Drugo še neobdelano gradivo iz arhiva Dramatičnega društva, ki je v Slovenskem gledališkem muzeju, bo kljub precejšnji fragmentarnosti verjetno odprlo nekaj novih pogledov na pomen in usodo Dramatičnega društva oziroma oseb, ki so bile vključene v njegovo delovanje. Skušali ga bomo — obdelanega in obrazloženega — dati čimprej na vpogled. Mirko Mahnič Nouveaux matériaux sur les débuts de l’Association dramatique La fondation et le développement de l’Association Dramatique (fondée en 1867) qui marque le début du théâtre Slovène professionnel a fait l’objet d’étude de plusieurs historiens du théâtre tels que Anton Trstenjak, Ivan Prijatelj, Filip Kumbatovič, Dušan Moravec. Il est presque certain que seul Anton Trstenjak puisait dans les matériaux immédiats tandis que tous les autres devaient recourir aux documents imprimés (journaux, manuels, etc.) La cause résidait dans le fait que les archives de l’Association Dramatique étaient inaccessibles ou bien on ignorait leur existence. Avec la présente découverte de nombreux fragments provenant de ces archiveset qui sont déposées maintenant au Musée du théâtre, de nouvelles voies se sont ouvertes à la recherche. Le présent traité des documents les plus anciens datant de l’anée de la fondation de l’Association Dramatique et de l’année suivante ne serait qu’une modeste introduction à cette recherche. Il s’agit de a) quatre procès verbaux du comité fondateur (préparatoire), b) des remarques faites par 4 critiques au sujet des statuts de l’Association, publiés plus tard et c) de la demande écrite personnellement par Levstik et adressée au gouvernement où il le prie de permettre à l’Association la représentation de deux pièces. (Fran Levstik, 1831—1887, écrivain Slovène, critique et linguiste, un des fondateurs de l’Association et plus tard son président.) Ces documents ne démentent aucune des constatations établies par les rechercheurs mentionnés ci-dessus, ils nous offrent au contraire une myriade de petites données qui élucident les premières pulsations de cette institution théâtrale dans le domaine du répertoire, de la dramaturgie, du jeu, de l’organisation et de la publication théâtrales. Nekaj opomb o vzponih in upadih našega starejšega repertoarja Vzporejanje repertoarnih tokov, ki so oblikovali v posameznih obdobjih umetniško podobo slovenskega gledališča, kaže zlasti v starejših obdobjih kaj neenotno in vse prej kakor enakomerno rastočo črto. Redkim in kratkotrajnim vzponom so sledili veliko bolj vztrajni, pogosto prav usodni upadi, ki so za dolga leta potisnili v senco že obetajoče pridobitve. Vzrokov je bilo kajpada veliko in zelo različni so bili med seboj: od političnih, ki so kdaj pa kdaj za cela desetletja ustavili razvoj (Bachov absolutizem), preko elementarnih nesreč (požar Stanovskega teatra) pa do personalnih (Borštnikov prevzem vodstva predstav ali njegov odhod v Zagreb), posledica pa je bila zmeraj enaka: zastoj, pa tudi rakova pot. Kakor koli že preštevamo prve pobude, ki so botrovale rasti slovenskega gledališča v sodobnem pomenu te besede, vselej se vrača misel k že zapisani ugotovitvi o živi povezavi revolucionarnih let 1789 in 1848 s prvimi vzponi naše dramske književnosti in vzporedno s tem samega dramskega gledališča: leto francoske revolucije ni samo rojstno leto slovenskega »Matička«; pariški dogodki so dali našemu Linhartu pobudo, dali so oporo njegovi misli na tisk in uprizo- Ai Mirni utiutiM i unum V arify» & Lin «um UTI BSAJiATIČKO DRUŠTVO «'»j» pm Irteisj, prfislaio: llrliiiif Ijmiiiii, 2li«>i»rtva pk«n!tka. Fot skozi okno. © Znižana vstopnina, K 4. ona mm» Dramatično družtre y Ljubljani Or. pr. 389. V petek dni 1. novembra 1889. (Vwli svetili «lan.) a«- V iivor|ai ijabljanske čitalnice, -»c Mlinar in njegova hči > i«lfc P« K (*. Vt. Otlpovorui vodja Jtfiuu'Ij Borštnik. V trenem dejan}! prikazni duhov na pokopališči. Po pate ifiii Efti ft tei~aši ba te t II Vsto|miuu: '“I«,"1! MaSacM'^»« r" **** Sapjm ¡8 sdpit afc fall ?. uri. Zwltt it!. mi war. Prihodnja jiml'tiuu (i jirtsljiiiiOHu) VmmIi* v nedeljo tlite !{. n», venibra t. C Pel« «e bode opereta «Pol po no ralo“ in Igrala prvikrat v«wk>iprn „IHilord <’arlo«eUe'. Pmutjere /h iiHW<' november: Ye*cloijjni .Air (je t>.>" ni loin dramo „HlovabHik hvoJvuh KOipoda“. Frisittji k ilranmtiiiiim praistavam je vsakemu dovoljen. ritev domače variante Beaumarchaisovega besedila in omogočili vsaj skromnejši gledališki dogodek: prvo slovensko predstavo v ljubljanskem gledališču, četudi le ob besedilu za domače razmere prikrojene manj pretenciozne komedije o županovi Micki. Bila je to svetla iskra, a njeno življenje je bilo kratkotrajno in treba je bilo nove svetovne puntarije, da je zaživela pod pepelom: marčni dogodki v cesarski prestolnici so obudili ljubljansko »Županovo Micko-« in odprli celo »Matičku« pot na oder slovenskega središča, pa čeprav se je zgodilo to v Ljubljani celo leto pozneje kakor v Novem mestu. Bilo je to v tisti vroči pomladi 1848, ki je dala žurnalistu Kordešu misliti celo na ustanovitev stalnega slovenskega gledališča; v tistih mesecih, ko je celo Janez Bleiweis zanosno vzkliknil: »Hvala Bogu, da smo po težavah prišli na tisto stopinjo, na kateri so naši stariši že pred 58 leti stali«; v tistih dveh razgibanih gledaliških sezonah, ko ». .. o poli sedmih že skorej ni bilo več moč v glediše priti« in zato »več gospa si je v silnim drenji obleko stergalo in zlatnino s sebe zgubilo«. Resne drame prireditelji teh prvih gledaliških večerov niso tvegali, vedri spored pa je bil za svoj čas vsaj sprejemljiv: že v obeh Linhartovih besedilih je imel trdno osnovo in z nič manjšim uspehom nista skrbela za razvedrilo češka komediografa Klicpera ali pa Štepanek, saj ravno pri njegovi igri »ni bilo moč v glediše priti«. Nič zato, če so se smejali sredi devetnajstega stoletja ljubljanski poslušalci ob tem tudi nemškim burkam, kakršni sta bili »Zmešnjava čez zmešnjavo« ali pa »Golfani starec«, škoda le, da so jih morale še tudi veliko let kasneje zadovoljevati. Kratki meseci tega prvega poskusa Slovenskega društva, da bi poskrbelo vsaj za toliko kontinuirano prirejanje domačih gledaliških predstav, je bilo v repertoarnem pogledu posajeno na zdravo, za tisti čas skorajda edino možno osnovo; repertoar v letih 1848—1850 je bil za svoj čas uspešnejši in primernejši kakor oni desetletja kasneje za svoj čas. Pobuda, ki sta jo dali razvoju slovenskega gledališča revolucionarni leti 1789 in 1848, je ostala v razvoju slovenske dramske književnosti trdnejši mejnik od vseh tistih, ki so jima sledili pred Cankarjevim nastopom. Ta ugotovitev in pa ona o neenakomernem razvoju slovenskega repertoarja, o njegovih redkih vzponih in veliko globljih upadih, se veže še s tretjo, prav tako malo vzpodbudno: posamezni datumi in dogodki, ki pomenijo že ustaljene mejnike v razvoju starejšega slovenskega gledališča (po letu 1848 čital-niška prizadevanja, potem rojstvo Dramatičnega društva 1867 in deloma celo začetek dela v novi hiši 1892) so sicer pomembni glede organizacijskih premikov, približevanja poklicnemu gledališkemu delu itd., veliko manj pa v repertoarnem pogledu, saj so glede tega meje med sicer toliko poudarjanimi ločnicami skoraj zabrisane. Zelo očitno podpira to trditev že bežna primerjava čitalniškega sporeda z iskanji in rezultati, ki so jih dali meseci neposredno po marčni revoluciji 1848. Naši rodoljubi šestdesetih let so še obnovili skromno »Zupanovo Micko«, »Matiček« pa jim je bil že preveč tvegan in so se ga skrbno ogibali. Obnavljali so tudi stare češke šale in jim dodajali nekatere prej neuprizorjene, vendar ne bolj nove ne bolj vredne. Slovenske igre, ki bi izpolnila gledališki večer, niso premogli; kar je bilo vsaj do neke mere sprejemljivega v domačem delu sporeda, je bila — če porabimo kar najbolj obzirna merila — Vilharjeva odrska šala »Slep ni lep« ali pa Pennova odrska postavitev Prešernovega »Krsta«, oboje seveda v kombinaciji z drugimi enodejankami in podobnim blagom. Med tujimi igrami, ki so zašle v ta spored, je vredna pozornosti — če pomislimo, kako pozno smo dobili Schillerja ali še celo Shakespeara — razmeroma zelo zgodnja uprizoritev Goldonijeve »Mirandoline«, ki so jo dajali z imenom »V gostilnici na pošti« že 18. marca 1866. leta. Kako bedno je bilo vse, kar so ponujali domačemu meščanu, pa najbolj drastično kaže predstava, pripravljena »na čast Cirilu in Metodu« v jubilejnem letu 1863: igrali so Hol-beinovo odrsko priredbo »Vdove in vdovca«, dela C. F. Gellerta, po Lessingovih besedah enega tistih nemških piscev, ki imajo »največ prvotnega nemškega duha«. Tako je šel čitalniški repertoar v primerjavi z onim iz let 1848—1850 res v neprimerno večjo širino, o večji globini pa bi skorajda ne mogli govoriti. Vendar, prizadevnim čitalniškim rodoljubom bi komaj mogli zameriti, če njihovo iskanje ni preraslo onega iz veliko bolj razgibanih mesecev pred poldrugim desetletjem in so se tako zadovoljevali z le nekaj obogateno dediščino leta 1848. Veliko bolj presenetljivo in zaskrbljujoče pa je spoznanje, da so le malo drugače ravnali tisti, ki so krojili usodo mlademu, komaj rojenemu in spočetka toliko obetajočemu Dramatičnemu društvu, saj pomeni to vendarle temelj prihodnjemu Narodnemu gledališču. Misel je bila sicer zdrava in ljudje okrog Frana Levstika so prav dobro vedeli, kaj snujejo. Levstik sam je veliko govoril in pisal o cilju nove ustanove, ki mu je bila znanstvena in umetniška hkrati in ki ji je določil tako tehtno vlogo v našem kulturnem in družbenem življenju, da »nobeno dozdanjih slovenskih društev nima tolikega pomena, kolikoršen dramatično«; v zanosnem govoru pri zabavi po prvem občnem zboru mu je s skorajda poetičnimi besedami začrtal pot: »V tej dobi St 12. Deželno gledališče v Ljnbyaal_ Dr. pr. 217. K »torek 30, jamarja 1877. m&rtrtt Stvarstvo in 0*V*vom vsdja. josp«} JOSIP KOCtU. "V©toprtins.: m t«rt* 40 kr KkMlruH % jwrtny 70 ir Mrk > ftrtrtji (0 ir. ?0 «' -M K.I » kr Bilj rt *1 SnU* m **W* M kr. ■U»W ŽS W. Sasa, se odpre ob ‘»7. uti - Z&čstik ot 7. uri areter. ¡*riftodnja *t»vm*ka prtiMam hode v rtorek 6. febrittiripi 1877. PRVIKRAT! Štet. 7. (fepar.) ftehine jfe<Ue v Ljnbijam. Br. pr. 321. V ii« le j jo dne 9. januarja 1887. Kasa a oJjre ot fd 7. sri. Zaietii ob 7. uri mta. je nekoliko vrtnikov stopilo na vrt slovenske omike in duševnega napredka. Razkopali so zemljo in vanjo vrgli plemenito zrno, da bi iz njega zraslo plemenito drevo«. To zrno mu je bilo mlado društvo, drevo slovenska drama, slovensko gledališče. Do kraja jasna je Levstikova misel: prelom s starim, snovanje novega kulturnega žarišča, v katerem naj bi mladoslovensko orientirani kulturni delavci uveljavili svoja načela. Zato je treba oporekati sodbi Antona Trstenjaka, prvega kronista slovenskega gledališča, po kateri »dobri uspehi na čitalničnem odru napotili so mlade radoljube, da so se poprijeli resno misli ob ustanovitvi Dramatičnega društva,« kajti resnica je ravno nasprotna: novo društvo je priklical v življenje odpor do staroslovenskega podjetja, ki naj bi bilo hkrati zabavišče, kulturna ustanova in tribuna za razglašanje pohlevnih narodnoprobudnih gesel — nič več in nič pa niso bile čitalnice šestdesetih let. Zal pa se je pričel Levstik vse prezgodaj umikati, njegovo mesto »prvosednika« je prehajalo v manj delavne roke in vodile so ga manj razgledane glave, pa je bilo delo društva prav kmalu res komaj kaj več kakor nadaljevanje čitalniške tradicije. In tako so bila vsa sedemdeseta leta, ki naj bi bila leta mlade rasti novega društva, v repertoarnem pogledu čitalniškim letom skoraj samo enakovredna. Ne prave domače drame ni bilo, ne velike klasične igre, ne odseva sodobnih gledaliških prizadevanj v evropskih središčih. Revščina je morala biti toliko bolj boleča, ker je živelo v istem mestu nemško gledališče, ki ni bilo zgolj provincialno po svojem sporedu: v njem so mogli videti ljubljanski meščani marsikatero evropsko delo brez posebne zakasnitve, s tega odra so poslušali Shakespearovo tragedijo celo stoletje prej kakor z domačega, v tem gledališču so dajali Schillerjeve »Razbojnike« kar štiri leta prej kakor v dunajskem Burgtheatru in že celi dve desetletji pred rojstvom našega Dramatičnega društva! Taka je zgodovinska resnica, mimo katere ne moremo, pa naj nam bo še tako malo pogodu. Ni treba prebrati vseh besedil, ki so se v veliki meri ohranila kot priče neslavnih let v našem arhivu; tudi ni vredno povpraševati po avtorjih, saj so šla njihova imena povečini že zdavnaj v pozabo, kolikor so jih gledališka naznanila že takrat sploh navajala. Že sami naslovi teh odrskih proizvodov pogosto ne morejo prikriti njihove vsebinske in miselne praznote: Na kosilu bom pri svoji materi — Bog vas sprimi! Kdaj poj dete domu? — Živomrtva zakonska — Strah v kuhinji — Ljubica na strehi — Zaroka v kleti — Zaroče-valna napoved na kmetih — Sveti večer na straži — Nepravi, a vendar pravi — Star korporal — Hiša slabega glasu — Nezgode starega mladenča — Soprog pred durmi... Domala vse je bilo pripravljeno z enim samim namenom: da bi izvabili smeh nezahtevnemu obiskovalcu. Pač, tudi izjema je bila: »Žalostna igra v petih dejanjih«, ki jo je vpisal Anton Trstenjak v svojo kroniko z datumom 1. november 1870 in s ponosno oznako »prva tragedija na slovenskem odru«. To je bila Raupachova genljivka »Mlinar in njegova hči«, ki jo je prevedel Malavašič že 1850. leta in ki zdaj celih sedem desetletij ni mogla s sporeda. Vračala se je sleherno jesen na vseh mrtvih dan in doživela do prve vojne za naše razmere svojevrsten rekord: štiriinpetdeset ponovitev! Kdaj pa kdaj se je oglasil kak kritik celo z obzirnim opozorilom, da se je vendarle »že preživela« ali celo z ugotovitvijo, da obisk »ni bil ugoden« (1888), volje gledališkega vodstva pa vse to ni omajalo. Leto kasneje je bila žalostinka spet na odru in ohranjeni letaki govore o tem, s kakšnimi cenenimi sredstvi so čuvarji naše Talije dobesedno zlorabljali ljudska čustva, prebujena v dneh okrog prvega novembra: na plakate so dali natisniti z velikimi črkami takole vabo: »V tretjem dejanji prikazni duhov na pokopališči«. Šele Hinko Nučič se je odločil, ko je 1918. leta snoval novo slovensko gledališče v Ljubljani, da bo prekinil s to neslavno tradicijo in da »namesto te žaloigre brez literarne vrednosti uprizori na ta tužni dan Shakespearovega Hamleta«. Storil je tako, kakor hitro pa so se vrata za njim zaprla, spet je bil na sporedu — že 1. novembra 1919 — Raupachov »Mlinar« in še celo v sezonah 1933—1936 je dočakal petnajst novih predstav. In prav ta poslednji podatek je tako malo vzpodbuden, da se moramo skoraj vprašati, ali ni hkrati olajševalna okolnost pri presojanju delovanja naših dedov? Vzponi kasnejših let, pred požarom Stanovskega gledališča, so bili le malo manj skromni. Težišče repertoarja je bilo še vedno na »izboru avstrijskih in nemških enodnevnih pisunov«, kot jih je označil Filip Kalan: Birch-Pfeif-f er jeva, Benedix, Kaiser, Moser, Putlitz... Vzporedno s temi pa so šle uprizoritve francoskih avtorjev, ki so pisali vsaj uglajene odrske dialoge in ki so tudi sicer pustili nekaj več sledov v svetovnem slovstvu kakor prej imenovani: Augier, Scribe, Labiche, Dumas fils. . . Ob njihovih predstavah se je najbrže marsikateremu poslušalcu obudila misel, ki jo je kasneje zapisal Ivan Cankar v pismu ljubljanskemu gledališkemu intendantu, ko je presojal neko nemško igro: »Rajši uprizarjaj francoske farse; kratkočasne so in če že umetnosti ni veliko v njih, je vsaj precej duhovitosti.« Vendar, novo je bilo tudi vse Prvikrat! žt a Slovensko gledališče v Ljubljani k jr. ffl. V nedeljo, dni 27.marcp 1892. |V dvtranl iJnMjantke žtlalulee. “'•I Zočotok točno ob 7. uri, konec ob j«>lu 10. uri xrečcr. IkramaU^no droktvo. Pri luni «>]n pmfctuv« bodo v m-tlrljo dni* mirilu 1M>4 L Pristop k dramatičnim predstavam je vsakemu dovoljen. st76 Dež, giefaiiižs ^ t Ljsbljaai. Pr.puo» V petek, dne 16. marca 1900. leta. Kot tfosttmvtopix-ljrnnrtj Bo***l»»ik u/tt^ndm. PniVrit m »hu*\ina »ti» Utim i*t» / Jakob Ruda. "'* • • '"b A-,.., vP..,i J »n CaoKtr. lWMiWlir P trto Mrti U. Ul *ra. t* .r . tV .Vlil . W . . IX . M . «1 . MliMiliS V c topaaAaaa,: n * U o n: 'S”M‘ IL 'T' in1.' . m . . . in . Oti.Mi« S^... 1 M II rr*. Ml Ir . til. *. V _ *n . St*in#t m . Bi K® S lin. S»*t. >» IM» • 4*1» . .Ctr. ;jn«*ru UtKu > I»nc»v4. i« u r*"" i« fr ¡nistr. sSj cMr i t • t. pii ir.pl t W; ičfsi 18 Prihodnji pradatoi v nndetjo, 18. marca 1900. •*H« 4 V* M‘t«ja IJudtta prr4-l»v» nh bvniiii. ulunli) i-.ath i