	Francesco Dimitri: KNJIGA O SKRITIH REČEH

	Naslov izvirnika: The Book of Hidden Things

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Oblikovanje ovitka: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Francesco Dimitri, 2018

	Elektronska izdaja.

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134575

	Cena: 17,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 114895107

ISBN 978-961-7134-57-5 (ePUB)





	Za 'tisto' Paolo

	Ko pride vihar, si njegovo oko.

	Ko pripeka sonce, si senca.

	Ko je vse dokaj dobro,

	si ti boljša.





	Ni se držala kot smrtnica,

	bila je kot angel in njen glas ni bil človeški.

	Duh iz nebes, živeče sonce je bilo tisto,

	kar sem videl.



	Francesco Petrarca, Sonet št. 90





	FABIO

	1

	Za sosednjo mizo sedi starejši par. Ko natakar prepozna moj naglas, ki še vedno zveni domače, čeprav sem se po najboljših močeh trudil, da bi se ga znebil, mi pomežikne in reče: »Iz Berlina sta. Prejšnji mesec sta se preselila sem.« Navdušen je, da se je nekdo toliko namučil, da se je sem preselil iz Berlina zato, da je pristal v tej luknji. Le kaj v Casalfrancu ju je pritegnilo? Pa kaj, če je tukaj sončno? Tudi v Berlinu imajo solarne svetilke. Pogledam par – zdi se srečen. No, čas bo pokazal svoje.

	Ne, tukaj mi ni všeč. Ne mislim picerije, picerija je v redu. Mislim to mestece, ta delček sveta – Apulijo. Oh, saj priznam, da poleti omamno diši po rožmarinu, limonovcih in cvetočem timijanu. Ko sem na ta topli junijski večer stopil iz taksija, sem moral zapreti oči in vse posrkati vase kot sladko vino na zmenku. Ampak to je medena past. Še tri tedne in poletno sonce bo izparilo dišeči zrak in ožgalo deželo, tisto malo življenja, kar ga bo ostalo, pa bo začelo bitko za zadnjo kapljico vode, ki je ostala globoko v zemlji. Casalfrancu nisem zaupal, ko sem bil tukaj, še manj mu zaupam, odkar sem odšel. Ta kraj je divjina. Vrnil sem se le za nocoj, zaradi Pakta. In če sem iskren, nisem prepričan, da Pakt še vedno obstaja. Čudež je že to, da se je obdržal tako dolgo.

	Sedim za kotno mizo. Ne za katerokoli mizo, ampak za Mizo, našo mizo. Ko sem prišel, je bila prosta. Sam sem, obdan s tremi stoli, in sprašujem se, ali bodo drugi prišli. Pred menoj je krušna peč z ogromnimi usti iz belega kamna, ki spominjajo na votlino. Temnopolti picopek s poskočnimi gibi obdeluje kepo testa, medtem ko ga drugi oblaga s parmsko šunko, rukolo in ribanim parmezanom. Zdi se mi, da temnopoltega picopeka poznam – ime mu je Guido ali Gianni ali nekaj podobnega. V šolo sem hodil z njegovim bratrancem v drugem kolenu.

	V American Pizzo (njihove pice bolj italijanske ne bi mogle biti) sem prišel naravnost z letališča. V skladu z južnjaško tradicijo avta, ki sem ga najel, ni bilo nikjer. Dve uri mi je vzelo, da sem dobil drugega in ko sem končno prispel v Casalfranco, sem za dvajset minut zamudil uro, ki je bila od nekdaj (ali vsaj od srednje šole) ura Pakta. Poklical sem v hotel B&B in sporočil, da se bom oglasil po večerji. Pozabil sem, da je dvajset minut zamude v južni Italiji enako, kot če si kjerkoli deset do trideset minut prezgoden. To vsakič pozabim. Art pravi, da to počnem namerno, a sam ne mislim tako.

	Morda pa se je Pakt izjalovil.

	Prišli bodo, sem si rekel. Prišli bodo. To sem si ponavljal vso pot od letališča. Za Pakt gre, ne bi ga prelomili. Pakt je bil Artova ideja – pakt z velikim P; Art je namreč besedam vedno dajal velike začetnice in jih spreminjal v Besede, da bi jim dal večji pomen. Pakt je trapasta igra in lani sem prisegel, da se je ne bom več šel, in če se fantje ne bodo prikazali (sedaj sem že skoraj prepričan, da se ne bodo), bom izpadel kot popoln bedak. Denar, ki sem ga potrošil za ta izlet, bi lahko bolje porabil – let in nočitev sta bila nesramno poceni, ampak zadnje čase zame nesramno poceni pomeni sinonim za bedasto drago. Pa vendar, tukaj sem.

	Grizljam s česnom obloženo brusketo in jo zalivam z ostanki kozarca primitiva, močnega lokalnega rdečega vina, ko vidim v picerijo vstopiti Maura. Torej je eden navsezadnje le prišel. V elegantnih hlačah barve smetane, beli srajci in modrem jopiču predstavlja odraslega gospoda, o čigar eleganci lahko jaz samo sanjam. Kot se za Pakt spodobi, ga pozdravim z rahlim nagibom glave, kot da bi se redno srečevala. Tudi on prikima in pride k mizi. Odkar sem ga nazadnje videl, se je malo zredil, ima pa boljšo pričesko. Obojega sem vesel.

	»Že dolgo čakaš?« vpraša Mauro in sede.

	»Manj kot nazadnje.«

	»Napredek.«

	»Majhni koraki, Mauro, majhni koraki.«

	Rahlo se nasmehne in si nalije kozarec vina.

	»Nisem bil prepričan, da te bomo znova videli.«

	»Tudi jaz nisem bil.«

	»Kdaj si priletel?«

	»Pravkar. Prišel sem naravnost z letališča.«

	»Nisi zavil k Angelu?«

	»Ne ve, da sem v mestu.«

	Mauro se neha smejati. Predolgo sva že prijatelja, da bi lahko drug pred drugim dolgo skrivala, kaj v resnici misliva, in v tem trenutku misli, da sem bedak. Ne razume mojega odnosa z očetom in tega mu ne zamerim. Večinoma ga tudi sam ne razumem.

	»Ne bom prespal pri njem,« pojasnim. »Prenočil bom v hotelu. Jutri zjutraj se vračam in nočem mu biti v breme.« Nehaj. Ni se ti treba opravičevati – odrasel si.

	»In če boš srečal koga, ki te pozna in bo povedal Angelu?«

	»Upajva, da se to ne bo zgodilo.«

	Mauro v predaji dvigne roke in reče:

	»Jaz sem prispel včeraj.«

	»Si videl Arta?«

	»Kaj misliš?«

	Mislim, da ga ni – to bi pomenilo nespoštovanje Pakta. Čeprav zveni neumno, ga jemljemo resno – ali smo ga vsaj jemali resno. Kakorkoli, dovolil sem, da me je že sedemnajst let vsako leto brez izjeme, razen lani, pripeljal nazaj v Casalfranco. Česar mojemu osemdeset let staremu in ovdovelemu očetu ni uspelo doseči, je uspelo Paktu. Pomislim, da je to naše zadnje srečanje, zato bom iz njega potegnil karseda največ.

	»Art je zmešan,« reče glas za mojim hrbtom.

	 »Tony!« reče Mauro in vstane.

	Obrnem se in zagledam Tonyja, ki mi prikima v pozdrav.

	Obraz mu kar žari.

	»Dandanes sem Tony Mogočni.«

	Tony ni visok, je pa v majici brez rokavov videti tako mišičast in krepak, da je potreben le hiter pogled, pa človek takoj dojame, da z njim ni dobro češenj zobati. Vedno je bil na videz zastrašujoč in malo klovnovski. On je bil glavni razlog, zakaj so se nasilneži po nekaj medlih poskusih odpovedali Artu – čeprav je bil na svoj način tudi Art strah vzbujajoč. Mislili smo, da bo Tony postal boksar, na primer, ali plačanec Sacre Corone Unite, Svete združene krone, lokalne mafije. Na koncu je postal kirurg, in to zelo dober. Pred nekaj meseci je uspešno opravil neko še posebej težavno presaditev srca, ki mu je prinesla petnajst minut slave. Takrat smo se pogosto motili. Vzemimo Arta za primer. Pa toliko smo pričakovali.

	Tony mi na ramo položi roko.

	»Vidim, da si nas počastil s svojo prisotnostjo.«

	»Žal mi je, da lani nisem mogel priti.«

	»Naj ti le bo, stari,« odvrne in sede.

	»Slišal sem za tvoj podvig,« reče Mauro.

	»Izjemno,« rečem in se nasmehnem. »Nisem vedel, da ločiš srce od ledvice.«

	»Srečo sem imel,« reče Tony. »Srce sem slučajno držal v rokah, potem sem se spotaknil, srce pa je poletelo in pristalo točno na pravem mestu. Le to je,« še doda šepetaje, »med nami rečeno, da nisem prepričan, da sem v rokah držal človeško srce. Morda je bilo pasje.«

	»Dokler deluje …« reče Mauro.

	»Možakar ne laja. Ne še. In, fanta, kako se imata vidva?«

	»V redu,« reče Mauro.

	Podcenjena izjava. Mauro ne velja ravno za skromnega. Ravno obratno. Njegov nastop je prej takšen: če še nisi slišal zame, potem si me ne moreš privoščiti. Mauro je odvetnik v Milanu, specializiran za davke in finance. Živi tam, kjer živi denar, in če človek živi tam kot denar, potem del tega denarja nujno živi tudi z njim.

	»Ne morem se pritoževati,« se zlažem.

	»Seveda ne,« reče Mauro in mi pomežikne. Misli, da mi gre odlično, in zakaj ne bi? Ne ve, nihče od njih ne ve, in nocoj mi to ustreza. Jutri bo več kot dovolj časa, da se soočim z zmedo, ki sem jo ustvaril iz svojega življenja.

	Pogledam na uro.

	»Kje je Art? Pozno je že.«

	»Hej, jaz sem šele prišel,« reče Tony.

	»Ja, in celo po lokalnem času zamujaš.«

	»Fabio, najdražji prijatelj, si lačen? Ko si lačen, si siten.«

	»Malo sem pa res,« priznam. Da sem pojedel brusketo, ni omembe vredno. Južnjaki znamo jesti in smrtni greh bi bil, če bi kdo trdil nasprotno. Casalfranco ima poseben vpliv na človeka, ki vstopi vanj. Takoj se vrne k starim navadam.

	Mauro pomaha natakarju.

	»Antipasti, prosim,« reče, »medtem ko čakamo prijatelja.«

	2

	Art ima velika ušesa in velik nos, najbolj črne oči, kar ste jih kdajkoli videli, in očala, ki spominjajo na dno steklenice. Sredi devetdesetih ga nihče ne bi imel za privlačnega – piflarska moda takrat še ni obstajala. Saj ne, da bi se dalo Arta tako zlahka popredalčkati. Ocene je imel visoke in držal se ga je precej sporen sloves, pa vendar je bilo na njem nekaj – neki čar, magnetizem (ne najdem boljše besede) – kar ga je ločevalo od drugih vsakdanjih čudakov. Delno je bilo tako zato, ker se ni bal deklet (ali večjih fantov ali duhovnikov ali učiteljev); on je bil tisti, ki je v Maurovo življenje pripeljal Anno, ko smo bili stari petnajst let.

	Anna in Rita sta hodili na isto plažo kot mi, v Portodimare, manj kot petnajst kilometrov od Casalfranca oddaljeno vas. Plaža je bila iz gladkega belega peska, ki je segal v vodo, le za nianso manj bistro od jasnega neba. Kadar je pihala tramontana, severni veter, je bilo morje še vedno gladko come una tavola, kot miza. Če si jo gledal z obale, si lahko videl pesek in skale na dnu in jate cazzi di Re (kraljevih petelinov, rib sijočih barv), ki so plavale mimo. Tako se imenujejo zato, ker lokalna modrost pravi, da ima kraljevi petelin več barv od kateregakoli drugega.

	Rib smo bili vajeni, a deklet precej manj. Anno in Rito smo opazili. Njun naglas nam je izdal, da sta Milančanki, zato sta si zaslužili občudovanje. Niti sanjalo se nam ni, kako se pri-bližati svetovljanskima in prefinjenima milanskima dekleto-ma. Opazili sta nas (verjetno iz dolgega časa), ampak fantje so tisti, ki morajo narediti prvi korak. Bil je mehiški pat položaj – mi smo gledali njiju in onidve sta gledali nas, vsi pa smo ohranjali položaj, dokler ni Art nekega dne rekel: »Zdaj pa dovolj.«

	Na žareči plaži smo igrali nogomet v upanju, da se bosta punci zmenili za naše atletske postave. A se nista. Ohladili smo se v morju, izpraznili dve steklenici ledenega čaja iz Maurovega nahrbtnika, potem pa smo z dolgimi obrazi sedeli na pesku.

	»Ja,« sem nejevoljno rekel, »ti boš že vedel, kaj je treba storiti.«

	Art se je obrnil k meni in približal očem dva prsta, kot bi hotel reči: »Le glej me.« Skočil je pokonci in se skoraj spotaknil na žogi. Zasmejali smo se, Art pa se ni pustil zmesti. Poravnal si je očala in v prevelikih kopalnih hlačah odkorakal naravnost k Anni in Riti, ki sta ležali na brisači. Ko je prišel k njima, se je počil na tla zraven Rite in vprašal:

	»Te lahko zmotim za sekundo?«

	»Če že moraš,« je vzvišeno odvrnila Rita.

	»Tvoje roke sem opazil.«

	»Moje roke?«

	Art je prikimal in resnobno nadaljeval:

	»Moja mama je ciganka. Naučila me je brati z dlani.«

	»Nemogoče.«

	Art se je zasmejal.

	»Saj nisem rekel, da verjamem, da je kaj na tem.«

	»In zakaj bi rad bral z moje dlani?«

	Art je vzel Ritino roko v svojo. Ni se upirala. Nad njeno dlanjo se je sklanjal kot kakšen škrat iz pravljice in drsel s kazalcem levice okrog izbokline pod palcem. Če bi to počel kdo drug, bi bilo naravnost srhljivo, ampak Art je razorožil vsakogar in še sam bi mu nasedel, čeprav sem vedel, da je njegova mama toliko ciganke, kolikor sem jaz Šveda.

	»Tvoje roke imajo posebno obliko,« je rekel Art. »Mama bi rekla, da imaš dlan sanjača. Precej rahločutna mlada dama si, kajne?«

	»Kako si vedel?« je presenečeno vprašala Rita in ga gledala z odprtimi usti.

	»Vse je tukaj. In poglej to črto! Črta razmerja, jo vidiš? Zelo vijugasta je, zelo dramatična. Ljudje te preprosto ne morejo razumeti. Zaradi svoje posebne rahločutnosti si izjemna. Včasih se počutiš osamljeno, čeprav imaš veliko prijateljev.«

	»Res … res je,« je rekla Rita.

	»Nakladaš,« se je vmešala Anna in odrinila Arta, kar ga je precej zabavalo. V svoji škratji pozi je izgubil ravnotežje, mi pa smo se krohotali. Ni se zgodilo pogosto, da bi Artu kdo očital, da naklada. Tudi Art se je smejal.

	»Ja,« je rekel, »morda.« Led je bil prebit, dokazal je svoje in potem je skoraj v trenutku izgubil zanimanje. Takšen je Art, takšen je vedno bil. V njem se je zlahka vzdramila radovednost in zlahka se je začel dolgočasiti. Da se je držal nas in da se je držal Pakta, je bila vsa stalnost, ki jo je Art potreboval v svojem življenju.

	3

	Art se ne prikaže.

	Prebili smo se skozi antipasti (topel kruh, parmska šunka, ocvrti lignji, školjke, pečene v pečici, trd sir, popečena zelenjava in olive – povsod drugod bi to veljalo za popoln obrok, a tukaj predstavlja zgolj predjed), pico in dve steklenici vina primitivo, Arta pa še vedno od nikoder. Lahko odpotuješ in se poročiš ali postaneš princ v neki tuji deželi, ampak na večer Pakta se prikažeš. Nobenih če-jev ni, nobenega ampak. Takšna je teorija – in spoštovali smo jo presenetljivo dolgo. Prvič, ko smo vsi prvo leto študirali, nihče ni resnično pričakoval, da se bodo prikazali tudi ostali, a prišli smo, in to vsi. Potem je postala neke vrste igra, da smo se držali Pakta, da bi videli, kdo bo prvi zatajil.

	Dlje kot smo Pakt spoštovali, pomembnejši je postajal za nas. Pred štirimi ali petimi leti je Art rekel, da smo ujeti v dobro poznano psihološko zanko, ko začenjaš verjeti, da so tvoja dejanja pomembna samo zato, ker so tvoja. Dlje kot nekaj počneš, bolj pomembno se ti zdi in težje odnehaš. To se imenuje kognitivna disonanca, je rekel. Vsak dan sedi za mizo in samega sebe boš prepričal, da je tvoja služba pomembna, postala ti bo celo všeč. Dovolj dolgo pij župnikovo vino in pripravljen boš verjeti, da piješ božjo kri. Vprašal sem ga, ali to pomeni, da več ne verjame v Pakt. Verjamem, resnično verjamem, je odvrnil.

	Lansko leto sem jaz prelomil urok. Ni mi bilo do tega, da bi se pogovarjal o tem, kaj se dogaja v mojem življenju, in nisem se želel soočiti z Maurovim in Tonyjevim uspehom. Kolebal sem, ali naj jim povem, da me ne bo in naposled sem se odločil, da jim ne bom povedal, ker sem vedel, da bi se Tony pritoževal, Mauro bi me grajal, Art pa bi mi tako dolgo zvijal roko, da bi na koncu vendarle prišel. Prigovarjal sem si, da če bi o Paktu odkrito spregovoril, bi bil do njega nespoštljiv, zato je za vse najbolje, da se sploh ne prikažem.

	Tisti večer me je Tony poklical in bil je povsem iz sebe. Prepričan je bil, da se je zgodilo nekaj strahotnega. Potem ko sem mu zagotovil, da sem živ in zdrav, je Art zavpil: »Izdajalec!«, a se je tudi veselo zasmejal in zaželel sem si, da bi bil z njimi. In pred tremi dnevi sem razmišljal točno o tem izdajalcu, ko sem se proti svoji volji odločil, da pridem.

	»Tokrat pa nas je Art pustil na cedilu,« reče Mauro. »Ti si začel, Fabio.«

	»Delo sem imel.«

	»Nihče ni prezaposlen za Pakt,« profesorsko reče Tony.

	»Kolikokrat bom še moral reči, da mi je žal?«

	»Velikokrat. Da pustiš prijatelje na cedilu, je podobno tebi, ne pa Artu.«

	»Opravimo s tem,« rečem in pograbim telefon.

	»To ni dovoljeno.«

	»Tony, Pakt je otroška igra.«

	»Kaj pa potem počneš tukaj?«

	Ne zmenim se zanj in odtipkam Artovo številko. Oglasi se odzivnik. »Nedosegljiv je.«

	Mauro pomigne natakarju, naj nam prinese račun.

	»Saj še vedno živi v stari hiši, kjer je živel, kajne?«

	»Ja,« reče Tony.

	Pred devetimi leti je umrl Artov oče, pred dvema letoma pa tudi mama in takrat se je Art odločil, da se bo iz Prage, kjer se je takrat slučajno nahajal, vrnil v Casalfranco. Ta novica nas je vse po vrsti osupnila, vedeli smo namreč, da Apulijo pošteno sovraži, Art pa nam svojega početja ni z ničimer pojasnil. Skrivaj se bojim, da ta odločitev ni bila povsem zdravorazumska. Takrat se je njegovo življenje že začelo sesuvati. Ko sem ga zagledal, se mi ni zdel še nikoli tako upadel in iztrošen kot takrat. Pretežni del večera je govoril o unikatni fascinaciji – z njegovimi besedami o naravi na suho grajenih zidov.

	»Pojdimo preverit, ali je vse v redu,« reče Mauro.

	»To bi bila velika kršitev Pakta,« reče Tony, a se ne šali.

	»Sam si rekel, da to ni podobno Artu.« Mauro vstane. »Zunaj imam parkiran avto.«

	Že hočem ugovarjati: Ves večer smo pili, ne smemo voziti. Potem pa se spomnim, kje sem. Ne v Londonu, pač pa v Salentu, na peti Italije, kjer nihče ne pomisli, da ne bi vozil, ko pije.

	Plačamo račun – smešno nizek – in odidemo ven na majhen okrogel trg, tlakovan s kamnom. Obkrožajo ga bele hiše z ravnimi strehami, na sredini pa rasteta dve palmi. V kotu stoji zarjavela fontana s pitno vodo. Nekdo je polomil pipo, zato voda nemoteno teče. V tišini prijetne poletne noči na jugu je voda edini zvok, ki ga slišim. Zavijemo v temačno stransko uličico in splašimo osamljeno mačko. Sem prihajam dovolj redko, da nisem več vajen arhitekture, ozkih potk in razmajanih vrat, mešanice arabskega, grškega in francoskega stila in pristne domače zanikrnosti. Casalfranco se zdi manjši, kot je v resnici – prebivalcev ima okrog petintrideset tisoč, a se še vedno pretvarja, da je vas. Ko sem odraščal, ni bilo knjigarn, kina in gledališča. Eno uro sem se moral voziti z avtobusom, da sem prišel do knjige. Neki lokalni zgodovinar je odkril, da so vsi domačini v sorodu. Medsebojno križanje pojasni precej posebnosti tega kraja.

	Maurov avto je ford s petimi vrati, nič sijajnega, a v brezhibnem stanju. Tony steče k desnim vratom in vzklikne:

	»Strela!«

	Na zadnjem sedežu najdem prostor med otroškim sedežem in piskajočim zmajem.

	»Si tukaj z Anno?« vprašam, ko Mauro zažene motor.

	»S hčerkama in z ženo, s celo čredo. Odločili smo se, da bomo iz tega naredili oddih, preden navalijo turisti.«

	Ni moj problem, hvala bogu. Zjutraj ob 5.30 odletim. Še najmanj potrebujem to, da se zapletem v pogovor z Anno.

	Tony izvleče škatlico cigaret in eno ponudi meni, eno pa Mauru. Tiho kadimo, medtem Mauro odpelje iz mesta proti podeželju. Artova hiša stoji kakšnih osem kilometrov južno od Casalfranca. Vsak izmed nas bi pot opravil z zavezanimi očmi, tolikokrat smo jo prepotovali, ko smo bili še otroci.

	Z Artom je vse v redu. Ko človeka kaj skrbi (ker ljubljeni zamuja ali ko čakaš na zdravniški izvid), se skoraj vedno izkaže, da je vse v redu. Ampak večer je pokvarjen. Pakt je pokvarjen, za vse pa sem kriv jaz. Vedel sem, da se to mora zgoditi, prej ali slej, a zato ni nič lažje. Del mene, ki se rad smili samemu sebi, pravi: 'Fabio, še eno dobro reč si uničil, priden fant.' Miniaturni dvojnik v moji glavi sarkastično zaploska.

	Mesto za nami počasi bledi, dokler ne zapeljemo na ozko in temačno cesto – resnično temačno – brez uličnih svetilk, brez kakšnega bara ob cesti, brez vsakršnega namiga na kakršnokoli električno luč. Okolica, ki nas obdaja, zaživi le za hip, ko jo osvetlijo avtomobilske luči, ravna pa je kot morje na enega izmed tistih dni, ko piha tramontana. Peljemo mimo vinogradov z ukrivljeno trto in mimo debelih oljk, prav tako ukrivljenih in skrivenčenih. Reči, ki rastejo tod, morajo v žgočem soncu preživeti z zelo malo vode, prav tako pa morajo prenesti veter, točo in neurja. Le najmočnejše preživijo, pa še te so zgubane od starosti in prestrašene. Pokrajina je brezčasna, a ne na način, ki mi je všeč. Tod se počutim zelo ranljivega.

	Mauro zavije na potko, speljano skozi nov vinograd. V svetlobi avtomobilskih luči se svetlika mlado grozdje. Ob straneh vinograda rastejo opuncije s sočnimi sadeži, ki že počasi zorijo. Art prihaja iz kmečke družine, ki že tri generacije živi v hiši, ki jo je Artov ded zgradil z lastnimi rokami. Je trdno grajena, kvadratne oblike in stoji na koncu potke – bela kocka sredi ničesar. Takrat tukaj ni bilo ne vodovoda ne elektrike. Napeljal ju je Artov oče, ampak sedaj ju nihče ne uporablja. Hiša je povsem temna.

	»Ni ga doma,« rečem.

	Mauro parkira zraven obtolčenega starega fiata pande – domnevam, da je Artov – in izstopimo. Ko motor utihne, nas objame popolna tišina, ozračje polnijo le črički.

	»Art!« zavpije Tony. »Mi smo!«

	Črički utihnejo in tišina še bolj pritiska. Nekje daleč proč zalaja pes, a to je vse.

	»Fabio ima prav. Ni ga doma,« reče Mauro.

	»Zakaj pa je potem njegov avto tukaj?« vpraša Tony. »Art!« ponovno zavpije in pozvoni. Nobenega odgovora.

	»Čudno,« reče Mauro.

	»Morda pa je pozabil, da je danes,« rečem.

	»Misliš?« vpraša Tony.

	Odkimam. Art ne verjame v pozabljanje.

	»Poglejmo noter,« reče Tony. »Morda je poškodovan ali pa …«

	Utihne, preden bi izrekel tisto, kar vsi mislimo – da je zadet kot mina. Nismo povsem prepričani, ali Art uživa trde droge, a v preteklosti smo o tem že govorili in se strinjali, da bi bilo mogoče. Ne bi bilo presenetljivo glede na to, kar je prestal – a kaj, o tem nismo nikoli govorili.

	Dvignem keramični lonec (nekoč so v njem rasle geranije, dokler ni Art dopustil, da so ovenele), ki stoji ob vhodnih vratih. Art je imel, kot pred njim tudi njegov oče, pod njim skrit rezervni ključ.

	»Nič ne bo.«

	»Si pozabil?« reče Tony. »Za to ušivo ključavnico ne potrebujem ključa. Starih trikov nisem pozabil.« Prime za starinsko kljuko. »Oh!« dahne.

	Vrata so odklenjena.

	4

	Pakt smo v American Pizzi pred sedemnajstimi leti ustanovili tiste noči, ko je Art zavrgel svoje življenje. Šole je bilo konec, sledili so le še zaključni izpiti. Vsi smo nameravali iti študirat – Tony v Rim, Mauro v Milano, jaz pa sem oko vrgel na London, zbiralnik eksotičnih sanj. Art naj bi zahvaljujoč polni štipendiji, o kateri je govorilo vse mesto, šel na Stanford v Kaliforniji. Štipendija je za Arta pomenila edino možnost, da pride na spodobno univerzo in ko je premišljeval, na katero naj se prijavi, je pomislil, da bi lahko meril visoko.

	Zavedal se je, da Stanford ne bo dvakrat pogledal kandidata, ki prihaja iz podpovprečne italijanske šole, zato se je lotil enega izmed svojih projektov in v osmih mesecih skrajno napornega dela je ustvaril dvesto strani obsežen roman z ilustracijami, ki je temeljil na njegovem lastnem prevodu latinskega dela Metamorfoze, avtorja Lucija Apuleja. Spisal je domišljijsko pripoved o magiji, spreminjanju oblik in o skrivnih kultih, ki so bili njegova zadnja obsesija. Art je zgodbo prevedel v angleščino, izdelal skripta in narisal ilustracije v stilu, izoblikovanem pod vplivi variacij od Steva Ditka do Francisa Bacona. Vse skupaj je dal v ovojnico in originale poslal na Stanford – barvnih kopij si ni mogel privoščiti. Odziv je pomenil uspeh brez primere – pismo, ki ga je dobil, je bilo tako polno pohval, da je bilo že opolzko. Artova starša sta bila od ponosa čisto iz sebe – in tudi mi smo bili. Nikoli nismo bili ljubosumni, vsaj mislim tako, na tisto, kar je zmogel Art. Vedeli smo, da je razred zase.

	Nobeden se ni nameraval vrniti v Casalfranco. Z Artom sva delila sovraštvo, ki sva ga čutila do pripeke domačega mesteca, Mauro je imel načrte z Anno, takrat že svojo punco (vsi so se uresničili), Tony pa je odkril stvari o sebi, zaradi katerih bi življenje v Casalfrancu zanj postalo sila neprijetno, čeprav je minilo kar nekaj časa, preden se nam je zaupal.

	Čeprav zveni nenavadno, moj oče ni niti z očesom trenil, ko sem rekel, da odhajam. Ni verjel, da me dolgo ne bo. »Vrnil se boš,« je rekel. To so rekli tudi vsi drugi. Normalno je bilo, da so si mladi želeli oditi in nekaj časa preživeti drugje, a prav vsi brez izjeme so se vrnili. Ti Casalfrancu sinti so v narečju opominjali modri ljudje. Iz Casalfranca si: tvoj rodni kraj je tvoja usoda, zato ne letaj previsoko. In res je držalo, da odraščanje med žejno zemljo, kraljevimi petelini in Krono človeka ni dobro opremilo za veliki modri svet tam zunaj. Casalfranco je kot elastika – lahko jo raztegneš, ampak prej ali slej te bo potegnila nazaj. Izmed vseh, ki smo tisto leto zaključili šolanje, je uspelo drugam oditi in tam tudi ostati le Mauru, Tonyju in meni. Celo Art se je vrnil. Žalostno. Tudi krivično – nisem prepričan, da bi se mi trije brez njegovega vpliva lahko uprli gravitaciji Casalfranca.

	American Pizza je bila takrat daleč nazaj, ko še ni bilo turistov in upokojencev, mrk kraj – le nekaj razmajanih miz s karirastimi rdeče-belimi prti, na stenah je viselo nekaj zbledelih slik lokalne nogometne ekipe, v kotu pa je stala rumenkasta in bolehna roža, ki smo ji rekli Audrey – ime je dobila po Majhni trgovinici groze. Bila je luknja z malomeščanskim imenom, ki je človeka spravljalo v zadrego, ampak pice so bile dobre in kar je še pomembneje, bile so poceni – edine pice v mestu, ki si jih je Art lahko privoščil. Začelo se je z Artom, ko je rekel:

	»Ne grem na Stanford.«

	»Si se odločil, da boš raje lovil ribe?« se je pošalil Tony.

	»Resno mislim.«

	S Tonyjem sva se spogledala. Mauro si je z ustnic obrisal stopljeno mocarelo in rekel:

	»Resno?«

	»Skrajno resno. Nekaj se je zgodilo.«

	»Je s tvojimi starši vse v redu?« je vprašal Tony.

	»Nekaj dobrega se je zgodilo.« Art je teatralično utihnil, pogledal vsakega od nas in naznanil: »Dobil sem ponudbo za grafični roman. Nekdo v sprejemni komisiji na Stanfordu ima brata, ki je urednik. No, ena reč vodi k drugi, in želi jo kupiti.«

	»Art, to je odlično!«

	»Vem, ja.«

	»In zakaj je to razlog, da ne greš na Stanford?« je vprašal Mauro.

	»Plačali mi bodo vnaprej. Dovolj, da si vzamem eno leto prosto, tu in tam pa bom malo delal.«

	»Kar je boljše kot polna štipendija na eni izmed najbolj kul univerz, ker …?«

	»Ker bom imel več časa, da se posvetim rečem, ki me zanimajo.« Sledila je tišina. Arta smo predobro poznali, da smo vedeli, da se ne šali.

	»Upam, da si dobro premislil,« je rekel Mauro.

	Art je zamahnil z roko.

	»Štipendijo sem dobil tokrat in dobim jo lahko, kadarkoli si zaželim. Le eno leto odmora je, fantje. V drugih državah je to nekaj normalnega.«

	»In kam nameravaš iti?« sem vprašal.

	»V Torino. Tam je nekaj knjižnic, ki bi jih rad raziskal. Potem pa grem v Volterro. Osupljivo mesto.«

	»O tem se bomo pogovarjali po zaključnih izpitih,« je rekel Tony.

	»Stanfordu sem že pisal,« je rekel Art.

	Sledila je nova tišina, mučnejša od prejšnje. Ko smo bili stari štirinajst let, se je Artu nekaj zgodilo, nekaj, kar ga je poškodovalo bolj, kot si je kdorkoli predstavljal, ampak tokrat sem prvič podvomil o treznosti njegove presoje.

	»Odhajam in to je tisto, kar sem si želel,« je nadaljeval. Zagrizel je v kos pice in s polnimi usti rekel: »In to je edino, kar bom pogrešal v zvezi s tem usranim mestom.«

	»Casalfranco ni najslabši kraj na svetu,« je rekel Mauro.

	»O tem pa ne bodi tako zelo prepričan,« sem rekel. »Ta kraj je pošast, ki človeku srka mozeg iz kosti.« Spremembe teme pogovora smo bili vsi veseli.

	»Pice ima pa dobre,« je rekel Tony.

	»Seveda,« se je strinjal Art. »Ampak, sem lahko iskren? Čez eno leto se nam niti pica ne bo zdela več tako dobra. Všeč nam je zaradi spominov, ki so z njo povezani.«

	»Kar pomeni, da imamo lepe spomine. Pomeni, da tukaj le ni vse prekleto in mrko,« je rekel Tony.

	Art je prikimal.

	»Ne vse. Pogrešal bom pico in pogrešal bom vas, fantje.«

	Ni bilo tisoč let nazaj, je pa bilo pred Facebookom, pred Skypom in preden so postali mobilni telefoni prisotni povsod – vsaj tukaj na jugu. Oddaljenost je še vedno igrala pomembno vlogo.

	»Saj ne gre za to, da se ne bomo nikoli več srečali,« je rekel Tony.

	»Na nek način gre ravno za to,« je rekel Art. »Ne načrtujemo, da se bomo pogosto vračali na obisk, kajne? Za božič in poleti, če sploh.«

	»Torej je to kaj, zadnja večerja?«

	Dvignil sem kos pice s sardinami in kaprami in z globokim glasom rekel: »Eden izmed vas me bo izdal.«

	»Drug drugega bomo izdali,« je rekel Art. »Našli bomo nove prijatelje.«

	»In prijateljice tudi, veliko veliko prijateljic,« je rekel Tony. »Tega ne jemljite osebno, fantje, ampak za lep par jošk bi prodal vašo kožo.« Dlani si je položil na prsi, da bi poudaril bistvo. Potem je eno roko umaknil. »Tudi za eno joško, če bi bila dovolj lepa.« Tony se je silno naprezal, da bi prikril, da je gej, kar mu je tudi uspevalo, v največji meri zato, ker je bilo takrat nemogoče, da bi si lahko zamislili, da v naši sredi obstajajo tudi geji. Z Maurom sva izvedela dve leti kasneje, ko je Tony prišel k nama in k Eleni, svoji sestri, da bi zbral pogum, preden bi povedal staršem. Art je vedel že ves čas, čeprav nam ni tega nikoli omenil.

	»Dekleta, služba, vse to bo super, ne razumite me narobe. Ampak tole? Art se je dotaknil mize. »Tega je konec. Konec je življenja, kot ga poznamo.«

	Pustili smo, da njegove besede obvisijo v zraku. Art je imel svoj način govora, kombinacijo vpogleda modrega puščavnika in osem let starega otroka. Nihče od nas ni nikoli podvomil, da so mu usojene velike reči.

	»To ni nič kaj prida,« je rekel Mauro.

	»Glede tega ne moremo narediti nič,« sem rekel in skomignil z rameni.

	»Kdo to pravi?« je vprašal Art.

	Včasih mi je šel pošteno na živce.

	»Ne vem, resnični svet …?«

	»Resničnemu svetu pokažem sredinec! Sanjajmo naprej.«

	Z brado sem nakazal proti lastniku American Pizze, ki je sedel za pultom in zatopljeno buljil v črno-belo pornografsko humoristično knjigo z vampirjem na platnici. Jakula, italijanska klasika. Z okroglim trebuhom, poraščenimi prsmi in dolgimi lasmi na zatilju, ki so silili izza umazanega telovnika, ki je predstavljal njegovo uniformo, ti je bilo oproščeno, da si ob njem pomislil na gorilo (v mestu so ga poznali kot Konga).

	»Te sanje?« sem vprašal.

	Art je posmehljivo resno privzdignil obrv.

	»Sem človek raznolikih okusov. Poslušajte, sklenili bomo Pakt. Srečali se bomo vsako leto na današnji dan.«

	»Stari …« sem poskusil.

	»Pšt!« je rekel Tony. »Naj modrec govori.«

	»Hvala, prijatelj moj,« je rekel Art. »Torej, kot sem rekel, enkrat letno, vsako leto, se bomo srečali. Karkoli se zgodi, kamorkoli nas bo življenje odpeljalo, se bomo na današnji dan in ob tej uri srečali tukaj. Ni važno, če ves preostali del leta drug drugega sploh ne bomo videli ali bomo ves čas v stiku. Tega srečanja ne bomo nikoli omenjali. Nikoli ga ne bomo posku-šali odpovedati ali prestaviti. Desetega junija bomo preprosto prišli v Casalfranco iz kateregakoli konca sveta, kjer pač bomo, vstopili v American Pizzo, sedli za našo mizo in se pretvarjali, da čas ni nikoli minil. Jebeš resnični svet!«

	Ideja bi bila izvedljiva, a lahko sem videl tudi težave, ki jih je nosila s seboj.

	»Priklenila nas bo na Casalfranco.«

	»Priklenila nas bo enega na drugega,« je rekel Art. »Pripravljen sem to storiti. Ti nisi, stari?«

	»In če bomo zasedeni?«

	»Potem bomo poskrbeli za to, da ne bomo zasedeni. To je Pakt z velikim P – izjemno pomembna reč.«

	»Krasno,« je rekel Tony. »Jaz sem za.«

	»Jebeš resnični svet, zdaj in za vedno,« je privolil Mauro.

	Pakt je pomenil, da bi se moral vsako leto vsaj enkrat vrniti v Casalfranco, tega pa si nisem želel. A da bi obdržal prijatelje, kar sem si zelo želel, se bom moral potruditi. Cena je bila visoka, a vredna plačila. Tudi jaz sem privolil v Pakt.

	In Art – nikoli ni šel na univerzo.

	5

	Takoj ko sem stopil v hišo, sem vedel, da je prazna. V praznih hišah človek dobi poseben občutek. Ne gre za odsotnost hrupa ali premikanja, gre za nekaj subtilnejšega – za pomanjkanje občutka prisotnosti. Zavoham stare knjige in vlago. Tony kot pes ovoha ozračje, potem pa izjavi: »Nobenih razpadajočih trupel. Za začetek dobro kaže.«

	Mauro pritisne stikalo na steni in luči zagorijo, kar me rahlo preseneti.

	Prvo, kar opazim, so knjige. Soba je majhna in kvadratna, v njej so miza in slamnati stoli, povsod naokrog pa ležijo knjige – na policah iz Ikee, ob stenah, na tleh in odprte na mizi. Art mi je predstavil večino mojih najljubših pisateljev, čeprav dandanes nimam veliko časa za branje.

	»Art?« še zadnjič dokaj brezupno poskusi Tony.

	»Ni ga tukaj,« reče Mauro.

	»Saj vem,« odvrne Tony, »a za vsak primer preverimo.«

	Jaz sem že pod obokanimi vrati na poti v kuhinjo. Imam občutek, da sem se znašel na napačnem kraju ob napačnem času – kraj je sicer pravi, a čas je napačen. Ko sem bil zadnjič tukaj, sem jih imel devetnajst in poslavljal sem se od Artove mame in očeta, preden sem odpotoval v London. Niti istega jezika nismo govorili. Jaz sem govoril italijansko, onadva pa sta odgovarjala v dialektu, ki se od italijanščine razlikuje tako kot valižanščina od angleščine. Prijazna človeka sta bila in rad sem ju imel bolj kot lastnega očeta. Zavedala sta se, da njun sin ni iz enakega testa kot ostali, ampak tega nista nikoli obešala na veliki zvon. Je mogoče, da je minilo sedemnajst let? Prav gotovo gre za pomoto. Onadva sta mrtva, jaz pa sem odrasel moški, ki je zapravil svoja najboljša leta, ko je gradil gradove v oblakih in zapravil še tisto malo talenta, kar ga je imel.

	V kuhinji nekaj ni v redu.

	Je dokaj velik prostor, kjer se je nekoč zbirala vsa družina. Tudi tukaj so povsod knjige, ampak to ni tisto, kar me zmoti. Zmoti me miza sredi kuhinje – ista miza, ki se je spominjam. Na mizi so krožnik, vilice, kozarec in steklenica vina. Na krožniku so ostanki hrane – plesnivi špageti s sirom in paradižnikovo omako. Po njih se lenobno sprehaja debela muha. Steklenica je napol prazna, a odprta je že kar nekaj časa, saj vino zaudarja. Tudi v kozarcu je nekaj vina. To niti pod razno ni podobno Artu. Art bi pojedel pašto in spil vino, z zamaškom zaprl steklenico in takoj pomil posodo. Nikoli ne bi mogel reči, da je Art urejen, a čist je kot mačka. Prav tako ne bi nikoli zavrgel pol steklenice vina. Za seboj zaslišim Maura in Tonyja. Ustavita se. Vem, da mislita isto kot jaz.

	»Sranje,« reče Tony.

	Iz razmajane kuhinjske omarice potegne zeleno vrečko pasje hrane.

	»To je prilagojena pasja hrana, znamko poznam. Enako hrano je ena izmed mojih bivših dajala svojemu dragemu foksterierju. Hrana, ki iz psa naredi učenjaka, atleta in politika, in tudi zaračunajo jo v skladu s tem.«

	Ob hladilniku sta dve sijoči kovinski posodici – v eni je voda, v drugi ostanki pasje hrane. Posodici sta lepi, dobre kakovosti in dragi.

	»Od kdaj pa ima Art psa?« vprašam. »In od kdaj trpi za nakupovalno mrzlico?«

	»Pogledal bom še drugod po hiši,« reče Mauro.

	Odprem hladilnik: pol salame, malo sira in dve gnili breskvi. To ni podobno Artu, to niti malo ni podobno Artu. Odkorakam do zadnjih vrat, ki vodijo na vrt. Odklenjena so. Odprem jih in v hišo zaveje svež zrak, s seboj pa prinese poznani vonj po marihuani. Nasmehnem se. Nedaleč proč zagledam vrsto zdravih sadik. Art je začel gojiti travo že kot najstnik in gojil jo je vedno in povsod, kjer je dobil priložnost. Očitno se je potem, ko se je vrnil v Casalfranco, tega lotil precej bolj obsežno – v tem podnebju marihuana raste zelo hitro. V starih časih je svoje lončke skrival pred mamo in očetom. Zdaj mu tega ni treba več skrivati, pa tudi z lončki se mu ni treba več ukvarjati. Rastline so visoke skoraj dva metra in dovolj velike, da so v mesečini jasno vidne.

	Če še enkrat pomislim, se mi zdi to vražje veliko trave za eno osebo. Moj nasmešek otrpne. Vedel sem, da je Art v preteklosti prodajal travo in tako postrani nekaj zaslužil. Dilal je v Turinu, Parizu in tudi drugod, ampak tukaj? Le Krona ima pravico razpečevati v Casalfrancu – to je dejstvo, ki ne dopušča razprave, enako kot velja za okrutno moč sonca in menjavanje letnih časov. Ni važno, kako na tesno si z denarjem, svojo travo ohraniš le zase.

	»Fabio,« zakliče Mauro, »pridi.«

	Njegovemu glasu sledim skozi vrata, ki vodijo v sosednji prostor.

	»Dobrodošel v džungli,« reče Tony, »v džungli knjig.«

	Prostor je poln knjig – kupi so tako veliki, da se sploh ne vidi sten. To je bil nekoč dnevni prostor, sedaj so v njem samo knjige. Tudi ob prižgani luči se zdi teman in zlovešč. Tony ima prav – kot džungla je. Ne bi me presenetilo, če bi se proti nam začela plaziti anakonda iz črnila in bi začele papirnate opice v nas metati svoje kakce.

	»Da spalnice sploh ne omenjam,« reče Tony in stopi proti naslednjim vratom. V njej ni nobenih knjig, le razmetana postelja in odprta omara, polna oblačil. Stene so polne risalnih žebljičkov in sledi lepilnega traku ter svetlejših zaplat, kot da bi nekdo na steno pritrdil veliko odrezkov, jih pustil nekaj časa viseti, potem pa jih vse naenkrat odstranil.

	»Art je na stenah zbiral izrezke,« povzame Tony. »Kot kakšen serijski morilec.«

	Mauro se z roko približa modri piki na steni, a se je ne dotakne.

	»Ne vemo, kaj počne.«

	»Hecam se,« reče Tony s tišjim glasom.

	»Pa se nehaj.«

	»Ampak presenečen nisem.«

	»Zakaj ne?« vprašam.

	»Lani te ni bilo,« odvrne. »Nisi ga videl. Art je bil … Art, ampak še celo bolj kot ponavadi. Veliko bolj.«

	»Psihične težave?« vprašam.

	»On je pač Art. V najboljših trenutkih živi v svojem lastnem svetu.«

	Odtavamo nazaj v kuhinjo in sesedem se na stol. Tudi Tony in Mauro sedeta. Iz žepa potegnem telefon in preverim na Facebooku, kaj so fantje nedavno počeli, ampak Arta ni na Facebooku – Arta njegova večno spreminjajoča se pravila o zasebnosti ne zanimajo.

	Tony izvleče svoj telefon.

	»Kaj počneš?« vpraša Mauro.

	»Poklical bom karabinjerje.«

	»Zakaj?«

	Tony se naveličano spači in reče: »Zato ker je Art pogrešan in ker je tudi njegov pes pogrešan in zato ker nas skrbi.«

	»Ne vemo, ali je Art resnično pogrešan.«

	»Ampak hiše ne bi nikoli pustil v takšnem stanju!«

	»Kar ni niti približno dovolj za prijavo pogrešane osebe.«

	Tony v eni roki še vedno drži telefon, z drugo pa se popraska po vratu.

	»Karabinjerjem bi lahko namignili …«

	»Verjemi, da si tega ne želimo. Kot prvo, morali bi pojasniti, zakaj smo menili, da lahko sredi noči vdremo v Artovo hišo. V Casalfrancu ne živimo več in z Artom se ne srečujemo redno. O njegovem trenutnem življenju ne vemo ničesar.«

	»Prijatelji smo.«

	Mauro skomigne z rameni.

	»In tukaj je še trava,« rečem.

	»Kakšna trava?« vpraša Tony.

	»Art ima na vrtu pravo majhno plantažo.«

	Mauro prebledi, kar bi bilo smešno, če bi bilo karkoli v zvezi z nocojšnjim večerom sploh lahko smešno. »Plantažo?«

	»Ne ravno plantažo. Osem ali deset grmov. Velikih grmov.«

	»Lahko bi se jih znebili, preden pokličemo karabinjerje,« predlaga Tony.

	»In potem ko se bo pokazalo, da paničarimo za prazen nič, bo Art presrečen,« odvrnem.

	Še preden lahko Tony odgovori, se vmeša Mauro: »Kakorkoli, je kateri od vaju kriminalistični mojster? Jaz namreč nisem. Ko bodo karabinjerji začeli preiskavo, sem prepričan, da bodo našli teh osem ali deset sadik marihuane, tudi če se jih znebimo. To ne zahteva sposobnosti genialca in znašli se bomo v globljem dreku, kot si lahko predstavljata.«

	»Samo malo, o kakšni preiskavi govoriš? Pravim le, da bi morali karabinjerjem povedati, da nas skrbi.«

	»In ti misliš, da se bodo pri tem ustavili? Pri vsakem drugem se morda bi, ampak to je Arturo Musiello. Karabinjerji se bodo začeli potiti takoj, ko bomo omenili njegovo ime, novinarji pa bodo navalili v Casalfranco.«

	Moji utrujeni možgani potrebujejo sekundo ali dve, da dojamejo Maurove besede. Z odprtimi usti strmim vanj. Reči, o kateri govori, nikoli ne omenjamo.

	»Govoriš o …« resnobno začne Tony.

	»Ja, o tem govorim.«

	O tem ne govorimo delno zato, ker o tem ne govori Art, in delno ker je tako bolje. Tudi jaz sem tiste dni zaprl v temačen in prašen kot svojih možganov, kamor nikoli ne zahajam. Dvaindvajset let pozneje mi gredo še vedno kocine pokonci, četudi nimam pojma, kaj se je zgodilo, ampak Arta sem poznal prej in potem, in prisežem, da ni bil enak. Niti sanja se mi ne, kaj se je zgodilo in nisem prepričan, da si sploh kdaj želim izvedeti.

	6

	Ko sem Salento poskušal opisati Lari, svoji angleški punci, sem rekel: Italija je dolg polotok in Apulija je polotok na njenem koncu. Za njenim kristalno čistim morjem se svet nadaljuje, a človeku se ne zdi tako. Občutek ima, da je Salento zadnja linija, konec vsega. Obljubil sem ji, da ji bom nekega dne vse skupaj pokazal, če si resnično želi videti. Vozila se bova vso pot iz Londona in lahko bo videla, kako se pokrajina spreminja, kako se urbana civilizacija Evrope in severne Italije umika divjinam juga, potem pa še resnične divjine resničnega juga, te ravne dežele, ki ne pozna zakonov in kjer ljudje ob slabi letini svetnikom še vedno ponujajo daritve in jih prosijo za dež, za samo malo dežja, zgolj toliko, da bosta preživeli živina in trta. In potem bova z Laro sedela na plaži in gledala Mediteran in ona bo občutila to, kar čutijo domačini: da je ta pokrajina resnično finis terrae, skrajni konec sveta.

	To se bo zgodilo poleti. Pozimi je ne bi nikoli pripeljal sem. Zime v Salentu v človeku zbudijo željo, da bi bil mrtev, ko se vse spremeni v mraz in grenkobo in vse postane še bolj sovražno kot prej. Še posebej veter se obnaša kot kakšen psihopat. Grize te in biča, kadar pa piha z morja, te napolni s smradom po crknjenih ribah in z vlago, da tvoja oblačila postanejo težka, kot bi se utapljal.

	Bila je zima in stari smo bili štirinajst let, ko se je Artu nekaj zgodilo. Pri tisti starosti nismo bili razvajeni z možnostmi, kaj drugega bi še lahko počeli ob dolgih zimskih večerih, kot da smo na televiziji gledali grozljivke ali šli v American Pizzo. Naše zanimanje za dekleta je bilo na vrhuncu, ampak punce naših let so bile prezaposlene s starejšimi fanti, da bi nas sploh lahko opazile, zato smo čas ubijali tako kot drugi mestni fantje – hodili smo gor in dol po glavni ulici in se bojevali z mrazom, ki nas je grizel do kosti. Imenuje se struscion in je delček južnjaške kulture, ki ga nobena izmed mojih punc ni nikoli dojela. 'In kaj ste počeli?' je nekoč vprašala Lara. 'Ste samo hodili sem in tja?' Ni mogla verjeti, da je odgovor ja. V majhnih skupinah smo vsi hodili sem in tja, tu in tam smo se ustavili in spregovorili nekaj besed z znancem ali se igrali s katerim izmed potepuških psov, ki bodo, kot se zdi, večno preganjali Salento.

	Art je za božič dobil teleskop.

	Bil je osnovni model, a dobre kvalitete – njegova starša sta kar nekaj časa varčevala, da sta ga lahko kupila. Art je šel skozi astronomsko fazo in kot vedno sta naredila, kar sta lahko, da bi ga pri tem podprla. Nato je šel skozi fotografsko fazo, ki je imela nepozaben vpliv na moje življenje. Art je šel skozi toliko faz, da jih niti našteti ne bi mogel, in domnevam, da to še vedno počne. Ne gre za to, da bi se kot razvajen otrok naveličal igrače in zavpil: 'Naslednja!' Resnično se začne dolgočasiti, a šele takrat, ko razume, kako te igrače delujejo (kar se, moram priznati, zgodi zelo hitro). Kadar ga pritegne neka nova reč, pa naj bodo to astronomija ali tehnike osvajanja deklet, zbere vse knjige, orodja in znanje, do katerih se lahko dokoplje in iztisne sok iz njih, ko pa je enkrat zadovoljen, ker je posrkal vse znanje, gre naprej. 'Specialisti se držijo le ene linije, mene pa bolj zanimajo vzorci,' je imel navado reči. Nikoli mi ni uspelo ugotoviti, ali te besede zvenijo smiselno. Arta nisem nikoli razumel.

	Kakorkoli. Dobil je teleskop in krstiti ga je nameraval z največjo tarčo na nebu, luno. Jasne noči v Solentu ni težko najti – zgolj izbereš noč in skoraj zagotovo bo jasna. Art je izbral prvo soboto po božičnih praznikih. »Polna luna je,« je rekel. »Veličastna bo.« Hotel je, da gremo z njim. Takrat nisem razumel, zakaj, nobenemu od nas preostalih treh ni bilo mar za astronomijo. Danes vem, da je bil teleskop najdragocenejša reč, kar jih je Art kdaj imel, in želel jo je deliti z nami, da bi se odkupil za vse tiste dni, ko smo mu plačevali pijačo, kavo ali cigarete. S tem se nismo obremenjevali, niti Mauro ne, ampak Art je tiste sorte, ki noče biti nikomur nič dolžna, četudi dolg obstaja samo v njegovi glavi. Običajen fant bi trinožno stojalo postavil na polje za svojo hišo, a ne Art. Art je izračunal, čeprav s pomočjo matematike, ki je jaz nisem dojel (in ki bi zlahka bila le kup sranja), da je najboljši kraj za opazovanje lune okrog Casalfranca območje, ki je ležalo nekaj kilometrov v notranjosti. Zagotovil nam je, da je od tam vidljivost optimalna, nam pa je bil dovolj dolgčas, da smo dovolili, da nas zvleče tja. S seboj smo vzeli steklenico vina, tobak, travo in nekaj hrane. Travo smo odkrili šele pred kratkim. Art je še ni gojil.

	Tja smo prispeli z Maurovo in Tonyjevo vespo, z Artom sva sedela zadaj in držala teleskop. Brez čelad, seveda, ker te v devetdesetih ne bi nihče preganjal zaradi čelade. Tony je vozil vespo, odkar je imel deset let, veliko pred štirinajstimi, ki jih je zahteval zakon. Mauro jo je začel voziti šele nedavno in še vedno je bil navdušen nad njo.

	Kraj, ki ga je izbral Art, je ležal globoko v notranjosti. Zadnja spodobna hiša je stala deset minut vožnje od tam, kjer smo se ustavili. Šli smo mimo nekaj temačnih in samotnih koč iz opeke, a brez ogrevanja, elektrike ali vode. V tistih kočah ni živel več skoraj nihče. Skoraj.

	Znašli smo se na prostranem polju nizkega rastja – opečnata zemlja in bodičasto grmičevje, prepredeno s kamnitimi zidovi, ki so označevali meje polj. Z vseh strani so nas obdajale zverižene silhuete oljčnih nasadov, kot da bi nas drevesa ujela na sredini skrivnega antičnega svetišča. Bil je opustošen kraj, ki ni poznal milosti.

	»Srečo imamo, da se je veter umiril,« je pripomnil Mauro.

	»Poglejte luno,« je šepnil Art.

	Bila je gromozanska. Saj vem, da si do neke mere to samo domišljam. Spomin je kot Aliceino zdravilo – reči naredi večje ali manjše, in tista noč pomeni nekaj tako velikega, da se vse zdi večje, kot je v resnici. Ampak delno drži. Zaradi nekega trika perspektive se je luna zdela gromozanska osvetljena luknja na nočnem nebu. Mauro in Tony sta vespi pustila ob netlakovani potki, potem pa smo peš odšli na odprto ravnino.

	V Salentu ni označenih poti in nobenih imenitnih ograjnih vrat, so le kamniti zidovi z redkimi odprtinami, ki so nastale načrtno ali kot posledica porušenega dela zidu. To podeželje ni namenjeno sprehodom. Pozimi po njem pustoši veter, poleti pa pripeka in edini razlog, zakaj bi nekdo sploh hodil sem, je garaško delo – ali prijatelj s teleskopom. Že skoraj dva meseca ni deževalo in tisto malo vlage, kar je je tam bilo, je prihajala z morja. Sijaj lune je pokrajini nadel škrlaten odtenek. Art nam je prepovedal uporabo bakel (rekel je, da se morajo naše oči navaditi na temo, da bomo lahko iz teleskopa dobili največ), zato smo se morali zanesti na mesečino, da nas bo vodila med bodičastim grmičevjem in skalami. Bilo je lažje, kot sem mislil, da bo. Nisem vedel, da je polna luna tako svetla.

	Tony je zatulil, da sem kar poskočil. »Jebi se!«

	»Zakaj? Nočeš poklicati volkodlakov?«

	Počutil sem se nelagodno. Že brez volkodlakov je Casalfranco poznal precej posebnežev iz mesa in krvi, in iskreno rečeno, tisto noč na tistem kraju nisem bil prepričan, da jih lahko odmislim.

	»Tukaj,« je rekel Art.

	Bili smo na dokaj dvignjenem kraju. Pred nami je po več kilometrih grmičevja in kamnitih zidov tekla zapuščena cesta, ki je pomenila edino znamenje, da tam nekje obstaja tudi sodobni svet. Z Artom sva se takoj lotila postavljanja teleskopa, Tony in Mauro pa sta zvila joint, odprla steklenico vina in iz nahrbtnika dala hrano. Pokadili smo joint in do takrat, ko je bil teleskop pripravljen, smo zvili še enega. Teleskop je bil velika bela cev na trinožnem stojalu z manjšo cevjo s kompletom koleščkov na vrhu.

	»Manjša cev je namenjena iskanju,« je pojasnil Art. »Ima širše vidno polje od glavnega teleskopa. S premikanjem tega koleščka poravnate iskalnik z glavnim teleskopom. Šele potem ko z iskalnikom najdete tisto, kar si želite ogledati, pogledate v teleskop.«

	»Luna je večja od riti Maurove mame,« je rekel Tony. »Zato je ne more biti težko najti z glavnim teleskopom.«

	»Aja? No, pa poskusi brez iskalnika.«

	Tony je eno oko približal teleskopu. Nekaj časa ga je obračal sem in tja, potem pa rekel:

	»OK, predam se.«

	Art se je postavil na njegovo mesto.

	»Tako veliko zadevo, kot je luna, bi sicer lahko našli, ampak z iskalnikom gre hitreje.« Teleskop je obrnil proti gruči oljk. »Da bi poravnali iskalnik in teleskop, morate nameriti v nek zemeljski predmet in ….« Art je dvignil glavo. Še vedno je gledal proti nasadu oljk. Namrščil se je.

	»Kaj je narobe?« je vprašal Mauro.

	»Zdelo se mi je, da sem nekaj videl.« Art je znova pogledal skozi teleskop. »Neko premikanje.«

	»Trava je kriva,« sem rekel.

	Art je odkimal in stopil proč od teleskopa.

	»Takoj bom nazaj.« Odpravil se je proti oljčnemu nasadu. »Vi ostanite tukaj in se seznanite s teleskopom.«

	Nihče od nas ni šel z njim. Zakaj ne? To sem se spraševal znova in znova. Ali ni očitno? Bilo nas je preveč strah. Trije so družba. Dva že precej manjša. Artu ni bilo mar, da je sam, ampak Art je bil vajen življenja na odprtem podeželju. Mi trije smo se imeli za mestne fante.

	»Le pojdi!« je za njim zavpil Tony, ko je Art napol hodil, napol tekel proti nasadu oljk. »Pokaži volkodlakom, kdo je šef!« Njegova hudomušna pripomba je ostala brez odziva.

	Mauro je poskusil nastaviti teleskop.

	»Prekleta reč,« je zamrmral. »Nikakor mi ne uspe.«

	Nisem potreboval teleskopa, da sem lahko videl Arta, ki se je približal vrsti dreves, za hip okleval, potem pa vstopil v nasad in mi izginil izpred oči. Napenjal sem oči, da bi ugotovil, kaj je bilo tisto, kar je videl. Skozi te trenutke sem šel milijonkrat, sam in med preiskavo, ampak odkrito rečeno, videl sem le Arta, dokler na koncu tudi njega nisem več videl.

	Art je zakričal. Vsi smo poskočili.

	Potem – tišina.

	»Art?« je dahnil Tony.

	»Art!« je zavpil Mauro.

	Art ni odgovoril.

	»Kaj, hudiča …?« je začel Tony.

	Spogledali smo se. Koža se mi je naježila. Že prej sem se počutil neprijetno, zdaj pa me je bliskovito hitro preplavljala groza.

	»Morali bi …« sem začel in utihnil. Morali bi za njim in preveriti, kaj se je zgodilo, sem hotel reči. To smo vedeli vsi trije, a nobeden ni hotel narediti prvega koraka. Pozornosti nase nisem hotel pritegniti, čeprav nisem vedel, čigave pozornosti si ne želim. Če bi bili pogumni ali plemenitejši, bi se prej zganili in morda bi Arta našli, preden bi bilo prepozno. Lahko rečem le to, da smo bili zelo mladi. Medtem ko človek odrašča, nakopiči veliko 'če bi vsaj-ev'.

	Sčasoma smo se le odmrznili. Tony je z zamaškom zaprl steklenico vina in jo spremenil v neke vrste kij ter tako opremljen previdno odkorakal proti nasadu. Oljke živijo stoletja in starejše, kot so, bolj zverižene postanejo. Te so bile zelo stare. Izkrivljena debela debla so spominjala na preklete z ilustracij Gustava Doréja in na Dantejev Inferno – eno izmed najbolj priljubljenih knjig mojega očeta.

	Stali smo pred drevesi, kot da bi stali na pragu templja in si ne bi drznili vstopiti.

	»Art?« je zaklical Tony. »Tvoj teleskop smo pustili tam – nihče ne pazi nanj.«

	Mauro je z roko nakazal, naj utihne.

	»Slišita?« je zamrmral.

	Lahko sem slišal razbijanje svojega srca. Lahko sem slišal prijateljevo dihanje. Ampak slišal nisem ničesar, kar bi prihajalo iz oljčnega nasada. Slišal bi Arta, pa tudi vsakogar drugega, ki bi bil tam. Pa bi ga res? Nobene želje nisem imel, da bi vstopil v nasad in se prepričal na lastne oči. Nasad je imel nekakšen pridih nevarnosti – ne holivudske nevarnosti, ki jo lahko premagaš z iznajdljivostjo in s pretepom. Spominjala je na tujca, ki se prikrade v tvojo spalnico, na duhovnika, ki sili dečka na kolena, a ne zato, da bi molil. Bila je resnična nevarnost, takšna, ki ti za vedno nekaj vzame.

	In potem kar naenkrat vsega skupaj nisem več prenesel. Obrnil sem se in stekel proti vespama – tekel sem na vso moč, tekel in tekel. Mauro in Tony sta tekla za menoj. K mopedoma smo pritekli povsem brez sape. Medtem ko sta Mauro in Tony iskala ključ, sem jaz pogledoval proti oljčnemu nasadu – bil je negiben. Bil ni nič večji, nič bolj nenavaden in nič bolj temačen kot vsaka druga gruča dreves. Ogromno ljudi me je vprašalo, kaj je bilo tisto, kar me je pognalo v beg, in vsem sem dal isti odgovor: nič. Ničesar nismo videli, ničesar nismo slišali, pa vendar smo bili prestrašeni. Ne, nismo se prestrašili duhov, sem moral neštetokrat ponoviti pametnjakovičem v uniformah ali brez njih. Če duhovi obstajajo ali ne, človek ve, kakšni naj bi bili – imajo ime, definicijo. Ampak mi nismo vedeli, česa smo se prestrašili – zgolj strah nas je bilo – in ker tega strahu nismo mogli poimenovati, je bil še neskončno hujši.

	Ne poznam razloga, zakaj nas je bilo strah, a prisežem in pri tem bom vztrajal do smrti, da je razlog tehten.

	Odpeljali smo se do zadnje hiše, mimo katere smo šli, in od tam poklicali karabinjerje. Sprva so mislili, da gre za šalo, potem pa se jim je le posvetilo, da bodo morali dvigniti riti in priti preverit. Tisto noč Arta niso našli, tudi naslednjo ne – na nek način ga niso našli nikoli. Svet, kot smo ga poznali, je bil obrnjen na glavo. Casalfranco se je znašel v poročilih, domačini pa so odkrili dotlej neznano ljubezen do Arta. In potem ko je upanje, da bi ga našli živega, začelo usihati, je neko lokalno teslo namignilo, da smo ga morda mi, njegovi prijatelji, ubili. Bila je prava norišnica. Trajala je sedem dni.

	7

	Teh sedem dni je bilo neke vrste resnična grozljivka, ki vznikne v človekovem umu, kadar se počuti še posebej bedno in hoče še malo bolj trpeti. Mi trije bi najraje na vse skupaj pozabili, ker pa je bilo to nemogoče, smo storili naslednjo najboljšo možno stvar, in sicer da o tem nismo govorili. Nikoli, resnično nikoli. Maura sem v sebi preklinjal, ker je sedaj to privlekel na plano.

	»To s tistim nima nič,« reče Tony, Mauro pa prežene muho, ki je poskusila pristati na njegovem čelu.

	»Poskusita prepričati novinarje.«

	»In, kaj bomo naredili?« vprašam, da bi pogovor speljal drugam.

	»Povsem mogoče je, da Art nekje spi in je kuhinjo pustil v takšnem stanju zgolj zato, ker sedaj tako živi.«

	»Ali pa je zadet nekje zunaj na polju s svojim psom.«

	»Ali to. Predlagam, da malo počakamo in če se Art ne bo prikazal, obvestimo karabinjerje. Ampak do tega ne bo prišlo.«

	Mauro si ne želi, da bi Art pristal v težavah in ne želi si, da bi bilo njegovo ime del nekega čudaškega šova. Lahko bi pristalo na eni izmed tistih spletnih strani, ki objavljajo nepojasnjene skrivnosti in podobno, in trdijo, da uradno pojasnilo ne zveni prepričljivo. Prav gotovo gre za prikrivanje. Hvala bogu, da naša imena niso del zgodbe. Tako je zato, ker je v devetdesetih internet še vedno odraščal na ameriških računalnikih in so si tamkajšnji čudaki z njim krajšali čas, preden se je razmahnil v globalno revolucijo. Ampak danes? Le pet minut je potrebnih, da postanemo slavni, kar Maurovi karieri ne bi prineslo nič dobrega.

	»Lani je Art omenil, da se videva s Carolino,« reče Tony. »Morda ona ve, kje je.«

	»Carolina Mazziani?« vprašam. Nekoč je bila izven našega dosega, ampak čas mineva in nekateri gredo gor, drugi pa dol.

	»Ja. On ji je pravil la Madama.«

	Artov dotik je očiten – v srednjem veku je madama označevala plemkinjo ali, alternativno, lastnico bordela.

	»Zakaj pa ne? Jutri se bomo pogovorili z njo,« reče Mauro.

	»Ne bo ji všeč,« rečem. Carolina je namreč poročena – s farmacevtom. Po italijanskem zakonu je lahko na nekem območju omejeno število lekarn – nove ne moreš kar tako odpreti. In tako lekarne prehajajo z očeta na sina kot fevdalni naslovi. V majhnem mestu lekarne dobro cvetijo in so tudi dobro povezane.

	»Njen problem,« reče Mauro.

	»Torej se gremo Prave detektive,« reče Tony in podrgne dlani eno ob drugo. »Je sedaj pravi trenutek, da začnem blebetati o nesmiselnosti življenja?«

	Na telefon pogledam, koliko je ura. Nisem vedel, da je že tako pozno.

	»Fanta, ne bom se vama pridružil. Čez šest ur imam let.«

	»Ostani še en dan,« reče Tony.

	»Resnično ne morem. Gora dela me čaka.«

	»Oh, daj no,« rekel Mauro. »Vsi imamo službo.«

	»Ti si na počitnicah!«

	»S seboj imam dekleta in verjemi, da je to napornejše od sodne dvorane.«

	Odkimam.

	»Ne bom vajino peto kolo.«

	Tony se rahlo dotakne moje rame.

	»Vse tiste dame se ne bodo same fotografirale, kaj?«

	»Točno tako,« rečem, a besede zvenijo precej manj prepričljivo, kot bi si želel.

	8

	Že precej po polnoči me Mauro odloži pred B&B. Je osamljena hiša ob poti, ki vodi k morju, z verando z oboki v grškem stilu, na vrtu pred hišo pa se dviga ogromen sredozemski bor. Ko se avto ustavi, k ograji priteče zobat buldog in začne podivjano lajati. Poslovimo se že in si obljubimo, da se bomo pogosteje videvali, zato pomaham Mauru in Tonyju, ki se odpeljeta. Ob vratih ograje je zvonec. Dvakrat pritisnem nanj, pes pa še naprej divje laja. Naposled se vrata le odprejo na stežaj in ven stopi možakar, pošteno jezen. V sandalih, z velikim trebuhom in plešasto zaplato na glavi spominja na pokvarjenega meniha Tucka.

	»Oprostite,« rečem, ko pomiri psa. »Povedal sem, da bom pozen.«

	»Ne pa tako zelo pozen.«

	Zadržim se, da ponovno ne rečem 'oprostite'. Na jugu se ne smeš nikoli dvakrat opravičiti. Enkrat je v redu in primerno, a če to storiš dvakrat, te bodo imeli za vsiljivca. Niti svoji družini in prijateljem se ne boš smilil, če boš nasrkal. Però te la sei cercata, bodo rekli. Sam si to iskal. Zaslužiš si, da so ti preveč zaračunali, te žalili ali pretepli. Plavaj ali se utopi, fant, tako pač je.

	»No, sedaj sem tukaj,« rečem.

	Vstopim na vrt in pobožam psa – vidiš, ne bojim se te. Poliže me po roki – mehkužen je, na gospodarjevo razočaranje. Možakar postane še bolj kisle volje. Kot kakšna plešoča hijena me zvleče v hišo, mi pokaže sobo in mi v roko potisne šop ključev.

	»Pazi na vrata v ograji,« reče. »Arnie bo zbrisal ob prvi priložnosti.«

	Arnie je pes. Verjetno. Lahko ga razumem, zakaj si želi pobegniti.

	»Zgodaj zjutraj bom odšel. Ne skrbite, pazil bom na vrata. Če mi bo Arnie dovolil,« sem še dodal, da bi njegovemu gospodarju namignil, da je Arnie hud pes.

	»Če bo zbrisal, boš kupil novega, capito? Ključe pusti v sobi in za seboj zapri vrata. Zajtrk je že v sobi.«

	Rade volje bi bil nekje zaprt s tem človekom in s kladivom. Potlačim morilske fantazije, mu voščim lahko noč in zaprem vrata. Soba je manjša od moje prve študentske sobice in brez vsakršnih namigov na lokalne čare. V njej je majhen hladilnik z odprtim mlekom, na njem pa dva postana rogljička. (Fabio, naj ti predstavim zajtrk; zajtrk, spoznaj Fabia.) Nobenega kotlička ne vidim, posledično tudi ne čaja ali instant kave. Tukaj na jugu ju nikoli ne boste našli. Je pa v sobi majcena kopalnica, zato se najbrž ne bi smel pritoževati.

	Z Artom je vse v redu, si ponavljam, medtem ko si umivam zobe. Vendar lažem in to vem. Stanje njegove hiše, trava, da je zanemaril Pakt – vse to je videti slabo. Dejstvo je, da je Art nekoč že izginil za sedem dni in še danes ne vemo, kaj se je takrat zgodilo, kakšno upanje potem lahko imamo, da bomo razumeli, kaj se dogaja sedaj? Takrat so obstajala divja predvidevanja (moje najljubše: da so ga ugrabili vesoljci, ker je bil tam tudi teleskop, teleskop plus najstnik pa je enako vesoljcu), ampak po njegovi vrnitvi so se vsi v mestu prepričali, da je šlo zgolj za mladostniški pobeg od doma. Tony, Mauro in jaz smo vedeli, da se vsi v mestu motijo in naša bujna domišljija se ni nikoli ustavila. Moja je bila po vsej verjetnosti najbujnejša.

	Z Artom je vse v redu, si ponavljam. Pravi kreten sem, ker na tak način zapuščam prijatelja, ampak Casalfrancu ne bom dovolil, da me posrka vase. V Londonu me čakata punca in življenje, ki spominja na kaos in ga je nujno potrebno spraviti v red. Ne bom ostal v tem od boga pozabljenem koncu sveta. Z Artom je vse v redu, si ponavljam kot mantro.

	Z Artom je vse v redu.

	9

	Za fotografijo me je navdušil Art. Gnala me je goreča želja, da bi videl joške. Na splošno, še posebej pa joške Marte D'Antonio. Marta je bila rdečelaska, eno leto mlajša od nas, pege pa je imela povsod po obrazu, rokah in (to sem si do-mišljal) tudi po vsem telesu. Zagrešil bi nepredstavljive reči, da bi svoje domneve lahko preveril, a domisliti se nisem mogel nobene nepredstavljive reči, ki bi mi pri tem dejansko pomagala.

	Okrog deklet sem bil ponavadi nemočen. Dokaj dobro mi je šlo, dokler smo bili prijatelji, ko pa je prišel trenutek, ko bi moral narediti naslednji korak, torej, jih povabiti na zmenek ali katero poljubiti, sem zmrznil. Lahko sem slišal strogi očetov glas: 'Ne bodi trapast. Spodobni in uglajeni mladeniči tega ne počnejo,' čeprav mi ni bilo najbolj jasno, kako naj bi se potem spodobni in uglajeni mladeniči razmnoževali. Obtičal sem.

	Art je predlagal fotografijo. Vse od konca poletja, med katerim je preizkušal teorijo, da lahko vsako dekle pripraviš, da se sleče, če ji rečeš, da gre za umetniške ('umetniške' je bila ključna beseda) namene. Kot tisti Helmut Newton (povedati mi je moral, kdo je Helmut Newton). Da bi nazorno prikazal, da ne gre samo za teorijo, mi je Art pokazal eno izmed svojih fotografij – edino, s svojimi modeli je namreč imel 'dogovor', da bo njegov umetniški ouevre ostal zaseben, Art pa je svojo besedo vedno držal. No, na tisti fotografiji je bila bradavička Gine Ostuni, ene izmed naših sošolk. Drugo dojko si je zakrivala z roko in proti kameri šobila ustnice. Ob njeni fotografiji sem se počutil kot arheolog, ki je pravkar odkril izgubljeno civilizacijo. Pa tudi stopil mi je takoj. (To je bilo še pred telefoni s fotoaparati, selfiji in internetno pornografijo; takrat smo bili precej manj vajeni bradavičk kot srečni prasci, ki so se rodili v naslednjem desetletju.) Artova teorija je delovala. Artove teorije so skoraj brez izjeme vedno delovale.

	»Skrivnost je,« je pojasnil, »da vsi, fantje in punce, mi-slimo, da smo središče vesolja. Mislimo, da smo pomembni. Če boš nekoga prepričal, da tudi ti verjameš v to, da torej misliš, da je pomemben, bo naredil, karkoli si želiš, samo zato, da bi ti ustregel in okrepil tvoje prepričanje. Tako preprosta je ta reč.«

	Vsake toliko sem se zaradi Artovega cinizma počutil neprijetno. A ne dovolj, da bi lahko premagal nesporno resničnost bradavičke Gine Ostuni.

	Od Maura sem si sposodil rabljen fotoaparat in se s srcem, ki je razbijalo kot vojaški marš, približal Marti D'Antonio in ji rekel, da bi rad naredil nekaj njenih fotografij za umetniški projekt. V skladu z Artovimi navodili sem besedo umetniški uporabil vsaj trikrat in golote sploh še nisem omenil. Do tja se moraš prebiti.

	»Mislila sem, da je Art fotograf,« je rekla.

	Njene besede so me presenetile. Naslednji trenutek je določil moje življenje. Če bi klonil pred prvimi vzgibi (rdečica, šepav izgovor in beg), mislim, da danes ne bi bil fotograf – kar ni nujno, da bi bilo slabo. Ampak nisem pobegnil. Kot po čudežu me je prešinil odgovor, popoln odgovor in edini, ki je lahko rešil situacijo.

	»Ja,« sem naduto rekel, »osnove ga učim.«

	In delovalo je. Porabil sem tri Kodakove filme (ki so bili dragi, a se je splačalo) in potrebnih je bilo okrog osemdeset poz, preden je Marta D'Antonio slekla modrc – in padel je še zadnji branik kreposti in pokazala mi je svoje joške, zgolj v umetniške namene, in dobil sem dokaz, da ja, pegasta je bila po vsem telesu. Bil sem v nebesih. Strogo sem se držal glej, a se ne dotikaj drže in med nama z Marto D'Antonio se ni nikoli nič zgodilo, sem se pa naučil, da se gola dekleta resnično dogajajo in to mi je dalo naval samozavesti, ki je sčasoma vodila k pravim puncam in pravemu seksu. Tako zelo sem se zaljubil v fotografiranje – čutil sem gorečo hvaležnost do fotoaparata, te čarobne skrivnosti, da mi ga je Mauro posodil za 'nedoločen' čas.

	Moj prvi fotoaparat; še vedno ga imam v svojem stanovanju v Londonu.

	10

	Zbudi me sonce.

	Sonce.

	Skočim iz postelje, preklinjam in pograbim telefon, da bi preveril, koliko je ura. Telefon je prazen. Pogledam skozi okno. Nebo je brez oblačka, jasno in neusmiljeno modro. Niti približno ni podobno jutranjemu nebu. Jebeni telefon. Star kot Yoda, jaz pa si ne morem privoščiti novega. Baterija ima življenjsko dobo haika, včeraj pa sem bil preveč razburjen, da bi se spomnil, da ga moram dati polniti. Telefon se je izpraznil, zato budilka ni zvonila in me tudi taksist ni mogel poklicati, ko se nisem prikazal. Rezervacijo sem opravil s kreditno kartico in plačilo bo dobil v vsakem primeru. Naj se jebe, jebeš ta telefon in jebeš moje življenje.

	In jebeš to mesto. Sedim na robu postelje, z glavo, zakopano med dlani. Finančno nisem v najboljšem položaju. Še ena letalska vozovnica in še ena noč v B&B-ju, četudi cenenem, pomenita odvečen strošek.

	»V pičko materino!« zavpijem.

	To prekleto mesto je krivo. Njegov oprijem nikoli ne popusti. Nikoli te ne izpusti iz rok. Ko se Casalfranco odloči, da boš ostal, ostaneš. Včasih se bojim, da bo elastika dosegla svoje in me potegnila nazaj. Da se mi nikoli ne bo uspelo dokončno osvoboditi.

	Telefon priklopim na polnilec, tega pa vtaknem v vtičnico, in ko prekleti telefon oživi, pokličem Laro. Ne oglasi se. Pošljem ji sporočilo:



	Zaspal sem in zamudil let. Kreten sem. Jutri se vračam. Pokliči, ko boš lahko.





	Ura je pol enajst. Na voljo imam ves dan in prav gotovo ga ne bom preživel v tej škatli za čevlje.

	Pokličem Tonyja.

	11

	Carolina je bila ena izmed Lepotic – Artova velika začetnica – naše generacije, šolska aristokratinja. Vse Lepotice so bile čedne, tega ne zanikam, a nič bolj kot mnoga druga dekleta (bajne ženske so edina dobra stvar, ki jo je južna Italija kdaj dala svetu). Tisto, kar jih je ločevalo od nas, kmetov, so bili njihovi predniki. Da se je dekle lahko uvrstilo med Lepotice, je moralo prihajati iz znane družine, takšne, ki je v mestu živela dovolj dolgo, da je v svojem drevesu imela vsaj enega ali dva incesta. Mazziani, Carolinina družina, so nekoč imeli denar, a potem ko so zapili in zakockali vrtoglave zneske, nič več. Njihov priimek je sicer še vedno nosil neko zgodovinsko težo, če že česa drugega ne. Nekoč mi je uspelo, da se je ena izmed Lepotic, Gemma Pizzi, slekla pred mojim fotoaparatom, ampak dlje ni šel nihče od nas, dokler se ni več let pozneje v mesto vrnil Art in začel natepavati Carolino. Mislim, da je nisem videl že vsaj deset let in to mi povsem ustreza.

	Tony potrka na njena vrata. Sonce pripeka. Sama sva; Mauru sva rekla, da bova to sama uredila, da bo on lahko z Anno in deklicama. Upam, da mi bo srečanje z Anno prihranjeno. Ta izlet je že tako ali tako porazen.

	Potrebujem trenutek, da prepoznam Carolino, ko odpre vrata. Njena lepota je izginila. Malo se je tudi zredila, a ne gre za to – v drugačnem svetu bi bila še vedno zelo privlačna, a na bolj zrel način. V tem svetu je izgubila čarobnost, tisto izmuz-ljivo iskrico, ki jo je delala Lepotico. Vse na njej – videz, lasje, oči – je pusto. Carolina je hitro prešla iz najstnice v gospodinjo srednjih let, a brez modrostne karizme.

	V hiši joka otrok.

	»No, vstopita,« reče Carolina, ki se ne pretvarja, da je vesela, ker naju vidi. Snameva sončna očala in ji slediva v dnevno sobo. Na sredini sobe stojita usnjen kavč v barvi smetane in bela otroška posteljica, ki sta obrnjena proti velikemu plazma zaslonu. Na steni nad zaslonom visi razpelo in kot da to za to hišo ne bi pomenilo že dovolj svetosti, v naju s stene za kavčem strmi pokroviteljski obraz padra Pia. Svetnikom nisem preveč naklonjen, še posebej sodobnim ne. Pod sliko padra Pia visi še ena uokvirjena slika, na kateri se režita Carolina in njen mož, oblečena za izlet s čolnom. Carolina živi svoje sanje: ne dela, vse dneve preživi doma in skrbi za otroka; nedelje izmenično preživlja enkrat pri svojih starših, enkrat pri moževih; nikoli, bog ne daj, ne pozabi iti k maši in sprejeti hostije, da lahko drugi someščani vidijo, da ji v prsih bije krepostno srce. Kadar me moji angleški prijatelji vprašajo, zakaj sem odšel iz teh sončnih nebes, kjer je hrane v izobilju in teče vino v potokih, bi jim glavo najraje zarinil v življenje, kakršno je njeno, in jo tiščal tja, dokler ne bi začeli hlastati za zrakom.

	Carolina dvigne otročička iz zibelke. Otročiček, ki ga to sploh ne gane, joka naprej.

	»Lahko bi vedela, da je Art eden tistih, ki se širokousti s svojimi spolnimi podvigi. Kdo vse še ve?«

	Že hočem reči: 'Ti bi se morala hvaliti, da te je Art, nesojeni genij, sploh kdaj pogledal med noge,' a Tony me prehiti.

	»Le naša klapa – jaz, Fabio in Mauro. Mi ne bomo izblebetali.«

	»Kot da bi vam kdo verjel.«

	»Meni bi,« rečem, »ker sem slaven.« Kar je znotraj meja Casalfranca na žalost res. Tukaj se ljudje delijo na dva tabora: ali gredo svojo pot, ne da bi se zmenili za dejstvo, da sem dokaj znan modni fotograf, ali pa verjamejo, da je moja slava vroča; a v resnici je zgolj piškavo plačana reč.

	»In kaj točno to pomeni? Je to nekakšno izsiljevanje?«

	»Saj poznaš Fabia,« reče Tony, »šaljivec je. Ne, Carolina, poslušaj. Zanima naju le, ali si zadnje čase kaj videla Arta.«

	»Zakaj?«

	Dvigniti moram glas, da preglasim otrokov jok.

	»Dogovorjeni smo bili, pa se ni prikazal.«

	»Kaj sploh počneš v Casalfrancu? Mislila sem, da si v Londonu.«

	»Vzel sem si nekaj dni prosto.«

	»Verjetno je naporno fotografirati vse tiste modele,« je rekla. Samo strup, nobenega pravega sarkazma. S prosto roko posnema kretnjo fotografiranja. »Klik, klik, klik.«

	»Danes je vse digitalno. Klikanja ni več.« Najebal bom, če bom pustil, da mi ta trapa pride do živega.

	»Vrnimo se k Artu,« prijazno reče Tony. »Je z njim vse v redu? Ne oglaša se na telefon.«

	»Ni moj problem. Pustila sem ga pred, ne vem, šestimi ali sedmimi meseci.«

	Prepričan sem, da se spomni meseca, dneva in ure.

	»Kaj se je zgodilo?«

	»Ob njem so mi šle kocine pokonci.«

	Še vedno vsi stojimo. Carolina naju ni povabila, naj sedeva, še huje, niti skodelice espressa nama ni ponudila, kar je na jugu enako, kot da bi nama v obraz zavpila: 'Napičita se na bodečo žico!' Sedem na kavč.

	»Bi, prosim, pojasnila?«

	Carolina ziba malčka gor in dol, a ta še naprej joče.

	»Kako to, da ti potrebuješ mene, da bi pojasnila kaj o Artu?«

	»Zadnje čase nismo bili veliko v stikih,« pove Tony.

	»Vama ni povedal za svoj Projekt?«

	Slišim veliko začetnico. Ne, Art ga ni omenil.

	Carolina opazi presenečen izraz na najinih obrazih.

	»Zato se je vrnil v Casalfranco. Zaradi svojega Projekta.«

	»In to je …?« vprašam.

	»Povezan je s tistim časom, ko je izginil.«

	Za hip se zadušljiva vročina razprši in po žilah mi zaveje mraz.

	»Misliš takrat, ko naj bi domnevno pobegnil od doma?«

	»Morda je pobegnil, morda ni.« Carolina se bežno nasmehne. »Pravzaprav mi je povedal nekaj v zvezi s tistim časom.« Uživa v prav vsaki besedi. Ve nekaj, česar midva ne veva, in to ji daje moč. To jo je odpeljalo nazaj, ko je pri šestnajstih dosegla vrhunec svojega življenja. »Skrivnost.«

	»Carolina, prosim …« reče Tony.

	»Meni je zaupal.«

	»Prosim. Najin prijatelj je in skrbi naju zanj.«

	Odkima.

	»Jaz znam čuvati skrivnost.«

	Nekdo bi jo moral opomniti, da je njen čas potekel. Ta nekdo sem jaz. Izvlečem telefon in začnem tipkati.

	»Kaj počneš?« vpraša Carolina sredi otroškega joka.





	Moj najboljši prijatelj Art je spal s poročeno žensko, Carolino Mazziani! Bravo, Art!





	Med prejemnike dodam Carolino, njenega moža in nekaj skupnih prijateljev iz preteklosti.

	Carolina me debelo pogleda.

	»Ti …«

	»Nisem še objavil, ampak bom čez tri, dve …«

	»Prasec,« izpljune.

	»Hvala enako, draga moja.«

	Carolina globoko zajame sapo in pogleda Tonyja.

	»Art je rekel le nekaj.« Utihne, ampak dramatičnost njenega trenutka pokvari otrok, ki nikakor noče prenehati jokati. »Rekel je le, da so mu bile pokazane priložnosti.«

	S Tonyjem se spogledava. Čutim odmev strahotnega občutka, ki sem ga čutil, ko je Art izginil – plazečega se nelagodja, ki me preplavlja kot srh.

	»Je povedal kaj več?« vpraša Tony.

	»Saj poznaš Arta. Rekel je le, da je njegov Projekt povezan z zgrabitvijo teh priložnosti.«

	»In tebi se niti malo ne sanja, o čem je govoril?«

	»Zelo veliko je raziskoval.«

	»O čem?«

	Carolina zgrabi daljinec in prižge ogromni plazma TV. Otročička kot puško obrne proti zaslonu. Otrok še naprej joče.

	»Mislim, da o veri.«

	»Veri? Art je najmanj veren človek, kar jih poznam,« rečem. Medlo se spomnim, da se je nekoč bežno navdušil nad spiritualizmom, ko je bil v Parizu. Takrat sem menil in še vedno menim, da je to počel le zaradi deklet.

	»Odkrito rečeno, me reč ni zanimala dovolj, da bi mu prisluhnila.«

	Ali pa nisi dovolj pametna, da bi ga lahko razumela.

	»Te lahko vprašam, zakaj si ga pustila?«

	»S Projektom je postal tako obseden, da se z njim ni dalo več normalno pogovarjati.« Otročičku pokaže jezik – gesta materinske naklonjenosti – zaradi katere začne otrok še glasneje jokati. »Tako ali tako ni bilo nič resnega. Le zabavala sva se.«

	»Si ga zadnje čase kaj videla?« vprašam.

	»Pa kaj je to, zaslišanje?«

	Pomigam s telefonom.

	»Razveseli me,« rečem.

	»Ja, mislim, da,« reče in se grdo skremži. »Enkrat ali dvakrat sem naletela nanj. Komajda je rekel živijo.«

	»In zadnjič si ga videla …?«

	»Prejšnji teden? Pred tremi tedni? Zakaj bi si zapomnila?«

	Komaj čakam, da grem od tod, ampak moram ji postaviti še zadnje vprašanje.

	»Ali veš, kje je dobil denar?« Nedavno sem kristalno jasno spoznal vrednost denarja.

	Pa smo tam, končno imam Carolinino pozornost. Poblisne z očmi.

	»Denar? Zakaj misliš, da je bogat?«

	»Govorim o osnovnih življenjskih stroških, knjigah, položnicah, avtomobilskem zavarovanju …«

	Njeno zanimanje je izparelo hitreje kot voda v avgustu.

	»Verjetno ima prihranke. In tu in tam … no, saj ni pravi diler, le postrani proda malo trave.«

	Art dila travo. V majhnem mestu, kjer je močno prisotna Krona. Ne potrebujem Maura, da mi pove, kako hitro lahko nekaj takega eskalira. Če Krona na svojem področju odkrije dilerja, ki ga ni v njenih knjigah, od njega zahteva ali da pristane v njenih knjigah ali pa da zapre svojo prodajalno. Prvič zahtevajo prijazno. Če je diler Art, je njegov odgovor dolgovezen in poln podrobnih anatomskih teorij, kam bi oni morali dati svoje knjige. Nočna mora se nadaljuje.

	To je Casalfranco, pravi glas v meni. To je Casalfranco, ki te srka vase. To je Casalfranco.

	Odidi, dokler še lahko.

	12

	In tudi srečanje z Anno mi ne bo prizaneseno.

	Tony pokliče Maura in Mauro ga povabi, naj se na plaži pridruži njemu in njegovi družini. Casalfranco me ima očitno na piki, nič novega, z vseh koncev udarja po meni. Daj si duška.

	Tony, ki je razumen možakar, stanuje pri svojih starših, ki sta pred upokojitvijo petdeset let vodila trgovino. Sedaj vozi po Litoranei Salentini, dolgi ovinkasti obalni cesti. Na obeh straneh jo obdajajo sipine s tamariskami, brinovimi grmi in divjimi cvetlicami. Takšnega sijaja se človek nikoli ne naveliča. Morje in nebo sta enakega modrega odtenka, da pomisliš, da bi lahko plaval po nebu ali letel v morju. Voda je prosojna kot čipkasto perilo. Celo od daleč, iz premikajočega se vozila, lahko vidim skale na morskem dnu.

	Tony ustavi ob cesti za Maurovim avtom. Čez dva tedna bo ta cesta polna avtov, ker pa je šele začetek sezone, smo sami. Nekaj počitnikarjev, ki so že v mestu, ne gre tako daleč, pač pa se raje drži vaških plaž. To pomeni, da tukaj še ni prepovedanega parkiranja – ni tistih, ki zahtevajo en evro, da 'pazijo' na tvoj avto, kar pomeni, da ga sami ne opraskajo. Na jugu moraš za vse nekoga podkupiti.

	Proti morju gledajo ruševine torre Saracena, saracenske utrdbe, enega izmed mnogih stražarskih stolpov, ki so jih zgradili ob obali za obrambo pred saracenskimi pirati. Gre za trdno grajeno kocko z vrati, ki segajo do polovice stolpa visoko, in z obokanimi kamnitimi stopnicami, ki vodijo do njih. Saracenski pirati so stvar davne preteklosti, stolpe pa neuradno uporabljajo kot kažipote za plaže. Ko bi le imel s seboj kovček – z veseljem bi se vrgel v morje. V kavbojkah in majici, v katerih sem načrtoval klimatiziran let nazaj domov, se potim kot slanina na žaru.

	Mauro s hčerkama sedi pod velikim rdečim dežnikom in bere današnji Corriere della Sera. Plaža je prazna, na njej so le veliki sončniki, ki so tako daleč proč, da spominjajo na dežnike. Anna plava daleč od obale. Ko nas zagleda, takoj začne plavati proti terra firma.

	»Stric Tony! Stric Fabio!« zavpije Ottavia, starejša deklica, stara pet let. Lepo je naučena, da kaže tolikšno navdušenje, ki ga ne opravičuje dejstvo, da je mene srečala dvakrat in, vsaj kolikor jaz vem, Tonyja trikrat. Ko prideva pod dežnik, Ottavia vrže roke Tonyju okrog vratu. Rebecca, mlajša sestrica, drema na brisači.

	»Anna in punci odhajajo,« reče Mauro. »Sonce postaja za deklici prevroče. Me boš po sprehodu odpeljal domov?«

	»Seveda,« odvrne Tony.

	»Poglej si jih!«

	Z Anne kaplja voda na vulkansko vroč pesek, ko hodi proti nam. Nazadnje sem jo videl pred tremi leti na poroki Tonyjeve sestre, a sem se hitro napil in komajda sva spregovorila. Takšnemu trenutku sem se izogibal in še ko sva se vozila sem, sem zaman upal, da se ne bova srečala. A po drugi strani obstaja zelo veliko trenutkov, ki nas jih je groza. Plačujemo davke, trošimo več, kot bi smeli, izgubljamo prijatelje, umiramo. Imamo zlomljeno srce.

	»Živijo, Anna,« rečem.

	Bila je božanska, ko je bila mlada, in sedaj, dve desetletji in dva otroka pozneje, je celo še bolj božanska. Prsi ima polne, ustnice velike, a ne debele, njeni dolgi lasje pa se v soncu lesketajo črno kot popolni mrk. Na zadnjici ima celulit, okrog oči drobne gubice, a ta znamenja časa nosi ponosno, kot bi bila častna. Anna svoji lepoti ne dovoli, da bi se ujela v jantar, temveč ji pusti, da raste in se spreminja. To je nekaj, kar mi je pri njej zelo všeč. Oblačila bi strgal s sebe in oblačila bi strgal z nje in jo zdaj in tukaj noro pokavsal v morju, če bi le dobil priložnost.

	»Trije mušketirji minus D'Artagnan,« reče Anna in zakaj se mora tako skloniti po brisačo? Brisačo si ovije okrog telesa in sleče kopalke, da bi jih zamenjala za nekaj suhega. Zgornji del kopalk počasi pade na pesek. Moj um preneha dojemati vse, kar ni Anna – ves čas vidim le Annine prsi, gole pod to klinče-vo brisačo. Ubija me. Ne vem, ali to počne namerno ali je Casalfranco našel nov način, da se zafrkava z mano. Vem, da bi moral umakniti pogled, pa bi ga vi? K sreči imam sončna očala.

	»Torej, Art je …« začne Tony.

	»Art je spet pogrešan,« reče Anna, dvigne nogo in sleče še spodnji del kopalk. »Mauro mi je povedal.« Vse od malega že gledam ženske, kako se preoblačijo pod brisačo. To naj ne bi bilo erotično. Ne bi smelo biti erotično. »No, čedni fantje, vi se kar pogovorite, dame pa bomo šle domov in predle svilo.« Ona se lahko šali – nobeden od nas ji ne seže do kolen. Anna je profesorica filozofije v Milanu in New York Times je njen prispevek o umetni inteligenci označil kot 'spreminjanje paradigem'. Ko pade v kakšno svojo teorijo, ji lahko sledi le Art.

	Ko vzame reči in se z deklicama poslovi, se počutim kot nekdo, ki je izgubil nekaj dragocenega. Utapljam se v potu. Izvlečem cigareto, jo prižgem in rečem:

	»Slabo novico imava. Art dila.«

	»Kot …?«

	»Ja.«

	S Tonyjem Mauru poveva, kaj sva izvedela od Caroline. Mauro zmaje z glavo.

	»Sranje.«

	»Ja, sranje,« reče Tony.

	»Karabinjerji prav gotovo odpadejo.«

	»Prosim? Čakaj malo,« razburjeno reče Tony. »Zato je samo še bolj nujno, da se z njimi čim prej pogovorimo.«

	»Art je diler, Tony. To je na lestvici prekrškov veliko više kot gojenje trave za lastne potrebe. Bili smo v njegovi hiši. Nihče nam ne bo verjel, da nismo bili tam kot kupci.«

	Na plaži je sonce še močnejše. Žge in človeka dela napetega in nerazumnega. Domačini smo, zato bi morali vedeti, da se pod takšnim soncem ne bi smeli pogovarjati. Tukaj moraš počakati na sončni zahod, preden se začneš pogovarjati o čem pomembnem.

	»Art naj bi bil eden izmed tvojih najboljših prijateljev!« izbruhne Tony. »In, oh, se opravičujem, gospod, ker to kvari vaš CV.«

	Tudi Mauro povzdigne glas.

	»Ne gre samo zame! Misliš, da bo Art srečen, ko bo imel na svojem pragu karabinjerje?«

	»Prekleto, Art je pogrešan,« skoraj zavpije Tony.

	»Pa je res?«

	Tony že odpre usta, da bi odgovoril, a jih takoj zapre, zapre tudi oči in globoko vdihne, da bi se umiril.

	»Premirje,« reče precej mirneje.

	»Premirje,« se strinja Mauro in dvigne roke. »Morda sploh ni nič. Saj veš, kaj mislim? Prvič se je vrnil brez kakršnekoli praske.«

	»Ne ravno brez kakršnekoli praske,« reče Tony.

	»Bil je čil in zdrav in …«

	»In karkoli že se mu je zgodilo, je bilo tako slabo, da si je moral izmisliti neko bedasto laž.«

	Mauro ne odgovori. Nihče izmed nas ni nikoli omenjal Ar-tove zgodbe. Bili smo mladi, bili smo naivni, a neumni nismo bili.

	»No, prav,« reče Tony. »Vesta, kaj? Glasujmo. Jaz se hočem pogovoriti s karabinjerji, Mauro pa se noče. Fabio, ti odloči.«

	Prepričan sem, da bom rekel: 'Jaz sem za karabinjerje.' Če se bo Art vrnil v enem kosu, mu bomo na glavo nakopali kup težav, ampak kako lahko zagotovo vemo, da se bo vrnil v enem kosu?

	Sicer pa še vedno razmišljam o Anni.

	Še vedno razmišljam o njenih dojkah pod brisačo, o neumnostih, ki sva jih počela in ki si jih del mene, odvraten in okruten, še vedno želi početi znova in znova. Tudi odrasel moški nosi v sebi najstnika, ki ga vodi druga glava, in zelo previdni moramo biti, da ne uide z vajeti, ampak pod tem žgočim soncem ne morem biti previden. Najstnik v meni ve, da če bomo sedaj šli h karabinjerjem, ne bom imel nobenega razloga več, da še naprej ostanem v Casalfrancu in nobenega razloga, da bi v bližnji prihodnosti ponovno videl Anno. Saj ne, da bi naredil kak korak. Tega ne bi naredil.

	Vem, da sam sebi kopljem jamo, ko rečem:

	»Tako bomo naredili: dva dni bomo še ostali tukaj. Če se Art do takrat ne bo vrnil, gremo k škifom.«

	13

	Lara me je klicala, ko sem bil na plaži, kjer ni signala. Glasovno sporočilo sem videl, ko sem pogledal na telefon pred majhnim rent-a-carom, kjer me je Tony odložil – tukaj človek potrebuje svoj prevoz. Rent-a-car je hiška iz opeke, ki stoji ob cesti, obdajajo pa jo prazna polja. Ni mi jasno, kako stranke sploh pridejo sem, če nimajo Tonyja, da bi jih vozil naokrog.

	»Hej, bimbo,« pravi Larino sporočilo. »Letala so velika. Mislila sem, da je težko kakšnega zgrešiti.«

	Pokličem jo in ko se oglasi, rečem:

	»Ne jezi se.«

	Lara se zasmeji. Čudovito se smeji, moja Lara.

	»Ste se ga včeraj s fanti koma napili?« vpraša.

	»Sploh ne.«

	Za hip molči, potem pa vpraša:

	»Kaj je narobe?«

	Njen glas zveni spremenjeno, nekoliko bolj grobo, kot je v resnici. To obožujem.

	»Arta ni bilo.«

	»Zakaj ne? Se je kaj zgodilo?«

	»Ne vem. Telefon ima izklopljen.«

	»Si preveril pri njem doma?«

	»Ni ga bilo. Tony – saj se spomniš Tonyja? – je šel ponovno tja, da bi preveril, ali se je Art že vrnil.«

	»Te skrbi?«

	»Ne vem.« Njej situacije ne morem pojasniti, ne po telefonu. V treh letih, odkar sem z Laro, fantov ni še nikoli srečala. Jaz sem v Italijo prihajal samo zaradi Pakta, nobeden od njih pa ni nikoli zavil v London. Mauro je imel polne roke dela z družino, Tony z operacijami in Art z obsesijo, ki ga je tre-nutno prevzemala. Povedal sem ji zanje, povedal sem ji za Pakt, a nikoli ji nisem omenil, da je Art izginil. To zgodbo sem pustil ležati v temačnem kotu.

	»Ste že govorili s karabinjerji?«

	»Ne še. Radi bi se prepričali, da je to resnično nujno.«

	Zelo dobro vem, da Lara iz mojega glasu razbere veliko več, kot ji dejansko povem. Da se zaljubim v žensko, ki je pametnejša od mene, je moje prekletstvo. (Ali pa je morda res, kot se je nekoč pošalil Tony, da so vse ženske pametnejše od mene?) Ne pritiska name, temveč reče:

	»Si prepričan, da bi se rad jutri vrnil?«

	Nekaj trenutkov molčim. Počutim se kot Juda.

	»Pravzaprav ne najbolj. Mislil sem, da bi še dva ali tri dni ostal, za vsak primer.«

	»Zveni razumno. Želiš, da pridem tja?«

	»Ne skrbi, z menoj bo vse v redu.« Besede se mi gnusijo, kot da bi načrtoval, da jo bom prevaral, česar ne počnem.

	»No, prav. Se kasneje slišiva po Skypu.«

	»OK,« rečem.

	Posloviva se, si rečeva 'rad, rada te imam' in zaključiva klic.

	Sedim na modri vespi. Tonyju sem rekel, da sem jo najel zavoljo starih časov, čeprav je preprosta resnica ta, da si avta ne morem privoščiti. Tudi čelado sem moral najeti – dnevi lahkotne vožnje so mimo. Obrnem ključ in vespin motor zaprede. Tega zvoka nisem slišal že petnajst ali šestnajst let in gane me tako globoko, da ne poletim samo skozi prostor, pač pa tudi skozi čas nazaj, ko sem bil še najstnik in ko nisem niti za trenutek podvomil, da bom v življenju blestel, da bom imel ob sebi prijatelje in da sem nesmrten. Z vespo se zapeljem na široko netlakovano cesto, sam pod žgočim soncem.

	14

	Namenjen sem bil v B&B. Tony je preostanek dneva posvetil organiziranju podaljšanega dopusta in kakovostnemu preživljanju časa s svojimi starši, kar je Mauro počel s svojo družino, jaz pa sem nameraval ponovno podaljšati rezervacijo, po Skypu poklicati Laro, potem pa se malo pretvarjati, da delam. Pišem knjigo, v teoriji – osebni pogled na nekonvencionalno (po standardih modne industrije) modo. Moj agent meni, da je čas primerno izbran, jaz pa upam, da se ne moti, ker potrebujem nekaj, kar bo rešilo moje finance in mojo kariero pred črno luknjo, v katero padata. Ampak vespa vrže celoten načrt v kanto za smeti. Vprašam se: 'Zakaj?' in nimam boljšega odgovora kot: 'Ker sem spet na vespi.' Mis-limo, da nadziramo svoje življenje, vendar ga ne. Večino časa sploh ne vemo, kaj počnemo in kot ovce nečemu sledimo, temu pravimo usoda ali pa podzavest – ali pa preblisk bedastega mopeda.

	Podeželje je nespremenjeno. Ena ali dve hiši sta novi, ena stara se je porušila in to je vse. Ta pokrajina se ni spremenila že stoletja in pomislim, ali ni na delu neka magična vztrajnost, davno pozabljeno prekletstvo, ki preprečuje vsakršno spremembo. Peljem mimo hiše, iz katere smo pred dvaindvajsetimi leti poklicali karabinjerje, in kakšen kilometer in pol naprej se ustavim tam, kjer smo parkirali vespi. Sonce sicer že zahaja, a je še dovolj visoko, da lahko kristalno jasno vidim obrise oljk. Takšna svetloba v Angliji preprosto ne obstaja, niti na najbolj sončne dni ne – angleško pokrajino ob robovih obdaja megličasta koprena, zaradi katere oblike prehajajo ena v drugo. Tukaj so meje jasno vidne in prav vsaka reč je podobna sebi. Drevo je zgolj drevo, ničesar nima s prstjo, na kateri raste, ali s kamenjem, ki jo obdaja. Svetloba ne dopušča dvoumnosti. Na nek način je odlična odrska zavesa. Moral bi narediti nekaj fotografij za svojo knjigo, preden odidem. Pod pogojem, da bom našel primeren model.

	Zagledam oljčni nasad. Nikoli nisem vstopil vanj, niti enkrat ne. Čas je, da to storim. Star sem petintrideset let in sonce sije – misel na strah odrinem proč – snamem sončna očala, jih zataknem za ovratnik majice in s čelado v roki odkorakam proti nasadu. Pridem do prvih dreves in se ustavim. Škržati glasno in podivjano pojejo in vem, da je samo vtis, a ko položim roko na eno izmed starih dreves, njihovo petje doseže vrhunec.

	K vragu s tem.

	Vstopim v nasad. Rad bi rekel, da moje odrasle oči vidijo drevesa manjša in neškodljiva, a ne morem. Popolnoma enako grozeča so, kot so bila. Njihova skrivenčena debla me še vedno spominjajo na obsojene na pekel. Vsak trenutek bodo zaropotali strašljivi bobni, duhovi bodo oživeli in začeli plesati okrog mene – in jaz bom njihovo kosilo. S čela si obrišem pot. Ni potrebno, da nekdo verjame v duhove, da bi v nekem kraju občutil ozračje, kot da v sebi nosi spomin ali vsaj odmev na tisto, kar se je zgodilo v preteklosti. Tukajšnje ozračje je mrko, žarki zahajajočega sonca pa to mrakobo samo še poudarjajo. Kaj se je zgodilo tisto noč? Kako je mogoče, da v tej samoti nismo ne videli ne slišali ničesar? In kje je Art sedaj? Pogovor s Carolino me je prepričal, da sta ti dve epizodi resnično povezani, da je Art ponovno izginil in da je sedaj izginil zato, ker je izginil pred dvaindvajsetimi leti. Ustavim se pred veliko belo skalo, ki štrli iz tal. »Kaj se je zgodilo tukaj?« vprašam na glas.

	Odgovor je smrad.

	Je grenko-sladek in ob njem se mi obrača želodec. Spomni me na Tonyja, ki je sinoči ovohaval Artovo hišo in izjavil: 'Nobenih razpadajočih trupel.' Petje škržatov se spremeni. V želodcu me stisne. Smrad veje iz nečesa pred menoj. Zakorakam globlje v nasad in ga zagledam.

	Truplo.

	Z zanke visi truplo psa, kosmatega mešanca. Vrv je privezana za povešeno vejo. Tace nesrečnega bitja bingljajo tik nad zemljo in se počasi zibljejo naprej in nazaj. Pred usta si dam roko in zadržim dih. Pogledam naokrog in našpičim ušesa, a ne vidim in ne slišim ničesar. V nasadu sem sam, če pa nisem sam, se tisti, kdorkoli že je, dobro skriva. Ozračje je mirno, brez sapice. Ampak kako je potem mogoče, da se pes ziba? Veja, na kateri visi, je edino, kar vidim, da se premika.

	Oklevam, potem stopim bliže. Pasji kožuh je poln blatnih madežev. V očeh ima prazen pogled. En madež se premakne.

	Naposled le prepoznam brenčanje – muhe. Milijoni muh napadajo truplo kot morski psi v navalu mrzlične lakote in to počnejo tako silovito, da zibljejo truplo. Z muhami, in ne z blatom je prekrit pasji kožuh.

	Art ima psa. Je imel psa?

	Moja pljuča ne zdržijo več: izdihnem in vdihnem. Smrad je neznosen. V glavi se mi zavrti. Da ne padem, se naslonim na oljko, zaprem oči in globoko diham, ko zaslišim, da brenčanje prihaja bliže – morski psi so se zapodili proti meni, pritegnil jih je vonj po strahu.

	Moj telefon zazvoni.

	15

	Sedmi dan po Artovem izginotju je zazvonil zvonec na mojih vratih.

	Tistih dni se ne spominjam jasno – so meglica dogodkov, za katere se nisem kaj posebej zmenil (pogovor s karabinjerji, izogibanje novinarjem, spet pogovor s karabinjerji, druženje s Tonyjem in Maurom, da smo preklinjali ljudi, ki so nepri-čakovano postali Artovi najboljši prijatelji, Artovi mentorji in Artovi oboževalci). Za vse to sem vklopil avtopilota. Vso svojo resnično energijo sem porabil, da se nisem vdal bojazni, da je Art mrtev. Najtežje so bile obtožbe, da smo mi odgovorni. Do tistega trenutka, ko se je Art prikazal, smo veljali za glavne osumljence. Česa smo osumljeni, ni bilo jasno, dokler ni Concetta Pecoraro, lokalna šarlatanka, izjavila, da ji je Marija povedala, da je Art mrtev, in prepričljivo namignila, da smo ga mi trije ubili. Rekli boste, da tej zgodbi ni nihče verjel, pravzaprav ji res ni. Ne odkrito.

	Po drugi strani pa moj oče niti za hip ni verjel, da smo mi ubili Arta. Mislil je, da ga ščitimo, da je Art pobegnil, mi pa se iz napačnega čuta prijateljstva pretvarjamo, da tega ne vemo. Medtem ko je bil Art pogrešan, je moj oče še najmanj dramatiziral in zato je bila njegova teorija najmanj popularna, ko pa se je Art vrnil, so vsi v Casalfrancu izjavljali, da so ves čas tudi sami mislili tako.

	Od vseh teh pretiravanj mi je šlo na bruhanje in ne morem ubesediti, kako zelo me je skrbelo za prijatelja, potem pa je tistega deževnega nedeljskega popoldneva zazvonil zvonec. Moj oče je bil v šoli na roditeljskem sestanku na temo Art. (Takšnih srečanj je bilo veliko po vsem mestu. Njihovega smisla nisem razumel in mislim, da ga tudi tisti, ki so srečanja organizirali, niso.) Bil sem sam in glavo sem tiščal v X-Mene. Za zvonec se nisem zmenil. Kdorkoli že je bil (novinar, karabinjer ali cerkveni dobrotnik, kar je še najhuje), se bo kmalu naveličal in šel svojo pot. Ampak se ni, zvonil je in zvonil. Zaprl sem strip in odšel k vratom.

	»Ja?« sem zagodrnjal in odprl vrata.

	»Hej, stari,« je rekel Art.

	Stopil sem korak nazaj. Za trenutek, kratek trenutek, sem bil na smrt prestrašen. Art je bil samo Art, ampak njegova prisotnost je bila tako nepričakovana, da je bil kot pošast, kot volkodlak. Pogoltnil sem cmok in dahnil: »Art?«

	»Ja, saj vem.«

	»Kaj …?«

	»Lačen sem kot volk.«

	Ves omotičen sem Artu sledil v našo kuhinjo, kjer je v hladilniku ulovil nekaj rezin parmske šunke in sira in si naredil sendvič s čabato. Na njem je bilo nekaj čudnega.

	»Kaj se je zgodilo?« sem vprašal.

	»Kdaj?« je s polnimi usti odvrnil Art.

	»Art, dobro veš, kdaj.«

	»Lahko vzamem malo mleka?«

	»Daj si duška.«

	Art je polokal liter mleka in se z rokavom obrisal okrog ust. Opazil je, da ima še vedno oblečen plašč. Slekel ga je in odložil na stol. »Tukaj je toplo.«

	»Art …«

	»Ne vem, kaj naj ti povem.«

	»Sedem dni te ni bilo.«

	»Sedem dni je trajalo?«

	»Kaj se ti je zgodilo?«

	Popraskal se je po vratu, pogledal prazno embalažo od mleka, potem še svoj plašč na stolu.

	»Pobegnil sem od doma,« je rekel. »Vam bi moral povedati, ampak vedel sem, da ne bi znali biti tiho.«

	»Kaj? Zakaj?«

	»Hotel sem videti, ali lahko pretentam vse po vrsti. No, lahko.«

	Tam in takrat sem vedel, da laže. Niti malo se ni potrudil, da bi lagal prepričljivo. Njegov glas je govoril: 'Pravim ti, da sem pobegnil, lahko mi verjameš ali pa tudi ne, ampak veš, kaj? Odkrito rečeno mi je vseeno.' Mislim, da je bila ta njegova drža glavni razlog, da so mu vsi tako hitro verjeli. Niso marali Artovega obnašanja in niso marali njega, vsi pa so bili presrečni, da so lahko z njegovim izginotjem pometli kot s klicem po pozornosti.

	»Si v redu?«

	Art mi pokaže sendvič.

	»Zdaj ko sem dobil malo hrane, sem v redu.«

	»OK, prav. Poskusiva še enkrat: kaj se je zgodilo?«

	»Pobegnil sem od doma.«

	»Pobegnil si …« Laž je bila tako očitna, da sem pobesnel. »Jebi se, Art! Zaradi tebe smo prestali peklensko sranje.« Z roko sem udaril po kuhinjski mizi. »Kaj se je zgodilo?«

	Prenehal je jesti. Pogledal me je, a ni me resnično pogledal. Zrl je nekam v daljavo.

	»Mi ne verjameš?«

	»Ne.«

	Skomignil je z rameni in se vrnil k sendviču.

	»Mesto mi bo.«

	»Se ti sploh sanja, kaj se dogaja v mestu? Vsi govorijo samo še o tebi. Ena polovica države je prepričana, da smo te likvidirali, druga polovica pa se ne more odločiti, ali ščitimo tvojo rit ali so te ugrabili vesoljci. Karabinjerji, novinarji, naše družine in učitelji so naše življenje spremenili v pekel. Pravico imam vedeti.«

	Nekaj trenutkov je molčal, potem pa rekel:

	»Ja, res jo imaš.«

	Že sem hotel ponovno izbruhniti, a sem se ustavil, ker sem končno dojel, zakaj se mi je zdel tako zelo čuden. Njegova oblačila. Bila so ista (iste kavbojke, isti čevlji, isti pulover), kot jih je nosil, ko je izginil, kar je bilo prejšnjo nedeljo. V njih je preživel sedem dni. Moral bi zaudarjati, vendar ni. Njegova oblačila so bila čista.

	»Art,« sem ga proseče vprašal, »kaj se ti je zgodilo?«

	»Ne vem,« je rekel.

	16

	Vrnil sem se v B&B in planil pod tuš. Pod vodo sem stal, dokler se mi niso na dlaneh in prstih pojavile globoke brazde. Tony je šel pogledat v Artovo hišo in po telefonu mi je po-vedal, da je še vedno prazna, a da so tam reči, o katerih se morava pogovoriti na štiri oči. Že tako je zvenel precej vznemirjeno, zato mu psa v oljčnem nasadu nisem omenjal. Smrad pasjega trupla me še vedno preganja. Porabil sem vse milo in šampon, ampak smradu se ne morem znebiti, kot bi pes z muhami, ki se mastijo, visel ob meni v tej mali kabini za prhanje ter se zibal naprej in nazaj.

	Kaj, hudiča, je bilo to? Tod naokrog je polno potepuških psov in še ne tako daleč nazaj so ljudje jedli pse, ko je bilo drugega mesa premalo. Ne bi me presenetilo, če bi se to še vedno dogajalo. Ampak da bi nekdo psa obesil in ga pustil viseti? Zakaj? In izmed vseh oljčnih nasadov ravno v tistem.

	Art je imel psa.

	O tem nočem razmišljati. Morda gre zgolj za naključje, ampak Art me je učil, da naključja ne obstajajo. Tisto, čemur rečemo naključje, je imel navado reči, je sistem, ki ga še ne razumemo.

	Niti pod razno ne bom nocoj ostal v sobi. Potrebujem svež zrak in pijačo. Po prhi še vedno vonjam smrad in ko zaprem oči, vidim psa. Moral bi ga sneti z vrvi in zakopati. Samo pes je. Ampak nekaj sporoča, zagotovo ima neki pomen in ta pomen mi ne da miru.

	Po Skypu pokličem Laro.

	»Si prepričan, da si v redu?« vpraša.

	Njen glas me vrne v resničnost. V takšnih trenutkih mi je žal, da obstaja video klic. Moja generacija se še spominja sveta brez kamer, ko si se lahko skril za telefon. Moja generacija – skoraj že starci v tridesetih.

	»Vročina je kriva in to mesto.«

	»Ne preneseš vročine, ne maraš rodnega mesta – si zgrešen predstavnik južne Italije.«

	»Potem pa me vrni v tovarno.«

	»Eh, obdržala te bom. Iz usmiljenja, veš.«

	V najbolj mrakobnem trenutku pomislim: »Ja, vem.« Lara je spletna oblikovalka, zaposlena pri eni izmed največjih londonskih agencij in v enem mesecu zasluži več kot jaz v šestih (pod pogojem, da je to šest dobrih mesecev). Pri sedemindvajset ima še čas in tudi možnosti. Pa tudi lepa je s pepelnato svetlimi lasmi in majhnimi, rahlo zašiljenimi ušesi. Za model sicer ni primerna (prenizke rasti je za industrijo, njene prsi so rahlo neenakomerne, njena drža pred objektivom pa nekoliko neumna), ampak potem ko človek nekaj časa fotografira, se nauči, da resnične lepote zelo pogosto ni mogoče najti v modelih. In to je, mimogrede, bistvo knjige, ki bi jo moral napisati.

	»Fabio?« reče.

	»Oprosti, misli so mi odtavale.«

	»Ne vem, kaj ti je, ampak če se želiš pogovoriti, sem tukaj.«

	»Nič mi ni.«

	Lara mi vrže poljubček in prijazno reče:

	»Ljubček, meni ne poskušaj lagati.«

	Takoj ko končava klic, sem na nogah. Takoj moram ven, saj sveža majica že zaudarja po potu.

	Severni veter hladi ozračje in večer postane prijetnejši. Vespa me odpelje v Portodimare, ki se je pred nekaj leti dokončno spremenil iz ribiške v turistično vas. Včasih smo v Portodimaru preživeli vse poletje – zjutraj smo bili na plaži, zvečer pa pozno v noč igrali namizni nogomet, pili poceni pivo, ki nas je žgalo po grlu, in tiščali kovance v zadnji džuboks na planetu. V času poletne sezone so bile trgovine in stojnice odprte do poznih večernih ur in upam, da se je letošnja turistična sezona zgodaj začela, potrebujem namreč več oblačil.

	Imam srečo, če bi temu lahko tako rekli – najdem nogavice, spodnjice in dve pisani majici, eno takoj oblečem. Na njej piše 'I LIKE BOOZE' in namesto dveh o-jev sta dni pivovskih steklenic. Noro smešno. Ura je pol deset. Prezgodaj je še, da bi se vrnil v B&B. Potrebujem pijačo in hrano.

	Odpravim se na majhen trg, kjer je večina barov. V mojih časih je bil ta trg slika na razglednicah, popolna rotonda di mare, okrogel prostor s pogledom na morje in majhno pristanišče. Danes, po obnovitvenih projektih, ki so razdelili vas, predstavljata pristanišče in trg sijoči pošasti iz betona, ki bi se v poznih devetdesetih kakšnemu malomeščanskemu otroku zdeli prima. Noben kraj, kjer smo se mi družili, ni preživel preobrazbe. Na njihova mesta so prišli novi, ki so bili identični starim, le da niso imeli džuboksa, so pa nudili večjo izbiro pijač. Za plastičnimi mizami teh novih barov sedijo novi najstniki, identični nam. Plašijo me. Dajejo mi vedeti, kako minljivo je vse.

	Naključno izberem bar in sedem al fresco. Kupim postan sendvič in steklenico piva. Skupina najstnikov, ki sedi za sosednjo mizo, izbruhne v smeh. Glave tiščijo skupaj nad telefonom, na katerem se – uporabil bom svoje telepatske sposobnosti – vrti mačji video. Pogrešam svoje prijatelje. Želim si, da nocoj ne bi bil sam. Še vedno me preganja pes iz oljčnega nasada. Ta prekleti kraj je kriv, pomislim že stotič, ko v hrupu za seboj prepoznam znani glas.

	Glas utihne.

	Sledi 'Oh, sranje!' trenutek.

	Zafrknil sem. Plešem naokrog, kot da sem v Londonu, kjer si zgolj obraz v množici. Ampak tukaj v tej mreži majhnih mest in vasi ima vsak obraz ime in zgolj čista sila statistike poskrbi, da srečaš ljudi, ki te poznajo. In statistika igra umazano igro.

	»Fabio?« reče moj oče.

	17

	Nad seboj zagledam svojega očeta. Ustnice stiska v tanko črto, kar je njegov največji približek joku. Napol je užaljen, napol besen. Bojujem se z željo, da bi vstal in pobegnil – moj oče ni nasilen, je pa južnjak in zaušnice so bile del mojega odraščanja.

	»Fabio,« reče don Alfredo, »si res ti?« Ta nasmejani prasec je višji duhovnik v Casalfrancu in očetov prijatelj. Tudi precej mogočen stari pesjan je.

	Zanj se sploh ne zmenim. Pogledam očeta.

	»Pogovoriti se morava.«

	Nimava se o čem pogovarjati, bi zavpil kak nepomembnež. Moj oče prikima in se obrne k svojemu prijatelju.

	»Alfredo, saj nama oprostiš …?«

	»Seveda, seveda,« reče don Alfredo. Rahlo sključen, z velikim nosom in plešo bi lahko bil jastreb, ki ga je naslikal kak Disneyjev navdušenec na slabem tripu. Pokima v slovo, a jaz mu ne odzdravim, potem pa odide k najbolj oddaljeni mizi. Nobene potrebe ni, da je odšel tako daleč proč. Prepričan sem, da ne bo prisluškoval. Ni mu treba. Kasneje mu bo oče vse povedal – še nocoj ali pri spovedi.

	»Kaj ima za bregom?«

	»Kdo?« vpraša oče.

	Nekoč je bil gluh za fraze in nesmiselne besede. Kdo? Koga imaš v mislih?

	»Don Alfredo.«

	Oče sede, a precej previdneje, kot se spominjam.

	»Nekaj težav je s ferragosto. Pred začetkom dopustov moramo doreči še nekaj podrobnosti.«

	Ferragosto je procesija ladij, ki 15. avgusta pluje vzdolž obale. Množici turistom se zdi 'oh, prekrasna'. Očitno si tudi don Alfredo želi košček pogače.

	»Portodimare ni del njegove župnije.«

	»Portodimare ima novega duhovnika, dobrega človeka, ampak s procesijo nima ničesar. Don Alfredo pomaga.«

	»Ali pa si želi pozornosti.«

	Moj oče razpre in zapre dlan. Če bi jih imel petnajst, bi me udaril.

	»Kaj počneš tukaj?« vpraša.

	Isto vprašanje si postavljam sam.

	»Oprosti, ker sem lagal.«

	»Lagal si?«

	»Ko sem rekel, da tudi letos ne bom prišel.«

	Obe roki drži na mizi z dlanmi navzdol. Trudi se ostati miren. »A res?«

	Sovražim, ko to počne – ko se pretvarja, da tisto, kar povem, ni res. Njegov namig sporoča, da imam kot njegov sin dolžnost ubogati, se lepo vesti in molčati. Z roko si grem skozi lase.

	»Oprosti, nisem pri volji.«

	»Ti nisi nikoli pri volji.«

	»Nekaj je prišlo vmes! Nekaj resnega.«

	»Resnega?«

	Pogledam proti donu Alfredu. »Bo ostalo med nama?«

	»O tem bom sam presodil.«

	»Prav,« se vdam. »Včeraj se Art ni prikazal.« 'Zakaj sploh govoriš?' sem začuden sam nad sabo. 'Zakaj očetu razlagaš, kaj se je zgodilo?' Štiriindvajset ur v Casalfrancu je zame do-volj, da postanem velikan ali se skrčim na majhnega otroka, ki misli, da njegov oče pozna vse odgovore.

	»In?« reče.

	»Čudno je. In tudi tisto, kar se mu je zgodilo, ko smo bili otroci …«

	»Nič se mu ni zgodilo, ko ste bili otroci. V želji po dogodivščini je pobegnil od doma, ko pa je imel dovolj, se je vrnil. To je vse.«

	»Ni res.«

	»Fabio, vsi smo bili zelo zaskrbljeni. Se spomniš, v kakšnem stanju je bila njegova nesrečna mama? In zakaj? Ker je Mauro hotel pokazati – kaj, da je boljši od nas?«

	»Art, ne Mauro.« Čudno. Moj oče nikoli ne pomeša imen.

	Za hip pomolči. »Arturo. To sem rekel.«

	»Art ni pobegnil od doma. Niti sanja se mi ne, kaj se mu je zgodilo, a vem, da ni pobegnil.«

	»Nikoli ne boš odrasel,« prezirljivo reče.

	Z dlanjo udarim po mizi. »In ti boš večno prepričan, da imaš vedno prav!« skoraj zavpijem.

	»Ne delaj scene.«

	»OK.« Globoko vdihnem in si zamišljam naslov knjige Zen, kako preživeti s svojimi starši. »Vrniva se na začetek. Skrbi nas za Arta, zato bomo še dva dni ostali tukaj. Če se ne bo prikazal, bomo obvestili karabinjerje.«

	»Karabinjerje bi morali obvestiti zaradi njega.«

	»Oče …«

	»Ne, Fabio, poslušaj me. Ti si odšel iz Casalfranca. Ni te bilo v mestu, jaz pa sem bil. In tvojega prijatelja sem nekajkrat srečal, odkar se je vrnil. Art je bil vedno gnilo jajce, zdaj pa je še huje.«

	»Kaj hočeš reči?«

	»Da ima težave. V razmršenih laseh in dolgi bradi spominja na blazneža. Namesto da bi iskal službo, vse dni tiči v knjižnici. Tako zamišljen je, da niti ne pozdravi, ko te sreča.«

	Ob podobi, ki jo vidim, se nasmehnem. »Ja, to je Art.«

	»In na svojega psa je pretirano navezan.«

	Svojega psa. Spet zavonjam smrad in spet zaslišim brenčanje muh. »Kakšnega psa ima?«

	»Potepuškega. Arturo ga je posvojil, kar bi bilo pohvale vredno, če bi bile okoliščine drugačne, ampak Art se do njega obnaša, kot da bi … kot da bi bil človek. Ko hodi po ulicah, se z njim pogovarja. Enkrat sem ga slišal, ko je psu pravil, da je lep, pameten in pogumen.«

	»Je pes velik, dolgodlak in bel?«

	»Zakaj sprašuješ?«

	»Oče, prosim …«

	Oče zapre oči, kazalec in sredinec desne roke pritisne ob senca, kot da se trudi spomniti.

	»Križanec z rjavim pomerancem je.«

	Pes v oljčnem nasadu ni Artov. Upam, da velikega olajšanja, ki me preplavi, ne pokažem. S tresočo se roko dvignem pivo, da bi srknil požirek, ampak steklenica je prazna.

	»Po tvojih besedah se Art zdi bolj blazen kot slab.«

	»Arturo prihaja iz garaške družine in ni neumen. Imel je vse možnosti, da bi lahko iz svojega življenja nekaj naredil. Ne, tvoj prijatelj je bil vedno sebičen fant, ki se je imel za nekaj več, Bog pa ga je naposled le postavil na trdna tla. Quisque faber suae fortunae.«

	Vsak je svoje sreče kovač – eden izmed očetov najljubših pregovorov. Tisto, česar ne pove, pa je, da Arta krivi, da je bil tudi arhitekt moje usode.

	»Različno mnenje imava,« rečem, »in nočem se kregati.«

	»Kot želiš. Kakorkoli, kaj počneš tukaj?«

	»Pravkar sem …« Utihnem. Ravnokar sem mu povedal. Ne spomni se in ne pretvarja se. Preplavi me občutek, kot da bi morje preplavilo Portodimare, spremenilo kopno v morje in s seboj odneslo tla pod mojimi nogami. Moj oče je klasicist, tekoče govori grško in latinsko. Njegovi možgani so njegov ponos. Nikoli se ne zmede, nikoli ne pozablja. »Pravkar sem ti povedal.«

	»Kaj si mi povedal?«

	Hočem pogoltniti slino, ampak moja usta so popolnoma suha. Pogledam proti duhovniku. Njegov pogled je prikovan na najino mizo in drži se lažno pobožno, kot je lažno moje zmagoslavje.

	»Oče,« vprašam, »si v redu?«





	TONY

	1

	Veš, kaj? Mauro lahko odjebe, pravi kreten je postal. Ko sva se zjutraj vozila h Carolini, je Fabio rekel, da morava biti prizanesljiva do njega, ker ima ženo in dve hčerki. Razumem. A še vedno je kreten. Ampak Fabio je dober človek. Zasluži vso srečo, ki jo ima, in še malo več.

	Ta avto smrdi kot očetova kolonjska. Dogovor je dogovor in ni ga lepo prelomiti, a kljub temu se bom odpeljal h karabinjerjem. Mauro lahko Fabiu pripoveduje, ne pa meni, da se moramo najprej prepričati in da moramo počakati. Mauro zna lepo govoriti, ampak komu koristijo besede? Čutim, da je Art izginil na enak način, kot je izginil prvič. Vem pa tudi, to vsi vemo, da takrat Art ni pobegnil od doma in da sedmih dni ni preživel nekje sam. Arta je nekdo ugrabil in zgodilo se mu je nekaj slabega. Fizičnih sledi sicer ni imel, ampak, jebenti, vse sledi niso fizične. Če samo pogledam njegovo življenje po tistem! Barab niso nikoli našli, ker so si karabinjerji vtepli v glavo, da barabe sploh ne obstajajo. Torej so barabe še vedno nekje tam zunaj. In moj prijatelj je spet pogrešan.

	Zazvoni telefon – moja mlajša sestra Elena. Super. Doslej sem se ji uspešno izogibal in želim si, da bi se ji še naprej, a preprosto ne morem, da se ne bi oglasil. Nisem Mauro. Telefon si dam med lice in ramo. Za božič mi je oče kupil slušalko za prostoročno telefoniranje v avtu, a v dveh tednih mi jo je uspelo izgubiti. Očeta tehnologija ne moti, dokler se mu ne približa preveč.

	»Hej, Elena,« rečem.

	»Kje si?«

	»Vozim se.«

	»Se boš kasneje oglasil?«

	»Žal ne. Mami in očetu sem obljubil, da bom večerjal z njima.«

	»Potem pa jutri. Pridi na kosilo.«

	Raje bi se prepiral s Conorjem McGregorjem.

	»Prav.«

	»Moraš videti moj trebušček – še večji je, kot se zdi.«

	Elena je v šestem mesecu nosečnosti. Pred tremi leti se je poročila z Roccom Fistettom, mojim starim znancem. Če me Mauro ne bi držal nazaj, bi na poroki naredil kakšno neumnost (na primer mahnil ženina). Fabio in Art sta se napila že prvo uro, ampak Mauro ni pil in je pazil name. Tega ne smem pozabiti, ko me bo spet razbesnel.

	»Vau, komaj čakam,« rečem.

	»Tudi Rocco je krasen. Posel zadnje čase cveti.«

	Moja sestrica. Nič ji ni bolj všeč od zmagovanja in blišča.

	»Ja, oče mi je povedal. Bo ob enih v redu?«

	»Reciva raje ob pol dveh.«

	»Prav. Zelo slab signal je.«

	»Ne skrbi,« reče Elena, »se vidiva jutri.«

	Ko je vsaj ne bi imel rad. Ampak to ni mogoče, kajne? Družina in prijatelji so vse, kar je pomembno. Kdorkoli že postanejo, so vse, kar je pomembno.

	2

	En večer pred Elenino poroko je mama rekla:

	»Moral bi se pogovoriti z njo.«

	»Mama …«

	»Ni še prepozno.«

	Imeli smo družinsko srečanje, da bi si izostrili tek za Veliki Dogodek. Nič velikega, le približno petnajst ljudi izmed stricev in tet, sestričen in bratrancev ter Eleninih prijateljev. Oče je ves dan srečno skakal naokrog in je zdaj spal, da bi prespal tistih nekaj kozarčkov, ki jih je spil preveč.

	Oče ni videl težave med Eleno in Roccom, še vedno je ne vidi. Mama ga zna dobro ohranjati v nevednosti. »Nič ne moremo narediti,« ima navado reči. »Vsaj on je srečen.« Z mamo sva bila na vrtu in šla sva skozi star ritual, da sva si pred spanjem delila kapljico močnega rumenega likerja strega. Vedela je, da me bo ujela nepripravljenega.

	»Elena je trmasta,« sem rekel.

	»Tvoja sestra je, Tony.«

	Izpil sem žganje in siloviteje, kot bi bilo treba, odložil kozarček na mizo in vstal. »Ničesar dobrega ne bom naredil,« sem rekel.

	Po prstih sem odšel v hišo in gor po stopnicah, čeprav mi verjetno ne bi bilo treba biti tako oprezen, saj je bil oče močno opit. Vrata Elenine sobe je obdajala svetloba. Potrkal sem, ona pa je šepnila: »Vstopi.«

	Nosila je le mojo majico s kratkimi rokavi in sedela na vrtljivem stolu za pisalno mizo, za katero je sedela, ko je hodila v šolo in sem ji pomagal z domačo nalogo. Na odprtih vratih omare je visela njena poročna obleka.

	»Kaj počneš?« sem jo vprašal.

	»Stare slike gledam. Pridi.«

	Približal sem se ji. Gledala je sliko, ki jo je oče že davno posnel med nedeljskim izletom v živalski vrt. Na njej sem bil jaz, star deset let, in sem se z nazaj obrnjeno kapo s ščitnikom in z do ramen zavihanimi rokavi kratke majice trudil, da bi bil videti kot silak. Z eno roko sem objemal Eleno v rožnatem, z drugo pa šimpanza v modrem pajacu iz jeansa.

	»Se spomniš?« je vprašala Elena. »Vztrajal si, da ne veš več, kdo je kdo, da sta tvoja sestra in šimpanz enako oblečena in da sta si tudi na videz precej podobna, zato si zmeden.«

	Zahihital sem se.

	»Ja, to sem rekel, ker sem tebe hotel pustiti tam, opico pa odpeljati domov.«

	Tudi Elena se je zasmejala.

	»Joj, v jok si me spravil.«

	»In potem sem se ves dan slabo počutil.«

	»Prav, da si se. Zabavno je bilo.«

	Z glavo sem pomignil proti poročni obleki.

	»Ne moreš spati?«

	»Vznemirjena sem. In ti? Sta si z mamo privoščila kozarček?«

	»Ja.«

	»Ti je ona rekla, da pridi sem?«

	Spet sem bil nepripravljen.

	»Na nek način.«

	Elena je na čedno zložen kupček odložila fotografijo in zavzdihnila.

	»Jutri se bom poročila, Tony.«

	»Ni še prepozno, da poroko odpoveš.«

	»Z mamo si morata nekaj vcepiti v glavo, in sicer da ljubim Rocca. Ljubim ga.« To ni bilo res. O tem sem bil prepričan takrat in sem še zdaj. »Sta lahko srečna zame?« je nadaljevala. »Vsaj malo?«

	»Ni pravi zate.«

	»Kdo si ti, da odločaš o tem?« je vprašala in povzdignila glas.

	Nisem iskal prepira, ne na predvečer njene poroke.

	»Želim ti le najboljše.«

	»Vem, da misliš dobro. Ampak to ti ne daje, pa tudi mami ne, pravice, da vodiš moje življenje.«

	»Si noseča?«

	»Kaj …« Elena se je kratko zasmejala. »Če sem noseča? To si misliš?«

	»To bi pojasnilo vso to naglico s poroko.«

	»Kakšno naglico? Z Roccom sva skupaj že sedem let.«

	»Ko sta začela hoditi, sta bila še otroka.«

	»Ženska sem, Tony, odrasla ženska in povsem sem sposobna sprejemati svoje odločitve. Kakorkoli, ne, nisem noseča in še kar nekaj časa ne načrtujem otrok, če že hočeš vedeti. Ne, dokler ne bo imel Rocco bolj trdnega položaja.«

	Iztegnil sem roki.

	»Moral sem poskusiti.«

	»Povej mami, naj se neha boriti s tem,« je prijazno rekla Elena. »Vse je v redu, srečna sva in ničesar ni, proti čemur bi se morala boriti.«

	»Naredi mi uslugo – karkoli se bo kdaj zgodilo, ne pozabi, da imaš brata. Vedno bom poskrbel zate.«

	Elena je vstala in me poljubila na lice.

	»Zelo si prijazen,« je rekla.

	3

	Karabinjerska postaja je trinadstropna stavba rumenkaste barve. Za Casalfranco je občutno prevelika, saj primanjkuje majhnih kriminalcev, profesionalci pa notranjosti zapora ne bodo nikoli videli. Stavbo so začeli graditi v zgodnjih tridesetih, ko se je župan odločil, da bo velika karabinjerska postaja naredila Casalfranco (pa tudi njega) dobrega v Mussolinijevih očeh. Ko so jo leta 1939 končno dokončali, je imel Mussolini polne roke dela z drugo svetovno vojno. Il Duce ni nikoli videl postaje, županov sin edinec je padel v boju proti zaveznikom, župan pa se je ustrelil, ko je izvedel za Mussolinijevo usmrtitev. Postaja še vedno stoji.

	Previdno parkiram in se ozrem naokrog, preden stopim iz avta. Nedaleč proč živijo Maurovi starši in če bi tukaj naletel na Maura, bi se znašel v čudnem položaju. Ni mu treba skrbeti, njega in Fabia karabinjerjem ne bom omenil. Rekel bom, da sem šel Arta sam obiskat in posledice bom nosil sam.

	Notranjost postaje prežema vonj po zažganih klobasicah. Nekdo je jedel pozno kosilo. Nekje naveličano zavija ventilator, ki niti malo ne hladi prostora. Za steno iz pleksi stekla sedi možakar v karabinjerski modri srajci s kratkimi rokavi. Zgornje tri gumbe na srajci ima odprte, da se vidijo precej košate prsne kocine. Na prenosnem računalniku spremlja neki hip-hop šov, a vsaj slušalke uporablja. Ventilator je ob njem za pleksi steklom in mu piha v obraz. Dokaj pošteno. Sname slušalke in me pozdravi s: »Salve.«

	»Oh, dober dan, gospod.«

	»Kako vam lahko pomagam?«

	»Za mojega prijatelja gre. Je … em … morda je pogrešan. Mislim, da je.«

	Možakar preplete prste na trebuhu, ki spominja na globus, in se rahlo presede, kot da išče najudobnejši položaj.

	»Pravite, da je morda pogrešan.«

	»Prepričan nisem. Morala bi se dobiti, a se ni prikazal, pa tudi na telefon se ne oglaša. In tudi doma ga ni.«

	»Te poznam?«

	»Prosim?«

	»Tony si, kajne?«

	Možakarja si še enkrat ogledam. Ja, vem, kdo je. Moj bratranec v tretjem kolenu po materini strani. Napenjam mo-žgane, da bi se spomnil, kako mu je ime.

	»Cosimo!«

	»Ja! Se nisi preselil v Bologno?«

	»V Rim.«

	»Ja, točno, v Rim. In kaj te je prineslo v Casalfranco?« vpraša. Očitno ga bolj zanima trič-trač kot pa oseba, ki bi lahko bila pogrešana.

	Ohranim prijazen izraz na obrazu in rečem:

	»Prišel sem, da bi se srečal s tem svojim prijateljem, tistim, ki se ni prikazal in je morda pogrešan.«

	»Kdaj je bilo to?«

	»Včeraj.«

	Cosimo potegne zrak skozi zobe in odkima, kot da sem rekel nekaj izjemno bedastega.

	»Prezgodaj, da bi lahko odprli preiskavo.«

	»Za Arta gre. Artura Musiella.«

	Cosimo spet zajame zrak, tokrat močneje.

	»Za tistega Artura Musiella?«

	»Enega in edinega.«

	»Prezgodaj je še, da bi lahko odprli preiskavo,« ponovi, a počasneje.

	»Razumem, ampak vi, fantje, bi lahko malo povprašali naokrog …«

	»Rekel sem, da je prezgodaj, Tony, veliko prezgodaj.«

	Naposled sem le dojel. Predolgo sem živel v Rimu in nisem več vajen določenih lokalnih fines, kako povedati neizgovorjeno. Naj vidim, če se še spomnim. »Sploh kdaj bo …« Oklevam. »Ne-prezgodaj?«

	»Ne,« odvrne Cosimo, ki mu je vidno odleglo, da je ta pogovor končan. »Kako se ima tvoja sestra?«

	»Čudovito,« rečem in sprejmem spremembo teme pogovora. Karabinjerji nočejo govoriti o Artu. To pomeni le eno – Sveto združeno krono.

	4

	Art, jebenti, kje si?

	Ugasnem motor in oder prepustim škržatom. Vrnil sem se v Artovo hišo. Rdeča polja so mrtva kot Mars na Nasini fotografiji.

	»Art?« zakličem, ko stopim iz avta. Ne odgovori, seveda ne odgovori, ker ga ni tukaj.

	Ne da bi potrkal, vstopim. V hiši je precej hladneje kot zunaj. Artov ded je zgradil hišo z debelimi zidovi, da bi se ubranil pred skrajnostmi letnih časov, pred vročino poleti in pred mrazom pozimi. Vse je tako, kot smo pustili. Artu bi moral pustiti sporočilo, za vsak primer, in oditi. Mauro ima prav, da se moramo pritajiti – ko je Art prvič izginil, smo postali osumljenci številka ena, čeprav smo bili samo fantje. Sedaj smo odrasli moški in Art razpečuje drogo, zato bo še milijonkrat huje. Ampak pet minut ne bo nikomur škodilo. Cosimov odziv na Artovo ime me je iz zaskrbljenosti vrgel v močno vznemirjenost.

	Hitro se ozrem po kuhinji, ampak razen pasjih skodelic ni veliko za videti – ni prenosnika, v katerega bi lahko vdrl, ni nobenega namiga, ki bi si ga lahko podrobneje ogledal pod povečevalnim steklom. Napol se počutim kot vlomilec, napol kot osel. Resno mislim, oditi bi moral. Z večerom bi moral zgodaj zaključiti in se pripraviti na jutrišnje kosilo z nosečo sestro in njenim ljubeznivim možem. Samo še nekaj. Sinoči smo pregledali samo hišo. Za hišo je še eno poslopje. Dve desetletji se zanimivo poigrata s spominom. Ne gre za to, da bi človek na določene reči pozabil, temveč o njih preprosto preneha razmišljati.

	Stopim iz hiše in se odpravim proti vinogradu, medtem ko škržati prepevajo svojo melodijo. Grozdje je v žalostnem stanju. Letošnja letina bo skromna. Artovemu očetu ne bi bilo všeč, ko bi videl, kako sin zanemarja družinsko zemljo. V somraku hodim po rdečkasti zemlji, dokler ne pridem do kamnite ute v obliki stožca. Nekoč je v njej živel Artov ded, preden je zgradil novo hišo, Artov oče pa jo je ohranil zavoljo spominov, dokler si je ni mladi Art prisvojil za svoje skrivališče. V njej je sušil travo (sicer ni idealna, ampak otroci se pač znajdejo s tistim, kar imajo na voljo). Tukaj je kadil svojo travo. Tukaj smo se veliko zabavali. Lepo je videti, da še vedno stoji. Čas lahko uniči veliko reči, a ne vseh. Vrata ute niso nikoli imela ključavnice.

	Vstopim in obstanem.

	Na sredini okroglega prostora je kletka, kvadratna kletka z jeklenimi rešetkami. Na tleh leži usnjen bič, v kotu navita vrv in žogica, s stropa oziroma strehe pa visi veriga. Ob zidu stoji velik zaboj. Odprem ga in prva reč, ki jo zagledam, je usnjena maska v obliki konjske glave z zadrgo tam, kjer naj bi bila usta. Približam jo nosu in zavoham pot – pogosto je bila uporabljana. Zaboj je poln seksualnih igrač – številnih dildov in zadnjičnih vstavkov, naprednih sado-mazohističnih reči (dolgih kovinskih zadev, ki so podobne kletkam za penise, majhne sponke za bradavičke, reči, ki jih ne znam niti poimenovati). Še najmanj me pritegne plastična žogica, ki je pritrjena na dolgo cev, katere drugi del (kot me prešine po razmisleku) gre verjetno v nožnico. Fuj. Saj nikogar ne sodim – imam prijatelje s tega področja in vse to, ampak to ni moj teren. Verjetno gre za eno izmed Artovih faz. V post-petdeset odtenkih sive so si vsi domišljavo želeli, da bi okusili košček prepovedanega jabolka. Ampak Art ni bil nikoli zadovoljen z drobci – jabolko bi snedel z olupkom in pečkami vred.

	Saj z malce grobe zabave ni nič narobe, kajne? Nič ni narobe s knjigami, ki so naložene v vsakem kotičku in špranji temne in zaprašene hiše. Nič ni narobe, če postrani malo prodaja travo. Nič ni narobe, če s psom ravna kot s kraljem ali da pes izgine ali z izginotjem na splošno ali da karabinjerjem za to ni mar. Tukaj ni nič narobe, ničesar ni za videti.

	Barabe so še vedno zunaj.

	Naj se jebejo. Tudi jaz poznam barabe.

	5

	Star sem bil petnajst let in na peklensko vročo julijsko noč je na džuboksu igral Wonderwall. Bilo je poletje po Artovem izginotju. Njegovi starši so ga končno začeli spuščati s povodca in dovolili so mu, da sme spet hoditi ven, a pod pogojem, da se vrne, preden bi se začela dejanska zabava.

	Bili smo na trgu v Portodimaru. Mauro je v džuboks vtaknil kovanec in izbral pesem Wonderwall, ampak v juliju, ko je bila vas polna, nisi nikoli vedel, kako dolgo bo trajalo, da bo tvoja pesem prišla na vrsto. Ko je Liam Gallagher končno začel peti, da je prišel dan 'nečesa, nečesa', je bil naš turnir namiznega nogometa že skoraj končan. Art in Fabio sta premagala naju z Maurom. Art je bil v namiznem nogometu popolnoma nemočen, Fabio pa je bil dober za tri. Zapestje je znal zviti na poseben način, da so se majhni plastični nogometaši na skoraj erotičen način silovito zavrteli naprej in žogico spremenili v raketo. Ko ravno razmišljam o tem, me prešine misel, da bi z njim ponovno zaigral, da vidim, ali je še vedno v formi. Jaz vadim v bolnišnični kavarni.

	Anna in njena prijateljica Rita (Kdo bi vedel, kaj zdaj počne?) sta spremljali tekmo, vsaka pa je navijala za eno ekipo. Midva sva bila prvaka, onadva huligana in ob koncu tretje in zadnje tekme smo bili vsi prepoteni.

	»Hej!« je zaklical Mauro. »Bratje Gallagher igrajo!«

	Fabio je izkoristil trenutek in uporabil zapestni gib, da je žogico poslal v gol Maurovega nemočnega vratarja. Anna je zaploskala, Fabio in Art pa sta si izmenjala veliko petko. »Tri od tri,« je rekel Fabio.

	»Zgubi,« je posmehljivo dodal Art.

	Anna je stopila bliže k Fabiu.

	»Za junaka,« je rekla in ga rahlo poljubila na lice.

	»Najdita si sobo,« sem rekel in si z roko pokril oči.

	»Samo prijatelja sta,« je rekla Rita.

	»Tako je,« je takoj potrdila Anna.

	Za Rito mi ni bilo mar. Bila je iz Milana, enako kot Anna – njuni družini sta predstavljali turiste višjega kova. Anna in Rita sta bili šolski definiciji kul Lepotic. Nista bili lokalni dekleti, ne, pač pa sta prihajali iz Milana. Veliko sta videli, obiskali veliko krajev. Anna se ni izpostavljala, ampak za Rito je pomenilo življenjsko misijo, da nisi niti za hip pozabil, da je mestna frajla. Na en dah je znala povedati, da je kosila v Mc-Donaldsu (kar se je nam zdelo strašno eksotično), obiskala kino z več platni in bila na osupljivem hip-hop koncertu. Mi? Mi nismo poznali zgodbic. V Casalfrancu se zgodbice niso pogosto dogajale, o tistih, ki so se, pa smo molčali.

	»Ledene lučke?« je predlagal Fabio. Bile so najcenejši način, da si se ohladil. Šest si jih dobil za malo več, kot je stalo eno pivo.

	»Jaz ne bom, hvala,« je rekel Art, meni pa prišepnil še: »Se opravičujem, dragi gospod, ampak če ne bom čez dvajset minut doma, bo očeta razneslo. Sprejel bom tvojo prijazno ponudbo za prevoz.«

	Pogledam na svojo uro Swatch. »Ni prezgodaj?«

	»Ne.«

	Bilo je, ampak očitno je Art imel svoje razloge, da je trdil drugače.

	»Prav.«

	»Se vidimo jutri na plaži,« je rekel Mauro.

	Poletja so bila takšna: trije meseci večerov ob džuboksu in dni na plaži. Zanima me, ali bom še kdaj tako svoboden.

	Z Artom sva odšla in sedla na moped.

	»Zakaj pa to?« sem vprašal in prižgal motor.

	»Fabiu in Mauru bo prišlo prav, če bosta malo sama.«

	»S puncama?«

	»Ja. No, saj ne pravim, da se bodo dali dol.«

	»Morda pa.« Bil sem malo ljubosumen nanju – ne zaradi punc (nobena ni bila moj tip), pač pa zato, ker je bilo videti, kot da imata zmenek.

	»Če bi bil Fabio z Anno sam, morda. Ampak Rita? Ona bo vse pokvarila. Bolj kot ljudje jo zanima drama.«

	»Ti si pa res strokovnjak.«

	Ni odgovoril. Izkazalo se je, da je imel prav: Mauro je poskusil poljubiti Rito, ona pa je zakričala in ga obtožila, da je isti kot vsi drugi moški, in odšla, Anna pa je odšla za njo. Mislili smo, da ju ne bomo nikoli več videli, ampak naslednje leto se je Anna vrnila, vse ostalo, kot pravijo, pa je zgodovina.

	Ko sva zavila na cesto, ki je vodila proti Artovi hiši, je Art rekel:

	»Ustavi.«

	»Zakaj?«

	»Da mama in oče ne bosta slišala, da sem se že vrnil. Prav imaš, prezgodaj je še.«

	Ugasnil sem moped in ga potegnil na polje. Pustila sva ga tam in ob spremljavi petja škržatov šla peš naprej.

	»Morala bi kupiti nekaj piv.«

	Art je iz stranskega žepa cargo hlač potegnil zajetno vrečko trave.

	»To je boljše.«

	»Hej, to je veliko trave. Kje si dobil denar?«

	Zvito se je nasmehnil, odprl vrečko in mi jo podal.

	»Povohaj.«

	Ubogal sem in rekel: »Dobra je.« Dobro travo sem od slabe ločil približno tako, kot sem montepulciana ločil od chiantija.«

	»A ne?« je rekel Art. »Moja je. Sam jo gojim. Rocco mi je priskrbel semena. Tako je ceneje in tudi boljšo kakovost dobiš.«

	»Oče te bo …«

	»Lončke sem skril za uto, v njej pa sušim travo. Oče ve, da tja ne sme hoditi. Poleg tega pa on sploh ne ve, kako marihuana izgleda.«

	Pustim mu, da me vodi skozi vlažno noč. Od potu so se mi majica in kratke hlače prilepili na kožo in bolj bi mi prijal sladoled kot joint, ampak tega nisem mogel priznati. Vstopila sva v uto in Art je prižgal baklo, ki jo je imel tam. Pokazal je na vrsto vej marihuane, ki so navzdol obrnjene visele na vrvi in se sušile.

	»Eno rundo sem že snel. Nisem mogel več čakati.«

	»Si jo poskusil?«

	»Nerad kadim sam.« Takrat res ni.

	Nikoli nisem bil pogumen kot Art. Nikoli nisem bil tako samozavesten kot Fabio ali tako miren kot Mauro. Imel sem se za srečneža, ker so se hoteli družiti z menoj in če potegnem črto, si glede tega nisem premislil.

	Gledal sem Arta, kako rola ogromen joint. Prvi dim je naredil sam.

	»Kakšna je?« sem vprašal.

	Podal mi je joint in rekel:

	»Sam poskusi.«

	Naredil sem dim in rekel:

	»Vau, dobra roba.«

	»Lahko bi bila boljša.« Art ni bil nezahteven in skromen in vedno je hotel vse izboljšati.

	»Je to tvoj novi projekt?« sem vprašal. »Trava?« Njegovo zanimanje za astronomijo je izpuhtelo. Nedavno se je poigraval z nekaj novimi hobiji (rokohitrstvom, antično zgodovino), ampak z nobenim trajno.

	Odkimal je.

	»Fotografija.«

	»Zakaj?«

	»Si kdaj videl golo dekle?«

	»Na žalost ne.«

	»Tudi jaz ne. In razmišljam, da bi fotografiranje lahko pomagalo. Punci rečeš, da boš naredil portret, umetniško reč, in ona bo pokazala svoje joške – ne tebi, pač pa vsem prihodnjim rodovom.«

	»To je zgolj teorija.«

	»In jaz jo bom preizkusil.«

	Glavo sem imel lahkotno, zelo lahkotno. Artova trava je bila precej močnejša od tiste, ki smo je bili vajeni.

	»Razmišljaš kdaj o seksu?« je vprašal Art.

	Zasmejal sem se. »Vsak dan.« Šele pol jointa sva pokadila, jaz pa sem bil zadet kot še nikoli.

	»Ne, mislim, ali si resno razmišljal o njem. Ti, jaz, Fabio in Mauro – mi smo najboljši prijatelji. Radi imamo drug drugega. Zakaj potem nikoli ne kavsamo?«

	Zakrohotal sem se in spontano kašljal.

	»Zato ker nismo topli?«

	»Topli! To je samo beseda. Kako torej deluje? Punca ti ga vrže na roko in to je kul, če pa isto naredi fant, je narobe?«

	»Ja, tako to deluje.«

	»Aja? Kaj pa, če imaš zavezane oči in ne veš, kdo ti ga meče na roko?«

	»Potem je najbolje, da se čim prej znebiš preveze.«

	»Zakaj? Ko ti enkrat stopi, je važno, ali je fant ali punca?«

	»Je važno, ker nisem peder,« sem vztrajal in se smejal. Veliko sem se smejal. Ob Artu sem se počutil neprijetno.

	»To ni smiselno,« je rekel, potem pa dodal: »Si zadet?«

	»Ja.«

	»Potem pa zapri oči.«

	»Mi ga boš vrgel na roke?«

	»Jebenti, zapri oči, stari.«

	In sem jih. Ne morem reči, da sem pričakoval, kaj se bo zgodilo. Nikoli nisem pomislil, da bi mi lahko bili všeč moški – nisem bil gej, to sploh ni bila možnost. Seveda naj bi istospolne ljudi spoštovali, ampak hkrati nisi smel nikoli pozabiti, da so v najboljšem primeru bolni, v najslabšem pa okrutni grešniki. Če si se spečal s temi kreteni, si si kupil vstopnico za pekel.

	Na ustnicah sem občutil mokre ustnice.

	Odprl sem oči in umaknil glavo, a Art me je potegnil k sebi. Bil sem močnejši od njega in lahko bi se ga otresel, če bi si to želel, vendar si nisem. V poljubu sem užival in bil sem dovolj zadet, da sem zanemaril dejstvo, da ne bi smel uživati. Artov jezik se je dotaknil mojih zob in telo mi je od ust do dimelj preletel vroč drget. Stopil mi je.

	Art se je umaknil in me pogledal v oči.

	»Všeč ti je,« je rekel in se zmagoslavno nasmehnil.

	»Jebi se,« sem se zarežal.

	Slekel je majico. Njegove koščene prsi so bile med dolgimi sencami skoraj lepe. Osuplo sem strmel vanj, ko je vstal, slekel hlače in boksarice. Nag je stal pred menoj in me gledal. Stopil mu je.

	»In zdaj?«

	Iztegnil sem roko in ga zgrabil za tiča.

	6

	Hvala bogu za mamino kuhinjo. Za večerjo je pripravila orecchiette, majhne testenine v obliki ušes, s paradižnikovo omako, ocvrte jajčevce, zrezek, sveže sadje in tiramisu, vse pa smo poplaknili z vinom primitivo. V Rimu, kjer živim, so tako veliki obroki izginili iz mode, sem pa vesel, da so se ohranili na globokem jugu. Saj ne, da bi lahko tako jedel vsak dan – nimam več prebave najstnika.

	Oče je presrečen, ker bo dobil vnuka – bil je srečen, ko je Elena zanosila in še dvakrat bolj srečen je bil, ko je izvedel, da bo dobila sina. Še srečnejši bi bil, če bi jaz imel sina, ker bi to pomenilo, da bo naš priimek živel naprej. Tudi mama je zaradi otroka zelo vesela, ali se vsaj dobro pretvarja. Pravi kraval delata in mi nočeta povedati, kako bo otroku ime. Vztrajata, da bo to Elenina čast. Po večerji pijemo fernet, najbolj grenko žganje v vesolju, ko zapiska moj telefon. Fabio je.



	Očeta sem srečal.





	Fabio besedo 'oče' uporablja le, kadar govori o očetih drugih ljudi. Odpišem mu.



	Kako to?





	V Portodimare sem šu na pijačo in tm je bil s prekletim farom.





	Si pijan? Pišeš že tako.





	Pijan.





	Če Fabio prizna, da je pijan, potem je koma pijan. Pokličem ga.

	»Kje si, stari?« vprašam.

	»Bar Aloha,« zažlobudra.

	»Pridem pote.«

	»Ni treba …«

	»Tudi jaz potrebujem pijačo.«

	Prekinem, še preden lahko kaj odvrne. Fabio in njegov oče, Angelo, se nista nikoli razumela. Fabio je edinec. Mama mu je umrla za rakom na dojkah, ko je bil star deset let. Če mislite, da je to očeta in sina zbližalo, pomislite še enkrat. Angelo je pripadnik stare šole, raven hrbet, prsi ven, železna disciplina, Bog in družina – vse, kar Fabio ni, in povezati njiju je podobno, kot če v vrelo olje spustite kapljico vode. Dejstvo, da se Fabio preživlja s fotografiranjem pomanjkljivo oblečenih dam, ne pomaga – nekoč sem Angela slišal nekemu prijatelju reči: »Tony, naj bo blagoslovljen, si ni izbral, da bo bolan, kakšen izgovor pa ima moj sin?« Prisežem.

	V Portodimare pridem tik po polnoči in najdem Fabia, kako prazni zadnjega izmed mnogih kozarčkov ruma. V Salentu ne verjamejo v 'ta kratke' – piješ, kot ješ, kot da gre za tekmovanje.

	»Tony,« me pozdravi. Ko je Fabio pijan, se po najboljših močeh trudi ohraniti dostojanstven obraz in glas šolskega učitelja.

	»Pojdiva domov,« rečem.

	Fabio se opre na mojo roko in vstane.

	»Jaz grem s svojo vespo.«

	»Prijatelj, ne bom ti dovolil voziti.«

	Fabio se nasloni na mojo ramo in tako se odmajeva iz bara.

	»Tukaj lahko piješ in voziš,« zamrmra. »To je južna Italija, kjer so moški pravi moški, pijejo in …«

	»Kaj pa ti veš o pravih moških, stari? Par kozarčkov in že si pijan.«

	Odrine me.

	»Hej! Jaz sem najbolj pravi moški izmed vseh moških. Poglej, sam lahko stojim!« Opoteče se, se spotakne in kar na lepem bruhne. Pobruha se po hlačah in ker prepozno odskočim, pobruha še moje čevlje.

	»Jebenti,« se zasmejim.

	Fabio se ne smeji. Oči se mu obračajo navzgor. Pade na tla in pristane na zadnji plati. Glavo zakoplje med dlani in začne jokati.

	Nisem najbolj prepričan, kaj naj naredim. Nikoli nisem vedel, kaj naj naredim, ko so ljudje začeli jokati. Lahko jim odprem prsni koš in obrišem rit, a kar zadeva brisanje solz, sem popolnoma nekoristen. Sedem zraven Fabia na tla in ga objamem okrog ramen.

	»Kaj je narobe?«

	»Moj oče,« reče z nekoliko odločnejšim glasom.

	»Kaj ga muči?«

	»Alzheimerjeva.«

	Bum. Želim si, da ne bi bil zdravnik. Če ne bi bil, bi obstajala možnost, da ne bi vedel, kako dokončna diagnoza je Alzheimerjeva bolezen. Morda bi verjel, da je hujši rak ali HIV, ampak to razkošje mi ni na voljo. Angelo bo umrl po-šastne smrti. Izgubil bo um in dušo in morda bo trajalo leta, preden bo imel dovolj sreče, da bo umrl. Vem, da se nesreče dogajajo, ampak zato ni nič lažje, ko nesreča doleti prijatelja.

	»Žal mi je,« rečem, čeprav se povsem zavedam, da to ne pomaga veliko.

	»Še vedno je pri sebi, bolj ali manj. Čakal je, da letos pridem, da bi mi povedal osebno. In jaz nisem …« Utihne. »Drekač sem.«

	»Med vama je bilo vedno napeto. Vsaj to si lahko privoščiš, da mu nudiš vso pomoč, ki jo potrebuje.«

	»Svojo rit,« prhne Fabio.

	»Tvoja služba …«

	»Če je moje ime malo poznano, še ne pomeni, da imam denar.« Utihne. Strese z rameni. Zdi se, da bo še enkrat bruhal, a se uspe zadržati. »Brez ficka sem. Veš, koliko zasluži fotograf? Zamisli si zelo majhno vsoto, potem pa jo daj na pol. In potem jo daj še enkrat na pol. Vsak bedast otrok z iPhonom lahko fotografira.«

	»Zanič fotografije.«

	»Revije bodo žrle zanič fotografije, dokler bodo poceni. Jebenti, jebenti, jebenti. Denarja imam samo še za štiri mesece, potem pa bom moral začeti streči ali ne vem, kaj. Moje ime mi prinaša samo Google zadetke in to je jebeno vse.«

	Presenečen sem in želim si, da bi ga lahko ustavil. Zame Fabio predstavlja simbol vsega, kar lahko dosežeš, če imaš možgane in pogum, kar on ima. Prav vsak Casalfrančan ga je poskušal prepričati, da je postati fotograf neumna ideja, da odrasli potrebujejo prave službe, ki jim zagotavljajo bolniški dopust in redno plačo. Moj prijatelj ni klonil in uspelo mu je priti na sam vrh. Ta zgodba je zame pomembna. Pomeni, da se lahko postaviš po robu temu, kar pravijo ljudje, in greš svojo pot. A sedaj kaže, da morda ni tako.

	»Jebenti, zakaj počneva to?« reče in ihti. »Ne povej Mauru. Prosim, ne povej Mauru, nikomur ne povej, da …«

	»Je že v redu,« rečem in ga stisnem k sebi. »Je že v redu.«

	»Nikomur ne povej,« mrmra, »nikomur.«

	7

	Elena živi v novi hiši. Ko smo bili otroci, ceste v tem delu mesta niso bile tlakovane, zdaj pa so tukaj trafika, trgovina in nekaj vil. Elenina stoji sredi vrta, prevelikega, s palmami, sadnim drevjem in opuncijami, ki so načrtno posajene naključno. Vilo obdaja ozračje novih bogatašev v stilu, ki je nastal v prvem desetletju novega tisočletja in ki ga je Art poimenoval narko-šik. Sovražim to, ampak primer moje sestre ni daleč proč. Elena pritisne gumb in vrata se odprejo.

	Njen mož Rocco me čaka na vrtu z razširjenimi rokami in sijočim nasmeškom na obrazu.

	»Hej, Tony!« me veselo pozdravi. Poljubi me na obe lici in me močno objame. Mojih let je, vitkejši, a enako močan. Ko smo bili otroci, sva se veliko tepla, recimo, da je šlo za igro. Za njim stoji Elena z dolgimi kostanjevimi lasmi in zajetno postavo, kot jo imajo ženske v moji družini. Njen trebušček je okrogel kot nogometna žoga in z obema rokama ga ljubeče objema. Tri leta zakona, otrok na poti in izgubila ni niti malo svojega sijaja. Tudi to sovražim, a moram priznati, da je z Roccom srečna. Tudi ona me objame in poljubi.

	»Moj čedni brat. Zelo sem srečna, ker ti je uspelo priti!«

	Pobožam jo po trebuščku.

	»Mamo in očeta sem mučil, da bi mi povedala, kako bo otroku ime, a mi nista, zato sem moral priti.«

	Elena me prime za roko in me odpelje za hišo, kjer pod nadstreškom iz dišeče gisterije stoji pogrnjena miza. V Rimu bi počakal dva meseca, preden bi spet jedel tako kot sinoči, a to ni Rim. Na sijočem modrem prtu že čaka antipasti: bučke, ocvrti obročki lignjev, pletena košarica mamljivo dišečega toplega kruha in steklenica belega vina v posodi z ledom. Utrgam cvet gisterije in ga dam v usta – nikjer drugje na svetu nimajo njeni cvetovi tako sladkega okusa kot v Salentu. Snamem sončna očala in sedem.

	»Pogrešam tvojo kuhinjo, Elena.«

	Mala sestra se mi nasmehne.

	»Naužil se je boš.«

	»Je prav, da se motoviliš po kuhinji?«

	»Dolgčas je nevarnejši od dela.«

	Obrnem se k Roccu, da bi glavi družine izkazal spoštovanje.

	»Izvedeti moram veliko skrivnost. Kako bo otroku ime?«

	Rocco si prižge cigareto in tudi meni ponudi eno. Sprejmem jo.

	»Ugani.«

	Oh, daj no. Tako zlahka bi uganil, da sploh ne bi šlo za ugibanje. A sprejmem igro.

	»Stefano?«

	Elena vsem trem nalije kozarec vina.

	»Ne,« reče, »poskusi ponovno.«

	»Ne vem,« rečem, da bi skrajšal zadevo.

	»Nazdravimo.«

	Vsi trije dvignemo kozarce.

	»Ime mu bo Piero,« reče Rocco. »Na Piera.«

	Trčimo in se pogledamo v oči, kot je tukaj navada.

	»Kot tvojemu očetu,« rečem. Res, pravo presenečenje.

	»Naslednji pa bo dobil ime po vajinem očetu,« takoj doda Rocco. »Ali po vajini materi, če bo deklica. Nekaj ti obljubim, Tony.«

	Znova dvignem kozarec, da bi ga spodbudil, naj nadaljuje.

	»Temu fantu ne bom nikoli dovolil, da bi se sramoval svojega strica. Videl ga boš, kadarkoli si boš želel.«

	»To … zveni odlično. Hvala.«

	»Kul si, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Pa saj veš, da mene ne moti, da … kar pač počneš.«

	Kar Rocco počne s svojim življenjem, je veliko huje od česarkoli, kar bi jaz lahko počel s svojim tičem, ampak to ni trenutek za užaljenost, zato samo prijazno prikimam. Poskusim ocvrti obroček lignja. Joj, kako je slasten. Kar stopi se v ustih in moje brbončice zaigrajo, ko v maslu začutijo malce olivnega olja.

	»Kako si tole naredila?«

	»Mama me je naučila.«

	»Tega ji sicer ne povej, a prekosila si učiteljico.«

	Nasmehne se.

	»Kaj se dogaja, Tony?«

	»Prosim?«

	»Nekaj te muči.«

	No, to je moja sestrica. Lepa in pametna in neusmiljena. Srknem pošten požirek vina.

	»Z Roccom bi se rad pogovoril.«

	»To me veseli.«

	»Elena …«

	Elena počasi odkima. Ne, ne bo naju pustila samih.

	»V redu je,« reče Rocco. »Resnično je, Tony.« Rocco je, milo rečeno, zapleten. V lasti ima majhno podjetje, ki cveti. Cveti predvsem zato, ker ima prave zveze, na primer s Sveto združeno krono.

	Zavzdihnem in rečem:

	»Nekaj bi te rad prosil.«

	»Za uslugo?«

	»Ne.« Za hip molčim. »Ne ravno za uslugo.«

	»Družina smo, Tony. Vprašaj.«

	»Za Arta gre, Artura Musiella, mojega prijatelja. Saj se ga spomniš?«

	Rocco ostane negiben. Cigaretni dim predstavlja edino gibanje okrog njega.

	»Ja. Ja, spomnim se ga.«

	»Izginil je.«

	»Kako to misliš?«

	»Obstaja ena zadeva, torej, stara klapa se vsako leto sestane v Casalfrancu.«

	»Ja, Rocco to ve,« reče Elena.

	»Letos se Art ni prikazal. Ni ga doma in tudi na telefon se ne oglaša.«

	Rocco počasi potegne iz cigarete.

	»Ni Krona.«

	Roko bi dal – svojo desnico – da mi o tem ne bi bilo treba govoriti pred malo sestrico.

	»Domnevam, da veš, da je preprodajal travo.«

	»Ja, vem.« Rocco naredi nekaj dimov. Ne spregovori in tudi Elena molči.

	»Koliko želiš vedeti?«

	»Vse.«

	»Pazi.«

	»Saj vem.«

	Rocco prikima.

	»Prav. Art je imel Kronin blagoslov.«

	»Je delal … je delal zanjo?« Skoraj sem rekel zate. Molim, da ima Rocco boljše zveze, kot mislim, da jih ima.

	»Ne, je le majhna riba. Govoriva le o peščici sadik, čeprav odlične kakovosti.«

	»Od kdaj pa Krona dopušča konkurenco, majhno ali veliko?«

	»Saj je ne. Art je imel njen blagoslov.«

	»Ne sledim ti.«

	»Kroni je naredil uslugo in namesto plačila je zahteval … kako bi temu rekel? Licenco.«

	Z vsako sekundo je postajalo huje. Maurov glas v moji glavi vztraja: 'Takoj nehaj govoriti, teslo. Utihni in odidi. Manj, kot veš, v manjših težavah si.'

	»Kaj je naredil?«

	Rocco otrese cigareto v lesen pepelnik.

	»Ni pobegnil od doma, kajne? Ko je bil deček. Elena je rekla, da vi, fantje, tega niste nikoli verjeli.«

	»Ne, ni. Še preden vprašaš – ne, niti sanja se mi ne, kaj se je zgodilo v resnici.«

	Rocco odsotno vzame lignjev obroček.

	»Čudak je ta tvoj prijatelj.«

	»Rocco, prosim. Kaj je naredil Art?«

	»Ozdravil je deklico.«

	»Kako to misliš, da jo je ozdravil? Art ni zdravnik.«

	»Ni je ozdravil na takšen način.«

	»Kako pa? Po čudežu?«

	»Ja,« preprosto odvrne Rocco.

	Ne vem, kaj naj rečem. In to se ne zgodi pogosto. Ko me možgani pustijo na cedilu, ponavadi vajeti prevzame jezik in blebeta svoje naprej. Ne tokrat.

	»Mi daš še eno cigareto?«

	Rocco mi poda zavojček.

	»Imela je levkemijo. Stara je bila osem let in njeno življenje se je iztekalo. Zdravniki so kolebali le med tem, ali bo živela dva tedna ali štiri.«

	»Hudirja.«

	Elena, kot popolna žena, grizlja kos toplega kruha.

	»Si že videl takšne primere?« vpraša in prelomi svoj molk.

	»Nekaj.«

	»Ampak ta deklica,« reče Rocco, »ni bila zgolj in samo še ena deklica. Bila je hči zelo vplivnega človeka.«

	»Kako vplivnega?«

	»Takole bom rekel: v Salentu je glava, na kateri sedi Krona. Kralj, če želiš.«

	Ne, ne želim. Nočem vedeti in nočem postavljati vprašanj, ampak jih moram – za Arta, za svojega prijatelja.

	»Ga poznam?«

	»Takšnih vprašanj ne postavljaj, Tony – nikoli. Imena ne prinesejo ničesar dobrega.«

	Ne bi smel piti – vrti se mi.

	»Seveda. Torej je Art prišel v stik s tem … Kraljem.«

	»Art je prišel k meni in me prosil, da bi ju seznanil.«

	»Kdaj je bilo to?«

	»Pred dvema letoma.«

	»Takoj za tem, ko se je vrnil v Casalfranco?«

	»Bolj ali manj.«

	»In ti si storil, kar te je prosil.«

	»Tvojega prijatelja poznam iz otroštva. Veliko govori, a s svojimi dejanji dokazuje, da tudi verjame v to, kar govori. Imam prijatelje prijateljev, ki delajo za vplivneža, zato srečanja ni bilo težko urediti. Art je obljubil, da bo deklico ozdravil, če ga bodo pustili samega z njo, citiram, noč in dan in ne bo nihče postavljal vprašanj.«

	»In vplivnež je v to privolil?«

	»Tony, nikoli ne boš oče, zato ne moreš razumeti. Deklica je bila praktično mrtva. Vplivnež, Kralj, bi naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi jo rešil. Če bi bil Art šarlatan, bi se lahko vsaj nekomu maščeval. Hčerko je malo pred sončnim zahodom vzel iz bolnišnice in jo odpeljal v Artovo hišo.«

	»In potem?«

	»Vplivnež je odšel, ko sta minila noč in dan, pa se je vrnil. Njegova hčerka je spala. Art mu je rekel, naj jo pusti spati, ko pa se bo zbudila, bo zdrava. Vplivnež jo je odpeljal domov in naredil točno to: pustil jo je spati. Čez dva dni se je deklica zbudila.«

	»In bila je zdrava.«

	Rocco prikima. »Kot breskvica. Art je zavrnil plačilo. Prosil je le za dovoljenje, da lahko svojo robo prodaja v Casal-francu, in obljubil, da svojega početja ne bo nikoli spremenil v velik podvig. Prosil je še, naj ga Krona pusti pri miru. Zelo jasno je povedal, da je bila ozdravitev deklice ena in edina usluga, ki jo je kdajkoli naredil za Krono. Jaz sem prejel zajetno vsoto za svoje usluge, deklica je bila živa in vsaj kolikor jaz vem, je vplivnež držal besedo in od takrat ni bil nikoli več v stiku z Artom.«

	Molče premlevam zgodbo. Ni to, da ne bi verjel v čudeže, vanje namreč verjamem. Le to je, da ne verjamem, da bi čudež lahko naredil Art. Videl sem že bolj poduhovljene golobe od Arta.

	»Ampak sedaj je Art pogrešan in moja prijatelja želita iti h karabinjerjem,« rečem in malce priredim resnico.

	»Prepričan sem, da ne Fabio. Torej Mauro?«

	Prikimam.

	»Saj ga poznaš.«

	»Lahko mu poveš, naj ne trati časa. Karabinjerji vedo, da je Art povezan s Krono. Ne bodo ga obtožili, ker razpečuje travo, prav tako pa zaradi njega ne bodo začeli preiskave. Zmenili se ne bodo ne za eno ne za drugo.«

	»In Krona?«

	»Njo bi zadeva mogoče zanimala,« reče Rocco po kratkem razmisleku.

	»Rocco lahko razširi besedo in poizve, če si to želiš,« reče Elena.

	Pogledam jo.

	»Zelo bi bil hvaležen.«

	»Brat, ti lahko dam nasvet?« reče Rocco.

	»Seveda.«

	»Previden bodi s tem svojim prijateljem. Malce čudaški je.«

	»Ampak sam si rekel, da lahko dela čudeže. Kot Jezus,« se pošalim.

	»Jezus ali pa oni drugi,« reče Rocco. »Ne bi vedel.«

	8

	Art smrti svojega očeta ni objokoval.

	»Dovolj časa sem imel, da sem se privadil,« je bilo vse, kar je rekel, in dejansko je njegov oče za rakom umiral skoraj tri leta, zato se je resnično lahko sprijaznil s tem, da bo umrl. Njegova mama je umrla brez opozorila. Na marmorni mizi pod vtičnico je pripravljala orecchiette za prvo obhajilo prijateljičine vnukinje. Na to mizo je bila zelo ponosna – bila je moževo darilo za njuno petindvajsetletnico. Orecchiette pripravite tako, da vzamete majhen delček testa in ga okrog palca zvijete v obliko ušesa, potem pa ga odložite na stran. In potem naredite naslednjega in naslednjega, kolikor jih pač potrebujete, delo pa lahko traja več ur. Ko jih pripravlja moja mama, pade v neke vrste zamaknjenost. In to se je najverjetneje zgodilo Artovi mami. Njen mož je vse vtičnice v hiši namestil, še preden je kaj malo podobnega zdravju in varnosti prišlo na obzorje in kot večina starih reči v mestu so bile tudi te vtičnice že čisto na koncu. Ni opazila, da je bila vtičnica nad mizo razrahljana. Ni opazila gole žice, ki je visela z nje in ni opazila, da se je je dotaknila s hrbtom roke. Grda smrt.

	Ko jo je Art poklical, kot je to storil vsak dan, in se ni oglasila, je takoj obvestil karabinjerje, ki so šli preverit in so našli truplo. Takrat je bil Art v Pragi. Naslednji dan je pristal na brindiškem letališču. Jaz sem se pripeljal iz Rima, Mauro pa je z letalom priletel iz Milana. Fabio ni mogel priti. Imel je fotošuting ali nekaj podobnega.

	Art je prišel iz hiše in nama stopil naproti.

	»V redu sem,« naju je pomiril.

	Hitro smo spili kavo, potem pa smo se odpeljali v Casalfranco v mrtvašnico, da bi identificirali truplo. Art naju je z Maurom prosil, naj greva z njim. Ko nam je sramežljiv mlad zdravnik pokazal truplo, me je zgrabilo v grlu.

	Artova mama je bila majhna in umrla je tako, kot je živela, oblečena v črno. Črnino je nosila, odkar ji je umrl mož in nikoli je ni prenehala nositi. Bila je prijetna ženska in z nami je bila vedno prijazna. Mame drugih otrok bi bile razočarane, ker je Art zavrgel svoje talente, ampak ona se ni nikoli pritoževala.

	»Ona je,« je izjavil Art, zdravnik pa si je to zabeležil.

	Na parkirišču tistega groznega kraja je Mauro vprašal:

	»Bi se rad malo spočil? V tvojem imenu se lahko pogovoriva z donom Alfredom.«

	Bil je februar in bilo je zelo mrzlo. Art si je z vžigalico prižgal cigareto.

	»Ne morem še domov.«

	Artova mama si je želela dober krščanski pogreb in Art je bil dovolj močan, da je pogoltnil svoje mnenje in to sprejel. Naslednje ure sva bila z Maurom po telefonu na zvezi z donom Alfredom, da bi uredili vse potrebno za pogreb. V Casalfrancu so še druge cerkve, ampak don Alfredova je chiesa matrice, glavna, in postarani ženski ni bilo mogoče izkazati večje časti od pogreba v njej. Ampak težava je bila, da je izkazovanje časti stalo. Don Alfredo je zahteval tisoč evrov v gotovini plus še tristo evrov za njegovega vdanega cvetličarja. Torej, posel. To je bilo veliko več, kot si je Art lahko privoščil, za naju z Maurom pa ni pomenilo veliko. Pripravljena sva bila vse plačati in tudi pogrebnika bi plačala. Art bi za naju naredil enako.

	Don Alfredo je imel pisarno v cerkvi, v zadnjem delu levega krila. Mauro je potrkal na vrata, duhovnikov glas pa nas je povabil:

	»Vstopite.«

	Ko smo vstopili, je ugasnil televizor.

	»Art,« je rekel in vstal iz usnjenega naslonjača, »sin moj, moje sožalje.«

	Art ni odgovoril.

	»Tvoja mama je sedaj na lepšem,« je rekel don Alfredo. »Srečna je.«

	»Kdaj bo pogreb?« je vprašal Art. »Osmrtnico moram objaviti.« Ko v Casalfrancu nekdo umre, družina izobesi osmrtnico na zidove v različnih delih mesta, da ljudje vedo, kdaj in kje je pogreb. Artova mama je hotela, da je osmrtnica objavljena čim prej in na čim več zidovih – na zadnji poti si je želela čim več ljudi. Joj, kako sem imel rad to žensko.

	Don Alfredo je togo iztegnil vrat.

	»Pojutrišnjem ob treh popoldan.«

	»Lahko pogreb prestavimo na večer? Več ljudi bo prišlo.«

	»Bojim se, da je na voljo samo ta ura.«

	»Prav,« je odrezavo odvrnil Art. »Potrebujete kaj?«

	»Še plačilo je treba urediti.«

	Izvlekel sem šop bankovcev in jih podal donu Alfredu.

	»Izvolite. Tisoč tristo v gotovini, kot ste želeli.«

	»V gotovini,« je prezirljivo rekel Art.

	Don Alfredo se ni zmenil zanj, temveč si je obliznil kazalec in začel šteti bankovce.

	»Vse je tukaj,« je izjavil. »Saj ne, da sem dvomil. Poštenjak si, Tony, kljub … svojemu stanju.«

	Preslišal sem te besede. Nisem se hotel prepirati z duhovnikom v njegovi cerkvi. Dona Alfreda kot človeka nisem spoštoval, a sem se zadržal.

	»Tvoje stanje je problem,« je nadaljeval don Alfredo, »in upam, da to razumeš.«

	»Jaz mislim, da ne razumem,« se je oglasil Art.

	»Art …« sem rekel.

	»Tvoj predlog,« me je prekinil don Alfredo, »da bi vi trije skupaj z bratrancem nosili trugo, je neizvedljiv.«

	»Neizvedljiv?« je vprašal Art.

	»Ne morem dovoliti človeku v stanju smrtnega greha, da se sprehaja po glavni ladji moje cerkve in opravlja tako pomembno nalogo. Nič osebnega, Tony. Dobro veš, da bo v božji hiši zate vedno prostor, ko se boš odločil spokoriti. Sovražimo greh, a ljubimo grešnika.«

	Po trenutku tišine, ki se je zdela dolga dve ledeni dobi, je Art rekel:

	»Torej boste na to gotovino plačali davek. Tudi kraja je greh, Oče.«

	Don Alfredo je zožil oči.

	»Uslugo ti delam, tega ne pozabi.«

	»Uslugo? Ne bi rekel. Svoje usluge prodajate.« Art je dvignil prst in z njim naredil majhen krog. »Vse to – cerkev, okrasje, hostija in poceni vino – je zgolj maškarada. In vi? Vi ste tretjerazredni klovn, čigar naloga je, da otroke zabava z nekim izmišljenim sranjem in skače, ko mu nekdo ukaže, naj skoči. Torej, Oče, sprijaznite se in poskočite.«

	Don Alfredo je z odprtimi usti strmel vanj. Potem je usta zaprl in ustnice ukrivil v rahel nasmešek.

	»Odpovedujem pogreb.«

	Artova reakcija je prišla od nikoder – pretepanje ni bila njegova močna točka, zato se mu je raje izogibal. Ampak takrat je stisnil pest in udaril dona Alfreda v obraz. Preplavilo me je navdušenje in nisem molil k Jezusu, naj mi odpusti, ker sem bil prepričan, da je tudi Jezus čutil enako. Artov udarec je bil slaboten, a po drugi strani je bil tudi don Alfredo slaboten. Opotekel se je in skoraj padel. Zadnji trenutek se je prijel za rob kavča in se ujel. Mauro je Arta prijel od zadaj za roke, da ne bi ponovno udaril duhovnika. Don Alfredo je krvavel iz nosu.

	»Ne drzni si v svoj prid izkoriščati pogreba moje mame!« je zavpil Art in se otepal, da bi se osvobodil. »Ne drzni si!«

	»Art, pomiri se,« je rekel Mauro.

	Tudi duhovnik je vpil in žugal s prstom kot izganjalec hudiča.

	»Izmeček! Kar pozabi na pogreb in …«

	»Plačali smo,« sem ga prekinil.

	»Kaj me briga za vaš denar!«

	»Ja,« je povsem mirno rekel Mauro, »ja, briga vas.«

	In prav je imel. Odšteti sva morala še dodatnih tristo evrov, da se je pomiril, a na koncu je don Alfredo sprejel naše opravičilo in vzel naš denar. Ko smo Arta zvlekli proč, se je opravičil.

	»To vaju je veliko stalo.«

	»Vredno je bilo,« sem rekel.

	»Se strinjam,« se je zasmejal Mauro.

	Odpeljali smo se k Artu. Ko smo vstopili v hišo, me je objel poznan vonj. Vonj po sušenem mesu, zgodnjem vinu, kuhanem stročjem fižolu – vonj po zadnji kmečki hiši v Casal-francu. S smrtjo Artove mame je postala samo še ena od hiš, iz katere bo ta vonj za vedno izginil.

	Testo je bilo še vedno na mizi. Nekaj vrst orecchiette je bilo lepo poravnanih, druge so bile pomendrane. Artova mama se je zgrudila nanje, ko jo je visokonapetostna elektrika skurila od znotraj navzven. Na svoji dragoceni mizi je pustila fizične sledi svoje smrti.

	Takrat je Art zajokal.

	Potreboval sem nekaj časa, da sem dojel. Art je jokal. Videl sem ga plavati v nevihti, kako je vsemu mestu kazal sredinec in kako je mrtvo hladno organiziral očetov pogreb. Nisem si mislil, da ima to v sebi.

	»Hej,« je rekel Mauro, »potrebuješ trenutek?«

	»Ne, prosim, ostanita.«

	Mauro mu je nalil kozarec vode iz pipe, jaz pa sem samo stal, medtem ko je Art, ki je stal ob marmorni mizi, jokal.

	»Izvoli,« je rekel Mauro.

	Art je srknil malo vode.

	»To, kar počneta zame, fanta … z besedami se vama ne morem zahvaliti.«

	»Nehaj,« sem rekel.

	»Sovražim jokanje. Nesmiselno je.«

	»Tvoja mama je umrla. Da jočeš, je povsem normalno.«

	Art me je zmedeno pogledal.

	»Ne jočem zato, ker je umrla.«

	»Ne …?«

	»Objokujem njeno življenje.« Z mize je pobral en orecchiette in ga držal med palcem in kazalcem. »Umrla je, medtem ko je pripravljala pasto, za božjo voljo! To je zadnje, kar je naredila, zvila košček testa v obliki ušesa – to je zadnje, na kar je mislila in zadnje, kar so njene mišice naredile. Košček testa je zvila v obliko ušesa. Kako je to lahko življenje s pomenom? In kaj so bile njene največje sanje? Da bi največji kreten mrmral prazne besede nad njenim truplom!«

	»Živela je srečno življenje,« je mirno rekel Mauro.

	»Njeno življenje bilo majhno. Zelo majhno! Ta hiša, to mesto, ta prekleti svet, vse je tako neverjetno majhno. Mama je temu kretenu dovolila, da ji zapoveduje, kako naj se obnaša, kako naj se oblači, da bo prišla v nebesa, kot da bi on sploh kaj vedel o Skritih Rečeh. Mama je vse svoje življenje počela, kar so ji zapovedovali drugi in sprejela je, da je … majhna. Tako pametna, tako bistra, a prekleto majhna.« Za hip je utihnil. »Kakršna mati, takšen sin. Predolgo sem bil premajhen. Čas je, da …« Utihnil je.

	»Da?« ga je spodbudil Mauro.

	»Zrasem.«

	Po pogrebu se Art ni vrnil v Prago. Ostal je v Casalfrancu in nikoli več ni nikamor šel. Moral bi vedeti, da ima nekaj za bregom.

	Vedno je imel.



	9

	»Rocco je kreten,« reče Mauro.

	Sedimo na verandi nekega obcestnega bara na Litoranei, grizljamo pistacije in črne olive ter pijemo campari. Bar je iz nekega meni nepredstavljivega razloga zgrajen v slogu, ki spominja na gorsko kočo. Gledamo proti plaži na drugi strani dvosmerne ceste. Svetišče Device Marije, kip s steklenimi očmi, rožami in svečami, stoji napol skrit na meji, kjer se srečata pesek in asfalt.

	»Strinjam se.«

	Fabio je bled in se skriva za sončnimi očali, kot da se ne želi pogovarjati, poslušati ali živeti. Mauro je povedal za očetovo Alzheimerjevo bolezen.

	»Obstaja način, da preverimo to zgodbo o ozdravljenju?« vpraša Mauro.

	Pogledam natakarja, ki v baru gleda televizijo. Visok je in kitast, njegova koža pa spominja na usnje. Ni to, da bi zase obdržal vse, kar sliši, temveč sploh noče slišati ničesar.

	»Težka bo. Rocco ni omenjal nobenih imen, imam pa znanca, ki dela na kirurgiji v Casalfrancu, in on se bo pozanimal. Rekel sem mu, da informacijo potrebujem za članek, ki ga pišem.«

	»In tvoja delovna hipoteza je …?«

	»Da se nepričakovane ozdravitve dogajajo. Morda je imel Art na nek način srečo.«

	»Art se je spečal s Krono,« pove Mauro. »To je velika reč, celo zanj. V kolikšni meri lahko Roccu verjamemo, da niso povezani z Artovim izginotjem?«

	»Pol-pol. Ima pa prav, ko pravi, da se karabinjerji ne bodo zmenili zanj.«

	»In to veš, ker …?«

	»Ker sem govoril z njimi.«

	Pripravljen sem na izbruh, ki pa ga ni. Mauro mirno razpre lupino pistacije in jo ponese v usta.

	»Torej nisi vzbudil njihovega zanimanja?«

	»Niti najmanj.«

	»Enako je kot prvič,« reče Fabio in to so njegove prve besede, odkar smo naročili aperitivo. »Art je izginil in nam se niti malo ne sanja, kje je.«

	Za hip me Mauro spomni na najstnika, ki sem ga nekoč poznal. Na njegovem licu je senca tistega fanta – bil je najmirnejši izmed nas, tisti, ki je najprej razmislil in šele potem ukrepal. Potem pa se njegove ustnice ukrivijo navzdol v utrujen izraz in spet je odrasel moški, moški s službo, ki jo v celoti sestavlja sivo področje.

	»Položimo karte na mizo,« reče. »Pri štirinajstih je bil Art ugrabljen. Se glede tega vsi strinjamo?«

	Jaz se. Fabio premakne brado, kar bi lahko pomenilo, da je prikimal.

	»Tisti, ki so ga ugrabili, kdorkoli že so bili, so imeli dober razlog, da so zaupali Artu, da ne bo nič povedal ne svoji družini ne najboljšim prijateljem, sicer bi ga enostavno ubili. Trupla se ni težko znebiti – za noge privežeš velik kamen, truplo natovoriš na čoln in ga odvržeš med valove. Brez hrupa, brez težav, brez ostankov.«

	Zavrti se mi. Odpiramo dvaindvajset let staro pločevinko črvov in ti črvi so imeli dovolj časa, da so strohneli in zgnili in se spremenili v še groznejša bitja.

	Mauro neusmiljeno nadaljuje: »Po mojem mnenju je šlo pri Artovi ugrabitvi za neko spolno nadlegovanje.«

	»Nobenih sledi nasilja niso našli,« reče Fabio.

	»Sedem dni oralnega seksa morda ne pusti nobenih sledi,« reče Mauro. »Še posebej, če ne pogledaš dovolj natančno.«

	»Kaj hočeš povedati?« vprašam.

	»Dejstvo je, da je bil Art ugrabljen, ko je bil še deček. Dejstvo je, da je po materini smrti ostal v Casalfrancu. Povsem mogoče je, da je izkopal to ugrabitev tam, kjer jo je zaprl za dve desetletji, in da je to postala njegova nova obsesija. In potem znova izgine. Morda je svojega ugrabitelja ujel, morda je on ujel Arta. Kakorkoli, prišlo je do soočenja, ki se ni dobro končalo.«

	In končno mi le uspe sestaviti vse delčke. Mater, kako sem zabit.

	»Misliš, da je Art mrtev.«

	»Art je mrtev,« poudarjeno reče Mauro. »Verjetno ga je ubila oseba, ki ga je pred dvajsetimi leti ugrabila, morda jih je bilo celo več.«

	»Ampak imel … imel je zaščito Krone!«

	»Imel je poslovno licenco. To je vse, kar je imel.«

	»Zakaj bi moral biti mrtev? Morda so ga spet ugrabili.«

	»Ja, da bi od njegovih bogatih sorodnikov zahtevali odkupnino. Tony, spreglej. Ubili so njega, ubili so njegovega psa in našli so dva velika kamna in dve vrvi.«

	»Zgodba o deklici je resnično nenavadna,« reče Fabio.

	»Jezus je lahko oživil mrtve, pa je kljub temu končal na križu.«

	Smrt poznam. Vsak dan se srečujem z njo. Imel sem bolnike, ki so umrli na mojih rokah. S skalpeli sem rezal človeška trupla. Ampak to je drugače. To je del mene, moje mladosti, ki se za vedno poslavlja. Nekje v sebi čutim, da ima Mauro prav.

	»Art je mrtev,« se prisilim priznati. »Mauro ima prav. Art je mrtev in nihče ga ne bo iskal.«

	Maurov glas zveni zagrenjeno.

	»Veliko takšnih primerov sem že videl. Osamljeni ljudje se izmuznejo radarju. Potem pa nekega dne neki daljni bratranec potrka na moja vrata, ker ga zanima, ali je imel njegov sorodnik kaj denarja skritega pod žimnico in ali bi ga jaz lahko našel, prosim. Art nima nikogar in nikomur ni mar, če kdo od takih izgine.«

	»Art ima nas,« rečem in pogledam Maura naravnost v oči. Molim, da ne bi rekel, da se moramo umiriti in živeti naprej, ker prisežem, da če bo rekel kaj takšnega, ga bom po betici.

	»Ja,« reče, »Art ima nas.«

	»Včeraj sem šel v oljčni nasad,« reče Fabio. Nepremično strmi v kip Device Marije, a v tem strmenju ne more zmagati. »Tam visi pes.«

	10

	Z Maurom se ob sončnem zahodu prebijava čez rdeče skalnato polje proti oljčnemu nasadu. Psa hočeva videti na lastne oči. Tudi fotografiral ga bom – ne vem, zakaj, morda lahko pride prav. Fabio se je opravičil in odšel nazaj domov (v očetovo hišo, kot se je izrazil). Zamrmral je nekaj o tem, da se bo po Skypu slišal z Laro. Dobimo se kasneje na večerji.

	»Kaj mu je?« vpraša Mauro. »Drži se kot nekdo, ki je na robu propada.«

	»Angelova Alzheimerjeva …«

	»Še nekaj drugega je.«

	»Obljubil sem, da ti ne bom povedal.«

	»Kljub temu mi boš.«

	Ja, bom. Zaupanje je ena tistih zapletenih reči, ki jo je tu in tam potrebno raztegniti, da jo lahko ohraniš.

	»Brez denarja je.«

	»Napačne naložbe?«

	»Sploh nobenih naložb. Pravzaprav kot fotograf ni nikoli uspel.«

	»Ampak mislil sem …«

	»Njegovo ime pokaže le nekaj zadetkov na Googlu in to nima nič z denarjem, kot mi je jasno in glasno povedal, potem ko mi je pobruhal čevlje.«

	»Ampak fotografiral je nekaj pomembnih imen! Za Vogue, če se prav spomnim.«

	»Ja, kar je dovolj, da si je ustvaril ime, ne pa tudi bančnega računa.«

	Mauro se ustavi. Težko ga je prebrati, ampak vidim, da je presenečen.

	»In zakaj nama tega ni nikoli povedal?«

	Molčim.

	Mauro pogleda oljčni nasad in potem mene.

	»Nikoli ne sovražiš tega? Da si odrasel. Dobiš službo, dobro službo, plačuješ davke, plačuješ še več davkov, vedno ista pesem. Živimo le ob vikendih, preostali čas smo le hrčki na kolesu. In nikoli ne moremo prenehati z vrtenjem, ker je vedno neki novi račun, nova hipoteka, nov … k vragu, nov froc, da moraš kolo vrteti naprej.«

	»Tako pač je. Nekoč si moral loviti mamute, danes dobiš kreditno kartico. Dobra plat je, da nam ni treba vsak dan tvegati življenja.«

	»Ja, ampak pri lovu vsaj veš, kaj boš dobil.«

	Vstopiva v nasad. V zraku visi smrad po trohnobi, ki je zelo podoben tistemu v službi. V mrtvašnici. Ta kraj obuja slabe spomine, ampak le to so – spomini, reči iz preteklosti, ki nimajo več nobene moči. Sedanjost je tista, ki te lahko napade iz zasede in te ugrizne v rit.

	»Vidiš kakšnega psa?« čez nekaj trenutkov vpraša Mauro.

	Dvakrat prehodiva nasad. Če bi kje visel dolgodlak pes, bi ga videla. Snamem sončna očala – temni se že – in se še zadnjič razgledam naokrog.

	»Nada.«

	Mauro pogleda kvišku med veje oljk. Tako negibne so, da bi lahko bile kipi.

	»Misliš, da je imel Fabio privid?«

	»Ne, seveda ne.«

	»Jaz tudi ne.«

	»Ni mi všeč, kam greš.«

	»Ponavljam, tudi meni ne.« Mauro se utrujeno nasmehne. »Nekdo je snel psa.«

	»Ker ga je naključno našel? Usmilil se ga je in …«

	»Misliš, da je pes po naključju končal v tem nasadu izmed vseh možnih krajev točno takrat, ko je Art izginil, in da ga je po naključju nekdo snel točno takrat, ko smo ga začeli iskati? Art je govoril, da je naključje …«

	»… sistem, ki ga še ne razumemo.«

	Mauro prikima. »In tukaj sistem deluje.«

	»In midva ga še zdaleč ne razumeva.«

	Mauro se z dlanmi nasloni na deblo kot hipi, ki poskuša govoriti z duhom. Zavzdihne in se obrne k meni.

	»Mislim, da bi morala preiskati Artovo hišo.«

	»Si si premislil?«

	»Naj ti nekaj povem. To ni TV-nanizanka – sami ne bomo našli barab, ne bomo jih ujeli s pretkanim načrtom, ki ga v navalu čustev sklenejo prijatelji. Resnični svet ne deluje tako.«

	»Ni ti treba biti pokroviteljski.«

	»Hočem le, da se razumeva. Amaterski detektivi ne rešujejo zločinov.«

	»Zakaj pa bi se potem vrnila in preiskala hišo?«

	»Ker ima Art samo nas.« Za hip molči. »In ker imamo tudi mi samo drug drugega. Če bomo vsaj približno ugotovili, kaj se dogaja, bomo tudi mi lahko bolj preudarni glede tega, kaj lahko naredimo zase in za svoje življenje.«

	Na temno modrem nebu je za drevesi vzšel mesec.

	Počasi začenjam razumeti, zakaj se Fabio tako zelo boji tega nasada.

	11

	Večerjamo v obalni restavraciji, kakršne so bile nekoč zelo pogoste. Sprednji del restavracije je običajna ribarnica – s stojnice izbereš ribo, ki na ledu še vedno miga sem in tja, kuhar pa jo speče na žaru. Nič imenitnega, ampak prav vse je slastno.

	Kuhar je zagorel plešast možakar z velikim trebuhom, kot ga ima Elena. Večerjamo ob zvokih valov, ki se za nami valijo na obalo. Mize in stoli so plastični, je pa kraj lepo okrašen – pravljične luči visijo z lesene pergole, ki se razprostira nad nami. Vedno se začne s pravljičnimi lučmi, konča pa tako, da se še ena dobra restavracija spremeni v past za turiste.

	Glede na okoliščine se imam dobro. Art je morda mrtev, ampak nocoj smo skupaj, in to bi mu bilo všeč. V Fabieva lica se je vrnilo malce barve. Po nekaj pijačah sta si z Anno sezula čevlje in šla na sprehod po obali in na cigareto. Ko se vrneta, izjavita, da bo Fabio naredil nekaj Anninih fotografij za svojo knjigo. Mauro je vesel. Fabio ima Anno rad kot svojo sestro in v tem trenutku potrebuje prav vsakega prijatelja, ki ga lahko dobi.

	Po sladici se Mauro odkašlja in dvigne kozarec ferneta.

	»Na Arta,« reče, »velikega človeka.«

	Vsi rečemo: »Na Arta!«, tudi Anna, Ottavia in Rebecca, ki nazdravijo s Coca-Colo. Žaloval bom za svojim prijateljem, a ne sedaj. Moji možgani sprejmejo domnevo, da je najverjetneje mrtev, a moj preostali del se oklepa besedice najverjetneje.

	Domov se odpeljem prijetno okajen. V dnevni sobi me čaka mama, ki pred televizijo sedi v fotelju iz ratana. Isto je počela, ko sem še hodil v šolo, in ni važno, kdaj sem se vrnil, tam je bila in me čakala. Včasih se na fotelju zvila, ampak artritis ji tega ne dopušča več. Nekoč je bila zajetna ženska, zdaj pa je z belimi lasmi in obrazom, ki spominja na razpokano vetrobransko steklo, videti krhka. Sedi na istem mestu in v istem fotelju, kot da bi bila skala, čas pa morje, ki jo z vsakim valom izpira. Molim, da je ne bi prezgodaj izpralo.

	»Hej, mama,« rečem.

	Ugasne televizor.

	»Elena ti je pustila sporočilo.« Z brado namigne proti mizi, na kateri leži zaprta ovojnica.

	»Hvala.«

	»Je to povezano z njenim možem?«

	Otrpnem.

	»Mama …«

	»Odgovori, Tony, saj ni tako težko.«

	»Ne, nič nima z Roccom.« Spet raztegujem zvestobo.

	Mama zavzdihne.

	»Pogovoriti bi se moral z njo.«

	»Mama, o tem sva govorila že tisočkrat.«

	»Kako se je lahko moja hči poročila z njim?«

	»Ljubi jo in ona ljubi njega.«

	Mama prezirljivo prhne.

	»Želim si, da bi umrl,« reče z ledenim glasom. »Ponoči ne morem spati, ko pomislim, da bo mojega vnuka vzgajal …« Utihne in znova zavzdihne. »Želim si, da bi umrl,« ponovi.

	»Jaz tudi,« rečem in mislim iskreno.

	»Se boš pogovoril z njo?«

	»Bom.« Zelo malo je potrebno, da se mama počuti bolje. Poljubim jo na čelo. »Pojdi v posteljo, mama.«

	Zapre oči in se nasmehne. Domišlja si, da sem jaz star enajst let, Elena pa pet, da je vse enostavno in da ti blagoslovljeni trenutki ne bodo nikoli minili.

	»Lahko noč, Tony.«

	Oddrsa v spalnico, jaz pa odprem ovojnico. Moja dobra volja v hipu izgine. V njej je list papirja, na katerem sta zapisana ura in kraj. Zapomnim si ju, potem pa v kuhinji vzamem škatlico vžigalic, grem do kamina in papir sežgem.

	12

	Fabio in Mauro sta obljubila, da bosta prišla ob dogovorjenem času na dogovorjeni kraj, ki mi ga je dal Rocco. No, to je nocoj. Čez dan imamo v načrtu preiskati Artovo hišo. Za trenutek se ustavimo pred hišo in si jo ogledamo, preden bi vstopili. Oči imamo zaščitene s sončnimi očali. Hiša stoji pred nami na koncu potke. Z vseh strani jo obdaja zemlja Artove družine, skoraj polovica je zanemarjen vinograd, druga polovica pa le divje rastje, skale in rdeča prst. Za hišo stoji uta, ki se od daleč zdi majhna kot igračka. Zaradi sončne pripeke vse trepeta, kot je trepetalo takrat, ko smo bili majhni, in bo trepetalo, ko nas ne bo več.

	»Pa začnimo,« reče Mauro in odpre vrata.

	Načrt je preiskati hišo in polja. Pristavim vodo za kavo, Fabio pa se loti knjig v kuhinji. Veliko ljudi je presedlalo na električne kavne avtomate, Art pa se je držal starega, ki ga napolniš z vodo in mleto kavo in postaviš na štedilnik. Kmalu ozračje napolnita brbotanje in kavna aroma, ki ogreje srce. Za Maurom pustiva Fabia za mizo s skodelico espressa.

	»Začneva v spalnici?« vpraša Mauro.

	»Ti si strokovnjak za preiskave.«

	»Za finančne. Strokovnjak za elektronske preglednice.«

	Začneva v spalnici. Postelja zaudarja po postanem potu, madeži na posteljnini pa ničesar ne prepustijo domišljiji.

	»Artu se je veliko dogajalo.« To me razvedri. Če že moraš umreti, je bolje, da umreš po enem ali treh dobrih seksih.

	»Zanimivo bi bilo vedeti, s kom,« zamišljeno reče Mauro, medtem ko brska po kupu oblačil na tleh.

	»Večni romantik.«

	»To je najmanj romantičen kraj, ki si ga lahko zamislim.«

	Lotiva se džungle knjig. Do njih se je težko dokopati, saj segajo od tal do stropa. Mauru pomignem, naj gre prvi.

	»Kje imaš mačeto, ko jo človek potrebuje?«

	Mauro se zahihita in se začne prebijati skozi knjige. Enciklopedije prelaga na stran, pa tudi knjižico o Saracenskih stolpih.

	»Poglej,« reče.

	Naletiva na nekaj, kar lahko poimenujem zgolj niša v knjižni džungli. Je majhno in Artove oblike – stebri knjig obdajajo blazino na tleh, Olivettijev pisalni stroj in kup praznega papirja. Samo strmiva v te reči. Pisalni stroj. V tej hiši me začne prevevati strahospoštovanje.

	»Ljubi bog.« Padem na kolena in z dvema prstoma potipam trak na pisalnem stroju. Moja prsta sta umazana.

	»Je to sploh mogoče? Art je, pa saj ne morem verjeti … staromoden!«

	»Kaj misliš, da je pisal?«

	Vstanem in močno razširim roke.

	»Resnica je tukaj nekje.«

	Mauro dvomljivo pogleda knjige.

	»In zdaj? Polja?«

	»Počakaj malo, ali ni bila nekoč tukaj še klet?«

	»Prav imaš. V njej je Artov oče hranil vino.«

	»In prekleto užival, medtem ko ga je delal.«

	Vsako leto je Artov oče za svojo družino delal vino, mi pa smo pomagali, tako da smo bosi stiskali grozdje in skakali po leseni preši. Bilo je umazano in hrupno, a bila je edina dobra stvar ob koncu poletja.

	»Vrata kleti so bila zunaj, kajne?« rečem.

	»Mislim, da.«

	Klet je za hišo blizu kuhinjskih vrat. Nima ključavnice, pa tudi elektrike ne, le baklo na žeblju na začetku stopnic. Mauro vzame baklo in spustiva se po spolzkih in iztrošenih kamnitih stopnicah. Mrzlo je, pravo nasprotje žgoči vročini, ki vlada zunaj. Globoko vdihnem in upam, da bom ujel vonj po grozdju, ki mi je bil nekoč tako zelo všeč. Zaleti se mi in zakašljam. Namesto grozdja zavoham smrad, ki ga še predobro poznam, smrad po krvi, dreku in ponorelih bakterijah. Tako smrdijo trupla, ko jih odpreš.

	Stopnice se končajo v preprostem kvadratnem prostoru z mizo ob zadnji steni. Na stojalu stojijo v vrstah čedno zloženi ostri pripomočki. Nekaj je mesarskih, drugi so manjši, in na prvi pogled prepoznam tri kirurške skalpele. Temni madeži so razpršeni po mizi in tleh. Ob stojalu visi predpasnik, poln rjavih madežev. Zaprem oči in se primem za nos. To ni mogoče. To ni Art. To je kraj upanja, smeha in sladkega grozdja.

	»To je klavnica,« zašepeta Mauro.

	13

	V uti ne najdemo ničesar posebnega, česar ne bi že videl. Mauro ve še manj o sado-mazohističnih pristopih (čeprav ne bi stavil, da je res tako). Ni šokiran, potem ko je videl klavnico, imajo reči v uti tolikšen čustven vpliv, kot ga ima zbirka znamk. Kar zadeva klavnico, ne vem. Tukaj je za vsakdanje ljudi precej običajno, da sami ubijajo svoje živali, priznam pa, da je precej manj običajno, da bi jih zvlekli v klet in na njih uporabljali kirurške pripomočke. O tem nočem razmišljati. Ne morem si privoščiti, da bi me zgrabila panika.

	Preiščemo avto in edina zanimiva reč, ki jo najdemo, je zajetna vrečka trave, stlačena v predalček za rokavice. Vrečko spravim v žep – Artu ne bi bilo všeč, če bi šel njegov proizvod v nič. Potem se lotimo polj, dela, ki nas ga je najbolj groza. Začnemo pri visokih grmih marihuane. Zeleni so in močni, čeprav zanje že nekaj časa ni nihče poskrbel (Art je vedno govoril, da je gojenje marihuane preprosto, celo petletnik bi lahko to počel). Potem začnemo prečesavati vinograd. Ko zaključimo, je že čez poldne, vroče pa je tako, da imam občutek, da se bom stopil. Z Maurom sva brez majice in prepotena.

	»Tukaj ni ničesar,« izjavi.

	Odkimam. Ni nama treba dodati, kar misliva oba – hvala bogu. Ko v prijateljevi kleti najdeš klavnico, nekako pričakuješ, da boš povrhu na njegovem vrtu našel še kup sveže prekopane zemlje. Gre za enega tistih primerov, ko nobena novica ni dobra novica.

	»Skočim po sladoled?« predlagam.

	»Resno misliš?«

	»Seveda.«

	»Pa ti si bog med smrtniki.«

	Maura in Fabia pustim v hiši in se odpeljem nekaj kilometrov naprej proti mestu do najbližje prodajalne sladoleda. Kupim banjico čokoladnega in tri plastične žličke ter se hitro odpeljem nazaj – tekmujem s sladoledom, ki se hitro topi. Upočasni me mercedes. Preklet naj bo. Cesta je preozka, da bi ga lahko prehitel, zato lahko samo žalostno pogledujem proti plastični banjici in molim, da se sladoled ne bo spremenil v brozgo, preden bom prispel do Artove hiše.

	Mercedes zavije na potko, ki vodi k Artovi hiši.

	V glavi se mi v hipu sprožijo vsi alarmi. Hitro začnem tipati za telefonom, ko me prešine, da tukaj ni signala. Sledim avtu po potki. Sonce mi sije naravnost v oči in me slepi. Niti s sončnimi očali ne morem videti, kdo vozi. Pritisnem na plin – naj drekači vedo, da jim sledim.

	Morda so zgolj običajni fantje, ki so napačno zavili. No, malo strahu jim ne bo škodilo.

	Mercedes se ustavi. Tudi jaz ustavim. Nisem najbolj prepričan, kaj bo sledilo.

	Iznenada mercedes ponovno oživi in začne voziti vzvratno. Prešine me scenarij, kako krepak mercedes trči v majhen fiat mojih staršev, naredi iz njega harmoniko, mene pa zmečka kot komarja. Pritisnem na plin in ostro zavijem desno s potke na polje. Mercedes me zgreši za mišjo dlako. Udarim v skalo, močno, in avto začne glasno ropotati. Ustavim.

	»Drekači!« zavpijem, obrnem glavo in odpnem varnostni pas, pripravljen na pretep.

	Mercedes se ne ustavi. Še naprej vozi vzvratno in mi izgine izpred oči.

	Drekači.

	Imam pa njihovo registrsko številko.

	14

	Desno sprednje kolo je zmečkano. Preden jo pozabim, v telefon vtipkam registrsko številko, potem pa zapustim avto in stečem po potki. Mauro in Fabio mi prideta naproti, oba pretresena. Verjetno je zrela njuna reakcija, in ne moja. Če ne bi bilo tega prekletega kolesa, bi sedaj lovil mercedes in prebutal tistega, ki vozi. Potresem s plastično banjo.

	»Tisti kreteni so hoteli dobiti naš sladoled.«

	»V kakšnem stanju je avto?« vpraša Fabio.

	»Kolo moramo zamenjati.«

	»Kaj za vraga …« začne Mauro.

	»Najprej sladoled,« ga ustavim. »Najprej tisto, kar je pomembno.«

	»Bomo med delom jedli,« reče Fabio.

	»Ne mudi se.«

	»In če se bo tisti z mercedesom vrnil?«

	»Na to računam.«

	»In če se bo vrnil s prijatelji?«

	Za hip se zamislim.

	»Ni mi všeč, ko imaš prav.«

	»Ja, tudi meni ni.«

	Medtem ko odpiram prtljažnik, da bi vzel dvigalko, se Fabio in Mauro vržeta na sladoled. Dvigalko namestim pod avto in razmišljam o svojem kratkem srečanju z mercedesom.

	»Zapisal sem si registrsko številko, če to kako pomaga.«

	Mauro mi poda banjico in žličko.

	»Lahko izsledim lastnika.«

	»Tako preprosto?«

	»Poznam nekoga.«

	»In tega nisi mogel takoj povedati, kaj?«

	»Kriv sem,« reče Mauro. Ne morem verjeti, da se je skoraj pošalil. Banjico podam Fabiu, Mauro pa mi pomaga iz prtljažnika vzeti novo kolo.

	»Videl sem pisalni stroj,« reče Fabio s polnimi usti sladoleda.

	Začnem snemati uničeno kolo. Fabio in Mauro se nič kaj ne spoznata na avte. Sam bom hitreje opravil.

	»Ti je Mauro povedal za … klet?«

	»Je.«

	»Na srečo nisva na poljih našla ničesar,« reče Mauro. »Tudi sledi Artovega psa ne.«

	»Je v knjigah kaj modrosti?« vprašam.

	»Nekaj,« odvrne Fabio, a njegov glas sporoča, da veliko. Iz žepa potegne list papirja. Preneham delati in ga pogledam. Na sredini lista je s pisalnim strojem napisano:

	KNJIGA O SKRITIH REČEH

	VODNIK

	Pograbim list in ga obrnem. Druga stran je polna Artove drobne pisave. Pogledati moram zelo od blizu, da lahko preberem, kaj piše – gre za seznam številk s kratkim zapisom:

	27: sipine na tej obali so še posebej bogate z metuljnicami

	32: preveri, ali drži, da so slana močvirja bila tam že v 11. stoletju. To bi moral najti v TBOHT.

	»Artov sistem zapiskov,« pojasni Fabio. »Ni ravno uporabnikom prijazen. Navado je imel na košček papirja napisati številko strani knjige, ki je vzbudila njegovo zanimanje, s citatom ali kratkim zapisom, potem pa je listič shranil v knjigo. Skoraj v vsaki knjigi v hiši sem našel kakšnega.«

	Papir sem vrnil Mauru in se vrnil h kolesu.

	»In Knjiga o Skritih Rečeh je …?« vpraša Mauro.

	»Nekaj, kar je Art pisal. Ogromno zapiskov si je naredil, kot na primer 'dobro za Knjigo o Skritih Rečeh' ali 'ne pozabi za TBOHT'.«

	»Torej je Artov projekt knjiga?«

	»Mogoče.«

	»Kot takrat, ko je napisal Matamorfoze?« Strip, ki je Arta prepričal, da je zajebal svojo veliko priložnost na Stanfordu. Deležen je bil divjih odzivov, ampak denarja ni obljubljal veliko. Kot da bi bilo Artu mar za eno ali drugo.

	»Tokrat ne gre za grafični roman. Knjiga temelji na dejstvih.«

	»Kakšnih dejstvih?«

	»Art ni za seboj pustil nobenih osnutkov. O čem govori knjiga, lahko ugibam le na podlagi zapiskov in rekel bi …« Fabiu se zatrese glas, »da Knjiga o Skritih Rečeh govori o casalfranškem podeželju in veri.«

	Privijam kolo – še deset minut, pa se bomo vozili.

	»Art je preziral oboje.«

	»Je pa dobra tema za knjigo. Tukajšnje podeželje je preplavljeno s cerkvami, kapelicami, svetišči in tako dalje. Art se je osredotočil na peščico krajev, ki jih je uporabil, če pravilno razumem, da bi ponazoril splošno bistvo glede povezave med fizičnim prostorom in, ah, poduhovljenostjo.«

	»Praviš, da se je Art preselil nazaj v kraj, ki ga je sovražil, da bi napisal knjigo o folklori? Medtem ko je uto spreminjal v mučilnico in bog ve, v kaj klet?«

	»Art ni bil pri pravi,« reče Fabio.

	»Carolina je rekla, da je njegov Projekt povezan s časom, ko je Art prvič izginil.«

	»Ah, ampak saj obstaja povezava – oljčni nasad. Našel sem neke stare registre, ki si jih je Art izposodil v mestni knjižnici in jih ni nikoli vrnil. Želita ugibati, kdo je lastnik nasada?«

	»Raje ne,« rečem.

	»Cerkev, casalfranška chiesa matrice, če sem natančen, ki jo predstavlja don Alfredo.«

	Glavo sklonim h kolesu, da bi skril presenečenje.

	»Ob vsem tem, kar so ljudje takrat govorili, tega ni omenil nihče.«

	»No, seveda Cerkev ni želela, da bi jo povezali z Artovim izginotjem.« Za hip utihne. »Ali pa je don Alfredo bolj vpleten, kot mislimo, da je.«

	»Vem, kam meriš, Fabio, in tukaj in zdaj te bom ustavil. Tudi jaz ga ne maram, ampak on ne nadleguje otrok.«

	»Ja, ker bi bil pedofilski duhovnik nekaj povsem novega.«

	»Don Alfedo ne bi nikoli …«

	»Dona Alfreda niso nikoli odkrili, kar je nekaj drugega. Cel kup duhovnikov po vsem svetu do nedavnega ni bil pedofilski in še veliko več jih je, ki nikoli ne bodo.«

	»To so hude obtožbe,« reče Mauro.

	»Poslušaj, pravim samo to, da je otrok izginil na duhovnikovem posestvu v obdobju, za katerega preverjeno vemo, da so duhovniki otroke uporabljali za svoje igračke. Artova družina je med spovedjo don Alfredu morda povedala veliko ali pa so o njem govorili drugi, ni važno. Prelat je, on ve vse.«

	»Morda je vedel nekaj, s čimer je Artu zaprl usta,« reče Mauro.

	Fabio prikima.

	»In potem sta Artova starša umrla, Art pa se je vrnil v Casalfranco, da bi se ga lotil.«

	»In zato je začel pisati knjigo?« vprašam.

	»Ni bil pri pravi!« ponovi Fabio. »Kolikokrat bom še moral to ponoviti? Prekleto, Art ni bil pri pravi. V kleti ima klavnico, za božjo voljo! Iskal je način, da bi se maščeval donu Alfredu, potem pa ga je zaneslo in pritegnili sta ga pokrajina in vera. Začela se je nova faza. To je vsekakor podobno Artu.«

	»Ozdravil je deklico,« rečem. »Domnevno.«

	»To je le verska obsedenost. Prepričan sem, da je Jezus verjel v svoje besede, ko se je razglasil za mesijo, in lahko vidim Arta, kako pleza na oder sredi trga in razglaša, da je tudi on mesija.«

	»Ampak to ne pojasni ne klavnice ne ječe. Ali kaj se je tokrat zgodilo Artu.«

	»Pojasnjuje, kaj se je zgodilo takrat, in to je začetek.«

	Ves umazan od masti in praha vstanem.

	»Lahko gremo,« rečem. »Saj še velja za nocoj?«





	15

	Do cerkve pridem po kamnitih uličicah, skrivenčenih zaradi neenakomernih tlakovcev, z belimi hišicami, za katere se že od nekdaj zdi, da se bodo vsak čas sesule, a se ne. Cerkev sama je visoka romanska stavba na majhnem trgu z rozeto na pročelju in z dvema levoma, ki stražita vhod. Preden vstopim, po glavi pobožam leva na desni, kot sem to počel, odkar sem bil še majhen deček. Vstopim v tišino in temo in globoko vdihnem vonj po kadilu. Tukaj se vedno varno počutim. Prst pomočim v posvečeno vodo, z njim narišem križ na čelu in se priklonim proti tabernaklju.

	Cerkev je skoraj prazna. Družbo mi delata le dve starejši ženici, majhni in uveli, v črnih čevljih, črnih oblačilih, črnih jopicah in s črno tančico na glavi. Božja hiša njima pripada bolj kot meni. Dokler si ne premislim glede spolne usmerjenosti, mi ni dovoljeno sprejeti svetega obhajila – izločen sem. To boli. Lepo je vedeti, da je božji sin sprejel človeško podobo, trpel in umrl za nas in da smo lahko deležni njegovega telesa in krvi. Njegovega telesa in jajc, bi rekel Fabio. Pomirjen je z Maurovo usodo, a ne tudi z mojo, ker je Maurova bolj površinska od moje, in kot drugo, moti ga, kam tiščim svoj penis. Pravi, da duhovniki pridigajo, da si perverznež. Saj vem, saj vem. Veliko duhovnikov je takšnih. A ne vsi. Cerkev niso duhovniki, temveč Jezus Kristus, in imam zamisel ali dve, kako so si on in njegovi učenci krajšali čas med palestinskimi nočmi.

	Moj Gospod, molim, je Art s teboj? Prepričan sem, da si mu odprl vrata nebes. Dober človek je bil, to veš, seveda veš. Vedno je bil tu za svoje prijatelje. Vedno nas je spodbujal, da bi bili boljši. On ni verjel Vate, a Tebe to ne moti, kajne? Tebi je važno samo to, kar leži v naših srcih, in Art je imel zlato srce. Prepameten je bil za svoje dobro, ampak ali ni žalostno, moj Gospod, da Tvoji otroci živijo v družbi, kjer je biti prepameten nekaj slabega? Moj Gospod, obljubim, da se bom po najboljših močeh potrudil, da bo Art deležen človeške pravice, edine, ki je v naših rokah.

	Ko sem že pri tem.

	Upam, da nocoj delam, kar je prav. Zla ne bom nadaljeval, moj Gospod, storil bom le dobro. Posodi mi Svojo moč in mi pomagaj ohraniti moralni kompas. Ti veš, kako izgubljen znam biti, kadar me ne vodi Tvoja roka. Varuj mene in moje prijatelje nocoj, moj Gospod. Varuj nas.

	Nocoj nas varuj vsega hudega.

	16

	V daljavi gorijo kresovi. Za oljkami se v popolni temi na ravni pokrajini dvigajo rumeni in oranžni plameni. Sije pol-mesec z ostrimi krajci, ki spominjajo na grabeče roke z zlobnimi nameni.

	»Ugasni motor,« reče Fabio.

	»Nismo še dovolj blizu.«

	»Ugasni!«

	Ustavim ob robu oljčnega nasada. Naš avto je kilometre daleč naokrog edini, in ko ugasnem motor in luči, se zdi, da sploh ne obstajamo.

	»Slišita?« zašepeta Fabio.

	Ritem bobnov in človeških glasov, komaj slišnih, kot da bi prihajali z drugega sveta.

	»Prekleto,« pridušeno reče Mauro.

	»Lahko počakata tukaj,« rečem.

	»Ne bodi neumen. Ampak kaj, hudiča, je to?«

	»Nimam pojma. Fabio, sezi v predalnik za rokavice. Priskrbel sem nam krepčilo.«

	Fabio izvleče steklenico ruma. Srkne požirek in mi jo poda. Malo izpijem, potem se obrnem nazaj in podam steklenico Mauru.

	»Vse bo v redu,« rečem in prižgem motor. »Rocco nas ne bi poslal sem, če ne bi bilo varno.«

	Nekajkrat narobe zavijem na potke, ki vodijo na prostrana polja, zato se moramo voziti nazaj. Prijatelja hočem prepričati, da jima ni treba iti z menoj – iskreno, a me nočeta poslušati.

	»Kaj je Anna rekla za nocoj?« vprašam.

	»Razumevajoča je,« odvrne Mauro, »ampak ne tako razu-mevajoča. Izmislil sem si neko zgodbo o Artovem znancu, s katerim se želimo pogovoriti.«

	Ugriznem se v jezik. Lagati svojemu partnerju? Slaba zamisel.

	Končno najdem pravo pot – neasfaltirano pot, ki teče skozi neplodno zemljo. Bobni so zdaj tako glasni, da preglasijo avtomobilski motor. Na koncu poti stojita dva moška. Eden nam nakaže, naj ustavimo. Oba nosita orožje, sicer zapeto za pas, a jasno vidno. Polje za njima je postalo začasno parkirišče. Ustavim avto, ugasnem motor in spustim okno. Roke dam na volan. Fabio in Mauro me posnemata in držita roke tako, da so vidne.

	Moška se približata z obeh strani avtomobila.

	»Ccè bbuliti?« vpraša tisti na moji strani v močnem dialektu. »Kaj hočete?«

	»Roccov svak sem.« Upam, da je odgovor pravilen.

	»Elenin brat?«

	Sestrino ime mi vzame sapo.

	»Ja,« dahnem.

	Pogleda avto.

	»In vidva?«

	»Fabio.«

	»Mauro.«

	Možakar se zdi zadovoljen.

	»Elena ni bila prepričana, ali boste vsi prišli.«

	»Tega ne bi zamudila za nič na svetu,« rečem.

	Moška nas spustita naprej in parkiram zraven sivega BMW-ja. Preiščeta nas, zelo vešče, potem pa s prstom pokažeta proti polju, kjer gorijo kresovi.

	»Uživajte,« še rečeta.

	17

	Glasba je taranta, igrana na tamburine in harmonike. Polja za parkiriščem, polna mediteranskega grmičevja z nekaj oljkami, žarijo. Trije kresovi se dvigajo visoko, razporejeni pa so tako, da tvorijo ogromen trikotnik. Plameni so kilometre naokrog edini vir svetlobe. Naokrog mečejo sence ljudi, grmičevja in zveriženih dreves, vse sence se vrtinčijo med manjšanjem in večanjem plamenov. Sence postajajo velike ali majhne. Spreminjajo se. Stapljajo se ena v drugo, padajo na človeško kožo in rastje ter se spet hitro umaknejo. So živi dvojnik našega sveta iz mesa in kosti, dvojnik, ki ni od izvirnika nič manj resničen in nič manj sposoben iztegniti roke in raniti.

	Ozračje je polno dima in grenkobne arome jummarieddija. Majhen moški z zagorelim obrazom sedi ob veliki jami, polni oglja, in na dolgih nabodalih peče meso. Jummarieddi je najbolj intenzivno dišeča reč, ki jo je človeštvo kdajkoli dalo na žar. Predstavlja zadnjo preživelo stvar iz časov, ko se je živali manj udomačevalo. Da bi ga naredili, potrebujete drobovino (ledvičke, jetra, karkoli) sveže zaklanega jagnjeta ali koze, jo dobro sperete z vodo, natrete s soljo in limono, potem pa začinite s še več soli, popra, lovorja, peteršilja, praktično z vsako začimbo, ki raste na vrtu (kjer ste najverjetneje pravkar zaklali žival). Potem vse skupaj zavijete v potrebušino, zavitek nabodete na nabodalo in ga položite na vroče oglje. Zanimiv okus, rečejo ljudje, ki niso od tod, a samo takrat, ko so vljudni. V turističnih restavracijah ga redko najdete. V ustih se mi začne nabirati slina.

	Ob jami, polni oglja, stoji miza, polna papirnatih lončkov in ob njej vrsta lesenih vinskih sodov. Nikjer ni na spregled niti kapljice vode. Vzdržnost od alkohola tako daleč na jug ni nikoli prodrla.

	Na polju je približno sto ljudi, morda kakšen več. Moških je desetkrat več kot žensk, morda celo še več. Nekaj ljudi se gnete okrog jame, pijejo vino in se pogovarjajo v majhnih skupinah, ampak večina je zbrana na prostoru, ki ga obdajajo trije kresovi. Njihovi hrbti se navdušeno premikajo, ko pa se obrnejo in se zazibajo, za trenutek zagledam tisto, kar leži za njimi. Vidim rondo v polnem zamahu.

	Oblikovana je iz treh koncentričnih krogov. Zunanji je krog gledalcev, ki si ogledujejo predstavo. Sledi krog oljenk, znotraj tega pa še tretji in zadnji krog, krog moških – izključno moških – ki igrajo na tamburine in harmonike ali preprosto ploskajo. Na sredini tretjega kroga, v osrčju rituala, dva moška plešeta in se bojujeta.

	»Ples mečev,« zašepeta Fabio.

	»Necenzurirana verzija,« doda Mauro.

	Eden izmed moških v središču je prav gotovo že v štiridesetih. Ima gole prsi in je ves prepoten. Koža se mu lesketa v soju plamenov. Njegov nasprotnik – njegov partner – ima le dvajset let, suh je kot mrtva vejica, okrog hlač pa mu plahuta ohlapna bela srajca. Drug v drugega kažeta z dvema prstoma in se pretvarjata, da so prsti noži. Prste uporabljata, da zabadata, režeta in blokirata točno tako, kot bi to počela z noži. Ni samo ples in ni spopad v pravem pomenu besede.

	V preteklosti sem ples mečev že videl, a v sterilnejši obliki. Gre za čudaški ples, ki se je rodil v kriminalnem podzemlju Salenta, pod zaščito pa ga je vzel, tako pravi legenda, nihče drug kot sveti Rok, med kmečkim prebivalstvom priljubljeni svetnik. Ples naj bi prikazoval, kako so zločinci ohranjali in ostrili svoje pretepaške sposobnosti v zaporu. A plešoči del je zavajajoč. Bojevnika sicer sledita ritmu tarante, a hkrati se trudita premagati svojega nasprotnika. Slediti morata obojemu hkrati: plesu in spopadu, glasbi in želji po krvi. Z ronde ne morem umakniti pogleda.

	»Ubijal bi za malo jummarieddija,« reče Fabio.

	»Smo na srečanju Svete združene krone, zato pazi na svoje besede,« se pošali Mauro.

	Njune besede so me iztrgale iz rok plesnega uroka. Medtem ko se prebijamo proti žarečemu oglju, nek srečen glas zavpije: »Hej!«

	Elena mi maha. Kaj hudiča? Rocco bi moral biti tukaj, ne ona. Ona bi morala biti na varnem doma, ne pa med temi kriminalci. Pogovoriti se morava, jaz in ona.

	»Pomiri se,« zamrmra Mauro.

	Prisilim se, da se obrazne mišice lažno nasmehnejo in pomaham. Navdušeno pokažem na jummarieddi, se potrepljam po trebuhu in rečem:

	»Odlična hrana.«

	»Vesela sem, da ste prišli!« reče Elena.

	»Tudi jaz bi bil, če bi vedel, kam grem.«

	»Oh, daj no. Mama in oče sta naju peljala gledat ples mečev, ko sem jih imela … koliko? Sedem?«

	Plačam krožnik jummarieddija.

	»Šest, ampak takrat je bil v mestu in zelo oglaševan, ne pa sredi ničesar in skrivaj.«

	»Ta je ta pravi. Kot jummarieddi, veš. Premočnega okusa za turiste. Mauro! Fabio! Dolgo se že nismo videli.«

	»Od tvoje poroke,« odvrne Fabio. Pokaže na njen trebuh. »Oh, mimogrede, čestitam!«

	»Hvala. Potrebujete povzetek dogajanja?«

	»Prosim,« reče Mauro.

	Vem, kako deluje Maurov um. Srka vse podrobnosti okoliščin in ljudi in v glavi že razmišlja o načinih, kako nas bo rešil iz težav na sodišču, če bomo pristali tam. Kar je malo verjetno. Težave, ki nastanejo tukaj, se rešujejo daleč proč od radovednih luči civilizacije.

	Elena s prstom pokaže na rondo.

	»Šele ogrevata se. Ko bosta pripravljena, bosta izvlekla rezila.«

	»Zares?« vprašam.

	»Seveda,« odvrne in pokaže na pokončnega možakarja v petdesetih z nizko čepico in v jeans jakni. »To je Gianpiero. Če hočete staviti, govorite z njim.«

	»Staviti na ples?«

	»Staviti na boj.«

	»Kako pa veš, kdo je zmagovalec?«

	»Ples se konča pri prvem, drugem ali tretjem prelitju krvi. Preden vstopita v rondo, se plesalca odločita, kako daleč bosta šla.«

	Elena je v svojem elementu. Lahko bi kričal – še več, razbijal bi reči in obraze. Ampak ne morem zakričati nanjo, naj takoj steče domov k mami in očetu in se vrne v pošteno življenje in naj bo poštena deklica, v kakršno sta jo vzgajala. Te avtoritete nimam, če sem jo sploh kdaj imel.

	»Zakaj smo tukaj? Jaz in moja prijatelja.«

	»Nekdo vas bo poiskal.«

	»Kje pa je Rocco?«

	»Dela,« odvrne Elena.

	18

	Moja mala sestrica nam kupi tri kozarčke vina. Zase nič, ker je noseča in dobra mama. Z očmi ji sledim, ko se vrača in ima polne roke dela s smehljanjem, mahanjem in pogovarjanjem z ljudmi. Veliko prijateljev ima. Do nje se vedejo kot do moškega in to je tod najvišja čast.

	»Žal mi je,« reče Fabio.

	»Saj ni slaba oseba.«

	»Seveda ni.«

	Jummarieddi si zasluži občudovanje. Trpek je, a na absolutno slasten način in tako dobrega nisem jedel, odkar je zbolel Artov oče. Odtavamo do ronde, da bi spremljali ples ali boj ali karkoli že je to. Ritem glasbe postane hitrejši in potem ko izpraznim krožnik in kozarček, se ujamem, kako z nogo v ritmu udarjam po tleh. Elena, Art, vse moje skrbi zbledijo – bobni in gibi plesalcev me prikujejo na krog, na rezila. Prepoznam hipnozo, to namreč je – to seveda vem – ampak ne morem in nočem se upreti. Podobno je, kot bi me obsedel duh, ki je začutil klic tarante, nožev in nabodal na žarečem oglju.

	Fabio vrže prazen kozarček na tla in začne ploskati. Sedaj smo postali del nečesa večjega – del glasbe, del plesa. Plesalci v ritmu dvigajo roke in se prestopajo, glasba pa je vrv, ki nas vleče k njim, povezuje prepotena telesa v krog, bojevnika, glasbenike in nas, navadne smrtnike. Ob ploskanju se zdi, kot bi bil v središču kroga z rezilom v roki in z nasprotnikom pred seboj. Kdo ve, kako bi bilo, če bi resnično plesal. Užival bi.

	Mimo Fabievega nasmejanega obraza pogledam Maura. Negibno stoji, vina se skorajda ni dotaknil, s pogledom pa pozorno spremlja dogajanje.

	Plesalci razmaknejo krog in naprej stopita dva nova plesalca, oba brez majic in oba lesketajoča se v svetlobi ognja. Bolj ali manj sta naših let, eden ima kot krokar črne lase, spete v čop, drugi je popolnoma obrit. Navijam za tistega s čopom. Všeč mi je.

	»Druga kri!« zavpije Gianpiero, kot bi v boksarskem ringu najavljal borbo.

	Ta dva plesalca ne tratita časa z ogrevanjem. Po nekaj uvodnih korakih in gibih prstov izvlečeta dolgi rezili, ne da bi prenehala plesati. Začneta zamahovati in se umikati, a ves čas ostajata nasmejana. Nisem prepričan, ali dejansko poskušata drug drugega zadeti ali se zgolj igrata; kje se konča ples in se začne spopad. Tisti s čopom nenadoma plane naprej in zdi se, da bo obritega zadel, a ta skoči na stran in tisti s čopom zgreši. Ampak obriti ne zgreši – z rezilom zamahne proti obrazu onega s čopom in na njem pusti ureznino, iz katere začne liti kri. No, to sem jaz. Vedno stavim na privlačnega, nikoli na dobrega.

	Na levi rami začutim dotik.

	Obrnem se. Pred mano stoji moški, malce manjši od mene (in jaz nisem noben velikan). Morda jih ima že sedemdeset in vsako novo leto je kamen, zaradi katerega je krepkejši. Oblečene ima žametne hlače in belo srajco, razpeto, na prsih nosi zlat križ. Še več zlata – poročni prstan – ima na prstu. Na obrazu ima dve brazgotini – eno na licu, drugo na zgornji ustnici. Moški je tako nevaren, da mu tega ni treba pokazati. Nima nobene pištole, nobenega noža in na obrazu ima preprost izraz, ne pa izraz silaka, ki ga je tod mogoče opaziti pri drugih. Je tiste vrste človek, ki bi se počitnikarjem zdel zanimiv, mi domačini pa vemo dovolj, da se pripomb raje vzdržimo.

	Z glavo nam prijazno nakaže, naj mu sledimo. Brez besed ubogamo. Vodi nas proč, k jami z žarečim ogljem, kjer dobi krožnik jummarieddija, ne da bi zanj plačal. Pošten zalogaj si da v usta in vpraša:

	»Zaradi dekleta?«

	»Oprostite?« rečem.

	»Je zaradi dekleta Art v težavah?« Pokaže na Maura. »Hej, resni, prinesi mi kozarček.«

	Mauro prikima in pohiti po kozarec vina. Če možakar želi, da smo nocoj njegovi sluge, bomo nocoj njegovi sluge, potem pa se mu bomo še zahvalili za priložnost.

	»Mislite Carolino?« vprašam.

	»Ta kuzla je figo vredna. Govorim o drugi punci – tisti, v katero je bil Art zaljubljen.«

	Odgovorimo z molkom. V katero je bil Art zaljubljen. Mauro se vrne in poda moškemu kozarec z vinom.

	»Nikoli nismo slišali za drugo dekle,« reče Fabio.

	Možakar srkne požirek vina. Drži se zamišljeno.

	»Michele sem,« se predstavi. »Ne trudite se z imeni. Vem, kdo ste. Art je govoril o vas vsak drugi dan – moji prijatelji to, moji prijatelji ono.«

	»Kako to, da ga poznate?« sem vprašal

	»Pred dvema letoma je prišel k meni.«

	»Potem …«

	»Potem ko je ozdravil deklico,« pove Michele.

	»Torej je res?«

	»Ja,« reče Michele, »res je.«

	Ni važno, ali jaz verjamem ali ne. Ljudje, kot je Michele, imajo vedno prav, vsaj v praksi, če že v teoriji ne, ker imajo sredstva, s katerimi ti lahko dokažejo, kako prav imajo. Če rečejo, da je tvoj prijatelj čudodelec, imajo prav.

	»Oh, mimogrede,« še doda, »govori se, da bi vi, fantje, radi izvedeli, kako je ime njenemu očetu.«

	Nevarnost, vpijejo moji čuti.

	»Le …«

	»S tem boste prenehali,« me prekine Michele, »s tem boste takoj prenehali.«

	Prikimam. Kralj želi ohraniti zasebnost, torej bo ohranil zasebnost.

	»Odlično. Se pa mi štirje lahko pogovorimo. Art je moj ljubljenec. Želim mu le dobro.« Izprazni pol kozarca. »Ko je ozdravil deklico, je njenega očeta prosil za tri reči: da bi lahko v Casalfrancu prodajal malo trave, da bi ga pustili pri miru in da bi prišel v stik z mano.«

	»Za ta del nismo vedeli,« rečem.

	»Rocco o njem ne sme govoriti. Jaz lahko.«

	»Z vsem spoštovanjem, gospod,« reče Fabio, »kdo ste vi?«

	Michele se dotakne brazgotine na licu.

	»Plesni učitelj.«

	Več kot o Artu izvem, manj ga razumem.

	»Art se je hotel naučiti plesa mečev?«

	»Zelo dobro se ga je naučil. Najboljši učenec, kar sem jih kdaj imel. V rondo je vstopil, kot da ga nič ne bi moglo raniti. Vedno je šel na tretjo kri in zmagal je večkrat, kot je izgubil.«

	»Art se mi nikoli ni zdel športni tip,« rečem.

	»Ples ni šport,« nejevoljno odvrne Michele. »Drži, da zahteva spretnost in za večino plesalcev je to tudi vse. A tu in tam – zelo zelo redko – se pojavi takšen, kot je Art.«

	»Kar pomeni …?« vpraša Fabio.

	Pogledam Maura, ki preveč pozorno posluša, da bi lahko spregovoril.

	»Da ga je blagoslovil sveti Rok. Svetnik osebno.«

	Z Maura premaknem pogled na rondo. Druga kri – ples je končan. V krog vstopita dva nova plesalca, mlajša od zadnjih dveh. Nimata več kot dvajset let. Množica vzklika še glasneje.

	»Prva kri!« zavpije Gianpiero.

	»In tudi nič kaj svetniški se mi ni zdel Art,« rečem.

	»Kaj pa ti veš?« prezirljivo prhne Michele.

	»Dober kristjan sem.«

	»Dobro zate, fant. Še vedno pa nimaš niti malo pojma o plesu. Misliš, da gre le za razbojnike, ki krilijo z noži, kajne?«

	Na to vprašanje ni mogoče vljudno odgovoriti, zato ne odgovorim.

	»Pojma nimaš,« ponovi Michele. »Ples pripada svetemu Roku in plešemo njemu v čast. Gibi, glasba, rezila in kri – tako pokličemo svetega Roka na zemljo in tako se z njim pogovarjamo. Ples mečev je molitev, fant, in še nikogar nismo videli moliti tako, kot moli Art.«

	Nekaj trenutkov nihče ne spregovori. Taranto in vzklike množice si je težko predstavljati kot molitev. Fanta v rondi se ne polivata s posvečeno vodo, pač pa drug drugemu puščata kri.

	Tišino prelomi Fabio s svojo jaz sem boljši od tega verskega zverinskega dretja držo.

	»In, k čemu je molil?« vpraša.

	Michele strmi vanj.

	»Ti ne verjameš.«

	»Bojim se, da ne,« odvrne Fabio in ne umakne pogleda. »A to ne spremeni tega, kar pravim. Še nikoli nisem videl moliti srečnega človeka. Tisti, ki molijo, za nekaj prosijo.«

	Michele se spači. »V pekel boš šel, a to je tvoja stvar. Ampak imaš prav. K svetnikom se obrnemo, ko potrebujemo njihovo pomoč. Ni to sebično? Vsi molimo za tisto, česar nimamo: denar, zdravje. Ljubezen.«

	»Dekle?« vprašam.

	»Ja.«

	»Ima ime?« vprašam.

	»Art mi ga ni povedal. Kadar hoče, je lahko zelo preudaren. Pravi ji la Madama.«

	La Madama. Spomnim se, da je Art uporabljal to besedo. Vsi smo mislili, da govori o Carolini. Se bomo kdaj nehali motiti o njem?

	»Torej je plesal,« rečem, »in … in molil za ljubezen te ženske?«

	»Da bi mu sveti Rok pomagal z njo, si.«

	Počakam trenutek, da dojamem. Bistvo je, da je Art spal s poročeno žensko, medtem ko je bil zaljubljen v skrivnostno damo. To sicer ni nič nenavadnega. Vsi Artovi apetiti so bili nenasitni, potem pa so nepričakovano hitro izpuhteli. Preseneča me del, povezan z ljubeznijo. Art se mi ni zdel kot nekdo, ki bi ga zanimala ljubezen.

	»Sta si bila z Artom blizu?« vprašam.

	»Rad mislim, da.«

	»Veste, da je pisal knjigo?«

	»Knjigo o Skritih Rečeh. Ni mi je pokazal. Obljubil je, da mi jo bo, a mi je ni nikoli.«

	»In kdaj ste ga nazadnje videli?«

	»Prejšnji teden,« brez oklevanja odgovori Michele. »Pred osmimi dnevi. Skupaj sva pila kavo.« Michele se posveti rondi in nam da jasno vedeti, da ne želi, da bi ga sedaj kdo motil. Ples spremlja z očesom umetniškega zbiratelja, ki se sprehaja po galeriji. Čez nekaj časa se spet obrne k nam.

	»Mislite, da je Art mrtev.«

	Ker ne gre za vprašanje, ne odgovorimo.

	»Na napačnem kraju iščete odgovor,« nadaljuje Michele. »Art zna biti naporen in ne razumejo se vsi dobro z njim, ampak nihče se ga ne bi niti dotaknil. Rešil je pomembno življenje.«

	»Je don Alfredo na vaši plačilni listi?« vpraša Fabio.

	V želodcu me zgrabi krč. To je eno izmed vprašanj, ki jih nikoli ne postaviš. Michele gleda Fabia, kot moški njegovega kova gledajo druge moške našega kova in tehta, kaj bo povzročilo manj sitnosti – da ga pusti še naprej blebetati, ali mu odreže jezik in opravi s tem.

	»Ne,« odvrne.

	»Potem pa je nekako vpleten.«

	»Cerkvenik je.«

	»Kreten je.«

	Kretnja je hitra, hitrejša od mojega pogleda. Michele dvigne roko in udari Fabia dovolj močno, da mu poči ustnica in da zakrvavi. Stisnem pest, pripravljen na napad. Prijateljev ne pustiš samih v pretepu – četudi ne moreš narediti ničesar dobrega. Tukaj bi bilo v dveh minutah konec z nami.

	Fabio jezno poblisne z očmi. Strmi v kri na roki.

	Michele prekriža roke in zre vanj, kot da ga izziva.

	»Božjega služabnika moraš spoštovati,« reče.

	Zdi se, kot da je Fabio bedast. Ampak ni.

	»Opravičujem se,« reče in jaz lahko spet delam načrte za našo prihodnost.

	Michele se zanj sploh ne zmeni. Obrne se k meni. Prijazno me poboža po licu.

	»Če boš izvedel kaj o Artu,« reče, »mi sporoči, si? Elena ima mojo telefonsko.«

	19

	Vozim nazaj proti Casalfrancu in sodobnemu svetu. Moje misli so polne Elene, svetnikov, bobnov in rezil. Fabio, ki sedi na sovoznikovem sedežu, se drži mrko in gleda skozi okno, medtem ko Mauro na zadnjem sedežu preverja telefon.

	»Če pravilno razumem, kar se je pravkar zgodilo, sedaj delamo za Krono,« reče Fabio.

	»Ne bi rekel,« odvrnem. »Le prijazni smo bili s tem plesnim učiteljem.«

	»Nimamo izbire.«

	»To drži,« priznam.

	»Na parkirišču sem se oziral za belim mercedesom. Pretemno je bilo, da bi lahko bil prepričan, vendar mislim, da ga ni bilo tam.«

	»Ni ga bilo,« reče Mauro.

	»Hej,« rečem, »poglej, kdo je spet našel svoj glas.«

	Mauro ne umakne pogleda z zaslona na telefonu.

	»Kolega mi je ravno poslal mail glede mercedesa. Mislim, da ne gre za Krono.« V vzvratnem ogledalu vidim, kako se namršči. »Ne, prav gotovo ne gre za Krono.«





FABIO

	1

	»Nikoli ti ne bom odpustil, da si se poigral z mojim Načrtom,« je rekel Art in Mauru položil roko na ramo.

	»Kako to misliš?« je vprašal Mauro.

	»Izpustil bom mašo. Za cerkvijo je prijetna klop. Kot nalašč za branje.«

	»Saj menda ne načrtuješ, da te ne bo na moji poroki?«

	»Oh, nehaj no, gostija je pravi McCoy. V prihodnjih letih bodo ljudje pripovedovali zgodbice o tem, kaj smo jedli, kdo se je napil in kdo je koga osvajal. Maše se nihče niti spomnil ne bo! Vse so enake. Duhovnik, prstana, poljub, potem pa gremo.«

	Tudi sam sem upal, da se bom lahko izognil maši, ampak Mauro je bil neomajen – hotel je, da smo jaz, Art in Tony njegove priče. Maurov brat je izvisel, uradno zato, ker se je v Milanu spreobrnil v neko neznano vejo budizma, dejansko pa zato, ker Mauro ni bil stoodstotno prepričan, da njegov brat med obredom ne bo pod vplivom mamil.

	In tako sem se znašel le lučaj od glavnega prizorišča, oblečen v črno obleko in belo srajco s tanko črno kravato, ko je Mauro Anni na prst nataknil zlat prstan in jo poljubil. Annina bela obleka je bila preprosta. Zgornji del z izvezenimi rožami in dolgo krilo brez vlečke. Izgledala je nedvomno deviško, a obleka se ji je podajala na način, ki je netil mojo domišljijo. Misli so mi preletele podobe vseh reči, ki sem si jih želel početi z nevesto na oltarju. Nekoč sem seksal v cerkvi (fotografiral sem za katalog v neki slikoviti vasici v Toskani, kjer sem srečal neumno in nenadarjeno, a privlačno dvajsetletno študentko fotografije, katere mama je slučajno imela ključe od lokalne cerkve) in bilo je razveseljivo. Ampak z Anno? Nič se ne bi moglo primerjati s seksom z Anno na oltarju. Četudi se je poročala z moškim, ki je za svojo pričo raje izbral mene kot pa svojega brata.

	In tako sem se znašel tam v črni obleki in rejbankah, ko sta novoporočenca prišla iz cerkve in bila deležna riževe prhe, ki so jo pripravili prijatelji in družina. Sam sem še posebej silovito metal riž, da bi pokazal navdušenje ali dal duška lastni zafrustriranosti, ne vem. Po bogoslužju sem goste pospremil k avtom, potem pa skupaj z Artom in še dvema Maurovima bratrancema, ki vso pot nista umaknila pogleda s telefona, sedel v Tonyjev avto. Nekje med cerkvijo in restavracijo sem prenehal razmišljati o sebi, Anni in občutku mrzlega marmorja na nagi riti.

	Anna in Mauro sta izbrala obalno restavracijo Akacija – eno izmed mnogih novih, ki so se nedavno pojavile na obali. Bil je dokaj hladen julijski popoldan, ki ga je blagoslovila tramontana. Morje, praktično brez valov, je spominjalo na stekleno vitrino z dragocenim peskom, čermi in ribami. Mize so stale delno na pesku, delno na lesenem podestu pod pergolo. Vse je bilo pobarvano belo – mize, stoli, podest, pergola. Restavracijo so z vseh strani, razen s sprednje, ki je gledala proti morju, obdajale akacije, po katerih je dobila ime, pa tudi brinje in bugenvilije.

	Prispeli smo pozno popoldan, ko je sonce že oranžno barvalo morje, nebo in belo pohištvo. Moški so bili bolj ali manj oblečeni enako kot jaz – črna obleka, bela srajca – večina je prav tako nosila sončna očala. Ženske so pokazale malo več domišljije, čeprav sem pogrešal gozd klobukov, ki sem jih bil vajen na britanskih porokah. Pomislil sem, da je postavitev ravno pravšnja, da bi lahko navdušila kakšnega nadobudnega fotografa, da naredi nekaj nasmejanih posnetkov, ko je začel najeti fotograf početi točno to – goste je začel priganjati, naj se s hrbtom obrnejo proti morju ali z radostnim izrazom na obrazu gledajo v nebo, kot da bi gledali bradato obličje boga, ki blagoslavlja poroko. Tako umrejo lepotice, sem pomislil.

	»Potreben si pijače,« je rekel Art. Dokopal se je do dveh kozarcev vina in enega je ponujal meni. Z ust mu je visela še neprižgana smotka.

	Vzel sem kozarec.

	»Potreben sem pijač, množina.«

	Art je odložil kozarec na mizo z belim prtom in izvlekel škatlico vžigalic. Prižgal je smotko, potem pa zamahnil z vžigalico, da je ugasnila.

	»Kako si?«

	»Zakaj sprašuješ?«

	»Kar tako.«

	»Dolgočasim se. Pa tudi srečen sem.«

	»Najstniška ljubica se je poročila. Oh, ja, to je ljubko!«

	»Čutim cinizem.«

	»Anna je kul.«

	»Ampak?«

	Art je potegnil dim.

	»Ampak Mauro bo sovražil dejstvo, da je poročen. Anna tudi.«

	»Vedno imaš svoje mnenje, kajne?«

	»Pa saj to veš.«

	Izvlečem cigarete. Takrat moja finančna situacija ni bila tako mračna kot sedaj, a se je hitro slabšala in tehtal sem že, ali bi tudi sam začel zvijati tobak ali bi nasploh nehal kaditi (naredil nisem ne enega ne drugega).

	»Misliš, da je Mauro že davno pred tem napačno zavil.«

	»Moral bi se lotiti prava. To ni on.«

	»Veš bolje kot on, kakšno je njegovo življenje?«

	Še preden je Art lahko odgovoril, je v najin pogovor vskočil Tony. Nasmejan kot Joker naju je objel okrog ramen.

	»Antipasti je na mizi. Marička, kako krasno izgleda.«

	Art je imel prav. Italijanske poroke se vrtijo samo okrog hrane. Ja, tudi maša je; ja, tam so davno pozabljeni prijatelji in sorodniki, s katerimi se le redko videvaš; morda se tudi pleše in vino teče v potokih. Ampak v resnici gre samo za hrano. Bil sem že na gostijah, kjer je nažiranje in popivanje trajalo šest, sedem ur. Jedi si sledijo ena za drugo, čez nekaj časa pa se zlijejo druga v drugo, sam pa si prepoln hranil, da bi jih še lahko ločeval med seboj, da bi sploh lahko še kaj okusil. Tokrat ni bilo tako hudo, zahvaljujoč Anninemu občutku. Privolila je, da se bo poročila na jugu, a v zameno je zavzela neomajno držo glede postrežbe – obilje hrane ja, a ne tolikšno, da bi ljudi spravila v komo.

	Morda je tako zato ali pa zaradi stanja mojega uma, da se lahko spomnim prav vsake jedi, ki je bila tisti dan na jedilniku, in tudi vrstnega reda. Od pijač smo imeli na voljo vodo, vino primitivo in pinot grigio. Za antipasti smo imeli parmsko šunko, belo melono, rulado z jajčevci, goveji carpaccio s čilijem, solato s hobotnico, parmezan v kosu in z nožem, da si ga lahko rezal, surove sardele v marinadi, kozice in zeleno ter neskončno zalogo mpepata, torej sočnih školjk s črnim poprom. Potem smo navalili na slastno domačo pasto s škampi, ribjo juho, limonin sorbet (skrivni dodatek na porokah, ki očisti želodec, da lahko ješ naprej), po izbiri tuno ali kozice na žaru, ocvrte morske sadeže (lignje, mlade sipe, škampe) in popečeno zelenjavo (jajčevci, paprika in bučke, zelena solata z olivnim oljem, soljo in meto). In za konec še sladica: ruski bife domačih lokalnih sladic z mandlji, sladoled – in poročna torta. Kot sem rekel, nič kaj pretiranega.

	Mauro in Anna sta nas tri posedla za mizo skupaj z gejevskim Anninim bratrancem in z dvema njenima prijateljema. Pred enim mesecem smo se srečali, imeli smo Pakt, a kljub temu smo morali veliko nadoknaditi, zato smo bili z neznanci zgolj vljudni in smo se ves čas pogovarjali le med seboj. Junija sem izvedel, da Art živi v Parizu, kjer je delal kot pomivalec posode v striptiz baru (nič kaj posebnem, v Titty Twisterju, ne Moulin Rougeu). Pridružil se je komuni, ki jo je vodil samooklicani pankerski poet, ki so ga rahlo navdihnila dela francoskega socialističnega mistika iz devetnajstega stoletja, Éliphasa Lévija. Ko sem ga vprašal, zakaj, je odgovoril, zakaj pa ne? No, in kot je za Arta tipično, se je zadeve naveličal in razmišljal je, da bi se vrnil v Italijo v Neapelj, mesto, kjer ni nikoli živel. Prijatelj prijatelja bi mu lahko (morda, verjetno) priskrbel delo knjižnega distributerja. Njegove karierne možnosti oziroma pomanjkanje le-teh so prvih nekaj let predstavljali vir naše zaskrbljenosti, dokler ni tudi to postalo še eno življenjsko dejstvo.

	Torta je bila trinadstropna gobasta reč, prepojena z rumom in kavo, z belim prelivom, ki je spominjal na led. Na vrhu je imela majhen kipec ženske, ki je brala staro knjigo, in moškega v črni odvetniški obleki. Resnična Anna in Mauro sta sedela za torto. Ona je svojo roko položila na njegovo. On je odrezal prvi kos, občinstvo je vzklikalo, Anna in Mauro pa sta se znova poljubila.

	»Sedaj,« je rekel Tony.

	Art je vstal. »Dame in gospodje!« je zaklical.

	Anna in Mauro, objeta, sta se obrnila k njemu. Množica je utihnila.

	Art je na široko razprl roke, kot da bi jima dajal svoj blagoslov.

	»Naš prijatelj Mauro se je danes poročil, kar prijatelji pač naredijo, ko pridejo v določena leta. Želim ti le vse najboljše.« Dvignil je kozarec. »Prav tako je ta srečna baraba dobila dekle daleč izven svoje lige.« Množica se je zasmejala. »In iskreno nazdravljamo njemu, njima in njuni skupni prihodnosti. Ampak. Čeprav bo prihodnost morda sijajna, svoje preteklosti ne bomo nikoli pozabili. Prihodnost se sicer začenja tukaj in zdaj, ampak preteklost je tista, ki nas je pripeljala sem. Preteklost omogoča prihodnost – preteklost je naš zemljevid prihodnosti.«

	Ob tej iztočnici sta dva natakarja pristopila k Mauru in Anni. Nosila sta veliko škatlo z ogromno rdečo pentljo, zavito v črn papir.

	»To je naše darilo prijatelju. Anna, nate nismo pozabili in prepričan sem, da boš tudi ti uživala.« Utihnil je in počakal, da sta natakarja odložila škatlo na mizo pred Maura. »To je tvoja preteklost. In mi vsi si želimo biti del tvoje prihodnosti.«

	Mauro se je nasmehnil in nekaj zamrmral. Odprl je škatlo.

	V njej je bila električna kitara, rdeče-bel Stratocaster. Zamisel je bila Artova, s Tonyjem pa sva plačala večinski del (jaz si tega nisem mogel najbolj privoščiti, ampak onadva tega nista vedela). Če bi Maura videli sedaj, si tega ne bi mislili, ampak nekoč je bil precej dober kitarist.

	Ves osupel je vzel kitaro v roke. »Fantje …«

	»Zaigraj!« je zaklical Tony.

	»Igral nisem že …«

	»Zaigraj, ljubček!« je zavpila pijana teta.

	»Zaigraj!« sem se pridružil in tudi množica je začela vpiti: »Zaigraj! Zaigraj! Zaigraj!«

	Mauro se je rahlo stresel, si dal pas čez rame in vzel trzalico. Lenobno, celo teatralično, se je sprehodil do majhnega odra za skupino, ki sta jo z Anno najela, priključil kitaro na ojačevalec in zaigral ton. Prilagodil je struno, zaigral nov ton in znova prilagodil struno.

	Pol ure kasneje je igral skupaj z bendom. Ljudje so v mesečini plesali na plaži, vsi pijani in srečni. Tony je bil v kotu in mlademu Anninemu sorodniku pripovedoval zgodbice. Art je plesal povsem brez ritma, kot da ne bi najbolje vedel, kaj naj počne z boki in rokami, a za to mu je bilo figo mar. Jaz sem sedel za mizo, sam, kadil, srkal fernet in opazoval dogajanje.

	»Čudovito darilo,« je rekla Anna. Uspelo se ji je otresti pozornosti gostov, predvsem zato, ker sta goste tisti hip bolj zanimali glasba in zabava kot deljenje komplimentov nevesti.

	»Artova domislica,« sem rekel.

	»Seveda. Je res, da zapušča Pariz?«

	»Tako se zdi.«

	»Zakaj ne plešeš?«

	V polovičko kokosovega oreha, ki je predstavljala pepelnik, sem otresel cigareto.

	»Nisem najbolj družabne sorte.«

	Prijela me je za roko in vstala. »Pridi.«

	»Kam?«

	Anna se je zasmejala in ponovila: »Pridi.«

	Odšla sva proč od poblaznele množice in zavila k obali. Anna je bila bosa. Sezul sem si čevlje za v cerkev in nogavice Paul Smith, ki so bile spomin na boljše finančne čase, in si zavihal hlačnice. Odšla sva na plažo in pustila Akacijo za seboj. Morje je bilo prijetno toplo. Glasba je v noči igrala naprej, ampak sedaj sem ob njej lahko slišal tudi zvok penečih se valov. No, valovi niso bili omembe vredni, morje je bilo namreč mirno kot z mesečino obsijano zvezdno nebo. Anna se je sesedla na moker pesek in jaz sem sedel k njej.

	»Joj, kako prija malo tišine,« je rekla.

	»Je poročeno življenje napornejše, kot si mislila?«

	Zasmejala se je.

	»Hrupnejše.«

	Iz žepa sem potegnil zavojček trave.

	»Artova roba. Pravi, da trava, ki jo goji v Parizu, pusti okus po janeževem likerju.«

	Z brado je namignila proti restavraciji v daljavi.

	»Moj mož dobi rokenrol, jaz pa drogo.«

	»Oba pa pogrešata seks,« sem rekel in svoje besede takoj obžaloval.

	»To bova dobila kasneje,« je rekla. »Kakorkoli, nocoj ne bom kadila.«

	S tresočimi se prsti sem zvil joint. Nekdo modrejši bi vstal, našel izgovor in odšel. Nisem se tresel zaradi mraza ali opitosti, temveč zaradi boja, ki je tekel v meni med spolnim vzburjenjem in nujo, da ga zajezim.

	»Nisva imela časa, da bi se pogovorila, ti in jaz,« je rekla Anna, jaz pa sem kadil.

	»To pride s poroko.«

	»In kakšno je življenje v Fabievem svetu?«

	»Našel sem novo dekle.«

	»A res?«

	»Indijka je. No, rojena je v Londonu. Ime ji je Ruhi.« To je bilo še pred Laro. Ruhi je bila model, s katerim sem delal. Razmerja med modeli in fotografi so pogosta, a le redko trajna.

	»Dobro zate.«

	Nasmehnil sem se in ji ponudil joint.

	»Sem rekla, da ne bom, hvala.«

	Joint sem dal nazaj v usta

	»Razen tega pa ni nič novega.« Nič, kar bi ji hotel povedati. Nič, kar bi me pokazalo kot uspešnega, pomembnega ali zaslužnega.

	»Jaz pa imam novice.«

	»Da si poročena?«

	»Še nekaj je novega.«

	»Noseča si,« sem rekel.

	Bila je osupla.

	»Kako …?«

	Pomahal sem z jointom.

	»Še nikoli nisi zavrnila dima Artove robe,« sem rekel lahkotno, čeprav se nisem tako počutil. »In ves večer si spila le kozarec prosecca.«

	»Si me ves večer opazoval?«

	»Oči sem imel prikovane na obe zvezdi večera. Kako je Mauro sprejel novico?«

	»Ne ve še.«

	»Misliš, da bo iz sebe?«

	»Oh, ne, ne. To sva načrtovala. To bo moje presenečenje po zabavi. Čeprav je verjetno opazil, da ne pijem, zato verjetno le ne bo popolno presenečenje.«

	»Si srečna?«

	»In malo prestrašena.«

	»Odlično ti bo šlo. Prava slastna mamica boš.«

	»Ne bo lahko žonglirati s kariero in otrokom.«

	»Zate in za Maura? Zgolj mala malica.«

	Anna je vstala.

	»Plavati si želim. Morje je preprosto preveč popolno. Pomagaj mi z obleko.«

	Postavil sem se ji za hrbet in ji odpel obleko. Bila je kot perfektno narejen trak. Ko je bila zadrga odpeta, je obleka kar zdrsnila z Anninih ramen, zadnjice in stegen. Modrca ni nosila, le bele hlačke. Anna se ni sramovala golote. Prvih dvanajst let življenja je preživela v Nemčiji, kjer je njen oče delal v nekem inženirskem podjetju in odrasla je v prepričanju, da je golota nekaj povsem normalnega. Zgoraj brez se je začela sončiti pri osemnajstih. Vsi smo že videli njene joške in zame ni bilo prvič, pa tudi desetič ne.

	»Hvala,« je rekla in stekla proti morju.

	Kot začaran sem stal in jo opazoval, kako je zakorakala v morje in se potopila.

	Z roko sem segel po zaponki pasu. Vedel sem, da če bi dal možganom vsaj sekundo časa, bi me ustavili, tega pa si nisem želel. V naglici sem se znebil črne obleke, ozke kravate, bele srajce in boksaric. Popolnoma gol sem se vrgel v morje.

	Bilo je toplo kot juha. Potopil sem se, da bi me morje vsega objelo, in zaplaval proti Anni. Do vratu je bila v vodi, z nogami pa je še vedno stala na mehkem pesku.

	»Dobrodošel,« je rekla.

	Zgrabil sem jo za boke in jo potegnil k sebi. Niti za hip me ni poskušala odriniti – ponudila mi je razprte ustnice in pozdravila moj jezik. Dotaknil sem se njenih zob in lahko sem občutil njen jezik, ki je raziskoval po mojih ustih. Prijela me je za ramena in me pod vodo objela z nogami. Občutek mehkega mesa v njenih hlačkah na moji erekciji je vse, kar sem kdajkoli v vsem življenju želel od ženske. Z dvema prstoma sem hlačke potegnil na stran, vanjo zarinil sredinec in ga ukrivil. V njej sem občutil drugačno mokroto.

	»Ah,« je zastokala.

	Kavsal sem jo s prsti, dokler nisem mogel več, ker so mi otrpnili. Spustil sem jo. Tesno se me je oklepala. Prijel sem jo za popolno rit, ko sem s konico tiča na stran odmaknil njene hlačke.

	Prikimala je.

	Prodrl sem vanjo, proti njej potisnil boke in jo z rokami potegnil k sebi. Bila je breztežna. Natepaval sem Anno in bilo je veličastno, a ni bilo dovolj. Hotel sem jo še več in še bolj, natepavati sem jo hotel, kolikor bi bilo mogoče in to enkratno priložnost sem hotel izkoristiti do skrajnih meja. S prstom sem zdrsnil po njeni zadnjici do anusa in občutil majhne krogce. Potem sem prst potisnil noter. Anna me je ugriznila v ramo, da ne bi glasno zavpila, jaz pa sem prst potisnil še globlje, medtem ko sem suval z boki in ji sesal ušesno mečico. Okus je imela po potu, koži in slani vodi.

	Nisem hotel, da bi mi prišlo, dokler ne bi prišlo njej ali da bi se pretvarjala, da ji je prišlo.

	In ko mi je prišlo, sem bil užaloščen, ker sem vedel, da je to konec in želel sem si, da bi lahko takoj spet vse ponovil in kavsal do zore, do prvih sončnih žarkov, medtem pa bi bilo njeno golo telo eno z mojim.

	Ko sva se vrnila na gostijo, sva imela mokre lase in priznala sva, da sva plavala. Nihče ni ničesar posumil, niti starejše pijane tete ne. Vsi so vedeli, da sem Mauru kot brat.

	To je bilo pred šestimi leti. Takrat sva bila z Anno zadnjič sama. Danes, ker je Art izginil, se je spet zgodilo.

	»Sva dovolj daleč?« vpraša.

	Predrami me iz sanjarjenja. Tukaj sem sredi od sonca izsušenega podeželja Casalfranca s to žensko – s to izjemno in neverjetno žensko – ki se je še enkrat pripravljena sleči zame.

	»Ja,« odvrnem, »ja, sva.«

	2

	Slepeča svetloba poldneva je več, kot bi si želel. Naši predniki iz klasičnega obdobja so verjeli v nevarnost demoni meridiani, poldnevnih demonov – kadar opoldansko sonce tako močno pripeka, je dan lahko enako strašljiv kot temna noč.

	Nebo je temno modro, zemlja temno rdeča. Zavijeva na prašno cesto, ki vodi na rdeče polje. Oba nosiva sončna očala in klobuk – jaz zdelano bejzbolsko kapo, ki sem jo našel v očetovi hiši, kjer sem se odločil ostati, potem ko sem izvedel za njegovo Alzheimerjevo bolezen, Anna pa velik klobuk s širokimi krajci, v katerem je spominjala na divo iz Fellinijevega filma. Naokrog je nekaj oljk in rožičevcev, tu in tam kakšna opuncija, razen teh pa zgolj nizko grmičevje in robidnice. Med nama in fotoni, ki izvirajo v eksplozijah sonca in se kot topovske krogle zaletavajo v vesoljsko ladjo Zemljo, ni nobenih ovir.

	»Najprej fotošuting ali piknik?« vpraša Anna.

	»Šuting, če se strinjaš.«

	»Seveda.«

	Pokrajina se rahlo nagiba – zelo rahlo – ampak na vsej tej ravnini že rahel nagib pomeni razliko. Ko ona odkoraka proti vrhu pobočja, prepoznam popolno sliko – kontrast med zemljo in nebom, Anna pa tvori vez med njima, v svetlobi, ki boža njeno telo in iz nje izzove globlji odtenek resničnosti. Boginja dežele je.

	»Kako si me želiš?« vpraša.

	»Moraš vprašati?«

	Nasmehne se in sname klobuk, in spomnim se, kako je bilo prvič, ko je Marta D'Antonio slekla svoj modrc. Anna smukne iz dolge obleke v ciganskem stilu in sleče majico. Sedaj je v bikiniju, tistem, ki ga je nosila na plaži tisti dan, ko je bila tam s svojim možem in otrokoma, ampak tukaj imajo celo kopalke pridih prepovedanega.

	»Te slike so za knjigo, veš.«

	»To lahko nehaš ponavljati.«

	»Za tvojo kariero me skrbi.«

	Z rokama seže za hrbet in odpne zgornji del kopalk.

	»Rektor je seksistična svinja, ni pa dovolj bedast, da bi rekel vsaj eno besedo o tem, kaj redna profesorica počne s svojim telesom.«

	Kako se ne bi zaljubil v takšno žensko?

	Njen modrc pade na tla. Njene bradavičke so zgolj za spoznanje temnejše od gladke kože okrog njih. Videl sem že na stotine golih deklet in tudi Anno sem videl golo, ampak vedno je nekaj čarobnega, ko moške oči zagledajo svobodne bradavičke – bradavičke so vrata iz enega sveta v drugega, iz sivine vsakdana v čaroben kraj. Anna se znebi še hlačk in sedaj je gola s tistim svojim večnim nasmeškom na ustnicah.

	»Čudovita si,« rečem in dam sončna očala na glavo. Moram videti naravno svetlobo.

	»Vem,« odvrne.

	Vzburjen sem. Ko delam, se to pogosto zgodi. Moja ljubezen do jošk, zadnjic in nog ni nikoli zbledela. Lepota ni nekaj, na kar bi se lahko navadil, in nobena lepota v vsem vesolju se ne more primerjati z golo žensko. To povem brez sramu ali slabe vesti. Priznam, da sem postal fotograf zato, da bi dekleta pripravil do tega, da se slečejo, ampak postal sem profesionalec in naučil sem se (čeprav ne brez napak), kje leži moja odgovornost – jaz sem tisti, ki se sporazumeva s to lepoto, tisti, ki jo dela večno in mobilno, jo prenaša v druge kraje in prihodnjim generacijam. Želim si biti vzburjen, ko vidim svoje modele gole. Vzburjenje je naravni odziv na lepoto in je nekaj lepega samo po sebi.

	Po tem, ko sem izvedel za očetovo bolezen, sta bila gola Anna in fotoaparat v roki, kot bi izgubljen sredi puščave našel ribnik sveže vode.

	»Obrni se,« rečem. Medtem ko delam, nerad tratim čas za prosim in hvala. Nisem kreten kot nekateri drugi fotografi, ampak empatijo izražam z gibi, ne z besedami. Manj kot govoriva, bolj se lahko z modelom osredotočiva na to, da skupaj nekaj ustvariva.

	Dobra foto-seansa je zelo podobna seksu – nočeš veliko govoriti.

	Nadaljujeva dobro uro s kratkimi prekinitvami, da se osveživa z ledenim čajem. Ko jo gledam skozi leče fotoaparata, se mi Anna zdi še lepša, kot se je spominjam. Drobne strije na trebuhu in zadnjici pričajo o polnem življenju – življenju vina in večerij s prijatelji, o njenih hčerkah in o trudu, ki ga je morala vložiti, da si je povrnila postavo. Anna je ženska, ki ceni svojo lepoto, ne da bi bila z njo obsedena. Morala bi biti na naslovnici moje knjige. Verjetno bi morala napisati tudi uvod.

	Na neki točki vem, da je seansa končana. Občutka ne znam pojasniti, a sem se ga naučil spoštovati. Pa vendar nočem nehati. Ko bom rekel 'Anna, zaključila sva', se bo oblekla, pokrila bo bradavičke, jaz pa se bom počutil, kot da je s sveta izginila vsa čarobnost, ki se ne bo nikoli več vrnila. Anna je Maurova žena. V Londonu me čaka Lara.

	Dve preprosti resnici, ki ju ne smem pozabiti.

	»Zaključila sva,« rečem.

	3

	Sediva v senci samotnega rožičevca, ki z debelim deblom sporoča, da je že zelo star. Anna si je oblekla kopalke, a samo kopalke. Celo v senci je prevroče, da bi se človek hotel obleči. Jaz imam oblečene kavbojke, majico pa sem slekel.

	»Si naredil kaj dobrih posnetkov?« vpraša.

	»Nekaj bo krasnih.«

	»Tvoja skromnost je impresivna.«

	»Le svojemu modelu sem dal kompliment.«

	Sediva na brisači in jeva sendviče s parmsko šunko in mocarelo. Anna je prinesla hladilno torbo, ki kljubuje sončni pripeki in steklenice v njej ostajajo zadovoljivo hladne. Pitje piva v takšni vročini ni priporočljivo, le še bolj vroče nama bo in še bolj se bova potila. Ampak v tem trenutku nama preveč prija, da bi se menila za to.

	»Na Maura,« rečem in trknem ob Annino steklenico, »da je danes poskrbel za deklici.«

	»Glede na to, kolikokrat me je med tem oddihom pustil samo z njima, je to še najmanj, kar je lahko naredil,« reče. »To bi morale biti družinske počitnice, ne pa konec tedna s prijatelji.«

	»Na neki način smo jih uničili.«

	Anna skomigne z rameni in se kratko zasmeji. Njen odziv je troplasten. Navidez se pritožuje, na globlji ravni se zgolj šali. Ampak obstaja tudi tretja plast, ki jo lahko opazi le nekdo, ki jo zelo dobro pozna, kjer se skriva jeza. Medtem ko sem fotografiral, sem na Anni opazil nekaj, česar nisem opazil še nikoli. Nelagodje. Sled razočaranja.

	»Mauro misli, da je Art …« jo zanese. »Oprosti, morda o tem ne želiš govoriti.«

	»Tudi jaz razmišljam o tem.«

	»Mauro misli, da je Art mrtev.«

	»Tudi jaz se nagibam k temu,« rečem, »čeprav še vedno upam na čudež. Lahko se konča tako, kot se je prejšnjič.«

	»Ampak kako se je končalo prejšnjič? Art je eno zgodbico povedal mestu, a drugačno vam, svojim prijateljem.«

	»Rekel bi, da je lagal v obeh primerih.«

	»Vedno sem se spraševala, zakaj niste pritisnili nanj, da bi vam povedal resnico.«

	»Resnice si nismo želeli.« Naredim pošten požirek piva. »Takoj ko bi jo poznali, bi nekaj hoteli narediti in bili smo preveč prestrašeni, da bi šli tja. Morali bi iti.«

	»Otroci ste bili.«

	»Če bi bili boljši prijatelji, bi bil Art sedaj z nami.«

	Na Annini koži se lesketa pot.

	»Mauro mi je povedal tudi za ozdravitev.«

	»Kaj ti misliš o tem?«

	»Imam se za racionalistko, a se mi zdi čudno. Zaradi načina, kako Mauro govori o tisti noči, ko je Art izginil, se zdi, kot da se je zgodilo nekaj … nadnaravnega – saj lahko uporabim to besedo? Saj ne, da on pravi, da se je zgodilo nekaj takšnega, ampak daje mi tak občutek. In sedaj, ozdravitev.«

	»Pravi racionalistka.«

	Skomigne z rameni.

	»Sem lahko iskren?« rečem. »Jaz sem se poigraval z mislijo, da je bilo za Artovo izginotje krivo nekaj, kar ni s tega sveta.« Preplavi me pravo olajšanje, ko te besede izrečem na glas, ne da bi se moral bati, da bom deležen posmeha. »Ti je Mauro povedal, da je Art zakričal, ko je vstopil v oljčni nasad?«

	»Ja.«

	»Nikoli se nismo mogli zediniti, kaj je tisti krik pomenil. Jaz sem menil, da je zakričal iz strahu, Mauro, da od jeze in Tony …« Odkimam. »Tony je mislil, da od veselja. A ni to čudno? In še druge reči so bile. Ko se je Art prikazal na mojih vratih, je imel na sebi čista oblačila. So se ugrabitelji potrudili in svoji žrtvi oprali oblačila? In Art je bil, potem ko se je vrnil, še vedno enako pameten kot prej, a celo še bolj … zaverovan sam vase.« Utihnem, da do konca pojem sendvič. »Tako da, ja, poigraval sem se tudi z mislijo, da je za tem magija. Ali veš, kaj se je zgodilo, da sem si premislil?«

	»Kaj?« Imam vso Annino pozornost. To je globoko erotičen občutek, ki se, če bi bil jaz gospodar sveta, ne bi nikoli končal.

	»Odrasel sem. In spoznal sem, da so hudiči, zlobni duhovi in vsa bitja, ki strašijo ponoči, zgolj izgovori, ki si jih izmišljamo, da si lahko pripovedujemo, da obstaja še nekaj hudobnejšega od nas, nekaj mračnejšega od človeških bitij.«

	»Zelo domiselno.« Anna srkne požirek piva in graciozno nagne glavo. »Duhovnika sumiš.«

	»On je kriv.«

	»Te lahko vprašam nekaj osebnega?«

	»Bolj osebna, kot sva midva, ne bi mogla biti.«

	»Zakaj tako zelo sovražiš vero?«

	Ne vpraša: »Se je kaj zgodilo z donom Alfredom?« Ampak vem, da je to tisto, kar me sprašuje v resnici.

	»Don Alfredo se ni nikoli približal mojemu 'Viliju', če si imela to v mislih,« rečem, ona pa se zasmeji. »Ne, to sega daleč nazaj, ko je umrla moja mama. Deset let sem imel in bil sem obupan. Zgodilo se je tako nepričakovano – postavili so ji diagnozo raka na dojkah in štiri mesece kasneje,« tlesknem s prsti, »je ni bilo več.«

	Anna to zgodbo pozna. Ne ve pa, kaj se je zgodilo potem.

	»Bilo je nekega dne, ko sem jokal. Pazi, nisem delal scen ali česa podobnega, le v svoji sobi sem jokal, ko je prišel don Alfredo in ne da bi potrkal, vstopil v mojo sobo skupaj z mojim očetom in rekel: 'Ne bi smel jokati, ker je tvoja mama z našim Gospodom, Jezusom Kristusom.', moj oče pa je rekel: 'Poslušaj dona Alfreda.'«

	»Poskušala sta ti pomagati.«

	Prezirljivo prhnem.

	»In potem je don Alfredo dodal še: 'Če boš še naprej jokal, bo to greh. Jezus Kristus je tvojo mamo poklical k sebi in v njegovo voljo ne smeš dvomiti, sicer te bo poslal v pekel.'«

	Anna presenečeno razpre oči.

	»Prasec.«

	»Ostal sem brez besed. Bil sem tako presenečen, da sem resnično nehal jokati, za hip. Pogledal sem očeta, on pa je obožujoče strmel v dona Alfreda. To me je tako zelo pretreslo, kot električni šok, saj veš? Spet sem našel glas in veš, kaj sem mu rekel? Rekel sem: 'Bolje v pekel kot pa k Jezusu in k tvojim kretenom.'«

	Anna spet izbruhne v smeh.

	»Oprosti, da sem vprašala,« reče.

	Ampak tudi jaz se zasmejim in odprem novo pivo.

	»Oče mi ni nikoli odpustil.« Moj oče. Ki je letos čakal, da pridem, da bi mi povedal, da umira. »Ne verjamem v boga, Anna. Ampak če bi obstajal, bi bil raje preklet v peklu, kot da bi večnost preživljal s temi snobovskimi in prepotentnimi nasilneži.«

	»Te zgodbe mi Mauro ni povedal.«

	»Le Artu sem jo zaupal. Mauro in Tony ne bi razumela. Saj ne pravim, da je tvoj mož neumen ali kaj takšnega …«

	»Vem, kaj hočeš povedati.« Nagne se naprej, da bi iz hladilne torbe vzela novo pivo, mene pa prešine slika njenega telesa, golega, kako se nagiba pred fotoaparatom. Napnem vse sile, da se zadržim, da ne bi naredil še ene strahotne napake.

	»Skrivnost za skrivnost,« reče. »Se spomniš najinega prvega zmenka?«

	Nasmehnem se.

	»Tisto noč, ko sva z Artom razbila Tonyja in Maura pri namiznem nogometu, preden si sprejela modro odločitev in izbrala Maura ... Ti in tista tvoja prijateljica … kako ji je bilo ime?«

	»Rita.«

	»Rita, točno. Rekli sta, da se hočeta družiti z nami.«

	»To je bila Artova zamisel. Zaznal je, da si mi všeč in povedal mi je, da si preneumen, da bi naredil prvi korak, zato ga moram narediti jaz. Ugovarjala sem, da stvar ne deluje tako, da mora prvi korak narediti fant, Art pa je odvrnil: 'Je sploh važno?'« Za hip pomolči. »Ta 'je sploh važno' mi je spremenil življenje, in ne samo na en način. Pravzaprav, je bilo sploh važno? Če si fant ali punca, ki počne dekliške reči – vse to je eno samo sranje. Lahko bi na zmenek povabila Fabia, privlačnega južnjaka, če bi si želela. Lahko bi študirala fiziko. Lahko bi počela karkoli. Da bi bil moj načrt manj očiten, sem Rito prosila, naj navija za Tonyja in Maura. Strinjala se je – v zameno za jagodno šminko. Smešno, tega se še vedno spomnim.«

	»In tako se vse začne,« rečem in zmajem z glavo. »Art in Art in spet Art.«

	»Upam, da se Mauro moti. Art si zasluži kaj boljšega, kot da umre nekje osamljen in zmešan.«

	Nekaj časa ne spregovorim. Kopam se v Annini bližini in uživam v ugodju piva.

	»Se kdaj vprašaš, kaj bi se zgodilo?« vprašam. »Če bi tisto noč Mauro uspešno poljubil Rito in …«

	»Ja, se.«

	»Nimam slabe vesti, ker sva naredila to, kar sva,« rečem, a besede zvenijo, kot da bi jih izrekel nekdo drug, neko ognjeno bitje.

	»Jaz tudi ne,« reče Anna čez nekaj trenutkov. »To sva morala dati iz svojega sistema.«

	»Nisem prepričan, da mi je uspelo vse dati ven,« rečem in se ne zmenim za svoj boljši jaz, ki vpije name, naj molčim in naj ne posegam na najbolj nevarno področje, kar jih obstaja.

	Anna me pogleda.

	»Tudi jaz nisem,« reče.





	MAURO

	1

	Uživam življenje.

	Tako, priznal sem in si s tem podelil certifikat bona fide Grozna Oseba. To sem moral narediti. Iz grenkih izkušenj na sodišču sem se naučil, da lahko lažeš vsem, le sebi ne, ker ko lažeš sebi, se zgolj uriš v tem, da lažem verjameš, s čimer svojim nasprotnikom olajšaš delo, ko te hočejo pitati s svojimi lažmi. Iskreno rečeno, kot seks je tudi to osebna zadeva. Seveda mi je žal za Arta in trudim se, da ne bi razmišljal o tem, kaj se mu je morda zgodilo. A kljub temu – imam se odlično. Končno imam nekaj, kar presega davke, plenice in pujso Pepo. Počutim se kot star okrasek na polici, na katerem se je nabiral prah, dokler ga ni nekdo kupil in ga očistil ter mu vdahnil novo življenje. In ta nekdo je bil Art.

	Nekoč sem ga vprašal, zakaj ne verjame v boga. Rekel je: »Ni mi všeč misel, da je nekdo mogočnejši do mene.«

	Zanima me, kaj bi s tem naredila Concetta Pecoraro. Ko smo bili otroci, je bila nekaj časa slavna, med Artovim izginotjem je bila na vrhuncu svoje slave, potem pa se je njena kariera v trenutku končala. Očitno je prihranila nekaj iz boljših časov, njen starejši sin namreč vozi mercedes – beli mer-cedes. Parkiran je pred hišo, v kateri živita mama in sin sredi majhnega vinograda na obrobju Casalfranca.

	»Ja, to je tisti avto,« reče Tony. Mi smo našega pustili malce proč in šli peš – cesta ni ravno odročna, a tudi zelo prometna ne in Concette nismo hoteli opozoriti na svojo prisotnost.

	Tony, z rokami v žepu in z aviacijskimi sončnimi očali na nosu, si ogleduje mercedes. Vsakdo v mestu ve, da ima njegov svak prijatelje, kar bi moralo vsakogar odvrniti od naglega ukrepanja. Ali pa tudi ne, odvisno od tega, kako pametni so ljudje. Tisto, česar Tony noče razumeti, čeprav je bilo to med plesom mečev dejansko izrečeno, je to, da ni njegov svak tisti, ki ima prijatelje, pač pa njegova sestra. Elena je šefinja v hiši in ona ima več kot samo 'dobre zveze' s Krono – ona je Krona. Ne morem reči, da sem presenečen. Kolikor se spomnim Elene, ljubka majhna deklica, ki se je ljubeznivo spominja Tony, kot prvo sploh ni nikoli obstajala. Le za spoznanje manj nevarna je od Michela, ampak verjetno lahko računamo na njeno podporo.

	Fabio odrine vratca v ograji. Le megleno se spominjam, da sem ta vinograd videl na televiziji v poznih osemdesetih, ko sem bil še majhen, Concetta pa je bila lokalna zvezda. Pravzaprav je zgolj majcen, a opevan vrt. Takrat je bil poznan kot Blagoslovljeni vinograd in govorilo se je, da vsaka grozdna jagoda vsebuje Kristusovo kri. Grozdje ni potrebovalo duhovnika in niti v vino ga ni bilo potrebno predelati, da se je spremenilo v kri. Le odtrgati si moral jagodo, jo pojesti in dobil si obhajilo – in to zelo posebno, saj naj bi grozdje resnično imelo okus po krvi. Devica Marija osebno mu je poklonila to milost. Prikazala se je Concetti in ji prenesla nekaj velikih duhovnih sporočil in dve od njih sta se razširili kot požar in v tolikšni meri, da je Marija obljubila, da bo redno prihajala. Tako je Concetti uspelo ustvariti mističen začetek. Enkrat mesečno se je Marija prikazala v vinogradu, a prikazala se je le Concetti in samo Concetti je zaupala izjave o miru na Zemlji in kako nujno je, da za višje dobro ljudje Concetti podarijo denar. Denar bo Concetti omogočil, da bo lahko nemoteno molila in tako prinesla mir na Zemljo slej kot prej (očitno so Oče, Sin in Svet duh visoko cenili Concettine molitve). Concetta je dobesedno ponovila Marijine besede in jih unovčila. Kot dokaz Concettinih videnj je Devica imela trhlo poznavanje teologije in slovnice in bila je zelo domiselna, kar zadeva stanje na prijateljičinem računu. Duhovščina ni bila navdušena, a mnogi ljudje so bili.

	Škof je javno naznanil, da Concetta ne videva Device, pravzaprav ne videva nikogar, in da bo izobčena, če bo še naprej trdila drugače. Na njenem grozdju ni nič čudežnega, še več, Concetta je smrtno grešila, ko je dajala obhajilo vernim podanikom brez primerno blagoslovljenega vina in ker ni bila duhovnica in brez cerkvene odobritve.

	Concetta je odvrnila, da je odobritev dobila neposredno od Device Marije in je neustrašno nadaljevala.

	Na nek način je bilo zabavno, razen kar zadeva uboge duše, ki so zaradi Concette postale še siromašnejše. Don Alfredo se je po najboljših močeh potrudil, da je škofa podprl, ampak veliko meščanov se je postavilo na Concettino stran. Še naprej so jedli njeno grozdje in vanjo metali svoj denar. Na vrhuncu njenega uspeha je en sam grozd iz njenega vinograda človeka stal toliko kot večerja v dobri restavraciji. Concetta je plačala davek Kroni in nihče več je ni nadlegoval. Do konca svojih dni bi živela srečno, če ne bi bilo Arta.

	2

	V hiši se na ves glas sliši televizor – šov Talenti, v katerem je moški brez talenta z beneškim naglasom zavijal 'Stand by me'. Vljudno potrkam. Šov teče naprej, nihče ne odgovori.

	»Oprostite,« rečem in primem za kljuko. »Signora Pecoraro?«

	Zaslišim odkašljevanje in hripav glas. »Ja?«

	Vstopim, Tony in Fabio pa mi sledita.

	»Kdo je?« vpraša glas.

	Ne da bi odgovorili, sledimo glasu. Concetta sedi v kvadratni dnevni sobi, ki je čista in urejena, razen kar zadeva oblak cigaretnega dima. Videti je sto let starejša kot na sliki, ki sem jo danes zjutraj poguglal, in tudi sto kilogramov težja. Tisto malo las, kar ji jih je še ostalo, ima pobarvanih na rjavo in natupiranih, da izgledajo bujnejši. Spominja na razpadajočo nakazo iz kakšne nizkoproračunske grozljivke. Očitno nas ne prepozna. Če ne bi srečal toliko prevarantov, podobnih njej, bi se mi smilila.

	»Artovi prijatelji smo,« rečem.

	Concetta na široko odpre oči in potegne iz cigarete.

	»Katerega Arta?«

	»Artura Musiella, saj ga poznate.«

	»Tisti mali usrane.«

	»Ni več majhen.«

	»Torej je velik usrane.« Zakašlja. »Vem, kdo je Art in vem, kdo ste vi.«

	Prekrižam roke. Dogovorili smo se, da moramo dajati odločen in resnoben videz, ampak opravka imamo s starko. Tony in Fabio nimata želodca za kaj takšnega. Jaz ga imam. Odvetnik sem.

	»Prišli smo se pogovorit glede včeraj.«

	»Nimam pojma, o čem, jebenti, govoriš.«

	»Signora Pecoraro, včeraj ste enega od nas skoraj ubili.«

	»Če sem natančen, mene,« reče Tony.

	Zahihita se.

	»Jaz ničesar ne počnem skoraj.«

	Proti svoji volji se nasmehnem. Moram priznati, da je nekaj posebnega.

	»Je vaš sin doma?«

	»Saverio!« zavpije. »Saverio!« zavpije še glasneje.

	Fabio se zdrzne. Danes se veliko bolje drži – fotošuting z Anno mu je dobro del – a je še vedno precej razrvan. Zaradi očetove bolezni in sovraštva, ki ga čuti do Casalfranca, je njemu še težje kot nama s Tonyjem.

	»Prihajam, mama!« odvrne rohneči glas. Po dvajsetih čudnih letih še vedno burka neprijetne spomine. Po stopnicah prihajajo težki koraki in vsak posebej kot udarec po bobnu oznanja prihod jeznega silaka. Bos je in brez majice, nosi le kratke hlače. Ko smo bili dečki, je bil Saverio velik, a postal je še večji. Z desnega boka se mu po roki navzgor vije plemenski tatu, ki se v krogu rezil konča okrog zapestja. Na levi obrvi ima brazgotino. Oh, ja, spomnim se je. Tony mu jo je naredil.

	Ko nas Saverio zagleda, mu zastane korak. Vidim, kako se mu napnejo mišice, in ima jih veliko, zato traja kar nekaj časa, da se napnejo vse. Pogledam Tonyja. Hladen je kot kisla kumarica. Saverio je za dobro glavo višji od njega, ampak Tony ga je enkrat že sesul in stavim, da bi ga spet. Tony je kot terier – lahko mu določiš dvakrat večjega nasprotnika, pa mu bo uspelo zlesti nanj. Pravi, da je tako zato, ker sovraži nasilje in ko nasilje izbruhne, si ga želi čim prej končati.

	Ko Concetta pogleda svojega sina, to stori s ponosom, ki bi ga lahko namenila kakšni boljši stvari.

	»Se spomniš Artovih prijateljev?« reče.

	»Ja,« odvrne Saverio in nepremično strmi v Tonyja.

	»Hej, stari,« reče Tony. »Kako si?«

	»Izginite iz moje hiše.«

	»Mislim, da ne bo šlo.«

	Saverio grozeče stopi korak naprej.

	»Veš, kaj počnem?« vprašam.

	Zbegano me gleda. »Kaj ti …«

	»Kaj sem po poklicu.«

	»Briga me.«

	»Pa bi te moralo, Saverio, sem namreč odvetnik, in to precej dober.« Stopim korak proti njemu, trebuh se mi strese pod srajco in moje roke so debele le za tretjino njegovih – fizično povsem neškodljive, vem. Vem pa tudi, da nismo več v srednjem veku in da ta poba potrebuje tresljaj realnosti. »Saj se spomniš, kaj se je zgodilo, ko je tvoja mama pristala na sodišču, si? Izvoli, udari me. Lahko me tudi zbrcaš. Naslednje, kar se bo zgodilo, je to, da te bom tožil in obljubim, da bosta ti in tvoja družina izgubila svoj fensi avto, hišo in vinograd. Ne bom se ustavil, dokler ne bom iz vas iztisnil še zadnjega centa, ki razpada pod vzmetnico.« To so le prazne besede, seveda – to se ne bo nikoli zgodilo, ne zaradi majhnega nesporazuma med prijatelji. Ampak Saverio tega ne ve. Tako je z njemu podobnimi. Ko so fantje, zgolj zaradi velikosti in zlobe pomenijo strah. Tega se oklepajo, potem pa pridejo v dvajseta in začne se resnično življenje. Nekega dne se zbudijo in ugotovijo, da so povsem nemočni. V svetu odraslih je fizična moč v primerjavi z umom jalova. Konec koncev so jalovi tudi možgani. Ena in edina reč, ki jo potrebuješ, je razumevanje, kako obrniti birokracijo sebi v prid. Ni važno, da se mi to zdi žalostno, ampak znova in znova sem videl, da je točno tako.

	»V moji hiši ste,« reče Saverio.

	Zavijem z očmi.

	»Včeraj si poskušal Tonyja resno telesno poškodovati.« Za hip molčim, potem se še malo zlažem. »Imamo fotografijo tvojega avta in tvojo registrsko številko. Sem smo prišli zavoljo starih časov, ker se poznamo od otroštva in smo pomislili, da bi se o zadevi raje pogovorili.«

	»Jaz osebno nisem naklonjen pogovoru,« se oglasi Tony.

	Zdi se, da se Saverio komaj še zadržuje, da ne udari enega izmed naju, ampak vem, da tega ne bo storil. Stavim, da je imel dovolj opravka z odvetniki, da se zaveda, česa vsega smo zmožni. Videl sem takšne, kot je on – videl sem jih veliko – ko sem bil še pripravnik, še preden sem začel delati s pravimi izmečki, in čeprav se močno tolčejo po prsih, vedo, da je njihovo mesto na koncu prehrambne verige.

	»Utihnite ali se odstranite, fantje,« zagodrnja Concetta. »Televizijo gledam.«

	Bistra je. Sedaj razumem, kako je uspela iz sebe narediti zvezdo. Noče slišati, kar bi lahko bilo izrečeno med nami in njenim sinom, za vsak primer, če bi navsezadnje le pristali na sodišču.

	Saverio odide iz sobe in mi mu sledimo v kuhinjo, prav tako čedno urejen prostor. Zavoham paradižnikovo omako in baziliko in malo cigaretnega dima. Opazim originalen hladilnik iz petdesetih let, zaobljen, za katerega sem prepričan, da se ni nikoli premaknil iz te kuhinje, potem ko so ga tja postavili.

	»Torej,« takoj začnem, »včeraj pri Artovi hiši.«

	»Pogovorili se bomo in nikoli več vas ne bom videl – dogovorjeno?«

	»Prisežem,« se zlažem.

	Saverio gre do hladilnika, vzame steklenico piva in jo odpre.

	»Art je moj diler,« pove, potem ko spije požirek, ne da bi še nam ponudil pivo. »Dobro robo ima. Tja sem prišel, da bi jo kupil, potem pa sem zagledal avto, ki mi je sledil, in se ustrašil. Mislil sem, da so karabinjerji.«

	»In zdelo se ti je pametno, da se čelno zapodiš proti avtu, v katerem so karabinjerji?«

	»Takrat se mi je,« odvrne Saverio.

	Zgolj slaba puhlica. S pogledom ošinem prijatelja. Tudi Tony mu verjame. Fabiu je vseeno. Preveč se poti, da bi bilo lahko krivo samo soparno vreme. Za nas se sploh ne zmeni in strmi v nekaj na steni za mojim hrbtom. Nočem biti očiten, zato ne sledim njegovemu pogledu. Spet se obrnem k Saveriu.

	»Art je izginil,« rečem in čakam na njegov odziv.

	»Je zbežal pred škifi?«

	»Pri Kroni ima prijatelje,« reče Tony, »tako da ne, karabinjerji ne morejo biti razlog.«

	Saveriu se ob omembi Svete združene krone zatresejo roke, kar lepo kaže, da se resnično zaveda, da je njegovo mesto na koncu prehrambne verige.

	»Iščemo ga,« rečem. »Se ti sanja, kje je?«

	»Kupec sem, ne njegov kolega.«

	»Kdaj si ga nazadnje videl?«

	»Pred kakšnim mesecem? Ne vodim evidence.«

	»Poznaš njegovo punco?«

	»Kakšno punco?«

	»Morda ne njegove punce, ampak obstaja dekle, ki mu je všeč.«

	Nekaj spreleti njegovo telo – hipna reakcija, ki jo takoj skrije. Skomigne z rameni.

	Uščipnem se v konico nosu.

	»Saverio, nekaj naj ti bo jasno. Vsi Artovi kolegi, mi in drugi, hočemo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, in mi smo veliko prijaznejši od drugih. Če boš pokazal dobro voljo, ti to lahko koristi. Če pa se bo razvedelo, da nam nisi pomagal, ko bi nam lahko, moja tožba ne bo najhujše, kar te lahko doleti.«

	»Oči bom imel odprte,« reče Saverio.

	Fabio si z dlanjo otre čelo. Prepoten je.

	»Kdo je …« Utihne, potem poskusi znova. »Kdo je ta mlada ženska?«

	Pokaže na uokvirjeno sliko na steni, ki prikazuje dekle, ki je v poznih najstniških letih, če sploh. Ima temne oči, temno polt in kodraste črne lase, ki obdajajo ljubek obraz. Ni lepa, ne, veliko več kot lepa je. Čarobna je. Zdi se, kot da lahko vsak trenutek stopi s slike, te prime za roko in začne s teboj plesati. Ob pogledu nanjo zahrepeniš, da bi se to resnično zgodilo.

	»Moja mlajša sestra,« reče Saverio. »Ona z Artom nima ničesar.«

	Mlada ženska je na plaži in se za frizbi igrivo ravsa s psom. Mladenka z dolgoprstimi rokami drži eno stran frizbija, drugi konec pa ima pes v gobcu. Pes je velik, bel in ima dolgo dlako.

	Kot tisti, ki ga je Fabio videl v oljčnem nasadu.

	»Je to tvoj pes?« vpraša Fabio.

	»Ja, zakaj?«

	»Ga lahko vidim?«

	»Še sam ga nisem videl že nekaj dni,« reče Saverio.

	3

	Že prvi dan Artovega izginotja je postalo jasno, da smo osumljenci – ne na nek specifičen način, pač pa na splošno. Vsi so potrebovali grešnega kozla in mi smo bili pri roki. Bili smo z Artom, ko je izginil, kadili smo travo in nismo se mogli zediniti glede narave Artovega krika, ki ga je spravil iz sebe, potem ko je odšel v oljčni nasad. Bilo je normalno, da so sumili nas.

	Tretji dan so mediji začeli o Artu govoriti v pretekliku, od Art je prijazen deček, ki je z vsemi najboljši prijatelj, so prešli na Art je bil prijazen deček, ki je bil z vsemi najboljši prijatelj. Zgodil se je obrat zavesti. Vsako kočo in vsako lopo na podeželju so preiskali. Noč in dan so okolico prečesavali psi in helikopterji. Živega fanta bi našli – kaj pa mrtvega? To je bilo veliko lažje skriti. Karabinjerji so nas prisilili, da smo šli znova skozi dogodke večera večkrat, kot se sploh želim spomniti. Oljčni nasad je na samotnem kraju. Smo tja resnično šli samo zato, da bi gledali luno? To ni tipično najstniško vedenje, kajne? In kako je mogoče, da je naš prijatelj preprosto izginil na tako samotnem kraju, ne da bi kdo od nas videl, kam je šel? Odgovorov nismo imeli, a prezaposleni karabinjerji so si to prevedli, da odgovorov nismo hoteli dati.

	Četrti dan je Devica Marija spregovorila s Concetto.

	Marija se je izven urnika prikazala v blagoslovljenem vinogradu s posebnim namenom, in sicer da bi Concetti povedala resnico o Artu. Resnica je bila, da je Art na varnem. Na varnem v Njenih mogočnih prsih. Torej, bil je mrtev in v nebesih. Zavist ljudi, je rekla Devica, je ubila nesrečnega, nesrečnega fanta, ampak sedaj je na boljšem kraju, daleč proč od trpljenja in nevarnosti. Do takrat je bila Artova preobrazba od čudaka, ob katerem gredo kocine pokonci, do mestnega ljubljenca končana (edina izjema je bil Fabiev oče, ki ni nikoli opustil mnenja, da je Art aroganten majhen pobalin, ki se bo vrnil domov, ko se bo naveličal igrati skrivalnice). Concetta je rekla, da ji ni treba pojasnjevati, kaj naj bi bila zavist ljudi. Namig je bil zunaj, šlo je za podlo igro in kdo drug kot Artovi najboljši prijatelji bi lahko bili podleži? Kar zadeva Artove ostanke, je Devica Marija prepričljivo povedala, da jih bodo našli v senci drevesa ali pod veliko skalo, kar pravzaprav prekriva ves Salento. Casalfranco je takoj zagrabil. Čeprav je le manjšina dejansko verjela Concetti – pardon, Devici Mariji – so ostajali dovzetni za drugačna mnenja. Mrtvi Art, nadobudna mlada duša, ki je preminila pred svojim časom, skupaj z Devico Marijo, ki je oznanila njegovo usodo, je predstavljal ganljivo zgodbo, in kdo ne mara ganljivih zgodb? S ščepcem mističnosti. S tem nismo mogli tekmovati.

	Na presenečenje mnogih sta Artova starša držala z nami. Zanju sinovo izginotje ni bila igra. Šesti dan me je Artov oče poklical. Jokal je in rekel, da ve, da smo dobri fantje – da smo Artu kot bratje – in da so reči, ki jih po mestu govorijo ljudje, zlobne, enostavno zlobne. Tudi mene je spravil v jok.

	Ampak potem se je Art vrnil s svojo za lase privlečeno zgodbo in v hipu je postal najbolj osovražen fant v Italiji. Concetta se je znašla v globoki vodi. Vsi tisti, ki so ji napol verjeli, kar je pomenilo skoraj ves Casalfranco, so se počutili kot bedaki. Ljudje so pripravljeni veliko odpustiti, a nikoli vam ne bodo odpustili, če bodo zaradi vas izpadli bedaki. Naša jasnovidka se je znašla na naslovnici lokalnih časopisov in na tretji ali četrti strani nekaterih državnih, a ne v dobrem pomenu. Njeno grozdje z okusom po krvi je postalo nacionalna šala. Zgodbo je poskusila zavrteti, rekoč, da jo je zavedel satan, ampak to je vse skupaj samo še poslabšalo. Slavni komik je uprizoril skeč kot hudič, preoblečen v Devico Marijo, govoril pa je z glasom ostarelega moškega in se pretvarjal, da je deklica. V hipu je postal klasika – lahko ga najdete na YouTubu. Concettina verodostojnost se je sesula na koščke in z njenim poslom je bilo konec.

	Neke noči, dva meseca po Artovi vrnitvi, sva s Tonyjem v mreži ulic okrog cerkve dona Alfreda naletela na Saveria. Bil je čisto iz sebe.

	»Ta drekač, vajin prijatelj,« je rekel, »zakaj, jebenti, ni preprosto umrl?«

	Saveria, ki je bil dve leti starejši od naju, se je držal sloves, da uživa v dobrem pretepu. Nisem se zmenil zanj in sem šel naprej, a Tony se je ustavil in odvrnil: »Tvoja mama je služila denar na naših ritih in na riti našega prijatelja.«

	Tudi Tony je imel sloves.

	»In, mimogrede,« je še dodal, »kurba je.«

	Saverio je zarjovel in se zapodil vanj. Tony ga je čakal in ko se mu je dovolj približal, ga je s kolenom udaril v jajca. Močno. Saverio se je ustavil, se zvil in se prijel za dimlje ter pridušeno zastokal. Njegovo telo je preletel krč od dimelj do glave. Saverio je bruhnil žolč. To bi lahko pomenilo konec.

	Tony ga je še enkrat udaril.

	In jaz sem ga spodbujal. Edini razlog, zakaj se nisem še sam pridružil pretepu, je bil ta, da se nisem še nikoli stepel (kar je pravcati dosežek za fanta, ki odrašča v Casalfrancu) in nisem vedel, kje bi začel. Ni bilo lepo od naju, kar sva naredila, ampak mislim, da nam lahko malo pogledate skozi prste. Vsi drugi so bili jezni na Arta, ker so mislili, da vedo, kaj je naredil, ampak midva sva vedela, da ne veva. Vedela sva samo to, da se slabe stvari pač dogajajo. Art je priznal, da ni pobegnil od doma, ko pa smo vprašali, kaj se je zgodilo v resnici, je zgolj ponavljal 'ne vem'. Ta besedna zveza me je plašila. Še vedno me.

	Tony je mahnil Saveria in ga vrgel na tla in ko je Saverio tam ležal, ga je Tony brcnil v obraz – le enkrat, a močno – s ponošenimi martinskami, ki jih je vedno nosil, da je Saveriu počila koža pod obrvjo. Potem ga je Tony pljunil.

	Saverio je hlipal. Glavo je zakopal med dlani, usnjeno jakno je imel umazano od bruhanja in krvi.

	»Drekač,« je rekel Tony.

	4

	Sem v kleti v hiši svojih staršev in iščem svojo staro kitaro. Prostor je velik in teman, poln škatel, starih koles in polomljenega pohištva. Muzej družinskih spominov, čeprav sedaj hišo uporabljamo samo še med počitnicami. Ker z bratom živiva v Milanu, sta mama in ata kupila majhno stanovanje in se preselila na sever. Nista hotela zamuditi odraščanja svojih vnukov. To je bilo lepo od njiju – to si ves čas ponavljam, ko jima zamerim, in zamerim jima bolj, kot bi bilo zdravo za človeka mojih let. Moj veliki načrt je bil, da v Milanu na novo najdem samega sebe. To se ni nikoli zgodilo, delno zato, ker je bilo kaj takega težko narediti ob družini, ki me je nenehno spominjala, kdo naj bi bil, in delno verjetno zato, ker tega nisem imel v sebi. Sem, kar sem, in če nad tem nisem pretirano navdušen, ne morem narediti nič drugega, kot da se s tem sprijaznim.

	»Je še nisi našel?« vpraša Anna.

	»Ne še.«

	Dol je prišla z dvema kozarcema rdečega vina, potem ko je Ottavio in Rebecco dala spat. To urico dneva obožujem, ko je konec dela z deklicama in imam ves večer zase, preden začnejo kolesa spet mleti. Moja največja zabava dandanes je spanec. Anna kozarca odloži na staro zaprašeno mizo in vpraša:

	»Ti pomagam?«

	Pokažem proti veliki skrinji, na kateri so na kup zložene še tri manjše.

	»Lahko preveriš tam.«

	Nocoj smo imeli družinski piknik na prostornem vrtu za hišo, polnem marelic, limonovcev in opuncij. Na sredini vrta stoji kamnit žar na oglje, ki ga že precej časa ni nihče uporabljal. Ata zna narediti pico, jaz je ne znam. Redne sveže pripravljene večerje so stvar, ki jo pogrešam, ko nisem v Casalfrancu. Skupaj s preprostejšim življenjem, količino kisika v zraku, morjem, hrano, pokrajino. Če bi se finančno izšlo, bi se preselil nazaj. Morda nekega dne. Morda se bom celo naučil narediti pico.

	Med večerjo je Anna vprašala dekleti:

	»Sta danes dopoldan uživali v očkovi družbi?«

	»Naučil naju je streljati,« je rekla Ottavia.

	Anna se je pretvarjala, da je šokirana.

	»Lastnima hčerama si dal pištolo v roke!«

	»Le vodno pištolo,« je s pojasnilom pohitela Ottavia. »Rekel je, da je to edina pištola, s katero lahko kdajkoli streljava, in nikoli tujcev.«

	Spoznajte Ottavio – brez vsakršnega smisla za humor. Kar je ljubko za deklico, ampak molim, ko molim, da ga bo nekaj pridobila, preden postane najstnica, sicer jo bo življenje prehitro zlomilo.

	»Nikoli tujcev,« je ponovila Rebecca. Prepričana je, da je njena sestra na samem vrhu sofisticiranosti, zato posnema vse, kar Ottavia naredi ali reče. Rad imam svoji deklici, ampak dolgočasita me. Hitro pokvarita moje dobro razpoloženje – dobro razpoloženje, ki sta ga prinesla mrtev prijatelj in skrivna mafijska zabava. Sem pošteno zjeban?

	»Poglej, kaj sem našel,« rečem. Zaboj starih igrač. Iz njega vzamem figurico, mišičastega svetlolasca v krznenih spodnjicah. »Hi-Man in Gospodarji vesolja. Se jih spomniš? Ustvarjen sem bil za igrače, čeprav mi za risanke ni bilo veliko mar.«

	»Vi fantje ste čudni,« reče Anna. »Za nič na svetu se ne bi igrali z barbiko, ampak goli bodibilder po imenu Himen pa je v redu.«

	Zahihitam se.

	»Pomagaj mi s temi škatlami.«

	Kup škatel zloživa na tla. Moja kitara mora biti nekje tukaj. Mama in ata je ne bi nikoli vrgla proč. Kadar gre za družinske spomine, bolestno kopičita stvari.

	»Radovednost me ubija,« reče Anna. »Kako je potekal obisk pri Concetti?«

	Opišem ji naše srečanje.

	Ko končam, Anna vpraša:

	»In vi ste Saveriu verjeli?«

	»Mogoče je, da je od Arta kupoval travo, ampak da je Tonyja zamenjal za karabinjerje? Lepo te prosim.«

	»Kaj pa je potem počel pri Artu?«

	»Upam, da nam bo to povedala njegova sestra.«

	»Osupljivo lepa mladenka.«

	»Rada imaš podrobnosti, kajne?« se pošalim. »Moram ti povedati, da je Fabio prvi na vrsti.«

	»Jaz ne igram pošteno.«

	»Seveda ne, ljubica.«

	»Je Fabio prepričan, da je pes na fotografiji enak tistemu, ki ga je videl v oljčnem nasadu?«

	»Prav gotovo je videti enak.«

	Anna nekaj časa molče brska po škatlah, potem pa reče:

	»Obljubi, da boš s tem zaključil, takoj ko boš začutil nevarnost.«

	»Obljubim.« Anna ne ve, da je ta trenutek že davno mimo, ko smo ugotovili, da je vpletena Sveta združena krona. Niti sam nisem prepričan, da vem, kaj počnem. Artovih morilcev ne bomo našli. Tudi njegovega trupla ne bomo našli. Ne gre zanj, temveč za nas, zame. Moral bi prenehati. Bom. »In ti? Si se zabavala s Fabiem?«

	»Zelo.«

	Nekaj je v njenem glasu. Ne vem točno, kaj, ampak nekaj je. Krivda? Morda. Sumim, da sta na neki točki Fabio in Anna spala skupaj. Nikoli nisem vprašal in nočem vedeti. To sodi v preteklost, ko smo bili vsi mladi in neumni. Anne nisem nikoli varal, ampak to še ne pomeni, da sem svetnik.

	»Tvoji kolegi bodo o teh fotografijah … govorili,« rečem.

	»Tak je načrt.«

	Ljubim to žensko. Veliko stvari je v mojem življenju, za katere nisem prepričan, ampak to žensko ljubim z vsem, kar imam, bolj kot bom kdajkoli ljubil kogarkoli, vključno z najinima hčerkama. Je najbolj čudovito darilo, ki mi ga je podaril Art.

	»Kakšen se ti je zdel Fabio?«

	»Ne najboljši. Čeprav, in to bo zvenelo grozno … celo nesramno, mu ta težava z Artom nekako pomaga. Daje mu nekaj, na kar se lahko osredotoči. Nekaj nepričakovanega, nekaj drugačnega.«

	»Vem, kaj hočeš povedati,« rečem po kratkem molku.

	»In kako se ti držiš?«

	Ozrem se naokrog po kleti.

	»Iskreno?«

	»Seveda.«

	»Kar smo izvedeli o Fabiu, me je šokiralo.«

	»Bi pojasnil?« Spet zaznam nekaj v njenem glasu. Moral bi najti pogum in ji reči: 'V redu je, prenehaj se čutiti krivo za reči, ki segajo daleč v preteklost,' ampak to bi pomenilo, da bi priznal svoje sume, na to pa še nisem pripravljen.

	»Mislil sem, da živi popolno življenje. Sledil je svojim sanjam in osvojil vse! Uspeh, denar, bleščečo službo, ki ne obsega iskanja ustvarjalnih načinov, da bi se ljudje izognili plačilu davkov.«

	Anna zavzdihne. Te besede je slišala že velikokrat.

	»Mauro, svojo službo lahko pustiš, kadarkoli si to želiš. Moral bi jo. In ko boš nehal dramatizirati, se bova že česa domislila.«

	Kako? Najraje bi zavpil nanjo: 'Le kako bi lahko pustil službo? Imava dve hčerki, ki iz naju srkata najboljša leta življenja in potrebujeta oblačila, zdravnike, počitnice in igrače, denar, ki ga zaslužiš ti, pa ne zadošča. Najini prihranki bi pošli v šestih mesecih, v najboljšem primeru, in potem bi spoznala, da sva v riti.'

	A namesto tega rečem:

	»Fabio je sledil svojim sanjam v holivudskem slogu, a ni srečen. Jaz sem storil nasprotno, vedel sem se odgovorno, in ne morem reči, da sem srečen. Ali slediš svojim sanjam ali si ubogljiv deček in upoštevaš pravila, na koncu je enako. Obstaja način, kakršenkoli način, da zmagaš v življenju?«

	»Jaz sem srečna,« reče čez nekaj trenutkov.

	»Končno!« rečem. Za pajčevino in vrsto starih koles se skriva nezmotljiva oblika glasbila, ki mu ni uspelo spremeniti mojega življenja. »Našel sem jo.«

	5

	Danes so pomembni samo še računalniki, ampak v devetdesetih je igranje kitare še nekaj pomenilo. Iskreno rečeno, kitare nisem začel igrati zaradi deklet, pač pa zaradi pesmi Led Zeppelinov 'Babe I'm Gonna Leave You'. Govori o dogodivščini, razbijanju. Napolnila me je s hrepenenjem po rečeh, ki jih nisem nikoli poznal. Bil sem premlad, da bi lahko imel spomine, zaradi katerih bi bil nostalgičen, in bil sem neučakan, da bi ti spomini prišli. Hrepenel sem po nostalgiji in kitaro sem začel igrati, ker sem želel igrati točno to pesem.

	Nisem bil slab. Drugi so igrali le snovne akorde (E- in C- dur), ki so jih brez razlike uporabljali za prav vse pesmi, ki so jih igrali, od 'Wonderwalla' do 'Lemon treeja', ne da bi se ozirali na akorde, ki naj bi jih igrali. Odkril sem, da mi je glasba všeč zaradi glasbe same. V učenje igranja kitare sem vložil trud in čas, in če so bile punce nad tem navdušene, super, ampak to ni bil moj namen.

	Kljub temu (ali pa prav zaradi tega) se mi je obrestovalo. Bilo je 10. avgusta zvečer, na praznik svetega Lorenca, naslednje poletje po turnirju v namiznem nogometu, ko sem se osramotil z osvajanjem Rite. Zbralo se je veliko prijateljev in na peščeni plaži smo zakurili kres. Načrt je bil enak kot vsako leto – noč preživeti ob ognju, piti pivo, kaditi travo in na praznik svetega Lorenca opazovati nebo, polno zvezd, ki so spominjale na srebrne konfete. Otroci juga še ohranjajo to tradicijo, čeprav je kurjenje kresov na obali tehnično gledano prepovedano, če vas ulovijo, pa vas bo obalna straža oglobila – ali morda sprejela podkupnino, da pogleda proč. Barabe brezsrčne.

	Glavno dogajanje je bilo ob ognju. Šov so predstavljali dva obupna kitarista in enako obupen bobnar. Jaz sem sedel nekoliko proč in gledal proti črnemu morju in vadil neko Santanino pesem, ne spomnim se več, katero. Igral sem grozno pretenciozno, sicer ne namerno, le igral sem.

	»Kul,« je rekel Art.

	S pivom v roki je sedel poleg mene.

	»Meni ga nisi prinesel?« sem vprašal.

	»Ne. Nimaš časa za pijačo. Igrati moraš naprej in me zabavati.«

	»Nisem tvoja opica,« sem odvrnil in odsotno zaigral nekaj not.

	»Zelo dober si, stari. Lahko bi postal rock zvezda.«

	»Pa ja.«

	»Denar, slava, punce … Kateri del ti ni všeč?«

	»Del, ko stradam.« To je bilo poletje pred zadnjim letom srednje šole. Počasi smo že razmišljali, kaj bomo počeli naprej, kam bomo šli. Začelo nas je skrbeti, da se bomo napačno odločili. »Del, ko postanem patetičen nihče in ko zasovražim glasbo, ki je uničila moje življenje, kot se zgodi v 99 odstotkih primerov tistim, ki si želijo postati rock zvezde.«

	»Ne bi se smel osredotočati na tiste, ki jim spodleti, ampak na tiste, ki jim uspe.«

	»In koliko je teh, Art?«

	»Potrebuješ le enega – sebe.«

	»Jaz sem odgovorne sorte.«

	»Jebeš odgovornost!«

	»Četudi bi bil dovolj dober kitarist, a nisem, tega … tega enostavno nimam v sebi.« Težko mi je bilo izreči, kar sem mislil. »Sem tiste sorte fant, ki ga imajo mame raje od svojih hčera. Svet glasbe se ne vrti le okrog sposobnosti, pač pa tudi okrog odnosa. Tudi podoba se mora ujemati s tem svetom, jaz pa sem videti kot zanesljiv in hudomušen stric, ki se za božič napije in stresa trapaste šale.«

	»Kadiš travo.«

	»In to je vse. Ni ravno seks, droge in rokenrol.«

	»Seks, droge in rokenrol, točno!« se je zasmejal Art. »Pravzaprav pokrivaš bistvo. Trava je droga, odkljukano. Si naravno talentiran kitarist, odkljukano. Kar pa zadeva seks …« Art je veselo skočil pokonci. »Naj ti pokažem, kako kul bi lahko bilo tvoje življenje.«

	»Počakaj …« sem ga poskušal ustaviti, a je že tekel proti kresu. To je bil Art – sila narave, neustavljiva in prej kot ne nerazumljiva. Spraševal sem se, kaj je doživel v tistih sedmih dneh, ko ni bil z nami. Spraševal sem se, ali bom sploh kdaj izvedel.

	Art se je začel pogovarjati z nekom, ki so ga zakrivali plameni, in pokazal name, potem pa je ta oseba začela hoditi proti meni. Njeno podobo so oblivali plameni, lasje so ji plapolali v nočnem vetrcu. Prihajala je Anna in spominjala je na ognjenega duha. Nosila je prevelik pulover, ki ji je segal vse do kolen. Bila je nekaj najbolj ljubkega, kar sem kdaj videl.

	»Oprosti, ker motim,« je rekla.

	Niti pogledati je nisem mogel. Gledal sem morje, črno kot noč na dnu jame, a polno odsevov zvezd. Nisem je pogledal in nisem ji odgovoril, ker sem bil preveč sramežljiv. Zaradi tega, kot mi je Anna razkrila leta kasneje, sem se zdel skrivnosten in vzvišen ter nečimrn umetnik, za katerega bi bilo vredno umreti.

	»Bi zame zaigral pesem?« je vprašala.

	»Zakaj?« Vprašal sem iz zadrege in zvenelo je čudaško. Vsi imamo srečne noči, ki se jih moramo držati, da lahko preživimo druge.

	»Art pravi, da si dober, in Art se na glasbo spozna.«

	Je bilo sploh kaj, na kar se Art ni spoznal?

	»Ti tudi igraš?«

	»Klavir, ne kitare. Večinoma jazz.«

	»Ti je všeč Petrucciani?«

	»Moj najljubši je.«

	»Kul.«

	»Boš zaigral ali ne?« je vprašala. »Sam lahko izbereš pesem.«

	Ne da bi veliko razmišljal, sem zaigral 'Babe I'm Gonna Leave You'. To je postala stalna Annina šala, da sem ji na prvem zmenku zaigral pesem 'Babe I'm Gonna Leave You', a branil sem se, da nisem vedel, da je najin prvi zmenek. Namig, da Anna morda želi hoditi z mano, se mi je zdel nezemeljski kot hoja po senčni strani meseca, še posebej po nerodnem spodrsljaju prejšnjega poletja, ko sem poskusil poljubiti njeno prijateljico.

	Sedla je, se obrnila proti črnemu morju in sijočim zvezdam. Molčala je in poslušala, jaz pa sem igral naprej.

	6

	Kapučino v tem baru je fenomenalen in sami pečejo brioše, ki so puhasti in ne presladki. To je bil najbolj priljubljen zajtrk že dolgo pred mojim rojstvom. Škoda, da so spremenili dekor – nedavno so zamenjali pohištvo s transparentnimi stoli in mizami, ki bi lokal poživili, če bi bili v osemdesetih in bi bil Casalfranco New York. Ko vstopim, Fabio in Tony že sedita za majhno mizico v manjšem zadnjem prostoru. Za sosednjo mizo sedi obupni bobnar, ki je igral ob tistem kresu pred mnogimi leti, z zajetno žensko, ki je najverjetneje njegova žena. Pretvarja se, da nas ne pozna, in za to sem mu hvaležen.

	Ko končno odideta, Fabio izvleče telefon in mi pokaže Facebookov profil.

	»Silvana, Concettina hči. Na Facebooku je prijateljica s polovico Casalfranca.«

	Tony pograbi telefon, da bi si ogledal sliko, jaz pa kukam čez njegovo ramo. Ozadja ne razločim, vidim le Silvanine bujne kodraste lase, oči, v katerih se izgubim, in brezhibno kožo. Tudi na takšni amaterski sliki je njena lepota skoraj boleča.

	»Vau,« reče Tony. »Tako seksi je, da staplja moj grozni položaj. Radujta se! Še malo, pa bom ozdravljen.«

	Fabio vzame telefon in poišče drugo fotografijo.

	»In to je pes.« Bel dolgodlak pes, ki z zaprtimi očmi počiva na soncu in se zadovoljno drži. Kdo bi vedel, kako dolgo je visel z drevesa, preden je počasi umrl v zadušljivo vročem oljčnem nasadu.

	Tony pomoči svoj drugi brioš v kapučino in reče:

	»Imamo la Madamo.«

	»To dekle bi obsedlo vsakogar,« reče Fabio.

	Prešine me neka misel in začnem govoriti, da bi ji dal obliko.

	»Poslušajta. Kot neizpodbitno smo vzeli, da sta Artovo prvo in drugo izginotje povezana, kaj pa, če nista? Ne neposredno. Recimo, da se je Art vrnil v mesto, da bi napisal knjigo, in sreča Silvano. Ona z njim noče imeti ničesar, ampak on postane z njo obseden in začne ji praviti Madama. Morda jo celo zalezuje.«

	Tony zamahne z roko. »Art tega ne bi počel.«

	»Art ni več nekdo, ki smo ga nekoč poznali, Tony, nihče od nas ni več. Kakorkoli, Saverio odkrije, kaj Art počne, in se odloči, da bo zaščitil svojo sestro. Morda ga pošlje Silvana, morda se za ta korak odloči sam. Torej, popade ga bes, izgubi nadzor in … in ubije Arta.«

	»Zakaj bi se potem pred nekaj dnevi vrnil v Artovo hišo?«

	»Da bi se prepričal, da za seboj ni pustil sledi. Odtisov in podobno.«

	»Dobra teorija,« prizna Tony. »Ampak vsega ne pojasni.«

	»Veliko podrobnosti je morda takšnih, kakršne so, ker je Art pač bil Art.«

	»Praviš, da je Art ubil psa?« reče Fabio.

	»Naš prijatelj si je v kleti naredil udobno majhno klavnico. Očitno so proti koncu stvari postale nekoliko napete.«

	»Kaj pa drugi pes?«

	»Kateri drugi pes?«

	Tony se z dlanjo udari po čelu.

	»Artov! Pes, s katerim je kraljevsko ravnal, se spomnita? Povsem sem pozabil nanj.«

	Odprem usta, da bi odgovoril, a spoznam, da nimam ničesar za povedati.

	»Prav, ne vem,« priznam. »Morda je tudi njega ubil Saverio? Ne bi bilo čudno. Najbolje, kar lahko storimo za Arta, je, da to teorijo predstavimo Michelu in nanjo pozabimo.«

	»Ta teorija ne očisti krivde dona Alfreda. On je bil kriv pred dvaindvajsetimi leti, in za to mora plačati.«

	»Eno stvar naenkrat,« rečem.

	»Nisem ravno Saverijev oboževalec,« reče Tony, »ampak najprej se moramo pogovoriti z dekletom. Da dobimo jasnejšo predstavo o vsem skupaj, preden Kroni s prstom pokažemo nanj.«

	»Saverio nam ne bo dovolil, da bi se ji približali.«

	Fabio pomiga s telefonom.

	»Na Facebooku piše, kje dela.«

	7

	Je nedaleč proč, zato gremo kar peš. V Casalfrancu je vse nedaleč proč in povsod lahko greš peš, kar je še ena reč, ki jo pogrešam, ko se zjutraj znajdem v prometnem zamašku. Odkorakamo po glavni ulici, gremo mimo dveh cerkva, samostana in potem pod kamnitim obokom, ki je dobil ime po svetem Gregorju. Prispemo do pogrebnega podjetja s hrastovo krsto v izložbenem oknu, plastičnim rožnim aranžmajem in nagrobnikom iz črnega granita, ki ga čuva jokajoči angel. Napis stranke pomirja, da je izbira okusna in diskretna.

	V Casalfrancu pogrebna industrija cveti. Ne zato, ker bi ljudje v Salentu umirali pogosteje kot drugod, pač pa zato ker za pogrebe potrošijo celo bogastvo. Ko nekdo umre tukaj, umre razkošno kot le lahko, da bi someščani dobili še zadnjo priložnost, da o njem govorijo lepo. Ta prodajalna je najstarejša v mestu. Lastnik, ki je slučajno bratranec mojega očeta, jo je podedoval od svojega očeta, ki je podjetje ustanovil po prvi svetovni vojni. Na fronti je videl dovolj smrti, da se je domov vrnil prepričan, da pogrebi predstavljajo trden posel, vsekakor boljši od poljedelstva. Ni bilo sezonsko in ni terjalo lomljenja hrbta na poljih – komu to ne bi bilo všeč? Najslabši scenarij, torej nova vojna, bi posel samo še pospešil. Glede na fašizem, ki se je zgodil, in potem še drugo svetovno vojno, moram priznati, da je imel prav.

	Na široko odprem vrata. Remo, očetov bratranec, sedi za mizo iz mahagonija. Je edina oseba v temačni in mrki prodajalni, kar je pričakovano. Videl ga nisem že deset let, če ne celo več. Še vedno ima goste črne brke z le pičlimi sledovi soli, zajeten trebuh in zelo malo las. Nosi temno obleko in belo srajco ter se kratkočasi s katalogom krst, nagrobnikov in pogrebnih dodatkov. Odrasel je med igračami smrti in morda ravno zato tako popolno sodi v to okolje. Ko vstopimo, dvigne glavo.

	»Remo!« rečem.

	Najprej se namršči, potem me prepozna in vzklikne:

	»Mauro!« Nasmehne se, a že naslednji hip nasmešek izgine. »Kaj se je zgodilo?«

	»Nihče ni umrl, Remo, ne skrbi.«

	Vidno si oddahne.

	»Oprosti, ampak vodim posel, pri katerem si skozi vrata ne želiš videti vstopiti sorodnika.«

	Odgovorim mu z nasmeškom.

	»Moja prijatelja, Fabia in Tonyja, poznaš?«

	»Angelovega sina?« vpraša Fabia. »Učitelja klasike?«

	»Upokojenega učitelja,« odvrne Fabio, »ampak ja, to sem jaz.«

	»Učil me je. Točno takšen si, kot je bil on takrat.«

	»Je to kompliment?« se pošali Fabio.

	»Angelo se je znašel z damami,« se pošali tudi Remo, »in slišim, da se ti kot fotograf tudi.«

	»Samo služba je.«

	»Najboljša služba na svetu.« Pokaže na krste, da bi dal jasno vedeti, da se šali. »Jaz preživljam dneve z mrtvimi, ti pa s puncami za crknit. Se ti zdi to pravično?«

	Fabio se izvirni šali nasmeji in reče:

	»Lahko te naučim fotografirati, če želiš.«

	»Moji ženi to ne bi bilo všeč. Ste za kavo, fantje?«

	»Prosim,« reče Tony.

	Remo v bel Nespressov avtomat namesti kapsulo.

	»Kako vam lahko pomagam?« vpraša, ko začne avtomat brneti.

	»Je Silvana tukaj?« vpraša Fabio.

	Čez nekaj trenutkov mi Remo poda prvo skodelico kave.

	»Je tvoja prijateljica?«

	»Pravzaprav ni, še nikoli se nisva srečala. Skupni prijatelj mi je pokazal nekaj njenih fotografij.«

	»Tega ne povej moji ženi,« se zahihita Remo in da v avtomat drugo kapsulo, »ampak Silvana je prava lepotica, a ne?«

	Nekaj v njegovi drži se je spremenilo. Njegova vedrina je oslabela. Nečemu se čudi – ampak čemu?

	»Res je. Rad bi jo vprašal, ali bi želela biti moj model, dokler sem v mestu. Za knjigo, ki jo pripravljam. Obljubim, da ji ne bo vzelo veliko časa.«

	Remo poda Tonyju kavo.

	»Ste jo poskusili poklicati?«

	»Nimamo njene telefonske,« reče Tony.

	»Jaz jo imam, a se bojim, da ne bo veliko pomagala.«

	Remova dobra volja plahni. To mi ni všeč.

	»Mislil sem, da dela tukaj.«

	»Odpoved je dala. Pred petimi dnevi.«

	Potrebujem trenutek, da dojamem in potem spoznam preprosto resnico, ki me pošteno prestraši. Art je bil čudak in samotnež. Silvana je (ali je bila?) mlada, privlačna in fotogenična ženska. Sranje, ki bi si ga nakopali na glavo, če bi bili povezani z njenim izginotjem, bi bilo katastrofalno. Od tod moramo, še preden slišimo samo še besedo več in pozabiti moramo na Arta. Ne gre za sebičnost. To je nagon po preživetju.

	»Zakaj pa?« vpraša Tony, njegov glas pa zveni, kot da prihaja z drugega sveta.

	Remo počaka, da se napolni še zadnja skodelica in jo poda Fabiu.

	»Pravzaprav se je zgodilo povsem nepričakovano,« reče Remo, »a le zato, ker nisem videl znakov. Silvana je bila dobra delavka. Predana. Nikoli ni ukradla niti centa, s strankami je znala čudovito, na splošno ni bilo ničesar, da bi se lahko pritoževal. Dobro sem ji plačal. Dobre delavce je težko najti.«

	»Kaj torej se je zgodilo?« vpraša Fabio, ki je kot vedno nestrpen.

	Remo skomigne z rameni.

	»Prejšnji teden je Silvana vstopila v prodajalno in rekla, da daje odpoved – kar tako,« tleskne s prsti, »in ali bi ji lahko takoj izplačal denar za zadnji mesec, prosim, v gotovini. Skoraj me je zadela kap. Vprašal sem jo, v čem je težava, ona pa je rekla, da težave ni nobene, da pač daje odpoved in da ji je žal, ampak če bi ji lahko, prosim, plačal takoj, in to v gotovini. In še nekaj, dekle je bilo na smrt prestrašeno. Na obrazu je imela izraz, ki sem ga videl na obrazih deklet, ki so jim umrli očetje in jim zapustili goro dolgov, a nobene vrvi, s pomočjo katere bi lahko splezale čez. Ni bila zaskrbljena, tudi vznemirjena ne, le grozno prestrašena.« Remo utihne. »Ampak po zakonu je odrasla oseba. Plačal sem ji in jo prosil, naj ostaneva v stiku, ona pa je samo debelo požrla slino.«

	»Prekleto,« reče Tony. »Za kaj pa je šlo? Mamila? Fant?«

	Remo ne odgovori takoj. Zamišljeno si oblizne ustnice. Obrne se k meni.

	»Fant, si. Silvana je rekla, da ne gre za to, ampak dovolj sem star, da vem, da gre točno za to. Mauro, vem, da sta bila najboljša prijatelja, ko sta bila še otroka, ampak … si še vedno v stiku z Arturom Musiellom?«

	Spreleti me leden srh.

	»Ne veliko. Redko sem v mestu.«

	»Bojim se, da je enkrat ali dvakrat napačno zavil. Ni …« Remo za hip umolkne, potem pa se s prstom dotakne senc. »Ni pri pravi. Veš, da se pogovarja s svojim psom?«

	»Ja, sem slišal.«

	»In mene ne sprašuj, kje dobi denar, da lahko shaja, ker ne vem. Prav gotovo ne gre za čiste posle. Ni mi všeč.«

	»Silvani je bil?« vpraša Tony.

	Ne bi smeli postavljati vprašanj. Silvani bi se morali na daleč izogniti.

	»Zadnjih nekaj mesecev je neprestano govorila o njem. Art je rekel to, Art je rekel ono. Poln je bil teorij. Poln sranja. Žal mi je, ker to pravim za vašega prijatelja, ampak Arturo je bil vedno gnilo jabolko. Če samo pomislim na vso bolečino, ki jo je povzročil svojim staršem, ko je bil še deček.«

	Pogledam Tonyja. Še vedno se smehlja.

	»Art je v igri?« lahkotno reče Fabio. »Ko smo hodili v šolo, zagotovo ni bil.«

	»On je … koliko? Šestnajst, sedemnajst let starejši od Silvane? Izkušen je. In še to je, da Silvana ni v najboljšem stanju. Čudovito dekle, a ima zgodovino.«

	»Kakšno?«

	»Duševnih težav. Nihanje razpoloženja, nekaj težkih epizod, ko je bila še deklica. Zdaj je v redu. Zdravila jemlje.«

	Ima me, da bi pobegnil. Mlada, lepa, na zdravilih in pod vplivom starejšega moškega, ki ima sredi ničesar sado-mazo opremljen prostor – Silvana pomeni blagor za vsak časopis, revijo, blog, otroka s profilom na Twitterju v Italiji – verjetno v Evropi. Morali bi se posloviti, ampak Remo neumorno nadaljuje: »Arturo jo je izkoristil. Ko ga je prvič omenila, je povedala, da ji je dal knjigo, ki jo je pisal. Knjigo, si lahko mislite. Arturo ni hodil na univerzo, zakaj bi se potem lotil pisanja knjig?«

	»Knjiga,« rečem obupano, čeprav si želim, da bi molčal.

	»No, ne ravno prava knjiga, le šop papirjev, napisanih s pisalnim strojem, če lahko verjamete. Knjiga o Skritih Rečeh. Silvano je čisto zmešala. 'Spremenila mi je življenje,' je govorila. 'Pokazala mi je možnosti.'«

	»Hudiča, takšno knjigo bi si tudi jaz želel prebrati,« reče Tony, kot da bi šlo za neko šalo. »Vsem nam bi prišla prav kakšna sprememba, kajne?«

	Remo se nasmehne.

	»Počakaj.«

	Gre do police za svojo pisalno mizo, kjer ima čedno zložene črne usnjene mape. Brez oklevanja vzame eno s police. Odpre jo in iz nje vzame tanek sveženj listov, spetih z veliko sponko. Vrne se k nam in sveženj poda Tonyju. »Izvoli.«

	Na prvi strani piše:

	KNJIGA O SKRITIH REČEH

	VODNIK

	Tony hitro preleti strani.

	»Nekam tanka je za knjigo,« reče.

	»To je samo uvod. Silvana je vztrajala, da ga vzamem in preberem, potem bi mi dala še preostanek. Ampak nisem kaj prida bralec.« Dotakne se nagrobnika. »Zelo sem zaposlen. Ljudje se nikoli ne naveličajo umirati.«

	Tony se zasmeji in pomaha s šopom listov.

	»Veš, o čem govori?«

	»Tvezi o svetnikih in zidovih in ne vem, o čem še.«

	»Neke vrste Da Vincijeva šifra?«

	»Ja, ampak manj zabavna,« reče Remo.

	»Lahko to obdržim? Radovednost me daje.«

	»Daj si duška.«

	Že odprem usta, da bi rekel: 'Hvala, zdaj pa gremo,' ampak Fabio me prehiti: »Se je Silvana kaj oglasila?«

	»Ona ne. Naslednji dan je v prodajalno prišel Saverio – saj poznaš Saveria, njenega nič prida brata? Iskal jo je. Povedal sem mu, da je prejšnji dan dala odpoved in da sem mislil, da to ve. Rekel je, da seveda ve, da je pozabil. Ko je odšel, sem poskusil poklicati Silvano. Od takrat poskušam vsak dan.« Odkoraka do namiznega telefona in vklopi zvočnik. Odgovori robotski glas, da je številka nedosegljiva. »To je vse, kar dobim.«

	Ne zaskrbljena, ne vznemirjena, temveč grozno prestrašena.

	Nihče od nas ne reče niti besede.

	»Mislite, da bi moral poklicati karabinjerje?« po dolgi in čudaški tišini vpraša Remo.

	»Ne,« odvrne Tony, »jaz mislim, da ne.«

	In Remo, ki je domačin, razume. Vpraša me, kako dolgo bom ostal v mestu, če se zabavam, kako se imata mama in ata. Silvana – kot da bi bila pozabljena.

	8

	»To je torej Saverio počel pri Artu,« reče Fabio. »Iskal je Silvano.«

	»Dobro zanj. Kar zadeva nas, smo na točki, ko bi morali obiskati Michela, ga seznaniti z novicami in se posloviti od našega Arta.«

	Podajamo si steklenico ledenega čaja in cigareto, medtem ko sedimo med dvema stebroma senčnega oboka manjše cerkve na eni izmed uličic za Removo prodajalno. Ulica je tlakovana s ploščami iz belega kamna in človek pomisli, da je preozka za avte, ampak nekako se jim uspe stisniti skozi, ko začasno premagajo zakone fizike. Sence, ki jo mečejo belo pobarvane hiše, ohranjajo temperaturo v ulici pod vreliščem. Ni še poldne, a Casalfranco je že brbotajoč kotel. Piha široko, veter z morja, najbolj vroč, najsoparnejši, najhujši veter, ki obstaja.

	»Preden izsledimo Silvano?« vpraša Tony. »Ni šans.«

	Anni sem obljubil, da se bom domov vrnil takoj po zajtrku. Anna se vso zimo veseli teh nekaj dragocenih dni na plaži, ki jih uničujem, ker jo puščam samo s puncama, da ne more na svoje neskončno plavanje. Niti enkrat se ni pritožila in zato se počutim še bolj usrano.

	»V Artovi hiši smo našli slabe reči in mlada ženska je pogrešana. Ti dve dejstvi sta povezani na skrajno neprijetne načine.«

	»In kaj se je zgodilo z 'Art ima le nas'?« vpraša Tony.

	»Resnično življenje se je zgodilo! Začeli smo iskati prijatelja, ki nas je na večer s pico pustil na cedilu. Sedaj je zadeva popolnoma drugačna.«

	Tony že hoče nekaj odgovoriti – nekaj ostrega, kot mi pove izraz na njegovem obrazu, a Fabio ga prekine:

	»Zakaj ne bi na Facebook Silvani poslali sporočila? Omenimo Arta in Knjigo o Skritih Rečeh. Morda se bo odzvala.«

	»Zveni razumno,« reče Tony.

	»Na katerem planetu?« zasikam. »To je zgodba, ki samo čaka na udarec. In udarec bo hud. Ko bo padel, bo manj kot bomo povezani s Silvano, toliko bolje za nas. Mlada je in lepa, mi pa smo trije starejši moški, vključno z Artom štirje – resnično ne vidite, v kaj se lahko to sprevrže?«

	Po nekaj trenutkih tišine Fabio reče: »Prav imaš.«

	Tony me besno gleda, a molči.

	»Obiščimo Michela, prav?« rečem.

	9

	Tony odide na kosilo z mamo in atom, a obljubi, da se dobimo kasneje. Jezen je. Minilo ga bo. Tonyjeva jeza nikoli ne traja dolgo.

	»Pospremil te bom,« rečem Fabiu.

	»Si moraš malo zbistriti glavo, preden se vrneš k Anni?« vpraša. »Zdaj ko je vse končano?«

	»Verjetno,« zavzdihnem. »In ti? Kako se ima Angelo?«

	»Danes zjutraj se ni spomnil, da sem pri njem. Kar poskočil je, ko me je zagledal.«

	»Žal mi je, Fabio.«

	Fabio sname sončna očala in z njih obriše pot. »S tem se lahko sprijaznim. Z donom Alfredom se ne morem.«

	»Zakaj ne? Kaj pa počne?«

	»Prevzel je nadzor nad hišo. Vedno je tam, kadar ga pa ni, pošlje tja ženske iz cerkve. 'Skupnost je tukaj za tvojega očeta,' pravi.«

	»Morda je res tako.«

	»In morda izpušni plini škodijo tvojemu zdravju. Ne, nekaj ima za bregom. Polovica Casalfranca so bili očetovi učenci. Don Alfredo želi, da bi mesto vedelo, da sta tesna prijatelja.« Fabio brcne kamen. »Nisem bedast, Mauro. Jasno mi je, da se bo don Alfredo izmuznil s tem, kar je storil Artu.«

	»Iskreno? Nisem prepričan, da je don Alfredo sploh kaj storil.«

	Fabio ne odgovori.

	»Mogoče imaš prav,« prizna čez nekaj časa. »Kaj pa jaz vem? Še večja zguba sem kot Art.«

	Hudo mi je, ker vidim Fabia tako na tleh. Odkar je odšel iz Casalfranca, je vedno izžareval samozavestno avro – dajal je vtis, da bi se lahko soočil z vodom poblaznelih mutantov, že naslednji hip pa bi se smehljal ob krasni fotografiji z lepotico pod roko.

	»Nisi zguba,« rečem, »pa tudi Art ni bil. Bil je le nenavaden in imel je smolo.«

	»In kaj sem jaz?«

	»Živ?«

	Nekaj časa hodiva molče, potem pa Fabio reče:

	»Tony ti je povedal, kajne? Za moje težave?«

	»Ja,« rečem.

	»Očeta sem pustil vnemar. Ti si vedno mislil, da se do njega grdo obnašam.«

	»Jaz …«

	»Je že v redu, Mauro. Prav si imel. Res sem kreten. Moj oče je poln predsodkov in naporen, a ima me rad. Jaz pa sem ga pustil samega, ovdovelega v hiši, ki je zanj prevelika, kot njegov sin edinec pa sem ga enkrat mesečno poklical po telefonu. Verjetno sem mislil, da bom nekoč nadoknadil. Ampak sedaj je za to prepozno.« Nič ne rečem. »Domišljal sem si,« nadaljuje Fabio, »da bom vsak čas zaslovel in pokazal vsem iz Casalfranca, iz kakšnega testa sem. Še posebej svojemu očetu. Pokazal bi mu, da so vsa njegova pričakovanja, vsa njegova načela eno samo sranje. Nisem ga sovražil, ne zares, hotel sem mu le dokazati, da se moti. A očitno je imel ves čas prav, ni tako?«

	Malo počakam, nato pa rečem: »Veš, da imam tvojega očeta rad.«

	»Tudi on ima rad tebe. Srečnejši bi bil, če bi bil ti njegov sin.«

	»Ampak lahko mi verjameš, da ti ne bi bil srečnejši, če bi bil jaz.«

	»Ne vem, koliko denarja imaš v žepu, sem pa prepričan, da si lahko privoščiš boljši sladoled kot jaz.«

	»Se ti sploh sanja, kaj pomeni imeti ne enega, ampak dva otroka?«

	»Pomeni, da gradiš družino. Nekaj trdnega.«

	Posmehljivo prhnem.

	»Tako si lažejo pari z otroki, da bi preživeli. Te zanima resnica? Resnica je, da če bi ti pari imeli izbiro, bi se vsi – vsi – vrnili v čas, ko še niso imeli otrok. Hobiji? Kar pozabi. Seks? Ne veliko. Spanec? Premalo. Ves dan tekaš in tekaš in tekaš, ustaviš se le toliko, da obrišeš rit in nos, potem pa tečeš naprej.«

	Fabio je osupel.

	»Ta je pa malo huda.«

	»Oprosti,« rečem čez nekaj trenutkov. »Nisem hotel … nisem hotel biti krivičen do svojih hčerk. Rad ju imam. Jaz sem bil tisti, ki je vztrajal, da bova imela Ottavio, še preden sva se z Anno poročila. Ko se je Ottavia rodila in me to ni osrečilo, sem vztrajal, da sva imela še Rebecco, ker sem mislil, da se bom potem, ko sem bil vajen neprespanih noči, naučil, kako se s tem spoprijeti.« Zadrževati moram solze. Odrasel moški sem, pa moram zadrževati solze. »Ampak včasih si mislim, da če ne bi bilo njiju, bi lahko spremenil svoje življenje, naredil kaj boljšega, nekaj, kar bi bilo vredno življenja. Živim od gnilega in umazanega finančnega sistema te države. Nič boljši kot Michele nisem. In sedaj je prepozno, da bi kaj spremenil, sedaj ko sem odgovoren za Ottavio in Rebecco. Čudoviti sta, ja, in rad ju imam.« Prekrižam roki na zapestjih. »A pomenita lisice.«

	Fabio me pogleda in reče:

	»Niti malo nisi podoben Michelu. Ti ne ubijaš ljudi.«

	»Ne, jaz jim samo pomagam, da uničujejo drug drugega.«

	Prispeva do Fabieve hiše, majhne dvonadstropne vile z ogrado okrog vrta.

	»Bi rad očetu rekel ciao?« vpraša Fabio.

	10

	»Lignji so slastni,« reče Anna.

	Brez besed prikimam. Moral bi ji povedati za Silvano – moram ji povedati – ampak nimam priložnosti, ker sta punci ves čas zraven.

	»Ne, pa niso,« zastoka Ottavia in z vilicami pika ligenj na žaru. »Sluzasti so.«

	»Sluzasti so!« ponovi Rebecca, ki še komaj zadržuje solze.

	Kosimo za plastično mizo v obalni restavraciji, ki obratuje šele štiri leta, zatorej med domačini velja za novo. Pesek pod nogami je moker. Široko prši valove v zrak, da se potiš, četudi samo sediš. Njegova misija je, da ti uniči dan. Art ga je včasih imenoval samomorilski široko, ker so te ob njem prešinile zle misli. 'To bi bilo dobro ime za bend,' je imel navado reči. 'Mauro in samomorilski široko.' Zaradi vetra sta deklici sitni. Če sta zraven, se ne morem pogovarjati z Anno. Ottavia je dovolj stara, da odnese več, kot je zanjo dobro. Zasebni trenutki, kot včerajšnji, so med nama z Anno redki.

	Anna strogo pogleda punci in reče: »Umirita se.«

	»Ogabno je!« izjavi Ottavia in prebode ligenj na žaru. Kje se je naučila te besede – ogabno? Za petletnico je bistra. Ampak še vedno jih ima samo pet.

	»Pojej, kar imaš na krožniku,« rečem.

	»Ne bom!« reče Ottavia in kljubovalno prekriža roke.

	»Ne bom!« se ji pridruži Rebecca.

	»Prav, potem pa ne bo sladoleda.«

	»Ampak, očka, lačna sem,« reče Ottavia.

	»Potem pa pojej lignje! Naročila si jih.«

	»Nočem lignjev!«

	»Nočem lignjev!« ponovi Rebecca.

	Dobrodošel nazaj v življenje – deklici in Excelove tabele. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi upošteval Artov nasvet in poskusil srečo kot glasbenik. Rokenrol življenje brez prostora za otroke, ne dokler jih ne bi imel, recimo, štirideset. Ja, in kam je Arta pripeljala njegova modrost? V senco drevesa ali pod veliko skalo.

	Poglej si me, no, citiram Concetto Pecoraro.

	»Hočem sladoled,« reče Ottavia in izbruhne v jok.

	»Ottavia …« poskuša Anna.

	»Jaz tudi,« začne jokati še Rebecca.

	Ko se odločita sitnariti, to počneta skupaj – stereo.

	Vstanem.

	»Si v redu?« vpraša Anna.

	»Na stranišče moram.«

	Prebijem se na majhno stranišče v zadnjem delu restavracije, začasno strukturo iz zbitih desk in ukrivljene pločevine. Zaklenem se. Kaj mi je? Dekleti se obnašata tako zaradi vetra, pa tudi zato, ker sta se nalezli mojega razpoloženja. Otroci so glede tega kot psi. Jaz pa se hočem s svojimi prijatelji igrati ravbarje in žandarje.

	Iz žepa potegnem telefon, da bi si ogledal Silvanin profil.

	Anna bi se strinjala, da je sanjska lepotica. Nekaj je v njenih očeh, kot bi se odpirale v divji in vrtoglavi svet. Lahko razumem, zakaj se je Art zaljubil v to dekle in da je za la Madamo počel nore reči.

	Vse na njenem Facebook profilu je javno, tudi njen nasmešek. Tako zaupljivo dekle. Ker je Casalfranco to, kar je, imava dvaindvajset skupnih prijateljev. Njena zadnja objava je izpred šestih dni, in sicer Nietzschejev citat: 'Če zreš v brezno, brezno zre vate.' Ogreje mi srce. Isti zlorabljen zvočni signal je bil na vsakem obrabljenem časopisu, ko sem bil sam njenih let – čeprav niti en najstnik v Casalfrancu ni dejansko prebral Nietzscheja. (Niti Art ne. Trmasto ni hotel pokazati zanimanja zanj zgolj zato, sumim tako, ker so se vsi drugi pretvarjali, da ga berejo.) Glede na to, da je Silvana izginila kmalu zatem, ko je objavila ta citat, ima morda bolj zlovešč pomen. Morda pa tudi ne. Nietzsche je bolj priljubljen pri tistih, ki želijo zveneti turobno. Pogledam še druge objave in vidim, da je Silvana delila Klimtove slike, kar je še ena oslomba najstniškega okusa.

	Ampak delila je tudi, in to je bolj zanimivo, ortodoksne ikone – svetniške podobe na zlatem ozadju, ob katerih se zaradi njihove nepremične drže počutim malce zmedeno. Objavila je še veliko citatov, od očitnih (J. D. Salinger, Matere so rahlo čez les, ki je nedvomno primerna za Silvano) do bolj begajočih (John Fowles, Na najpomembnejša vprašanja v življenju ne more odgovoriti nihče drug kot ti sam). Pa tudi svoje fotografije – v zimskem plašču, v skoraj neobstoječem bikiniju, nasmejana, našobljena in večno čudovita na način, ki ne daje upanja nikomur, ki jo gleda. Hitro brskam naprej. Opazim, da je Silvana nekoč objavljala lahkotnejše zadeve (igre, ki jih je igrala, slike hrane), ampak v zadnjem letu so izginile ter pustile prostor le kulturnim izsekom in naivni erotičnosti.

	To je dekle, ki je hotelo narediti vtis, in njen profil je poln Artove sence. Boga prosim, da je ni preveč prizadel.

	Vse njene objave imajo všečke, komentarje, smeške skoraj izključno od moških. Nekatera moška imena se pojavljajo znova in znova – kot da so prijatelji in lahko jih razumem. V detektivski zgodbi bi eden izmed njih postal osumljenec ali bi vsaj pomenil glavno sled, ki bi na koncu vodila k pravemu krivcu. Tapnem na sporočila in odpre se okence. Silvanin profil je odprt za sporočila tujcev. Bi ali ne bi?





	Vem za Arta in za Knjigo o Skritih Rečeh. In vem, da se držiš zase, ampak ali se lahko dobiva? Sem eden izmed Artovih najboljših prijateljev 😊





	Prst se mi trese nad gumbom pošlji, ne da bi se ga dotaknil. Za to sporočilo ne obstaja nobena razumna utemeljitev. Moral bi pritisniti izbriši in se vrniti k svoji družini. V tem trenutku bi bilo najbolje ignorirati Artovo smrt in vse skupaj pozabiti. Pravice ne bo deležen in morda si je niti ne zasluži.

	Moj telefon zazvoni.

	Kar poskočim in sedemsto evrov vreden telefon skoraj pristane v WC-školjki. Tony je.

	»Kaj dogaja?« se oglasim.

	»Silvani sem poslal sporočilo.«

	»Kaj, hudiča, Tony? Dogovorili smo se, da …«

	»Odgovorila je,« reče.

	11

	»Zakaj si ji poslal sporočilo?« vprašam Tonyja, medtem ko se voziva. Priobalna cesta je zapuščena. V takšnem vremenu človek ni pri volji, da bi se pozno v noč zabaval. »Dogovorili smo se, da smo z zadevo zaključili.«

	»Bral sem Artov uvod h knjigi.«

	»In?«

	»Premislil sem si.«

	»Mislil sem, da smo zaključili z Artovimi izpadi.«

	»Preberi ga, potem pa se bova pogovarjala.«

	Ustaviva se ob Litoranei, približno kilometer proč od najbližjega bara. Odkorakava na sredo samotne plaže. Ura je enajst zvečer. Majico imam prilepljeno na kožo 'kot kakšen superjunak', če citiram Tonyja. In samomorilski jugo igra svoje akorde – visoki in široki valovi se rjoveče lomijo na obali. Fabio se nama ni pridružil. Angelo je imel slab dan in Fabio je želel ostati z njim. Tudi sam bi moral biti z družino.

	Tony zavpije, da ga lahko sploh slišim:

	»To dekle ima rado dramo.« Pozabil je že, da je jezen name. »Valove! Veter! Nočno plažo!«

	»Tudi Fabiu bi bilo všeč. Spektakularno ozadje za fotošuting!« zavpijem nazaj.

	»Hočeš reči, spektakularen izgovor, da dekle sleče hlačke.«

	Zamuja. Lokalni čas. Široko mi v obraz meče slan pršec.

	»Danes sem obiskal Angela.«

	»Kako je z njim?«

	»Mislil je, da sem Art in me oštel, ker sem pobegnil od doma.«

	»Sranje.«

	»Ko mu je Fabio povedal, kdo sem, so mu v oči stopile solze. Opravičil se je in rekel: 'Oprosti, sine, to nisem jaz, temveč ta neumni Alzheimer.'«

	S Tonyjem se še naprej ozirava naokrog, a nikjer ne vidiva nikogar.

	»Veš, kaj namerava Fabio narediti z njim?« vpraša Tony.

	»Ne ve še. Malo dlje bo ostal v mestu. Razmišlja, da bi Laro, svojo punco, za nekaj dni povabil sem.«

	Tony pokaže na sipine, ki ločujejo plažo od ceste.

	»Poglej, je to ona?«

	Bliža se nama temna silhueta. Vitka, ne visoka in zdi se, da trepeta v vetru. Sprva njenih potez ne morem razločiti, ko pa pride bliže, jo prepoznam. V živo je še lepša kot na slikah.

	Silvana me pogleda, potem pa se obrne k Tonyju in jezno izjavi:

	»Nisi rekel, da boš pripeljal prijatelja.«

	»To je Mauro,« reče Tony, kot da bi to pojasnilo vse.

	Silvana molči in si grize ustnico.

	»Je bil Art tvoj prijatelj?« jo vprašam.

	»Zakaj govoriš o njem v pretekliku?« vpraša.

	»Saj veš, da je pogrešan, kajne?«

	»Ja, jebenti, da resnično vem, da je pogrešan!« odvrne. »Zakaj sta me hotela videti?«

	Njen odziv me osupne. Duševne težave. Nihanje razpoloženja. Na plaži sta ob njej dva starejša moška. Zakaj sem sploh privolil, da pridem?

	»Pomagati želiva,« reče Tony.

	Silvana se prezirljivo nasmehne. Z roko seže za hrbet in ko jo znova pokaže, v njej drži pištolo. Ne vem, ali je pištola velika ali majhna. Ne vem, ali je stara ali nova. Niti tega ne vem, ali je prava ali zgolj replika. Vem le to, da se zaradi juga cev pištole sveti.

	Svet se upočasni in postane tuj. Pištole sodijo v gangsterske filme, ne v moje življenje. Vem, da pištole obstajajo, vem, da jih Sveta združena krona uporablja, ampak še nikoli ni bila nobena uperjena vame. Lulati moram. Trepetam, čudovito dekle vame meri s pištolo, mene pa tišči lulat.

	»Počasi,« reče Tony. On se med nami vsemi najbolje znajde v nasilju. »Prijatelji smo!«

	»Ne, jebenti, nismo!« zavpije Silvana in pomaha s pištolo. »Prepozno je! Ne približujta se mi! Brigajta se zase ali pa …«

	»Prijatelji smo, Silvana,« ponovi Tony s karseda pomirjujočim tonom.

	»Odjebi!« zavpije dekle.

	Ne vidim, kako pritisne na petelina, a zaslišim eksplozijo, glasnejšo od valov, glasnejšo od vetra, glasnejšo od krvi, ki teče po mojih žilah. In vidim Silvanino roko, ki švigne proti nebu, ko odskoči.

	In občutim nenaden sunek v telo in bolečino po vsem telesu.

	In začutim grgrajoč zvok, ki se dviga v mojem grlu

	In …

	Jaz …





	KNJIGA O SKRITIH REČEH

	VODNIK

	I.

	Ko sem bil star osem let, sem videl umreti svojo babico. V postelji je bila približno en teden. Kašljala je v podaljšanih eksplozijah, za katere se je zdelo, da prihajajo iz bitja, ki je le napol človeško. Ponoči so me njeni zvoki plašili, kot da babica ne bi bila več Babica, kot da se je nekako spremenila v krempljasto harpijo, ki spušča te zvoke. Moja mama in oče sta z njo preživela ves čas, ki sta ga lahko – razumela sta, da ji ni ostalo več veliko življenja – ampak tisto nedeljo popoldan sta morala v Portodimare, da bi prodala marelice iz našega sadovnjaka, preden bi zgnile. Pustila sta mi zdravnikovo številko, če bi bilo nujno.

	Nos sem tiščal v knjige, pil mleko in grizljal ne presladke kekse, ki jih je pekla mama, ko me je poklicala babica. »Art,« je rekla med dvema napadoma kašlja. Skočil sem na noge in stekel k njej, da bi videl, kaj potrebuje.

	Njena soba (kasneje je postala naša dnevna soba, ampak o njej bom vedno razmišljal kot o Babičini sobi) je bila temna, z zagrnjenimi zavesami in ugasnjenimi lučmi. V njej je bil vonj po starem znoju, urinu in blatu. Ko so bili Babičini napadi kašlja še posebej hudi, je za hip izgubila nadzor nad svojimi funkcijami.

	»Art,« je rekla.

	Približal sem se ji. Čeprav je bil pogled nanjo strašljiv, ga z nje nisem mogel umakniti. V enem tednu se je postarala za sto let, kot v kakšni pravljici. Takrat še nisem razumel pravega opustošenja, ki ga lahko čas pusti na telesu.

	Babica je kašljala in krhka železna postelja pod njo se je stresala. Napad kašlja je trajal še naprej. Že sem se obrnil, da bi poklical zdravnika, ko je soba iznenada postala tiha. Previdno sem se spet obrnil in pogledal posteljo. Nič se ni premikalo.

	»Babica?« sem rekel.

	»Art,« je rekla. Potem pa z jasnim glasom še: »Crisci Santu.«

	V treh korakih sem bil pri postelji. Ni je bilo več.



	II.

	Crisci Santu: 'postani svetnik' je med kmečkimi babicami na jugu Italije pogosto reklo. Z njihovega vidika je to razumen nasvet. Ko tvoja mati in oče oba delata na polju, se zdi postati svetnik še vedno vabljiva možnost, medtem ko za zdravnika in odvetnika to ne velja.

	Ampak katoliška doktrina veleva, da če hočeš postati svetnik, moraš biti sposoben delati čudeže. Le dokazani čudež pomeni dokaz svetništva. Lahko živiš najbolj brezmadežno življenje in še vedno ne boš zaslužen, če se bodo vsa tvoja dejanja, kakorkoli pohvale vredna, izkazala za zgolj posvetna. Kar v praksi pomeni, da si svetnik lahko samo, če znaš izvajati magijo. Takšna je bila modrost kmečkih babic: vedele so, da lahko otroke nizkega rodu pred tlako reši samo magija.



	III.

	Nisem Katolik. Z drugimi verami se dobro razumem. Budisti so v redu, judaizem je osupljiv, Vika – mistični angleški čarovniški kult – ima nekaj točk, s katerimi se lahko povežem, ampak Katolicizem? Vera, osnovana na (moški in samo moški) avtoriteti, na bolečini in slepi ubogljivosti, ki svoje privržence odkrito primerja z ovcami? Nisem ovca in nimam potrpežljivosti za samooklicane pastirje – raje bi večnost preživel v Peklu kot pa v čredi. Pa vendar, da bi razumeli naravo pokrajine Salenta, pomene, ki se skrivajo pod njegovim soncem, moramo razumeti, kako in do kakšne mere so jo definirali svetniki s skalami, prstjo, trnjem in kuščarji.



	IV.

	Moji prijatelji pravijo, da svoje zanimanje spreminjam tako zla-hka, kot politiki spreminjajo svoje mnenje. Prav imajo. Letos bom študiral barok, naslednje leto pa se bom naučil zeliščarstva, ampak tako ni zato, ker bi hotel biti muhast, pač pa ker naseljujemo prostrano in nenavadno vesolje in preden umrem, si ga želim zaobjeti čim več. Vsak dan, ki gre mimo, je dan manj, ki ga imam na voljo, in vsak delček znanja, ki ga zamudim, je za vedno izgubljen. Moje zanimanje se ne spreminja, temveč raste, včerajšnja semena lovijo jutrišnja. Na primer, kamniti zidovi – kot otrok sem bil nad njimi navdušen, kar me je sčasoma vodilo k največjemu vpogledu v Skrite Reči.

	V Salentu so kamniti zidovi povsod. Ločujejo njive, zasebne vrtove, v svoji najstarejši zgodovinski vlogi pa pomenijo meje mesta. Kjerkoli že so, počnejo samo eno – označujejo meje.

	Tehniko gradnje je mogoče pojasniti v petih minutah, pa vendar je bistvenega pomena, da so preživeli stoletja in tisočletja pravzaprav brez sprememb skozi čas. Ali v prostoru – v Škotskem višavju z ostrim in mrzlim podnebjem. Ugotovil sem, da so zidovi zgrajeni na povsem enak način v južni Italiji, deželi nepremagljivega sonca.

	Kamniti zidovi so me pritegnili na nagonski otroški način. Zdelo se mi je fascinantno, kako zidovi označujejo meje med različnimi polji, kako dejansko ustvarjajo to različnost. Kako je mogoče, da je zemlja na eni strani zidu povsem enaka zemlji na njegovi drugi strani, a je vendar drugačna, ker pripada drugi družini? Kako je mogoče, da sem na eni strani princ, na drugi pa vsiljivec? Kaj bi se zgodilo, če bi prestavil zid? Vprašal sem svojega očeta, ki se je zasmejal in v narečju odgovoril: 'Nno ppuei spustari lu muru,' – 'Zidu ne moreš prestaviti'.

	Zaradi teh besed je postal zame zid še tisočkrat bolj magičen. Pred tem je bil zgolj kup nakopičenega kamenja, le za spoznanje višji od mene, zdaj pa je postal večna bariera z močjo odločanja, kdo vlada kje. Odločal je, koliko hrane bo moja družina pridelala tisto leto in zatorej tudi, koliko daril bom dobil od Očeta Božička. V tem prav gotovo leži velika skrivnost.

	Skrivnost se mi je razkrila v obliki gada.



	V.

	Kjer so kamniti zidovi, so tudi gadi, kar je dobro poznan del južnjaške folklore. S svojo družino sem živel na globokem podeželju v majhni hiški sredi brezmejnih polj z le ozko potko, ki spominja na most med človeštvom in pragom mojega doma. Zelo dobro sem vedel, da je gadov veliko, pa vendar nisem videl še nobenega.

	Pravila sem poznal, seveda. Oče mi jih je vcepil v glavo. Gadi pridejo ven, ko je toplo. So plašni, a iz strahu ugriznejo. Ko se znajdeš na gadjem ozemlju, moraš zatopotati z nogami ali s palico udarjati po skalah, da te gadi lahko slišijo in se umaknejo. Če pa te ugriznejo, mi je zatrdil oče, boš najverjetneje umrl. (Kar ni res. Lagal je iz preudarnosti.) Da bi imel vsaj možnost preživeti, moraš narediti dve prevezi, eno nad ugrizom in eno pod njim, potem pa moraš teči in prositi za pomoč (točno v tem vrstnem redu – svetniki so bili po očetovem mnenju boljši zdravniki od smrtnikov). Torej je bilo moje teoretično znanje o gadih precej trdno, ampak nobeno teoretično znanje ni dovolj trdno, da bi vzdržalo udarce resničnosti.

	Skrivnost gadov se mi je razkrila nekega julijskega dne, ko ni bilo niti sapice in ni prav nič vznemirjalo ozračja. Bilo je prevroče, da bi pele ptice ali šelestelo listje. Edina premikajoča se reč v celotni pokrajini je bil petletni deček, ki je zdolgočaseno hodil ob zidu in se dotikal vseh kamnov zidu, enega za drugim. Izmislil sem si urok. Da bi deloval, sem se moral dotakniti vseh kamnov v zidu in potem bi zid postal moja last in njegove čarobne moči bi postale moje čarobne moči. Prišel sem do mesta, kjer so skupaj tičali trije kamni še posebej ukrivljene oblike, ki so na svoji sredi tvorili črno luknjo. Moja roka je počivala na enem izmed njih, ko sem začutil premikanje, rahlo tresenje, ki se je s kamna prenašalo na mojo kožo. Kot hipnotiziran sem roko obdržal na kamnu. Je bila to magija? Nisem zares pričakoval, da bo moj urok deloval, ampak ali bi to možnost lahko odmislil?

	Iz luknje se je potuhnjeno prikradel sivorjav plazilec.

	Zmrznil sem – od začudenja, ne od strahu.

	Po očetovem opisu in s slik iz rumene knjige Reader's Digest, ki sem jo bral, sem prepoznal kačo, to je namreč bila, a ne ena izmed mnogih neškodljivih, ki se miroljubno plazijo po podeželju, ampak pravi gad, resnična nevarnost – obljuba resnične dogodivščine.

	Bil je čudovit.

	Njegova glava je obstala tam, negibna, z jantarjevimi očmi, s tistimi nenavadnimi črnimi tankimi zenicami na sredi vsakega očesa. Počutil sem se, kot da je gad odgovor na moj urok, duh, ki sem ga priklical in sedaj nadzoroval.

	Približal sem glavo, navdušen nad temi plazilskimi zenicami in za kratek hip sva se gad in jaz, duh in otrok, spogledala. Potem sem rekel 'ciao'.

	Gad je napadel.

	Pognal se je iz luknje in svoja usta potisnil proti mojim, kot bi me hotel poljubiti. Namesto tega pa je zarinil zobe v mojo desno ličnico tik ob ustih in preplavila me je močna, prebadajoča bolečina. Kriknil sem in odskočil in tudi gad je odskočil in izginil nazaj v svojo luknjo.

	Z roko sem potipal mesto ugriza. Bilo je vroče in iz rane je mezela sirupu podobna mešanica krvi in strupa, jaz pa sem pomislil, kako naj si naredim prevezo nad in pod ugrizom na licu? Zagotovo bom umrl. Zidu sem obrnil hrbet in stekel proti polju, na katerem je delal oče.

	Niti pomislil nisem, da bi molil k svetemu Vitu.

	Nisem molil, niti takrat ne.



	VI.

	Oče me je odpeljal v bolnišnico, kjer mi je visok zdravnik vbrizgal protistrup, deležen pa sem bil dobršne mere oštevanja. Kmalu sem bil spet na nogah, in ko sva se vračala domov, mi je oče prisolil zaušnico. »Naslednjič bodi previdnejši,« je rekel. Doma mi je mama pripravila najljubšo jed: pašto s svežimi paradižniki, mocarelo in olivami ter ocvrte jajčevce z olivnim oljem in meto. (Imenujejo se melanzane alla poverella – 'jajčevci na siromakov način'.) Korenček na palici – tako sta me vzgajala moja starša.

	Naslednji dan sem se vrnil k zidu. Naučil sem se lekcije in tokrat sem bil previden, ampak kar se je zgodilo, je samo še izostrilo moje navdušenje nad kamnitimi zidovi. Zidovi so bili polni življenja: med kamni so se skrivali pajki in črvi, na vrhu so spale divje mačke, skoznje pa so potovali smrtno nevarni gadi, ki so se pokazali tu in tam, da so ljudem nagnali strah v kosti. Obstajala je neverjetna masa življenja – življenja, ki ga nisem ne videl ne zaznal, a se je odvijalo tik pred mojimi očmi. Obstajal je svet reči, ki so bile pred menoj skrite. In če je obstajal ta svet, koliko drugih še obstaja? To je bila neke vrste magija, ali morda magija kot takšna.

	Takrat sem prvič pokukal v Skrite Reči.



	VII.

	Kot gadi se tudi Skrite Reči ne skrivajo pred nami, le zase se brigajo. Kot gadi so tudi Skrite Reči ves čas z nami, se neopazno in neslišno kradejo skozi zidove in počivajo pod kamni. Kot o gadih tudi o Skritih Rečeh ponavadi ne razmišljamo, a v določenih okoliščinah nas bodo ugriznile. In enako, kot velja za gade, ko nas ugriznejo, nima smisla moliti za pomoč k svetnikom. Ne bodo vam pomagali. Zato ker so tudi svetniki Skrite Reči.



	VIII.

	V Salentu so sledi svetnikov povsod. Tako vseprisotni so kot kamniti zidovi in včasih tako skriti kot gadi. Domačini jih pravzaprav sploh ne opazijo več, zato ker domačini ne živijo več na podeželju kot nekoč. Kmetje so se preimenovali v poljedelce in zelo malo jih je, medtem ko novopečeni odvetniki in majhni podjetniki vozijo svoje športne avtomobile po lepo asfaltiranih cestah.

	Ampak v tej Dobi Informacij, dobi satelitov in neskončne povezanosti so skrivnosti daleč od izumrtja, pravzaprav cvetijo. Ljudje se vozijo skozi podeželje, ne da bi ga občudovali, pokrajina pa je zanje zgolj ozadje in ne kontekst. Ljudje izgubljajo vez z zemljo in kot posledica tega vznika nova divjina. Ljudje odhajajo, zato je vse več prostora za druge. Daleč od oči množice prevzemajo vajeti gadi. Skrivnostne Skrite Reči cvetijo.

	Počasi, a zagotovo kultura, v kateri sem odraščal, umira, in ko neka kultura umre, za seboj pusti skrivnost. Spomnite se Majev, spomnite se Egipčanov, pomislite, kaj bo Amerika čez tisoč let. Potem pa poglejte Salento – in videli boste.

	Majhne kapelice so razpršene, kjer jih sploh ne bi pričakovali. Preproste bele kocke, ki stojijo že stoletja, kljubujejo vetru, vročini in nevihtam; so kraj, kjer lahko verni padejo na kolena in molijo k svojemu zavistnemu Bogu. Podeželje je nasmeteno s takšnimi kapelicami, svetišči in kipci in drugimi, manj prepoznavnimi sledovi pozabljene folklore: izvir, ki je pogasil žejo svetega Petra, oljka, ki jo je sveti Gregor naredil nesmrtno. Ta globoko verni del sveta, ki ga biča in žge sonce, pripada svetnikom. So vez med profanim in sakralnim, med vidnim in nevidnim. Med Skritimi Rečmi, če hočete, in nami. Svetniki in njihovi kraji čaščenja označujejo mejo med dvema različnima ozemljema – enako kot to počnejo kamniti zidovi.

	IX.

	Ko sem bil star štirinajst let, sem izginil za sedem dni. Karabinjerji in ostali meščani so se po najboljših močeh trudili, da bi me našli. Razposlali so helikopterje. Prostovoljci so prečesali podeželje. Visoko usposobljene pse so pripeljali celo iz Trsta. Vse skupaj je bilo nekoliko histerično, a prijetno. In bilo je tudi povsem nekoristno. Ko sem se vrnil, sem to storil sam in takrat se je vsa ljubezen, ki sem je bil deležen, obrnila proti meni. Nisem hotel razkriti, kaj se mi je zgodilo, zato sem si izmislil neke vrste laž, ki so ji ljudje želeli verjeti. Rekel sem, da sem pobegnil od doma, in to sem povedal tako arogantno in ošabno, tako pogumno, da so ljudje sprejeli. Čez noč sem se spremenil iz žrtve v zlobneža in moj nedavni uspeh je v njihovih očeh postal dokaz moje nadutosti. Moja laž, kot vse dobre laži, je bila hkrati vaba in trnek in vsi so prijemali.

	Za to sem imel svoje razloge. Vam bom prepustil, da presodite, ali so bili dobri ali slabi. Obljubim, da bom iskreno opisal tistih sedem dni, ki so mi odprli oči za obstoj tega, kar jaz imenujem Skrite Reči. Po vseh teh letih sem končno doumel gadovo sporočilo.

	Svoje izginotje bom podrobneje opisal kasneje, ko bo to smiselno. Najprej se ne želim osredotočiti na dogodek, ampak na kraj, kjer se je zgodilo – na starodobni oljčni nasad. Tam so me moji prijatelji nazadnje videli.



	X.

	V tem oljčnem nasadu ni kapelic in svetišč, ampak vedno ni bilo tako. Nasad (ime ni navedeno v nobenem registru) je kupila škofija Oria, kateri pripada Casalfranco, leta 1882. Pred tem je bil del posesti, ki jo je imela v lasti družina Mazziani. Družina še vedno živi v mestu in čeprav niso več premožni in mogočni, njihovo ime še vedno nekaj pomeni. Dedinja tistega malega, kar je ostalo od njihovega nekdanjega imetja (skoraj prazen vinograd in hiša, ki je nujno potrebna obnove), je mladenka, ki ji je ime Carolina. Skupaj sva hodila v šolo. Poročena je in ima otroka. Želim ji srečo: grehi očetov ne bi smeli obiskovati njihovih otrok.

	Nekoč so Mazzianijevi imeli v lasti veliko zemlje, ljudi, zakone in še druge dobrine, ki jih nihče ni smel zahtevati zase. Sredi osemnajstega stoletja so našli mrtvega mladega moškega iz mesta – visel je z drevesa v oljčnem nasadu, ki je bil last te družine. Krožile so govorice o nesvetem razmerju med Vittoriem Mazzianijem, najstarejšim sinom, in tem mladeničem (kmetič, ki si niti imena v registru ne zasluži). Uradna razsodba se je glasila, da je mladenič storil samomor. Duhovnik je hitro poudaril, da je samomor smrtni greh in da bo mladenič večno gorel v Peklu. Niti molili niso zanj, pokopali pa so ga v neposvečeno zemljo. Vittoriev sloves je ostal brezmadežen. Dejansko sta morala človeka, ki sta 'branila' mladeniča (oče in bratranec) plačati kazen, ki si je skoraj nista mogla privoščiti.

	Pred to in za njo so sledile še druge zgodbice – o prostitutkah, senčnih poslih, in za posest se je govorilo, da je bila pridobljena z izsiljevanjem. Nočem prikazati Mazzianijevih kot grozno linijo superzlobnežev – kopljite dovolj globoko po zgodovini katerekoli mogočne ali nekoč mogočne družine in prav gotovo boste našli podobne dogodke. Z lepim vedenjem ne pridobiš moči. Moč pridobiš z lažmi, umori, posilstvi in krajo. Ni moč tista, ki kvari, temveč pot, ki vodi do nje.

	Naj se vrnem k mladeničevi smrti: Mazzianijevi niso hoteli imeti lastnine, omadeževane z grehom samomora, zato so poklicali duhovnika, da bi blagoslovil oljčni nasad. Točno na tistem mestu, kjer je mladenič umrl, so priredili srečanje in na dogodek so povabili celotno mesto. Duhovnik je prišel z vsemi regalijami, ministranti so nosili blagoslovljeno vodo in dovolj kadila, da bi z njim lahko dimil merjasca. Izkazal se je s svojo najboljšo latinščino in drevesa poškropil z vodo in kadilom, medtem ko so Mazziani ponujali hrano, vino in glasbo. Kakršnekoli pomisleke so meščani morda še imeli, so jih utopili, globoko zakopali in nanje pozabili.

	Vittoria so posvetili Devici Mariji. Njegovo drugo ime je bilo Maria (dajati moškim potomcem žensko ime Device je bilo in še vedno je pogosta navada plemiških južnjaških družin in družin, ki si želijo biti nekaj več). Da bi označil obnovljeno čistost nasada, je dal Vittorio v zahodnem delu nasada postaviti svetišče Devici. Tako so bili sedaj tam svetniki in nasad je, kot se zdi, postal del Skritih Reči. Ali bolje rečeno, za takega je bil označen. Nekateri kraji imajo svojo svetost, ki jo človeška bitja lahko ali pa je ne morejo prepoznati, a je kljub temu tam.

	Mladenič brez imena ni bil zadnja oseba, ki je v nasadu srečala svoj konec. Člani Mazzianijeve družine so ga še naprej uporabljali za svoja skrivna hudodelstva. Obstaja poročilo iz leta 1875 o petnajstletnem dekletu, ki so ga našli mrtvega v lokalnem oljčnem nasadu na 'dobro znanem' svetišču Device Marije. Njeno telo je bilo oskrunjeno, imela je prerezan vrat, kri iz njenega 'čudovitega' vratu, kot poročajo takratni časopisi, pa je umazala Marijin kip. Žrtev je bila tako neuvidevna, da je izkrvavela na svetišču.

	'Preiskava' je pokazala, da je bila žrtev, Rosa, ženska slabega slovesa, ki jo je prav gotovo ubila ena izmed njenih strank. Dobri kristjani so nedvomno obsojali razmesarjene prostitutke, a da je bila prostitutka, je veljalo za resnejši greh. Sama je to iskala, zakaj bi potem trošili čas in denar za iskanje morilca? Primer je bil hitro pozabljen, še ena grešnica je gorela v Peklu, in to je bilo vse.

	Ko je na katoliškem oltarju ali svetišču prelita kri, mora duhovnik oltar ponovno blagosloviti, ampak viri, ki sem jih našel, za ta primer tega ne omenjajo, niti ne, ali je postalo svetišče zapuščeno in uničeno do te mere, da se ga v kolektivni zavesti ni dalo več popraviti. Družinsko imetje je kopnelo zaradi kockarskih dolgov in Mazzianijevi so bili prisiljeni prodajati vse več svoje zemlje. Škofija je nasad poverila casalfranški župniji in brez vsakršnih ceremonij je kraj prenehal biti kraj čaščenja ali česa drugega. Danes z njegovih oljk nihče ne trga oliv in v njem ni nobenih ostankov svetišča.

	Ljudje so odšli, vajeti so prevzeli gadi.

	XI.

	Ta oljčni nasad je primerek kraja, na kakršnega naletiš, ko začneš raziskovati Skrite Reči. Vezi med Skritimi Rečmi in nami so obrobljene z razsvetljujočimi zgodbami in razsvetljujoče zgodbe so redko srečne. Trpljenje nam bolj kot katerokoli drugo stanje uma dovoljuje pogledati onstran očitnega, vsakodnevnega, pričakovanega.

	Skrite Reči so spolzke in spreminjajoče se. Moje raziskovanje me je pripeljalo v stik z ljudmi, ki so si tako različni kot plesni učitelji in lažne jasnovidke, in vodilo me je k dejanjem, ob katerih spodobna družba mršči čelo. Ampak razvozlal sem, mislim vsaj, gadovo sporočilo – našel sem nenavaden ključ.

	Veste, vse sega nazaj k tistemu, kar mi je rekel oče: zidu ne moreš prestaviti. Ne maram, da mi nekdo govori, kaj lahko in česa ne morem narediti, se pa strinjam, da nekatera dejanja niso praktična. Če bi poskusil prestaviti zid, kamen po kamen, bi me odkrili, še preden bi z delom zaključil, in me ustavili. V praksi drži, če že v teoriji ne, da zidu ne moreš prestaviti. Ampak to ne pomeni, da si ti obtičal tam, kjer si.

	Kamniti zidovi ločujejo in povezujejo. Sicer zidu ne moreš prestaviti, imaš pa možnost, da proučuješ njegovo notranjost, njegovo mehaniko, mikro-vesolje kamnov in biologije, ki leži v njem. Skrite Reči se premikajo znotraj zidov, zakaj jih potem ne bi preplezali? Brez dovoljenja lahko splezamo čez. Brez dovoljenja lahko splezamo čez na sosednje polje; brez dovoljenja lahko stopimo na drugo stran Skritih Reči. Še več, imamo moralno obvezo, da to storimo. Kjerkoli obstaja meja, kjerkoli velja, da ni dovoljeno iti dalje, bo vsaka inteligentna oseba čutila vzgib, da naredi točno to. Hic sunt leones? Tukaj so levi? Naj jih vidim.

	Torej, v tem smislu so te strani uvodnik. Na preprost način bom zapisal, kaj sem izvedel o Skritih Rečeh in pojasnil, kako priti na njihovo stran zidu. Z opozorilom, da je motenje posesti kršitev zakona, kar je že samo po sebi dovolj nevarno.

	Ampak zakone so sprejeli ljudje, ki imajo moč, in njihov zavistni Bog, jaz pa ne čutim nobene ljubezni ali spoštovanja ne do enega in ne do drugega.





	FABIO

	1

	Stojim v mrtvečevi sobi.

	Odkar sem odšel na univerzo, se moj oče ni dotaknil niti ene reči. Na policah še vedno ležijo stripi. Na stenah še vedno visijo posterji. Na majhni mizi, kjer sem delal domače naloge ali pa jih tudi nisem, stoji cenen prenosni ventilator, ki mi ga je v šali podaril Tony ('pomagal ti bo preživeti zlobno zlobno poletje'). Celo moj walkman je tam. Walkman! Spomnim se videa na YouTubu, ko so skupini otrok dali enega, pa se jim ni niti sanjalo, kako se uporablja. Mladost moje generacije je bila izbrisana hitro in do potankosti. No, verjetno to ni nič posebnega. Mladenič, kakršen sem bil, je mrtev, a kljub temu sem ostal še rahlo trapast.

	Ne razumem, zakaj je moj oče vse pustil tako, kot je bilo. Je to svetišče? Če je tako, potem me ima rad bolj, kot bi si kdajkoli zaslužil. Ali se preprosto ne pusti motiti? V vsakem primeru pa soba nekaj sporoča: Še vedno si otrok, mi pravi, in še vedno si iz Casalfranca, in tega ne moreš nikoli spremeniti. Oseba, katera si bil, ne bo nikoli umrla, ta čudaška oseba, ki vedno išče izgovore, ker čas ni reka, pač pa je gora – negibna, večna – in če nisi na njenem vrhu, si pokopan pod njo.

	Vrata se odprejo in vstopi oče.

	Preplavi me nejevolja, ki jo moram potlačiti. Nikoli ne potrka. V svoji hiši ni nikoli priznal obstoja meja. Prve posnetke, ki sem jih naredil, sem moral zakopati na dno omare, ker če bi jih pustil na mizi ali omarici, bi jih med rednimi preiskavami našel. 'Ne počni ničesar zlega in ničesar se ti ne bo treba bati,' je rad ponavljal. 'Če bi bil boljši sin, mi te ne bi bilo treba nenehno preverjati.'

	»Kam greš?« me zdaj vpraša s tonom človeka, ki ima pravico vedeti.

	Gledam se v ogledalo na vratih omare in si zapenjam sraj-co. Kupil sem si nove kavbojke in belo srajco – nič takega, kar bi me kmalu spravilo v modno revijo, a pomeni korak naprej od pomečkanih in prepotenih majic, ki sem jih nosil doslej.

	»Z Maurom in Tonyjem se dobim.« Kar je laž.

	»Vi, fantje, se morate odločiti, kaj boste naredili glede Artura.«

	Danes ima oče dober dan. Maurov obisk ga je napolnil z energijo in od takrat mu še ni zdrsnilo. Internet mi je povedal, da so dobri dnevi v zgodnji fazi Alzheimerjeve bolezni pričakovani. Nekdo je na forumu zapisal: 'Dobri dnevi so najhujši, ker te opominjajo na tisto, kar izgubljaš.' Besede razumem, čeprav ne morem reči, da se z njimi strinjam. Dobri dnevi so najhujši, četudi umira, četudi ga možgani zapuščajo, ker tvoj oče še vedno misli, da ve bolje od tebe. In veste, kaj? Prav mogoče je, da res ve.

	»Odločiti se morate hitro,« vztraja, ker ne odgovorim. »Mauro se strinja.«

	»Ni tako preprosto.« Odsev v ogledalu je v redu. Vsaj čist sem videti. Pol ure sem bil pod prho in se odločal glede nocojšnjega večera.

	»Ne preseneča me, da je imel Art slabo družbo. Don Alfredo je vedel že nekaj časa, da prodaja mamila.«

	Preplavi me val jeze. Ta prekleti far se večno vmešava, večno obsoja, preži nad šibkimi, in seacula saeculorum.

	»Aja? In kako to ve?«

	»Duhovnik je.«

	Zadržim se, da ne rečem kurcolizec. Nimam več petnajst let in ne bom se prepiral z umirajočim očetom.

	»Iti moram.«

	Sklene dlani in jih znova razpre. Kretnja je nervozna in sem jo, kar me ne veseli, podedoval.

	»Poslušaj …«

	»Poslušam,« odvrnem. Zveni precej bolj odrezavo, kot bi si želel.

	»Rad bi se ti zahvalil, Fabio. Ne vidiva se pogosto. Ne maraš me in jaz nisem prepričan, da mi je všeč moški, kakršen si postal. Ampak moj sin si in to nekaj pomeni. Ne, meni pomeni vse. Hvaležen sem, ker si privolil, da boš v mestu ostal malo dlje. Gospod ve, da potrebujem družbo. Hvala ti.«

	Ostanem brez besed. Iskreno se ne spomnim, kdaj je oče nazadnje tako govoril z menoj, če je sploh kdaj.

	»Oče …«

	Pogleda proč.

	»Ne gre za zvijačo, da bi te obdržal tukaj. Podolgem in počez si prekoračil, kar imaš za svojo dolžnost. Preprosto se ti zahvaljujem za tisto, kar je vredno zahvale.«

	V njegovem glasu zaznam trepet, potlačena čustva.

	»Uživam, ko sva skupaj, Fabio. Kmalu morda ne bom več dovolj priseben, da bi to lahko rekel.«

	Zadržuje solze.

	2

	Kot omamljen hodim skozi Casalfranco. Moj oče je dal še dodatno brco mojemu že tako zamajanemu občutku za resničnost. Uživam, ko sva skupaj, Fabio. In jokal je. Učil me je, da je jokanje samovšečno, nesmiselno, sramotno, da nas ne reši težav, temveč jih le še poslabša. Jokati sem ga videl le takrat, ko je umrla mama, in še to samo takrat, ko so zaprli krsto.

	Želim si, da bi se lahko prepričal, da me oče zgolj vleče za nos, da sta se z donom Alfredom domislila zgodbice, ob kateri bi se mi od žalosti paralo srce.

	Mesto biča široko, a domačinom in turistom veter ne preprečuje, da bi polnili lokale. Na ulicah vlada poletno brenčanje, preplet opitih glasov, pop glasbe in najstniških štosov. Počutim se kot duh. Lahko bi šel skoznje, skozi trdne zidove in meso, oni pa bi zaznali le padec temperature. Prav vsakomur od njih zavidam, kako povezani so drug z drugim, kolikšno pripadnost čutijo.

	Grem mimo karabinjerske postaje, rumene fašistične stavbe. Zelo dobro vem, da nisem ostal v mestu zaradi očeta. Tudi zaradi Arta ne. Sprva sem ostal zato, ker me je mesto v to prisililo, potem pa sem ostal iz popolnoma drugačnih razlogov, sebičnih in napačnih.

	Potrkam na vrata Maurove hiše.

	Stoji pol ure hoda od očetove hiše in moja brezhibna srajca je prepojena s potom. Čez nekaj trenutkov Anna odpre vrata. Nosi kratke hlače in ozko majico, njene bradavičke pa preiskujejo gladko svetlozeleno tkanino.

	»Fabio?« reče presenečeno, ko me zagleda.

	»Lahko vstopim?«

	Stopi na stran in me spusti v hišo.

	»Ne preživljaš večera z Angelom?«

	»Zlagal sem se.«

	Anna nič ne odgovori, a zapre vrata.

	»Punci spita,« reče potiho.

	»Lahko dobim kozarec vode?« zašepetam.

	Bosa odide v kuhinjo in jaz po prstih hodim po temnem hodniku za njo. V hiši ni klime, a kljub temu je za debelimi zidovi zrak osvežilen. Na steni v kuhinji visi koledar iz leta 2002, leta, ko sta se Maurova starša preselila v Milano in je ta dom uradno postal počitniška hiša. V tem prekletem mestu je preteklost na vsakem koraku.

	»Vodo ali pivo?« vpraša Anna in odpre hladilnik.

	»Pivo, če si že vprašala.«

	Iz hladilnika vzame dve ledeni steklenici peronija, ju odpre in mi eno poda.

	»Vi fantje mi niste povedali vsega, kar se dogaja z Artom,« zašepeta.

	Odkimam.

	»Ampak nocoj je zadnja noč.«

	»Je res? Mauro je rekel isto. Ni pa povedal, kam sta s Tonyjem nocoj namenjena.«

	Pogoltnem polovico steklenice.

	»Važno je, da smo zaključili. Konec je.«

	»No, dokler ne počneta česa neumnega.«

	»Na varnem sta, Anna.«

	»Ne maram tavati v temi.«

	»Razumem.«

	Anna se s hrbtom nasloni na hladilnik. Nasmehne se.

	»Zakaj si prišel sem, Fabio?«

	»Zato ker je nocoj zadnja noč.«

	»In?«

	Globoko zajamem sapo. Boljši angeli moje nravi vame mečejo žaljivke, ko rečem: »In ker Maura ni tukaj in ko se bodo stvari vrnile v normalo, ne vem, če in kdaj bova spet imela priložnost biti sama. In jaz hrepenim, da bi bil sam s teboj, Anna. Ne … ne vem, ali te ljubim, ne vem. Ampak si te želim, želim si te bolj, kot sem si kadarkoli želel katerokoli, in to je najina zadnja priložnost. Jaz …« Popijem še malo piva. »Bedaka delam iz sebe.«

	Anna stopi bliže k meni. »Ne v kuhinji,« reče.

	Prime me za roko in me molče odpelje čez kratek hodnik v spalnico, ki si jo deli z Maurom. Tisti boljši angeli, tisti moralno neoporečni kreteni vpijejo in prhutajo s svojimi krili, a skorajda jih ne slišim, saj sem ob Anni kot začaran, ob njeni zadnjici, ki se ob vsakem koraku nežno ziba, ob njenih dolgih lepih nogah. Zapre vrata.

	»Zaljubljena sem v Maura,« reče.

	»Vem.«

	»Te to ne moti?«

	Ne odgovorim. Nimam dovolj nadzora nad samim seboj, da bi lahko govoril. Roke ji dam na rame in jo poljubim na lice. Ne na ustnice, ne še. Živo se spominjam najinega seksa. Spominjam se vsakega trenutka, vsake kretnje in spomnim se, da ji je všeč groba igra. Z ustnicami sežem po njenem vratu in jo ugriznem, ona pa srečno izdihne, ko ji z jezikom ližem kožo, ki jo držim med zobmi, ko me prešine misel, da bi Mauro jutri lahko opazil sledi na Anninem vratu, a mi je za to figo mar.

	Anna me odrine in sleče majico. V poltemi se njena koža lesketa od potu. Zgrabi me za glavo in jo potisne k dojki, jaz pa z zobmi zaobjamem stoječo bradavičko. Anna zašepeta: 'Še.' Močno jo grizljam, medtem ko si daje opravka s kratkimi hlačami in hlačkami in še naprej jo grizljam, ko odpne moje kavbojke in me zgrabi za tiča.

	»Močneje,« reče.

	Z roko ji sežem med noge in položim prst na njen ščegetavček ter počasi krožim, usta pa imam polna slanega okusa po njeni koži. Anna me udari po zadnjici in se zasmeji.

	»Kako si drzneš,« se tiho zasmejim in ji vrnem.

	»Hej, grizljaj naprej.«

	Ustnice premaknem k drugi bradavički in jo grizljam, ona pa spet dahne – ne stoka še, ne še, a kmalu bo. S prstom še naprej božam ščegetavček, potem pa zdrsnem naprej in se dotaknem Annine mokrote, popolne, izjemne, kot je popolno in izjemno vse na Anni. Nič na svetu ni bolj erotičnega od ženske mokrote – pomeni, da si ji všeč, da si je vreden. Nič ni tako erotično kot Annina mokrota.

	Želim si umreti; želim si umreti, medtem ko jo kavsam, in pozabiti na prekleto življenje.

	Moj telefon zazvoni.

	Anna se zdrzne.

	»Punci se bosta zbudili!« zašepeta.

	Padem na kolena in začnem mrzlično iskati po hlačah, bedasti telefon pa zvoni naprej. Končno ga najdem.

	»Tony je,« rečem in dvignem glavo.

	Anna sedi na postelji. Uleže se na trebuh in dvigne noge. Brado nasloni na prekrižani roki.

	»Se že vračata?« reče. »Pohiteti morava.«

	Izklopim telefon. In pohitim.





TONY

	1

	V ušesih mi zvoni. Silvana strmi vame. Njen zbegan pogled pravi, da ne more verjeti, da obstaja povezava med njenim prstom na petelinu in moškim, ki se je zgrudil pred njo. Maurovo telo s topim padcem pristane na pesku, a ta padec je za moja ušesa glasnejši od strela med bučanjem valov. Dekle se predrami iz osuplosti, se obrne in zbeži.

	Poženem se za njo, ampak Mauro začne stokati, zato se ustavim. Kaj počnem? Ta psica lahko steče naravnost v pekel, kar zadeva mene. Mauro je na prvem mestu. Pokleknem k njemu.

	»Je … je hudo?« s težavo spravi iz sebe in debelo požira.

	Z rokama se drži za mesto, kjer je krogla zadela meso – točno pod rebri, kar je lahko dobro ali zelo slabo.

	»Naj pogledam.«

	Mauro umakne roke. Če bi le bili vsi moji pacienti tako poslušni. Prste pomočim v kri vstopne rane. Rana sama ni velika, a izstopne rane ni, kar pomeni, da je krogla v telesu. Uho približam Maurovemu srcu, ki dobro bije, potem pa se osredotočim na njegovo dihanje. Slišal sem že slabše. Mislim, da ni utrpel večjih notranjih poškodb in da krogla ni oplazila kosti.

	»Zdi se huje, kot dejansko je,« rečem in izvlečem telefon.

	»Koga kličeš?«

	»Rešilca.«

	»Ne.«

	»Prosim?«

	»Le če je … če je to nujno potrebno.«

	»Vem, o čem razmišljaš, ampak …«

	»Je nujno?«

	Občutek mi pravi: sploh ne. Ne, če se bom dokopal do pravega orodja.

	»Si prepričan?« ga vprašam.

	Mauro prikima. Izgubil je veliko krvi in hitro postaja slaboten. Ni časa za debatiranje. Hitro slečem majico in z njo pritisnem na rano. Stečem tja, kjer sva pustila avto, odprem zadnja vrata in stečem nazaj.

	»Si še živ?« vprašam.

	»Zaenkrat še,« uspe reči Mauro.

	Z rokami sežem pod njega in ga dvignem. Lažji je, kot sem pričakoval. Vlečem ga proti avtu, hitro, a ne prehitro, da mu povzročam čim manj bolečin.

	»Drži se,« rečem. »Posvetil se ti bo najboljši kirurg na tej plaži.«

	Ne vem, ali sploh še sliši moje besede, ampak jaz jih in jaz potrebujem vsa zagotovila, ki jih lahko dobim.

	Maura položim čez zadnje sedeže, obzirno, kot je le mogoče, in zaprem vrata. Pohitim na voznikov sedež, obrnem ključ in prižgem motor. Zavirati moram z občutkom, sicer se bo Mauro kotalil po zadnjih sedežih. To bi bilo smešno.

	Eno roko držim na volanu, z drugo s tipko za hitro klicanje pokličem Eleno.

	»Hej, veliki brat,« se oglasi.

	»Poslušaj, je kateri od tvojih prijateljev zdravnik?«

	Na drugem koncu sledi kratka tišina, potem pa z glasom, ki v hipu postane resen, vpraša: »Ga ti potrebuješ?«

	»Potrebujem njegove instrumente.«

	»Kaj se dogaja?«

	»K tebi pridem, če ti je prav.«

	»Seveda,« odvrne moja sestra, tokrat takoj.

	»Lahko to ostane med nama? In Roccom, a izvedeti ne sme nihče drug.«

	»Seveda,« ponovi.

	Zaključim klic in takoj pokličem Fabia. Čakam in čakam, a se ne oglasi. Poskusim ponovno. Telefon ima izklopljen.

	Kaj, jebenti, je narobe s tem človekom?

	2

	Rocco mi pomaga Maura odnesti v hišo. Maurove noge drži pravilno in ne ziba telesa. Nekaj podobnega je nekoč že počel. Mauro je še vedno pri zavesti, a nima dovolj moči, da bi lahko govoril. Odneseva ga v sobo v pritličju, kjer je že pripravljena zložljiva postelja s čisto belo rjuho. Premišljeno. Profesionalno razmišljanje. Elena naju čaka z rjavo zdravniško torbo. Maurovo stanje sprejme z zdravniško hladnostjo in brez besed – kasneje bo dovolj časa za pogovor. Z Roccom položiva Maura na posteljo, Elena pa mi poda torbo.

	»Upam, da je v njej vse, kar potrebuješ.«

	Odprem torbo in pogledam vanjo: ja, vse je tukaj. Saj ne, da sem dvomil.

	»Pustita me samega.«

	Pomagati mi ne moreta. Več časa bi mi vzelo, da jima razložim, kaj naj naredita, kot pa če vse naredim sam.

	Rocco in Elena odideta in za seboj zapreta vrata.

	Ostanem sam s prijateljem, s čigar življenjem tvegam. Tveganje je veliko: Maura ni pripeljal rešilec, to ni operacijska soba in ob sebi nimam ekipe. Ampak sem dober. Več kot le dober.

	Silvana ni vedela, kako se uporablja pištola in za pištole je značilno, da bodo ubile tistega, ki ga nočeš ubiti, če je ne znaš uporabljati; ko pa si nekoga želiš ubiti, ga ne bodo zadele. Tega sem se naučil, ko sem delal nočne na urgenci v Rimu. Ljudje mislijo, da so pištole čarobne paličice za ubijanje, a da delujejo, mora z njimi streljati vešča roka, pa tudi srečo moraš imeti, kot tudi pri vsem drugem v življenju.

	Vzamem si nekaj trenutkov, da si zbistrim misli. Telo na postelji ni telo prijatelja, je zgolj kup mesa, motor, ki potrebuje nekaj trdožive ljubezni. Je stvar, ki jo moram popraviti. Drugi zdravniki negujejo fino uglašene detektivske veščine. Drugi zdravniki razmišljalo in debatirajo in uživajo v času, ki ga imajo na voljo. Ampak kirurgi? Mi popravljamo, smo mehaniki z mesarskim pristopom. Mi ne razpravljamo o prefinjenih točkah diagnoz. Mi popravljamo sranje.

	Pograbim skalpel za enkratno uporabo, strgam sterilni omot in se lotim dela.

	3

	Operacija je intimno dejanje. Ko sem prvič samostojno izpeljal operacijo od začetka do konca, sem občutil nekaj vznemirljivega, kar je bilo zelo podobno spolnemu vzburjenju in končal sem – ne šalim se – z erekcijo. Sam sebi sem se gnusil. Mislil sem, da to nakazuje na nekaj zjebanega v meni. Tehtal sem, ali naj priznam, kaj sem doživel, doktorju Costi, staremu kirurgu in mojemu mentorju v bolnišnici, in odločil sem se, da bom tvegal. Ko sem mu v zadregi povedal, da mi je stopil, se je zasmejal. 'Mnogim najboljšim se je to zgodilo,' je rekel. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem dojel, zakaj. Ko nekoga operiraš, moraš svoj ritem uskladiti z njegovim; razumeti moraš, kako deluje njegovo telo, prav tako moraš vsaj do neke mere razumeti, kako v telesu deluje duša. Duh v napravi je še vedno del naprave. Vzemite dva bolnika enake starosti, enake teže, z enako klinično zgodovino in z enako boleznijo, a na operacijski mizi se bosta različno obnašala. Zelo je podobno seksu. Suvam, zarivam in prodiram, a biti moram stoodstotno tam, pozabiti moram na čisto vse. Poglavitna razlika je, da si pri seksu lahko daš duška, kar pa ne pride v poštev med operacijo, ko pacientu ne moreš zaupati, zaneseš se lahko le sam nase. Tvoj pacient je naprava s spečim duhom v sebi. Ti in samo ti imaš vajeti v rokah.

	Čudaško je biti na tak način intimen z Maurom.

	Vzamem injekcijo in mu vbrizgam traneksamsko kislino, da zaustavim krvavitev. Najde dovolj moči, da izusti krik, ko izvlečem kroglo. Preverjam, ali ima kaj notranjih poškodb, dokler nisem pripravljen priseči, da jih nima. Razkužim rano in jo zašijem. Medtem ko šivam, molim, šivi pa predstavljajo kroglice rožnega venca. Molim k svetima Kozmu in Damijanu, zavetnikoma zdravnikov. Molim k svetemu Antonu, soimenjaku. Molim k Mariji in Našemu Gospodu in Njegovemu Sinu Jezusu. Mauro je dober človek in ja, slabe stvari se dogajajo dobrim ljudem, ampak rotim jih. Tega sem videl že dovolj.

	Medtem ko čistim rano, Mauro izgubi zavest. Nič skrb vzbujajočega. Vzamem stol in ga pristavim k postelji. V torbi je vse, kar potrebujem za transfuzijo krvi. Imam krvno skupino 0-, sem univerzalni darovalec. 'Najboljša krvna skupina za zdravnika,' se je rad šalil Art. Mauro verjetno ne bo potreboval transfuzije krvi, ampak dobro je vedeti, da ta možnost obstaja.

	Z rokavom si obrišem pot s čela. Z zobmi strgam omot vlažilnih robcev in jih nekaj uporabim, da z rok obrišem kri. Manj kot ena ura je minila, odkar sva prišla sem. Lahko bi bilo tudi deset minut ali deset let – ko operiram, se čas ustavi, kot se ustavi med seksom. S tipko za hitro klicanje pokličem Fabia. Spet nič.

	Pustim glasovno sporočilo. Telefon še vedno držim v roki, ko zavibrira in zapiska s sporočilom na Facebooku.

	Sporočilo je Silvanino.

	4.

	Kako je z njim?





	Strmim v zaslon. Ta psica si pa upa. Ostani miren, bi rekel Mauro. Ostani miren in razmisli. Da si domišljam, kako skozi zaslon sežem do nje in jo brcnem vse do karabinjerske postaje, ne pomaga. Na sporočilo odgovorim s telefona in čakam. Kot stekli pes nepremično strmim v telefon.

	Takoj ko zazvoni, se oglasim.

	»Kaj je, jebenti?«

	Na drugi strani tišina. Potem pa:

	»Je živ? Moški, ki … ki sem ga ustrelila, je živ?«

	»Kaj, hudiča, je tebi to mar?«

	Zaslišim pridušeno ihtenje, potem pa Silvanin hlipajoči glas:

	»Prosim, prosim, je umrl? Oh, ljubi bog, sem ga ubila?«

	»Ne,« rečem, »vse bo v redu z njim.«

	»Jezus, hvala,« zašepeta. Olajšanje v njenem glasu je očitno.

	Vdihnem in izdihnem. Ne smem biti prestrog z njo. Mlada je in rahlo čez les. In Artova žrtev.

	»Zakaj si ga ustrelila?«

	»Ne vem, kaj hočeta od mene.«

	»Artovi najboljši prijatelji smo. Tony, Mauro in še Fabio. Nas Art ni nikoli omenil?«

	»O svojem življenju ni govoril. In spraševanje ni bilo del moje vloge.«

	Moje vloge. Misli mi poletijo v sado-mazo ječo v uti.

	»Si bila Artova … sužnja?« vprašam. Vprašanje je predrzno, ampak ustrelila je mojega prijatelja. Bo že prenesla.

	Za hip okleva, potem pa reče:

	»Ja, imela sem to čast. Ljubila sem ga. Še … še vedno ga ljubim.«

	Med odraslimi je s privoljenjem dovoljeno vse. Silvana je stara dovolj, da velja za odraslo, je pa tudi dovolj čez les, da njeno privoljenje ne more veljati za razumno. Pozabiti moram, kaj je to dekle storilo Mauru. Misliti moram na to, kaj je Art storil njej in do nje najti neko sočutje.

	»Kako sta se sploh srečala?«

	»Ko je prišel k nam, da bi se pogovoril z mamo, je omenil, da bo začel prodajati travo, da bo imel za sproti. Postal je moj diler.«

	»Čakaj, čakaj. Art se je pogovarjal s tvojo mamo? Zakaj?«

	»Za svoje mojstrsko delo.«

	»Knjigo o Skritih Rečeh. Prebral sem uvod.«

	»Da bi razumel, moraš prebrati vse.«

	»Z veseljem, ampak nimam cele knjige. Sem pa slišal, da jo imaš ti. Se lahko nekje dobiva in …«

	»Je to past?« prhne. »Je to jebena past?« zavpije.

	Želim si, da bi imel specializacijo iz psihiatrije, da bi vedel, kako ravnati s takšnimi trčenimi primeri in ne bi nihal med tem, ali bi jo lopnil po glavi ali bi jo toplo objel.

	»Ti veš, kaj se je zgodilo Artu, kajne?«

	»Ja,« odvrne.

	»In zato se bojiš.«

	Ne odgovori.

	»Lahko te zaščitimo,« rečem.

	Prisiljeno se zasmeji.

	»Vi jih niti videti ne morete!«

	»Česa? Skritih Reči?«

	»Pssst!« Nekaj hipov molči. »Odjebi, drekač,« reče. »Samo poskusite me najti, pa vas bom vse ubila.« Prekine.

	Takoj jo poskusim poklicati nazaj. Številka je nedosegljiva. Tako zelo sem živčen, da zakričim in že dvignem roko, da bi telefon zagnal v zid. Še pravi čas se ustavim. Trenutek ni pravi, da bi besnel. Še enkrat pokličem Fabia in še enkrat se oglasi glasovna pošta.

	Začenja me skrbeti.





	FABIO

	1

	Anna me prisili, da mi pride vanjo. Občutek medsebojne povezanosti je tako močan, da je skoraj enak orgazmu. Zasmeji se. Prepoštena je, da bi lahko tako dobro hlinila, da ji je prišlo. Obrnem se na bok, le toliko, da pridem do sape. Potem zberem moč, se ne zmenim za zaspanost, ki se krade vame, se zavalim nazaj nanjo in jo prikujem na posteljo. Vsak delček svojega telesa, jezik, prste, kolena uporabim, da ji dajem užitek in jo častim. In potem končno, ko začnejo moji sklepi izgubljati moč in me mišice puščajo na cedilu, začutim, da ji telo začenja trepetati. Glavo sem zakopal med njene noge, pogledam jo v obraz, vidim, kako grize ustnico, da bi zadušila krik, ki ji ne prihaja iz grla, pač pa iz celotne biti. Glavo znova spustim in jo ližem naprej, delam počasne kroge po njenem ščegetavčku, ona pa se tako divje stresa, da jo moram z obema rokama zgrabiti za rit in trdno držati na mestu … Nadaljujem in še naprej ližem, občasno sesam male ustnice, dokler se njeni gibi ne upočasnijo in ne slišim, kako izdihne in postane vsa mlahava v mojih rokah.

	Pripravljen sem na novo rundo. Čez pet minut bom.

	Za zdaj se uležem k njej, da jo čutim ob sebi in jo poljubim na usta. Združitev najinega potu je navdušujoča kot združitev vseh najinih tekočin.

	»Lahko to še enkrat ponoviš?« reče Anna in se nasmehne.

	Pokažem ji jezik. »Ne čutim ga več,« rečem in še vedno molim jezik ven, da moje besede zvenijo čudno.

	Anna me zgrabi za roko in jo ponese med noge.

	»Potem pa to uporabi.«

	Noro. Jug je nor, ker z obilnim soncem podžiga hormone. Oba veva, da počneva nekaj grozno groznega in da je tokrat zadnjič, zato želiva iz tega trenutka iztisniti največ. Jutri bova z Anno še vedno živa, kot človeka, ampak midva, ta osupljiva entiteta, ki jo tvorita najini telesi med kavsanjem – bo mrtva. Midva bova mrtva, zato se želiva pred smrtjo naužiti.

	In tako vanjo zarinem prst in dam svoje ustnice na njene, da ji preprečim glasen krik, ki bi zbudil njeni in Maurovi deklici.

	2

	Čas je le zamegljena podoba poljubov, kože in občasnih požirkov vode.

	»Koliko je ura?« vpraša Anna.

	Počasi prihajava do sape in lahkotno božava drug drugega. Niti za hip ne izgubiva fizičnega stika.

	»Ne vem.«

	Anna se namršči in sede v postelji.

	»Potem pa izvedi. Vračata se. Prizor bi bil … čuden.«

	Prav ima. Vedno ima prav. Zvalim se s postelje in vzamem telefon. Vklopim ga.

	»Ena je proč.«

	Anna skoči iz postelje.

	»Mislila sem, da je šele polnoč!«

	Tony je klical skoraj pred dvema urama. Če se z Maurom nista vračala, zakaj me je klical? Telefon najde signal in dobim obvestilo, da imam glasovno sporočilo od Tonyja. Pokličem.

	»Kje si, stari?« vpraša Tonyjev besni glas. »Težavo imamo. Za Maura gre. Mauro je … ne paničari, nič ni, česar ne bi mogli urediti, ampak pridi takoj, ko lahko. Pri moji sestri sva.« Pove tudi naslov. »Če te bo Anna klicala,« še doda, »ji povej, da se nismo slišali. Nekaj stvari moramo urediti.«

	»Je bil Mauro?« vpraša Anna. Oblači si hlačke. Najina noč je končana – sva že mrtva, ona in jaz.

	»Fabio? Je bil Mauro?«

	Ne vem, kaj naj rečem.





TONY

	1

	Fabio pozvoni, ampak ko odprem vrata, ne vidim Fabia, ampak Anno, ki je besna.

	»Kaj se je zgodilo mojemu možu?«

	»Jaz …«

	Odrine me proč, nežno, a odločno, in vstopi ter ponovi:

	»Kaj se je zgodilo mojemu možu?«

	»Kje je Fabio?«

	»Doma pri puncah. Tony, povej mi, kaj se je zgodilo mojemu možu. Takoj.«

	Prekleti Fabio. Pa rekel sem mu, naj Anni ne pove ničesar. Če ne moreš zaupati prijatelju, komu sploh lahko?

	»Živ je,« rečem in v hipu preneham preklinjati Fabia ter začnem preklinjati sebe. Živ je, je dobra novica samo za zdravnike. Za ostalo populacijo pomeni nekaj samoumevnega.

	»Ustrelili so ga,« pojasnim, »ampak z njim je vse v redu.«

	»Kako je lahko nekdo ustreljen in je z njim vse v redu?« Anna je mirna, kot je miren ocean, ko pod njegovo gladino hobotnica vije svoje lovke.

	»Krogla ni zadela nobenega organa ali kosti. Ustavil sem krvavitev, očistil rano in jo zašil. Njegovo stanje ni tvegano, Anna. Ko se bo zbudil, bo vse v redu.«

	Bleda je in skuštrana, kot bi skočila iz postelje in se pripeljala naravnost sem, kar je najverjetneje tudi naredila, ko je ta drekač, ki naj bi bil moj prijatelj, zažvrgolel. Zakaj je moral to narediti?

	»Hočem ga videti,« reče.

	»Seveda.«

	»Zakaj ni v bolnišnici?«

	»Dolga zgodba. Mauro bi ti jo moral povedati.«

	Z ledenim glasom odvrne:

	»Ampak namesto njega mi jo boš povedal ti.«

	2

	Mauro spi in kot vsi ljudje, ki spijo, je videti mlad in nemočen. To sem opazil v bolnišnici: osemdesetletni moški je lahko v postelji videti kot deček, lahko ima enak deški izraz na obrazu, na katerem se slika zaupanje, da ga svet ne bo prizadel. Annin pogled se ustavi na rjuhi, polni krvavih madežev. Odprem okno. V sobi smrdi po krvi.

	»Prisežeš, da je z njim vse v redu?« zašepeta.

	»Z njegovim življenjem ne bi tvegal.«

	Dovolj dobro me pozna, da mi glede tega zaupa. Skloni se k Mauru in ga cmokne na lice. Potem odide iz sobe in jaz ji sledim.

	Elena in Rocco sta v kuhinji. Kuhata kavo in pripravljata panine s salamo in mladimi kumaricami (ob širokem postane kruh mlahav, zato ga popečeta). Njuna kuhinja je velika in sodobna, s kromiranimi površinami in omaricami iz masivnega hrastovega lesa z 'rustikalnim' dizajnom, ki se ne bi mogel bolj razlikovati od prave rustikalne kuhinje, kot je Artova. Tudi miza in stoli so iz hrastovine. Na stojalu za začimbe visijo šopi zelišč, edina podrobnost, ki spominja na kuhinje naših mater.

	»Hvala, sestra,« rečem.

	»Malenkost.«

	Pustita naju sama s hrano in kavo. Sedem na visok kovinski stol in vzamem panin.

	»Tony…« reče Anna.

	»Ja, saj vem. Daj mi trenutek, da zberem misli.«

	Ni jih veliko. Njen mož se je zaradi mene srečal z eno najbolj nevarnih kriminalnih organizacij na svetu in potem so ga zaradi mene še ustrelili. Dolgujem ji resnico. Kar pa zadeva Artovo izginotje, se mi je ob branju uvoda porodilo nekaj idej, skrajno blaznih, a teh mi z njo ni treba deliti.

	»Vse ti bom povedal,« rečem. In res ji povem. Povem ji vse od trenutka, ko se je začela zgodba, ki jo pozna ona, odmikati od zgodbe, kakršna je v resnici – ko smo šli na Ples mečev in smo srečali Michela. Povem ji za Silvano. Povem ji, da sem dekle hotel srečati, potem ko sem prebral uvod h Knjigi o Skritih Rečeh.

	»Zakaj?« hladno vpraša Anna. »Kaj si našel v njem?«

	»Ni lahko pojasniti.« Ni res. Le zvenel bi blazno, če bi to poskusil. »Nekaj je v njem, kar mi je dalo misliti …« Nekaj hipov molčim. »V uvodu Art obljubi, da bo naprej v knjigi razkril, kaj se mu je zgodilo, ko je bil pogrešan, in Silvana je prebrala vso knjigo.« To je le napol resnično, a polovična resnica je bolje kot nič.

	»In ti si za vsako ceno hotel izvedeti, kaj ve.«

	Sklonim glavo.

	»Nobenega razloga nisva imela, da bi mislila, da je nevarna. Nobenega.«

	»Zakaj? Ker je lepa?«

	To vprašanje ne potrebuje odgovora.

	»Oprosti,« reče Anna po dolgi tišini.

	»Upravičeno si jezna.«

	»Nesrečno dekle se mi smili, resnično se mi. Že prej, še preden je srečala vašega prijatelja, ni bila najbolje, in sploh si ne morem zamisliti, kaj ji je morda storil.«

	Tudi jaz ne. Sumim, da sem se med kratkim srečanjem s Silvano dotaknil zgolj površja.

	»Rekla je, da ve, kaj se je zgodilo Artu.«

	»Me ne zanima, Tony. Te zgodbe je konec zdaj. Si prepričan, da obisk karabinjerjev ne pride v poštev?«

	»Krona je rekla ne. To pomeni ne.«

	»Potem pa pokliči tega Michela, prosim. Takoj.«

	»Najprej se moram pogovoriti s fanti. Morda bo prišlo do kakšnega izpada in …«

	»Pokliči ga, jebenti,« reče Anna.





	FABIO

	1

	»Kje je moja mamica?«

	Glas me prestraši in v hipu se predramim. Potrebujem trenutek, da se spomnim, ali je starejša deklica Ottavia ali Rebecca.

	»Hej, Rebecca,« rečem in igram na srečo.

	»Jaz sem Ottavia,« se pritoži.

	»Seveda si.« Deklica me je našla v kuhinji, spečega za mizo. Sem sem sedel prav zato, da ne bi zaspal, ampak je presoparno, da bi lahko ostal buden. »Mamica in ati sta šla na sprehod, mene pa sta pustila tukaj, da pazim na vaju.«

	Ottavia zatarna in pogleda skozi okno v temo. »Pozno je. Zakaj sta šla tako pozno na sprehod?«

	Z otroki ne znam najbolje. Privzdignem obrvi in upam, da je izraz na mojem obrazu skrivnosten, ko rečem: »To je skrivnostni sprehod.«

	»Se je zgodilo kaj slabega?«

	»Seveda ne.«

	»Potem pa hočem poklicati mamico.«

	Lahko bi kaj rekel in jo poskušal prepričati, naj Anno pusti pri miru. Ona pa bi lahko planila v jok in zbudila mlajšo sestrico. Umirjanje dveh jokajočih deklic presega moje sposobnosti.

	Pokličem Anno in podam deklici telefon.

	»Mamica?« reče.

	Hitro se pogovorita, potem mi Ottavia vrne telefon. Dam ga k ušesu in vprašam: »Anna? Si še tam?«

	»Prihajam,« reče in odloži.

	Ottavia je zdaj mirna. Nalije si skodelico vode, jo izpije, me počasti s poljubčkom na lice za lahko noč in odide nazaj v posteljo. Varčnost z gibi bi ji zavidal vsak izvršni direktor. Je skoraj preveč popolna mešanica Maura in Anne.

	Morala bi me peči vest. Ampak takoj ko zaprem oči, sem spet v postelji z Anno ali pa si zamišljam, kaj se je zgodilo Mauru, ali pa oboje skupaj, kar je še posebej moteče. Poželenje in zaskrbljenost, to je vse. Za slabo vest ni prostora.

	Zaslišim odpiranje vhodnih vrat in vstopi Anna.

	»Anna …« rečem in vstanem.

	»Tony pravi, da bo z Maurom vse v redu.« Odide k hladilniku, vzame pomarančni sok in pije s prav takim izrazom na obrazu, kot je izraz na obrazu njene hčerke.

	»Kaj se je zgodilo?«

	»Silvana je ustrelila Maura.«

	»Silvana?«

	»Tony ga je pokrpal in obljubil, da bo z njim vse v redu,« ponovi.

	Ni mi treba vprašati, zakaj nista šla v bolnišnico.

	»Žal mi je.«

	Anna vrne sok v hladilnik in ga zapre z mirno kretnjo človeka, ki se zelo trudi ostati miren.

	»Kaj pa razmišljate? Da se zapletete s Sveto združeno krono kot kakšni najstniki?«

	»Zaneslo nas je. Zgodilo se je … postopoma.«

	»In tako si ti zjebal svoje življenje, Fabio: postopoma.«

	Zadela me je v živo, in to boli. »Prav imaš,« rečem čez hip.

	»Nič bolj te ne krivim, kot krivim Maura. To naj ti bo jasno. In razumem, kako ste se ujeli v to igrico. Ampak bilo je neumno.«

	»Malo.«

	»Vi trije ste še vedno pod vplivom Artovega uroka, čeprav je mrtev.« Anna zmaje z glavo in da na mizo avtomobilske ključe.

	»Pojdi, čakajo te.«

	»Zakaj?«

	»Michele prihaja.«

	2

	Ko zagledam Maura, se vame končno prikrade občutek krivde. Ko so ga ustrelili, sem natepaval njegovo ženo. Boril se je za življenje, s Tonyjem ob sebi, jaz pa sem glavo tiščal med Annine noge. Zdaj je ves droban v tuji postelji, ne v svoji, in obkroža ga kri, njegova. Čeprav moja razumska plat ve, da ta dogodka nikakor nista povezana, popolni seks in skorajšnja smrt, ju moj občutek povezuje.

	Tony mi na ramo položi roko.

	»Mauro je v redu, glede na okoliščine.«

	Zatočišče poiščeva v kuhinji. Pijeva ledeni čaj in čakava Michela. Noč se začne prevešati v megličasto jutro, ko zunaj zaslišiva avto. Prišel je. Ko Rocco Michelu odpre vrata, ga ta veselo potreplja po licu, potem pa objame Eleno. Lase ima čedno počesane, hlače zlikane in čiste. Da se zaveda moje prisotnosti, pokaže z rahlim pomigom brade, potem pa se obrne k Tonyju.

	»Kdo je umrl?« vpraša.

	»Nihče. Maura so ustrelili.«

	»Ta Resnega?«

	Tony prikima.

	»Je bil kateri od naših?« vpraša Michele.

	»Zadeva je bolj zapletena.«

	»Bomo potrebovali kavo, si?« reče iskreno. »Elena, bi, prosim …?«

	Elena je že na poti v kuhinjo. »Seveda.« Rocco ji molče sledi.

	Tony, Michele in jaz sedemo za mizo in Tony pove zgo-dbo, na kratko, a ne izpusti nobene podrobnosti. Elena vstopi kot senca, odloži na mizo pladenj s tremi skodelicami kave in domačimi piškoti in odide.

	Michele zamišljeno srka kavo.

	»Škoda, da so se stvari tako obrnile.«

	»Ja, res je,« pritrdi Tony.

	»Imaš Artovo knjigo s seboj?«

	»Uvodnik, ja.«

	»Rad bi ga prebral.«

	»Tvoj je. Ampak, Michele, ne bo … ne bo ti všeč.«

	»Zakaj ne?«

	»Ko ga je Art napisal, je bil Našemu Gospodu še manj naklonjen kot kdaj prej.«

	»Art je zapleten človek,« prizna Michele. »Kakšno pa je tvoje mnenje?«

	»Nimam ga.«

	Michele izpije kavo, odloži skodelico na krožniček, krožniček pa na pladenj.

	»Ne bodi žaljiv. Prosim.«

	Tony ne odgovori.

	»Jaz mislim …« odprem usta.

	»Si prebral, kar je napisal Art?« me prekine Michele.

	»Ne.«

	»Potem pa bodi priden fant in drži gobec.«

	Najraje bi mahnil tega plesnega učitelja, a celo jaz sem dovolj pameten, da se ga bojim.

	Tony ima nemirne roke. Nervozno prepleta in razpleta prste.

	»Ti veruješ,« reče.

	Michele se prekriža in poljubi konice prstov. »Tako je.«

	»Mislim, da tudi Art.«

	»Pravkar si rekel nasprotno.«

	»Ne, nisem se jasno izrazil. Ko smo bili otroci, je bil Art podolgem in počez skeptičen. Ampak na podlagi tega, kar sem prebral, sem dobil vtis, da je šel skozi … kako naj se izrazim … da je doživel izkušnjo, ki je spremenila njegovo mišljenje. Tudi on veruje, čeprav na svoj način.«

	»In za kakšno vrsto izkušnje gre?«

	»Karkoli že se je zgodilo v oljčnem nasadu, Art namiguje, da je bilo nekaj mističnega, nadnaravnega. Ne pozabi, da v odlomku, ki sem ga prebral, tega nikjer ne izreče, ne odkrito, a tak imam občutek. Ko ga boš prebral, boš razumel. Silvana je mlado dekle, ki jo pesti duševna bolezen. Art ji je zagotovo prodajal rožice, da je z njo spal ali … Ne vem.«

	»Nisi najstnica. Pa tudi prepričan si.«

	»Nisem prepričan.«

	Michele nekaj časa gleda Tonyja, kot bi se želel prepričati, da je to vse, kar bo izvlekel iz njega, potem pa ploskne.

	»Prav,« reče. »Hvala, da si naredili tako, kot ti je bilo naročeno. Od tega trenutka dalje ti ni treba več skrbeti. Stvari bom vzel v svoje roke.«

	»Z dekletom ne bodi prestrog. Bolno je.«

	»Nič ne skrbi, Tony.«

	Tony prikima in reče: »Hvala.«

	»Elenin brat si,« reče Michele. »Družina si.«

	3

	Medtem ko se vozim nazaj k Anni, se mi roke tresejo na volanu in ne vem, ali zaradi pretirane količine kofeina, ki sem ga v zadnjih dvanajstih urah vnesel v krvni obtok, ali od olajšanja. Karkoli se bo zdaj zgodilo, mi nismo vpleteni.

	Svetniki in device in Jezus Kristus. Raven blaznosti vseh reči, ki so povezane z Artom, se je eksponentno dvigala. Že davno bi morali prenehati raziskovati, preden je bil kdo ustreljen. Preden sem izdal prijatelja. Občutek imam, kot da sva se s Tonyjem resnično poslovila od Arta. Mauro bi moral biti z nama. Ko se bo zbudil, bomo vsi trije nazdravili našemu prijatelju. To pomeni konec Pakta. Razpletle se bodo še zadnje niti, ki me povezujejo z dečkom široko razprtih oči, kakršen sem bil nekoč.

	O Silvani, dekletu z duševno težavo, ki jo je izkoristil naš prijatelj, mi pa smo jo predali v roke Kroni, nočem razmišljati. Michelova definicija ne prestrogega prijema je prav gotovo drugačna od naše. Ponavljam si, da ne moremo narediti ničesar več in upam, da se bom na neki točki prepričal, da je to res.

	Avto pustim pri Anni, jo pomirim, da je naše igranje detektivov zaključeno, in odidem peš domov. To jutro je nebo polno težkih oblakov. Čutim, da se bliža nevihta. Vsak trenutek se bo začela – s hrumečim grmenjem v daljavi. Široko ima rad udarne zaključke. Potem bo ozračje čisto in veter nežnejši.

	In jaz se bom vrnil v resnično življenje.

	Resničnost me udarja korak za korakom. Govoriti bom moral z Laro, potem ko sem jo prevaral. Prevetriti bom moral svoja čustva do nje. Domisliti se bom moral načina, kako bom čez štiri mesece plačeval najemnino. Odločiti se moram, kaj bom naredil s svojim življenjem. Ampak najprej moram žalovati za prijateljem. Moja generacija se hitro stara. Vsaj jaz se.

	Tiho vstopim v očetovo hišo in se odkradem v svojo sobo. Spomini začnejo bledeti in preplavljati me začne občutek krivde. S sebe zmečem hlače in majico, ki nima vonja samo po mojem potu, ampak tudi po Maurovi krvi in Anninem parfumu. Samo v spodnjicah padem v posteljo. Skozi okno posveti strela in začne se nevihta. Po okenski šipi padajo težke dežne kaplje, debele kot črvi. Včasih sem imel rad nevihte. Art je nekoč rekel: 'So popolna sila.' Ko smo bili mladi, smo si želeli, da bi lahko nadzirali to silo – da bi zauzdali nevihto. Počutili smo se kot nesmrtniki. Obrnem se na drugo stran, enkrat, dvakrat, kot bi šlo za pravljični urok, in prepričan sem, da bom, ko se bom tretjič obrnil, zaspal.

	4

	»Fabio,« me zbudi očetov strogi glas. Stresa me z roko.

	»Hudiča, a ne moreš potrkati?« ugovarjam.

	»Pridi dol. Tvoj prijatelj je pred vrati.«

	'Art!' pomislijo moji napol speči možgani. Tako obseden sem bil z njim, da sem besedo prijatelj avtomatično povezal z njim. Ko bi vsaj bil. Art je mrtev. Mauro je v postelji. Tony je.

	Ura je dve popoldan in nevihte je konec. Nebo je spet jasno in ozračje, hvala bogu, malo lažje. Še vedno je vroče, a ne pretirano. Nase potegnem kratke hlače in majico in se po stopnicah spustim v pritličje. Moj oče bi lahko bil toliko gostoljuben, da bi Tonyja spustil v hišo. Ampak ne. Moj edini prijatelj, ki si zasluži spoštovanje, je Mauro. Odprem vrata.

	Pred vrati stoji Art.

	Pred vrati stoji Art.

	Potrebujem dolg trenutek brez sape, da ga prepoznam – njegov prominenten nos, štrleča ušesa, očala. Suhcen je, kot je vedno bil, in rahlo sključen, kot je vedno bil – tudi zdrav in v dobri formi. Z roko sežem proti njemu. Dotaknem se njegove roke iz mesa in krvi, tople in lepljive. Iz mesa in kosti, še česa?

	»Art?« vprašam. Moj glas zveni kot glas otroka, ki ne ve točno, ali je presenečen ali prestrašen.

	Artov obraz zažari.

	»Fabio, stari moj,« reče. »Vrnil sem se. Vrnil sem se, da vas rešim.«





	TONY

	1

	'Nevihte so čista sila,' je rad govoril Art. Ali je bilo popolna sila? Bil je neke vrste strokovnjak za nevihte. Šel je skozi fazo, ko je študiral oblike in imena oblakov in potem je šel še korak dlje in se lotil skrajnih vremenskih pogojev. Ugotovil je (in skupaj z njim smo ugotavljalo mi, namreč, vedno ko je Art našel nov hobi, je moral vsako podrobnost deliti z nami), da obstaja opazovanje neviht in da obstaja mreža nevihtnih piflarjev, ki se večinoma pogovarjajo preko amaterskega radia in revij, tisti srečneži, ki so živeli v ameriški online deželi, pa so se zbirali v skupine in si delili novice ali bili v stiku preko e-mailov – kar je bila za nas znanstvena fantastika. Lovci na nevihte so prepotovali na stotine kilometrov samo zato, da bi videli in posneli najbolj veličastne viharje. Art si potovanja ni mogel privoščiti in v južni Italiji ni bilo nobenih drugih lovcev na nevihte, s katerimi bi si lahko izmenjeval podatke, zato se je moral zadovoljiti s tem, da je z deževnimi in nevihtnimi užitki razsvetljeval nas in opazoval naše lokalne nevihte. Ki so, če lahko pripomnim, dokaj silovite.

	Zunaj švigajo strele. Dežne kaplje bobnajo po velikih vratih, ki vodijo na Elenin vrt. Vrata sem pustil priprta, da sem noter spustil slasten vonj po dežju. Spominja me na čas, ko sem bil še deček in je poletje pomenilo neskončen niz prvih doživetij in potegavščin z mojimi prijatelji. Všeč mi je tukaj, kjer sem sedaj – pogrešam le stalnega fanta, in tudi to, prepričan sem, bo prišlo. Všeč mi je, kjer sem, a lagal bi, če bi rekel, da nikoli ne pogrešam stvari, kakršne so bile nekoč. Preden sta dva od mojih prijateljev postala nesrečna, tretji pa je umrl; preden se je moja mala sestra preselila v hišo, zgrajeno s krvavim denarjem. Sedim na pletenem stolu in zrem ven. Sem povsem brez energije. Preklinjam vsako minuto, ki jo moram preživeti znotraj teh zidov.

	Najboljše nevihte se pojavljajo poleti, kot poslovilno darilo široka. Artovo najljubše mesto za opazovanje neviht je bil Sea Star, bar na plaži v Portodimaru. Že davno so ga zaprli. Bil je majhen, pobarvan v modro in postavljen brez vsakršnega sledu o urbanističnem načrtu. Njegov najboljši del je bila veranda, ki je gledala proti morju in s katere si lahko opazoval oblake, ki so se prebijali nad valovi in zakrivali sonce. Bili so veliki in vredni strahospoštovanja, ko so bobneli kot gore. In lahko si videl strele – ne le svetlobo, temveč tudi obliko, lesketajočo se čarobno modrino, ki je nebo poročala z morjem, oboje odeto v črnino.

	Med nevihto ni bilo veliko ljudi v Sea Staru – večina je odšla domov in počakala, da se je vreme izboljšalo. Zelo malo je bilo takšnih, ki so bili preleni, da bi se prestavili noter in so raje ostali na verandi, kjer, kot veste, te je lahko poiskala smrt. Veranda je postala za nas štiri zaseben kraj – in bilo je fantastično.

	Bilo je med nevihto, ko je Art naredil nekaj dobesedno norega, v polnem pomenu besede. Bilo je konec avgusta. Strele so osvetljevale nebo, dežne kaplje pa so bile tako velike, da so spominjale na točo. Ko si gledal proti morju, se je zdelo, da se velikanske kaplje dvigajo iz vode, namesto da bi padale vanjo, kot da bi morje proti nebu streljalo majhna semena. Celo Fabio je bil prevzet in Fabio je bil redko prevzet, ko ni šlo za punce.

	»A veste,« je rekel Art in gledal morje, »da je v vsaki streli dovolj energije, da lahko z njo en mesec oskrbuješ hišo?«

	»In?« sem rekel jaz.

	»To pomeni, z denarnega vidika, da je količina denarja, ki ga ustvari nevihta, enormna. Narava si lahko privošči, da sežiga milijone. Naravi ni mar za denar, za naša pravila, za nas. Ni ji mar. Nepomembni smo.«

	»To zveni malce turobno,« je rekel Mauro.

	»Zakaj? Jaz ne nameravam ostati nepomemben.«

	Z rokami je segel po robu majice in jo slekel.

	»Kaj počneš?« ga je vprašal Fabio.

	Art je snel očala in jih spravil v hlačni žep.

	»Greš plavat?« sem ga vprašal.

	Namesto da bi odgovoril, je Art slekel hlače in majico, ju zložil in odložil na stol. Stal je gol z rokami na bokih kot rahlo postaran Peter Pan, ki nas vabi v deželo Nije.

	»Fantje, pridete ali ne?«

	Mauro je pogledal proti baru in tudi sam sem pogledal tja, a hvala bogu, bilo ni več nobenih strank. Edina oseba v baru, možakar za pultom, je gledala televizijo.

	»Tvojemu tiču ne grem blizu,« sem rekel. »Peder.«

	Art je dvignil roke proti nebu.

	»Goli morate biti, da bi lahko občutili vse.«

	»Kaj vse?« je vprašal Fabio, ki se je zabaval.

	»Silo. Potencial.«

	»Občutil ju boš in potem bom umrl,« je rekel Mauro.

	»Mogoče.«

	Nasmehnil se je, potem pa stekel proti morju. Mi trije smo se spogledali in stekli za njim, da bi ga ustavili, ga rešili, če bi bilo potrebno. Voda prevaja elektriko. Arta bi lahko zadela strela. Lahko bi udarila tudi kam stran od Arta, a elektrika bi kot morski pes švignila po morju in Art bi kljub temu končal mrtev.

	Ampak bil je hitrejši od nas.

	Tekel je kot obseden, ne da bi se zmenil za naše klice in vpitje. Pritekel je na peščeno plažo in že naslednji hip se je potopil in nam izginil izpred oči.

	»Art!« sem zavpil.

	Tam so bili le valovi in nevihta, potem pa se je iz vode dvignila Artova glava. Smejal se je kot blaznež.

	»Čutim jo!« je zavpil. »Postal sem sila!« Stal je z dvignjenimi rokami in zrl v nebo, voda pa mu je segala do pasu. »Jaz sem sila!« je vpil na vso moč, vsenaokrog pa so udarjali valovi in strele.

	Malo sem mu zavidal.

	2

	»Če se pravilno spominjam, je bil Art navdušen nad nevihtami,« reče Elena.

	Njen glas me pahne nazaj v sedanjost.

	Sede ob meni na pleten stol, ki je enak mojemu, in skrije bose noge pod stegna. Ženske v moji družini slovijo po lepoti. Moški smo dokaj v redu.

	»Enkrat je šel plavat sredi nevihte,« rečem. »Gol.«

	Elena se zahihita. »Te zgodbe pa ne poznam.«

	»Cel kup Artovih zgodbic imam na zalogi, a te bodo zdaj, ko novih ne bo več, morale zadoščati.«

	Na sestrinem obrazu opazim pravo ljubezen, iskreno sočutje.

	»Michele ga bo našel.«

	»Mislim, da živega ne.«

	»Ampak našel ga bo.«

	Primem se za glavo. »Ni mi všeč, Elena. Iskren bom s teboj – to sovražim. Sovražim z vsem srcem.«

	Namršči se.

	»O čem pa govoriš?«

	»O tem, kar si postala.«

	Besedam pusti, da obvisijo v zraku. Ne umakne pogleda z mene in izraz na njenem obrazu se ne spremeni, a spregovori ne.

	»Poročila si se s kriminalcem,« rečem.

	»Te je mama nagovorila k temu?«

	»Ne, sam sem se. Poslušaj, vem, da je tvoj mož …«

	»Točno tako, Tony, moj mož je.« Elena z roko objame svoj okrogel trebuh. »Oče mojega sina.«

	»Ga ljubiš?«

	»Zelo.«

	»To, kar počne Rocco …«

	»Rocco je poslovnež.«

	»Ne počni tega, Elena. Bila si na plesu mečev.«

	»Tudi ti si bil.«

	»Ker sem moral biti!«

	Elena me gleda in izraz na njenem obrazu se zmrači.

	»Tudi jaz sem morala biti tam. Živim v Casalfrancu, Tony, in tako tukaj tečejo posli.«

	»Mama in oče imata že desetletja trgovino.«

	»In že desetletja plačujeta davke.«

	»In zakaj vidva ne moreta početi enako? Plačaš in živiš naprej, ne da bi … bi se vpletala v spletke.«

	»V tem svetu, Tony, obstajajo ljudje, ki plačujejo, in ljudje, ki plačilo prejemajo. Na čigavem mestu bi bil raje?«

	»Raje ne bi bil prevarant,« rečem. Trudim se ostati miren.

	»To je bogastvo. Ti si me predstavil Roccu.«

	»Ko sem bil mlad in neumen.«

	»Aja?« brezbrižno reče Elena. »In zdaj ko si odrasel in zelo pameten, kaj si naredil tisti trenutek, ko si spoznal, da je Art v težavah? Prišel si k meni in me prosil za pomoč.«

	»Le zavoljo Arta …«

	»Prosil si me, naj te spravim v stik s svojimi ljudmi in to sem naredila.«

	S svojimi ljudmi.

	»In potem, ko so Maura ustrelili,« neprizanesljivo nadaljuje, »kaj si naredil, moj veliki in silni brat? Spet si me prosil za pomoč.«

	»Mauro je umiral, Elena!«

	»Lahko bi ga odpeljal v bolnišnico, si? Da bi naredil prav. In povedal karabinjerjem, da je na prostosti duševno moteno dekle s pištolo. Ampak ne, ti si raje prišel v mojo hišo in jaz sem te sprejela, ne da bi postavljala vprašanja, za dekle pa ti je bilo figo mar, dokler ste ti in tvoji prijatelji na varnem. Kako torej to deluje? Tvoja krepostna pravila zate ne veljajo?«

	Zaprem oči in globoko vdihnem.

	»Nočem se prepirati.«

	»Tudi jaz ne.«

	»Poskusi se postaviti v mojo kožo, Elena. Zalogaj je precejšen. Niti sanja se mi ne, v kaj si vpletena.«

	»Seveda sem vpletena v družinski posel.«

	»Jaz sem tvoja družina.«

	»Tako je! In tukaj sediva, eden izmed tvojih najboljših prijateljev pa krvavi na moji prvovrstni rjuhi.«

	»Je kriv Rocco? Te tepe? Se bojiš, kaj bi lahko naredil?«

	S črnimi očmi strmi vame. Z roko me poboža po licu, kot je to počela, ko je bila še majhna deklica.

	»Oh, Tony, resnično ne razumeš, kaj?«

	»Česa?«

	»Jaz odločam, ne Rocco.«

	Poskušam najti besede, a ne najdem nobene.

	Končno mi postane jasno. Lahko vidim žensko, kakršna je postala moja mala sestrica, še huje, lahko vidim, kako se je to zgodilo. To bi se lahko zgodilo meni, če bi ostal v Casalfrancu. Spoštovanje, tovarištvo, občutek pripadnosti velikemu in mogočnemu plemenu – vse te reči me privlačijo enako močno kot njo. Z Eleno sva zelo podobna človeka, ki sta ubrala različno pot.

	V zadnjih nekaj dneh nisem izgubil le enega izmed najboljših prijateljev, izgubil sem tudi sestro. Ali sem jo izgubil nekje v zadnjih nekaj letih, pa sem šele zdaj dojel, da je zdrsnila daleč izven mojega dosega. Spoznanje je zelo boleče, a pred njo ne bom točil solz, zato se osredotočim na neurje, ki divja zunaj, in se poskušam spomniti Artovega glasu, ki pravi, da so nevihte sila, da je on sila, da je on nevihta. Čez nekaj časa Elena odide, brez slovesa, jaz pa še naprej sedim na pletenem stolu in gledam nevihto, dokler ne vstopi Mauro.





	MAURO

	1

	Počasi hodim iz sobe in se poskušam znajti v tej nepoznani hiši. Sanjal sem nevihto, ki se je prebila v resnični svet. Zatemnjuje dan, občasno ga razsvetli z bliski modre svetlobe. Odmajem se v večjo sobo s pletenimi stoli. Drsna vrata predstavljajo celotno zadnjo steno in nudijo popoln pogled na nevihto. Art bi užival.

	Nasproti vrat sedi Tony. Skoči na noge.

	»Mauro! Kako se počutiš?«

	»Živ.«

	»Si lačen?«

	»Ne vem.«

	Tony proti meni potisne stol. »Sedi.«

	Hvaležno se sesedem.

	»Kako dolgo sem spal?«

	»Petnajst ur. Malo več.«

	»In nihče ni pomislil, da sem mrtev?«

	»Upali smo, da nisi. Prava beseda je upali.«

	Bledo se nasmehnem.

	»Rešil si mi življenje.«

	»Ja, prevzamem krivdo.«

	»Ali Anna …«

	»Ve. Vsako podrobnost.«

	»Sranje.«

	Tony je v zadregi.

	»Poskusil sem, ampak …«

	»Nič se ne opravičuj. Poznam svojo ženo.«

	»S Fabiem sva naredila še nekaj,« reče Tony.

	»Kaj?«

	»Poklicala sva Michela. Anna je bila odločena in ni hotela popustiti.«

	Igra je končana in bil je že skrajni čas.

	»Razumem jo.«

	»Iskreno rečeno, jaz tudi.«

	»Kaj misliš, koliko časa bo Krona potrebovala, da najde Silvano?«

	»Že nocoj, najkasneje jutri. Ona ni Art,« reče Tony.

	Nekje zunaj udari strela. Je ena izmed zadnjih v tej predstavi. Dežne kaplje postajajo manjše, grmenje se oddaljuje.

	»Ubogo dekle. Te nevihte jo je najverjetneje grozno strah.«

	»Zakaj to praviš?«

	»Ker je bila prestrašena, Tony. Bala se je svoje lastne sence. Zagotovo se skriva v neki luknji na podeželju, posluša neurje in si domišlja bog ve kaj. Ubogo dekle je.«

	Tony počaka trenutek, potem reče:

	»Dober človek si.«

	»Misliš, da bo Michele prizanesljiv z njo?«

	»Naredil bo, kar misli, da mora narediti, da bi našel Arta,« odgovori Tony, ne da bi me pogledal v oči.

	Arta, našega prijatelja. Genija, lažnivca, dilerja, barabo.

	»Proti koncu je bil resnično zjeban.«

	»Ja, zjeban.«

	»Kaj je pisalo v njegovi knjigi, da si se želel srečati s Silvano?«

	Tony skozi okno opazuje pojemajočo nevihto.

	»Strani, ki sem jih prebral, so polne svetnikov in Device Marije in zdelo se mi je čudno, zelo čudno, da bi Art zlezel v Silvanine hlačke tako, da bi jo pital z nekim mističnim sranjem. Silvanina mama je v Casalfrancu praktično izumila takšno prevaro. Bi pričakoval, da bo ravno ona izmed vseh ljudi dovzetna za kaj takšnega?«

	Ne, ne bi. »Kaj torej misliš ti?«

	»Art je bil odkritosrčen. Mislil je, kar je napisal, in očitno je zaigral na dekletovo struno. Ali pa je morda …« Tony se zaskrbljeno spači. »To je Art,« reče. »Vse do konca ga je nemogoče razumeti.«

	Nevihta je končana, zgolj rahlo še dežuje. Še eno uro in sonce bo sijalo in vabilo na plažo.

	»Anno moram poklicati,« rečem.

	»Tega pogovora se ne veseliš, kaj?« se nasmehne Tony.

	»Usmili se me, Tony.«

	2

	Tony me odpelje domov. Poskusiva poklicati Fabia, ampak očitno se mu je izpraznila baterija. Pustim mu glasovno sporočilo, da bo vedel, da sem v redu. Nevihta se je umaknila hladnemu dnevu. Poln je sijočih barv in prijetnih arom in na koži občutim rahlo sapico – nič boljšega si ne bi želel za nov začetek.

	»Te zelo boli?« vpraša Tony, ko ustavi avto.

	»Znosno.«

	Pobrska po žepu in izvleče vrečko trave, ki jo je vzel iz Artovega avta.

	»Vzemi. Preizkušeno sredstvo proti bolečinam. In povsem naravno.«

	»Hvala ti.«

	»Ne šalim se. Če bo bolečina postala prehuda, si zvij joint. Imaš zdravnikov blagoslov, zato si daj duška.«

	Odprejo se vhodna vrata in na prag stopi Anna. Tony ji pomaha, me vrže iz avta in se odpelje.

	»Hej,« rečem.

	Anna se namršči, kot da ne bi bila prepričana, kaj naj naredi. Potem pa mi okrog vratu vrže roke in me tesno objame. Kriknem – bolj od presenečenja kot zaradi rane –Anna pa odskoči.

	»Oprosti,« reče v zadregi. Jokala je.

	»Tukaj sem,« rečem. »Vse je v redu.«

	Anna me odpelje v hišo. Ottavia in Rebecca sta na zadnjem dvorišču, ki je po dežju polno čudovitega vonja po zeliščih in zrelem sadju. Ottavia sedi na gugalnici, ki visi z limonovca, s stripom Racmana Jake, medtem ko Rebecca po turško sedi v senci breskve in se igra z lego kockami.

	»Očka!« vzklikne Ottavia.

	Anna me je po telefonu seznanila, da je puncama rekla, da sem v Elenini hiši padel po stopnicah, ko sem bil tam s prijatelji, in da sem tam tudi prespal, da bi si opomogel. Še vedno jima je enostavno lagati. Še vedno nama zaupata.

	»Brez objemov,« jima zaigrano resno svetuje Anna. »Boli ga.«

	Rebecca naredi resnobno grimaso.

	»Lahko objamem tvojo roko?« vpraša.

	Pri srcu me stisne. Ponudim ji roko in s svojo prime tri moje prste, več jih ne more, in jih z vso močjo stisne. Obožujem to deklico. Rad imam njo, njeno sestro in njuno mamo. Zdi se, kot da se je Ottavia rodila šele včeraj ali da se je šele včeraj rodila Rebecca ali da sem se poročil z Anno in so mi prijatelji kupili čudovitega Stratocasterja, ki sem ga prvič in zadnjič igral na svoji poroki.

	Če se ozrem, lahko vidim te trenutke – skrivajo se takoj za vogalom. Dragoceni so. In le malo je manjkalo, da bi jih za vedno izgubil.

	Začnem se tresti. Anna to opazi in reče:

	»Očka je utrujen. Odpeljala ga bom v posteljo.«

	»Ampak, očka …« začne Rebecca.

	»Mi pokažeš svoje lego kocke?« jo ustavi Ottavia. Tako majhna, pa tako bistra.

	Anna me odpelje v hišo še pravi čas, preden začnem jokati. Po licih mi tečejo solze in telo mi stresajo krči, da me začnejo boleti šivi.

	Na tisti plaži bi lahko umrl.

	Ko sem se danes zjutraj zbudil, sem spoznal, da sem živ, spoznal pa sem tudi, da bi lahko umrl. Ampak šele sedaj, na varnem z žensko, ki jo ljubim, sem dovolil temu preprostemu, a golemu dejstvu, da priplava na površje. Lahko bi me ubilo bolno dekle – zločin brez krivca. In sedaj bo prišla v roke pravih zlobnežev, ljudi, ki ne pomislijo dvakrat, preden potopijo otroka v kislino, da bi nekomu poslali sporočilo. In vse to le zato, ker sem se dolgočasil. Ko se drugi odvetniki znajdejo v življenjski krizi, si kupijo preklet športni avto. Ampak drugi odvetniki niso nikoli srečali Arta.

	»Žal mi je,« rečem. »Anna, tako zelo zelo mi je žal …«

	»Šššš.«

	Ležem na kavč v dnevni sobi.

	»Nisem hotel, da bi šle stvari tako daleč. Kar … kar zgodilo se je.«

	»Vem,« reče Anna in prikima. »Nisem jezna, Mauro.«

	»Nisi …?«

	»Vsi delamo napake.«

	In zdaj vem, prepričan sem, da se je pred leti med njo in Fabiem nekaj zgodilo. Rad bi ji rekel, da je to predpotopna zgodovina, in ji tudi bom, ko bova oba spet pri močeh.

	»Kar sem storil, je veliko več kot samo napaka. Svoje življenje sem ogrozil. Ne, tudi samo to ni. Ogrozil sem …« S prstom pokažem na naju z Anno. »Ogrozil sem naju.«

	»Nesrečen si.«

	»Nisem. Jaz …« Utihnem. Moja žena si zasluži iskrenost. »Ja, bil sem nesrečen. Moje življenje se je obrnilo drugače, kot sem pričakoval in s tem se nisem znal najbolje spoprijeti.«

	»Nisem prepričana, da sem kdaj sploh vedela, kaj si pričakoval.«

	»Smisel, verjetno.«

	»Moral bi poslušati Arta in postati rock zvezda,« prijazno, a rahlo zbadljivo reče Anna.

	»To bi mi delo tako dobro, kot je Fabiu.« Odkimam. »Ne, Anna. Dobro življenje imam, drugačno, kot sem si ga zamišljal, ampak dobro in za blagoslove bi moral biti hvaležen. Kar sem storil, ni mogoče odpustiti.«

	»Ničesar, kar bi ti bilo treba odpustiti, nisi storil, ljubi.«

	»Hvala, ker si tako dobra. Hvala, ker si ob meni. Hvala, ker si moja prijatelja primorala, da sta poklicala Michela. Hvala, hvala, hvala. Enostavno ne vem, kaj nas je popadlo.«

	»Bili ste zvesti prijatelju. Ni se končalo dobro in verjetno si Art, kakršen je, tega ne zasluži. Ampak to, da ste se postavili zanj, je občudovanja vredno.«

	»Jaz …«

	Moj telefon zazvoni. Fabio je. Očitno je dobil moje sporočilo.

	»Oglasi se,« reče Anna.

	Nasmehnem se ji in sprejmem klic.

	»Hej, Fabio.«

	»Mauro, si v redu?« Fabiev glas zveni čudno. Odsotno, kot da bi zaužil radodarno dozo Tonyjeve protibolečinske terapije.

	»Enkratno,« rečem.

	»Dobro. Dobro. Poslušaj … em … Kristus.«

	»V čem je težava?«

	»Art,« reče. »Vrnil se je.«





	FABIO



	Art je pred vhodom v jamo, ki gleda proti morju, zanetil majhen ogenj. Njegova visoka in suhcena podoba spominja na samotarskega kavboja. Kot kavboj leži na boku in gleda v ogenj ali v nekaj, kar mu ogenj prikazuje, ob sebi pa ima torbo, ki bi jo lahko brez težav zavihtel na sedlo. Manjka le travnata bilka, ki bi jo držal med zobmi. Tod naokrog, v kotičku sveta, ni veliko trave. Ko naju zagleda, se nasmehne in nama pomaha.

	Mi jim pravimo jame, a so komaj za spoznanje večje od niš na dnu visokih čeri, ki sestavljajo ta del obale. V deželi, ki je tako ravna kot ta, velja vsaka skala za goro in vsaka luknja za jamo. Upam si trditi, da je polovica domačinov izgubila nedolžnost v eni izmed teh jam. Sicer ne nudijo nobene zaščite pred radovednimi očmi, dopuščajo pa občutek varnosti. Večer je blag, najprijetnejši doslej v juniju, nebo pa je polno zvezd in po njem se kot prijazna kača vije Mlečna cesta.

	»Presneto, res je on,« zašepeta Tony.

	Ja, res je.

	Ko je Art potrkal na moja vrata, se mu je mudilo. Hitro sem mu povedal, kaj smo počeli, on pa je pripravil vse, da se vsi skupaj srečamo tukaj z obljubo, da nam bo povedal svojo plat zgodbe. Napol sem pričakoval, da ga ne bomo našli – da sem si ga samo domišljal ali da bo že tretjič izginil. Ampak ne, tukaj je.

	»Dobro izgledaš, Tony,« reče.

	Vrečko z živili odložim na pesek in enako stori Tony. Prinesla sva sendviče, prigrizke in pivo, kot je želel Art.

	Tony posnema Artov pokeraški izraz in reče:

	»Prinesla sva zaloge.«

	»Najboljša sta.«

	»Si prepričan, da je ogenj dobra zamisel?« vprašam.

	»Prijeten je.«

	»Mislil sem na obalno stražo.«

	»Plaža je prazna,« reče Art in pokaže na vrečko s sendviči. »Če jih zaslišimo, zbežimo. Kateri je moj?«

	»Rjav papir.« Art ima v sendviču debelo rezino parmske šunke. Ima okus petletnika.

	»Oprostita, a ne bom vprašal, koliko vama dolgujem,« reče in zmagoslavno pograbi sendvič. »Na tesnem sem z denarjem.«

	»Hiša časti.«

	Tony s spodnjim delom vžigalnika odpre steklenice piva peroni, jaz pa odprem kozarec vloženih kumaric in vrečko čipsa. Art zagrize v sendvič in s polnimi usti vpraša:

	»Kje je Mauro?«

	»Doma.«

	Mauro je po telefonu zvenel besno. Ko je izvedel, da je z Artom fizično vse v redu – spet – in da noče ničesar pojasniti – spet – mi je rekel, da mora ostati z družino, in prekinil klic.

	»Ne more prijatelju nameniti niti enega večera?«

	»Pravzaprav jih je namenil kar precej,« reče Tony.

	»Pardon, narobe sem se izrazil.« Art še naprej veselo grize sendvič. »Le to je, da sem upal, da bomo vsi, glede na to, da smo dve leti zapored zamudili Pakt.«

	»Ne po moji krivdi,« reče Tony.

	Art s sendvičem pokaže nanj.

	»Si malo živčen, kaj?«

	»Ne, le radoveden sem, katero znamko sranja prodajaš tokrat.«

	»Torej malo živčen,« odvrne Art in s požirkom piva zalije grižljaj. »Ampak upravičeno. Nisem bil najbolj iskren do vaju. Ampak razumela bosta, da nisem imel izbire?«

	»V kako globokih težavah si?«

	»Težavah?« Art je presenečen. »V nobenih. Kako, hudiča, pa si dobil takšen vtis?«

	»Zakaj pa smo se potem dobili tukaj in ne na nekem civiliziranem kraju?«

	Art razpre roke, kot bi želel objeti plažo.

	»Nočem, da bi Michele vedel, da sem se vrnil.«

	»Vrnil od kod?« vprašam.

	»Ah, točno to je vprašanje, kajne? To je vprašanje zdaj in bilo je vprašanje pred dvajsetimi leti.« Art gleda v ogenj in izraz na njegovem obrazu postane resen. Spominja me na prestrašenega dečka, ki sem ga spoznal, ko sem bil star enajst let, v novi strašljivi šoli. Ampak jasno mi je, da že dolgo ni več deček. Na obrazu se mu že pojavljajo gube in ima tudi že nekaj sivih las.

	»Ko sem rekel, da ne vem, kaj se je zgodilo v tistih sedmih dneh, ko sem bil pogrešan …«

	»Si lagal.«

	Na Artovem obrazu je videti razočaranje.

	»Nisem. Nisem vedel. Nisem mogel vedeti.«

	»Govoriš o izgubi spomina?«

	»Spomnil sem se vsake podrobnosti, a potreboval sem čas, da sem vse dojel in razumel. Kaj dobrega pomenijo dejstva sama po sebi? Nič! Prav, brez nadaljnjega odlašanja, tukaj je resnica – ko sem zapustil vas in teleskop in odšel v oljčni nasad, sem bil ugrabljen.«

	»Don Alfredo je bil,« rečem.

	Art obrne glavo in me zmedeno pogleda.

	»Don …« se začne smejati. »Don Alfredo! Ne, Fabio, ni bil don Alfredo. Oseba, ki me je odpeljala … ni bila iz Casalfranca.« Za hip utihne. »Ni bila človek.«

	Sledi trenutek popolne tišine.

	»Kako to misliš?« vpraša Tony.

	»Kako to misliš, kako to mislim? Ni bila – še vedno ni – človek. Nima imena, ki bi ga lahko razumel. Ona je … ona je … Ne bom trdil, da vama lahko povem, kaj je, ker tega še vedno ne vem. Lahko pa vama povem, kaj ni.«

	»In to je človek,« mirno reče Tony.

	Art vanj uperi kazalec in dvignjen palec, kot pištolo, kot bi hotel reči: zadel si. »Bila je Skrita Reč.«

	Fotografi poznamo trik, ki mu nekateri šaljivo pravijo posebni čut. Gre za značilen pogled, način, kako gledamo reči: subjektu odvzamemo vse, kar predstavlja nas in ne njega (gre za vnaprej določene predstave o dobrih prebliskih, instinktivne reakcije na določene barve), da bi lahko videli njihovo pravo naravo, intimno resnico. Resnico potrebujemo. Lahko izbiramo in jo upodobimo takšno, kot je, ali jo spremenimo do neprepoznavnosti, ampak izvedeti moramo, kakšna je resnica. Ta posebni čut uporabim na Artu. Iz uma izbrišem vse, kar vem o njem (desetletja prijateljstva izginejo), vse, kar verjamem o obstoju nadnaravnih bitij (zdrava pamet izgine), vse, kar mi um poskuša povedati, in v tistih nekaj dragocenih trenutkih molka pogledam Arta in vidim njegovo resnico.

	Art je zmešan.

	Vse na njem je zmešano, od trzajočih oči do nemirnih prstov. Že davno je presegel meje očarljive čudaškosti. Potrebuje pomoč, veliko pomoči, in to strokovne.

	»Mislil sem, da je vse o Skritih Rečeh le metafora.«

	»Zakaj?« vpraša Art.

	»Ker bi to pomenilo, da si pri pameti.«

	»Komu je mar, ali sem pri pameti, dokler imam prav?«

	»Kaj torej so?«

	»So … so nekaj povsem drugačnega. Drugačen vidik sveta. Kraj, kjer živijo, je resničen. Ne, je neskončno bolj resničen od tega,« reče in z boso nogo udari po pesku. »La Madama me je odpeljala tja, ko me je ugrabila.«

	»La Madama?« rečem. »Mislili smo, da je bila Silvana.«

	»No, seveda je Silvana ljubka stvarca, a zanemarljiva v primerjavi s tisto, ki jo ljubim.«

	Po najboljših močeh se trudim izogniti Tonyjevemu pogledu – Art bi to prav gotovo opazil in ne vem, kako bi se odzval. Vesel sem, da nisem sam z njim. Med njegovimi ušesi ni niti kančka zdravega razuma več.

	»Art …« naveličano reče Tony.

	»Misliš, da sem nor. In zato vam nisem povedal že prej. Vedel sem, da boste tako mislili. A do najboljšega dela sploh še nisem prišel.« Ustavi se in se široko nasmehne. »Do dela, ko dobim magično moč!«

	»Ti imaš magično moč?« vprašam.

	Art se zasmeji in zaploska.

	»Seveda! Kako bi sicer zanetil ogenj?«

	»Z vžigalicami?« predlaga Tony.

	»Z magijo! In tako sem se vrnil – jezdil sem nevihto! Bil sem nevihta. Prekopiceval sem se ob čudovitem grmenju in se napajal s surovo elektriko.«

	Artov glas se je zvišal za oktavo. Tony ne pokaže nobenega odziva.

	»Lahko pokažeš?« vpraša. »Lahko sedaj narediš nekaj magičnega?«

	Art nama pokaže dlani.

	»Lahko bi, a ne bom. Nerad se razkazujem.«

	»Stari, ti si največji nastopač, kar jih poznam.«

	»Ko sem bil mlajši, sem bil, ja.«

	Art me plaši. Pogovor prepustim Tonyju. Z vsem tem bi rad opravil čimprej, pokrpal, kolikor je to mogoče, odnos z očetom in se vrnil domov v London, k Lari. Nisem dovolj pri močeh, da bi lahko preživel tisto, kar je zlomilo Arta.

	Art pošteno srkne iz steklenice, si z roko obriše usta in reče:

	»Ampak začnimo na začetku, prav?«

	»Seveda,« reče Tony.

	»Kje sem ostal? Ah, ja, tista noč. Ko sem vstopil v oljčni nasad, sem zavonjal močan vonj po vijolicah. 'Januarja vijolice?' sem pomislil. In potem sem nekaj zaslišal. Bil je … ni bil naraven zvok, ne zvok s tega sveta. Bil je zvok, ki bi ga ustvarila voda, če bi lahko doživela orgazem. Vesta, kaj mislim?«

	»Ne, pravzaprav.«

	»OK, OK. No, ampak bolje ne znam pojasniti. Zagledal sem svetlobo, čudno in grozljivo, spominjala je na safir. In glas je rekel: 'Dober večer, Arturo.' Tam je bila ženska, najlepša ženska, kar sem jih kdaj videl.« Art nama pomežikne. »Gola. Kriknil sem in obstal. Strmel sem vanjo, ona pa se je smehljala. Približala se je, bolj je drsela kot hodila, in me poljubila. 'Z menoj greš,' je rekla in ni zvenelo kot vprašanje ali povelje, ampak kot izjava. Pogoltnil sem slino in vprašal: 'Kam?', ona pa – prisežem pri bogu – me je prijela za mednožje, ga rahlo stisnila in rekla: 'Za menoj.' Pokazala mi je hrbet in začela hoditi. In njena rit, Marija pomagaj, kakšna rit! Bil je najbolj okrogla, najpopolnejša reč, ki je kadarkoli počastila to deželo. Velika, polna in popolna. Moral sem ji slediti.«

	»In ti temu praviš ugrabitev?« vpraša Tony.

	»Na vabo daš črva in jo vržeš v vodo. Ko riba zgrabi vabo, lahko iskreno rečeš, da si je riba želela postati tvoja večerja?«

	»OK, prav imaš.«

	Art na ogenj naloži še nekaj polen in reče:

	»Sledil sem ji in oljčni nasad je postajal večji in čudaški. Jaz … tega dobesedno ne morem opisati z besedami. Jezik, ki ga uporabljamo, nima besed, s katerimi bi lahko opisal, kaj sem videl in počel. Zadoščati mora, če rečem, da me je la Madama odpeljala na drugo, skrito stran. Takoj ko sva prišla tja, je skočila name in me začela kavsati, kot da je zadnji dan. Potem me je hranila s sadjem, podobnim figam in opuncijam, ki je imelo pekoč priokus – kot jalapeño – in s sladkim vinom. In potem sva se pogovarjala. To je postal najin vzorec: kavsala sva, jedla, pila in se pogovarjala in spet kavsala.«

	»Ja, ampak kje?« vpraša Tony. »V hiši, na polju …?«

	Vidim, kam meri. Dober človek.

	»Ne v hiši, ne. Vedno sva bila zunaj. Edina stvar, ki sem jo videl na tisti strani, so bili kamniti zidovi. La Madamo sem vprašal, zakaj je tako, in odvrnila je, da označujejo meje. Sicer pa so tam rasla drevesa, trta in grmičevje. Tam je vedno toplo, a nikoli prevroče. Kot v poznem maju. Lahko ga imenujeta Arkadija, če želita.«

	»In o čem sta se pogovarjala?« vprašam.

	»O umetnosti, filozofiji, magiji. O vsem mogočem! Med kavsanjem, basanjem in pogovarjanjem sem doumel nekaj očitnega – preprosto resnico, najpreprostejšo, kar obstaja. Pred la Madamo sem umiral.«

	»Meni se ne zdi, da si.«

	»Vsi smo! Takoj ko se rodiš, začneš umirati. Otroci govorijo, da bodo postali veliki, da komaj čakajo, ampak ne, ko zraseš, postaneš manjši. Ko si mlad, si ogromen – potem se skrčiš. Ko si star pet let, je vse mogoče, a kaj ti še preostane pri štiridesetih? Z vsako odločitvijo izdaš vse odločitve, ki bi jih lahko sprejel namesto te, in zato postajaš vse manjši. Vsaka odločitev požre delček tebe, uničuje možnosti, dokler ti ne ostane nobena več. Smrt je napredujoče krčenje, ki te iz prostranosti pripelje v nič.«

	Tony zamahne z roko: »In to si spoznal, medtem ko …«

	»Ja,« se zasmeji Art. »Na najboljši možni način.«

	»Zdi se, da si iz vse te blaženosti potegnil turobno noto.«

	»Sploh ni bilo slabo. Podobno je, če si bogat in spoznaš, da so vsi drugi ljudje revni in se ti smilijo, ampak to ne spremeni dejstva, da si ti bogat, kajne? Nisem več umiral, Tony. Skrite Reči so nespremenljive, so čista čarobnost izven časa in prostora. Na drugi strani se nikoli ne pomanjšaš.«

	»Ampak nisi ostal.«

	Art si v usta stlači dve kumarici.

	»La Madama me je vrgla ven. Še zadnjič sva se veličastno dala dol in zaspal sem med njenimi dojkami. Ko sem se zbudil, sem bil spet v oljčnem nasadu.«

	»Brez pojasnila?«

	»Ni bilo potrebno. Naveličala se me je.«

	»Kruto.«

	»Ona je la Madama, je tako? Prvi dan, ko sva bila skupaj, mi je rekla: 'Arturo, pritegnila me je sijoča svetloba, ki te obdaja.' Ampak ko nekdo sije kot ona, vse drugo hitro zbledi.«

	»Takrat si prišel k meni?« vprašam. »Kmalu zatem, ko te je dala na čevelj?«

	»Hodil sem vso pot do tvoje hiše. Lahko bi se ustavil v telefonski govorilnici in poklical, ampak moral sem se sprehoditi. Moral sem razmisliti.«

	»O čem?«

	»Kako priti nazaj tja.«

	»Bejba te je enkrat že vrgla ven …« reče Tony.

	»Ampak prav gotovo bi la Madama cenila človeško bitje, ki bi našlo način, da samo pride tja,« ga prekine Art. »In to je svetloba, ki žari! Po šoli sem odšel iz Casalfranca. Potoval sem. Študiral sem vse, kar bi mi lahko prišlo prav – kvantno fiziko, podzavest, pravljice, večinoma nič pametnega, a tu in tam sem našel kaj koristnega. Naletel sem na silovito magijo – Marvelove stripe. Vesta, da lahko lebdim?«

	»Lahko zdaj?«

	»Lahko, a ne bom. Povem vama, da je bil podvig izjemno težak. Le peščica ljudi je skozi leta srečala Skrite Reči, a vedno po naključju ali ker jih je tja nekdo odpeljal. Ampak da bi tja prišel s te strani, sam? To je bilo nekaj drugega. To je pomenilo prekršek – kršenje zakona. Poznata me, tega ne prenesem. Zame je postalo intelektualni in tudi praktičen izziv. Kdo je določil, da bi morali biti ljudje zaprti na eni strani in samo na tisti? Želel sem si na drugo stran, in ne samo to, želel sem si, da bi to lahko storili tudi drugi ljudje točno pred nosom tistih, ki so si vzeli pravico pisati zakone in postavljati meje.«

	Ob teh besedah se nasmehnem. Kljub vsem nesmislom Art ostaja Art.

	»Je bila tvoja vrnitev v Casalfranco del raziskovanja?«

	Art zaploska.

	»Ja! Ja! Točno! Že nekaj časa sem vedel, da bom svoje … pripravništvo lahko zaključil le tukaj. A sem se upiral. Sprememba bi bila ogromna. Ko je umrla mama, sem spoznal, da je čas.« Dramatično umolkne, pogleda Tonyja in potem spet mene. »Pred desetimi dnevi mi je uspelo prestopiti. La Madama je bila navdušena in obljubila je, da lahko poslej za vedno ostanem z njo.«

	Tony se zasmeji.

	»Meni se zdi, da te je dala še enkrat na čevelj – z občutkom.«

	»Ne! Sam sem se odločil, da se vrnem – začasno.«

	»Zakaj?«

	»Da bi prišel po vas.«

	Prestavim se bliže k ognju. Noč postaja hladna in cela večnost je že, odkar sem zadnjič sedel na plaži ob toploti tabornega ognja. Občutek je edinstven, voda in ogenj ne poskušata uničiti drug drugega, temveč miroljubno sobivata.

	»Da bi nas odpeljal k … k Skritim Rečem?«

	»Da bi vas rešil. Čudoviti ste! Ni prav, da morajo takšni ljudje, kot ste vi, umreti. Tega nočem. Fabio, tako zelo si se že skrčil, da je pogled nate boleč. Pridi z menoj in ne boš se več manjšal. Ne boš končal v ničevosti.«

	»To je …« Tony se odkašlja, »… zelo lepo od tebe.«

	Art privzdigne obrv.

	»Si jezen?«

	»Malo.«

	Art se zahihita. Seže v torbo in izvleče tri zvitke papirja, spete z elastiko.

	»Izvolita. Moja knjiga. Pojasnjuje, kako prestopiti in vse ostalo. Preberite jo in potem se bomo pogovorili, prav? Hvaležen vama bom, če se bosta oglasila pri Mauru in mu dala njegov izvod. In pohitita.«

	Vzamem svoj izvod. Knjiga o Skritih Rečeh – poseben opus, ki vse Artove skrivnosti razkriva v priročnem pakiranju. »Silvana ima eno,« rečem.

	»Vem.«

	Tony se popraska po nosu in glasno vzdihne.

	»Veš tudi, da ji je Krona na sledi.«

	»Pravzaprav jo že ima.«

	»Kako …?«

	»Fabio mi je povedal, da jo išče in jaz sem stekel v kočo na polju blizu Portodimara. Vedel sem, da se tam skriva. Ni je bilo tam.«

	»In sploh ti ni mar.«

	»Michele nima nobenega razloga, da bi ji kaj naredil.«

	»Nista vidva nekakšna prijatelja? Pojdi in mu povej, da si živ, da bo izpustil ubogo bitje.«

	»To bi bilo le tratenje časa.«

	»Vzelo ti bo pet minut!«

	Art pogleda Tonyja na način, ki ga poznam – z izrazom, ko te poskuša pripraviti, da bi nekaj razumel, ti pa si pretrmast ali preneumen, da bi dojel.

	»Čas bo trajal le do jutri.«

	»Čutim veliki Č.«

	»Moja knjiga. Vse pojasnjuje. Obstaja le droben interval v času, ko je možno prestopiti. Če ga zamudimo …« Zmaje z glavo. »Več kot pet let bo trajalo, da se bo pojavil novi.«

	Tony išče besede.

	»Prav,« na koncu reče. »Četudi je res tako, zakaj bi Michele hotel tratiti tvoj čas?«

	»Pa saj je očitno, Tony: Krona se želi okoristiti z mojo magijo. Sta slišala, da sem ozdravil šefovo hčer? Vedo, česa sem sposoben, in to si želijo zase. Ko sem se držal bolj ob strani, so me pustili pri miru in me opazovali. Ampak zdaj? Ne bodo tvegali, da bi mi še enkrat pustili oditi. Ujeli me bodo in me držali ujetega.«

	»Michele govori o tebi kot o dobrem prijatelju.«

	»Ne slepim se, kako daleč sega to prijateljstvo.«

	Prav ima. V praksi ni važno, kaj govori on in ali to resno misli – če mafijski šef misli, da ni, potem ni. Dejstvo: Art potrebuje zdravniško pomoč. Dejstvo: če ga odpeljemo k zdravniku, ga predamo v roke Kroni. Dejstvo: če ga skrijemo pred Krono, smo mrtvi in skupaj z nami tudi Silvana.

	»Art, pasji sin,« rečem pridušeno, »kraljevsko si nas zajebal vse po vrsti.«

	»Ravno nasprotno,« odvrne Art in ponosno zabode prst v knjigo, ki jo držim v rokah. »Dajem vam priložnost, da večno ostanete celi.«





MAURO

	1

	Če bi bil Art sedaj tukaj, bi ga mahnil. Ali pa ga ne bi. Ne vem. Ta zgodba se ponavlja ali se vsaj rima: Art že spet izgine, nas na smrt skrbi, spet se znajdemo v težavah, ko on se zopet vrne, na videz zdrav in čil. Ampak tokrat nimam odpornosti ali zaupanja v življenje kot pri štirinajstih. Izžet sem.

	Tony mi pošlje sporočilo:



	Knjigo imava. Arta ni z nama. Se lahko na hitro oglasiva?





	Odpišem: »Seveda.« Tonyju sporočim še, naj prideta k zadnjim vratom, da ne bi zbudila punc.

	Večer je bil prijeten. Naročili smo pico in gledali Ledeno kraljestvo. Punci sta zraven peli pesem Poleti, v kateri mali snežak sanja, kakšno bi bilo poletje (pozablja, da bi bil poleti mrtev, kar se vsem zdi smešno, ampak mene spomni na pustost življenja nas vseh). Zdaj sta deklici v postelji, z Anno pa sediva na vrtu in čakava Tonyja in Fabia.

	»Hej,« tiho pozdravi Tony z druge strani vrat.

	»Kje pa je Fabio?« vprašam in odprem vrata.

	»Po poti sem ga odložil doma.«

	»Vstopi.«

	»Le za pet minut. Na smrt sem utrujen.«

	 V eni roki drži zvitek papirja, ki ga odloži na majhno mizico. »Knjiga o Skritih Rečeh,« zašepeta, »za kratek čas. Art je naredil izvod za vsakega od nas.«

	»Kako je z njim?«

	»Ne najbolje.«

	»Ti lahko kaj prinesem?« vpraša Anna.

	»Ledeni čaj bi se prilegel.«

	Prinese steklenico in tri kozarce. Sedimo in pijemo, medtem ko nama Tony pripoveduje Artovo zgodbo. Skrivnostna ženska (krasna, ça va sans dire), magija, seks – ni, da ni. Zgrabi me pri srcu.

	»Mladostniške fantazije,« povzame Anna. »Seksi ženska, nadnaravno, sanje o … opolnomočenju?«

	»Psihogena amnezija.« Tony počasi meša ledeni čaj v kozarcu, da napol staljeni led žvenketa. »Tako se imenuje. Gre za stanje, ko so spomini prehudi, da bi se človek lahko z njimi soočil, zato si izmisli fantazijo, da … da bi resničnost skril pred samim seboj. Art potrebuje psihiatra, preden …« Utihne. »Nadnaravnemu bi še dal možnost. Iskreno, bi. Odprte glave sem, to vesta, in rekel sem si, verjamem v Boga, zakaj ne bi še v kaj drugega? Ampak lebdeči Art? To presega vse meje.«

	»Se nam sploh sanja, kaj se je v resnici zgodilo?« vprašam.

	»Morda se nam bo. Prebral bom knjigo in ko se bomo otresli Krone, jo bom dal dvema psihiatroma, mojima prija-teljema. Zagotovo je v njej kak namig – spomini se ne porodijo kar iz praznega niča. Morda je bila oseba, ki je Arta ugrabila, resnično ženska. Stavim, da ni bila gola in da ni bila magična, ampak seks?« Tony skomigne z rameni. »Zakaj pa ne. Precej pogosto je, da žrtve zlorab svoje krvnike spremenijo v podobe čaščenja.«

	»Glede Krone,« reče Anna, »vam dolgujem opravičilo.«

	»Ti dolguješ nam opravičilo?« reče Tony. »Zaradi mene je tvoj mož skoraj umrl.«

	»To že, ampak jaz sem vztrajala, da moramo obvestiti Michela.«

	»Anna,« rečem, »mi smo se prvi zapletli z njim. Profesionalec je. Bomo že našli rešitev.«

	»To prepusti meni.« Tony pogleda na uro in vstane. »Iti moram. Malo bom zatisnil oči, preden se lotim Artovega bluzenja. Vidva nadaljujta s počitnicami, kolikor vama jih je še ostalo. Obveščal vaju bom in prisežem, da v vajino hišo ne bom pripeljal mafije.«

	Anna ga poljubi na lice. »Hvala, Tony,« reče.

	2

	V boksaricah sedim na stranišču na pokrovu školjke. Zajamem sapo, ko odstranim obliž in si ob tem populim kar nekaj kocin. Po najboljših močeh se trudim, da ne bi strgal šivov. Rana me srbi, kot bi imel ošpice.

	Anna potrka na vrata.

	»Si v redu?«

	»Še vedno živ.«

	Rano pošteno poškropim z razkužilom in viham nos ob vonju, ki me spominja na bolnišnico. Potem čez rano previdno namestim novo gazo in jo pritrdim s štirimi lepilnimi trakovi. Počutim se kot silak, kot Arnie v Terminatorju.

	Odkrevsam v spalnico. Boli me in jezi me, kako se spoprijemam z bolečino. Pogled na Anno ublaži trpljenje. Leži na postelji, gola, in bere roman. Zajetno knjigo drži nad prsmi v ljubki drži, ki bi jo Fabio spremenil v najboljšo naslovnico, kar so jih kdaj uzrle literarne revije.

	»Bled si,« reče.

	Skoraj padem na posteljo. Z roko se primem nad rano. Ni vroče. Povsem v redu je.

	»Boli.«

	»Bi kaj proti bolečinam?«

	»To je moja punca.«

	S stranske mize vzamem Artovo travo, malo tobaka in papirček.

	»Če želiš, ga lahko jaz zvijem,« reče Anna.

	»Naj vidim, ali še znam.«

	V moji poklicni vrsti je veliko koke (nekajkrat sem jo snifnil – ni mi bila všeč), ampak trava? Za odvetnika to ni mamilo. Od zaključka študija sem kadil le občasno, ali tukaj v Casalfrancu s fanti ali pa na zabavah z Anninimi kolegi (filozofi v nasprotju z odvetniki pokadijo ogromne količine trave). Joint, ki sem ga zvil, je mlahav in klavrne oblike, a bo v redu.

	Globoko potegnem in pustim, da sladkoben dim prepotuje vso pot do mojih pljuč. Odobravajoče prikimam.

	»Je dobra?«

	Joint podam Anni. »Tako močna je, da bi morala biti prepovedana.«

	»Trava je prepovedana,« se zasmeji in vzame joint.

	»Ta bi morala biti še posebej prepovedana.«

	Enkrat potegne in mi vrne joint.

	»Ti si je bolj potreben.«

	Zaprem oči in naredim še en dolg dim. Art ni bil nikoli človek kompromisov. Ta trava je ostra kot vse okrog njega. Močno me zadene in me pošlje daleč v vesolje, napaja mojo jasnost in izostri moje čute. Od tam zgoraj lahko vidim Arta, kako proučuje različne sadike marihuane, jih križa, da bi vzgojil ultimativno sadiko, ki bi bila dovolj močna in dovolj nenavadna, da bi ohranila njegovo zanimanje. Marihuana se je povzdignila na raven umetnosti. Art je postal art. Kakšen štos. Nasmehnem se. Iskali smo art! Art je naš najboljši prijatelj. Srednješolec bi na to temo posnel film. Spet Art!

	Obrnem glavo in pogledam Anno, njeno lepo oblikovano podobo na postelji. Spet zaprem oči in globoko vdihnem, srečen, ker trava uspava mojo glavo.

	Ali pa tudi ne.

	»Kaj počneš?« vpraša Anna.

	Nos ponovno zarinem v blazino. S svojimi superčuti pod vplivom droge zaznam vonj, ki ni moj ali Annin. Tuj vonj. No, ne ravno tuj. Prisilim se, da glavo obrnem k Anni. Ima na vratu sledi ugriza?

	»Fabio,« šepnem.

	»Kaj …?«

	»Si spala s Fabiem?«

	»Kaj? Ne!«

	Nekaj v njenem glasu, način, kako pozorno drži ramena v obrambi ... »S Fabiem si spala,« rečem in molim, da bi se razjezila, ker sem jo užalil.

	Povesi pogled.

	In jaz …

	… ne vem, kaj naj naredim. Skočil bi pokonci in si dal duška. »Kurba!« bi vpil. »Vlačuga!« Ali pa bi zajokal in rekel, da sem jaz kriv, za vse sem jaz kriv, in jo prosil, naj tega ne počne več, da bom boljši mož. Bi, bi, bi – ampak sem preutrujen. Glavi pustim, da omahne na blazino in potegnem še zadnji dim, preden ugasnem joint v kozarcu vode, ki stoji na mizici. Artova trava ni prinesla ničesar dobrega. To bi lahko vedel.

	»Niti toliko se nisi potrudila, da bi zamenjala posteljnino,« rečem.

	»Bolj sem se mučila s strahom, da boš umrl.«

	»Ga ljubiš?«

	»Tebe ljubim.«

	Zasopem. V prsih čutim pritisk, kot bi na meni sedel Fabio in mi kazal sredinec.

	»Kdaj sva midva nazadnje seksala?« vprašam.

	»Pred božičem.«

	»Nemogoče, da je že tako dolgo.«

	»Pa je.«

	Z roko si grem čez obraz.

	»Jezus.«

	»Ne bom ti lagala in ti pravila, da si nisem želela spati s Fabiem. Želela sem si. In tudi uživala sem. Mislila sem, da se bom potem slabo počutila, ampak se nisem. Ampak to ne spremeni tega, kar mi pomeniš ti.«

	»Kavsala si z mojim najboljšim prijateljem, medtem ko sem jaz tvegal svoje življenje, in se sploh ne počutiš krive?«

	»Ne drzni si, Mauro! Počel si vse, kar si si želel. Sledil si svojemu egu, zanemaril si svoje odgovornosti do mene. Do svojih otrok.«

	»Ti si spala z drugim moškim!«

	»In kaj potem? Le seks je bil in vsak dan bi raje izbrala seks kot smrt. Uživala sem – ja, sem – in ne čutim se krive, niti najmanj. Mislila sem, da se bom, a se ne. Seks je seks. Ne spremeni … naju. Ljubim te, Mauro, to veš, in jaz vem, da ti ljubiš mene.«

	»Midva imava veliko težav,« prezirljivo prhnem.

	»Nekaj. Skupaj jih lahko rešiva.«

	»Kako bi se ti počutila, če bi jaz spal z drugo?«

	»Poskusi,« suho odvrne. In resno misli.

	»To je,« rečem in se trudim, da bi ohranil miren glas, »to je najhujše opravičilo, kar sem jih kdaj slišal.«

	»Ne opravičujem se.«

	Telo me prosi, naj ležim, ampak čute imam še vedno izostrene in Fabiev vonj čutim povsod okrog sebe. Predstavljam si ga v postelji z Anno in Anna se ne opravičuje, mene pa začne grabiti paranoja. (Ima Fabio aids? Jo je zaplodil? Ima večjega tiča kot jaz?) Močna trava in slabe novice ne gredo skupaj. Počasi vstanem. Anna ne vpraša, kam grem. Povedala je, kar je imela za povedati in zdaj mi bo dala čas, da povedano prebavim. Tako ona počne stvari.

	Oblečem si kratko belo majico, ki jo ponavadi nosim na plaži, in odkorakam iz sobe. Iz hladilnika vzamem mrzlo pivo, pograbim Artovo knjigo in odidem na vrt. Miren sem, čeprav ne na odrasel pogovoriva se način. Pretresen sem. Noč je hladna – dovolj hladna zame, da se vrnem v hišo po pulover.

	Sedem na stol, pijem pivo in začnem brati.





	KNJIGA O SKRITIH REČEH



	3. poglavje

	PRESTOP

	I.

	Zelo si želim nazaj. Tudi vi bi si, če bi bili tam. Videti kraljestvo Skritih Reči le toliko, da si lahko izgnan, je podobno, kot da veš, da se v mestu odvija imenitna zabava s sladkim vinom, puncami brez zadržkov in najboljšo glasbo in bi ti lahko bil tam, če bi le našel pot do tja. Lahko greš ven in jo začneš iskati, lahko pa ostaneš doma in gledaš televizijo. Kaj bi naredil?

	Hoditi na zabave je bila moja življenjska misija – odpeljala me je po vsem svetu – in nekateri bi rekli, da sem zaradi njih zapravil svoja zlata leta – ampak prepričan sem, da je življenje, preživeto z obsedenostjo, dobro preživeto. Daj mi radost ali žalost, le proč od dolgčasa me drži. Nikoli nisem nehal slišati brenčanja zabave, neskončne nežne glasbe, ki prihaja z roba moje zavesti, me zapeljuje in kliče. Kraljestvo Skritih Reči se razlikuje od našega, kot se nebo razlikuje od kopnega, ampak prepričan sem bil, ker je možno leteti po zraku, da je tja možno priti. In imel sem prav.

	Iskanje poti ni bilo enostavno. Boriti sem se moral ne samo proti zakonom narave, ampak celo z njihovo Ustavo. Kopno in morje ležita tesno drug ob drugem, medtem ko smo mi in Skrite Reči ločeni, kot da bi med nami tako rekoč stal kamniti zid. Ne morem reči, ali je ta 'zid' tja postavil neki prezira vreden bog ali enostavno je. Kakorkoli, tam je in zato ga moramo preplezati. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem izvedel, kako to narediti, a ko enkrat veš, je sistem dokaj preprost.

	Ti moraš le slediti mojim navodilom. Da bi lahko letel z balonom, potrebuješ trpežno tkanino, pleteno košaro in vir toplega zraka. Da bi prestopil v kraljestvo Skritih Reči, potrebuješ skupek Kraja, Časa in Dejanja.

	Bom pojasnil.

	II.

	La Madama me je ugrabila v določenem oljčnem nasadu. Ni me odpeljala od doma, ne s polja, kjer sem se zabaval s prijatelji; zvabila me je v oljčni nasad in me odpeljala od tam. Zakaj? Kraj je torej na nek način pomemben.

	Med svojimi prvimi jalovimi poskusi, da bi ponovno prestopil, sem se enostavno vračal v oljčni nasad in čakal. Seveda se ni zgodilo nič, ampak lahko sem občutil ozračje tega posebnega kraja na način, ki ga nisem znal ubesediti. Bilo je poetično in ne razumsko dojemanje, a kljub temu je bilo razumevanje.

	Leta kasneje sem spoznal, da se nam na nekaterih krajih Skrite Reči približajo. Pomisli na zavito podeželsko pot, ki se enkrat približa, drugič pa oddalji od določenega polja. Obiskal sem mnoge kraje takšnega zbližanja – na primer Glastonbury v Angliji ali otok Kreto. V Salentu so to pogosto kraji čaščenja svetnikov. Topografija svetnikov je torej topografija Skritih Reči. Sledi svetnikom in našel boš kraj, kjer je mogoče prestopiti. Tako preprosto je.



	III.

	Prestopiti je mogoče le ob določenem času. Letni časi se menjujejo, ekvinokcij in solsticij sledita drug drugemu, stare reči umirajo in nove se rojevajo – obstaja skrivnostni ritem Vesolja, in ta ritem se imenuje Čas.

	Prve namige o pomembnosti Časa sem dobil iz astrologije. Učenjaki, kot sta Marsilio Ficino in Girolamo Cardano, so bili mojstri Časa. Povezali so umetnost, znanost in magijo in prišli do osupljivega razumevanja skrivnostnega ritma. Dober astrolog lahko izračuna najboljši mesec, dan, uro in minuto za katerokoli dejanje. Nekateri trenutki so bolj primerni za vojno, drugi za ljubezen, nekatere pa je še potrebno proučiti. Če breskev prisiliš k zorenju izven sezone, bo skoraj brez okusa. Če priganjaš razmerje, se bo končalo katastrofalno. Ali s skrivnostnim ritmom plešeš ali pa te sesuje.

	V osupljivo zapletenem plesu zvezd pride do določenih poravnav le vsake toliko in takrat lahko prestopiš.

	Da bi lahko prestopil na drugo stran, sem se moral naučiti obojega, biti topograf in astrolog. Te strani so raziskava o takšnih Krajih in Časih, ki se pojavljajo v Salentu v Italiji. S podatki iz Dodatka I lahko sam razbereš enačbo in jo uporabiš za katerikoli kotiček sveta.

	IV.

	Še vedno mi je nekaj manjkalo: nekakšen propeler, ekvivalent vročemu zraku v balonu. Ob pravem Času na pravem Kraju Skrite Reči lažje obiščejo nas – ampak kako lahko mi pridemo tja, ko si sami tega zaželimo? Kako lahko mi preplezamo kamniti zid? Nisem hotel sprejeti, da sem obsojen na muhavost drugih sil.

	Da sem prišel do odgovora, sem moral sestaviti skupaj milijon domislic, prestati milijon življenjskih izkušenj in zagrešiti, kar na žalost moram priznati, dobršno mero napak, in nekatere bi veljale za resnično grozljive, če jih ne bi naredil v imenu raziskave. Naposled sem le našel, kar sem iskal, v zahvalo nepričakovanemu viru: Concetti Pecoraro, casalfranški ženski, ki na splošno velja za šarlatanko. Tukajšnji ljudje se bodo spomnili njenega imena in nekateri se bodo morda spomnili tudi, da je moje izginotje, ko sem bil še deček, bolj ali manj povzročilo njeno uničenje.

	Leta 1987 se je Concetta lotila cvetočega posla z videnji Blažene Device Marije, s prodajanjem klišejev lokalnemu kmečkemu prebivalstvu. Ko sem izginil, je izjavila, da ji je Devica razkrila, da sem mrtev, in namignila, da so me ubili moji prijatelji. Ko sem se vrnil čil in zdrav, so se domačini morali odločiti, koga naj okrivijo za laž, Concetto ali Devico Marijo, in izbrali so Concetto.

	Concetta je bila brez dvoma prevarantka, ampak dobre laži slonijo na resničnih temeljih. Pred dvema letoma, kmalu zatem ko sem se vrnil v Casalfranco, sem jo obiskal, da bi se pogovorila. Concetta je pristala, da mi bo svojo zgodbo prodala v zameno za skoraj vse moje prihranke (malo več kot 4.000 €) v gotovini. Ko sem odšel iz njene hiše, sem bil obubožan, a tudi srečen, kot nisem bil srečen, odkar sem imel štirinajst let.

	Concetta ni nikoli videla Device Marije, je pa nekoč za trenutek uzrla la Madamo. Zgodilo se je pred mnogimi desetletji, ko je imela Concetta dvanajst let. Takrat so bili za jug drugačni časi, težji in okrutnejši. Concettin oče je bil brutalen, neciviliziran in neomikan, hiter z rokami in nagnjen k vinu. Na kratko, bil je tipičen predstavnik tistega časa. Tipičnih ljudi se je vedno treba paziti.

	Na zadušljiv poznopoletni dan je Concetta pomagala očetu pri trgatvi v vinogradu lokalnega zdravnika. Vinograd je bil le majhna zaplata in za trganje grozdja sta bila odgovorna le Concetta in njen oče. Oče jo je prisilil, da je grozdje trgala sama, on pa je ležal v senci figovca, pil vino in jedel fige.

	Tisto poletje je Concetta doživela spremembo – njena postava je postala polnejša, ustnice bolj rdeče. Postajala je ženska in tistega dne je, medtem ko je pil, njen oče to opazil.

	Okrog poldneva (ura demoni meridiani) je Concettin oče vstal, se odmajal k njej in jo uščipnil v zadnjico. Ko je zgroženo odskočila, je začel stresati nesramne šale – ki jih raje ne bom navedel – o njenih oblinah. Šale so vodile v bolj resne besede, dokler ni možakar zgrabil svoje hčerke, jo porinil na tla in vpil nanjo, naj molči in uboga ter mu pusti, da naredi, kar si želi. Začel si je odpenjati pas.

	Concetta ni ubogala.

	Mlada, v najboljših letih in vajena dela je bila veliko močnejša od očeta in tudi pijana ni bila. Brcnila ga je med noge, možakarja je zvilo in padel je. Concetta se je pobrala s tal in ga začela divje udarjati s pestmi.

	Ni se upiral.

	Izognil se bom podrobnemu opisu vsakega udarca posebej, ki mi ga je dala Concetta, ki je vsako besedo zaregljala kot žaba, zadošča, da povem, da z udarjanjem ni prenehala, dokler ni bil njen oče že skoraj na robu smrti. In medtem ko ga je tepla, se je zgodilo nekaj čudežnega. Concetta je videla, kako se je vinograd spremenil.

	Ni znala opisati, kako se je 'spremenil' – nič bolj, kot jaz ne bi nikoli mogel opisati kraljestva Skritih Reči – povedala je le, da je postal večji in 'višji'. 'Raztegnil' se je in barve so postale bolj sijoče, kot bi 'barve gorele'. Skozi vinograd je šla ženska, odeta v prosojno modro tančico. Concetta je pomislila, da je ta ženska prav gotovo Devica Marija, v kotičku tistega vinograda je namreč stalo majhno svetišče, posvečeno Devici, vsakdo pa ve, da je njena barva modra.

	Ženska v modrem ni niti prsta dvignila, da bi Concetti pomagala ali jo odvrnila od njenega početja. In ko je Concetta končno prenehala udarjati ('Le zato, ker je bilo vroče in sem že ves dan delala,' je rekla, da bi upravičila, zakaj ni svojega očeta pretepla do smrti), je ženska izginila in skupaj z njo je iz vinograda izginil čudežni občutek.

	Concetta ostaja prepričana, da se ji je tisti dan prikazala Devica Marija, da bi pohvalila njeno početje. 'Devica ne mara sranja,' mi je rekla Concetta. Leta kasneje jo je to srečanje navdihnilo, da je začela s svojo jasnovidsko prevaro v prepričanju, da če se bo Devica čutila užaljeno, bo prišla dol in to tudi povedala.

	Če tej zgodbi odvzamemo vraževerje, postane jasno, da je ta ženska z drugega sveta la Madama. Videl sem jo v tančici barve safirja, kot sem povedal v drugem poglavju. Točno sem vedel, kakšna je ta tančica bila. Z la Madamo sva na njej seksala več kot le enkrat.

	Iz Concettine hiše sem prišel z dodelano idejo, kako se bom vrnil na drugo stran. V njeni zgodbi so odzvanjale teorije, ki sem jih razvijal. Sedaj sem jih moral samo preizkusiti.

	V.

	V življenju gre samo za dejanja. Drevesa so dejavna z rastjo, živali, ko se prehranjujejo in razmnožujejo, tudi razmišljanje, če je pravilno, je le visoko prefinjena oblika dejavnosti.

	Dejavnost je bila gorivo, ki sem ga potreboval. Preprosto sem moral ob pravem času iti na pravi kraj in narediti pravo dejanje in potem bi mi uspelo preplezati zid.

	Torej, Concetta je uzrla la Madamo, ko je nameravala narediti nekaj nezaslišanega – z golimi rokami ubiti svojega očeta. S tem svojim početjem je odprla vrata. Da bi prestopili na stran Skritih Reči, je treba prelomiti zakone, ki segajo veliko globlje od normalnih zakonov narave. Prestop je, in zato to tudi zahteva, prestopek.

	Vam prepuščam, da ugotovite praktične korake. Iz razumljivih razlogov jih jaz ne morem izustiti. Močno odsvetujem vsakršne blage prestopke, ki vas bodo morda prešinili; v najboljšem primeru vam bodo majhna zlobna dejanja dovolila zgolj to, da pokukate v Skrite Reči, dvignila tančico le za delček sekunde, a veliko verjetneje je, da ne bodo obrodila ničesar. Ne – če dejanje ne rani telesa in duše, potem ne deluje. Skorajšnji umor je dovolj dobro dejanje – za dvanajstletnico.

	Beseda žrtvovanje prihaja iz latinščine – sacrum facere, 'narediti sveto'. Prestop je posvečen prestopek in zato zahteva pomembno žrtvovanje. Zatorej mora biti popotnik pripravljen zlomiti veliko veliko jajc, da bi naredil to posebno omleto.





	FABIO

	1

	Kaj, če ima prav?

	Odložim zadnjo stran in si pomanem oči. Noč je minila in sploh nisem zatisnil očesa.

	Kaj, če ima Art prav?

	Ta izjava kaže, kako zelo sem zjeban, da sploh pomislim na kaj takšnega. Artova knjiga se bere kot spomini serijskega morilca, zelo pretkanega, ki o svojih dejanjih ne spregovori odkrito, pač pa te vabi po poti vse do svojega brloga. Bodi pripravljen zlomiti veliko veliko jajc. Kaj, za vraga?

	Odidem v kuhinjo, kjer najdem očeta, ki zajtrkuje.

	»Dobro jutro, Fabio,« me pozdravi, kot da bi izrekal povelje. Ukazuje mi, naj imam dober dan, medtem ko pije čaj (nekdo iz cerkve mu je nekoč povedal, da je čaj bolj zdrav za srce kot kava). Čajno vrečko je pozabil vzeti ven in tekočina v njegovi skodelici je črna kot črnilo, česar oče ne opazi, prav tako ne opazi razmočene čajne vrečke, ko mu priplava k ustom in mu zaradi nje nekaj kapljic čaja steče po bradi na belo srajco.

	Ne prenesem pogleda na to. Obrnem se in odvihram nazaj v svojo sobo, da bi prehitel svoj razum. Pokličem Arta. Ko zazvoni drugič, se oglasi.

	»Hej, stari,« reče.

	»Prebral sem tvojo knjigo.«

	»In?«

	»Zmešan si.«

	»Tega nisem nikoli zanikal, a tudi prav imam.«

	»Ja? Potem pa pozdravi mojega očeta.«

	Na drugi strani tišina. Celo v takšnih okoliščinah se mi zdi imenitno, da sem Arta presenetil.

	»Česa?« vpraša.

	»Alzheimerjeve. Zgodnji stadij, a hitro napreduje.«

	»Takoj bi mi moral povedati.«

	»Lahko ga ozdraviš, kajne?«

	»Lahko,« reče čez nekaj trenutkov.

	Moral bi se zasmejati, a začutim olajšanje. Če kdo lahko naredi čudež, je to Art. Moralo bi me biti sram, ker se poslužujem takšnega vraževerja.

	»Zaspati bo moral,« reče Art.

	»Prosim?« vprašam.

	»Proces … proces zdravljena zahteva, da naredim določena dejanja, ki bi jim Angelo nasprotoval. Močno. Moram biti v istem prostoru z njim, da bi ga lahko ozdravil, ampak on ne sme videti, kaj počnem.«

	»Art, ne bom omamil svojega očeta!«

	»Imam, kar potrebujeva,« reče resnobno. »Tveganje za smrt je majhno, manj kot enoodstotno, če se ne motim. Pri Alzheimerjevi je uspeh stoodstoten.«

	Za trenutek, kratek trenutek, pomislim: seveda, razumno, številke ne lažejo. Artu bom dovolil, da omami mojega očeta in da ga odpelje domov (dol v udobno majhno klavnico?), kjer bo Art izpeljal določena dejanja, ki bi jim Angelo nasprotoval, in potem bo moj oče spet zdrav, spet bo tisti stari, zateženi in zategli moški, ki ga poznam. Že sem tik pred tem, da bi zaupal Artu z njegovimi drogami, magijo in s tem novim svetom svetnikov in nasilja, ki je njegova zadnja obsedenost, ko pri vratih nekdo pozvoni. Nočem, da bi šel odpret oče, ne v takšnem stanju.

	»Moram iti,« rečem in prekinem.

	Grem k vratom. Mauro je.

	»Hej,« ga pozdravim.

	Vidim, kako stiska pesti. Ne razumem. Zakaj pa to?

	Potem mi postane jasno.

	»Mauro …« rečem in stopim korak nazaj.

	Njegova roka je že v zraku. Skušam se izmakniti, a mi ne uspe. Mauro me udari, močno, v obraz.

	2

	Zatulim od bolečine in tudi Mauro zatuli. Padem na ramo in padec me boli bolj od udarca v obraz. V ustih čutim kri in kri mi teče tudi iz nosu. Mauro se pači in stresa z roko. Tony je vedno govoril: »Če ne znaš udariti, ne udarjaj. Sebe boš poškodoval bolj kot drugega. Raje mu daj zaušnico.« Ah, dober prijateljski nasvet.

	»V čem je težava?« vpraša Angelo. Stoji na pragu dnevne sobe v beli srajci, popackani s čajem in drobtinami.

	»Z mojo ženo je spal,« reče Mauro.

	Oče me pogleda, zoži oči in odkima. »Bo kdaj konec takšnih razočaranj?« vpraša. Obrne se k Mauru. »Opravičujem se zaradi sinovega početja. Upam, da boš v sebi našel moč, da mu boš lahko odpustil. Slaboten je in naiven. Za zgled potrebuje takšne, kot si ti.« Na hitro dvigne roko, kot bi salutiral, potem pa se vrne, od koder je prišel.

	V oči mi stopijo solze in pustim jim, da tečejo. Pomešajo se s krvjo, ki mi teče iz nosu. Kot otrok obsedim na tleh in zajočem. Ihtim, da se mi stresa telo. Obraz skrijem med dlani in jočem, jočem, kot da Maura ne bi bilo tukaj, kot bi bil sam in bi lahko brez zadržkov pokazal, kakšen slabič sem, kakšna majhna in polomljena stvarca.

	»Hej,« reče Mauro. Drugo roko, tisto, s katero me ni udaril, mi položi na ramo. »Hej, stari.«

	»Drekač sem,« uspem izustiti.

	»Ja, to drži,« reče Mauro.

	3

	»Oprosti ne more pomagati.« Kuhinjsko krpo z ledom pritiskam na nos, usta in lice. Drugo krpo z ledom Mauro pritiska na svojo roko. S prekrižanimi nogami sedi na postelji pod posterjem filma Dragon Ball, ki je še vedno sijočih barv. Ko sem na steno obešal ta poster, nisem nikoli pomislil, da bom odrasel v moškega, ki bo spal s prijateljevo ženo.

	»Anna ti je bila vedno všeč,« reče, »in ti si bil njej.«

	Pogledam proti njemu, proti mestu, kjer je bil ustreljen. Tonyjevo ročno delo je zdržalo.

	»Ja, všeč sem ji, ampak ljubi tebe. To mi je povedala, čeprav sva …« Glas me izda.

	»To mi je tudi sama povedala. Oprosti, ker sem dvomil, potem ko se je dala dol z mojim najboljšim prijateljem. In oprosti, če dvomim, kako dober prijatelj si ti.«

	»Nisem dober prijatelj. Rad imam tebe, Tonyja in Arta, ampak sebičen drekač sem in sebični drekači veljajo za slabe prijatelje.«

	»Nadaljuj. To mi je všeč.«

	»Ko sem med fotošutingom gledal Anno …«

	»Si zaljubljen vanjo?«

	»Mislim, da ne.«

	»In z njo si spal le dvakrat, je tako?«

	Tega nisem pričakoval.

	»Kako dolgo že veš?«

	»Dovolj dolgo. Le dvakrat?«

	»Le dvakrat.«

	Mauro prestavi led na roki.

	»Obtožila me je, da sem sebičen.«

	»Bila je …«

	»Prav ima,« me prekine Mauro. »Ne mislim samo na te-žave z Artom, ne, začelo se je že prej. Obseden sem bil s tem, kaj si želim in česa si ne želim v življenju jaz, in vzel sem kot samoumevno, da je z njenim življenjem vse v redu. Ona ne tarna kot jaz, ampak to ne pomeni, da nima svojih potreb ali svojih težav. Grozen mož sem bil. Ti in ona sta bila grozna do mene. Reciva, da smo si bot in naj ostane pri tem.«

	»Ni pošteno,« se poskusim pošaliti. »Ti meni nisi naredil ničesar.«

	»Pravkar sem ti,« reče Mauro in se nasmehne.

	Poskušam se domisliti kakega duhovitega odgovora, ko najina telefona hkrati zapiskata. Skupno sporočilo od Tonyja. Daje nama dostop do svoje 'Najdi mojega prijatelja' aplikacije. 'Nekam grem z Michelom,' piše. 'Ne vem, kam. Ni razloga za skrb, a za vsak primer.'

	Z Maurom se spogledava. Začne se spravljati na noge, počasi, da se mu ne bi odprla rana.

	»K svoji družini moram,« reče.





TONY

	1

	Michele me čaka na Eleninem vrtu in pod nadstreškom iz dišečih glicinij srka ledeno kavo. Elena mi je po telefonu povedala, da hoče govoriti z menoj, a ni povedala, o čem. Moja mala sestrica, mafioza. Ob njej mi je slabo.

	Prejšnjo noč sem spal le eno uro. Nisem mogel čakati, da bi začel brati Artovo knjigo, ko pa sem jo začel brati, nisem mogel zaspati nazaj. Čeprav je bilo bistvo v uvodu in v tretjem poglavju, je celotna reč zagotovo dolga vsaj sto tisoč besed. Art veliko besediči. Mislili smo, da ga je daleč zaneslo, ampak niti sanjalo se nam ni, kako daleč. Enako napako sem naredil s svojo sestro.

	»Si premalo spal?« me pozdravi Michele.

	»Imel sem PlayStation noč.«

	»Potrata časa, če vprašaš mene.« Michele vstane. »Pridi, nekaj ti moram pokazati.«

	»Le odtočit skočim.«

	Morda sem zaradi Artovega nakladanja postal paranoičen, ampak v Michelu sem zaznal nekakšno napetost. Prijatelj je, nimam razlogov, da bi se bal. Res ne? Najprej je Krona, šele potem prijatelj, prav tako nisem več prepričan, ali lahko zaupam svoji sestri. Zaklenem se v kopalnico in Fabiu in Mauru pošljem sporočilo, za vsak primer. Če sta prebrala Knjigo o Skritih Rečeh, sta tudi onadva paranoična.

	Eleni in Roccu rečem ciao in sledim Michelu v njegov avto. Reče, naj sedem na sprednji sedež, kar me malo pomiri. Rocco mi je nekoč povedal, da če ti nasilni ljudje želijo narediti kaj nevarnega, te posedejo na zadnji sedež, poleg tebe pa še kakšnega silaka. Rocco je pojasnil, da se to govori in da ni nekaj, kar bi poznal iz prve roke. Michele vozi modri fiat punto, avto, ki bi ga izbral računovodja.

	»Kam greva?« vprašam.

	»K Silvani.« Prižge radio, neko taranta melodijo, jaz pa razumem namig in utihnem. Prižge si cigareto, a meni je ne ponudi. Voziva se naprej od znaka, ki turiste obvešča, da zapuščajo Casalfranco, mesto antične zgodovine, močnega vina in večnega sonca, po cesti, ki povezuje mesto z morjem. Malo kasneje zavijeva levo na potko in potem še na drugo, nato pa se ustaviva pred majhno dvonadstropno hišo z zasenčeno verando, ki je skoraj v celoti skrita za visoko živo mejo iz opuncij, iz katerih na cesto molijo zeleni mesnati listi, ki spominjajo na s trnjem posute dlani, kot bi te hotele opraskati.

	Na verandi v gugalniku sedi mladenič s tatujem krvavečega srca na vratu in se igra s telefonom. Na obeh rokah nosi bokserja. Ko zagleda Michela, skoči na noge in nama odpre vhodna vrata. Vstopiva in greva skozi prazno kuhinjo ter navzdol po kratkih stopnicah, ki vodijo v majhno klet, od koder prihajajo navdušeni glasovi iz risanke na televiziji.

	Edino svetlobo daje gola žarnica, ki visi s stropa. Prostor je zelo majhen. Skoraj v celoti ga zasedajo antični televizor in dva lesena stola. Silvana sedi na enem izmed njih. Stol je obrnjen proti televizorju, a ga ne gleda, pač pa bolj strmi v zaslon. Na drugem stolu sedi kitast moški v belem telovniku, skoraj črn od porjavelosti, s pištolo v naročju.

	»To je njena pištola,« pove Michele. »Saverio, njen brat, jo je pred leti kupil od nas. Ukradla jo je.«

	Silvana še naprej strmi v televizor. Michele pomigne kitastemu moškemu, ki televizor ugasne. Silvana še vedno ne obrne glave. Še naprej strmi v televizor.

	»Bi rad pet minut z njo?« vpraša Michele.

	»Prosim?« vprašam.

	»Tvojega prijatelja je ustrelila. Lahko ti dam pet minut, a obljubi, da je ne boš ubil. In tudi posili je ne,« še doda, kot da bi ga prešinila ta misel.

	»Ne,« rečem, »hvala.«

	Michele skomigne z rameni.

	»Hej, lepotička,« zakliče Silvani, »nasmehni se malo.«

	Še vedno naju ne pogleda. Michele gre do nje, mirno, in jo s palcem in kazalcem prime za brado. Na silo ji glavo obrne proti meni.

	»Se ga spomniš? Artov prijatelj je.«

	»Si,« reče Silvana.

	»Povej mu, kar si povedala meni.«

	Silvana se strese in se otrese Michelovega prijema, da ji dolgi lasje vzvalovijo okrog glave. Obrne glavo in me pogleda. Zgleda dobro, brez modric ali česa podobnega. Ti ljudje ne uporabljajo nasilja več, kot je nujno potrebno. Njihov trik je, da žrtev dovolj prestrašijo, še preden bi postalo nasilje potrebno. Dekle moram spraviti od tod. Vse, kar prestaja, je Artova krivda, a tudi naša. Verjeli smo, da je Art zaljubljen. Zmotili smo se. Glede Arta se vedno motimo.

	»Si se tega bala?« vprašam.

	Pogleda v strop in potem mene.

	»Njih se bojim. Skritih Reči. Tistih, ki so prišle … ko sem ubila Sama.«

	»Kdo je Sam?«

	»Moj pes.«

	Njen pes. »Si ga pustila viseti v oljčnem nasadu?«

	»Michele ti je povedal.«

	»Ne, Fabio, še en moj prijatelj, ga je videl, preden si ga snela.«

	Odkima.

	»Ni delovalo. Ni bilo dovolj. Art je izginil in jaz mu nisem sposobna slediti. Prestopil je, mene pa pustil tukaj, da gnijem.« Njene besede iznenada postanejo sovražne.

	»Nisem prepričan, da te razumem,« se zlažem zaradi Michela.

	»Prestopil je in odšel živet k svetnikom.«

	»Artovo knjigo je imela pri sebi,« pove Michele. »Uvod manjka, vse ostalo pa so zapiski in podčrtani odstavki. Vse to jemlješ resno, kajne?« vpraša Silvano.

	»Posmehuj se, kolikor želiš. Vsaka beseda je resnična.«

	»Zakaj si ubila svojega psa?« vprašam.

	»Da bi prestopila! Zlomiti moraš veliko veliko jajc, da bi naredil tisto posebno omleto. Ampak ni bilo dovolj, ni bilo. Samo sebe sem spravila v slabo stanje.«

	»Kaj hočeš povedati?«

	»Ni mi uspelo priti na drugo stran, ampak zdaj vidim. Skrite Reči, ves čas jih vidim.« Za hip molči. »In tudi oni vidijo mene.«

	»Kdo so oni?«

	»Svetniki in Devica Marija in vsi drugi, ki tam živijo. Jezni so name, ker jih vidim, čeprav jih ne bi smela videti. Biti bi morala tu ali tam, ne bi smela biti na meji. Ne smem sedeti na zidu, ne morem, ne bi smela. Jezni so name.« Medtem ko govori, ves čas pogleduje čez mojo ramo, kot da je nekdo tam. Kocine se mi naježijo.

	»So tudi zdaj tukaj?«

	»Vedno so z Michelom. Z njim plešejo.«

	»Dovolj bo,« reče Michele.

	2

	»Mislim, da jo lahko izpustiš,« rečem.

	Na polju za hišo ob večno prisotnem petju škržatov pijeva kavo. Na tem polju rastejo le opuncije, divje in z vijoličasto-oranžnimi sadeži s trnjem. Stojiva, kar je Michelov način, da mi pove, da je obiska konec. Ne odgovori.

	»Zmešana je,« pritiskam naprej, »zmešana in neškodljiva. Ne vidim smisla, da …«

	Michele me pogleda in jaz utihnem.

	»Teorijo imam,« začne.

	»Nadaljuj.«

	»O truplih. Takole gre: obstajajo preprosta trupla in težavna trupla. Nekatera trupla lahko ustvarijo težave, zato človek poišče alternativen način, da opravi z ljudmi, ki se držijo takšnih trupel. Ti drugi ne predstavljajo nobene težave. Silvana je preprosto truplo. Hči nizkega rodu, ki se uči streljati z bratovo pištolo? Končati preiskavo bi bilo mačji kašelj.«

	Srce mi divje razbija.

	»Zakaj bi jo ubil?«

	»Na hitro sem preletel Artovo knjigo. Bogokletna je. Razumem, zakaj ni hotel, da bi jo prebral. Moški, ali celo ženska, bi pod vplivom te knjige lahko dvignil nekaj hrupa. Tod naokrog? Tod naokrog si želimo miru. Silvana je živa samo zato, ker bi se rad prepričal, da nam ne more povedati ničesar več.«

	»Samo dekle je. Potrebuje le močno zaušnico …«

	»Si videl Arta?«

	Napnem vse sile, da ne poskočim. »O čem govoriš?«

	»Po ulicah se govori, da se je Art morda vrnil. Videli so ga v Casalfrancu. Morda želijo biti moji fantje preveč ustrežljivi, morda pa je res. Sprašujem, kaj misliš ti.«

	»Mislim, da je privlečeno za nos.«

	»A res?«

	Čas se upočasni. Čutim vsako kapljo potu na čelu in molim, da bi Michele in njegovi svetniki verjeli, da se potim zaradi vročine.

	»Michele, nisem idiot. Če bi se Art vrnil in bi jaz to vedel, bi ti povedal.«

	»In tvoja prijatelja, sta tudi onadva pametna?«

	»Pametnejša od mene.«

	»Vi ste težavna trupla, vsi trije, ampak vedeti moraš, Tony, da se jaz težavnih trupel ne bojim.«

	Z najodločnejšim glasom, kar ga premorem, rečem:

	»Meni ni treba groziti.«

	»Da bi jaz grozil Eleninemu bratu?« se zasmeji Michele in me poboža po licu. »Vse si narobe razumel. Sprosti se. Tudi jaz sem Artov prijatelj. Tega ne pozabi, si? Nihče ne bo ranil njega ali katerega izmed vas, če to ne bo neizbežno potrebno. Tukaj smo vsi prijatelji. Ampak obstajajo prijatelji, ki so nad mano, ki so v luči nedavnih dogodkov radi pokramljali z Artom, in ko bodo prebrali to knjigo, si bodo tega želeli še bolj. Niso naklonjeni temu, da bi komurkoli skrivili las. Naj tako tudi ostane, prav. Ne grozim ti, Tony, le pomagam ti, da bi videl situacijo takšno, kakršna je.«

	»Za to sem ti hvaležen,« rečem.

	»Dobro zate, sinko,« odvrne Michele.





	MAURO



	»Kaj pa se dogaja?« je vprašal Tony, ko je pogledal Fabiev obraz in potem še mojo roko.

	Nisem mu nameraval povedati, on bi Fabia sovražil še bolj, kot ga jaz sovražim zdaj, verjetno bolj, kot si Fabio zasluži.

	»Spal sem z Anno,« je rekel Fabio.

	Tony se je skremžil, kot da pričakuje zaključek šale. Ker ga ni bilo, je pljunil k Fabievim nogam. »Izmeček.«

	»Kasneje,« sem rekel.

	Vozimo se po manj znanih vijugastih cestah in podeželskih poteh, da bi se prepričali, da nam nihče ne sledi. Art se je strinjal, da se moramo resno pogovoriti, in tega ne smem zamuditi, ne sedaj, ko je na nitki življenje dekleta, ko Fabio doživlja zlom in je Tony neodločen, ker gre za njegovega prijatelja. Celo Anna se je strinjala, da vsega skupaj ne morem kar ignorirati. »Da te ne bodo ustrelili,« je rekla.

	»Da ne boš kavsala z mimoidočimi,« sem ji odvrnil.

	Še nikoli nismo bili v družbi drug drugega tako napeti. Avto je poln duhov. Ustavim pri majhni beli kapelici ob robu oljčnega nasada, večjega in prijaznejšega od tistega, ki ga je opisal Art. Rekel je, da je ta oljčni nasad uporabil, ko je drugič prestopil, da bi dokazal svojo teorijo o obstoju mnogih 'pravih krajev'. Dal bi polovico svojih prihrankov, da bi lahko bral med Artovimi vrsticami in razumel, kaj se je v resnici zgodilo. Ob kapelici stoji moped. Zanima me, ali ga je Art najel ali ukradel.

	Nehaj se spraševati.

	Sem nismo prišli zato, da bi poslušali še več Artovih zgodbic. Prišli smo, da bi ga prepričali, naj se pogovori s svojimi prijatelji pri Kroni. Le on lahko počisti nered, ki ga je ustvaril, in reši nas in Silvano.

	Izza vrat kapelice pokuka njegova glava.

	»Torej ste le prišli,« reče na svoj posmehljivo resnoben način, ko stopim iz avta.

	»Le zato, ker bomo vsi umrli.«

	»Ne v kraljestvu Skritih Reči.«

	»Res nisem razpoložen,« reče Tony.

	Te kapelice ne poznam – niti stari ljudje ne poznajo vseh kapelic, s katerimi je posejano podeželje. Ta je v boljšem stanju od večine.

	Zunanjost je bila nedavno deležna svežega nanosa barve, na eni izmed notranjih sten pa je podoba moškega, ki objema knjigo (zlat napis pod podobo vernim zagotavlja, da je sveti Gregor). Umetniškost podobe je na ravni lokalne kapelice, a prostor je čist. Ob svetnikovih nogah je vaza s svežim cvetjem, prav tako vrečka trave, vrečka tobaka in papirček z mešanico obojega.

	»Ni malo prezgodaj za to?« rečem.

	Art se s kazalcem potapka po ušesu.

	»Ta svet. Tako glasen je, potem ko se navadiš Skritih Reči, in glasba tako hrupna! Bolje se počutim, ko jo stišam.« Sede na tla, se s hrbtom nasloni na steno in zvija naprej. »Le še nocoj.«

	Govoriči blazno. Fabio in Tony me ne bi mogla pripraviti na njegove trzajoče gibe, na to, kako mu ves čas trepetajo oči in se mu tresejo roke. Obliže papirček.

	»Kaj pa se je zgodilo s tvojim obrazom?« vpraša Fabia.

	»Art, zadeva je resna,« reče Tony. »Krona ima Silvano.«

	»Sem vam rekel.«

	»Ubili jo bodo.«

	»Pa ja.« Art da joint v usta in ga prižge.

	»Art …«

	»Ti je Michele predstavil svoje preprosta trupla proti težavnim truplom sranje?«

	»Meni se ni zdelo sranje.«

	»In tudi ni, do neke mere. V resnici so vsa trupla težavna. Krona ni tako mogočna, kot se kaže, nihče ni, brez magije, in Krona magije nima. Michele izkorišča Silvano, da bi na vas naredil vtis. Ko mene ne bo več, ko nas ne bo več, ne bo imel nobenega razloga na svetu, da bi ji naredil kaj slabega.«

	Sklenem, da se ne bom zmenil za del o magiji.

	»Nikamor ne gremo. Ti boš šel k Michelu in se boš z njim pogovoril.«

	»Zakaj?«

	»Ker bomo le tako vsi preživeli.«

	Art mi ponudi joint. Odklonim in ponudi ga Fabiu, ki ga vzame.

	»Niste prebrali moje knjige?« vpraša Art.

	»Ja, Art, prebrali smo jo.«

	»Zakaj pa potem nočete z menoj? Mauro, Anno in deklici lahko vzameš zraven, če želiš. Všeč jim bo.«

	S Tonyjem in Fabiem se spogledamo.

	»Art,« reče Tony, »pomoč potrebuješ.«

	»Vi mislite, da sem nor?«

	»Če povzamem, ja,« rečem.

	»In svojemu prijatelju po tolikšnem trudu ne bi dali možnosti, da poskusi uspeti?«

	»Michele je obljubil, da ti ne bodo nič naredili,« reče Tony. »Lahko gremo preko Elene, da boš prepričan, da si na varnem …«

	»Kaj? Vi mislite, da se bojim Michela? Dajte no! Vem, da mi ne bodo skrivili niti lasu. Moje magije si želijo. Če bi imel več časa, bi šel zavoljo dobrih starih časov z možakarjem na kavo. Ampak vrniti se moramo k Skritim Rečem v naslednjih,« pogleda na svojo plastično zapestno uro, »petnajstih urah, približno, sicer Čas ne bo več pravi. Naslednje dobro okno se bo odprlo šele čez pet let. Sem vam to povedal? In jaz v tej luknji ne bom preživel še petih let, jaz ne.«

	Fabio joint ponudi Tonyju, ki ga odkloni, zato ga vrne Artu.

	»Zakaj si sploh prišel v stik s človekom, kakršen je Mi-chele?«

	»Ja, da bi se naučil Plesa mečev.«

	»Ki si se ga želel naučiti, ker …?«

	»Če plešeš pravilno, te ples uglasi z rečmi, ki jih Michele imenuje svetniki. Pripelje te na rob razuma in te prisili, da občutiš njihovo prisotnost.« Art dvigne joint. »Vse to je del moje raziskave.«

	»Tudi trava?«

	»Dilanje je bilo nestresna dnevna služba.«

	»Silvano si spoznal, ko si govoril z njeno materjo?«

	Art prikima.

	»Bistro dekle. Bila je radovedna in jaz sem njeno radovednost potešil.«

	»Videli smo tvojo opremo,« reče Tony.

	»V uti ali v kleti?«

	»Oboje.«

	»Raziskovalni projekt je trajal dolgo in potrebnih je bilo več kot samo nekaj poskusov.«

	»Tudi kup izvrstne pasje hrane imaš.«

	»Za Geda.«

	»In kje je Ged?«

	»Ged!« zavzdihne Art in zmaje z glavo. Vstane. »Pridite.« Odide iz kapelice, mi pa mu sledimo. Ustavi se pred gomilo prsti v velikosti psa, ki jo obdajajo divje opuncije. Gomila je dokaj sveža, kakršne smo se bali najti, ko smo preiskovali polja okrog Artove hiše. »Ged je zlomljeno jajce,« reče Art.

	Rana na boku me zaskeli, kot bi roj drobcenih bitij poskušal razvezati šive in pobegniti. Roko položim na rano. Tukaj mi ne bo postalo slabo. »Pomoč potrebuješ,« šepnem.

	Art puhne v zrak oblaček dima.

	»Poslušajte, fantje. Dajte mi priložnost, da vam pokažem, da imam prav, in če mi ne bo uspelo, obljubim, da bom šel in se pogovoril z Michelom ali psihiatrom, ni važno.«

	»Art …«

	»Sem vas že kdaj razočaral?«

	Nihče ne odgovori.

	»Sem vas že kdaj razočaral?« ponovi Art. »Odgovorite, fantje. To si zaslužim.«

	»Ne,« reče Fabio.

	»Potem pa mi ustrezite. Ali pa me boste morali udariti in odvleči k Michelu, jaz pa bom vso pot brcal in vpil. Sami se odločite.«

	Fabio me osupne, ko reče: »Prav.«





	FABIO

	1

	Očetu rečem zbogom z občutkom krivde, kot da se ne bi imel namena nikoli več vrniti. Nekaj čez osmo zvečer je in sonce zahaja – v Londonu bo še nekaj uric svetlo.

	Malo prej sem po Skypu poklical Laro in čeprav ji nisem povedal za naju z Anno, sem imel občutek, kot da je šlo za poslovilni klic. Ko je sprejela klic, je smeje vprašala, ali načrtujem polet na luno in se nikoli več ne bom vrnil. Upam, da je moj zaigrani smeh opravil svoje. Iskren bom moral biti z njo in ji povedati, kaj sem počel (s fanti in Anno), ko se vrnem v London.

	Ko.

	Ko se vrnem v London.

	Art je morda zakrivil marsikaj, a ni pozabil biti prepričljiv. In tukaj smo, trije odrasli moški, in mu sledimo v boljši svet v igri, ki je ušla iz rok. Želim si, da bi bile njegove fantazije resnične.

	Če sem popolnoma iskren, nisem povsem prepričan, da niso. Art sam je rekel, da nas ni nikoli razočaral. Sumim, da se Tony in celo Mauro z menoj strinjata, ampak misel, da bi imel Art tokrat prav, je preveč čudaška, predivja, da bi o tem glasno spregovorili.

	Srečamo se v oljčnem nasadu. Ob pravem Času na pravem Kraju, je rekel Art. Nas je to presenetilo? Niti najmanj, glede na bolno romantično logiko našega prijatelja. Mauro nas je ponovno vozil po vijugastih stranskih poteh. Šele ko smo bili prepričani, da nam nihče ne sledi, smo zavili proti oljčnemu nasadu.

	»Ne morem verjeti, kaj počnemo,« reče Tony.

	»To je najlažja pot. Ali bi se raje spustil v boj z Artom?«

	»Veš, kaj me plaši?«

	»Ja, del, ki vključuje dejanja,« rečem.

	»Ne bom razbijal jajc. Ne bom ubijal psov.«

	Ne odgovorim in tudi Mauro ne odgovori. Tony nama ponudi cigareto in vsi eno prižgemo. Ne bi smel imeti občutka, da je zadnja. Resnično ne bi smel.

	Avto pustimo ob cesti, kjer smo pred dvaindvajsetimi leti pustili mopede, in odkorakamo v oljčni nasad. Luna je manjša, kot je bila tisto noč, podeželje pa veliko temnejše. Nismo pomislili, da bi s seboj prinesli svetilko. Strah me je. Počutim se kot otrok, ki se je izgubil v gozdu in ve, da ga preganjajo volkovi in čudaška bitja.

	Moja prijatelja sta z menoj in celotna reč ne bo trajala prav dolgo – verjetno – ampak strah, ki me grabi, je preglobok, da bi še lahko veljal za razumnega. Ker ne verjamemo, da je Art tisto noč prestopil v drugi svet, to pomeni, da še vedno ne vemo, kaj se je zgodilo. So barabe še vedno nekje zunaj in nas opazujejo? Ali za nami vohuni skriti svet prešuštniških svetnikov?

	Artovega mopeda ni na spregled. Iz nasada prihaja oranžna utripajoča svetloba. Pošteno me prestraši, preden spoznam, da svetlobo oddajajo sveče. Tony prvi vstopi v nasad, sledi Mauro in jaz grem zadnji. Sledimo svetlobi, ki nas odpelje v središče nasada, kjer nas čaka Art. Stoji dostojanstveno kot škof na prižnici. Na goli zemlji pred njim so štiri velike sveče, ki osvetljujejo kvadrat. Ozračje polni petje škržatov. Morda je nocoj magija resnična – morda se bo nocoj zgodilo nekaj čarobnega.

	»Pa kaj je to? Jebena črna maša?« se zasmeji Tony.

	»Hotel sem poustvariti posebno vzdušje,« reče Art.

	»To je čisto gejevsko.«

	»Le zate, moja vila.«

	»Kaj pravzaprav počnemo?« vprašam.

	Kot kakšen čarodej Art izvleče ogromen joint.

	»Za začetek se bomo sprostili.«

	2

	S Tonyjem sva se spoznala prvi dan srednje šole. Tudi Mauro je bil v našem razredu. Z Maurom sva bila sošolca že od prvega razreda, a nikoli se nisva spoprijateljila, čeprav za to ni obstajal kakšen poseben razlog. V Italiji si svojo mizo izbereš prvi šolski dan in tvoja bo ostala vse do zadnjega dne. Razreda ne zamenjaš nikoli, mizo pa le, če te v to prisili kakšen še posebej predrzen učitelj.

	Prvi dan pouka je Tony sedel k meni.

	»Smešen obraz imaš,« je rekel, kar je bila največja pohvala, ki mi jo je kadarkoli kdorkoli dal. Fantom iz Casalfranca sem se zdel premil, da bi lahko bil zabaven, punce pa takrat še niso vstopile na moje obzorje.

	Tony je bil moj prvi prijatelj. Precej ponosno sem ga po prvih dveh tednih šole povabil na večerjo. Imeti na večerji prijatelja se mi je zdelo skoraj preveč svetovljansko, nekaj, kar so počeli podeželski gospodje v angleških romanih, ki sem jih takrat že začenjal brati. Ko je rekel: 'Lahko s seboj pripeljem še enega prijatelja?' me je stisnilo pri srcu. Tony je potreboval pomoč, da bi se prebil skozi večerjo z mano. Vprašal sem ga, koga želi pripeljati, in odvrnil je, da Arta.

	Za Arta sem že slišal – jaz in tudi vsi drugi. Pred enim tednom mu je nekdo, ki je bil tri ali štiri leta starejši, rekel Dumbo. Art je odvrnil: »Bolje je imeti velika ušesa kot majhnega tiča,« oni drugi pa je skočil nanj. Art ga je ugriznil v vrat. Kako hud je bil ugriz, je bilo močno odvisno od tega, kdo je zgodbo pripovedoval, ampak Tony je bil tam in zagotovil mi je, da ni bilo tako hudo, kot so govorili nekateri otroci (Art prav gotovo ni Tonyju odgriznil delčka vratu in ga žvečil). Tony se je postavil med dvojico in ju ločil, še preden je bil kdo resno poškodovan.

	Bila je le praska, in sicer precej nenavadna.

	Tonyju sem rekel, da seveda lahko pripelje Arta, več kot nas bo, bolj bo veselo, čeprav me je razjedalo ljubosumje. Ko sta prišla na večerjo, očetu Art od prvega trenutka ni bil všeč. Še preden smo sedli za mizo, je slišal Arta pripovedovati umazano šalo o nuni in pingvinu. Zagrmel je nad nami, da pod svojo streho takšnih zgodbic ne bo trpel. Art se je vljudno opravičil. Ampak ko se Art opravičuje, se drži, kot bi šel scat, in prav to tudi počne.

	Tako sva se spoprijateljila z Artom.

	In tako sem imel že dva prijatelja. Nisem mogel verjeti, kakšno srečo imam.

	Nekaj mesecev kasneje (spominjam se, da je bil prvi topel dan tistega leta, torej je moralo biti v marcu) je Art pripeljal Maura. Kar sam se je odločil, da sva si z Maurom podobna precej bolj, kot se tega zavedava in da zato morava postati prijatelja. Odločno sem nasprotoval, ne zato, ker bi imel kaj proti Mauru, pač pa, ker sta bila dva prijatelja že zaklad, o katerem nisem niti sanjal in sem se vraževerno bal, da bo sprememba ravnotežja uničila našo trojico. Art mi ni dal možnosti izbire. S Tonyjem naju je povabil, da bi se pri njem igrali, ne da bi nama povedal, da je povabil tudi Maura. Sprva sem bil nezaupljiv, Mauro pa je bil celo še bolj sumničav glede mene.

	»In potem sem omenil X-Mene,« reče Mauro. Vsi se zasmejimo.

	Bližamo se koncu drugega jointa in si pripovedujemo zgodbice, ki smo jih slišali že tisočkrat. Ne vem, ali je trava tisto, kar si delimo, ali domačnost, a zlahka pozabim, kaj počnemo. Lahko pozabim, da je minilo že dolgo časa (le kam je šel?) in da je Art bolan in zloben. Zlahka se vrnem k tistemu pomladnemu dnevu, ko sem odkril, da tudi Mauro ve za X-Mene, kar je bilo za Casalfranco v začetku devetdesetih let nekaj neverjetnega. Združili so nas stripovski junaki.

	»Koliko je že od tega?« vpraša Tony.

	»Dovolj dolgo, da vmes ljudje umrejo,« reče Art. »Se spomnite Carle? Kodrasti lasje, ne preveč brihtna.«

	»Ja.«

	»Pljučni rak, lani.«

	Novico sprejmemo molče. Carle nisem videl vse od srednje šole in niti na Facebooku nisem bil njen prijatelj. Občutek slabosti v želodcu je povezan z menoj in ne z njo. Dovolj smo stari, da imamo prijatelje, ki umirajo za pljučnim rakom. Kdaj se je to zgodilo?

	»Zabavo kvariš,« reče Tony.

	»Pred tem vas želim rešiti.« Art se obrne k Mauru. »Zadnja priložnost. Boš poklical svojo družino ali jo boš pustil tukaj?«

	Mauro žalostno zavzdihne.

	»Nikamor ne gremo.«

	»Kakor želiš,« reče Art in šine pokonci. »Po zadeve skočim.«

	Izgine med zveriženimi oljkami. To ni svet stripov. Bili smo srečni, življenje je bilo enostavno. Zanima me, ali vsi zdrsnejo tako daleč od zlatih let ali smo taki le mi.

	Tony nekaj zagleda in se prime za glavo.

	»Oh, ne,« reče. »Oh, ne, ne, ne …«

	Sledim njegovemu pogledu. Art se vrača. Zaradi sveč, ki ga osvetljujejo, je podoben demonu. V eni roki drži kuhinjski nož.

	V drugi roki ima mačjega mladiča.

	3

	Čeprav smo vedeli, da bo ta trenutek prišel, nanj nismo bili pripravljeni. Tony počasi vstane.

	»Ni šans,« reče, »ni šans, stari.«

	»Prebrali ste Knjigo o Skritih Rečeh, veste, kaj moramo narediti.«

	»Drekač bolni …« Tonyjev glas ni jezen. Zveni potrto.

	»Počasi, Tony, ne bom te prosil, da žrtvuj ta mali zaklad.«

	Preveč sem pokadil ali pa je Artova roba močnejša, kot sem mislil. Zamajem se. Na nogah sem negotov. Slišim Tonyjev glas, ki zveni, kot da prihaja iz daljave. »In ne bom ti dovolil, da ga ubiješ.«

	Mačji mladič je kosmata kepa, ki prede v Artovih rokah. Ljubljenčki naj bi prevzemali čustva, ki jih obdajajo. Ta se počuti daleč preveč udobno glede na to, da ga čaka smrt.

	Morda je začaran.

	»Si sploh prebral, kaj sem napisal?« nejevoljno vpraša Art. »Jasno sem napisal, da je žrtvovanje odvisno od človeka, ki žrtvuje. Ko sem nazadnje prestopil, sem žrtvoval svojega lastnega psa, ljubljenčka, s katerim sem ravnal kot s prijateljem, kot s sebi enakim, in mesece sem skrbel zanj in ga pripravljal na žrtvovanje enako kot sebe. Pomen žrtvovanja je točno v tem, da žrtvuješ nekaj svojega, znebiš se stare kože, da bi dobil novo. Ta mucka? Šele danes sem jo dobil. Lahko bi ji zlomil vrat, ne da bi sploh kaj čutila. Ne bi je bolelo.«

	»Kaj pa potem …?«

	Art z nožem pokaže name.

	»Fabio mora to storiti.«

	»Niti pod razno,« rečem.

	»Jaz nisem prava oseba, da bi to storil,« reče Art. »Tony? Je trši oreh, kot je pripravljen priznati. In Mauro? No, Mauro je odvetnik,« se zahihita Art. »Ne. Da bi prestopili, mora najboljši med nami, najšibkejši, najbolj zasanjan prestaviti meje.« Ponudi mi nož in mladiča. »Prosim, Fabio, čast pripada tebi.«

	Postane mi slabo. Tla pod nogami se majejo.

	Kaj, če ima prav?

	»Če se ne bo zgodilo nič, grem takoj z vami,« reče Art. »Ampak pomisli. Pomisli, kaj, če je res? Če res obstaja popolnoma nov svet, v katerem boš lahko živel in kavsal, nesmrten boš, večno mlad. Večno boš velik. V kraljestvu Skritih Reči te življenje ne more oslabiti.«

	»Resnični svet ne deluje tako,« mirno reče Mauro.

	»Resničnost je precenjena.«

	Z rokami sežem proti Artu. Vzeti mu moram nož in mu-cko – lahko udari vsak trenutek, samo zato, da bi dokazal svoje. Art se nasmehne in mi ju da. »Izvoli, tvoja sta.«

	Tonyja slišim olajšano izdihniti, zdaj ko je mačji mladič na varnem.

	Vidim, da se Mauro prestopi in pride bliže.

	Kaj, če ima prav?

	Kaj, če Art lahko reši mojega očeta, reši nas, mene? Ne bi bilo prvič. Zaradi njega smo moški, kakršni smo, v dobrem in slabem. Drži, da tega, kar govori zdaj, ne bi govoril noben človek pri zdravi pameti. Ampak kaj, če ima prav? Naj zavržem še zadnjo priložnost, da naredim nekaj velikega, nekaj čudovitega s svojim življenjem? Da bi bil velik in čudovit? V čarobnem kraljestvu, kjer me čas ne more oslabiti.

	Le mačji mladič je.

	Art prekriža roke in me pričakujoče gleda.

	»Imaš problem, stari?« vpraša Tony in me gleda.

	Moj problem je, da sem drekač in tega sem naveličan.

	Mačjega mladiča dam v eno roko. Tako majhen je, da njegove teže skoraj ne čutim.

	Dvignem nož.

	»Daj,« reče Art.

	V toplo muckino telo zarinem nož.

	4

	Sence se spremenijo in zame se odpre boljši svet. Moje telo – nekje, nekako – pade na kolena, iz mojega grla pa prihaja krik, ki žge, a to sploh ni važno, ker sem miren. Globoko v sebi sem srečen.

	Usta mi napolni znani okus – okus, ki ga nisem okusil, odkar sem bil deček: okus po pašti, maminem skrivnem receptu. Ves dan je potrebovala, da jo je naredila z ragujem, pršutom, drobnimi mesnimi kroglicami in ne vem, s čim še. Ko jo je zadnjič naredila, je že poznala svojo diagnozo, a meni še ni povedala zanjo. Tri mesece kasneje je umrla. V pašti nisem užival tako, kot bi lahko. Nisem je ohranil. Povedati bi mi morala, da je zadnja. Pravico sem imel vedeti. Zaradi okusa postanem solzen. Le mama zna narediti tako pašto. Ta pašta je njena, je ona.

	Počutim se tako varnega, tako ljubljenega, da je občutek skoraj premočan. Odraslo življenje ni nikoli čudovito. Spomnim se nedeljskih obiskov pri družinskih prijateljih na podeželju, zadimljenih starih hiš. Mama je hodila skozi oljčne nasade, podobne tem.

	Je zgolj spomin ali jo zdaj vidim?

	Ne takoj zdaj, ampak kmalu jo bom.

	Sence se spreminjajo in ena izmed njih bo postala mama. Ko padem na kolena in z okrvavljenimi rokami kričim, se jasno zavedam, da je mrtva, ampak odšla ni, le nekje drugje je – drugje s Skritimi Rečmi – in ne morem je še resnično videti, a tako živo se je spominjam, občutek njene prisotnosti je tako močan, da ne more biti daleč. Prihaja in vsak trenutek jo bom zagledal. V vetru duham ceneni parfum, ki ji je bil tako zelo všeč. Prihaja bliže.

	Ja. Vsak hip jo bom zagledal.

	5

	Zavem se, da klečim in da je mačji mladič mrtev. Še nikoli prej nisem vzel življenja. Nisem si predstavljal, da je tako enostavno. Iz mačke v mojih rokah teče kri. Bitjece ni niti zastokalo, če pa je, sem ga preglasil s svojim vpitjem. Mrtvo mačko z gnusom spustim na tla. Tudi nož odvržem.

	Moj krik izzveni. Oljčni nasad je enak kot zmeraj in tudi moji prijatelji so enaki. Mauro in Tony sta zgrožena. Art guba čelo.

	»Ni delovalo!« zašepeta. »Zakaj ne?« Skloni se in me pogleda naravnost v oči. »Zmotil sem se!« reče. »Kaj se je zgodilo s tvojim obrazom, Fabio?«

	Z okrvavljeno roko sežem k licu. Ubil sem živo bitje. Ubil sem živo bitje, ker sem mislil, da me bo to odpeljalo v drugi svet.

	Me je?

	»Kaj se je zgodilo s tvojim obrazom? Kaj si storil, da si tako spremenjen?«

	»Spal sem z Anno,« zašepetam.

	Art je iskreno osupel.

	»Življenje te je utrdilo,« reče. »Razumem. Razumem! Ubiti mačjega mladiča zate ni bilo dovolj. Mislil sem, da bo, ampak ne, primorati bi te moral, da bi ga najprej mučil in potem, oh, potem bi zagotovo lahko prestopili.« Obrne se k Tonyju. »Ponovno bomo poskusili. Vem, kje lahko dobimo mladiče. Kolikor jih potrebujemo!«

	Tony stopi naprej.

	»To se ne bo zgodilo.«

	»Okno bo odprto samo še nekaj ur!«

	»Pri bogu prisežem, Art, to se bo končalo tukaj in zdaj.«

	Art je videti prestrašen.

	»Razumem,« reče, se sunkovito skloni in pobere nož. Obrne ga proti Tonyju. »Nehvaležni prasci. Zaradi vas sem se vrnil! Vse sem imel in vse sem tvegal zaradi vas! In vi me hočete zdaj in tukaj uloviti? Oh, to se ne bo zgodilo.«

	Tony stopi korak naprej.

	»Art …«

	»Niti koraka več ali pa prisežem, da ti bom zarinil nož v ta tvoj ponosni obraz!« Zasuče se na petah. »Ne bom vam dopustil, da me zadržite v tem vašem nesrečnem svetu!«

	Pokaže nam hrbet in začne teči.





	TONY

	1

	Art steče in jaz se poženem za njim.

	Zatrem potrebo, da bi ostal in do nerazpoznavnosti pretepel Fabia.

	Art teče globlje v oljčni nasad, daleč proč od soja sveč.

	Teren je peklenski, prepreden s koreninami in štrlečimi skalami.

	Paziti moram, kje tečem, ampak Art je preveč zmešan, da bi mu bilo mar. Kot škrat na kokainu teče in skače, da bi mi ubežal.

	Ko pritečem iz nasada, pred seboj vidim le silhueto v daljavi, komaj vidno.

	Noge prisilim k zadnjemu šprintu, a še vedno moram paziti na kamenje in grmičevje, ki jih Art lahkotno preskakuje. Prispe do svojega mopeda, jaz pa na vso silo priganjam noge in molim, da bi tekle hitreje, še hitreje. Moped zagrmi.

	Ko pritečem do potke, Arta ni več.

	»Jebenti!« zavpijem za njim, v nebo, v negibna polja.

	V meni je praznina in ne vem, ali se bo še kdaj zapolnila.

	2

	Fabio se naslanja na drevo; oči ima izbuljene.

	Mrtev mačji mladič leži ob njegovih nogah, kamor ga je odvrgel, kot da bi gorel.

	»Hej!« zavpijem.

	 Že se zapodim proti njemu, a me Mauro ustavi.

	»Pusti ga,« reče.

	»Prekleto, ubil je …«

	»Je že v redu, Tony. Je že v redu.«

	Pogledam Fabia. Roke, srajco in obraz ima umazane od krvi.

	Ni mu mar.

	Um se mi zbistri. Ja, kar je storil Fabio, je neodpustljivo in to ve on prav tako dobro kot jaz. Ampak Fabio pada na dno in ko prijatelj pada na dno, si tam in mu pomagaš, da se znova pobere.

	»Žal mi je,« zašepeta. »Mislil sem …« Utihne. »Ne vem. Kar storil sem.«

	Zaprem oči in nekajkrat globoko vdihnem s trebušno prepono, kot to naredim pred operacijo.

	»Art je kriv. Dober je v tem, da človeka v nekaj prisili.«

	»Kar storil sem to,« ponovi Fabio.

	»Pojdimo,« reče Mauro.

	»Kam?« vprašam.

	»Poiskat Arta. V svoji glavi ima na voljo samo še nekaj ur, preden se okno Časa zapre. Ubiti mačko ni bilo dovolj in nima več ljubljenčkov, za katere je skrbel. Torej: kaj bo naredil naslednje?«

	Sranje.

	3

	Odpeljemo se k Artovi hiši. Vemo, da je tvegano – Michele bi lahko tja poslal nekoga od svojih – ampak moramo tvegati. Arta ni tam. Druge ideje nimamo. Vrnemo se v Maurov avto, a ga ne zaženemo.

	»Moramo se prerazporediti in razmisliti,« reče Mauro.

	»Poklicati moramo Michela,« reče Fabio.

	Počasi se vrača v življenje. Kri na njem se je posušila in tudi nekaj barve se mu je vrnilo v lica.

	»Kako se držiš?« vprašam.

	»Bolje, kot si zaslužim.«

	»Ne bodi prestrog do sebe,« reče Mauro. »Vsi iščemo izhod.«

	Jaz ga ne, bi rad rekel. Pred vsem tem sem bil povsem v redu in mislil sem, da so tudi moji prijatelji v redu. Živel sem resnično življenje. Namesto tega rečem: »Da bi poklicali Michela, je točno to, česar ne smemo narediti. Če bo dobil vtis, da smo pred njim skrivali informacije, bo začel delati neprijetne reči. Nam.«

	»Kaj pa bomo naredili?«

	»Pojdimo k Eleni. Napetost mora malce popustiti in ti potrebuješ prho.«

	»Je to varno?« vpraša Mauro.

	»Fabio je ves krvav. Bi rad, da ga tvoji deklici vidita takšnega? Ali moji ali Angelo?«

	»Ja, saj vem.«

	»Svoji sestri zaupam.«

	Mauro okleva, potem pa obrne ključ.

	»Če ti tako praviš,« reče in zažene motor.





	FABIO



	Človek ne ve, kako preprosto je ubiti, dokler tega ne stori. Nista potrebna pogum ali sila. Potrebno je le to, da za hip prenehaš razmišljati – in opravljeno je. Dokler imaš v sebi vsaj drobno zaplato ničevosti, boš ugotovil, da je ubijanje lažje od dihanja. Človeška bitja nismo varuhi in gospodarji sveta, smo alfa plenilci.

	V eni izmed mnogih Eleninih kopalnic po meni teče vrela voda. Ubil sem živo bitje. Bil je le mačji mladič. Okoliške dečke sem videl početi hujše reči. Vsak dan nekdo ubija zame – piščance, svinje, majhne puhaste jagenjčke. Nekdo – ne jaz, in to je bistvo. Ne gre za razum, pač pa za občutek tople krvi na mojih rokah, občutek, ko živo telo postane mlahavo in brez življenja zaradi nečesa, kar sem storil jaz. Sprašujem se, kakšna dejanja je storil Art. Sprašujem se, kakšna dejanja so izvajali nad njim, da je zaradi njih padel tako daleč od meja vsega, kar se nam zdi spodobno in primerno in normalno.

	Ljubi bog, zavidam mu.

	Kako svobodnega se mora počutiti. Kako nepremagljivega. Iznad človeških pravil, iznad zlobnih okov te resničnosti. V njegovem umu vse spaja magija, čudež. Za trenutek mu je uspelo to obuditi tudi v mojem umu – in naj bom preklet, če tisti hip ni bil najčudovitejši trenutek mojega življenja. Verjel sem. Seveda bi žrtvoval mačjega mladiča, da bi to spet podoživel. Kdo ne bi? Za življenje lepote, čarobnosti in svobode, po katerem vsi hrepenimo, ko smo otroci in mislimo, da bo nekoč vse to naše, potem pa nekega dne vsi, brez izjeme, sprevidimo, da sploh ne obstaja. Življenje, polno sijočih barv, ki jih videvamo, preden se naš svet spremeni v črnosiv odtenek.

	Zaprem vodo in se obrišem s svežo brisačo, ki mi jo je pripravila Elena. Nobenega izhoda ni. Fotografiranje ni pomembno, seks ni pomemben, umetniška prizadevanja so patetična, nobene intuicije ni, nobenega blagoslova, ki bi ga lahko dobil. Živimo in potem umremo, nekateri med nami so boljši igralci od drugih, a to je vse – zgolj slabo zasnovana igra. Moja mama je umrla in ne poje srečnih himn, ne v nebesih ne s Skritimi Rečmi. Moj oče ima Alzheimerjevo bolezen in noben čarovnik ga ne more pozdraviti. Jaz sem ničla in niti Art, blazni genij, mi ne more pomagati. Ubil sem živo bitje in čarovnija se ni zgodila.

	Pa se res ni?

	Oblečem si čista Roccova oblačila in se spustim po stopnicah. Tony, Rocco in Elena sedijo v kuhinji z mlačno kavo pred seboj, ki je nikoli ne bodo popili. Tonyjev telefon leži na mizi in Tony ne umakne pogleda z njega, kot da bi meditiral s skrivno ikono. Tako mrkega izraza na njem nisem videl še nikoli.

	»Kje je Mauro?« vprašam.

	»Ni mogel dobiti Anne,« pove Tony. »Šel je pogledat, ali je vse v redu.«

	»Saj ne misliš …«

	»Ne vem več, kaj naj si nocoj še mislim.«

	Telefon zazvoni.





MAURO

	1

	Vhodna vrata so odprta.

	Vhodna vrata so odprta.

	Odvihram v hišo in na ves glas kličem svojo ženo, svoji deklici. Nobena ne odgovori. Zakličem Artovo ime. Pritličje je prazno. Stečem v zgornje nadstropje, kjer so spalnice.

	Anna leži na postelji. Roke upira v boke, glavo drži na stran. Nenaravna drža. »Anna?« jo pokličem. »Anna!«

	Dotaknem se njene kože. Topla je. Dva prsta ji položim na vrat. Občutim pulz, a šibak in počasen. Preplavi me nov naval panike. Pohitim v otroško sobo. Oh, ljubi bog, hvala ti. Obe sta tukaj, v svoji postelji. Prižgem luč.

	Ne.

	Le Ottavia je v postelji in odsotno dojamem, kako čudno je, da se ni zbudila. Kup v Rebeccini postelji je le posteljnina. Rebecca je izginila.

	Primem se za podboj vrat, da ne padem po tleh. Na tleh zagledam sporočilo. Pisava je Artova.

	'Ne kliči karabinjerjev. Pokliči mene.'

	Izvlečem telefon. Zdrsne mi iz rok in pade na tla. Zaslon poči, a telefon še vedno deluje.

	Pokličem Arta.

	2

	»Art, si jebeni psihopat?«

	»Povsem normalno je, da si v tem trenutku jezen name.«

	»Kje je moja hčerka?«

	»Rad bi, da razumeš kontekst. Rad bi, da ga razumeš popolnoma. Bolj trdoživ sem od vas. Reči, ki sem jih storil … Storil sem reči in naj ostane pri tem. Vsakič ko zakriviš Dejanje, da bi prestopil, se okrepiš in zato mora biti naslednje Dejanje nujno težje. Razumeš?«

	»Nehaj s temi oslarijami, Art.«

	»Ne, kontekst je pomemben. Pravzaprav je kontekst vse. Niste me hoteli poslušati, čeprav vas nisem nikoli pustil na cedilu, nikoli. Zakaj mi nočete prisluhniti? Poskušal sem, da bi eden od vas odprl pot, da nam ne bi bilo treba storiti česa groznega, a ni delovalo. Razumeti moraš, Mauro, da ubijanje živali ni več dovolj, da bi prestopili. Niti približno. Še več ti bom povedal. Ne morem reči, da bi vsaka deklica delovala, ne po vsem tem, kar sem že poskusil. Ampak prijateljeva deklica? Deklica, ki jo imam rad, kot bi bila moja lastna hči? Že sama misel je dovolj, da mi gredo kocine pokonci. Točno to potrebujemo.«

	»Ubil boš moj deklico.«

	»Posvetil jo bom! Moram oditi, moram. Ta svet je zame premajhen. In tudi zate je premajhen. Kako lahko sprejemaš to izkrivljeno življenje? Dobiš službo, prodajaš svoj čas in potem se nekje tiho upokojiš in umreš. Ni to grozno?«

	»Art …«

	»Vi fantje ste edini razlog, da sem se znašel v tem težkem položaju. Misliš, da mene ne polni z grozo, da bom Rebecci vzel življenje? Točno zato, ker me polni z grozo, bo delovalo. Razumel boš, Mauro. Obljubim, da boš razumel.«

	»V oljčnem nasadu si.«

	»Ne pozabi, da si želim tukaj ob sebi le vas tri. Ne, počakaj, lahko pripelješ tudi Anno in Ottavio, če te bo to osrečilo. Če bom videl še koga drugega, bom žrtvoval Rebecco in sam prestopil. Ampak saj razumeš, da bi raje odšel s prijatelji? Žal mi je, ker moramo po tej poti. Ko bomo enkrat na drugi strani, boš videl reči na moj način. Glede vsega tega se bomo samo smejali, stari. Nekega dne se bomo glede vsega tega smejali.«

	Art prekine zvezo.

	3

	Sedim na kavču in čakam. Noge držim malce narazen, roke mi počivajo na kolenih in rahlo se nagibam naprej. Čakam. Strmim v steno za televizorjem in čakam. Po stoletju ali dveh zaslišim Tonyjev avto. Potem zaslišim odpiranje vhodnih vrat in v sobo prihitita moja prijatelja.

	»Zgoraj,« rečem.

	Tony steče gor, jaz pa še vedno samo sedim na kavču in čakam. Fabio se odkašlja. »Stari …« poskusi, a pozna me, zato utihne. Niti najmanj me ne zanima, kaj želi povedati. Čakam. Čakam, da bo Tony prišel dol in mi povedal, ali je moje življenje končano ali ne. Še eno stoletje mine, potem še eno in jaz čakam in sedim in strmim v ugasnjen televizor.

	Končno po stopnicah pride Tony. Pogledam ga.

	»Z njima bo vse v redu,« reče s hripavim glasom. »Art jima je dal anestetik. Očitno ga zna uporabljati.«

	Potrebujem nekaj trenutkov, da se prepričam, da si teh besed ne domišljam.

	»Z njima bo vse v redu,« rečem. »Bo z njima vse v redu?«

	Tony prikima.

	»Anestetik bo izzvenel in zbudili se bosta.«

	»Dobro.« Vstanem. Čakanja je konec. »Naj tole prespita.«

	Želim si, da bi tudi sam lahko storil enako.





	FABIO

	1

	Dani se že, ko pridemo v oljčni nasad. Vzhajajočega sonca že dolgo nisem videl. Je rdeča krogla med rdečim nebom nad seboj in rdečo prstjo pod seboj v eni izmed tistih zor, ki so tako pogoste med južnimi poletji – ozračje obdrži majhno mero hladu, ki je tam samo zato, da te mami, in bo čez nekaj minut izginil. V naslednjih nekaj minutah bo izginilo kar nekaj reči.

	Tony je vzel pištolo. Eleno je prosil zanjo in ona mu je prinesla majhno zbirko, da bi si eno izbral. O tem, kaj bo z njo storil, ne govorimo. Rekel je, da z njo ne bo naredil ničesar – ampak.

	»Jezus,« reče zdaj Tony.

	Olivni nasad gori. Vidim, da gorijo drevesa. Vsako drevo je plamen zase, rdeč, kot je rdeče vse ostalo, z dolgimi spiralami dima.

	Potem premaknem pogled k cesti in kar zagledam tam, me še bolj prestraši.

	Pričakovali smo, da bomo tam našli en avto – Art je moral enega ukrasti, da je lahko prišel sem z Rebecco. Ampak avta sta dva.

	Na sprednjem delu modrega fiata punta sedi Michele in kadi cigareto.

	Tony debelo pogoltne slino.

	»Jebi se, sestrica,« zamrmra. Prijatelji in družina so njegovo življenje, in prijatelji in družina ga eden za drugim puščajo na cedilu. To je najhujše, kar se mu je lahko zgodilo, hujše od finančnega zloma, morda hujše od smrtonosne bolezni.

	Tony ustavi in stopimo iz avta. Michele ima za pas na vidnem mestu zataknjeno pištolo. Z avta skoči z lahkotnostjo trideset let mlajšega človeka.

	»Compari,« nas pozdravi. Izvleče pištolo.

	Tony pljune.

	»Trideset srebrnikov? Si toliko plačal Eleni?«

	»Elena je naredila modro potezo za svojo družino. Kar pomeni tudi zate.«

	Tony zakoraka proti njemu s korakom, ki sem ga v preteklosti že videl, ko je bil odločen, da bo kaznoval kakšnega rad-bi-ustrahoval osebka.

	»Elena je psica.«

	»Ona je eden in edini razlog, da boš verjetno živel naprej, potem ko boš užalil mene. Si me slišal? Edini razlog, sine.«

	»Ne greš z nami,« reče Mauro. »Art je bil jasen – le mi trije in moja družina, če si to želim. Ubil bo mojo deklico, če bo videl še koga drugega.«

	Michele pomaha s pištolo.

	»Jaz počnem, kar me je volja.«

	»Naredil boš, kar je pametneje,« reče Mauro. »Ujeli bomo Arta. Potem je tvoj.«

	»Mala deklica je težavno truplo,« reče Tony.

	Michele uperi pištolo v nas. »Pojdite. Jaz vam bom sledil z varne razdalje.«

	Mauro se odpravi v oljčni nasad, s Tonyjem mu slediva.

	»In, Tony?« zakliče Michele. »Ne bodi prepameten. Pištola, ki ti jo je dala Elena, ni nabita.«

	2

	Zavonjam bencin. Art je z bencinom polil drevesa in jih enega za drugim zanetil – večja verzija sveč, ki jih je prižgal pred nekaj urami. Ne vseh dreves, a dovolj, da je v nasadu bolj vroče kot opoldne na plaži. Drevesa gorijo kot bakle, zapičene globoko v zemljo. Vsaka izmed njih je stara na stotine let. Kakšno tratenje življenja. Kakšen elan, v Artovem bolnem umu, za njegov urok.

	Hodimo mimo gorečih dreves. Zaradi gostega dima je skoraj nemogoče razločiti oblike in ljudi. Vsak čas bo zagorelo tudi grmičevje in potem se bo nasad spremenil v pekel. Ampak za trenutek ne občutim neposredne grožnje nevarnosti. Tistih nekaj živali, ki so si upale hoditi po tem nasadu, je pobegnilo pred ognjem. Edini zvok so prasketajoči plameni. Tod ni tiho, a je na svoj način zelo molčeče.

	Ko tako tavamo skozi megličasti dim, končno naletimo na Rebecco. Speča mirno leži v naročju korenin veličastnega drevesa, ki mu je ogenj doslej prizanesel. Tega svojevrstnega drevesa med prejšnjimi obiski nasada nisem opazil in čudno se mi zdi, kako je to mogoče, saj je zelo visoko in debelo. Videlo je stoletja in stoletja, deblo pa se zdi, kot bi bilo sestavljeno iz številnih tanjših debel, ki se prepletajo eno okrog drugega in s krošnjo iz prstov in rok segajo proti nebu. Rebecca bi lahko bila bitje divjine ali pravljice. Art sedi ob njej s kuhinjskim nožem v roki. Snažen, kot je vedno bil, je z njega obrisal kri mačjega mladiča.

	Ko nas zagleda, skoči pokonci in se široko nasmehne.

	»Prišli ste!« reče. »Oh, vedel sem, da boste prišli!« Srečen je kot deček, ki je pravkar okradel Božička. »Fantje, to bo nepozabno!«

	»Spusti jo,« reče Mauro in odkoraka proti Artu.

	Artov obraz se pomrači. Hitro počepne in prisloni nož Rebecci na vrat.

	»Ne hodi bliže.«

	Mauro se ustavi.

	Zaradi dima se mi solzijo oči. Obrišem jih. Tudi Artove oči so solzne, a v njih so prave solze.

	»Ne razumete?« vpraša. »Potem ko človek enkrat pleše s Skritimi Rečmi, je tam ujet,« z nogo udari ob tla, »je nesrečen. To je … Ne morem več, stari. Ne morem več.«

	»Prav imaš, gnilo je,« reče Tony.

	Art ga pogleda.

	»Ti torej razumeš?«

	»Ja, gnilo je in nepošteno. Skrite Reči so vse, kar si si kdaj želel in odpovedal si se jim zaradi nas, mi pa smo preveliki slabiči, da bi si s teboj upali na drugo stran. To ni pošteno in ni pošteno, ker ti nismo zaupali.«

	»Ja …«

	»Ampak veš, kaj? Življenje ni pošteno. Sprijazni se, človek.«

	»Lahko pobegnem. Mi lahko.«

	Tony lenobno brcne v kamen.

	»Za ceno prijateljeve hčerke? Resno?«

	»Še vedno mi ne verjameš.«

	»Ne, Art, ne gre za to, da ti ne verjamem, pač pa za to, da mi dol visi. Prijatelji so na prvem mestu. Prijatelji in družina so vse, kar je pomembno. In ko je življenje nepošteno, in takšno je pogosteje kot ne, to prekleto sprejmeš. Ne zaradi sebe, pač pa zaradi njih. Svojim prijateljem lahko odpustim skoraj vse. Ampak ko me razočarajo? Takrat pa potegnem črto. Odpri mi skrivna vrata vesolja! Pokaži mi divjo magijo, pokaži mi svojo la Madamo, pokaži mi pohotnega Gospoda, s katerim se bom večno dajal dol in še vedno mi bo vseeno, ker si podlež, ki bi prevaral svojega prijatelja samo zato, da bi dobil, kar si želiš. Ne bom ti rekel hvala in ne bom se smejal in šel s teboj in prisežem, stari, da ti ne bom nikoli oprostil. Torej. Sam se odloči.«

	Vsaka mišica na Maurovem telesu je napeta. Na mojem tudi. Pripravljeni smo skočiti na Arta, da bi ga poskusili razorožiti, preden bi ranil Rebecco.

	Ampak Artov prijem popusti. Skloni glavo. Oči se mu bleščijo in spusti nož.

	»Poberi ga,« reče Michele, ki stopi izza gorečih dreves in v Arta meri s pištolo.

	»No, dajmo, poberi ga.«

	Art ga pogleda.

	»Ti si zadnji, ki sem ga pričakoval.«

	»Pokaži mi svetnike, Art,« reče Michele. »Poberi nož in mi jih pokaži.«

	Art odkima.

	»Jaz ti verjamem, sine! Čutim jih ob sebi, ko plešem. Pokaži mi njihove obraze!«

	Ne gleda me. Naredim korak proti njemu.

	Michele se obrne.

	»Nikoli mi nisi bil všeč,« reče in ustreli.

	Divja in nenadna bolečina mi prešine koleno, da se kosti in meso kot razbito steklo raztreščijo na koščke. Omahnem in padem in kričim tako glasno, kot sem kričal takrat, ko sem ubil mačjega mladiča.

	Kako graciozne so Michelove kretnje – takoj zatem, ko ustreli, z lahkotnostjo drobnega vala, ki prihaja na obalo, pištolo nameri nazaj v Arta. Plesni učitelj je in pleše enako dobro s pištolami in grešniki kot z meči in svetniki.

	Še nekdo vpije. Za meglico na točki, ko skoraj izgubim zavest, zagledam Tonyja, ki drži pištolo ob Michelovo glavo.

	»Ni nabita, coglione,« reče Michele.

	Tony ustreli.

	Je nabita.





	MAURO

	1

	Hvala bogu, da Rebecca spi.

	Prepozno obrnem glavo.

	Ujamem obris Michelove glave, ki iznenada omahne, kaplje krvi in drobci kosti pa se razpršijo v zrak kot roj drobnih insektov v dimu. Ko spet pogledam, leži Michele na zemlji z veliko luknjo v glavi, kri moči prst, skoraj nevidno, rdeče na rdečem. Tony je prenehal vpiti, Fabio tudi. Nastopi čuden trenutek povezanosti, ko vsi štirje molče opazujemo truplo kriminalca, ki smo ga pravkar ubili. In Rebecca spi, hvala bogu. In nikoli ne bo vedela, da se je kaj od tega zgodilo.

	Vidite? Nismo prestopili. Besen sem sam nase zaradi razočaranja, ki gori v meni. Bil sem dovolj neumen ali dovolj pod Artovim vplivom, da sem v to možnost verjel – morda, kdo bi vedel. Ampak Tony je ubil človeka in zgodila se ni nobena magija. Iz tega sveta ni možno pobegniti. Lahko se zgolj soočiš z glasbo in plešeš.

	In kakšen ples je bil to.

	Z rokami se primem za obraz. Gre za majhen skrivni ritual, skozi katerega grem pred napornim dnem na sodišču: dlani položim na obraz, potem pa pustim, da zdrsneta na stran, ena desno in druga levo, kot da bi hotel iz sebe stresti vse strahove, vse skrbi, v sebi pa ohraniti le koristne delce. Pozabim na igralca kitare in prepustim prostor sveta naveličani barabi. Ko mi roke zdrsnejo z obraza, zavonjam dim in bencin. Pomislim: 'Proč moramo.' Ogenj se hitro širi.

	Kotiček je majhen, a lahko bi bil še manjši.

	S pogledom hitro ošinem Fabievo nogo. Koleno ima raztreščeno na tisoče koščkov. Dvomim, da bo še kdaj hodil brez palice. Moški, ki je to storil, je mrtev.

	Dobro.

	»Odnesi Rebecco v avto,« rečem Tonyju.

	»Ubil sem človeka,« reče Tony.

	»Ja, in zdaj nimamo časa, da bi se o tem pogovorili. Odnesi jo v avto.« Obrnem se k Artu. »Mi pomagaš nesti Fabia?«

	Brez besed odkoraka k Fabiu. Fabio krikne, ko ga z Artom previdno dvigneva, tudi jaz kriknem – rana me boli. S kotičkom očesa spremljam Tonyja, ki dvigne mojo malo deklico. Odpravimo se iz oljčnega nasada, vsak korak pa spominja na udarec s kladivom. Šele zunaj na poljih dojamem, koliko dima oddaja požar. Opazili ga bodo, celo v tej osami, če ga še niso.

	»Imaš še kaj bencina?« vprašam Arta.

	»V prtljažniku.«

	Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo. Art bo vedno poskrbel za rezervo, ni važno, s kakšnim projektom se ukvarja. On ne tvega. Z Artom pomagava Fabiu na zadnji sedež Tony-jevega avta. Tony položi mojo čudovito Rebecco na sprednji sedež, medtem ko jaz Fabiu nudim prvo pomoč. Potem odprem prtljažnik. V njem sta dve rdeči kanti za gorivo. Eno vzamem in se odpravim nazaj proti oljčnemu nasadu.

	Davčni svetovalec sem. Skrivanje sledi imam v krvi.

	Ko se znajdem v nasadu sam, me preplavi grozljiv občutek in spet me za hip preplavijo fantazije. Če bi le bilo res. Če bi le obstajal drugi svet, kjer bi bil večno mlad. Ozrem se naokrog in poskušam razločiti oblike v dimu – napol vidno čarobno žensko, obris duha – vsaj sled, če že dokaza ne. Ampak tukaj ni ničesar.

	Medtem ko hodim, odprem kanto in ko prispem do Michelovega trupla, nanj zlijem vsebino. Hitro mora zgoreti – ko bodo prispeli gasilci, morajo zlahka prepoznavni deli že zgoreti. Sčasoma ga bodo identificirali, a ne nocoj.

	Korenine ogromnega drevesa, na katerih je spala Rebecca, zajame ogenj. Truplo brcnem proti plamenom in ogenj, vedno lačen, se z lesa razširi na meso. Žal mi je Tonyja, ki je ubil človeka, žal mi je Fabia, ki bo izgubil nogo, žal mi je Arta in žal mi je sebe. Tudi Michele je imel prijatelja.

	V tem je težava.

	2

	Tony zavije na dovoz pred Elenino hišo, Art nam sledi v ukradenem avtu. Fabiu je uspelo ohraniti zavest, ampak z vsako minuto postaja slabotnejši. Tony ga ne bo mogel pokrpati, kot je pokrpal mene. Fabia je ustrelil profesionalec, ki ga je hotel raniti.

	Ko smo storili Michelu, kar smo mu storili, smo njega in sebe obsodili na gotovo smrt.

	»Vstopite,« reče Elena in odpre vrata. »Kava vas že čaka.«

	Za njo stoji Rocco, ki se niti ne pretvarja več, da je glava družine. V naročje dvignem Rebecco, medtem ko Art in Tony pomagata Fabiu. Tako močno grize ustnico, da mu krvavi. Elena nas odpelje v sobo, v kateri sem pred dvema dnevoma ležal sam. Rjuha na postelji je sveža in čista. Nanjo položim Rebecco in jo poljubim na čelo. Njena koža ima še vedno vonj po gorečih oljkah. Prijetno diši, kot vonj po tabornem ognju s prijatelji.

	Ko se z Eleno vrneva v dnevno sobo, Art sedi v pletenem stolu, Fabio leži na kavču in sope, Rocco pa stoji z rokami v žepu kot nekdo, ki je v vsem tem do vratu in še čez.

	»Prodala si me, prekleto!« Tony zavpije na Eleno.

	»Pomiri se, človek,« reče Rocco.

	Tony z glavo sune proti Roccu, ki stopi korak nazaj.

	Pladenj s kavo je na mizici pred kavčem. Elena mirno vzame skodelico kave in srkne.

	»Jaz sem poskrbela za srečanje z Michelom, Michele ti je povedal, kaj moraš narediti, in ti tega nisi naredil.«

	»Jaz nisem Krona.«

	»In kaj potem, Tony? Si prevelik idiot, da bi spoznal nevarnost, v katero spravljaš svojo družino? Storila sem, kar sem morala storiti, za vse nas.«

	»Mojo rit si morala prodati?«

	»Pištola je bila nabita, je tako?«

	Tony s pestjo udari v steno.

	»Prisilila si me, da sem ubil človeka!«

	»Jaz te nisem v nič prisilila. Le molila sem, da boš pameten, to je vse.«

	Pogledam Arta. Vsa energičnost ga je zapustila. Videti je utrujen, izgleda deset let starejši, kot je v resnici. Gleda skozi veliko okno in opazuje zoro. Verjetno še vedno razmišlja o svoji la Madami in o svojem skritem svetu, a čeprav ta svet morda ne obstaja, je njegovo hrepenenje še preveč resnično. S tem se lahko povežem. Arta ne sovražim, ker je poskušal ubiti mojo hčerko. Rad ga imam, ker je ni mogel ubiti – niti obljuba večnega užitka ga ni primorala k temu, da bi ranil Rebecco. Globoko zakopan v norcu, kakršen je postal, je še vedno dober človek, ki sem ga poznal nekoč. Upam, da to velja tudi za nas.

	»Ampak zdaj imamo problem,« rečem. »Ubili smo Kroninega človeka«

	»In Fabieva noga potrebuje oskrbo!« zasika Tony.

	»Morda obstaja izhod,« reče Elena.

	Tišina. Potem Art prezirljivo prhne in reče: »Si imela to že ves čas v načrtu?«

	Elena skomigne z rameni.

	Art počasi zmaje z glavo. Naredi nekaj nevsakdanjega – spoštljivo gleda Eleno. »Potem pa nadaljuj. Pokliči.«

	Elena vstane in odide iz sobe, Rocco pa ji sledi kot senca.

	»Za kaj gre?« vpraša Tony. »Kaj se tukaj dogaja?«

	»Kralj, Tony,« reče Art, »glava, na kateri sedi Krona – moja magija mu lahko koristi bolj kot Michele. Predal se bom.«

	»Jebenti, Art, ubil sem človeka in nič se ni zgodilo! Tvoje Skrite Reči, tvoja magija, nič od tega ni resnično.«

	Ampak Tony ve enako dobro kot jaz, da to sploh ni pomembno. Resničnost pripada tistim z večjimi pištolami.

	»Razumen človek je,« reče Art. »Prosil ga bom, naj vam prizanese v zameno za moje usluge in videli boste, da noben zdravnik pri zdravi pameti ne bo vprašal, kaj se je zgodilo s Fabievo nogo. Oh, in Krona ne bo imela nobenega razloga, da bi storila kaj slabega Silvani. Predal se bom mogočnemu človeku, Kralju, in tako zmagamo vsi.«

	Seveda, v svetu, kjer 'zmagamo vsi', pomeni, da ti in tvoja družina v naslednjih oseminštiridesetih urah ne bosta umrla. Fabio, ki leži na kavču, se trudi, da ne bi zaprl oči. Mislim, da nas še vedno sliši, ampak ne more ali noče govoriti. Pogledam Tonyja. Smešno. Artova magija nas bo konec koncev rešila. »Si prepričan?« vprašam. »Če pravilno razumem, kako to deluje, boš, ko boš enkrat pristal v njegovih rokah, praktično postal … njegov suženj.«

	Art se nasmehne in povrne se nekaj njegove nekdanje energičnosti.

	»Našel bom izhod, ko bo Čas pravi. Medtem pa …« Utihne in podrgne z dlanmi. »Bom za Kralja igral dvornega čarodeja. Navsezadnje to niti ni tako slabo. Ne, ne. Zabavno bo. Zelo zabavno.«





	TONY

	Nikoli se ne bom naveličal American Pizze. Pica je dobra, ne najboljša v mestu, ampak dobra. Lahko bi bila posuta s podganjim strupom, kar zadeva mene. Sem prihajam samo zato, da sem tukaj. Navzven se je ta kraj močno spremenil, odkar so turisti odkrili Casalfranco, a njegova duša ostaja nespremenjena. Še veliko veliko let se bom tukaj enkrat letno srečeval s svojimi prijatelji, kar je edina stalnica v vrtiljaku naših življenj. Štirje bomo; sedaj smo trije.

	Pridem prvi. Sedem za našo mizo, naročim kozarec pinota grigioja in se lotim kruha. Nervozen sem kot šestnajstletnik na prvem zmenku. Točno dve leti je, do dneva natančno (seveda), odkar smo prišli sem jaz, Fabio in Mauro, Art pa ne. Skoraj dve leti je, odkar sem ubil človeka. To sem sprejel in krivde ne občutim več. Michele je bil pošast. Pritisnil sem na petelina, ampak v to me je prisilil.

	Nedaleč od naše mize sedi par iz Nemčije. Izjemno ponosna sta, ker ju natakar pozdravi z imenom in z močnim naglasom v jasni italijanščini naročita hrano. Stavim, da sta upokojenca. Salento se spreminja v evropsko Florido. Veliko domačinov se pritožuje, ampak jaz pravim, da je sedaj bolje, kot je bilo v dobrih starih časih, ko je petnajstminutna toča v avgustu lahko uničila ves pridelek in tvojo družino primorala, da naslednje leto strada. Par se zdi srečen. Razvedri me.

	»Najboljša majica, kar si jih kdaj imel,« reče Mauro.

	Dve leti lahko zelo spremenita človekov obraz. Ko sem zadnjič videl Maura, so mu lasje šele začenjali siveti – sedaj je že pošteno siv. Poda se mu – nedvomno zaradi tega izgleda modrejši.

	»Vedel sem, da ti bo všeč.«

	Na majici s kratkimi rokavi imam Disneyjeve junake, oblečene v Maščevalce. Stric Skopušnik predstavlja zlobnega Iron Mana, čeprav me Miki Miška v vlogi Kapitana Amerike ne prepriča.

	Mauro sede in se odhrka. Tole naj bi bilo ponovno rojstvo Pakta. Ne ravno Pakta, ker smo morali sodelovati, da smo srečanje organizirali in ker brez Arta to ne more biti Pakt, a je najboljši približek. Prejšnje leto nam ni uspelo, naše rane so bile preveč sveže. Letos gre za eksperiment – poskusimo in videli bomo, kako se bo izšlo. Nisem bil prepričan, da bom lahko sedel s Fabiem za isto mizo.

	»Fanta imaš,« reče Mauro.

	Nasmehnem se.

	»Si Sergia videl na Facebooku?«

	»Sem.«

	»Pravi lepotec, kaj?«

	»Če bi bil peder, bi poznal odgovor.«

	Ustnice našobim v poljub.

	»Daj no, bodi moj jebač. S Sergiem sva dovzetna za različne reči.«

	Mauro se spači ob zaigranem gnusu.

	»In kaj počne?«

	»Igralec je.«

	»A niso vsi?«

	»On je ta pravi. Shakespeara igra in vse to.«

	»Kul.«

	»Veliko vstopnic dobim zastonj.«

	Mauro si odlomi malo kruha. Pogovor izzveni, kar se je z Maurom ali Fabiem zgodilo prvič. Preveč reči se je nabralo, o katerih ne želiva govoriti. Lotil se bom največje.

	»Niti sanja se mi ne, kaj počne Art.«

	»Nisem vprašal.«

	»Že, ampak o tem si razmišljal tako glasno, da sem te lahko slišal. Z Eleno nisem v stikih. Videl sem jo na krstu otroka in za božič, ampak govorila sva le toliko, da sta bila mama in ata srečna.«

	»Si glede nje še vedno nisi prišel na čisto?«

	»Ne.«

	Elena mi je dala nabito pištolo. Je to naredila iz sestrske ljubezni, ki se je pojavila v zadnjem hipu, ali zato ker je upala, da se bom znebil Michela? Ne vem in prav gotovo je ne bom vprašal. Ne bom sedel in gledal, kako me po žlički hrani s svojim sranjem. Zanesem se lahko le na dejstva in dejstva ne izgledajo dobro. Ko sem ustrelil Michela, sem vedel, da s tem rešujem življenje Rebecci, a vedel sem tudi, da Krona tega ne bo dobro sprejela. Ko sem pritisnil na petelina, sem nas vse obsodil na smrt.

	Ampak Art nas je rešil.

	Preko Elene se je predal v roke Kroni in tistikrat je šlo vse po načrtu. Kralj nas je izpustil, utišal vsa vprašanja v zvezi s Fabievo nogo in na prostost spustil Silvano.

	Prav tako je z vplivom in močjo bogato nagradil Eleno.

	Roccovo podjetje je sedaj največje v mestu. Kariera moje male sestrice se je razcvetela iz mojega uboja Michela. Vprašanje je, ali je dala krogle v pištolo zato, da bi pomagala meni ali da bi preslepila njega? Nikoli ne bom vedel. Mauro pravi, da ni važno, ampak seveda je važno.

	Prav tako ne bom nikoli vedel, kaj se je pred dvaindvajsetimi leti zgodilo v oljčnem nasadu tako slabega, da je Arta potisnilo na rob blaznosti. Bili so trenutki, ko sem skoraj verjel njegovi zgodbi. In če bi že potreboval dokaz, da je Artova zgodba le žalosten primer zablode, ga imam: ubil sem človeka na pravem kraju ob pravem času, ampak nismo prestopili. Sem takšna baraba, da uboj človeka zame ni dovolj, da bi bil deležen magije? Prosim vas. Včasih sem grob, a nisem Elena.

	Torej, nikoli ne bom vedel, kaj se je zgodilo v oljčnem nasadu. Ne preostane mi drugega, kot da to sprejmem in živim naprej. Dvignem kozarec.

	»Alla salute di Art,« rečem, »na Kraljevega čarodeja.«

	Mauro se nasmehne in trkne. »Salute.«

	»Je Anna tukaj?« vprašam.

	»Ne.«

	»Je med vama vse v redu?«

	»Krasno. Rekla je, da je pred dvema letoma doživela razodetje.«

	»In sicer?«

	»Da je Casalfranco seksistična beznica in da sem ne pride nikoli več.«

	»Pridružila se je Fabievemu klubu,« rečem in v hipu si zaželim, da bi besede lahko vzel nazaj.

	»To je zvenelo čudaško,« se zasmeji Mauro.

	»Oprosti.«

	»Pod veliko mostovi je veliko vode. Na Fabia nisem jezen. Si ti?«

	»Vedel bom, ko ga bom videl.«

	»Edini sem, ki je prišel do konca v enem kosu. Nočem kuhati zamer.«

	Tistega dne v oljčnem nasadu, ko smo našemu pametnemu prijatelju Artu preprečili, da bi naredil neumnost, je Fabio izgubil nogo. Kosti, vezi in mišice so bile uničene in nogo so mu morali odrezati nad kolenom. Do konca življenja bo moral nositi protezo in hoditi s pomočjo palice, in to se mi zdi vredno odpuščanja.

	»Boljši človek od mene si,« rečem.

	»Ti si neverjeten – najboljši med najboljšimi. Kar si storil za Rebecco … Dolga ne bom mogel nikoli poplačati v celoti.«

	»Za začetek lahko nocoj plačaš večerjo,« rečem.

	»Naj te ne zanese preveč.«

	»Slišim, da se je zabava začela brez mene,« reče Fabio. »To, prijatelja moja, je nedopustno.«

	Nosi čisto belo srajco in na bradi ima nekaj kocin. Bolj kot kdajkoli prej je podoben filmski zvezdi, takšni, ki bi morala stati pred fotoaparatom in ne za njim. Prav radoveden sem, kako mu uspe shajati, vem namreč, da mu knjige ni uspelo prodati. Povedal nama bo. Prikoraka k najini mizi in ves žari.

	Hodi. Brez palice. Ne da bi šepal.

	»Tvoja noga!« vzkliknem.

	Fabio sede.

	»Art,« reče.





ZAHVALE

	Z zahvalami imam sporno razmerje. Ko rečem hvala ljudem, ki so skupaj z menoj ustvarjali to knjigo, ne preveč rahločutno namignem, da obstaja nekaj, za kar jim moram biti hvaležen, in zatorej tudi za to, da je ta knjiga precej dobra. Nihče ne bi rekel: »Hvala, da si mi skuhal to smrdljivo enolončnico.« Ko se zahvaljujemo drugim, pravzaprav čestitamo samim sebi.

	Čeprav imam čestitke rad, kot jih ima rad vsak (postrgajte kožo z najbolj zadržanega pisatelja in našli boste vase zagledano barabo), si tole stran resnično želim posvetiti drugim ljudem, tistim skritim, ki so dali čas in dušo ter se potili, da je ta knjiga dobra, kot je sploh lahko.

	Naj začnem s Piersom Blofeldom. Piers, si daleč pogumnejši, kot bi imel pravico zahtevati. Nisi samo potrpežljiv z mojimi čudaškimi idejami o zgodbah in čudežih, ne, ti jih dejansko braniš. Če napačno citiram nesmrtnega Bluta Blutar-skyga, zaživiš šele, ko oreh postane trd. Za to se ti zahvaljujem.

	Ella! Ciao, Ella Chappell. Bila si dovolj prijazna, da si verjela v to knjigo, in dovolj modra, da si videla delo, ki ga je bilo treba opraviti. Vsaka tvoja pripomba je bila dragocena. Tvoj smisel za ritem in tvoj smisel za poetičnost sta mi bila v veliko pomoč in pravo veselje za oči. Zato: hvala.

	Mojim prijateljem v Salentu: hvala, da ste osvežili moj spomin, ko je osvežitev potreboval.

	Moja draga ekipa Bloomsbury: veste, kdo ste, in veste, za kaj se vam zahvaljujem.

	Vassili Cristodoulou in Susan Quilliam, vajino navdušenje nad golim osnutkom me je napolnilo z energijo in me spremljalo skozi mnoge prepise, ki so osnutek pripeljali do knjige.

	In še preden se je zgodilo karkoli, preden sem napisal prvo besedo o Skritih Rečeh, preden sem zabeležil prvo opombo, je bila tam Paola Filotico. Paola, bila si prepričana, da se kot odrasel človek lahko naučim napisati roman v tujem jeziku. Mislil sem, da si malo čez les.

	No, prav. Zmagala si.





	O AVTORJU

	Francesco Dimitri je italijanski pisatelj in predavatelj (School of Life), ki živi v Londonu. Velja za enega izmed najvidnejših italijanskih fantazijskih piscev, njegova dela pa so deležna pohval po vsem svetu. Po njegovem prvem romanu La Ragazza dei miei Sogni je posnet film. Knjiga o Skritih Rečeh je njegov prvenec v angleškem jeziku.





Preberite še:



	Cate Quinn, ČRNE VDOVE

	Catherine Cooper, KOČA

	Sarah Steele, MANJKAJOČI DELČKI NANCY MOON

	Susan Hill, ŽENSKA V ČRNEM

	Edith Wharton, POLETJE

	C. S. Quinn, LOVEC NA TATOVE

	C. S. Quinn, SMRTNA MAGIJA

	Janko Valjavec, ŽUPNIK

	Michelle Frances, FANT

	Michelle Frances, SESTRI

	Michelle Frances, HČERKA

	Michelle Frances, NOVINKA

	Michelle Frances, SINOVA PUNCA