






D5i ANTON MAHNIČ:

VEC LUCI!

IZ »RIMSKEGA KATOLIKA« ZBRANI SPISI.

UREDIL DE- ALEŠ UŠENlCNIK.

LJUBLJANA, 1912.

ZALOŽILO »KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO«.

TISK KATOLIŠKE TISKARNE.

W  3<j. 5"^«)

.St\ '• 03.0002>v5^

02003^5

VSEBINA

Stran

Uvod. V

Prolog.

Metafizična trojica. 3

I.

Idealizem.^

Krščanski idealizem.30

Liberalizem. v .45

Katoliški liberalizem.52

Radikalizem.70

II.

Politika snovi in sile.81

Metafizično ozadje političnih metamorfoz.95

Visoka pesem ljubezni in edinosti brez Boga.108

Cerkev in politika.122

Meje državne oblasti.139

Naša narodnostna izpoved.156

III.

Lepota in umetnost.185

Idealizem, realizem in njega dekadenti.208

Krščanski idealizem v umetnosti.227

Epilog.

Najnovejša socialno-politična revolucija ......  241

Božja pravda v zgodovini narodov in držav.262

Kaj torej?.277

Opomnje.285





























■


Uvod.

Drugo leto bo 25 let, kar je zaklical »Rimski Katolik « po
slovenskem svetu: »Več luči!« Ta klic je započel novo dobo v
zgodovini slovenskega naroda: dobo načel in zato dobo smo¬
trnega dela; dobo katoliških shodov; dobo politične in socialne
organizacije; dobo krščanskega slovenskega ljudstva. Kdo ve, kje
bi bili danes, ko bi ne bil tedaj vstal dr. A. Mahnič ter napo¬
vedal s klicem: »Več luči!« neizprosnega boja breznačelnemu
liberalizmu, ki je dušil vsako krepko dejanje, ki je moril vsak
razvoj in napredek slovenskega krščanskega ljudstva! Austria
docet, moramo žalostno izpovedati. Bolj in bolj bi se bilo naše
ljudstvo ugrezalo  v močvirje liberalizma, a kaj pomenja liberalizem
ljudstvu, to je dosti izpričal, kjerkoli se je uveljavil: versko,
nravno in gospodarsko propast.

Neznatna je doba 25 let v zgodovini narodov, a v zgodovini
našega naroda je bila doba teh 25 let velika doba, doba našega
preporoda, doba naše krščanske renesance. In kaj je dalo to silno
življenjsko moč tej mali dobi  ? Načelo. Dr. Mahnič je bil glasnik
načel, v teh kratkih besedah je izražen njegov veliki pomen v
kulturni zgodovini slovenskega naroda.

Zdi se, da ne moremo lepše proslaviti tega jubileja, ko da
se spet spomnimo načel, ki so bila življenjska počela vsemu na¬
predku te dobe. Morda smo celo že tudi malo pozabili, da so načela
dala impulz in da načela tajno delujejo v vsem, kar imamo lepega
in velikega. Prav je torej, če se tega spomnimo, da ne bomo iskali
vzrokov napredku tam, kjer jih ni, in snovali tako načrtov, ki bi
bili le prevara. Še bolj potrebno pa je, da se tega zave tudi mlajši
rod, ki že uživa sadove naše renesance, a početkov te renesance
ni zrl. Temu rodu, ki bo skoraj prevzel vodstvo našega ljudstva,
dajmo v roke knjigo načel! Preučuje naj načela, ki so ustvarila
i°, kar imamo, in ki edina morejo ustvariti ono, po čemer še

ležimo!

Te misli so bile povod knjigi, ki jo podajem tu slovenski
inteligenci, predvsem pa slovenskim visokošolcem, bodočim voditeljem

VI

našega ljudstva. V knjigi so zbrane tiste epohalne razprave, ki je
z njimi dr. A. Mahnič jasno in odločno, kakor nihče pred njim in
nihče za njim, začrtal velike smeri vsemu našemu intelektualnemu,
političnemu in umetniškemu razvoju, skratka, krščanski kulturi slo¬
venskega ljudstva. Tako je ta knjiga zares knjiga načel!

Kaj pa je načelo ?

Naj govori takoj dr. Mahnič:

»Načelo je vodilo, ki po njem človek uravnava svoje delovanje.
Objektivno se načelo zove ideja ali misel. . .

Kolika je moč misli!

Sv. pismo nam pripoveduje: V začetku je Bog ustvaril nebo
in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna  — tohu vabohu, t.j.
bilo ni v vesoljstvu nobenega reda. Toda Bog je govoril besedo,
t. j. misel, katero je imel od vekomaj o bodočem svetu, je šinila
med svetovni kaos  — in izginila je tema, snovi so se ločile in po
zakonih božje misli spojile v nove tvorbe: nastal je svetovni red,
katerega harmoniji in edinstveni smotrnosti se strme čudimo.

Isto božjo, vse pokorečo moč dajejo ideje tudi človeku. Kdor
je po težavnem duševnem naporu prišel do gledanja njih obličja,
mu z nebeškim svitom ožarijo duha, užgo v njem ogenj, katerega
nobena sila ne more ugasiti. Kar se je resnično velikega in
plemenitega izvršilo  v zgodovini, so vse ustvarile ideje. Kdor
misli, vlada svet; najvišji miselci, t. j. filozofi, vtiskajo znak svojega
mišljenja rodovom in celim vekom. Sliši se večkrat: pustimo teorijo

— dandanes moramo biti predvsem praktiki! S temi besedami se
filozofija in teorija nekako smeši kot nerabna! Mi pa ponavljamo:
ako hočemo biti pametni, dosledni, z eno besedo pravi praktiki, ako
hočemo svojim delom dati obstoj, večnost — bodimo predvsem
teoretiki, t. j. miselci: le kdor je jasno, določno spoznal idejo, se
prepričal o njeni objektivni resničnosti ter se dal prevzeti od njene
moči, bo delal razumno, dosledno in vztrajno!

Misel gospoduje!

Človek je razumno bitje; v razumnosti obstoji vrstni razloček
človekov od živali; človeku je torej že po naravi lastno mišljenje

— človek brez misli ni človek. Človek je tudi svobodno bitje;
neobhoden pogoj svobodne volje je pa spoznanje, mišljenje. Misel
je zvezda-vodnica, ki kaže volji smoter. Volja more le po tem
svobodno težiti, kar ji je razum  v misli predstavil; brez misli je
slepa, negotova, nesvobodna. Iz tega je pa razvidno, kako bistveno

Vil

je razmerje med umom in voljo, med mišljenjem in dejanjem, med
teorijo in prakso. Misel in dejanje sta v človeku tako spojena, da
dejanje ne more biti v pravem pomenu človeško (t. j. svobodno),
ako se ne poraja iz misli. Kot razumno bitje deluje človek in
duševno živi iz misli, iz teorije. Kdor se odpove misli ali načelom,
se odpove svobodi. V pravem pomenu praktičen ne more biti, kdor
ni teoretičen. Praktičen realizem je odvisen od teoretičnega idea¬
lizma; narava sama je spojila v človeku idealizem in realizem,
misel in dejanje.

Pa ne le da misel prižiga volji luč, da ji je mogoče svo¬
bodno voliti, misel voljo tudi krepi in ogreva. Misel je žarek, ki

iz solnca resnice sije v dušo, in kakor solnčni žarek, tako tudi
misel ne sveti le, ampak tudi greje. In čim jasnejši je žarek v misli
spoznane resnice, čim določneje duhu kaže smoter, po katerem mu
je težiti, tem krepkeje in vztrajneje se tudi volja oklene spozna¬
nega predmeta. Pravtako pa nejasnost spoznanja obraja negoto¬
vost in nestanovitnost hotenja. Kdor dvomi, se težko ali nikdar
ne odloči za kaj; in če se odloči, ne vztraja, ali hoče leno in
brezuspešno. Brezmiselnost pa je smrt svobodnega hotenja.

Mnogo se dandanes govori o napredku; geslo našemu veku

je: naprej! Kaj pomeni napredovati? Napredovati je bližati se

vzoru popolnosti. Napredovanje je gibanje od nepopolnosti k popol¬
nosti. Giblje se pa človek s hotenjem. Napredek je krepko dejstvo-
vanje voljine energije  v dobrem. Ker je pa volja brez misli ali
načel slepa, je neobhoden pogoj vsakemu napredku načelo. Kdor
hoče navajati narod k pravemu napredku, navajaj ga predvsem,
d° pravo misli, t. j. utrdi ga v pravih načelih.

Zares napredna stranka mora biti predvsem stranka zrelih
1,1  globokih miselcev, ne pa stranka blestečih in slepilnih fraz ter
Prevladujočega čuvstva .« (R. K. IV, 1892, str. 197 —200.)

Načelo daje človeku značajnost. »Polutanstvo v načelih
'nzdvaja človeka; tak polutan omahuje med resnico in neresnico,
me d Bogom in svetom, med krščanstvom in liberalizmom, in je že
Zato  nesposoben za vsako radikalno, preporodno akcijo.« (Dr. A.
Mahnič v predgovoru h knjigi »Excelsior«)

Zato je silnega pomena, da dandanes, v dobi fraz, odločno po¬
udarjamo načelo, in sicer - ker je resnica le ena  — katoliško načelo !

Naj torej ta knjiga načel širi luč jasnega spoznanja in pla¬
meneče ljubezni, da bi bili bodoči voditelji našega naroda celi

VIII

možje, možje jasnih načel in zato neupogljive volje ter velike lju¬
bezni za pravo blaginjo krščanskega ljudstva! -

Glede ureditve bi pripomnil. Za podlago in prolog sem vzel
spis  »Metafizična trojica« ter iz njega povzel dispozicijo za tri
dele, katerih vsak obravnava ideje in načela svoje vrste: prvi
najsplošnejše ideje-vodnice vse kulture, drugi politične, tretji
umetniške ideje. V  » Epilog « sem zbral razprave, ki rišejo sodobni
boj teh idej, božjo pravdo in grozečo sodbo, ter spričo tega našo
nalogo. Pri urejevanju sem si dovolil dvojno svobodo. Najprej
veliko svobodo v jezikovnem oziru: v raznih časih in z različnim
pravopisom pisanim razpravam sem dal, kolikor je ob naših tudi
jezikovno tako razrvanih razmerah pač mogoče, neko enotno obliko.
Dovolil pa sem si nekaj svobode tudi v stvarnem oziru: tuintam
sem povzel kak odstavek za uvod ali konec ali tudi za v sredo
razprave iz kakega drugega spisa, ki ga radi podobne vsebine
celega nisem sprejel v zbirko. To sem storil, časi, da se je jasneje
pokazala logična zveza z drugimi razpravami, časi, ker se mi je
zdelo, da tak odstavek kako misel jasneje ali popolneje izraža.
(Večji odstavki so zaznamenovani zadaj v kazalu.) Pravtako sem
tuintam tudi kaj črtal, kaj skrajšal, kak stavek dostavil. Pazil pa
sem, da nisem s takimi izpremembami izpremenil ne značaja spisov,
celo pa ne zmisla. Sploh so mi bila pri vsej uredbi vodilna pred¬
vsem — načela. Za načela se je vedno boril dr. Mahnič, zmaga
načel mu je bila svrha in slava vsega dela. Zato sem tudi jaz
hotel, bolj kakor njegovo osebo proslaviti, njegovo delo obnoviti
in bi je hotel, če bi bilo mogoče — ovekovečiti!

Dr. Aleš Ušeničnik.

Prolog.

Metafizične resnice določujejo člo¬
veško misel in dejanje.

Dr. R.  Mahnič,

Metafizična trojica.

vidnim svetom, v katerem živimo, se dviga drug, nad-
itni, metafizični svet. Ta svet obsega kraljestvo idej. Na-
ično je misliti, kakor da bi bila oba svetova — čutnost
in nadčutnost, realnost in idealnost — med sabo tako ločena, da ni
med njima nikakega odnošaja; ne, temveč čutni svet je upodobljen
po nadčutnem, vidne stvari imajo svoje vzorce v idejah nadčutnega
sveta. Pravtako se naš svet tudi razvija po zakonih, ki jim je iskati
razloga v metafizičnem kraljestvu idej. Isto velja o človeku. Nje¬
govo življenje se ne more niti naravno razvijati, niti izpopolnjevati,
ako ga odtrgamo od nadčutnosti, ako mu luč in krepost ne do¬
haja iz metafizičnega sveta. V ta svet spada ideja o Bogu, o več¬
nosti, o pravem in dobrem ter njunih nasprotjih, ideja o neumrlji¬
vosti, o prihodnjem povračilu itd. — Vzemite človeštvu te ideje
in bodite prepričani, da bo začelo človeštvo propadati.

Da, ločite človeka od metafizike — pahnili ste ga v nič, v
nihilizem, človek mora prej ali pozneje nehati biti
človek!  To je tisti usodepolni korak, ki ga je storil Kant: raz¬
dejal je kraljestvo metafizike, — devetnajsti vek, predvsem njegov
lastni narod, žanje od njegove filozofije nihilizem — verski, um¬
stveni, nravstveni, socialni nihilizem! Da, spravite s sveta meta¬
fizične resnice, in potem poizkusite, ako vam bo mogoče člo¬
veštvo ohraniti!

Človeka naj plemenitejše opravilo, pa tudi najsvetejša dolž¬
nost je torej, da se dviga iz zemeljske realnosti v metafizični svet
idealnosti bistrit si razum, razsvetljevat si duha o žaru nadčutnih
idej, ki so odsev večne resnice, da mu je mogoče po njih urav¬
nati misel in dejanje.

Dandanes se vse uči, vse predava, o vsem se piše in raz¬
pravlja — le to najplemenitejše opravilo človekovo se zanemarja.
Važnejše se zdi preštevati noge mrčesom, določevati trdost rud¬
ninam nego premišljevati: biva li Bog, sem li neumrljiv?

1 *

4

Posledice čuti Evropa: javne razmere se majejo, življenje
postaja negotovo; čoln se je odtrgal od sidra, zasajenega v ne-
omajljivosti metafizičnih resnic — in mi jadramo v negotovo,
kamor nas ženo razbesneli valovi; pred nami zija prepad!

V luči metafizičnih resnic razumevamo, kakšno bi moralo
biti naše življenje; ako smo se od svojega vzora oddaljili, nam
metafizika posveti, da se spet k njemu vrnemo. Metafizične resnice
so svetilnica našim stopinjam po poti do najvišjega .. .

I. Pravo, dobro in lepo.

Zapisali smo na glavo pričujoči razpravi naslov: metafizična
trojica. Ta trojica se izraža v besedah : pravo, dobro  in  lepo.
Zvali smo jo metafizično, ker nas do njenega spoznanja vodi le
metafizično razmišljevanje.

Kakor je Bog-stvarnik troedin ali eden v treh osebah, tako
nosi tudi stvar, delo njegovih rok, znak nekake troedinosti. Vsaka
stvar je na sebi ena in edina, ker kot taka je določena, je le to,
kar je, in ne drugo. A  vsaka stvar je obenem prava ali resnična,
je dobra in je lepa: prava, ker se strinja z mislijo, ki jo je Bog
odvekomaj imel o njej in po kateri jo je ustvaril; dobra, ker
odgovarja smotru, za katerega jo je Bog ustvaril; in lepa, ker iz
nje odsvita modrost božje misli. Metafizični pojmi pravega, dobrega
in lepega se krijejo: kar je pravo, je tudi dobro, je tudi lepo.

Kakor je Bog vtisnil svojim stvarem trojni znak pravega,
dobrega in lepega, tako je tudi človeka obdaril s trojno zmož¬
nostjo: z razumom, z voljo in z estetičnim čuvstvom. Vsledtega
so stvari v trojnem oziru predmet, s katerim se človek bavi:
vkolikor so resnične, so predmet njegovega razuma, vkolikor so
dobre, predmet njegove volje, a njih lepota živi in plemeni este¬
tično čuvstvo.

Bog je namreč postavil človeku visoko nalogo, da njegovo
stvarjenje nekako nadaljuje v naravi in na sebi ter tako gradi
poslopje svojega izpopolnjenja, ki se ima dvigati do nebes. Cilj
človekov je v Bogu. Za to ga je Stvarnik obdaril z razumom, s
svobodno voljo in z lepotnim čuvstvom. Razum mu širi obzorje
spoznanja in mu sveti v kraljestvo idej; volja ga usposablja, da
izvršuje nove tvorbe po vzorcih, ki mu jih kaže razum v idejah;
lepotno čuvstvo mu ogreva srce in neti ogenj svetega navdušenja,
ko jame volja omahovati v težavnih naporih po dobrem.

5

Ako naj pa človek božje delo v stvarstvu nadaljuje in iz¬
popolnjuje, je očitno, da more to izvrševati le po onih zakonih,
po katerih je Bog sam svet ustvaril, katerih znak najdemo vtis¬
njen tvorbam božjih rok. Bog je pa reči ustvaril v nedeljivi trojici
pravega, dobrega in lepega; po podobi iste metafizične trojice
mora torej tudi človek izgotavljati svoje tvorbe: biti morajo meta¬
fizično prave (resnične), dobre in lepe. Metafizično prave so, ako
se zlagajo z idejo božjo in z zakoni večne resnice; metafizično
dobre, ako se zlagajo s končnimi smotri božjega stvarstva; meta¬
fizično lepe pa, ako odseva iz njih modrost božje misli.

Največje važnosti pri tem je, da prav umemo razmerje, ki
se nahaja med pravim na eni, pa med dobrim in lepim na drugi
strani.

Pravo, dobro in lepo je trojica, ki se ne da nikdar razločiti.
Pravo je nujna podlaga in pogoj dobremu in lepemu; nič ne more
biti dobro, nič lepo, ako ni pravo, t. j. ako se ne strinja z zakoni
resnice. Ako prenesemo to na človeška dejanja: človek nikdar ne
dela dobro, niti lepo, ako se dejanje ne strinja z resnico. Kdor
prav ne misli, tudi dobro — namreč objektivno dobro — ne dela,
niti ne more biti njegovo dejanje lepo. Nravstveno dobro življenje
je mogoče le na podlagi pravega spoznanja; svetost je plod
resnice . 1  Zmota pa vede v nenravstvenost; greh je njen naravni
sad. Pravtako je lepo le ono dejanje, ki je dobro, ker le iz njega
odseva božja misel; greh nasprotuje božji misli, je nje negacija
v dejanju, zatorej nelep. To metafizično resnico izražamo neve-
doma, kar je dobro, nazivajoč lepo, a kar je slabo, nazivajoč
grdo. Svoj najvišji konkretni izraz pa dobiva ta resnica v nadna¬
ravnem poveličanju božjih svetnikov, v katerih se nravstveni do¬
broti pridruži žar nadnaravne lepote.

Te resnice so prevelike važnosti; iz njih se izvajajo temeljna
vodila za človeško življenje.

II. Pravo. Iskanje pravega ali resnice — naša prva dolž¬
nost. Skepticizem v šoli. Misel in življenje.

Ako je pravo nujen pogoj in podlaga dobremu in lepemu,
je naša dolžnost, da v prvi vrsti  skrbimo za pravost teo¬
retičnega naziranja in za čistost principov.  Človeka,

1  To je metafizični pomen Kristusovih besed: »Posveti jih v resnici
svoji.« — Jan. 17, 17.

6

razumnega bitja, najdostojnejše opravilo je spoznavanje
resnice.  K resnici ga nagiblje razumnost; sledeč temu nagibu si
je človek ustvaril vede. Med vedami zavzema najvišje mesto
filozofija, v filozofiji sami pa kraljuje metafizika. Komur niso go¬
tove in jasne metafizične resnice, mu je nejasno, negotovo tudi
vse drugo spoznanje; in ker se življenje ravna po spoznanju, tak
ne bo tudi vedel, kako živeti. Drugače bodem mislil in živel, ako
vem, da biva oseben, nadsveten Bog, in drugače, ako sem se
prepričal, da Boga ni; drugače si uravna življenje, drugačno
vzgojo terja za svoje otroke tisti, ki smatra dušo za neumrljivo
in veruje v prihodno življenje, a drugače spet materialist; kdor
ima svobodno voljo, kdor veruje, da je njegovo telo živo svetišče
Sv. Duha, bo drugače mislil o čistosti in nečistosti, nego oni, ki
taji svobodno voljo in človeka nima za nič višjega kot za popol¬
neje razvito žival. Metafizične resnice določujejo človeško misel
in dejanje, zasegajo vsega človeka, vse njegovo življenje.

Ko bi tudi naša javna šola sicer nič slabega ne imela, ko
bi tudi odkazovala verskemu pouku trikrat več ur — mi bi vendar
morali zahtevati njeno radikalno preosnovo. Zakaj? Naša šola se
klanja načelu Kantovega skepticizma, ne veruje v objektivnost
metafizičnih stavkov; zatorej ne more mladine niti privesti do
izvestnega  teoretičnega spoznanja, niti ji podati gotovih
vodil za praktično življenje. Pomanjkanja prave filozofične iz¬
obrazbe ne more pri omikancih niti vera nadomestiti; zakaj vera
sama se naslanja na filozofično dokazane resnice. Res sicer, da
se pri verstvu v naših šolah verske resnice dogmatično utrjujejo
in dokazujejo; a kaj vse to pomaga, ako se mladina pri filozofiji
glede najvažnejših vprašanj pušča na cedilu! Ko smo sedeli na
gimnaziji, nismo slišali niti pol dokaza za duhovnost in neumrlji¬
vost duše razen verske ure; pač pa nam je uradni filozof, kan-
tovec Lindner, o tem vprašanju tako skeptično pisal, da nam je
moralo preiti še tisto malo »dogmatične volje«, ki smo jo prinesli
od verskega pouka. Naj se ne oporeka: saj tudi verstveni učitelj
dogme, kar se da, umstveno utrjuje. Res. Pa da bi tudi veroučitelj
neumrljivost duše še tako evidentno dokazal, vendar — semper
aliquid haeret, če ne drugo — on nosi kolar, kar pomeni v jeziku,
ki ga govori racionalizem na naših šolah: duhovnik govori v
interesu svoje »kaste«! Filozofijo, ki jo slišijo dijaki iz duhov¬
niških ust, le preradi identificirajo z vero — a verovati se pravi

7

nič znati! Te besede, ki se prerade v šali izgovarjajo, imajo resen
pomen. Verski učitelj je dijakom le verski  učitelj; znanja  pri¬
čakujejo od lajika. Ako jim lajikova filozofija ne prežene dvoma o
Bogu, o duši itd. — bodo vedno omahovali, a vselej rajši se na¬
gibali k materializmu. Kjer se pa maje naravno spoznanje, se
mora omajati tudi vera, ki je kot nadnaravno znanje zgrajena na
temelj naravnega. Filozofijski skepticizem torej, ki se mu klanja
naša šola, prvič izpodkopava tla veri in verskemu življenju, drugič
pa, kakor smo že zgoraj omenili, izpodnaša tla tudi naravnemu
spoznanju in tira duhove v nihilizem misli in življenja. Zatorej se
nam ne zdi nič manj potrebno, da spoznavamo načela prave filo¬
zofije kot da verujemo, kar nas sv. Cerkev uči; nevera nas nareja
sicer večno nesrečne, kriva filozofija pa časno in večno.

Sploh se dandanes filozofična izobrazba prenizko ceni, ker
se ne premisli, kolike neizmerne važnosti je načelo in teorija za
življenje. Naj se tako ali drugače misli o vprašanjih, ki morajo
zanimati vsakega človeka, za to se malo ali nič ne menimo, češ,
vtem se mora vsakomur pustiti — prosta misel. Pa da bi da¬
našnji omikani svet, ki se izobražuje v državni šoli, vsaj imel kako
misel! Misel ima, kdor misli, a k mišljenju, k samostojnemu
mišljenju žalibog naša šola ne zna privajati dijakov. Dandanes
najlepšo polovico svojega življenja presanjamo! Naša šola preveč
zaklada spomin z razno snovjo; s pretiranim gojenjem leposlovne
literature dovaža domišljiji toliko podob, da pod leposlovno tva¬
rino obnemore miselna moč razumova. Do poznih moških let ži¬
vimo v samih zračnih podobah — nimamo misli! Pa — misel je
prosta! Bodi prosta! Kdo pa temu oporeka? Vemo pač, da misli
ne more niti orožnik vkleniti, niti državni pravdnik zapleniti. A
kljubtemu bi vendar morali preudariti, da je za življenje, za za¬
sebni in javni blagor prevelike važnosti, kake  misli imamo; zakaj
iz misli se porajajo dejanja, iz misli izvirajo hudodelstva, revo¬
lucije. Ako si je tedaj država osvojila šolo, bi morala tudi skrbeti,
da se mladina ne le navaja k mišljenju  sploh, ampak posebej
še k pravemu  mišljenju, in po tem k pravim  mislim, da se
utrdi v pravih  načelih, t. j. v načelih, ki, uporabljena na življenje,
obrajajo sad dobrih del v korist države in družbe. V t o bi se
morala obračati v prvi vrsti skrb javne vzgoje,
vse drugo je manjše važnosti. A prav to je, kar se zanemarja.
Kako skrbno čuva Cerkev za čistost verskih resnic; niti pičice ne

8

odneha, kadar gre za načelo versko razodetih resnic. Zakaj ? Zato
ker je versko načelo podlaga krščanskega življenja; ako se mo¬
timo glede prvega, izgubi tla tudi poslednje ter zabrede na kriva
pota. Isto važnost ima za človeško življenje tudi naravno spo¬
znanje ali filozofija. Država bi ne smela nikdar dopustiti, da se
v njenih šolah predava en sam teoretični nauk, ki rodi sad sla¬
bega dejanja, ako ga uporabimo za življenje.

III. Dobro. Nevednost in strast. Neodvisna politika.

Politika uspeha in koristi.

Drugo mesto v metafizični trojici zavzema dobro.  Kakor
je pravo predmet razuma, tako je dobro predmet volje. Dobro je
od pravega neločljivo: le vtoliko je kaj dobro, vkolikor se zlaga
s pravim. Preden volja voli, mora vselej vprašati razum za svet.
Po tem je Stvarnik uravnal tudi razmerje med razumom in voljo.
Voljo je navezal na razum. Volja ne more ničesar poželeti, ako
ji ni razum nekako pokazal njenega predmeta. Pred voljo sveti
razum in ona se vanj ozira kot v svojega voditelja.

Da more volja dobro voliti, se mora ravnati po zakonih
pravega, ki se ji javljajo po razumu. Je pa dvoje zaprek, ki voljo
odvračata od pravega: nevednost ali zmota, pa strast.

Nevednost zadeva neposredno razum, posredno voljo. Ne¬
vednost je za voljo, kar je tema za potnika; volji jemlje luč, da
ne vidi, ali se kaj zlaga s pravim ali ne; v nevednosti volja slepo
voli; ker je pa človeška narava popačena in se vedno bolj na¬
giblje k slabemu, se tudi slepa volja čedalje globlje pogreza
v greh. V zmoti in krivi veri ima nenravstvenost plodovita tla.

Druga zapreka je strast. Ta zadeva neposredno voljo samo,
ki jo vleče od dobrega k slabemu. Volja, ki ji gospoduje strast,
vidi pravo in ve, kako bi morala delati, a strast jo premami, da
se nagne na nasprotno stran. Video meliora proboque — deteriora
sequor: tako mora v svojo sramoto izpovedati strastnež.

Nič ne škoduje bolj nravstvenosti kot nevednost in strast.
To velja posebno za politiko.

Nevednost zavaža politiko na pogubna pota. Kdor hoče v
politiki delovati dobro, v korist človeštvu, mora predvsem poznati
zgodovino, in sicer ne površno, ampak temeljito; seznaniti se mora
z zakoni, po katerih se razvija napredek narodov, z idejami, ka-

9

tere preoblikujejo vekom lice. Pa politik mora biti tudi filozofično
izomikan. Naj se nam ne smejejo raditega mogočni kričači-poli-
tiki in uredniki! Govoreč o filozofični izomiki jemljemo besedo v
pravem pomenu. Kdor ni filozofično, načelno izobražen, je slepec,
ki se da voditi tujim silam, ne da bi se tega zavedal, slepec, ki
ne zna ceniti, koliko moč ima logika v človeških dejanjih. Ideje,
ki obličijo zgodovino, segajo globlje nego petošolska modrost
naših urednikov — ponesrečenih študentov! Gorje narodu, kjer
dobijo taki ljudje v roke vajeti javne politike!

Še več škodi javni blaginji politična strast. Od strasti
prevzet politik je zmožen javno blaginjo žrtvovati lastnim kori¬
stim. Strast je nesposobna, da bi mirno in trezno preudarjala:
kaj je dolžnost moža, ki javno deluje? je li to dejanje pravo in
dobro ali ne? kako se to ujema z nravstvenimi zakoni? Strast
ne da človeku premisliti, ampak ga vleče za seboj z vso silo.
Kdor je lakomen, se da podkupiti ter glasuje proti vesti in proti
koristi onih, katere zastopa, piše in govori, kakor se mu plača.
Kdor je slavohlepen, mu je sveto vsako orožje, bodi še tako stru¬
peno, vsako sredstvo, bodi še toliko nenravstveno, da le ž njim
uniči političnega nasprotnika. Koliko zmešnjave je pri nas po¬
vzročila politična strast, koliko zaslužnih mož izpostavila javnemu
zaničevanju, koliko jih uničila!

Politika zahteva dandanes zase nekako izjemno stanje: biti
hoče neodvisna od Boga, od vere, od nravstvenih zakonov, in
seveda neodvisna tudi od Cerkve, od papeža in škofov! In da bi
se ta zahteva navidezno opravičila, da bi nje voditelji bili nedo¬
takljivi, jo obdajajo z bleskom narodnostne ideje, same sebe pa
oklicujejo za prvoboritelje te ideje, za izvrševatelje narodove
volje! Kar se v imenu narodnostne ideje ali narodove volje počne,
je vse sveto, plemenito, tudi ko bi se rušili najsvetejši božji in
človeški zakoni! Tudi to je strast! Narod nima nikakih absolutnih
pravic, nego le one, ki mu jih je podelil Bog, ki mu je narod
pravtako podložen kakor njegovi posamezni udje. Tudi naro¬
dova »volja« je pravtako podvržena božji volji kakor volja
posameznikov, pripadajočih narodu. Bodi narod še tako številen,
še tako mogočen in napreden — Bog ga je ustvaril,  in
nikdar mu ni dovoljeno ravnati proti zakonom, ki jih je Bog dal
vsemu človeštvu brez razlike narodnosti. Taki zakoni, taka prava,
ki jih je politika devetnajstega veka tolikokrat žalila, so: lastnin-

10

sko pravo, zgodovinsko pravo, svoboda vesti, družinsko pravo
itd. Politika, ki ji je narodna volja nad božjo, je slaba, ker ne¬
prava; ona dejansko oporeka resnici: Bog je gospod narodov —
Blagor narodu, čigar Gospod je Bog njegov! (Ps. 32, 12).

Sem spada tudi poglavje o politiki uspeha, t. j. o politiki, ki
se ne da brzdati od božjih zakonov, ampak se ravna vedno po
tem, kar ji donaša večjih koristi. Taka politika greši proti pra¬
vemu, zatorej ni dobra, četudi je navidez in za hip koristna;
zakaj dejanje, ki nasprotuje volji božji, izražajoči se v nravstvenih
zakonih, ne more obroditi trajne koristi. Ta politika se poslužuje
raznih nenravstvenih sredstev; najnavadnejša so laž, zvijača in sila.
Politika uspeha je posvetila v 19. veku materialistično načelo o
pravu dovršenega dejstva.

To so izrodki politike, ki se je izneverila načelu pravega in
dobrega. Politika se povrni k pokorščini naravnega in krščanskega
prava, k načelom, katera čista in cela učijo papež in škofje, in
v soglasju ž njimi — duhovniki! To in nič več ne pomenja naše
vmešavanje v politiko. Mi ne iščemo vodstva v politiki sebi,
ampak pravim načelom;  kakor brž bode poslednje zagotov¬
ljeno — prepustimo vam veselega srca politične liste, politična
društva, politična zastopstva!

IV. Lepo. Umotvor brez misli. Umotvor brez prave misli.
Golost realnega življenja v umetnosti. Grdo v umetnosti.

Neodvisna umetnost.

V metafizični trojici na tretjem mestu se nahaja lepo.  Kakor
dobro, tako je tudi lepo neločljivo od pravega; zakaj lepo je
pravzaprav odsvit božje misli ali ideje v stvari; misel je pa izraz
pravega ali resnice. Tako je določil lepoto že stari filozof Platon:
pulchrum est splendor veri.

Lepoto misli nam čutno upodablja umetnost. Po dvoji obliki,
v kateri se nahaja in razvija čutni svet, namreč po času in pro¬
storu, se tudi lepa umetnost deli na dvojno: slovno in obrazno.
Prve vrste umetnost se dandanes najbolj goji v takozvanem lepo¬
slovju, t. j. v slovstvu, ki si je postavilo nalogo lepoto idej
kazati v besedi človeški, bodisi v vezani ali nevezani.

Mikalo bi nas o leposlovju nadaleč in široko razpravljati.
Pa omejiti se hočemo na nekatera načelna vprašanja.

11

Lepo je odsvit pravega ali resnice:  splendor  veri.
Rko  ima lepa umetnost nalogo izražati lepoto v čutni obliki, se
ne sme nikdar oddaljiti od pravega, nikdar zatajiti resnice.

Prvič tedaj zahtevamo od lepega umotvora, da sploh iz¬
ražaj  katero misel ali idejo.  Rekli smo namreč, da je lepo
odsvit resnice,  resnica pa se nam ne razodeva nego pomisli;
brez misli torej ni resnice, niti nje odsvita, torej ne lepega. Misel
je pa vedno cela, enotna. Pesmi, novele, romani torej, ki ne izra¬
žajo enotne misli, niso umetniški umotvori. Lepi tudi niso tisti
leposlovni izdelki, v katerih se logika glavnega junaka končuje
z blaznostjo ali z absolutnim dvomom, ker ti momenti razdevajo
misel, onemogočujoč sploh spoznanje resnice. Take umotvore iz¬
deluje pa moderni realizem.

Nadalje se zahteva od umotvora, da izraža pravo  misel,
to je takšno, ki se strinja z objektivno  resnico. Laž ali lažniva
misel ne more biti predmet lepe umetnosti, ker laž nasprotuje
resnici, je nje negacija, in torej iz nje ne more odsevati resnica,
v čemer obstoji lepota. Misel, da vlada svet usoda, da Bog ne
usliši molitve pravičnega, misel, da človek ne more biti gospodar
strastem, blasfemna misel, da Bog ni prav storil, ko je ustvaril
človeka — vse take in enake misli so lažnive, ker se ne zlagajo
z resnico, in se torej ne smejo same na sebi upodabljati v lepi
umetnosti. Resnica, o kateri govorimo, nam je resnica v meta¬
fizičnem pomenu, resnica, ki ima svoj izraz v božji misli. Od
resnice v tem pomenu moramo dobro ločiti resnico ali bolje res¬
ničnost (Wirklichkeit) realnega  življenja, življenja, kakor se
dejansko  vrši. Vpraša se namreč, ali more biti to poslednje,
golo, kakor je, predmet lepe umetnosti. Moderni realizem misli
da. Mi pa oporekamo. Realno življenje namreč ni tako, kakršno
bi moralo biti, t. j. ne zlaga se v marsičem z božjo mislijo, ni
torej povsem pravo. Ako pa ni pravo, tudi lepo ni. Ker pa umet¬
nost mora predstavljati lepoto, tedaj gola realnost človeškega živ¬
ljenja ne more biti predmet lepe umetnosti. Če naj bi obveljalo
načelo realistov, bi morali zavreči temeljno zahtevo, ki se je vedno
stavila na lepo umetnost: da nam upodablja vzore. Umetniški
vzor je tvorba človeške domišljije, kjer se v konkretni podobi
predočuje realnost v svoji popolnosti, t. j. taka, da v vsem  od¬
govarja božji ideji; take realnosti pa ne nahajamo v navadnem
življenju. Kdor riše golo življenje, nam ne podaje vzorov. Tudi

12

ne velja ugovor: umetnik, ki riše golo realnost, ki predstavlja
greh, ima blag namen, kaže namreč njegovo grdost ter odvrača
ljudi od slabega! Toda namen ne izpreminja bistva stvari. Umo¬
tvor, ki ne izraža ideje v prvotni čistoti, ki ne predočuje vzora,
ni umetniški — bodi namen umetnikov še tako blag. Nagnito,
črvivo jabolko ne izraža ideje jabolka v nje čistoti, zatorej ni
lepo. Nariši v romanu še tako klasično človeško strast in greh,
stem nisi še nič lepega naslikal, ker strast in greh nista nikdar
lepa; tvoj roman ni lep. Umetnost mora v resnici, pozitivno
izražati lepo, t. j. predstavljati nam mora nekaj, kar je na sebi
lepo, popolno;  ker namen umetnosti je dajati užitka  este¬
tičnemu čuvstvu ter ga s tem blažiti, kakor je namen znanosti da¬
jati užitka razumu. Razum je ustvarjen za uživanje resnice, este¬
tično čuvstvo pa za uživanje lepote. Kdor tedaj upodablja grdost
greha in strasti, njega umotvor ne dosega namena, ki ga ima
lepa umetnost, zatorej ni pravi, kakor znanost ni prava, če raz¬
umu podaje laž namesto resnice. Kar je grdo, ostane vedno
grdo, in ni lepo, tudi ako mu daš umetniško obliko. Stem pa
nočemo učiti, kakor da bi strast in greh ne imela nobenega mesta
v lepi umetnosti; imata ga, a to mesto sme biti le drugo  mesto,
podrejeno in odvisno,  vkolikor se namreč slika grdost le radi
lepote,  da se tako vsled kontrasta, ki je med obema, tem sijaj-
neje javi lepota, po znanem reku: opposita juxta se posita cia-
rescunt. Grdost sama, gola  grdost, pa ne sme nikdar biti pred¬
met leposlovnega umotvora. Kdor tega ne ve, nima pravega pojma
o lepi umetnosti.

Leposlovje, kakor sploh lepa umetnost, se dandanes postavlja
na stališče absolutne neodvisnosti od Boga in bodisi naravno ali
nadnaravno razodetih resnic. Za pesnika, leposlovca naj ni ni-
kakih mej! Njima bodi vse dovoljeno. Kar bi bilo v prozi bogo¬
kletstvo, laž, herezija — je v vezani besedi pravo, lepo; ali vsaj
nihče se ne predrzni imenovati je, kar je: bogokletstvo, laž, here¬
zija! Naše leposlovje posnema brezbožno politiko. To je kriva
pot! Leposlovje neha biti leposlovje, kakor brž je zatajilo prave
ideje, izneverilo se resnici. Pulchrum splendor veri!  Ako hočemo
rešiti leposlovju njegov bistveni znak, ako ga hočemo oteti pro¬
pada, ga podvrzimo spet resnici, bodisi nadnaravni resnici, ki jo
doumevamo po veri, bodisi naravni, ki jo pojmujemo z razumom.
Ne mislimo pa nikakor in nikar, da je lepa pesem, lep roman ali

13

novela, da je lepa slika, kjer se poveličuje strast, greh, prešeštvo,
obup, samomor, upor proti postavni oblasti, ali kjer se smeši
čednost, kjer se umetnik roga Bogu. Pulchrum splendor veri.
Kar ni pravo, kar ne odgovarja ideji resnice, ni in na veke ne
bo lepo!

Kako majhen, ničev je človek, ako se ne klanja resnici!
Zakaj resnica je Bog. Politiki in umetniki niso bogovi — ljudje
so! Ko nam je torej soditi njih dejanja, vprašajmo predvsem,
ali se zlagajo z zakoni večne resnice. Tudi nje pozivajmo pred
sodni stol tiste resnice, pred katero morajo na odgovor vsi ljudje!
Ako pred njo ne vzdrže, niso prijatelji ljudstva, niso svečeniki
lepote — krivi preroki so!

°M](: :)|H°

. ■ *

• '

I.

Ideje preoblikujejo vekom lice.

Dr. R.  Mahnič.

Idealizem.

nam je vzvišenega upodobila bujna domišljija pesnikova,
ar je izumel filozof, visoko misel, o katere originalnosti
trmi učeni svet, kar spada v abstraktno obzorje trans¬
cendentnega umovanja, vse to imenujemo idejo. A  pravtako tudi
zemljan nižjega obzorja rad rabi to besedo. Tako imenuje me¬
hanik pojem, ki si ga je ustvaril o kolesih in vrtalih svojih
strojev, tako čevljar misel o novem kopitu. O idejah govori pol-
olikanec, ki nima drugega vira učenosti kakor svoj tednik. Celo
oderuh, ki je po dolgem trudu iztuhtal posebno zvit način, kako
odreti siromaka, vzklikne: lepa ideja!

In idealist! Kdo li, ki je količkaj omikan, se ne ponaša s
tem imenom?

Idealizem  znači in obsega že v vsakdanjem govoru vse
duševne težnje, po katerih se človek bistveno loči od živali. Iz¬
raža nam živo nasprotje, popolno zanikanje tistega materializma,
ki človeka poživini, ki duhu in volji odvzame ves vzlet, ki mu
stavi v jed in pijačo zadnji smoter. Idealizem vse oblaži, vse
poveliča.

Koga bi tedaj, ako ima le količkaj ljubezni do domovine,
nadvse ne veselilo, da tudi pri nas Slovencih tako mogočno od¬
meva klic po idealizmu!

Prvi med nami je ob struno idealizma udaril Stritar v svo¬
jem Zvonu. Ta pesem je našla v srcih Slovencev ugoden odmev,
kmalu je prišel idealizem v splošno veljavo.

Ako  je pa že sama prikazen, že ime idealizma tako divno
in mično, da se zanj vse vnema, ni li vredno, da si to prikazen
nekoliko bliže ogledamo, to je, ne le kakor se odzunaj kaže,
ampak tudi in predvsem, kakršna je odznotraj. To pa tembolj,
ker predobro vemo, da se današnji svet navadno ogleduje ob
zunanjem licu, ne meneč se, kaj je notri. Saj mora enoteristo
ime le prevečkrat kriti največja nasprotja!

Več luCi.

2

18

I. Ideja kot čuten obrazec, kot pojem.

Osnovna, bistvena podlaga onemu prejasnemu poslopju, ki
je imenujemo idealizem, so ideje.  Samoobsebi se torej ume, da
ne more nihče o idealizmu prav misliti, preden si ni dobro raz¬
jasnil vprašanja o idejah.

Ideja, grško Idea, eldog,  se izvaja iz glagola IdeZv —, videre,
videti. Po etimologiji znači torej ideja nekaj, kar je predmet našemu
videnju ali gledanju. In kakor je to gledanje čutno ali duševno,
kar imenujemo spoznanje, tako tudi idea  pomeni lehko čuten ali
nadčuten predmet gledanja, oziroma spoznanja. Vendar se mora
pa eldog, Idea  še določiti. Ideja ne izraža sploh vsega, kar more
biti kot tako gledano, ampak Je to, kar je bolj nekak posnetek
resničnosti. N. pr. če je na tej ali oni sliki v barvah posnet ta
ali oni imeniten mož, je to za nas njegova podoba,  eldog.

Tako tudi človek z duhom po čutih posnemlje z vidnih pred¬
metov v naravi; ako vidim neznano osebo ali žival ali cvetoče
drevo, ter potem hitro oči zaprem ali se vstran obrnem, mi ostane
v duhu vtisnjen obrazec dotičnega človeka, živali, drevesa; na ta
obrazec ali podobo najdem prenesen predmet, ki sem ga s čuti
zaznal, in o njem zrem dalje v duhu, kar sem prej gledal z očmi;
primerjam posamezne dele, spajam in razpoznavam, in dasi morda
nikdar več čutno ne uzrem tistega predmeta, mi ga vendar ta
obrazec vedno predočuje. Ta podoba ali obrazec se imenuje Idea,
in tudi mi jo zovemo večkrat idejo. Vendar nam govorečim o
idejah ni tu ostati. Ta obrazec, četudi od samega duha ustvarjen,
je vendar ves v čutnost vtopljen, po njem se duševno življenje
javlja le na najnižji stopinji. Enake vtise od vidnih reči sprejema
vase tudi žival. Človek pa, kot razumno bitje, je zmožen višjega
spoznanja. Razmotrimo ga, ker nas to provede eno stopinjo dalje
v definiciji ideje.

Ko je človek čutno sprejel več obrazcev ene vrste, jih začne
duh motriti in med seboj primerjati. Vidi, da ima vsak več ali
manj nekaj lastnega, a obenem zapazi tudi znake, kateri so vsem
obrazcem skupni. In tako duh vsled moči, ki mu je bistveno vro¬
jena, posname s posameznih obrazcev, kar je vsem skupnega (to
delovanje imenujejo filozofi odločevanje ali abstrahiranje) ter
posnete skupne znake skupi v višjo celoto, v kateri se mu od-
svitajo vsi posamezni obrazci. To višjo obliko duševnega vziranja

19

imenujemo pojem, in sicer prav prilično, ker ta skupna celota je
res pojeta s poednik. Pojem, ki si ga o kaki reči ustvarimo, obsega
torej vse tiste znake, od katerih nobenega ne sme manjkati, da
reč ostane to, kar je po svojem bistvu; pojem je torej prava bi¬
stvenost reči, a to seveda v logičnem zmislu. Ta pojem se imenuje
večkrat tudi ideja. V tem pomenu je ideja že višja od prejšnje,
zgorej omenjene, čutne ideje. Ta šele bistveno znači pravo du¬
hovno življenje, po katerem se loči umno bitje od neumnega,
človek od živali. Posamezni obrazci raznih stvari se čutno vtisnejo
tudi živalim; ker v njej ni drugega principa nego čutni, se ne more
povzpeti nad čutni vtis, ampak s čuti v njem obtiči. Drugače pa
človek: duh, bistveno različen od čutposti, se od golo čutnih
vtisov kmalu razklene ter prosto, od čutov neodvisno, deluje.

II. Objektivna veljavnost pojmov; univerzalije.

Z odmišljanjem si ustvarjamo pojme. Toda tudi pri teh nam
ni ostati; dasi namreč neredkokrat pojme nazivljemo s častnim
imenom idej, se vendar to godi le v nepravem zmislu. Idealizem
teži više; noben idealist se ne zadovolji ob golih pojmih.

Vsakdo vidi, da je ideja, bodisi kot obrazec čutno sprejete
reči, bodisi kot pojem, tvorba človekova in da se kot taka nahaja
le v njem samem. Da pa dobe pojmi kot ideje in po njih ideali¬
zem sam višjo imenitnost, nego jo imajo kot subjektivne tvorbe
mislečega duha, treba, da nam kažejo na neko realnost zunaj nas.
In tako samoobsebi nastane vprašanje, ki je v vsej filozofiji naj¬
važnejše in za vse drugo odločilno, vprašanje: imajo li naši pojmi
zgolj subjektivno ali tudi objektivno veljavnost?

To vprašanje je pa z nekim drugim tako tesno spleteno, da
govorečemu o enem ni mogoče o drugem molčati. Tudi mi ga ne
moremo prezreti, temmanj, ker nam vso stvar popolnoma razjasni;
a to vprašanje ima obenem tudi največjo zgodovinsko važnost,
ker je kakor srčna žila v zgodovini filozofije načelno določujoč
tok človeškega umstvovanja vseh stoletij. To je vprašanje ouni-
v e rz  ali  j ah.

In res, univerzalije pravzaprav niso nič drugega kakor pojmi,
isti pojmi, o katerih smo pravkar govorili. Ločijo se od teh le
formalno. Če namreč govorimo o pojmu, se oziramo bolj na
nadčuten obrazec, katerega si posname duh s čutnih obrazcev po

2 *

20

abstrahiranju; univerzalija pa znači isti pojem, vkolikor je skupen
mnogim posameznim rečem eneteriste vrste, in prav radi te
skupnosti, po kateri se nanaša in nam nadčutno izraža bistvo
posameznih poedink, ga imenujemo univerzalijo. N. pr. iz opazo¬
vanja posameznih ljudi raznih plemen in dežel si ustvari duh
pojem človeške narave ali človečnosti, katerega izražamo v defi¬
niciji: človek je umno živo bitje. To »človečnost« torej imenujemo
pojem, vkolikor si ga je duh ustvaril po abstrakciji, univerzalijo
pa, vkolikor je pojem »umno živo bitje« skupen vsem onim po-
edincem, katerim je skupno ime človek.

Že nad dvatisoč let je staro vprašanje: imajo li univerzalije
kako objektivno veljavnost zunaj mislečega duha? Ali da zasu-
čemo vprašanje po navedenem zgledu: je li splošen pojem »človek«
nekaj, kar se nahaja zgolj v naših mislih, ali ima kaj realnosti
tudi zunaj naše misli?

Že za Sokrata so bili filozofi, takozvani sofisti, ki so to
vprašanje zanikavali. Priznavali so objektivno veljavnost le po-
edinim čutnim rečem. Za sofisti je v srednjem veku isto trdil
Roscelin: univerzalije, kakor n. pr. rod, pleme, človek, žival itd. so
zgolj subjektivne predstave, katerim se zunaj misli nič ne prilikuje,
prazna imena, flatus vocis, nomina; odtod ime: nominalisti.

Sofistom se je uprl Sokrat; izkušal je prepričati ljudi o
objektivni veljavnosti splošnih pojmov ter jih je k tvorbi in dolo¬
čitvi takih pojmov tudi navajal. Tako je Sokrat povzročil bistven
prevrat v grški filozofiji. Kar je on pričel, so drugi v njegovem
duhu nadaljevali. Med vsemi se je odlikoval njegov največji
učenec Platon. Da bi skeptično filozofijo sofistov popolnoma iz¬
podrinil ter uvel v javno mišljenje in življenje Sokratova načela,
je trdil, da imajo univerzalije, ki se v njegovem sistemu odlično
imenujejo ideje, ne le objektivno realnost, ampak da so edino
one pravo bistvo vsem poedinim rečem; ideje so večne, nespre¬
menljive, poedinke pa so le teh idej minljiva prikazen, ki nastane,
se izpreminja in gine. Le oni, ki se od čutnih vtisov vidnega sveta
povzpne do gledanja idej, se udeleži pravega spoznanja, v njih
gleda, po njih spoznava in presoja poedinke. Kar je utemeljil
Platon, se je nadaljevalo v srednjem veku proti nominalistom; do
skrajnje meje pa je izvel ta nauk Viljem Kampelski, trdeč, da
so univerzalije substancija, kateri so poedinke akcidencije. Ta
nauk se je nasproti nominalizmu nazval realizem.

21

III. Edino pravi nauk o univerzalijah. Ideje v božjem
razumu. Njih odsev v stvarstvu.

Nominalizem in realizem sta si premo nasprotna, dve pravi
filozofični skrajnosti.

Poglejmo, kaj je v sredi!

Tu najdemo nauk velikega Aristotela: univerzalije imajo sicer
objektivno veljavnost, toda tako, da ne bivajo same na sebi ali
zunaj konkretnega bistva poedink, ampak nahajajo se le v teh —
universalia in rebus; kakor so Platonove ideje universalia ant e
res, nominalistov pa — post  res.

In medio veritas!

S tem klicem so odobrili prvi krščanski umstveniki v sred¬
njem veku, Albert, Tomaž Akvinski in drugi, Aristotelov nauk.
In res, ta bistveno Aristotelov nauk krščanskih filozofov spaja,
v sredi stoječ, obe oni skrajnosti, hraneč, kar ima vsakatera do¬
brega ter ji obenem bratovsko družeč v tretjem, srednjem. Po
njem so univerzalije ante  res — v duhu božjem, in rebus —-
kot realno, več rečem skupno, v vsaki posamezno in poedino
ostvarjeno bistvo, in post  res — v abstrahirajočem razumu.

Vse to je ne le krščansko, ampak čisto naravno, tako da
drugače biti ne more. Le oglejmo si reč natančneje!

Denimo, da sta priznani ti dve resnici: prvič, da biva pravi,
nadsvetni Bog; drugič, da je svet ustvarjen iz niča. Bog je raz¬
umno bitje. Vsako razumno bitje pa si postavi, preden kaj čini,
smoter, ki ga hoče uresničiti, ter si izbere, da ga doseže, tudi
primernih sredstev, tako da ima v duhu vse jasno določeno, preden
začne kaj nazunaj izvrševati; da celo pri izvrševanju svojega
smotra se ozira na one misli kot na vodilne vzorce. To si mo¬
ramo tembolj misliti o Bogu kot stvarniku sveta. Kakor o celem
vsemiru,  tako je imel Bog tudi o posameznih rečeh, katere je
hotel v času ustvariti, že odvekomaj določene misli, po katerih
se je stvaritev vršila. In prav te Stvarnikove misli imenujemo
ideje v najvišjem pomenu. V tem zmislu jemljejo besedo tisti, ki
o idejah nočejo govoriti razen pri Bogu. A poudarjati moramo
tu, da se da govoriti o idejah božjih le, vkolikor se nanašajo
na stvarjene reči in so tem nekako vzorni obrazci, po katerih se
je stvarjenje vršilo. Ideja je po izrazu skolastikov — principium
factivum, tvorilno počelo; kjer se nič ne tvori, tam se tudi o ide-

22

jah v ožjem pomenu ne da govoriti. Tako zovemo tudi umetnikove
misli ideje, a to le, vkolikor jih namerja v umotvoru upodobiti
ali jih je že upodobil. Te ideje so v božjem razumu, a ker se
le-ta v Bogu ne loči od bistva samega, to pa je kot absolutno
enovito, večno in neizpremenljivo, so tudi ideje neizpremenljive,
večne, zatorej — ante res.

Rko  je pa Bog vse po svojih večnih idejah ustvaril, morajo
biti vsem rečem tudi resnično vtisnjene, tako da se iz vseh od-
svitajo, kakor se v umotvoru javlja ideja umetnikova. In tako je
vsemir pravzaprav neizmerno kraljestvo idej, ki so, izišle iz več¬
nega božjega razuma, po vsem stvarjenju razlite. Evo torej,
ideje — in rebus.

Rko  se ideje po stvarjenih rečeh razodevajo, se kot take
dajo od bitja, ki je zato usposobljeno, iz reči tudi posneti, spo¬
znati. In tako spoznane ideje bi bile— post  res. Sposobnost za
tako spoznanje prisvajajo peripatetiki človeškemu duhu.

Nastane torej vprašanje, ki je za nas največje važnosti, namreč:
ali imajo ideje, vkolikor so tvorba človeškega duha, objektivno
veljavnost? Od tega vprašanja je končno vse zavisno, le-to namreč
bistveno določi, kaj nam je misliti o idejah in idealizmu.

IV. Objektivna veljavnost naših idej.

Kantov »Ding an sich«.

Peripatetiki in skolastiti prisvajajo človeškemu duhu sposob¬
nost Stvarnikove ideje iz stvarstva sprejemati. Ta trditev ima
zadnjo in najtrdnejšo zaslombo v nauku, da je duša človeškemu
telesu forma. Potemtakem je vsako telesno ali čutno sprejemanje
vidnih predmetov pravzaprav dejstvovanje razumne duše. Četudi
čutno, vendar sprejemamo objekt z duhom; telesnost naša ni
nikaka ločilna stena med duhom in zunanjim svetom, tako da bi
bila duhu in spoznanju pot do vnanjosti zagrajena. Čutno spo¬
znanje vidnega sveta je peripatetični šoli očitno, izvestno, ker na¬
ravno, kakor nobeni zmožnosti nič ni bolj naravno nego spreje¬
manje tistega predmeta, za katerega je ustvarjena.

Res sicer, da čuti večkrat slepijo — in tega ne nehajo na¬
sprotniki peripatetikom ugovarjati — toda čuti slepe le, ako so
bolni; a kdo bo dajal soditi napol slepemu o barvah ali naglu-
hemu o glasbenem soglasju; zdravim tiče sodba. Nadalje čuti slepe
navadno le posamezni, a prav raditega je dala previdnost človeku

23

petero čutov; ako dvojiš, je li n. pr. slavolok, katerega ti ponoči
slika vid, resničen ali le prevara oči, glej, imaš roke, sezi po njem
in čut tipa ti bo kmalu izvestno pokazal, ali se motiš.

Hko pa reči same neposredno po čutih sprejmemo, za¬
znamo obenem tudi njihove lastnosti in po istem neovržnem stavku
vzročnosti, po katerem iz vtisa zunanjosti sklepamo na bivanje
zunanjih predmetov, izvajamo iz različne kakovosti teh vtisov
tudi različne lastnosti predmetov samih. Zaznanje vsega tega nam
pa podaje bistvo reči. A  bistvo je takšno, kakršno je Bog ustvaril.
Bog pa ni ničesar ustvaril, da ne bi bil imel o njem jasno dolo¬
čene misli ali ideje; po teh božjih idejah so umerjena bistva reči;
bistvo je odsev božje ideje, ali recimo, bistvo je ideja božja iz
neskončnosti nanesena v končnost; zatorej smemo pa tudi bistvo
istovetiti z idejo in narobe. Potemtakem zaznavajoč reči vesolj¬
nega stvarstva spoznavamo ideje ter dobimo tako realno podlago
idealizmu.

V vsej filozofiji ni važnejše točke kakor je ta. Ta točka je
— trdimo po pravici — nesrečno jabelko večnega prepira. A  v
najnovejšem času je zadobilo to vprašanje še posebno imenitnost.
Komu ni znan oni nemški »Ding an sich«? Kant  mu je početnik.
On je reč samo na sebi tako ogradil, da jo je človeškemu razumu
popolnoma odtegnil. Pravega bistva reči — das Ding an sich —
ne moremo nikdar dovzeti. Po Kantovem nauku so nam namreč
oblike vsega pojmovanja vrojene. Kar mislimo in sklepamo, je
sicer po zunanjem svetu čutno obujeno, vendar pa tako, da reči
ne vplivajo določilno na tvorbo naših pojmov in tako nikdar ne
vemo, vkoliko in ali se sploh subjektivno mišljenje prilikuje objek¬
tivnosti reči.

Tak nauk omaje veljavnost pojmov in idej, in tako izpod-
makne idealizmu vsako realno podlago in vsebino ter ga prenese
v kraljestvo človeških sanjarij. S takim idealizmom se da povoljno
igračkati, da se ž njim vsaka reč zavijati, kakor komu bolje prija.

V. Objektivna veljavnost pojmovanja in ved.

Takozvani »Ding an sich« pa ni tolika skrivnost, kakor
nekateri trdijo. Videli smo, da nas nič ne loči od neposrednega
sprejemanja čutnih reči. Stem pa je postavljena nadaljnjemu de¬
lovanju duha naravna, trdna podlaga. Človeški duh namreč ne

24

ostane pri golem čutnem zaznanju. To se nanaša le na posamezne
predmete in slučaje in vsakratno sprejetje vtisne čutnosti poseben
čuten obrazec; duh pa začne po svoji bistveni lastnosti dele po¬
sameznih obrazcev razmotrivati, a tudi razne obrazce med seboj
primerjati, razločevati, skupne njih znake višjim enotam podrejevati.
Prične se na podlagi čutnih obrazcev nadčutno, čisto duhovno
delovanje. Tako si duh ustvarja pojme, v katerih druži bistvene
znake poedink iste vrste. Taki pojmi zadobe torej veljavo skup¬
nosti ali splošnosti. In tako jame splošno-veljavno sklepati: te in
te poedinke imajo take lastnosti, poedinke druge vrste spet dru¬
gačne itd.

Ko si je duh na tak način več raznih pojmov stvoril, začne
tudi te med seboj primerjati, kar je več njim skupnega, odmišljati
in tako umerjati pojme višje vrste, kateri obširnejše ali ožje vrste
nižjih obsegajo. Tako se pojmovanje nadaljuje, dokler um ne
dospe do najvišjih, enovitih pojmov, ob katerih se pojmovanje
ustavi, ker radi enovitosti taki pojmi nimajo več med seboj no¬
benih skupnih znakov, da bi jih bilo mogoče skupiti v višjo enoto.

In prav taki najvišji, enoviti pojmi so formalna podlaga ved¬
nostim; vsaka izmed teh ima enega ali več, na katerih sloni; oni
so steber vsej znanstvenosti.

Objektivna veljavnost in prava dostojnost vseh ved je torej
odvisna od veljavnosti naših pojmov: ako so ti brez realne vse¬
bine in le zgolj subjektivne oblike, tedaj so tudi vse vede zračna
zgradba. In idealizem, naj se diči še s tako zapeljivimi frazami,
ni nič drugega kot zmes praznih sanj; vse znanstvene knjige, od
najvišje metafizične do najnižje mehanične, so le sanjarske knjige.

V vsaki znanosti nahajamo prvič razne pojme kot vsebino.
Ker se vrši pojmovanje na podlagi čutno sprejetih obrazcev, so
prvi početek znanosti reči ali svet, ki ga vidimo, ki ga s peterimi
čuti različno zaznamo; torej jasen, evidenten početek. A  vsaka ved¬
nost ima drugič tudi svojo formalno stran, ki obstoji v logičnem
sklepanju iz dobljenih pojmov. Tudi to sklepanje je povsem za¬
konito, neomajno. Vrši se namreč po evidentnih logičnih zakonih,
katerih nujnost mora vsakdo priznati, ako noče, da ga splošni
čut vsega človeštva za norca ne obsodi. Stavek vzročnosti, proti¬
slovja, izključenega tretjega, to so temeljna načela, ob katerih
um sklepa ter gradi visoko stavbo znanstvenosti, umnosti, recimo
stavbo idealizma!

25

Tako tedaj pripoznamo človeškemu umstvovanju objektivno
veljavnost. In to so storili po Aristotelu vsi veliki miselci, pred¬
vsem skolastiki. Ne le temu, kar so čutno doumevali, ne le vid¬
nemu svetu so pripisovali objektivno realnost, ampak tudi onemu
višjemu svetu, katerega so, opirajoč se na čutno spoznavanje,
zaključevali; ne le da jim ta svet, svet pojmov in idej, ni bil
prazna sanjarija, temveč smatrali so ga za višjega, nego je vidni
svet. Tisto vedo, ki jim je razkrivala skrivnosti nadčutnega sveta,
so imenovali metafiziko,  ker učila jih je ne tega, kar si človek
domišlja,  ampak kar resnično biva  za vidno naravo (f^eva
(pvobv).  In ta metafizika je bila, kakor filozofiji, tako tudi vsem
drugim vedam, kraljica.

Istotako je bilo o objektivni veljavnosti nadčutnega pojmo¬
vanja prepričano človeštvo vseh časov: znanosti so se smatrale
vedno kot najvišja pridobitev človeškega duha in so bile človeštvu
vedno v poseben ponos; učenjaki so zavzemali pri vseh narodih
prvo častno mesto, in hrepenenje po vedi se je imelo vselej za
najblažji smoter umnega človeka.

Zgodovina nam navaja le malo zgledov, da bi se bile vede
in umetnosti zametale kot slabe. Med temi je bil n. pr. Wiklif,
za njim Hus,  ki je trdil, da so vseučilišča, kolegiji, akademijske
dostojnosti ničevne reči, ki smo jih od poganstva dobili. Tako je
učil tudi Luter, ki je Aristotelovo filozofijo imenoval hudičevo,
vsako vedo, spekulativno ali praktično, zavrgel,  vse znanosti
smatral za satansko iznajdbo! Od teh se ni bistveno razlikoval
Rousseau, ki je oznanjal povrnitev v prvotno, naturno stanje, kjer
bi živeli kakor preprosta živinčeta!

VI. Ideje in Bog.

Prišli smo do najvažnejšega poglavja v idealizmu.

Ako so reči v vsemiru tako ustvarjene, kakor jih je Bog mi¬
slil, tedaj nas naše pojmovanje privede do spoznanja božjih misli
ali idej, do spoznanja Boga samega; kakor iz umotvora spoznavši
upodobljeno idejo pridemo do spoznanja in občudovanja umetnika
samega. Ne kakor da bi bili pojmi, katere tvorimo, božje misli,
naši pojmi so le naše misli, a misli, katerih nismo dobili po sub¬
jektivni samovolji, ampak ki so določene bistveno od objektov
zunaj nas; le-ti vtisnejo mislim svojo podobo, in kakor je v njih
izražena božja ideja, tako se božja ideja izraža tudi v naši misli.

26

Prava filozofija vodi k Bogu. Pravtako je tudi idealizem
neločljiv od Boga; če tajimo Boga, se razpusti tudi idealizem
kakor megla pred vetrom. Oglejmo si to še natančneje.

Naš duh ima torej zmožnost iz posameznih vtisov odmišljati
ali abstrahirati ter tako tvoriti splošne pojme; ti mu izražajo
bistvo raznovrstnih reči. Daši so ti pojmi od njega umerjeni, jih
smatra vendar kot osnovne zakone, po katerih so osnovane po-
edinke. Obenem pa imamo te pojme za nekaj stalnega, nespre¬
menljivega, nujnega, kar je od poedink popolnoma neodvisno. Naj
bi se bil n. pr. en sam človek na svet rodil ali pa naj se število
ljudi tako pomnoži, da bi lehko obljudili tisoč svetov, pojem iz¬
ražen v definiciji: človek je razumno živo bitje, ne bo stem niti
pridobil, niti izgubil. Da, prepričani smo celo, ko bi nikdar noben
človek ne bil ustvarjen, bi vendar oni pojem sam na sebi ostal
in isto veljavo imel.

Tako si je človeški duh v svesti, da je tisti svet, v katerega
vhod si otvori po pojmovanju, od njega, da, od vse končnosti
neodvisen, da je nujen, nespremenljiv, večen.

In pojmi se zovejo ideje prav, vkolikor jim prisvajamo nuj¬
nost in objektivno veljavnost. Ideje nazivljemo tedaj lehko pojme
same, toda ne kot subjektivne, minljive tvorbe človeškega duha,
ampak le kot od slučaja neodvisne osnovne zakone slučajnih
poedink.

V kraljestvu idej je vse večno mlado, neminljivo, medtem ko
je vsemir v vednem toku in pretvarjanju, v rojevanju in minevanju.

Da pa morejo ideje ohraniti nujnost, morajo imeti neko
ozadje. Ideja, upodobljena v umotvoru, ima svoj početek v umet¬
nikovem umu; zatorej terja tudi kraljestvo idej um, iz katerega
izvirajo, in kakor so ideje neodvisne od časa in slučaja, večno
neizpremenljive, tako mora biti tudi ta um nadslučajen, nujen, večen.
Tak pa je le božji um. Zatorej ideje oznanjujejo, da, zahtevajo
bivanje Boga. Vzemite Boga, osebnega, nadsvetnega Boga, —
glejte, takoj tudi ideje izgube svojo nujnost ter zapadejo slučajnosti;
a potem izgubi tudi vsaka trditev, vsaka veda objektivno veljav¬
nost; vsa resnica se potem navaja le na konkretne poedinke, od
teh in nad te se povzdigniti ter priznati človeškemu mišljenju višji
pomen kot zgolj subjektivnega domnevanja, je abotno.

In res nam kaže zgodovina dovolj, da so začeli objektivno
veljavnost praistin, ki so mišljenju in vedam podlaga, v tisti meri

27

tajiti, kakor so začeli dvojiti ali zanikavati resnico o nadsvetnem
Bogu ter se prijazniti s panteizmom, ki božanstvo z vsemirom
istoveti (identificira). Panteisti, dasi so njihovi sistemi različni, se
vendar vsi v tem zlagajo, da je človek najvišji pojav v razvoju
absolutnega bitja. Človek sam je božanstvo na najvišji stopinji
popolnosti, njegova zavest je božja zavest, njegovo mišljenje božje
mišljenje. Tako pa postane človekovo mišljenje absolutno merilo
vsej resnici, njegova volja absolutno ter neodvisno pravilo nrav¬
stvenemu delovanju, vir vsemu pravu; ker se pa to mišljenje v
vseh posameznih ljudeh javlja, a kakor znano, tudi razlikuje in
večkrat nasprotuje, da, ker se celo v enemteristem človeku vedno
izpreminja, bi se tudi resnica vedno izpreminjala.

Zatorej pa ostane le eno od dvojega na izbiro: ali priznati
osebnega, nadsvetnega Boga, ki je s svobodno voljo vse iz niča
ustvaril, ali pa odvzeti idejam ono ozadje, brez katerega spuhte
kakor megleni gradovi v zraku brez vsakega sledu. Toda v pan¬
teizmu se o idejah, ki bi bile v vsemiru upodobljene, sploh go¬
voriti ne da. Panteistični bog je vsemir, v katerem vse goni slepa
usoda. Kjer je pa sila, tam ni mišljenja, ne preudarka, zato pa
tudi ne določenih idej kot vzorcev, po katerih bi se posamezne
reči v vsemiru dejstvovale ter se redno razvijale, da se doseže
končni smoter. Iz tega je pa tudi razvidno, kolik nezmisel je tajiti
osebnega Boga, a govoriti o idealizmu.

VIL Sklepna beseda o idealizmu.

Naš idealizem je tedaj ponosno poslopje, ki se, sloneč na
vidnem svetu čutnega spoznanja, vzdiguje visoko gor pod nebo,
čigar vrhunec sega v nebo samo; da, vso luč, vse veličastvo
dobiva odzgoraj. Ideje so temu poslopju skladovni kamni; kar
posamezne kamne veže in oklepa ter v višino sklada, so tiste
praistine, katere je Bog položil v razum. Te praistine so tudi luči,
ki jih je Bog človeškemu umu prižgal, da bi svetile človeku kot
vodilne lučce, ko bo iz raznovrstnosti stvari iskal Stvarnika.

In res, kdor pogumno stopi v to veličastno poslopje idej,
se povzpenja ob njih od nizke zemlje više in više, dokler ne
dospe do Najvišjega, v katerem najde končno razum in volja po¬
čitek, ker on je absolutna resnica in dobrota. Dospevši do njega
se ozre duh spet dol na stvarjene reči ter jih začne iznova pre-
motrivati v svitu one luči, ki se mu je užgala ob spoznanju Stvar-

28

nika samega. V tem svitu si dopolni spoznanje stvari, ki jih je
prej imel. A  te stvari, globlje in temeljiteje spoznane, mu ozna¬
njujejo spet Stvarnikovo modrost, in sicer veliko bolje in lepše
nego poprej. Še z večjim hrepenenjem se začne spet dvigati ob
idejah proti Stvarniku in, dospevši do njega, gleda ga spet, a v
večjem svitu, z večjim občudovanjem nego prej.

In tako prehaja duh od stvari do Stvarnika, od Stvarnika
nazaj do stvari. Ob vsakem hodu se bolj določuje, ujasnuje in
dopolnjuje.

Ker je pa Bog sam večna resnica in kot tak izvor vseh idej,
a je obenem tudi človeškemu razumu vrojeno neugasno hrepenenje
po spoznanju resnice, lehko vidimo, da z rastočim in dopolnjujočim
se spoznavanjem idej tudi raste in se množi težnja po Bogu. Po
tem spoznanju se človek vedno bolje oprašča bežnih čutnih stvari,
iz katerih se le nepopolnoma odsvitajo žarki božjih idej, ter se če¬
dalje više dviguje v jasno kraljestvo idej, katerim ne odjemlje
svita temna čutnost, niti jih ne oklepa čas ali prostor: proste so,
večno mlade, večno iste in neizpremenljive, kakor tisti, iz čigar
razuma so se rodile.

Idealizem je torej filozofični sistem, ki proglaša bivanje viš¬
jega sveta idej; da, ta idealni svet vlada in določuje vse, kar
je človeškega; med njim in nižjim svetom je tako tesno razmerje,
da je brez tega poslednji uganka, ki se večno rešiti ne da, brez
njega izgubi človek sam svojo dostojnost, po kateri se loči od
živali.

Odreči se temu idealizmu je toliko, kakor izpodnesti vedam
edino podlago, zabraniti umetniku pogled v kraljestvo idealnosti,
iz katerega zajema svoje vzore, odvzeti človeštvu vero v oni bi¬
stveni razloček med pravim in nepravim, dobrim in slabim, brez
katerega ni ne dobrih, ne slabih dejanj, ne kreposti, a tudi ne
grehote, brez katerih je vse naše mišljenje, delovanje in nehanje
kaos; to je toliko, kakor razumnega človeka ponižati dol, globoko
dol do živali, da pod žival; ker bolje je nič spoznati in sploh
ne umovati, kakor vedno sanjariti ter živeti v večni prevari, v
večnem nasprotju s samim seboj, hrepeneti brez vsakega smotra;
to je isto kakor proglasiti absolutno dvojbo in breznačelnost, re¬
cimo nihilizem, ki je smrt vsemu umstvenemu delovanju.

Idealizem je načelno nasprotje materializma, tega smrtnega
sovražnika vsega nadčutnega vzleta. Kakor materialist, priznavajoč

29

le resničnost v vednem toku presnavljajoče se snovi, po čutnih
izpremembah izpreminja tudi resnico in nrav, tako se izkuša
idealist odtegniti vplivanju čutnosti ter se vzpeti do nadčutnih
idej, da si o njih razbistri um, da se jih oklene ter si jih osvoji
kot nepremične vodnice svojemu mišljenju in delovanju. Zatorej
se pravi idealist z nevoljo loči od vseh onih, ki hočejo s kate¬
regakoli stališča, v katerikoli obliki z dvojbo omajati ali kakorsi-
koli porušiti od človeškega mišljenja in od vse slučajnosti neod¬
visno realnost umstvenih ali nravstvenih resnic. Teženje idealista
je marveč obrnjeno edino na to, da vse življenje po njih uravna;
ves napredek meri le po popolnejšem soglasju realnega življenja
z idejami. Smoter idealizma je torej načelnost, stanovitnost in do¬
slednost človeškega delovanja.

In tak idealizem, da, tak idealizem naj bi se razširjal, tudi
med Slovenci in dobival od dne do dne novih častivcev! Kdo bi
kaj takega z vsem srcem ne želel v našem materialističnem veku,
ko vse lazi po nizki zemlji, ko vse hlepi le po dobičku, po raz¬
košnem uživanju? Kdo bi ne ploskal velikemu Mesiju idealizma,
kdo ne blagroval njegovega imena? On bi bil res blag vzgojitelj
narodu, ker bi mu pot kazal k vsemu, kar so doslej najslav¬
nejši narodi smatrali za blago in lepo, navduševal ga za vede,
krepil ga v čednostih. Živel tak učenik!

Krščanski idealizem

Nihče ne more tajiti, da je krščanstvo važen zgodovinski
dogodek. In kolik dogodek! Nič manj čudovit v svojem početku
kakor v učinkih in posledicah. Da je krščanstvo človeško družbo
prerodilo, da je ustvarilo nov vek, da še sedaj vkljub tolikim
oviram raste ter že celo zemljo objema, je očitno. A to krščanstvo
je seglo globoko tudi v duševno življenje ter bistveno preobličilo
vso višjo omiko človeštva.

Ako se idealizem kakor rdeča nit vleče skoz vso zgodovino
človeškega umovanja, se zdi kar nemogoče, da bi ostal nedo¬
taknjen od krščanstva. Ponuja se nam torej vprašanje: kaj pa
krščanstvo? Ali gre njemu beseda tudi o idealizmu?

Tudi o idealizmu je izpregovorilo krščanstvo veliko besedo,
in jo še govori.

I. Idealizem po izvirnem grehu.

Razodetje nas uči, da človek in narava po sedanjem stanju
ne bivata v prvotni celotnosti in nepopačenosti, kakor ju je bil
Bog ustvaril. To resnico sluti že sam zdravi razum, čigar
sodba se javlja v žrtvah in verskih običajih vseh narodov, kakor
tudi v rekih najrazumnejših mož vseh časov. Sveto pismo pa pri¬
pisuje to izprijenje učinku izvirnega greha. Človek in ž njim vsa
narava je od Boga prokleta; odtedaj je vsem stvarem zadana
rana, vse boleha, čakajoč odrešenja.

Ni torej vse tako, kakor je bilo izpočetka in kakor bi še
moralo biti. Ali, da govorimo kot idealisti: stvarjenje se ne prili-
kuje več popolnoma idejam Stvarnikovim; iz stvari ne odsevajo
več božje ideje v tisti čistosti in tistem svitu kakor pred grehom.

Toda še drug važen moment moramo tu omeniti. Po izvirnem
grehu je tudi razum otemnel in ž njim so opešale vse druge du¬
ševne zmožnosti. Med razumom in nižjo čutnostjo se je vnel
razpor, čutnost se je jela upirati umu ter ga vleči z vzvišenega
sedeža spoznanja v temno gmotnost; v jeklene spone čutnosti se
najde na svet rojeni človek vklenjenega in le s težavo jih raz¬
drobi in se odtegne vplivanju nižjega, živalskega nasilnika. Vemo
pa, da je razum duševno oko, s katerim edinim more človek

31

spoznati ideje. In tako je po izvirnem grehu, ko bi tudi bilo stvar¬
jenje nepopačeno, idealno spoznavanje in hrepenenje vedno te¬
žavno. Potemtakem se nam pa pokaže idealizem po grehu v ne¬
koliko drugačni luči. Znači najprej hrepenenje človeka, padlega z
naravo in ponižanega po spoznanju one prvotne dovršenosti pred
grehom, ko so se stvari popolnoma ujemale z večnimi idejami,
po katerih jih je Bog ustvaril. Po grehu je tedaj idealno hrepe¬
nenje nekako zopetno zidanje tistega veličastnega poslopja, ki je
bilo po grehu rušeno. Potem pa spravlja idealizem po grehu člo¬
veka radi prevladujoče čutnosti in slabega nagnenja v nasprotje
z nižjim svetom. Toda čim težje je vsledtega idealno hrepenenje,
tem bolj krepostno je, tem blažje, tem bolj vredno našega obču¬
dovanja.

Zgodovina nam izpričuje dovolj, da je bilo človeštvo po
grehu prešibko oprostiti se nadvladujoče čutnosti ter se dvigniti
ob lastni moči do višine prvotne idealnosti. Ne, ravno nasprotno:
padalo je niže in niže ter se pogrezalo vedno globlje v čutnost,
megla nevednosti na duševnem obzorju je prihajala od dne do dne
gostejša, v isti meri pa je temnelo tudi prvotno spoznanje o Bogu
in resnici; le tupatam se je prikazala še kaka zvezdica, ki je
poganstvu od časa do časa budila vest. Obenem je pa s spo¬
znanjem resnice umiral narodom tudi nravstveni čut; najsvetejši
zakoni prava in nravi, katere je narava vtisnila globoko v srce,
so se prezirali, pozabljali, strasti in hudobije so dobivale oltarje
in častivce.

Duhomorni dvom in nravstvena razuzdanost je razjedala in
gubila človeštvo. Idealizma ni bilo! En sam pogled na Grško.
Sofiste imenuje zgodovina one, ki so za časov Sokratovih na
grobu idealizma sramotno smešili resnico, pravo in nrav. Subjek¬
tivno mnenje vsakogar jim je bila — resnica, osebna korist —
nravnost, fizična moč — pravo. Ničesar ni, in tudi če je kaj, je
razumu nedosežno, in ko bi tudi dosežno bilo, se vendar ne da
nikomur dopovedati — tako je modroval Gorgias. Glej smrt meta¬
fiziki, smrt logiki, smrt govoru! Bog je to, kar je koristno v živ¬
ljenju, solnce, mesec, reke, travniki, sadje itd. — je učil Prodikos.
Pravično je to, kar ugaja močnejšemu — nauk Trasimahov! Vera,
nrav, veda, umetnost, a s tem državni in socialni red, vse je
porušeno, vse uničeno! Za merilo vsemu božjemu in človeškemu
je postavljen v domišljeni modrosti zaslepljeni, strasti služeči jaz!

32

Ni čuda, da je izkušal, kdor je le še kaj človeškega čuta v
sebi imel, povzpeti se iz tega temnega kaosa. Saj dasi se je človek
po grehu.radovoljno tako ponižal, vendar ni mogel svoje narave
zatreti; še se je oglašala globoko v duši vest; in od časa do
časa se je vzbudila v tem ali onem možu, ob nje luči se je spet
zavedel resnic, ki so vtisnjene človeškemu srcu, zavedel se je
svoje dostojnosti, dolžnosti do Boga in bližnjega, in ob tem svitu
se mu je vnela želja, da bi bil rešen žalostnega dušnega stanja.
Ta želja je bila tem bolj goreča, čim bolj si je bil v svesti, da
ne on sam, ne drug človek ne more izdatno pomoči. Platon nam
navaja Sokrata in Alcibiada, ki se tako-le pogovarjata. Sokrat:
»Potreba je, da nam kdo pove, kako naj se vedemo z Bogom in
ljudmi.« Na to odgovori Alcibiad: »Kdaj in komu, o Sokrat, bo
ta učenik? Presrčno rad ga bom priznal, kdorkoli bo.«

Ni li to klic v sužne okove čutnosti in nevednosti vklenje¬
nega človeštva po pravem idealizmu?

R  grški genij ni mogel mirovati. Dvignil se je, kar mu je
dala naravna moč, dvignil se smelo proti obzorju nebeškega
idealizma. Prvi polet je storil veliki Sokrat; stal ga je življenje;
vzeli so mu ga sofisti: češ da je brezbožen, da izpodkopuje javno
nravnost, da kuži mladino! Više se je povzpel nebeški Platon.
On je stvaritelj filozofičnega idealizma. Nad vse vzvišen je njegov
nauk o idejah, katere je smatral za odsev večnega razuma božjega,
kot vzorce, po katerih so ustvarjene vse reči. Skupnost idej pa je
imenoval »Logos«, nekako oddaleč sluteč veliko skrivnost, ki se
nam je razodela v Jezusu Kristusu.

II. Idealizem in včlovečenje božje Besede.

Solnce najvišjega idealizma je pa zasijalo človeštvu šele v
Jezusu Kristusu.

Odprimo evangelij ljubljenega učenca Gospodovega, Janeza,
ki je že na tem svetu z nekaljenim, deviškim pogledom naj¬
globlje zrl v božje skrivnosti. V uvodu k svoji knjigi nam Sinu
božjega imenuje Besedo.

Stem nas je hotel poučiti sv. evangelist, da se je Sin božji
iz Očeta porodil nekako tako, kakor beseda iz človeškega duha.
To nam tudi naravni razum vsaj nekoliko pojasnuje. Predvsem
nam je tu določiti pomen besede. Beseda, Xoyog,  verbum, pomenja

33

ne le zunanji glasni zvok, po katerem si ljudje izporočajo misli in
čute, ampak tudi čisto duševni proizvod mislečega duha, to, kar
imenujemo misel, idejo. In prav v tem zmislu moramo tu vzeti
besedo. Bog Oče je namreč čist duh, zatorej se Sin iz njega
drugače ne more roditi, nego čisto duhovno, kakor misel iz duha.
To rojstvo se pa vrši po činu spoznanja: Oče, odvekomaj samega
sebe pojmujoč, s tem činom neskončnega spoznanja rodi ne¬
skončno misel, Besedo. R  kakor iz duha rojeno misel imenujemo
idejo, tako smemo, seveda v neskončno višjem pomenu, Sinu
božjega imenovati Idejo. Kakor pa božje bistvo samo v sebi ob¬
sega vso resnico, tako isto bistvo v Sinu obsega vse ideje, je
torej pravir, enotna Ideja vseh idej.

V Jezusu Kristusu se nam je, da govorimo v zmislu našega
razmišljanja, razodel najvišji idealizem, in tako je krščanstvo po
svojem početniku in bistvu vera najpopolnejšega idealizma. In
kdo ve, ali niso morda tudi že Platonu iz razodetja svetih knjig
zasijali prvi žarki tega idealizma, ki jih je genialni Grk, hrepeneč
po resnici, željno sprejel ter posvoje predelal? Vsaj nekaj na-
zunaj sličnega nahajamo v njegovem nauku o idejah in o besedi,
katero je imenoval enoto vseh idej. V božjem razumu spočeta se
je iz njega porodila ter utelesila v vesoljnosti svetovnih reči. Edin
stoji ta vzvišeni nauk v zgodovini starih misliteljev, čudno vse-
kako, da se ne da lehko razložiti; stari cerkveni očetje so rekli
o Platonu, da je stal že tikoma pred zagrinjalom krščanstva.

R  padlo je zagrinjalo šele s prihodom Jezusa Kristusa. V
njem, kot v večni Ideji, je človeštvu zasijala neskončna luč. Ta
Ideja je nadaleč in široko pregnala vso nevednost in vse dvojbe.
Posvetila je razumu v skrivnostne globine nadnaravnega življenja
v Bogu, ki je eden v treh osebah. Boga ni nihče videl,
nego Edinorojeni, ki je v naročju Očetovem, on
nam je razodel  (Jan. 1, 18). Pokazala je človeku v Bogu
ljubečega očeta, razjasnila mu razmerje do bližnjega, razgnala mu
temo, v katero je bila zakrita večnost, ter postavila smoter, po
katerem mu je hrepeneti; poučila ga je o početku in nasledkih
greha, razkrila mu skrivnost narave ter vcepila človeštvu kal
brezkončnega duševnega razvoja.

Toda idealizem mora imeti tudi realno ozadje ali vsebino,
sicer je prazen, neplodovit. To vsebino nahajamo v našem idea¬
lizmu: Bog je bila Beseda (Jan. 1,1);  kot pravi Bog je pa naj¬
več luCi. 3

34

višja, neskončna realnost. In tako je v Besedi najvišja idealnost
združena z najčistejšo, najpopolnejšo realnostjo; večna Ideja ni
plod gole abstrakcije, ampak neustvarjena realnost ter vir vse
druge realnosti.

Realizirano ali uresničeno idejo imenujemo vzor, vkolikor
se v njo oziraje po njej čedalje bolj upodobimo in izpopolnimo.
Neskončno realna Ideja pa je najvišji vzor vseh popolnosti. In ta
vzor neskončne popolnosti božje je Jezus Kristus človeštvu po¬
stavil v posnemo: Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški po¬
poln. Potemtakem je krščanstvo vera absolutne popolnosti in ne¬
skončnega napredka.

Toda malo bi bilo izdalo Boga postaviti človeku za vzor
njegovega hrepenenja. Pisano je namreč, da Bog stanuje v nepri¬
stopni luči, da ga nihče ni videl, a ga tudi videti ne more. Že
stari modrijan Sokrat je baje priznal, da ne more vedeti, kako se
nam je spodobno vesti proti božanstvu in bližnjemu, dokler nam
kak učenik sam s svojim zgledom ne pokaže. To se je zgodilo:
Beseda, Ideja se je včlovečila, t. j. nepristopni, neskončni vzor se
je človeštvu prikazal v človeški naravi, tedaj v obliki, ki nam je
med vsemi najbolj lastna, najbolj pristopna in posnemljiva. Skriv¬
nost človeške narave v božji osebi je človeštvu omogočila najvišji
vzor z lastnimi očmi gledati, z lastnimi ušesi poslušati. Filip,
kdor vidi mene, vidi tudi Očeta  (14, 9) — v teh be¬
sedah je povedano vse.

Življenje in nauk včlovečene Besede, s katero so apostoli in
učenci občevali, je slika, ki v njej najde človek v najjasnejših po¬
tezah narisan vzor neskončne popolnosti, po katerem mu je hre¬
peneti. Zatorej nas poučuje isti Sv. Duh, ki nam postavlja v evan¬
geliju Boga Očeta v posnemo, da morajo biti vsi odločeni za
večno življenje podobni obličju njegovega Sina, da bo
on prvorojeni med mnogimi brati  (Rim. 8, 29). Zgodo¬
vinski Bog-človek je naš vzor. In tako nima krščanstvo, dasi
bistveno najvišji idealizem, nič nejasnega, nič sanjarskega, v njem
je vse določeno, vse jasno, in dasi božje, vendar obenem nad
vse eminentno človeško.

Toda še nekaj se zahteva od pravega idealizma. Njegov
smoter je buditi v človeku hrepenenje po vzorni popolnosti. Vemo
pa, da je človeška volja vsled izvirnega greha oslabljena ter ji je
vzlet v idealnost težaven, deloma nemogoč. Zatorej mora pravi

35

idealizem ne le razodeti razumu večne ideje, ampak tudi voljo
ozdraviti in ojačiti, da se more povzpeti nasproti idejam ter po
njih povzoriti življenje v človeku. Sicer bi ostal idealizem brez
sadu. Kako vzvišen, kako mičen je sam na sebi Platonov nauk
o idejah! In vendar ni mogel njegov idealizem človeštva povzdig¬
niti, da, še celo male Grecije ne preporodih. Še na misel ni ni¬
komur prišlo, da bi po Platonovih idejah življenje uravnal ali
celo človeštvo odgojeval. Ideje so ostale zračne zgradbe poeti-
škega veleuma, prijetne sanje, v katerih uresničenje pa ni nihče
resno veroval.

Česar ni storil Platonov idealizem, to je storil idealizem
Kristusov. Včlovečena Beseda ni ljudem le luč, ampak tudi mi¬
lost. Iz nje kot iz pravega Boga izvira volji neusahljiv studenec
nadnaravne kreposti in življenja. Iz nje polnosti smo vsi mi zajeli
(Jan. 1, 16, 17). Zatorej pa imenuje sv. Pavel pomenljivo Kristusov
evangelij moč božjo (Rim. 1, 16). Ta moč je Sv. Duh, katerega
Beseda pošilja od Očeta ljudem na zemljo. Ta moč človeka raz¬
svetljuje ter ga nagiblje k Jezusu, neskončno popolnemu vzoru,
ga ogreva ter mu vnema v srcu plamen ljubezni.

Kakor je tedaj Jezus na sebi enotna Ideja vseh idej in ob¬
enem realnost vse realnosti, kakor je v njem združen v neskončni
popolnosti najvišji idealizem z najčistejšim realizmom, tako tudi
tvori po svoji milosti, da se krščanski idealizem vedno bolj dej-
stvuje kakor v posameznih ljudeh tako tudi v celih narodih in v
vsem človeštvu. To se pa godi po njegovi sv. Cerkvi.

III. Moč krščanske ideje v zgodovini.

Krščanstvo je ustvarilo idealizem, ki je, kakor neskončno
vzvišen, tako tudi najrealnejši, najbolj božji, a tudi najbolj člo¬
veški, najviše teoretičen, obenem pa najbolj praktičen.

Nikdar in nikoli se ni moč idej bolj poveličala kakor po
krščanstvu. Poglejmo v zgodovino. Kako globoko je bilo pro¬
padlo staro poganstvo! Ostudno malikovalstvo nahajamo v nižjem
ljudstvu; med omikanci pa razjeda skepticizem kakor rak vse
duševno življenje ter zavira vsak vznos do višjega. Edini nagib
vsem dejanjem je strah pred slepo usodo, strah šibkega pred
silnim. Čuj Platona, čuj Aristotela, najvišja duhova starega veka,
čuj, kaj učita: da sužnji niso z gospodarji iste narave, niti žena

3 *

36

z možem! Kakršni nauki, takšno življenje in nrav. Nad polovico
človeštva ječi v sponah trde sužnosti, brez vsake pravice, od trme
gospodarjeve odvisna kakor neumna živina; žena služi pohotnosti
moževi; otroci so podvrženi samovolji očetovi, brez naravne pra¬
vice do življenja. Kje se najde le najmanjši sled tega, kar ime¬
nujemo ljubezen do bližnjega, kaj še do bolnih, kaj do ubogih!
In vse to zlo je po tisočletnih običajih, po postavodavstvu glo¬
boko ukoreninjeno ter utrjeno v človeški naravi! Kako silna moč!

Toda še silnejša je moč krščanske ideje!

Preletimo v duhu tri stoletja. Kolika izprememba! Kaki
vzori svetosti in nravne popolnosti izhajajo iz starih poganskih
tal! Verige padajo sužnjem z rok, žena se raduje svoje sreče
na moževi strani kot enakopravna mu družica, Rim, nekdaj sre¬
dišče vseh zmot in poganskih ostudnosti, je zdaj mesto, kjer vse
tekmuje za radovoljno uboštvo, za devištvo, sveto mesto, kjer
na milijone kristjanov rajši gre v kruto smrt, kot da bi se uma¬
zali z vražljivim poganskim bogočastjem. Vedno gorkeje sije solnce
krščanske ljubezni, taja se led sebičnosti, razlika med ubogimi in
bogatimi, med podložnimi in mogočnimi gineva, kraljestvo brato-
ljubja, enakopravnosti se širi ter preraja narode v veliko družino
nebeškega Očeta, v družino ljubečih se bratov!

Kdo je povzročil tolik prevrat, kakršnega zgodovina ni še
videla? Mogočne vojske? Ne. Rim se je nekdaj tresel, ko se je
po Italiji raznesel glas, da so se zatirani sužnji spuntali, in veliko
truda je stalo državno silo, da jih je ukrotila. Toda krščanstvo
ni nižjih nikdar hujskalo nad gospodarje, marveč jih tolažilo s
plačilom v nebesih, če bodo potrpežljivo prenašali žalostno usodo.
Celo v vrstah rimskih legij vidimo kristjane, boreče se kot naj¬
zvestejši državljani. Je li pripomogla k preporodu človeštva država?
Se manj! Državo vidimo v tristoletnem krvavem boju s krščan¬
stvom, na katero je planila z vso silo, da bi ga ugonobila. Ali
bogastvo, denar? Ne. Krščanstvo so širili apostoli in njihovi
nasledniki, ki so dobili od Jezusa povelje, naj ne jemljo s seboj
ne zlata, ne srebra, ne v pasu denarja (Mat. 10. 9). Je li slavno ime
oznanovavcev krščanstva, njihova učenost ali omikanost? O nika¬
kor. Ti so prišli iz Galileje, zadnjega kota na zemlji, neomikani,
nešolani ribiči! Tedanja omika pa in filozofija se je proti njim
zarotila ter jih izkušala s prikupljivo zgovornostjo, s sofistiko, z
lažjo in obrekovanjem osmešiti ter jim javno mnenje odtujiti.

37

Ideje so bile, edino ideje, ki so zmogle in preosnovale stari
svet. Ideje, ki so človeštvu zaiskrile po včlovečenju večne božje
Ideje!

Kakor blisk na nebu vzžari ter od vzhoda do zahoda po¬
sveti, tako so tudi žarki iz večne Ideje zasijali po vsem svetu
ter povsod užgali nov ogenj, novo življenje!

»Novo postavo vam dam, da se ljubite med seboj, kakor
sem jaz vas ljubil,« — tako se je glasilo iz ust včlovečene Ideje.
Občuduj njeno moč! Hermes, rimski prefekt za časa cesarja Trajana,
se da krstiti ter v dan krsta podeli 1250 sužnjem prostost; Hro-
macij jih osvobodi 1400; medtem ko jih pogani čredoma gonijo
v amfiteater, da pasejo oči ob njih obupnem boju z zvermi, ob
prelivanju njihove krvi.

»Kakor sem jaz vas ljubil, ki dam svojo dušo za ovčice
svoje.« — Glej tu je cvetoč mladenič, tu polnoleten mož, ki se
je zaobljubil Bogu, da hoče, ako bo treba, za sužnega brata
sam v sužnost iti. Tu vidiš mlado devico, kako hiteva v bolnišnici
od postelje do postelje okuženih bolnikov: nežne poteze v ob¬
ličju, olikanost in dvorljivost v kretanju, vse ti oznanja njen visoki
rod; o da, zapustila je visokorodne starše in brate, odpovedala
se bogastvu in svetu, zapustila bogatega ženina ter na veke oči
zaprla vsemu, česar more nuditi svet svojim otrokom v mnogo-
lični podobi — in to je vse učinila ena sama ideja, ideja višje
popolnosti! Druga spet, glej, kako je prihitela na bojno polje. O
nežna stvarca! Česa iščeš tod? Ne slišiš li bojnega hrupa, ne
vidiš, kako ti švigajo svinčene krogle okoli glave? R  ona ne
pozna nevarnosti. Njena angelska podoba leta kakor bela senca
od ranjenca do ranjenca; temu obvezuje krvavečo rano, onemu
nastavlja k ustom krepčilno pijačo, tretjemu gladi čelo ter s smrtjo
se borečemu lajša bolečine, vliva z ljubeznivim prigovarjanjem
tolažbo v obupajoče srce.

Krščanska ideja, kako mogočna si!

Krščanska ideja je tam v daljni puščavi afrikanske Libije
menihu Telemahu s tolikim plamenom vnela srce, da je čez gore
in reke, čez daljno morje hitel v Rim ter tu planil v amfiteater
v trenutku, ko so se v areni gladiatorji in sužnji na smrt borili
z levi in tigri, ko je bilo zbrano najodličnejše občinstvo rimskega
mesta ter zamaknjeno zrlo krvavi prizor. Vrže se med ljudi in zve¬
rine ter jih začne razganjati. Sveti plamen mu šviga iz oči . . .

38

Vse obmolkne . . . vse strmi ... Toda kmalu se vzdigne iz tisoč
grl krik in vrisk, razdivjana strast plane na Telemaha — obsut
s kamenjem pade . . . izdihne. A ž  njim ne pade ideja. Strah in
trepet se poloti vseh, gledalci, borilci in zveri . .. vse se razžene
— in nikdar ni videl več kolosej krvavih iger v svojem zidovju.
Odtedaj je jel razpadati in še zdaj pričajo tujcu v Rimu njegove
velikanske razvaline o moči krščanske ideje!

Ideja enega Boga, ene resnice, enega krsta je združila vse
tako različne evropske narode na križarske vojske, ki so dvesto
let pretresale svet ter so v zgodovini človeštva nekaj najveličast¬
nejšega, najidealnejšega. Dvesto let neprenehanega čiščenja, pre-
rojevanja, presnavljanja barbaričnih elementov po višjih oblikah
krščanskih idej! Križarske vojske so strle spone stare sužnosti
in tlačanstva, odprle narodom novo obzorje, ustvarile meščanske
svoboščine, obudile teženje po vednosti in umetnosti, oplemenile
in povzorile mišljenje in življenje evropskega človeštva. Kako
mogočna je krščanska ideja!

Kaj pa v našem veku, v veku strojev in železa ? Ni li ideja
krščanska ostarela, ni li zamrla? Ne, še živi, še javlja svojo moč,
sijajneje in zmagoviteje kakor nikdar. Hočeš li videti, hočeš li
občudovati to moč? Obhodi v duhu daljne puščave v osrednji
Afriki in Aziji, spusti se v nepristopne gozdove Južne Amerike,
jadraj čez ocean na otoke svetovnega morja: glej, ni kota na
zemlji, ne ljudstva, kjer ne bi našel oznanovavcev sv. evangelija.
Kdo so ti? Med njimi boš videl omikane može, ki bi si z uma
bistrim orožjem v domačiji priborili prijetno in srečno bivališče,
našel boš može visokega rodu, ki bi lehko brez skrbi uživali
posvetne dobrote, a so se vsemu odpovedali . .. Kdo jih je k
temu navdušil? Ideja! In pri svojem poslu nimajo niti orožja, niti
zlata, niti srebra, še knjige so doma pustili... S čim se tedaj
bojujejo? Z idejo! In vendar jih barbari poslušajo, in vendar se
izpreobračajo, in vendar jih ljubijo; kdo to učinja?

Toda najsijajnejši čudež krščanske ideje v devetnajstem veku
je rimsko papeštvo. Tu imamo pred seboj sivega starčka. Mo¬
derna Evropa ga je po načelu: pravo je sila, oropala posvetnega
kraljestva in vseh materialnih dohodkov, da, vzela mu je sveto
mesto, ki so je njegovi predniki vladali nad tisoč let. Celo osebne
prostosti je starček oropan, jetnik je, ubožec je, ki živi le od
miloščine svojih otrok; nima ne topov, ne vojske, ne zakladov.

39

Toda glej! Zjasni sc mu čelo, en pogled proti nebu, sede ter
napiše pismo. Pošlje je v svet. Čudo! Naenkrat vse umolkne,
povsod se sliši, povsod se piše: papež je govoril! Tedaj se nad
dvesto milijonov vernikov globoko ukloni besedi najvišjega pa¬
stirja; tedaj drugoverniki strme, sovražniki se pene in tresejo;
celo zemljo izpreleti električen tok. Kaj je pa bilo? Ena sama
ideja, katera je zablisnila iz Vatikana po svetu.

To je ideja katoliške skupnosti, katoliškega papeštva! Nikdar
ni bila mogočnejša, nikdar ni vernikov z Rimom trdneje sklepala
kakor v veku kemije in železne sile.

Uboga Evropa! Ti pa si se oborožila z železnimi oklepni-
cami, ti si vlivaš Krupove kanone, vpisanih imaš v svoje vojne
vrste trideset milijonov vojakov. In čemu vse to? Ker se bojiš
smrti. Oborožuješ se, da skupaj obdržiš otrple ude, kateri so ti
začeli razpadati, ker jih ne oživlja več krščanska ideja. Zatorej
pa le razpadi, na tvojih razvalinah bo katoliška ideja, ideja rim¬
skega papeštva, ustvarila nov svet! In naj se proti njej zarotijo
vse peklenske in svetovne moči, vse bo strla, vse preživela —
krščanska ideja!

IV. Idealizem v katoliški Cerkvi.

Krščanski idealizem ima za početnika Jezusa Kristusa; njegov
nauk in najsvetejši zgled je tisto solnce, iz katerega se odsvitajo
večne ideje, zrcalo, v katerem gleda človeštvo svoj najpopolnejši
vzor; njegovo trpljenje pa mu je neusahljiv vir, iz katerega pije
vodo božje milosti, da si tako krepi oslabelo voljo in more po
spoznanih idejah povzarjati svoje življenje.

Toda Jezus Kristus je vidno zapustil zemljo ter izročil svoje
odrešilno delo sv. Cerkvi. V tej skrivnostno, a resnično pričujoč
nadaljuje in dovršuje, kar je pričel. Da, Cerkev je, kakor uči sveti
Pavel, skrivnostno telo, kateremu je Jezus Kristus glava, počelo,
ki vse giblje, vse oživlja in vlada. Tako smemo reči, da se po
katoliški Cerkvi nadaljuje včlovečenje božje Ideje.

Katoliška Cerkev je torej po svojem notranjem bistvu veli¬
kanska naprava idealizma. Nje naloga je, povzarjati človeštvo po
včlovečeni Ideji; dvigati ga iz greha ter bližati idealu, ki ga je
zamislil Bog o človeku.

V katoliški Cerkvi se vrši neprestano prerojevanje iz nižje
realnosti v višjo idealnost; Cerkev kakor človeka in vse človeško,

40

tako tudi brezumno stvarstvo neprenehoma očiščuje greha in peg,
vse oplemenjuje ter izkuša povzdigniti do najvišje vzornosti. Sveti
Pavel imenuje vernike otroke, katere bi rad prerodil ter tako vzgojil,
da bi se v njih Kristus upodobil. Govori o dveh človekih, ki ju ima
vsakdo v sebi; tistega starega človeka, ki smo ga podedovali po
Adamu, človeka greha in mesenosti, in novega človeka, ki je
ustvarjen po Kristusu; onega moramo mrtviti, dokler ga popol¬
noma ne zatremo, tega moramo negovati, dokler ne bomo mogli
reči: živim jaz, ne jaz, ampak živi v meni Kristus.

Tako je tedaj vsak kristjan po svojem poklicu idealist:
smoter, ki mu je postavljen v teženje, je neskončna popolnost
Boga samega, vzorec pa, po katerem se ima to izpopolnjevanje
vršiti, je podoba včlovečene Ideje. Potemtakem se krščansko živ¬
ljenje bistveno dejstvuje kot najblažje idealistično hrepenenje.
Razžaljenje mirno prenesti, sovražniku odpustiti, slabo z dobrim
povrniti, vse to je ne le eminentno kriščansko, ker nam je
vse to zgledno pokazal in zapovedal Jezus Kristus, ampak tudi
eminentno idealistično, ker se ujema z idejo o bratstvu vseh ljudi
med seboj. Največji in najblažji idealisti na svetu pa so bili svet¬
niki, ker v njih so se posamezne ideje najsijajneje poveličale:
v mučenikih ideja vere in resnice, za katero so žrtvovali življenje,
v devicah ideja čistosti, v puščavnikih in redovnikih ideja višje
popolnosti in duhovne prostosti itd.

Ako je Jezus Kristus poč«Jnik in živ vir krščanskega idea¬
lizma, je razvidno, da mora pravi idealist le ž njim združen sebe
in svoje življenje povzarjati. To nadnaravno, idealistično obče¬
vanje med Kristusom in človeštvom posreduje sv. Cerkev po veri
in sv. zakramentih.

Vera je krščanskemu idealistu neobhodno potrebna, ker le
ona mu odpira oči, da zre v včlovečeno Besedo, ki je neminljivo
solnce vseh idej. Jezus Kristus je namreč kot včlovečeni Bog
zgodovinska oseba, tako da ga ne moremo drugače spoznati
kakor po poročilu drugih — po veri. Nadalje je včlovečenje Sinu
božjega, na katerem sloni krščanstvo, najvišja skrivnost, zatorej
skrivnosten ves značaj krščanskega idealizma. Skrivnosti pa je
treba, ker se ne dajo izvesti iz principov naravne pameti, vero¬
vati. Krščanski idealizem je od vere neločljiv; krščanske ideje
so isto, kar krščanske dogme. Zatorej pa mora vsakdo, ki hoče
veljati za krščanskega idealista, najprej poznati in verovati

4t

krščanske dogme, resnice krščanskega katekizma. Kdor zanikuje
le eno teh resnic, zanikuje vero in poruši se mu zgradba krščan¬
skega idealizma.

Toda z vero so nerazdružno sklenjene tudi resnice naravnega
spoznanja, katere imenujemo veri predhodne (praeambula fidei),
ker je brez njih vera nemogoča; take so n. pr. resnica o nad-
svetnem, osebnem Bogu, o bistveni razliki med dobrim in slabim,
o duhovnosti in neumrljivosti človeške duše, o svobodi volje
itd. Kdor bi kakorsikoli eno ali drugo teh resnic zanikal, tak bi
se moral odpovedati časti krščanskega idealista.

V. Končna, popolna zmaga krščanskega idealizma
v bodočem veku.

Katoliška Cerkev, v kateri včlovečena Beseda skrivnostno
živi, je nositeljica in nezmotljiva učiteljica vseh idej, ki so nam
bile po Bogu razodete.

Ako si reč natančneje ogledamo, vidimo, da obstoji ter se
dejstvuje nadnaravno življenje katoliške Cerkve v človeštvu bi¬
stveno kot borba razodetih idej s sovražnimi silami, z lažnivimi
idejami. V prvih stoletjih krščanstva je bila posebno ideja Kristu¬
sovega božanstva in njegove prave človečnosti, ob kateri se je
sukal ves boj s poganstvom in židovstvom; v petem stoletju je
bila ideja materinstva božjega Marije Device, v enajstem ideja
ali resnica pričujočnosti Jezusove v evharistiji itd. V našem veku
pa je ideja brezmadežnega Spočetja, s katero se bojuje Kristu¬
sova Cerkev zoper laži-idejo brezbožnega naturalizma. In tako
zažari na obzorju katoliške Cerkve sedaj ta, sedaj ona ideja, kakor
določi božja Previdnost, ki vlada njeno usodo.

Toda četudi je moč krščanskih idej tako zmagovita, vendar
ne obhajajo še v tej časnosti popolne zmage. Globoko sicer se¬
gajo v mišljenje in življenje človeštva, vse preobličijo in pre¬
rodijo, >  povzdignejo in oplemenijo; toda njih vplivnost je omejena
po prostosti človeške volje, vsled katere se more človek odločiti
za dobro ali slabo. Le vkolikor odpre kdo svojo dušo vplivu
milosti božje, je mogoče krščanskim idejam posijati v srce ter
užgati v njem plamen idealnega teženja.

Usoda krščanskih idej je usoda njihovega božjega početnika
Jezusa Kristusa. Tudi on, dasi pravi Bog, je vendar v tej časnosti

42

prenašal ponižanje, bil od sovražnikov preganjan, da, celo na križ
pribit in umorjen. To ponižno življenje nadaljuje skrivnostno v
svoji sv. Cerkvi. Toda križani Jezus je tretji dan zmagovito od
smrti vstal ter kmalu potem veličastno šel v nebesa. Od tu vlada
svojo Cerkev kot njen kralj, pošiljajoč ji od Očeta Sv. Duha. In
dasi se po svoji Cerkvi še vedno bojuje in še vedno trpi, mu je
vendar obljubljeno končno zmagoslavje. Boj bo trajal le dotedaj,
dokler ne dene vseh sovražnikov pod svoje noge. Tedaj bo tudi
sv. Cerkev, njegovo skrivnostno telo, ki zdaj krvavi iz tisočerih
ran, poveličana, iz trpeče se bo prerodila v zmagoslavno. In tedaj
napoči tudi krščanskim idejam dan popolnega zmagoslavja.

Krščanske ideje so večne, vsemogočne, kakor njih početnik
Jezus Kristus, od katerega se ne dajo ločiti. Kakor je Oče njemu
stvarstvo podvrgel, da se mu vse klanja in služi, tako bodo
tudi njegove ideje vse prešinile, vse po sebi upodobile, njihovo
kraljestvo bo stalo na veke.

Hočeš li, da Te uvedem v to večno kraljestvo krščanskih
idej ? Naslikal nam je je sam Bog v sv. pismu, posebno v skriv¬
nem razodetju sv. Janeza. Nič drugega ni kakor to, kar imenu¬
jemo nebesa, ki jih pričakujemo po vstajenju mesa.

Cujmo, kaj pravi sv. Pavel: Seje se telo živalsko, vstalo
bo duhovno  (1, Kor. 15, 44). V tem je izražen popoln ideali¬
zem prihodnjega sveta. Telo bo duhovno! S tem noče trditi, da
bo telo izgubilo svojo materialnost, ker potem bi nehalo biti telo;
ne, ampak materija bo od duha tako prešinjena, tako duhovno
prevzeta, da si bo popolnoma prisvojila lastnosti duha ter le du¬
hovno bivala. Kakor je duh po svoji naravi enovit, tako bo tudi
telo nerazdelno, zatorej nestrohljivo in neumrljivo; a z umrljivostjo
bodo pregnane tudi vse bolezni in telesne bolečine. »In Bog bode
obrisal vse solze z njih oči, in smrti ne bo več; ne žalovanja,
ne kričanja, in truda ne bode več; kajti prvo je prešlo« (Skr. raz.
21, 4). Tako nam opisuje sv. Janez nebesa. A  kakor duh nadalje
ne potrebuje jedi, ne pijače, ne spanja, tako tudi telo ne bo več
poželelo nobenega telesnega užitja, živelo bo čisto duhovno.

V čem bo pa to duhovno življenje? Odgovarja nam sveti
Janez: Videli ga bodemo, kakor je (1, Jan. 3, 2). V gledanju
Boga od obličja do obličja — tu bo vir vsega življenja v ne¬
besih. Toda to gledanje nam je isti Janez natančneje določil v
skrivnem razodetju: In mesto ne potrebuje solnca, ne meseca, da

43

svetita v njem; kajti... svetilnica njegova je Jagnje (Skr.
raz. 21, 23). To Jagnje je Jezus Kristus, včlovečena Beseda ali
Ideja božja. Zveličani bodo torej živeli edino od večne Ideje,
druge jedi ne bodo niti poznali, niti poželeli.

Toda v idealizmu mora ne le razum spoznati prave ideje
ali resnice, ampak tudi volja se mora povzpeti do popolnega so¬
glasja s spoznanimi idejami; čim više se volja za razumom po¬
vzpne, tem popolnejši je idealizem. Zveličani v nebesih pa ne bodo
le z razumom po spoznanju, ampak tudi z voljo po hotenju tako
neločljivo združeni z Bogom, da se bodo navekomaj popolnoma
ujemali z najsvetejšo voljo božjo ter bode izključena od njih celo
zmožnost kaj hoteti ali želeti, česar Bog noče. Da, v vsem le
božjo voljo dopolnjevati, bo njih edino in najvišje veselje, njih du¬
hovna hrana. In tako bo vse njih delovanje in življenje vekomaj
povzorjeno po neustvarjeni Ideji, uresničen bo v njih najvišji idea¬
lizem.

Toda še dalje bo segala poveličevalna moč Jezusovega
idealizma. Vemo, da je človek telesno v zvezi z nižjim svetom,
s fizično naravo, ki iz nje dobiva telo za svoj obstanek in razvoj
potrebnih snovi; narava pa dobiva v človeku smoter in dopol¬
nitev. Zatorej je človekova usoda obenem tudi usoda narave. In
kakor je bil po grehu proklet človek ter je zapadel smrti in troh¬
ljivosti, tako je tudi naravo zadelo božje prokletstvo. Zato uči
sv. Pavel, da je narava podvržena ničemurnosti zavoljo tistega,
k* jo je podvrgel, namreč človeka; kajti vemo, da tudi ona zdihuje
111  čuti hude bolečine; toda tudi ona upa, da se osvobodi od
sužne trohljivosti ter se udeleži slave božjih otrok (Rim. 8, 20—22).
Ta čas pride za njo o vstajenju mesa. Tedaj, kakor piše sv. Peter,
bodo s treskom prešla nebesa, prvine se bodo goreče raztopile in
zemlja bo zgorela v ognju. Kakor se mora človek v ognju skuš¬
njav in trpljenja očistiti ter le skoz vrata bridke smrti odpreti si
pot do veličastnega vstajenja, tako bosta tudi nebo in zemlja po
ognju prečiščena in oprana madežev greha. Toda kakor se bode
njen gospodar v žaru nadnaravne slave telesno vzdignil iz groba,
tako bo tudi ona z njim veličastno prerojena vzšla iz ognja.
»Novih nebes in nove zemlje pričakujemo,« tako nas uči apostol.
Toda v teh nebesih, na tej zemlji bo, kakor piše isti Peter, pre¬
bivala pravica (2, Peter. 3, 13). To pa ne pomeni drugega, kakor
da se bo tudi fizična narava popolnoma strinjala z idejami,

katere so odvekomaj v Bogu o njeni najvišji dovršenosti. Po
gledanju večne Ideje bo povzorjeno v dušo telo, s telesom pa
vesoljna narava; vse se bo žarilo, vse poveličalo v neskončnem
svitu božjega veličastva. Tedaj se bodo popolnoma uresničile
besede, da bo Bog vse v vsem (1, Kor. 15, 28). K  tedaj bo tudi
idealizem dosegel svoje najvišje uresničenje; njegov smoter in
njegova naloga je namreč, po grehu od svojega vzora odpadlo,
popačeno stvarstvo spet privesti k popolni harmoniji z božjimi
idejami.

To kraljestvo popolnega idealizma potemtakem ni prazna
sanjarija, ampak ima realno podlago v odrešenju in je z vsem
krščanstvom tako bistveno združeno, da se od njega ne da ločiti;.
zadnja posledica je, venec in dovršitev Kristusovega odrešilnega
dela, naravni plod njegove nadnaravne milosti. Milost Odrešeni-
kova posveti in poveliča celega človeka, torej dušo in telo. Vsi
tisti, ki so umrli v njej, so po duši v nebesih že poveličani; po¬
veličanje telesa pa pričakujejo, to se bo izvršilo po vstajenju. In
da se bo tudi to resnično obistinilo, za to imamo izvestno po¬
roštvo v vstajenju in poveličanju Jezusa Kristusa našega božjega
Početnika. Prvina Kristus, uči sv. Pavel, za tem tisti, kateri so
Kristusovi (1, Kor. 15, 23). Svojemu sinu je že s telesom sledila
v nebo Marija, njegova deviška Mati. Za njo pridejo svetniki in
vsi drugi, ki so upajoč v Kristusa pozaspali.

Toda, dasi je kraljestvo ožarjene telesnosti in popolnega
idealizma šele bodoče, nam vendar izjemno katerikrat prisijejo
njega žarki tudi v to časnost. To se godi v čudežih, pri katerih
se pojavlja moč vere nad čutnim svetom. Posebno vidimo to pri
izrednih vidnih prikaznih, s katerimi poveličuje Bog svoje svet¬
nike, bodisi v življenju ali pa po smrti. Semkaj spadajo eksta¬
tični vzleti, nadnaravni svit, ki obseva glavo svetnikov, poznanje
skrivnih reči itd.; po smrti pa nestrohljivost njihovih trupel, lepo
dišeča vonjava, ki izhaja od njih. Toda vse to so nekako le prvi
žarki vedno bolj bližajočega se solnca, katere koj zakrije temna,
še vedno neprodirna megla minljivosti in prokletstva, dokler nam
ob vstajenju ne napoči dan večnega solnca, osmi dan.

To je naš idealizem — krščanski idealizem!

Liberalizem.

Najhujše nasprotje idealizma je materializem,  ki taji
duha in vse, kar je duhovnega in idealnega; najhujše nasprotje
krščanskega idealizma je pa naturalizem,  ki taji včlovečenje
božje Besede in vse, kar je nadnaravnega.

Zgodovina katoliške Cerkve je zgodovina neprenehavne borbe
za pravi idealizem proti raznoterim zmotam. Saj resnica je le
ena, a zmota mnogolična. Dandanes se vsa razna verska kakor
filozofična protivja vedno bolj spajajo ali, da bolje rečem, družijo
v odločilen boj s katoliško resnico. Pri tem spajanju izgubljajo
nekatoliške skupine čedalje bolj krščanski značaj, kakor z druge
strani tudi čisto naravno umovanje, filozofija, skoraj le v katoliški
Cerkvi dobiva obrano in gojo. To ločevanje, oziroma čiščenje se
vrši posebno po vplivu naturalizma, ki načelno taji vse, kar je
nadnaravnega, kar je krščanskega. Naturalizem, kolikor je obrnjen
proti veri, se imenuje racionalizem. Iz naturalizma, uporabljenega
na dejansko življenje, se je pa porodil liberalizem.

I. Kaj je pravzaprav »liberalizem«?

Ni je pač besede, kateri bi se podtikali tako različni pomeni,
kakor je »liberalen«, »liberalizem«; najbolj čudno je pa, da ne-
redkokrat prav tisti, ki imajo največ »liberalizem« v ustih, sami
ne vedo, kaj z njo izrekajo.

Vendar je pa, navzlic vsej negotovosti, pomen »liberalizma«
dandanes toliko določen, da nam ga ni treba več določevati. Do¬
ločili so ga pa posebno rimski papeži in za njimi katoliški uče¬
njaki, označivši ga po njega bistvu in po učinkih.

Predvsem se temeljito moti, kdor podtika besedi »liberalen«
pomene: darežljiv, dobrotljiv, radodaren itd. Res sicer, da latinski
»liberalis« pomenja tudi darežljivega, a to je le izveden pomen;
prvotni pomen »liberalis« se izvaja iz »liber«, t. j. prost, neodvisen,
pomenja torej nasprotno kar sužen. Liberalen je tedaj tisti, ki
ljubi prostost, neodvisnost; in liberalizem je nekako teženje po
neodvisnosti. Liberalizem se obrača proti avktoriteti,  katera
kot taka omejuje neodvisnost.

46

Katera je pa avktoriteta, ki ji napoveduje liberalizem vojsko?
To je božja avktoriteta. Ta se nam pa javlja po božji postavi, ki
je izraz božje volje. Bog je pa svojo voljo razodel na dvojen
način: naravno, po zakonu, ki nam ga je zapisal v razum in ki
se javlja praktično po vesti; nadnaravno, po svojem Sinu Jezusu
Kristusu. Po tem imamo soditi tudi liberalizem in njega razne vrste.

Liberalizem napoveduje vojsko predvsem Jezusu Kristusu
in njegovemu evangeliju, hoteč ga izobčiti iz človeštva. Kot tak
se je najsiloviteje pojavil v veliki francoski revoluciji. Toda ne
le proti Kristusu in njegovi Cerkvi, ampak liberalizem se v svojem
nadaljnjem razvoju obrača sploh proti vsakateri  božji postavi,
tudi naravni. Kot tak oklicuje človeka za absolutno avtonomnega.

Na prve vrste liberalizem se dajo upotrebiti besede psal-
mistove: »Strimo njih okove, in vrzimo s sebe njih jarem!« O
drugem pa velja v obče: »Ne bom služil!«

Liberalizem sam na sebi torej ni teorija, vendar živi in po¬
ganja iz teoretičnih naukov. Te pa zajema liberalizem iz natura¬
lizma. Po čemer teži liberalizem v dejanju, isto zagovarja in uči
naturalizem v teoriji. Naturalizem taji vsako pozitivno razodetje,
predvsem krščansko; naturalizem se je, kakor kaže zgodovina,
dosledno razvil do panteizma, po katerem je človek sam božan¬
stvo — liberalizem pa prenaša te nauke na življenje, hoteč člo¬
veštvo predvsem izneveriti krščanstvu, potem pa sploh vsakemu
vplivu božjega zakona ter postaviti človeka na čisto avtonomno
stališče.

To je pravi pomen liberalizma. Za svojo razlago se sklicu¬
jemo prvič na zgodovino, drugič na najvišjo avktoriteto, kateri
se vsi pravi katoličani morajo klanjati: to je avktoriteta rimskega
papeža.

V zgodovini nahajamo ime »liberalizem« v pomenu, kakor
smo ga razložili, prvič šele okoli leta 1830., in sicer na Franco¬
skem. Liberalizem se nam tu pokaže ne kot družba »darežljivih«
ljudi, ampak kot politična stranka, ki je pa pognala iz naturali¬
stičnih tal ter je končno težila za tem, da bi pretvarila vse javno
življenje v zmislu naturalističnih načel. To je tista stranka, ki je
pregnala postavnega kralja Karola X. in posadila na prestol Lu-
dovika Filipa. Po duhu se je ta stranka rodila iz velike revolucije
in je spoznavala bistveno principe 1. 1789. Ker so pa njeni pri¬
staši vedeli, da so napori francoske revolucije ostali brezuspešni

47

največ radi sirove sile, so hoteli kreniti na drugo, varnejšo pot,
da bi prišli prav tja, kamor so končno merili apostoli revolucije:
to je bila pot mirne, postavne reforme. Svoje delo so izvrševali
za dobe in pod varstvom breznačelnega, kratkovidnega Filipa in
njegovih brezbarvnih ministrov. Organizirani po skrivnih društvih,
a javno delujoč po časopisju in v državni zbornici, so pripravljali
novo revolucijo, ki je resnično bruhnila na dan 1. 1848. Ta revo¬
lucija je osvetlila lice političnemu liberalizmu: pokazala ga je kot
nositelja vsega sovraštva proti krščanstvu, kot prvoboritelja proti
katoliški Cerkvi v vseh strokah javnega in privatnega življenja.

Drugič naj govori še rimski papež. Imamo v tem vprašanju
avtentično razlago, ki nam jo podaje Leon  XIII. v okrožnici
»Libertas« — o prostosti človeški 1. 1888., kjer govori obširno o
liberalcih in liberalizmu, med drugim pišoč: »A mnogi posnemajo
Luciferja, čigar je tista brezbožna beseda, ,ne bom služil*,  in
težijo pod imenom prostosti po neki brezpametni nebrzdani drz¬
nosti. Taki so ljudje, ki se hote imenovati svobodnjake — libe¬
ralce, izposodivši si ime od besede libertas, t. j. svobode, pro¬
stosti.« In spet: »Pristaši liberalizma trdijo, da ni božje oblasti,
kateri bi se morali pokoriti v dejanjih življenja, ampak da je vsak
se bi postava: iz tega izhaja ona nravoslovna filozofija, ki jo zo-
Ve l° neodvisnostno, filozofija, ki odvrnivši voljo v imenu prostosti
0( 3 izpolnjevanja božjih zakonov, daje človeku neomejeno neod¬
visnost.«

Liberalizem je torej teženje po neodvisnosti od Boga in
njegove postave. Kakor vera zavzema celega človeka, tako se
tudi vero rušeči liberalizem razteza na vse človeške zmožnosti
ter zasega vse stroke človeškega delovanja. Liberalizem odteguje
razum Bogu, zavrgši vero na skrivnosti in pozitivno razodetje;
odteguje Bogu voljo, proglasivši jo za avtonomno, kakor je storil
Kant s svojim kategoričnim imperativom. V javnih zadevah zahteva
liberalizem ločitev države od Cerkve; pritem pa se podvizuje
podržaviti vse javno življenje, da bi ga tem hitreje in gotoveje
z močjo javnega zakonodavstva odtegnil vsakemu vplivu sv. Cerkve.
Najbolj se pa vladohlepnost modernega liberalizma kaže v šoli,
iz katere je že popolnoma potisnil Cerkev, osvojivši si vso vzgojo,
šolo pa proglasivši za brezverstveno.

Verske resnice so liberalizmu predsodki, verski simboli; za-
vornica prostega razvoja človeštva, ako se ne pokore javnemu

48

mnenju. Vzorna šola je šola, ki se je popolnoma odtegnila »kleri¬
kalnemu vplivanju« — šola nekonfesionalna.

Istotako upotreblja liberalizem temeljni stavek Kantove etike
na vzgojo, določujoč iz tega njen smoter. Vzgoja naj ne bo za
Boga, ampak vzgoja bodi — brezsmotrna, kakor mora biti brez-
smotrno sploh vse naše delovanje, da je nravstveno. Vzgoja, ki
se vrši po teh načelih, postavlja človeka na stališče, ki je od
Boga in od Cerkve pa njene avktoritete popolnoma neodvisno; ta
vzgoja taji v dejanju  Boga, človeka pa obožuje: to je vzgoja,
ki mora dosledno dovesti do praktičnega ateizma.

II. Krščanstvo — liberalizem?

»Liberalizem se pričenja s Kristusom« — pravijo liberalci.

Toda ako umejemo liberalizem, kakor se mora umeti po
določbah sv. Cerkve in papežev, je ta trditev prvič neresnična,
ker liberalizem je negacija krščanstva v najširšem pomenu; a
drugič je ta trditev — blasfemna, ker po njej bi Jezus Kristus
sam odvračal človeštvo od Boga in njegove večne postave.

Vendar ima tudi krščanstvo nekaj od tega, po čemer teži
liberalizem: krščanstvo je priborilo človeštvu pravo prostost.
Poudarjamo pa: pravo  prostost, katera obstoji ne v neodvisnosti,
ampak v vsestranski odvisnosti od Boga in njegove postave.

Pa kako se to ujema: prostost — odvisnost? Tako je.
Prostost — bodi, kar hoče — ne more biti nekaj protinaravnega;
človeku ni pa nič bolj naravno, nego da je končen, t. j. da ni iz
sebe in dosledno ne za sebe; on je iz Boga in za Boga, ki je
neskončno bitje. — To ni katekizem, ampak čista  filozofija, da
je ni bolj umstvene. — Če je pa temu tako, mora biti vse, kar
je človeškega, torej tudi prostost, le v odvisnosti od Boga.

In ta je edino prava  prostost. To nam je tedaj prinesel
Jezus Kristus. Kako?

Prost je, kdor se more izmed več reči odločiti za eno, ko
bi se mogel ravnotako  odločiti za drugo. Prosta volitev za¬
hteva tedaj predvsem spoznanja.  Nismo pa zmožni prosto
hoteti, česar nismo spoznali. Kdor tedaj nima pravega spoznanja,
ni prost. Zmota prostost krati, nevednost jo uničuje.

Jezus Kristus nam je prižgal luč pravega spoznanja. Poučil je
človeka o njegovem početku in koncu, pojasnil mu razmerje do Boga
in bližnjega. Pokazal mu je, kako ima živeti, da doseže svoj smoter.

49

Pa pravo spoznanje še ne podeljuje človeku popolne pro¬
stosti. Ni res, kar je učil baje Sokrat, kar ponavljajo liberalni
pedagogi, da že pravo spoznanje dela človeka nravstveno dobrega.
Vedeti in hoteti ni enoinisto, ker volja je od razuma različna
zmožnost; in izkušnja nas uči, da se volja človekova bolj nagiblje
k slabemu nego k dobremu navzlic še tako popolnemu spoznanju.
To nagnenje pa krati prosto samoodločbo. Kristus je prinesel volji
krepilo, da se ojačuje proti slabemu in se ne da vkleniti v sužnost
mesene poželjivosti. To krepilo podeljuje volji Kristusova milost.

K pravi, popolni prostosti tedaj privede človeka le krščan¬
stvo ; v tem zmislu moramo razlagati besede Kristusove: »ilko
vas Sin oprosti, boste resnično prosti« (Jan. 8, 36).

Tako je tedaj Jezus Kristus res početnik pravega »libera¬
lizma«, kateri pa nima z modernim liberalizmom nič skupnega
razen latinskega debla, ki se nahaja v njegovem imenu.

III. Kako lažniv je moderni liberalizem, se spozna
iz njegovega sadu.

Da — »spoznali jih boste iz njih sadu«, tako nas je opo¬
minjal Kristus.

Krščanstvo je pognalo resnično liberalni sad v najširšem
pomenu besede. Glavni, značilni učinek krščanstva je prost razvoj
individualnosti kakor v posameznikih, tako tudi v celih stanovih
in narodih.

V posameznih ljudeh je krščanstvo okrepilo voljo, kar se
kaže najbolj v junaškem zatajevanju samega sebe, v kročenju
Poželenja in v zaničevanju sveta. Ko je začela Kristusova milost
rositi z neba, je zemlja začela poganjati device, mučenike, spo-
znavavce.

Krščanstvo je strlo sužnjem okove, je oprostilo ženski spol
od moževe samovolje, je priborilo novorojenim otrokom naravno
pravico do življenja in iz ljubezni izhajajoče vzgoje.

Krščanstvo je tudi narodom vedno branilo, gojilo njih jezi¬
kovne in kulturne svojosti. Meščanske svoboščine, pokrajinska
avtonomija in druge resnično liberalne pridobitve imajo početek
v srednjem veku. Da se niso zapadni narodi pogreznili v duševno
spanje in nedelavnost, v kateri nahajamo vzhodne, ampak da se
je individualno teženje i v narodih i v posameznikih tako čvrsto
razvilo in povzpelo do tolike kulture, to je zasluga rimsko-kato-

Več luči. 4

50

liškega krščanstva; ko je nasprotno bizantinski cezaropapizem, za
njim arabsko-turški islamizem v Orientu zadušil vsak prosti indi¬
vidualni pojav. S koliko odločnostjo so papeži branili narode,
stanove in mesta proti samovoljnemu zatiranju mogočnih kraljev
in cesarjev, kateri so hoteli kakor n. pr. Hohenstaufi posnemati
zgled bizantinskih samodržcev! Še pojma bi več ne imeli o po¬
litičnih in socialnih svoboščinah, ko bi ne bila mogočna roka
rimskih papežev krepko zavračala napadov svetnih mogotcev na
prostost in vest podložnikov ter upogibala njih ponosnega vratu
pod jarem božjega prava.

Zdaj pa poglejmo sad modernega liberalizma. Začnimo pri
javnem življenju. Francoska revolucija si je zapisala na zastavo:
Liberte. A  ravno ona je na Francoskem zatrla avtonomistično
pravo; ravno ona je svoje tiranstvo razširila — do vesti, kruto
preganjajoč Cerkev, a javno proglasivši vero čiste pameti; fran¬
coska revolucija je prva staršem zanikala pravico do svobodne
vzgoje svoje dece. Liberalizem uničuje povsod deželno avto¬
nomijo, prikračuje zgodovinske, postavno priborjene pravice. Z
železno verigo centralizma je oklenil Avstrijo, Španijo, Italijo in
Nemčijo. Liberalec pa centralist je identično. Liberalizem je uvedel
splošno obvezno vojaško postavo, prezrši, da za vojaštvo ni
vsakdo, ki je krepkega telesa, ampak kogar za to usposablja in¬
dividualno nagnenje in poseben poklic. Liberalizem je uvedel pri¬
silno šolsko postavo. Po tej pristoji, ako nič ne izdajo milejša
sredstva, vojaku oblast staršem trgati deco iz rok in jo goniti v
šolo, osnovano proti verskemu prepričanju staršev, ki jim daje
narava izključno pravo do odgoje otrok! Liberalizem je Evropi
ustvaril novo suženjstvo, ker je izdal s svojimi postavami kme¬
tijsko in rokodelsko ljudstvo brezsrčnemu kapitalu. Liberalizem
je omogočil, da se je tako bujno razcvelo židovsko koristolovno
časopisje, ki v svoje umazane namene zasleplja občinstvo in ti¬
ranizira javno mnenje. Liberalizem je prinesel evropskim narodom
militarizem z neznosnimi davki, pa vsemogočno, vse oklepajočo
birokracijo!

Vzemimo poštenega, zvestega državljana, ki ima svoje
polje, svoje  otroke, svojo  pamet, svojo  vest, svojo  voljo.
Svoje polje mora  zastaviti Židu za dolg, ako hoče plačati zem-
ljiščni, hišni itd. davek pa doklade in priklade in naklade. Svoje
otroke mora  izročiti šoli proti svoji  pameti, proti svoji  vesti

51

in proti svoji  volji. In ti otroci morajo v šoli misliti ne po
svoji ali očeta pameti,  ampak po pameti državno potrjenih
knjig. Predrzni se učitelj preveč se oddaljiti od predpisane knjige-
vodnice, glej, že visi nad njim Damoklejev meč »liberalne«
šolske postave!

In to imenujejo — prostost!

To je torej liberalizem.

V širšem, dandanes navadnem pomenu obsega liberalizem
vse katoliški Cerkvi protivne težnje, naj se javljajo v teologiji ali
filozofiji, na političnem ali slovstvenem polju. Liberalizem je skupno
geslo vseh sil, borečih se proti katolicizmu.

Ako je torej v katolicizmu resnica, pomenja liberalizem isto,
kar laž.

Ako je v katolicizmu pravo krščanstvo, pomenja liberalizem
protikrščanstvo.

Ako je v katolicizmu Kristus, je v liberalizmu Antikrist.

Zatorej je med obema nasprotje, kakor med Bogom, virom
resnice, in med hudičem, očetom laži, kakor nasprotje med lučjo
in temo, med pozicijo in negacijo: — večno nasprotje!

ooo

H C

ooo

4 *

Katoliški liberalizem.

Med katolicizmom in liberalizmom je večno nasprotje. In
vendar je človeški govor ti nasprotji združil. Kar se ni slišalo
osemnajststo let, je bilo prihranjeno devetnajstemu stoletju, kato¬
ličanom v večno sramoto: namreč spojiti ti dve besedi, ta dva
večno nezdružna pojma, pojma katolicizem in liberalizem.

Polutanski izrodek tega nenaravnega združenja je dobil
ime — »katoliški liberalizem«.

I. Razvoj katoliškega liberalizma.

Liberalizem v Protejevi obliki katoliškega liberalizma ali libe¬
ralnega katolicizma — kar je vseeno — je neka spojitev in zveza
katoliških principov z liberalnimi. Nastal je po 1. 1848.

Politika Napoleona III. je bila kar ustvarjena za pospešitev
tega liberalizma v najnovejši obliki. Valovi od leta 1848. so se
bili ravnokar polegli, Francija trudna, potrebna miru, se je vrgla
v naročje silnemu imperatorju. In ta, dobro poznavajoč mehkobo
in gibčnost Francoske, a obenem si v svesti svoje vladarske spo¬
sobnosti in spretnosti, je umel francoski narod sebi upokoriti in
upriličiti; posrečilo se mu je Francozom vsaj začasno vtisniti
znak napoleonstva.

Karakteristični znak napoleonske politike pa je bil odnekdaj,
v dosego sebičnih smotrov spajati s čudovito prekanjenostjo in
premetenostjo najskrajnejša nasprotja. To je bil znak tudi politike
Napoleona Tretjega. Kmalu je izprevidel, da mora zaslombe svo¬
jemu prestolu iskati pri Cerkvi. Zatorej je takoj od začetka hlinil
prijateljstvo duhovščini in Cerkvi, da, irnel je celo v Rimu oddelek
svoje vojske v bran Pija IX. in njegove posvetne oblasti; toda
od druge strani ni nič manj gojil brezverstvo in celo Renan, gla¬
sovih bogotajec in nasprotnik Kristusovega božanstva, je užival
njegovo milost in po njegovi naklonjenosti dosegel najvišjo uče-
njaško čast v akademiji štiridesetih neumrljivih. Obenem je z impe-
ratorskim bleskom oslepil Francoze, da večinoma niso spoznali

53

puhlosti in ničevosti njegovega vladarstva; omamljeni od namiš¬
ljene slave so se zazibali v sladke sanje narodnostne glorije.
Tej se je jelo vse žrtvovati, slednjič še — katoliška resnica.

Sicer se je vobče priznavalo, da je le katoliška vera prava,
tudi da mora katoliška vera biti rimska; vendar se je menilo, da
se da in da se mora koketirati s principi 1789. L, češ, govoreč o
veri treba ločiti teoretično stran od praktične; ona, notranja,
nevidna, zadeva bolj človeka, glede poslednje pa naj se reč ne
vzame prestrogo — v politiki, v slovstvu, v javnem življenju se sme
prosteje, recimo, liberalno dihati. In tako se je od dne do dne
bolj utrjala vez med resnico in lažjo, katoliška zavest je zatem-
nevala, Francija se je Rimu vedno bolj odtujevala, velik del nje¬
nega razumništva se je nevedoma dal vpreči v jarem krščanstvu
sovražnega framasonstva.

Ta duševni tok se je iz Francije razlil tudi čez druge dežele
ter kmalu preplavil i ostalo zapadno Evropo, posebno pa Italijo,
Belgijo in Nemčijo. Pod geslom narodnosti in napredka so se
začeli v manjše ali večje skupine družiti najrazličnejši elementi,
možje, ki so v verskih in filozofičnih vprašanjih zastopali najskraj¬
nejša nasprotja. Enemu in istemu društvu n. pr. je bil predsednik
darvinovec, podpredsednik odličen katoličan; oba združena, da
bi skupno pospeševala društveni smoter. Ako se je morda opo¬
mnilo: kako pa z vero? — je bil odgovor, da vera nima nič s
politiko, nič z narodnim gospodarstvom, s slovstvom itd.

In ta manija po združevanju se je polotila tudi učenjakov
m filozofov, povsod so iskali neke srednje poti, na kateri bi se
ttmgli srečati in objeti vsi še tako nasprotni si umstveniki; plod
feh posredovalnih teženj je takozvani semiracionalizem; filozofično
utemeljitev so dovršili Giinther in drugi na Nemškem, Rosmini,
Gioberti v Italiji.

Slednjič so prišli še teologi. Izkušali so izmisliti način, kako
bi se dale združiti razne sekte v eno višjo versko skupino. Ka¬
toličani, protestantje, razkolniki, vsi naj bi našli prostora v novi
cerkvi. A ker so verski  nazori med katoliško Cerkvijo in dru-
guni tako različni, naj bi se zazdaj točka o veri popolnoma
Prezrla, nastopila naj bi bratovska ljubezen, v kateri naj bi se
Vs i objeli; saj smo vsi grešniki, vsi ljudje, vsi smo več ali manj
zakrivili ono usodepolno ločitev. Medtem pa naj bi se izkušali
Počasi sporazumeti tudi o verskih točkah; pri tem seveda bi mo-

54

rali katoličani in nekatoličani nekoliko odjenjati. To posredovalno
vlogo bi prevzela — nemška učenost z Dollingerjem na čelu. Vele-
znameniti so bili v tem oziru govori o združenju Cerkve, ki jih
je imel Dollinger leta 1872., meseca februarja in marca, v Mona-
kovem. Evo tu nekaj njegovih besed, ki označujejo obkratkem
bistvo tedanjih teženj: »Ako se držimo teh načel, tedaj smemo
pozvati vse člane drugih cerkva: Ker smo krščeni, smo vsi bratje
in sestre v Kristusu, vsi udje prave, katoliške Cerkve. Na tem
širokem vrtu Gospodovem si podajmo med seboj roke čez ločilni
zid raznih veroizpovedanj: da, podrimo ta zid, da se v polni
ljubezni pritisnemo na prsi. Saj ni drugega, kakor razlika v
veri,  o kateri se motimo ali mi ali vi. Ko bi se tudi vi motili,
vam nočemo tega šteti v greh: ker, ako ste vsled svoje odgoje
in razmer, vsled svoje učenosti in omike zvesti ostali svojemu
verskemu prepričanju, ni to vaša krivda, vi se daste celo opra¬
vičiti. Zedinimo se torej v skupno delovanje, preiskujmo, primer¬
jajmo, iščimo, in našli bomo slednjič dragoceni biser verskega
miru in cerkvene složnosti, potem bomo z zedinjenimi močmi iz¬
trebili z Gospodovega vrta, iz Cerkve, plevel, ki ga je v njej
obilno pognalo, ter bomo obdelovali ta vrt.«

Tak govor je pač jasen. Ako ga preložimo v katoliški jezik,
pomeni tole: ni več ene resnice, ene vere;  Kristus ne
ostane pri svoji Cerkvi vse dni do konca sveta, kakor je obljubil,
Cerkev njegova ni steber in temelj resnice,  kakor uči
sv. Pavel!

Ne več resnica, ampak ljubezen, kateri bi se vera žrtvovala,
naj bi vprihodnje družila narode v vesoljno cerkev, to bi bila
cerkev ljubezni in sprave, cerkev Janezova, učenca ljubezni, ne
pa Petrova, sezidana na skali tiste vere, katero je Peter izpovedal:
Ti si Kristus, Sin živega Boga.

Ost vseh teh spravnih teženj je bila torej, kakor jasno, obr¬
njena proti rimskemu papežu, nezmotnemu hranitelju Kristusove vere.

S pazljivim očesom je Pij IX. zasledoval več let pogubno
gibanje katoliškega liberalizma. Slednjič, da bi izpolnil svojo više-
pastirsko dolžnost, je leta 1864. objavil imenitni Syllabus ter
poleg drugih zmot našega veka zavrgel tudi semiracionalizem,
posebno pa nauk, da se more in mora rimski papež — recimo
katoliška Cerkev — spraviti in poravnati z laži-napredkom libe¬
ralizma in moderno kulturo.

55

II. Bistvo katoliškega liberalizma.

Označuje in obsoja ga ime samo. Vendar naj ga natančneje
določi in opiše nezmotljiv učenik, Pij IX:

»So, ki izkušajo skleniti zvezo med lučjo in temo in družbo
med pravico in krivico po naukih, ki jih imenujejo katoliško-libe-
ralne.« »Katoliški liberalizem izkuša spraviti. .. resnico z lažjo.«

Liberalni katoličani »delajo kompromise med resnico in lažjo«,
hočejo biti liberalci, a obenem vedno še ostati katoličani, vendar
ne celi liberalci, niti celi katoličani: nekako »polmiš — poltič«.

Ta liberalizem »sicer s studom zameta najskrajnejše posledice
liberalnih zmotnjav, vendar trdovratno drži in goji temeljna njih
načela, in, ker si ne upa resnice niti vse sprejeti, niti vse zavreči,
se utrudi to, kar Cerkev uči, tako razložiti, da se ne protivi nje¬
govemu naziranju«.

Katoliški liberalci »skriti strup liberalnih načel z mlekom
pijo, ga obdrže ter branijo, ker se zlobnost v njem ne kaže očitno
in, kakor menijo, veri ne škoduje«.

Ker hočejo posredovati med najvišjimi, večnimi nasprotji, zato
morajo katoliški liberalci dosledno sovražiti vsako vojsko, oni so:

»prijatelji sprave« — conciliationis amatores;

»oznanjevavci miru« — pacem ubique clamant.

Ko morajo škofje ali rimska Stolica odločno  govoriti, se
katoliški liberalci že boje za mir ter obsojajo tako postopanje kot
»neprevidno« ali »neumestno«.

Če se upa kak pisatelj le nekoliko odločneje poudarjati ka¬
toliško resnico in prava rimske Stolice proti brezverskim narodnim
tribunom, glej ga: »ultramontanec, jezuit!«

Tako označuje sv. rimska Stolica katoliški liberalizem. Be¬
sede, menim, da so dovolj jasne.

In ta kuga se je razlezla po vsej Evropi ter otrovala teo¬
logijo, filozofijo, politiko, javno in zasebno življenje narodov;
največ pa je trpela in še trpi od nje Avstrija; tudi v Sloveniji
je praznovala zlato dobo, katere še zdaj ni konec.

III. Glavni grehi katoliških liberalcev.

Narisali smo v glavnih potezah bistvo katoliškega liberalizma.

Ko bi tedaj hotel liberalen katoličan — tako jasno opominjan
od rimskega papeža, ki ga vendar z nami pripoznava za gla¬
varja Kristusove Cerkve in za učitelja resnice — stvar resno pre-

56

misliti, bi morda ne bilo težko, iz navedenih stavkov rimske Stolice
sestaviti si izpraševanje vesti.

Pritem bi prišli najprej na vrsto takozvani opustni grehi.
In prav ti grehi so, do katerih spoznanja se dandanes tako
težko pride; ker ne le da se na prvi pogled ne pokažejo kot
pravi grehi, ampak celo kot lepe, predvsem krščanske čednosti,
katere, kakor se zdi, izvirajo iz najpopolnejše, najblažje vseh
čednosti, iz ljubezni.

Le poglejmo.

Posebne lastnosti, s katerimi se ponašajo liberalni katoličani,
so: prizanesljivost, miroljubnost, krotkost, odjenljivost, strpljivost,
molčečnost, pomilovanje, zmernost itd.

Ali niso te lastnosti naravne hčerice tiste ljubezni, ki jo
opisuje sv. Pavel, da je potrpljiva, dobrotljiva, se ne togoti, vse
pokriva, vse prenaša? (1. Kor. 13).

Da še bolje spoznamo ljubeznivost liberalnega katoličana,
poglejmo malo, kako se vede v javnem življenju.

Stopimo najprvo v poslaniško zbornico. Nič ga tu bolj ne
bode, kakor da se je zbornica razdvojila v desnico in levico.
Koliko neprijetnih ur, koliko dušnih bolečin mu to prizadeva! Kaj
pa šele, ko kdo sproži kako kočljivo vprašanje: boj se vname,
pušice letajo z desne na levo, z leve na desno, smeh, vriše, kro¬
hot, ranjenci se umikajo, padajo. In naš junak? Tam v sredi sedi
zmeden, potrt, kakor s kropom polit. Poklanja se na desno, na
levo, toda v obličje pogledati se ne upa nikomur. Pride čas gla¬
sovanja. A že je pobral kopita iz zbornice, obšla ga je slabost
— iz višjih, le njemu znanih »razlogov« se zdržuje glasovanja!

Spet ga srečava. Urednik je listu, seveda, vsaj kakor on
meni — konservativnemu. Sama miloba ga je tudi tukaj; mirno
gleda ter ne črhne najmanjše Žale besedice, tudi če mu liberalci
navalijo kamenja pred same duri, da ne more več iz hiše. Boječ
se kaliti ljubi mir ali koga razžaliti, molči rajši o vsem, kar bi
moglo kakorkoli spraviti v nasprotje le dva človeka; zatorej naj¬
rajši govori o mrtvih, brezčutnih, brezbarvnih rečeh; ako se loti kdaj
razpravljati višja vprašanja, ostane pri zračni teoriji ter se skrbno
ogiblje vsake uporabnosti takih vprašanj na sedanjost in življenje.

Politika mu je »nevtralno« polje, češ, Cerkev, vera, Kristus
sam in njegovo krščanstvo nimajo v politiki, v javnih zadevah
ničesar opraviti. »Bodimo zmerni!« to povsod priporoča. In ker

57

ne da evangeliju in njegovim nazorom v javnost, se njegova po¬
litika odlikuje po breznačelnosti; duhovna lenobnost zadušuje vso
delavnost; pomišljavost in zamudnost, ki nikdar ne privedeta do
odločnega, samosvestnega delovanja, označujeta njegovo politiko.

Pri snovanju društev in zadrug izvrstno ume spajati naj-
nasprotnejše elemente, postavljajoč povsod smotre, ki ugajajo za¬
stopnikom najskrajnejših nazorov. Take smotre najrajši povzema
iz slovstva, iz znanstva, iz narodnega gospodarstva in drugih enakih,
nasproti veri, kakor se zdi, nevtralnih strok. Sloga, edinost, to je
geslo, to je zastava, pod katero se vse zbira, vse brati in poljublja.

Sploh, da ponovimo, kar smo že rekli: katoliški liberalec
hoče biti povsod in vselej apostol ljubezni, miru in sprave.

Zdi se, kakor da je šele on po osemnajstih stoletjih prodrl
v duh tistih besed, katere je zapisal apostol: Bog je ljubezen.
(1. Jan. 4, 16).

Toda žalibog, da ravno tisti apostol med vsemi najodločneje
obsoja vse take oznanjevavce ljubezni in sprave, katoliške libe¬
ralce namreč, pišoč črno na belem, da se nam je v Jezusu Kri¬
stusu razodela resnica, in da nam je predvsem potrebno v to res¬
nico verovati (Jan. 1, 17; 3, 18). In tako se vse čednosti katoli¬
škega liberalizma izpremene v ravno toliko napak, recimo glavnih
grehov, ki ne bodo nikdar odpuščeni.

In kaki grehi so to!

Bog je ljubezen, res. R  še prej ko ljubezen, je Bog resnica,
in sicer ena, večna, neizpremenljiva; resnica, ki zavzema vsega
človeka odznotraj in odzunaj, v zasebnem in v javnem življenju,
ki zavzema vse človeško, ki se javlja v slovstvu, v umetnosti,
v  politiki, v gospodarstvu; resnica, ki naj ne ostane skrita v kakem
kotu, ampak ki naj se oznanja svetu, in sicer očitno, »s streh«.

R  žalibog, da je ta resnica, kakor nje početnik Jezus Kristus,
vedno imela in ima nasprotnikov, ki, ne le da se ji ne podvržejo,
ampak jo očitno taje, ji nasprotujejo, jo pobijajo. R  tem nevar¬
nejši so sovražniki resnice, čim bolj znajo svoji laži dati lepo,
zapeljivo lice, deroči volkovi v ovčjih kožah. Taki volkovi so
dandanes liberalci.

Dolžnost njih napade na resnico odbijati in jih zavračati
'majo predvsem duhovni v cerkvi, na prižnici. In zunaj cerkve?
Morda nobeden? Tako da bi v zbornici, v politiki, v slovstvu,
v  javnem življenju resnica ne imela nikogar, ki bi jo branil? da

58

bi ji smel tu vsak v obličje pljuvati ? in sicer tudi dandanes, ko
konstitucionalni parlamentarizem sega z bogoskrunsko roko po
konkordatih, po svetem zakonu, po vzgoji katoliških otrok; ko
javna gledališča smešijo svete skrivnosti; ko slovstvo izpodkopuje
na tisoč raznih načinov vero in okužuje narodom nrav? dandanes,
pravim, ko ljudstvo na tiskano besedo časnikov in knjig kar pri¬
sega, ko se brezpogojno klanja javnemu mnenju, ko mladina
slovstvene proizvode kar požira . . . ?

Kljub vsemu temu bi bilo treba zunaj cerkve — molčati,
kakor učite vi, katoličani v liberalni suknji?

Kdo pa ima dolžnost, katoliško resnico zunaj cerkve braniti?
Kdo drug, ako ne katoličan sam? Katoličan — poslanec, kato¬
ličan — pisatelj, katoličan — politik, katoličan — urednik!

Odgovorite, o molčeči, o potrpljivi, o spravljivi katoliški li¬
beralci !

Kaj pomaga pridigati mir, slogo, edinost v imenu narodnosti,
ko nam pa narod pred očmi versko, nravstveno in gmotno hira
in gineva? Kdo bo enkrat pred sodnim stolom odgovarjal za
tisoče nedolžnih duš, ki jih je zadavil sovražnik, medtem ko ste
vi molčali in mirno spali?

Zdaj pa reci kdo, da zgoraj navedene čednosti naših kato¬
liških liberalcev niso resnično grehi, veliki grehi?

R  da bi vsaj ljubezni resnično služili, ki jo toliko priporo¬
čajo. Toda izmed vseh drugih čednosti žalijo najhuje ravno lju¬
bezen, ker stem, da prizanašajo nasprotnikom, izdajajo lastne
ljudi večni pogubi, zanemarjajoč dolžnost, o kateri pravi sv. Fran¬
čišek Salezij: »Krščanske ljubezni delo je na pomoč klicati, ako
se nahaja volk med čredo, bodisi kjerkoli.«

R  ne da bi katoliški liberalci ostali pri samem molčanju;
oni hočejo tudi govoriti. Težnje katoliškega liberalizma so se v
našem veku pojavile ne le negativno, v miroviti prizanesljivosti,
ampak tudi pozitivno. Naravno: pri samem molčanju in negaciji
se ne more dolgo ostati, človeški duh zahteva vedno nekaj po¬
zitivnega, in tej naravni potrebi je moral zadostiti tudi katoliški
liberalizem, ako se je hotel vzdržati in nazunaj opravičiti. Zato
je ustvaril cele filozofično-verske sisteme, zlasti semiracio-
nalizem in ontologizem.

Resnica se nam je razodela v krščanstvu; to pa je po svojem
bistvu pozitivna, nadnaravna vera. Kot tako sloni krščanstvo nepo-

59

sredno na principu božje avktoritete ter zahteva od človeka, da
se mu brezpogojno podvrže; ta pokorščina se pa od človekove
strani dejstvuje po veri. Vera je bila in je prvi, temeljni zakon
pravega krščanstva.

Krščanski veri bistveno nasprotuje racionalizem, ki nasproti
božji avtkoriteti poudarja edino človeški razum, ne hoteč priznati
drugih resnic nego le tiste, ki se izvajajo iz razuma in se dajo
čisto umstveno utemeljiti.

Semiracionalizem pa hoče, kakor beseda sama pojasnuje,
ostati nekako v sredi med krščanstvom in racionalizmom, na-
merjajoč dati vsakemu svoje, rešiti oba.

Poglejmo. Semiracionalizem sicer priznava pozitivnost in
— vsaj z besedo — nadnaravnost krščanstva, ne taji božjega
početka katoliške Cerkve; tudi ne taji samo na sebi vere in njenih
skrivnosti. Zaraditega poudarja odločno svoj krščanski značaj.
Toda, ako si njegove nauke natančneje ogledamo, kmalu vidimo,
da se vse krščanstvo skadi in pravzaprav nič ne ostane. Vse
skrivnosti so semiracionalistom le relativno take, vera sama tudi
le relativno in začasno potrebna. Kakor namreč trdijo, ni Jezus
Kristus ničesar učil, kar ni vsaj v jedru obseženo v človeškem
razumu; on je le hotel po grehu oslabelemu razumu na pomoč
priti, razodevši mu pozitivno, česar ni mogel več sam ob sebi
doseči. Toda ako razum razodete resnice premotruje, se utegne
počasi zgoditi, da bo vse razumel in si jih razložil iz lastnih
principov; to velja celo za najvišje skrivnosti naše vere. Z na¬
predujočim razvijanjem človeškega razuma prehaja potemtakem
vera v znanost; in pride čas, ko se slednjič umstveno dokažejo
in razumejo vse skrivnosti; tedaj pa preneha vera in na mesto
njeno stopi vednost. In res, semiracionalistični teozofi na Nemškem
so se že ponašali, da so prišli do dna skrivnosti najsvetejše
Trojice in drugim verskim dogmam.

Iz tega je razvidno, da je prešel semiracionalizem z verskega
stališča na čisto naravno; krščanstvo izgubi tako ves skrivnostni
•značaj, vso nadnaravnost. Na mesto božje avktoritete v katoliški
Cerkvi stopi razum s svojo znanostjo: kaj in kako o vsakem času
verovati, to določuj znanost.

Semiracionalizem vodi dosledno v racionalizem. Res sicer,
da so semiracionalisti odločno poudarjali svoje krščanstvo, da,
smatrati se hočejo pod imenom starih katoličanov za edino pravo

60

katoliško Cerkev; toda ko jih je Rim od sebe pahnil, sc družijo
z janzenisti in protestanti, češ, tukaj si bodo rešili cerkven, pravo¬
veren značaj. Toda da je to nemogoče, bi jih pač morala
poučiti zgodovina protestantizma samega, ki se je naravno razvil
v racionalizem; k temu vodi neizogibno odpad od božje avktoritete
v katoliški Cerkvi, k temu privede tudi nje.

Pač pa so sorodnost semiracionalizma z racionalizmom in
liberalizmom takoj izpočetka izprevideli sovražniki katoliške
Cerkve na Nemškem; ti so protirimsko gibanje nemških učenjakov
semiracionalistov z Dollingerjem na čelu nad vse odobravali in
pospeševali na vse mogoče načine.

Tako je semiracionalizem najsijajneje pokazal nezmisel
katoliško-liberalnega Proteja.

Enako spojitev večno nezdružnih nasprotij je nameraval
Rosminijev ontologizem, isto tako priljubljen in pospeševan od
liberalcev v Italiji, kakor semiracionalizem v Nemčiji.

Bistvo ter končno teženje racionalizma meri na to, da od¬
tegne človeški razum božji avktoriteti, ki se na zemlji javlja po
nezmotni besedi katoliške Cerkve, naj se že to doseže po kateri¬
koli poti. Rosmini, četudi, kakor se zdi, ne s slabim namenom,
je res krenil na drugo, od Nemcev različno pot. Trdil je, da
človek že v naravnem stanju gleda s svojim razumom ne¬
skončno bitje božje ter si iz tega določuje svoje pojme in ideje.
Tako je zamenjal naravno stanje in spoznanje z nadnaravnim;
kakor nas namreč vera uči, bomo šele po nadnaravni milosti
Kristusovi v nebesih dospeli do neposrednega gledanja božjega
bistva, ki bo samo na sebi predmet in princip vsega našega
spoznanja.

Mo pa že zdaj neposredno gledamo Boga in iz njega vse
spoznavamo, čemu nam je katoliška Cerkev? Ni li nje naloga,
privesti nas ter zediniti z Bogom, že sama na sebi rešena? Ali
ni torej Cerkev sama nepotrebna? Seveda si teh vprašanj verni
Rosmini najbrže nikdar ni stavil, kakor tudi ni iz svojega sistema
izvedel posledic, katerih bi se bil sam najbolj prestrašil — pač
pa so jih izvedli liberalci ter zvabili z rosminianizmom na svojo
stran kratkovidne katoličane ali jih vsaj naredili svojim nameram
neškodljive.

Za te kratkovidneže, namreč liberalne katoličane, je bil
Rosmini pravi Mesija, poslan iz samih nebes; krščansko zveneče

61

puhlice, govorjenje o Besedi, o zakramentih, in ako že ne drugo
vsaj versko življenje in osebne čednosti Rosminijeve: vse to je
dajalo občutljivi vesti katoliških liberalcev dovolj poroštva za
krščanski značaj Rosminijeve filozofije, medtem ko so obenem
tudi njih liberalcem prijazne težnje v Rosminiju našle filozofično
utemeljitev in opravičbo.

Edini seveda, ki so se stem okoristili, so bili pravi, skrajnji
liberalci, nasprotniki krščanstva in papeštva. Ti namreč dobro
vedo, da je glavna točka v boju med liberalizmom in krščanstvom,
od katere je končno vse odvisno, pravzaprav božja avktoriteta
katoliške Cerkve, oziroma rimskega papeža. Kakor brž se na ka¬
terikoli način človeštvo tej avktoriteti odtegne, stoji že na sta¬
lišču racionalizma in liberalizma. In en tak način je Rosminijeva
filozofija; zakaj stem, da taji bistveno razliko med naravnim in
nadnaravnim, spravlja človeka v neposredni stik z Bogom in dela
tako katoliško Cerkev, njene dogme, milost, popolnoma nepotrebne.

Rosminijeva filozofija diši močno po hegelianstvu in njegovem
panteističnem idealizmu; in kakor ta, pospešuje tudi ona državno
absolutnost; posebno pa dobivajo pri njej, nič manj kakor pri
nemškem panteizmu, absolutno-nacionalne težnje popolno opra¬
vičbo. Mo so namreč vse naše ideje, ako je sploh vse spoznanje
in duševno teženje neposreden učinek božjega bistva, je naraven
sklep, da se v človeku javlja ne toliko njegovo, ampak božje
mišljenje in teženje: tu pa je nekak začetek vesoljnega Heglo¬
vega logičnega pojma. Ako se tedaj velike množice v narodu
Polasti ideja in želja po zedinjenju, ima to po tej filozofiji abso¬
lutno opravičbo; vse pozivanje na takozvano zgodovinsko pravo,
na vlastinsko pravico, na princip legitimnosti itd. je brez vse
veljave in moči.

Tako so se kratkovidni katoličani po rosminijanstvu vdinjali
liberalcem in liberalizmu. Govoril je Pij IX., opominjal je »sgllabus«,
jasno in odločno — vse zastonj! Kajpada! Kdo bo učil tistega,
ki v njem javlja božje bitje svoje nazore in svojo voljo! Živela
zedinjena Italija! tako je klicala revolucija. Živela! je odmevalo
°d strani katoličanov, poliberaljenih od Giobertija in Rosminija
in možje iz lože so se v pest smejali. Sploh sta Rosmi-
nijev ontologizem in nacionalno zedinjenje v Italiji najože skle¬
njena, kakor sta rosminijanstvo in iredentizem zunaj Italije skorajda
enoinisto.

62

Tako so liberalni katoličani bratom masonom pripomogli do
tega, česar bi ne bili brez njih nikdar dosegli.

Zdaj seveda — po toči — katoliški kratkovidneži odpirajo
oči. Mea culpa, mea maxima  culpa!

Skoraj bi rekel, da se je na Slovenskem nekaj enakega
godilo — seveda v manjši meri; ker do Rosminijev, Giobertijev
se nismo še povzpeli, tudi naše narodno zedinjenje bi se ne dalo
primerjati z italijanskim.

Vendar je nekaj — si licet parva componere magnis. Kakor
se je tam porodila »la giovine Italia«, tako smo imeli tudi pri nas
že pred štiridesetimi leti mlado Slovenijo, in kar je še več — Mlado¬
slovence. Nekdo se je enkrat šalil, da bi se utegnil med njimi
najti celo kak — tripičen brat. Ti Mladoslovenci tedaj so se lo¬
tili po Sloveniji, kakor je dandanes sploh po svetu moda mladih,
sejati liberalizem, zdaj očitno, zdaj skrito, kakor je bolje kazalo.

Tudi pri nas se je dogotovila nekaka zveza med liberalci
in kratkovidnimi katoličani. Porodilo se je dete, ki je močno po¬
dobno katoliško-liberalnemu Proteju.

Kako je bilo to mogoče? Liberalci, kakor sploh otroci tega
sveta, zviti in prekanjeni nad vse, so svoje liberalstvo odeli z na¬
rodno suknjo in se v njej šopirili; in res, bil je nekdaj čas na
Slovenskem, ko jim je vse ploskalo, jih vse občudovalo, vse se
jim klanjalo, njihove liste kakor evangelij bralo: vsa ta čast se
jim je izkazovala od pravih, vernih katoličanov, kakršni so Slo¬
venci v ogromni večini vedno bili in so — ker liberalcev je bilo
med njimi vedno le peščica.

Take katoličane, naj bodo še tako verni in goreči, bi Pij IX.
imenoval — liberalne.

IV. Pet resnic iz katoliško-liberalnega katekizma.

Doslej smo vobče narisali temeljne nazore liberalnih kato¬
ličanov in nasplošno označili njihove težnje. Toda, kakor se
povsod iz temeljnih stavkov izvajajo nadaljne posledice in se
upotrebljajo na življenje in njegove razne strani, tako so tudi
liberalni katoličani iz svojih fundamentalnih dogem izvedli posle¬
dice ter jih na razne načine praktično uporabili; navzlic vsej
nedoslednosti so namreč od druge strani vendar zopet dosledni.
Navedimo tu nekoliko takih teoretično-praktičnih stavkov, kateri
liberalnim katoličanom posebno ugajajo.

63

1. »Ločiti moramo med privatnim in javnim človekom.« Vse
drugače namreč, menijo, se človek lahko vede v zasebnem živ¬
ljenju ko v javnem. Dajejo torej človeku dve vesti: privatno in
javno. Kot zasebnik mora živeti prav po veri katoliško-krščansko,
dolžan je moliti sam in z družino, postiti se, kakor zapoveduje
sv. Cerkev, prejemati sv. zakramente. A  v javnosti izgubi krščanska
postava vso moč. Tu lahko glasuje za poslanca, ki nad vse črti
ravno tisto vero, katera je njemu kot katoličanu najsvetejša; v
javni zbornici sme udrihati po konkordatu, po jezuitih, češ saj
se godi javno; v državni uniformi ne velja več apostolska vera,
katero je zjutraj doma molil, božje zapovedi izgubijo obveznost,
kakor brž je stopil čez prag uradne pisarne.

2. »Vera nima s politiko nič opraviti.« Vsak bodi sicer veren
kristjan, živi, kakor Bog zapoveduje: spoštuj očeta in mater, ne
kradi, ne goljufaj itd. Kakor brž pa stopimo na politično polje,
vse to nič ne velja, ker tu so drugi, »višji« oziri, drugi interesi.
Navzlic četrti zapovedi je izjemoma dovoljen upor proti postavni
oblasti; dasi je greh sosedu ukrasti en goldinar, je vendar brez
greha, postavnega vladarja pregnati s prestola; tudi papeža, re¬
cimo Cerkev, oropati, državi ni prepovedano; ker v politiki sploh
ne velja več božje pravo ali ga vsaj ne smemo tolmačiti tako
strogo; tu je marveč merodajen princip »dovršenih dogodkov«,
t. j. princip fizične sile. Nič nenavadnega ni, da najdemo na mizi
takega liberalnega katoličana molitvene knjige, življenje svetnikov
s čudeži, a obenem romane, leposlovne liste, kjer se smešijo ravno
tisti svetniki in taje čudeži; zvest podanik je svojemu cesarju, in
vendar podpira s svojim denarjem radikalne in framasonske liste!
Da, celo v nedeljo po pridigi bo prav goreče molil za — sv. Očeta,
a še tisto nedeljo po popoldanski službi božji se ne bo pomišljal
pokazati se na vasi v rokah z liberalnim listom, ki istega svetega
Očeta psuje kot »izvrg« človeštva; nič ne de, da je bil list pre¬
povedan od cerkvene oblasti, češ, blasfemija v uvodnem članku
političnega lista — ni blasfemija 1

3. »Tudi s slovstvom nima vera ničesar.« Liberalni listi vseh
strok: »Neue freie Presse«, »Gartenlaube«, nadalje Dunajski in
Ljubljanski »Zvon«; pisatelji: Turgenjev, Stritar itd. itd. imajo mirno
bivališče v hiši istega »katoličana«, kateremu vera ni nikakor
deveta briga: saj se zdržuje o petkih mesnih jedi, ob nedeljah in
praznikih hodi k sv. maši, vsaj enkrat na leto, namreč o veliko-

64

nočnem času, prejema sv. zakramente itd. In vendar je tako. Še
celo rajnega »Slovana« naročnik je bil in goreč častivec, prisegal
je na vsako njegovo besedo; istega »Slovana« častivec, ki se je
predrznil blatiti vedno devištvo Matere Božje; četudi je kot ka¬
toličan že tisočkrat z vso pobožnostjo klical: sv. devic Devica, za
nas Boga prosi!

4. »Mi ne tajimo papežu njegove oblasti in mu ne kratimo
njegovih pravic. Toda ta oblast je duhovna, ne posvetna. Naj
tedaj oznanja sv. evangelij, naj uči: ko bo govoril »ex cathedra«,
bomo mi prvi, ki se mu brezpogojno podvržemo. Toda v politiki,
v socialnih zadevah, v narodnostnem vprašanju itd. hočemo biti
neodvisni, papež se v to nikar ne vtikaj, ker bi mu le škodilo.
Saj vendar uči vsaka dogmatika, da je nezmotljivost papeževa
omejena na vprašanja o veri in nravi. Širiti področje papeške
oblasti bi bilo isto, kar iz novega veka siliti nazaj v nesrečni
srednji vek, ko so si papeži prisvajali tudi posvetno oblast nad
kralji in narodi. Tega nas Bog varuj! Sicer pa tudi papeži sami
izprevidevajo, da to ne gre več; govore o politiki in o drugih
vprašanjih, ki ne spadajo strogo v vero ali nrav, a ne žugajo
več z izobčenjem, z interdiktom itd., ni slišati več grozovitega:
anathema — ampak le bolj krotko poučujejo, svetujejo po okrož¬
nicah in listih. Tako tudi glede katoliškega liberalizma. Kdo more
dokazati, da ga je papež ,ex cathedra’ zavrgel ?«

Tako modrujejo liberalni katoličani. Vsekako, če so res pravi,
pokorni sinovi rimskega papeža, je čudno že to, da se drznejo
očetu določevati meje njegove oblasti in delavnosti. Sicer naj bi
premislili: ako Sv. Duh, kakor sami priznavajo, razsvetljuje in na¬
giblje papeža, da v verskih in nravstvenih zadevah vedno govori
resnico »ex cathedra«, ga li morda Sv. Duh popolnoma zapusti,
ko stopi s katedre? M  ne ostane tudi še potem pravi namestnik
Kristusov? pravi učenik katoličanom? isto, kar oče v družini?
Potemtakem bi morali otroci očeta ali matere ubogati le tedaj,
ko jim zažuga, da jih sicer vrže popolnoma iz hiše, da jih izključi
od dediščine? Lepa taka družina! Kje bi bilo tedaj še kaj pro-
tora za tisto prelepo družinsko čednost, kateri pravimo »otroška
ljubezen«? Čujte, kako sodi o tem sv. Oče sam: »Silentio prae-
terire non possumus eorum audaciam, quisanam non su-
stinentes doctrinam  contendunt illis Hpostolicae Sediš iudiciis
et decretis, guorum obiectum ad bonum generale Ecclesiae eius-

65

demque iura ac disciplinam spectare declaratur, dummodo
fidei morumque dogmata non attingat, posse assensum et
obedientiam detrectari absque pcccato, ct absque
ulla catholicac professionis iactura« (Pij IX. »Quanta
cura«). Kratko, podomačc bi sc fo reklo: Dolžni smo pod grehom
verno sprejemati in poslušati, karkoli in v katerikoli
obliki nam papež govori.

In ako nočemo že slušati rimskega papeža, ko nas poučuje
o političnih, socialnih in dr.ugih rečeh, koga bomo pa poslušali, komu
sledili? Same sebe? Ali smo mi morda bolj nezmotljivi, kakor
on, ki mu je Kristus v Petru naročil, naj pase njegove ovce,
med katerimi smo tudi mi, med katerimi so in hočejo ostati libe¬
ralni katoličani? Ali bomo poslušali javno mnenje? Kdo je pa
dandanes dela in vodi? Liberalno časništvo, ki je večinoma v
rokah Židov in framasonov; tem tedaj se prodaja katoličan, a
noče sprejemati okrožnic in pisem rimskega papeža! In pri teh
zakletih sovražnikih Kristusove vere upa najti višje politične in
socialne modrosti nego pri rimski Stolici, na katero je Kristus
sezidal svoje kraljestvo? Ali nam je morda iskati politične ne¬
zmotljivosti in modrosti v večini glasov po naših državnih in
deželnih zbornicah, bolj kakor pri tistem papeštvu, ki je od Boga
visoko postavljeno nad vse narode, ki hrani v sebi po nepretrgani
tradiciji svetovno izkušnjo devetnajst stoletij ? Modrejši kot to
papeštvo bodi jezičen demagog, ki dandanes tolikokrat določuje
javno mnenje, ki se od drugega ne da voditi, nego od strasti in
slavohlepnosti?

In o vašem laži - katolicizmu: kaj pravi rimski papež? Res,
da ni še izrekel nad njim: anathema ■— vendar obsodil ga je ob
raznih prilikah, z besedo in pismom, imenujoč ga »najpogubnejšo
kugo«, rekši, da »sloni na principih, ki so nad vse škodljivi«,
izpričujoč, da »je bil že večkrat zavržen od apostolske Stolice«.
Ali to ni zadosti? Kdo pa hvali, kdo pa povišuje katoliški libera¬
lizem? Liberalci in framasoni, kateri povsod ploskajo podjetjem,
ki izhajajo od liberalnih katoličanov, se ž njimi vežejo, njih dela
pospešujejo. Liberalni katoličani, ako imate le še kaj katoliške
zavesti, postavljeni ste med papeža in med ložo, volite: aut
— aut!

5. »Sploh bi Cerkvi svetovali, da se sprijazni z modernim
napredkom in njegovimi idejami« Ali, kakor je baje liberalnim

VeC luCi. 5

66

katoličanom iz srca govoril Falloux: »Tudi Cerkev bi morala imeti
svoje leto 1789.« Tega mnenja je bil nekdaj tudi rajni Dupanloup,
ki je 1. 1845., gotovo še ves prevzet od »slave velikega naroda«,
takole pisal: »Mi odobrujemo in zahtevamo principe in svobo¬
ščine od 1. 1789.« »Cerkvena ustava naj se preustroji v zmislu no¬
vega konstitucionalizma — uče dalje liberalni katoličani —, da se
omeji papeževa samooblastnost ter se pripusti tudi vernikom več
vpliva na upravo cerkvenih zadev. Posebno bi ne smela Cerkev
prezirati narodnostnih teženj. Čas je, da popusti staro latinščino,
katere narod ne razume, ter uvede v božjo službo žive jezike.«

Liberalni katoličani tedaj ne vedo, da je Jezus Kristus sam
enkrat za vselej dal ustavo svoji Cerkvi in da nimajo narodi, niti
demokratje v tej reči nobene besede, ampak le dolžnost podvreči
se Cerkvi, kakršna je. Ta bi bila pač lepa, da bi vladal v kra¬
ljestvu božjem parlament, ali da bi se po ljudskih taborih z večino
glasov določevalo, kaj treba verovati, v kakem jeziku mašo brati!

Kar se pa tiče modernih principov in napredka, Cerkev pač
ne potrebuje svetov, ona hodi svojo pot, odkazano ji od Sinu
božjega. Kdor noče ž njo, ga pusti; a zgodovina kaže, da odpad
od Cerkve vodi neizogibno v barbarstvo. Čudimo se le, kako se
morejo sploh še najti med katoličani taki slepci, da si več obe¬
tajo od puhlih fraz 1. 1789. nego od žive in oživljajoče besede ka¬
toliške !

In pa celo narodnostni ideji pripisovati rešivno moč, vsta¬
jenje, prerojenje narodov, in sicer — narodnostni ideji v nasprotju
s Cerkvijo, s škofi in papežem, kakor se dandanes navadno po¬
udarja! Kateri narod je bolj naroden kakor francoski? Tudi on
je v svojem narodnem ponosu kljuboval Cerkvi in papežu. In
vendar kaj so mu koristile takozvane svoboščine od 1. 1682., katere
je tako zagrizeno branil proti Rimu? Ravno narodna pijanost ga
je oslepila in zmešala, da je sramotno padel ter bil ponižan pred
vsem svetom, ponižan ravno za tistega časa, ko je vesoljna Cerkev
ovenčala rimskega papeža z dogmo nezmotnosti, ki se ji je Fran¬
cija vedno protivila. Ne narodnost tedaj, kolikor je dobra in v
naravi utemeljena, ampak narodnost v nasprotju s Cerkvijo, z
Rimom, recimo katoliški liberalizem, ki vse dobro in naravno
okužuje — pestis perniciosissima — ta je Francijo pogubila.

No, ko bi se narodnost podredila in upokorila vseobsežni,
neskončno višji katoliški ideji, kdo bi se pa pomišljal priznati

67

ji, kar ji gre? Toda liberalni katoličani se do čisto katoliškega
naziranja ne morejo povzpeti, ampak vedno rajši pritegujejo
svojim polbratom — liberalcem.

V. Katoliški liberalizem — »pestis perniciosissima«.

Najpogubnejša kuga! To je pač prejasno iz vsega, kar smo
doslej rekli o tem novodobnem Proteju.

Kuga — katoličanom časno in večno pogubna. Naše odre¬
šenje, naše zveličanje je v spoznanju resnice: Spoznali boste
resnico in resnica vas bo osvobodila  (Jan. 8,32). Ka¬
toliški liberalizem pa, spajajoč resnico z lažjo, zatemnjuje katoliča¬
nom spoznanje resnice. Katoliški liberalec se za katoliško resnico
nikdar tako ne ogreje, da bi jo odločno branil. Vsaka dogmatična
definicija ga v oči bode ali mu vsaj ni umestna. Očitni, neoporečni
znaki katoliške resnice, n. pr. čudeži, so predmet, o katerem naj¬
rajši — molči. Nič mu manj ne ugaja kakor znani stavek: Zunaj ka¬
toliške Cerkve ni zveličanja. Katoliško krščanstvo najrajši pojasnuje
od nravstvene strani in kaže njegov dobrodejni vpliv na človeštvo.
Ne da bi drugovercem dokazoval katoliško resnico, marveč kato¬
ličanom priporoča spravljivost in ljubezen do drugovercev, ki naj
prikrije in poravna tudi versko različnost, češ, saj so tudi drugo¬
verci ljudje, dobri, pošteni ljudje. Da, dober mu je ne le, akatolik,
ampak tudi materialist, panteist.

Naravno, da mora v katoličanih, ki se jim oznanja tak evan¬
gelij, počasi zatemneti versko-katoliška zavest, da začno versko
spoznanje smatrati za nekaj manj važnega, manj potrebnega, ter
jamejo staviti naravno nravstvenost nad vero in versko življenje.
Taki katoličani morajo počasi zabresti v verski indiferentizem,
hi zanikuje znani temeljni zakon krščanskega življenja: Pravični
živi iz vere.

Ker rimski papež končno določuje, kaj treba verovati, mu
ni liberalni katoličan nikdar posebno naklonjen. Že sama beseda
-Rim« mu nič kaj prijetno ne zveni na ušesa. O papeževem
»anathema« pa ga že groza izpreleti. O nezmotljivosti bolje, da
™u molčiš. Sploh papežu in »Rimcem« nikdar preveč ne zaupa.
Vse, kar pride iz Rima, je ali »neumestno« ali pa mu diši po
-romanizmu«, po »italijanstvu«.

Kako nevarno in pogubno pa je dandanes, ko se je javno
mnenje izneverilo večnim resnicam in kakor mogočen tok pre-

5 *

68

plavlja narode ter jih tira v pogubo, dandanes, ko živimo v toliki
negotovosti načelnega naziranja, obujati v duhovih nezaupnost
do rimskega papeža, navdajati jih z mržnjo do Skale, na katero
je Bog sezidal svojo Cerkev, pač ni treba razjasnjevati.

R  katoliški liberalizem duhove tudi ulenablja. Vera je nad¬
naravna moč: To je zmaga, ki zmore svet, vera naša
(1. Jan. 4, 5). Kdor katoliški resnici odpre duha in srce, tega ne le
razsvetli, ampak tudi ogreje, vname za vse, kar je najblažje, naj¬
višje. Rko  tedaj, kakor delajo katoliški liberalci, vernikom z meglo
liberalizma prikrivamo solnce katoliške resnice, bodo ne le
tavali po mračni negotovosti ter ničesar ne jasno videli, ampak
tudi srca jim bodo omrzela, volja jim otrpnila. Da bi bil v sred¬
njem veku vladal katoliški liberalizem, bi nikdar ne bilo prišlo
do najsijajnejšega pojava katoliške ideje, do križarskih vojsk. Li¬
beralni katoličan se pač ne da vznesti od verskih idej, saj nimajo
zanj večje vrednosti nego katerokoli drugo blago, s katerim se
menjuje in kupčuje; za blestečo liberalno frazo prodaje čisto zlato
božjih resnic.

Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katoličane
v nedelavnost in spanje v največjo kvar katoliškemu življenju, ki
se najsijajneje dejstvuje in učvrščuje v boju z nasprotnimi silami.
Neodločnost in polovičarstvo je v politiki obsodil že modri Solon, ko
je zahteval, da se v javnih borbah vsak državljan pripozna h kaki
stranki. Polovičarstvo demoralizira ljudstvo; tako kužijo, demo¬
ralizirajo vernike neodločni katoličani, nevarneje kakor liberalci sami.

Toda liberalni katolicizem ne le da v duhovih zadušuje vsak
prosti polet in vsako idealno teženje, katoličane tudi razdvaja.
Znak pravega krščanstva je edinost v naziranju in delovanju: da
bodo vsi eno; kakor ti, Oče, v meni, in jaz v tebi,
da bodo tudi  oni  v nas  eno  (Jan. 17, 21). Prvi pogoj in
podlaga tej edinosti je pa neomejeno, polno  priznavanje
razodetih resnic: vera. R  ravno tega ni pri liberalnem katoličanu.
Veruje sicer, vendar ne sprejme resnice cele in brezpogojno —>
»nec totam  (veritatem) amplecti vult« (Pij IX). Kar Cerkev uči,
izkuša tako razlagati, da se obenem priliči njegovemu naziranju
- »ut plane ncn discrepent a propria  sententia« (isti). Ravno
ta dvojljivost cepi katoliško edinost.

Poudarjajoč in priporočujoč mir in ljubezen nad versko
čistost se liberalni katoličani — morda nevedoma in nehotoma —

69

bratijo s tistimi, ki od vsega krščanstva drugega ne sprejmejo
kot zapoved ljubezni, Boga drugače ne poznajo, nego kolikor je
ljubezen; da, bližajo se in na pol poti naproti gredo apostolom
občečloveške ljubezni — brez vere, brez Boga — bratom ma-
sonom. Saj ti nič bolj srčno ne žele, kakor kar mogoče molčati
o veri, prezirati jo, a namesto nje oznanjati le bratstvo, ljubezen,
usmiljenje!

Toda še v drugem oziru služijo liberalni katoličani masonom,
posebno njih socialističnim nakanam. Socialisti teže namreč z vsemi
močmi po tem, da bi izpodkopali v Cerkvi in državi sedanji dru¬
žabni red; ta pa je postavljen na princip avktoritete, princip, ki
ga je katoliška Cerkev s svojo nadnaravno močjo utrdila in po¬
svetila. To avktoriteto izkušajo na razne načine omajati, porušiti,
dobro vedoč, da pade z njo prestol in oltar. K temu jim pa ugla-
jajo pot najbolj liberalni katoličani. Njim je, kakor izpričuje Segur,
prirojena mržnja do vsake prave in postavne avktoritete, bodisi
v veri ali politiki. Saj tako radi podrejajo svojemu mnenju cer¬
kvene, tudi verske določbe, kritizirajo, sumničijo cerkvene pred¬
stojnike in njih naredbe. Da, framasoni sami bi se pač neuspešno
trudili porušiti cerkveno avktoriteto brez liberalno-katoliških za¬
veznikov; zakaj kdor ima le še kaj katoliške zavesti, se mason-
stva in njegovih naukov ogiblje kakor pošasti; a poslužujejo se
masoni, ko vcepljajo svoje prevratne ideje katoliškemu ljudstvu,
ravno liberalnih katoličanov z njih »prirojeno mržnjo« do vsake
avktoritete.

Seveda »nedolžni« liberalni katoličani se teh uslug nasproti
loži navadno ne zavedajo. In vendar je tako. Zgodovinsko se da
dokazati, da liberalni katoličani najbolj pospešujejo težnje frama-
sonov in politiških prekucuhov. Sovražnik najrajši lovi v motni
vodi; čisto, jasno vodo katoliške resnice pa najbolj blodijo tisti
katoličani, ki spajajo Boga s hudičem, luč s temoto, resnico z lažjo
'— liberalni katoličani. Katoliški liberalizem je glavna moč revo¬
lucije. Zato provzročajo liberalni katoličani, kakor pravi po pravici
Segur, strašno, nepreračunljivo zlo. Katoliški liberalizem je res,
kakor je dejal Pij IX. pes ti s perniciosissima!

Radikalizem.

Iz liberalizma se je razvil po sili logike — radikalizem.

I. Radikalizem — v filozofičnem zmislu.

Radikalec je, kdor išče prve korenike, t. j. prvega, vse obse¬
gajočega razloga, da iz njega vse izvaja in nanj vse navaja. Prvi
razlog se pa razlikuje na dvoje po dveh glavnih zmožnostih člo¬
veške duše, ki sta razum in volja. Glede na razum se razlog
zove načelo, glede na voljo pa nagib. Potemtakem se da ra¬
dikalizem razdeliti na dvoje: je intelektualen in praktičen. Radi¬
kalec išče razumu najvišjega načela, katero obsega vsa druga
načela, volji pa najvišjega nagiba, kateri določuje vse druge
nagibe.

Po intelektualnem radikalizmu teži filozofija; do zadnjega,
najvišjega načela vodi pa metafizika. Filozof je v intelektualnem
oziru radikalec. V praktičnem oziru je pa znak radikalizma zna-
čajnost. Človek, ki se da v svojem delovanju vztrajno določevati
od istega najvišjega nagiba, je praktičen radikalec.

Metafizični razlog intelektualnega in praktičnega radikalizma
je dvojen: subjektiven in objektiven. Subjektiven razlog, t. j. razlog,
ki se nahaja v človeku samem. Radikalstvo je človeku prirojeno.
Človek je namreč razumno bitje. Kot tak ima um in voljo. Um
išče po svoji naravi razloga: zakaj to? kako to? Razmotrivši si
nižje razloge teži za višjimi in se ne uteši, dokler ni dospel do
najvišjega. Ko je spoznal najvišji razlog bivanja, miruje v njem
kot v najvišjem načelu, iz katerega si vse drugo razmotruje in
razrešuje. — Istotako tudi volja. Nagiblje jo vselej neko dobro,
dasi časih dozdevno. R  izkušnja uči, da volja teži od dobrega do
dobrega in ne miruje, dokler ni našla in objela najvišje dobrote;
v tej šele najde uteho; čuti se pa popolnoma srečno le tedaj,
ko se da od nje kot najvišjega nagiba določevati pri želenju
drugih dobrot. — Človek je radikalec po razumu in volji. Seveda
pri tem radikalizmu um in volja drug drugega podpirata. Razum
sveti volji na poti k najvišji dobrini; volja pa s svojim neutešnim

71

hrepenenjem po najvišji dobrini priganja razum, da ji dalje in
dalje razrešuje dvome in sveti v skrivnostne temine metafizičnih
svetov. Čim radikalnejša je volja, tem radikalnejši je razum, in
nasprotno. Kakor velja to glede teženja navzgor, tako tudi glede
teženja navzdol. Ako se je volja vdala živalskim silam ter se od
nadčutnih dobrin obrnila k poželenju čutnih, zavleče v čutnost
tudi razum, čedalje bolj ga zatemnjujoč; istotako pa tudi razum
od svoje strani volji povrača stem, da ji s slepilnimi razlogi
kaže kot dobro, poželenja vredno, kar je slabo.

Objektivni razlog intelektualnega in praktičnega radikalizma
se nahaja zunaj človeka. Vpraša se namreč: ali se nanaša člo¬
vekovo teženje po najvišjem razlogu na nekaj, kar je objektivno,
realno, ali pa je to teženje brezpredmetno, zgolj subjektivno do¬
mnevanje? Kakor je gotovo, da nekaj biva, tako gotovo mora
biti tudi pravzrok tega bivanja. Pravzrok, kolikor smo ga spoznali,
postane za naš razum najvišji razlog. Človek se ob realnem
bivanju stvari povzpne do spoznanja pravzroka, oziroma do naj¬
višjega razloga. Pravzrok vsega bivanja je Bog. Bog ne biva le
v naši misli, ampak ima realnost tudi zunaj nje. Torej tudi spo¬
znanje Boga kot pravzroka ni brezpredmetno, ampak ima svojo
objektivno podlago. Potemtakem tudi najvišji razlog, po katerem
teži človek s svojim razumom in voljo, da v njem kot v najvišjem,
vseobsežnem načelu in nagibu najde uteho, ni prazno, subjek¬
tivno domnevanje.

Um in volja najdeta torej v absolutnem pravzroku objektivno
ozadje svojega teženja. Ta pravzrok pa — smo rekli — je Bog.
Bog je tedaj središče, ki skrivnostno nase vleče duhovna bitja
in torej tudi človeka, kolikor je po duši razumno in prosto bitje,
kakor zemeljsko središče vleče nase telesa. Po zakonih težnosti se
telesa na zemlji gibljejo; ako se je telo vsled protivnih sil od¬
daljilo od zemeljskega središča, ga težnostna moč zopet povleče
proti središču; tako tudi duh:  ko se je raztresel po mnogovrst¬
nosti stvari, ne more v teh obstati, ampak neka težnost ga od¬
tod vleče nazaj k enotnemu, absolutnemu središču, v katerem
edino najde razumu in volji miru in utehe. To središče je Bog,
zakon težnosti se pa izraža v miselni in želelni moči duše člo¬
veške. Človek se ne more mirno razvijati, dokler se nista razum
in volja vkoreninila v Bogu. Razumna narava priganja človeka
k radikalizmu — v Bogu.

72

II. Radikalizem — v zgodovinskem pomenu.

Ko dandanes izgovarjamo besede »radikalizem«, »radikalec«
itd. brez natančnejše določbe, jim dajemo omejen pomen, ki je
prišel v navado v našem veku. Radikalizem pomenja težnjo po
preosnovi človeškega življenja in vseh socialnih razmer v pred¬
krščanskem zmislu in končno v zmislu tudi proti zakonom na¬
ravnega razuma in vesti. Radikalizem je teoretično in prak¬
tično zanikanje božjega zakona  bodisi naravnega ali
nadnaravnega, z namenom, da se človeštvo prestavi na podlago,
ki bi bila Bogu in dosedaj veljavnemu pravu povsem nasprotna.

Radikalizem se nam tedaj kaže v konkretni obliki proti-
krščanstva;  vendar pa uničenje krščanstva ni njegov edini
smoter — radikalizem teži končno po razrušenju tudi naravnega
reda, ki je podstava pozitivnemu, krščanskemu redu.

Radikalizem bi predvsem rad človeško življenje razkristjanil,
in sicer najprej javno in s pomočjo javnega zakonodavstva tudi
privatno. Razkristjani naj se politika, šola in javna vzgoja, slovstvo,
veda in umetnost; po državnih postavah naj se razkristjani dru¬
žina s civilnim zakonom; na državo naj se preneso vse pravice
od posameznikov, da bo državi mogoče udušiti vsako prosto
gibanje ter s pritiskom odzgoraj v ljudstvu zatreti krščanski čut.

Radikalno razkristjanjevanje je vseobsežno, organizirano
na vse strani. Filozofično utemeljitev podaje radikalizmu moderni
panteizem v raznih oblikah; kajti panteizem uničuje vsako vero
v nadsvetnega Boga in s tem izpodnaša tla tudi krščanstvu ter
nravstvenemu in socialnemu redu, ki ga je krščanstvo utemeljilo.
V vedi služi radikalizmu absolutni skepticizem. V umetnosti se
zanikuje vera v ideale, izpoveduje se goli naturalizem, ki upodablja
le zemeljsko realnost, in sicer vedno rajši od nje temne in grde
strani. V politiki izkuša radikalizem prevreči javni red, ki sloni
na stanovski razliki, oznanjujoč vsestransko enakost med ljudmi.

Kar je dozdaj človeštvu veljalo za sveto in nedotakljivo, kar
se je smatralo za neposredno ali posredno božjo naredbo, vsemu
napoveduje radikalizem vojsko in uničenje. K vsemu ga naganja
le sovraštvo do Boga in njegovega zakona. To sovraštvo je kakor
korenika, iz katere poganja radikalna misel in dejanje. Ker pa
krščanstvo najočitneje nosi znak prave božje vere na sebi in
najbolj utrjuje socialni red, se radikalno rvanje v prvi vrsti obrača

73

proti njemu. Krščanstvo se pa celo in nepokvarjeno hrani v ka¬
tolicizmu; zatorej obrača tudi radikalizem svojo ost predvsem
v katoliško Cerkev, prepričan, da je zmaga njegova, kakor brž
se mu posreči razrušiti Cerkev. Socialisti in radikalci očitno iz¬
povedujejo: naš edini sovražnik je katolicizem!

III. Dobre lastnosti radikalcev.

Radikalci imajo nekaj dobrih lastnosti, ki jih moramo obču¬
dovati in so vredne, da bi jih tudi posnemali. Radikalizem se
odlikuje po logični doslednosti; res sicer, da je temeljno načelo
slabo, a sprejemši to načelo izvaja iz njega radikalec z najstrožjo,
brezobzirno logiko posledice do najskrajnejših mej, ne da bi se
ustrašil njih grozovitosti. Radikalizem navaja vse na en najvišji
princip, ki mu je obenem edini, vse določujoči nagib — to je:
večno sovraštvo Bogu 1 Radikalizem ne pozna polovičarstva: on
ljubi, on prisega na cela  načela. Prisegel je sovraštvo Bogu in
krščanstvu, in zato noče ne o krščanstvu ne o katerikoli veri ali božjem
pravu nikjer ničesar vedeti; vse drugače kot liberalizem, ki sicer
potiska krščansko vero iz politike, iz šole, a jo vendar visoko
ceni pri vzgoji nižjega ljudstva, priznava nje dobrodejni vpliv na
lepe umetnosti itd. Radikalizem slednjič povsod uporablja teorijo
na življenje; v tem oziru dela prav in logično, kajti teorija, šola
je za življenje. Vse drugo opazujemo pri liberalizmu, ki na visokih
šolah, v slovstvu itd. goji materialistične nauke, po katerih baje
človek nima proste volje, a na drugi strani v verige vklepa in
zapira ubijavce, tatove, ki so morali  ubijati, morali krasti! Radi¬
kalizem se pa tudi v dejanju ne sramuje svoje materialistične
teorije: zato odpravlja smrtno kazen, odpira hudodelcem ječe!

IV. Prvi radikalec — hudič. Proti satanovemu radikalizmu
— radikalizem Kristusov.

ilko je novodobni radikalizem po svojem bistvenem znaku
sovraštvo proti Bogu, je razvidno, da je najstarejši radikalec
hudič; kajti on je prvi odpadel od Boga in ga začel sovražiti,
Hudič je pa tudi v človeštvo zasejal radikalstvo, ker je prvega
človeka zapeljal v greh, iz katerega se poraja sovraštvo božje
— radikalizem.

Pa ne le najstarejši, ampak tudi najhujši radikalec je hudič.
Radikalstvo je namreč tem hujše, čim večje je sovraštvo do Boga;

n

nihče pa toliko ne sovraži Boga kot hudič. V njem je volja tako
obrnjena proti Bogu, da se ne more v ničemer  več ravnati po
božji volji in ne more z nobenim činom svoje volje Boga ljubiti.
Takega sovraštva je človek nezmožen, kajti človek se ne more
nikdar tako celotno in radikalno odvrniti od Boga kakor čisti
duh, kakršen je hudič. Ljubezen, kakor sovraštvo, se namreč
ravna po spoznanju; spoznanje čistega duha je pa popolnejše
kot spoznanje čutno-duhovnega bitja, kakršen je človek. Spoznanje
se v hudiču sicer loči od bistva, a spoznanje je celotno in popolno,
kolikor ga je zmožen; po tem se ravna hotenje: tudi to je celotno
in popolno obrnjeno proti Bogu. V človeku je pa spoznanje pri¬
vezano na čutnost in se razvija, ni tedaj nikdar celotno in popolno,
zatorej se tudi volja ne more nikdar javiti z vso močjo, katere
je zmožna. Ljubezen in sovraštvo v človeku ne more biti nikdar
tako intezivno, tako popolno, kot je v čistem duhu. Človek sam
ob sebi ne more biti nikoli tako hud radikalec kakor hudič.

Najodločnejše nasprotje hudičevega radikalizma je pa radi¬
kalizem Jezusa Kristusa. Dogmatičen razlog za to trditev se na¬
haja v osebnostni zvezi (hipostatični uniji) Kistusove človeške
narave z Besedo. Vsled te zveze razum in volja koreninita v božji
naravi; prvega določuje absolutna Resnica, drugo nagiblje absolutna
Dobrota; kakor je torej razum nezmotljiv, tako je volja negrešljiva.
Človeški razum Kristusov izključuje vsako zmoto, vsako nepravo
sodbo, vsako nelogično sklepanje ali uporabljanje splošnih načel
na posamezne slučaje in okoliščine. Pravtako pa izključuje tudi
volja njegova vsak greh, vsako nepopolnost. Osvetljen od ne-
ustvarjene božje luči, vidi Kristusov um, kako se žarki resnice iz
osrednjega solnca razsipljejo na vse stvarstvo v njega realni in
mogoči raznoličnosti. Pravtako izključuje človeška volja Kristusova,
plameneč v ljubezni božji, vsak greh, vsako nepopolnost do naj¬
skrajnejše meje, in sicer z najintenzivnejšo silo, kakršne ni zmožno
nobeno ustvarjeno bitje.

V hipostatični uniji je tudi razlog, zakaj je radikalizem
Kristusov močnejši od radikalizma hudičevega. Kristus - človek
korenini namreč vsled te unije v Bogu absolutno neločljivo, za¬
torej je kot človek v osebi božji, kakor Bog sam, absolutno ne¬
premagljiv; ako bi podlegel ta človek, bi podlegel Bog. Hudič
pa, dasi sovraži celotno in popolnoma, vendar osebno biva sam
zase, ne da bi imel v osebni uniji z absolutno slabim bitjem

75

nepremakljivo zaslombo. Absolutno slab princip sploh ne biva,
kakor so si ga mislili Zoroaster in drugi dualisti. Ker je tedaj
hudič sam na sebi končno oseba, tudi sovraštvo njegove volje
ni neukrotno in nepremagljivo — radikalizem njegov je relativen,
radikalizem Kristusov je absoluten. V tem je zajamčena zmaga
Kristusova nad hudičem in njegovim kraljestvom, zmaga Kristu¬
sovega radikalizma nad Antikristovim radikalizmom.

V. Kristusova Cerkev in loža.

Jezus Kristus skrivnostno nadaljuje svoje življenje in delo
v katoliški Cerkvi. Ta je podedovala Kristusovega duha, zato tudi
radikalizem Kristusov. V njej skrivnostno biva Jezus Kristus, raz¬
svetljujoč in gibajoč jo s svojim Duhom, ki ji ga pošilja od Očeta.
Kakor on, tako je tudi Cerkev nezmotljiva v nauku, negrešljiva,
sveta v svojih zapovedih in navodilih. Kakor Jezus Kristus, tako
tudi Cerkev izvaja vse iz Boga, z resnico, ki nam je v božjem
razodetju zasijala, vse pojasnujoč, z božjo milostjo, ki jo zajema
iz včlovečenega božanstva, vse posvečujoč. Naloga Kristusove
Cerkve je uničevati greh in sovraštvo božje — tedaj kraljestvo
hudičevega radikalizma. Kristusova Cerkev je po svoji ustanovi
in smotru nasprotna radikalizmu satanovemu.

Kristusovi Cerkvi nasproti zbira in organizira protikrščanske
radikalne sile masonska loža. Loža je nekako ministrstvo v hu¬
dičevem kraljestvu na zemlji; njej pripada v tem kraljestvu izvrše-
valna vloga.

Kakor je katoliška Cerkev podedovala Kristusovega duha, tako
oživlja ložo duh hudičev, ki je duh laži in sovraštva božjega,
duh skrajnjega radikalizma. Drugače se res ne da razlagati slepa
zagrizenost lože ne le proti vsemu, kar je krščanskega, ampak
tudi kar je naravnega. Ta strastnost in razdejavna manija ni člo¬
veška, ampak satanska. Večno sovraštvo, vojska Bogu! to je naj¬
višje načelo, ki je spoznava masonstvo; iz tega dosledno izvaja
svoje načrte, od tega se daje nagibati k vsemu, kar učinja. To
načelo je dobilo dostojen izraz v Proudhonovih besedah: »Bog
je zlo.« »Bog — ako biva — je sovražnik človeške narave«,
»a hudič je prijatelj človeške družbe«! V loži je dandanes vte-
lešen najskrajnejši radikalizem — radikalizem hudičev, iz lože se
radikalno gibanje vodi in organizira po vsej zemlji.

76

VI. Oče radikalizma — liberalizem.

Radikalizem — smo rekli — sovraži in preganja Boga do
skrajnje meje. Pa tega se je naučil od svojega očeta — liberalizma.

Liberalizem je izrekel načelo: Cerkev naj se loči od države.
Ko je pa Cerkev ločil od države, jo je povezal z državnimi para¬
grafi in ji tako onemogočil vsako prosto gibanje. Liberalizem
se je polastil šol, ki jih je bila ustanovila Cerkev; iz teh šol je
pregnal Kristusa, pregnal krščansko filozofijo, pa uvedel vanje
racionalizem in brezverstvo. Liberalizem je segel v svetišče
krščanske družine ter oskrunil zakrament sv. zakona, češ, zakon
je posvetna zadeva — Kristus in Cerkev nimata tu nič opraviti!
Liberalizem je razkristjanil nravnost, ko jo je ločil od vere, češ,
nravnost je neodvisna od Boga, in človek more biti nraven —
brez Boga, da, naj tudi Boga sovraži! Liberalizem je razkristjanil
slovstvo, ki je je oklical za neodvisno od vere in katerihkoli zakonov
božjih.

To in še veliko drugega proti Bogu in njegovemu Kristusu
je storil liberalizem. Katoliško Cerkev je izpostavil zasmehu in
zaničevanju, navadil je narode misliti in živeti brez Boga ... Ali
je potemtakem čudo, da so narodi omrzeli za Cerkev in Boga,
da se je počasi namesto ljubezni božje naselilo v srcih sovraštvo,
da se je iz liberalizma porodil — radikalizem?

Da, v radikalni tabor zvaja liberalna država svoje podlož¬
nike : s policijskim zatiranjem katoliške Cerkve, z brezversko šolo,
z militarizmom, z oznanjevanjem morale brez Boga in vere. Srce
človeško nasproti Bogu ne more biti indiferentno: mora ga ali
ljubiti ali sovražiti. Ako tedaj državni liberalizem Boga in njegovo
Cerkev povsod odstranjuje, povsod izključuje, povsod kot nepo¬
trebno starino potiska v kot, ako duši v srcih spoštovanje in
ljubezen do Boga — ga bodo ta srca prejalislej morala sovra¬
žiti. Tako državni liberalizem tira narode v radikalizem.

VII. V čem se loči oče-liberalizem od sina-radikalizma?

Pa oče-liberalizem je slep: on ne ve, kakega sina si vzgaja.
Meni, da bo sin njemu podoben, da bo kraljestvo očetovo mirno
naprej vladal in branil . . . Moti se!

Daši očetov sin — se radikalizem vendar močno razlikuje
od liberalizma. Nekatere lastnosti radikalizma smo zgoraj našteli.

77

Oče-liberalizem je prav kratke pameti in omejenega obzorja. On
ne ve, da mora sprejeti tudi posledice, kdor hoče vzrok; ne ve,
da ima človek prosto voljo zato, da v dejanju izvršuje, kar se je
v šoli naučil; ne more razumeti, kako silovite so ideje v zgo¬
dovini narodov, kako se mora misel, ki se je v duhu spočela,
v dejanju poroditi. .. Vse to je zanj previsoko. Bolje razume
reči njegov sin — radikalizem. Roga se starcu, ki je izgubil
spomin in pamet: Ti nič ne razumeš! V tvojih  šolah so nas
navduševali za »enakost« vseh ljudi. Ti si sicer marsikaj poenačil:
a v glavo mi ne gre, kako si uvedel vnebovpijočo neenakost —
med kapitalistom-milijonarjem pa med delavcem- nemaničem! Jaz
pa mislim, da bi bilo prav in logično tudi to neenakost poravnati:
iztrgati s silo bogatinu iz rok imetje in razdeliti je enako med
ljudi! Odpravil si nekdanje božje in historično pravo, a uvedel
pravo »dovršenega dejanja«. Prav! A  logično ni, kar zdaj zahtevaš,
naj bi ostalo sveto, nedotakljivo, kar si ti dovršil! Jaz bi mislil
tako: Mo je »dovršeno dejanje« izvor prava, zakaj ne bi jaz obo¬
rožil žilave delavčeve pesti in ž njo razrušil tvoje tvorbe in do¬
vršil dejanje, ki bi tebi ne bilo pogodi — kdo bo mogel dvo¬
miti o pravnosti novega »dovršenega dejanja«? Učil si — in jaz
sem si globoko vtisnil ta nauk: Cerkev, bratovščine, cerkveni
redovi niso pravne osebe — zatorej pripada njih imetje meni. In
pograbil si, kolikor največ si mogel! Prav. A  ne vem, zakaj bi
jaz ne smel tako  govoriti: Država, delniške družbe, bančni zavodi
niso pravne osebe — zatorej pripada njih imetje meni, da je
razdelim med ubogo ljudstvo! Proglasil si svobodo tiska, češ, s
slovstvom in časopisjem se uničuje vpliv katoliške Cerkve; a to
svobodo zopet kratiš ter liste in knjige zaplenjuješ, ko hočem
jaz s tiskom uničevati tvoj vpliv! Jaz pa ne tako! Svoboda bodi
prava, cela svoboda za vsakega, na vse strani! Mo si ti tiskal,
kar si hotel proti Cerkvi, zakaj bi jaz ne tiskal, kar hočem, proti
tvoji državi ? Jaz hočem enakost, hočem svobodo brez mej, brez
tvojih brzd. Mo si ti odpravil Boga, hočem jaz odpraviti tebe,
ki pač nisi višji od Boga!

Začuden posluša starec te grožnje. Noče verjeti, da je tisti,
ki tako govori, kri od njegove krvi in meso od njegovega mesa.
In vendar je tako: on ga je rodil, on si ga je odgojil! In zdaj
ga izkuša sicer krotiti z raznimi sredstvi: z bajoneti, s tajno po¬
licijo, z izjemnim stanjem, z antisocialističnimi zakoni, s pre-

78

gnanstvom itd! Pa vse prekesno! Mladič se ne da ukrotiti, pre¬
kanjen je, brezobziren, neupogljiv! Tu ga izženeš — na desetih
drugih krajih se ti grozeč prikaže 1

In kaj se bo zgodilo ?

Starec-liberalizem bo moral narediti oporoko in hote ali
nehote za dediča zapisati sina, ki mu je ime — radikalizem. In
potem položijo starca v grob, ki ga je sam kopal Cerkvi. Pri
vseh evropskih narodih liberalizem že umira, in radikalizem-
socializem nastopa njegovo dediščino. Da, radikalizem bode
osramotil, bode zmagal in pokopal liberalnega očeta tako gotovo
kakor logika osramoti nelogiko, kakor doslednost in odločnost,
krepko dejanje zmaga nad nedoslednostjo, nad polovičarstvom,
nad frazo!

Ko se pa to zgodi, bo stal radikalizem Kristusovi Cerkvi
nasproti kot njen edini, a očitni, odločni sovražnik. Tedaj
se vname boj med hudičevim radikalizmom in radikalizmom
Kristusovim. Na kateri strani bo zmaga? O tem ni dvomiti. Na
strani Tistega, kateremu je Oče govoril: Sedi na mojo desnico,
dokler ne denem Tvojih sovražnikov za podnožje Tvojim nogam.
Zmagal bo lev iz rodu Judovega, ker hudič, dasi zvit in mogočen
— Bog vendar ni!

lJM E

°°° E NK. : I □ ooo

II.

Edino načela dajejo politiki pravost.

Dr. A. Mahnič.

Politika snovi in sile.

brž je človek odrekel pokorščino Kristusovi Cerkvi,
gel vero v nadnaravno razodetje ter se postavil na
»je« stališče, t.j. na stališče čistega, naravnega razuma,
se mu je začelo mračiti duševno obzorje, da, začel je celo dvo¬
miti o najodličnejših sposobnostih svojega duha: ali se more po¬
vzpeti do spoznanja transcendentalnih resnic, ali je sploh človeško
spoznanje izvestno, ali ima človek prosto voljo itd. Od Boga od¬
padla filozofija je ta vprašanja rešila negativno in po tej poti
prišla tako daleč, da je po podobi božji ustvarjenega človeka
poenačila z živaljo. Za stoletjem oholega, človeški razum oboža-
vajočega racionalizma je sledilo stoletje materializma. To poni¬
žanje je zahtevala pravica božja. Sodba, ki jo je Bog izrekel nad
starim poganstvom, se je uresničila tudi nad novim: Izpremenili
so resnico božjo v laž in so izkazali večjo čast in službo stvoru
nego Stvarniku... zato  jih je izročil Bog v sramotne stra¬
sti  (Rim. 1, 23—24). Bog je dopustil, da so se poživinili — v
življenju in potem še v mišljenju; postali so materialisti.

»sv

I. Materializem v modemi politiki.

Ta materializem se je v devetnajstem veku oznanjal z vse-
učiliških stolic in se zasejal v javno življenje. Z živo besedo in
še bolj s slovstvom se mu je gladila pot med ljudstvo. Vsak po¬
poln filozofični sistem utemeljuje posebno svetovno naziranje
(Weltanschauung) ter kot tak določuje in zasega vse človeško
mišljenje in delovanje; tudi materializem je ustvaril in znanstveno
utemeljil (vsaj navidezno) novo naziranje, ki je izražalo golo ne¬
gacijo dotedanjega, krščanskega. V krščanskem naziranju je naj¬
višji princip Jezus Kristus in po njem razodeta skrivnost enega
Boga v treh osebah. Materialističnemu naziranju je postavil Btich-
ner za najvišji princip skrivnostno dvojico »Kraft und Stoff«, izvun

6

Več luči.

82

katere je vse — nič. Iz tega principa se je izvajalo in določevalo
vse drugo, iz njega se reševali najvišji življenjski problemi, ki se
tičejo časnosti in večnosti človekove.

Lehko umevno je, da je moral materialistični princip »sile
in snovi«, uporabljen na življenjske razmere in na razne stroke
človeške delavnosti, vse do tal prevreči in predrugačiti. In ta upo¬
raba se je resnično tudi vsestransko izvršila. Materialistična teorija,
uporabljena na verstvo, je ustvarila ateizem ; porabljena na nravo-
slovje, je pripeljala h golemu epikureizmu, k razbrzdanemu
uživanju; prenesena na družabne razmere, je obrodila komunizem:
v lepi umetnosti pomenja nagotni, kosmati naturalizem in obupni
determinizem; in ako hočeš v nje zmislu urediti pravne razmere,
te zavede v anarhizem.

Pa tudi politika, ena najvažnejših strok človeške delavnosti,
se je morala dosledno — materializirati. Bog, duša, vera, nrav¬
nost, prostost, večnost — vse te in enake besede so nekdaj iz¬
ražale pojme, katerim se je pripisovala objektivna realnost; to so
bile svete, nedotakljive resnice, s katerimi se je kot z najmogoč¬
nejšimi faktorji računalo tudi v politiki; da, tudi v politiki so ve¬
ljali zakoni krščanske nravnosti, častilo se je mednarodno pravo,
oziralo se na Boga, na večni namen človekov. Toda materializem
je vse te resnice zatajil; besede o nravnosti so postale brez¬
pomemben zvok, za politika votle količine, faktorji, s katerimi se
več ne računa; ostal je še edini atom, kateri se v neskončnem
vesoljstvu razodeva kot nedeljiva, enotna dvojica »Kraft und Stoff«.
Edino prava politična modrost obstoja v tem, da se zasledujejo
zakoni skrivnostno delujoče naravne sile, atomskega spajanja in
raztvarjanja, ter se po tem uravnava politična delavnost. Nekdaj
je veljal za politika dekalog in evangelij, odslej naj mu služi
kot ročna knjiga — fizika in mehanika.

II. »Stjllabus«.

V imenitnem »sgllabu« iz 1. 1864., kjer je Pij IX. zabeležil
glavne zmote sedanjega veka, je zadela pravična obsodba tudi
politični materializem. »Drugih sil nam ni priznati, nego
tiste, ki se nahajajo v snovi.«  Tako se glasi prvi del
LVIII. stavka v »sgllabu«. S temi besedami je Pij IX. točno do¬
ločil in obsodil temeljni nauk modernega materializma, ki se iz¬
raža v Bikhnerjevem »Kraft und Stoff«.

83

Sem spadajo dalje tudi naslednje v »sgllabu« zavržene teze:

LVIII. (drugi del): »Vso nravstveno pravičnost in poštenost
nam je staviti v to, da si na vsak način gromadimo in množimo
bogastvo in ustrezamo slastem.«

LIX: »Pravo obstoja v materialnem dejstvu, in vse dolžnosti
človeške so prazna beseda, in vsa človeška dejanja imajo moč
prava.«

LX.: »Avktoriteta ni nič drugega, kakor vsota števila in
materialnih sil.«

LXI.: »Krivičnost dejanja, katero se je posrečilo, ne naspro¬
tuje svetosti prava.«

LXII.: »Oklicati in držati se mora načelo, ki prepoveduje
posredovanje — principium de non-interventu.«

LXIII.: »Postavnim vladarjem se sme odreči pokorščina, da,
dovoljeno je celo upreti se jim.«

Kdor natančneje presoja politično modrost evropskih držav¬
nikov, kdor zasleduje tajne sile, ki so v poslednjih desetletjih pre¬
drugačile naše politične in socialne razmere, se lehko prepriča,
da se je to vršilo pod vplivom le-teh od sv. Stolice obsojenih
materialističnih naukov. Izpregovorimo torej o nekaterih teh na¬
ukov pa o raznih oblikah njih upotrebljenja v politiki.

III. Malikovanje kapitala.

To malikovanje izraža drugi del zgoraj navedene LVIII.
propozicije: »Vso nravstveno pravičnost in poštenost stavimo v
to, da si na vsak način gromadimo in množimo bogastvo in
ustrezamo strastem.«

To načelo sledi neposredno iz materialistične teorije. Stem,
da taji Boga in neumrljivost, duši materializem v človeku vsako
vero in upanje. Večnega življenja, nadnaravnih, večnih dobrot ni,
človek živi le za ta svet, zatorej ima pravico, da si tukaj uteši
željo po sreči. Ker mu pa to uživanje, to srečo omogočuje le bo¬
gastvo, mu je to bogstvo, kateremu edino služiti je njegov poklic;
kajti le po njem more doseči končni namen.

V hlepenju po bogastvu pa se mu ni treba omejevati na
moralično dovoljena sredstva; kjer ni Boga, izgine vsak objek¬
tivni razloček med dovoljenim in nedovoljenim, med dobrim in
slabim — dobro je vsako sredstvo, ki pospešuje dosego namena.
Namen posvečuje sredstva. Laž, sleparstvo, tatvina, tudi uboj ma-

6 *

84

terialistu niso to, kar nam — pregrešna dejanja, ampak dobra,
da se mu le posreči ž njih pomočjo »gromaditi in množiti bo¬
gastvo«. Dobro je, kar je koristno, slabo, kar nasprotuje koristi;
moralično »pravičnost in poštenost« določuje le bogastvo, kapital.
Bogastvo je bog-malik.

»Kapital in inteligenca« — to dvoosebno božanstvo moli na
kolenih naš vek. Seveda ta »inteligenca« je ona, ki ima razum
le za »naravne sile in njih veličine« — materialistična inteligenca.
Ne od Boga, ne od večnih zakonov njegovega evangelija, ampak
od te božanstvene dvojice si obetajo napredka in sreče. Odtod
izhaja precenjevanje realističnih ved, ki je tupatam dospelo že
tako daleč, da mislijo filozofijo, staroklasično filologijo in druge
idealistične vede iz srednješolskega pouka popolnoma izključiti.
Sploh se zdi že brezpametno, baviti se z rečmi, ki se ne vidijo
in tipajo — edini predmet zdrave, eksaktne vede je atom.

Kapitalu se je dala neomejena prostost; kapital uživa svo¬
boščine, ki jih je nekdaj pri evropskih narodih uživala Cerkev.
Celo določbe božjega prava zanj ne veljajo. Zato se je razmnožil
in razrastel do takozvanega »velikega kapitala«, ki liki zli demon
vse požira, vse tlači in duši, ki povsod vsemogočno gospoduje.
Tudi to kopičenje velikanskih vsot v rokah malo izvoljencev se
je vršilo po fizični postavi, po kateri večje množine privlačujejo
in absorbirajo manjše.

Žal, da se ta materialistični malik večkrat občuduje in česti
tudi od ljudi, ki sicer spoznavajo načela krščanske resnice. Slepi
nas blesk fizične moči in narodnega bogastva. Zavidamo narode
radi njih materialnega napredka in kulture. Cenimo jih po njih šte¬
vilu, po vojaški sili, po množini poljskih pridelkov ali industrijskih
izdelkov, po velikosti mest, naštevamo liste, ki se tiskajo, knjige,
ki se na leto med narod razpečavajo — potem jih blagrujemo: To
je napreden, srečen narod, to je narod-vzor. Tak narod, kakor
se zdi, so za nas Slovence — Čehi. Dovolj že, da imajo krasno
narodno gledališče! V zlati Pragi je za nas — vse zlato. V bogati
Češki, ki odrajtuje državi toliko milijonov davka, je že raditega
vse idealno. Blaženi smo že, ako smemo s češčenjem in svetim
strahom »romati« na Češko pod vodstvom slovenskih radikalcev!
/tli je pa večkrat po naših listih brati o radikalstvu in brezboštvu,
ki razjeda in uničuje čilo moč češkega ljudstva, o onih peklenskih
silah, ki razrivajo po drobu češkega telesa? Malikovanje!

85

IV. Pravo dovršenega dejstva.

Ta stavek pomenja: karkoli se zgodi, je prav; dovolj, da
se je zgodilo,  ne vprašuj, kako  se je zgodilo? Dosledno se
sme pravtako trditi: ko imaš kaj storiti, ne pomišljaj, se li sme
ali ne, jeli prav ali ne? Dovolj je, da imaš moč kaj storiti: stori
— in vselej bo prav, bo dobro!

Ta nauk je le logična posledica iz temeljnega stavka, ki na
njem sloni materializem. Ker ni Boga in višje volje, ne more biti
tudi višjega sodila za dobro in slabo. Vsa resnica je v atomu in
njegovi sili, ki se pokori zakonu fizične nujnosti. Karkoli se torej
vsled tega zakona v vesoljstvu izpremeni ali uresniči, je čin atom¬
ske svetovne sile, izvun katere ni nobene druge. Pa drugače se
tudi ne more zgoditi, tako da je celo brezpametno le razmišljati;
se sme ali ne ? je prav ali ne ? Kjer ni proste odločbe, je naravno,
torej prav, vse, kar se zgodi.

Materialistični princip dovršenega dejanja so odobrili in zase
izkoristili vladarji in politiki, kateri so, v svesti si svoje moči,
napadli manjše, šibkejše države ali narode; ko so si jih podvrgli,
so svoj čin zapečatili s »pravom dovršenega dejanja«. Dejanje,
ki se je posrečilo, bodi (po pojmih krščanskih in naravnega raz¬
uma) še tako krivično, ne nasprotuje svetosti prava!

Seveda se s tem principom le posvečuje pravo sirove sile,
pravo, ki se je nekdaj zvalo »pravo pesti«, ki je je srednji vek
podedoval od starih poganskih barbarov. Pravo pesti se je le
preobleklo v filozofično zvenečo frazo: pravo dovršenega dejstva.
Narodi so se dali od te fraze preslepiti, da niso videli, kako vnebo-
vpijoča herezija tiči v njej. Posebno hlastno so se je poprijeli
Italijani, ko so ugrabili papežu Rim in s tem dovršili zedinjenje
Italije. Princip dovršenega dejanja je imel za vse veke onemogočiti,
da bi se kdaj njih tvorba razdejala. Po tem principu je nekdaj pa¬
peški Rim postal zavselej nedotakljiva prestolnica nove kraljevske
Italije — Roma intangibile!

Ta princip dovršenega dejstva naravnost uničuje vsako mo¬
ralo v politiki.

Morala namreč navezuje človeško voljo pri vsakem činu
na določila večnega, nepremenljivega zakona božjega. Ne kar se
stori,  je dobro in prav, ampak kar se stori v soglasju z
božjim zakonom;  kar ž njim ne soglaša, je slabo, naj se je

86

dejanje še tako posrečilo. Vest, ki ž njo človek zakon božji upo-
treblja na svoje dejanje, uči pred dejanjem, ali je dobro ali ne,
in ista vest hvali ali graja neizprosno po tem, kakor se je kaj iz¬
vršilo v soglasju z onim zakonom ali ne.

Zato bi se ne smela politična tvorba, ki je osnovana na
goli materialni sili, v nasprotju z zakonom božjega prava, nikdar
odobriti in pravno priznati. Moderna politika je to pravilo zatajila.
Namesto zakonitosti in pravnega principa je v moderni državi
stopila dejanska moč, in kdor se zna nje polastiti in se nekaj
časa vzdržati v nje posesti, sme gotov biti, da ga bodo druge
vlasti kmalu pripoznale. Čim svetejše je pravo, ki se je žalilo z
nasilnim dejanjem, tem krivičneje ravna, kdor je odobruje. V tem
oziru se je največ pregrešila Evropa, ko je diplomatično priznala
stanje, ki se je ustvarilo z nasilno osvojitvijo cerkvene države in
Rima, ker temu ropu se pridružuje znak sakrilegija. Evropa se je
izneverila evangeliju ter se uklonila materialistični dogmi o sve¬
tosti dovršenega dejstva. Zato pa ne uide kazni tistega Boga,
kateri čuva svoja in svoje Cerkve prava! Da, prst vsemogočnega
Boga se bo dotaknil tudi tega, kar diplomati razglašajo za —
intangibile!

V. Načelo »neposredovanja« — de non-interventu.

Vsak narod bodi popolnoma prost, da si uredi svoje zadeve,
kakor mu ljubo! Vsak bodi sam svoje sreče kovač. In kakor se
vsak sam sebe vlada, tako naj se tudi brani. Ne gre, da bi narod
narodu priskočil na pomoč, ko ga napada zunanji sovražnik ali
ga tare notranja revolucija. Prepustiti moramo narode vsakega
svoji usodi!

Tako blizu se glasi glasovito načelo »neposredovanja«. Kakor
se vidi na prvi pogled, se tudi to načelo izvaja iz temeljnih naukov
materializma. Vse pojave, vse prevrate v politiki učinja po ma¬
terialističnem nauku slepa atomska sila, ki se presnavlja in
deluje po zakonu fizične nujnosti, flko tedaj mogočnejši narod
napade šibkejšega, dela tako le vsled neodoljive sile, ki ga k
temu naganja. Z materialističnega stališča se vse vrši naravno,
torej prav — zato nima nihče pravice zavirati, da bi se ne
vršilo. Materija deluje z neizprosno nujnostjo, ona nima sočutja
za šibkejšega; da volk požre jagnje, je prav, ker drugače biti
ne more.

87

Princip »neposredovanja« je izvrstno služil piemonteškim
politikom za časa italijanske revolucije. Šlo je tedaj za celo vrsto
legitimnih vladarjev, katere so prijateljske in sorodstvene vezi
spajale z drugimi evropskimi dinastijami: te vladarje se je skle¬
nilo pregnati, njih dežele pa vtelesiti novi Italiji; šlo je predvsem
za papežev patrimonij, katerega usoda je živo zanimala ves
krščanski svet. Presmelo, prenevarno početje! Ali premeteni politiki
privlečejo v masonskih ložah iztuhtano čarovno slepilko in jo
vržejo pred Evropo: Non-intervento! Češ, to načelo je neizprosna
posledica eksaktne moderne filozofije! In Evropa se je uklonila
masonski modrosti; kdor je hotel veljati za modrega, naprednega,
je moral pritrditi! In tako se je v malo letih prestol za prestolom
podrl, na njih razvalinah pa se je vzdignila nova Italija — ne
da bi se Evropa potegnila za krivično napadene male vladarje,
da, Evropa je »dovršeno dejanje« kmalu potem slovesno potrdila!

Vsakemu je pač jasno, kako krivo je načelo »neposredovanja«.
To načelo zanikuje krščansko zapoved: Ljubi svojega bližnjega!
V tej zapovedi je zapovedano: Pomagaj svojemu bližnjemu v
potrebi, ako moreš. Pa ta zapoved se ne omejuje le na posa¬
meznika, ampak se razteza tudi na družine, občine, narode in
države; kajti človek je družabno bitje. V družbi je pa drug na¬
vezan na drugega, družabni red sploh ne more obstati, življenje
naše se ne more razvijati in izpolnjevati brez medsebojne pomoči.
In kakor mora poginiti posameznik, ako mu odrečeš vsako pomoč
od bližnjega, tako se mora razrušiti družina, občina, država, ako
jo samo zase osamotiš. Prepovedati siromaku, da ne sme sprejeti
od premožnega podpore, je pač neusmiljeno, okrutno, bodi siromak
oseba, družina, občina, narod ali država; kajti odreči pomoč
družini ali državi je pač isto, kar odreči jo posameznim udom
družine ali države; stem se žali tedaj ljubezen do bližnjega.
Ne trpijo li od krivične vojne, od notranjih nemirov in revolucij
posamezni državljani? In tedaj bi ne smel mogočen vladar taki
državi na pomoč, da odžene krivičnega napadavca, da pomaga
zatreti notranje upornike? Niso li posamezniki, katerim dobro de
državni mir? In pa: beraču se dovoljuje, da sme poprositi boga¬
tina za dar, bogatinu se dovoljuje, da sme beraču dar podeliti
— toda narod, država bi v potrebi ne smela poprositi za pomoč
drugega naroda; in temu narodu zopet naj bi bilo prepovedano
priskočiti na pomoč sosednjemu narodu, tudi ko more in prosto

88

hoče? Prijatelj se v potrebi obrne do prijatelja, a kralj bi se ne
smel pravtako v potrebi obrniti do svojega prijatelja-kralja, da
mu pomaga braniti pravo?

Res, poštena logika Biichnerjeve »Kraft- und Stoffpolitik«!

VI. Politika uspeha.

Tudi ta je dandanes precej poznana. Uganja se pa v velikem
in malem.

Po krščanskih pojmih se mora politika pravtako kot vsa-
katera druga človekova delavnost pokoriti nravstvenim zakonom.
Kar se ne sme v privatnem življenju, ni dovoljeno tudi v javnem.
Tudi v politiki je laž laž, tatvina tatvina, rop rop. Namen nikjer
ne posvečuje sredstev — tudi v politiki ne, naj bi šlo še za tako
važne, občečloveške koristi. In prav raditega smo n. pr. mi odločno
obsodili in grajali ravnanje krščanskih socialcev v slučaju celjske
gimnazije. Oni so z glasovanjem, torej s pozitivnim činom kratili
slovenskemu narodu naravno, od Boga podeljeno pravico; njih
glasovanje je bilo torej na sebi nemoralen, slab čin. flko se opra¬
vičujejo, češ, morali so tako delati, da bi si ne odtujili nemških
nacionalcev in tako onemogočili zmago pri volitvah v dunajsko
starejšinstvo, odgovarjamo mi na to mirno, držeč se večno veljav¬
nega principa krščanske morale: kar je slabo, se ne sme za
nobeno ceno; namen ne posvečuje sredstev! Preslepila jih je
politika uspeha!

Politika uspeha se ravna vselej le po uspehu, ne da bi se
ozirala na božje pravo, na nravstvene zakone, povprašujoč: se li
sme ali se ne sme. Ta politika ima pred očmi le uspeh, in da
ga doseže, se poslužuje vsakaterih sredstev — moralnih in nemo¬
ralnih, zavezuje se z vsemi silami, z vsemi strankami, nič ne de,
če so sile Bogu sovražne, če treba resnico in boljše prepričanje
zatajiti in laži se klanjati!

Politika uspeha je dejansko zanikanje Boga in nravstvenega
reda, je malikovanje golega dejstva in sile. Pognala je tudi ona
iz materialističnih tal; zakaj prav materializem uči, da ni Boga
in nravstvenega zakona; njemu velja edina sila. Kdor se tedaj
čuti dovolj krepkega za kako dejanje, je sme brez pomiselka
izvršiti, ali sam ali s pomočjo drugih; opravičuje je že uspeh kot
produkt nujno delujočih fizičnih sil, izvun katerih ni niti Boga,
niti moralnega zakona.

89

Politiko uspeha je v javno življenje zanesel že Macchiavelli
s svojim »II Principe« (1516); bil je ateistični princip koristnosti
(Utilitatsprinzip), ki ga je zagovarjal za politiko. Danes je pa isti
princip dobil globokejšo utemeljitev v modernem panteizmu in še
posebno v materializmu.

VII. Politika števila in večine glasov.

».Avktoriteta ni nič drugega kakor vsota števila in materialnih
sil.« Tako učijo, in sicer povsem dosledno izvajajoč iz materiali¬
stičnega temeljnega nauka. Rko  zunaj snovi ne biva nič, velja le
njena moč; ta moč se pa javlja in preminja po številu snovnih
atomov, ki se vsled nujnih fizičnih zakonov spajajo zdaj v večje,
zdaj v manjše skupine. Čim večje število atomov je spojenih v
eno skupino, tem težja je, torej tem silnejša; saj teža in sila —
Last und Kraft — sta v fiziki soodnosni (korelativni). Vsa moč,
vsa avktoriteta obstoja potemtakem v večji ali manjši vsoti atomov
in atomskih sil.

Po krščanskem naziranju se avktoriteta kakor vsaka oblast
izvaja posredno ali neposredno iz Boga. Oblastniki vladajo le, ko¬
likor nameščajo Boga. Učečo Cerkev poslušamo, ker nas uči z
avktoriteto, ki jo je dobila od Boga. Zatorej je avktoriteta neod¬
visna od ljudi in njih števila. Taki avktoriteti so se narodi brez¬
pogojno klanjali, dokler je bila vera v njih trdna. Pravtako so se
tudi nje nositelji pokorili božjemu pravu, le-to jih je vodilo pri
državnem zakonodavstvu.

R  zdaj je drugače. Materializem je zavrgel vero v Boga;
stem je izpodnesel podlago vsakateri nadčloveški avktoriteti.
Materializem stavi — kakor smo rekli — avktoriteto v število. Ta
nauk se je sprejel posebno v moderni parlamentarizem, kjer se
postave določujejo aritmetično po večini glasov. Rko  pomislimo,
da se mora v postavah izražati, kar je prav in dobro, vidimo, da
je potemtakem pravo odvisno od števila glasov. En sam glas more
odločiti, da bo to, kar je bilo do danes pravo, sveto in obvezno,
jutri nepravo, slabo in ne le ne obvezno, ampak kaznivo. Polegtega
pomislimo še, da se dandanes v naših parlamentih razpravljajo naj¬
svetejše zadeve, ki se dotikajo vesti in prepričanja, od katerih je
odvisna ne le časna, ampak tudi večna blaginja državljanov. In tudi
take zadeve odločuje politika števila! Kar pa je najhujše — pri
sestavi politične večine določuje neredkokrat laž, obrekovanje, denar

90

in — žganje! Res, lepa svoboda, ki jo uživajo narodi, oprostivši
se avktoritete božje in njegove Cerkve — pod avktoriteto števila
in večine!

VIII. Revolucija.

Naravno, da je v kraljestvu, kjer vladata sila in snov, načelno
upravičena revolucija.

Krščanski nazor uči, da so dobili vladarji oblast od Boga
samega, in kdor se njih oblasti ustavlja, se ustavlja naredbi božji.
Podložniki nimajo pravice, pokorščino odrekati svojemu vladarju,
ki je odgovoren le Bogu. Ta nauk je bil nekdaj najtrdnejša opora
vladarskih prestolov. Revolucija je bila z njim v svojem početku
zatrta.

A drugače je s tem vprašanjem v materializmu. Že Rousseau
je učil, da je podeljena politična oblast vladarju od ljudi samih
stem, da je vsak en del svoje prostosti njemu odstopil; iz vsote
teh delov sestaja vladarjeva oblast. Zatorej je pa tudi podložnikom
prosto, kadar se jim zljubi, podeljeno oblast vladarju odvzeti in
ga odstaviti. Revolucija je upravičena. Radikalneje utemeljuje revo¬
lucijo materializem Biichnerjeve »Kraft und Stoff«~dvojice. Revo¬
lucija je nujen produkt fizičnih sil in spojb. Nihče ne more
prerokovati in še manj seveda preprečiti, kar se snuje vsled
božanstvenih fizičnih sil. Ako so se atomi spojili v novo, prejšnji
nasprotno državno skupino, preneha prejšnji državni red in postane
že vsledtega neopravičen. Revolucija dobi vtem najgloblji meta¬
fizični razlog. Zato se pa ni nikakor čuditi, da prav materializem
ali darvinizem tajni socialistični in anarhistični krogi tako cenijo, saj
je v njem zapopadena metafizika vseh revolucionarnih naukov
in teženj. In vendar se materializem celo na državnih učiliščih
svobodno predava! Moderna država si goji gada na lastnih prsih.

IX. Vzporednik političnih sil.

Spomnimo se najprej, kaj uči fizika o takozvanem vzpo¬
redniku sil — Krafteparallelogramm.

Ako poprimejo razne sile kako telo na eniteristi točki ter
je vlečejo vsaka na svojo stran, tedaj se da vselej najti druga
sila z določeno smerjo in velikostjo, ki z iste točke prav toliko
doseže kakor vse one razne sile skupno. Ta sila se imenuje po-
slednjica ali srednja sila (rezultanta), one pa sestavljajoče ali

91

pokrajne sile (komponente). Če vzamemo najprej dve sili, ki vlečeta
isto telo z iste točke, a pod nekim kotom vsaka na svojo stran,
dobimo njiju poslednjico, ako načrtamo vzporednik (Parallelogramm)
s smerjo in velikostjo komponent ter potegnemo v njem povpreč-
nico (diagonalo); poslednja izraža poslednjico dveh sil. Zdaj se
vzame ta poslednjica in se primerja s tretjo silo; načrta se nov
vzporednik in najde se nova poslednjica. Tako se nadaljuje, dokler
se ni poslednja sila primerila s predzadnjo poslednjico; diagonala
zadnjega vzporednika izraža smer in velikost one sile, ki učinja
sama isto, kar vse sile skupaj. Kdor je to silo (poslednjico) zadel,
prekrati (paralizira) ž njo nasprotstva prvotnih sil in učini sam
isto, kar bi učinile vse sile, ako bi druga za drugo poizkusile
svojo moč ob telesu.

Ta mehanični stavek o vzporedniku sil so praktično pre¬
nesli novodobni politiki tudi na politično polje, in prav v tej upo¬
rabi obstoji dandanes vsa državniška modrost. Sile so naše po¬
litične stranke. Vsaka poprijemlje za državni voz, ali vsaka vleče
na svojo stran. Tu so konservativci, ki vlečejo na desno, levičarji
se držijo leve, Mladočehi silijo še bolj na levo, socialni demo-
kratje izkušajo zavleči državni voz tja zadaj za hrbte vseh drugih,
Poljaki imajo svoje in antisemiti spet svoje težnje; kdo bo vse
spravil v en tir! Tu more pomagati le mehanika. Modri državnik,
ki ga je vladar poklical, da ukroti sile, ki žugajo raznesti državni
voz, začne meriti in primerjati: črtati jame vzporednik političnih
sil. Predvsem: katera je največja ? Potem išče drugo. Kako treba
vladati, da si pridobim prvo, a ne odvrnem druge? Tedaj začne
črtati vzporednik: postavi se na stališče večje in tuhta, koliko bi
dovolil nasprotni, manjši, da si ne odkloni večje, in potegne črto;
potem se postavi na stališče manjše, da bi zaslišal njene zahteve
ter presodil, koliko ji more ustreči, da ne izgubi milosti pri na¬
sprotni, večji, in spet potegne črto. Paralelogram je načrtan, po¬
tegne še povprečnico, ta je poslednjica, ki mu pokaže pot, po
kateri naj hodi sredi med strankama, da ne zadene ob -desno
ali ob levo. Seveda se poslednjica —- prav po mehaničnem za¬
konu — več ali manj bliža močnejši stranki, vendar se ji pa ne
približa tako, da bi se ž njo spojila. R  zdaj pridejo v poštev še
druge politične stranke, tudi tem treba, kolikor mogoče, prijazno
lice pokazati, vreči jim kako drobtinico ali vsaj potolažiti jih z
lepimi obljubami. Končni rezultat teh mehaničnih operacij je neka

92

zmes iz vseh političnih snovi, ki ni gorka ne mrzla, ne bela ne
črna; vsaka stranka najde v njej vsaj nekaj svojega, tako da se
vsaj začasno zadovolji ter se da voljno upreči v voz ministr¬
skemu predsedniku, ki je tako modro iztuhtal poslednjico poli¬
tičnih komponent. Seveda to traja le tako dolgo, dokler ostane
razmerje med strankami isto; kakor brž se pa osnuje katera nova
stranka ali se ojači nasproti drugim, se mora poslednjica zopet
za njo pomekniti; treba novih kombinacij, novega paralelograma.
To pa navadno povzroči smrt ministrstvu, ako ni tako prožno,
da se hitro prilagodi predrugačenim razmeram.

Ta komedija se igra tudi v naši Avstriji. Že dolgo časa sem
vlada pri nas politika vzporednika sil. Po tem, kakor se porajajo,
rastejo ali ginejo politične stranke, prihajajo, odstopajo ali pre-
minjajo svoj »program« naša ministrstva. Nekdaj je zedinjena
liberalna levica največ tehtala, zato je bilo treba njej najbliže stati.
Potem je začel dobivati pretežnost konservatizem, tedaj se je
poslednjica od levice premeknila bolj proti Hohenwartovemu klubu;
danes niso niti levičarji, niti konservativci dovolj čislani — po¬
slednjica se je potegnila nad njih glavami. Bog ve, ali ne bodo
drugič Mladočehi in drugi radikalni liberalci vlade primorali, da
si načrta nov paralelogram, v katerem bo diagonala malone vzpo¬
redno tekla z njihovimi željami! Mogoče tudi to! Sploh vsa po¬
litična modrost naših državnikov obstaja v tem, da iztuhtajo, na
katero pot bi krenili sredi med tolikimi strankami, tako da bi vse
enako brzdali. Neprekosljiv je bil v tem mehanizmu grof Taaffe,
ki je znal poslednjico političnih sil tako premikati, da se je, kar je
v sedanji parlamentarni Evropi neslišano, trinajst let vzdržal na
ministrskem prestolu. Pravtako je bila tudi koalicija rezultat po¬
litičnih strankarskih kombinacij po pravilih vzporednika sil. In kaj
drugega je bila Badenijeva vlada?

Vsakemu je pač lehko umevno, kako je soditi o taki politiki.
Politika je ena najvažnejših strok javne delavnosti človeške. Zato
se mora politika pokoriti načelom; kajti edino načela ji dajejo
pravost, doslednost, vztrajnost in končno zmago. Brez načel je
politika otročja igrača, odvisna od trmastega trenotka ali od vedno
menjajočega se čuvstva. Pravi politik-mož mora izpovedati načela
ter se jih držati z jekleno voljo, tako da je pripravljen rajši odstopiti
kot le eno svojih načel zatajiti. Toda politika mehaničnega vzpo¬
rednika ne spoznava nikdar jasno in odločno kakih načel: ali

93

nima nobenih načel ali ima le polovičarska; ali zatajuje načela
ali jih potiska s političnega pozorišča; ta politika zamenjuje načela,
spaja resnico z lažjo, sploh je politika duševnega nihilizma. Da,
isti nihilizem, ki je vanj zašla moderna, od Boga odpadla filo¬
zofija, je zavladal tudi v politiki. Kakor brž se je politika opro¬
stila večno veljavnih nravstvenih zakonov, je zatajila tudi zakone
božje resnice, ki se človeku razodevajo po naravnem razumu in
Kristusovem evangeliju. Moderni materializem pa, ki taji Boga in
stem izpodmika tla objekivni resnici ter daje načelom pomen
praznih domnevanj, je temu političnemu nihilizmu vsaj navidez
podelil novo, radikalnejšo, metafizično utemeljitev.

X. Proč s političnim mehanizmom! Uvedimo spet v
politiko načelo!

Kdo ve, ali je znanje v višavah ? ali se duh Adamovih otrok
vzdigne kvišku, in le duh živali gre navzdol? Tako so povpra¬
ševali dvomljivci vseh dob. Tako z glavo majajoč povprašujejo
tudi današnji dvomljivci. Materializem tem ljudem zagotavlja, da
isti je konec človeka in živali, da je neumno verovati v višje
moči! Zatorej se obupno vdajajo breznačelnemu materializmu.

Žal, da tudi oni, ki nikakor ne izpovedujejo materialističnih
naukov, neredkokrat dvomijo o resničnosti in moči idealizma; ne
da bi bili neverni, a maloverni so — modicae fidei.

Da, tudi mi, ki obsojamo materializem, ne cenimo dovolj
važnosti in stvariteljne moči idej. Damo se preradi preslepiti in
zavesti — od uspeha in njemu na ljubo zatajujemo načela. Ako
se nam začne obetati drobtina: kos krajne železnice, en slovenski
razred — smo pripravljeni se za leta in leta odpovedati najviš¬
jim zahtevam, od katerih je odvisen ne gmotni, ne časni, ampak
večni blagor naroda. Da ne govorimo o tistih, ki žrtvujejo načela
svojim osebnim koristim! Vsak dan smo pripravljeni slovesno se
zavezati, da ne bomo trideset let zaželeli verske šole, ako nam
vlada jutri posloveni vse gimnazije.

Tu treba zaklicati: Fiatlux! Več luči! — Kje so načela? Aut
— aut! Fiat Iux!

Res da je politika brez načel lažja in prijetnejša. Politik
brez načel je lehko vsem prijazen, vsem prijatelj, vsem vse obeta,
ziblje se vedno med pokloni in kompromisi, prehaja od uspeha

94

do uspeha... Toda politika brez načel je ženska, nečastna in
pogubna politika, ker pospešuje v ljudstvu le duševni nihilizem.

Torej načelo! Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer
ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita.
Usoda krščanskega načela je usoda Onega, iz katerega to načelo
izhaja, Jezusa Kristusa. Načelo vodi po poti zatajevanja in trpljenja,
po poti križa. Kristus ni iskal trenotnega uspeha, oznanjal je
resnico, bodi všeč ali ne, grajal, bičal je napake, dasi je videl,
da bo moral radi tega v smrt — a njegov evangelij je končno
vendar prodrl in si upokoril svet. Tako moramo tudi mi, bodi
umestno ali neumestno, všeč ali nevšeč, predvsem izpovedati pravo
krščansko načelo, z njim moramo zvesto vztrajati, tudi ko bi ne
dosegli najmanjšega uspeha. A uspeh ne izostane; krščansko na¬
čelo je božje  načelo, je božja moč (Rim. 1, 16); zato zmaga,
počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor. To je
zmaga, ki premaga svet, vera naša (1, Jan. 5, 4) — recimo:
načelo  naše!

°M|(: :)|{U°

Metafizično ozadje političnih
metamorfoz.

Današnji vek se po pravici zove vek političnega strankarstva.
Dannadan se porajajo nove stranke; druga z drugo tekmuje za
vodstvo, druga drugo izpodriva, dokler ne zadene vseh ista usoda
— razpad.

Koliko političnih strank imamo že v Avstriji! Vsak klub v
državnem zboru zastopa svojo. In vsaka teh strank izpoveduje
svoja načela, vsaka teži po svojih smotrih, vsaka ima svojo tak¬
tiko! Nič bolje ni drugje.

V toliki zmedi politične gonje je človeku pač težko, z jas¬
nim, mirnim duhom motriti in razsojati javne zadeve ali z dolo¬
čeno namero vanje posegati. Zatorej se marsikdo, ki ga je volja
volivcev ali druga sila iz privatnega življenja pahnila v javnost,
rad vda breznačelnosti in brezsmotrnosti; politiziranje istoveti z
gonjo po uspehu, načelo izključuje iz politike, edino vodilo mu
je koristnost. Drugi se dajo voditi srcu; snujejo stranke ali se že
osnovanim pridružujejo iz sočutja ali drugih osebnostnih ozirov.
Ne vodijo jih umstveni razlogi, vse prepuščajo slučaju. Marsikdo
se pridruži stranki, ki je nezmožna doseči to, kar si je postavil
za svoj politični ideal. Preden se zave, stranka razpade — izpod¬
rine jo druga, čvrstejša. Prehajanje od stranke do stranke, ne¬
določno omahovanje je danes navadna prikazen v parlamentarič-
nem življenju. Zatorej se zdi drugim bolje k nobeni stranki ne
pristopiti, nobene barve spoznavati: izpovedajo rajši politično
»divjaštvo«.

Po naših mislih si mora pravi mož v politiki ohraniti vedno
jasen pogled ter zavestno, vztrajno težiti za določenim smotrom,
a nikakor ne sme sebe in svoje delavnosti prepuščati trenotnemu
slučaju ali čuvstvu. Varno, v svesti si svojega smotra pa hodi
v politiki le tisti, ki pozna zakone, po katerih se vrši politični
proces, po katerih se politične stranke snujejo in ločijo.

Da, kakor se naravna presnova (proces) v fizičnem svetu
vrši po določenih, nespremenljivih zakonih, kakor naravne sile

96

vselej enako delujejo in nepogrešno proizvajajo določene tvorbe,
tako se nahajajo zakoni tudi za sile, delujoče v javnem življenju;
seveda, sile so tukaj moralične, in zakoni, ki tu gospodujejo, so
etični zakoni. Človeku je sicer prosto, tem zakonom se pokoriti
ali ne; toda ali človek to hoče ali noče — v obeh slučajih doseže
Bog svoj smoter — poveličanje samega sebe. Nasledke pokorščine
ali nepokorščine nosi le človek: ako se prosto podvrže, doseže
stem svoj blagor in srečo, ako se upira, mora trpeti kazen, s
katero ga pokori Bog, pravični zakonodavec.

Kateri so torej tisti stalni zakoni, ki se po njih vrši proces
političnega presnavljanja po raznih strankah? Odkod tisti politični
»tohu-vabohu«, ki vlada ne le pri nas, ampak več ali manj po
vsej Evropi? Presodimo to v žaru metafizičnih načel! Bodi luč!
da nam bo mogoče v toliki zmešnjavi varno hoditi, da vsakdo
ve, česa se ima v politiki ogibati, česa se poprijeti, ako noče
brezuspešno gubiti moči ter cilja izgrešiti.

I. Politika ni nravstveno in versko indiferentna.

Politično polje je etično polje, ker na njem deluje s prosto
voljo obdarjeni človek. * Politika se sestavlja iz človeških dejanj,
ki se javno izvršujejo.

Nravoslovje uči, da nobeno človeško dejanje ni indiferentno,
ampak je ali dobro ali slabo. Dobrost ali zlost dejanj pa določuje
božji zakon, ki je izraz božje volje: dobro je, kar se ž njim zlaga,
slabo, kar se mu protivi.

Božji zakon se pa človeku razodeva po razumu, katerega
glas za posamezna dejanja se zove vest. Kar delamo v soglasju
z razumom ali vestjo, je dobro; kar delamo v nasprotju ž njima,
je slabo.

Potemtakem stopi človek z vsakim dejanjem v neko razmerje
z Bogom, ali v prijateljsko ali v nasprotno; recimo: vsako člo¬
veško dejanje dobi nekak verski  znak. V dobrem dejanju se de¬
janski izraža pokorščina do Boga, češčenje; v slabem nasprotno
nepokorščina, zaničevanje. Z dobrim dejanjem se človek obrača
k Bogu in se mu bliža, s slabim se od njega odvrača, oddaljuje.

Dosledno, vztrajno delovanje po božjem zakonu, po vesti
utrjuje človeka v ljubezni do Boga; kdor pa deluje proti vesti
in zakonu, se utrjuje v njem sovraštvo do Boga.

97

Daši pa razum vodi voljo, vendar tudi volja vpliva na razum:
sili ga iskati opravičevalnih razlogov za to, po čemer teži. Človek
nima miru, dokler ne najde pri razumu opravičbe za svoja dela.
Volja, ki se noče pokoriti božjemu zakonu, ki Boga sovraži, sili
razum, da si ustvari in utemelji naziranje, katero da človeku mirno
nadaljevati pregrešno življenje. Kdor trajno Boga sovraži, ne
miruje, dokler ga ni razum — vsaj navidezno — prepričal, da
ali Boga ni ali da ni tak, da bi se ga moral bati, ali pa da človek
nima proste volje, tako da bi bil odgovoren za svoja dejanja;
skratka, da je to, kar se zove vera, le prazen strah, izmišljenina.

Iz volje se porajajo verski in filozofični nazori: človek si
ustvarja Boga in vero po željah svojega srca. V slabem dejanju
vztrajajoča volja sili razum, da zanika Boga; praktični ateizem vodi
k teoretičnemu; ravnotako terja v dobrem vztrajajoča volja od
razuma, da ji teoretično ali umstveno utemelji resnico o božjem
bivanju. Dejanje vleče k Bogu ali od Boga, k veri ali k ateizmu,
potem, kakor je dobro ali slabo. Vse politične evolucije se konča-
vajo pri Bogu, dobivajo končno rešitev v verskem vprašanju,
bodisi v veri ugodnem ali nasprotnem zmislu.

Nekatera politična vprašanja se zdijo sicer nasproti veri
povsem indiferentna; a vendar ni tako. Res morebiti, da se tako
blizu ne dotikajo vere kakor druga, pa končno zahtevajo vendar,
da jih nanašamo na vero. Sem spadajo narodno-gospodarska
vprašanja. V novejšem času je n. pr. obveljalo načelo svobodnega,
nebrzdanega tekmovanja. Kdor se hoče vztrajno, dosledno, do
skrajnje meje držati tega načela in je zagovarjati, mora priti do
trditve, da je človek na vse strani popolnoma neodvisen ter da
sme vse, kar se mu zljubi, brez ozira na Boga in na bližnjega,
t. j. zatajiti mora zakon božji in njega obveznost; kakor hitro pa
prizna, da se mora človek pokoriti božjemu zakonu ter se pri
teženju po zemeljskih dobrinah ozirati na Boga in na bližnjega,
ki je ustvarjen po božji podobi, bo moral ono načelo obsoditi
kot napačno. Misel o Bogu, verski razlog je torej, ki končno od¬
ločuje tudi tukaj.

Po političnih dejanjih torej, kakor po vsakaterih drugih stopa
človek v nekako razmerje z Bogom, četudi se morda izpočetka
tega jasno ne zaveda. Do spoznanja tega razmerja pridejo narodi
prej ali kesneje, in ko pridejo, se morajo odločiti za Boga ali
proti Bogu, za vero ali proti veri. Božja ali verska ideja končno

7

VeC lu«.

98

duhove druži in loči; o božji ideji se vrši ločilni proces, razsodba,
vsled katere se ljudje razdružujejo: eni na desno, drugi na levo.
Oni, ki ljubijo dobro, se odločijo za Boga; kdor ljubi slabo, se
odloči proti Bogu. Vsi, ki ljubijo dobro, se ob verski misli čutijo
sorodne ter se družijo; oni pa, ki ljubijo slabo, se družijo ob
Bogu sovražni misli. Najočitnejši dokaz za to resnico imamo pač
v dejstvu, da pri spajanju in razspajanju političnih strank končno
ne odločujejo niti gospodarske, niti celo narodnostne koristi, celo
pri takih ne, ki baje narodnost stavijo nad vse drugo, ampak
verstvena ideja. Liberalci ali radikalci vseh narodov, tudi naši
slovenski, dasi se ustijo za narodne nad vse, pozabljajo vendar
na narodnost in se čutijo sorodnejše z narodnimi nasprotniki, kakor
z domačini, ko gre za sovraštvo proti Cerkvi in duhovščini ali za
obrambo nenarodnih liberalnih načel. Verska misel nadvladuje,
druži in loči tudi v politiki!

Verska ideja je tudi dandanes med vsemi vprašanji najvaž¬
nejša. »Ni ga časovnega vprašanja, ki bi se glede važnosti dalo
primerjati verskemu . ..« Zopet: »Katero vprašanje sploh se na¬
haja, ki bi ne bilo v najožji zvezi z verskim? Res sicer, da se
hočemo pri reševanju časovnih vprašanj s posebno boječnostjo,
ako le mogoče, izogniti razpravljanju važne verske strani. Ker
se bojimo priti stvari do dna, večji del časovnih vprašanj naši
teoretiki in praktiki nezadostno razpravljajo.« Tako piše dr. W.
Heinrich (Die religiose Frage die wichtigste aller Zeitfragen). Mož
ni našega mišljenja, niti pozitivno veren, a je zdravega razuma,
ki zna ceniti, kolike važnosti je za človeštvo vprašanje vseh
vprašanj — versko vprašanje.

II. Usoda srednjih strank.

Ločilni proces — smo rekli — se vrši v politiki ob verski
misli. Bog je znamenje, ki se mu oporeka, on je vsemogočni lo¬
čilni princip. Lehko se potemtakem razume, da se vrši ta ločilni
proces na dvojno stran: za Boga in proti Bogu. Zatorej se končno
in dosledno vse politične stranke razločijo in razvedejo na dve:
na stranko dobrih in na stranko slabih. Razlog te razdvojbe se
nahaja vtem, da je vsako dejanje in torej vsaka politična smer
ali Bogu prijazna ali njemu nasprotna, dobra ali slaba; verstvene
indiferentnosti v politiki ni.

99

Srednje stranke imenujemo one, ki sprejmejo od vsake na¬
sprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo
na desno, druge bolj na levo. Vendar je vsem več ali manj skupno,
da hočejo v sebi spajati načela liberalna in katoliška, verska in
brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico
in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.

Srednje stranke ali bolje — ljudje, ki jim pripadajo, se na¬
vadno ne zavedajo teh prekoslovij. Spojitev takih strank omogo-
čuje tedaj prvič negativen faktor — nevednost. Ne spajajo jih
jasno spoznana načela; kajti ako bi ljudje uzrli načelnostno ne-
zmiselnost, na kateri slonijo take stranke, bi se pač težko družili.
Pri spajanju srednjih strank delujejo pa tudi pozitivni razlogi.
Sem spada predvsem trenotna korist, ki si jo ljudje obetajo od
združenja; druge nagiblje medsebojno sočutje; drugi spet se
zavezujejo po narodnih skupinah: merodajen je jezik ali krvna
sorodnost.

Toda ker božja ideja kot najvišji razlog vse presega in raz¬
ločuje, zato se tudi srednje stranke raztapljajo pod vplivom te
ideje. Sila logične doslednosti jih zavleče ali na desno ali na levo,
potem kakor prevladuje v njih dobri ali slabi element. Razpad
srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo;
a tako životarjenje brezbarvnega polovičarstva je vedno znamenje
duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor
hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu
delu, začnejo uvidevati logično nezmisel takih strankarskih spojb;
in čim bolj se jasni to uvidevanje, tem hitreje se vrši tudi ločitev
duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.

Desnica, ki spoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz
srede vse dobro misleče, levica pa vse, ki se upirajo Bogu in
njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem
silnejša, čim globokejše in doslednejše je njiju radikalstvo, t. j. čim
čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odloč¬
neje in brezobzirneje spoznava prva svojo vero v Boga, druga
svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politič¬
nih sil in političnega gibanja prehaja končno vedno na radikalce
bodisi krščanske ali protikrščanske. Kar je v sredi med obema -
radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali spoji z eno
ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nezmiselnosti zamrje,
ker je brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-

7 *

100

socialnih evolucij je vedno tak, da si stopita nasproti — v boj na
življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist.

To resnico potrjuje tudi zgodovina.

Francoska revolucija je po svojem izvoru izhajala pravzaprav
iz popačenih gospodarskih in socialnih razmer francoske družbe.
In vendar je tudi ona dobila eminentno verski (antikrščanski) značaj.
Čim dalje se je razvijala, tem bolj je kazala sovraštvo proti Cerkvi
in krščanstvu, in dospevši do vrhunca svojega razvoja je uradno
odpravila krščanstvo in oklicala vero čiste človečnosti. Z izrečnim
ateizmom je tedaj venčala svoje delo. Pravtako se je pričel obrat
francoske revolucije z verskim činom. Ko se je uvidelo, da se družba
ne more vzdržati na podlagi ateizma, je Robespierre uradno oklical
bivanje najvišjega bitja. Torej je zopet verska ideja zgodovino Fran¬
coske spravila v drug tok. Francija in ž njo Evropa sta se tem bolj
politično pomirili in utrdili, čim bolj sta se vračali k »stari« veri.

»Sveta alianca«, ki je imela po revoluciji razrušeni svet
iznova urediti, je postavila za podlago mednarodnih odnošajev in
politike naravno pravo, ki se izraža v dekalogu. Toda mislila ni
na to, da bi obenem izrvala iz src tedanjega rodu protikrščanske
nazore, ki jih je bila zasejala revolucija. Radikalstvo Kristusu in
Cerkvi sovražnih sil je segalo globlje kot radikalstvo »svete ali-
ance«, ki ni razumela, da Antikrista more zmagati le Kristus,
t. j. njegova Cerkev. Da, Cerkvi so skrbno povezali roke in jo še
dalje držali uklenjeno v jarem državnega birokratizma. Državo in
družbo naj bi obranil dekalog, ki je brez Kristusa mrtva črka!
Zatorej so se sovražne radikalne sile prosto razraščale, dokler
niso vsega razrile; prišlo je leto 1848., in revolucija je bruhnila
zopet na dan. Bila je to socialno-politična revolucija. Omajati,
podreti je hotela vladarske prestole ter ustvariti nov političen in
socialen red. A tudi ta revolucija ni mogla zatajiti svojega proti¬
verskega značaja. Tudi ona je iskala v višjih razlogih, v razlogih,
ki se tičejo Boga in vere, umstvene utemeljitve in opravičbe za
to, kar je namerjala in počenjala. Najvišji razlog, od katerega se
je dala voditi, iz katerega je zajemala krepost in vztrajnost, ji je
navdihoval oni, ki je nasprotnik božji od početka.

»Vladarji so iztirali Kristusa iz politike, izprijeni narodi so
vanjo vpeljali satana«, pravi zgodovinar Balan.

Bogotajni filozof Proudhon, glavni apostol revolucije 1.1848.,
je te misli očitno izpovedal: smoter te revolucije ni bil drug,

101

kakor vreči Boga s prestola in razdjati njegovo kraljestvo, a na
njega mesto postaviti satana. Te misli je razvil v delu Sgsteme
des contradictions economiques (c. 6, 9). V svesti si je bil, da ne
more razrušiti starih gospodarskih in socialnih razmer, ako prej
ne uniči Boga in vere. Tedaj tudi sem sega verska ideja! Proudhon
pozdravlja satana kot prijatelja, katerega so duhovniki in kralji
obrekovali; satan oploja delo, od njega prihaja človeštvu ves
blagoslov. Bogu pa se roga: Bog je nezmisel, Bog je tiranstvo
in beda, Bog je zlo! Zatorej proč ž njim! Gospostvo pa satanu!

Nič drugačnega lica ne kaže najnovejša faza socialne revo¬
lucije, ki se javlja pod raznimi imeni: demokratični socializem,
komunizem, anarhizem. Socializem sicer vero večkrat proglaša še
za privatno zadevo, a v resnici jo popolnoma izključuje. Ateizem,
izrečno sovraštvo do Boga označuje vse socialistične težnje. Na¬
videzno versko indiferentno lice dobiva odtod, ker teži najprej po
socialni in politični reformi; a po končnem smotru je bolj ko vsak
drug sistem protiverski in antikrščanski; da, ravno to antikršcanstvo
je tisto, iz česar mu prihaja moč in življenje. Spoznavajo pa so¬
cialisti antikrščanstvo zato, ker je krščanstvo v vsem diametralno
nasprotno njih nameram. A prav to nam spet potrjuje resnico,
da je versko vprašanje odločilno tudi v politiki in se njegovemu
vplivu nič ne more odtegniti.

Najnovejši dokaz za to resnico nam podaje komunistična
revolucija 1.1871. v Parizu za časa nemškega obsedanja, ki je tudi
svoje delo venčala s preganjanjem in umorom nadškofa, jezuitov
in drugih duhovnikov.

Nova Italija je sama na sebi čisto politična tvorba. Mislil bi
človek, in tako so nekateri kratkovidneži dolgo časa tudi mislili:
kaj ima politika, kaj ima narodno zedinjenje Italijanov v eno
državno celoto z vero in Cerkvijo opraviti! Toda zgodovina nam
kaže, da temu ni tako. Politično gibanje, ki je doseglo svoj cilj
v zedinjeni Italiji, je od prvega početka vzelo nase protiverski znak.
Sovraštvo do krščanstva in papeštva je rastlo od leta do leta;
uradna Italija je premišljeno in z določenim smotrom vsestransko
pospeševala in gojila antikrščanstvo, ateizem; in v kakem razmerju
s Cerkvijo se nahaja dandanes, je nam vsem znano. Zakaj tako?
Stvariteljem nove Italije je bilo očitno, da pred vero in pred
krščanstvom ne morejo zagovarjati svojega dela — zatorej proč
z vero, proč z Bogom! Tedaj je to spet nov dokaz, kako globoko

102

sega vera tudi v politiko; in da torej nobena politika ne more biti
indiferentna nasproti Bogu in veri, kakor ni nobeno človeško
dejanje indiferentno, ampak je ali dobro, ali slabo.

III. Politika katoliškega liberalizma.

Kot nekak pravzor srednjih strank smatramo po pravici tako-
zvani katoliški liberalizem, ki tudi nekako obsega vse druge srednje
stranke. Katoliški liberalizem je zmes krščanskih in liberalnih ali
protikrščanskih naukov. Trudi se spojiti resnico z lažjo, Boga s
hudičem, katolicizem z idejami francoske revolucije. Zatorej se
postavlja v sredo med obe radikalni stranki, da bi duhove pomirjal,
nasprotstva ublaževal ter obe stranki združeval v skupno, složno
delovanje. Ravno zato sprejema od vsake stranke nekaj, od
nobene vsega.

Devetnajsti vek se po pravici imenuje vek katoliškega libe¬
ralizma, ker se je dal v resnici večinoma od njega vladati. Skoro
vsa Evropa, vkolikor je katoliška, se mu je pokorila: Francija,
Španija, Belgija, Italija, Avstrija. Nič ni po teh deželah bolj za¬
viralo svobodnega razvoja in zmage katoliške ideje kot katoliški
liberalizem. Vstalo je od časa do časa dovolj odločnih in pogumnih
katoliških mož, osnovala se je marsikatera katoliška stranka s
celim, čistim programom, ustanovili so se mnogi listi, ki so z živim
ognjem pravega prepričanja in z logično doslednostjo budili katoliško
zavest; marsikje n. pr. v Franciji, v Belgiji so bili katoličani več¬
krat blizu popolne zmage nad liberalizmom in prostozidarstvom
— toda njih delo, njih uspehe so navadno preprečili liberalno
navdihnjeni bratje-katoličani ter božjo stvar potisnili nazaj za deset,
dvajset let. Le-ti so odločne može sumničili, obrekovali, njih načrte
izdajali nasprotnikom, mamili občinstvo z vednim priporočanjem
krščanske ljubezni in miru in se, če drugače ni šlo, tajno ali očitno
zavezavali z liberalci, zagovarjali njih grehe, opravičevali njih
namene. Z eno besedo: katoliški liberalci so bili vedno in so še
prava zavornica katoliške stvari. Zatorej pa katoliška ideja ni
mogla niti v politiki, niti sploh v javnem življenju nikjer prodreti.

Šele zadnja leta je začel katoliški liberalizem pojemati; to
pa posebno, odkar ga je Pij IX. obsodil in njegovo pogubnost
svetu razkril. Pijevo delo je nadaljeval Leon XIII.

Eno glavnih načel katoliškega liberalizma je, da se vera ne
mešaj s politiko; oblast evangeljskega zakona ne sega v javno

103

življenje, v slovstvo; tu veljajo glasoviti principi leta 1789.: papež,
škofje, Cerkev naj se omejijo na svoj strogo cerkveni delokrog!
Ob takih naukih gotovo katoliška ideja ni mogla obveljati v politiki
in javnem življenju.

A  odkar je bil za Pijem nastopil modri Leon, pojema gospostvo
katoliškega liberalizma in v isti meri zmaguje katoliška ideja.
Zakaj ? Ker papež rešuje tudi časovna in svetna vprašanja, kakor
je politično, socialno, delavsko in dr. — z najvišjega, t. j. z verskega
stališča. Z lučjo verskih resnic osvetljuje javne zadeve, kaže, kako
ena, nedeljiva resnica, cela, brez primesi liberalne laži, rešuje
socialne in politične probleme ter odpira narodom pot ne le do
večne, ampak tudi do časne, zemeljske sreče. Liberalizem je naj¬
večja laž, ki nima nič skupnega s katoliško resnico nego slepilen
videz; zatorej se moti, kdor si obeta koristi od zveze ž njim;
liberalizem le kvari vse dobro, zavira pravi napredek. Te verske
logike ne more ovreči nihče, ki hoče veljati še za kristjana; osra¬
močen obmolkne katoliški liberalec. In res, čim bolj prodirajo nauki
Leonovi, tem bolj gine nestvor katoliškega liberalizma: kar je
liberalnega, odpada na levo, kar je katoliškega, prehaja na desno
— sreda ostane prazna. Da, katoliški liberalizem pojema povsod,
oddajajoč svojo snov na dve radikalni stranki. Povsod se ojačuje
od ene strani antikrščansko radikalstvo, od druge radikalstvo
katoliško — kar je v sredi med obema, kopni in se gubi, in bo
tudi skopnelo in se izgubilo!

IV. Prihodnost verskih in političnih strank.

»Dve radikalni sili, — piše nemški mislec dr. Schultze (Der Zeit-
geist in Deutschland) — ki brez vsakega polovičarstva, brez¬
obzirno in dosledno težita za svojimi smotri, vladata danes časovni
duh in določujeta s tem tok zgodovine . . . prva je ultramontanska
Cerkev, druga socialna demokracija. Vse druge stranke so nedo¬
sledne in polovičarske; njihova praksa se ne krije s teorijo; njihovo
znanstveno mišljenje oporeka njih delovanju. Za to razmišljenostjo
boleha danes ves protestantski del nemškega ljudstva, bolehajo
vse one politične, gospodarske in verske stranke v njem, ki se
ne morejo ojunačiti, da bi z odločnostjo le po starem ali le po
novem težile, ampak med obojim omahujejo in neprenehoma iščejo
kompromisov ter se zato neprenehoma kompromitirajo, ker ne
izvršijo nič, kar bi bilo dosledno in trdno, pač pa zapravljajo

104

svojo moč in zaupanje svojih pristašev. Zatorej je brezdvomno,
da bo ultramontanizem ta polovičarski protestantizem še bolj ob
zid pritisnil, kot ga je že doslej, dasi mu je že sedaj tesno. Živimo
že dolgo v tej proti duhu protestantstva, proti njegovemu življenju
in delom obrnjeni reakciji, ki jo vodi rimska Cerkev z največjim
uspehom; in ta reakcija se bo v nekoliko desetletjih tako neiz¬
merno razširila, da bo protestantizmu sapa pohajala. Kot kvarto,
na katero mora dobiti, izigrava rimska Cerkev socializem, ker se
postavlja kot edino mogočno zavetje, ki more braniti prestole .. .
Na to računa in se ne bo varala v svojem pričakovanju. V prvi
polovici 20. veka bo katoliška Cerkev obhajala naj¬
sijajnejša zmagoslavja...«

Mož, ki tako piše, zopet ni naš; a mož pozna moč logične
doslednosti, ki vleče duhove za seboj z neizprosno silo, pozna
moč dvojnega radikalizma, ki vršiči v dveh absolutno med seboj
se izključujočih skrajnostih, ki sta Bog in satan, resnica in laž.
Nam ni do tega, na kateri strani išče resnico: dovolj, kar pre¬
rokuje o bodoči usodi verskih in političnih strank v Evropi. Mi se
vtem popolnoma zlagamo ž njim, in deloma vidimo že v naših
dneh, kako se je začelo to prerokovanje uresničevati.

Resnično je, da srednje strankarstvo v Evropi močno pro¬
pada in ako bo stvar tako napredovala, se v malo letih ne bo
več moglo govoriti o »zmernih« ali o »konservativnih« liberalcih,
o »liberalnih katoličanih«, o »koalirancih« itd. V Italiji bo vkratkem
izginila ona srednja stranka, ki so ji za časa revolucije pripadali
malone vsi katoliški možje omikanih stanov, večina katoliških
učenjakov in pesnikov, kakor P. Ventura, Rosmini, Cantii, Man-
zoni itd. Vkratkem si bosta stali nasproti le radikalni stranki: odločno
katoliška brez vsake liberalne primesi pod vodstvom papeževim
in socialnodemokratična pod vodstvom prostozidarskih lož.

Katoliški liberalizem na Francoskem je zaprečil, da se ni po
veliki nesreči 1. 1870—71. utrdila katoliška monarhija; njemu se
ima zahvaliti radikalstvo za svojo zmago. Zdaj šele francoski
katoličani uvidevajo, koliko so zamudili s svojim popuščanjem
nasproti idejam 1.1789. Zatiranje, katero trpi danes katoliška stvar
v Franciji, mora povzročiti odločen odpor na katoliški strani; iz
teh stisk bodo izšli katoličani očiščeni liberalnih peg; to bo smrt
liberalnega katoličanstva na Francoskem. Kristus in .Antikrist si
bosta stala nasproti.

105

Nemški katoličani so že prebili svoje vice v »Kulturkampfu«.
Prezreli, premodri so, da bi se dali slepiti od liberalnih puhlic.
Pa tudi nemški protestantje imajo svoje vice; od leta do leta rastoči
socialno-demokratični tok jih žene pred alternativo: ali odpovedati
se pozitivnemu krščanstvu ter na milost in nemilost vdati se socialni
revoluciji ali vrniti se h katoliški Cerkvi. Gotovo je, da odkar se
je rodila reformacija, niso resno misleči duhovi na Nemškem nikdar
bolj kot sedaj spoznavali netrdnosti polovičarskega protestantov-
stva nasproti radikalnim silam. Polovičarstvo izgublja tla tudi na
Nemškem; tudi tam se vrši duševni proces v zmislu dvoskrajnost-
nega radikalizma.

Kaj pa pri nas v Avstriji?

Avstrija je po svojem početku, po svojih narodih in po po¬
klicu katoliška. Liberalizmu, ki ga je zasejal Jožef II. in je pod
varstvom birokratičnega krščanstva životaril do 1. 1848., je imel
konec narediti s sv. Stolico 1. 1855. sklenjeni konkordat. Toda
1. 1868. je Avstrija pretrgala vez, ki jo je prijateljski vezala s Cer¬
kvijo: nehala je biti katoliška država, ker je spet uvedla liberalizem
v svoje zakonodavstvo. Izpočetka so se avstrijski katoličani precej
pokorno podvrgli gospostvu liberalnega zakona. Papež in škofje
so sicer krepko povzdignili glas — a ta glas ni našel odmeva pri
katoliških možeh, ki so bili poklicani delovati na političnem polju.
Katoliška Avstrija je ostala brez katoliške stranke v javnem živ¬
ljenju. Liberalizem se je prosto na vse strani, navzgor in navzdol,
razvijal in razraščal. Šele za nekaj let se je pojavila nekaka kon¬
servativna stranka, ki so se na njej dale zapaziti pač tudi nekatere
krščanske poteze. Ta stranka je dobila konkretno obliko v Hohen-
vvartovem klubu. Katoliške odločnosti in načelnostne čistosti ni bilo
v tej stranki nikdar, dasi so se posamezniki od časa do časa
vnemali za katoliško stvar. Stranka kot taka je bila zmes iz libe¬
ralnih in krščanskih snovi in se da pač najbolje primerjati s kato-
liško-liberalnimi skupinami drugih narodov. Še predkratkim, v
koaliciji, se je ta stranka formalno zavezala z liberalno, potisnivši
v kot vsa vprašanja načelnostne važnosti!

Toda ločilni proces se je pričel tudi v Avstriji. Iz liberalizma
se je izločila radikalna stranka, izvajajoč skrajnostne posledice iz
liberalnih doktrin. Tudi v organizmu češkega konservatizma, ki je
bil vtelešen v takozvani staročeški stranki, je začelo vreti: iz
staročeštva se je porodilo liberalno mladočeštvo, iz mladočeštva

106

samega pa se je zopet porodila češka radikalna stranka, ki se
krepko razrašča in učvrščuje. Enako se vrši proces tudi po drugih
avstrijskih pokrajinah. Konservativni stranki stoji povsod nasproti
liberalna, a iz poslednje same se poraja kljubujoč radikalna. Tako
se je zgodilo tudi na Slovenskem: radikalstvo v nas rapidno
napreduje.

Pa kaj se bo zgodilo? Sila logike bo zmagala. Srednje,
polovičarske stranke se morajo razdružiti, izginiti. Tako je že raz¬
padla staročeška stranka; razpadla bo vkratkem tudi stranka
Hohenwartovega konservatizma; nobena moč je ne bo rešila!
Potem pride na vrsto zmernejši liberalizem: pogoltnil ga bo radi¬
kalizem. Mladočeštvo se bo potopilo v češkem radikalstvu. Tako
bo tudi liberalizem slovenskih narodnjakov utonil v brezverskem
radikalizmu.

Pa tudi na desno stran se izvršuje radikalni proces. Iz srednje
konservativne stranke so izišli krščanski socialci. Previdnost božja
jim je izročila nalogo, streti židovski liberalizem. Ta stranka ni
pa povsem čista, ima na sebi marsikaj, kar se ne zlaga s katoli¬
škim načelom. Zatorej ni vzor-stranka; je le prehodna. Kar je v
njej liberalnega, mora odpasti na levo, kar je katoliškega, se mora
približati, se mora pridružiti višji, vzornejši, radikalno katoliški
stranki. Le ta ima prihodnost.  Nje porod pozdravljamo v
novi katoliški ljudski stranki. Nje geslo je: Bog in vera nad
vse drugo, narodom pravica, krščanskemu ljud¬
stvu vstajenje.  Kakor verujemo v Boga, tako verujemo v
zmago stranke, ki spoznava in dejanski izvaja ta načela. Stranka
s takim programom mora nase privleči duhove, ki so vdani Bogu
in Avstriji. Avstrija — ali vstane s to stranko, ali ne vstane
nikdar!

Slovenci smo liberalizem že ukrotili; a drug nasprotnik se
vzdiguje proti nam: radikalizem. Njegove korenike segajo globlje
kot pa korenike liberalizma, on je krepkejši, hujši nasprotnik.
Če ga hočemo torej ukrotili, streti, moramo tudi mi globlje zajeti:
postati moramo do skrajnje meje dosledni, brezobzirni katoliški
radikalci. Na Dunaju in doma se moramo odkrižati polovičarske,
kompromisne politike breznačelnega, gnilega konservatizma. Po¬
prijeti se moramo celih  načel.

Radikalstvo se da zmagati le z radikalstvom; Antikristu je
kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci ali pa

107

ne bomo nikoli zmagali, ampak se v večno sramoto pokorili
nasprotnikom.

Christus venit — discedite! Da, sodba se bliža, Sodnik-
Kristus stoji pred vrati: ločimo se! Naj le odstopijo na levo libe¬
ralci, po katerih družbi nas glava in vest boli; a mi stopimo na
desno, pod zastavo Onega, čigar načelo je Resnica. Sem nas ne-
odoljivo vleče logika naravnega razuma in logika krščanske vere.
Tu je naša prihodnost, naša zmaga, naše vstajenje!

°Hi(: :)jlQ°

Visoka pesem ljubezni in edinosti brez

Boga.

Prešlo je že sto let, kar so se s Francoskega po Evropi
razlegle besede: svoboda, enakost, bratstvo! Zapisala si jih je na
zastavo tista revolucija, ki je zanetila sovraštvo med stanovi, ki
je žugala, da bo vse prevrgla, vse pomorila. Od leta 1789. je
Evropa doživela bridkih izkušenj, ki bi jo bile pač mogle poučiti,
kako puhlo je bratstvo, kako lažniva ljubezen, ki jo oznanjajo
bogokletna usta.

R\i  duhovi, ki so se upijanili od krivih nazorov, se težko
streznejo. Tako je tudi z rodom, ki ga je zaplodila revolucija.
Izgubili smo zmisel za božjo moč krščanskih idej. Od bridkih
izkušenj se spetinspet vračamo k frazam Bogu sovražnega
sveta, kakor da bi smeli od teh pričakovati zveličanja! Živimo
v omotici, in omotica nam je prijetna.

Ljubezen, edinost — to je pač najvišji vzor, po katerem bi
moralo težiti človeštvo na tej zemlji! Vse narode, vse ljudi bi
morala oklepati vez bratske ljubezni!

Plemenitost bratske ljubezni zna ceniti tudi naš vek. Lju¬
bezen se oznanja, se priporoča v pisavi in v besedi. Zanjo se
ogrevajo pesniki; da bi njo utemeljili, izumevajo filozofi nove
sisteme; da bi njeno kraljestvo razširili do nižjih, zatiranih stanov,
se trudijo socialisti; demokrati izkušajo v političnem življenju v
imenu ljubezni izenačiti vse ljudi; ne zabimo tudi tistih nesreč¬
nežev, katerim srce razjeda takozvano svetobolje — žrtve lju¬
bezni in bratstva!

Da, prerokuje se nam nova doba, ki naj bi bila doba ljubezni I
Katoliška Cerkev s svojimi dogmami se je preživela — nastopi
naj doba brez dogem, brez vere, doba same, čiste ljubezni;
doslej je vladala Kristusova Cerkev, odslej bo vladala Cerkev
Svetega Duha! To cerkev je v duhu gledal že Dollinger, to cer¬
kev narodom graditi se čutijo poklicane — prostozidarji.

Pa glej, čudna prikazen! Čim bolj se oznanja in priporoča
ljubezen, tem bolj gine ljubezen, tem dalje se širi prepad med
raznimi stanovi, tem bolj mogočni zatirajo uboge, debeli se ode-
ruštvo, tem bolj se narodi sovražijo med seboj!

109

Ljubezen, edinost so našemu veku fraza! Besede brez pojma!
Zakaj? Odgovarja nam razsvetljeni Leon XIII.: »Ljubezen ne
more ediniti duhov, ako jih ni v eni misli spojila vera.« Te be¬
sede nam podajejo ključ do velike skrivnosti. Narodi so se po
veri in nazorih razdvojili, zatorej ne morejo več priti do one
edinosti, do one ljubezni, ki jih je nekdaj spajala v eno krščan¬
sko družino. Oznanja, priporoča se ljubezen, a zameta se od Boga
razodeta resnica, zameta se vera, preganja se Cerkev, nezmotljiva
učiteljica vere — zatorej gredo duhovi narazen, in ko njih pre¬
roki pevajo visoko pesem ljubezni in edinosti, se narodi oboro-
žujejo, da bodo drug na drugega planili in se trgali!

Ljubezen, edinost v življenju, brez edinosti v veri je —
fraza. Zatorej opominja Leon XIII. v omenjeni okrožnici narode,
ki so se ločili od Cerkve, naj se vrnejo k njej ter naj sprejmo
sveto katoliško vero. Šele ko bodo vsi edini v veri, ko bo vseh
ena misel, tedaj bo vseh tudi eno srce, tedaj se med njimi utrdi
vez ljubezni in bratske edinosti, za katero je Jezus Kristus prosil
Očeta pred svojim trpljenjem.

Tudi pri nas Slovencih se je že večkrat izrazila želja po
spravi. Ta želja se pojavlja v poslednjem času tem silneje, čim
bolj na nas pritiskajo narodnostni sovražniki. Mi ničesar bolj ne
želimo, nego videti vse Slovence edine v bratski ljubezni. Nobena
sila na svetu ne bi nas ukrotila, ko bi razumniki duhovskega in
posvetnega stanu z združenimi duševnimi in gmotnimi močmi v
sveti ljubezni in edinosti delali za napredek in svobodo naroda.

Ali ta edinost, dasi je tako lepa, nam tako potrebna, se
vendar ne da tako hitro doseči, kakor se misli ali želi. Nas je raz¬
klal liberalizem, ločijo nas načela. Kdor prezre ta načelnostni razkol
ter pozivlje k spravi in edinosti, gradi svoje delo v zrak. V na¬
ravi, kakor v fizični, tako v duhovni, vladajo zakoni, ki se ne
dajo prezirati. Gorje mu, kdor bi to storil! Tudi pri nas se je že
poizkušalo zgraditi lepo delo domače sloge in edinosti, pa vselej
se je razrušilo. Zakaj? Preziral se je dušeslovni zakon: ni mogoča
prava, trajna ljubezen in edinost med ljudmi, ki niso enih misli,
ki niso — ene vere!

Da ne bomo torej še dalje prazne slame mlatili s poizkusi,
kako bi se slovenski katoličani spravili z domačimi liberalci v
skupno delovanje za narod, da kdaj neha neplodovito prigovar¬
janje k reči, ki je nezmiselna in moralno nemogoča, se nam zdi

110

umestno to vprašanje filozofično pojasniti. Naša srca ne morejo
bratsko biti, naše volje se ne morejo skupno v isti smoter
obračati, dokler nas ne veže isto načelo, ista vera.

I. Pravega prijateljstva ne sklepa čuvstvo, ampak
svobodna volja.

Ljubezni je več vrst. Mi govorimo o prijateljski ljubezni ali
o prijateljstvu. Prijatelji se ljubijo povračno: jaz ljubim njega, a
on ljubi mene. Prijateljstvo je tedaj medsebojna ljubezen. Razume
se, da ta ljubezen obsega obenem vse, kar je z njo naravno
združeno: da se prijatelja drug drugega spoštujeta, da si dobro
želita, da se, ako treba, tudi v dejanju podpirata.

Katera je torej vez, ki sklepa pravo prijateljstvo?

Večkrat se poraja prijateljstvo iz medsebojnega nagnenja,
ki izhaja iz simpatije ali sočutja. Pa taka prijateljstva ne morejo
biti trajna; zakaj čuvstvo je vtopljeno v čutnost in se po zakonih
čutnosti izpreminja; čuvstvo je nestalno, zatorej tudi ljubezen, ki
nima druge podlage kot sočutje, ne traja dolgo, ampak se ohladi,
kakor brž je čuvstvo izkipelo; in izkušnja uči, da ljubezen, ki
prikipeva le iz čuvstva, navadno prehaja v sovraštvo, ki je na¬
vadno tem hujše, čim bolj vroča je bila ljubezen.

Prijateljstva ne smemo tedaj prepuščali čutnosti, ker je to
nedostojno za nas. Človek je svobodno bitje; kar dela, mora
delati s svobodno voljo. Le po tej se vzdiguje nad čutnost, se
odteguje njeni premenljivosti. Le ona daje človeškim tvorbam
trajnost, vekovitost.

Tako je tudi ljubezen tem plemenitejša, tem trajnejša, čim
manj jo določuje čutnost, čim duhovnejša je. Zakonska ljubezen,
ki se je porodila le iz čutnega mika, prerada omrzne; odtod
toliko nesrečnih zakonov, ker so brez ljubezni; kjer se pa lju¬
bezen ni spočela v telesni, ampak v duševni lepoti, kjer so izvo¬
litev določile duhovne kreposti dotične osebe, tam tudi ljubezen
ostaja zvesta, nepremenljiva. Kar smo rekli o ljubezni sploh, velja
tudi o prijateljstvu. Nič na svetu ni bolj nestalnega kot prijatelj¬
stvo, ki se je porodilo iz čutnostne simpatije, nikjer se ne nahaja
večja brezčutnost nego med onimi, ki so se nekdaj iz gole sim¬
patije ljubili, da, ljubezen se jim neredkokrat tako prignusi, da
jim srce prevzame nespravljiva mržnja do tistih, ki so jih nekdaj
tako strastno ljubili.

111

II. Volja je slepa; luč ji prihaja od razuma.

Pravo prijateljstvo more torej sklepati le svobodna volja.

Volja, ako jo vzamemo samo na sebi, je pa slepa zmožnost,
t. j. ona ne more sama ob sebi ničesar želeti, ako ji ni prej razum
pokazal predmeta. Pred hotenjem mora vselej biti spoznanje reči,
ki naj jo volja hoče. Kdor ni ničesar spoznal, ne more ničesar
svobodno želeti ali hoteti. Volja se ravna po razumu, hotenje po
spoznanju. Razum je voditelj volje.

Že iz tega je razvidno, da se volje raznih ljudi ne morejo
zlagati v hotenju, torej tudi ne v delovanju, ako niso ljudje edini
v spoznanju. Ako ima kdo o kakem zelišču misel, da je zdravilno,
drugi pa, da je strupeno, si spoznanji nasprotujeta, zato se kri¬
žata tudi volji in razlikujeta dejanji: prvi bo zelišče použil, drugi
je bo vrgel od sebe; nikoli ne boš obeh pregovoril, da bi glede
zelišča isto hotela in delala — krivo je temu različno spoznanje.

Pravo spoznanje pa je le eno: tisto, ki se zlaga z objektiv¬
nostjo reči. To spoznanje se zove resnica. Resnica je tedaj
soglasje spoznavajočega razuma z rečjo. Nesoglasje razuma z
objektivnostjo je neresnica ali zmota. Ker je vsaka reč na sebi
ena, določena, more tudi soglasje z njo vedno le eno biti. Res¬
nica je torej ena. Neresnica je pa mnogotera, različna, ker se more
razum večalimanj in na raznotere načine ne zlagati z rečjo.
Kakor torej resnica po svojem bistvu v spoznanju duhove zdru¬
žuje, tako jih neresnica pravtako po svojem bistvu razdvaja.

Pravo spoznanje se naslanja na realnost zunaj razuma biva¬
jočih reči. Idealni svet našega spoznanja se gradi ob realnem
svetu, ob njem se vzdiguje više in više. Realni svet ima svoj po-
četek in vzrok v Bogu, ki ga je iz niča poklical v bitje in ga v
tem bitju ohranjuje. Kar je končno, biva le po neskončnem. Vze¬
mimo Boga — in svet se povrne v svoj nič. Ne le to, ampak Bog
ohranja rečem tudi njih bistvo; zakaj ustvaril je vse po svojih
večnih mislih, in svojemu stvarjenju je namenil končni smoter, ki
ga morajo doseči; to se more pa le zgoditi, ako reči ostanejo po
bistvu take, kakor jih je Bog ustvaril, ker bistvo se ravna po
smotru, in nasprotno; kjer se bistvo izpreminja, je smoter nedo¬
ločen; Bog pa kot neskončno moder Stvarnik je moral stvarstvu
določiti smoter. Potem pa morajo tudi stvari ostati po bistvu ne¬
spremenjene.

112

Od razuma spoznano bistvo reči je pojem ali ideja.

Iz tega moremo izprevideti, kako tudi idealni svet, svet
spoznanja, dobiva trdnost od Boga. Kar je v svetu objektivne
realnosti najvišji, neskončni vzrok, to je v svetu idealnega spo¬
znanja najvišji, neskončni razlog. Isti Bog, ki je realnemu svetu
najvišji vzrok, je spoznavajočemu razumu najvišji razlog. Kakor
neskončni vzrok, Bog, ohranja realni svet in daje stalnost bistvu
reči, tako najvišji razlog, t. j. isti Bog, spoznan od razuma, ohranja
in utrjuje človeško spoznanje in delovanje.

In res, odstranimo v mislih Boga izza realnega sveta, in pri¬
siljeni bomo vesoljstvu pripisati samosvoje, večno, neskončno
bivanje.

Kaj bi sledilo iz tega za naše spoznanje? Prvič, morali bi
zavreči temeljni zakon vsakega spoznanja — zakon prekoslovja,
ki veli: nič ne more v istem oziru biti in obenem ne biti. Rko
bi bil svet od sebe, tedaj bi moral biti večen, a izkušnja uči, da
je svet časen; moral bi biti neskončen, a vemo, da je končen itd.
Priznati bi morali, da je svet nekaj, kar obenem ni! Zatajili bi
stavek prekoslovja. Istotako bi morali dosledno zavreči tudi zakon
»izključenega tretjega«, zakon »vzročnosti« itd. To so pa, kakor
znano, osnovni ali temeljni zakoni vsakega logičnega mišljenja;
kdor jih zataji, omaja temelj vsega spoznanja.

Zgodovina to potrjuje. Znan je moderni panteizem. Pregnal
je Boga iznad sveta, in v svet sam položil absolutnost; vesoljstvo
mu je bog. Opirajoč se na ta nauk panteisti povsem logično taje
stavek prekoslovja, kar je Hegel očitno in pred vsem svetom izpo¬
vedal. Kdor je pa omajal ta stavek, mora priti do absolutnega
skepticizma in dosledno do duševnega nihilizma. In res, do tega
je v resnici tudi dospela novejša panteistična filozofija.

Nadalje. Kdor ne priznava nad svetom neskončnega vzroka,
omaja tudi stalnost pojmov in idej. Rko  ni Boga, potem tudi ni
neskončnega razuma, ki bi bil od početka vse reči preudaril, ki
bi bil s svojo vsemogočno voljo reči po svojih mislih ustvaril ter
vesoljstvu določil končni smoter.

Kdor odstrani iz vesoljstva Boga in njegov preudarjajoči
razum, ne more v rečeh iskati določenega bistva, ki je izraz stvar-
jajoče misli; kjer ni razuma, tam tudi ni misli, torej tudi ni bistva;
kjer ni neskončnega Stvarnika, se mora vse prepustiti slepemu
slučaju, ki ne zna misliti, niti preudarjali, ki torej tudi ne more

113

določiti svojini tvorbam stalnega bistva. Rko  vlada v vesoljstvu
svetovni fatum ali slučaj, tedaj se nahaja vse v vednem toku,
kakor brez početka, tako brez končnega smotra; tedaj ne moremo
govoriti o določenih rečeh, ki bivajo, ampak vse se nahaja v po¬
stajanju (im Werden). Hegel in njegovi somiselci v resnici tudi
zanikujejo vsako bivanje (das Sein), trdeč, da vse v vesoljstvu le
postaja, prehajajoč iz oblike v obliko.

Kaj sledi iz tega za naše spoznanje? Osnovna podlaga miš¬
ljenju in znanstvenemu razmišljanju so pojmi; pojem je pa logični
izraz bistva katere reči. flko nobena reč ne biva, ampak vse le
postaja, ne moremo govoriti o bistvu reči, in dosledno si tudi ne
moremo zasnovati pojma o njej. Vse pojmovanje, vse razmišlja-
vanje je potemtakem zgolj poljubno, subjektivistično, brez vsake
objektivne vrednosti. Kdor zruši objektivnost bivanja, izpodnese tla
tudi spoznanju, spoznanje se izpremeni v domišljanje — neiz¬
ogiben je znanstveni nihilizem.

Stem smo hoteli pojasniti, kako je od Boga odvisen ne le
realni, ampak tudi idealni svet, svet misli in spoznanja.

III. lili ima potemtakem vera kak pomen za spoznanje
in življenje človekovo?

Stem smo pa tudi že pokazali, kolikega pomena za člove¬
kovo mišljenje je vera. Vera je namreč po svojem bistvu spo¬
znanje, katerega glavni predmet je Bog; vera določuje razmerje
med Bogom in človekom. Rko  ne verujemo v Boga, se nam,
kakor smo videli, zmajejo stebri vsakega spoznanja in moramo
dosledno dospeti do intelektualnega nihilizma. Le kdor pripoznava
bivanje nadsvetnega Boga, utrdi spoznanju izvestnost in objektivno
veljavo.

Pa še pomenljivejša je vera v Boga za življenje in delo¬
vanje človekovo. Vera človekovo življenje določuje in giblje, vera
mu daje smer, vera ga vodi v izbiranju sredstev, ki vodijo k
smotru; in nemogoče je, da bi se ljudje raznih ver ali ljudje, ki
imajo vero, z onimi, ki vere nimajo, zlagali v svojih dejanjih ali
v teženju po zadnjem smotru; in celo tisti, ki se hočejo Boga in,
kakor pravijo, verskih predsodkov popolnoma iznebiti, se dajo
vendar končno voditi od verske ali protiverske misli. — Nasproti
Bogu je človeku absolutno nemogoče ostati indiferentnemu; a ko

Več luči. 8

114

ga ne ljubi, ga bo sovražil, ako ne bo ž njim, bo proti njemu.
Zatorej je med ljudmi popolna  edinost mogoča le po verski
ideji, v kateri se izraža absolutna resnica. Brez edinosti v verskem
naziranju ni edinosti v dejanju in življenju.

Poglejmo! Prvič. Volji daje luč razum; prva se ravna po
poslednjem. Tedaj je vse odvisno od tega, kam razum volji sveti
— tja mu bo sledila. Razum pa teži vsled naravnega nagona po
zadnjem razlogu, ki je, ako ga vzamemo objektivno, človeku
najvišji vzrok, tedaj ono, kar se imenuje »bog«! V tem zmislu
verujeta v boga tudi materialist in ateist, ker vsak si mora vzeti
kak pravzrok, iz katerega si more razlagati vse drugo: bodisi
slučaj, bodisi »logični pojem« Heglov, bodisi »pravolja« Schopen¬
hauerjeva. Pravzrok pa določuje človeku tudi zadnji smoter; od¬
koder izhaja, tja teži vsled nagona svoje narave: kar je iz zemlje,
teži proti zemlji, kar je iz Boga, se vrača k Bogu; logični indi¬
viduum se želi oprostiti omejenosti, da bi se, kakor modruje
Hegel, vrnil k svojemu izvoru, k logičnemu pojmu; individualna
volja, uči Schopenhauer, se mora uničiti, da se potopi v svetovni
pravolji, iz katere se je zvrgla.

Dalje. Predmet volje je dobro, ki v njega dosegi išče raz¬
umna stvar svoje sreče. Kakor je človeku naravno težiti po sreči,
tako tudi volja ničesar ne poželi, kar ni dobro (četudi večkrat le
navidezno dobro). Kaj je pa dobro, kaj ni dobro, določuje zadnji
smoter, ki po njega dosegi misli človek dospeti do svoje prave sreče.
Kar človeka približuje temu smotru, je dobro, kar ga oddaljuje,
je slabo. Vpraša se torej, kam si je človek postavil svoj smoter.
Vsakdo si ga postavi tja, kjer je razum našel zadnji razlog vseh
reči: kdor je spoznal osebnega, večnega Boga za početnika vseh
stvari, postavi zadnji smoter v dosego tega Boga; komur razum
kaže snov kot edini pravzrok vseh stvari, ne more smotra iskati
drugod kot v snovi itd.

Končno je tedaj vse odvisno od tega, kdo in kakšen je
»bog«, ki ga človek časti, ali kakšna je vera, ki jo spoznava.
Kdor moli pravega Boga, mu bo dobro in sveto le, kar ga vodi
k temu Bogu. In ako je ta Bog razodel svojo voljo, po kateri
hoče, da človek živi in dela, da pride k njemu, mu bo dobro le
to, kar se zlaga z božjo voljo. Kdor pa ne veruje v nadsvetnega
Boga, komur je materija »bog«, bo iskal smotra in sreče le v uživanju
materije, in dobro mu bo, le kar to uživanje množi in podaljšuje.

115

Dalje. Človek, ki hoče nravstveno delati in živeti, mora imeti
za to vodilo. Predvsem je treba razločevati med dobrim in slabim.
Dobro je treba vselej želeti, slabo zavračati. Razloček med dobrim
in slabim mora biti stalen, neizpremenljiv, torej objektiven. Kako
je pa sploh mogoče govoriti o takem razločku, ako ne verujem
v nadsvetnega, osebnega, neizpremenljivega Boga? V vesoljstvu
se vse izpreminja, nič ni stalnega; odtod tedaj ne moremo raz¬
ločku med dobrim in slabim utrditi stalnosti in objektivnosti. Zato
moramo vzeti nad vesoljstvom bitje, ki je od veka in nespre¬
menljivo postavilo ono razliko, katerega volja je razlog razločku med
dobrim in slabim. Kdor Boga taji, ne bo mogel nikdar najti za¬
dostnega razloga, s katerim bi se dalo objektivno, neizpremenljivo
določiti, kaj je dobro, kaj slabo; ampak dobro in slabo se bo
menjavalo ali po javnem mnenju ali po začasnih šegah sveta ali
po poželenju človekovem.

Kje si je tedaj človek izbral zadnji smoter, kje išče sreče,
kako dela in živi, je končno odvisno od njegovega verskega ali
brezverskega spoznanja. Po različnosti tega spoznanja se enemu
zdi neumno, slabo, kar je drugemu pametno, dobro, in nasprotno.
Lehkoživcu, ki mu je trebuh bog, se zdijo posti, bičanje, molitev,
izpokorna dela puščavnikova nezmisel, kakor poslednji dejanja
prvega obsoja kot pregrešna in ga ima za največjega neumneža
in nesrečneža! Nihče ne bo mogel prvega pregovoriti, da bi s
puščavnikom skupno delal in živel, kakor bi tudi puščavnik rajši
umrl nego prijateljstvo sklenil z razpašnim lehkoživcem. Na pri¬
jateljstvo, na edinost tu ni misliti. Zakaj ne? Ločijo ju verski
nazori; prvi veruje v Boga in išče v njem svoje sreče, drugi
veruje v materijo in išče pravtako v njenem uživanju svojih
nebes. Pretrgala se je med njima vez, ki sama more ljudi vezati
v eno misel in v eno voljo — vez vere. Bog je, ki duhove druži
in razdružuje. Kjer ni te vezi, ne iščimo niti pravega prijateljstva,
niti edinosti za složno delovanje.

IV. Važen ugovor: skupno delo za narod.

Pa reklo se bo: Res, da nismo več edini v verskih nazorih.
Prav — ostani vsak pri svojem prepričanju! Navzlic temu se
vendar moramo vsi zediniti v skupni ljubezni, k skupnemu delu
za narod. Narod nam je vendar mogoče vsem ljubiti in zanj se
žrtvovati.

8 *

116

Mi pa menimo, da tak ugovor ne velja. Edinost v verskih
nazorih je neobhoduo potrebna, tudi ako hočemo narod skupno
ljubiti in zanj delovati.

Ljubiti narod — prav: ljubiti ga z besedo, a predvsem z
dejanjem. K temu je pa predvsem potrebno, da smo edini vtem,
kaj je narod, ker drugače bi naše delovanje bilo slepo, brezsmo-
trno. Po tem, kako odgovorimo na to vprašanje, se bo uravnalo
naše skupno delovanje. Kaj je pa narod, k čemu je poklican, nam
more spet pojasniti le — vera. Ali recimo: vse drugače bo od¬
govoril na to vprašanje, kdor veruje v Boga, ko pa oni, ki ne
veruje, drugače bo o tem mislil liberalec, a drugače veren kato¬
ličan. Po naših, krščanskih pojmih, je narod, kakor vsak posa¬
mezni človek, ustvarjen od Boga, poklican Bogu služiti in kot
narod  ga spoznavati. Narode obvezavajo desetere zapovedi
pravtako kakor vsakega človeka posebej.

Drugače misli brezverec. Narod je (po Heglu) nekak pre¬
hodni pojav svetovnega logičnega pojma, njegova volja je najvišja,
absolutna; zato ni narod podvržen nobenemu višjemu zakonu;
zakon je, kar narod hoče, prav je, kar počenja in srečno dovrši.
Zatorej je revolucija božji čin. In tako dalje.

Slišali smo svoje dni iz ust profesorja racionalista: usoda v
zgodovini je neukročen konj, ki se ne da nikomur brzdati, ampak
lomasti, brez smotra naprej, in potepta vsakega, ki mu pride
pod noge!

Kako naj bi se mogli ob tolikerih navzkrižnih nazorih zediniti
k skupnemu delu za narod! Hočemo li narodu graditi šole? Mi
kot katoličani bomo zahtevali, da se v šoli na prvo mesto postavi
ime božje in Jezusa Kristusa, da se vrši vsa vzgoja v zmislu
krščanske vere, da se predava ona filozofija, ki jo odobruje
Cerkev, sploh da se mladina vzgaja v prvi vrsti za večni smoter,
za nebesa, a v drugi vrsti za zemljo. Krščanska vzgoja si stavlja
za glavno nalogo to, da izpopolni v mladini podobo božjo, ki jo
je vanjo vtisnil Stvarnik in jo je Kristusova milost nadnaravno
povzdignila. Taka je in mora biti krščanska vzgoja. Bo li po teh
pravilih hotel vzgajati tudi svobodomislec?

Stritar si je zapisal svoje dni kot geslo: sveto služimo sveti
domovini. In služil ji je res z besedo in s pismom. Nočemo opo¬
rekati, da je imel blag namen, da bi povzdignil, osrečil narod.
Prav. A kako je hotel rešiti svojo nalogo? Zasejal je na slovensko

117

njivo šopenhauerjanstvo in druge brezverske nauke; menil je, da
sme Slovencem smešiti verske dogme, poveličevati samomor itd.

Kesneje smo vstali mi in — Bog nam je priča — z naj¬
blažjim namenom zastavili pero za blagor naroda. Prisegli smo
tudi mi: sveto služiti sveti domovini. Pa glejte, bil je ravno Stritar,
ob katerem smo se največ spotikali. Delo njegovo se nam je
zdelo za narod pogubno, zdelo se nam je, da to delo naroda ne
more povzdigniti, ampak le onesrečiti. Stritarjevim naukom smo
mi postavili nasproti svoje nauke. Kar je on trdil, smo mi tajili,
kar je on tajil, smo mi trdili. Pritem ostanemo še dandanes.
Odkod to? Narod slovenski je ostal tuintam isti, domovina ista,
tuintam resna volja sveto ji služiti! Skrivnost je ta, da ima Stritar
drugačne nazore o naravi in končnem smotru človekovem nego
jih imamo mi; ker pa narod obstoja iz ljudi, morajo nazori, ki
jih imamo o posamezniku, večalimanj veljati tudi o celem na¬
rodu. Te nazore pa spet končno določuje najvišji nazor, nazor o
Bogu, ki se izraža v veri. Vera nas loči. Gotovo, ko bi Stritar z
nami veroval v Boga Očeta, Stvarnika nebes in zemlje, in v Je¬
zusa Kristusa itd., kakor uči apostolska vera, bi se koj ž njim
zedinili, da bi složno služili sveti domovini!

Spet je tedaj vera, ki nas edina more združiti v ljubezni do
naroda; dokler se križajo naši verski nazori, bomo svoje moči
razdvajali in vlačili narod vsak na svojo stran.

Ne tajimo pa, da je pač mogoče do neke meje,  da v
ljubezni do naroda skupaj hodijo ljudje tudi skrajno si nasprotu¬
jočih nazorov; zakaj navzlic vsemu nasprotstvu se še vendar lahko
nahaja med njimi ena ali druga vezna točka. Tudi materialist,
dasi taji v teoriji  vsak nadčutni nravstveni princip, vendar v
dejanju  priznava hote ali nehote nekatera načela. In prav ta
praktični čut omogočuje, da se more tudi katoličan z njim zdru¬
žiti v en ali drug smoter. Tak smoter more biti seveda le kaka
časna, večinoma gmotna dobrina, ker večnih ali celo nadnaravnih
dobrin materialist ne pozna in ne želi. V denarstvenih podjetjih,
pri hranilnicah, v poljedelskih in vinarskih društvih moreta torej
pač katoličan in materialist skupno in složno delovati, ker v re¬
alnost denarja, vina, poljedelskih pridelkov verujeta oba. Prav-
tako se dajo določiti skupna pravila, ki se jih more držati mate¬
rialist, ne da bi zatajil svoja načela, in katoličan, ne da bi si
obtežil vest.

118

Ko pa gre za svrhe, ki zadevajo duševne ali celo nad¬
naravne dobrine, katoličan in materialist, katoličan in liberalec ne
moreta več skupno delovati. Taka zveza bi bila nenaravna in
nezmiselna, ker nista edina v veri ter si dosledno nju načela o
narodu, o blaginji in prosveti naroda nasprotujejo, ali se celo iz¬
ključujejo.

V. Poglavje o ljubezni brez vere.

Pa kaj — nismo li vsi edini v krščanski veri? Res, nemalo
je na Slovenskem takih, ki o tem niti ne dvomijo. Sem spadajo
predvsem oni, ki krščansko vero identificirajo s krščansko lju¬
beznijo, češ, bistvo krščanstva je ljubezen. Ta nazor je prvi na
Slovenskem jasno izrekel naš Stritar, češ, usmiljenje (do človeka
in živali) — to je edina prava vera, tako da nam druge treba ni
(Stritar VI. 209.) Evangeljski izrek: Ljubite se med seboj, in kar
se še drugega v sv. pismu nahaja o bratski ljubezni — se je po¬
slednja leta brezštevilnokrat bralo v liberalnih listih. Znana je
visoka pesem o krščanski ljubezni, katero naši liberalci tako gin-
ljivo z angeli pevajo posebno za božične praznike!

Dovolj tedaj, da se ljubimo, da si prizanašamo, da si raz-
žaljenja med seboj odpuščamo — tedaj smo že kristjani?

Ne malo resno mislečih, vernih katoličanov se da s libe¬
ralno frazo o krščanski ljubezni preslepiti, da se z liberalci zavezu¬
jejo proti onim, ki branijo proti liberalizmu čistost krščanskih načel.

Mi trdimo : krščanska ljubezen v ustih liberalcev je gola fraza.

Prvič je napačno, kakor da bi bila ljubezen bistveno iden¬
tična s krščanstvom. Krščanska ljubezen je le eden izmed več
plodov, ki jih je pognalo krščanstvo. Kakor se sad ne sme iden¬
tificirati z drevesom, tako se tudi krščanska ljubezen ne sme
jemati za krščanstvo. Nazor, kakor bi bila krščanstvo in krščanska
ljubezen isto, izhaja od onih, ki so zatajili krščansko vero, vero
v skrivnosti in v nadnaravno razodetje, od racionalistov.

Drugič. Krščanska ljubezen se niti ne da misliti brez krščan¬
ske vere, kakor ne sad brez drevesa. Zakaj krščanska ljubezen
je tista, ki izvira iz krščanske vere. Kdor ni prešinjen od vzvi¬
šenih resnic krščanske vere, naj ne govori o krščanski ljubezni!
Preden morem bližnjega ljubiti krščansko, kot brata, moram
verovati  v Jezusa Kristusa, Boga-človeka, ker on šele nas je
s svojim včlovečenjem pobratil; moram prej v srce si vtisniti

119

apostolov nauk, da smo vsi eno telo, kateri se redimo od enega
kruha; moram prej vedeti, da v Kristusu ni razlike med Judom
in Grkom, da nas je vse rodila enainista mati — milost, da
smo vsi poklicani k istemu smotru itd. Vzemite ljudem iz srca te
in enake resnice, zatrite krščansko vero — in od krščanske lju¬
bezni nam ostane na zemlji toliko, kolikor je je bilo pred Kri¬
stusom — nič.

Sijajno nam to resnico potrjuje francoska revolucija, ki je,
oznanjajoč enakost, bratstvo in ljubezen, povsod zanetila sovraštvo,
pomor, vojsko. Zakaj? Oznanjala je ljubezen in bratstvo — brez
Kristusa in njegove vere, da, javno je zavrgla krščanstvo, oklicavši
kult čiste pameti.

Ne dajmo se slepiti: kdor nam oznanjuje krščansko ljubezen
brez krščanske vere — je kriv prerok! In segajmo si še toliko v
roke, poljubljajmo se, napijajmo si — dokler nismo edini v ver¬
skih načelih, trajnega, pravega prijateljstva in edinosti med nami
ne bo, in od take sprave si ne more narod obetati drugega,
kakor nadaljne razdvojenosti in novih prevar.

Kako me bo pač spoštoval, kako s srcem ljubil, kdor z
menoj ne veruje v božanstvo Kristusovo, v navzočnost božjo v
zakramentu, kdor ne priznava z menoj, da je katoliška Cerkev
edino zveličavna? Hliniti bo znal sicer ljubezen nazunaj — a v
srcu me bo pomiloval, me bo mrzil; vsaj spoštovati in ceniti me
ne bo mogel nikdar, zakaj racionalistu in materialistu so taki na¬
zori — neumnost, duhovniki, ki jih zagovarjajo, so mu slepi fana¬
tiki, ki jih tudi slovenski brezverec ne more v srcu nič bolj spo¬
štovati nego turške derviše!

Brez vere v Kristusa-Boga krščanske ljubezni ni!

VI. Predvsem je torej potrebno, da molimo »vero«!

Spominjamo se nekega poglavja iz slovenske zgodovine.
Bilo je 1. 1878., ko se je spet na Slovenskem enkrat z velikim
navdušenjem zapela pesem miru in sprave. In Stritar je takrat
pisal v svojem »Zvonu«: »Po viharju je mir nastal v slovenski
domovini, sprava in sloga po prepiru in boji med brati, mir in
edinost sta se nam vrnila v javno in slovstveno življenje ... Povsod
mir.« Seveda se je bila sklenila edinost — brez načel. Pa to se
sploh ni zdelo potrebno: mir, menilo se je, bo obstal brez ver¬
skega izpovedanja. »Kar se tiče pozitivne vere  — tako te-

120

danji »Zvon« — vse to je nevtralno  polje.« In: »Kaj je
idealizem in kaj materializem, kaj je moralno, kaj
nemoralno — o tem bi se .Zgodnja Danica' in ,Zvon' težko
kdaj dodobrega sporazumela. Nam se tudi ne zdi, da bilo tako
sporazumevanje .Zvonova' naloga. Torej pustimo to pravdo,
ki bi ne imela ne konca, ne kraja.«

Ponatisnili smo Stritarjeve besede, ker tako točno označujejo
spravljivo politiko onih, ki bi hoteli kljub različnosti načel, ki raz¬
dvajajo slovenske duhove, kljub žalostnemu dejstvu, da na Slo¬
venskem poleg vernih katoličanov bivajo liberalci, vse Slovence
zediniti v eno stranko ter njih volje spojiti v eno veliko narodno
moč. — Brezuspešen trud!

Razkosane razumnike slovenske trajno združiti, da bi s skup¬
nimi močmi delali za napredek in slavno bodočnost narodovo,
more le — apostolska vera.

Mi katoličani smo od svoje strani dovolj dosledni, da, kar
v srcu verujemo, hočemo uveljaviti tudi v javnem življenju, v
slovstvu; v politiki, v vzgoji — vera nam ni le notranja, niti zgolj
privatna zadeva . .. Menimo pa, da pravtako hočejo tudi libe¬
ralci svojim liberalnim načelom izobraziti lice v javnosti, v slov¬
stvu, v odgoji. Mo se kočemo torej zediniti, moramo odstopiti
od svoje terjatve ali mi ali oni. Mo odstopimo mi, bomo hinavci
mi, ker bomo drugo vero, druga načela izpovedali v javnem de¬
lovanju nego jih hranimo v srcu; ako popustijo liberalci, so brez-
značajneži, hinavci oni, izpovedajoč vero v javnosti, katere v srcu
nimajo. Da ne bomo imeli tedaj pol Slovenije hinavske — osta¬
nimo vsak pri svojem !

S samim klicanjem po spravi in edinosti — pri banketih, ob
čaši rujnega vina se sicer srca lehko užgo; a po tej poti ne pri¬
demo nikdar do edinosti. Nastopiti moramo drugo pot. Mi smo
jo že nastopili. Zapisali smo si na zastavo katoliško načelo, celo,
čisto, nedeljivo. Braniti smo začeli to zastavo z besedo in pere¬
som. Slovesno smo oklicali za javnost katoliško načelo na kato¬
liškem shodu. In pod to zastavo, pod zastavo katoliškega načela,
se zbira narod, se zbira tudi njegovo razumništvo. Z zavestjo, da
le tako sveto služimo narodu, držimo visoko to zastavo, in ne
bomo dopustili, da bi jo kdo onečastil. Naš narod je docela ka¬
toliški, in le tisto razumništvo mu služi, ki je katoliško. Libera¬
lizem v katoliškem narodu nima pravice do obstoja.

121

Mi vemo, zakaj verujemo. Naša vera ni vera Mohamedova
ali Lutrova, da bi se bala napredujoče vede, da bi se morala
skrivati pred napredkom dvajsetega veka.

Da, to vero hočemo braniti, od nje načel nočemo odstopiti
niti za eno samo črtico!

Kdor se bojuje za krščanske ideje, ne potrebuje zaveznikov
in mu ni treba iskati prijateljstva liberalcev. Sv. apostol piše, da
je evangelij moč božja. Krščanske ideje so odsev večnega Boga,
so torej kakor Bog vsemogočne. Kdor gre zanje v boj, ga pri¬
vedejo do zmage, in če je v boju padel, tretji dan bo od smrti
vstal, kakor je vstal iz groba križani Početnik krščanskih idej,
Jezus Kristus.

Pride čas, ko si bo tudi na Slovenskem krščanska ideja
upokorila sovražne sile, tedaj šele bomo obhajali dan miru, dan
sprave in edinosti.

Kdor pa hoče družiti in spajati moči, katere je Bog sam
razdružil: luč in temo, resnico in laž — ter na tej podlagi staviti
temelj slovenski bodočnosti, tega prepuščamo žalostni usodi. Mi pa
ne bomo na veke stavili drugega temelja nego onega, ki je Slo¬
vencem že nad tisoč let postavljen, kateri temelj je Jezus Kristus.
On je naša sprava, naša edinost — Kristus naš zaupni mož!

Cerkev in politika.

Spetinspet se vrača staro vprašanje: Cerkev in politika,
/tli ima Cerkev, ki ni kraljestvo »od tega sveta«, kaj opraviti
s politiko tega sveta? Ali, da damo vprašanju konkretnejšo obliko:
ali se smejo papež, škofje in duhovniki vtikati v
javne politične zadeve?  Stvar se je že večkrat pojasnila
in z neovržnimi razlogi podkrepila; navzlic temu pa liberalci še
vedno na prevažno vprašanje trdovratno odgovarjajo: Nel...

Staro, smo rekli, je to vprašanje, staro, kakor krščanstvo
samo. Da, od prvega početka krščanske dobe so reševali na¬
sprotniki božji to vprašanje tako, da so proglašali vero za nevarno
državi; iz tega so izvajali praktično posledico: torej proč iz po¬
litike z vero in duhovniki!

Nočemo, da bi nam ta kraljeval  (Luk. 19, 14). —
Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo
skupaj zoper Gospoda in zoper Maziljenca njego¬
vega: Raztrgajmo njih vezi in s sebe vrzimo njih
debele vrvi!  (Ps. 2, 2, 3).

Že iz Kristusovega rojstva je skoval kralj Herod velevažno
politično vprašanje, in menil je, da korist njegove dinastije za¬
hteva, umoriti Dete, ob katerega rojstvu so angeli iz nebes ozna¬
njali na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje. Četudi je Kristus
uporne Jude zavrnil z opominom, naj dajo, kar je cesarjevega
cesarju, četudi se je skrbno izogibal množici, ko ga je hotela za
kralja, vendar so ga Pilatu spet tožili, da »ščuje ljudstvo« (Luk.
23, 5). In ko niso nikakor mogli pregovoriti Pilata, da bi jim ga
izročil na križ, so začeli klicati: »Če tega izpustiš, nisi prijatelj
cesarju« (Luk. 23, 12). In glejte — to je pomagalo!

In sovragi Kristusovi niso nikdar več zabili, koliko služi
njihovim smotrom, če vero in politiko razdvoje z namenom, da
se prva izključi iz poslednje. Ko je sv. Pavel z velikim uspehom
za krščansko stvar deloval v Korintu, so ga Judje napadli in
pritirali pred sodišče, govoreč: »Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga
zoper postavo«  (Dej. ap. 18, 13). Tudi poganski preganjavci
Kristusove Cerkve so dobro vedeli, da je najstrašnejše orožje, ki

123

je morejo rabiti pri kristjanih, ako jih pri najvišji politični oblasti
obrekujejo kot sovražnike državnih bogov in cesarske politike.

Nič drugače ni dandanes. Pred 25 do 30 leti je bila papeževa
nezmotljivost strašilo, s katerim so sovražniki Kristusovi plašili
vladarje, češ, papež in duhovniki hlepijo po političnem vodstvu,
hočejo evropske države izpremeniti v satrapije rimskega papeža!
Nezmotljivost jim je pomenjala vojsko proti vsej politični organi¬
zaciji moderne družbe! Ultramontanec, t. j. zvesti rimski katoličan,
je v oni dobi veljal za isto, za kar brezdomovinec; ni se umelo
ali se ni hotelo umeti, kako se more zvestoba in ljubezen do
domovine spajati s katoliškim prepričanjem.

Temu nasproti učimo mi, da so Cerkev in nje služabniki
vselej imeli pravico in, po okoliščinah, celo sveto dolžnost, ki jim
jo posredno nalaga Jezus Kristus sam, vtikati se v politične za¬
deve; in to velja posebno še dandanes. Razlogi za to so različni.

I. Pravni razlog, ki opravičuje Cerkev, da se vtika

v politiko.

Vse, kar biva, ima naravno pravo do bivanja; iz tega prava
se pa izvaja drugo pravo: pravo samoobrambe. Vsakemu bitju je
že prirojeno, da ljubi samo sebe ter se želi ohraniti. To nahajamo
v vesoljni naravi, pri vseh bitjih, naj so umna ali ne. To resnico
izraža tudi imenitno reklo: »boj za obstanek« — »Kampf uras
Dasein«, ki ga je Darwin uvedel v naravoslovje, a so ga potem
prenesli na vse življenjske razmere.

Prav. Cerkev je prava, popolna družba. Tudi država pri¬
znava Cerkvi juridično osebnost. Zato pa ima Cerkev pravico do
obstanka, torej tudi pravo do samoobrambe. Znano je pa, kako
je reformacija 16. veka vrhovno oblast nad Cerkvijo in vero od
papeža prenesla na posvetne vladarje. Res, da se je to zgodilo
le pri protestantih, ki so se ločili od katoliške Cerkve, a zgled,
ki ga je dala reformacija, je bil zapeljiv. Posnemajoč protestantske
vladarje, so si tudi katoliški začeli prisvajati cerkvene pravice,
drugo za drugo, dokler se ni polagoma v katoliških deželah utrdil
neznosen cezaropapizem, ki je Cerkev ponižal do sužnje držav¬
nega oblastva. Država si je prisvojila prava, ki po božjem in
človeškem zakonu pripadajo Cerkvi. Določevati o zakramentalnem
ali čisto posvetnem značaju zakonske pogodbe, odpravljati za¬
držke, ki jih je Cerkev postavila, in postavljati nove; uvajati v

124

javne šole filozofične sisteme, ki izpodnašajo tla pozitivnemu
krščanstvu in veri; dajati predpise, ki se tičejo javne božje službe,
določevati celo število sveč, ki smejo goreti v cerkvi; zatirati
cerkvene redove in bratovščine ter zasegati in razprodajati njihovo
imetje ; omejevati ali celo zaprečevati svobodno občevanje škofov
in vernikov z Rimom: take in enake naredbe so Cerkev ne le
ovirale v svobodnem, vsestranskem razvoju, ampak so morale
polagoma v nevarnost spraviti njen obstanek sam.

Dokler je v Evropi vladal absolutizem, si Cerkev sama ni
vedela kako pomagati, da bi se ubranila nasilnemu osvajanju
svojih svetih pravic. Na najvišjem mestu se ali ni vpošteval njen
glas ali pa so skušali cerkvene dostojanstvenike onemiti, tako
»da niso mogli lajati, spali so, in ljubili sanje« (Iz. 56, 10).

A  okove absolutizma je strlo leto 1848. — in tudi Cerkev
je začela prosteje dihati; odslej ji je bilo vsaj mogoče, duška dati
svojim bolestim v raznih političnih zastopstvih.

Naravno, da se je tudi Cerkev začela posluževati novih po¬
litičnih svoboščin, da bi vsaj nazaj terjala svoje stare pravice,
ki si jih je država po krivici, s sirovo silo prilastila. Da, to sto¬
riti, je bila njena sveta, neopustna dolžnost! Ako kmetijski, ako
obrtniški stan, ako meščanstvo pošilja svoje zastopnike, zago¬
vornike svojih pravic v državni zbor, zakaj bi Cerkev tega ne
smela? Prvi storijo to, da branijo in zagovarjajo svoje koristi,
storijo pa to vsled naravnega prava samoobrambe — Cerkev ima
isto pravo: braniti samo sebe.

Kaj je tedaj Cerkev napotilo, da sili tudi ona na politično
polje? Vladehlepnost? Ne, ona sledi tja za sovragom, da mu
vzame plen, ki si ga je krivično osvojil. Dobro ve Cerkev, da
drugje ali ne more govoriti, ali, četudi govori, da je njen glas
— glas vpijočega v puščavi; zatorej tukaj povzdiga glas po svojih
zastopnikih, da jo sliši svet, da jo slišijo navzdol, a tudi navzgor.
A  seveda — ako hoče Cerkev spraviti v javna zastopstva svoje
zagovornike, mora tudi skrbeti, da se taki volijo; zatorej je
samoobsebi umevno, da se mora Cerkev vmešavati
tudi v volilne borbe.  Ker je pa dandanes politična de¬
lavnost tako ozko spojena z javnim časopisjem, da se sploh v
politiki nič ne more doseči, ako se ne pripravlja javno mnenje,
ne vzgaja za politične svrhe, mora Cerkev skrbeti tudi za to, da
se pišejo, izdajajo taki politični listi. A  kdo naj urejuje, kdo dan-

125

danes piše take liste? Gotovo, da to morejo le razumniki; v prvi
vrsti so, kakor za politiko sploh, za to poklicani posvetni raz¬
umniki. Toda žalostna izkušnja nas uči, kako redki so med nami
razumniki s katoliškim razumom, s katoliškim srcem. Zatorej pa,
dokler je tako,  so prav duhovniki prisiljeni v obrambo svete
Cerkve in njenih pravic, prijeti za pero ter pisati, urejevati, izda¬
jati tudi politične liste, voditi politične volitve, ter i sami voliti
i dati se voliti, da morejo s potrebnim znanjem, s prepričanjem
zagovarjati sv. Cerkev v javnih zastopstvih. Komu se more potem¬
takem zdeti nenaravno, ako vidi, da pri nas v Avstriji, da na
Slovenskem, kakor tudi drugje po Evropi, zavzemajo prav du¬
hovniki neredkokrat odlična mesta v političnem življenju in se
nahajajo celo v vrstah političnih voditeljev in narodnih prvakov?

Kaj pa škofje, kaj papež? Že uredba cerkvene hierarhije ne
dovoljuje, da bi jih smeli izključiti iz politične borbe. Ako so
namreč, kakor smo pravkar pokazali, duhovniki prisiljeni, v
obrambo sv. Cerkve stopati na politično torišče, moramo nekak
vpliv na politiko priznati tudi škofom, in sicer že raditega, ker
so duhovniki njim podložni. Pri mašniškem posvečevanju se je
duhovnik izročil svojemu škofu, oziroma sv. Cerkvi, da bo kot
njen služabnik njej služil, pospeševal njene koristi. Da sme tedaj
od strogo cerkvenega poslovanja prestopiti k političnemu, mora
dobiti dovoljenje, ali recimo odpust od svojega cerkvenega gla¬
varja, od škofa. Evo tedaj negativno stran škofovskega vplivanja
na politiko.

Istotako pripada le Cerkvi, to je škofu ali papežu, razsojati,
koliko sega politika v vero ali prikračuje cerkvene pravice,
ter potemtakem določevati, ali in koliko je potreba, da se spušča
Cerkev v politiko ter da pošilja v javnost svoje služabnike branit
jo in zagovarjat. Že s stališča hierarhične uredbe torej pripada
škofom nekak indirekten, vrhoven vpliv na politiko, kolikor se ta
dotika verskih in cerkvenih koristi. Imamo pa tudi še drugih,
tehtnejših razlogov za to trditev.

II. Metafizični razlog.

Treba le pogledati v ozadje človeške zasebne ali javne
delavnosti: kaj namreč človeka končno nagiblje k takim ali dru¬
gačnim dejanjem. Treba vprašati po metafizičnem razlogu člo¬
veških dejanj.

126

Ideja, misel, je mati dejanja. Ničesar človek ne učini brez
razloga. Razlog pa ni nič drugega kot misel v svoji uporabi na
dejanje. Kakršna misel, tako dejanje, kakršna teorija, takšno živ¬
ljenje. Teorija, ki odgovarja resnici, je tudi za življenje plodovita,
blagonosna; napačna teorija pa plodi slabo tudi v življenju.

Krščanska ideja je povzdignila, poplemenila življenje na¬
rodov, ki so jo sprejeli v živi veri. Ideja antikrščanska, ki so
jo v francosko družbo zasejali enciklopedisti, je obrodila ono
stotero gorje in razdejanje, ki ga je Franciji prinesla revolucija.

Pa tudi v naši dobi se vse poglavitnejše težnje in smeri
v političnem in socialnem in celo v gospodarkem življenju
naslanjajo na to ali ono filozofično teorijo. To velja prav-
tako o socialnem demokratizmu, o anarhizmu, o komunizmu
kakor o krščanskem socializmu ali o težnjah krščanske ljudske
stranke.

Filozofijo si človek ali prej izmisli, da potem po nje naukih
uravna življenje in življenjske razmere, ali pa si jo iztuhta potem,
ko je dejanje že dovršeno, da ž njo opraviči pred umom in vestjo
pravost svojega dejanja. Človek nima miru, dokler ne najde po¬
trditve svojega delovanja v metafizičnih resnicah.

Znano je, da išče socializem v Darwinovi teoriji načelne
utemeljitve svojim težnjam; komunizem, anarhizem, nihilizem, ki
taje vsak nravstveni red, izpovedajo materialistične in pozitivistične
nauke. Darwinovo teorijo so dosledno izvedli in uporabili na vse
življenjske razmere tisti, ki hočejo prevreči dosedanji politični in
socialni red. In to povsem dosledno. Ta red namreč sloni na pod¬
lagi pozitivnega verstva in objektivnih filozofičnih resnic. Ako
je pa resničen Darwinov materializem, tedaj ne biva nadsveten,
oseben Bog; vse prikazni v vesoljstvu so učinki neskončnega,
slepo delujočega procesa, ki se je razvil — ne vemo, kako in
zakaj — iz neskončnega atomskega vrtinca. Tega procesa plod
so rastline, živali, človek in vse, kar danes v vesoljstvu biva. Pa
tudi vsi pojmi, vse ideje, vede in umetnosti, nravstveni in pravni
red — vse je tvorba tega mehaničnega procesa; zato nimajo no¬
benega objektivnega razloga ali ozadja in se neprenehoma pre-
minjajo potem, kakor se vesoljstvo, sledeč zakonu slepe nujnosti,
presnavlja in izpreminja. Intelektualni, nravstveni in pravni nihilizem
je logična posledica materialistične teorije; ta nihilizem pa načelno
opravičuje vse komunistične in anarhistične težnje.

127

Kdor hoče radikalno odpomoči socialnim zlom našega veka,
kdor se hoče uspešno bojevati z vse razdevajočim socializmom,
ne sme nikakor prezreti, da zajemajo socializem in njemu sorodne
socialnopolitične težnje krepost, trdnost in moralično moč iz
radikalnih, Boga, dušo in vsako pozitivno verstvo zatajujočih
doktrin. Takemu do skrajnjih mej bogotajstva in intelektualnega nihi¬
lizma segajočemu radikalizmu more biti kos le nasproten, pravtako
skrajen, v Bogu samem, ki je najvišji razlog vse intelektualne
in nravstvene pozitivnosti, ukoreninjen radikalizem; to je: verski,
metafizični radikalizem.

Moderna država je povsem nezmožna, radikalno zmagati
socializem ali le za dolgo časa uspešno se mu protiviti; kajti
sredstva, ki se jih pri tem poslužuje, so ali nasilna, materialna
ali moralna. Kar se prvih tiče, je znano, da se ideje s sirovo silo
ne le ne dajo zatreti, ampak se le še bolj oživijo in učvrstijo.
Moralna sredstva pa, ki jih država uporablja, veda ali filozofija,
revolucionarne težnje le še bolj pospešujejo; tako n. pr. gojitev
novejše Kantove ali Herbartove skeptične filozofije. Država ne-
redkokrat podpira na svojih višjih šolah celo darvvinizem in ma¬
terializem; da, ravno državna vseučilišča so dandanes glavna
gojišča tistega monizma, ki uničuje vsako pozitivno verstvo in
vodi naravnost v politični in socialni anarhizem.

V najboljšem slučaju so državna sredstva pri pobijanju
socializma in revolucionarnih elementov polovičarska in zato ne-
zdatna, brezuspešna.

Prav raditega je torej dandanes tem potrebnejše, da posega
sv. Cerkev vmes pri reševanju tako zamotanih političnih in soci¬
alnih problemov. Izkušnja uči, da se navzlic vsem policijskim in
nasilnim uredbam, ki se jih država poslužuje, da bi zajezila ra¬
stoči tok socialistične povodnji, le-ta čedalje bolj širi in učvrščuje.
Država uporablja le zabranilne pomočke, s katerimi je nemogoče
zlo v koreniki ozdraviti. To zmore le ona Cerkev, ki ji je Bog
izročil vso resnico, da jo nepokvarjeno, brez primesi vsakatere
zmote, oznanja in na življenje upotreblja. Cerkev edina zna ceniti
moč resnice, moč ideje ali načela. Cerkev je pretrpela za posa¬
mezne resnice krvava preganjanja, in rajša dopustila, da so od
nje odpadli celi narodi in cela kraljestva, nego da bi njim na
ljubo zatajila eno samo načelo. Le ta Cerkev, zvesta hrani¬
teljica in gojiteljica božjega radikalizma, radikalizma resnice in

128

pravih načel, more vzdržati naval socialno - politične revolucije
ter družbo rešiti pogube.

Zatorej s polnim prepričanjem podpišemo besede sociologa,
ki neko razpravo o socialni demokraciji sklepa s temi-le stavki:
»Če hočemo dokazati, da je socializem brezpraven in nemogoč,
se moramo povrniti na tla krščanstva. Na podlagi modernega po¬
zitivizma z njegovim tajenjem vsega transcendentnega ali nad¬
čutnega je zavrnitev socializma nemogoča. Pozitivistični profe¬
sorji na naših vseučiliščih, ki se tako marljivo zaganjajo v vse
transcendentno in ljudskim množicam jemljejo vero v nadčutni
svet, niso le ,grobokopi‘ Cerkve, kakor jih je ponosno nazval neki
prostozidarski minister v Belgiji, ampak grobokopi vse družbe.«
(V. Cathrein.)

III. Nravstveno-praktični razlog.

Res sicer, da politika ne spada v področje sv. Cerkve, da
nje služabniki niso poklicani vtikati se v čisto posvetne zadeve;
toda tudi politika in politični čini imajo stran, o kateri naj le
vera ali Cerkev sodi. To je nravstveno praktična stran.

Kakor uče nravoslovci, nobeno človeško dejanje ni povsem
indiferentno, ampak je ali dobro ali slabo, kolikor se namreč
zlaga ali ne zlaga z voljo oziroma z zakonom božjim. To velja
tudi o političnih dejanjih. Z motrišča nravstvene dobrine tedaj
spadajo tudi politika in nje čini pred sodišče one Cerkve, kije je
Bog v varstvo izročil ne le verstvene, ampak tudi nravstvene
resnice, da jih nepopačene oznanjuje.

Vsledtega torej izreka Cerkev svojo sodbo ne le o tistih
dejanjih, ki spadajo v področje njeno in njenih služabnikov, ampak
tudi o vseh drugih človeških dejanjih, zasebnih ali javnih, bodisi
še tako posvetnih. Vse, kar spada v izpovednico, spada tudi pred
cerkveno sodišče. V izpovednico pa spadajo vsa dejanja z ozirom
na njih dovoljenost ali nedovoljenost, dobroto ali pregrešnost.
Tako je n. pr. oporoko delati ter določevati o lastnem imetju po
smrti gotovo čisto zasebna zadeva, o kateri vsakdo neodvisno
določuje — in vendar to neodvisnost omejuje božji in naravni
zakon; vtoliko je tudi ta čista zasebna zadeva podvržena določ¬
bam nravstvenih zakonov, ki jih Cerkev edina nezmotljivo razlaga.

Isto velja o sicer čisto političnih činih. Tako pristoja vojno
napovedati in vojskovati se gotovo edino le politični državni

129

oblasti; in vendar določujejo nravstveni zakoni, ki se strogo iz¬
vajajo iz verskih resnic, ali in kdaj je vojska dobra, dovoljena,
kdaj krivična, nedovoljena. Razlagati pa in upotrebljati nravstvene
zakone na življenje, to je poklic, to je zadeva sv. Cerkve, papeža,
škofov, duhovnikov. Evo tedaj, razlog, ki dovoljuje in celo na¬
laga Cerkvi in škofom vtikati se v politiko!

Prav raditega je tudi od krščanskega duha prešinjeni srednji
vek radovoljno papeštvu pripoznal vrhovno vodstvo v politiki in'
v vseh javnih zadevah. Srednji vek je bil prepričan, da se morajo
božji resnici in postavi pokoriti ne le posamezni ljudje, ampak
tudi države in narodi; zato je dal zastopnici božjega prava, Cerkvi,
govoriti tudi v politiki in v mednarodnih zadevah. K temu ga je
silila logika zdravega razuma in Kristusovega evangelija.

IV. Papež — antipapež.

Dve radikalni velesili stojita dandanes druga drugi sovražno
nasproti: katoliška Cerkev in loža.

Loža sicer zatrjuje, da je nasproti veri in politiki nevtralna,
da drugega ne išče nego lajšati človeško gorje, deliti dela usmiljenja.

Pa to ni res. Loža laže. Že sto let sem vodi in določuje
loža evropsko politiko. Kar se pa tiče vere, spoznava v najbolj¬
šem slučaju verski indiferentizem, ki je negacija vsakega verstva.
A  loža ne ostaja pri indiferentizmu; čedalje očitneje kaže pozi¬
tivno sovraštvo proti veri; povsod, z vsemi sredstvi pospešuje
ateizem.

Loža je tedaj dandanes prava antikrščanska cerkev, z ne¬
vidnim poglavarjem satanom, pod vidnim vodstvom velikega
mojstra vseh lož.

Tako si stojita nasproti dve cerkvi, dve kraljestvi: božje in
satanovo, dva poglavarja: papež in antipapež.

Sovražnika treba zasledovati v vse kote, ker drugače utegne
ostati kje skrit ter ob svojem času planiti nad božjo vojsko. Če
tedaj loža razteza svoj vpliv na politiko z namenom, da prežene
iz javnega življenja Boga in njegovega Kristusa, moramo, z zna¬
menjem sv. križa, v imenu vere, tudi mi za njo na politično polje,
da jo preženemo, da ji vsaj raz obraz potegnemo krinko hinav¬
ščine, s katero slepi kratkovidneže. Med poslednjimi je tudi mo¬
derna država; znano je, kako si masonskega gada v lastnem

9

Več luči.

130

naročju goji. Papež sicer opominja, svari, kažoč na nevarnosti,
ki družbi in državi prete od masonstva; a za te opomine je mo¬
derna država gluha; in tako drvi v pogubo. Moderna država ne
more razumeti, da med Bogom in satanom, med Cerkvijo in ložo
ni sprave; ona meni, da se da z vero igračkati, češ vera ali
nevera, to je povsem nevtralna zadeva, katere trezen politik ne
vpošteva! In tako se loža prosto širi in ojačuje, okužuje državo
in družbo s svojim bogotajnim duhom, izpodnaša temelje vsega
socialnega reda.

Ne da bi tedaj Cerkev poslušala, je li njeno vtikanje v po¬
litiko državi všeč ali nevšeč — nje sveta, od Boga samega ji
naložena dolžnost je, spuščati se tudi v politiko, ugajaj komu ali
ne ugajaj. Neizkušen otrok se igra z gadom, z nabitim samo¬
kresom, ne da bi zapazil, v koliki nevarnosti je njegovo življenje:
tak otrok je moderna država. Bodi otroku všeč ali nevšeč, pame¬
ten mož bo smatral za svojo dolžnost, izbiti mu iz rok nevarno
igračo ter rešiti ga gotove nesreče. Tako dolžnost ima dandanes
Cerkev nasproti neumnemu otroku, ki se toliko uči, toliko brid¬
kega izkuša, a se ničesar dobro ne navadi, nikoli ne izpametuje,
otroku državi.

Masonskega antipapeštva, ki razširja svoje kraljestvo na po¬
litiko in vse javno življenje, ne bo nihče pregnal, nihče ukrotil,
kakor rimsko papeštvo, sveta katoliška Cerkev. Zato se mora
vmešavati v politiko.

V. Vodilna načela papeške politike.

Rimskemu papeštvu in pravtako škofom vesoljne Cerkve
je bilo vselej in je tudi dandanes sveto načelo: »Iščite predvsem
božjega kraljestva in njega pravice.« Papeštvo tudi v politiki ne
išče drugega, kakor to, kar spada k božjemu kraljestvu in njega
pravici.

Božja pravica, t. j. načelo večne resnice, ki je je razodel Jezus
Kristus v evangeliju, prinaša človeštvu in narodom mir in srečo,
urejuje državne in socialne odnošaje, daje društvu trdnost. Zatorej
pa Cerkev nikoli ne opušča, krščanska načela poudarjati, pripo¬
ročati jih navzgor ali navzdol, pridobivati jim veljavo v javnem
življenju.

Državno in družabno življenje se razlikuje na dvojo stran:
na višjo, kjer so postavljeni oni, ki ukazujejo, vladajo; in na

131

nižjo stran, kjer so podložniki. Vse zlo v političnem in socialnem
življenju izhaja odtod, da ali podložniki odrekajo dolžno pokor¬
ščino svojim višjim, ali da višji prestopajo meje svoje oblasti,
oblast zlorabljajo ter podložnike zatirajo.

Cerkev je vedno izpovedala nauk, da je vsa oblast od Boga,
vladarji da so zastopniki božji. Zatorej je Cerkev vselej branila
vsako postavno avktoriteto. Cerkev obsoja revolucijo in je tako
najtrdnejša zaslomba državne in politične oblasti. To čutijo naj¬
bolje socialni demokratje, komunisti in anarhisti, ki katoliško Cer¬
kev prav raditega smrtno sovražijo, ker jo smatrajo za najod-
ločnejšo gojiteljico in nositeljico avktoritetnega principa.

Toda ista sv. Cerkev, ki brani vladarjem njih oblast, ni ni¬
kdar pozabila, da je postavil Bog vladarje in jim podelil oblast
radi ljudstva, da pospešujejo blaginjo svojih podložnikov. Niso
podložni radi višjih, ampak višji so radi podlož¬
nih; država radi državljanov, a ne narobe.

Jezus Kristus, kakor je sam izpovedal, ni prišel, da bi se
mu služilo, ampak da bi služil. Eko je  tedaj on, Bog, prišel člo¬
veštvu služit, pospeševat njegovo blaginjo, morajo tembolj služiti
oni, ki ga v Cerkvi ali državi nadomeščajo. V svesti si te velike
resnice ter naloge je rimski papež sprejel naslov: »služabnik
služabnikov božjih«.

Jezus Kristus je bil ljudski prijatelj v najplemenitejšem po¬
menu besede. Ko je videl ljudstvo, se mu je smililo; kajti bili so
zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja (Mat.
9, 36). Da bi to svoje ljudstvo oživil, kakor pravi sv. Cerkev,
se je samega sebe dal v smrt.

Da, pred Bogom ne velja bogastvo, niti plemenitost rojstva
ali zunanji blesk, ampak podoba božja; in to podobo nosi na
sebi tudi najnižji plebejec. To podobo čisto hraniti, lepšati in iz¬
popolnjevati, to nalogo je dobila sv. Cerkev. Gorje mu, kdor bi
se drznil skruniti jo ali zatirati otroke božje ter jim kratiti pro¬
stost, ki jim jo je pridobil božji Sin!

Cerkev je po svoji ustanovi, po duhu svojega božjega po-
četnika, po svoji nalogi — demokratična; od vselej najzvestejša,
najodločnejša zaščitnica ljudske prostosti in svoboščin velike mno¬
žice, brezobzirna nasprotnica vsakega despotizma, krotiteljica
vseh absolutističnih teženj. Nižjim stanovom, takozvani veliki
množici, ki je in bo vedno ogromni del človeštva, je Cerkev

9 *

132

ljubeča mati, ki neustrašeno zagovarja in brani ljudsko pravdo
proti mogočnim zatiravcem.

Že Kristus je iz nizkih ljudskih slojev izbral svoje apostole
in učence. Ubogim je obljubil prvo mesto v svojem kraljestvu.
Za one dobe je večina po božji podobi ustvarjenih ljudi ječala
v jarmu suženjstva. Aristotel in najbolj razsvetljeni duhovi stare
klasične dobe so sužnje smatrali za nižji rod, za nekake živali;
sužnji bi bili potemtakem za vse veke obsojeni v kruto usodo.
Toda duh Kristusov, duh njegovega evangelija, ki ga je Kristus
pred svojim odhodom vdehnil svojim apostolom in njih nasled¬
nikom, ta duh je omehčal srca mogotcev, jih napolnil s čuvstvom
bratstva in ljubezni, tako da so jeli iz prepričanja, iz lastnega,
prostega nagiba lajšati usodo svojim sužnjem, dokler ni popol¬
noma izginila vsaka razlika med prostim in sužnjem.

Da, tisti dan, ko se je od zibeli v Betlehemu vprvič ozna¬
njala blagovest ubogim in zaničevanim, se je zasejalo seme prave
ljudske osvoboditve in oplemenitve. Ko je pa ono seme pognalo
in dozorelo in se je smela Cerkev v srednjem veku ponašati, da
je osnovala nov socialni krščanski red in da je na njem ter na
podlagi političnih ustanov utrdila svoj primat, tedaj je bil tisti
zgodovinski vek, ko se je absolutizem katerekoli oblike povsod
pobijal, ko so se vse svoboščine povsod razširjale, ko je demo¬
kracija povsod svoje zmagoslavje obhajala; in ni bilo slučajno,
da so se zvali oni časi veki ljudstva.  V nobenem drugem
času ni dobila obširnejšega in sijajnejšega uresničenja obljuba
Kristusova: »Resnica vas bo oprostila.«

Reformacija, ki se je širokoustila, da hoče Evropo oprostiti
papeškega despotizma ter narodom priboriti evangeljsko prostost,
je dosegla ravno nasprotno: pospešila je le koristi vladarjev,
uvedla je v Evropo in utrdila politični fevdalizem, zasejala je
povsod absolutistične težnje; ljudstvo pa, velika množica je postala
žrtev teh teženj. Politično-verski absolutizem 18. veka, ki je zavla¬
dal po vsej Evropi, privilegirana aristokracija, ki je v Angliji in
drugje srednji in kmetijski stan uničila, slednjič francoska revolu¬
cija, ki je na noge pomagala političnemu in gospodarstvenemu
liberalizmu, ki, zvezan z židovskim kapitalizmom, izsesava in
tiranizira dandanes ljudstvo in delavski stan ter ga žene v soci¬
alno demokracijo — glej, to je prostost, ki so jo evropski narodi
podedovali od reformacije!

133

Reformacija je izkopala grob politični svobodi, nje hči revo¬
lucija je pripomogla kapitalu in sirovi sili do nadvlade. Politična
oblast in kapital sta se koncentrirala in izvoljeni legiji političnih
in denarstvenih oligarhov, ki samooblastno gospoduje, stoji na¬
sproti neizmerna množica kmetijskega in delavskega ljudstva, ki
nima skoraj druge pravice, kakor da z žulji svojih rok množi
višjim mogotcem kapital in užitek.

Reci kdo, kar hoče: v dobi najkrutejšega suženjstva živimo;
podoba božja v človeku se ne spoštuje, v protikrščansko šolo
gonijo krščanskega državljana z vojaško silo, liberalna država,
ki v njej odločujejo Židje in prostozidarji, krati z bogoskrunsko
roko najsvetejša prava vesti in osebne svobode, krivično sestav¬
ljeni volilni red ne da veliki, po duhu in srcu krščanski množici
do odločilne besede v javnem življenju. Žid in kapitalist sta si
»postavno« zagotovila gospostvo nad »slepo« maso!

Kako velika je beda delavskega ljudstva! In vendar za vso
to bedo naš vek nima srca; stradajočega plebejca in delavca
krotijo z bajoneti in kanoni! Kvečjemu se znajo še povzpeti do
kakega »dobrodelnega« koncerta, da vržejo kak od čistih dohod¬
kov preostali groš stradajoči masi!

Ko bi se vrnil Kristus na zemljo, kako bi se mu spet smi¬
lilo zatirano, razkropljeno ljudstvo. Pa Kristusov duh živi v nje¬
govi sv. Cerkvi, ki ga ji je vdehnil pred svojim odhodom. In ta
Cerkev se tudi v današnji dobi zaveda svojega božjega poslanstva.
Ona edina ima srce, gorko srce za zapuščeno ljudstvo.

Modro, a krepko in vztrajno se je Kristusova Cerkev lotila
težavnega dela: streti hoče jarem, ki žuli vrat krščanskega, k
svobodi božjih otrok poklicanega ljudstva; osvoboditi je hoče
krutega gospostva dveh dednih sovragov — židovstva in pogan¬
skega liberalizma.

Z ljudstvom za ljudstvo  — to je proglasil Leon XIII.
za geslo krščanskosocialne politike. In to geslo je edino pravo.
Z ljudstvom treba pričeti reformo. Takozvana inteligenca višjih
krogov se je po brezbožni vedi in šoli skoraj popolnoma raz-
kristjanila. Nima več razuma, niti srca za velike rešilne krščanske
ideje. Da, ta inteligenca se povsod protivi vplivu krščanstva in
katoliške Cerkve ter noče o Kristusu in njegovem evangeliju v
javnem življenju, v slovstvu, v politiki ničesar vedeti. Treba se
tedaj obrniti na ljudstvo, treba je vzgajati, da bo umelo vestno,

34

pametno izkoriščati svoja politična prava, treba, kar mogoče, pri¬
boriti mu novih svoboščin, treba iz nižjih ljudskih slojev, v katerih
žije še nepokvarjen verski čut, zajemati novih moči, skrbeti za
nov inteligentni naraščaj. Le tako bo mogoče družbo odzdolaj
navzgor preroditi in pomladiti.

Toda z ljudstvom — za ljudstvo. Da, ako bo ljudstvo v
širnih krogih prešinil Kristusov duh, ako mu olajšamo njegovo gmotno
stanje, ako ga oprostimo od židovskih in liberalnih pijavk, ako
obudimo v njem krčansko zavest, tedaj bo zatirano krščansko
ljudstvo vstalo, duševno in gmotno, tedaj se bo iznova uresničila
ideja vesoljnega kraljestva božjega na zemlji. Ljudstvo bo svo¬
bodno dihalo in veliki množici bo zopet mogoče težiti po časnih
in večnih idealih,

VI. Naš demokratizem.

Prevečkrat in prerado se zgodi, da se od neke strani sum¬
niči naša katoliška ljudska politika. Imajo nas za nevarne ljudske
reformatorje in socialiste!

Komu naj smo nevarni? Menda avstrijski monarhiji in nje
dinastiji?

Naš demokratizem ali, ako hočete, republikanizem, ni oni
navadni politični, ampak demokratizem v višjem pomenu. V tem
pomenu vzet se zlaga z vsako monarhistično državno obliko in,
ako hočete, celo z absolutistično! Mi zahtevamo le, naj se država
in nje politika postavi na naravno zdrava, krščanska tla, na tla
onih evangeljskih načel, po katerih je in mora država in nje po¬
litika služiti ljudstvu ter pospeševati koristi velike množice, ne
pa žrtvovati občne blaginje interesom izvoljenih deset tisoč Židov
in liberalnih kapitalistov. Vsa ta preosnova, ves prevrat v zmislu
naših zahtev se more pa izvršiti, ne da bi pritem najmanj trpela
državna oblast, posebno pa še monarhična ideja. To sumničenje
je le strašilo, ki hočejo ž njim zviti Židje in njih polubratje libe¬
ralci vladarje in njih vlade naščuvati na mlado in krepko ljudsko
stranko, ki se povsod dviga v imenu svobode, poudarjajoč krščanska
in človeška prava.

A  mi obrnemo to strašilo proti judom in liberalcem samim,
svareč one, ki v imenu božjem vladajo odzgoraj: Voila 1’ennemi!
Tam je vaš sovrag — Žid in liberalec! Jud že do dva tisoč let
nima stalne domovine, ampak blodi okoli po svetu, povsod s

135

seboj noseč nenasitni žep, kamor spravlja zaslužek poštenih
krščanskih narodov. Jud je večen romar, brez domovine. Ubi
bene, ibi patria — mu je geslo. Kjer je denar, tam je judu do¬
movina. Pač uboga država, uboga monarhija, ki se naslanja na
zvestobo večnega Žida, ki ne pozna druge vere in ljubezni, kakor
vero v zlato tele in ljubezen, ki mu jo navdaja mamon!

Kaj pa liberalizem? Je li ta zanesljivejši steber monarhije?
Nikakor! Liberalizem je na državno politiko uporabil teorijo
Rousseaua o ljudski suvereniteti ter tako monarha ponižal do
sluge, ki ga ljudstvo poljubno odstavi. Liberalizem je oče onega
socializma, ki končno namerja prevreči vse prestole ter na raz¬
valinah sedanjega državnega in političnega reda ustanoviti vse-
občo demokratično republiko, ki je najradikalnejša negacija vsa-
katere monarhistične vladavine.

In temu židovstvu, temu liberalizmu napoveduje naš krščanski
demokratizem vojsko na življenje in smrt. Česa naj se monarhija
še od nas boji? Ne le, da se ji ni ničesar bati, ampak vsega si
more obetati!

Naše stališče, t. j. stališče katoliške ljudske politike, je stališče
najkrepkejšega, najzdravejšega konservatizma. Da, nobena druga
politika ne more biti dandanes bolj ohranilna za državo in mon¬
arhijo, kakor naša politika; a to posebej; še velja za avstrijsko
monarhijo. To pa zato, ker je naša politika, kakor smo rekli,
katoliška in ljudska.

Katoliška.  To morajo pač prijatelji in neprijatelji priznati,
da je katoliška Cerkev najodločnejša zagovornica in braniteljica
avktoritetnega in pozitivno zgodovinskega principa. Nikoli ni Cerkev
nehala pridigati podložnikom, da je vsa oblast od Boga, da so
vladarji božji namestniki; Cerkev je avktoritetni princip posveče¬
vala s slovesnim maziljenjem krščanskih vladarjev. Cerkev je bila
in je nespravljiva nasprotnica vsake revolucije. In načela te Cerkve
izpovedamo mi, nevarni demokratje!

Naša politika je ljudska,  t. j. naslanja se na one mnogo-
brojne sloje, ki so in ostanejo najtrdnejša podlaga naši državi in
družbi. Kmet, rokodelec, delavec — iz njih državi prirašča duševna
•n gmotna sila. Svoboden, neodvisen kmet, ki ima kos lastne
zemlje, to zemljo obdeluje, jo ljubi in, ako ga ne primora skrajnja
sila, vztraja na njej do smrti. Hvaležen je cesarju, ki mu jo brani;
rad odrajtuje krvni in denarni davek, da more varno, mirno sedeti

136

ob ognjišču s svojo družino. In kje ima država krepkejšo oporo
nego na delavnem, zavednem obrtnijskem in delavskem stanu?
A kaj je nevarnejše socialnemu redu nego brezimen, izlakan
tovarniški proletariat, ki preži na vsako priložnost, kako bi udaril
po svojih v nasladnosti se topečih delodajavcih? In prav ta pro¬
letariat bi mi radi oprostili železne pesti židovskega kapitala, ga
povzdignili ter ozdravili onega pesimizma, ki mu zdaj razjeda
drob in srce, tako da na drugo ne misli, kakor na to, kako bi se
o prvi ugodni priliki s kruto pestjo zmaščeval nad vsemi, ki kaj
imajo in kaj ukazujejo. Da, temu proletariatu bi mi radi dali lastno
ognjišče, lasten dom ter ga naredili za enega glavnih stebrov ob
valovih revolucije se majajočih prestolov in držav.

Nehajte torej sumničiti nas revolucionarnih, monarhiji so¬
vražnih teženj! Mi antisemitje, mi krščanski socialci, mi ljudski
prijatelji smo boljši Avstrijci, zvesteje vdani cesarju in njegovi
presvetli dinastiji, nego vse brezdomovinsko židovstvo in libe-
ralstvo z vsemi miljardami od žuljev zatiranega kmeta in delavca
nakopičenega kapitala! — —

VII. Koalicija krščanskih strank.

Naša Avstrija je po ogromni večini svojega prebivalstva ka¬
toliška. Da v javnem življenju pri nas še vedno vlada liberalizem,
je krivo to, da v ljudstvu ni še probujena katoliška zavest, da
ljudstvo in njegovi voditelji niso organizirani.

Nekaj let sem se sicer katoliška zavest probuja in čvrsto
krepi, katoliška organizacija se je začela razvijati.

Le enega še ni, velike koalicije vseh krščanskih strank v
Avstriji. Ali je taka zveza nemogoča? Dozdaj stoje krščanske
stranke vsaka zase, četudi ne vselej med seboj odtujene ali so¬
vražne, vendar brez organične zveze.

In vendar bi bilo želeti, da bi se vse krščanske stranke
zbližale in združile na skupni podlagi. Vsled njih združenja bi v
državnem zboru in v našem javnem življenju nastala močna,
krepka krščanska stranka, ki bi v kratkem času določevala našo
notranjo politiko.

Kako si mislimo mi to združenje? Da bi obstoječe stranke
kar prenehale in se v novi potopile, tega ni misliti in to niti mo-
ralično mogoče ni; a najti bi trebalo neko višje edinišče, v kate¬
rem bi se obstoječe krščanske stranke mogle združiti za skupno

137

postopanje v vseh važnejših vprašanjih, kjer gre za skupne verske
politične in socialne koristi ogromne večine katoliškega avstrijskega
prebivalstva. In to edinišče se da pač najti, sestaviti se da sku¬
pen program, ki bi obsegal bistvena načela in zahteve vseh strank.
Na podlagi tega programa bi se vse zavezale, glede vseh v njem
določenih točk skupno postopati in glasovati; kar se pa tiče drugih
vsaki posamezni stranki lastnih točk, bi vsaka tudi vprihodnje
ostala pri svojem posebnem programu ter si glede tega obdržala
prosto roko.

Mi smo sicer odločno nasprotni kompromisni ali koalicijski
politiki; zatorej smo tudi s svojega stališča obsojali koalicijo;
toda koalicija krščanskih strank, ki jo imamo tu v mislih, je vse
kaj drugega, nego koalicija, ki smo jo imeli v Avstriji v zadnjem
času. V tej poslednji se je s konservativno stranko zavezala libe¬
ralna; in da bi se ta zveza omogočila, je konservativna stranka
zatajila ali, kakor se je evfemistično reklo, začasno odložila vsa
načelna vprašanja. Na ljubo tej koaliciji so se torej žrtvovala
načela.  A vse kaj  drugega, da, ravno nasprotno bi se zgodilo
v novi koaliciji naših krščanskih strank. Tukaj bi se poiskala ravno
načela,  in sicer temeljna  načela, vseobsežna  načela, in
ne po njih zatajitvi,  ampak na njih skupni podlagi  bi se
potem uredila politika. Ona koalicija je bila koalicija breznačel-
nosti, ta bi bila koalicija načelnosti. Tam se je žrtvovalo bistvo,
da bi se rešilo, kar je nebistvenega; tu pa bi se žrtvovalo, kar
je nebistvenega, akcesoričnega, da bi se rešilo bistvo.

In ali se ne da v resnici sestaviti program, v katerem bi
imele dovolj prostora vse krščanske stranke, ne da bi se katera
morala zatajiti ?

Vse krščanske stranke izkušajo ohraniti Avstrijo; in ker je
kakor vsake države, tako tudi avstrijske, glavni steber kmet in
pošten rokodelec, se vse gotovo zlagajo v tem, da se povzdigne,
da se okrepi kmetijski in delavski stan. Pravtako so pa nadalje
vse krščanske stranke prepričane, da je ravno liberalizem tisti,
ki ljudske, delavske sloje tlači, duševno okužuje in gmotno uničuje.
Zatorej je odpor proti liberalizmu neopusten pogoj za vse, ki
hočejo ohraniti krščansko ljudstvo in ž njim glavni steber kato¬
liške Avstrije. Ako se je zdelo nekaterim modro, da so začasno
ustavili boj proti liberalizmu, spojivši se v koalicijo z liberalno
stranko, morajo vendar izprevideti, da za dolgo časa to ne gre,

138

da breznačelna koalicijska politika le zadržuje razvoj krščanskega
življa. Mo bi pa kateri tega ne hoteli izprevideti, bi jih morali
izločiti, naj hodijo svojo pot. Istotako priznavajo vse krščanske
stranke, da je glavni jzaveznik, glavna podpora liberalizma in
kapitalizma židovstvo. To židovstvo se mora polagoma potisniti
nazaj na ono mesto, na katerem mu ne bo več mogoče stiskati
in izsesavati krščanskega ljudstva. Zatorej so krščanskosocialne
in katoliške ljudske stranke sprejele v svoj program antisemitizem.

Evo tedaj točke k skupnemu programu! Treba le malo dobre
volje, malo pravega, svetega ognja za občno stvar, za blaginjo
ljudstva in slavo Avstrije — in vkratkem bi imeli, česar že tako
dolgo željno pričakujemo: skupno krščansko avstrijsko stranko
ali bolje — zavezo krščanskih strank.

Koalicija krščanskih strank — to je znamenje, v katerem
bomo zmagali!

Meje državne oblasti.

Odkar se je osnovala prva država na zemlji, se je začelo
povpraševati, kako daleč bi segale njene meje. Zakaj poleg države
se nahajajo v družbi odnekdaj tudi druge pravne skupine. Kakor
se lehko zgodi, da državi druge skupine prikračujejo njena prava,
tako se lehko tudi pripeti, da država sega v tuje okrožje.

V božjem stvarstvu je vse določeno; tudi državi je Stvarnik
potegnil meje, čez katere ne sme. Ali prav to: spoznati, dokod
segajo te meje, ni tako lahko.

Predvsem moramo odgovoriti na vprašanje o prvem početku
države. Kdaj se prikaže država v zgodovini?

I. Početek države.

Ako odpremo najstarejši zgodovinski spomenik, sv. pismo,
naletimo na prvo državo šele za dobe po vesoljnem potopu.
»Nimrod, Noetov vnuk, je začel biti mogočen na zemlji ... bil je
pa začetek njegovega kraljestva Babilon . ..« (Moz. 10, 8). Pred
to dobo ni duha, ne sluha o državi. Pač pa nam sveto pismo po¬
roča iz starejše dobe o drugih skupinah: o družini in Cerkvi.
Družina, obstoječa iz moža in žene pa iz otrok, nahaja se že o
prvem početku. Istotako najdemo, da so od najstarejših časov
ljudje Boga častili; častivci božji so se pa spet družili v večje
ali manjše skupine k žrtvam, ki jih je v imenu cele skupine
opravljal duhoven. V tem vidimo podobo Cerkve.

Brezdvomno je tedaj, da sta družina in Cerkev starejši od
države; bil je čas, ko sta bivali brez države.

Vpraša se pa: odkod država? Iz tega, kar smo pravkar rekli,
bi utegnil kdo priti na misel, da se je država neposredno porodila
iz družine ali iz Cerkve. In res so bili in so še taki, kateri mislijo,
da je država pravzaprav le družina, ki se je sčasoma razširila,
družina, v kateri vladar zavzema mesto družinskega očeta. Iz tega
bi sledilo, da državi pripadajo vsa družinska prava, a da je
država tudi sposobna izpolnjevati vse, kar nalaga v družini dolžnost
očetu in materi. Pa to ne more biti prav. Razlika med državo in
družino je prevelika, da bi mogli obe identificirati. Različne so

140

nju naloge, različni zakoni, po katerih se vladata, različna tudi
sredstva, katerih se vsaka poslužuje. Ne da se sicer tajiti, da je
družina v marsičem državi vzor ter da je država tem popolnejša,
čim bolj se bliža družini. R  to daje državi le bolj nekako zunanjo
sličnost z družino; iz tega nikakor ne sledi, da sta si sorodni po
notranjem bistvu. Zgodovina nam ve sicer poročati o takozvani
patriarhalični ustavi; a ta patriarhalizem je čisto družinska oblika,
nikakor državna; kajti patriarh vlada občino, obstoječo iz dveh ali
treh rodov svoje krvi. Kakor brž pa se jame ta občina razraščati
in širiti čez razne dežele, se izgublja patriarhalična oblast, nje
izvrševanje postaja nemogoče. Da se večja množica, razhajajoča
se na razne strani, spet v eno celoto združi, so potrebni drugi,
izvundružinski faktorji, ki nanje vplivajo — in jasno je, da je
skupina, ki se vsledtega osnuje, povsem različna od one družine,
iz katere množica prvotno izhaja; take skupine ne more več skupaj
držati očetova avktoriteta, ki se razteza kvečjemu do tretjega ali
četrtega rodu; tu je neobhodno potrebna druga avktoriteta, druga
oblast: in to je državna oblast.

II. Sv. Pavel o izvoru in bistvu državne oblasti.

Kateri so tedaj tisti izvundružinski faktorji, ki s svojim vpli¬
vom uresničijo to, kar zovemo državo?

Vzemimo spet v roke sv. pismo. Na zgoraj navedenem mestu
v prvi knjigi Mozesovi se označuje Nimrod, ustanovitelj prve
države, z naslednjimi besedami: »Bil je krepak lovec pred Go¬
spodom«. Iz teh besed bi se dalo sklepati, da si je Nimrod s
fizično silo in orožjem ukrotil ljudi ter jih začel vladati. Potem¬
takem bi bila država tvorba krute sile in tiranstva. In res, zdelo
bi se, da tako učijo nekateri cerkveni očetje in pisatelji: kraljevska
oblast je postala le vsled nasilja; stare monarhije so se ustanovile
le na podlagi krute sile; tudi kraljevska oblast pri starih Judih
ima svoj početek v uporu proti Bogu. Nekateri heretiki so kar
trdili: državna oblast ima svoj početek ne v Bogu, ampak v satanu.
Potemtakem bi bila državna oblast ne le od slabega, ampak sama
na sebi slaba!

Pa ta nauk je nenaraven; zakaj zgodovina priča, da se je
ustanovilo mnogo držav brez vsakega nasilja in krivice, vsled
prostega soglasja dotičnih državljanov. Tudi moramo pripoznati,

da prihaja od države človeški družbi neizmerno koristi. Kako bi
to moglo biti, ako bi bila država res le ustanova zla?

Da nam bo stvar jasnejša, dajmo besedo sv. Pavlu. V listu
do Rimljanov nam je zapustil klasično mesto, ki je je treba le dobro
razumeti, da dobimo pravo misel o državni oblasti. »Vsak človek
bodi višji oblasti pokoren, ni namreč oblasti od drugod
kakor od Boga, in te oblasti,  ki so postavljene, so od
Boga.  In tako se, kdor se ustavlja oblasti, ustavlja naredbi
božji,  a kateri se ustavljajo, bodo sami obsojenje prejeli.
Zakaj poglavarji niso strah dobrih del, nego hudih.  Ali
hočeš ne bati se oblasti? Delaj dobro in imel boš hvalo od nje;
kajti božja služabnica  je,  tebi na dobro. Če pa hudo
delaš, se boj: ne nosi namreč zastonj meča,  zakaj
božja služabnica je, kaznovavka na jezo tega, ki hudo
dela.  Zatorej treba, da ste podložni, ne samo zavoljo jeze,
nego tudi zavoljo  vesti.« (Rim. 13, 1—6).

Držeč se apostolovih besed moramo najprej ločiti med
državno oblastjo pa med nositeljem te oblasti. Oblast je od Boga,
torej sama na sebi dobra; njen nositelj je pa človek, ki jo lehko
zlorabi, tako da je v pogubo i njemu i podložnikom. Istotako
moramo ločiti med oblastjo pa med načinom, kako je kdo prišel
do oblasti. Oblast je dobra, a način more biti slab, nepostaven.
Bodi, da si je Nimrod in za njim še marsikdo drug nasilno pri¬
svojil najvišjo oblast: obsojali bomo način, a oblast njegova je
dobra, ker je le od Boga, ki, dasi pozitivno noče, vendar vsaj
dopušča, da si časi tudi nasilniki krivičnim potem oblast prisvoje.
Dobra je tudi tiranova oblast,  dasi ni nič slabšega od
tiranstva  samega.

Prav raditega, ker je vladarjeva oblast od Boga, zahteva
apostol, da se ji pokorimo tudi v vesti, ne le iz strahu pred kaz¬
nijo, zakaj sodil nas bo Bog, ki vidi srce.

Potem nas apostol poučuje, katero je vladarjevo opravilo,
on je » k a z n o v a v e c na jezo tega, kateri hudo dela«,  kajti
»poglavarji niso strah dobrih del, nego hudih«. Ali hočeš ne bati
se ga? Delaj dobro! »Če pa hudo delaš,  boj se.« Kakor
vidimo iz teh stavkov, je posvetni vladar za to, da kaznuje slaba
dejanja, torej da upravlja pravico. Zato ga apostol oborožuje
z mečem: »Ne nosi zastonj meča.« Meč je simbol kaznovalne
pravice.

142

Iz tega pa sledi, da je bila državna oblast potrebna šele, ko
je prišlo zlo v človeški rod. Povod torej, da se je ustanovila
država kot potrebna, je dal greh in iz njega izvirajoči egoizem,
kakor je greh (lažnivost) bil povod, da se je uvedla prisega; iz
tega pa ne sledi, da je država in njena oblast slaba, kakor ni pri¬
sega slaba; ampak o državi velja isto, kar o prisegi: iz slabega
je, a vendar dobra.

Vladar nosi meč, t. j. on je v miru sodnik, da odvrača krivico,
katero trpijo zasebniki od sodržavljanov, on je za časa vojske
vojak, da istotako odvrača od državljanov zunanje krivice.

Pa vpraša se: ne sega li državna oblast v ničemer dalje,
nego da upravlja kaznovalno pravico?

III. Človek, družina, Cerkev in njih neoddatna prava
nasproti državi.

Davno prej kot se je osnovala prva država na zemlji, je
bival že človek ne le kot posameznik, ampak spojen z bližnjim v
v družino in v Cerkev. Človek, družina, Cerkev so starejši od
države; in država se je prav zato osnovala, da bi človeka in
skupine, ki jih je ustvaril, branila, odvračujoč notranje in zunanje
napade. Država mora torej sprejeti to troje kot troje dejstev, ki ne
le da ne izvajajo svojega početka in pravic od države, ampak
prav zato državo snujejo, da bi jim že obstoječe pravice branila.
Teh pravic tedaj si ne prisvajaj država; ne vtikaj se v privatno
vest, ne v družino, ne v Cerkev! Država ni poklicana, da bi go¬
spodovala v vesti, v družini, v Cerkvi, ampak naj le čuva, da bo
mogoče posamezniku, družini in Cerkvi mirno in prosto se raz¬
vijati. Oglejmo si te točke posamezno!

Človek je umno bitje s prosto voljo, tedaj sam svoj gospo¬
dar; v njegovih rokah je njegova usoda. Že kot umno bitje ima
človek svoja prava, katerih mu nihče ne more kratiti. Človek ni
stroj! Zatorej se da voditi le kot samohotno, samo se odločujoče,
zase obstoječe bitje. To bi morala država vedeti! Človeka s
fizičnimi sredstvi siliti k omiki sploh, k tej ali oni omiki — je
protinaravno. Človeku zapovedovati to ali ono prepričanje ali ga
siliti k zunanjim dejanjem, ki se ne zlagajo z notranjim prepriča¬
njem — je isto kar ponižavati ga do stroja!

Družina je tako stara kakor človek; bila je pred državo;
zatorej ima tudi ona svoja prava, ki jih mora država pripoznavati.

143

Glavni smoter družine je vzgoja dece do zrele dobe. Vzgoja, šola
je neoddatno pravo družine, pravo, ki je je izvrševala družina
davno, preden se je na zemlji osnovala prva država. Pa tudi mo¬
goče ni, da bi država nadomeščala družino pri vzgoji otrok. Država
ne more dajati otrokom matere, ne more dajati ljubečih, gorkih
src, brez katerih ni mogoče, da bi se užgal v deci plamen naj¬
plemenitejšega čuvstva, ljubezni! Narava vsadi materi  v srce
ljubezen do dece, njo usposobi, da jo redi, da jo vzgaja; in ta
ljubezen, sposobnost, ki jo imajo le roditelji,  je neobhoden
pogoj za pravo vzgojo.

Pa tudi Cerkev je bivala pred državo, kakor verstvo sploh.
Zatorej ima tudi Cerkev svoja,  od države neodvisna prava.
Tudi ta prava država spoštuj in sijih nikdar ne prisvajaj! Cerkev
ohranjuje in upravlja vero; zatorej njena prava segajo v dušo, v
vest, kamor država ne more. Vojakov meč zadene le telo; sodnik
sodi le o zunanjih delih: praetor de internis non iudicat. Vera,
upanje, ljubezen pa, na katerih podlagi se snuje nadnaravno živ¬
ljenje, imajo svoje korenike v duši; do te je pot odprta le Cerkvi.

Pa zdaj se spet vrača vprašanje: ne sega li državna oblast
v ničemer dalje, nego da upravlja kaznovalno pravico?

Posvetni vladar nosi »meč« — pravi sv. Pavel. Z drugimi
besedami: vladar čuvaj, da se nikomur ne godi krivica. Za časa
miru naj država hudodelce sodi, kaznuje; za časa vojske za¬
vračaj država krivične napade od zunaj. Iz te dolžnosti se izvaja
za državo pravica, da sme nalagati davke, da sme zahtevati vojakov
in sodnikov. Stem je neločljivo tudi pravo, da sme država staviti
zahteve, kakšni naj bodo njeni vojaki, kakšni sodniki itd., sploh
država ima pravico do vsega, kar ji je neobhodno potrebno, da
more izvrševati svojo nalogo. Zatorej sme država prosilce za njene
službe posebe izpraševati, ali imajo potrebne sposobnosti ali ne.
Ni pa potrebno, da bi država za vojake in sodnike ustanavljala
posebne šole, ker se lehko usposabljajo tudi na drugih šolah.
Vendar je vsekakor koristno, da si država posebno za višje vojake
osnuje lastne šole; in tega prava ji nihče ne odreka. Za vse druge
šole pa, in kar se tiče usposabljanja za druge privatne ali javne
posle — ni država poklicana skrbeti. To je zadeva, ki spada v
področje družine in občine. Stem *pa nočemo trditi, kakor da bi
državi nikakor ne smelo biti mar za javno vzgojo, sploh za omiko
državljanov. Pospešujoč pravo omiko in napredek svojih podlož-

m

nikov, država samo sebe utrjuje. Sme torej tudi država vplivati
na razvoj šolstva, le tako ne, kakor dela moderna liberalna država,
ki si lasti monopol vsega šolstva in javne vzgoje, monopol res¬
nice, ki na stroške državljanov ustanavlja šole, kakršnih državljani
nočejo, ki s kaznimi, z orožniki priganja otroke v šolo proti volji
staršev, katerih edinih last so otroci, v šolo, o kateri starši nočejo
vedeti, ker se v njej žalijo najsvetejši njih verski čuti. Tako ne.
A država sme pač za omiko, za šolo podložnike vzpodbujati,
sme družino in občine podpirati, da si snujejo šole, sme tudi raz-
pisavati darove in državne podpore, ako se od nje stavljeni po¬
goji izpolnijo; slednjič gradi tudi država lastne šole, ako se ji zdi
koristno — a proti čemur slovesno protestujemo, je: država v
take šole nikogar ne sili!

Ko govorimo tedaj o upravi pravice, ne razumemo tega tako,
da bi smela država le zavračati krivične napade, in tako upravo
pravice izvrševati le negativno, ampak država naj pravico tudi
pozitivno pospešuje, in še več. Država naj pravico tako upravlja,
da bo pravica sredstvo v dosego višjih smotrov. Vestno uprav¬
ljanje pravice brani in utrjuje javno nravnost in pomaga stem,
da more človeštvo uspešno težiti po najvišjih smotrih.

Pa tudi že iz zgoraj navedenih apostolovih besed se da
spoznati, da sme država sploh še kaj več, nego samo kaznovati.
Sv. Pavel namreč piše: »Delaj dobro in imel boš hvalo
od nje;  kajti božja služabnica je, tebi na dobro.« Torej ne le
slabo kaznovati, ampak tudi dobro hvaliti in povračevati sme
država. Sploh se pa misli, da bodi države skrb za zemeljski
blagor človekov; a to moramo, kakor zahteva prvotna ustanovitev
države, vzeti spet le bolj v negativnem pomenu, kolikor namreč
daje država človeku, družini in občinam samim skrbeti za svoj
blagor, kakor se jim zdi primerneje, država pa naj le bolj od¬
vrača vse, kar bi moglo njih svobodni razvoj in delovanje ovirati.
Ako pa hoče tudi pozitivno kaj delati, ne sme tega nikdar tako,
da bi kratila pravice, bodisi posameznika, bodisi družine. S silo
naj človek in družina ne naganja k ničemur, niti k dobremu, bodi
to še tako koristno; sila naj se rabi le pri odbijanju krivičnih na¬
padov na tuja prava. Država tudi ni za to, da bi nadomeščala
naravno moč posameznika in cjružine, ampak ona naj to moč le
ohranja, da se more dejstvovati in izpopolnjevati v onih mejah, ki
ji jih je Stvarnik začrtal; in država sama ne sme nikoli zabiti,

da je njena lastna moč in jakost odvisna od zdravega, čilega
razvoja državljanov in družine. Država, ki duši individualno svo¬
bodo, hoteč sama vse upravljati, sama sebi izpodrezuje živce, po
katerih ji dohaja čilost in življenje.

IV. Ločimo med posvetno in duhovsko oblastjo!

Družina, Cerkev in država — vsaka ima svoja prava, vsaka
svoj delokrog. Nobena si ne prisvajaj oblasti druge. To velja po¬
sebno o državi in Cerkvi. Nič ne more bolj zadržavati pravega
napredka, nič se bolj ne protivi ustanovi božji nego, ako hoče
država gospodovati v Cerkvi, kakor ni od druge strani nič bolj
pogubno za družbo in Cerkev samo kakor to, ako se služabniki
oltarja silijo v upravo posvetnih zadev.

Loči naj se, kar je od Boga samega ločeno! V starem veku
sta bili posvetna in duhovska oblast navadno združeni. Vladar je
bil obenem summus Pontifex, vera je bila s politiko sklenjena,
cerkev je bila narodna, državna; narodni so bili bogovi, narodna
nebesa, narodno pravo, resnica! Jezus Kristus je izrekel načelo
ločitve med duhovsko in posvetno oblastjo z besedami: Dajte
cesarju, kar je cesarjevega, a Bogu, kar je božjega. Tega vodila
so se držali apostoli in prvi kristjani, ki so poganskemu cesarju
sicer odrajtavali davek, zanj žrtvovali tudi življenje, ako je nala¬
gala dolžnost, a ko je cesar zahteval, naj molijo državne bogove,
ga niso slušali, mu niso priznavali pravice segati v vest: kar je
božjega, treba dati Bogu! Vtem so se klanjali le eni oblasti —
duhovski. Prvi kristjani so razločevali med posvetno pa duhovsko
oblastjo!

Sicer pa ta ločitev ne pomenja istega, kar se dandanes
navadno zove ločitev Cerkve in države. Božja volja je, da sta
Cerkev in država prijateljsko združeni, zakaj obeh predmet je eden
ter isti nedeljivi človek, čigar blaginjo naj bi obe pospeševali.
Zatorej država brani in podpiraj Cerkev in si štej v čast, da ji

je Previdnost izročila tako častno nalogo, a tudi Cerkev uči na¬

rode v vladarjih spoštovati namestnike božje, tudi Cerkev blago¬
slavljaj vojsko, moli za kraljS! Ne da se ločita Cerkev in

država,  ampak da se loči duhovska in državna oblast,  ter
da prvo upravlja le Cerkev, a drugo država  — to je,

kar učimo.

VeC luči.

10

146

Cerkev sama ničesar bolj ne želi, nego da bi složno, vzajemno
z državo mogla sodelovati za blaginjo človeštva. A pravtako in
še bolj Cerkev ničesar teže ne prenaša, nego da se neposvečene
roke vtikajo v verske zadeve, ki jih je Bog le Cerkvi izročil. Tako
vmešavanje posvetne oblasti v duhovsko smatra Cerkev za ne¬
znosno samosilje.

Res sicer, da država po svojih vladarjih tupatam izvršuje
nekatere cerkvene pravice, n. pr. izbira škofe itd. Pa to dela država,
ne kakor da bi imela od sebe tako oblast, ampak ker ji je Cerkev
prostovoljno odstopila izvrševanje nekaterih svojih  pravic. To
je Cerkev storila posebno vsled konkordatov, ki jih je sklenila z
raznimi državami, da bi si jih stem bolj naklonila in pridobila
za krščanstvo. Poudarjamo pa, da so to še vedno in tudi ostanejo
cerkvene pravice in le njih izvrševanje  se prepušča
državi. Zatorej jih more pa Cerkev, ako se ji zdi potrebno, tudi
preklicati, posebno tedaj, ko bi država ne hotela izpolnjevati
dolžnosti, ki jih je po konkordatu prevzela.

Prvi in poglavitni pogoj pa, ki je neobhoden, da sme država
postavno izvrševati prava, katerih izvrševanje ji je Cerkev odstopila,
je pač ta, da ostane v zakonodavstvu in v javni upravi zvesta
krščanskim načelom. Država, ki ne spoznava nobene vere, libe¬
ralna država, ki se je izneverila Kristusovemu evangeliju, ki je
zavrgla konkordat in raztrgala vezi, ki so jo družile s Cerkvijo,
taka država je sama ob sebi izgubila vsako pravico, se kakorkoli
vmešavati v cerkvene zadeve. Njeno vmešavanje bi bilo za
Cerkev neznosno samosilje; kajti v liberalni državi se lehko zgodi,
da vodi bogočastne zadeve minister-žid, minister-ateist, minister-
mason — in po predlogu takega ministra naj se imenujejo potem
katoliški škofje!

Še neznosnejša, povsem protinaravna je v liberalni državi na¬
prava, ki se zove ministrstvo za bogočastje in uk. Kaj ima sploh
pri bogočastju govoriti država, ki ne priznava Boga in vere?
Ali ni to nezmisel? Z ene strani poudarjati: vera se ne dotika
države in javnih razmer, vera nima s politiko nič opraviti, znanost
in nje učenje je prosto, državne šole so odprte vsem državljanom
brez razlike verstvenega izpovedanja — z druge strani pa ime¬
novati škofe, nadzorovati duhovnike in redovnike, očitno ali tajno
preganjati tiste, ki versko mislijo in govorijo! Ako nočeš država
ničesar vedeti o veri — čemu postavljaš isti veri ministre in

nadzornike! Katoliško bogočastje ima že svoje ministre — postavil
mu jih je Jezus Kristus.

Naprava kakor je ministrstvo za bogočastje, se zdi, da
nima drugega pomena in namena, nego v ustavni državi, ki naj
bi bila država političnih svoboščin, Cerkev podržaviti, iz katoliške
Cerkve ustvariti državno, cezaropapistično cerkev! Drugega po¬
mena nima, nego vero odvisno narediti od politike in njenih strasti.
Liberalna država s svojim bogačastnim in naučnim ministrstvom,
s svojimi brezštevilnimi sredstvi skrbi za to, da se sv. evangelij
in cerkveno pravo kar mogoče tako razlaga, kakor prija dvornim
ušesom, da se na škofovske sedeže posajajo možje brez energije,
možje miroljubni, brez apostolskega duha, da se pod pretvezo
eksaktne vede v šole vtihotaplja materializem in ateizem, skrbi
za to, da se resnica preminja po večini državnozborskih poslancev,
da se v ljudstvu duši vera v objektivno resnico ter se tako narodi
vzgajajo za duševni in socialni nihilizem, recimo: bogočastno mi¬
nistrstvo je najsilnejša »zavornica« duhovne sile, ne le cerkvene,
ampak vsake duhovne sile!

/\ko se je država ločila od Cerkve, ako se je izneverila
njenemu duhu, ostani država pri svojem meču, a ne oskrunjaj z
vojaško roko dvojega svetišča, ki sta Cerkev in družina!

V. Absolutizem, centralizem in birokratizem.

Pretiravanje državne oblasti vodi k državnemu absolu¬
tizmu,  ki ne priznava niti nad državo, niti poleg nje druge
oblasti, temveč ima državo za edini izvor božjega in človeškega
prava. Cerkev in družina veljata toliko, kolikor jima da v svoji
milosti veljati država-bog; ta jima pa le vtoliko priznava pravico
do obstoja, vkolikor služita njenim absolutističnim svrham. Mali¬
kovanje države-boga se malokdaj teoretično utemeljuje (ako iz¬
vzamemo morda v novejšem času hegelianizem), a vedno se to
malikovanje dejansko izvršuje. Božjo voljo nadomešča volja vla¬
darjeva, državni zakonik zavzema mesto dekaloga in Kristusovega
evangelija; žaljenje državnega uradnika se strogo kaznuje — a
žaljenje najvišjega Boga, blasfemije v besedi ali pismu so dovo¬
ljene. Državni absolutizem vklepa Cerkev v stoinsto železnih
paragrafov, da se ne more in ne sme niti zgeniti brez milostljivega
dovoljenja odzgoraj! Celo cerkvene dostojanstvenike, ki jim je

10 *

148

sam Bog podelil vso oblast na nebu in na zemlji, kdaj tako
globoko prevzame s strahom, da se ne drznejo prirediti niti enega
misijona, ne da bi pomišljali: kaj pa poreče k temu vlada?

Absolutizem teži povsod po brezmejnem samovladju z za¬
tiranjem osebne in korporativne svobode. Absolutizem, je dejal
Ketteler, je neskončno vladohlepen in ljubosumen; on hoče za
vse misliti, za vse skrbeti, vse poučevati, vse izveličati. Drugim
prepušča le še, da smejo delati, davke plačevati pa — seveda po
njegovi liberalni obliki — voliti. Vsaka samostojnost mu je neljuba,
zove jo »državo v državi«. On sam hoče stati in hoče za vse stati,
in vsi naj na njem stojijo. (Ketteler, Freiheit, Autoritat und Kirdie.)

Absolutizmu je prirojeno, da hoče sam povsod biti, sam vse
videti, tako da se nič ne zgodi brez njegove vednosti, brez
njegove volje. Da pa to laže doseže, centralizira,  t. j. nareja
vse odvisno od osrednje vlade in njenih organov. Centralizujoči
absolutizem sovraži pokrajinsko in občinsko avtonomijo, zatira
zgodovinska prava, naravno pravo družine prenaša na državne
organe, ki jih sam postavlja; vse še tako različne dele državne
skupine poenačuje in podreja istim centralnim zakonom, naj po¬
krajinskim razmeram prijajo ali ne. Centralizem premetava urad¬
nike, profesorje z enega konca na drugega kakor krogle po igra-
lišču, ne da bi vprašal, poznajo li razmere, umejo li jezik, so li
sploh sposobni!

Žalostne so posledice absolutistične centralizacije!

Le-ta izključuje iz javnega življenja najboljše, izkušene držav¬
ljane, ki imajo um in srce za domovino, vsiljuje pa v šole, v
urade, v javna zastopništva ljudi, ki vse sodijo, se v vsem rav¬
najo po mrtvi črki državnega zakonika, ne da bi se ozirali na
dejanske razmere, katerih sploh ne poznajo, da bi po teh razla¬
gali postavo.

Kjer centralna vlada vsiljuje le svoje ljudi, ljudi brez lastne
misli in volje, ki ne znajo drugega kakor se slepo pokoriti višjemu
povelju, tam izgube najsposobnejši državljani veselje za javno
delovanje in se odtegujejo politiki in javnim upravam; taka vlada
zatira v podložnikih državljanske kreposti, požrtvovalnost za
občni blagor, nesebično ljubezen za domovino, ker vse daje uprav¬
ljati po dobro plačanih, tujih uradnikih, ki nimajo ne razuma, ne
srca za ljudi, med katerimi živijo, ki neredkokrat niti jezika na¬
rodovega ne poznajo. Ker ne daje najboljšim državljanom prilike,

149

da bi sc odlikovali v javnem življenju, duši tako v mladih du¬
hovih idealni vzlet, tako da se njih teženje od vzvišenih idealov
obrne na lov po nizkem dobičku in denarju.

Centralizacija ruši dalje vse one socialne organizacije in
skupine, v katerih se ljudje združujejo, da bi zadostili raznim
socialnim potrebam in nagonom človeške narave; osamlja ljudi
in atomizira družbo ter tako utira pot velikim socialnim prevratom.

V službi centralizujočega absolutizma stoji birokratizem.
Birokrat precenjuje svojo oblast in svojo osebo, nositeljico one
oblasti, a v isti meri neskončno podcenjuje vse druge ljudi, ki
nimajo sreče, da bi upravljali državne posle. Domišlja si, da njemu
pripada, vse druge ljudi, takozvano »ljudstvo«, iz svoje pisarne
po svoji volji nadlegovati in tlačiti. Njemu je dognana resnica:
»ljudstvo je le radi onih, ki vladajo«. Birokrat prisega na evan¬
gelij Heglove teorije o državi-bogu ter izkuša, kolikor je v nje¬
govih močeh, to teorijo v dejanju izvajati. V zmislu te teorije se
smatra za zastopnika absolutne bog-države, kateremu seveda ne
sme nihče oporekati. Nad vse sveti so mu orakeljni njegovega
boga, namreč državni zakoni; tem se mora vse brezpogojno po¬
koriti: posameznik in korporacija, družina in šola, predvsem pa
tista nad vse sovražena cerkev pa nje prizidek —- zakristija! Ako
se pa ljudstvo zave, ako jame tožiti o zlorabi državne oblasti,
ako se plebejcu liberalna prostost vendar prekruta zdi — tedaj
si birokrat spet pomaga iz zadrege: oboroži se s postavo, češ po
njej izraža vladarsko ljudstvo svojo nezmotljivo voljo! Tako se
ti ljudje igrajo z besedami, tako slepijo ljudstvo!

Veliki Gorres je klasično označil nekdanji nemški  biro¬
kratizem, pišoč: »Med mnogovrstno golaznijo, ki se v raznih
oblikah v votlem, odznotraj trhlem drevesu sedanje Nemčije redi
od gnilobe, je posebno neke vrste črvad, strupena ko škorpijoni,
sitna ko muha, smrdljiva ko ...,  za vsakega poštenega in razum¬
nega moža neznosna. Z najprimernejšim imenom bi smeli to
drhal (ki je po svoji znamki zdaj duhovska, zdaj posvetna, da
more služiti dvojni potrebi za cerkev in državo) zvati dvorne
liberalce, da jih ločimo od nekdanjih dvornih norcev, na katerih
mesto so stopili, vendar z razliko, da so dvorni norci pod vide¬
zom neumnosti dajali večkrat pametne in dobre nauke, dvorni
liberalci pa pod videzom razumnosti, pravice in svobode govore
budalosti, slabo slavijo in delajo ... Z nesramnega čela govori ti

150

prilizun in demagog; v imenu svobode pozivljejo vladarja, naj
izvršuje neomejeno vladarsko oblast; ljudstvu pa isto vladarsko
samovoljnost proslavljajo kot najvišjo svobodo, kot najboljši ščit
za vsako svoboščino!« No, doba takega  birokratizma je pač
prešla!

Recimo obkratkem: Ošabno precenjevanje lastne oblasti in
preziranje pa zaničevanje drugih pravic; svoboda in postavnost
v ustih, da ljudstvo slepijo, pa samovoljnost in silovitost v dejanju,
da ljudstvo sužnjijo, brezvestnost pri izbiranju sredstev, kleče-
plastvo pred tem, kar je zdaj mogočno, pa brezobzirna nasilnost
proti vsemu, kar je šibko in brez pomoči, in zatorej smrtno
sovraštvo in neprestano preganjanje Kristusove Cerkve, ki je no-

siteljica resnice, braniteljica pravice, prvoboriteljica svobode-

to so lastnosti, po katerih se odlikuje moderna birokracija. (Balmes.)

Sicer pa absolutistična država z birokratično odgojo svojih
uradnikov sama sebi največ škoduje. Uradniki, ki bi morali biti prvi,
najzanesljivejši steber državne uprave in prestola, izgubijo po
absolutističnem pritiskanju odzgoraj vsako samostojnost v mišljenju
in hotenju — država zlomi v njih vso moralično krepost, iz
razumnih, prostih ljudi naredi mrtve stroje. Res sicer, da se v
takem državnem mehanizmu vse kaj redno, točno giblje, da
kolesce nikdar ne zadene ob kolesce — a kakor brž se vsled
katerega notranjega ali zunanjega dogodka državne razmere zme¬
dejo ter voz pride iz navadnega tira, ko izbruhne revolucija, ko
sovražnik udari v deželo, birokracija pride ob pamet in glavo ter
pusti, naj stvari gredo, kakor hote. Ne le to, ampak izkušnja uči,
da uradniki, v katerih je absolutistična država zadušila misel in
moralični čut, tudi za časa nevarnosti nimajo dovolj čuta in vesti,
da bi se zavedali svojih državljanskih dolžnosti. Birokrat nima
idealov, on ne služi državni ideji ali dinastičnemu pravu, ampak
le sam sebi!

VI. Ustavni absolutizem.

Naj pa nihče ne misli, da vlada državni absolutizem le v
Rusiji, le tam, kjer ena sama oseba, bodisi kralj ali cesar, ljudstvo
tiranizira. Nikakor! Samosilje in despotizem se nahaja tudi tam,
kjer politična stranka tlači občinstvo, illi reče le eden: »l’etat Cest
moi«, ali tuli isto pesem sto ali tisoč glasov — zlo je vedno isto,
tiranstvo je tu in tam!

151

Absolutizem je mogoč tudi v ustavni državi, tudi tam, kjer
delajo in sklepajo postave državni zbori, kjer postave izvršujejo
odgovorna ministrstva. Tu imajo absolutno oblast v rokah poli¬
tične stranke, ki se vrste pri vladnem krmilu po večini glasov, ki
po isti večini menjavajo zakone, določujejo pravo in dobro. Ta
absolutizem je pa tem krutejši, čim bolj se vnemajo politične strasti,
čim bolj prihajajo v državnopravna zastopstva brezvestni advo¬
kati in demagogi, čim bolj se dajejo ljudski zastopniki podkupo¬
vati, čim bolj se da javno mnenje presiepljati od Židov, voditi
od tajnih društev. Ta absolutizem je tem neznosnejši od monar¬
hičnega, čim več je v ustavni državi zatiravcev, ki se zavezavajo
v isti smoter. Tem nevarnejši, tem pogubnejši je ustavni absolu¬
tizem, ker njegovi zastopniki ponižavajo človeški govor za orodje
svojih strasti, in ta absolutizem ovijajo s slepilno besedo libera¬
lizma. Liberalci so absolutisti, hujši od vseh avtokratov, ki so kdaj
živeli! To liberalsko hinavstvo označuje Ketteler s sledečimi bese¬
dami: »Moderni liberalizem stoji po svoji notranji naravi povsem
na strani državnega vsevladstva (Allregiererei) in je skozinskoz
duhovni otrok in dedič absolutistične monarhije in birokracije
prošlih stoletij. Razlikuje se od teh le po vnanji obliki, le po
besedah, ki navidezno pomenjajo nasprotno, a bistvo njegovo je
intolerantna, brezobzirna centralizacija, državna vsemogočnost na
kvar individualne in korporativne svobode. Prej so vihteli abso¬
lutistično kladivo, s katerim se je od tristo let sem strla vsaka prava
nemška svoboda, in so se pri tem delu imenovali »po milosti božji«,
zdaj hočejo drugi, ki se zovejo »po milosti ljudstva«, vihteti isto
kladivo ter delo, posebno glede Cerkve, nadaljevati in dokončati.
Z bičem, ki ga je prej rabil absolutni monarh, hoče zdaj, in sicer
krepkeje, udrihati takozvani narodni zastopnik!« (Freiheit, Auto-
ritat und Kirche.)

Liberalna ustava ni torej nič drugega kakor absolutizem v
zvezi s hinavstvom; konstitucija je le njegova posebna oblika, v
kateri sedi dandanes na tolikih prestolih, v kateri v tolikih zbor¬
nicah moderne Evrope govori prvo besedo.

Ali je čudo, če se birokrat tudi v moderni konstitucionalni
državi vrlo dobro počuti, ako ima ta konstitucija tako rodo¬
vitna tla za birokratizem, da se čudovito razrašča, razcvita in
ojačuje, kakor bi sam ruski car iztegoval čez Evropo svojo
železno roko?

152

VII. flvktoriteta političnih strank in klubov.

Govorimo tu o strankah, kakor se dandanes navadno snu¬
jejo v konstitucionalnih državah. V teh je oblast razdeljena med
vladarjem in ljudstvom, ki se vladanja udeležuje po svojih po¬
slancih. Težišče in vodstvo današnjih političnih strank je pri po¬
slancih, ki se na podlagi skupnega programa združujejo v po¬
sebnih klubih. V zmislu programa predlagajo, glasujejo za nove
zakone, jih utemeljujejo. Nazunaj imajo svoja glasila ali liste,
kateri obdeiavajo občinstvo po načelih njihovega programa.

Vpraša se: ali imajo parlamentarne stranke in njih klubi
kako avktoriteto, in ako jo imajo, smo se ji li dolžni pokoriti?

Konstitucija je ena izmed raznih vladavin (Regierungsformen)
in torej sama na sebi dobra. V konstituciji se vlada odzgoraj in
odzdolaj: zgoraj je vladar s svojimi ministri, zdolaj je ljudstvo
s svojimi poslanci. Kakor vladar svoje ministre svobodno postavlja,
odstavlja, menjuje, tako tudi ljudstvo svojim poslancem daje man¬
date ali jih odteguje, izreka zaupanje ali nasprotno. In, kakor so
ministri za svoje poslovanje odgovorni svojemu gospodarju —
vladarju, tako so tudi poslanci za svoje odgovorni — ljudstvu.

Pa zgodi se prerado, da poslanci, ko jih je ljudstvo posa¬
dilo na državnozborske stole, zabijo na ta temeljni zakon kon-
stitucionalnega življenja. S strani ljudstva radi prestopijo na stran
vlade, ki ima za svoje pristaše pripravljenih vedno obilno mastnih
služb, naslovov, odlikovanj itd. In tedaj se iz »višjih političnih
ozirov«, ki pa spet iz drugih še višjih ozirov ostanejo tajni, s sto¬
terimi vezmi »zavežejo«. Seveda »nova zaveza« razveljavi »staro«
— in naenkrat se predrugačijo politični »nazori«, njih politika po¬
stane naenkrat »previdna«, zdaj šele znajo modro »računati s
faktičnimi razmerami«.

Ako  se pa kdo predrzne podregati v klubovo gnezdo, da
bi gospode opomnil na »ljudsko voljo«, na obljube, s katerimi so
se zavezali nasproti svojim volivcem — tedaj gorje! Češ, kdo bo
nas in naše delovanje sodil!

Oni, po katerih naj bi ljudstvo vladalo, se
ljudstvu postavljajo porobu in je tiranizirajo!

Naša logika je kratka! V konstituciji ljudstvo svobodno
in postavno  voli svoje zastopnike, ki jim torej ni izvrševati
svojih  nazorov, svoje  volje, ampak nazore in voljo svojih

153

volivcev. Te ljudske volje in nje logike sluge  so poslanci;
ker brez te volje poslanci kot poslanci niso — nič. Ta volja jih
ustvarja, ta jih vzdržuje, ta jih uničuje! Tej volji so odgovorni za
besede, katere govore, za glasove, katere oddajejo, za zveze, za
skupine, katere snujejo kot poslanci. Pred prestol te volje spada
tudi klubovanje.  Naj bodo voditelji parlamentarične politike
tudi sami svetli knezi in visokorodni grofje — tukaj so sluge
ljudstva, njemu  odgovorni.

Volivci imajo pravico nalagati poslancem, kako naj govore,
kako glasujejo, pa tudi pravico preiskavah, ali tako govore in
glasujejo; imajo pravico zahtevati, naj jim predložijo svoj pro¬
gram; in ako se tega ne drže, izreči jim nezaupanje. Vkolikor so
pa politični listi glasila javnega, t. j. ljudskega mnenja, jim nihče
ne sme kratiti pravice, da poslance in njih klube in njih govore
pa dela, kakor se jim zdi, kritizirajo, hvalijo ali — grajajo, naj
se k temu gospoda še toliko jeze in hudujejo!

Avktoriteta? Poslanci kot taki, t. j. kot zastopniki
ljudstva,  nimajo nasproti ljudstvu nikake avktoritete, najmanj
pa avktoriteto, da bi smeli ljudstvo terorizirati! Poslanci nimajo
pravice na »lastno roko«, neodvisno od volivcev politizirati, češ,
kar mi naredimo, je prav, mora  biti prav! Prav mora biti
le, kar Bog dela; kar človek dela, je lehko tudi neprav. V ustavni
državi se klanjamo le monarhu: kar on naredi, tega mi ne sodimo,
sodil bo Bog. Vsi drugi so odgovorni nam.

Druge avktoritete poslanci za nas nimajo, kakor vkolikor
zastopajo prava načela,  t. j. načela resnice; a ta avktori-
teta ni njih, ampak avktoriteta Boga samega, v katerem ima res¬
nica svoj objektivni razlog. Avktoriteti pravih načel se klanjamo
vselej in povsod, poslancem pa le vtoliko, vkolikor spoznamo,
da se njih politika ujema s temi načeli. Kakor brž pa vidimo, da
je njih politika zašla s poti resnice na pot sebičnosti, slavohlep-
nosti ali vladne servilnosti, zakličemo jim: vi niste naši  zastop¬
niki, in skrbeli bomo, da več naši ne boste!

VIII. Ljubimo politično svobodo!

Odkar je liberalizem preplavil Evropo, je politika ono polje,
na katerem se odločuje boj med resnico in lažjo, boj med božjim
in satanovim kraljestvom. V političnih zbornicah se kujejo po-

IM

stave, ki dajejo liberalni državi pravico, da sme stiskati Cerkev,
da sme družini kratiti naravna prava; tu se je šola odtrgala
Cerkvi, tu se oskrunja zakramentalni zakon, tu se rušijo konkordati.

Zakaj? Zato, ker katoličani ne znamo ceniti
političnih svoboščin, zato, ker ne ljubimo poli¬
tične neodvisnosti!

Najvišje naravno dobro, katero so nam nebesa podarila v
19. veku, je politična svoboda. Da bi jo znali izkoriščati!

Revolucijo obsojamo, kakor ono 1.1789., tako i ono 1.1848.
Ne pa misliti, kakor da ni revolucija človeštvu prinesla nič dobrega.
Nič ni tako slabega, česar bi previdnost božja ne znala izkoristiti
za dobre smotre. Tako je tudi glede revolucije. Revolucija je strla
verige državnega absolutizma, v katerih je tudi Cerkev bridko
stokala kakor v babilonski sužnosti. Cerkvena zgodovina ne po¬
zna za Kristusovo nevesto žalostnejših časov nego je bila doba
državnega absolutizma v 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Šele po
1.1848. je začela Cerkev prosteje dihati, njeni prijatelji so smeli
odslej vsaj javno dvigati glas, vsaj javno izpodbujati, ogrevati
duhove za njeno svobodo. Tudi vzgoja duhovskega naraščaja se
je jela vršiti v drugačnem, svobodnejšem duhu.

Da pa katoličani še zdaj ne uživamo tiste svobode, kakor
se spodobi za otroke božje, smo krivi mi sami, ker še zdaj do¬
volj ne poznamo političnih svoboščin, ki nam jih je nebo podarilo,
da bi ž njimi priborili svobodo in neodvisnost sebi, družini in
Cerkvi; krivi smo mi, ker smo prepomišljavi, preboječi, ko treba
pogumno vihteti orožje, tako strašno za naše sovrage, orožje po¬
litičnih svoboščin!

Nobena ustava ni tako liberalna, tako slaba, da bi katoli¬
čani, vestno se poslužujoč njenih svoboščin, ne mogli priboriti
družini, Cerkvi in narodu onih pravic, ki jim gredo po božjem in
človeškem pravu. Odvisno je vse le od tega, ali hočemo.

Vzemimo v roke državni zakonik pa preiskujmo, kaj smemo,
česa ne smemo; katere so meje, med katerimi se smemo kot svo¬
bodni državljani gibati. Ko smo to spoznali, ne pomišljajmo se:
kar se sme v mejah postave, je postavno; otresimo se onega po¬
gubnega predsodka češ, da že grešimo, ako drugače mislimo nego
stoji določeno v postavi, ako drugače hočemo, kakor hoče in želi
vladujoča politična stranka ali nje ministri! V naši  moči je, i
stranke i ministrstva postavljati in odstavljati. To vse moremo

155

izvrševati brez greha. Tudi nismo raditega še revolucionarji;
revolucionar je, kdor hoče postavno obstoječe razmere nepo-
stavno  prevreči, a mi se poslužujemo le postavnih,  le po¬
štenih sredstev.

Nadalje si dobro zapomnimo, da nikoli ne dospemo do radi¬
kalne preosnove naših žalostnih protikrščanskih javnih razmer,
dokler ne pritisnemo odzdolaj navzgor. Naše razumništvo je
vzgojeno v protikrščanski šoli, nima niti razuma, niti srca za
krščanska načela, za krščansko šolo, za krščansko življenje: od¬
zgoraj si ne obetajmo nič dobrega za krščansko misel. Krščansko
misli in čuti edino še ljudstvo. To ljudstvo moramo torej politično
vzgojiti, t. j. pojasniti mu, kako je previdnost božja s konstitucijo
v njegove lastne roke položila njega usodo, pojasniti mu, kako je
boljša, krščanska bodočnost odvisna le od prave uporabe konsti-
tucionalnih svoboščin, kako je dandanes prva in najsvetejša dolž¬
nost vsakega kristjana udeleževati se političnih in občinskih vo¬
litev ter izbirati krščanske može v politična zastopstva. Ako na¬
vadimo ljudstvo ljubiti, ceniti politično svobodo, se vkratkem
otresemo liberalne more, ki tlači in mori narode evropske.

Človek je po naravi svobodno bitje, nič ga bolj ne diči, nič
ga ne povzdiga bolj nad nižji svet nego sveta navdušenost, nego
ljubezen prave prostosti.

Ljubimo pravo svobodo do skrajnje meje. Ljubimo torej tudi
politično svobodo; zakaj po nauku velikega filozofa je človek
politično bitje — £coov mfavmov.  Ljubeč politično prostost ljubimo
sebe, ljubimo družino, ljubimo Cerkev, ljubimo tudi narod!

Naša narodnostna izpoved.

Narodnostno vprašanje je še vedno na površju javnega živ¬
ljenja skoraj pri vseh evropskih narodih, dasi se je že začelo
umikati socialnemu. Narodnostni princip, v katerega imenu so se
največ izvršili politični prevrati zadnjih petdeset let, vpliva še
zdaj tako oblastno na duhove, da se bo brezdvomno v nedaljni
prihodnosti poizkusilo narodnostni program izvesti do poslednje
točke. Moti se, kdor misli, da se je narodnostna ideja že pre¬
živela! Ne, marveč je še mogočen faktor, s katerim morajo računiti
vsi, katerim je Previdnost izročila usodo evropskih narodov.

Nahaja se pa tudi med omikanci še mnogo takih, ki še zdaj
ne vedo, kako bi o narodnosti mislili. V to vrsto ljudi spada tudi
mnogo dobro mislečih katoličanov. Nekateri menijo, da narodnost
ne obsega nič dobrega, drugi pa nasprotno pretiravajo moč na¬
rodnostnega načela ter iščejo v njem dobrot, katerih smemo priča¬
kovati le od krščanstva. Usodna bi bila nič manj prva zmota ko
druga. Dolžnost naša je, da si o sleherni stvari napravimo pravi
pojem. Kdor napačno sodi, ne bo nikoli mogel prav delati. Res¬
nica je neobhoden pogoj pravemu delovanju.

Razvijmo torej svoje nazore o narodnosti ter pokažimo njih
uporabnost na javno življenje. Ta razprava bodi, da tako govo¬
rimo, naša narodnostna izpoved.

I. Narod in narodnost.

Da bomo prav mislili o narodnosti, moramo najprej določiti,
kaj je narod.  Narod je večja skupina ljudi, ki izhajajo iz
istega rodu, govore isti jezik in se po posebnih svojstvih in obi¬
čajih ločijo od drugih ljudi.

Ako vse navedene znake izločimo od posameznih narodov,
združivši jih v pojem, dobimo idejo narodnosti. Narodnost po¬
temtakem izraža obsežek vseh onih lastnosti, po katerih se narod
kot tak loči od vsakega drugega naroda. Za glavni znak narod¬
nosti se dandanes smatra skupnost jezika.

Kateri je početek naroda in narodnosti?  z dru¬
gimi besedami: kaj je tako vplivalo na človeško družbo, da se

157

je različila po narodnih skupinah? Zgodilo se je to deloma na¬
ravnim potom, deloma tudi, ker je Bog neposredno posegel v
človeške razmere.

Naravno se je narod razvil iz družine. Iz ene družine se
je porodilo več ljudi, ki so potem vsak zase ustanovili svojo
družino; iz teh družin so se razvile spet druge itd. Tako se je
krog iz enega praočeta izhajajočih sorodnikov čedalje bolj širil,
dokler niso počasi, v teku vekov, nastali celi narodi. V članih
naroda se tedaj pretaka več ali manj kri istega skupnega očeta.
Res je sicer, da se narodnemu deblu večkrat vcepijo tuje veje,
ki se počasi ponarodijo; pa prav zato smo tudi rekli: »več ali
manj«. Nekateri narodi, kakor n. pr. židovski, se tako zapirajo
tujim življem, da tisočletja ohranijo čist svoj prvotni znak; drugi
so spet tako dovzetni za tujščino, da si vse asimilirajo; kri in
snov sta večinoma tuji; njih je skoraj le oblika, ki se izraža v
jeziku in njega skladbi; tak je n. pr. novogrški narod, ki ima v
sebi morda osemdeset odstotkov slovanskega življa.

Znano je, kako tesno je v človeški naravi spojena čutnost
z dušnostjo. Ta spojenost povzroča, da kri in čutnost tako
vplivata na dušo in duševne lastnosti. Odtod si torej tudi raz¬
lagamo, kako prehajajo od staršev na otroke nekatere, rekli bi,
čutnoduševne lastnosti, kakor n. pr. temperament, določeno na-
gnenje za neke vrste opravila, večja sposobnost za nekatere stroke
človeške delavnosti pred drugimi itd. Te notranje lastnosti dobi¬
vajo v raznih narodnih šegah in običajih lice tudi nazunaj. Tako
je tedaj narod že iz hiše svojega praočeta nekako označen. Po¬
glavitna dediščina pa, ki jo je narod dobil od svojih očetov, je
jezik. Vtem se nekako koncentrirajo in najživeje izražajo vse
narodove svojine. Narodni jezik je pred vsem svetom odprto
pismo, v katerem nam narod razodeva um in srce, svojo speci¬
fično naravo in individualnost. Pokaži mi jezik, in jaz ti povem,
kateri in kak je narod, ki ga govori.

Kar se pa tiče narodnih jezikov, nam poroča sv. pismo, da
jih izpočetka ni bilo; pojavili so se šele pozneje v zgodovini.
Kajti od začetka je bila vsa zemlja enega jezika. Sele ko se
je skupni rod Adamov očitno jel upirati Bogu in upornosti
svoji namerjal postaviti velikanski spomenik, ki bi imel segati do
neba — jim je Bog sam zmedel skupno govorico, da se je raz¬
cepila na več jezikov. Novejša jezikoslovna raziskavanja potrjujejo

158

to poročilo sv. pisma. Od tiste dobe je človeški jezik razcepljiv.
Od Boga razdrobljen — kakor menijo mnogi jezikoslovci — na
tri kose, se je čedalje bolj drobil in se drobi, čim bolj se člo¬
veški rod razmnožuje in razhaja. Prav ta razcepljivost je jezik
usposobila, da je postal nekaka forma, ki v se sprejema specifično
narodnostne snovi, dajoč jim konkretno obliko. Narod je po jeziku
— narod.

Kar pa se zove narod, tega ne smemo nikakor zamenjati
z državo ali pa celo s cerkvijo. Narod z državo zamenjavajo
oni, ki ne priznavajo nobeni drugi državi pravice do obstoja nego
le tisti, ki se je osnovala vsled zedinenja vseh ljudi, spadajočih k
isti narodnosti; cerkev pa spajajo z narodom oni, ki hočejo da
bi se osnovale nacionalne verske skupine in bi vsaka cerkev
obsegala le člane dotične narodnosti. Niti eno, niti drugo ni pravo.
Država je juridično društvo v obrambo privatnega in javnega
prava na znotraj in zunaj za to, da moremo državljani mirno
živeti in se razvijati. V to svrho se pa lehko združijo ne le ljudje
ene narodnosti, ampak tudi mnogih, kakor nam priča zgodovina,
da se je večkrat zgodilo in so se take države neredkokrat lepše
razcvitale nego druge enonarodnostne. Pa še večja je razlika med
narodom in cerkvijo. Cerkev ni naravna skupina, ampak nad¬
naravna, in sicer po početku, po končnem smotru in po svojih sred¬
stvih; tudi ni omejena na en narod ali ljudstvo. Lehko se sicer
zgodi, da ima narod posebej svojo vero, svojo cerkev; ali prava
vera, prava cerkev ne pozna takih mej,  njo je Bog
postavil za vsa ljudstva, za vse narode. Kdor hoče nacionalno
cerkev, ne pozna Kristusove misli in nima pojma o njegovi cerkvi;
zakaj Kristus ni nameraval nikdar nacionalne cerkve, ki bi se
omejila na Jude ali kateri drugi narod — on je imel v mislih le
občno, katoliško Cerkev, rekši svojim apostolom: »Pojdite po
vsem svetu in oznanujte evangelij vsem stvarem . . . Učite vse na¬
rode, krstite jih in učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam naročil,
in glejte, jaz sem pri vas vse dni do konca sveta«. (Mark. 16,
15; Mat. 28, 19, 20).

II. Narodnost in vera.

So ljudje, kateri nikakor nočejo, da bi se narodnost stikala
bodisi z vero ali z nravoslovjem. Zatorej naj bi tudi duhovnik,
ki po svojem poklicu ljudstvo uči, kaj verovati, kako krščansko

159

živeti, nikdar ne zahajal na politično polje. Vera in nrav naj ka¬
kor v politiki, tako tudi pri narodnosti ničesar ne govorita!

Kar se tiče verskih nazorov, so si ti ljudje — kar je res
čudno — diametralno navzkriž; zakaj eni malo ali nič ne verujejo,
drugi so pa tako verni, da prav radi prevelike verske gorečnosti
smatrajo vero in duhovniški poklic za presvet, previsok, nego da
bi se smel duhovnik kakorkoli pečati s pogansko narodnostjo!
Oni prvi so nam dobro znani liberalci, ki bi, kakor vse druge
človeške zadeve, tako tudi narodnost radi odtegnili Bogu in nje¬
govemu zakonu; popolna ločitev vere od vsega človeškega je
vedno bilo in je njih geslo. Drugi so pa oni dobri, krotki kato¬
ličani, ki tako radi liberalcem hodijo na limanice; mislijo, da o
vseh rečeh, ki izrečno ne spadajo k dogmi, edino prav sodijo le
liberalci; zato so seveda za njimi pobrali tudi gorenjo trditev:
duhoven molči o politiki, molči o narodnosti!

Ni res! Narod, narodnost je nekaj človeškega. Bog je pa
absolutni gospodar človekov in vsega človeškega. Razmerje med
človekom in Bogom določuje vera; zatorej zavzema vera vsega
človeka in vse, kar človek dela. Ni dejanja človeškega, ki bi bilo
nasproti Bogu popolnoma indiferentno: ali je dobro ali je slabo. Do¬
ločevati pa, kaj je dobro, kaj slabo — to poglavje spada v nravo-
slovje. Nravoslovni učitelj krščanskemu ljudstvu je pa — duhovnik.

Mo je narodnost nekaj, se more ali dobro rabiti ali zlo¬
rabiti, kakor vsaka druga reč. Kakor torej duhovnik na prižnici
in v izpovednici bogatinu daje pravila, kako naj porablja svoj
denar, da ga ne bo zlorabljal, kakor poučuje starše, kako naj
razdele med otroke zemeljsko imetje, da si ne obtežijo vesti in
si nakopljejo večnega prokletstva, tako mora človek tudi glede
narodnosti nravoslovne zakone poslušati, kaj sme, česa ne sme,
da bo jezik in narodnost rabil v dobre svrhe, a ne zlorabljal. Oni
pa, ki je postavljen, da mu te zakone razlaga, je spet duhovnik.
To je ono razmerje, v katerem se nahaja narodnost z vero in
nravnostjo. Zato ima katoliški duhovnik ne le pravico, ampak
sveto dolžnost  vmes posegati in resno pretresavati razloge
za in proti,  in sicer tudi javno, dalje ne le v društvih, knjigah,
v zbornicah, ampak tudi s prižnice.

Tem razlogom se pridružuje drug velevažen razlog — ime¬
novali bi ga zgodovinskega. Prav v naših časih se je namreč v
imenu narodnosti veliko izvršilo. V imenu narodnosti se je Evropi

160

malone popolnoma predrugačilo politično lice, so se uvedli v slov¬
stvo, v državno zakonodavstvo nazori, povsem nasprotni nazo¬
rom, ki so veljali doslej; da, v imenu narodnosti so se razve¬
ljavili zakoni krščanskega in doslej priznanega mednarodnega
prava. In kar je še posebno poudarjati — po teh narodnostnih
prevratih je bila najbolj prizadeta Cerkev pa papež in duhovniki.
V imenu narodne volje se je revolucija polastila Rima, je v Ita¬
liji in drugod Cerkvi ugrabila nje imetje . . . Ako se to in enako
v imenu narodnosti uči in dela pred našimi očmi, dela proti Cer¬
kvi — kdo bo Cerkvi in duhovnikom odrekal pravico govoriti
vmes, govoriti o narodnosti, preiskavah, ali in vkoliko so nje
zahteve osnovane, ali so narodnoslovne teorije, ki opravičujejo
toliko nasilnih dejanj proti Cerkvi in postavnim državam, res v
soglasju z evangelijem, z božjim in naravnim pravom? Ako tedaj
ni drugega razloga, izzivajo duhovnika že sama dejanja, ki so se
v poslednji dobi vršila, da se mora izjaviti o narodnostnem vpra¬
šanju; kajti od tega, kako misli o njem, je odvisno, ali smatra
ona dejanja za dobra, dovoljena, ali nasprotno; je odvisno tudi,
kaka vodila bo dajal vernemu ljudstvu, da se po njih ravna v
slučajih, ki se dandanes tako pogosto ponavljajo.

Slednjič imamo razlog, ki bi se smel imenovati apologetičen.
Znano je, da duhovnik dandanes svetu nikdar ne more ustreči.
Tako je tudi glede narodnostnega vprašanja. Z ene strani libe¬
ralci preradi duhovniku očitajo, da ni naroden, ali vsaj dovolj
naroden, češ, da stavi vero pred narodnost, da mu srce bolj gori
za Rim, nego za domovino: sploh, da duhovnik že vsled svojega
poklica ne more biti narodnjak. Dobre katoličane sploh imenujejo
brezdomovince. Od druge strani, posebno od državnih birokratov,
pa mora duhovnik slišati ravno nasprotno: da je preveč naroden,
da duhovščina neti v ljudstvu narodno strast! Potemtakem je du¬
hovnik prisiljen, da govori besedo v obrambo svojo in stvari, ki
jo zastopa. Najboljša obramba pa je, da očitno pred svetom iz¬
pove svoje nazore o narodnosti o nje razmerju do vere in Cer¬
kve, da, držeč se večno pravih krščanskih načel, razloži, kaj se
sme zahtevati v imenu narodnosti in kaj zahtevati je pregrešno.
Ako utemelji svoje nazore z razlogi iz sv. vere in zdrave filo¬
zofije, potem njemu, duhovniku, ne more nihče očitati niti nedo¬
slednosti, niti neznačajnosti, a tudi ne narodnostne pretiranosti ali
nje nasprotja — narodne mlačnosti.

161

III. Zakaj smo dolžni narod ljubiti?

Narod je povsem naravna skupina, v katero ni treba člo¬
veku šele sprejetemu biti, ker iz nje izide in je v njo sprejet
že vsled svojega rojstva. Na to skupino je navezan, ne da bi jo
mogel svojevoljno popustiti ali zamenjati z drugo; človek more
marsikatero lastnost svojega naroda zatajiti, more celo zabiti ma¬
terin jezik — in vendar vedno ostane, kar se je rodil: Slovenec,
Nemec itd. — sin svojega naroda.

Tak je razvoj človeške narave, ki je delo božjih rok. Bog
je ustvaril vse dobro. Kar je pa dobro, se sme ljubiti, da, po
okoliščinah, se mora ljubiti. In tako dobro je za vsakega človeka
narod in narodnost. Človeka že srce vleče k lastnemu narodu; saj
tudi svojo mater ljubi z gorkim čuvstvom, in narod je nekako mati
vseh njegovih rojakov. Dalje je narod njiva, na kateri je posa¬
meznik vzrasel, telesno in duševno se razvil; narod mu vtisne
poseben znak, narod mu da uživati gmotne in duševne dobrote,
katere si je priboril v teku stoletij; celo uživanje verskih dobrot
posreduje posameznikom narod. Daši so te dobrote nadnaravne,
se vendar rajši sprejmejo, ako jih otroku in ljudstvu podajemo v
materini besedi, kajti tako jih sprejme kot darove narodove in
si jih globlje vcepi v srce. Ako je narod vobče s srcem vdan
veri, je tudi posamezniku lahko in naravno, da neustrašno izpoveda
to vero; v resnično katoliški deželi se more le katoliško misliti
in čutiti; a kako težko je to med narodom, ki se je v večini
katoliški Cerkvi odtujil!

Od naroda tedaj imamo brezštevilnih duševnih in časnih
dobrot, imamo materin jezik, razne šege, zavest, da smo udje
obširne družine, da z nami sočuvstvujejo milijoni krvnih bratov,
duševno ali gmotno pomoč, ki jo od njih dobivamo po različnosti
potreb. Ljubezni do naroda nam torej ne veleva le čut srca,
ampak nam jo nalaga tudi hvaležnost. »Bodite hvaležni!« opominja
apostol Pavel (Kol. 3, 15). Apostolova beseda zahteva, da hva¬
ležno pripoznavamo vsakršne dobrote, tedaj tudi tiste, ki smo jih
prejeli od svojega naroda. Ljubezen se pa javlja na razne načine,
tako tudi ljubezen do naroda. Prav in pohvalno je tedaj, da se
veselimo radi lepega in dobrega, katero se resnično nahaja v
našem narodu, da se srečne čutimo, ker smo njega sinovi. Prav
je in samo na sebi razumno, in nihče, ki prav misli, se ne bo

11

Več luči.

162

ob to spotikal, da sc rajši poslužujemo materinega jezika nego
tujega, da ta jezik gojimo, da želimo, naj bi ga spoštovali in po
vrednosti cenili tudi tisti, ki govore drug jezik; kajti materin jezik
ima za vsakega človeka poseben mik in dobrodejno vpliva tudi
na trdosrčne značaje. Kako hitro so se potolažili pobesneli Judje,
ki so žugali Pavla usmrtiti, ko so slišali, da je Pavel jel govoriti
v njih jeziku! Tudi je prav, da, dolžnost, da pospešujemo z vsemi
dovoljenimi sredstvi narodovo blaginjo, kajti prav vtem se kaže
ljubezen in hvaležnost do njega.

Res sicer, da je narodnostna različnost posledek greha, ker,
kakor priča sv. pismo, je Bog prav stem hotel kaznovati ošab¬
nost človeškega rodu, da je ljudem zmedel govorico in jih raz¬
kropil po zemlji. Narodnosti je torej dal početek greh. Toda ne
vse, k česar početku je greh dal povod, je slabo. Tudi prisega
se je uvedla radi človeške lažnivosti — a nihče ne bo trdil, da
je prisega slaba; radi bolezni je potrebno zdravilo, in vendar
je zdravilo dobro. Tako zdravilo za človeški rod je bila zmeda
skupnega jezika, iz katere so se porodile razne narodnosti; kajti
prav stem se je ustavilo nadaljno razširjanje in poobčenje upor¬
nosti proti Bogu, tako da se ni okužil ves rod. Bog je skupno
zaroto strl in združene moči razdvojil — tako je narodnostna
različnost služila božji previdnosti in je posredno dobri stvari ve¬
liko koristila. Sicer pa je ostala tudi narodnim jezikom naravna
dobrota, kakor jo je imel prvotni skupni jezik, da namreč tudi
po njih človek izraža svoje misli in čuvstva; narodni jezik je vedno
še socialna vez med ljudmi in omogočuje medsebojno občevanje.
Razlikuje seveda se narodni jezik od skupnega, prvotnega; kajti
poslednji je vse ljudi objemal, spajajoč jih v eno družino, a na¬
rodni jezik je omejen le na en del človeštva, na eno skupino, ki
se ravno po jeziku loči od drugih narodnih skupin. Zatorej je
naravna dobrota narodnega jezika manjša od dobrote prvotnega
skupnega jezika; vendar mu pozitivna dobrota še ostane, in ta
dobrota je velika.

IV. Narodnost in sv. pismo.

Nekaterim se zdi kar pregrešno narodnostno vprašanje
stikati s svetim pismom, češ, sveto pismo je božja beseda,
Bog pa — kako bi se vtikal v naše narodnostne prepire? —
Mi pa menimo, da se je treba ravno v časih, ko so pojmi tako

163

zmedeni kakor dandanes, zateči k božji besedi. Saj pri svetem
pismu drugega ne iščemo nego luči in pouka. Zakaj bi bilo za
Boga nedostojno poučiti nas o narodnostnem vprašanju? M ne
obstoje narodi iz ljudi — in te ljudi je Bog ustvaril in odrešil!
Saj vendar ni vse, kar obsega narodnost, slabo! Božja beseda
in milost, dasi nadnaravna, narave ne ruši, ampak jo povzdiguje,
poplemenjuje. In zakaj bi od tolike luči, ki nam je iz nebes za¬
sijala v Jezusu Kristusu, en žarek ne bil osvetil narodnostnega
vprašanja? Ali ni Bog sam učlovečivši se prišel na svet živet
med narode kot otrok svojega naroda? Da, ako je v narodnosti
količkaj naravnega, pozitivnega, nam mora pokazati Jezus Kristus,
ali smemo narodnost in nje jezik ljubiti.

Pač pa ne pričakujmo, da nam bo sv. pismo govorilo v
naših modernih pojmih — ne, sv. pismo govori v obliki, v slogu
svoje dobe, se prilikuje pojmom in omiki onih, katerim so pisa¬
telji božji pošiljali svoje knjige. Tako tudi Jezus Kristus. Kar se
tiče oblike, je predaval svoje božje nauke tako, kakor so zahte¬
vali tedanji časi in razmere pa omika ljudstva, kateremu je go¬
voril. Vendar je Kristus govoril vsem ljudem, vsem časom; pod
ponižno obliko njegovih naukov je skrita neskončna modrost.
Treba le z vernim duhom premišljevati njegovo besedo in zgled,
in našli ne bomo človeške zadeve, da bi je on ne bil zavselej
pojasnil in nas poučil, kako naj o njej mislimo ter dosledno po¬
tem ravnamo.

Tako je tudi glede narodnosti. Ne bojmo se — narodnost
ni v Jezusu Kristusu ničesar izgubila; kakor je on ohranil in iz¬
popolnil naravo in kar je v njej dobrega, tako je dobila tudi na¬
rodnost v njem svojega odrešenika in izpopolnjevatelja. On je
»kralj, kateremu je vse dobro pogodu«. Kristus je pa narodnost
izpopolnil in odrešil, ker je z besedo in dejanjem pokazal, kako
se narod in narodnost sme in mora ljubiti.

Kakor se da z gotovostjo sklepati iz nekaterih mest v evan¬
gelijih, je Jezus Kristus, učeč po Judeji in Galileji, govoril svoj
materin, narodni jezik — sirokaldejski. Ta jezik, posebno kakor
s o ga govorili Galilejci, ni bil posebno izobražen, niti visoko
cenjen. In vendar sega Jezus ni sramoval, Jezus si ga je izbral
za  posodo svojih nebeških naukov in skrivnosti pred umetno iz-
odkanim grškim ali latinskim jezikom. Jezus Kristus je imel svojo
domovino — Nazaret. Bil je to eden najneznatnejših krajev

11 *

164

že tako neslavne Galileje. Nazarečani so bili šaljivcem v pre¬
govor, češ, iz Nazareta ne more priti nič velikega. Pa Jezus Kristus
je svojo domovino vendarle ljubil, okoli trideset let je preživel
v njej, dokler ga ni višji poklic povedel drugam.

Pa tudi ko je, preselivši se iz Judeje v Galilejo, začel tu
oznanjevati božje kraljestvo, se je obrnil najprej k svojim domačim

— Nazarečanom, da bi njim pred drugimi odprl vrata v nebeško
kraljestvo. Zapustil je Nazaret šele, ko ga niso hoteli sprejeti
kot božjega preroka. Jezus Kristus je s tem zgledom pokazal,
kako mora biti ljubezen do bližnjega urejena: pri tistih začenja,
ki so nam po naravnih vezeh najbližji, od teh šele se razteza
na druge, ki nam stoje dalje.

Istotako je Jezus Kristus, učeč in čudeže delajoč do smrti,
ostal pri svojem narodu: in ko ga je kananičanska tujka prosila,
naj bi ji ozdravil hčer, jo je izpočetka trdo zavrnil, češ, da ni
poslan razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše (Mat. 15, 22).
Oni, njegovi »otroci«, naj od njega samega slišijo zveličavno
besedo, tujcem bode poslal apostole, svoje hlapce, oznanjevat
evangelij! Menimo, da je Jezus Kristus tako nenavadno rezko
govoril ne toliko raditega, ker ga je tujka prosila milosti, ampak
bolj, ker je hotel pokazati, kako se mora vsak najprej po¬
svetiti svojemu narodu ter pospeševati njegovo korist in slavo

— to zahteva prava ljubezen, ki, kakor smo rekli, začenja
pri svojih.

Da, Jezus Kristus je v ljubezni objemal ves svoj narod;
ljubil je tudi njegovo slavo, v skrbeh bil za njegov blagor in
njegovo bodočnost. In naroda svojega ni ljubil le mrzlo — z raz¬
umom in z voljo, ampak tudi s srcem, z gorkim čuvstvom. Kako
milo de človeku, beročemu, kar nam pripoveduje sv. Luka v
svojem evangeliju: »In ko se približa in ugleda mesto, se raz¬
joka nad njim,  rekoč: ,Ko bi pač tudi ti vedelo, vsaj ta svoj
dan, kaj je tebi v mir: ali sedaj je skrito pred tvojimi očmi . ..’«

Mi nismo narodnostni prenapetneži, vendar se moramo, pre-
mišljevaje ta ginljivi dogodek, le vneti v ljubezni do domovine in
nje slave — vnema nas Jezus Kristus. Ne bojmo se tedaj, češ
da nismo pravi kristjani, ako se nam oko zasolzi od ljubezni do
domovine, ako se ogrevamo za materin jezik, za narod in njega
pravice, za slavo, za srečo njegovo — stem šele se izkažemo
prave učence Kristusove!

165

Vzemimo Kristusovega apostola Pavla. Človek bi skoraj
mislil, da je ta odločni zagovornik vseobčestva krščanske ideje,
ta apostol vseh narodov, ki je tako neusmiljeno bičal tesnosrčnost
judovskih fanatikov, izgubil ves čut za nekdanje svoje krvne brate.
In vendar ni tako! Kako mogočno se mu je še pozneje, dolgo
po izpreobrnjenju, obujal narodni ponos, kako se mu je ogrevalo
srce za pravo narodno slavo Izraelovo! Judovske nasprotnike
svojih naukov zavrača takole: »Hebrejci so? tudi jaz sem; Iz¬
raelci so? tudi jaz sem; rod Abrahamov so? tudi jaz sem!« (1. Kor.
1.22.) Spet do Rimljanov: »Pravim torej: Jeli Bog zavrgel ljud¬
stvo svoje ? Bog ne daj! kajti tudi jaz sem Izraelec, iz semena
Abrahamovega, iz rodu Benjaminovega« (Rim. 9, 4, 5). In kako
slovesno spet našteva prednosti, s katerimi je Bog odlikoval nje¬
gov narod! » . . Kateri so Izraelci, katerih je posinovstvo, in slava,
in zaveze, in postavodavstvo in služba, in obljube, katerih so
očetje, in od katerih je Kristus po mesu, ki je Bog nad vse bla¬
goslovljen na veke. Amen« (Rim. 9, 4, 5). Kdo je pa topleje ljubil
izraelski narod kot Pavel kristjan, apostol? »Bratje, dobra želja
mojega srca in molitev je za zveličanje Izraela« (ib. 10, 1). Prava
ljubezen žaluje, trpi, se žrtvuje. Tako ljubezen do svojega naroda
je imel Pavel: »Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi
izpričuje moja vest v Svetem Duhu, da imam veliko žalost in ne-
prenehano bolečino v svojem srcu; kajti želel bi, da bi bi! jaz sam
preklet od Kristusa...« (ib. 9, 1). Le ta, ki ve, kaj je Kristus na¬
šemu apostolu, more soditi, kako neizmerna je morala biti nje¬
gova ljubezen do naroda!

Pa tudi drugače najdemo v stari in novi zavezi spodbudnih
besedi in ginljivih zgledov, kako se mora ljubiti lastni narod. Mozes
se je veselil veličine svojega naroda in jo proslavljal. »Kje je
ljudstvo tako slavno, kliče navdušen, ki bi imelo take obrede in
tako pravične zapovedi, kakor je ves ta zakon!« (5, Moz. 4, 8).
Pravični Simeon se je radoval, ko je videl in objel Kristusa, ki
ga imenuje »luč v razsvetljenje poganov in v poveličanje
izraelskega ljudstva«  (Luk. 2, 32). Prerok Jeremija sedi
plakajoč na razvalinah jeruzalemskega mesta ter peva srce pre-
tresujoče žalostinke o razdejanem mestu ter o njegovih v sužnost
odvedenih prebivalcih. Katera pesem je kdaj topleje izražala do¬
movinsko čuvstvo nego znani psalm 137? »O rekah babilonskih,
ondi smo sedeli ter jokali, spominjajoč se Siona. Na vrbe smo

166

obesili strune svoje ... Kako bi peli pesem Gospodovo v tujcev
deželi ? Če zabim tebe, Jeruzalem, naj se žabi desnica moja. Jezik
moj naj se prime neba, ako se ne bom spominjal tebe, ako ne
bom povzdigoval Jeruzalema nad glavo radosti svoje.« Ko vidi
Matija nezgode svojega ljudstva, tuguje takole: »Gorje mi, zakaj
sem se rodil gledat pogubo svojega naroda in pogubo svetega
mesta!« (1, Mak. 2, 7).

Pa tudi zglede sijajnih dejanj nam podaja sv. pismo. Kolikim
nevarnostim so se izpostavljali, koliko se trudili Mozes in pre¬
roki, da bi ohranili svoj narod zvest Bogu, da bi odvrnili od
njega malikovavstvo ! Kolikokrat so Jozue in sodniki ljudstvo re¬
šili, izkazali se njega prave prijatelje! Kdo ne bi občudoval Judite
ali Estere, ki sta postavili lastno življenje v nevarnost, da bi oteli
svoje ljudstvo! Kje pač se najdejo vzornejši zgledi rodoljubne
ljubezni nego jo občudujemo na makabejskih bratih-junakih, ki
so lastne ugodnosti, ki so blago in življenje žrtvovali za svobodo
svojega naroda!

V. Kako ne smemo naroda ljubiti ali pretirana
narodnost.

Kakor nam naravni čut veleva ljubiti narod, tako nam ga
božja postava prepoveduje ljubiti pregrešno. Slabemu podvrženi
človek lehko vse zlorabi, v vsem meje, ki mu jih je potegnil Bog,
prekorači. To more storiti tudi glede narodnosti. Greši pa, kdor
ljubi svoj narod slepo, preziraje njega napake ali prednosti dru¬
gega naroda; pregrešna je ona omejena ljubezen, ki objema le
sorojake, a od sebe odbija vse druge ljudi; pregrešna ona brez¬
obzirna ljubezen, ki pospešuje izključno koristi lastnega naroda,
a blaginjo drugih narodov zanemarja; pregrešna je tudi ona kri¬
vična ljubezen, ki ne pozna niti pravice, niti nravstvenih zakonov,
ki si v imenu narodnosti celo dovoljuje vsakatera sredstva, ako
se zdi, da to zahteva navidezna slava lastnega naroda. To je na¬
rodnostna pretiranost, fanatizem!

Povprašajmo razum — že ta obsoja narodnostni fanatizem
kot nekaj nenaravnega. »Vsako živeče bitje ljubi, kar je njemu
podobno« — uči sv. Tomaž Akvinski; da so si pa vsi ljudje med
seboj podobni, da so celo vsi enega bitja, uči i izkušnja in pristna
znanost. Vsak človek ima telo in dušo; pri vseh ljudeh ima telo
iste ude, isto notranjo in zunanjo sestavo; duša ima razum in

167

prosto voljo; vseh narodov ljudje so zmožni verskih nazorov in
čuvstev, vsak ima jezikovno sposobnost. Razum torej ne more ni¬
kdar odobravati, da človek človeka raditega zaničuje ali celo
sovraži, ker spada k drugi narodnosti ali govori drug jezik. Na¬
rodni fanatizem sloni na neresnici, na predsodkih, in je krivičen.
Bodisi da se zaveda ali ne — on precenjuje prednosti svojega
naroda, a je slep za njegove slabosti; na drugih narodih vidi le
hibe, njih dobrih lastnosti ne pozna; njemu je narodna blaginja,
narodna slava najvišji smoter, od te si obeta najvišje sreče. Ko¬
lika zaslepljenost! Tudi ko bi bivala na zemlji ena sama narod¬
nost, ko bi se govoril en sam jezik, bi stem še nikakor ne
spravili s sveta vsega gorja, ki tlači človeški rod. Krivičen je na¬
rodni fanatizem, ker smatra narodovo blaginjo za najvišje dobro,
ki naj se pospešuje brez vsakega ozira na druge narode. Pa tudi
raditega mora razum obsojati tak fanatizem, ker narodove bla¬
ginje ne le ne pospešuje, ampak jo le krati in zavira. Dotika z
drugimi narodi koristi, ker razširja obzorje, budi duhove k de¬
lavnosti. Fanatizem omejuje vsak narod na samega sebe. Eno¬
stranska, izključljiva ljubezen lastne narodnosti ruši vezi med
raznimi narodi, zanaša nemir v družine, razdružuje duhove, za¬
pleta narode v prepire in boje, da, narodni fanatizem je zanetil
strašne vojske, ki so vkratkem uničile plodove dolgoletnega truda
in dela.

Pa še pregrešnejši se nam kaže narodni fanatizem v luči
nadnaravnega razodetja, v luči krščanstva. Greši namreč prvič
proti temeljnim resnicam krščanskega razodetja: vsi ljudje izhajajo
od istih prastaršev, vsi so v Adamu grešili in zapadli časni in
večni smrti, a vse je odrešil eden in isti Odrešenik Jezus Kristus;
vsi ljudje so poklicani Boga spoznati in ljubiti, služiti mu in v
njem se večno zveličati. »Iz enega človeka, uči sv. pismo, je Bog
naredil ves človeški rod, da bi prebival na vsem površju zemlje«
(Dej. ap. 17, 26). »Po enem človeku, zatrjuje sv. apostol Pavel,
jo prešla smrt na vse ljudi po tistem, v katerem so vsi grešili«
(Rim. 5, 12). »Je pa tudi le en posredovavec med Bogom in ljudmi,
Jezus Kristus, ki se je dal kot odkupnino za vse« (1, Tim. 2, 5).
Pred Bogom imajo torej vsi narodi in vsi jeziki enako vrednost,
in »kdor se ga boji in pravico dela, mu je v vsakem narodu
ljub« (Dej. ap. 10, 34, 35). »Mi vsi smo otroci božji po veri, ki
je v Kristusu Jezusu« (Gal. 3, 26). Zatorej moramo tudi biti ena

168

celota med seboj, da se uresniči, kar piše apostol: »Tu ni ne
Žid ne Grk, ampak vsi so eno v Kristusu Jezusu« (Gal. 3, 28).
Po sv. krstu smo vcepljeni kot udje v Kristusovo telo in smo tako
poklicani drug drugega podpirati in prenašati. »Kakor je telo eno
in ima mnogo udov, vsi udje telesa pa, dasi jih je več, so vendar
eno telo: tako tudi Kristus; kajti po enem duhu smo vsi v eno
telo krščeni, Židje ali neverniki, sužnji ali svobodni« (1, Kor. 12, 13).
Zatorej pa opominja isti apostol, »naj ne bodi v telesu nobene
razprtije«, ker je le »en Bog in oče vseh, le en Gospod, ena
vera in en krst« (1, Kor. 12, 25; Ef. 4. 5, 6).

Pa tudi s krščansko nravnostjo se ne zlaga narodna preti¬
ranost. Kristus, naš Gospod in postavodajavec, nam je postavil
kot najvišji zakon: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svo¬
jega srca, iz vse svoje duše, iz vseh svojih moči; to je prva
postava; druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kot sa¬
mega sebe; druge večje postave od teni« (Mark. 12, 30—1). Pa
ta postava se nikakor ne omejuje na same sorodnike po krvi in
jeziku, ampak se razširja na vse ljudi, da, razširjati se mora na
vse, celo na sovražnike, saj so vsi ljudje otroci enega nebeškega
očeta in istih zemeljskih prastaršev. To ljubezen Zveličar posebno
priporoča v priliki o usmiljenem Samaritanu, ki je tako ljubeznivo
poskrbel za Juda, padlega med razbojnike, dasi so se Judje in
Samaritani smrtno črtili (Luk. 10, 30—7). Jezus Kristus kar veli:
»Mo le tiste ljubite, kateri vas ljubijo, kako plačilo naj bi dobiii
— ali ne delajo tega tudi cestninarji ? Jaz pa vam rečem: Ljubite
svoje sovražnike, dobro delajte onim, ki vas sovražijo, in molite
za tiste, ki vas preganjajo« (Mat. 5, M—5). S temi besedami —
ne obsoja li Jezus Kristus vseh onih, ki imajo gorko srce le za
svoje ljudstvo, za 'svoje rojake, za druge pa so hladni, ako ne
celo polni mržnje in sovraštva!

Pa sv. pismo nam podaje tudi zgledov, ne le kako treba
narod ljubiti, ampak tudi kako se ne sme ljubiti. Po besedah:
»Uredil je v meni ljubezen« — nas tudi sv. pismo uči, kaka bodi
naša ljubezen do naroda, da ne bo pregrešna.

Naša ljubezen do naroda ne bodi slepa ali strastna, taka, ki
prikriva ljudstvu njega slabosti, opravičuje njega grehe, ali molči
o nevarnostih, ki mu pretijo. Prava ljubezen lu povzdiga svoj
glas, svareč, grajajoč. Tako so delali sveti možje stare in nove
zaveze. »Hudobni in sprijeni rod — se je rotil Mozes v sveti

169

nevolji — tako povračaš Gospodu, bedasto in neumno ljudstvo!
Ni li on tvoj oče, ki te je ustvaril?« (5, Moz. 32, 5—6).

Tobiju je narodova nesreča le pravična kazen, ki si jo je
zaslužil od Boga: »Gospod nas je kaznoval radi naših hudobij«
(Tob. 13, 15). Tako so ravnali tudi Kristus in njegovi apostoli.
Jezus Kristus se je sicer zjokal nad Jeruzalemom, a dodal je
grožnjo: »Pridejo nad te dnevi, ko te bodo tvoji sovražniki ob¬
dali z nasipom, tebe in tvoje otroke treščili ob tla in nobenega
kamna pustili na tebi, ki nisi spoznal časa svojega obiska«
(Luk. 19, 42-4).

Očitali so ljudstvu njegove hudobije, naj je bila resnica še
tako pikra. Tako je apostol Peter javno očital svojemu ljudstvu,
da je »svetega in pravičnega zatajilo in početnika življenja umo¬
rilo« (Dej. ap. 3, 14 — 5). Kako bridke resnice je svojim rojakom

v obraz metal sv. Štefan! »Trdovratni in neobrezanih src in ušes!

vi se vedno Sv. Duhu upirate; kakor očetje vaši, tako tudi vi.
Katerega od prerokov niso preganjali očetje vaši ? In pomorili so
te, kateri so naprej oznanovali prihod pravičnega, čigar izdajavci
in ubijavci ste sedaj vi postali . . . « (Dej. ap. 7, 51—2).

VI. Kako ljubijo narod Savli — a kako Pavli!

Zgodovina novega zakona nam je ohranila spomin velikega
moža, ki mu je nekdaj bilo ime Savel, a potem, ko se je izpre-
obrnil in postal apostol Kristusov, se je zval Pavel. Rko  hočemo
vedeti, kaj je narodni fanatizem, kako ne smemo naroda ljubiti
— moramo na Savla; če se pa hočemo zopet poučiti, kako
moramo kot kristjani narod ljubiti •— poglejmo na Pavia.

Savel je bil strasten narodni fanatik; kdor ni bil obrezan,
mu ni bil človek, ne vreden, da živi! Mozesova postava in nie
obredi — senca bodoče resnice in nadnaravnih dobrot, so mu
bili tako k srcu prirastli, da je hotel ves svet s silo Mozesu upo-
koriti. Pa še bolj je blaznel za takozvana izporočila, namešana
z bajkami in praznovernimi nauki. V teh se je izražal pravi ju¬
dovski značaj po svojih svetlih, a še bolj po temnih straneh;
prav zato so mu bila izporočila svetejša od božjega razodetja,
zapisanega v Mozesovih knjigah. Strast slepi — kar je nižje,
podvrže višjemu, in — da je le narodno, bodi še toliko popa¬
čeno in nevredno, ljubše ji je od prave, čiste resnice!

170

Savel, preslepljen od strasti, ni bil toliko svoboden, da bi
mogel kaj preiskavati ali trezno presojati — kar ni bilo judovsko,
je bilo že zato slabo, zatorej se je moralo zatreti! Ko se je tiste
čase v Jeruzalemu in Judeji prikazala mlada Cerkev Kristusova,
je Savel kar zbesnel nad kristjani: niso se umivali, kakor je ve¬
levalo sveto narodno izporočilo! Sv. pismo pravi da je Savel kar
»žehtel pretenje in smrt zoper učence Gospodove« (Dej. ap. 9, 1).
Najdemo ga pri kamenjanju sv. Štefana, kako je varoval plašče
onih, ki so kamenjali. Prenašati ni mogel očitanj, katera je Štefan
v obraz metal svojim rojakom! In ne da bi se zadovoljil divjati
proti kristjanom v Jeruzalemu, si je izprosil od velikega duhovnika
pisem v Damask, da bi tudi odtod kristjane pritiral v Jeruzalem.
Savel se sam kesneje, mnogo let po izpreobrnjenju, obtožuje
svojega fanatizma, pišoč: »Črez mero sem preganjal Cerkev božjo
in jo zatiral in sem napredoval v judovstvu bolj od mnogih vrst¬
nikov v rodu svojem in bil sem prevnet za očetovska izporočila«
(Gal. 1, 14).

A zadosti je vedeti, da je Dil Savel — farizej in sin fari¬
zejev (Dej. ap. 23, 6). Kar je bilo specifično judovskega, je izra¬
žalo ime »farizej«. Ti ljudje so šli tako daleč, da so zemljo in
celo nebesa le Abrahamovim potomcem prisvajali. Edino pravo
ljudstvo so jim bili Judje, vse druge so imeli za neljudstvo, ki je
izključeno od Mesijevega kraljestva in na vse veke zavrženo! Le
Abrahamovim potomcem je odprta pot do zveličanja. Ni jim bilo
mar za duše — da bi le vse narode obrezali in pojudili, naj
bodo vsledtega še slabši — zato jim je šlo! V to jim noben
trud ni bil preveč. Tako jim tudi Gospod očita: »Gorje vam, pi-
smarji in farizeji, hinavci; morje in zemljo prehodite, da pridobite
enega, kateri se pojudi; in ko se je pojudil, naredite iz njega
peklenskega sinu, dvakrat hujšega od sebe!« (Mat. 23, 15). Pač
podobni so bili današnjim narodnim fanatikom, ki žrtvujejo toliko
denarja, toliko truda, da bi izpreobrnili k svojemu jeziku enega
samega človeka, češ, stem se je pomnožilo število rojakov,
povišala narodna slava, četudi ni stem njih izpreobrnjenec niti
postal boljši človek, niti si zagotovil večnega zveličanja! Da bi se
resnici, da bi se nebesom ljudje pridobivali — za to se pač ne
menijo! Taka je tedaj ona farizejska, strastna narobe — ljubezen
do naroda! In iz šole takih fanatikov je stopil Savel v svet. Kaj
čuda potemtakem, da je ves gorel za judovstvo in ves svoj ogenj

171

bruhal nad krščanstvo, četudi se je to tako odlikovalo po vzvi¬
šenosti svojih naukov in po svetosti ter vzornosti svojih spo-
znavavcev — prvih kristjanov! Toda strast slepi, a med vsemi
strastmi najbolj slepilna je narodnostna strast. In narodnostni strast-
než je bil — Savel!

Zdaj poglejmo — Pavla!

»Ni je razlike!« — to so besede tistega moža, ki je nekdaj
s toliko strastjo preganjal in zatiral vse, kar ni bilo judovsko; in
Pavel je te besede poudarjal nasproti tistim kristjanom, ki so bili
sicer sprejeli vero Kristusovo, a so še kot kristjani tako visoko
cenili judovsko postavo in nje obrede, da so jim podrejali krščan¬
stvo. To poslednje jim je bilo postransko, zveličanje baje more
dati le obreza in življenje po narodnih izporočilih! Celo nežidje
se morajo dati obrezati in priseči na Mozesovo postavo, preden
se smejo krstiti! Narodi naj bi sicer sprejeli Kristusov evangelij,
a še prej naj bi se pojudili — zato je šlo predvsem. Skratka:
narodnost je prva, vera šele druga! Dandanes nič drugače ne
učijo nekateri narodnjaki, kateri hočejo biti tudi — kristjani. Ta¬
kim krščenim fanatikom se tedaj Pavel odločno, brezobzirno ustav¬
lja: »Ni je razlike! Ni razlike med Judom in Grkom« (Rim. 10,
12). Spet: ... »ni (v cerkvi) nevernik in Jud, obreza in barbar
in scit, suženj in svoboden, ampak vse in v vsem Kristus.« (Kol.
4, 11). Pavlu je Kristus vse izravnal in izenačil ter podrl steno
ločitve med narodi (Ef. 2, 1). Judje so se ponašali s svojo obrezo,
a Pavel se jim nekako roga, češ kako otročji so, da se bahajo
z obrezo v mesu, narejeno z roko! (ib. 2, 11). Postavljali so zve¬
ličavno moč v dela Mozesove postave, a temu nasproti poudarja
Pavel vero, brez katere ni zveličanja — ko je postava le greh
namnožila! Vse, s čimer se ponašajo, pozivajoč se na svoje ju¬
dovstvo nasproti poganom —vse jim Pavel podira: milost, opra¬
vičenje, življenje prihaja le po Kristusu. Nič ne velja judovstvo.
Judom drugega ne pusti nego — greh, skupno s pogani: Vsi so
grešili in potrebujejo slave (odrešitve) božje! (Rim. 3, 23). Da,
nič ni narodnost in nje slava brez Kristusa — vse mine, le kar
temelji v Kristusu in v resnicah njegove vere, to ostane!

Pa — ali Pavel kristjan, Pavel apostol nima več srca za
svoje rojake? Ni res — videli smo že zgoraj, da jih je ljubil, a
videli tudi, kako jih je ljubil. Kristusova milost je v njem ukrotila
in obrzdala strast, da je odslej služila plemenitejšim svrham božje

172

previdnosti. Milost je Pavla očistila in uredila njegovo ljubezen.
Še plameni v njem ogenj rodoljubja — a ta ogenj je čist, je svet.
Še želi narodu svojemu slave — a ne one zemeljske slave, ki
izgine kot senca, ampak neminljive, večne slave, do katere morejo
dospeti le, če se podvržejo Kristusu, svojemu pravemu kralju,
kralju resnice in pravice. Želi jim sreče, a ne sreče, katero so
menili doseči, ko bi strli rimski jarem in si podvrgli zemljo —
ampak sreče srca, ki jo je Kristus prinesel onim, ki so dobre
volje. Da, Pavel bi bil hotel, da bi res tudi njegov narod prišel
do svobode, a do svobode — otrok božjih. Pavlu, okusivšemu
sadove Kristusovega odrešenja, je bilo vse, kar je svet mogel
dati — blato, in hrepeneti po tem — potrata, izguba časa in
moči. Da bi tudi mi to umeli!

Pa kako silen je bil v Pavlu kristjanu, apostolu ogenj rodo¬
ljubja! Da, tem silnejši je bil, čim duhovnejši, čim čistejši, čim
plemenitejši! Kar se poraja le iz strasti in krvi, ni nikdar tako
silno, tako vzvišeno, kakor kar se spočenja v duhu in v visokih
krščanskih idejah. »Velika žalost in neprenehana bolečina« je Pavlu
razrivala srce, ker so bili bratje njegovi po krvi trdovratni, in
želel je, da bi bil on »sam preklet od Kristusa« zanje. Zgodo¬
vina ima dovolj zgledov, da je domoljubje krščanskih src ple¬
menitejše, trajnejše, za žrtve pripravnejše, nego onih, katerih ne
obseva žarek Kristusove milosti.

VIL Vrhunec narodnostnega malikovanja: absolutna

narodnost.

Narodnost se je v 19. veku razvila na poseben način. V
kolikor je človeštvo organična celota, se da pač govoriti o nekem
oživljajočem, gibajočem principu, o neki duši v človeštvu in v
narodih. Človeštvo ima svoje dušeslovje, ali recimo: bivajo duše-
slovni zakoni, po katerih se razvija mišljenje in življenje narodov.
Razni zgodovinski dogodki in prevrati po veliki francoski revo¬
luciji so povzročili, da so se začeli evropski narodi zavedati in
čutiti vsak zase kot posebno celoto ali organizem. K temu pre¬
bujenju narodne zavesti je brezdvomno največ pripomogel pritisk
prvega Napoleona na Evropo. Francoska hegemonija in nje na¬
silje sta na Nemškem in drugod povzročila odpor: narodi so se
nasproti občnemu zatiravcu začeli zavedati samih sebe, svojih
pravic, ki jim pristajajo kot takim nasproti tujemu nasilstvu. Tu

173

nam je iskati početka modernega narodnostnega principa. Tako
probujena narodnost se je dalje gojila in krepila. Narodnost je
začela prihajati sila, ki je vcepljena v duhove, začela počasi pre¬
snavljati vse duševno življenje narodov in preoblikovati tudi po¬
litično lice Evropi. Čim bolj so se pa v politiki in v javnem živ¬
ljenju zatajevala verska načela, tem bolj je narodnost jela zasedati
mesto, katero je nekdaj zavzemal Bog. Narodi morajo vedno imeti
nekega »boga«, da dobivajo v njem najvišji, absolutni razlog, s
katerim morejo metafizično utemeljiti in pred pametjo ter vestjo
opravičiti, kar počenjajo. Narodnost je v 19. veku postala bog-
malik, kateremu se je klanjalo javno mnenje, kateremu je, vsaj
večinoma, služila politika, slovstvo, zakonodavstvo. Nemška ide¬
alistična filozofija, posebno hegelianska, je božjo absolutnost
narodnostne ideje metafizično utemeljila; te filozofije nazori so
se nekako uradno sprejeli in širili po višjih šolah posebno po
onih državah, ki so se hotele utrditi in raztegniti na podlagi na¬
rodnostnega zedinjenja. To velja predvsem o Italiji, kjer danes
hegelianizem vkljub vsej različnosti med nemškim in italijanskim
narodnim duhom, vkljub vsej mržnji, ki so jo odnekdaj Italijani
čutili proti severnim »barbarom«, zavzema prvo mesto na vseuči¬
liščih in v slovstvu; isto velja, vsaj deloma, tudi o Nemčiji. Heglu
biva vsa realnost edino le v občni ideji, ki si jo nasnujemo po
abstrakciji. Občna ideja je bog. Taka ideja je »država«, »narod«
ali »narodnost«. Ker je tedaj ideja »narodnost« pojav pričujočega,
mislečega in hotečega božanstva, je absolutna: vir vsega prava,
vse resnice — njej se mora brezpogojno klanjati vse. Historično
pravo, pozitivno pravo, zakoni, ki bi bili izraz volje nadsvetnega,
večnega Boga — vse to je nič, prazna domišljija!

Načelom te filozofije sorodne ali vsaj v nje zmislu so težnje
po takozvani nacionalni cerkvi, kakršne so se v teku tega veka
pri mnogih evropskih narodih v različnih oblikah pojavile in se
deloma še javljajo. Poudarja se narodnostno stališče nasproti med¬
narodnosti in vseobčestvu katoliške Cerkve. Cerkev baje narod¬
nosti ni prijazna, ako celo ne zavira njenega razvoja. Dolžnost
je torej, da njej nasproti stražimo varujoč vsak narod zase, kar
ima posebej svojega. Rado se govori o narodnih šegah in običajih,
poudarjajo se nacionalna prava in privilegiji nasproti rimski Sto¬
lici (n. pr. galikanizem); branijo se narodne tradicije, katere hoče
baje rimski papež prezirati. Sploh naj bi katoliška Cerkev sprejela

174

po narodih razno lice. V to se posebno zahteva služba božja v
narodnem jeziku; jezikovna vez, ki spaja katoličane raznih na¬
rodov — namreč latinščina, naj bi se umeknila narodnim jezikom.
Pa da se ne misli ostati le pri jeziku in obredu, to očitno doka¬
zuje zgodovina našega veka. Ne! ponaroditi se hoče ne le naša
Cerkev in obred, ampak tudi vera in z njo nravstvenost. To nam
izpričujejo možje, ki so na Francoskem, na Nemškem in drugje
že poizkusili ustanoviti »francosko«, »nemško« katoličanstvo,
»francosko«, »nemško« cerkev; izpričujejo nam to tudi poizkusi
naših cirilo-metodijevcev. Najprej bi radi katoliške narode odtrgali
od rimske Stolice in njih škofov; kajti prepričujejo jih — tako smo
brali na vsaki strani »Slov. Sveta« — da rimska Cerkev latinizira,
da so škofje narodnostnim zahtevam krivični, da so tajni za¬
vezniki narodnostnih zatiravcev. Potem ko bi se narodi odtrgali
od Rima, bi jih tirali v herezijo, v brezverstvo! Tja končno težijo!

Da, ponarodila naj bi se Cerkev, ponarodil naj bi se evangelij,
ponarodijo božje in človeško pravo, ponarodila nravnost, ponarodil
Bog; pravtako, kakor so stari pogani, vsak narod zase, imeli
svoje bogove, svojo mitologijo, svoja nebesa, svoje pravo in nrav-
vnost: tako naj bi se večna, nepremenljiva resnica in pravica pre-
ustrojila po posebnih, še tako krivičnih težnjah vsakega naroda!

In ali nismo prišli že tako daleč, da se krščanstvo iden¬
tificira na Nemškem z nemštvom, na Laškem z italijanstvom, a
med Slovani s — slovanstvom . .! Tako vsaj je pred leti v »Slo¬
vanu« modroval znani Jan Lego, češ Slovani so že po naravi
krščanski, in krščanstvo jim je baje malo ali nič prineslo! Potem
pa — bodimo le dobri Slovani, bodimo narodni: to je naše
krščanstvo, naša vera in cerkev!

Z verstvom je v tesni zvezi nravoslovje. Ko so začeli moliti
narodnostnega boga — malika, je morala biti dosledno njegova
volja najvišji zakon, sodilo dobrega in slabega. Tako se je v
resnici tudi zgodilo. »Narodova volja« ali kar narod »hoče«, to
je edino dobro in lepo. Ko so masonski prekucuhi Italijo zedinje-
vali, ko so zatirali božje in človeško pravo, prevračali prestole,
ropali Cerkev, so izpolnjevali le »narodno voljo«. V imenu itali¬
janske narodnosti so se polastili Rima. Razveljavilo se je sploh
desetero zapovedi božjih in razglašalo se je za dobro in pravično
vse, kar je zahtevala narodova slava; kakor v poltiko, tako se
je tudi v slovstvo uvajala absolutno-narodnostna morala. Začelo

175

se je povpraševati ne, ali se nazori, katere izraža umetnik v
svojem umotvoru, zlagajo z večno veljavnimi idejami bodisi
verskimi ali nravstvenimi — ne, ampak le to, ali je delo pisano
v narodnem jeziku; kar se v tem podaje — je vse zlato, vse
pravo in lepo! Sploh se je narodnim pisateljem prilastila neod¬
visnost od vseh zakonov, vzvišenost nad Bogom, vero in moralo,
nad vsem, kar veže razum ali voljo. Da so le — narodni!

VIII. Narodnostna ekskluzivnost.

Z narodnostnim fanatizmom je v najožji zvezi narodnostna
ekskluzivnost ali, kakor bi rekli po slovensko, izključljivost. Narod,
ki sebe in svoje vrline precenjuje, se prerad loči od drugih na¬
rodov, omeji ali popolnoma pretrga občevanje ž njimi, češ da
ima sam v sebi dovolj kreposti in kulturnega življa. Taki fanatiki
goje le svoj jezik, učiti se tujščine jim je — omadeževanje narod¬
nega značaja, prelagati dela iz tujih slovstev jim je — ponižanje f
Posnemajo nekdanje fanatike — farizeje, katerim je bil že grški
jezik nesnaga.

Menimo, da ni nič bolj pogubnega za narod, da nič bolj ne
zavira njegovega kulturnega napredka, nego taka izključljivost.
Le-ta prvič zapira pot do najboljših plodov človeškega duha. No¬
ben narod nima vsega duševnega napredka v zakupu; v vsakem
nahajamo mož, ki so se v eni ali drugi stroki posebno odlikovali.
Narod tedaj, ki se popolnoma omeji na samega sebe ter izključi
vse, kar je tujega, se oropa najizbornejših sredstev duševne iz-
omike in napredka.

Iz tega sledi omejenost duševnega obzorja. Narod, bodi še
tako velik, je vendar i geografično i duševno omejen. Da se v
resnici svetovno izomika, da si razširi obzorje, mu je treba meje,
katere mu stavita prostor in narodni jezik, prekoračiti. Nihče,
bodi še tako učen, ne more temeljito in vsestransko poznati niti
zgodovine, niti filozofije, niti sploh stanja, v katerem se nahaja
katerakoli veda, ako se je dotične vede učil le iz domačih pisa¬
teljev. To zlo je tem večje, čim manjši je narod, čim nižja je
njegova kultura.

Po ekskluzivnosti pa narod prerad tudi duševno otrpne in
zastane na poti napredka. Narava človeška je kakor v posamez¬
niku, tako tudi v celih narodih, nekako lenobna; da se obudi in

176

k delu prižene, jo je treba dramiti. Razvoja in napredovanja člove¬
kovega nič bolj ne ovira, ko ločenje in osamljenost. Uvedi ga
med druge ljudi, da ž njimi občuje, da tekmuje, da se v svetu
obrusi! To mu daje priliko preizkusiti svoje moči, uporabiti svoje
sposobnosti na razne strani; nasprotstva, med katere ga postavi
življenje, izzivljejo njegovo energijo, da se protivi, da zmaguje
težave. Taka je tudi z narodom. Kakor posameznik, tako tudi
narod svoje moči vzdrami in vsestransko razvije le v občevanju
z drugimi narodi. Tu se mu odpre pot za tekmovanje; tuji zgledi
ga vlečejo k posnemanju, odpor ga izziva k odporu. V dotiki s
tujci se obrusi, si olika jezik in slog, a si ujasni tudi nazore; z
razširjanjem duševnega obzorja se mu odpira pot k novi delav¬
nosti; naravna energija, ki biva v narodu, ekstenzivno čedalje v
širše kroge prodira, dejstvujoč se v novih tvorbah, ko bi sicer
otrpnila in zamrla. Narod, ki noče ničesar vedeti o tujstvu, sam
sebe ulenablja in mori, v samem sebi svoje moči zagreba in na¬
deva zavornice svojemu napredku. Vrhutega se tudi nikdar do¬
dobra ne spozna, ker se vedno precenjuje, misleč, da zadoščuje
sam sebi, ko to vendar ni res, kajti Bog je kakor posamezne ljudi,
tako tudi posamezne narode obdaril s posebnimi vrlinami in spo¬
sobnostmi; nikomur ni dal vsega, ampak hotel je, da bodi en
narod na drugega navezan, in vtoliko eden od drugega odvisen.
Sele bridke izkušnje, nesrečne vojske in prevrati poučijo tak na¬
rod, da ni sam vse, ampak da tudi drugi narodi kaj zmorejo, kaj
dobrega imajo, česar on nima. Tako je narodno ekskluzivne Fran¬
coze šele vojska 1. 1870,—1871. dodobra poučila, da so še tudi
Nemci nekaj na svetu, da »la grande nation« vendar ni še tako
neskončno velika, kakor so si v svojo velikost zatopljeni Francozi
domišljali. Pravtako je bilo potreba šele japonske šibe, da so se
sinovi nebeškega kraljestva v Kitaju zbudili in so izprevideli, da
so tudi oni — le ljudje kot vsi drugi!

Narodnostna ekskluzivnost je sploh nekaj nenaravnega, ne¬
človeškega. Saj je človek po naravi družabno bitje. V začetku,
po božji ideji, so bili vsi ljudje ena skupina, en narod. Res sicer,
da se je pozneje ta skupina razkropila v več narodov. R  to raz-
kropljenje je bilo le začasno sredstvo, s katerim je Bog hotel za-
braniti splošno izkvarjenost. Človeštvo deliti in razcepljati ni nikdar
bilo po volji tistega Boga, ki je hotel biti Oče naš, t. j. Oče vseh
ljudi. Zatorej ostane vedno naša naloga, da steno narodnostne

177

ločitve, ki jo je med nas postavil greh, kar je v naših močeh, po¬
diramo, da se med seboj spoznavamo, bratimo in se v teženju
po skupnem smotru izpodbujamo. To pa velja še bolj potem, ko
nas je Jezus Kristus v eni veri in v enem krstu združil v eno
družino, ki je katoliška Cerkev. Narava in krščanstvo obsojata
narodnostno izključljivost!

IX. Narodno pravo in narodna enakopravnost.

Dandanes se mnogo govori o narodnih pravicah, o narodnem
pravu. Splošno se prisvaja narodu pravo, da kot tak biva, da
svobodno razvija svoj jezik, da si ohranja tudi druge posebne
lastnosti, po katerih se razlikuje od drugih narodov.

Narodno pravo  ni iluzija, temveč ima realno podlago
in objektiven razlog, kakor vsako drugo naravno pravo. Tega
objektivnega razloga nam je iskati v volji Stvarnikovi, ki nas je
ustvaril kot družabna bitja ter obdaril z jezikom, ki naj bi bil so¬
cialna vez med nami. Tudi razdvojitev prvotnega jezika v narodne
se je izvršila po božji volji. Kakor imamo neopustno pravo, da
ohranimo, gojimo in izpolnjujemo vse, kar smo od Boga prejeli,
tako nam nihče ne sme kratiti prava, da si gojimo tudi jezik in
z njim narodnost z vsemi nje svojinami. Kdor bi hotel to pravo
narodu odrekati ali kratiti, bi bil krivičen; grešil bi proti volji
Stvarnikovi. Kratenje narodnih pravic je pravi greh proti pravici.
Da bi se pač narodni zatiravci zavedali tega greha!

V volji Stvarnikovi biva tedaj objektiven razlog narodnih
pravic. Te pravice dajejo vsakemu narodu svobodo, da goji svoj
jezik in posebna svojstva ter da se na podlagi teh duševno iz-
omika in izpopolni. Kakor je veji naravno, da poganja in se raz¬
rašča iz debla, tako je naravno narodu, da poganja duševni cvet
in rast iz jezika, ki mu je določil početek in bivanje. Narodovo
svobodo moramo pravtako spoštovati kakor svobodo posamez¬
nega človeka. Nedotakljivo in sveto je vsakega človeka pravo, da
odločuje o samem sebi: ali se hoče izomikati in kako. Nihče ga
ne sme siliti k omiki, niti k taki omiki, kakršne on noče; nič ne
de, da bi bilo zanj koristnejše, ako bi storil, kar in kakor hoče
tujec. Korist in celo večno zveličanje človekovo nas nikakor ne
opravičuje kratiti mu to, kar mu je Bog dal kot neoddatno pravo,
česar mu Bog sam ne krati: svobode volje. Tako je tudi z narodi.

12

Več luči.

178

Prepustiti moramo njim, da se narodno, t. j. na podlagi narodnega
jezika izomikajo in napredujejo.

Daši bi bilo morda za kateri narod koristneje, ko bi se izobra-
žal v tujščini in zanemaril lastni jezik, ga vendar nihče in nikoli
ne sme k temu siliti. To je navadni izgovor narodnostnih zatiravcev
in vsiljevateljev tujščine: češ, kaj hočete s svojo materinščino! Bolje
je za vas in vaše otroke, ako se izurijo v mogočni tujščini! Dovolj:
mi nočemo  tako — in vi nam ne kratite naše prostosti!

Ima pa vsak narod naravno pravico na podlagi narodnega
jezika se izobraziti do najvišje stopnje, torej pravico tudi terjati,
da se mu osnujejo vsa kulturna izobraževališča od najnižjih do
najvišjih. Vsak jezik, vsaka narodnost je izpopolnjiva kakor sploh
vse, kar je človeškega; in razviti narodnost pa njene elemente
do najvišje stopnje izpopolnjivosti je naroda sveta pravica. Sicer
iz tega še ne sledi, da bi morali narodu, ki se zdaj nahaja na
nizki stopinji omike, že jutri zidati vseučilišča itd. To bi se reklo
zidati brez podlage, v zrak. Razume se samoobsebi, da povsod
velja zakon naravnega razvoja: odzdolaj navzgor, od nepopol¬
nega do popolnejšega, do najpopolnejšega. Kdor bi za Slovence
zahteval vseučilišče, preden bi imeli le eno samo popolno gim¬
nazijo, bi delal brezpametno. Pravico sicer imamo kot narod za¬
htevati narodne nižje, srednje in višje šole, a da se moremo zdravo
in naravno razviti, moramo zahtevati v onem redu, kakor zahteva
naravni zakon. Ko je pa narod dobil svoja kulturna izobraževališča,
bo obenem sprejel v svoje izomikanje tudi toliko tujščine, kolikor
mu je je potrebno za popolno izobrazbo in za gmotno ter duševno
korist svojih sinov. Da bi pa moral  sprejeti tujščino, in koliko
mu je je sprejeti — k temu siliti in tega mu določevati spet nima
pravice niti državna, niti druga oblast. Pa siliti k temu menimo,
da sploh tudi ni treba. Res sicer utegne tupatam obveljati začasno
načelo narodnostne ekskluzivnosti, tako da se narod popolnoma
zapre, odvračajoč vsak vpliv tuje kulture — a to bi se zgodilo
vsakikrat le začasno; kajti strast se prejalislej ohladi in slednjič
pride vendar spet do veljave zdrava logika človeškega razuma,
ki vedno zahteva, da se javno življenje tako uredi, da more čim
večje število posameznikov priti do čim večje blaginje. Načelo,
da šola služi življenju — mora slednjič vendar prodreti; realne
zahteve življenja vedno odločilno vplivajo na preustroj javnega
šolstva in narodne izobrazbe.

179

Mnogo se govori dandanes tudi o narodni enakoprav¬
nosti.  Naj izpregovorimo še o tej.

Po tem, kar smo že rekli, je pač jasno, da morajo biti vsi
narodi res enakopravni, t. j. vsakateremu se mora dovoliti po¬
polna svoboda, da se izomika na podlagi materinščine ter da vse
stori, kar je potrebno, da ohrani svoj značaj in svojine, po ka¬
terih se kot narod razlikuje od drugih narodov. Zakaj božja volja
je, da se je človeštvo različilo po narodnostih; ista božja volja
tudi hoče, da vsak narod biva kot tak, da se razvija, razcvita, da
napreduje in se izpopolnjuje.

Vendar pa stem ne učimo, da bi morali biti vsi narodi v
vsakem  oziru popolnoma enaki ali enakopravni. Marveč narodno
enakopravnost moramo umeti kakor enakopravnost posameznih
ljudi. Kot ljudje smo vsi enakopravni; to pa pomeni: vsak človek,
kateregakoli stanu, spola, starosti, katerekoli omike, ima pravico
svobodno odločevati o sebi, svobodno gojiti in razvijati svoje
zmožnosti, tako da more doseči svoj končni smoter, namreč
večno zveličanje, pa tudi časno srečo. Iz tega pa še ne sledi, da
bi morali biti vsi ljudje tudi v drugih ozirih popolnoma enako¬
pravni, n. pr. da bi mož v ničemer ne bil pred ženo, učenjak pred
nevednežem, starši pred mlajšimi itd., ker to bi bilo isto, kar pre¬
metati socialni red in rušiti družbo. Družba je namreč organizem,
je celotno telo in posamezni ljudje so udje. Na telesu ima sicer
vsak ud pravico, da živi in raste, da opravlja posel, za katerega je
ustvarjen, in v tem oziru je enakopraven z drugimi; a z druge
strani se vendar med udi nahaja tudi velika neenakost: glava je
več ko noga, oko več ko uho, srce več kot drob: vkljub enako¬
pravnosti je vendar neenakopravnost. Tako je tudi v družbi. Eden
je postavljen kot glava, drug kot oko, tretji kot roka itd. Tako je
družbo uredil Stvarnik in njegova previdnost je vsakemu človeku
odkazala v družbi svoje mesto.

Isto moramo reči o raznih narodih, po katerih se sestavlja
veliki organizem, ki je človeštvo. Že od narave ni vsak narod za
vse, ampak vsakemu pripada v zgodovini posebna vloga, ki mu
jo je izročila božja previdnost. En narod, n. pr. grški, je obdaril
Bog s posebnimi duševnimi zmožnostmi, ki ga usposabljajo gojiti
vede in lepe umetnosti, drugi narod, n. pr. rimljanski, se po na¬
ravi odlikuje po pravnem čuvstvu in neupogljivi volji, kar ga
usposablja, da politično deluje ter snuje države; spet drugi narodi

12 *

180

so bolj praktične naravi, ki jih usposablja za trgovino; drugi čutijo
v sebi nagnjenje za mirno družinsko življenje in domačo zemljo
— to so poljedelski narodi itd. Naravno je pa, da narodi, ako jih
sodimo s tega stališča, ne morejo biti enaki, ker bi morali biti vsi
ali kmetovalski ali trgovinski ali vojaški. Ker pa tako ni in biti
ne more, ako nočemo razrušiti socialnega reda, moramo pri vsej
enakosti priznati med narodi tudi neko neenakost. Iz tega pa sledi,
da si more en narod pridobiti prava, do katerih drug narod nikdar
ne more priti; da je torej že narava sama uvedla med narode
poleg enakopravnosti tudi nekakšno neenakopravnost. Narod, ki
je poklican gojiti vede, reševati visoke filozofične in življenske
probleme, bo imel v tem oziru hegemonijo nad vsemi drugimi;
narod, ki ga usposablja narava za svetovno trgovino, si bo kopičil
denarja in bogastva ter bodo v tem oziru večalimanj od njega
odvisni drugi narodi; pravtako si bo politično nadarjen narod snoval
velike države ter spravljal druge narode v politično odvisnost: o
politični enakopravnosti med njim in drugimi odvisnimi narodi ne
more biti več govora. Zatorej se lehko zgodi, da en narod poli¬
tično gospoduje drugemu, a da je on sam znanstveno ali duševno
odvisen od njega, kakor so bili, n. pr. Rimljani v duševnem in
kulturnem oziru odvisni od politično odvisnih Grkov.

Polegtega so v zgodovini še drugi faktorji, ki narode na¬
rodom podrejajo, narode nad narode povišujejo, faktorji, ki večkrat
niso odvisni od narodove svobodne volje. Zgodi se lehko, da ne¬
srečna vojska, lakota ali kuga potare en narod in ga podredi
drugemu. Lehko so tudi moralni faktorji, n. pr. nenravstvenost in
duševna onemoglost, ki povzročijo, da se ne more narod ob svoji
moči vzdržati in je potrebno celo za njegov obstoj, da se vda in
podvrže drugemu, mogočnejšemu narodu, ki ga brani in povzdigne.
Kolikokrat se je zgodilo, da so se celi narodi, ko se niso mogli
obraniti proti zunanjim navalom, radovoljno podvrgli tujemu na¬
rodu, tuji državi. Očitno je pa, da narod, ki se je bodisi prosto¬
voljno, bodisi zmagan v pravični vojski, podvrgel drugemu, s po¬
slednjim ne more biti več politično enakopraven.

Neenakopravnost med narodi ima torej svoje razloge deloma
že v naravi ali v njih individualnih sposobnostih in nagnjenjih, de¬
loma pa jo povzročajo ali silni dogodki neodvisni od človeka ali
pa tudi svobodna volja. Silni dogodki, nesreče itd., po katerih
narodi postajajo odvisni, se spet ne dajo zaprečiti, ampak so ne-

181

izogibne posledice greha in prokletstva, ki ga je Bog izrekel nad
človeškim rodom, so torej od Boga vsaj dopuščeni, in zato jih
moramo prenašati, a ne šiloma rušiti razmerij, ki vsled njih na¬
stajajo,i ker — četudi se ne oziramo že na posebno individual¬
nost narodov — za rod človeški, pokvarjen po grehu, je boljša
nekaka neenakost in iz nje izvirajoča neenakopravnost, nego ab¬
solutna, na vse se raztezajoča enakopravnost.

Absolutno,  v vsakem oziru vse ljudi, oba spola, vse
stanove in vse narode poenakopraviti hočejo prav tisti, ki na-
merjajo prevreči ves družabni red — socialisti.

Moč ideje se javlja predvsem v
umetnosti.

Dr. fl. Mahnič.

(







■ ■ M;


V <





Lepota in umetnost.

vsaki dobi nahajamo ideje, katere bolj ali manj vplivajo
na duševno gibanje živečega rodu. S skrivnostno močjo
prešinja ideja svoj vek; polastivši se duhov, vse pre¬
obraža, vse preraja; nove tvorbe vstajajo iz mrtve snovi. O pre¬
tvarjajoči moči idej velja nekako isto, kar govori božje pismo o
Sv. Duhu: »Poslal boš svojega duha, in prestvarile se bodo (reči),
in preobrazil boš obličje zemlje.«

Moč ideje se pa predvsem javlja v umetnosti. Nekaj deset¬
letij je šele, odkar smo začeli Slovenci gojiti umetnost na slov¬
stvenem polju. Gotovo prevažno je za tak narodič, kakšnim na¬
zorom se da voditi v slovstvenem delovanju; zakaj ako krene
na krivo pot, bo brezuspešno gubil svoje moči, kar mora biti
zanj tem usodnejše, čim manjši je.

Ni še davno, ko se je pri nas poudarjal idealizem. Danes
smo že vsi polni realizma. K  čudno je, da ni hotel niti tedanji
apostol idealizma — Stritar — razložiti, kaj je idealizem, niti
nočejo sedanji realisti povedati, kaj je realizem. Mi smo sovraž¬
niki nedoločenih pojmov ter načel. Prepričani smo pa, da je tudi
naša mladina, ki zajema duševne hrane iz virov naših leposlovcev,
bodisi idealistov ali realistov, željna luči. In po pravici! Zakaj
leposlovje je bilo odnekdaj in je posebno v naših časih ena
glavnih izobraževalnih sil v duševnem življenju narodov.

Predvsem pa nam je treba pojasniti idejo o lepem;  kajti
na tej ideji sloni stavba vsega lepoznanstva; ako je naša določba
trdna, neovržna, bo takšno tudi naše lepoznanstvo.

I. Lepota: nje subjektivna stran.

Kaj je lepo ? Mnogi si mislijo, ko slišijo to besedo, nekako
samolastno bitje. Na tako predstavljanje vpliva pri nas največ
novejši nemški idealizem, kateri pojme in ideje pooseblja in ne¬
kako obožava. Nekaj podobnega se nahaja že pri Platonu, ki velja

186

za početnika filozofičnega idealizma. Platonu so namreč ideje
nekaj, kar je samo na sebi resnično in realno, nezavisno od mi¬
slečega uma; vse ideje so skupaj združene v eno kraljestvo idej;
med njimi je tudi ideja lepega. Tako nekako si tudi mi radi pred¬
stavljamo lepoto.

Toda to ni prav. Ideje nimajo samolastne realnosti, ampak
se nahajajo le v duhu, kateri jih misli. Tako tudi ideja lepega.

Zatorej moramo dobro ločiti med lepim  samim na sebi pa
med idejo  lepega. Ideje lepega ni drugod kakor v mislečem
razumu, bodisi končnem ali neskončnem. Lepota pa, ako jo
vzamemo objektivno, neodvisno od mislečega razuma, ni tako
samolastna, da bi bila nekaj samo v sebi obstoječega, brez pod¬
stave. Ne — ampak lepota se nahaja le na kakem subjektu kot
njegova lastnost. Ako si pa lepoto predstavljamo brez subjekta,
se kot taka nahaja le v naših mislih, nastala je po abstrakciji z
raznih lepih reči, tako da zunaj naše misli nima objekta.

Lepota jele na lepem bitju.  Vse, kar biva, ima tri
lastnosti: je resnično, dobro in lepo. To je ona naravna trojica,
ki se več ali manj razodeva v vsaki stvari. Resnično, dobro in
lepo se na bitju samem stvarno ne razločuje, ampak je prav¬
zaprav bitje samo, kolikor more biti predmet, s katerim se duša
različno bavi po svojih različnih zmožnostih. Enoteristo bitje,
kolikor je predmet razumu, se imenuje resnično; kolikor je pred¬
met volji, se zove dobro; kolikor dušo mika, se zove lepo. Ista
reč nam je resnična, zato ker jo spoznamo, nam je dobra, ker
jo hočemo, in lepa, ker nas mika, ker nam ugaja.

Lepo je, kar ugaja.  To je določba lepote, ako jo vza¬
memo od subjektivne strani, kolikor se namreč nahaja v člo¬
veku, ki lepoto uživa. Ta določba je prava, ker ima objektiven
razlog; tudi ne velja ugovor, da bi bila po tej določbi lepota
odvisna od subjektivnega mnenja in bi ne imela nikake objektivne
vrednosti. Ko namreč trdimo, da je lepo, kar ugaja, hočemo
izraziti, da ima bitje samo nekaj na sebi,  kar nas mika, kar
nam vzbuja ugajanje. Tako je tedaj lepota sama na sebi neod¬
visna od človeka, kateremu ugaja, kakor je resnica objektivno
neodvisna od spoznajočega razuma, četudi pravimo, da je resnično
to, kar spoznamo; z isto pravico trdimo, da je lepo, kar nam ugaja.

Da se pa objektivnost lepote bolj poudari, smemo navedeno
definicijo izpopolniti takole: lepo je, kar gledano  ugaja. Pul-

187

chrum est, quod visum placet. Te definicije se drži sv. Tomaž;
vsled nje je bitje že pred nami in brez nas to, kar je, namreč
takšno, da more v nas obuditi ugajanje; to ugajanje, ali recimo,
subjektivna lepota, se šele po gledanju bitja v nas porodi.

Sicer pa ne smemo besede »gledano« vzeti le v ožjem po¬
menu, o čutnem gledanju, kajti potem bi se omenjena definicija
omejevala na telesna bitja, a bi ne veljala tudi za lepoto duhov¬
nih bitij. »Gledati« ali »videti«, kar je Latincem »videre«, Grkom
»idelv«,  Nemcem »sehen«, pomenja tudi »spoznati«. Človek nam¬
reč pride do notranjega spoznanja po čutnem gledanju ali za¬
znavanju. In dasi imamo poleg vida tudi druge čute, po katerih
zaznavamo reči, je vendar vid med vsemi najplemenitejši; radi-
tega je prišlo v navado, da vse zaznavanje, ki nam dohaja po
peterih čutih do duše, nazivljemo z gledanjem ali videnjem. Od¬
tod izhaja ono zamenjavanje besedi »videti« ali »gledati« pa »spo¬
znavati«. Kakor se torej reče: lepo je, kar »gledano« ugaja,
tako se sme tudi reči: lepo je, kar »spoznano« ugaja — quod
»cognitum« placet. Da pa filozofi niso sprejeli v definicijo izraza
»cognitum«, ampak »visum«, izhaja odtod, ker ima vse naše
spoznanje početek v čutnosti: »nihil in intellectu, quod non fuerit
in sensu«. Kakor izkušnja uči, si ničesar, tudi najabstraktnejše
resnice, ne moremo predstavljati, da bi je čutno ne pripodabljali.
Tudi govori človek rajši plastično kakor abstraktno; in prav to
je razlog, zakaj v naši definiciji bolj ugaja »visum« kot pa
»cognitum«.

Da pa prava lepota resnično ugaja, mora človek imeti
zdrave čute in nepokvarjen okus. To se razume samoobsebi.
Kdor slabo vidi, ne bo prav sodil o sliki, in kdor slabo sliši,
ne bo mogel nepristransko ocenjati glasbe ali petja. Pa tudi duh
ne sme biti suženj strasti; strast zatemnjuje dušo, da ne vidi čisto
in jasno, oskrunja, kar je najlepšega in najsvetejšega.

Rko  tedaj gledamo z neskaljenim očesom, ako sodimo z
nepokvarjenim okusom, ni težko razločiti prave lepote od ne¬
prave. Da, naravni okus je prvi in najboljši,  rekel
bi, nezmotljivi sodnik estetične lepote.  Vzemi pesem,
beri jo: čedalje bolj se ti odpirajo oči, razklepa seti duh, nove
niisli se utrinjajo in ti obsevajo dušo, budijo se čuti, srce se ti
je ogrelo — odložiš knjigo in mirno se ziblješ v uživanju lepote,
do katere ti je pesem odprla pot: pesem je brezdvomno lepa. R

188

pri drugi ostaneš nem, srce se ti ne zgane, in ko si prebral, se
čutiš potlačenega, nesposobnega za plemenito delo: pesem ni lepa!
Kar je lepo, ugaja, kar pa ni lepo, ti tudi ugajalo ne bo, ob¬
račaj je na vse strani. Prava lepota se sama duhu razodeva in
priporoča; pravtako se pa tudi, kar ni lepo, samo obsoja.

II. Lepota: nje objektivna stran.

Preidimo k drugemu delu vprašanja: določiti nam je lepoto
objektivno. Doslej smo utemeljevali stavek: lepo je, kar ugaja.
Ta nam določuje lepoto s subjektivne strani, glede učinka, ki ga
lep predmet povzroča v uživajočem človeku. Ta določba tedaj
ne pove, kaj je pravzaprav lepo samo na sebi ali na objektu.
Prava definicija pa ne sme edino le po učinku oznameniti reči,
ampak jo mora objektivno določiti, kakršna je sama na sebi. V
tem zmislu si tedaj spet stavimo vprašanje: kaj je lepo?

Da bomo na to vprašanje laže odgovorili, začnimo z zgle¬
dom. Pred nami stoji hiša. Kdaj porečemo, da je lepa? Ako je
visokost sorazmerna z dolgostjo, ako so vrata na svojem mestu,
okna v ravni črti primerno razvrščena, sploh — ako najdemo
med raznimi  deli hiše skladnost.  Ako je pa hiša petnajst
sežnjev visoka, a dolga štiri, ako so okna večja ko vrata in po
zidu semtertja neskladno raztresena, eno velikansko, a drugo
tesno in ozko — nam ne bo prišlo nikdar v glavo, da bi hišo
zvali lepo.

Pri prvi hiši nahajamo skladnost med raznimi deli, zato
nam je lepa; pri drugi skladnosti pogrešamo, zatorej ni lepa.
Neobhoden pogoj za pravo lepoto je skladnost ali simetrija delov,
harmonija.

Pa kaj je pravzaprav skladnost?

V skladnosti se nahaja več delov, torej neka raznovrstnost.
Drugič si skladne raznovrstnosti ne moremo misliti brez nečesar,
kar razne dele spaja v celoto. V raznovrstnosti, da je skladna, se
mora nahajati družilna enota. Vzemimo spet isti zgled. Hiša ima več
delov; te dele veže v celoto nekaj, kar vse obsega, kar določuje
vsakemu delu posebej razmerje k celoti, nekaj, brez česar bi del
zase izgubil pomen in zanimivost. Kaj je ta »nekaj«? Misel »hiše«,
katero je zidar vtisnil celoti in po njej skladno razredil posa¬
mezne dele. Čim bolj bi se zidar oddaljil od te misli ter se pri-

189

bližal drugi misli n. pr. misli »stolpa«, tem bolj bi hiša izgubljala
od svoje lepote, v isti meri, kakor bi izgubljala misel »hiše« od
svoje čistote in enote.

V lepih predmetih se nahaja enota in raznoličnost, in lepota
bi se dala potemtakem določiti: raznoličnost v enoti ali
enota v raznoličnosti.

To je nauk sv. Avguština. »Vsaki lepoti je oblika enota.« A
da je ta enota v različnosti, uči spet isti Avguštin, nadaljujoč:
»Zato, ker so si deli skupni in se po neki zvezi spajajo v eno
skladno celoto« — ad unam convenientiam. Po Avguštinovem
nauku se torej v lepem predmetu nahajajo razni deli, kateri so
pa skladno urejeni; ta skladnost daje delom enoto, ne delom kot
takim, ker ti so vedno različni, ampak delom, kolikor so po
nekem urejevalnem ali razvrstilnem načelu spojeni v nekaj višjega,
v katerem se, dasi eden od drugega različni, družijo kot v občni
celoti. Vsled uredbe prisije namreč med posamezne dele neki žar,
ki jih obseva, v katerem se vidijo vsi; ta svit je pravzaprav
misel ali ideja, po kateri so deli razvrščeni; kakorbrž spoznamo
to idejo, se nam pojavi v raznovrstnosti enota, in to je, kar nas
mika, kar nam ugaja. Na dele pritem gledam ne kot na dele,
ampak le toliko, kolikor se prilegajo urejevalni ideji. »Nič namreč
ni urejeno (ordinatum), kar bi ne bilo lepo«, uči sv. Avguštin. Oni
»ordinatum« je pa isto, kar smo zgoraj določili kot enoto v razno¬
ličnosti ali' raznoličnost v enoti. Vzemimo n. pr. sto enakih ka¬
menčkov in jih vrzimo na en kup, kakor slučajno padejo; nihče
ne bo trdil, da je tak kup kamenčkov lep. Vzemi pa kamenčke,
razpostavi jih tako, da dobiš podobo zvezde; kdor bo to podobo
ugledal, poreče koj: ti kamenčki so lepo razvrščeni, to je lepo!
Zdaj imamo lepoto, prej je nismo imeli — zakaj ? Zato, ker zdaj
je več kamenčkov razvrščenih v enotno skupnost, prej niso bili;
zdaj se nahaja v raznovrstnosti enota, in ta enota je urejevalna
ali razvrstilna ideja »zvezde«.

Isto uči o objektivnem bistvu lepote sv. Tomaž. Po njego¬
vem nauku je »množnost ali različnost delov (katere tako zovemo
v pravem ali nepravem pomenu) v podrejenosti pod enoto« najbolj
osnovni atribut lepote; ta različnost v enoti je občni zakon za
predmet, kolikor je lep. Ako premotrimo vrsto predmetov, ki sploh
veljajo za lepe, bomo našli pri vseh neko razmerje ali skladnost
med deli, neko podrejenost delov pod enoto. Bodi ta enota

190

realna ali ne, naj bodejo deli med seboj realno različni ali ne —
občni pogoj, občni zakon za lepoto je: »raznoličnost zdru¬
žena v enoto«.

Med novejšimi filozofi se z Avguštinom in s Tomažem
Akvinskim poleg mnogih drugih zlaga Francoz Cousin, dasi se ni
% malo ali nič bavil s skolastiki in se tudi drugače v glavnih toč¬
kah filozofije oddaljuje od Akvinata, On piše doslovno: »Najver¬
jetnejša teorija o lepoti je brezdvomno ona, po kateri se lepota
sestavlja iz dveh protivnih in obenem nujnih elementov, iz enote
in različnosti.  Opazujmo lepo cvetico. Brez dvoma se nahaja
v njej enota, red, sorazmerje in celo simetrija... Pa obenem
kolika različnost! kolika živost v barvi! koliko bogastvo v naj¬
manjših delih! . . . Enota in raznoličnost gospodujeta v vseh vrstah
lepote.«

A zavrniti nam je tu važen ugovor. Določili smo lepoto kot
enoto v raznovrstnosti delov. Zdi se, da je ta določba veljavna
le za lepoto telesnih reči; kajti deli se nahajajo le v telesnosti.
Reči bi torej morali, da enovita bitja, kakršna so duhovi, niso lepa.

Toda to ni tako. Raznovrstnost ali različnost ne zahteva
materialnih delov; različnost se nahaja tudi v enovitem bitju. Dasi
namreč tako bitje nima raznih materialnih delov, ima raznotere
sposobnosti in zmožnosti, s katerimi more raznolično delati. V taki
raznoličnosti je tudi enota, ker vsi oni različni čini imajo eden-
teristi princip ali vir, iz katerega izhajajo: enovito bitje. In vsled
te raznolične enote je tudi enovito bitje lepo.

Kaj pa, ako bi enovito bitje sicer imelo razne zmožnosti, a
bi ne delalo in ne prehajalo iz možnosti v dej? Tudi v takem
bitju bi še bila raznoličnost sposobnosti in raditega tudi vsaj
možnost raznoličnih dejanj; in kdor bi tako enovito bitje popol¬
noma proumel, bi gledal v njem razen raznovrstnih sposobnosti
tudi različnost vseh možnih dejanj, katera bi se shajala v eno¬
vitem bitju kot v svoji vse vežoči in spajajoči enoti; in to bi bilo
lepo, to bi ugajalo. »Realno« umevamo namreč tudi v širšem
pomenu; in tedaj je realno vse, kar more biti predmet našemu
spoznanju. In v tem pomenu realno je tudi vse, kar je možno.
Tudi to, kar je le »možno«, more naše mišljenje določiti ali od-
zunaj nanje vplivati, tako da se po njem ravna. Tako je n. pr.
poleg resnično bivajočega sveta možen še drug; in tudi ta svet
more biti predmet našemu mišljenju, dasi dejansko ne biva, kakor

191

biva sedanji. Tudi možnost ima neko objektivnost za naš razum.
Tako morejo biti tudi razna dejanja, katerih je zmožno enovito
bitje, predmet spoznanju, torej tudi predmet ugajanju. Vsem ta¬
kim dejanjem pa, katerih možnost ima svoj realen razlog v eno¬
vitem bitju, je enovito bitje samo na sebi in v svojih zmožnostih
spajajoča enota; in razum, ki bi proumel tako bitje, bi uzrl tudi
to raznolično možnost spojeno v enoti, uzrl bi lepoto, ki bi mu
ugajala.

Ako je pa resnično, da je lepota raznovrstnost v enoti, sledi
iz tega, da je lepota tem popolnejša, tem večja, čim mnogovrst-
nejša je različnost od ene, a čim trdnejša je enota od druge strani.

Vsakdo priznava, da so vobče rastline lepše kot rude. In
dasi se nam tudi katera ruda zdi lepša od rastline, prihaja to
odtod, ker lepoto navadno sodimo po vidu. Rastlina je pa lepša
od rude zato, ker je pri njej večja raznoličnost združena v trdnejšo
celoto. In prav raditega morajo biti enovita bitja lepša nego
materialna, zakaj v onih je raznoličnost v enoti večja kakor v teh.
Pojasnimo to resnico na bitjih razne popolnosti.

Začnimo pri rečeh, ki so najbolj materialne. Na najnižji
stopnji popolnosti so rude, ker v njih je golo bitje brez vsake rasti
in življenja. Zatorej pa tudi tukaj ne nahajamo drugačne razno¬
vrstnosti, nego ono, ki nastaja iz sestave snovnih delov. Vzemimo
kamen. Vsakdo poreče: to je en kamen, tu je enota, katera veže
posamezne dele v eno bitje. R  kako netrdna je ta enota! Kamen
lehko razdelimo na sto kosov, katerih vsak bo zopet pravtako
kamen, kakor je bil prej celi kamen. Enota v rudi je torej taka,
da se da brez konca deliti, in vendar vsak del ohrani celo in ne¬
pokvarjeno rudninsko bit. V rastlini je pa enota veliko večja in
nerazrušljiva. Res sicer, da se da tupatam od rastline odčesniti
veja ali drug del, kateri, vsajen v zemljo, zopet požene in raste;
tudi je rastlina navadno tako deljiva, da deli še ohranijo rastlinsko
bit, a ta deljivost je veliko bolj omejena ko pri rudi. Ruda se
da brez konca deliti, ne da bi izgubila svojo bit, rastlina pa le v
večje dele, in, ako hočemo te deliti, izgubijo rastlinsko bit in moč
in nehajo biti rastlina. V rastlinstvu je torej enota, ki dele spaja,
veliko trdnejša nego v rudninstvu.

Isto velja tudi o raznovrstnosti. V rudah se nahaja gola bit
brez rasti in življenja. Zatorej pa tudi tukaj ni druge raznovrst¬
nosti razen tiste, ki postane iz atomov, dejanih eden poleg dru-

192

gega; razvrstilna ali urejevalna moč je tu vklenjena v meje pro¬
stora. Drugače je pa pri rastlinah, kjer se goli biti pridruži rast
ali rastlinska moč, ki rastlino odznotraj oživlja in množi: rastlina
se izcimi iz semena, raste, cvete, rodi. Tako se rastlina ne le po
prostoru, ampak tudi po času mnogovrstno razvija, in sicer vsled
bistveno ji vrojene rastne moči. Rastlina ima tedaj že nekako
svojo zgodovino.

Večji kot v rastlini sta enota in raznoličnost v živali. Rast¬
lina se da, kakor smo videli, še nekako razkrojiti v dele, katerih
vsakateri ohrani rastno moč, pri živalih pa to ni mogoče ali vsaj
redkokdaj. Živalsko telo se ne da razdeliti, tako da bi v posamnih
delih ostalo življenje; ako to storimo, življenje ugasne. Pri živalih
je torej enota, ki spaja posamezne dele v skupno telo, veliko
večja ko pri rastlinah. Isto velja tudi o raznovrstnosti. Rasti se v
živali pridruži čutnost, tako da žival ne le raste vsled lastne
notranje moči, ampak se tudi giblje in čuti. Zatorej se pri živali
raznovrstnost kakor po prostoru, v katerem se giblje, tako tudi
po času, v katerem si vzporedno slede izpremembe rastočega
življa, zelo pomnoži, z njo pa tudi lepota, ki je raznovrstnost
v enoti.

Preidimo na človeka. Človek je med zemeljskimi stvarmi naj¬
lepši. Zakaj ? Zato ker je prvič enota, ki dele veže v celoto, tako
nedeljiva, da se človek nikdar ne da v dva ali več delov tako
razkrojiti, da bi vsakteri teh delov mogel dalje bivati kot človek
da, niti kot del človeškega telesa. — Pa tudi raznovrstnost je v
človeku dosti večja kot v drugih zemeljskih bitjih. V človeku se
nahaja poleg rastne in čutne tudi miselna in hotna moč, vsled
katere se tudi raznovrstnost neizmerno pomnoži; in sicer pro¬
storno: človek se po prostoru veliko prosteje giblje ko žival; pa
tudi časovno: izpremembe, kojih merilo je čas, so v človeku veliko
mnogovrstnejše in različnejše ko v živali. Človek ima namreč
prosto voljo, ki je zmožna povzročiti brezštevilno izprememb.
Vse to povzdiguje mnogovrstnost v enoti ali lepoto človeške biti,
rekel bi, skoraj neskončno nad vsa nižja bitja. Vsa mnogovrstnost
delov in izprememb, ki se nahaja v človeku, se namreč shaja v
duši kot v svoji enoti; duša kot urejevalni princip vse druži, v
njej se vidi vse urejeno, vse enotno.

Pa lepe niso le telesne reči; lepota je bistven pridevek tudi
duhovnih bitij. Tudi glede teh velja definicija lepote: raznoličnost

193

v enoti. Lepota duhovnih bitij je tem večja, čim večja je v njih
raznoličnost v enoti in enota v raznoličnosti. Poglejmo!

Enota duhovnih bitij je tako nedeljiva, da se z nobeno na¬
ravno silo ne da porušiti; duhovno bitje se ne more razkrojiti,
ker je enovito in nima delov. Tudi ne moreš od njega nič od-
krojiti, kakor n. pr. človeku odrežeš nogo, ne da bi nehal biti
človek. Duhovno bitje more uničiti le božja vsemogočnost. R  isto-
tako je tudi raznoličnost delavnosti v čistem duhu mnogo večja
nego v človeku. Čisti duh je namreč prost materije in zato ne

tako navezan na prostor in se torej tudi v času hitreje in pro-

steje, zatorej mnogovrstneje razvija. Njegovi čini so bolj dovršeni,
ker so delavne moči prostejše, čilejše in gibčnejše, kakor moči
človeške duše, ki je vklenjena v čutnost; ker so moči gibčnejše,
zato tudi izvrše v istem času več, čistejših in popolnejših činov.
Reči sodimo mi po vidu, duh doumeva tudi njih notranjost. Za¬
torej je v čistih duhovih, kakor enota, tako tudi mnogovrstnost

veliko večja kot v človeku, torej višja tudi lepota.

Tudi Bog je lep. Kako se da naša definicija uporabiti tudi
na božjo lepoto?

Enota je v Bogu, in sicer najvišja; ker v njem ni sestav iz
nikakih delov, ne fizičnih, ne metafizičnih; vse dovršenosti v njem
so on sam. Njegovo spoznanje je obenem njegova volja in ta je
spoznanje; vsak njegov čin je njegovo bistvo, je on sam. Ta naj¬
višja božja enovitost se izraža najkrajše z definicijo: Bog je naj¬
čistejši dej — actus purissimus. — R  v Bogu je tudi raznovrstnost.
Božje bistvo je namreč Bit sama (das Sein); kot taka se pa dav
neskončnem številu bitij posnemati; ko bi Bog ustvaril na tisoče
tisoč svetov mimo sedanjega in v vsakem postavil različen red
stvari, bi vendar po vseh teh božje bistvo ne bilo popolnoma po¬
sneto ali upodobljeno, ker je neskončno in se da kot tako na
neskončno načinov posnemati, a nikdar ne do konca posneti. Tako
izraža tedaj božje bistvo navzlic svoji absolutni enovitosti vendar
neskončno mnogovrstnost v končnih bitjih, v katerih se da po¬
snemati. Tej neskončni mnogovrstnosti je božje bistvo središče in
najrealnejše počelo. In kdor bi najvišje enovito božje bitje proumel,
ta bi uzrl v tej enotnosti tudi neskončno mnogovrstnost, zrl bi
torej neskončno lepoto. Kot absolutna, najčistejša enota, ki je
realen razlog vse možne raznovrstnosti, je Bog najvišja, neskončna
lepota.

VeC 1 uCi.

13

m

III. Odgovor onim, ki jim je lepota le v telesnosti.

Določili smo bistvo lepote od subjektivne in objektivne strani.
Kakor je razvidno iz našega izvajanja, se držimo nazora, da je
lepota pridevek tudi duhovnih bitij. Vendar pa se moramo pri tej
točki nekoliko dalje pomuditi, zakaj med novejšimi estetiki, kateri
ne spoznavajo načel peripatetične filozofije, je sploh zavladal
nazor, da je lepota neločljiva od telesnosti ali čutnosti in da v du¬
hovnih bitjih in nravstvenih dejanjih ni lepote. V nemško slovstvo
je uvedel ta nazor Schiller. Njemu je ideal človeštva obenem tudi
ideal lepote. Iz tega sledi, da se more po Schillerjevem nauku
lepota nahajati le v čutnosti. In res, Schiller tudi ne pozna višje
lepote nego ono, ki se izraža v umetnosti; k bistvu umetnosti pa
spada čutna oblika. Isti nazor izpovedajo tudi takozvani estetični
formalisti, o katerih pozneje več izpregovorimo. Naravno je, da
ne morejo iskati lepote v duhovnih bitjih oni, ki sploh tajijo bi¬
vanje duhovnih substanc; sem spadajo predvsem materialisti. So
pa tudi drugi, ne da bi bili sicer materialisti, ki so se pa vendar
vdali materialističnemu toku in vso lepoto uklepajo v čutnost. Me¬
nimo, da nazor, kakor bi bila vsa lepota omejena na telesnost,
ni pravzaprav nič drugega kakor Kantov skepticizem, uporabljen
na estetiko. Po Kantovi filozofiji je objektivno bivanje duhovnih
substanc, kakor sta Bog in duša, dvomno; kakor pa omaje filo-
zofični skepticizem objektivno resničnost duhovnih substanc, tako
mora porušiti tudi njih lepoto. Temu nasproti trdimo mi, da lepota
v pravem pomenu ni le znak tudi duhovnosti, ampak da imajo
duhovna bitja lepoto celo v višji in popolnejši meri od neduhovnih.

Predvsem povprašajmo, kaj so stari filozofi o tem mislili.
Sokratov nauk se spozna iz Platonovih spisov. V dialogu »o za¬
konih« uči Platon: »Kar se tiče pravičnosti, se pač vsi zlagamo
vtem, da se pravični ljudje, kakor tudi mišljenje ali delovanje, v
katerih se ta krepost javlja, odlikujejo po lepoti; in ako bi torej
hotel kdo trditi, da je človek, ki je pravičen, pa po telesu grd,
ravno po svoji čednosti prav lep, bi nikakor ne govoril napačno.«
Drugje isti filozof polaga Sokratu na jezik te-le besede: »Kako
bi ne bila tam, kjer je najvišja modrost, tudi najvišja lepota?«

Določno uči Platon, da »breztelesne reči nadkriljujejo po
lepoti vse druge; in kdor hoče prav ravnati, mora lepoto duše
više ceniti nego lepoto telesa«.

195

Aristotel piše: ». . . Čednost mora vsekako spadati k lepim
rečem . . . kakor ne manj to, kar čednost pospešuje in kar iz
nje izhaja, namreč pojavi čednosti in dela.« Med poslednjimi na¬
števa filozof posebno pogumnost, pravičnost, nesebičnost.

Isti nazor o lepoti duhovnih bitij se je predaval v raznih
filozofijskih šolah, ki so izvajale svoj početek posredno od Sokrata.
V imenu neoplatoncev naj govori Plotin. Ko je naštel razne čutne
reči, katerim se pripisuje posebna lepota, preide dalje k lepoti ne¬
čutnih: lepa mu je misel, lep matematičen stavek, lepa teorija ali
znanstven sistem; tudi čednost mu je lepa, lepa pravičnost, zata¬
jevanje samega sebe, zvestoba. Potem sklepa: »Lepota duše je
vsaka čednost, in to je lepota v popolnejšem pomenu besede,
kakor vse prej navedene reči.«

Tudi Ciceron pozna nravstveno (etično) lepoto, o kateri trdi,
da je s čednostjo enainista, obe se razlikujeta le po pojmu.
Dalje določuje lepoto takole: »Lepo je, kar se zlaga z visoko
dostojnostjo človekovo in z onimi prednostmi njegove narave, po
katerih se razlikuje od drugih čutnih bitij.« Najtočneje pa se izraža
v stavku: »O modrem človeku se s pravico trdi, da je lep, kajti
lastnosti duha so lepše, nego telesa.« Sapiens recte etiam pulcher
appellabitur; animi enim lineamenta sunt pulchriora quam corporis
(De finibus 3.).

Še dalje je šla v tem Zenonova šola. Stoiki so, kakor izpri¬
čuje sv. Avguštin, učili, da je »le modri lep«. Eden najznameni¬
tejših miselcev te šole, filozof Seneka, piše med drugim: »Da
bi jo mogli videti, dušo dobrega človeka, kako lepa, kako častit¬
ljiva, obenem kako svetla v svoji dostojnosti in milini bi morala
stati pred nami!« (Ep. 115).

Isti nazor zagovarjajo tudi cerkveni očetje in krščanski filo¬
zofi prvih stoletij. Klement Aleks, pritrjuje Sokratu, ki je »učil,
da je čednost lepota duše«. On in drugi očetje nahajajo isti nauk
potrjen v sv. pismu v besedah: »O kako lep je čisti rod v svojem
svitu.« Najtočneje izraža njegovo misel stavek: »Mož, kateri hoče
biti lep, naj diči to, kar je v človeku najlepšega, duha, in naj mu
daje vsak dan rasti v lepoti« . . . »Najvišja lepota je notranja . . .
Le v duši ima lepota svoj sedež ...« Sv. Gregor Naz. slavi svojo
mater: »Druge ženske se ponašajo s svojo lepoto, bodisi da je
delo narave ali umetnosti. Ona je poznala le eno lepoto, lepoto
duše, teženje, v svojem srcu po močeh podobo božjo ohraniti

13 *

196

ali jo obnoviti; lepotičenje je prepuščala gledališčnim igravkam.«
Eden najglobokejših miselcev, Origen, piše: »Kdor je doumel,
kaj je ona lepota neveste, katero ljubi ženin, Sin božji sam . . .
se bo sramoval, z istim imenom lepote počastiti telesno lepoto
žensko, mladeničevo ali moževo, kajti prave lepote meso ne
obsega.«

Sploh je veljala vsem grškim filozofom poganske in krščan¬
ske dobe kot prava, popolna lepota le ena — lepota duhov: to
lepoto zove Origen nasproti telesni to  nvgicog  zd/Uog, Bazilij
Veliki to  dvTeog xaXov,  Klement to  dhp)w6v -/.alloc.  Seveda za
to lepoto nima naš v materijo zatopljeni vek nobenega zmisla več!

Nič drugače niso mislili očetje latinske cerkve. V zgled na¬
vedimo Avguština in Ambrozija. Prvemu je »vsa lepota duše
čednost in modrost«; Ambroziju pa je »lepota duše odkritosrčna
čednost, nje dika spoznanje nebeške resnice«.

Lepota mesa pa, katera tako naglo odcvete in odpade, prav
raditega, kakor uči sv. Avguštin, ni prava, temveč le ničemurna
lepota; v telesnosti se javlja »najnižja stopnja lepote«; lepota, ki
je »grda v primeri z lepoto duše« (De civit. Dei 15).

Naravno, da tudi angelski doktor Tomaž ni mogel drugače
učiti, saj njegova filozofija sloni na podlagi stare Aristotelove in
krščanske. Tudi v Bogu je lepota, in sicer najvišja; lepi so du¬
hovi, lepa tudi čednost in nravstveno dobra dejanja. Zmisel To¬
maževega nauka o lepoti se da vkratkem takole izraziti: Lepota
se nahaja ne le v čutnih rečeh, ampak tudi v duhovnih bitjih, in
sicer v poslednjih v večji popolnosti. Nad čutno in snovno lepoto
stoji čista in razumovna lepota, lepota resnice, čednosti itd., nad
vsemi pa lepota božja, ki je izvor, vzrok in razlog vse lepote,
vse resnice, dobrote in čednosti.

Pa tudi med novejšimi filozofi je še dosti takih, ki so si
ohranili zdrav okus, da morejo prav soditi o lepoti. Omenili smo
že Cousina, ki sicer ni nikakor prijazen sv. Tomažu in njegovi
filozofiji, a se vendar glede lepoznanstva v vseh glavnih točkah
zlaga ž njim. »Daši čutni predmeti navadno večini ljudi dajo
priliko, da sodijo o lepem, vendar — tako piše — niso oni sami,
ki imajo to predpravico; kraljestvo lepega je širše nego fizični
svet, ki se razodeva našim očem, obsega namreč celo naravo,
dušo in duha človekovega. Pri junaškem dejanju, pri spominu na
veliko zatajbo samega sebe, celo pri misli na abstraktne, siste-

197

matično med seboj sklenjene resnice se pojavi v nas ista prikazen.
V vseh teh predmetih, naj so še tako različni, zapazimo skupno
lastnost, na katero se nanaša sodba; in to lastnost zovemo lepoto.«

Naj zadostuje to pričanje starih in novih filozofov v po¬
trditev za lepoznanstvo in umetnost toliko važnega stavka; do-
tična mesta smo posneli večinoma iz Jungmannove estetike.
(Aesthetik v. Jos. Jungmann 1884.) Avktoriteti tolikih miselcev do¬
dajmo le še nekoliko umstvenih razlogov.

Vzemimo najprej lepoto od subjektivne strani. Lepo je, kar
ugaja. Kdo bi pač trdil, da more biti predmet ugajanja le čut¬
nost ali telesnost? Ali ne govorimo tolikokrat o lepi misli? In,
ako je kdo krepostno ravnal, da je n. pr. blagodušno odpustil
svojim razžaljivcem, ko je imel moč se nad njimi zmaščevati, ako
je kdo svoje imetje razdelil med uboge in trpeče, ako je kot hva¬
ležen sin za onemoglo mater skrbel in rajši sebi pritrgoval, da
bi ona ne trpela pomanjkanja — ko kaj enakega vidimo, ali ne
vzkliknemo: kako lepo je ravnal? ali nam ne ugaja tako de¬
janje? In ko je mislec po dolgem raziskavanju rešil težaven
problem, ko je uzrl notranjo zvezo in razmerje sorodnih resnic
ter njih izvod iz enega najvišjega principa — ali ga to vziranje
ne mika, ali mu ne ugaja, tako da ga vsega očara? In kar se
tiče lepote duše — ali je res ne moremo videti in občudovati?
Odgovarja nam sv. Krizostom: »Vidiš jo, kakor brž le hočeš.
Zakaj kakor si moremo v duhu predstavljati lepe ljudi in jih ob¬
čudovati, tudi ako niso pričujoči, tako moremo tudi lepoto duše
gledati brez telesnih oči. Ali si nisi še nikoli v duhu naslikal lepe
podobe in se nisi čutil potem od podobe zavzetega? Tako si na¬
slikaj tudi lepoto duše in se veseli njene ljubeznivosti. Toda,
ugovarjal boš, kar nima telesa, tega ne moremo videti. A  prav
nasprotno: popolneje gleda naša duša breztelesne reči, kakor
telesne. Ali ne občudujemo tudi angelov, ki jih ne vidimo ? ali ne
občudujemo plemenitega srca in krepostne duše? Ti sam boš
človeka, katerega diči čednost in zatajevanje samega sebe, bolj
občudoval nego lepo obličje« (In ep. II. ad Cor. 7).

Zdaj pa vzemimo lepoto po objektivni strani. »Lepota je
enota v raznovrstnosti ali raznovrstnost v enoti.« Kako resnično
se ta objektivni znak nahaja ne le v telesnih, ampak tudi, in sicer
še više, v duhovnih bitjih, smo že pojasnili zgoraj. Navedimo le
še en zgled. Vzemimo značajnega moža. Gotovo imajo misli, ki

198

jih spočenja in poraja razum, svojo realnost, ker so nekaj, kar si
moremo mi, ki smo zunaj mislečega človeka, predstavljati in od
raznih strani razmotrivati. Pravtako imajo svojo objektivnost tudi
čini volje, saj moremo tudi nje spoznavati ter jih presojati po
njih raznih odnošajih. Vglobimo se tedaj v mišljenje in hotenje
značajne duše. Vse posamezne misli in vsi čini volje izhajajo iz
enega ter istega enovitega principa, ki je duša. Toda misli, dasi
so tako raznovrstne in se odnašajo na brezštevilne predmete,
vendar ena z drugo soglašajo in se ujemajo, ker jih duša pod¬
reja enemu najvišjemu principu; nobene misli, nobenega nazora
ne sprejme razum v kraljestvo svojih predstav, ki bi se ne pri¬
legal najvišjemu načelu, ki kakor solnce na nebu vse osvetljuje
in sebi prilikuje. Čini volje pa se ravnajo po načelnostnem spo¬
znanju. Nepremično gleda um proti končnemu smotru, volja pa
dosledno teži po njem, po njem presoja vse, opušča, kar se s
smotrom ne strinja, voli, kar se smotru približuje. Tolika razno¬
vrstnost misli in činov se tedaj, kakor glede delujočega principa,
tako glede najvišjega načela in končnega smotra zvaja povsod
na enoto; ta trojna enota se pa v duši sami shaja v eno samo
višjo enoto, katere metafizični razlog je enovitost duše same, ki
se, sama vse delujoč, s svojim razumom nepremično drži najvišjega
načela, iz katerega vse druge nazore izvaja in po njem pre¬
oblikuje, s svojo voljo pa vsa dejanja podreja končnemu smotru;
mnogolična raznovrstnost se v značajni duši spaja v harmonično
celoto; živi vir in princip te harmonije je po svojem bistvu eno¬
vita duša sama. Tu imamo raznovrstnost v enoti, popolno har¬
monijo, v čemer obstaja bistveni znak objektivne lepote.

IV. Lepota je predmet spoznavalne sile.

Po tem, kar smo rekli, so bitja tem lepša, čim popolnejša
so. Toda ali se strinja ta nazor s pojmom, ki ga imajo ljudje
vobče o lepoti? R\i  je res prase lepše od lilije?

Tu nam je pomisliti prvič, da se v nekaterih bitjih bolj javlja
lepota, v drugih pa dobrota. Prva so ustvarjena, da nam uga¬
jajo in nas razveseljujejo, druga pa, da jih rabimo za svoje potrebe.
Tako je tudi, kar se tiče navedenega zgleda. Cvetica nam malo
ali nič ne koristi, ona nas le mika z barvami, nam ugaja z vo¬
njavo; zato pravimo, da je lepa. Prase pa cenimo le po koristi, ker
nam daje mesa v hrano; zatorej pravimo, da je dobro, a ne lepo.

199

Drugič, motriti moramo lepoto metafizično, t. j. ne kakor in
kolikor se javlja čutom, ampak gledati moramo na dovršenost
bitja samega na sebi, kako se namreč, v sebi enoteristo, raz¬
lično razvija ali vsaj razvijati more. Le z metafizičnega motrišča
nam je mogoče zaznati pravo in celo lepoto bitij. Metafizične do¬
vršenosti pa ne moremo pojmiti s čuti. Res sicer, da s čuti po-
vzemljemo s telesnih bitij njih lastnosti; čuti nam vpodabljajo te¬
lesna bitja in s teh podob posnemlje duh njih bit. A  raditega ne
smemo še trditi, da čuti sodijo o dovršenosti. Lepoto more
pojmiti le razum.

Žival, ki.ima sicer čute, a ne razuma, ne pojmi lepote. Vedi
ovco v Rafaelove »stanze« — zastonj boš čakal, da bi postala,
gledala in občudovala katero onih nebeških slik. Lepota je ne
mika! Toda potrosi ji soli in otrobov, videl boš, kako bo hitro
zavohala in začela lizati. Zakaj? Za sol in otrobe ima čut, za
lepoto ne! Ima tudi oči, da, ima vseh petero čutov — in vendar
z vsemi petimi ne zazna lepote! Razuma nima, s katerim bi jo
pojmila!

Zakaj pa čuti ne morejo pojmiti lepote? Razlog temu je,
ker deluje čutnost le posamnostno in ne more nikdar prekoračiti
mej posamnosti. Zatorej more zaznavati le posamno, ne more pa
posamnosti povzemati v splošno enoto. Sensus sunt particularium.
Lepota pa ni posamnostna, ker ne biva v tem ali onem delu,
ampak je razlita enakomerno po vseh delih, v vseh ima, rekel
bi, svoje kraljestvo; iz vseh se sestavlja enakomerno v eno ne¬
deljivo celoto; odvzemi le en del, in lepota je skaljena, ako ne
celo uničena. Zatorej pa mora moč, katera hoče lepoto zaznati,
vse razne dele obenem, v istem činu objeti in jih spojiti v enotno
celoto; objeti mora vso raznoličnost, združivši jo v enoto. Za kaj
takega pa ni zmožna čutnost, katere delavnost je omejena na po-
samnost: če dejstvuje tu, je ni tam, in če dejstvuje tam, ni tu!
a biti bi morala i tu i tam, morala bi z enim, nedeljivim činom
pojmiti lepoto, ki je enota v raznoličnosti. Lepoto more potem¬
takem pojmiti le nadčutna, duhovna moč.

Iz vsega sledi: lepota ni predmet čutnosti, ampak razumnosti,

Toda ugovarjal bo kdo: lepota je vendar predmet ugajanju?

Prav. A  ugajanje — kaj je? To ni kaka posebna zmož¬
nost duše, ampak prijetno stanje, v katero duša prejde. Pri uga¬
janju na  dušo nekaj vpliva; nje stanje je torej pasivno. Ta trp-

200

nost izhaja od lepega predmeta, ki na dušo vpliva. Vpraša se pa,
kako more predmet vplivati na dušo? Gotovo, da le po njenih
zmožnostih. Duša ne more ne delati ne trpeti, razen le po svojih
zmožnostih. Določiti nam je tedaj, po kateri zmožnosti vpliva
lepota na dušo, tako da prejde v pasivno stanje ugajanja. Ta
zmožnost je razum. Razum namreč preiskuje, ali se nahaja v reči
vse, kar pogaja lepoto; premotruje posamne dele, in ko vidi vse
te skladno urejene v skupno enoto, ko torej ugleda v razno¬
ličnosti enoto, se porodi v duhu ono ugajanje. Estetičnega,
lepotnega ugajanja roditelj je torej razum, oplojen
od lepega predmeta.  Najprej je duh aktiven po razumu,
razbirajoč na predmetu znake, iz katerih se sestavlja lepota;
gledanje teh znakov nanj vzvratno deluje, tako da iz aktivnosti
prejde v pasivnost; ta pasivnost je stanje ugajanja, stanje estetič¬
nega uživanja.

Lepota je potemtakem predmet razuma ali spoznavalne sile
in sicer na aktivno in pasivno stran, t. j. kolikor lepoto zaznava
in uživa. Seveda se ob uživanju lepote ogreje tudi volja in se
vname čuvstvo, a to je le posledica estetičnega uživanja.

Sicer se pa nahaja ta nauk že pri Platonu. Ta filozof je
izrečno učil, da je lepota ideja, ki prešinja vsa bitja, enovita in
telesna; ideja lepote odseva iz vseh bitij, a popolneje in čisteje
iz duhovnih nego iz telesnih. Gotovo je pa, da more ideje pojmiti
le duh ali razum; ako je torej lepota ideja, ki prešinja reči, more
biti le razumu svojski predmet. Znano je tudi, kako Platon do¬
ločuje lepoto: »Pulchrum est splendor veri« — lepota je žar res¬
nice. Resnica je pa predmet razumu, kakor dobrota predmet
volji. Ako je torej lepota odsev ali žar resnice, je ne moremo
drugače zaznati nego z razumom. Zatorej je pa Platon odločno
zavrnil tiste, ki mislijo, kakor bi se dala lepota pojmiti s čuti in
bi bilo lepo le to, kar ugaja čutom.

Mi ne pritrjujemo povsem Platonovemu nauku, vendar je v
njem mnogo resničnega. Platon uči, da je lepota ideja. To je res¬
nično, dasi ne docela v istem pomenu, kakor uči on. Platon je
namreč idejam dajal božjo bitnost in moč, kakor bi bile stvarja-
joči početek in vir rečem. Toda ideje nimajo samolastnega, ne¬
odvisnega bivanja; ideje so nekaj v mislečem duhu;  tvorba so
mislečega uma. Resnično je sicer, da so vse reči ustvarjene po
idejah, da so vse nekak odsev večnih idej; a teh idej nam je

201

iskati ls v božjem razumu: ideje so misli, katere je Bog odve-
komaj imel o svetu in stvareh. Kakor vsako umno bitje, tako je
tudi Bog prej mislil in poteh mislih vse ustvaril, tako da se misli
božje izražajo v stvareh, kakor se upodablja umetnikova misel
v njegovem umotvoru. Ideje božje so v Bogu tudi po stvarjenju,
kakor so bile pred stvarjenjem; stvarstvu je vtisnjena le njihova
podoba, kakor se vlitemu zvonu vtisne podoba njegovega vzorca;
a vzorec ostane tudi potem, ko je zvon vlit, isto, kar je bil prej.

V. Ideja lepega v Bogu in v stvareh.

Kako naj si pa mislimo idejo lepega v Bogu samem?

V Bogu se ideja realno ne loči od bitja samega, ker v njem
je absolutna enotnost; misliti mu je biti, biti pa misliti. Misel, ki
je v nas čin spoznavajočega duha, je v Bogu isto z njegovim
bistvom.

Isto ter absolutno enovito bitje božje sezove, kolikor biva,
resnično, ker more kot tako biti predmet spoznavajočemu razumu ;
kolikor je samo sebi zadnji in edini namen, se zove dobro, ker
more kot tako biti predmet volji; kolikor je pa absolutna enota,
ki se da posneti po neskončno brezštevilnih bitjih, katerim vsem
je najvišji, neusahljivi vir, se imenuje lepo, ker kot tako more
biti predmet ugajanju. Ugaja pa zato, ker se v njem spoznava ne¬
skončno različnost vseh možnih bitij v absolutni enoti.

Pa tudi v stvareh se nekako nahaja božja lepota.

Bog, sam od sebe absolutna bit, je ustvaril tudi končna bitja,
katerih vsako ima svoje določeno bistvo. To bistvo je v raznih
rečeh razno, v enih popolnejše, v drugih manj popolno. Bistvo
človeka obsega bit, rast, čut in miselnost; bistvo rastline obsega
le bit in rast itd. Določeno bistvo, kolikor je po njem stvar bolj
ali manj deležna neskončne biti, se imenuje njena dovršenost ali
popolnost; kolikor je pa v božjem razumu odvekomaj spoznano
kot tako in ne drugačno, se imenuje ideja. In tako so v božjem
bistvu obsežene ideje vseh končnih bitij.

Ko je Bog svet stvaril, je vse stvari izvršil določno po onih
večnih idejah, tako da so ustvari nekako nazunaj realizirane, ostvar-
jene ali uresničene božje ideje.

Vsaka stvar je strogo določena po svoji ideji, tako da iz
vsega stvarstva odsevajo božje ideje, in ker so božje ideje samo

202

božje bistvo, smemo reči, da je Bog v vseh stvareh nekako
upodobil samega sebe, kakor umetnik upodobi v kamnu svoje
ideje, tako da ni on sam upodobljen kamen, pač pa je kamen
upodobljen po njegovih mislih.

Mo se je pa Bog stvarem upodobil, morajo biti te njemu
nekako podobne. In res, vsaka stvar, kolikor je, je resnična, za¬
torej more biti, kakor Bog, predmet spoznavajočemu razumu; vsaka
stvar je drugič dobra, ker ustreza več ali manj svojemu namenu,
kot dobra pa more biti, kakor Bog, predmet volji; a tretjič je
vsaka stvar nekako lepa, ker se po njej javlja enota v raznolič¬
nosti, in kot taka more biti, kakor Bog, predmet ugajanju.

V vsaki stvari je torej upodobljena božja ideja; in le toliko
moremo govoriti o lepoti kake stvari, kolikor ugledamo ali poj-
mimo v njej ono idejo. Idej pa ne more pojmiti čut, ampak le
razum; zatorej se tudi lepota ne da čutno zaznati,  ampak
le razumno spoznati,  in je torej predmet spoznavalne moči
ali razuma.

VI. Razlika med lepoto in lepo umetnostjo.

Ločiti nam je dobro med lepoto na sebi pa med lepo umet¬
nostjo.

Te razlike pogrešamo pri Schillerju, ki je poznal le lepoto,
razodevajočo se v umetnosti. Po njegovem nauku se pojma »die
Kunst« in »das Schone« krijeta. Ta nazor izraža že v pesmi
»Die Kunstler«. Rekši, da je umetnost last človekova, ogovarja
dalje človeka:

Nur durch das Morgentor des Schonen
Drangst du in der Erkenntnis Land.

Kar je prej imenoval »Kunst«, imenuje zdaj »das Schone«.
Lepota, katero nam kažejo umetniki v tem življenju, mu je res¬
nica sama, katero bomo kdaj gledali. Kar nam bo tedaj spo¬
znavajočim resnica, nam je zdaj čutečim lepota:

Was wir als Schonheit hier erapfanden,

Wird einst als Wahrheit uns entgegengehen.

Pa še določneje predava Schiller ta nazor v pismih »Ueber
die asthetische Erziehung des Meuschen«. Tako piše n. pr. v
25. pismu, ako se s tega vidnega sveta preselimo na nevidni, du¬
hovni svet, da tam ne najdemo več lepote. V goli duhovnosti ni

203

lepote; poslednja se nahaja le, kolikor je duhovnost združena s
čutnostjo. V istem pismu uči dalje, da bi bilo brezuspešno pod¬
jetje, ako bi hoteli pojem lepote ločiti od čutnosti; ne zadostuje,
da smatramo eno kot učinek druge, ampak obojo moramo ob¬
enem in vzajemno vzeti kot učinek in kot vzrok.

Mi smo že v posebnem poglavju zavrnili one, ki lepote
iščejo le v telesnosti, ter utemeljili nauk, da so tudi čisto duhovna
bitja ne le lepa, ampak celo lepša od telesnih; že iz tega
sledi, da tudi umetnost ne more obsegati vse lepote. To bomo
pa bolje razumeli, ako določimo, v čem obstaja bistvo
umetnosti in po čem se umetnost razločuje  od  lepote.

Umetnost  je čutno upodabljanje lepote. Izdelke umetnosti
imenujemo umotvore.

Umetnostna lepota je torej navezana na čutnost, a lepota
sploh more bivati tudi breztelesno. Misel, katero je spočel človek
v svojem duhu, more biti lepa, vendar nihče ne poreče, da je
misel umotvor, dokler ostane v duhu; šele ko jo upodobimo v
marmor ali na platno ali ji damo obliko pesmi, dobimo umotvor.
To je prvi razloček med lepoto in umetnostjo.

Dalje. Iz povedane določbe sledi, da mora biti vse, kar tvori
prava umetnost, lepo; a ni vse, kar je lepo, že tudi umetniški
umotvor. Lepota se nahaja tudi brez umetnosti, a prave umet¬
nosti ni brez lepote. Kraljestvo lepote sega tedaj širje nego
kraljestvo umetnosti. To je drugi razloček.

Tretjič. Lepota se čutno izraža ne le v umetniških izdelkih,
ampak tudi v vidni naravi. Stvari v telesnem svetu so gotovo
tudi lepe, a nihče ne bo trdil, da je njih lepota umetnostna; lepa
je lilija, lepo slavčje petje, in vendar ne govorimo tu o umotvorih.
Zatorej ima umetnost še tretjo bistveno lastnost: ona ni proizvod
naravno tvarjajočih sil, tudi ne Stvarnikov, ampak proizvod člo¬
vekov. Prvi človek, ki ga je Bog ustvaril, ali človek, ki se dan¬
danes po naravni poti rodi na svet, ni umotvor, dasi se tudi v
njem čutno izraža lepota. Ako pa izrežemo iz kamna človeško
podobo ali naslikamo človeka z barvami na platno, dobimo umet¬
niškega človeka. To je, kar izraža tudi Schiller z besedami:

Im FleiB kanti dich die Biene meistern,

In der Geschicklichkeit ein Wurm der Lehrer sein,

Deir, Wissen teilest du mit vorgezognen Geistern,

Die Kunst, o Mensch, hast du allein.

Lehko se tudi razume, zakaj je umetnost last ali pravzaprav
stroka človeške delavnosti. Umetnost namreč obstaja, kakor smo
rekli, v čutnem upodabljanju lepote. Tega upodabljanja so pa ži¬
vali nezmožne, zakaj v lepoti, ki se izraža po umetnosti, je ideja
bistven del, ideje pa brezumna žival ne more pojmiti. Čisti duhovi
pa pojmijo lepoto brez čutov, kakor ni njih spoznavanje sploh
navezano na čutnost. Čiovek sam je čutno-duhovno bitje, in sicer
tako, da duša zaznava druge stvari po čutih in je njen razvoj
navezan na čutnost, dasi deluje tudi neodvisno od čutnosti. Pa
tudi čisto duhovne predmete si človek vedno le predstavlja v čutni
obliki; da more torej človek kot čutno-duhovno bitje pojmiti le¬
poto, se mu mora čutno upodobiti, kar se zgodi po umetnosti.
Tako torej umetnost popolnoma prija človeški naravi; v tem
zmislu so resnične pesnikove besede: Umetnost pa, o človek,
imaš ti sam.

VII. Lepa umetnost in vidna narava.

Umetnost je potemtakem v bistveni zvezi z vidno naravo.
Umetnostni umotvori imajo mnogo skupnega z naravnimi tvorbami
čutnega sveta. Kakor umetnost lepoto čutno upodablja, tako se
nahaja tudi v telesih upodobljena že neka lepota. Bog je namreč
vsako reč ustvaril po svojem spoznanju, in tako je v sleherni
stvari upodobljena neka božja misel in odseva tedaj iz nje neka
lepota. Bog stvarnik je prvi lepoto čutno upodabljal in tako svoj
veliki umotvor, vesoljni svet, izročil človeku, da ga spoznava ter
občuduje lepoto božje misli, ki odseva iz njega.

Potemtakem je narava sama nezmotljiva učiteljica, ki človeku
kaže, kako naj se lepota idej čutno upodablja. Zakoni prave
umetnosti so izraženi že v naravi, in le tisti je pravi umetnik,
ki jih zna razreševati in uporabljati.

Najbolj dovršena in najlepša stvar v vidni naravi je pa
človek. V drugih bitjih se nahaja le nekak sled upodabljajočih
idej Stvarnikovih, v človeku samem pa biva razumna duša, živa
podoba božja, ki udejstvuje in oživlja telo. Iz človeka odseva
duhovna lepota, kakor iz nobenega drugega bitja vidne narave.
Zatorej je pa bil tudi človek umetnikom vedno vzorni predmet
umetniškega upodabljanja, ker v človeški naravi nahajajo umet¬
niki najpopolnejši božji proizvod v vidnem stvarstvu in obenem
združene vse poglavitne estetične zakone lepe umetnosti. Tako

205

je bila tudi grški umetnosti človeška podoba najviša oblika za
upodabljanje umetniških vzorov. Celo nebeške bogove je grška
umetnost učlovečevala. Prav raditega je dospela do tolike do¬
vršenosti.

Prava umetnost mora posnemati naravo. Zatorej je tudi
filozof Aristotel umetnost smatral za posnemanje narave. To je
resnično in ne pomišljamo se temu nauku pritrditi, dasi ne po¬
polnoma v zmislu, kakor ga je umel Aristotel in kakor si raz¬
lagajo njegove besede nekateri moderni leposlovci. Mi razločujemo
med obliko in idejo. Kar se tiče poslednje, ne odobrujemo Ari¬
stotelovega nauka, kakor da bi pesnik ne smel upodabljati višjih
idej in vzorov, nego jih nahaja v vidni naravi. Velja pa tudi nam
Aristotelov nauk glede oblike; te se mora umetnik učiti od narave,
posnemati mora način nje tvorjenja in upodabljanja.

VIII. Dve obliki čutne narave: prostor in čas. Slovna in
obrazna umetnost.

Narava je umetniku prva učiteljica; učiti se mora od nje oblike.

Vse, kar nam predstavlja vidna narava, se nahaja in razvija
v prostoru in času. V prostoru, ker sestaja vidna narava iz te¬
lesnih bitij; telesnost pa zavzema prostor. V času, ker se vrši
v vidni naravi vedno presnavljanje in preminjevanje; reči se roje¬
vajo, rastejo, a se zopet raztvarjajo in ginejo: izprememba pa se
vrši v času. Čas in prostor sta bistveni obliki čutnega sveta: in
ti dve obliki si je tudi lepa umetnost osvojila; ker nje svrha je,
človeku čutno upodabljati lepoto. Vsledtega se umetnost deli na
dvojno: v slovno in obrazno. Prva nam lepoto upodablja po obliki
časa, druga po obliki prostora; prva nam jo predstavlja v času,
druga v prostoru.

Obraznik bi ne smel nikdar zabiti, da njegova umetnost
predstavlja lepoto v prostoru; pesnik in leposlovec pa bi morala
vedeti, da se mora nju umetnost že po svojem bistvu razvijati v času.

V prostoru se nahajajo reči ena poleg  druge, v času pa
se reči vrste ena z a drugo. Obraznik razvršča razne dele prostorno,
družeč jih v eno celoto, ki jo ustvarja urejevalna ideja. Pesnik
pa razvršča dele časovno, enega za drugim, a tako, da vse objema
in v enoto spaja upodobljena ideja.

Obraznikov umotvor je ustvarjen za oko, ker oko je zmožno
zaznati prostornost; pesnik pa peva za uho, ker le-to je spo-

206

sobno sprejemati čutne vtise, ki se vrše časovno, drug za
drugim. Iz tega slede važna pravila za obraznika in leposlovca.

Slovnemu umetniku je čas upodabljajoča oblika; čas je pa
po svojem bistvu izpreminjanje; kjer je pa izpreminjanje, ni stal¬
nosti, ni miru, ampak vedno prehajanje iz enega stanja v drugo.
Tako tudi pesnik ali sploh slovni umetnik ne sme predolgo ostajati
na istem mestu, ampak se mora neprenehoma gibati. Pesniki in
pripovedovavci, ki preveč opisujejo, greše proti temu temeljnemu
zakonu estetike. Mislimo si čaroben prizor pomladanske narave.
Slabo izpričevalo o svojem poklicu bi si dal pesnik ali romano¬
pisec, kateri bi vse posebej navajal in opisoval, kar tu vidi: cvetice
bele, modre, rdeče, cvetoče drevje, čebele, ki nabirajo med, potočič,
ki se vije po zelenem travniku, v njem vzorna voda pa ribice, pa
spet lipa, v njenih vejah slavček, nad vsem pa modro, sinje
nebo itd. Nič človeka bolj ne utrudi in ne dolgočasi, ko tako
opisavanje. Pesnik vodi čitatelja sem ter tja po naravi in mu jo
razkazuje, ne pomisli pa, da to razkazovanje ni pravo, tako da
bi človek mogel reči z očmi gledati, ampak da se vrši z bese¬
dami, ki se ne dajo z očmi videti, ampak le z ušesi
slišati.

Uho ni ustvarjeno, da bi sprejemalo prostornost in telesa,
ki so v njej, ampak izpremembe, ki se s časom in v času vrše.
Ako že hoče pesnik opisovati, naj to kratko opravi ali pa naj
opisovanje izpremeni v povest ali v nekako zgodovino one reči,
ki bi jo rad opisal. Homer hoče nekaj povedati o kraljevi palici;
v to pa nam ne našteva njenih posameznih delov, ampak nam
riše njeno zgodovino: kako je nekdaj rastla na gori, potem so jo
odsekali, oklestili; imenuje celo mojstra, ki jo je ogladil in okoval.
O Agamemnovi palici pripoveduje, da jo je okoval sam Hefajst;
ta jo je podaril Zenu, Zen Hermu, ta zopet Pelopu in Atreju;
Atrej jo je umirajoč dalTiestu, ta pa Agamemnonu, da bi ž njo vladal.

Ako misli pesnik opisati telesno lepoto, jo mora svojsko
svoji umetnosti pretvariti; najprimerneje je pač, ako pove, kako
je telesna lepota vplivala na gledavca; iz tega učinka je lahko z
malimi besedami bolje spoznamo, kakor da bi nam jo najobširneje
opisoval. Homer bi nam rad dopovedal, kako lepa je bila Helena,
radi katere se je vnela dolga trojanska vojska. In kako to stori?
Na zidovju trojanskem so se zbrali starejšine trojanski, starci,
radi starosti so že odložili orožje — yr)Qa'C jio/J/ioio nenav^ivoi.

207

Kar se prikaže Helena. Strme jo začnejo opazovati pa drug dru¬
gemu šepečejo: Ni zameriti, da Trojanci in Ahajci zaradi take
ženske toliko trpe; podobna je neumrljivim boginjam! Tako Homer.
Kako pa, ko bi modernega romanopisca postavili na trojansko
zidovje? Obraz in roke, vrat in oči in čelo, lase in zobe, pa prsi
in prste itd. bi ti vse najnatančneje orisal; naštel bi ti vse njeno
nakitje, tako da bi imel pred očmi celo zbirko bogatega bazarja.
Ni pač težko razsoditi, kdo je pravo zadel. Kako se more ženska
lepota lepše naslikati, ako sami starci, katerim je pač v udih že
ugasnil ogenj strasti, vsi očarani zro za njo in se jim ne zdi
preveč, da se je radi nje vnela dolga, krvava vojska?

Vzporednost,  bodisi kakoršnakoli, ne ugaja ne v
pesmi, ne v romanu. Ideje, kakor dejanja,  razvijaj
pesnik kolikormoč zaporedno, eno iz drugega,  tako da
se nam v pesmi razodeva upodobljena ena glavna, vsevežoča
misel,  časovno razvita. Vsaka kitica nas vedi za korak naprej,
iz prošlosti v sedanjost, iz sedanjosti v bodočnost, tako da gle¬
damo v duhu, kako se dejanje vrši.  Ni pa prav, ako pesnik
v drugi kitici ponavlja misel izraženo že v prvi ali pa ako izraža
v naslednjih kiticah misli, ki so z mislimi prejšnjih kitic vzporedne
ali brez vsake notranje sorodnosti. Pesnik ne sme zunanje
vezati  in sestavljati, kakor zidar, ki stavi kamen na kamen.
Zidar zida za oko, z ušesom ne boš zaznal lepote njegove zgradbe.
Pesnik pa, poudarjamo še enkrat, peva za uho. Zatorej pesnik
ne bodi zidar! Odznotraj, ne odzunaj, iz bistva
reči razvijaj pesnik ideje, dejanja, časovno zapo¬
redno,  da more uho zaznati izpremembe eno za drugo, kakor
sprejema oko dele telesnosti, enega poleg drugega.

Zatorej sklepamo: Vsak ostani pri svojem; pesnik se iz¬
ogibaj vzporednega obrazovanja in ga prepusti obrazniku. Ako
mora opisovati, naj nikdar ne žabi, da se pesmi ne dajo videti,
ampak le slišati. Tedaj pa naj svoj predmet primerno prestvari v
slovno obliko, vzporednost naj preosnuje v zaporednost, mrtvi
prostornosti naj vdihne življenje. To pravilo je v pesništvu te¬
meljno, od njega je v prvi vrsti odvisna prava vrednost in slava
pesnikova.

Idealizem, realizem in njega dekadenti.

Razvili smo že nekaj temeljnih stavkov, ki se tičejo vpra¬
šanja o lepoti in umetnosti.

Zdaj smo prišli pred problem, ob katerega reševanju gredo
dandanes mnenja močno narazen: je li umetnost sama sebi
namen?  Stem so tesno sklenjena vprašanja »o idealih in
idealizmu in njega dekadentih«  (Ljubljanski Zvon 1896).

Da, prav o poslednjih se je pred leti vnel v slovenskih listih
hud boj, ki se je zanesel celo v politične liste. Ta boj je poseb¬
nega pomena za kulturni razvoj našega naroda: naturalizem
izpodriva idealizem v slovenskem slovstvu;  z drugo
besedo: radikalizem, ki se rapidno razširja v politiki, se naseljuje
tudi v leposlovju.

Zanimivo je bilo opazovati, kako so se naši slovstveniki tru¬
dili razsoditi to velevažno slovstveno pravdo. Stritarju se že tedaj,
ko je še samooblastno gospodoval v našem leposlovju, ni zdelo
vredno določiti, »kaj je idealizem, kaj je moralno, kaj nemoralno«,
to, je menil, da ni njegova naloga! Pozneje, ako mu smemo verjeti,
mu opravki niso dopuščali, da bi natančneje raziskaval vprašanja,
okoli katerih se je in se bo vedno vrtela vsa lepa umetnost kakor
kolo okoli svoje osi.

»Ljubljanski Zvon« si je pa želel »poljudno znanstvene
razprave o poeziji sploh in zlasti o idealih in idealizmu«, a brez
»spekulativno filozofiškega ali dogmatiškega načina, ki je bil do
najnovejšega časa navaden v estetiških študijah«!

Možje, ki nimajo pojma o filozofiji, seveda odklanjajo filo¬
zofijo ter hočejo najtežje estetične probleme reševati brez nje, ko
vendar brez nje ni izhoda iz brezmiselnega labirinta modernih
estetičnih teorij. Možje so na krivi poti.

Mi smo trdnega prepričanja, da nam more tu pomoči le filo¬
zofija; zakaj le ona izreka o vseh rečeh in problemih najvišjo,
zadnjo sodbo. Da, govoreč o filozofiji, mislimo tu posebej na tisto
poglavje, ki stavi podlago ne le vsem vedam, ampak tudi sami
filozofiji. To poglavje je metafizika, v kateri se shajajo vsa na¬
čela v eno najvišjo enoto.

209

Brez  metafizičnega ključa nam nihče ne more odpreti
vrat do skrivnostnih problemov človeških ved. Prav to je naj¬
večje, usodno zlo našega veka, da je s Kantom zavrgel vero v
objektivnost metafizičnih stavkov; vsledtega tava vedno po temi;
uči se dosti naš vek, preiskuje in raziskuje, a do resnice, do
trdnosti in izvestnosti načel nikdar ne pride.

Prav »spekualtivno-filozofiški«, ali recimo »dogmatiški« način
nam more edini posvetiti v temine najvišjih estetičnih problemov
tistih problemov, ki se jih naši slovstveniki brezuspešno trudijo
razrešiti.

I. Umetnost — sama sebi namen?

Ta stavek so naši leposlovci, pričenši s Stritarjem, oklicali
za dogmo, neovržno na vse veke, tako da imajo za onega, ki
bi se drznil o nje resnici dvomiti, le porogljiv posmeh.

Trditev: »umetnost je sama sebi namen« -— spada v isto
vrsto s trditvami, kakršne so n. pr.: »veda, krepost, nravstvenost
je sama sebi namen«. To pa pomeni isto, kar: veda, krepost,
nravstvenost so povsem neodvisne od Boga ter vsakršnih ozirov
na božji zakon. Z drugimi besedami: ako gojiš vedo, ne oziraj
se niti na vero in njene nauke, niti na stavke katerekoli filozofije,
tako da bi se jim tvoj razum pokoril kot neovržno dognanim res¬
nicam; ako delaš dobro, oziraj se na glas svojega razuma in
delaj dobro le zato, ker ti on tako veli; najvišji razlog nravstveno
krepostnih dejanj je v tebi samem, ti si absolutno avtonomen.

Isto velja tudi o umetnosti: pesnik, leposlovec, slikar ne
poznaj nikakih mej, ki bi mu jih stavila vera ali nravstveni zakon;
njegov genij se ne klanjaj nikomur; kar on tvori, je brezpogojno
pravo in dobro.

Kar se tiče vede, prisegajo na njeno absolutnost dan¬
današnji brezverski učenjaki. Nravstveno absolutnost in brezsmo-
trnost kreposti so izpovedali nekdanji stoiki in jo izpovedajo
dandanes učenci Kantovega takozvanega kategoričnega impera¬
tiva. Morala, ločena od vere in Boga, to je morala, ki jo danes
oznanja evangelij »čiste človečnosti«.

Tem se pridružujejo oni, ki v naših časih tudi lepo umetnost
odtegujejo gospostvu vere in Boga, učeč: lepa umetnost je ne¬
odvisna od vere in Boga, lepa umetnost je sama sebi namen!

Umetnost sama sebi namen? Nikakor!

Več luči.

Vi

210

Umetnost ni samolaštno, neodvisno bitje: umetnost je člove¬
kova tvorba. Pred človekom je ni bilo, ž njim šele se je porodila.
Kdor torej trdi, da je umetnost sama sebi namen ter neodvisna,
trdi isto, kakor da bi oklical človeka samega za obsolutno neod¬
visnega. Ne! flmpak kakor je človek z vsemi svojimi čini, z vsem,
kar je, ima in dela, povsem odvisen od najvišjega bitja, od Boga,
tako je ž njim vred odvisna tudi umetnost, ki torej ni sama sebi
namen, ampak le sredstvo v dosego najvišjega namena, ki ga
imajo vse stvari, tedaj tudi človek, le v Bogu.

Stavek, da je umetnost sama sebi namen — izraža le ne¬
dostojno poveličavanje lepe umetnosti, da, po zmislu (implicite) je
v njem obseženo tajenje Boga, ker se obožava tvorba človeških
rok, torej človek sam. Ta stavek diši po panteističnem nauku. In
res je bil Schiller, ki je prvi v nemško slovstvo uvedel oboža-
vanje poezije in lepe umetnosti, močno navdahnjen od Kantovih
in tudi Heglovih izrečno panteističnih doktrin. Beri le njegova
pisma: »Ober die aesthetische Erziehung des Menschen«.

Toda ne le, da je umetnost s človekom vred odvisna od
Boga in njegovega zakona, ampak umetnost mora tudi človeku
samemu služiti, namreč kot sredstvo v dosego najvišjega smotra,
za katerega je človek ustvarjen. Naloga lepe umetnosti je človeka
krepiti pri teženju po višjem: to nalogo pa izvršuje stem, da
vzbuja in blaži čuvstva. Človek teži po višjem z voljo; toda
volja sama je lena in se nagiblje k slabemu. Zatorej ji morajo na
pomoč priti čuvstva. Čuvstva so od Stvarnika dana volji kakor
peroti, ob katerih se kvišku dviga. Rko  ni v nas čuvstva, nam
je težko popenjati se više; volja prerada obleži pod težo dolž¬
nosti in ovir, ki ji zastavljajo pot do idealov. R  kako lehko,
sladko je izpolnjevati najtežje dolžnosti, ako se ti je srce vnelo
ob jasno-žarnem obličju lepote! Vojak je globoko prepričan, da
veleva sveta dolžnost umreti za dom; in vendar, ko pride od¬
ločilna ura — kako mu zastaja korak, kako težko se mu zdi,
življenje, najdražji dar, zastaviti za dom! V tem trenutku zasvira
godba domoljubno pesem: srce se ogreje, čut se vname, in s
krepko, nepremagljivo voljo plane nad sovraga. Kar se mu je
zdelo prej težko, se mu zdaj sladko zdi — iti v ogenj, v smrt
za dom. In zakaj mati tako rada, tako požrtvovalno izpolnjuje
svoje materinske dolžnosti do deteta, ako ne prav raditega, ker
ji srce gori v čisti ljubezni?

211

Da se človek vsestransko usovrši in povzdigne, se morajo
vse njegove duševne moči sorazmerno dejstvovati in izpopolnjevati.
Veda izpopolnjuje razum; volja se utrjuje po vztrajnem krepostnem
delovanju; a čuvstvo se mora obujati, blažiti in krepiti s pomočjo
lepe umetnosti. Ta je torej integralen faktor pri človekovi vzgoji
k popolnosti. Zamoriti v človeku čuvstvo, je isto, kar zatajiti nje¬
govo pravo bistvo; a zanemarjati vzgojo čuvstva ali srca, je za¬
nemarjati najblažjo, najobčutnejšo stran človeške narave. Človek
brez srca, bodi še tako učen, ni pravi človek. Prav to je bila velika
zmota starih stoikov, da sta jim bila vzor človeške popolnosti
brezčutnost in brezstrastnost. Isto se po pravici očita moderni
vzgoji, namreč da zanemarja srce na račun spomina in razuma.

Umetnost potemtakem ni absolutno neodvisna niti sama sebi
namen, ampak pokoriti se mora božjemu zakonu, služiti pa mora
neposredno človeku kot sredstvo njegovega izpopolnjevanja, a
posredno Bogu, katerega poveličanje je končni namen vsake
stvari in vsakega dejanja.

Poudarjamo pa, da je vprašanje, je li umetnost sama sebi
namen ali ne, eminentno versko vprašanje, t. j. kakšen bo odgovor
na to vprašanje, to je odvisno od najvišjega verskega in meta¬
fizičnega problema, ki se glasi: biva li Bog ali ne? Mo biva,
tedaj je on početnik in končni smoter kakor vseh bitij, tako tudi
človekov ter njegovih dejanj in tvorb; zato ima vse svoj namen
ne v sebi, ampak le v Bogu; tako tudi umetnost, ki se mora
tedaj prav raditega tudi pokoriti zakonom svojega Gospoda. Mo
pa Boga tajimo, je nezmiselno govoriti še o višjih verskih ali
nravstvenih zakonih, ki naj bi se jim pokoril umetnik in njegova
umetnost; tedaj je človek sam umetnik, absoluten pojav neskon¬
čno večnega vesoljstva. Njegova volja je najvišji zakon, njegovi
umotvori so tvorba svetovno-božanstvene volje, zatorej abso¬
lutne vrednosti.

Stem je rešeno vprašanje, ali je umetnost sama sebi na¬
men. Kdor je drugače rešuje, opravlja na veke brezuspešno Si-
sifovo delo. Mo poznate drugo rešitev, povejte nam!

II. Idealizem.

Rekli smo: umetnost mora človeku služiti stem, da obuja
>n blaži čuvstvo, ki potem podkreplja voljo v teženju po višjem.
Umetnost pa izvršuje svojo nalogo predstavljaje lepoto v čutni

14 *

212

obliki. Ta lepota je pa lepota idej. Vzvišenost umetnikove naloge
obstoji vtem, da njegovi umotvori upodabljajo idejo v svoji či-
stoti. Ideje so pravzori stvari. Stvar pa ali tvorba, katera povsem
odgovarja svojemu pravzoru, svoji ideji, se zove ideal, vzor.
Umetnik ima torej nalogo ostvarjati ideale. Kazati ima stvari,
življenje, ne kakršno je, ampak kakršno bi moralo biti v svoji
idealni popolnosti.

Vsi smo prepričani, da svet ni tak, kakršen bi moral biti,
da se je realnost življenja in človeških razmer oddaljila od svo¬
jega vzora. Vsi narodi so sanjali o neki prvotni, zlati dobi, o
raju, v katerem je prebival vzoren človek. O čemer so narodi
sanjali, o tem nam z zgodovinsko resničnostjo pripoveduje sveto
pismo: človek je padel po grehu od svojega vzora. Vzor-človek
se je umeknil v nebeške visočine, a na zemlji prebiva odtedaj
pregrešni, nepopolni človek, ki se more le z velikim naporom, le
z zatajevanjem spet bližati prvotnemu vzor-človeku, a ga popol¬
noma doseči brez posebne božje pomoči ne more nikdar.

V oni prvotni raj, recimo, v nebeške visočine, kamor se je
umeknil z zemlje človekov vzor, se mora vzpenjati umetnik, da
se mu duh ožari ob gledanju neskaljenih vzorov, in po pralikih,
ki jih je zrl na jasni gori večno solnčnih idej, mora tu na zemlji
ustvarjati svoje umotvore, da si zemeljski človek, zroč v njih
svoj prvotni ideal, spet v spomin kliče izgubljeni raj ter se, ožarjen
od višje luči, spet začne vnemati za vzor-človeka, za svojo
lastno, po grehu izgubljeno popolnost.

Tisto umetniško smer, po kateri naj umetnik upodablja ne
življenje, kakršno je, v svoji zemeljski nepopolnosti, ampak kakršno
bi moralo biti, da bi se strinjalo s svojim vzorom, imenujemo
idealizem.

Idealizem je neločljiv od prave umetnosti; je neobhoden
pogoj, ki ga stavimo na umetnika. Razlogov za to trditev
imamo več.

Prvič se izvaja ta zahteva, kakor smo že omenili, iz naloge,
ki jo ima lepa umetnost: povzdigovati, izpopolnjevati človeka. /\ko
pa hočemo človeka blažiti, dvigati, mu moramo tudi kazati kaj
višjega, popolnejšega, nego se nahaja na zemlji v resničnem živ¬
ljenju. Dokler mu bomo kazali zemeljske obraze, bo ostal vedno le
na zemlji in se mu ne bo vzbudila želja po višjem, vzornem; kajti
česar kdo ne pozna, tega tudi želeti ne more — ignoti nulla cupido.

213

Drugič. Da umetnost ni kaj vsakdanjega, navadnega, kaže
tudi nje oblika. Umetnost ljubi praznično obleko. Pesnik si je iz¬
bral vezano, umetelno umerjeno besedo; tudi novelist in romano¬
pisec oblači svoje ideje v izbrano, skrbno olikano besedo. Umetniški
govor ni vsakdanji človeški govor, ki se sliši na ulici, celo ne
govor, ki ga govori znanost. Že ta praznična obleka, s katero se
odeva umetnost, nas navdaja s češčenjem: zato sprejemamo umet¬
nost kot poslanko iz nebes, ki smo jo pripravljeni spoštljivo poslušati.

Tretjič. Isto nam priča visoko mnenje, ki so je ljudje vedno
imeli o pesnikih in njih poklicu. Umetniki so vsekdar veljali za
nekake preroke, navdahnjene od božanstva. Grki so menili, da v
pesniku biva duh božji, ki mu vdihuje misli, budi čute in ga
žene k petju. Zatorej obdaja glavo pesnikovo svit nebeške glorije;
s spoštovanjem zremo k njemu. Moreš li izreči ime Dantejevo ali
Rafaelovo, da bi te ne prešinil čut občudovanja, čut, ki ti vzdrami
duha, povzdigne srce? Odkod to? Ker nam je, rekel bi, že pri¬
rojena misel, da umetniki stoje više, nego mi navadni ljudje, da
so posebni ljubljenci božanstva. Odkod pa prihaja umetnikom
glorija, kaj podeljuje njihovim umotvorom vzvišenost nad vsak¬
danjostjo? Jo li morda daje oblika? Nikakor, kajti oblika, bodi še
tako dovršena, izraža vendar le čutnostne razmere, ki nam jih
narava vsak dan predočuje v še večji dovršenosti. Oblika je nekaj
relativnega, oblika je mrtva. Ideja je, ki oživlja obliko, oživlja in
vzvišuje umotvor. Nadvsakdanja vzvišenost prihaja umotvoru iz
ideje. Ta izvabi duha iz zemeljske sedanjosti v idealne višine,
kjer nam razkriva višjo lepoto, katero nam prikriva nizka zemelj¬
ska realnost. Da, prav to višjo, idealno lepoto upodabljati, je
vzvišeni poklic umetnikov. To zahteva od umetnika obče naravni
čut človeštva, in le kolikor ustreza tej zahtevi, mu daje hvaležno
človeštvo prostor med bogovi, venčaje mu glavo z nebeško glorijo.

Četrtič. Sploh so vedno ločili med navadnim posnemanjem
narave pa med umetniškim upodabljanjem. V pravem zmislu umet¬
nika ne imenujemo onega, ki nič več ne stori, nego da nam na¬
ravo predstavlja v realnosti, v kateri se nahaja pred nami; kajti
potem bi bil tudi fotograf umetnik. Sploh: od pravega umetnika
se zahteva, da je idealist. Tako je razume! to reč tudi Platon.
Veliki filozof pozna idejo lepega, ki iz zemeljske telesnosti le ne-
popolnoma odseva. To idejo mora umetnik čutno predstavljati, a
ne tako, da slika le naravno, ampak zasledovati mora bistvo

214

lepega, da kolikor mogoče to samo na sebi doseže in upodobi,
tako da priveje na onega, ki si umotvor ogleduje, kakor sapa, ki
donaša zdravje iz najboljšega  kra  j a. Po Platonu za¬
vzema umetnost nekako srednje mesto med lepoto, ki se nam raz¬
odeva v naravnih prikaznih, pa med ono najvišjo lepoto, ki jo
dosežejo le tisti, ki pojmijo idejo lepega samo na sebi. Filozof
zahteva, da naj umetnik naravo popravlja;  tako moremo
iz umotvora prav spoznati, kar je v naravi pomanjkljivo in ne¬
lepo. Umetnost ima nalogo, dušo vzgajati ter lepemu in skladnemu
privajati, da se usposobi doumeti bistveno lepoto, ki je Platonu
ideja lepega, ali pravzaprav ideja Boga. Tako Platon v svoji
republiki.

III. Idealizem in romanticizem.

Idealizem se dandanes od nasprotnikov navadno istovi (identi¬
ficira) z romanticizmom.  Toda to je napačno. Mi, ki se pri¬
števamo odločnim pristašem umetnostnega idealizma, obsojamo
romanticizem kot nezdrav izrodek na deblu človeškega kulturnega
razvoja.

F. Schlegel pravi: »Romantično je, kar nam sentimentalno
snov predstavlja v fantastični, t. j. povsem od domišljije določeni
obliki«. Romantiki so hoteli vsemu človeškemu življenju, celo veri
in vedi podstaviti fantastično-poetično podlago. Vse bi se moralo
shajati v sladko-mili metrum. Umetnost, veda, vse življenje bodi
poezija. V poeziji naj bi se kakor v osrednjem ognjišču shajali
žarki vseh ved, vseh verskih nazorov, sploh vse duševne delav¬
nosti človeške. Fantast-filozof Fichte, kateri je vso realiteto iz¬
vajal iz »jaza« (Ich) je romanticizmu podal znanstveno filozofično
utemeljitev. Ker se v dogmah in v bogoslužju katoliške Cerkve
nahaja veliko poetične snovi, so romantiki večinoma ugodno so¬
dili o katolicizmu, da, nekateri so se celo pokatoličanili. Toda
romantiki niso v prvi vrsti iskali katoliške resnice, ampak mikal
jih je le bolj poetiški genij katolicizma. Chateaubriandov »Genie
du christianisme« je bil tem fantastom višji katekizem. Zatorej so
navadno estetični element zamenjavali z verskim; iz tega se je
porodil nejasen verski misticizem, večkrat podobnejši kaki pan-
teistični teozofiji nego pristnemu krščanstvu. Romanticizem je čudna
zmes resnice in izmišljenine, plod pod gospostvom fantazije sto¬
ječega duha.

215

Romantična poezija ne vzdrži pred zdravim razumom, V
fantastičnosti in sentimentalnosti ne obstaja prava umetnost. Z ob¬
zorja romantike izginejo svetle jasne zvezde, ki so ideje; na njih
mesto stopijo nedoločni, nejasni čuti, ki jih poraja subjektivno
čuvstvo in nebrzdna domišljavost. Romantika ni poezija pravega
idealizma, ampak sanjarskega, subjektivističnega čuvstvovanja.

S takim romanticizmom se mešajo dandanes idealizem, po¬
sebno krščanski, pač le zato, da poslednjega tern laže smešijo in
pripravljajo ob veljavo. Krščanske ideje proglašajo tako obenem
z romanticizmom za izrodke bolne sanjarske fantazije! Zato jim
je pa umetnik tem dovršenejši, tem večji, čim bolj njegov umotvor
izgublja svoj »dogmatiški« značaj, to je po naše: čim bolj se za¬
tajuje v njem idealistični znak. Zatorej naj bi se od takega idea¬
lizma povrnili k staremu grškemu klasicizmu; kajti »Grki, pravijo,
so bili realističnega mišljenja, smatrali so stvari za take, kakršne
so«. Grk ni izkušal reči povzoriti po njih prototipih, idejah, ampak
vdal se je popolnoma objektu in misli uravnal po stvareh. Tako
je učila nekdaj »Vesna«.

Sicer pa moramo vzrok, zakaj dandanes propada idealizem
ter ga tako radi istovijo z sanjavim romanticizmom, iskati drugod.
To prikazen je predvsem povzročila Kantova filozofija. Kant je
namreč omajal objektivnost človeškega umovanja, ko je navedel
vso izvestnost našega spoznanja na subjektivne miselne oblike.
Stem je zrušil trdnjavo metafizike. Na ideje: Bog, duhovnost in
prostost duše, nadnaravnost — je Kant postavil vprašaj in tega
vprašaja ne bo mogel človek s Kantovega stališča nikdar odstra¬
niti. Te ideje so pa glavni stebri vsakega — naravnega in krščan¬
skega — idealizma. Tako je Kant zakrivil, da se je začelo o ob¬
jektivnosti idej dvomiti; od dvoma se je prešlo k negaciji. Ideje
so se jele smatrati za plod subjektivistične, poljubne domišljave.
Na takih idejah sloneč idealizem je seveda izgubil vso vzvišenost,
vso resnobnost, ker nima njegova podlaga nobene realnosti. Z vero
v objektivnost spoznanja in idej je spuhtel v zrak tudi idealizem,
in drugega umetnikom ni ostalo, kakor da so se vrgli v naročje
čiste človečnosti, gole zemeljske realnosti.

IV. Eealizcm in naturalizem.

Z idealizmom se navadno v nasprotje stavita realizem
in naturalizem.  Italijani imenujejo realizem tudi verizem.

216

Razložimo si te izraze najprej po etimologiji. Realizem se
izvaja iz besede realis, res; verizem iz besede verus; obe po¬
menita vse to, kar je resnično. Resničnost je pa naravna in nad¬
naravna, kajti resničen je tudi Bog. Vendar si govoreč o realnem
pod to besedo mislimo navadno le naravno, zemeljsko resničnost,
resničnost življenja in izkušnje v nasprotju z domišljenim svetom
in življenjem, ki si ga mladi, neizkušeni ljudje ustvarjajo v svoji
glavi. Umetniški realizem je torej ona smer, po kateri se umetnik
ogiblje nezdravih fantastičnih vzletov, pa ostaja pri naravi, v živ¬
ljenju ter izkuša le-to kar mogoče zvesto upodobiti.

Isto pomeni, etimologično, tudi naturalizem. Ta beseda se
izvaja iz latinskega natura, narava, in pomeni potemtakem umetniško
smer, vsled katere se umetnik zvesto drži narave in življenja,
ne da bi se dvigal v višji, nadnaravni svet.

Naturalizem bi se potemtakem ne ločil od realizma. In mnogi
pisatelji res tudi ne razločujejo med njima, ampak oba izraza za¬
menjavajo. Etimologija opravičuje to zamenjavanje.

Vendar se je začel dandanes vsakemu teh izrazov dajati do¬
ločen, svojski pomen; in tako ju hočemo tudi mi ločiti.

Svojstvena razlika med realizmom in naturalizmom je po
tem naziranju ta, da prvi slika naravo in življenje, kakor se nam
resnično javljata, njuno svetlo stran, ne da bi prikrival nju temne
strani; naturalizem pa išče v naravi in življenju vedno rajši, kar
je temnega, slabega, tako da nam predstavlja naravo bolj v njeni
karikaturi nego v resnični podobi. Naturalizem bi torej primerneje
zvali umetniški pesimizem.

Realizem more biti mnogovrsten. Predvsem nam je poudariti,
da mora biti tudi idealizem nekako združen z realizmom. Daši
namreč idealizem zajema svoje ideje iz nadčutnega sveta in
ustvarja vzore, t. j. tvorbe, ki so popolnejše kot jih srečavamo v
resničnem življenju, ne sme vendar naravne resničnosti nikdar za¬
tajiti, nikdar grešiti proti naravnim zakonom, kakor sploh nad¬
naravni red ne uničuje naravnega, ampak ga le usovršuje in po¬
vzdiguje. Idealizem, ki bi naravo pačil, bi od ene strani podiral,
kar namerava na drugi strani izpopolnjevati; izpodmikal bi sam
sebi podlago. To bi bil sanjarski idealizem.

R  tudi realizem, dasi ostane pri naravi in življenju, ne da
bi se dvigal v nadnaravni svet, more vendar ohraniti še nekak
idealističen vzlet. To se zgodi, ako smatra dejansko realnost, v

217

kateri se nahaja in giblje človeško življenje, za nepopolno, ki je
sposobno izpopolnjenja. Tak umetnik-realist ne slika gole, navadne
vsakdanjosti, se ne zadovolji s posnemanjem (kopiranjem) člove¬
ških razmer, kakor se nam v vsakdanji izkušnji predstavljajo,
ampak izkuša življenje in njega razmere povzoriti, t. j. naslikati
nam jih ne kakršne so, ampak kakršne bi morale biti,  da bi
odgovarjale popolnoma ideji človeštva. Tak umetnik je pri vsej
naravni realnosti pravi, naravni idealist.

Realizem v najožjem pomenu pa zaznamenuje ono umetniško
smer, vsled katere se predstavlja življenje pravtako, kakor se nam
navadno javlja, s svojim solnčnim in senčnim licem, ne da bi ga
izkušali ali povzoriti (idealizirati) ali pa ga še grše slikati, kakor
je v resnici.

Od tega realizma je le en korak do naturalizma. Smer na¬
turalizma gre namreč na to, da namenoma iztika in izbira iz na¬
rave in življenja vse slabo, bodisi v fizičnem, bodisi v moralnem
pogledu, da tako prepričuje, kako bedno, nesrečno je naše bivanje
tu na zemlji. Naturalizem ali, kakor bi bolje rekli, pesimizem je
nasprotni tečaj (pol) od idealizma; kakor le-ta teži navzgor, proti
kraljestvu vzornih idej, k Bogu, tako se naturalizem obrača navzdol,
od Boga, k niču.

V. illi sta realizem in naturalizem v lepi umetnosti

upravičena?

Mi se trdno držimo temeljne dogme, da je naloga lepe umet¬
nosti buditi in gojiti v človeku blago čuvstvo ter ga stem blažiti
in dvigati ter učvrščevati v teženju po višjem. »Pisatelj (leposlovec)
mora težiti po tem, da razsvetljuje in stem izpodbuja . ..; vsaka
slika je brez koristi, ako iz nje ozadja ne sije žarek upanja.«
(Mazzini.)

Ta zahteva se je vedno stavila na lepo umetnost in je
utemeljena v nje bistvu samem. Umetnost predstavljaj vzore, t. j. ne
posnemaj le narave, ne slikaj življenja, kakršno je, ampak kakršno
bi moralo biti.

Potemtakem je tudi upravičen tisti realizem,  ki se sicer
drži gole narave in zemeljskega življenja, vendar izkuša to živ¬
ljenje in njega razmere povzoriti, t. j. naslikati je v oni popolnosti,
v kakršni bi se nahajalo, ako bi se ljudje vestno ravnali po na¬
ravnem občečloveškem zakonu. Tak realizem ne izključuje idea-

218

lizma, ker izkuša predstavljati res nekaj popolnejšega, nego nam
podaje svet in vsakdanja izkušnja, ter tako človeka res po¬
vzdiguje nad vsakdanjost, k nečemu, kar je višje, kar je, v pri¬
meri z nižjo realnostjo, vzorno.

Tisti realizem pa, kateri se v ničemer in nikjer ne povzdigne
nad vsakdanjo realnost, ampak smatra za svojo nalogo točno po¬
snemanje (kopiranje) življenja, ne da bi se upal to-le kakorkoli po¬
praviti, ne zasluži častnega imena lepe umetnosti, ki se ne da pojmiti
brez vzora; ako se pa komu zljubi tudi takega realizma izdelke
prištevati umetniškim umotvorom, tedaj ne jemlje več umetnosti
v pravem, ožjem zmislu. Ta velja za umetnost vzorov, ki je
nemogoča brez idealizma. i\ko je že posnemanje narave lepa
umetnost, je tudi fotograf umetnik lepe umetnosti.

Stem pa še ne trdimo, kakor da bi tisti, ki slika naravo
ali življenje, kakršno je v svoji nepopolnosti, nikdar ne mogel
biti pravi umetnik, umetnik vzorne lepote. Ne, ampak kar mi za¬
htevamo, je le, da sliko realnega življenja, katero nam predstavlja,
kakorkoli povzori ali osvetli z višjim žarom, v katerem spoznamo
nepopolnost, nizkost življenjske realnosti, tako da se z nevoljo
od nje obrnemo, a se pritem obenem v nas zbudi želja po kaj
popolnejšem in up, da to tudi dosežemo. Duhovit umetnik razume
večkrat tudi najgršo življenjsko sliko z lučjo višje idealnosti tako
ožariti, da tega niti ne zapaziš, in vendar se ti srce odvrne od
nepopolnosti in nizkosti življenja ter obenem vname za višjo le¬
poto. Večkrat doseže to leposlovec z enim samim stavkom, z eno
besedo, ali celo z enim samim vprašajem. V tem se večkrat po¬
sebno odlikujeta Turgenjev in Dostojevski, radi česar ju mnogi
prištevajo realistom, in po pravici, seveda le z ozirom na neka¬
tere povesti. Umetnik pa, kateri tega ali ne more ali noče raz¬
umeti, obtiči v vsakdanji realnosti, in jo golo posnema; zatajil je
vsak idealizem in zatorej ne zasluži častnega imena pravega umet¬
nika. Da, tak realizem privede navadno do naturalizma in se od
poslednjega večkrat ne da razločiti.

Kako nam je pa soditi o naturalizmu?

Naturalistično stališče je v umetnosti neupravičeno.

Prvič: stališče naturalizma je popolnoma napačno. Naturalist
sicer trdi, da se zvesto drži narave in življenja, katero nam hoče
baje slikati, kakršno je. Toda ako bi kdo danes odkod z nebe¬
ških svetov prišel na zemljo in bi mu dali glavne naturalistične

219

romane, naj jih bere ter si iz njih nasnuje pojem o človeštvu in
dejanskih razmerah socialnega življenja — kako različna bi bila
njegova slika od tega, kar je v resnici! Saj je pač znano, da
naturalisti skoraj popolnoma prezirajo, kar je dobrega v človeštvu
in v življenju, in namenoma povsod stikajo le slabo. Naturalistu je
vsaka čednost hinavščina, pobožnost mu je farizejstvo, ljubezen
mu izhaja iz sebičnosti, vera mu je izrodek bolne domišljavosti.
Ako bi naturalistu verjeli, ni zakona brez prešeštva, ne zveste
žene, ne deviškega dekleta, ne redovnika s pravim poklicem,
ne duhovnika, ki ne bi bil hinavec ali samopašnež; ni trajnega
prijateljstva, ne požrtvovalne ljubezni; vsaka epizoda v življenju
se končava z umorom ali samomorom; da se reši ali maščuje čast,
ni več drugega sredstva nego dvoboj; ni več na zemlji srečnega,
zadovoljnega človeka; nihče ne doseže, po čemer hrepeni; vse
hlepi po večno nedosežnem, kakor Tantal v peklu; zatorej je vse
nesrečno, vse brezupno: življenje je pravi pekel, zemlja je bol¬
nišnica in norišnica in ljudje se bodisi iz kratkega časa, bodisi iz
zlobnosti drug drugega ropajo in morijo, dokler ne padejo končno
vsi kot žrtev v žrelo nenasitne smrti, s katero je slednjič konec
žaloigre. Človeštvo in vesoljni svet vodi in vlada slepa usoda;
posameznik je le brezvoljna igrača, in protiviti se oblasti usode
je nezmisel. Strast nas vleče in omamlja, da vedno delamo to,
kar določujejo skrivne prirodne sile. Ni Boga, ne previdnosti, ne
svobodne volje, ne prihodnjega življenja; zatorej tudi ni kreposti,
ne vzorov. Ni dobrega, ne slabega, ampak vse, kar je in kar
se godi, mora tako biti, zatorej ni niti dobro, niti slabo. Natu¬
ralizem je zatorej že sam na sebi lažniv, ker nam podaja o živ¬
ljenju sliko, ki odgovarja sicer bolestno razgreti domišljiji umet¬
nikovi, a nikakor ne realnosti.

Naturalizem nima vzorov, da, njegov vzor je podirati vse
vzore in pačiti celo tisto nepopolno realnost, ki nas obdaja.

Zatorej naturalizem človeškega duha ne le ne blaži in ne
povzdiguje, ampak ga nasprotno tlači in mori. Predstavlja mu ka¬
rikature vsega dobrega, jemlje mu vero v Boga in previdnost, v
krepost, v zmagovitost dobrega nad slabim, vero v prosto samo¬
odločbo; tako podira stebre vsega idealnega teženja, in onemo-
gočuje vsak napredek. Naturalizem je smrt vsakega napredka;
ker naravo zatajuje in nje izpopolnjevanje ovira, je naturalizem
že po imenu le laž.

220

Naturalizem znači zadnjo fazo od idealov odpadle umet¬
nosti ; niže lepa umetnost ne more pasti. Intelektualnemu nihilizmu
na filozofskem polju odgovarja na umetniškem polju naturalizem;
prvi pomeni smrt razuma in misli, razdejanje spoznanja, natura¬
lizem pa pomeni smrt, razdejanje vsega idealno lepega, vseh
vzorov, opustošenje srca.

In res, naturalizem se je v svoji najnovejši obliki povsem
posvetil službi brezmiselnega materializma in nihilizma. Naturali¬
stični roman fiziologično analizira možgane in išče v njih pora¬
jajoče se misli, vse nagibe človeškega hotenja izvaja iz zakonov
fizične nujnosti, vse strasti in zločince razlaga iz materije in
fizične konstitucije.

Da, ne le materializmu, ampak pesimizmu služi naturalizem.
Po pesimističnih nazorih je bistvo vseh reči slabo. Svet je po¬
nesrečen poizkus, ki ga je božanstvena pravolja naredila, hoteč
se udejstvovati. Odtod vse slabo, vsa bol in vse gorje. Najbolje
tedaj, individualnost učiniti ter se vrniti v prvotni nič. Naturalizem,
predstavljajoč le kar je slabega in ostudnega, ta pesimizem le
pospešuje; napolnjuje namreč človeka z obupnostjo ter uničuje
veselje do bivanja. In res, izkušnja uči, kako opustoševalno vpliva
na duhove čitanje naturalističnih romanov, kako jih žene v obup,
v samomor. Naturalizem deluje v istem razdejavnem zmislu na
leposlovnem polju, v katerem deluje skepticizem na filozofičnem,
socializem na socialnem in nihilizem na političnem polju — pomaga
po svoje širiti in uresničevati kraljestvo niča.

Nič tudi ne velja izgovor, ki se navadno sliši, češ, da treba
življenje kazati kakršno je ter zasledovati vse še tako skrivnostne
vzroke slabega, ker prvi pogoj, da se dvignemo in povrnemo k
boljšemu, je spoznanje dejanskih razmer. To ne velja! Kajti prvič
naturalizem ne slika dejansko obstoječih razmer, ampak slabo
vsestransko pretirava. Drugič, duha ne bomo nikdar dvignili in
oblažili, ako mu predstavljamo le slabo in ognusno; duh živi in
se krepi od resnice, od dobrega, ne pa od laži in od slabega,
ki je le negacija pozitivnega; o niču ne živi niti telo, niti duh.
Glavni predmet umotvora bodi dobro, lepo; grdo in slabo sme
lepoto le spremljati,  da se le ta po nasprotju tem sijajneje
pojavi, po znanem stavku: Opposita iuxta se posita clarescunt.
K  naturalizem predstavlja le slabo. Tudi naturalizem greh in hu¬
dobijo premično slika, v čitatelju podžiga strasti, tako da se omam-

221

ljen popolnoma vda užitku čutnosti. Noben moder vzgojevatelj
pa ne bo podžigal v gojencu nižjih strasti, češ, da bo na ta
način obudil v njem stud ter ga privedel k boljšemu spoznanju,
kajti stem bi užigal v gojencu le plamen, ki ga bo brez upa
uničil. To bi morali tudi naturalisti uvaževati; oni ne samo da
nikogar ne boljšajo, ampak vse le pohujšujejo, opustošajo duha
in srce, in volji zlamljajo peruti.

VI. Estetični formalizem.

V slovenskem leposlovju se vrši zadnja leta radikalna pre-
osnova v naturalističnem zmislu. Vsaka nova smer pa, ki se po¬
javi v duševnem življenju človeštva, dobi prejalislej tudi načelno
ali filozofično utemeljitev, da se pokaže kot soglasna s temeljnimi
zakoni mišljenja in se stem upraviči.

Nova radikalna smer v našem slovstvu si išče načelne ute¬
meljitve v takozvanem estetičnem formalizmu.  Leta 1864.
je izdal dr. Rob. Zimmermann, profesor filozofije na dunajskem
vseučilišču, knjigo: »Allgemeine /festhetik als Formvvissenschaft«.
Dr. Zimmermann je pristaš Herbartove šole in je tudi svoj este¬
tični formalizem zgradil na podlagi herbartizma, ki je pri nas
dvorna ali uradna filozofija. Seveda so tudi drugi estetični forma¬
lizem po svoje preoblikovali in razvijali ali vsaj indirektno vpli¬
vali na njegov razvoj, kakor: Vogt: »Form und Gehalt in der
Aesthetik«, Weisse, Lotze itd.

Iz teh virov so zajemali tudi slovenski radikalni estetiki.

»Estetični formalizem — tako je pisala radikalna »Vesna«
1.1894. — je edino pravo stališče. Formalizem v estetiki ima dosti
nasprotnikov, zlasti pri onih, ki se radi vtapljajo v čuvstva in pri
katerih prevladuje sentimentalnost. Ti vedno in vedno zahte¬
vajo, da mora imeti umotvor vendar kako vse¬
bino, ki mu šele daje vrednost.  Obnašajo se pa tako,
kakor bi umetnost, ki je le izražanje oblik,  njihovim željam
ne ustrezala, kar je neopravičeno. Oblika je njim nekaj mrtvega
in zunanjega, nič zasebnega  (fiir sich seiend)  in čutijo
se poklicane, da zagovarjajo notranjost, pomenljivost in duševnost
na umotvorih. In vendar nobeno očitanje ni manj upravičeno,
kakor to. Bistvo lepote smo našli v vsestranskem soglasju in to
moramo pojmiti kot sestav, kot organično celoto. Izkazalo se je,
da je ravno oblika polna duha  in pri pojmu organizma mo-

222

ramo si misliti povrat  v se,  torej  zasebnost.  Ravno  oblika
podeljuje intelektualnost in tudi v zunanji naravi je ob¬
lika sorodna z duhom, kar ravno duševno poznavanje omo-
gočuje . ..«

Ti stavki nam podajejo ključ k razumevanju estetičnega for¬
malizma.

Govoreč o umetnosti, razločujemo med idejo (vsebino) pa
obliko (formo). Da dobimo pravi umotvor, je ena pravtako po¬
trebna kakor druga; da, ideja je v umotvoru duša, po njej se sploh
ceni umetniški ideal.

Estetični formalisti pa poudarjajo le obliko; ne kakor da bi
oblika bivala brez vsake vsebine; toda vsebina pomeni njim le
snov (materijo), katere se drži oblika za svoje upodabljanje. Višje
vsebine pa, vsebine idej, formalisti ne poznajo: umetnost jim je
je »izražanje oblik« na snovi.

V čem pa obstoji oblika? Oblika je vez, ki združuje vse
dele predmeta; izraža torej razmerje posameznih delov med seboj.
Pojem »del« jemljejo formalisti fizično, t. j. o delih snovnega orga¬
nizma. Zatorej jim enovito bitje ni lepo niti predmet ugajanja.
Kar ni obseženo v taki obliki, je, kar se tiče lepote, indiferentno.

Odveč je potemtakem opomniti, da estetični formalizem ne
pozna duševne lepote; niti duša, niti celo Bog sam — ako bi
sploh vanj verovali -- ni lep. Za formaliste biva le ona lepota,
ki se javlja v čutnosti.

Da pa nam bo mogoče estetični formalizem proumeti, mo¬
ramo njegovo osnovno točko, namreč pojem o formi ali obliki,
določiti in pojasniti z metafizičnega stališča.

Formalistom je oblika (forma) nekaj »zasebnega« (kar je zase
— fiir sich seiend) in kot taka sprejema vase in po sebi pre¬
oblikuje snov. Peripatetična šola trdi nasprotno: oblika (ako izvza¬
memo višje oblike, kakor n. pr. človeško dušo) ni nič zasebnega
ampak nekaj, kar se nahaja po vzmožnosti (potentialiter) v snovi
sami ter se, po vplivu vnanje sile, iz snovi udejstvuje (aktualizira).
Oblika ni potemtakem »recipiens«, ampak »recepta«: ne da bi
ona, sama zase bivajoča, snov vase sprejemala, ampak snov
sprejema njo, po vnanji sili iz snovi same udejstvovano:

To je usodepolna zmota o enem tistih temeljnih načel, o
katerih velja: error in principiis minimus, in consequentiis fit ma-
ximus. Ta zmota zavaja v panteizem. Kajti ako vzamemo forme

223

same zase, od materije neodvisne, katere, z lastno silo, po sebi
preoblikujejo snov, tvarjajoč razna bitja, se nam sama ob sebi
ponuja podmena, da te forme poduševimo ter jih smatramo kot
prav toliko pojavov svetovnega, vsemiru imanentnega duha, kar
je gol panteizem.

In panteizem naši formalisti tudi očitno izpovedajo. Značilno
pa je, da jim najbolj ugaja ona oblika panteizma, ki se nahaja
pri Giordanu Brunu. Vesoljni duh obsega v sebi vse druge du¬
hove (forme), on je praduh ali logos. »In kaj je ta logos drugega,
kakor kosmos v zmislu G. Bruna, čigar vesoljstvo je skozinskoz
oživljeno, čigar potenca je obenem aktualnost? Hegel nam je
podal le pasliko tega logosa in tako so tudi vsi drugi panteistični
sestavi, bodisi Spinozov ali Lotzejev, v primeri z Brunovim ne-
dostatni in nepopolni.« (Vesna.)

Ker umetnostno tvarjanje obstaje v tem, da forma (duh,
logos) snov po sebi preoblikuje, je narava sama najvišja umet¬
nica, ki vse oblike iz same sebe zajema in se sama iz sebe
razvija. Iz vesoljnega, vse obsegajočega logosa se porajajo
končni logosi, kateri so le pojav, del prvega. Najpopolneje se pa
svetovni logos javlja v duhu umetnikovem. »Estetični duh, duh
umetnika obsega v sebi lepe oblike ter izkuša to svojo last pred¬
staviti nazunaj, spraviti zunanji svet pod njihovo oblast.« (Vesna.)

Tako tedaj vesoljni duh po umetniških duhovih (formah) svet
estetično preoblikuje in povzarja. Umetniško tvorjenje je tvorjenje
absolutnega (po končnih duhovih) delujočega duha, je torej ab¬
solutne vrednosti; kajti po njem se svetovni duh sam razodeva
(objektivira). Lotze piše: »Die Idee der Schonheit ist die Form
der Entwicklung der schopferischen Weltseele.« Mi pa, v katerih
se svetovni logos ni pojavil v toliki meri kakor v umetnikih, se
moramo po gledanju in uživanju umetniških tvorb estetično oči¬
ščevati, opraščajoč se individualne subjektivnosti in dvigajoč se do
višine svetovno-vesoljnega stališča, kjer človek, nase pozabivši,
v plava v blaženstvu brezčutnosti in brezsmotrnosti. Estetično uži¬
vanje umetniških oblik je neposredno uživanje svetovnega logosa,
ki se poteh oblikah razodeva, da, je prehajanje individua v vse-
svetovno božanstvo, iz katerega je izšel.

Sicer je pa panteizem estetičnih formalistov pravzaprav ma¬
terialističen, četudi se na prvi pogled ne zdi tako. Daši namreč
Poudarjajo duhovnost oblike, jim je vendar oblika na snov tako

navezana, da brez nje ne biva in ne more bivati. Da, duh brez
telesa je nezmisei. »Oblika istotako kakor duh nista
nikaki substanci, ampak le določba ali pa učinek
stvarne (snovne) podlage.« Zatorej »tudi materializmu
ne moremo odrekati vse resničnosti, če trdi, da nobena misel
ni mogoča brez snovi (primeri: Buchner, Kraft und Stoff)«
(Vesna).

Po panteistični teoriji doseže svetovni logos vrhunec svo¬
jega razvoja v človeku. Človek je najvišji pojav božanstva, je —
»pričujoči bog«. V njem se logos vrača v se; a najpopolneje se
to godi, kakor smo rekli, v umetniku, v čigar tvorbah se logos
absolutno objektivira. Vse verstvo potemtakem obstoji v gojitvi
čiste človečnosti, čiste pravim od vsakatere transcendentne ali
metafizične primesi. Človek išči v samem sebi najvišji vzor in
smoter. »Najvišje dobro si moramo misliti kot smoter vseh smo¬
trov . . . Gotovo je, kar človeku naznanja morališka zavest, da
naj namreč po tem smotru teži stem, da že v tem življenju
ustvari podobo onega najvišjega vzora, in sicer v sebi samem in
v drugih svoje vrste, t. j. da svoje bistvo boljinbolj poduševi
in privede do razumnosti...  da svoj duh harmo¬
nično razvije  in vse svoje dejanje in nehanje podvrže meri.
Le stem  more človek pripomoči k uresničenju najvišjega smotra,
vsako drugo sredstvo spada med izmišljotine«
(Vesna). Zatorej tudi nravnost izključuje verski moment, naslanja
se le na človekovo voljo kot najvišji in zadnji razlog. »Moralična
zavest je utemeljena na razmerjih,  ki imajo popolnoma
določeno snov, namreč pojave človeške volje...  Človek
je na moralični zakon navezan in se mu ne more odtegniti, če
se hoče ogniti lastni obsodbi. Zavest, da je volja navezana na ta
razmerja, je nravna zavest in ta razmerja sama v zvezi z
moralično zavestjo so nravni zakoni.«

Kaj sledi iz vsega tega za lepo umetnost?

1. Lepa umetnost je absolutno neodvisna od vsakega, ver¬
skega in nravnostnega zakona, in zatorej ne služi nobenemu viš¬
jemu smotru, ampak je sama sebi namen; kajti v njej se dejstvuje,
snov preoblikujoč, vesoljni logos. Ona se »ne pregreši zoper ni-
kako dolžnost, zato ker nima nobene izvun sebe«. Umetnost »se
zoper nravni zakon nikdar ne pregreši«, ker zanjo nravni zakon
sploh ne biva izvun nje.

225

2. Izključiti se mora iz umetnosti vsaka verska ideja, sploh
vse, kar bi kakorkoli spominjalo na Boga, na to ali ono versko
resnico; kajti vse, kar spada v pozitivno vero ali v metafizično
okrožje, treba smatrati za golo »izmišljotino«.

3. Nagota v umetnosti je upravičena; kajti ne le da ni na
človeški naravi izvirnega madeža, marveč je telesna oblika naj¬
lepši in najvišji pojav svetovnega logosa; nagota je zrcalo bo-
žanstvene lepote.

4. Poželenje čutne narave je dobro, vselej upravičeno in
lepo; saj izraža teženje božanstvenega logosa v vesoljstvu.

5. Spolni ljubezni nima nihče pravice staviti mej, kakor jih
stavi krščanski zakon; edino prava, naravna, edino lepa je tako-
zvana »prosta ljubezen«.

6. Ker je vsaka pozitivna vera nezmiselna, se mora vera
nadomestiti z umetnostjo. Versko čuvstvo je čuvstvo odvisnosti.
Človek, kot pojav božanstvenega logosa, se pa mora postaviti
na lastno stališče. Zediniti se mora v samem sebi brez vnanje
podpore. To se godi po umetnosti. Ustvaril bo torej iz samega
sebe, iz svoje duševne tvarine umotvor; ako ga pa sam ne more
ustvariti, naj se dviga do samostojnosti ob gledanju umotvora,
ki mu ga je ustvaril umetnik.

7. Posebno vlogo mora igrati umetnost pri vzgoji. Kot glavni
faktor vzgoje se je dozdaj smatrala vera. Toda »vera se lahko
nadomesti z umetnostjo, z estetično izobrazbo«. Iz krščanske vse¬
bine naj se poiščejo le estetične snovi in momenti; vse drugo ni
za rabo. Pri pouku naj se morala podredi lepoti. Kdor hoče eti-
zirati, naj estetizira. Tudi v javnem življenju naj se gleda na to,
da se vsem rečem da estetično lice ter se tako v ljudstvu vzgaja
estetični okus. Sploh naj stopi na mesto dosedanje Cerkve in na
podlagi pozitivnega krščanstva sloneče države vseobča estetična
država. Dosedanjo teokracijo zamenimo s kalokracijo! Namesto
duhovnikov — pesniki, namesto krščanskega nauka — klasična
literatura, namesto cerkva — gledališča!

8. Ker se nahaja v obliki duh, resnica in popolnost, se na¬
dalje razume samoobsebi, da bi se zvajalo tako estetično iz¬
obraževanje ali omikanje na golo olikanje. Omiko bi zamenili z
oliko. Saj obstoji, kakor smo rekli, po teoriji estetičnega forma¬
lizma vsa lepota in duševnost v skladnosti razmerij ali v obliki.
Oblika izraža vso idealno vsebino. Da, »če kdo prisoja umotvoru

15

Več luči.

226

raditega večjo vrednost, ker izraža to ali ono idejo, tedaj je z
estetičnega stališča materialist« (Vesna). Ta formalizem obsoja
vsako »izražanje misli ali pa kakega namišljenega čuvstva« v umet¬
nosti. Oni, ki tako delajo, so »materialisti, najhujši nasprotniki
lepih duševnih proizvodov, kakor imamo tudi v svoji zgodovini
take zglede«. Tako so torej nam, zagovornikom idealizma, zago¬
vorniki »proste«, t. j. prešeštne ljubezni nadeli ime — materialistov!

9. Slednjič se nam zdi odveč poudarjati, da je ob takih na¬
zorih neumno še govoriti o Bogu (namreč pravem, osebnem,
nadsvetnem Bogu), o božji previdnosti, o prosti volji, o čednosti,
o teženju po idealih — vse to panteizem estetičnih formalistov
izključuje.

Estetični formalizem, bodi njegovo ime še tako blesteče, bo
torej na najlažji in navidez najnedolžnejši način pomagal sloven¬
sko mladino in ž njo naše bodoče razumništvo — razkristjaniti.

K sklepu še nekaj. Ta razprava nam spet pojasnuje vpra¬
šanje, ali vera in versko naziranje kaj vpliva na umetnost ali ne.
Stavek »Vesne«, »kakršni nazori, taka umetnost«, točno izraža
tudi naše prepričanje, dasi je nekdaj Stritar trdil, da je umetnost
povsem neodvisna od vsakaterega veroizpovedanja. Kdor izpo-
veda vero v enega, pravega Boga, ki je ustvaril človeka po svoji
podobi, prostega, da svojega stvarnika spoznava, ljubi ter v njem
najde svoj namen in zveličanje, temu tudi umetnost ne bo neod¬
visna, sama sebi namen, ampak služila bo, pravtako kakor veda,
v poveličanje božje, a v izpopolnjevanje človekovo. Ideje, bodisi
verske ali filozofične, mu ne bodo »izmišljotine«, ampak odsvit
večne resnice in nje izraz v razumu; zatorej ne bo obožaval
oblike, ampak se bo le-te posluževal, da mu upodablja višje
ideje in ostvarja ideale. Edino vera v Boga in v neumrljivost
ohrani umetnosti idealistični znak; kakor brž zatajimo vero, spuhti
tudi idealizem v zrak, in umetniku ne ostane drugega ko gola
snov s svojimi nujnimi, sirovimi silami: vreči se mora v naročje
nagemu naturalizmu.

Versko vprašanje je potemtakem os, okoli katere se je in
se bo vedno sukala stara pravda: izpovedaj lepa umetnost idea¬
lizem ali naturalizem? Kdor veruje, je idealist, kdor ne veruje,
je naturalist. Kut-aut.


Krščanski idealizem v umetnosti.

Brez idealizma ni umetnosti. R  najvišji idealizem je idealizem
krščanski.

Seveda ugovarjajo realisti, naturalisti in estetični formalisti:
»Varneje je ostati na zemlji, v realnem življenju in v svetu oblik,
ko pa se dvigati v zračne višine vašega idealizma. Čim više letite,
tem bolj se oddaljujete od resnice. V vašem idealizmu izpuhti
slednjič ves realizem. Vaša poezija ni za človeštvo, kakršno je.«

Toda ta ugovor ne velja.

Naš idealizem ni idealizem sanj, kakor si jih snuje razbur¬
jena domišljija ali verski fanatizem. Osnovna podlaga našega idea¬
lizma so resnice, verske resnice kakor tudi resnice naravnega spo¬
znanja. Te resnice imenujemo ideje. Ideje so pa misli večnega
božjega razuma, katerih odsev se nam javlja po stvarstvu in po
razodetju. Te ideje imajo glede nas realno veljavo prvič, ker niso
samovoljne tvorbe naše domišljije, marveč imajo realno podlago
v stvareh in realno ozadje v božjem razumu; drugič so pa ideje
misli božjega razuma in imajo zato kakor božje bistvo, od kate¬
rega se ne dajo ločiti, najvišjo, neskončno realnost.

Po našem idealizmu se torej nikakor ne oddaljujemo od
realnosti. Ali recimo: Oddaljujemo se sicer od stvarjene realnosti,
toda v isti meri se bližamo nestvarjeni realnosti, Bogu. Res, da
se je nevarno spuščati v idealne visočine, a če se dvigamo kvišku
po idejah, ki nam jih je Bog sam razodel po Jezusu Kristusu, se
dvigamo varno in neomahljivo.

Tako se tedaj naš idealizem spaja z najpopolnejšim rea¬
lizmom. Krščanska umetnost je idealistična in obenem realistična.
Sloneč na podlagi naravnega realizma, se dviga s pomočjo idea¬
lizma proti neskončno realnemu bitju, da privede človeka k zdru¬
ženju s tistim, v katerem sta v dveh različnih osebah v eno bi¬
stvo od vekomaj spojeni Moč in Ideja (Oče in Beseda) s Svetim
Duhom, ki nas s svojo milostjo usposablja za tisto življenje, kjer
najvišji idealizem prehaja v najvišji realizem; zakaj, kakor izpri¬
čuje pismo, gledali ga bomo ne v zrcalu — idej, ampak kakršen
je — od obličja do obličja, v nestvarjeni realnosti.

15 *

228

In zares!

Najpopolneje in najsijajneje so krščanske ideje v čutnem
svetu pojavile svojo pomoč po umetnosti.

I. Krščanske ideje in umetnost.

Že večkrat so se leposlovci prepirali, ali se more govoriti
o krščanski umetnosti. Eni so tajili, drugi pa trdili. Na to vpra¬
šanje se lehko odgovori: da in ne; treba je le dobro ločiti. Če
vzamemo besedo »umetnost« v splošnem pomenu, kolikor je
bistvo in naloga umetnosti v čutni obliki izražati lepoto, tedaj se
krščanska umetnost nikakor ne loči od umetnosti sploh. i\ko pa
vzamemo besedo v ožjem zmislu ter razumemo le bolj vpliv
krščanstva na umetnost, tedaj smemo vsekakor govoriti tudi o
krščanski umetnosti, zakaj Kristusova vera je na lepo umetnost
tako odločilno, tako bistveno vplivala, da jo je popolnoma pre¬
rodila ter iz nje takorekoč ustvarila novo umetnost.

Le poglejmo!

Umetnost predstavlja lepoto v čutni obliki. Potemtakem mo¬
ramo v umetnosti ločiti dva bistvena dela: lepoto in obliko. Lepoto
mislimo tu bolj v metafizičnem pomenu. Lepo je eno izmed bi¬
stvenih svojstev stvari. Vsaka stvar ima to troje: da je resnična,
dobra in lepa. Lepota je torej neločljiva od bistva; ker pa ima
bistvo vsake stvari v božji ideji vzor, po katerem je določeno,
je lepota stvari neločljiva tudi od njih idej. Zatorej moremo s tega
stališča kot nalogo umetnosti določiti: čutno upodabljanje idej.
Čim višje in čistejše so ideje od ene strani, od druge pa čim bolj
dovršena je oblika, tem popolnejša je tudi umetnost.

Nekoliko lepote je sicer v vsaki čutni reči že naravno upo¬
dobljene, kajti vsaka je ustvarjena od Boga, ki kot umno bitje
ničesar ne stvari, o čemer nima prej določene ideje. Najvišja le¬
pota v stvarstvu pa čutno odseva iz človeka; v njem biva raz¬
umna duša, ki je bistvena forma telesu; tako se čutno javlja du¬
ševnost v svoji raznolični popolnosti. Daši torej nahaja umetnik
večalimanj v vsem čutnem stvarstvu vzorov, po katerih oblikuje
umetniške proizvode, je vendar oblika človeškega telesa umetništvu
najvišji čutni vzor. Zato je pa grška umetnost že raditega glede
oblike dospela v starem svetu do najvišjega vrhunca: izbrala si
je namreč človeško telo za vzor umetniškega oblikovanja.

229

Toda prvotna celost je v človeku po izvirnem grehu izkvar-
jena; nižja mesenost se upira višji duševnosti in tako zavira po¬
poln odsvit duševnega bistva. Ta madež leži na vsem stvarstvu.
Pravtako je po izvirnem grehu zatemnelo nebo čistega prvotnega
spoznanja; ideje, kot jasne zvezde po višjem težečega duha, je
zakrila megla nevednosti in poltenosti. Nastopil je v človeštvu
skepticizem, iz tega se je rodila negotovost in ž njo obup, ki je duhu
polomil peruti ter onemogočil vznos proti višji idealnosti. Najvid-
neje se ta duševni propad človeštva kaže v starogrški umetnosti,
v kateri je sicer oblika dospela do najvišje popolnosti, a je ideja
zaostala daleč za njo, tako da nahajamo v njej komaj še zadnje
sledove tiste resnice, ki je bila v začetku človeštvu razodeta.

Šele krščanstvo je umetnosti iznova postavilo temelj in jo
pospešilo do najvišje dovršnosti. S krščanstvom je umetnosti za¬
žarelo solnce večnih idej, obenem pa se je po njem tudi razodela
človeška narava v svoji prvotni nepopačnosti ter stem podala
tudi umetnosti najpopolnejšo obliko.

II. Dve sliki v evangeliju sv. Luka.

Staro izporočilo nam pripoveduje, da je bil sv. Luka slikar.
In po nekaterih krajih v Italiji kažejo celo podobe, češ da jih je
slikal sv. Luka.

To izporočilo je sicer malo zanesljivo, vendar pa nikakor ne
brez višjega pomena. Staro krščanstvo je gotovo hotelo ž njim
izraziti mnenje, da je evangelij sv. Luka za slikarstvo in umetnost
sploh posebno pomenljiv.

Slikar je sv. Luka; ne z barvami in čopičem, pač pa z be¬
sedo, ki mu jo je navdihnil Sv. Duh.

Prvo svojih slik nam je izpostavil v prvem poglavju, pred-
očuje nam Marijo Mater božjo, pozdravljeno od angela.

»Milosti polna« — tako ogovarja angel Devico. S temi be¬
sedami izraža, da je Marija popolnoma prosta vsakega greha, torej
tudi izvirnega; zatorej nahajajo sveti očetje in cerkveni učeniki
v njih posredno izražen nauk o njenem brezmadežnem spočetju.
Tu se nam kaže torej Marija v svitu prvotne pravičnosti, v kateri
je bila človeška narava pred grehom. Že po tej je Marija med
vsemi ljudmi najlepša. Greh je namreč prvemu človeku vzel milost
ter ž njo nadnaravno lepoto in mu je zatemnil naravno. In ker

230

prvi greh prehaja na vse ljudi, se nihče ne rodi v prvotni nepo-
pačnosti in lepoti, kakor Ona, ki je milosti polna, brez madeža
spočeta.

V evangeliju sv. Luka nam torej prvič spet stopa pred oči
neskaljen vzor človeške popolnosti in lepote, vzor, kakršnega
grški umetniki niso imeli pred seboj; saj jim je bil še izvirni greh
zakrit v gosto meglo, in njihovi bogovi, ne le da niso bili vzori
najvišje popolnosti, ampak grška umetnost jih je iz Olimpa na
zemljo potegnila, počlovečila ter jim obenem namislila tudi člo¬
veške slabosti in strasti.

Toda še lepše žari Marijina lepota v evangelistovi podobi.

»Gospod je s teboj« — tako nadaljuje angel. Kako pa imamo
ta »s teboj« umeti, poučuje nas natančneje: »Sveti Duh bo prišel
na te, in moč Najvišjega te bo obsenčila; zato se bo Sveto, ki
se bo rodilo iz tebe, imenovalo Sin božji.«

V teh besedah je izražena dvojna resnica. Ž njimi se okli-
cuje Marija prvič za nevesto Sv. Duha. Kot tretja oseba najsve¬
tejše Trojice je Sv. Duh pravi Bog, nestvarjena, večna lepota.
Temu naj bi se zaročila Marija kot nevesta. Razmerje pa, v ka¬
tero je s Svetim Duhom stopila, je zahtevalo, da se povzdigne
do nekake enakosti ž njim. Ker je pa bila Marija po svoji naravi
stvar, je morala milost nekako izravnati razliko med neskončnim
Bogom in končno stvarjo. Marija kot nevesta Sv. Duha je bila torej
v dan svojega zaročenja ožarjena s svitom neskončne božje lepote.

A  v evangelistovih besedah najdemo drugič tudi resnico,
da je Marija izvoljena za Mater božjo. Tisti namreč, ki se je iz
nje rodil, Jezus Kristus, je bil človek v eni in isti osebi z Bogom,
in ker osebnost določuje rojstvo, je tudi Marija prava Mati božja.
Zato jo je tudi kot božjo Porodnico ožaril svit neskončnega veli¬
častva in lepote božje.

Toliko evangelist. Stem nas je privedel do najsvetejšega in
najskrivnostnejšega čina v zgodovini, namreč do onega trenotka,
ko se je v Marijinem naročju učlovečila božja Beseda.

Toda evangelist nam ne predočuje vrhunca božjega dejanja.
Le še to slišimo: »Zgodi se mi po tvoji besedi« — in zagrinjalo
pade. A  prav tu razprostre domišljija tem prosteje svoje peruti
ter se vzpne z deviškim duhom Marijinim nad zvezde, nad angele
v visoka nebesa, da tu v naročju najsvetejše Trojice ž njo za¬
maknjena gleda večno Lepoto ter si od nje prevzeta globoko vtisne

231

podobo Očetove Besede, katero je Marija nekdaj s svojim duhom
objela ter jo iz nebes zemlji podarila v človeški naravi.

Ob Marijini podobi tedaj človeški duh ne le da občuduje
najvišjo lepoto, s katero more biti končna stvar od Boga ožar¬
jena, ampak ob njej se duh povzpne tudi do gledanja Boga, ki je
pravir in neskončno morje večnih idej. »Blagor ti, ker si verovala«,
tako jo poveličuje sv. Cerkev. Po nje veri je zemlji zasijalo solnce
najvišjih idej.

Toda poleg prve podobe najdemo pri sv. Luki še drugo.

Beseda se je učlovečila.

Sv. Luka nas vede v drugem poglavju k jaslicam učlovečene
Besede. Boga ni nihče videl, nobeno oko ni zrlo večne lepote.
Šele v Jezusu Kristusu nam je pokazala svoje lice, in sicer v nam
najbolj pristopni podobi, v podobi človeške narave.

V betlehemskih jaslicah se nam kaže ta podoba v najnežnejši
obliki, v obliki novorojenega Deteta. In vendar odseva iz te po¬
dobe poleg vse naravne nežnosti in ljubkosti obenem tudi najvišja
veličastnost: Dete in Bog v eni nedeljivi osebi.

V tej sliki je dobila umetnost neskončno dovršen, nedosežen
vzor, ob katerem se lehko vedno boljinbolj usovršuje in povzarja,
ne da bi mogla kdaj popolnoma pozajeti neskončne polnosti nje
vsebine.

Božja človečnost Kristusova odpira umetniku vzlet do naj¬
višje, neskončne idealnosti, a od druge strani mu podaje najreal-
nejšo, najbolj človeško podstavo: ker isti Kristus je v eni in isti
osebi pravi Bog ter nositelj najvišjih idej in pravi, najpopolnejši
človek. Najvišji idealizem se druži tu z najnaravnejšim, najbolj
človeškim realizmom.

Božje nebeško idealstvo in naravno človeško realstvo se na
tej sliki umetniku javlja v dovršenosti, njemu večno nedosežni,
kajti večno nemogoče je s končnim umom dovzeti neskončnega
Boga, kakor je tudi nemogoče dospeti do popolnosti človeške
narave, povišane do hipostatične združitve z božjo Besedo; in
vendar se javlja obenem tudi v dovršenosti brez konca p o sne m -
1 j i v i: brez konca, ker' je v njej učlovečen neskončni Bog, a po-
snemljivi, ker je ta neskončnost v končni, človeški, torej človeku
pristopni in posnemljivi obliki.

Ista podoba daje umetniku tudi peruti, s katerimi se more
varno dvigati v neskončne višine, zajemat si večnih idej, da z

232

njimi navdihuje umetniške oblike. In prav to je, kar daje umet¬
nosti dostojnost in višjo resnost. Kar namreč spočne umetnikov
duh, oplojen od idealizma Kristusove vere, to ni prazen plod do¬
mišljije, ampak ima, bodi še tako vzvišeno, realno podstavo.
Krščanski umetnik ni torej sanjač ali fantast, niti ni krščanska
umetnost gola sanjarija, ki naj bi zazibavala človeka v sladke
sanje, marveč resna učiteljica, ki mu v čutni obliki predočuje
nebeške ideje in resnice. Zato uporablja Cerkev umetnost tudi pri
službi božji, da po njej predstavlja ljudstvu verske resnice ter je
tako, človeški naravi prilično, po čutnosti dviga do nadčutnega sveta.

Še drug velepomenljiv znak moramo poudariti na sliki sve¬
tega Luka.

To, kar v umetnosti posebno mika, je izvirnost. Umetnik
mora stvarjati nove oblike; kakor je Stvarnik v začetku oživil ilo
z neumrljivim duhom, tako mora tudi umetnik zemeljske oblike,
katere posnemlje iz narave, navdihovati in oživljati z nebeškimi
idejami. Zato so stari Grki imenovali pesnika murjvfig,  t. j. stvari¬
telja. Od pesnika, od umetnika pričakujemo nečesa, kar ni na¬
vadno, ampak kar se po dovršenosti odlikuje od naravnih in vsak¬
danjih življenjskih prikazni. On ne sme povzemati, ampak novo
ustvarjati; zaradi te stvariteljne izvirnosti ima umetnikova oseba
nekaj božjega na sebi, obdaje jo nebeški žar, tako da s češčenjem
in strahom zremo vanj.

Res, da mora še stati na zemlji, v naravi, toda z druge
strani se mora povzpenjati v nebeške višine: njegova naloga je
zemljo družiti z nebom, realnost z idealnostjo, čas spajati z več¬
nostjo, človeško z božjim. A  prav to je najteže izvršiti. Nekateri
se ločijo preveč od narave, od življenja; hoteč previsoko vzleteti
izgube realna tla: namesto umetnikov dobimo fantaste. Drugi pa
obtiče na zemlji; namesto umetnikov imamo kopiste, fotografe.
Pravi umetnik mora nižji in višji svet spajati v živo nerazdeljivo
enoto; čim bolj se mu ta spojitev posreči, t. j. čim višje so od
ene strani ideje, čim naravnejša in resničnejša od druge strani
oblika, tem bolj dovršen je, tem bolj je vreden občudovanja.

A  prav to druženje zemlje z nebom,- časa z večnostjo, člo¬
veškega z božjim, je najpopolneje izraženo na sliki sv. Luka, ki
nam predočuje učlovečenje Boga. Tisti, ki je brezmejen, ki ga ne
obsega nebo in zemlja, je obenem tako majhen, da najde v ozkih
jaslicah dovolj prostora; on, ki je večen, neizpremenljiv, se v

235

človeški naravi izpreminja, raste, šteje z nami ure, tedne in leta;
on, ki je vir vse blaženosti, ki vse redi in ohranjuje, glej, sam
potrebuje hrane, ki je dobiva na prsih svoje matere; on, početnik
vseh bitij, se rodi kot otrok iz svoje lastne stvari; neumrljiv po¬
stane umrljiv, neskončen končen, stvarnik — stvar.

Časnost z večnostjo, končnost z neskončnostjo, božanstvo
s človeštvom — skrajnosti sicer večno nespojljive, so na tej sliki
spojene. Kar se ni nikdar in nikjer zgodilo, da, česar končni um
še od daleč slutiti ne more, se je tu uresničilo. A  prav v tej
spojitvi je najvišja izvirnost, ki se sploh da misliti. In ker izvir¬
nost podeljuje umetnosti mik in čar, je učlovečenje Sinu božjega,
kakor najvišji zgodovinski, tako tudi najvišji poetiški dogodek: v
njem se odpira človeštvu vir večno mlade, neusahljive poezije.

Zato pa ni nikjer v človeškem govoru višje in nežnejše
poezije, nego nam veje iz tistih proizvodov, s katerimi proslavlja
katoliška Cerkev božje Dete in njegovo deviško Mater, torej iz
tistih proizvodov, ki jih je zamislila krščanska domišljija po slikah
našega evangelista. Primeri le tisto sprelepo cerkveno himno : Vagit
infans inter arcta . . .

III. Še nekaj o slikah sv. Luka.

Obliki, v katerih čutno stvarstvo biva in se razvija, sta
prostor in čas. In ker je naloga umetnosti lepoto čutno upodab¬
ljati, se tudi umetnost dejstvuje po prostoru in času. Odtod se
izvaja glavna razdelitev umetnosti: v obrazovalno in slovno.

V Jezusu Kristusu je nestvarjena lepota, učlovečivši se, sto¬
pila v dvojno obliko prostora in časa. Tako je dobila umetnost
v človeški podobi Sinu božjega najpopolnejši vzor, po katerem
naj bi se oblikovno zgledovala in dovrševala: obrazovalna umet¬
nost v potezah njegovega človeško-božjega obličja, slovna pa po
njegovem najsvetejšem življenju, ki se je, kakor naše, časovno
razvijalo.

Toda še drug moment nam je omeniti v sliki evangelistovi,
ta je, rekel bi, socialni moment: Marija se nam predočuje v družbi
s svojim Detetom.

Človek ni le duhovno-čutno, ampak tudi socialno bitje. Kakor
v  vsem človeškem, tako se mora socialnost izražati in uveljav¬
ljati tudi v umetnosti. In prav ona vdihuje umetnostim nežnost in

234

milobo ter jim daje grad jo in človeški mik, kakor jim daje ideja
nebeško vzvišenost.

Iz socialnega nagona se namreč poraja tista ljubezen, ki se
duhovno-čutno, torej človeško javlja, ljubezen, ki druži osebe v
nerazvezljivo družbo, ki je vir, iz katerega se človeški rod do¬
polnjuje in ohranjuje , ki nagiba mater, da skrbi za otroka; tista
socialna ljubezen, ki spaja ljudi v družine, občine in države, brez
katere človeštvo ne more obstati. Ljubezen vse ogreva, vse giblje,
brez nje se nič blagega, nič resnično velikega ne zgodi.

Ta ljubezen pa klije najnežneje v srcu materinem do last¬
nega deteta ter najmileje odseva iz nedolžnih otrokovih oči do
matere.

Toda v izvirno popačeni naravi je ta najblažji čut skaljen,
zataplja ga mesenost.

Le v Mariji, ki je bila prosta neredne čutnosti je bil ta čut
neskaljen in čist. Kakor je Besedo z duhom spočela in deviško
rodila, tako je bila tudi njena materina ljubezen do Deteta čisto
deviška, vzvišena nad vso neredno čutnost.

Ljubeče srce je pa vir in gojišče vseh drugih socialnih kre¬
posti : hvaležnosti, spoštljivosti, potrpežljivosti, pokorščine. V borni
hišici v Nazaretu so vse te čednosti klile in cvele; od prve
otroške do zrele moške dobe je Sin božji z deviško materjo živeč
človeško življenje in občevanje v vseh raznoličnih položajih
vzorno posvetil; življenje svete družine v Nazaretu je najvišji
socialni vzor.

Iz zasebnega kroga svojih staršev je stopil Jezus Kristus v
javno življenje in začel ljudem svetiti z najvzornejšim zgledom
tistih čednosti, ki dičijo človeka v javnih cerkvenih in državnih
odnošajih. Ob njegovem zgledu so se povzarjali apostoli in učenci
ter se od njega učili z Bogom in ljudmi tako občevati, kakor je
človeku pristojno.

Jezus Kristus je sicer šel v nebesa; toda svoje življenje na¬
daljuje v sv. Cerkvi. V tej je krščanska tradicija ohranila v glav¬
nih potezah spomin in sled njegovega življenja in družbinskega
občevanja. To Kristusovo življenje se pa posebno predočuje v
katoliškem bogočastju, katerega središče je on sam skrivnostno
bivajoč na oltarju. Kakor je bila v njem učlovečena večna lepota,
tako so tudi obredi v katoliškem bogočastju nekako čutno upo-
dobljenje božjih idej, katerih nositelj in oznanovavec je bil Kristus.

235

Katoliško bogočastje je velika umetniška predstava, v kateri ne¬
beške ideje prešinjajo, oživljajo čutnost prostorno in časovno ter
človeškega duha vznašajo v nebesa!

In res, prav iz predstavljanja Kristusovega trpljenja, ki se
v cerkvi vrši veliki teden, se je že v srednjem veku izcimila no¬
vejša dramatika in žaloigra, porodilo se je novejše gledališče, v
katerem se edinijo slovne in obrazovalne umetnosti. Cerkve same
so bile nekdaj gledališča, dokler so se igravci držali verskih, nrav¬
stveno dostojnih predmetov.

Šele kesneje, ko je začel verski čut zamirati ter življenje,
veda in umetnost se cerkvi odtujevati, se je postavilo gledališče
zunaj cerkve, dasi še dolgo v ozki zvezi z vero in cerkvijo.

Dandanes seveda je gledališče popolnoma ločeno od vere, da,
celo njej sovražno; a vemo tudi, da čim bolj se je odtujilo Cer¬
kvi in krščanskim resnicam, tem niže je padlo z idealne višine
in se za naših časov skoraj povsod valja po blatu mesene pol¬
tenosti.

Iz evangelistovih slik je zajemala krščanska umetnost svoje
ideale, ob njih se je zgledovala, ob njih, ko je jela pešati, spet
se pomlajala in povzpevala do najvišje dovršenosti. Marija z Je¬
zusom je bila od prvih časov do dandanes, posebno pa za zlate
dobe krščanske umetnosti, slikarjem glavni predmet. Vsak si je
smatral za posebno nalogo »Madonno« z Detetom kolikor mo¬
goče idealno naslikati. Krščanski umetniki so kar tekmovali, kdo
bo globlje zajel iz morja tiste lepote, ki se nam je pojavila po
učlovečeni Besedi, ki najčisteje in najmileje odseva iz materinsko
deviškega obličja Marijinega.

Kar pa odpira umetniku oči, da mu je moč zreti lepoto teh
slik, je vera. Zatorej najdemo, da so bili največji veleumi krščan¬
ske umetnosti verni, pobožni kristjani. Preden so se poprijemali
dela, so se z vernim duhom zamikali v premišljevanje verskih
resnic ter si v molitvi ogrevali srce. Blaženi Angelico je vselej,
preden je začel slikati, goreče molil in Boga prosil, naj ga na¬
vdihne; solze pobožnosti so mu oblivale lice, ko je slikal Kristu¬
sovo križanje. Lippo Dalmazio se je dan prej, ko je začel slikati,
navadno postil, v jutro pa molil in prejel sv. zakramente; zato
je pa svojim podobam vdihnil toliko milobo in čistost, da njegova
'dealnost presega vse, kar je ustvarila novejša umetnost, ki se je
izneverila Kristusovemu duhu.

236

IV. Ideal poganstva in ideal krščanstva.

Pač nikjer nima človek lepše prilike bistveno razliko med
staro in krščansko umetnostjo bliže in mirneje opazovati in do¬
ločevati kakor v pariškem Louvru.

Kar oko predvsem drugim zapazi, je to, da so stari skoraj
izključno za upodabljanje svojih idej uporabljali tvorstvo ali pla¬
stiko; slikarstvo se jim ni nikdar priljubilo in ga tudi niso posebno
usovršili. Prav nasprotno pa nahajamo pri krščanskih umetnikih;
ti so se predvsem poprijeli slikarstva ter je najviše usovršili;
tvorstvo v primeri s slikarstvom je v krščanski umetnosti nezna-
menito; najvzornejše umetniške tvorbe občudujemo v slikarstvu.

Ni si težko te prikazni raztolmačiti. V poganski umetnosti
se nam javlja propalo človeštvo, v katerem čutnost prevladuje
nad duhovnostjo. Ker se pa telesnost resničneje in očitneje izraža
v plastiki kakor v slikarstvu, je naravno, da so ji stari dajali
prednost. Šele krščanstvo je prineslo milost ter je ž njo čutnost
podredilo duhovnosti; materija se je poduhovila. Zatorej je pa
krščanstvu plastično oblikovanje pretvarno ali prečutno, ugaja mu
bolj slikarstvo, ker se v njem snovnost manj čutno izraža, je bolj
gibko in more duhovno idejo različneje sprejeti in predočiti ka¬
kor trd, brezbarven kamen.

Do kolike dovršenosti se je povzpelo staro obrazništvo! Kako
čudovita somernost v delih, prirodnost v potezah, različnost v
položajih, bujnost v oblikah!

Toda neprimerno više stoji krščansko slikarstvo. Kaka živost
v barvah, v obličju dostojnost z ljubkostjo, nežnost z resnostjo,
kaka harmonija med deli in celoto! Kako se spajajo nasprotja,
kako barve prelivajo ena v drugo!

R  pustimo zunanje lice, duh je, ki oživlja.

In tega duha, kako ubogo malo nam ga kažejo stari! flko
je resnično, da je obraz, da so oči živ izraz duševnega življenja,
uprimo le pogled v stare kipe, ki so v nepreglednih vrstah pred
nami postavljeni. Kako v vseh pogrešamo odprte jasnosti in ve¬
selosti; pogled jim je mračan in teman, resen, v se obrnjen. Kipi
poznejše rimske in grške dobe se dajo glede dušnega pojava
razdeliti v dve vrsti: pri enih prevladuje neka v sebi mirujoča
resnost, a obenem najvišja ošabnost, ki nad človekom ne priznava
nobenih višjih moči. V teh je vpliv tedanje stoične šole. V druge

237

vrste kipih se pa izraža bolj mirna veselost, lastna posvetnim
lehkoživcem, ki v trenutnem uživanju najdejo najvišjo srečo, ne
da bi poznali višje težnje. Ti so učenci Epikurovi. Vsekako se v
obrazih zvesto izraža umstveno in versko naziranje poznejše dobe:
dušno življenje razjedajoč dvom, ki napolnjuje srce z obupom ter
odvrača pogled od neba proti zemlji.

Iz starejše grške dobe se očitno še kažejo sledovi starih
tradicij; bolj ali manj jasno nam tu še govori vera v višja bitja.
Ne vidimo še brezbožne stoične ošabnosti, človek se še čuti v
oblasti višjih sil. A  tudi tu jasno vidiš, da ni ljubezen sladka vez
med nebom in zemljo; ne, marveč kruta moč usode (fatum) tlači
kakor mora te postave; zatorej niti žarek blagega upanja ne sije
iz onega sveta, da bi razvedril njih obraz; strah in obupnost jih
preganjata. Najjasneje se to pač vidi v Laokoontovi skupini v
Vatikanu; kako temno-obupno se bori nesrečni oče za svoje in
svojih otrok življenje! Kdo tu ne vidi, kako strašan, ker negotov,
mu je prehod iz tega življenja v drugo!

Da, resnica se imenuje duhovna luč; kjer sveti luč, tam je
jasnost, je gotovost. A  luč tudi ogreva; kjer je resnica, tam je
obenem ogenj ljubezni, življenje. Vsega tega pogrešamo v stari
umetnosti, zakaj po grehu je človeštvu zatonilo solnce resnice.
Ne le, da stara umetnost ne dviga srca v višji svet, marveč je
pušča prazno, je tlači ter zavira duhu idealen vzlet. Zatorej je
pa resnično, kar piše nekdo, da je poganstvo človeka navezalo
le na to zemljo in je celo bogove na zemljo ponižalo, da bi jim
nadelo človeške slabosti in strasti. K temu je moral človeštvo
dosledno privesti odpad od Boga.

Kako veličastno, kako zmagovito se nam kaže v primeri s
to duševno bedo starega poganstva v umetnosti ideja krščanstva.
Le poglejmo že prve poizkuse krščanske umetnosti, kakor se hra¬
nijo v »Museo cristiano« v Rimu. Res, ne da se tajiti, zunanja
oblika je še nepopolna, a ideja tako mogočno prevladuje mrtvo
s nov, tako je vse polno izraza, da duha kar prevzame, in se
človek čuti prenesenega v ono sveto starodavnost; skrivnosten
čut ga prešinja in globoko se zamisli v nadnaravni svet, kakor
da bi videl verske skrivnosti same pred seboj utelešene. A  kaj
bomo šele rekli o vzornih proizvodih krščanske umetnosti, ka¬
tere so proti koncu srednjega veka in v novejšem veku ustvarili
v eleumi, Michelangelo, Rafael, Rubens in drugi? Postoj pred

238

takim umotvorom. Komaj si začel posamezne dele primerjati in
zlagati, še se ti oko veseli živosti barv, somerja harmonično zlo¬
ženih udov, a že ti od vseh strani sije duhovno-žarna ideja tako
mogočno in čarobno, da ti telesno oko otrpne ter se duh ves
zavzet dvigne v svet najvišjih idej. Čim dalje gledaš, tem bolj
se potaplja duh v neizmerno morje idej. Brezčuten za prostor in
čas, ne vidiš in ne slišiš več, kaj se godi okoli tebe, hipoma
kakor blisk prejde ura za uro!

Najimenitnejši kip v vsem Louvru je Milonska Venera. Daši
so ji roke do ramen odbite, je vendar somernost ostalih udov
tolika, da oko ničesar ne pogreša, ker si samo z domišljijo do¬
polni, kar manjka. S povzdignjeno glavo stoji pred nami boginja
v popolni samozavesti, gotova si zmage. Obleka ji je na pol zdr¬
snila s telesa. Lepe so poteze te Venere, in vendar! Kaj je končno
milonska Venera kakor mesena poltnost, pobožena v najpopolnejši
umetnostni obliki ?

Kaka razlika med to Venero in Murillovo Marijo v istem
Louvru! S hvaležno ponižnim očesom v nebo obrnjena se ti zdi
Marija kakor da bi hotela reči: storil mi je veliko, on, kije  mo¬
gočen. Z njenega obličja veje dih nebeške čistosti, da pred njo
v udih ugaša strast in se ob njenem deviškem čelu razganjajo v
duši vse megle nižje čutnosti. Zaročenje z božjim duhom obzarja
z nestvarjeno svetlobo vso njeno prikazen. Duh se čuti povzdig¬
njenega v nebeške višine, srce ogreto od nebeške lepote!

To je krščanska umetnost. Neskončno vzvišena po idejah,
a obenem najresničnejša, ker ji daje resničnost, realnost in objek¬
tivno vrednost vse presegajoča resničnost krščanske dogme. V
krščanski umetnosti se zaročuje najvišji idealizem z najresničnej-
šim realizmom. In zares priča zgodovina, da zabredejo umetniki,
ki se izneverijo krščanstvu v eden ali drugi dveh ekstremov: ali
v nenaravni fantastični romanticizem, ki si snuje umetniške tvorbe
brez ozira na realnost in življenje — to je pretirani idealizem z
zanikanjem realizma —, ali pa v goli realizem in naturalizem,
brez vsega idealizma. R  ne eno, ne drugo ni pravo. Prava umet¬
nost mora spajati idealizem in realizem. Na tej srednji poti pa se
lepa umetnost ohrani le, ako se drži krščanskih načel, ako se
klanja — Skrivnosti krščanske dogme!

ooo

Epilog.

Boj sovražnih sil je boj idej.
Dr. R.  MahniC.









.



.



















■


■



Najnovejša socialno-politična revolucija.

Boj, ki se bije dandanes, je boj idej. Človek, kot razumno
bitje, ničesar ne učini brez misli. V duhu spočeta misel določuje
voljo in jo nagiblje k dejanju. To velja ne le pri posamezniku,
ampak tudi pri celih narodih. Vojske in revolucije, politični pre¬
vrati in karkoli se v zgodovini človeštva velikega zgodi, vse je
delo, tvorba —■ idej.

Človeška dejanja imajo poleg zunanjega lica, po katerem se
kažejo svetu, še drugo, notranje, nevidno, rekli bi, metafizično
lice. Zgodovinski veki s svojimi težnjami imajo svojo logiko, svojo
filozofijo. Za vse, kar v dejanju izvaja, mora imeti človek um¬
stven razlog: kdor torej hoče umeti realni svet, njegov razvoj,
njegovo zgodovino, ta mora proumeti njegovo idealno ozadje.

Materialistično naziranje naše dobe je krivo, da se smatrajo
veliki zgodovinski dogodki in politični prevrati za učinke slepega
slučaja in se pojmujejo le bolj kot posamezni pojavi, brez vsake
stvarne zveze med seboj. Ne pomisli se, da so dogodki in prevrati,
ki spravljajo zgodovino v drug tok, le nekako vidno utelešenje idej,
ki so že davno prej v duhovih tlele, ogrevajoč jih za dejanja. Temu
mehaničnemu naziranju je v prvi vrsti pripisovati, da nas prevrati
in revolucije prihitevajo in da se nam porajajo prav kot nekak
»deus ex machina«, potem ko so se vendar dolgo časa pripravljali
in bi le kolikaj bistrosti zadostovalo, da bi že naprej napovedali,
kar mora prej ali pozneje bruhniti na dan. Revolucija 1. 1848. je
evropske državnike in ministre tako prehitela, da so jim že prvi
dogodki zmedli pamet in glavo. Lehko bi bilo z modrostjo in
odločnostjo prvi plamen udušiti, potem pa s primernimi reformami
svobodomiselne težnje obrzdati in jih navesti v drug tir. K  ne!
Revolucijski ognjenik je moral prej z vso silo izbruhniti, revolucija
je morala prej obhajati svoje zmagoslavje v mestu in po deželi
— potem šele, ko se je izkusilo, da se s korifeji revolucije ne
da pogajati, se je energično nastopilo! Ko je pa bila vstaja po-

Več luči. 16

242

tlačena, so mislili gospoda, da so že izvršili svojo nalogo — četudi
revolucijska žrjavica še dalje tli pod pepelom in še sami kaj
pridno vanjo pihajo. Da, zdaj spijo gospoda pravtako mirno in
brezskrbno ko pred 1.1848. — na ognjeniku, ki grozi leto na leto,
da pogoltne v svoje žrelo nje in njih delo!

Ideje delajo zgodovino!

Ta temeljni zakon človeške zgodovine prezirajo moderni
državniki.

Ideje se pa razlikujejo v prave in krive, potem kakor se zla¬
gajo z resnico ali ne. Ta razlika je večna, kakor je v svoji veljavi
večen stavek protislovja. Večno je torej tudi nasprotstvo med
pravimi in krivimi idejami. Vsled greha se je pa to nasprotstvo
zaneslo tudi v človeški rod; greh je zakrivil, da je človek od¬
padel od Boga in od resnice, t. j. od pravih idej in se začel obra¬
čati k zmoti, t. j. h krivim idejam. To nasprotstvo med pravimi
in krivimi idejami se je najjasneje pojavilo in poostrilo s krščan¬
stvom; kajti v krščanstvu se je učlovečil Logos, t. j. večna božja
ideja, ki kot nestvarjena resnica obsega vse ideje. Krščanska ideja,
kot absolutno prava, izzivlje na boj vse krive ideje. In odkar se
je krščanstvo prikazalo na zemlji, se ta boj neprenehoma bije.
Dvoje taborov si stoji nasproti: z ene strani krščanska resnica,
ki jo zastopa Kristusova Cerkev, z druge strani pa negacija krščan¬
ske resnice, katera se po raznoterosti zmot javlja na različne
načine.

A  vojska idej, pravih in krivih, ni vojska v zraku, ni voj¬
ska povsem nevidnih sil — ampak ideje, prave in krive, se bo¬
jujejo v svojih vojakih, v ljudeh, kateri odpirajo idejam, pravim
ali krivim, um in srce, kateri se dajo od idej vnemati. Kakor se
pa ideje razlikujejo na dvojo stran, tako se tudi vojska zanje
deli na dva tabora.

Tudi se nahaja med idejami, kakor pravimi, tako krivimi,
sorodnost; prave ideje se porajajo iz enega in istega pravzroka,
namreč iz božjega razuma, vtem obstoja njih sorodnost, njih
vzajemnost; krive ideje so si pa sorodne vtem, da je vsem skupna
negacija in nasprotstvo resnice. Ta sorodnost prehaja od idej na
ljudi; ljudje, ki spoznavajo iste ideje, se nehote zbližajo in drug
drugega oklenejo; zgodovina krščanstva priča sijajno, kako silovita
je družilna moč krščanskih idej. Vsi krščansko misleči so ena
družina, ena vojska, so otroci ene matere, katere je rodila večna

243

resnica. Pa istotako se čutijo sorodne tudi otroci krivih idej; in
bodi razlika med njimi samimi še tolika, vendar na vse to po¬
zabijo, podajo si roko v zvezo, kakor brž gre za boj proti kato¬
liški Cerkvi. Vojski pravih in krivih idej si sicer stojita nasproti,
odkar je človek grešil, vendar se je, kakor smo rekli, nasprotstvo
poostrilo šele z Jezusom Kristusom. Proti njemu so se zavezale
vse sovražne sile: židovstvo, poganstvo s peklom vred. To na¬
sprotstvo je prešlo od njega na katoliško Cerkev. Zgodovina ka¬
toliške Cerkve je zgodovina boja z nasprotnimi silami. Ta boj je
pa v prvi vrsti boj pravih idej s krivimi. Katoliške dogme so od
Boga razodete ideje, od Cerkve določene. In okoli teh idej se
suče ves boj. One so tiste sile, ki narode družijo in razdružujejo,
ki vekom presnavljajo lice.

Tudi najnovejša socialno-politična revolucija, ki se nekoliko
že vrši v naši dobi, a se še hujša pripravlja za bodočnost, je
tvorba idej.

I. Najnovejša revolucija — hči naturalizma.

Naš vek je vek naturalizma v najširšem pomenu. Pognal je
naturalizem iz racionalizma. V osemnajstem stoletju se je natura¬
lizem le bolj teoretično gojil v delih enciklopedistov. Na vzgojo
in državni red ga je teoretično upotrebil Rousseau. Njegov »Emil«
pa »Contrat social« sta v tem oziru epohalni deli. V dejanju je
naturalistične nauke poizkusila izvesti francoska revolucija. Po več¬
letnem boju se je stari Evropi posrečilo revolucijo zatreti in uvesti
prejšnji državni red. Leta 1815. sklenjena »sveta alianca« je do¬
ločila, da se odslej Evropa vladaj po krščanskem pravu. A  to so
bile večinoma le besede, ki so ostale na papirju. Državniki sami
so bili učenci protikrščanskega naturalizma, vzgojeni v duhu re¬
volucije — kako bi torej vladali narode v krščanskem duhu? Pa
tudi so krščanstvo premalo poznali, da bi vedeli, kako se pravo
krščanstvo nahaja le v katolicizmu in kako je brezmiselno zave-
zavati se v obrambo krščanskih načel, a obenem v železje državnih
paragrafov vklepati katoliško Cerkev, zunaj katere krščanstvo preje
ali kesneje spuhti v racionalizem in brezverstvo. Evropa se je
hotela ohraniti proti revoluciji, a pozabila je, da je njen državni
in socialni red osnovan na katoliško  krščanstvo, ne pa na
Lutrovo ali Kalvinovo, ki samo dosledno vodi v racionalizem in

16 *

244

naturalizem. Vtem so se modri diplomati zaračunili — in zmota
je bila za Evropo usodepolna.

Tej kratkovidni evropski diplomaciji nasproti so učenci revo¬
lucije bolj logično mislili, zatorej tudi bolj dosledno delali. Oni so
segli globlje, globoko dol, kamor državniki niso mogli za njimi.
Tem vse krščanstvo in katoličanstvo ni imelo višjega pomena,
nego veliko množico strašiti s peklom in jo tako držati v slepi
pokorščini pod državno oblastjo. Revolucionarji so pa vedeli, da
dobiva država od krščanstva nekaj višjega: princip avktoritete, na
katerem sloni legitimna monarhija in ves javni red; nositeljica in
hraniteljica tega principa je pa katoliška Cerkev. Medtem ko so
državniki Cerkev skrupulozno nadzorovali, da ne bi pač narodov
po rimskem duhu »fanatizirala«, so skrbeli revolucionarji, kako bi
krščanskim vedam in filozofiji, ki duhove utrjuje v veri v objektiv¬
nost načel ter tako postavlja v njih tla za spoštovanje avktoritete,
zabranili povrat na vseučilišča in druge šole; obenem so med
srednjimi in nižjimi stanovi širili slovstvo, kateremu je bil glavni
namen v čitateljih uničiti vsako spoštovanje do tistih, ki so vla¬
dali v javnem življenju. Pod vplivom tega revolucionarnega slov¬
stva se je v duhovih vršil nevaren proces in tlelo je po Evropi
že dolgo dolgo prej, preden je 1. 1848. jel povsod kvišku švigati
plamen revolucije. Revolucija 1. 1848. se je morala roditi po za¬
konu psihologične nujnosti: kar se je v duhu spočelo, mora preje
ali kesneje na dan.

Tudi to revolucijo so srečno potlačili; koncesije, ki so jih
dovolili, da bi se duhovi potolažili, so deloma kmalu potem pre¬
klicali — in stara Evropa, se je zdelo, da sme spet mirno počivati.

Toda k počitku niso legli bistroumni sovragi stare krščan-
sko-monarhične Evrope. Tem se je zdelo, da morajo svoj črtež
predrugačiti. Napad vseh dotedanjih revolucij, od velike francoske
revolucije do revolucije 1. 1848., je v prvi vrsti  veljal monarhiji
pa državnemu in socialnemu redu sploh. Direktno se je dotedaj
revolucija zaganjala le v legitimno monarhijo, da bi po nje pro¬
padu izprevrgla še ostali red. Pa izkušnja je učila, da po tej poti
ne gre. Kolikorkrat je revolucija vstala, tolikokrat so jo vrgli ob
tla, in monarhija je spet zmagoslavno vstala iz groba, v katerega
se je že pogrezala.

Tedaj so revolucionarji zapazili, da stoji v ozadju velesila,
ki državo in družbo vzdržuje in vedno iznova oživi, ko bi se

245

zdelo, da se ne moreta izogniti propasti. Ta velesila je katoliška
Cerkev. Zapazili so tudi, da se izkuša po vsaki revoluciji država
Cerkvi približati, kakor bi čutila, da je le v njej rešitev. Znano je,
kako se je n. pr. Avstrija s Cerkvijo spravila, sklenivši z Rimom
konkordat. Rodilo se je tedaj v revoluciji prepričanje: Brez¬
uspešno je bojevati se proti državi in social¬
nemu redu, dokler Cerkev stoji, kajti v njej ima
država in družba neomajno zaslombo. A k o hočemo
torej zrušiti obstoječi državni in družabni red,
moramo prej uničiti katoliško Cerkev.  To je pro¬
gram, ki ga izvršuje najnovejša revolucija po 1. 1848.

II. Končne namere najnovejše revolucije.

Ker je katoliška Cerkev zidana na rimsko papeštvo, se je
revolucija zarotila, da mora predvsem streti papeštvo — ž njim
pade sama ob sebi tudi Cerkev. Država pa naj se pusti pri miru,
dokler traja boj proti papeštvu. Ne le to — ampak revolucija si
je državo samo najela za zaveznico v boju proti papežu in Cerkvi.
Kakor brž se doseže glavni namen - uničenje papeštva in Cerkve,
se revolucija obrne proti svoji zaveznici ter jo brez edine zaslombe,
ki jo je imela v Cerkvi, prepusti njeni neizogibni usodi; potem pa
nastopi doba socialne demokracije, doba univerzalne socialistične
države.

Kdor sodi o najnovejši revoluciji mileje, se v svojem opti¬
mizmu silno moti.

Uničiti katolicizem — to je prva točka v programu najno¬
vejše socialne revolucije — zakaj katolicizem je pravzaprav edini
nasprotnik uresničenju socialistične države! To je izpovedal že
1. 1849. Ledru - Rollina učenec Mače: »Mi socialisti imamo enega
samega sovražnika — katolicizem.«

Katolicizem je pa neločljiv od rimskega papeštva; zatorej
šteje revolucija rimskega papeža za svojega naravnega in pogla¬
vitnega sovražnika, kakor je izpovedal 1. 1864. mason Ausonio
Franchi.

Seveda, z rimskim papežem je bilo treba napasti vso ka¬
toliško hierarhijo in redovništvo. Karkoli je bilo ostudnega, kar¬
koli je moglo obuditi sumnjo in sovraštvo proti cerkvenemu osobju,
se je moralo spraviti na dan: obskurantizem, jezuitizem, klerika-

246

ližem, romanizem in kar je enakih fraz, vse je moralo služiti na¬
menom revolucije: da se le uniči veljava hierarhije — Cerkev
mora potem pasti sama ob sebi.

Razume se pa, da je bilo treba od začetka previdnosti, da
se ne bi preveč žalil verski čut, t. j. treba je bilo dobro ločiti
med vero in duhovniki, hliniti spoštovanje do prve, a očitno na¬
padati in obrekovati druge, torej poudarjati ločitev, ki jo tako
izvrstno poudarjajo liberalci vseh časov in krajev, tudi slovenski!
»Spoštovanje veri — večno sovraštvo duhovnom!« je klical v
sveti republikanski jezi knez Canino 1. 1849. v rimski zbornici.

Predvsem je pa revolucionarjem služilo ime »jezuitov« kot naj-
izdatnejše strašilo kratkovidnih in bojazljivih katoličanov. Mazzini
sam je v svoji glasovih instrukciji, ki jo je 11. novembra 1846
razposlal »bratom« po Italiji, med drugimi sredstvi, kako zvajati
in begati katoličane, nasvetoval tudi to: »Klerikalna sila je per-
sonificirana v jezuitih; ostudnost tega imena je za socialiste moč,
zapomnite si!« Prišlo je v navado, da se je katolicizem istovil z
jezuitizmom, vse naredbe rimskega papeža so se pripisovale
jezuitom; stem naj bi se občinstvo preverilo, da Cerkve ne vlada
papež, ampak črni jezuitski general! In kaj se ni vse izreklo proti
jezuitom! Poslušajmo le enega — odpadnika Giobertija: »Nesreč¬
nega stanja v Italiji je kriv jezuitizem, ta rak, ki nas gloje, kuga,
ki nas mori, od njega izhajajo neposredno ali posredno vse naše
bolesti.« In kako se je ta stari mazzinijanec navidezno vnemal za
čistost vere in za svobodo Cerkve, da bi se tembolj znesel nad
jezuiti kot povzročitelji vsega slabega v katoliški Cerkvi! Mož je
pač vedel, da so jezuiti, kakor jih je imenoval Voltaire sam, gre¬
nadirji svete Stolice. Resnično, ta in noben drug razlog je bil in
je, radi katerega se sovragi katoliške Cerkve zaganjajo v prvi
vrsti v jezuite ter hočejo duhovnike in Cerkev samo razvpiti za
jezuitsko. Tako delajo tudi slovenski liberalci, ki so jim vse na¬
redbe slovenskih škofov, katere jim ne ugajajo — jezuitske.
Kolikokrat smo brali te masonske misli v »Slovenskem Narodu«!

Tudi niso zabili ločiti med katolicizmom in — klerikalizmom,
češ, prvega branimo in spoštujemo, zametavamo le drugega. Spet
tudi na Slovenskem dobro znana ločitev! Kakor da bi bivala ka¬
toliška Cerkev kje drugje nego v klerikalizmu, t. j. v papežu, škofih
in duhovnikih! Pa vendar tudi to nekaj velja, ko gre za to, da se
begajo duhovi. Posrečilo se je loži posebno na Francoskem ravno

247

s to frazo marsikaterega prav resno mislečega katoličana, celo
omikanca, duhovščini in Cerkvi odtujiti; čutil se je žaljenega, ko
so ga zmerjali za — klerikalca. Da, to je bilo na Francoskem,
ko se je po nesrečni vojni z Nemčijo dolgo časa določevalo,
naj li zavlada v ponižani državi katolicizem ali spet liberalizem,
glavnb strašilo, s katerim so masoni ugnali že tako boječe (libe¬
ralne) katoličane. »Naš sovražnik je klerikalizem«  —je  klical
Gambetta v parlamentu, in — katoličani so se jeli umikati s
svojimi katoliškimi  zahtevami! Da ločitev med katolicizmom
in klerikalizmom ni nič drugega kakor past, ki so jo liberalci na¬
stavili, da lovijo katoličane, hoteč jih z besedo »klerikalec« raz¬
vpiti za slepe sluge sovraženih duhovnikov, je od masonov samih
že uradno pripoznano.

Drugi so si spet pravi katolicizem razlagali po svoji glavi,
češ, papež in duhovni so Kristusov nauk popačili: raditega jih
treba pobijati in črtiti! »Moj katolicizem ni uradni rimski katoli¬
cizem« — je pisal tiste dni Gioberti. Tudi ta misel si je že našla
pot v slovensko časopisje!

Tudi nemško-pruski »Kulturkampf« ni imel drugega namena,
nego boj do smrti s katoliško Cerkvijo. Minister Falk je to izjavil
v državnem zboru: »Vsi protestanti se morajo zbrati okoli za¬
stave, povzdignjene proti Rimu, zakaj ta vojska je nadaljevanje
tiste, ki jo je proti katolicizmu začela reformacija . .. Proti Rimu
in proti duhovstvu — je naše geslo in naša molitev. Borimo se
kot junaki, razrušimo Rim in papeštvo!«

Tako se je klicalo iz Nemčije — isti klic je odmeval iz Italije
in skoraj iz vse Evrope. Glavno vlogo v tem boju so pa imeli
italijanski revolucionarji, zakaj v njih sredi je imelo papeštvo sedež
in zatreti papeštvo se pravi zatreti katolicizem. A niso upali, da
bi zatrli papeštvo, ako se revolucija ne polasti Rima.

Dve desetletji je bil Rim geslo italijanski revoluciji. V Rim
so torej gnali revolucijo ne toliko politični, ampak verski razlogi:
upali so, da s papeškim Rimom pade papeštvo samo in ž njim
katoliška Cerkev, kakor brž se posreči papeža oropati posvetne
države, ki ga je delala neodvisnega od vsake zunanje oblasti. V
Rimu tedaj, v središču katolicizma, so hoteli dokončati boj proti
Cerkvi: »V Rimu — je klical v Florenciji veliki mason Mazzini
— v Rimu biva veliki sovražnik luči, naša dolžnost je tam se ž
njim samim udariti!« Sploh namere laških revolucionarjev pojas-

248

njuje Mazzini v pismu, ki ga je tiste čase pisal svojemu prijatelju
DaH’Ongaro: »Revolucija mora izvršiti dvoje: odpraviti z
odlokom papeštvo  v Italiji, t. j. odločiti, da se v Italiji ne
voli več papež.  Papeštvo je ustanova ... ne manjka razlo¬
gov, da se opraviči njegova odprava...  In revolucija mora
drugič doseči, da se porodi nova vera, nova cerkev,
svobodna kakor vse druge, pa mogočna, povzdigniti se nad druge.
Za vse to treba imeti v oblasti Rim.«

Da, namere revolucionarjev so imele poleg negativne tudi
pozitivno stran. Hoteli so, da bi bil isti Rim, ki je bil doslej sre¬
dišče katolicizma, odslej glavni sedež nove humanistične vere,
katero spoznava masonstvo. »Dajmo, da se bo iz večnega
mesta našega razširjala  luč  po vesoljnem svetu, da bo
svet občudoval neizmerno silo masonstva«. Tako je klical isti Mazzini.

Sicer pa tudi ta vera, bodisi kakršnakoli, za masone nima
stalne vrednosti, ampak je le nekaj prehodnega, kar naj vodi na¬
rode v popolno brezverstvo, v ateizem. Da končno le to name¬
ravajo, so izpovedali socialisti o raznih prilikah, posebno pri kon¬
gresih, katere obhajajo skoraj vsako leto. Doslednji so - in prav
po tem se razlikujejo od navadnih liberalcev, ki sprejemajo le
premise naturalističnih doktrin, a se boje iz premis sklepati. Te
sklepe do skrajnje meje izvajajo socialistični revolucionarji, in ker
naj teorija služi praksi, zato izkušajo teoretične posledice upotrebiti
tudi na življenje.

»Bog ni niti pravzrok, niti substancija, niti duša, niti monada;
on je personifikacija vesoljnega ravnotežja ... V nravstvenem oziru
je Bog pravica. Zatorej ne oltarjev, ne podob, ne žrtev, ne za¬
kramentov, ne skrivnosti, ne duhovenstva, ne bogočastja.« To je
program masonstva in socializma.

h  tudi pri goli negaciji naj bi ne ostalo; verski nihilizem bo
prešel v očitno sovraštvo proti Bogu. Do te meje mora končno
dospeti socialistična vera. Katekizem popolnega bogotajstva in
očitne vojske proti Bogu je v glavnih potezah že 1. 1848. načrtal
oče modernih socialistov, Proudhon, v stavkih, ki se grozovitejši
še niso brali v človeškem jeziku: »Naj se iz človeškega govora
izloči ime božje, zakaj že tritisočletna izkušnja me uči, da se, kdor¬
koli mi govori o Bogu, zarotuje ali proti moji svobodi ali proti
moji mošnji . . . Prva dolžnost razumnega človeka je, da zavselej
iz svojega duha vrže idejo božjo, zakaj če Bog tudi biva, je

249

sovražnik naše narave . . . Večni Oče, Zen ali Jehova, ti si, si
bil in boš vedno zavisten Adamu, tiran Prometejev. — Ti si tri-
umfiral, in nihče se ti ni drznil nasprotovati ... In zdaj, glej, si
vržen s prestola . . . tvoje ime, ki je bilo tako dolgo zadnja be¬
seda modrijanu, sankcija sodniku, moč vladarju, upanje ubogemu,
zavetišče skesanemu grešniku, tvoje ime se bo v prihodnje spre¬
jemalo le z zaničevanjem, s preklinjanjem, ljudje je bodo izvižga-
vali, kajti Bog je neumnost in podlost, Bog je hinavščina, Bog
je tiranstvo in beda, Bog je zlo . . . Bog, ne vtikaj se več v naše
zadeve, kajti jaz, ki sem zdaj prišel k modrosti in se te več ne
bojim, z roko proti nebu prisegam, da si ti ubijavec moje pameti,
strašilo moje vesti«. (Proudhon, Sgsteme des contradictions eco-
nomiques, c. 6 ed 8).

Slednjič — tako stoji v programu najnovejše revolucije —
pride na vrsto država ter ves sedanji državni in socialni red. Treba
je le zvesto poslušati, kar so o raznih prilikah socialisti govorili
in pisali. Prva na vrsti bo monarhija. Revolucija je nespravljiva
sovražnica monarhije. To so dokazale vse zarote, vsi prevrati
zadnjih sto let. Pogin monarhijam celega sveta! Že 1. 1867. so
evropski socialisti in demokratje na shodu v Genfu javno pred
svetom govorili in sklepali o zavezi svobodnih ljudovlad,
katera naj bi obsegala zedinjene evropske države. Cilj socializmu
je univerzalna ljudovlada.

A ta vesoljna ljudovlada se ne bo snovala na doslej veljav¬
nem božjem in človeškem pravu, ampak na teoriji novih socia¬
listov in komunistov. V novi ljudovladi ne bodo več veljali od
Boga dani naravni zakoni, ne dosedanji družabni red — revolu¬
cija bo vse prevrgla in postavila na popolnoma novo socialistično
in ateistično podlago.

Verski in socialni nihilizem — to je končni smoter najno¬
vejše revolucije!

III. Skrivni voditelji najnovejše revolucije.

Kdor opazuje duševno gibanje med evropskimi narodi od
francoske revolucije naprej, mu ni težko zapaziti, kako se du¬
ševne sile čedalje bolj spajajo v skupno, po enem smotru orga¬
nizirano delovanje. To spajanje se pa spet vrši po nekem raz-
spajanju med seboj sovražnih sil na dvojo stran: na katoliško in
protikatoliško.

250

Združevanje in organiziranje Bogu sovražnih sil se vrši pod
zastavo masonstva. Masonstvo je negacija vsega pozitivnega in
dobrega, vsega božjega; ker se je pa Bog razodel v krščanstvu,
si masonstvo prilikuje (asimilira) vsa razna naziranja, bodisi ver¬
ska, bodisi filozofična, katera se kakorkoli protivijo krščanstvu.
Krščanstvo, pravo in čisto, se pa hrani edino v katoliški Cerkvi,
le ta nima v sebi nič negacije, nič protikrščanskega; zato se
masonstvo obrača končno le proti katoliški Cerkvi.

To spajanje protikatoliških sil v zadnji dobi kaj naglo na¬
preduje in se javlja v vedno širših krogih. Skrivna društva, ki
so nekdaj v posameznih narodih in deželah vsako zase delovala
v dosego svojega posebnega smotra, so se začela med seboj zbli¬
ža vati in se postavljati na tla vseobčega programa z istim konč¬
nim smotrom, za katerim naj bi vsi masoni vseh dežel, vseh na¬
rodov, z združenimi silami težili. Ta smoter je uničenje katoliške
Cerkve, z njo vsakega pozitivnega verstva in na njegovem prin¬
cipu slonečega socialnega reda.

Novejša zgodovina nam jasno kaže napredujoče spajanje,
rastočo kompaktnost proti krščanstvu in socialnemu redu tajno
rujočih moči. To se razvidi več ali manj iz vseh revolucij in
znamenitejših političnih pojavov. Revolucija 1. 1789. je bila ome¬
jena na Francijo, dasi je mogočno vplivala na vso Evropo. Revo¬
lucija 1. 1848. je že skorajda splošno evropska in kaže očitno,
da jo je po vseh deželah vodila ista skrivna roka po istem enot¬
nem načrtu.

Niti italijanske revolucije, ki je prevrgla prestole legitimnih
vladarjev in Cerkev oropala svetne države, so se stakale v Lon¬
donu, držala jih je masonska roka Palmerstonova; iz Londona
so bile speljane niti v Pariz, a kar se je v Parizu splelo, je pri¬
hajalo na dan v Turinu.

Združenje in organiziranje italijanskih lož so namreč prevzeli
Mazzini, Cavour in Garibaldi, možje, katere sedanja mlada Italija
slavi za svoje očete. Najvišje nadzorstvo je imelo svoj sedež v
Parizu, kjer je bilo središče vseh masonskih lož, Veliki Orient. V
neposredni dotiki z Velikim Orientom je bil v Parizu živeči Maz¬
zini, v katerega rokah so se tudi shajale niti italijanske revolucije.
Od njega so dohajala italijanskim »bratom« povelja. Tudi Napo¬
leon III., že star mason, je neposredno občeval z francosko-itali¬
janskimi masoni, da, ko se je 1.1852. francosko masonstvo iznova

251

organiziralo, je on sam »bratom« predložil Marata za velikega
mojstra. Pa tudi njegova politika se je morala pokoriti načrtom
lože. Napoleon ni nikdar resno mislil papeža braniti proti revo¬
luciji, kajti že Orsinijeve bombe 1. 1858. so ga strmoglavile in do¬
dobra poučile, da treba ložina povelja brezpogojno izvrševati; in
loža je hotela — Rim. Felice Gogeau je pisal 1. 1861.: »Rim se
s francoskimi bajoneti Italiji hrani, ko bi namreč le teh ne bilo
v Rimu, bi Rim vzeli Italiji avstrijski bajoneti ... Ko Francija trdi,
da papeža brani, ga le zadržuje, da ne ubeži . ..« Tako je pisal
mož, ki je bolje ko nihče drug poznal skrivnosti Cavourjeve,
kakor tudi Napoleonove. Napoleon je bil tedaj hote ali nehote
zaveznik in glavna zaslomba italijanske revolucije; k temu ga je
prisilila loža, ki v svojih črtežih ne trpi nobene disharmonije,
ampak si vse šiloma ukloni, da doseže svoje namene.

Od 1. 1870. je loža še širše razpela svoje mreže. Bila je doba
glasovitega »Kulturkampfa« na Nemškem. Ta boj ni bil nikakor
omejen na nemško granico, ampak je obsegal malo ne vso Evropo.
Vodil ga je Bismarck in nemški diplomati, nje same je pa vodila
— loža. Mislili so sicer, da so oni vrhovni vojskovodje, a bili so
le slepi sluge temnih sil!

Najznamenitejše delo skrivnih društev in nekak plod njih
zaveze je tako zvana »internacionala«, ki se je 1. 186T ustanovila
v Londonu in se je v izpremenjeni obliki ohranila do danes. Inter¬
nacionala se je sicer osnovala navidez neodvisno od lože, ven¬
dar je ložinega duha, nje namere so ložine namere, in nje usta¬
novitelji so zvesti ložini sinovi. O vzajemnosti prostozidarstva in
internacionale je težko dvomiti. Bodisi pa kakorkoli, dejstvo je,
da internacionala, kakršna je, gre loži na roko, izvršujoč njen
program. Po vplivu internacionale je dobilo masonstvo ne sicer
novo, vendar pa trdnejšo, enotnejšo in bolj praktično organi¬
zacijo. Internacionala druži v eno skupino masone vseh narodov;
njen namen je za ložine namene v se sprejeti in v skupno delo¬
vanje spojiti vse Cerkvi in socialnemu redu sovražne elemente.
Že koj izpočetka je glavni odbor v Londonu imenoval dopisujoče
tajnike skoraj za vso Evropo: za Nemčijo, Belgijo, Švico, Poljsko,
Italijo, Francijo, Dansko.

Osrednji odbor v Londonu je vodil vsa dela internacionale,
Pošiljal povelja vsem pododborom, imenoval načelnike za razne
dežele. Triinsedemdesetdnevna vlada pariške komune leta 1871.

252

je bila delo internacionale; vodili so jo nje možje. Obenem je
imela internacionala razpostavljene po vseh drugih evropskih me¬
stih svoje upravnike, katerim je bilo naročeno povsod ob istem
času vprizoriti vstaje in osnovati komuno po zgledu pariške.
Socialist Marx je 1. 1872. tožil na kongresu v Hagi, da je pariška
komuna padla, ker ni ob istem času po vseh glavnih mestih na¬
stalo veliko revolucionarno gibanje, ki bi bilo v zvezi z veliko
vstajo pariškega proletariata. Najbolj je zaprečilo občo vstajo, ker
so glavne voditelje nemške internacionale zasačili in zaprli.

Obenem si je internacionala ustanovila celo vrsto glasil v
razširjanje svojih idej in teženj.

Da bi se masoni in internacionalci raznih narodov še bolje
spoznali ter navdušili za skupno postopanje, so začeli prirejati
mednarodne shode ali kongrese, kjer čedalje jasneje izpovedajo
svoje prave namere.

Internacionala je tedaj nekako prevzela nalogo izmed vseh
narodov zbrati veliko vojsko ter ž nje pomočjo dejansko izvršiti
načrte masonstva. V prvi vrsti se obrača na nižje ljudstvo, nje
glavna zaslomba so delavci po velikih mestih in tovarnah, katere
je masonska propaganda že oropala vere in jih dozorila za svoje
svrhe. Preden se bo vsa ta velikanska vojska zbrala in organi¬
zirala, bo treba seveda še nekaj let; a delo, kakor nam kažejo
predvsem politične volitve na Nemškem, od leta do leta napre¬
duje, tako da po tej poti mora preje ali kesneje priti h koncu.
In potem? Kaj bo stara Evropa kompaktni vojski internacionale
postavila v bran ?

Internacionalna propaganda se javlja že tudi med Slovani,
in sicer med inteligenco v obliki masonstva in v novejšem času
v obliki svobodomiselstva. Središče ima ta propaganda med Čehi.
Češka je že v srednjem veku rodila Husa. Znak husttstva je pa
predvsem upornost proti cerkveni in državni avktoriteti, tedaj socia¬
lističen, masonski. V zadnjem času je na Češkem Husov duh na¬
novo oživel; nadel si je pa obenem moderno lice internacionale.
Odkod sicer tista simpatija čeških in francoskih sokolov pod vod¬
stvom znanih masonov? A spleli so Čehi masonske niti že tudi
na Slovensko . . . Internacionalno gibanje se pa javlja že tudi
med delavstvom. Za internacionalo je dozarja liberalizem. Sicer
pa: naj bi bili naši delavci še tako dobri, ali jih ne bo potegnila
sila socialistične vojske za seboj?

253

IV. Četverniki najnovejše revolucije.

Četvernike rabijo v klancih, kjer ne morejo z vozom naprej.
Apostoli najnovejše revolucije so si sicer zgradili ravne in široke
ceste na vse strani, da morejo razvažati svoje blago in je raz¬
prodajati ljudem vseh stanov in vsake starosti. Uglajena jim je pot
do visokih prestolov kakor do nizke koče tovarniškega delavca-
trpina, kateremu z raznovrstnimi poljudnimi listi in knjigami duše
v srcu verski čut in mu vcepljajo socialistične nazore. Ali vendar,
od časa do časa se tudi njim voz ustavi, da ne more z mesta.
Privale se pod kolesa veliki kamni; zdrami se v ljudstvu kato¬
liška zavest; zagradijo jim pot odločni katoliški možje; papež in
škofje povzdigajo svoj glas ... A tu prihitijo voditeljem proti-
cerkvenega gibanja na pomoč dobri prijatelji, ki se jim iz ust cedi
sam med krščanske ljubezni, dobri prijatelji — liberalni katoličani!

Kar je naredilo tako močne nasprotnike katoliške Cerkve, ni
pač silno zatiranje in preganjanje, ki dela veliko več mučenikov
kot odpadnikov, ampak je perfidnost, je hinavstvo, sladko prili¬
zovanje in izkazovanje neke vrste laži-ljubezni — vse lastnosti
liberalnih katoličanov: to je, kar prekanja spoznavavce katoliške
resnice, kar izdaja borivce zaničevanju, kar dela brezuspešen trud
in trpljenje mučenikov. Ti se obsojajo kot nestrpni, brezumni
fanatiki, ki baje ne poznajo svoje dobe!

Liberalni katoličani razcepljajo versko izpovedanje. Naša
vera izpoveda resnico; kakor je resnica ena, nedeljiva, tako spaja
tudi krščanska vera vse svoje spoznavavce v eno, nedeljivo celoto.
To celoto rušijo liberalni katoličani, ki izkušajo katoliško resnico
spojiti z liberalizmom, luč s temo, Boga s hudičem.

Liberalni katoličani stavijo odločnim spoznavavcem krščan¬
skih načel vsakatere zapreke na pot. Podtikajo jim nepoštene,
sebične namene. Očitajo jim, da ne poznajo krščanske ljubezni
in zmernosti, da so nestrpni; da so neprevidni, da so pregoreči,
zeloti, ki dobri stvari več škodijo nego koristijo.

Liberalni katoličani delajo brezploden vsak trud, vsako zmago.
Komaj so katoliški borivci dosegli kaj uspeha, komaj so se so¬
vražne čete osramočene jele umikati, kar jim oni zastopijo pot
in jih rote v imenu ljubezni, naj nesrečnežev dalje ne preganjajo,
naj jih ne ponižujejo, saj je dobri stvari že tako zmaga zago¬
tovljena od Boga! Ko naj bi se naredil zadnji korak, ko naj bi

254

se zmagi dobre stvari postavila krona — glejte ga hudiča v ange¬
lovi podobi! on je vedno pripravljen, v imenu svojega lažnivega
krščanstva podati rešilno roko božjemu sovragu!

Liberalni katoličani preverjajo z razlogi, ki se zdijo tehtni,
pošteni in omamljajo s prijaznimi besedami. Krščanstvo ima več
strani; s katerekoli strani je opazuješ, je lepo, je vzvišeno. A zabiti
ne smeš, da je v krščanstvu vse med seboj bistveno spojeno, vsak
del je z drugimi neločljivo sklenjen; moti se, kdor meni biti
kristjan, ako le nekaj, le kar mu ugaja, sprejme, a drugo zavrže.
Tako pa ravnajo liberalni katoličani; od krščanstva vzamejo le
nekaj, ostalo zavržejo; vzamejo pa navadno le to, kar kratko¬
vidne bolj slepi, kar jih pri veliki množici bolj prikupi.

Liberalni katoličani zavajajo navadno tudi s poštenim nrav¬
nim življenjem. Ti ljudje so navadno blagega, mehkega srca, ljudje,
v katerih čuvstvo prevladuje nad razumnostjo. Dobrotljivi so, usmi¬
ljeni; ljudje tihe nravi, brez večjih izkušnjav, torej tudi brez večjih
grehov; pravi »božji volki« so, ki sami slabega ne delajo, nikomur
slabega ne privoščijo. In prav te prikupljive lastnosti jih pripo¬
ročajo ljudem, da se jih strastno oklepajo in se stem poprijemajo
tudi njih zmot; kajti ljudem se zdi nemogoče, da bi taki dobri,
neomadeževani značaji tudi prav ne mislili o veri!

Taki so liberalni katoličani. Nihče se ne bo torej čudil, da
je njih vpliv velik, da more biti njih beseda, njih zgled, kjer ga
zastavijo, mogočna zavornica katoliške stvari v boju z nasprot¬
nimi silami.

To dobro vedo apostoli novejše verske in socialne revolucije.
Kjerkoli najdejo katoliško vojsko edino, tesno sklenjeno, poizkusijo
najprej narediti vrzel v vrste katoličanov s pomočjo njih liberalnih
bratov. Zgodovina devetnajstega veka, posebno poslednjih pet¬
deset let, nam to očitno izpričuje; liberalni katoličani so ali pre¬
prečili zmago katoliške Cerkve tam, kjer je bila že gotova, ali
pa so omogočili zmago revolucijskih sil tam, kjer bi bile same
ob sebi prešibke. To so izkusile vse evropske dežele: Belgija,
Italija, Španija, Francija, Avstrija.

V Belgiji so si liberalni katoličani na vest nakopali odgo¬
vornost za civilni zakon, ki je ena glavnih točk v socialističnem
katekizmu. Čudno, kako široko vest imajo ti katoličani! Pripo¬
mogli so tako antikrščanski ustanovi do zmage, ko so sami libe¬
ralci obsojali civilni zakon kot nasproten verski svobodi, in je

255

celo Lebeau, znani sovražnik katoliške Cerkve, odrekal državi
pravo, mešati se v verske obrede. Isti katoliški omahljivci so
zakrivili, da ta bogata dežela s svojim pridnim prebivalstvom ne
more zatreti socializma ter povzdigniti naroda do prave sreče, ki
se najde le v teoretičnem in praktičnem izpovedanju katoliških
načel.

O Italiji nam ni treba veliko govoriti. Odločnih, zavednih
brezvercev in demokratov je v Italiji vedno malo bilo; a kar je
porivalo revolucijski voz, je bila kratkovidnost, breznačelnost,
nedoslednost liberalnih katoličanov. Sicer najbolj učeni in raz¬
svetljeni možje, v privatnem življenju zgledni katoličani, kakor
Manzoni, Cesare Cantti, Rosmini, Ventura in tisoč drugih, so se
z vsem mladeniškim ognjem ogrevali za revolucijo proti posvetni
papeževi državi, ne da bi videli, h kakemu koncu mora tako
gibanje priti. Šele zdaj, ko je delo dovršeno in ko so začeli so¬
cialisti in radikalci devati krinko z obraza, šele zdaj se vračajo
k pameti in se začenjajo organizirati proti rastoči socialni ne¬
varnosti.

V Španiji se bojujeta katoliški in masonski ali brezverski
princip že od Napoleonovega časa. Kolikokrat je že bila legitimna
katoliška reč blizu zmage, a vsakikrat se je vmes vrinil nesrečni
katoliški liberalizem, ki vzdržuje v Španiji, v tako odlično kato¬
liškem, viteškem narodu, ono breznačelno, polovičarsko, katoliško
ljudstvo izkvarjajočo vlado. Leta 1873. je legitimni kralj Don Carlos,
zastopnik čistega katoliškega načela, stopil na špansko zemljo.
Mesto za mestom si je osvojil. Narod se mu je vdal, povsod ga
je začel pozdravljati za svojega kralja; a glej, nesreča je hotela,
da je bilo prav takrat v Franciji na krmilu liberalno katoličanstvo.
S Francoskega je vlada Carlosu delala vsakršne ovire in pod¬
pirala španske radikalce. Slednjič so še španski »zmerni« katoličani
podali francoskim roko in tako izjalovili katoliško podjeije juna¬
škega kralja. Nikdar več se ne povrne tako ugodna prilika za
katoliško Španijo. Še zdaj se narod pokori, žrtva antikrščanskih
framasonskih spletk! Res, šiba božja je liberalni katolicizem, kakor
ga je večkrat imenoval Pij IX.

Isto nesrečno usodo je liberalno-katoliška kuga prizadela
Franciji. Rko  sploh kdaj, je bil francoski narod po nesrečni vojni z
Nemčijo voljan, vrniti se od pogubnih principov 1. 1789. k načelom
sv. katoliške Cerkve. Ginljivo je, kako je 1. 1873. poslanska zbor-

256

niča javno sklenila, naj se na Montmartru v Parizu sezida
Srcu Jezusovemu narodno svetišče. Tedaj so se začela ustanav¬
ljati katoliška vseučilišča; katoliška zavest se je prebujala, možje
so vstajali s krepko besedo, neustrašno potegajoč se za prava
katoliške Cerkve. A reč je začela spet zastajati; nesrečni libera¬
lizem francoskih katoličanov, ki je nekdaj podpiral prestol Filipa
Orleanskega, ki se je zavezaval s svetohlinsko, v bistvu mason-
sko politiko Napoleona III., ta liberalizem je tudi zdaj ustavil ter
počasi pomagal zadušiti katoliško gibanje na Francoskem. Meseca
maja 1873. je moral liberalni Thiers odstopiti od predsedništva.
Zbornica je za predsednika republike izvolila Mac-Mahona. Vanj
so katoličani stavili velike upe; res, mož je bil zase dober kri¬
stjan, odličen vojak, a mož polovičnih načel, katoliškoliberalnega
mišljenja! Da bi si bila takrat Francija na čelo postavila celega
moža-katoličana, bi bila najbrže krenila vse drugo pot, ko jo pa
vidimo dandanes. R  Francija je še močno bolehala za staro bo¬
leznijo, tako močno, da so celo škofje, kot je bil Dupanloup, terjali
od Henrika V., naj prizna narodu »svoboščine« 1. 1789., ako hoče
zasesti prestol francoski! Mac-Mahonovi ministri so bili istega
duha: monarhisti, a nestalni v principih, večinoma pristaši zmer¬
nega liberalizma, prepričani, da se dajo principi velike revolucije
strniti s »silabom«, sicer pa pripravljeni se prej odpovedati po¬
slednjemu nego prvim. Tako so spet katoliško-liberalni četverniki
pomagali radikalcem voz izvleči iz blata, kamor jim je bil za¬
gazil, in Francijo bo stalo še bridkih izkušenj in prevratov, preden
se povrne tja, kjer je bila 1. 1873.

Nič častnejše vloge ne igrajo katoliški liberalci v Avstriji.
Tudi pri nas se že dolgo bije boj mej liberalizmom in katoliško
resnico; ta boj bi bil že davno pri kraju in bi bil gotovo končal
z zmago božje stvari, da ni bilo tudi pri nas nesrečnega polo¬
vičarstva, ki toliko ljubi mir in — spanje, ki se s toliko vestnostjo
izogiblje načelnostnih prepirov. Kako lehko bi bilo zavselej vreči
liberalni sistem 1. 1873., ko je liberalizem z velikanskim dunajskim
polomom in z drugimi žalostnimi uspehi dozarjal svoj bridki sad 1
R  manjkalo je odločnosti, manjkalo je mož celih  načel. To sla¬
bost katoličanov so dobro poznali Stremayer in drugi ministri, ki
so vladali Avstrijo do dandanes. To našo novejšo, res žalostno
dobo označuje slaven zgodovinopisec Balan tako: »Liberalci so
vedeli, kako je med katoličani mnogo takih, ki so se polni go-

257

lobje preprostosti kazali  zadovoljne zvsako majhno
koncesijo in so bili pripravljeni vsako zlo, ki se je le napol
izvršilo, vzeti za heroično dejanje in za znamenje poboljšanja.«
In tako čedalje globlje zastruplja katoliške narode, katoliško ce¬
sarstvo brezverski radikalizem, po šoli, po časopisju, po slovstvu,
pot pripravljajoč veliki socialno-politični revoluciji. Naš greh, naš
dolg, o zaspani, o polovičarski katoličani!

V. Moderna država v najnovejši socialno-politični

revoluciji.

Že enciklopedisti 18. veka so izrekli načelo: država naj se
loči od Cerkve! To načelo je do skrajnje meje v dejanju izvedla
francoska revolucija. Reakcija, ki se je kesneje poizkusila proti
pogubnim idejam 1.1789., ni bila niti odločna, niti dovolj radikalna,
da bi se mogel voz državne politike potegniti iz tira, ki ga je
nanj spravila protikrščanska filozofija. Odtedaj se država čedalje
bolj odtujuje Cerkvi in njenim naukom. Iz javne vzgoje, iz zakono-
davstva in iz vseh strok javnega delovanja se čedalje bolj iz-
občuje Kristusov evangelij: moderna država je sprejela evangelij
racionalizma in naturalizma, postala je — liberalna.

Papeži so večkrat opominjali, da je ta pot pogubna, ne to¬
liko Cerkvi, ki jo vzdržuje božja beseda, ampak predvsem državi
sami ter socialnemu redu. Ta pot vodi v socializem in komunizem.
Tako je slovesno opominjal Pij IX. evropske državnike z znamenitim
silabom iz leta 1864.; isto je z besedo in pismom ponavljal
Leon XIII.; omenimo le njegovi okrožnici o krščanski državi in o
masonstvu.

A moderna država je za besedo katoliške Cerkve gluha, in
ker je ne sliši in je noče sprejeti, slepo drvi v svojo pogubo.
Moderna država pomežikuje s prisežnimi nasprotniki državnega
in socialnega reda, jih boža, s svojim denarjem plačuje profesorje
in pisatelje, da goje in širijo protidržavne in protisocialne nauke;
preslepa ie, da bi razumela, kako mora na njenih šolah preda¬
vana teorija razrušiti obstoječi red.

Pač pa niso slepi oni revolucijski apostoli, kateri se vsiljujejo
v ljudska zastopstva, v postavodavne zbore, v ministrstva, na
dvore, da bi tako vplivali na vladarje, na javno življenje in po¬
litiko. Prišlo je že v Evropi tako daleč, da ima na mnogih dvorih

17

Več  luCi.

258

loža ne le vplivno, ampak vodilno besedo, in so vladarji vedoma
ali nevedoma le izvrševavci tajnih nakan, ki se sklepajo v mason-
skih shajališčih.

Liberalizem tira moderno državo v socializem; poslednji je
le sin in torej naravni dedič liberalne države. Tudi zgodovina ima
svojo logiko; ta logika so pravzaprav večno veljavni, neuklonljivi
zakoni resnice in pravice, ki imajo svoj razlog v Bogu. Kakor
resnica rodi resnico, tako laž rodi laž. Liberalizem je velika proti-
krščanska laž, in ta liberalizem je rodil drugo laž — socializem.

Kdor sprejme nauke liberalizma, mora dosledno priti do so¬
cializma; državni liberalizem mora dosledno končati v socializmu.

Poglejmo!

Liberalizem obožava državo, vendar še govori o veri, o
krščanstvu, o Cerkvi. A to je nelogično, nedosledno; ako je država
navzoči bog, je bil ves razvoj krščanske vere le zmota. Logično
sklepajo le socialisti, ki nočejo ničesar vedeti ne o verstvu, ne o
Cerkvi, ne o bogočastju.

Liberalizem hoče zakonu vzeti verski značaj ter ga oklicati
za posvetno pogodbo. Vendar hoče zakonsko zvezo še obdržati
v obliki civilnega zakona. Nedosledno! Dosledno sklepa le socia¬
lizem: »Ako ni dal Bog sam nobene postave glede zakona, je naša
volja postava, in naše medsebojno nagnjenje naravno pravo, ki nam
ga ne sme nihče kratiti«

Liberalizem uči: Ni večne, božje postave nad državo: državna
postava je absolutna. Cerkev, družina, oče nima drugega prava,
nego ono, katero jim daje država-bog. Toda lastnina je nedotak¬
ljiva. Sicer so pa tudi tu izjeme: Cerkvi se sme vzeti, kar ima,
kajti njena lastninska pravica se izvaja le iz državne postave; tudi
vsem drugim katoliškim zavodom in ustanovam se sme premo¬
ženje ugrabiti — a naše  lastnine se ne sme nihče dotikati! So¬
cializmu je pa to govorjenje nelogično; on sklepa tako: »Nezmisel,
kar govorite, liberalci! Ako je država, kakor trdite, v resnici vir
postave in vsakega prava, je ona tudi vir lastninskega prava. Kar¬
koli torej država določi glede lastnine, je pravo; zatorej zahte¬
vamo, naj se lastninske in dedinske postave prenaredijo. Kruto,
nečloveško je, da se nahaja vse imetje, ves kapital v rokah malo
ljudi, a velika množica mora stradati. Naj se odpravi dedno pravo;
pravico do lastnine in užitka naj daje le lastno delo. Zemljišče
bodi obča last vseh ljudi!« — Prav govore! Ako je država vse,

259

kdo ji bo mogel odrekati oblast, tudi lastninsko pravo predrugačiti
v zmislu socialistov? Naj le pride v državni zbor večina socia¬
listično mislečih poslancev: kar bodo oni sklenili, bo prav, zakaj
v večini glasov se — po teoriji liberalcev — izraža absolutna
državna volja, volja božja!

Liberalizem zasmehuje večnost, zasmehuje vsako verstvo in
tolažbo, ki jo daje vera trpečemu človeštvu. Uživanje — to je
edini smoter človeškega življenja. Zatorej grabi po bogastvu, da
bi dobil sredstev za uživanje. Nič mu ni mar, da, celo naravno
in potrebno se mu zdi, ako pritem devetdeset odstotkov ljudi
dela in trpi le zato, da se jih deset odstotkov pase in veseli! Na
vse to odgovarjajo socialisti prav logično: ^>Prav, tudi mi zasme¬
hujemo vero in večno življenje. Kakor vi, črtimo duhovnike. Ni
pekla, ne nebes, ne bodočega povračila, to je naše prepričanje;
saj smo se vsega tega ravno od vas naučili, iz vaših listov, iz
vaših knjig, tako se nam je v glavo ubivalo na vaših šolah . . .
R  zdaj poslušajte nas: i\ko res ni življenja po smrti, ne nebes,
ako človek nima drugega smotra, nego uživati sedanji svet —
tedaj je neodpustljiv greh, da se devetdeset odstotkov ljudi iz¬
ključuje od uživanja zato, da se more veseliti in uživati deset od¬
stotkov. Vsi morajo enako uživati, nihče naj ne uživa, česar si z
lastnim  delom ni prislužil. Potem, kar vsakdo pridela z lastno
roko, naj se mu odmeri. Mi ne moremo več prenašati, da neka¬
teri, ki nimajo drugega dela kakor striči kupone, uživajo vse
zemeljske dobrote, ko delavci trpini umirajo od gladu.« — Tudi
to je prav, dosledno — z liberalnega stališča!

Liberalizem oklicuje enakost vseh ljudi. Zato hoče popolnoma
zravnati razliko med stanovi. R  liberalizem je lažniv. O enakosti
govori, a medtem uvaja v človeško družbo največjo, najneznos-
nejšo neenakost, ki se nahaja med modernimi Rothschildi in to¬
varniškimi delavci; liberalizem razdeva enakost prava, ki je imajo
vsi do splošne omike, ker omogočuje obisk srednjih in višjih šol
le imovitejšim; liberalizem razdeva enakost v političnem življenju,
ker dela volilno pravo odvisno od denarja; v javnem in zaseb¬
nem življenju daje bogatinom pred ubožnimi državljani razne
predpravice; najvplivnejše in najbolj tolste državne službe podeljuje
liberalizem plemičem, a plebejec, bodi še tako učen, še tako
spreten, je od takih služb malone popolnoma izključen. Vsi enaki
pred zakonom! kliče liberalizem, v resnici pa zapira in obeša le

17 *

260

male tatove, a odlikuje velike! Pojdite rakom žvižgat s tako ena¬
kostjo — odgovarjajo z vso pravico liberalcem socialisti. Vi le
slepite veliko množico, mi šele hočemo izvesti popolno enakost,
a v to je treba predvsem vas in vašo slepilno vlado prevreči,
razlastiti vas ter zatirano ljudstvo postaviti za gospodarja in
lastnika.

Liberalizem kliče: Vse z ljudstvom! To je bilo geslo, pod
katerim je liberalizem napovedal vojsko od Boga postavljeni ob¬
lasti. Zasmehujoč stari, čestitljivi nauk apostolov, da je vsaka
oblast od Boga, je hotel, naj se kralji ne imenujejo več »po božji
milosti«, ampak »po ljudski volji«! Liberalizem je ljudstvo, ki je
nekdaj v svojih vladarjih častilo božje namestnike, razvadil, da
jih je začelo smatrati za svoje služabnike, za izvrševavce svoje
absolutne volje; liberalizem je vcepil v narode princip revolucije.
Socializem hoče le žeti, kar je obče liberalizem zasejal. Prav,
odgovarja on, vse z ljudstvom! Tudi mi smo za to. A vi liberalci
niste pravi zastopniki ljudstva, to smo le mi. Vi zastopate deset
odstotkov imajočih  državljanov, mi pa devetdeset odstotkov
delujočih  nemaničev. Primerjajte 10:90 = 1:9!  Pri nas je
tedaj narod, po nas se oglaša njegova volja. Narod, po Heglu
absolutna moč na zemlji, niste vi, to smo mi! In država, navzoči
bog, čigar volja je božja volja, smo mi s svojimi delavci in
kmeti, ne vi s svojimi kapitalisti in bankirji. Zgodi se torej naroda
božja volja: dajte nam sem, kar imate, ako ne, vas stre narodova
pest!

Liberalizem povsod zagovarja prisilno šolo, češ, le državi
pristoja pravica vzgajati in izobraževati deco. Država je potem¬
takem gospodarica naših glav, naših volj, naših vesti, naših duš!
Prav — poprime tu socializem: ako pripada državi oblast nad
vestjo in dušo državljanov, se ji sme tem manj odrekati oblast
nad telesi, nad zemljišči in drugim zemeljskim imetjem. Kdor za¬
govarja prisilno šolo, mora istotako in še bolj dovoliti, da se
država polasti vsega privatnega imetja — kar je ravno glavna
točka našega, socialističnega programa.

Liberalizem hoče vse podržaviti; podržavil je že sol, tobak,
šolstvo: podržavlja čedalje bolj javne ceste, posebno železnice;
podržavlja javno policijo, krati avtonomistična prava ter v isti meri
centralizira; liberalizem hoče vse državno uniformirati, celo pro¬
fesorje in dijake; liberalizem izkuša vse povojačiti, že učečo se

261

mladino pripravlja z gimnastiko za vojaške vaje; sploh: liberalizem
omejuje, zatira povsod in v vsem individualno svobodo državlja¬
nov; le država s svojimi organi naj vse dela, vse upravlja, se v
vse vtika. R  to, prav to je, kar namerja tudi socializem; on hoče,
da bi le država, edino država vse imela, vse upravljala, vsem
delila delo in kruh; individualnost naj bi izginila!

Tako tedaj drvi liberalna država z velikanskimi koraki v
socializem. Edino sredstvo, da bi odvrnili nevarnost, ki preti, da
bi zarotili strahove socialne revolucije, bi bila radikalna reakcija
proti liberalnim naukom, reakcija v duhu krščanskih načel. R  prav
krščanskih načel država ne mara. In tako je jasno:

Grehi državnega liberalizma se bodo strašno maščevali; to
maščevanje bo izvršil oni socializem, ki si ga liberalizem sam
vzgaja; in to maščevanje bo opravičeno: zahteva je logika člo¬
veške misli, ki je logika previdnosti božje. Kdo ne bo priznal, da
so — z liberalnega stališča — logične in upravičene besede, s
katerimi je Viktorja Tixota zavračal 1. 1874. nemški socialist Bebel:
»Pravite nam: lastnina je sveta; a če je sveta, zakaj ona Prusija,
ki nas zapira v ječe in preganja že deset let, šiloma združuje
narode, ki se temu protivijo, ter nam tako z dejanjem dokazuje,
da velika beseda .lastnina' nima pomena ? R\i  je morda obstoj
celih držav ali so morda prava starih monarhij manj sveta ko
posestva privatnih lastnikov, ko hiše, ko tovarne? Kakor brž ste
porušili zgodovinsko pravo, na katerem sloni lastnina, je poslednja
nehala; ko se je prevrglo dedinsko pravo, je socializem že za¬
sajen.« Liebknecht, drug socialističen poslanec, je govoril v ena¬
kem zmislu: »Bismarck je za nas več delal, nego bi bilo storilo
pet socialističnih ministrov: s svojo prevratno politiko, ki jo je
začel 1. 1866., je odstranil vse ovire, ki so nam bile na poti .. .
Kaj se nam je štelo v greh? — je klical v državnem zboru isti
Liebknecht — katerega zločinstva so dolžili nas socialiste ? Vele¬
izdajstva! Toda ali se more, potem ko so pehnili s prestola vla¬
darje vladajoče ,po milosti božji', potem ko so razrušili fede¬
rativno konstitucijo nemškega naroda, še vedeti, še reči, kaj je
veleizdajstvo ?«

Et nune, reges, inteliigite!

:)|PH oo °

Božja pravda v zgodovini narodov
in držav.

Splošno je mnenje onih, ki nekoliko globlje premotrujejo
današnje politične in socialne razmere, da se bo v nedaljni pri¬
hodnosti vršil radikalen prevrat, ki bo sedanji družbi in državi
dal novo lice. Temu se zdi, kakor bi Evropa stala nad ognjeni¬
kom, ki grozi vsak hip izbruhniti; onemu »visi nekaj v zraku«,
nekak Damoklejev meč; tretji že vidi božji prst pisati usodne
besede: »mane, tekel, fares«. Pa bodi, kar hoče — nekaj se vse¬
kakor snuje, nekaj velikega, usodnega.

Zgodovina pozna že več takih prevratnih dob. Najznameni¬
tejša je bila brezdvomno doba razpadajočega rimskega cesarstva
s preseljevanjem narodov in razširjanjem krščanstva; za to naj¬
važnejša je bila doba versko-politične reformacije v 16. veku.

Enaka prevratna doba se nam bliža tudi zdaj. Da, kar se
tiče načelne važnosti in obsežnosti, se bo z bodočim prevratom
težko dal primerjati katerikoli dosedanjih.

Po svoji naravi in smeri bo ta prevrat socialno-poli-
tičen;  a vršil se bo ob vse zasegajoči in določujoči verski
ideji.  Verska ideja bo vbodoče bolj kot nikdar doslej pojavila
svoje absolutno oblastvo nad duhovi. Ni resnično, da bi bila
verska ideja svojo vlogo v zgodovini zavselej odigrala, ampak
ravno ona bo družabne razmere preobličila, narode in človeštvo
prerodila.

Napoleon I. je prerokoval Evropi, da bo ali kozaška ali
republikanska. Prosvetljeni papež-filozof Leon XIII. je pred leti v
preroškem duhu izjavil, da bo bodočnost Evrope republikanska.
Da, kozaškemu absolutizmu je človeštvo odraslo; dozorelo je v
»popolnega moža«.

Ko pa trdimo, da bo prihodnost republikanska, ne jemljemo
te besede v navadnem, ožjem pomenu. Prihodnje republike si ne
mislimo take, da bi v njej ne bilo več prostora za nikako
monarhijo, niti ne take, kakršne so sedanje državne republike v
Evropi in Ameriki. Pojem naše »republike« je širši, obsega več
ali manj vse naše državne in socialne razmere.

263

Zdi se, kakor bi se hotele podlage, na katerih je dozdaj
slonel državni in socialni red, premekniti; država in družba si
iščeta novih nositeljev, novih stebrov in vezi.

Seveda, kar je božje, kar je večno in neizpremenljivo, ostane
tudi vbodoče. Zakoni božje resnice so vedno isti; in Kristusova
Cerkev je vzvišena nad čas in njegove izpremembe. Govorimo
le o človeških faktorjih, ki v zgodovini sodelujejo z božjo pre¬
vidnostjo.

»Božja modrost in človeška neumnost vladata svet«, tako
veli star nemški pregovor. Da, kakor mesec svoje lice, tako me¬
njava človek svoja mnenja in svoje težnje; v svoji neumnosti in
kratkovidnosti obrača in obrača, a Bog končno vselej tako obrne,
kakor je potrebno, da doseže s človeštvom svoj končni namen.

»Ti si izpočetka, Gospod, ustanovil zemljo, in dela tvojih
rok so nebesa; njih bo konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo po¬
starala kakor obleka, in kakor plašč jih boš zvil, in izpremenila
se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bo konec« (Hebr. 1, 10—12).

Zgodovinski prevrati potemtakem niso slučajni, niso igra
slepe usode, ki bi brezsmotrno premetala zgodovinske tvorbe.
Ne — da govorimo v luči sv. vere, ki nas uči, da niti vrabec ne
pade s strehe brez volje Očetove — zgodovinski prevrati so sodbe,
katere izvršuje »božja modrost« nad »človeško neumnostjo«. Kar
je človeštvo obračalo stoletja po svoje, obrne Bog v enem letu
tudi — po svoje!

To velja tudi o bodočem neizogibnem socialno-političnem
prevratu: Bog bo sodil Evropo radi njenih neumnosti in grehov.

Sodba božja, ki se vrši v zgodovinskih prevratih na veli¬
kem, se ne dotika v prvi vrsti posameznikov kot takih, ampak
narodov in držav kot moraličnih oseb.

I. Tudi »država« in »narod« sta podvržena božjemu

zakonu.

Država se je začela božjemu zakonu odtegovati v 16. veku
Reformacija je božje pravo, katerega nositeljica je bila neposredno
od Boga ustanovljena Cerkev, pravo, soditi in določevati v ver¬
skih zadevah, prenesla na državo. Odtod izhaja tisti državni abso¬
lutizem, kateremu je vladarjeva volja najvišji zakon ne le v po¬
svetnih, ampak tudi v verskih rečeh. Vladar določuje tudi vero
svojih podložnikov — cuius regio, illius religio.

264

Ta kraljevski despotizem je dobil spekulativnega zagovornika
v Angležu Hobbesu. Razlika med dobrim in slabim nima objek¬
tivnega razloga; človeške šege določujejo, kaj je dobro, kaj slabo.
Posamezniki so svojo voljo prosto podredili volji države. Ta se
pa konkretno izraža v volji vladarjevi. Kar vladar veli, je brez¬
pogojno sveto, pravično, dobro, tudi ako bi bilo navzkriž z nrav¬
stvenimi postavami. Državna oblast sploh ne more nič krivičnega,
nič pregrešnega ukreniti.

Francoz Rousseau je absolutno oblast od vladarja prenesel
na ljudstvo; ljudska, splošna volja (volonte de tous, volonte ge¬
neral) je vrhovna, samooblastna (souveraine) in določuje, neod¬
visno od vsakega božjega zakona, kaj je dobro in pravično. Vla¬
dar je od naroda odvisen uradnik, ki le izvršuje ljudsko voljo.

Delo je dovršil Nemec Hegel. S svojim idealističnim pan¬
teizmom je izkušal metafizično podpreti teorijo državnega absolu¬
tizma. Realnost imajo le abstraktni pojmi. V teh se »objektivira«
svetovno božanstveni »logični pojem«. Tega pojma najvišja objek-
tivacija je »država«. »Država je resnični, tu pričujoči bog«. Država
»je resničnost nravstvene ideje«, je »nravstvena celota«. Njena
volja je torej absolutno sveta, pravična, izvor vsega božjega in
človeškega prava; posamezniki nimajo lastne volje, niti samo¬
svojega, osebnega bivanja!

Tudi v onih narodih, ki so po reformaciji ostali še katoliški,
se je vez med Cerkvijo in državo čedalje bolj rušila. Za silo se
je posrečilo rimski stolici s posameznimi državami skleniti kon¬
kordate; a vez konkordatov je bila le bolj zunanja; po duhu, po
srcu so se tudi katoliške države čedalje bolj odtujile Cerkvi; ideja
državne absolutnosti je prekvasila celo Evropo.

Tudi so evropski vladarji na javnih učiliščih vedoma ali ne-
vedoma pospeševali filozofične sisteme, kateri načelno utemelju¬
jejo in opravičujejo državni absolutizem. Takozvana »dvorna filo¬
zofija« — Hofphilosophie — je zgodovinsko dejstvo, ki izpričuje,
kako je morala in še mora kraljica vseh ved služiti nizkotnim
nameram državnega absolutizma. Vsi ti razni sistemi se pa dajo
izvesti na dve glavni panogi: na panteizem in materializem. Iz
prvega se izvaja božanstvena vrhovnost in absolutnost vladarjeve
(državne), pa ničnost posameznostne (individualne) volje; mate¬
rializem pa filozofično dokazuje, da vse pravo obstoji v številu
snovnih sil. Panteizem in materializem tedaj enako tajita Boga

265

in vsako božje pravo, in državo v pravem pomenu obožavala.
Iz teh teorij so se počasi sesnovale dogme moderne državne
politike.

Take dogme so: Država je početek in izvor vsega prava. —
Državna oblast se sme mešati v zadeve, ki se tičejo vere, nravi
in duhovnega vodstva. — Kralji in vladarji so ne le prosti od cer¬
kvene jurisdikcije, temveč so celo višji od Cerkve, ko gre soditi
o vprašanjih, ki se dotikajo jurisdikcije. — Nravstveni zakoni
ne potrebujejo božje potrditve. — Državni zakoni se smejo in
morajo odtegniti božji in cerkveni avktoriteti. — Drugih sil ni priznati
nego tiste, ki so v snovi. — Pravo obstoji v materialnem dejstvu,
in vse človeške dolžnosti so prazno ime, in vsa človeška dejanja
imajo moč prava. — Avktoriteta ni nič drugega ko vsota števila
in snovnih sil. — Krivično dejanje, ki se je posrečilo, ne naspro¬
tuje svetosti prava. — Kakor prelom katerekoli najsvetejše prisege,
tako tudi katerokoli drugo zlo in krivično dejanje, ki nasprotuje
večnemu zakonu, ne le ni zavržno, ampak celo povsem dovoljeno
in nad vse pohvalno, ako se stori iz ljubezni do domovine. —
Ljudska volja, ki se javlja po takozvanem javnem mnenju ali na
drug način, je najvišji zakon, prost od vsakega božjega in člo¬
veškega prava; in v politiki dobijo dovršena dejstva že stem,
da so dovršena, veljavo prava. — Rodbina izvaja vso pravico
svojega bivanja le od državne oblasti; zatorej izhajajo vse pravice
staršev do otrok, predvsem pravica pouka in vzgoje, le iz državne
postave. — To so nekako glavne dogme od Boga neodvisne države,
ki jih je Pij IX. zavrgel v znanem »silabu«.

Isti državnopravni nauki se uporabljajo tudi na narodnostno
idejo. Narod kot moralična oseba je absoluten, neodvisen od
božjega zakona. Narod sme vse, kar more; kar stori, je dobro,
sveto. Narodna sila ustvarja pravo. Mazzini, glavni apostol abso-
lutno-narodnostne ideje, je učil, da se Bog sam v zgodovini učlo-
večuje; narodi so le prehodne faze božjega učlovečenja; vera,
nebesa, dogme se potemtakem izpreminjajo po tem, kakor se
človeštvo razvija, kakor narodi napredujejo; odrešenje obstoji
vtem, da se narodi oproste tujega gospostva. — Z Mazzinijem se
več ali manj zlagajo vsi moderni zagovorniki narodnostne abso¬
lutnosti.

Toda ti nauki so nasprotni božjemu razodetju, kakor tudi
načelom naravne filozofije.

266

Sveti Pavel uči, da »ni oblasti razen od Boga, in te oblasti,
katere so, so postavljene od Boga« (Rim. 13, 1). Jezus Kristus je
rekel Pilatu: »Ne imel bi nobene oblasti nad menoj, da ti ni dano
odzgoraj« (Jan. 19, 11). Nositelji državne oblasti niso torej abso¬
lutni, neodvisni od Boga in njegovega zakona; poglavar je »božji
služabnik« (Rim. 13, 1). Državni poglavarji torej le izvršujejo božji
zakon; in le vtoliko so njih zakoni in naredbe veljavni in vežejo
podložnike, kolikor se zlagajo z večnimi zakoni božje volje.

Isto uči sv. pismo tudi glede narodov. »Blagor narodu, ka¬
terega Bog je Gospod« (Ps. 33, 12). Da, tudi narodom gospoduje
Bog. »Zakaj hrume narodi in si ljudstva izmišljajo prazne reči?«
Tudi narode je dal svojemu Sinu v posest (Ps. 2). Kakor posa¬
mezne ljudi, tako sodi Bog tudi narode; in ako se mu upirajo,
jih On »zdrobi z železno šibo; kakor prsteno posodo jih razsuje«
(Ps. 7, 9). Tudi narodni »prvaki« se morajo klanjati božji besedi:
»Ljubite luč modrosti vi, ki ste prvaki narodov« (Modr. 6, 23).

Isto uči tudi zdrava pamet. Zakaj bi države in narodi bili
neodvisni od Boga? Kaj pa je to, kar se zove »država« ali »narod«?
Narod in država sta skupini večjega ali manjšega števila posa¬
meznikov. Vsaka skupina je pa taka, kakršni so deli, iz katerih
je sestavljena. Posamezniki so pa ljudje, končni ljudje, odvisni od
Boga in njegovega zakona — torej je tudi državna ali narodna
skupina končna, odvisna od istega Boga in njegovega zakona.
Bodi narod še tako velik in mogočen — neskončen, božanstven ni,
kajti kar se sestavlja iz končnih delov, ne more nikdar biti neskončno.

To je uvidel že stari filozof Platon. On je zgradil svojo
državo na nravnostno podlago; država je le nekako dorasel člo¬
vek, torej, kakor posamezen človek, tudi ona podvržena nravstve¬
nemu božjemu zakonu. Platon je bil prepričan, da se mora vzor
njegove države nekje nahajati, »morda v nebesih«, ali vsaj da »se
bo kdaj nahajal«. Svetna država bi se morala ravnati po onem
božjem vzoru; čim bolj se mu približa, tem trdnejša, tem stalnejša
je. Tedaj naravnost nasprotna je misel Platonovega nauka misli
novejših državnopravnih teorij. Ne v oddaljenju od Boga, ampak
v približevanju k Bogu išči država svojega vzora, svoje popol¬
nosti! Država mora podložnike nravstveno vzgajati, da bodejo
dobri državljani. Od nravnosti je odvisen srečen razvoj države;
kakor brž se jame širiti nenravnost, začne tudi država razpadati.
Država ni torej sama sebi namen, absolutno neodvisna, ampak

267

ona mora le uresničevati višje smotre v človeštvu, širiti in utrjevati
mora v ljudeh kraljestvo božje pravice in svetosti; služabnica je
božje previdnosti.

Slednjič ne smemo prezreti, da je država radi človeka,
t. j. zato, da pospešuje njegovo pravo srečo, najprej seveda in
neposredno časno srečo, a posredno tudi večno srečo. Izkušnja
pa uči, da človek najde pravo srečo in uteho le v Bogu in v iz¬
polnjevanju njegovih zakonov. Država, ki bi se postavila na ab¬
solutno, od Boga in njegovih zakonov neodvisno stališče, bi torej
človeka le zavirala v dosegi njegove sreče ter bi ga zvajala na
poti, ki ga morajo privesti v nesrečo, v pogubo.

Da, v luči krščanskega razodetja je človek ustvarjen po
božji podobi in njegova naloga že tu na zemlji je, da to podobo
čedalje bolj izpopolnjuje. Država pa, ki izobčuje Boga in njegove
zakone ter lastno voljo oklicuje za najvišjo, absolutno vrhovno,
ne le ne more človeka podpirati, da bi se izpolnjeval po božji po¬
dobi, ampak to podobo na njem celo onečašča in uničuje.

Da bo mogla torej država izpolnjevati svojo nalogo na¬
sproti človeku, se mora pokoriti Bogu in njegovemu zakonu; ako
tega ne stori, ne bo mogla nikoli služiti svojemu smotru.

II. Državni in narodni grehi.

Tudi države in narode je podvrgel Bog svoji postavi, in ti
jo morejo ravnotako prestopiti, kakor posamezni ljudje. Prestop
božje postave je greh; zato se sme govoriti tudi o državnih in
narodnih grehih.

Predvsem nam je pojasniti, kako more država ali narod
kot tak božjo postavo prestopiti ali grešiti.

Vsaka moralična oseba je organična celota, ki jo oživlja in
giblje en duh. V organizmu je sicer več delov, vendar vse spaja
v enoto skupno počelo in skupni smoter, po katerem vsi teže.
V moralični osebi, kakor sta država in narod, se nahaja edinstve¬
nost in vzajemnost kakor med posameznimi udi, tako tudi med
udi in načelniki. Vsa javna dejanja, t. j. dejanja, ki se vrše v imenu
celote, se vsled te edinstvenosti posplošijo in postanejo skupna.
Moralična oseba pa dela kot taka po svojih načelnikih ali vodi¬
teljih, ki jo nazunaj zastopajo. Ta dejanja se torej vrše na odgo¬
vornost celega organizma; posledice javnih dejanj, dobre ali slabe,
nosijo vsi udje moralične osebe. Zasluge vladarjeve se prisvajajo

268

državljanom, kakor se za grehe svojih kraljev pokore narodi. To
nam pojasnjuje zgled človeškega telesa; z enim udom se zdravja
vesele vsi drugi, kakor vsi drugi udje trpe, ako trpi en ud.

Skupnost odgovornosti in usode za dobra ali slaba dejanja,
ki se nahaja med vladarji in podložniki, je tudi po vsem psiho-
logično upravičena. Kakor ljudstvo moralično vpliva na vladarja
ter ga nagiblje k pravičnim ali krivičnim javnim činom, tako tudi
vladar s svojim delovanjem in življenjem vpliva na nravstveno
življenje svojih podložnikov. Vladar napove krivično vojno,
državljani jo odobre: vladarjev greh postane splošen greh vseh
državljanov. Istotako je večkrat vladarjev čin le izvršitev volje
podložnikov; ljudstvo hoče krivično vojno, da bi se maščevalo,
da bi se oslavilo pred svetom, in vladar se, večkrat nerad, vda
volji svojih podložnikov ter napove vojno, katere bi sam ob
svoji volji nikdar ne napovedal. Tako so javni čini državne po¬
litike več ali manj vzajemni med vladarjem in podložniki; zatorej
je vzajemna tudi odgovornost zanje in njih dobre ali slabe posledice.

Tudi narod je moralična oseba, ki ima svoje zastopnike in
voditelje. Njih dejanja so last celega naroda, za njih grehe je od¬
govoren narod. Kar pišejo narodni voditelji po listih, narod bere
in odobrava; kar govore narodni zastopniki, narod posluša in pri¬
znava. Bodisi dobro ali slabo: kar se javno govori ali piše ter
odobruje, postane skupna last narodova. Blasfemija, katero je na¬
rodni zastopnik kot tak izrekel, ne da bi ga narod obsodil, postane
narodni greh; oropanje tujega naroda, ki ga je izvršil kralj, pozvan
in podpiran od svojega naroda, postane narodni greh. Caromor,
ki so ga izvršili narodovi zastopniki, ne da bi ga narod preprečil
ali mu javno oporekal, je zločin, za katerega je odgovoren ves
narod. Narod, ki proslavlja brezbožne pisatelje, greši proti Bogu
in veri; narod, ki podpira umazano slovstvo, nemoralično umet¬
nost, je kriv šeste zapovedi. Ako narodna stranka cerkveno oblast
v nje nositeljih in zastopnikih, n. pr. v papežu ali v škofih, žali
in zaničuje, postane ta čin javen greh, za katerega je odgovorna
cela stranka ali narod, kolikor se dotične stranke oklepa.

III. Kako Bog plačuje moraličnim osebam?

Grehu sledi kazen; tako je tudi pri državnih in narodnih
grehih. Vpraša se torej: kako kaznuje pravični Bog države in
narode za njih javne grehe?

269

Kazen zadene osebo, ki je grešila. Oseba, katera tu greši,
je država ali narod; torej mora tudi kazen zadeti državo kot tako,
narod kot tak. Narod in država pa ne živita večno; zatorej tudi
božja pravičnost ne more plačila ali kazni odlašati za prihodnje
življenje. Naroda in države Bog ne bo posebej sodil, kakor po¬
samezne ljudi, po smrti, ker narod in država nista individualni
osebnosti. A tudi na sodnji dan ne bodo narodi in države ločeni
po svojih skupinah, da prejmejo od Boga zasluženo plačilo; kajti
na sodnji dan ljudje ne bodo razvrščeni po naravnih odnošajih,
ampak ločeni bodo dobri in slabi, pravični in nepravični; tedaj
bodo člani raznih narodov in držav, ki so sveto živeli in za
Kristusa preganjanje trpeli, v svetem prijateljstvu in ljubezni skupno
bivali, kakor bodo na drugi strani skupaj tudi oni, ki so grehu
služili in na zemlji razširjali kraljestvo satanovo. Ljubezen in so¬
vraštvo do Boga, to bo ono dvojno znamenje, po katerem se bodo
ljudje ločili in vrstili okoli sodnega stola. Apostol uči, da bo telo
vstalo duhovno; narava človeška se bo torej po vstajenju po¬
duhovila. Raditega nas ne bodo več vezale naravne vezi zemelj¬
skega življenja, kjer je »telo telesno«, ne vezi krvnega ali jezi¬
kovnega sorodstva, niti vezi skupnih gmotnih ali duševnih koristi,
vezi, po katerih se ljudje družijo v narode in države.

Iz tega pa sledi, da mora Bog državam in narodom popla¬
čati že na tej zemlji. Za javne grehe se narodi pokore tukaj;
kazni za te vrste grehe so časne, ker oseba, ki greši, ne živi
večno. Znano je, da posameznikom Bog navadno ne plačuje tukaj;
dobri, pravični so večkrat v življenju nesrečni, ko se brezbožnim
in hudobnim zemeljska sreča prijazno smeje. Sodbo odlaga Bog
za prihodnje življenje. A ne tako glede plačila in kazni, ki jih za¬
služita država ali narod.

Sv. Avguštin uči, da je Bog Rimljanom podelil srečo in slavo
na tej zemlji kot plačilo za njih hrabrost in poštenost, ker jim ni
mogel podeliti večnega življenja v nebesih. (De Civ. Dei 5. 12).

Platon, govoreč o državi, obžaluje minljivost svetnih držav.
A njih propad smatra filozof za pravično kazen, katero si države
nakopavajo radi žaljenja večnih zakonov pravice in nravnosti.

Da, le eno kraljestvo na zemlji je neminljivo — kraljestvo
božje ali Kristusova Cerkev; a to kraljestvo, dasi biva na zemlji, ni
z zemlje, ampak iz nebes. Neporušno je pa to kraljestvo, ker v
njem vlada in skrivnostno živi Bog sam. Svetna kraljestva pa so

270

tem stanovitnejša in tem dalje kljubujejo poginu, čim tesneje se
oklepajo Kristusove Cerkve in njenih naukov. Negrešnost in ne¬
umrljivost podeljuje državam in narodom le Jezus Kristus.

IV. Nekaj očitnih zgledov iz zgodovine, kako Bog
kaznuje javne grehe.

Najsijajnejši zgled svoje kaznujoče pravice v narodih je Bog
dal človeštvu na svojem izvoljenem ljudstvu. Na velikonočni praz¬
nik v Jeruzalemu zbrani narod je javno klical pred rimskim sod¬
nikom: »Križaj ga!« In ko si je ta umil roke in odgovoril: »Ne¬
dolžen sem nad krvjo tega pravičnega; vi glejte!« — mu je ves
narod odvrnil: »Kri njegova na nas in na naše otroke!« (Mat. 27,
23—5). Javni narodni greh je štirideset let pozneje pravični Bog javno
kaznoval nad vsem narodom. Razdejanje Jeruzalema je pretresljiva
tragedija, v večen opomin vsem onim, ki menijo, da je v imenu
države ali narodnosti vse dovoljeno!

Koliko so vzhodni Grki v svoji oholosti grešili proti Sv. Duhu
in njega ljubezni! Od dna srca so črtili rimsko Cerkev. Ko je bila
dne 12. prosinca 1452 razglašena unija v veliki cerkvi sv. Sofije,
so Carigrajci bežali iz nje, kakor bi bila oskrunjena. L. 1453. je
oblegla Muhamedova vojska Carigrad. Mesto se je branilo 53 dni;
dne 29 .  maja popolnoči v zasvitu binkoštnega praznika, praznika
Sv. Duha,  so prodrli Turki v Carigrad. Carigrajci so bežali
spet v cerkev sv. Sofije, katero so še pred dvema dnevoma smatrali
za onečaščeno zaradi tam sklenjene unije ter so pričakovali an¬
gela iz nebes, ki bi jih rešil. Toda mesto angela je prišel nanje
turški meč, ki jih je posekal. Odtedaj se vije bledi mesec nad
divno cerkvijo sv. Sofije (Božje Modrosti), grški narod pa se že
stoletja pokori pod turškim jarmom za grehe svojih očetov.

Koliko je grešil oholi francoski narod s krivičnimi vojnami
proti Nemčiji! Za te grehe se je moral pokoriti v vojski leta
1870.—1871.; pokoro mu je pravični Bog poslal po istih Nemcih;
pred vsem svetom strašansko ponižani so morali Francozi gledati,
kako je nemški vojak zmagoslavno stopal v Pariz, kako si je nem¬
ški narod v Verzalju oklical svojega novega cesarja!

Napoleon III. je proglasil princip neposredovanja, narod mu
je pritegnil, kajti osamiti in oslabiti so nameravali tedaj še z
Nemčijo združeno Avstrijo in druge manjše države; a leta 1870.

271

je isti Napoleon III. s svojim narodom proti Nemčiji ostal osam¬
ljen; Avstrija je pač od začetka mislila Franciji na pomoč, toda
pravični Bog je razsodil, da naj bo Napoleon s svojim narodom
tepen z istim bičem, ki ga je splel drugim — z bičem »neposre-
dovanja«. Kakor so skupno grešili, tako so skupno pokoro delali.

Italijanski narod je pred leti, teptaje božja in človeška prava,
prevračal prestole in »tujce« tiral čez mejo, je v imenu narod¬
nosti oropal papeža in Cerkev — proticerkvena revolucija je po¬
tegnila v svoj vrtinec tudi sicer dobre »katoličane« — italijanski
narod je »grešil velik greh«, narodni greh, in zdaj? Zdaj se po¬
kori v Afriki. Pohlepnost po tujem blagu, samoveličljivost je na¬
rod zavedla v greh — v pohlepnosti po afrikanskem ozemlju in v
samoveličljivosti je našel zdaj pokoro za svoj greh ! 1

Osiromašena Španija trpi zdaj glad, in ona, ki je nekdaj
stala na čelu staremu in novemu svetu, nima več mesta v krogu
svetovnih velevlasti. Španija se pokori za svojo pohlepnost po
amerikanskem zlatu!

Nekdaj tako mogočne burbonske dinastije je sila božje pravice
pomela s površja zemlje. Strahovati papeža, samooblastno zapo¬
vedovati Cerkvi, to je bilo tiste čase geslo burbonsko. Prišla je
kazen: narodi so se jim uprli, niso si dali zapovedovati od onih,
ki so se upirali Bogu in Cerkvi. Božja sodba!

Vse preganjavce, ki so zatirali Kristusovo Cerkev iz politič¬
nih ali državnopravnih »razlogov«, od kralja Heroda, ki je dal
zapreti Petra, da bi »narodu« ustregel, od Nerona, ki je dal
kristjane kot plamenice na kolih sežigati, češ, da so sovraž¬
niki državnih bogov, pa do ruskega carja Aleksandra II., ki je
dal katoličane streljati in žive zakopavati —■ vse je Bog že tukaj
sodil, ne da bi odložil kazni za prihodnje življenje: javno so
grešili, grešili kot zastopniki in izvrševavci državne politike —
in javno, ob žalovanju njih narodov in ministrov, jih je pravični
Bog pogubil!

V. Grešni register modernih držav in narodov.

Država in narodi so se odtegnili božjemu zakonu ter po¬
stavili na samosvoje, neodvisno stališče, na stališče državne in
narodnostne absolutnosti. V imenu te absolutnosti si je devetnajsti

1  To je bilo pisano 1.1896., ko je abesinski kralj Menelik strašno na¬
tepel Italijane pri Adui, a velja tudi za I. 1911—1912. — Op. ur.

272

vek dovolil dejanja, ki neposredno ali posredno nasprotujejo na¬
ravnim in krščanskim zakonom.

Izprašujmo ob teh zakonih moderni Evropi vest! Ni ga
skoraj božjega zakona, proti kateremu bi ne grešila moderna
državna in narodna politika.

Prva božja zapoved nam veli, imeti enega samega Boga ter
njemu samemu služiti. Moderna država se je pa popolnoma ločila
od Boga in njegove Cerkve, zadnjo vez, ki je državo še vezala
na Cerkev, namreč konkordat, so skoraj povsod že pretrgali in
državo postavili na medversko, t. j. brezversko podlago.

Posvečuj praznike! Moderna država jih onečašča z javnim
delom, ki je dovoljuje na Bogu posvečene dneve. Narodnost pa
opravičuje vse; dovoljene so božji dan še tako oskrunjajoče ve¬
selice in zabave. Bog varuj le besedo ziniti proti sokolskim iz¬
letom in plesom!

Spoštuj očeta in mater! Očeta vsega krščanstva je moderna
politika zapustila in izdala njegovim smrtnim sovražnikom. Škofe
in služabnike Kristusove, duhovne očete krščanskega ljudstva,
javno obrekujejo in blatijo — v imenu narodnosti. In kdaj se pač
zgodi, da bi državni pravdnik proti Židom in liberalcem branil
škofa ali duhovnika? V imenu narodnosti se papež psuje kot
»izvrg človeštva«, škofje kot izdajice svojega ljudstva, mažejo se
jim hiše, grozi se jim z uporom, z razkolom!

Ne ubijaj! Kdo se pač meni za to zapoved! Da le zahteva
»korist« ali »čast« države, ali »slava« narodova — in milijoni se
ženejo na bojišče prelivat bratovsko kri, t. j. morit bližnjega.

Ne prešeštvuj! Kaj še! Kar se podaje v obliki narodnega
jezika, je sveto, je nedotakljivo, bodi še tako grdo in umazano!
Narodna  umetnost — lepa  umetnost, narodno gledališče
— narodno svetišče!

Ne kradi! To ne velja za države. Tat je, kdor ukrade eno
krono ali naročaj suhih drv; vladar pa ali narod, ki grabi šib¬
kejšemu sosedu pokrajino za pokrajino, ki mu nalaga milijarde
kot vojno odškodnino, je slaven vladar, je junaški narod. Italijani,
ki so v imenu »narodove volje« prekucnili prestole postavnim
vladarjem, so se stem proslavili pred vso Evropo; v Afriko niso
šli ropat, ampak le reševat si »narodno čast«. Sv. Avguštin je za¬
pisal znameniti stavek: »Kraljestva brez pravice so velike tatvine.«
Ko je bil Aleksander Veliki ujel morskega tolovaja, mu je ta

273

prosto odgovoril: »Ker jaz to delam z malo ladjo, me imenujejo
roparja; tebe pa, ki isto delaš z velikim brodovjem, zovejo kralja.«

Moderna politika se često udeležuje tudi tujih grehov. Da,
ko bi prišle na dan vse skrivne spletke naših diplomatov in po¬
litikov, tedaj šele bi videli, koliko slabih svetov se je dalo h kri¬
vičnim vojnam, kako se je izpodbujalo h krivičnim okupacijam,
kako so se miže in molče odobravala najkrivičnejša podjetja, kako
se je tajno hujskalo k uporom, kako se je hvalilo in odobravalo
vsako »dovršeno dejanje«, dasi so se ž njim žalila vsa božja in
človeška prava! Katero kraljestvo, ki se je osnovalo na podlagi
sirove sile, po »pravu pesti«, ni dobilo potrjenja evropskih vele-
vlasti ? H kateremu silovitemu činu, dasi še tako barbarskemu, ni
ploskala evropska diplomacija? Bolgarski knez je deset let pri
evropskih vlastih beračil za priznanje, a zaman. Kakor hitro pa
je sina izdal razkolni cerkvi, je v dveh tednih dosegel, kar je
deset let iskal zaman: evropske vlade — na čelu avstrijska — so
kar tekmovale, da bi čimpreje venčale izdajski čin s svojim pri¬
znanjem! Koliko pohujšanje!

Koliko javnih, vnebovpijočih krivic je Evropa spregledala,
h kolikim molčala!

Pa tudi neštevilne blasfemije imajo evropske države in na¬
rodi na vesti. Znani bogotajci in sovražniki Kristusove Cerkve so
dobili na odličnih krajih svetovnih mest in prestolnic spomenike;
cerkve, v katerih se je nekdaj častil Bog, se izprerninjajo v pan¬
teone, da se tam slave rovarji in prostozidarji. Še se spominjamo,
kako se je pred leti obhajala v Franciji in drugje stoletnica Vol-
tairjeve smrti; kako slovesno, s sodelovanjem javne oblasti, se je
razkril v Rimu spominski kip umazanemu redovniškemu odpad¬
niku, bogotajcu, panteistu Giordanu Brunu! Rdečkarski rovarji, ki
so z nogami teptali vse, kar je sveto in pravo, kakor Garibaldi,
Cavour, Mazzini, se slavijo kot najplemenitejši narodni junaki!

Toda najhujši javni greh, ki ga je zagrešila Evropa, je
bogoskrunsko oropanje sv. Cerkve in rimskega papeža. Cerkveno
imetje se je skoro povsod uplenilo, verski redovi so se pregnali,
razpustili, njih premoženje, kakor tudi imetje duhovskih društev
in celo bratovščin, se je ugrabilo in razprodalo med Žide. Italija
je v imenu narodnosti oropala papeža, oropanega pehnila v ječo.
To je najkrivičnejše, najbolj vnebovpijoče javno dejanje, ki se je
v Evropi izvršilo v 19. veku. In ni je skoraj evropske države, ki

18

Več luči.

274

bi se ne bila nekako udeležila tega hudodelstva. Anglija je dolgo
podpihavala, Francija je navidezno sicer papeža branila, a v res¬
nici podpirala in celo kri prelivala za proticerkveno revolucijo,
dokler ni papeža popolnoma izdala sovražnikom; protestantska
Nemčija seje seveda smejala; »katoliška« Avstrija pa se je pod¬
vizala zagotoviti po grofu Beustu roparsko vlado piemonteško,
naj ne dvomi o prijateljskem razmerju za slučaj, da se polasti
Rima, češ, Avstrija ostane glede tega indiferentna; druge vlasti so
k ropu molčale; vse so slednjič dovršeno dejstvo priznale; evrop¬
ski narodi pa so k dovršenemu dejstvu ploskali!

VI. Gorje ti, Evropa!

»Ti pa si sovražil poštenje in moje besede zametaval. Kakor
hitro vidiš tatu, se ž njim sprijazniš; in s prešeštniki je tvoj delež.
Usta svoja rabiš za hudo, in z jezikom svojim spletaš zvijačo.
Sede obrekuješ svojega brata, sina matere svoje sramotiš... Vi
prelamljate mojo zvezo z vsemi hudobijami... Sklenili ste po¬
godbo s smrtjo in s peklom ste se zavezali... Naredili ste si vsak
zase svojega boga. Prešeštvate s tujimi bogovi in jih molite
(Ps. 50, 17 ss.; Ec. 44, 7; Iz. 28, 15; 4, Kralj. 17, 29; Sodn. 2, 17).

»Ko si to počel, sem se delal gluhega; zato meniš, da sem
prav tebi podoben; svarim te in govorim ti v oči« (Ps. 50, 22).

»Toda jaz sovražim vse, kateri delajo krivico. Sovražniki moji
ginejo, razkrope se vsi, ki delajo krivico ... Tisti, ki delajo hudo¬
bijo, bodo iztrebljeni; oni pa, ki čakajo Gospoda, bodo podedo¬
vali zemljo. In še malo, in že ne bo krivičnega; iskal boš njegovo
mesto; in ne boš ga našel.« (Ps. 5, 6; 91, 10; 36, 9).

In kakšna, mislite, bo kazen, s katero bo pravični Bog po¬
koril narode in države za javne zločine ? Kazen bo takšna,
kakršno so si zaslužili; enaka bo kaznim, s katerimi je Bog vedno
v zgodovini pokoril narode in države; a ta kazen bo tem večja,
čim večji so grehi devetnajstega veka.

Vrnimo se k zgoraj omenjenemu prerokovanju Leona XIII.
o bodočnosti Evrope. Ta bodočnost, je dejal, bo republikanska.
Da, bojimo se! Moderna monarhija ima veliko veliko krivičnih in
bogoskrunskih dejanj na vesti. Ta monarhija je očitno in tajno
preganjala vesoljnega Očeta, rimskega papeža; zavezavala se je
v pogubo krščanstvu z brezbožnimi filozofi; vklepala je sv. Cerkev

275

v železne okove protikrščanskih zakonov; pomagala je pokopati
cerkveno državo; ta monarhija je ustanovila prisilno šolo, da v
njej Kristusu in Cerkvi ugrablja njene otroke, da si vzgaja brez¬
božno ljudstvo. Žal, novejša zgodovina priča, da se Cerkvi Kri¬
stusovi veliko bolje godi v amerikanskih republikah, ko v ogromni
večini evropskih monarhij.

Bog je Burbone brez usmiljenja pomel z zemlje; zmaščeval
se je nad njimi radi krivic, ki jih je od njih trpelo papeštvo in
Cerkev. Ni li v 19. veku Cerkev še večjih, vnebovpijočih krivic
pretrpela od monarhij?

Tudi narodnostno malikovanje bo sodil Bog. Narode, kateri
v zavesti svoje absolutne neodvisnosti teptajo božje in človeško
pravo, katerim je lastna, takozvana »narodova« volja najvišji in
edini zakon pravega in dobrega, take narode bo Bog ponižal, ob¬
iskal jih z vojskami in javnimi nezgodami. Osiromašeni, zapuščeni
naj živo občutijo, da tudi o narodnosti brez Boga velja, kar uči
sv. Pavel o poganskih malikih, da so — nič in da ni Boga razen
enega (1, Kor. 8, 4). Kako živo je občutil to resnico francoski
»veliki« narod 1.1871. po nesrečni vojni z Nemčijo! Bojimo se
da tudi Slovenci ne kličemo nad narod blagoslova, vzdržujoč liste,
kateri v imenu narodnosti obrekujejo škofe.

Zlato tele je malik, ki ga moli naš materialistični vek. Po¬
hlep po bogastvu in uživanju je rodil neusmiljeno izsesavanje in
zatiranje velike množice po Židih in kapitalistih. Odtod oni nepre¬
mostljivi prepad med izvoljenimi milijonarji pa med neizmerno
množico ubogih, trpečih sužnjev. Malikovavci zlatega teleta so
zakrivili socialno vprašanje. In Bog jih bo sodil; a bojimo se, da
bodo izvrševavci te sodbe vstali ravno iz zatirane množice. Sodba
se bo vršila v obliki socialnodemokratične rdeče revolucije.

Da, Bog bo sodil državne in narodne politike, in sodil bo
malikovavce mamonove; zakaj ti in oni so se zarotili »zoper Go¬
spoda in zoper Maziljenca njegovega« Jezusa Kristusa; zavrgli so
dekalog in evangelij iz svoje politike in narodne ekonomije!

Za grehom pride kazen; javni grehi zaslužijo javno kazen.
Grehi so socialno-političnega značaja, kazen bo — socialno-poli-
tična revolucija.

Kako bo politično lice v Evropi, kake bodo socialne raz¬
mere v naši družbi potem, ko bo strašanski vihar izbesnel ? . . .
Na to bi mogel odgovoriti le Bog.

18 *

276

Le eno nam je gotovo že zdaj. Katoliška Cerkev, sezidana
na božjo Besedo, bo prestala vse viharje. Tok zgodovine, ki od¬
nese vse, kar je ustvaril čas, ne doseže tvorbe Onega, ki je nad
časom. Ne — ampak katoliška Cerkev bo ista, kakor je bila, da,
pokazala se bo narodom še veličastnejša ko prej. Ona bo potap¬
ljajoči se družbi stegala rešilno roko, ona bo skesane narode
zopet privedla k Očetu.

Tedaj se bo pa tudi bolje umel opomin, ki ga je pred tri-
tisoč leti zapisal prst božji: »Zatorej, kralji, poslušajte; dajte se
poučiti, vi sodniki zemlje. V svetem strahu služite Gospodu, in
radujte se v trepetu! Poljubite Sina, da se ne razsrdi, in ne po¬
ginete na potu, ako se le količkaj razvname njegova jeza; blagor
vsem, kateri pribegajo k njemu« (Ps. 2).

ooo

Kaj torej?

Znak našega veka je naturalizem v vedi, v politiki, v umet¬
nosti. Iz tega sledi težnja po razkristjanjenju človeške družbe v
javnem in zasebnem življenju. Koliko se je to razkristjanjenje
naturalističnim naporom že posrečilo, kaže žalibog sedanjost,
kažejo naše šole, naši državni zakoniki, kažejo slovstva evropskih
narodov.

Materialistično naziranje je zavladalo v vseh strokah člo¬
veškega delovanja. V znanosti so izgubile metafizika, filozofija in
druge idealne vede skoraj vso veljavo; med predmeti, ki se pre¬
davajo na srednjih in višjih šolah, se bodo realije kmalu smatrale
za edino prave vednostne stroke, verstvo pa se je ali že izbrisalo
iz vrste šolskih predmetov, ali pa se stavi na zadnje mesto kot
nepotrebno, kot tako, ki zavira pravo omiko in napredek I Iz
umetnosti se je izobčil idealizem, zavladal je realizem. V med¬
narodni politiki je obveljal glasovih princip »dovršenega dejanja«,
to je z drugimi besedami »pravo močnejše pesti«; za državno
politiko je kriterij prava večina glasov; vsa moč in oblast obstoji
v številu snovnih sil. Ne, kar določuje volja večnega Boga, je
pravo, ampak kar zahteva ljudska sila in volja; pravo revolucije
je nedotakljivo, sveto!

Razširjajoče se gospostvo podlega materializma se pa najbolj
kaže v preudarjenem, sistematičnem zavajanju mladine k razuzda¬
nemu življenju in razkošnemu uživanju, v okuževanju ljudstva z
materialističnimi spisi, z umazanimi predstavami in razveseljevanji.
Z vsemi sredstvi, ki se dajo izmisliti, se dramijo divje strasti, da
se ljudstvo zavaja v greh in tako dozarja za brezbožne materia¬
listične nauke.

Masonska internacionala združuje vse sile za zmago natu¬
ralizma in materializma v vsem javnem in zasebnem življenju.

Toda združenim sovražnim silam hoče tudi Bog nasproti
postaviti združeno vojsko vseh dobrih. Masonska interna¬
cionala izzivi j e na drugi strani internacionalo
katoliško.  Ta internacionala se pa snuje v katoliški Cerkvi.

278

Res sicer, da je Kristusova Cerkev že po bistvu in poklicu inter¬
nacionalna, vendar se prav v naših časih ta njen znak posebno
javlja; katoličane vseh krajev in vseh narodov čedalje bolj pre-
šinja zavest celokupnosti in bratstva. To se godi posebno vsled
vedno tesnejšega edinstva katoliških narodov z rimskim papežem.
Papeštvo je vez katoliške edinosti, živo središče katoliškega orga¬
nizma. Čim tesneje se udje sklepajo s središčem, tem krepkejši
je ves organizem. Bili so časi, žalostni časi za katoliško Cerkev,
ko je bila vez katoliške edinosti zelo oslabljena, ker ponižana,
zaničevana je bila rimska stolica. Febronianizem, jožefinizem, gali-
kanizem, janzenizem, vsi enako sovražni papeški oblasti, so Kri¬
stusovo Cerkev razcepljali in katoliške narode pritirali skoraj do
razkola. A Bog je ponižano papeštvo povzdignil in oslavil in
stem svojo Cerkev zedinil ter oživil. Usoda rimskega papeštva je
usoda nje božjega Ustanovitelja, ki je sam o sebi prerokoval:
In jaz, ko bodem povzdignjen, bom vse k sebi pritegnil. To
povzdignjenje je bilo njegovo ponižanje, ki je je pretrpel na sra¬
motnem križu. Tudi papeštvo je moderni cezaropapizem v zvezi
z brezverskimi enciklopedisti pribil na križ in je izpostavil v
posmeh in zaničevanje. Toda prav to ponižanje je obudilo v ka¬
toliških narodih sočutje, ljubezen, vdanost do rimskega papeža.
In ta ljubezen je rastla tem bolj, čim bolj so sovražniki papežu
odtrgavali provincijo za provincijo, čim bolj so ga sramotili in
obrekovali ljuti nasprotniki; prirasla je pa do vrhunca, ko so
papeža, oropanega vse posvetne oblasti, kot jetnika zaprli v
Vatikan. Kdo bi ne občudoval božje previdnosti! Komaj dva
meseca prej, ko je udarila revolucijska drhal v Rim, da bi ga
kot zadnji plen ugrabila papežu in stem, kakor so si brezbožniki
obetali, prizadela rimskemu papeštvu smrtni udarec, je katoliška
Cerkev po svojih škofih na vatikanskem zboru slovesno progla¬
sila najčastnejši privilegij rimskega papeža, ki mu ga je Bog
podelil — njegovo nezmotljivost. A ravno z dogmatično določi¬
tvijo papeževe nezmotljivosti se je neporušno zapečatila krščan¬
ska edinost. Od tiste dobe se je katoliški organizem čudovito
pomladil in okrepil, posebno se je pa nanovo v škofih in v
ljudstvu obudila zavest, da so katoliški narodi sinovi rimskega
papeža, da je rimska Cerkev mati vseh drugih cerkva. Odtedaj
raste češčenje do rimske stolice, odtedaj narod za narodom
tekmuje, kako bi bolj izkazal svojo vdanost rimskemu papežu.

279

Da, vojska katoliška, po sovražnih zvijačah dolgo ločena
od najvišjega vojskovodja, med seboj razdvojena, ta vojska se
zbira z vseh strani pod zastavo rimskega papeža. Iz Rima izha¬
jajo bodisi v nagovorih, bodisi v okrožnicah od vojskovodja navo¬
dila, kako naj se vojska organizira in razvrsti, dokler se od enega
konca sveta do drugega ne združi v neprodirno bojno četo, proti
kateri se bodo zaman zaganjale sovražne sile.

Na znanstvenem, na političnem, a posebno na socialnem polju
se je zadnja leta pričelo med katoliškimi narodi živahno gibanje,
ki goni svoje valove tudi daleč na nekatoliški svet. Sklicujejo se
katoliški shodi, snujejo se politična in socialna društva, učenjaki
se shajajo na razgovore. Gibanje raste od dne do dne in nobena
sila ga ne bo ustavila več.

To je začetek vseobče katoliške reakcije proti naturalizmu
in njega detetu — socialno-politični revoluciji. Povsod prodira
zdravi čut, zdravi razum, o katerem je nekdaj učeni Tertulijan
zapisal, da je naravno krščanski.

Narodi čutijo, kako bridko je zapustiti Boga in njegovega
Kristusa, narodi izprevidevajo, kako lažniv je tisti liberalizem, ki
so se mu na milost in nemilost vdali. Narodi se odvračajo od
liberalizma in njegovih naturalističnih doktrin. Liberalizem umira.
Za njim pride vrsta na socializem. Res sicer, da mora prej priti
do političnih in socialnih prevratov, kajti kar so duhovi spočeli,
se mora preroditi v dejanje — a za viharjem prisije solnce, za
katastrofo se spet prikaže evropskim narodom katoliška Cerkev;
po njej bodo željno iztegavali roke, a ona jih bo sprejela v svoje
naročje. Sele tedaj bo človeštvo izprevidelo, kaj mu je Cerkev:
učiteljica brez zmote, edina ohraniteljica miru, gojiteljica vsega
plemenitega, ljubeča mati vseh narodov in vseh stanov.

R.  Cerkev tudi moli, in molitev bo venčala njene upe. Cerkev
pokleka vsak dan pred milostni sedež nebeške kraljice, brez
madeža spočete Matere božje, proseč za svojo svobodo in povi¬
šanje; pozivlje sv. Mihaela, variha božjega kraljestva na zemlji,
naj s svojo močjo satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po
svetu v pogubo duš, v peklensko brezdno pahne. Kakor resnično
je Marija Mati božja, tako resnično bo uslišala prošnje plakajoče
Cerkve ter ji bo prinesla pomoči in zmage. Da, Bog sam bo po¬
segel med zamotane svetovne razmere ter rešil svojo Cerkev na
čudovit način, kakor si nihče ne misli. Tedaj bo prišel angel iz

280

nebes, kakor je prišel nekdaj k Petru, okovanemu v trdo železje,
stopil bo v vatikansko ječo ter govoril: »Vstani, Peter, in obleci
si obleko veselja, sprejmi moč, da rešiš narode; zakaj padle so
verige s tvojih nog!«

Da pa to tem preje dosežemo, nam je treba predvsem dveh
reči: prvič — organizirajmo se, drugič — bodimo radikalci in
varujmo se katoliškega liberalizma.

Organizirajmo  se!

Vogelni kamen enotni organizaciji vseh katoličanov je rimski
papež sam, nositelj osrednje oblasti, počelo verske edinosti. Božja
previdnost je hotela, da se je ravno v naših časih proslavilo
rimsko papeštvo z dogmatično določbo njega nezmotljivosti. Stem
nas Bog opominja, da se brez pomiselkov, brez pridržka, da se
s polnim, s celim srcem oklenemo od Boga postavljene skale
verske in katoliške edinosti. Zavest, da smo rimski  katoličani,
da je rimska  Cerkev naša mati, da je papež naš oče,  ta
zavest se obujaj in krepi v nas; z njo bo rasla zavest katoliške
edinosti in celokupnosti. Zato večkrat govorimo ljudstvu o papežu,
razlagajmo mu papeževe okrožnice; snujmo romanja k sv. Očetu
v Rim. R  organizirati se moramo tudi med seboj. Pokorni navo¬
dilom škofov, naj duhovniki in razumni laiki snujejo med kmeti,
med delavci katoliško-politična društva, v katerih naj nižje stanove
poučujejo, kako naj se vestno poslužujejo svojih pravic v korist
Cerkve in vere ter v preosnovo javnih razmer v zmislu evange¬
lijskih naukov. Dalje bodimo internacionalni. Kar v našem času
najbolj zavira svobodni razvoj katoliške ideje, je nezaupnost med
možmi raznih narodnosti; voljo bi sicer imeli katoliško, a srce
jim gori bolj za narodnost nego za Cerkev; zato nikdar ne pridejo
do skupnega, do odločnega katoliškega dejanja. Lovijo se za senco
narodnostne slave, a kar je božje, kar narode ne le časno, ampak
tudi večno osrečuje, popuščajo. Poglejte socialiste! Ti gledajo le
na idejo, ki veže socialiste vsega sveta bodisi te ali one narod¬
nosti, in ko gre za uresničenje te ideje, so složni ko en mož.
Kdaj bomo katoličani tako mednarodno edini?

Bodimo radikalci!

Naši nasprotniki so radikalci, kakor se ponašajo sami. Ra¬
dikalci so, ker izvajajo iz svojih temeljnih naukov skrajnje posle¬
dice, ker izkušajo svoje nauke v vsem in povsod uvesti tudi v
dejanje, da bi se vse življenje po njih preosnovalo. To je dosled-

281

nost, to je značajnost! Taka doslednost je vredna občudovanja.
R  če so oni, sovražniki božji, za slabo stvar tako dosledni, tako
neupogljivi, zakaj bi mi to ne bili, ko se borimo vendar za Boga
in njegova neoddatna prava? Katoličani ostajamo preradi sredi
poti, smo polovičarji; sprejemamo, hvalimo teorijo, a ni nam mar
za dejanje. Da, radi razvpivamo za sanjače može, ki hočejo ka¬
toliški teoriji izobraziti lice v življenju. Kakor da bi teorija ne bila
za to, da uravnamo življenje po njej! Naša teorija naj bi ostala
v bogoslovnih knjigah in na prižnici? Potem naj pa previdnost
božja dela z nami čudeže! Molimo, izpovedujemo se, zatajujemo se,
— zunaj, v javnosti, v politiki, v slovstvu naj pa gospodari libe¬
ralec — tako hočejo nekateri še danes! Katoličani ne znamo iz
premis sklepati, iz razodetih nam naukov ne znamo izvajati po¬
sledic, od teorije ne znamo prehajati k dejanju. Krive nauke, ki
jih v srcu obsojamo, ki jih na prižnici pobijamo, v knjigah
in listih plačujemo ter jim ploskamo! Radikalci nismo! In to je
slabo. Zgodovina uči, da v javnem življenju vedno zmaguje ona
stranka, ki je doslednejša v teoriji ter v uporabi teorije na
življenje.

Bodimo torej radikalci in varujmo se kakorkuge
katoliškega liberalizma!

Vtisnimo si globoko vodilna načela:

1. Resnica je ena in nedeljiva kakor Bog. Ta resnica je v
krščanstvu, krščanstvo v katoliški Cerkvi, Cerkev pa je sezidana na
skalo rimskega papeštva; naj njej stoji že devetnajst stoletij. Najsta¬
rejše in najslavnejše cerkve, antiohijska, aleksandrijska, carigrajska
in dr. so se izneverile pravemu krščanstvu. Rim se nikdar ni uklonil
zmoti. Rimskemu papežu moramo tedaj pokoriti razum in subjek¬
tivno naziranje, brezpogojno, slepo. Bodi papež Italijan ali Fran¬
coz, Roman ali Slovan, in če bi bil Kitajec! Ne meso in kri,
ampak Oče nebeški ga dela nezmotljivega. Rimski papež je
temeljni kamen katoliškega poslopja, ki vse vzdržuje, vse spaja,
ki smo po njem vsi eno, kakor je Oče v Sinu in Sin v Očetu.

2. Brezverstvo je naj večja pregreha. Tu se ne smemo dati
preslepiti tistim, ki imenujejo poštene tudi brezverce, racionaliste.
Ločimo dobro. Naravna poštenost je v nekakem oziru mogoča
brez vere. Toda nadnaravnega, krščanskega  poštenja
ni brez vere. In ker nas Bog kliče edino, izključno,  k nad¬
naravnemu cilju, zahteva od nas tudi nadnaravno poštenje, kate-

282

rega neobhodni, prvi pogoj je vera.  Racionalist, materialist,
panteist, brezverec katoličanu ni in ne more biti poštenjak.

3. Formalni princip katoliške vere je vtem, da se podvržemo
besedi katoliške Cerkve.  Kdor dela tu izjeme ter hoče
resnico nazirati drugače in ne tako,  kakor uči Cerkev, ta
neha biti katoličan.

4. Vse katoliške resnice so v bistveni, nedeljivi zvezi med
seboj. Krščanstvo je pravzaprav Kristus, in kakor je on, Bog in
človek, nedeljiv v eni osebi, take so tudi resnice njegove svete
vere. Kdor le eno taji, mora dosledno priti do tajenja tudi drugih.
Kar velja v filozofiji: error in principiis minimus, fit [in conse-
quentiis maximus — isto velja tudi v krščanstvu. Njemu je naj¬
višji, nedeljivi princip Jezus Kristus: Principium, qui et loquor
(Jan. 8, 25) — kdor od tega principa zataji en sam stavek,
dasi bi se zdel povse neznamenit, ta ruši vsega Kristusa, vse
krščanstvo.

5. Ko iščemo resnice, ali sodimo, kaj je prav, kaj napačno,
ne smemo gledati morda na učenost, tudi ne na čednosti in svetost
ljudi. Dasi zmote izvirajo večinoma iz izprijenega srca, vendar
svetost sama ob sebi še nikogar ne obvaruje zmote. Tudi svetniki,
kakor Ciprijan in drugi, so se motili v verskih vprašanjih. Svetost
je v volji, zmota v umu;  motiti se more vsakdo, ne da bi grešil,
zakaj človeški razum je končen, omejen in zmotljiv. Edino sodilo,
po katerem moramo presojati resnico, nam bodi beseda sv. Cerkve;
kriv je vsak nauk, ki se ž njo ne zlaga, dasi bi nam ga ozna¬
njali vsi svetniki: In da bi vam angel iz nebes ozna¬
njeval evangelij drugače, nego smo vam mi ozna¬
nili, bodi proklet  (Gal. 1, 8).

Neredkokrat proslavljajo nasprotniki katoliške resnice osebne
kreposti in svetost zglednih katoličanov, da stem priporočajo tudi
njih zmote. To počenjanje je zanka, v katero se ne smemo
zaplesti. Prav, ne tajimo: pobožen, zgleden katoličan je bil Giinther,
vzor krščanske ljubezni Rosmini, a iz tega še ne sledi, da je
resnično giintherstvo ali rosminijanstvo.  Giinther in
Rosmini mogoče, da že uživata za pobožno življenje večno veselje
v nebesih, a nauke je obsodil rimski papež in to — je dovolj za
vsakega, ki hoče še ostati pravi katoličan na zemlji!

6. Največja nevarnost čistosti in odločnosti katoliškega izpo-
vedanja preti dandanes od narodnosti, ali pravzaprav od pretiranja

283

narodnostne ideje. Ta stoji kot bogstvo pred narodi, pred katerim
vse pokleka in malikuje.

Ne dajmo se zavesti.

Krščanstvo je absolutna, neizpopolnjiva vera, zatorej med
vsemi bivajočimi in mogočimi verami najpopolnejša. S krščanstvom
je na zemlji pričela nova doba; in zgodovina priča, da se je oni
narod povzpel na najvišjo stopnjo vsestranske omike in napredka,
kateri je ostal najzvestejši krščanskim načelom. Krščanstvo krije
v sebi seme neskončnega napredka. V njem se narodom odpira
pot do najvišjega; od narodov samih je odvisno, da to pot nasto¬
pijo, da na tej poti vztrajajo. Kdor pride po tej poti najdalje,
njegovo je prvaštvo. Seveda nimamo tu v mislih onega navidez¬
nega napredka, one omike, ki stavi slavo narodovo v število
vojakov, v ogromnost mest, v veliki kapital. To ni bistvo, to je
le zunanji lesk. Nam je pravi napredek le tam, kjer se poleg
prave vere goji veda in lepa umetnost, kjer vlada krepost, kjer
državljane poplemenjuje ne denar, ampak učenost in čednost; kjer
so najvišje, duhovne dobrote dostopne ne malemu številu izvo¬
ljenih bogatinov, ampak vsakemu iz velike množice. Pravega
napredka iščemo le tam, kjer človeške razmere prešinja evange¬
lijski duh svobode v resnici, duh pravice in vseobče bratovske
ljubezni — duh krščanskega demokratizma. Tak napredek pa je
mogoč le na podlagi Kristusove vere. In Kristusova vera se
cela, nepokvarjena hrani v katoliški Cerkvi. Zatorej bo prave,
najvišje omike nositelj le narod, ki se z vsem srcem oklene
svete katoliške Cerkve.

Tudi Slovani bodo imeli le tedaj bodočnost, če bodo spo¬
štovali resnico, ki je mati svobode, in zato spoštovali tudi Cerkev,
ki resnico oznanjuje. Zato je po našem mnenju njih bodočnost še
daleč, ker so še daleč od katoliške Cerkve. Večina jih živi še v
razkolu. In zgodovina malo obeta, da bi se razkolna cerkev kot
taka spravila z rimsko Cerkvijo. Ne, razkolništva čaka daljši
proces. Razcepiti se mora še dalje v manjše sekte, dokler popol¬
noma ne razpade in obnemore. To razcepljanje se pa ne more
vršiti brez čedalje rastočega verkega razkola. Razkol poraja he¬
rezijo; tako se godi tudi v ruski v razne sekte razpadajoči cerkvi.
Herezija pa se mora, kakor na Nemškem, dalje razviti do raciona¬
lizma in indiferentizma. Slovani morajo prej okusiti bridke sadove
brezverskega liberalizma — potem šele bodo dozoreli za čisto

284

katoliško resnico. To bo začetek njih vstajenja, njih bodoče hege¬
monije. Da bi usmiljeni Bog pospešil slovansko zedinjenje v veri
sv. Petra. Pridi skoraj zlati vek, ko se bo v zlatih kremelskih
svetiščih s češčenjem izgovarjalo ime rimskega papeža!

Jezus Kristus včeraj in danes, isti i na veke
(Hebr. 13, 8). Kakor nekdaj, ostane Kristus tudi še sedaj najvišji,
večno gospodujoč; po pravcu njegovega evangelija moramo vse
presojati in vse obsojati, kar nasprotuje Kristusovemu duhu!

Sklep.

Boj sovražnih sil je boj idej.

Metafizične resnice določujejo človeško misel in dejanje.
Edino načela dajejo politiki pravost. Moč idej se javlja tudi v
umetnosti. Ideje preoblikujejo vekom lice.

Prave ali lažnive ideje!

V krščanstvu pa se je razodel Bog sam, torej večna Resnica.
Jezus Kristus je po svoji božji naravi Logos, to je večna in ne¬
skončna Ideja, Misel, Logos, pravzor in nositelj vseh idej. Zato
je krščanska ideja — božja resnica.

In ako je ideja to objektivno, kar se subjektivno z ozirom
na človeški um, ki mu je vodilo, imenuje načelo,  in z ozirom
na človeško voljo nagib in moč, je krščanska ideja božje
načelo in božja moč.  Zato pa je gotovo, da zmaga,  kakor
je gotovo, da zmaga Bog, njegov izvor. »To je torej zmaga, ki
premaga svet, vera naša,« — načelo naše!

Verujemo v Kristusa Sina božjega, ki so nam v njem večne
ideje pojavile svoje žarno lice: to je torej naš idealizem,  vera
naša. R  to je tudi naš realizem;  zakaj Kristusov evangelij je
božja moč (Rim. 1, 16). Iz njega zajemamo ne le idealizem, ampak
tudi neupogljivo krepost, da vse, kar verujemo, izvršimo, vse
dosežemo — naj tudi besne proti nam vse peklenske sile!

Christus vincit, Christus regnat, Christus im-
perat: fugite partes adversae!

Opomnje

i.

Opomnje k nekaterim spisom.

Naslov knjige  je povzet iz prvega članka prvega letnika (1888
in 1889) : »Več luči! ali nekoliko poglavij o idealizmu«. »V teh be¬
sedah je najkraje izražena naloga, rekel bom dostojnost človekova:
hrepeneti po luči. In kdo bi se je branil, luči? In celo v našem veku,
v veku prosvete in napredka ?« (1. c. str. 4.)

Spis »Metafizična trojica « obsega idejno dispozicijo, po kateri
sem uredil dr. R.  Mahničeve izbrane spise.

Spis » Idealizem «, ki je splošno načelne važnosti, je historično
nastal v znamenitem umskem dvoboju med Stritarjem in dr. Mah¬
ničem. Stritar je očaroval mladino formalno z lepim jezikom, idejno
pa z nekim svetobolnim idealizmom, ki ga je poudarjal nasproti
materializmu. S tem idealizmom je zakrival tudi svojo versko skepso,
s katero je troval mladino. Če mu je kdo očital, da širi nevero, se
je v pozi ogorčenja sklicaval na svoj idealizem, češ: »Moj idealizem
in krščanstvo si nista nasprotna.« Tedaj je zaklical dr. Mahnič: »Več
luči!« ter napisal to klasično filozofično razpravo o idealizmu. Po-
legtega pa je v podrobni razpravi Stritarju dokazal, kako ničev in
nekrščanski je njegov »krščanski idealizem«, da ni drugega kakor
— schopenhauerjanstvo. In ko mu je Stritar skrajnje užaljen v svojem
ponosu samozavestno odgovoril: »Pustite me vendar v miru se
svojim Schopenhauerjem; jaz za nikomer stopinjic ne pobiram; kar
mi podajemo in prodajemo, je raslo na našem zelniku« — tedaj
je objavil Mahnič vsem nepričakovano primerjalno študijo o Scho-
penhauerju in Stritarju. Kar se Stritarju niti sanjalo ni, to se je
zgodilo. Skromni bogoslovni profesor v Gorici ni bil morda lehko-
miselno ali površno očital Stritarju schopenhauerjanstva, temveč je
bil preje preučil vsa Schopenhauerjeva dela in, oholo izzvan od
Stritarja, je pokazal in dokazal z natančno paralelo citatov iz Scho-
penhauerja in Stritarja, da je vendarle Stritarjevo zelje zraslo ne
na njegovem, ampak na »Schopenhauerjevem zelniku«. Ta razprava
je Stritarju za vedno uničila nimbus izvirnosti. Ker o tem ni več
prepora, te razprave med izbrane spise nisem povzel. Opozarjam
pa nanjo tiste izmed mlajših, ki jim ta znamenita pravda ni več znana.
Razprava se nahaja v prvem letniku 242—254, 362—379.

K razpravi o liberalizmu  in katoliškem liberalizmu  bi bilo treba
sedaj dodati še razpravo o modernizmu.  Ko je izhajal »Rimski
Katolik«, zablode s tem imenom še ni bilo. Vendar je dr. Mahnič

286

tako jasno označil tisto strupeno kotišče, iz katerega se je razplodil
liberalizem, da ga takoj spoznamo tudi za rodišče modernizma. Tisto
kotišče in rodišče liberalizma in modernizma je naturalizem. Natura¬
lizem zameta vse, kar je božjega in nadnaravnega. Liberalizem pre¬
naša te nauke na življenje ter izkuša človeštvo predvsem izneveriti
krščanstvu, potem pa sploh vsakemu vplivu božjega zakona: zameta
torej bolj ali manj odločno (kakor je že bolj plašljiv in hinavski ali
bolj drzen in radikalen) božje razodetje in vero v skrivnosti, zahteva
ločitev države od Cerkve, laizacijo zakona in šole itd. (Primeri: Več
luči str. 46—71). Modernizem pa naturalizem še nekoliko dalje
moderno-znanstveno razvija ter šele potem prenaša dobljene po¬
sledice na življenje. Na podlagi modernih principov agnosticizma
(češ da ni mogoče nič nadnaravnega spoznati), imanence (da more
biti božje le imanentno naravi) in evolucionizma (da se je moralo
torej vse le razviti iz narave) zanikuje božji izvor katerekoli pozi¬
tivne religije, zanikuje krščanski pojem razodetja in dogem, zanikuje
resnično božanstvo Kristusovo, zanikuje božjo ustanovo Cerkve ter
je tako končno pravzaprav isto kar liberalizem, negacija krščanstva,
ter isto tudi v praksi zahteva, svobodo nasproti Cerkvi in dogmam,
ki so mu le časovne in izpremenljive tvorbe človeškega duha. Libera¬
lizem in modernizem mora v končnem razvoju dovesti tudi do iste
točke: do ateizma; liberalizem praktično, modernizem teoretično.
(Primeri o modernizmu Čas I [1907], 265—274, 337—352, 385—403.)

K spisu o radikalizmu:  Radikalni nasprotniki krščanstva se sedaj
na Slovenskem družijo zlasti v organizaciji »Svobodne Misli«
z glasilom: »Svobodna Misel«. Organizacija je internacionalna s se¬
dežem v Bruslju. Na Slovensko se je razširila pod vplivom čeških
novo-husitov (kakor so dr. Krejči, Drtina, Bartošek, Masargk in dr.).
Tudi slovenska dijaška organizacija narodnih radikalcev simpatizira
z njo (oficielno ima sicer vero za »zasebno stvar«, a v svojem gla¬
silu »Omladina« priporoča tudi »Svobodno Misel«). V Avstriji orga¬
nizacija Svobodne Misli nadomešča obenem organizacijo masonskih
lož, ker so le-te še prepovedane. (Primeri o »Svobodni misli« glede
organizacije, programa in ciljev »Čas« II [1908] 449 — 464.)

Ta opomnja velja obenem za spis »Najnovejša socialno-poli-
tična revolucija «, ki slika sodobni boj idej. Dr. Mahnič ne govori
še izrecno o »Svobodni Misli«, a idejno je označil tudi to organizacijo,
govoreč o internacionali. Splošnoidejno enotna, to je, protikrščanska
in naturalistična internacionala se namreč konkretno cepi v več organi¬
zacij s še posebnimi cilji: v internacionalo masonstva s svojim histo¬
ričnim slepivnim ritualizmom in simbolizmom, v internacionalo Svo¬
bodne Misli z bojnim programom protikrščanstva pod znanstvenim
videzom »moderne pozitivne vede«, ter v internacionalo socialne
demokracije s programom socializma, a prepojeno s historičnim so¬
vraštvom proti krščanstvu. Vse te tri vnanje ločene organizacije vsaj
dejansko druži protikrščanska ideja v skupno bojno falango. To pri-

287

čajo raznoteri svetovni pojavi: skupni boji proti Rimu, skupne simpa¬
tije z revolucijami, skupni nastopi ob volitvah, skupni proticerkveni
predlogi v zbornicah itd. Menjajo se oblike, a ideje so še vedno
iste, zato tudi isti boj idej, ki se bo izbojeval šele v bodočnosti,
in vse kaže da tako, kakor je v velikih potezah začrtal dr. A. Mahnič
v člankih, zbranih v »Epilogu«. Sploh bi opozoril na to, kako je
dr. R.  Mahnič jasno zarisal razvoj, ki je bil tedaj šele v negotovih
početkih. Kako jasno je n. pr. napovedal usodo liberalizma ter razvoj
radikalizma. To je zmogel le mož — filozof, ki je bistro motril
logiko dejstev in idej. Stem je že tudi odgovorjeno na očitke fana¬
tizma, ki so se v prvih časih »Rimskega Katolika« neprestano po¬
navljali in se bodo morda slišali tudi še sedaj. Fanatizem je očital
Mahniču Stritar, seveda — ko ni mogel z argumenti odgovoriti na
Mahničeve argumente, fanatizem so mu očitali Aškerc in vsi, ki
niso mogli Mahničevi logiki in njegovim jasnim načelom do živega.
Toda fanatizem še nikdar ni bil filozof, temveč le slep zelot! »Naš
fanatizem — tako je dejal po pravici že tedaj dr. A. Mahnič (R. K.
III, 1891, str. 181) — je naša načelnostna odločnost.. . Breznačelnost,
in naj se diči še s tako slepilnimi frazami, kakor je fraza človeč¬
nosti, ljubezni, je smrt duševnemu napredku. Človeštvo more živeti
le o resnici; a ker je ta ena, nedeljiva, jo treba celo, čisto izpozna-
vati.« V tej načelni odločnosti je zaklical dr. Mahnič tisti znameniti:
»Aut — aut!« (R. K. III, 1891, 301—304, 365—368). Resnica ne
pozna kompromisov; resnica je vedno intolerantna, seveda z zmo¬
tami, ne z osebami. A resnica je tudi po pravici intolerantna, zakaj
le resnica daje življenje. »Naš fanatizem,« je dejal dr. Mahnič, »izvira iz
krščanskih idej. Krščanske ideje so odsvit večnega Boga, jasna luč,
ki nam je zasijala z neba, božja luč, ki ne pozna teme. Ta luč nas
razsvetljuje, v tej luči vemo, odkod in kam. Ta luč nam daje go¬
tovost in trdnost, da nas vse peklenske sile ne morejo omajati. A
ta luč, čista luč katoliške resnice nas tudi užiga, nam razplamenjuje
srca, to je luč, ki je porodila tisto krščansko ljubezen, o kateri pri¬
čajo vsa stoletja. Vera naša, to je zmaga naša! Zato pa — bežite
sovražne sile!« In to plamenečo ljubezen za jasno spoznano edino
rešilno krščansko načelo so imenovali onemogli nasprotniki »fana¬
tizem«. Nič lepšega in nič višjega ko tak — fanatizem!

II.

Letniki in strani »Rimskega Katolika«, odkoder so povzeti

ti izbrani spisi.

Metafizična trojica.  VI, 129—140.

Idealizem.  Iz članka: »Več luči ali nekoliko poglavij o idealizmu« I, 4—25.

Krščanski idealizem.  Iz istega članka I, 108—128.

Liberalizem.  Uvod iz članka »Katoliški liberalizem« I, 137; drugo iz članka
»Kaj je liberalizem« III, 19—22, 182—187; konec zopet iz članka »Ka¬
toliški liberalizem« I, 137—138.

Katoliški liberalizem.  Iz članka »Katoliški liberalizem« I, 26—29, 138—140,
255—268, 380-384.

Radikalizem.  Iz članka »Radikalizem« VII, 10—19.

Politika snovi in sile.  VII, 417—430.

Metafizično ozadje političnih metamorfoz.  VIII, 1—16.

Visoka pesem ljubezni in edinosti brez Boga.  VI, 409 —424; odlomek na
str. 117 pa iz članka »Vera in ljubezen« II, 147.

Cerkev in politika.  VIII, 317-331, 334-340.

Meje državne oblasti.  VI, 257—277.

Naša narodnostna izpoved.  Iz članka »Deset poglavij narodnostnega kate¬
kizma« VII, 36-60.

Lepota in umetnost.  Uvod iz članka »Naši realisti pa realizem« II, 257;
drugo iz člankov »Osnovni zakoni estetike in lepe umetnosti« VIII,
27—39, 120—129.

Idealizem, realizem in njega dekadenti.  VIII, 255—267, 361—366.

Krščanski idealizem v umetnosti.  Uvod iz članka »Naši realisti pa realizem«
II, 262; drugo iz članka »Več luči ali nekoliko poglavij o idealizmu«
I, 234 -241, 354—361; konec spet II, 262—263.

Najnovejša socialno-politična revolucija.  Uvod iz članka »Vojskujoče sile v
devetnajstem veku« V, 5—6; dalje iz članka »Najnovejša socialno-poli¬
tična revolucija« VI, 25—34; potem spet odlomek iz članka V, 133—134;
naprej iz VI, 39—41 (z odstavkom iz V, 134), VI, 156—161, 283—287.

Božja pravda v zgodovini narodov in držav.  VIII, 97—114.

Kaj torej?  Uvod iz članka »Najnovejša socialno-politična revolucija« VI,
440, in iz članka »Vojskujoče sile v 19. veku« V, 130; potem spet iz
članka V, 135—136, dalje iz članka VI, 441—444; potem odlomek iz
članka »Katoliški liberalizem« I, 384—386; vmes VI, 444; konec se¬
stavljen iz citatov z raznih mest, zlasti VI, 53, VII, 430, I, 563.

CE


D

COBISS y.04Ž%00