'zbaj i szprevodaj vnogo let nucani, sze dneszden pri vezdasnyeni domankisevszkom duhovniki v-obilnoj meri naidejo. (Flisar 1925: 70) 2.4 Štiriintrideset let po Nouvem Graduvalu so prekmurski protestanti dobili novo cerkveno pesmarico Krscsanszke nove peszmene knige35 (Šopron, 1823), ki jo je pripravil v Murski Soboti rojeni evangeličanski duhovnik Mihal Barla. Ohranil je zunanjo zgradbo Bakoševe pesmarice, tako da je pesmi razporedil na pet delov: (1) Peszmi na te prednyejse Szvetke, (2) Od vere navuka (3) Pravo Krszcsanstvo, (4) Hvalodavanye i prosnye vu vszake fele sztavi i szpodobi, (5) Na gvusno vremen szlisajocse Peszmi. V Prvem delu (Prvi tal) je za največje cerkvene praznike po cerkvenem letu predstavil adventne in božične pesmi (I. Adventfzke Pefzmi, II. Koledne, III. Na novo leto), pesmi med letom I (IV. Na Krifztusovoga oznanenya den), tridnevje (V. Od Krifztusovoga trplenya, i Szmrti), velikonočne (VI. Viizenfzke), vnebohodne (VII. Na Krifztusovoga v-nebo zafztoplenya den) in binkoštne (VIII. Rifzalfzke) pesmi. V drugem delu so pesmi (A.) Od Boga, i Bo'ze Szpodobnofzti, (B.) Dela Bo'za. V tretjem delu so pesmi v štirih razdelkih: I. Povfzemvfzega, II. Du'znofzti proti Bogi, III. Du'znofzti csloveka proti szamom szebi, IV. Du'znofzti proti nasemi bli'znyemi. Četrti del ima tri razdelke: I. Sztava 35 Krscsanszke nove peszmene knige szpravlene evangyelicsanszkim gmajnam. V-Soproni, stampane sz-Kulstar Kataline pifzkimi v-1823 leti. — 253 — Marko Jesenšek ti ludi, II. 'Zitka pripelje, III. Obcsinfzko Bo'ze dobrocsinenye, IV. Vu Obcsinfzki nevolaj. Peti del pa sestavljajo I. Rane Pefzmi. Gre za približno enako obsežno zbirko kot pri Bakošu (dodan je še kratek Predgovor na dveh straneh), ki na 503 straneh prinaša cerkvene pesmi »delno prevzete in jezikovno predelane iz prejšnjih pesmaric« (Škafar 1978: 26). Flisar (1925: 82) je bil do Barlove pesmarice zadržan in jo je neupravičeno predstavil le kot vmesni člen v razvoju med Bakoševo in Kardoševo zbirko cerkvenih pesmi. Opozoril pa je na njeno razširjenost, saj se »Barla peszmene knige sze escse vu vszakoj veszi pri vecs evang. familijaj naide-jo«. Tudi Šlebinger (1925: SBL) ni prepoznal prave vrednosti Barlove pesmarice, saj je mislil, da gre le za »predelavo« Bakoševih pesmi. Novak (1976: 68) je tako razmišljanje označil za »zgrešeno« in »hudo pomanjkljivo«. Barla se je »docela ločil do Bakoša s pesmimi« (Novak 1976: 69), saj je v svojo pesmarico uvrstil nove, če pa je katero izmed njegovih le ohranil, jo je temljito predelal. Kuzmič36 je kljub temu še zapisal, da je Barla na spodbudo podonavskega superintendenta Janoša Kiša »obnovil pesmarico« Mihala Bakoša. Pravilno pa je ugotovil, da je Barla večino pesmi, ki jih je prevedel iz madžarščine, »priredil na novo«, s tem pa je »odločno vplival na nadaljnji razvoj evangeličanske pesmarice«. Z Barlovo cerkveno pesmarico se namreč začenja novo obdobje v razvuje prekmurskih pesmaric, ki prekinja z Bakoševim jezikovnim izročilom - opazen je npr. monoftongični zapis novoakutiranega o-ja (ou ^ o) in jata (ej ^ e), v zapisih pesmi pa uzakonja Kuzmičev prekmurski jezikovni standard -, pa tudi oblikovno uvaja novost, tako da pesmi postavlja v dva stolpca (Novak 1976: 69). Velik napredek v zapisovanju cerkvenih pesmi je Barla dosegel tudi na področju verzifikacije in uporabe rime. Smej (2008: 405) je opozoril na njegov posluh za asonanco in aliteracijo, npr. v naslednjih verzih: Greh te to'zi, / A fztol Bo'zi / Tebi vrafztvo pripravi; / Povrni fze, / Ponizi fze, V 'Zitek fze ti popravi. (Barla 1823: 182); ali pa: Vefz ete fzvet / Je Tvoj kotar, / Neba, zemla je Tvoj oltar, / Tebe dicsi globocsina, / Kak ta naj veksa vifzina. (Barla 1823: 318). Zanimiva pa je tudi razlaga besede kotar, pri kateri je Smej zapisal: »/.../ se zdi, da moramo prej pritrditi Francku Mukiču kakor Vilku Novaku. Mukič piše (Mukič 2005: 159): »Prejk zime so v kotari meli krumpline« in razlaga, da je »kotar« »zim-nica«, to je prostor za shranjevanje ozimnice, medtem ko Novak (Novak 2006: 190) razloži besedo »kotar« kot »okolica, vaško ozemlje«. Bog namreč vesolja ni v začetku samo ustvaril, ampak ga tudi ohranja kakor kmet pridelke v zimnici.« Smej (2008: 405) je pravilno popravil Novaka, ki ni razlikoval med pomenoma npr. pri Kardošu: (1) »Kre veszi okoli le'zi kotar«;37 ali: »Za nasim kotarom drugi kotar pride«38 in Barli: (2) »Vefz ete fzvet je Tvoj kotar«39 V primeru (1) ima narečni samo -stalnik kotar -a m pomen okolica, vaško ozemlje, tako tudi v Novakovem Slovarju stare prekmurščine, med tem ko gre v primeru (2) za narečni sinonim kotar -a m 36 http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva-pomurja/gradivo/slovstvena-ustvarjal-nost 37 Janoš Kardoš, Nove knige cstenya za vesznicski sol drügi zlöcs, Budim 1870, 118. 38 Janoš Kardoš, Nove knige cstenya za vesznicski söl drügi zlöcs, Budim 1870, 92. 39 Mihal Barla, Krscsanszke nove peszmene knige, Sopron 1823, 318. - 254 --Slavia Centralis 1/2019 Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša v pomenu 'prostor za shranjevanje ozimnice'. Pleteršnikov slovar ima dva pomena: 1) kçtar, -rja, m. der Auszugler, Svet. (Rok.), tj. 'preužitkar'; 2) kotar, -rja, m. der Bezirk, der District, Jan., C., DZ., ogr., kajk.-Valj. (Rad); - prim. madž. hatar, C. hatar, m. 1) die Grenze, ogr.-C.; - 2) die Gegend, die Landschaft, das Territorium, ogr.-C.; - prim. kotar; madž. hatar. Barla je zelo pazil na jezik cerkvenih pesmi, zato je bralce v Predgovoru takoj opozoril, da so napisane »v-csifztom Tvojem Szlovenfzkom jeziki«, tj. v prekmurščini, ki poskuša slediti Kuzmičevi jezikovni normi, brez primesi kajkavščine; prav tako so tudi teološko »čiste«, v duhu krščanstva in protestantske miselnosti, tj. izražajo vdanost Bogu in so skladne z razumno/ pravo vero. Barla je razložil, da je bilo potrebno napisati novo cerkveno pesmarico, ker je imela Bakoševa veliko pomanjkljivosti, nekaj neprimernih stvari in predvsem slab (ne)prekmurski jezik, ki je bil močno tujejezično kalkiran (kajkavsko). V tej oznaki se vidi, da je Barla prekmurščino postavljal razlikovalno do kajkavščine, svoj jezik pa je imenoval slovenski: V-tom prvom Graduvali fze je dofzta zmenkanya nahajalo, i nistere nefzpodobne recsi; niti ta Szlovenscsina je nej bila prava, nego vu vnôgom tali na tuhi jezik zaobrnyena: stero vfzaki lehko na pamet vzeme. Kakoli je pa pravo v-oni prvi pefzmaj, tô vfze fze i v-eti, v-lepsi réd pofztavleno, nahaja. (Barla 1823: III) V kratkem Predgovoru se kaže, kako razvit jezik je bila knjižna prekmurščina v prvi polovici 19. stoletja. Spremljamo lahko osebni slog pisanja, ki spretno izrablja stilistične lastnosti in bogate sporočanjske možnosti pisnega izražanja v prekmurskem jeziku, ki mu je normo in predpis določil Števan Kuzmič v prevodu Novega zakona leta 1771. Barla se je zavedal, da je potrebno temu slediti - jezik, ki je sposoben ubesediti vsebino Svetega pisma, je razvit knjižni jezik, zato je v njem potrebno pisati knjige, prevajati in ga razširiti na vse funkcijske zvrsti. Prekmurski knjižni jezik in jezikovni slog Mihala Barle lahko spremljamo v zapleteno zloženi povedi s priredji in podredji različnih stopenj, vrinjenimi stavki; upoštevana je časovna soslednost delov povedi, dobnost, učinkovito skladenjsko strnjanje in členitev po aktualnosti; sporočilo je povezano na ravni stavka in povedi, sporočilnost besedila je jasno in razumljiva, besedje je knjižno izbrano: Iména i hvale je vrêdna pri etom deli nasega Vifzoko postuvanoga Superintendensa G. Kis Janosa fzkrb, ki pôleg fzvoje pafztérfzke du'znofzti poglednovsi te Szlovenfzke Gmaine, i na pamet vzévsi, kaj one zvuna drugi knig tudi pefzmene knige potrebujejo, fzo tak zravnali, i mené na tô nagnoli, naj bi eto tesko delo na fzébe vzéo, stero fzem i z-Bo'zov pomocsjov, kak stimam, dofztojno i pobo'zno fzkoncsao; hvale je vrêdno vu imenuvanom Visesnom Pafztéri i tô, kaj, geto fze je zadofzta naprêplepacsarov nej naislo, fzo escse tudi z-fztroskom eti pêfzem vo Stampanye naprêpomogli. (Barla 1823: IV) 2.5 Janoš Kardoš, evangeličanski duhovnik na Hodošu, je bil v 19. stoletju vse-stranko najbolj dejaven evangeličanski pisec in prevajalec. Flisar (1925: 95) ga je imel za najpomembnejšega naslednika Števana Kuzmiča in nadaljevalca prekmurskega knjižnojezikovnega izročila, za človeka, ki je prekmurski knjižni jezik uvedel v leposlovje in za začetnika književnosti v Prekmurju: »Nâvéksi nas piszatel i pesznik i vendszlovenszkoga jezika i literetùre sztvoritel, ki je té jezik napopolno kuncsnoszt osznôvo«. Kardoš je v prekmurščino prevajal madžarske pesnike (npr. — 255 — Marko Jesenšek Aranyja, Gyulaija, Petofija, Vajda in V6r6smartyja), največ časa pa je namenil skrbi za izobraževanje prekmurskih otrok, za katere je po naročilu šolskega ministrstva prevajal učbenike iz madžarščine. Skrbel je za izdajanje cerkvenih in posvetnih učbenikov, zlasti osnovnošolskih abecednikov in beril. Prevedel je Lutrov mali40 in veliki41 katekizem, različne biblične zgodbe, napisal je knjigo Pobo'znih molitvi (1853); njegov delni prevod Svetega pisma Stare zaveze (Moses i Josua) je ostal v rokopisu in je izšel posmrtno leta 1929, prav tako kot tudi kratka zgodovina cerkve (Evangeliumske vera ino cerkvi občinski prigodi, 1932). Zanimalo ga je ljudsko pesništvo, zato je leta 1852 iz Sijartove zapuščine priredil za tisk drugo izdajo Sztarisinsztva i zvacsinsztva,42 ki ji je dodal dvanajst novih pesmi (Škafar 1978: 35). Kardoševi najpomembnejši deli43 pa sta dve pesmarici, ki sta bili natisnjeni leta 1848 - v Kisegu so izšle Krsztsanszke czerkevne peszmi,44 v Kermendinu pa Krsztsanszke mrtvecsne peszmi.45 2.5.1 Kardoš je objavil 510 cerkvenih pesmi, in sicer jih je delno prevzel iz Ba-koševe in Barlove pesmarice, večinoma pa jih je sam prevedel iz madžarščine (Škafar 1978: 32). Nova izdaja cerkvenih pesmi Krsztsanszke czerkevne peszmi je bila vsebinsko »občuten korak naprej« (Novak 1976: 71) v prirejanju prekmurskih cerkvenih pesmaric, pravi prelom z Bakoševo in Barlovo tradicijo, torej gre za povsem samostojno in izvirno delo. Šlebinger (1928: SBL) je zato Kardoševo cerkveno pesmarico označil za višek v razvoju prekmurskih protestantskih pesmarice od Severa, Š. Kuzmiča, Bakoša in Barle. Flisar (1925: 82) je Krsztsanszke czerkevne peszmi imenoval za najboljšo prekmursko protestantsko pesmarico, ki je »nedoszegnyeno doszta bogse napiszane« kot Bakoševa in Barlova, zato jo primerna tudi za rabo v 20. stoletju (tudi dva ponatisa 1875 in 1908): »/S/tere dnesz den z-dusevnov pobo'znosztjov nucamo i niti nemiszlimo, ka bi nye gda drugi peszniki prehititi szpodoben bio.« Na to, da je Kardoševa cerkvena pesmarica v rabi »do najnovejšega časa«, opozarja tudi Novak (1976: 72), podobno pa je zapisano tudi v Evangeličanskem listu (2015, 44/7: 9), da so Kardoševo pesmarico uporabljali do leta 1970, nekoliko predelano pa še danes. Kardoš je pesmi razvrstil v 17 skupin46 (Barla jih ima 5), ki jih je še dodatno členil, vsebinsko in 40 D. Luther Martina mali katekizmus ali glavni navuk szvete vere krsztsanszke. Naime za deczo spraviscs evangelicsanszki. V6dani po Kardos Janosi hodoskom duhovniki. V-Pesti stampani vu nasztavi plem. Trattner-Karolyivoj. 1837. 41 Dr. Luther Martona veliki katekizmus. 1851. 42 Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo v6dano po Udvary Ferenczi kermedinszkom knigovezari. Na lasztivnom sztroski. V-Szombatheli z-piszkami Bertalanffy Imrea 1852. 43 http://www.pomurci.si/Default.aspx?id=648 44 Krsztsanszke czerkevne peszmi. V6dane szpraviscsam evangelicsanszkim. V-Koszegi, vu nasztavi Reichard Karoli i szinov. 1848. 45 Krsztsanszke mrtvecsne peszmi. V-K6rmendini na sztroski Udvary Ferencza. 1848. 46 »Vadluvanje, Bog, Cslovek, Odkupitel, Poszvetitel, Naprave poszvetsenya, Duhovno kralev-sztvo bo'ze, Pravo krsztsansztvo, potem je razvrstil pesmi za različne skupine ljudi in situacije ter končal s pesmimi Bla'zensztvo krsztsenika vu eton 'zitki inSzlednya dugovanja. Pri vseh pesmih je označena nota, velike začetnice znotraj vrstic pa označujejo nove verze. Nadavek (dodatek) vsebuje 4 pesmi, ki so štete v skupno število.« (Sovič 2012: 27) — 256 — - Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša - oblikovno pa jih je močno oddaljil od Barlovih, tako da je »ohranil začetek kake pesmi«, nato pa je »nadaljeval po svoje« in se je držal le »temeljne misli« (Novak 1876: 71), ni pa ohranjal Barlove niti Bakoševe oblike pesmi; med prevajanjem iz madžarskih predlog je v primerjavi s prekmurskima predhodnikoma tudi povečal število verzov posameznih pesmi. Kardoš je za moto pesmarice Krsztsanszke czerkevne peszmi izbral verz zahvale iz Prve knjige Psalmov: I dao je vu vuszta moja novo peszem, - diko Boga nasega (Psal. 40,4). Ker v nadaljevanju Psalma sledi še prošnja posameznika, izbrani moto izraža pobožnost, saj vernik, ki pri maši poje cerkvene pesmi, lažje sledi bogoslužju in ga bolje razume. Kardoš se neposredno zahvaljuje za Božjo pomoč pri sestavljanju krščanske pesmarice, posredno pa moto pesmarice sporoča protestanstko misel, da se s petjem v domačem jeziku širi prava vera, ki postaja razumljivejša in zato bolj osebna. Kardoš je želel s prazničnimi pesmimi, psalmi in spevi zelo neposredno vključiti prekmurske protestante v cerkvene obrede in narediti liturgijo še bolj slovesno in privlačno za vernike. Praznične in druge cerkvene pesmi v razumljivem prekmurskem jeziku so kot sestavni del protestantske maše tako dobile tudi pomembno domoljubno in narodnostno noto, ki je bila značilna za Kardoša - ostal je zvest prekmurskemu knjižnemu jeziku (Jesenšek 2013: 109), tako da je ohranjal prekmursko slovensko samobitnost (Jesenšek 2018: 88). Cerkvena pesem je pomembna »tak pri domi, kak vu hiži božoj«, ker na razumljiv in ljudem prijazen način razlaga liturgično leto: Veliki czil te je i vu eti naszleduvajocsi peszem szpavlanyi pred ocsmi dr'zani, i na to je poprek kebzuvano, naj, nakeliko je mogocse, ni edna duhovna potrebcsina szrdcza pobo'znoga i poszvet, trost ino mocs iszkajoocsega, vu nyi kak nezadovoljena neosztane, -liki sze to 'z-nyi napiszkov zlehka previditi da, steri szo rano za toga zroka volo pred nye polo'zeni; kakti eti naszleduvajocsi. (Kardoš 1848a: IV) Iz pesmarice Krsztsanszke czerkevne peszmi predstavljam 404. pesem Lubezen domovine, v kateri se kažejo Kardoševa spretna verzifikacija, smisel za rimo in ritem, zanimivo besedje in predvsem veliko domoljubje. Šlebinger (1928 SBL) opozarja na vplive V6r6smartyjev pesmi Szozat (Klic), ki izraža ljubezen do domovine. Flisar je označil Kardoša zaradi takega prirejanja, posnemanja, prevajaja in samostojnega literarnega ustvarjanja za prvega pravega prekmurskega poeta, saj »/n/yegovi versusje pravi poeticsni duh szka'zujejo i na formo gledocs naosztreso kritiko presztojijo«: Te plemeniti duh ni na rod, / Ni na sztan ludi negleda, / Na vadluvaanye, dom, i narod Nevr'ze zaman pogleda: / Nyegva domovina, Narod, I rodbina / Je vesz szvet bo'zi; / Ar on nev-preidocsi, / Nego v- presztajocsi / Vrednoszt polo'zi. // Ali on sze d6nok z-vrelosztjov / K--domi szvojemi pridru'zi, / Ino z- nevkleknyenov vernosztjov / Meszti onomi rad szlu'zi, / Gde je na szvet rodjen, / Hranyen, vucsen, vodjen / v- szvojem detinsztvi, / - Gde vsze dobro v'ziva, / I z-'zlahtov prebiva / V-lepom jedinsztvi. // I, csi on gda dugi csasz more / Sz-tuhinov premeniti dom, / Ka za trost szi za nyega zmore / Vsze dike pun paradi'zom? / - Za osztavle-noga I pozablenoga / Sze on tam stima, / Kakste szvetla szrecsa, / Iradoszt prevecsa / Szi ga obima. // Szkuza poleva nyemi licza / Od doma vkraidocsemi, / I neszveti mira denicza / Vu tuhini bodocsemi: / Vsze nyegvo mislenye, / I szrdcza 'zelenye / Je - domovina! / Ar nyemi je ona / Vecsnoga zakona / Csiszta vretina. - / Ka pa csi na vandranya czili / Nyemi pa on hipek zide, / Da v-domovine tihom krili / K- vretini 'zelenya pride? / - Talehne vsza 'zalostz, / I angelszka radoszt / Nyega otVvl: / Zda sze te vmorjeni, / Kak znovics sztvorjeni, / V-duhi ponala. // Lepse czvete vszaka ro'zicza / Nyemi v-domovine krili, / Lepse szpeva vszaka — 257 — Marko Jesenšek fticsicza / Na 'zelênya dugom czili; / Lepse szija szuncze, / I v-ranyeno szrdcze / Njemi trôst vlêva: / Zdâ nyemi radoszti / Szkuza, nê 'zaloszti / Licza polêva. // Z-miszli puszti on vsze 'zelênye / Szi odêjne vu pokoji: / Klecsêcs hvâli ocso / Za szkrb I miloscso / Iproszi nyega, / Naj tu naide sztâlis, / Li tu pokopâlis / Prâha szvojega. - // Oh ti, lubléna domovina! / Ti szi czil mojga 'zelènya, / Ti trôsta jedina vretina / I v-tu'znoj nôcsi trplènya. / Vsze, vsze râj osztâvim, / Kak tebé pozâbim, / Dokecs tu vandram; / Tebi vszâki hipek / Mojo krv, / moj 'zitek / Rad na âldov dam. (Kardoš: Lubezen domovine) Hazâdnak renduletlenûl / Légy hive, oh magyar, / Bôlcsôd az 's majdan sirod is, / Melly âpol 's eltakar. // A' nagy vilâgon e' kivûl / Nincsen szâmodra hely, / Aldjon vagy verjen sors' keze, / Itt élned, élned' halnod kell. // Ez a' fôld, mellyen annyiszor / Apâid' vére folyt; / Ez, mellyhez minden szent nevet / Egy ezredév csatolt. // Itt kuzdtenek honért a' hos / Arpâdnak hadai, / Itt tôrtek ôssze rabigât / Hunyadnak karjai. // Szabadsâg! Itten hordozâk / Véres zâszlôidat, / 'Selhulltanak legjobbjaink / A' hosszu harcz alatt. // És annyi balszerencse kôzt, / Olly sok viszâly utân, / Megfogyva bâr, de tôrve nem, / Él nemzet e' hazân / 'S népek' hazâja, nagy vilâg! / Hozzâd bâtran kiâlt: / »Egy ezred évi szenvedés / Kér éltet vagy halâlt!« / Az nem lehet, hogy annyi sziv / Hiâba onta vért, / 'S keservben annyi hû kebel / Szakadt meg a' honért. / Az nem lehet, hogy ész, ero, / És olly szent akarat / Hiâba sorvadozzanak / Egy âtoksuly alatt. // Még joni kell, még joni fog / Egy jobb kor, melly utân / Buzgô imâdsâg epedez / Szâz ezrek' ajakân. // Vagy joni fog, ha joni kell, / A' nagyszerû halâl, / Hol a' temetkezés fôlôtt / Egy orszâg vérben âll. // 'S a' sirt, hol nemzet sulyed el, / Népek veszik kôrûl, / 'S az ember' milliôinak / Szemében gyâszkôny ul. // Légy hive renduletlenûl / Hazâdnak, oh magyar, / Ez éltetod 's ha elbukâl, / Hantjâval ez takar. // A' nagy vilâgon e' kivûl / Nincsen szâmodra hely; / Aldjon vagy verjen sors' keze, / Itt élned, halnod kell. (Vôrôsmarty: Szozat) 2.5.2 Druga Kardoševa pesmarica, 168 strani obsegajoče Krsztsanszke mrtvecsne peszmi, vsebuje 88 protestantskih pesmi, ki so se pele med bdenjem pri umrlem in na pogrebu. V kratkem nagovoru je Kardoš spomnil vernike, kaj morajo premisliti, ko se srečajo s smrtjo svojih bližnjih. Človek potrebuje v takih trenutkih tolažbo in toplo besedo: Eti naime je na szvojem meszti - trôst za plakajôcse, visisi glâsz vupanya za vsze Bôgi ino jâkoszti podâne, i poprêk velika isztina vere ino 'zitka za pôtnike isztino poszluhnoti i na-szleduvati gotove. Ka za dragsi kincs bi tak mogao jasz szrdczam lublénoga nâroda mojega ponuditi, kak isztino 'zitka, vu eti naszleduvajôcsi peszmaj mrtvecsni naprêdâno? Ar sto nezna, kak veliko zmenkanye je domovina nasa do etimao vu znamenitom dugovânyi etom viditi mogla?! (Kardoš 1848: IV) Pesmarica je razdeljena na tri dele: (1) peszmi obcsinske, (2) peszmi râzlocsne in (3) peszmi zmeszne. Šestinštirideste pesmi je splošnih (1) in se pojejo v hiši, ko je mrvec še na parah; dvaintrideste je različnih pesmi (2) in se pojejo ob slovesu pred hišo ali v cerkvi pri pridigi; deset je vmesnih pesmi (3), ki se pojejo na poti na pokopališče; v dodatku je navedel tudi pesmi, ki se pojejo ali berejo pred hišo, kadar se ne pridiga ali kako drugače poslavlja od umrlega. Kardoševe mrliške pesmi so bile večkrat ponatisnjene, prvič že leta 1878,47 znana je tudi izdaja iz leta 1929, ki jo je oskrbel Adam Luthar: 47 Krsztsanszke mrtvecsne peszmi. Dobijo sze v-Lendavi pri Balogh Ârpâd, knigivezâri. Tiszkal »Leykam« v Gradezu. - 258 --Slavia Centralis 1/2019 Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša Zato je dokoncsano, ka sze po Kardos Janosi szpravlene mrtvecsne peszmi dajo znovics vodrukati. Itak je pa prekvzeti - liki sztarina - z-Szijartovi knig 10 mrtvecsni peszem. Nadale nikelko pripravni i jako lubleni peszem je cojvzeti z Kardosovi »Cerkevni peszmeni knig«. Nisterne novese peszmi szo tudi notrivzete, stere szo Fliszar Janos vpok. kantorvu-csiteo poszlovencsili. Tak z-vecsimi peszmami i z- premenyavanyem sze da zda obdrugim na szvetloszt eta kniga. Vsze ete peszmi naj nazvescsavajo razdre- szeljenim szrdcom trost evangelioma! (Luthar 1929: 93) Iz najave nove izdaje Kardoševih Mrtvečnih pesmi leta 1929 je razvidno, da je bila več kot sto trideset let stara Sijartova zbirka pesmi v Prekmurju še vedno splošno znana. Ponatisnjena Kardoševa pesmarica leta 1929 je vsebovala deset Sijartovih mrliških pesmi, kar dokazuje, da je bil Sijarto zelo priljubljen in ga tudi jezikovno boljše in verzifikacijsko spretnejše Kardoševe pesmi z notami/napevi niso mogle docela nadomestiti: Do etigamao szmo meli dvoje mrtvecsne peszmi. Vu nisterni nasi gmanaj szo nucali po Szijarto Stevani vkupposztavlene mrtvecse pesz-mi, steri poezia je pa zadoszta szlaba i melodia vnogi peszem szploh nepoznana. Vu nisterni gmanaj szo pa nucali po Kardos Janosi szpravlene peszmi, steri poezia je prav dobra i zvon dve peszmi, szo note vsze ovi poznane. (Luthar 1929: 93) Ponatisnjena pesmarica je na 180 straneh prinesla osemdeset pesmi, ne le mrliških, ampak tudi nekaj Kardoševi cerkvenih pesmi in Flisarjevih prevodov: Knige ete szo po g. Hahni pelanoj v Prekmurszkoj Tiszkarni v M. Szoboti drukane na jako dobrom paperi, z-velikimi literami i v dobre table szo zvezane. Vszevkup 80 peszem jeszte vun yih na 150 sztranaj. Tak peszem zdr'zetk, kak knig voposztavlanye sze vszakomi prevecs dopadne. Cena eti knig je po falati 20 din. Siritelje po vszaki 10 exernplaraj eden exemplar k-senki dobijo. (Luthar 1929: 94) Za konec dodajam še mrliško pesem Pojmo tejlo pokopajmo v Sijartovem in Kar-doševem zapisu. Razvidne so jezikovne in slogovne razlike, ki kažejo spremembe v razvoju prekmurskega knjižnega jezika od leta 1796 (Sijarto: Mrtvecsne peszmi) do 1848 (Kardoš: Krsztsanszke mrtvecsne peszmi): Nouta: Pojdmo tejlo pokopajmo: Pojmo tejla pohranimo, / Ino nyim poftenye dajmo, / Z-ka'simo mi naso voro, / Ino lubezen bratinfzko. // 2. Z-zemle fzo fztvorjena bila, / Z-zemlom pali pfztanejo, / Na pitanye gori fztano, / Gda Bo'si glafz csula bodo. // 3. Dokecs fzo eti 'siveli, / Vnouge nevoule trpeli, / Z--kej fzo fze 'se mentuvali, / I na pocsivanye prisli. // 4. Ta fzveta fzmrt Krifztusova / Nyim je bila odkuplenye; / I nyega gori fztanejnye, / Nyim je pravo zvelicsanye. // 5. 'Se ni fzmrt, ni vrag peklenfzki, / Nemorejo nyim skouditi / Po Krifztusi fz kupleni, / Batrivno moro tou ercsti. // 6. Oh ti fzmrt! Gde je tvoj 'salecz? / Pekeo, gde je 'se tvoja moucs? / Nejmas nad-nami zmo'snofzti, / Potrta je fz tvoja moucs. // 7. Szlatko pocsivajo v-meri, / Ali fzo v-tak'sem vupanyi: / Ka esce fztanejo gori, / 'Siveli bodo pri Bougi. // 8. Szlabi fzo vu tejli bili, / Ali bodo v-vel'koj diki, / Kaj gori fztano v-radofzti, / Kak fzuncze vfzvojoj fzvetlofzti. // 9. Zato mocsne vore bojmo, / Ka mi vfza eta dobimo; / V-Jezusi Krifztusi vormo, / Vecsno blaj'senfztvo dobimo. // 10. Bojdi hvalen nas Ocsa Boug, / Szin, i fzveti Duh Gofzpon Boug, / Szveto Trojfztvoeden fzam Boug, / Dika ti bojdi vecsni Boug. (Števan Sijarto: Mrtvecsne peszmi, 1796) — 259 — Marko Jesenšek Na znano noto. 289. Poidmo telo pokopajmo; / Z-Bo'zov recsjov fze trostajmo, / Kaj vu grobi neofztane; / Ne -go nigda gori fztane. // 2. Z-zemle je bilo fztvorjeno, / Zemla pa grata fzprehnyeno; / Ali z.zemle gori fztane, / I odicseno pofztane. // 3. Toga Düsa je pri Bogi, / Ki je punofzt dobrot vnogi; / 'Zive bla'zena v radofzti, / Vu toj nebefzkoj fzvetlofzti. // 4. Nyegove vnoge nevole / Szo bla'zeno preminole; / Krifztus ga je vzeo ta k-fzebi, / Gde fz vfz tü'znofzti znebi. // 5. Tü je prebivao v'zalofzti, / Tam pa 'zive 'ze v-radofzti, / V-nebefzkoj odicsenofzti, / Vu Gofzpodna lübeznofzti. // 6. Nihajmo ga pocsivati, / Dokecs ga Krifztus scse zvati: / Mi pa fztalno verofztüjmo, / I KriVtusa nafzledüjmo. // 7. Daj nam Krifztus, k-tomi pomocs, / Da, gda pridemo v-fzmrtno nocs, / Bla'zeno vö preminemo, / V-nebefza fze pozovemo. (Janoš Kardoš: Krsztsanszke mrtvecsne peszmi, 1848) literatura Jan Andrea BERNHARD, 2011: Die Bedeutung der Magnatenhöfe für die Reformation in Slowenien und Kroatien. Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji: v počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja. Ur. Kozma Ahačič in Petra Testen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 53-72. Josip DRAVEC, 1957: Glasbena folkloraPrekmurja. Pesmi. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Andrej FEKONJA, 1892: Književnost ogrskih Slovencev. Dom in svet 4, 172-176. Janoš FLISAR, 1925: Prekmurja znameniti evang. mo'zje. Szijartö Stevan. (1765-1833. IX. 10). Düsevni liszt: mejszecsne verszke novine (20. 05. 1925), 3/6, 70. Josip GRUDEN, 1914: Starine železnih in salajskih Slovenov. Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev. Objavil in opombe pridejal dr. Josip Gruden. Časopis za zgodovino in narodopisje 1914/11, 93-154. Marko JESENŠEK, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 90). —, 2018: Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Maribor: Univerzitetna založba. (Zora 129). —, 2019 (v tisku): Prekmurski (knjižni) jezik. Nastopno predavanje. Ljubljana: SAZU. Franci JUST, 2017 (SBL): Berke, Blaž (1754-1821). Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Jožef KOŠIČ, 1992: Starine Železnih ino Salaskih Slovenov. Jožef Košič, Življenje Slovencev med Muro in Rabo. Izbor del. Ur. Marija Bajzek. Budimpešta. 149-178. Franc KUZMIČ, 2006: Prekmurski protestanti v 18. stoletju in njihva izselitev v artikularne kraje na Madžarskem. Podravina: časopis za multidisciplinarna istraživanja 5/10, 74-79. --, Pertoča - utrinki iz zgodovine. http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva- -pomurja/nasi-kraji/pertoca Vilko NOVAK, 1974: Prekmurske rokopisne pesmarice. Jezik in slovstvo 6/7, 212-217. —, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. —, 1995: Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjanski pesmarici I. Slavistična revija 43/3, 267-275. Vilko NOVAK (ur.), 1997: Martjanskapesmarica. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC. — 260 — t-Slo-vtA. Centt-a- Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša Marjeta PISK, 2018: Zbirke »mrtvecih pesmi«: iz rokopisnih v tiskane zbirke ali obratno? Starejši mediji .slovenske književnosti: rokopisi in tiski. (Obdobja 37). Ur. Urška Perenič, Aleksander Bjelčevič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 25-32. Božidar RAIC, 1869: Prekmurski knjižniki pa knjige. Letopis matice Slovenske za leto 1869. Ur. E. H. Costa. Ljubljana: Matica Slovenska. 57-84. —, 1878: Oroslav Caf. Letopis matice Slovenske za leto 1878, III. in IV. del. Ur. J Bleiweis. V Ljubljani: Matica Slovenska. 72-101. Branko REISP, 1974: Prva v Ljubljani natisnjena slovenska knjiga. Jurij Dalmatin, Jezus Sirah. Monumenta litterarum slovenicarum. Ur. Alfons Gspan. Faksimile. Ljubljana: Mladinska knjiga. --, 1993: Prvi (protestantski) tiskar na slovenskem Janez Mandelc. Zgodovinski časopis 47/4, 509-514. Klaudija SEDAR, 2015: Ustanovitev evangeličanskih cerkvenih občin Puconci, Križevci in Hodoš po Tolerančnem patent. Zgodovinski časopis 69/1-2, 88-110. --, 2016: Kulturnozgodovinska preteklost dolnjega Prekmurja v zgodnjem novem veku. Anali PAZUHD 2/2, 73-83. Jožef SMEJ, 1980: Nagrobni napis Števana Mzmiča. Stopinje, 119-128. —, 2005: O prevodih psalmov v prekmurščino od Martjanske pesmarice II do Pusztaijeve pesmarice 1893. Slavistična revija 53/2, 211-227. —, 2008: Nekaj drobcev iz pesemske dejavnosti nekdanjih prekmurskih duhovnikov. Slavistična revija 3, 399-408. Marijan SMOLIK, 2011: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja. Uredil Matija Ogrin. Elektronska besedilna zbirka (eBZ): Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Odsek za tehnologije znanja IJS. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:ovr/VIEW/ Ludvik SOVIČ, 2012: Janoš Kardoš - njegovo delo in pomen. Lubi Slovenci. Glasilo za člane društva 7, 25-29. Franc ŠEBJANIČ, 1979: Slovenski obrednik Mihaela Bakoša. Murska Sobota: Pomurska založba. Ivan ŠKAFAR, 1970: Dve ohranjeni pismi Božidarja Raiča Jožefu Borovnjaku. Kronika 18/1, 39-43. —, 1971 (SBL): Szmodis, Jožef. Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stele-Svikaršič. Ur. Alfonz Gspan et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. —, 1978: Bibliografija Prekmurskih tiskov od 1715 do 1918. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. —, 1991 (SBL): Županek, Mihael (1830-1905). Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdol-šek - Žvanut. Ur. Jože Munda et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ivan ŠKAFAR, Vilko NOVAK, 1971 (SBL): Szijarto, Štefan (1765-1833). Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stele - Svikaršič. Ur. Alfonz Gspan et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Janko ŠLEBINGER, 1925 (SBL): Barla, Mihal (1777-1824). Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Ur. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. —, 1928 (SBL): Kardoš, Janoš (1801-1873). Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Ur. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. — 261 — Marko Jesenšek Ivan ZELKO, 1958: Statistika prebivalstva v Prekmurju l. 1698. Kronika 6/2, 85-93. —, 1983: Gradivo za prekmursko zgodovino. Acta Ecclesiastica Sloveniae 5, 227-325. --, 1996: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki. Ur. Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba. prekmurian protestant hymn books from mihael sever to janoš kardoš In 1747, Mihael Sever issued the textbook Red zveličanstva, in which he also published 18 hymns (some of them are almost the same as in Martjanska pesmarica I) and 3 psalms. Števan Kuzmič translated 19 religious hymns (almost all) from German for the "Slovene nation" between Mura and Raba and published them 1754 in a comprehensive book Vore krščanske kratki navuk, along with passages from the Bible and the translated Luther's Small Catechism. He was also preparing a separate hymn book (after the translation of Nouvi Zakon, 1771) that Mihael Bakoš finished after his death (1779) - the first independent Prekmurian Protestant hymn book Novi Graduval was published in 1789 with 374 hymns and 10 psalms, among them all by Kuzmič, almost all by Sever and numerous hymns from the manuscript collection of the Prekmurian Evangelical priest Blaž Berke (Slovenske Duhovne pesmi, 1768-1769). The teacher and priest Števan Sijarto collected 73 funeral hymns with musical notes and published them in 1796 - Mrtvečne pesmi were reprinted twice after this (1887 and 1910). Mihal Barla was the restorer of the "Evangelical hymn book" who wrote Hungarian and Prekmurian hymns, translated them from Hungarian and German. He considerably improved the Prekmurian language of Bakoš ("this Slovene was not right") and in 1923 he published Krščanske novepesmene knige on more than 500 pages. Janoš Kardoš, the Evangelical priest in Hodoš, translated the works of Hungarian poets (e.g. Arany, Gyulai, Petofi, Vajda and Vorosmarty) into Prekmurian and published two hymn books - Krščanske cerkevne pesmi (1848) offering more than 500 hymns, the majority of which he translated from Hungarian and took some of them after Bakoš and Barla as well as the hymn book Krščanske mrtvečne pesmi with 88 funeral hymns. — 262 —