Cigan je cigan.
141
Vendar ogenj je bil že v strehi. Ni še Jurij izgovoril, kar je mislil, že so se vsule nanj, kakor toča na žitno polje, razne psovke.
»Oj, ti prekla dolga, ti butec, ti, ti osel oslasti, ti bedak bedasti, nisi li zadosti star, pa si še tako neumen in pa hudoben! Kaj so ti vrane mozeg izpile, ti dolgin dolgi, ti nosan ti, ti, ki nimaš toliko pameti, kolikor jaz za nohtom črnega, ti — — ti — — ti se hočeš iz mene, poštene ženske norčevati? Oj, ti pijavka, ti butec — — pa iz mene poštene ženske? Pa ti, da si pošten človek — — ?«
Kdo bi naštel razne psovke, s katerimi je Meginova Neža spoštovanega Jurija Srnica, gribeljskega cerkovnika, na-delila! Na srečo jo je Jurij še za časa pobrisal, a Neža je preminjala barve kakor zelenec, kadar se na pomladanskem solncu solnči, in kričala je in se penila, ko je bil cerkovnik že blizu svoje koče. A ko je v kočo prispel, stisnil se je naš spoštovani Jurij Šmic, gribeljski cerkovnik, kakor da ga je kdo z vodo polil, prav v kot in dolgo premišljeval, kako so mu s tem dogodkom vse lepe nade odplavale po vodi . . . (Konec.)
*«s
Cigan je cigan.
(Slika iz domačega življenja.  —  Spisal M. O.)
^Igfilo je vročega poletnega  popolu-
^dne, ko je tovoril voznik in pot i* našega trga, strijc Jože Strijček, se svojim dokaj na okroglo ukrojenim »belcem«, pa dobro obloženim vozom iz Ljubljane proti domu. Poleg razne druge ropotije in strijca Strijčka samega je sedelo na vozu še troje drugih oseb: dve ženski, potujoči se Strijčkovo »pošto« prav iz mesta in en delavec-tesar, ki je bil pa še le po poti prisedel. Šlo je počasi; le sedaj pa sedaj se je posrečilo vozniku z zopetnim in zopetnim »hi!« in* pa s kako gorko črez hrbet dopovedati rejeni živali, da je splošna želja na vozu sedečih, naj se premice malo hitreje.
-Na vozu sedeči pa so imeli med seboj razne pogovore.
»Sedaj ste dodelali s tesanjem?« vpraša Strijček tovariša poleg sebe.
»Smo«, pritrdi oni.
»Koliko časa si bil z doma?«
»Od Telovega sem.«
»Oho! ti si pa že dobro naredil.« In Strijček je pomel koščene svoje prste hoteč pokazati, kaj je »dobro naredil«, zategnil je usta na smeh, pa pokimal z glavo.
»1 tako, tako. Doma bi se ne zaslužilo toliko v tem času.«
»Kaj še! Doma ni sedaj nič. Kdor ima živino, eden, dva para vol, ta še zasluži kak krajcar. Posihdob pa tudi z živino ne bo nič. Saj mora poiti vožnja, če ni pes. Prekupcev za les je čimdalje menj, a voznikov vedno več.«
»Res je tako, res. Prekupci izginjajo. Saj se vedno sliši: ta-le, pa ta-le je obožal pri lesu, le oni se pa komaj še drži. Kaj meniš, Jože, kupčija z lesom je loterija: kdor ima srečo, tisti obogati pri njej, kdor pa sreče nima, izgubi še tisto, kar je kdaj imel. E, niso več časi za to.«
»Slabi časi so, slabi«, poseže tu vmes ženski jeziček, ki je že ves čas sem migal in se premikal, a kaj, ko je ni bilo take govorice, da bi se dala katera ziniti vmes! Sedaj pa se je ponudila prilika, četudi le bolj za silo. Ženski stvarici namreč bi gotovo raje videli, če bi se sukal pogovor o tej in oni: kakšna je, kako vse ve o njej, kako jej vse zavida, ker je taka pa taka; kako se je one naredil, da je onegavo vzel, ki je pa bolj tako, da bi se rada gosposki držala, če bi  šlo,   ki   ni   vajena
142                                   „DOM  IN
dela že od mladih nog ne; da bo šlo sedaj vse rakovo pot na tistem domovanju itd.; koliko je pri tej in oni hiši dolga, da bo kmalu vse zaprto in za-pečačeno itd., s kratka, Evini hčeri bi raje videli, če bi se dalo kaj malega čez zobe potegniti. Vsak človek ima svoje veselje, vsak svoje slabosti, kaj si hočemo!
In sosedi je pritrdila soseda »o slabih časih« in pogovor je šel dalje, da je bilo veselje. Od tega predmeta pa so prišli na drug predmet; čas je potekal urno, in naši znanci so puščali ovinek ceste za ovinkom za sabo.
Dospeli so na Log. Od Loga dalje proti Stari Šrangi pa se pot kaj dolgočasno vleče, da je ni z lepa konca in kraja. In zastonj ni omenil strijc Strijček, ko so začeli voziti to pot: »Da le še to-le pretolčemo, pa smo doma«, in zastonj ni pristavila Reza Zužlja: »Ta je res dolga, ta, tudi če se človek vozi, kaj le če hodi!«
A vendar se je pot za vozom dobro odsedala, in naši znanci imeli so biti skoro na Stari Šrangi.
Zdajci, glej, dobro četrt ure pešhoje od imenovanega sela nazaj, ondi pod malim drevesom pri cesti je sedela družba ciganov. Bilo jih je lepo število, po največ otroci, a tudi odraslih obojega spola ni manjkalo. Krog ognja, ki je bil že v poslednjih plamčkih, vriščali so in kričali, kot bi jim bil Bog ravnokar v novo jezike zmešal. Ob cesti so imeli voz z raznolično ropotijo obložen, in dalje tam po senožetih so se pasli konji.
»Hoj, oča, hoj, je-li ste videli naši ludi?« jame vpiti že od daleč največji te družbe, ugledavši Strijčka in voz njegov. In pobral se je s trave pa jo mahal naravnost na cesto Strijčku naproti. Za njim pa se je udrla cela tropa raztrgančkov. — Strijček je dospel do družbe.
»Kje ste videli naši ludi, one druge?« ponovi cigan.
»Ti in pa tvoji ludi meni nič mar! Jaz nisem videl nikogar«-, odreže se voznik in hoče naravnost dalje. Toda cigan ga pridržuje.
»Saj jih nismo nič videli, slišite«, oglasi se mahoma Reza Zužljeva, polna
V 1889, štev. 7.
svete jeze,   da  se  upa   tak  raztrganec zadrževati poštene ljudi.
»Noo, noo, mamka, ne bodite hudi, hudi«, zateguje cigan. »Nič niste videli naši ludi? Noo, noo.« In cigan se prestopi tebi nič, meni nič h konju — leta mu je dišal — pa ga potolče po lakot-nici, češ: »Hoj, oča, konjča pa imate, konjča.«
»Konja pa konja«, potrdi Strijček, ki ni nerad slišal, da ima lepo žival.
»Koliko ste dali zanj?« vpraša cigan radovedno zijaje v voznika.
»Je že plačan«, odvrne mu slednji, »torej ti je to kaj malo mar.« In hoče dalje.
Toda ni šlo tako urno. »Stojte, oča, še malo stojte!« prosil je cigan.
»Mi nimamo časa stati tukaj na cesti, neumnost ciganska, beraška, raztrgana!« razljutila se je v novo Reza Zužlja. »Ti že, ti, ki nimaš drugega dela kot po svetu se vlačiti in ljudi nadlegovati in in — no pa res! Kar poženite, Strijček!« In sosedi je pritegnila soseda. Strijček je pognal.
A cigan — ne prime se ga tako nobena beseda —- zagrabil je konja za gobec in še tisti razstrgani otročaji so jeli skakati pred konjem ter kričati prav mladim vranam nalik: »Veega, veega, šimeljček!«
To je bilo strijcu Strijčku dovolj in preveč.
»Kaj pa bi pravo za pravo radi, grdobe grdoglede, ciganske!« zagrozil se je nad njimi oplazivši z bičem med nje.
»Evo ga, oča, le onega tamle!« odgovoril je cigan tolažeč in kažoč na najbliže se pasočega konja. »Evo ga, oča, kakšen junak!«
»Kdo pa pravi, da ni?« odvrnil je Strijček jezno.
»Barantajva, oča!«
»A tako! Kaj si še ne spomniš, neumnost ciganska. Ne bo nič!«
»Barantajva, oča, za šimelja! Ne boste se kesali!«
»Ne bo nič!«
»Pa zakaj ne? Evo ga, oča, kak čvrst, lep je moj konjič.«
»Naj le bo čvrst in lep, pa za voz | ni tak, kot moj! Primaruha, moj belec | potegne nekaj, da se reče in pravi. Sploh
Cigan je cigan.
143
pa s cigani barantija, to je menj kot nič. E, jaz, Jože Strijček, jaz že ne bom barantal s cigani. — Hi, belec!«
»Veega, veega! — Noo, noo, oča Stričjek, zakaj ne bi barantali s cigani ? Saj smo pošteni liidi.«
»Ste pošteni ,ludi', ste«, posmeje se Strijček. »Goljufi ste, čarovniki in Bog vedi, kaj še vse!«
»Noo, oča, noo! Pošteni ludi smo cigani in bogme, moj šimelj zna tudi voziti in dirjati kot sam vrag. Baran-tajva, oča, pridam vam deset rajnški!«
Strijc je jel pomišljati.
»Ne bodi neumen ne, Strijček, pa ne meni se s cigani«, nagovori ga zdajci sosed-delavec. In Beza Žužljeva in Meta Strgulja obe sta pristavili: »Oče Strijčkov, nikar! Cigan je cigan.«
In Strijček je sklenil v svojem srcu, da ne bo barantal. A kako se odkrižati sitnega cigana?
»Trideset goldinarjev pridaj, pa ga pripelji sem svojega! Ce je brez napake na telesu, bodi — menjava!« Strijček je mislil, da jo bo cigan pobral ob takih besedah.
A cigan je ni hotel pobrati. »Malo preveč je to, oča Stričjek, malo preveč. Petnajst pridam«, je moledoval.
»Trideset, kakor sem dejal«
»Oča Stričjek, preveč, preveč. Dvajset.«
»Jaz sem Strijček, para ciganska, ne Stričjek! — Trideset nečeš? Tedaj ni nič! Hi, belec!«
»Stojte, stojte, oča Strijček! Če ni drugače,« — in cigan je — stekel po konja.
Hudirja, kaj takega ni pričakoval naš voznik ! Kaj sedaj ? Kar pognati je hotel, toda — cigan je cigan, ves vražji je, Bog vedi, kaj bi mu utegnil nakaliti, če prelomi dano besedo.
E, saj pa morebiti ne bo res tako grozno ukanjen, saj je videti konj od daleč čeden in čvrst, Voziti ga bo pa že presneto hitro naučil ciganjščaka, če bi res še ne znal, dvakrat, trikrat bo šel dobro obložen v Ljubljano in nazaj, pa bo tako ponižno vozil, da ga bo lepo gledati. In — čakal je Strijček cigana. Babnici na vozu pa sta godrnjali naprej in naprej : da se je hudo voziti s takovo »pošto«,   ki   obstoji  in   stoji,   kadar in
dokler se komu zljubi; da nocoj ne bo-deta do trdne noči doma, ko imata vendar še toliko opravka in dela: prešiče opraviti,   kotel v novo   zaliti,   pomolzti   itd.
Cigan je privedel konja. Strijček je stopil z voza, da bi si ogledal žival natančneje. Ogledoval je in ogledoval. »Kako se zdi tebi, Janez?« poprašal je Bevnega.
»I, ni napačen konjiče, odvrnil mu je oni,  »a ko bi bil jaz s tabo —.«
Toda Strijčku je bilo že malo mar, kaj je hotel in kako ga je hotel poučiti Janez Beven. Konj mu je bil všeč in mislil si je mož: »Saj vendar nebo napačna menja.«
»Trideset torej!« In Strijček je pomolil ciganu roko.
»Bog pomozi! Velja, oča!« In cigan je udaril z desnico ob desnico.
Potem pa sta odpregla Strijčkovega belca od voza, razpravila ga pa oko-motala in zapregla ciganščaka »šimlja«.
»Sedaj pa pojdi z nami, če hočeš, do Stare Šrange«, dejal je za tem Strijček ciganu, ko mu je položil le-ta tri lepe nove desetake z- rok na roke, »bomo ga pa zvrnili vsi skupaj en poliček ali dva na dobro menjo, dobro srečo!«
Cigan je sel na voz; Strijček pa je pognal. In lej ga hudirja! — ciganjščak jo je brisal, dasi je bil voz težak tako, da Strijčkov prejšnji belec nikoli tako. »Lej, lej«, mislil si je Strijček sam pri sebi in zrl zadovoljno na lepega konja, »saj jo pa res nisem napačno ukrenil, da sem zamenjal.«
Četrt ure pozneje pa so ga naši znanci srkali na Stari Šrangi, da je bilo veselje. Vse od kraja je pilo, kar je bilo na vozu »na dobro menjo, dobro srečo.« Pri sladki vinski kapljici sta pozabili celo tetki-sosedi prejšnje svoje jeze ter nista opazili, da je solnce jelo nagibati se v zaton. In še le črez dobro uro je oddrdral Strijčkov voz izpred Kolendrove gostilne proti domu, in se vračal cigan k svoji družbi.
Domov dospevši je oživil Strijček z novim svojim konjem vse, vse. Sinkoma Tinčku in Francetu je ugajal ciganjščak tolikanj, da se ga nista mogla nagledati, a radovednost Strijčkove ljube ženke I ni bila nasičena  prej,   da je   gospodar
144                                   „DOM IN SVETi' 1889, štev. 7.
vse natanko razpovedal in razložil: kdaj, kje, s kom, kako je naredil takovo menjo.
*           *
Drugega jutra za tem pa je stopal strijc Jože Strijček lepo praznično oblečen proti davkariji. Sel je davke plačevat. Ni se sicer ravno mudilo, a »čim preje je taka reč v redu, tem bolje je, vsaj nima človek skrbij, in tisti ,sekacijon', ga ne straši. In zakaj bi se ne plačalo, kadar je denar v hiši, ki bi se morebiti razmetal.«
»Tisto, kar je od zadnjega četrtletja ostalo, naj poravnajo in pa za to četrtletje naj si plačajo«, dejal je in pristavil Strijček pred davkarskim preglednikom. »Dobro, dobro, oče«, prikimal je le-ta, mož nizke, čokate postave, podolgastega obraza, ukrivljenega nosu in pomenljivo resnih brk, ter zapisal v tiste male knjižice, ki je je bil Strijček seboj prinesel tako, da je bilo vse prav in dobro. Potlej pa je pokazal možu naprej do gospoda davkarja samega.
Toda na visoko vzrastli tisti gospod z obilim trebuhom, srpimi očmi ter dolgo brado imajo pa že tako slabost — Bog jim jo odpusti! — da morajo vsak denar, ki ga dobe v roke, natanko in natanko ogledati. Tudi desetak, kateri jim je bil pomolil Strijček z bukvicami vred, ogledovali so tako strašno pazno in skrb-ljivo, da bi jim bil Strijček skoraj eno rekel, da niso gospod sami poprej iz-pregovorili.
»Oče, kje pa ste dobili ta-le —?«
»Desetak   mislijo? — Ka — a —?«
»Da, da. Kje ste ga dobili, pravim?«
»A kje? — Včeraj sem naredil   doli
na Stari   Šrangi z nekim  ciganom   ba-
rantijo, dobro barantijo   za konja.   Jaz
sem  mu  dal  tistega   svojega  belca,   ki
je znal tako urno   voziti,   on   pa  meni
drugega, ki je pa tudi kaj čvrst; pa tri
take-le mi je pridal, kot imajo oni enega
v rokah.«
»Tako, tako ! Pa ste nemara vendarle slabo menjali, oče«, dejal je na to gospod pomenljivo. In po kratkem pre-stanku je nadaljeval: »Kaj vam je bilo neki zmešalo pamet, da ste šli kupčevat s ciganom, vedoč vendar, da cigan nikoli ni nič prida in ni.«
»Ka-a-aj pa —?«
»I lejte si, kaj neki? Ta-le desetak je — ponarejen, in če so vsi taki, so vsi za nič!«
»Jeee —!« zategnil je Strijček, kot bi bilo treščilo vanj. »Prenarejen, pravijo? — ,fovš'?«
»O da, pošteno! Ta-le že, z onimi pa Bog vedi, kako je. Dajte, stopite ponja!«
»Joj meni, joj meni! Ti para ciganska, ti — Slišijo, kaj pa — ali bom ob  vse, vse tri?«
»Ne bo drugače. Cigana bržkone ne bo dobiti v pest: cigan je cigan.«
»To je pa res, da je«, pritegnil je Strijček pobit in užaljen. Potlej pa je hitel domov po ostala dva desetaka. — Doma je povedal ženi, kaj in kako. In trikrat se je pošteno zaklel, daje v prvo in zadnjič barantal s cigani! In žena, kaj je hotela? Naj je li karala moža in zmerjala? Ni jej bila navada, in čemu naj bi tudi storila to, saj se ni dalo pomagati. Molčala je torej, a od žalosti sta jej podrseli dve svetli solzi po tožnem licu.
Za pol ure pozneje je bil Strijček zopet v davkariji; pokazal je gospodu ostala dva bankovca, a bila sta, žal, zares prvemu enako — ponarejena. Ubogi Strijček!
»Kako pa, čujte oče«, pravi zdajci gospod davkar, »ali naj vam verujem, da ste dobili denar kar tako, po nesrečnem naključju, od tistega cigana, kakor pravite?«
»Za božjo voljo, kaj pa, kot verjamejo naj! Makari če bi bilo treba desetkrat priseči na Boga in svetnike : Cigan mi je dal denar, ko sva barantala, nihče drugi kot cigan me je ukanil.«
»Ker take stvari, veste, niso kar tako! Ponarejanje denarja in zveze s takimi ponarejalci, to pripravi človeku, čeprav ne posebno častno, a vendar — cesarsko službo.«
»Morda pa mislijo, da sem jaz naredil tiste tri? O Bogu se usmili, kaj jim ne pade v glavo!« In Jože Strijček se je moral, dasi žalosten, nasmehniti, češ: tako učen mož in študiran, pa tako čuden.
»Tega ne mislim,- kako bom to mislil o vas?« zavrnil ga je gospod,  »ali,   če
Gospodov dan. (Pesem.)
145
bi vi kaj imeli s kakim potepinom, če bi bili v kaki zvezi —.«
»Lepo jih prosim: v kakšni zvezi, kakšni? Hm, hm. Saj pravim: Bogu se usmili in se. Še sitnosti bom imel, sitnosti ! — Naj pa pokličejo na pričo one-gavo Žužljevo Režo, če hote, in pa tisto Meto Strguljo in Revnega Janeza, no saj so trije, ki so bili zraven, ki so se vozili z mano, pa naj bodo pričali, da mi je res cigan štel denarje, če mislijo, da je reč kako drugače.«
»No, no, bodi, verjamem vam. Toda teh bankovcev ne dobite več, oče, in davek morate tudi z drugim denarjem plačati. Je že tako, lejte! Za ciganom bomo poizvedovali. — Z Bogom, oče! A varujte se v bodoče takih barantij!«
»Z Bogom!« dejal je Strijček. »Zdravi naj bodo, pa vse prav naj mislijo od mene. In če bi se dobil cigan, že vedo —.«
»Da, da«, prikimal je gospod davkar. In Strijček je odšel z bolestno dušo.
Za ciganom so popraševali, a dobili ga niso. Cigan je cigan.
Štirinajst dnij pozneje pa je zbolel Strijčku konj ciganjščak. Grom in strela ! Takega pa res ni zaslužil ubogi Strijček. Žalost njegova je prikipela do vrha. »Cigan, cigan«, tarnjal je, »ta me je pa naredil, ta! Kaj bo, kaj bo, če mi pogine konj, s čim se bom živil, s čim —? O Bog daj, da bi ne bilo —!«
In Bog je dal, da ni bilo.
Strijček pa je hitel, kar je mogel, da je spravil ciganjščaka s poti. Na prihodnjem sejmu se mu je posrečilo prodati ga. Potem pa je kupil drugega konja od domačega človeka, s kojim tovori in opravlja svoj posel še dandanašnji.
Gospodov dan.
¦Sajpiako je pokojna .V|fc Vsa vas in ravan! ^ Ta mir je slovesen, Gospodov je dan !
Po stezah, po cesti Hitijo ljudje, Resnobno jim lice, Pobožno srce.
Na vzhodu se sveti, Vijola dehti, Čebela se vzbuja, Škorjaneek žgoli.
Na palico vpognen Opira se mož, Otrok pa ob poti Nabira si rož.
Pa zvon se zamaje, Zapoje na glas. Kako oživi se Ravnina in vas!
Molitvenik vzelo Saboj je dekle. Tja v cerkev na griču Vsa množica vre.
Kako nas prijazno Zvon vabi glasan: Molite, molite. Gospodov je dan!
F. Krek.
W^_