243 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu Povzetek Avtor v razpravi analizira razvoj krivdne odgovornosti v rim- skem pravu, ki je kot eden temeljnih civilizacijskih dosežkov vpli- vala na pravni razvoj v sodobnih pravih t.i. rimsko-germanskega pravnega kroga. v osrednjem delu prispevka se avtor ukvarja pre- težno z vprašanji razvoja malomarnosti kot oblike krivde. Ključne besede: odgovornost, subjektivna odgovornost, malo- marnost, civilno pravo, rimsko pravo, zgodovinski razvoj The development of malpractise as the kind of culpability in Roman Law AbstrA ct the author analises the development of the subjective liability in the roman law, which has, as one of the basic achivements of the civilization, influenced the legal development in the modern laws of the roman-Germanic legal circle. In the central part of the article author deals predominantly whith the questions of the de- velopment oa the negligence as a kind of a culpability. Key words: liability, subjective liability, negligence, civil law, roman law, historical development razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu Aljoša Dežman * * Doktor pravnih znanosti, docent za rimsko in civilno pravo na evropski pravni fakulteti Nove uni- verze in na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, aljosadezman@gmail.com 244 DIGNITAS n Rimsko pravo 1. Razmerje med pojmoma odgovornost in krivda v teoriji civilnega prava Pravna pravila so po svoji naravi normativno usmerjene zapo- vedi pravnim naslovnikom, za predpisujejo, kakšni načini vedenj in ravnanj se od njih pričakujejo v določeni (družbeno urejeni) skupnosti. za kršitev predpisanega (in pričakovanega) načina rav- nanja je določena pravna sankcija. Pravni redi poznajo veliko šte- vilo različnih sankcij. slednje se medsebojno razlikujejo že glede na to ali gre za področje zasebnega ali javnega prava. Na obeh te- meljnih področjih prava (gledano s stališča temeljne delitve prava v t.i. rimsko-germanskem pravnem krogu) pa v razvitih, civilizira- nih pravnih vidimo navezavo takšnih pravnih sankcij, ki zadenejo človeka kot subjekt pravnega reda, na načelo krivdne odgovor- nosti. odvisnost pravne sankcije od obstoja subjektivnega očitka pravnemu naslovniku, da je prekršil določeno pravilo, je postala temeljni postulat modernih prav, ki utemeljuje varstvo z ustavami suverenih držav in mednarodnimi akti priznanih temeljnih člo- vekovih pravic in svoboščin. razvoj odvisnosti odgovornost od elementa krivde se je v modernih pravih t.i. rimsko-germanskega pravnega kroga prvič utemeljil na recepciji rimskega prava, ki na določeni razvojni stopnji storilo ta veliki civilizacijski premik. v tem prispevku želimo analizirati temeljne odlomke iz rimske kla- sične kazuistike, ki so utemeljili zahtevo po krivdi (subjektivnem očitku) pri civilni odgovornosti. krivdo v pravu označujemo kot subjektivni odnos povzroči- telja do določene (protipravne) posledice, 1 odgovornost pa kot (objektivno) možnost, da se pravnemu subjektu pripiše določena pravna posledica. v civilnem odškodninskem pravu je odgovor- nost hkrati tudi predpostavka nastanka odškodninske obligacije. odgovornost lahko temelji bodisi na krivdi (krivdna odgovor- nost) bodisi že na samem ravnanju povzročitelja oziroma dejstvu nastanka protipravne škode iz takšnega ravnanja (objektivna ali kavzalna odgovornost). kdaj je odgovornost v konkretnem pri- meru utemeljena oziroma za katere vrste protipravnih ravnanj povzročitelj odgovarja, določajo pravna pravila. tako zakonoda- jalec s pravili določi, če je odgovornost povzročitelja protipravne posledice v določenem primeru objektivna ali subjektivna (kriv- 1 v nemški pravni doktrini se to razmerje označuje s pravnim terminom načelo zakrivitve (Verschul- densprinzip). Gl. Medicus, 1993, str. 143. Gl. tudi cigoj, 2000, str. 184. 245 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu dna). odvisnost odgovornosti od krivde poimenuje pravna teori- ja načelo krivde (nem. Verschuldensprinzip), nasprotno pa govori o načelu povzročitve (nem. Verursachungsprinzip) takrat, kadar pravni red pripisuje pravnemu subjektu odgovornost za nastalo posledico ne glede na krivdo. 2 Posledično je odgovornost (gledano s stališča sistematike prav- nih institutov) splošnejši institut od krivde, ker vključuje v določe- nih primerih subjektivno (krivdno), zopet v drugih pa objektivno odgovornost. s tega gledišča je odgovornost kot pravno-sistemi- zacijska kategorija neodvisna od konkretnega povzročitelja pro- tipravnega stanja in je kot takšna objektivna pravna kategorija, ki jo določa vsakokratno s strani zakonodajalca postavljeno pravo s svojimi pravili. Po drugi strani pa je v sistemu subjektivne odgo- vornosti slednja neločljivo odvisna od krivde. Povzročitelj proti- pravne posledice odgovarja v primeru subjektivne odgovornosti le takrat, ko je ravnal krivdno. tako sta krivda in odgovornost v sistemu subjektivne odgovornosti dve neločljivo povezani pravni kategoriji. v sistemu subjektivne odgovornosti namreč odgovor- nost ni podana brez krivde in obratno, le kdor ravna krivdno, za svoja ravnanja tudi pravno odgovarja. kljub povedanemu pravna teorija na tem mestu opozarja na določen paradoks, ki je lasten koncepciji krivdne odgovornosti. subjektivna odgovornost v zasebnem pravu namreč ni vedno povsem subjektivizirana oz. povsem odvisna od krivde povzroči- telja protipravne posledice. takšna bi bila le v primeru popolne- ga upoštevanja krivde, to je kolikor bi se upoštevala celota zmo- žnosti, dojemanj, hotenj in znanj konkretnega povzročitelja 3 . zato ustreza definiciji čiste subjektivne koncepcije krivdne odgovor- nosti le direktni naklep kot hujša oblika krivde. tam je namreč podano jasno zavedanje storilca (povzročitelja) glede protiprav- ne posledice, prav tako pa tudi njegova jasna subjektivna afinite- ta glede hotenja nastale posledice. Že pri eventuelnem naklepu je element subjektivne afinitete nekoliko bolj vprašljiv, četudi je (vsaj v teoretični koncepciji) podana jasna povzročiteljeva voljna privolitev v njen nastanek. Drugače pa slednje pri opredeljevanju malomarnosti kot vrste krivde v polnem obsegu ne pride v poštev. Malomarnost se presoja po abstraktnem merilu in tam se ravna- nje konkretnega povzročitelja primerja z določenim objektivnim 2 Medicus, 1993, str. 143. enako meni Larenz, 1987, str. 277. t ako tudi schlechtriem, 1997, str. 136. 3 schlechtriem, 1997, str. 139. 246 DIGNITAS n Rimsko pravo merilom, to je s pravnim standardom, ki ga predstavlja abstrak- ten (namišljen) subjekt (kot sta na primer pojma dober gospodar ali dober gospodarstvenik). sam pojem opredelilnega merila za presojanje malomarnosti kot kategorije krivde v civilnem pravu je torej načeloma objektiviziran. 4 v pravni teoriji t.i. rimsko-german- skega pravnega kroga, ki so ji lastni instituti recipiranega rimske- ga prava, ugotavlja K. Larenz, da se preko abstraktnega pravnega standarda malomarnosti odgovornost zavezanca za nastalo škodo tipizira in objektivizira, zato je subjektivna narava odgovornosti v primeru upoštevanja malomarnosti kot vrste krivde precej osla- bljena. 5 Navkljub abstraktnemu (objektivnemu) merilu njenega opredeljevanja je ekskulpacijski razlog pri malomarnosti vendar- le subjektiven. konkretni povzročitelj se lahko razbremeni odgo- vornosti, če dokaže, da je ravnal (vsaj) tako skrbno, kot od njega zahteva abstraktno merilo. Načeloma velja fikcija, da vsak pozna vsebino pravnih pravil, ki veljajo v določeni družbi. 6 zatorej bi povzročitelj moral vedeti, kakšno ravnanja predpisuje v določe- nem primeru pravni red. Način njegovega konkretnega ravnanja v posameznem primeru pa je njegova lastna (voljna) izbira. rav- no v slednjem se (delno objektivizirana) odgovornost v primeru malomarnosti loči od objektivne odgovornosti. Pri objektivni od- govornosti zavezanec odgovarja ne glede na skrbnost, če je škoda izšla iz sfere njegovega nadzora oziroma delovanja. Po drugi strani pa tudi objektivna odgovornost ni nikoli pov- sem objektivna. v svoji skrajni koncepciji bi objektivna odgo- vornost pomenila, da bi zavezanec odgovarjal za nastalo škodo v vsakem primeru in da ne bi imel prav nikakršne možnosti za 4 Medicus, 1993, str. 143: »Der Fahrlässigkeitsbegriff des zivilrechts ist objektiv.« 5 Larenz, 1987, str. 277: »Indessen ist der verschuldensgedanke, das Prinzip persönlicher verantwor- tung, hier, (...), durch eine gewisse Objektivierung und Typisierung des Farlässigkeitsmaßstabes ab- geschwächt.« enako Peter schlechtriem, 1997, str. 138: »Nach herrschender Lehre ist die verkehrserfor - derliche sorgfalt objektiviert und verlangt einhaltung der s tandards, die im betreffenden berufskreis gelten: (...).« 6 slednje je izraženo v enem izmed načel, na katerih temelji sleherni pravni red, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet) in da posledično pravna zmota ni upoštevna. Glede rim- skega prava prim.: Paul. D. 22, 6, 9, pr. (l. 2 de iuris et facti ig.): »Regula est iuris quidem ignoran- tiam cuique nocere, facti vero ignorantiam non nocere...« Izjeme od tega načela, kjer bi bila pravna zmota upoštevna, so zelo redke. v rimskem pravu so se na pravno zmoto lahko sklicevale nekatere kategorije oseb, za katere se je domnevalo, da objektivno niso imele priložnosti biti seznanjene (oziroma vsaj pravočasno seznanjene) z vsebino pozitivnih pravnih pravil. Prim.: Paul. D. 22, 6, 9, pr. (l. 2 De iuris et facti ig.): »...Videamus igitur, in quibus speciebus locum habere possit, ante praemisso quod minoribus viginti quinque annis ius ignorare permissum est. quod et in feminis in quibusdam causis propter sexus infirmitatem dicitur: et ideo sicubi non est delictum, sed iuris ignorantia, non laeduntur. Hac ratione si minor viginti quinque annis filio familias crediderit, subvenitur ei, ut non videatur filio familias credidisse.« 247 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu razbremenitev odgovornosti. zavezanec bi torej nosil vse poten- cialne zunanje rizike ne glede na njihovo naravo. s tem bi nase prevzel škodne posledice vseh takšnih rizikov. skrajna (teoretič- na) koncepcija objektivne odgovornosti torej ne bi poznala ni- kakršnega razbremenilnega razloga, ki bi omogočal razbremeni- tev zavezanca. Moderna civilna prava takšne skrajne objektivne odgovornosti ne poznajo. Številna so preko historičnega procesa recepcije prevzela subjektivno koncepcijo odgovornosti, uvelja- vljeno v Justinijanovi kodifikaciji. tam je do objektivizacije od- škodninske odgovornosti prišlo izjemoma v dveh primerih. Pri pravno-poslovnih zavezancih v primeru odgovornosti za varova- nje stvari, pri neposlovni odgovornosti pa v primeru t. i. kvazide- liktnih obligacij. v primeru odgovornosti za varovanje stvari (cu- stodia) je šlo le za določene (posamezne) specifične rizike, tako, da je bila tovrstna strožja odgovornost dobro utemeljena. 7 kolikor je postala izpolnitev nemogoča zaradi zunanjega razloga, na kate- rega pogodbeni zavezanec ni imel nikakršnega vpliva, je rimsko pravo slednjega razbremenilo odgovornosti. v takšnih primerih govorijo rimski viri iz klasičnega časa o višji sili (vis maior), 8 o višjem naključju (casus maior), 9 veliki sili (vis magna) 10 ali usodni škodi (damnum fatale). 11 v odlomku rimskega klasičnega pravni- ka Gaja se pojavi tudi grški izraz božja sila (θεού βίαυ). 12 tudi v modernih civilnih pravih objektivna odgovornost ni ab- solutna. 13 Uveljavljena je predvsem na neposlovnem področju. 14 Do njenega nastanka je v razvoju modernih prav prišlo sicer s specifično pravnopolitično utemeljitvijo. Nastala je kot posledica hitrega razvoja tehnike v času tako imenovane prve in (deloma) tudi druge industrijske revolucije, ki je sovpadal z ustvarjanjem velikih civilnih evropskih kodifikacij. Iz nekaterih novih tehnič- nih dosežkov je izhajala za takratne predstave bistveno povečana 7 o odgovornosti za varovanje predmeta izpolnitve v rimskem pravu gl. podrobno k aser, 1971, str. 506 in nasl. Gl. tudi zimmermann, 1996, str. 198-199. 8 Gai. D. 19, 2, 25, 6 (l. 10 ad ed. provinc.). 9 Gai. D. 44, 7, 1, 4 (l. 2 Aureor.). 10 Gai. D. 18, 6, 2, 1 (l. 2 Cott. rer.). 11 Gai. D. 18, 6, 2, 1 (l. 2 Cott. rer.). 12 Gai. D. 19, 2, 25, 6 (l. 10 ad ed. provinc.). 13 Prim.: 153. člen oz , ki omogoča razbremenitev dolžnika iz treh različnih sklopov razlogov: zunanje- ga vzroka, čigar učinka ni bilo mogoče pričakovati, preprečiti ali se mu izogniti; dejanja oškodovanca ali dejanja tretjega, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se njihovim posledicam ni bilo mogoče ne izogniti niti jih odstraniti. Prim. tudi § 833 nemškega bGb in §§ 1 in 2 nemškega HPflG. 14 Prim.: 149. in 150. člen oz . Gl. tudi § 833 bGb in §§ 1 in 2 HPflG ter §§ 55 in 56 or. v rimskem pravu bi lahko govorili o neposlovni objektivni odškodninski odgovornosti pri nekaterih izmed kvazideliktov. 248 DIGNITAS n Rimsko pravo nevarnost, kar je za okolico pomenilo precej večji riziko od tradi- cionalnih nevarnosti. tako so pravni teoretiki poizkušali utemelji- ti objektivno odgovornost na različnih podlagah. 15 slednje lahko strnemo v dve osnovni skupini. Prva utemeljuje objektivno odgo- vornost imetnika nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti na načelu pravičnosti in nalaga odgovornost za nastalo škodo tiste- mu, ki ima (potencialno) korist iz takšne dejavnosti. Druga pa jo utemeljuje na podlagi preprostejšega reševanja tovrstnih sporov. tudi takšne utemeljitve vsebujejo element teorije pravičnosti. v nadaljevanju se bomo osredotočili na razvoj in pojmovanje odgovornosti ter krivde na pravno-poslovnem področju v virih klasičnega rimskega prava. 2. Pregled razvoja naklepa in malomarnost v rimskem pravu Upoštevanje različnih vrst krivde se je v rimskem pravu razvija- lo postopoma. Že zgodnje klasično rimsko pravo je pri tožbenih zahtevkih, ki so sodili v bonae fidei iudicia, domnevno omogočilo relativno široke možnosti upoštevanja krivde sopogodbenikov. 16 Na področju dispozitivnega obligacijskega prava je imela vseka- kor prednost volja pogodbenih strank. kolikor pa med strankami ni bilo dogovora so se dejanski stani odgovornosti ravnali glede na enakost (ali neenakost) položaja interesov pogodbenih strank v pogodbenem razmerju. 17 Dolžnik je v primeru pravnih razmerij bonae fidei, ki so bila pravno varovana z akcijami z nedoločno tožbeno intencijo in dostavkom ex fide bona, moral svoje vedenje glede izpolnjevanja vsebine pogodbene zaveze prilagoditi obče- mu (družbenemu) naziranju dobre vere in poštenja. tako je bil kot naslovnik celotnega dometa obligacijskopravnga načela do- bre vere in poštenja zavezan k upoštevanju merila skrbnosti. Ne- upoštevanje oziroma kršitev teh zavez je bila podlaga tožbenemu zahtevku za uveljavljanje odškodnine 18 . zavezanec je najkasneje v 15 o teoretičnih utemeljitvah objektivne odgovornosti gl. cigoj, 2000, str. 188. Avtor kot teoretično utemeljitev objektivne odgovornosti omenja različne teorije, zlasti: teorijo rizika za nevarno obrato- vanje, teorijo koristi, ki temelji na načelu »ubi emolumentum ibi onus,« dolžnost nadzorovanja, teorijo pravičnosti, teorijo o distributivni pravičnosti in teorijo o sferi učinka o tipičnem ogrožanju. 16 Podrobneje glede pravnih posledic nemožnosti izpolnitve v razmerjih, ki so se uvrščala v bonae fidei iudicia gl. Medicus, 1969, str. 95 in nasl. 17 zimmermann, 1996, str. 789. Avtor v tej zvezi piše o standardu odgovornosti, za katerega je odgo- varjal dolžnik. enako k aser, 1971, str. 509. 18 zimmermann, 1996, str. 789. 249 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu klasičnem pravu odgovarjal tako za namerno kot tudi malomarno škodno ravnanje. odgovoren je bil tako za kršitve obveznosti, ki so bile v opustitvah, kot tudi v aktivnih ravnanjih (pozitivne krši- tve pogodbenih obveznosti). tako je na primer odgovarjal tisti mandatar, ki je mandanta namerno zapeljal v zmoto glede vre- dnosti dediščine in jo nato sam odkupil za znesek, ki je bil manj- ši od resnične vrednosti slednje. vendar je prav tako odgovarjal mandatar, ki je svojega mandanta napačno obvestil glede plačilne zmožnosti osebe, s katero je ta zatem sklenil posojilno pogodbo: Ulp. D. 17, 1, 42 (l. 11 ad. ed.): Si mandavero tibi, ut excuteres vires hereditatis, et tu, quasi minor sit, eam a me emeris, et man- dati mihi teneberis. Tantundem et si tibi mandavi, ut vires excute- res eius cui eram crediturus et renuntiaveris eum idoneum esse. 19 v odlomku nazorno vidimo upoštevanje različne intenzivnosti krivde sopogodbenika. v prvem stavku odlomka imamo oprav- ka z mandatarjevim naklepom, v drugem pa verjetno z njegovo malomarnostjo. slednja je v malomarnem pozitivnem ravnanju (storitvi) zavezanca, ki pri preiskavi plačilne zmožnosti potenci- alnega sopogodbenika svojega mandatarja ni pokazal zadostne skrbnosti. Po merilu dobre vere in poštenja v obligacijskem pravu je rimski mandatar odgovarjal tudi za takšno malomarno opusti- tveno ravnanje. Iz drugega dela odlomka ni nedvomno razvidna oblika mandatarjeve krivde. Lahko bi rekli, da je šlo za precejšnje opuščanje skrbnosti. to izhaja že iz same posledice tega primera, saj bi, upoštevajoč obče človeško nagnjenje k previdnosti pred različnimi tveganji, mandant najverjetneje ne sklenil pogodbe s tretjo osebo, če bi ga mandatar vsaj opozoril na sum njene plačil- ne nezmožnosti. o poteku razvoja krivdnih oblik v predklasičnem in klasičnem rimskem pravu, ki je pripeljal do nekoliko bolj sistematične sli- ke v Justinijanovem času in bil kasneje teoretično nadalje izgra- jen in do določene mere abstrahiran, lahko zaradi pomanjkanja (zlasti zgodnjih) neposrednih spoznavnih virov v večji meri zgolj domnevamo. L. Mitteis ugotavlja, da se je ravnanje, ki je zavestno nasprotovalo dobri veri (kot merilu obligacijskega prava), sprva označevalo kot dolus malus 20 . Poleg odgovornosti za naklep se je 19 Ulp. D. 17, 1, 42 (l. 11 ad. ed.): Če sem ti naročil, da pregledaš vrednost dediščine in si jo ti, (prika- zujoč) da je manjše (vrednosti), od mene odkupil, boš odgovarjal tudi iz naročila. In tako (velja tudi v primeru), če sem ti naročil preiskati (plačilno zmožnost) tistega, ki sem mu hotel dati posojilo in ga prikazal kot ustreznega. 20 Mitteis, 1908, str. 317. 250 DIGNITAS n Rimsko pravo v zgodnjih razvojnih obdobjih v določenih primerih razvila tudi odgovornost za varovanje zaupane stvari (custodia). D. Nörr ugo- tavlja, da je bila najbrž še pred diferenciacijo pravnega pojma ma- lomarnega ravnanja dvojnost dejanskih stanov odgovornosti na dolus in custodia. 21 Izraz dolus malus je najprej najverjetneje označeval le zvijač- no ravnanje oziroma prevaro. 22 takšen pomen je na deliktnem področju ohranil tudi v klasičnem pravu. to je razvidno iz nasle- dnjega Ulpijanovega odlomka, kjer Ulpijan sooča stališči rimskih pravnikov servija in Labea glede definicije pravnega pojma dolus malus: Ulp. D. 4, 3, 1, 2 (l. 11 ad ed.): »Dolum malum Servius quidem ita definiit machinationem quandam alterius decipiendi causa, cum aliud simulatur et aliud agitur. Labeo autem posse et sine si- mulatione id agi, ut quis circumveniatur: posse et sine dolo malo aliud agi, aliud simulari, sicuti faciunt, qui per eiusmodi dissimi- lationem deserviant et tuentur vel sua vel aliena: itaque ipse sic definiit dolum malum esse omnem calliditatem fallaciam machi- nationem ad circumveniendum fallendum decipiendum alterum adhibitam. Labeonis definitio vera est. 23 v servijevem času (Servius Sulpicius Rufus) 24 je bil pomen pojma dolus malus kot zvijačne prevare ožji kot v klasični dobi rimskega prava. Najprej je vključeval le prevaro z lažnim prika- zovanjem določenih okoliščin. Labeo pa ugotavlja, da je mogoče prevarati tudi na druge načine. tako je kot zvijačno prevaro opre- delil vsako lokavost, zvijačo, prevaro ali spletko, s katero skuša nekdo preslepiti, prevarati ali ogoljufati drugega. takšno nazira- nje je prevzel tudi Ulpijan. s kasnejšim pravnim razvojem se je pomen termina dolus raz- širil in ni vključeval le zvijačne prevare, temveč je pomenil vsa- ko nepošteno ravnanje, ki je odstopalo od ravnanja spodobnega 21 Nörr, 1956, str. 117. Glej tudi odlomke Gai. 3, 206 in Gai 3, 207. Gl. tudi Gai. D. 19, 2, 40, pr. (l. 5 ad ed. provinc.). 22 Prevara že sama po sebi predpostavlja naklep, saj si ni mogoče zamisliti prevare brez naklepa. 23 Ulp. D. 4, 3, 1, 2 (l. 11 ad ed.): servij pa je dolus malus opredelil takole: kot neke vrste spletko zaradi prevare drugega, ko se eno hlini (simulira) in nekaj drugega (dejansko) počenja. Labeo pa je dejal, da se lahko tudi brez lažnega prikazovanja doseže, da je nekdo prevaran. Mogoče pa je tudi brez zvijačne prevare nekaj početi in nekaj drugega prikazovati, kot ravnajo tisti, ki s takim prikrivanjem služijo in varujejo bodisi svoje, bodisi tuje (premoženje). In tako je sam opredelil zvijačno prevaro kot vsako lokavost, zvijačo, prevaro ali spletko, s katero skuša nekdo preslepiti, prevarati ali ogoljufati drugega. Labeonova opredelitev je pravilna. 24 Glede časovne umestitve vsebine odlomka je potrebno upoštevati, da je bil Servius Sulpicius Rufus ciceronov sodobnik, rojen okoli leta 106 pr. kr. Glede življenja in dela tega predklasičnega pravnika gl. kunkel, 2001, str. 25. 251 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu pripadnika rimske družbe 25 . tovrstna ravnanja zavezanca, ki so nasprotovala načelu dobre vere, so bila pri razmerjih bonae fidei vsakršne kršitve zaupanja med strankama razmerja. 26 tako se je v obligacijskih razmerjih bonae fidei najbrž sčasoma izoblikoval ab- straktni pravni standard vedenja oziroma ravnanja, pri katerem se je ravnanje določene osebe primerjalo z ravnanjem (namišljene- ga) idealnega subjekta. Namišljeno ravnanje je predstavljalo vzor, kako bi ravnal tisti, ki bi obveznost izpolnil pošteno, to je v skladu z dobro vero in zaupanjem do sopogodbenika. s tem je rimsko pravo, seveda nenačrtno in spontano, v posameznih primerih z razlago pravnikov ustvarilo abstraktno merilo krivde, ki je uvelja- vljeno še dandanes v modernih civilnih pravih. kakor je nadaljnji pravni razvoj stremel k temu, da bi razlikoval med pojmoma do- lus in culpa, ki je pomenila vsakršno obliko krivde, tako je dolus pridobival na področju pogodbene odškodninske odgovornosti moderni pomen naklepa, torej zavestnega in hotenega ravnanja za povzročitev protipravne posledice. 27 ko se je pojem dolus malus uveljavil v vseh primerih obliga- cijskih razmerjih bonae fidei je nadalje tudi na tem področju pri- dobil pravni pomen strankine zavestne nezvestobe pravnemu razmerju 28 . Presojanje obligacijskih razmerij v skladu z merilom dobre vere v obligacijskem pravu, oziroma svoboda presojanja, ki je sodniku omogočala bonae fidei iudicia, je že v času pozne republike domnevno pripeljala do stopnjevanja odgovornosti glede na različne vrste dejanskih stanj. Nasprotovanje dobri veri oziroma kršitev načela dobre vere so rimski pravniki videli v do- ločenih primerih zgolj v zvijačnem, v določenih primerih pa tudi v malomarnemu ravnanju pogodbenih strank, kot izhaja iz nasle- njega celzovega primera: cels. D. 16, 3, 32 (l. 11 Dig.): Quod Nerva diceret latiorem cul- pam dolum esse, Proculo displicebat, mihi verissimum videtur. Nam et si quis non ad eum modum quem hominum natura desi- derat diligens est, nisi tamen ad suum modum curam in deposito 25 Jörs et al., 1949, str. 177. 26 k aser, 1971, str. 511. Pri določenih razmerjih je kot posledica obsodbe druge stranke obligacijskega razmerja zadela obsojenega toženca infamija. t akšna razmerja so bila societas, mandatum, deposi- tum, fiducia in tutela. 27 kaser, 1971, str. 511: »«...nimmt dolus auch im bereich der kontraktshaftung die bedeutung des vorsatzes an, also des Wissens und Wollens, den obligationswidrigen erfolg herbeizuführen.« t akšen pomen pojma dolus je zaslediti v Festusovem odlomku glede naklepnega umora, ki ga pripisujejo drugemu kralju mesta rim, Numi Pompiliju: Fest., P. 221: »si qui hominem liberum dolo sciens morti duit, parricidas esto.« 28 k aser, 1971, str. 509. 252 DIGNITAS n Rimsko pravo praestat, fraude non caret: nec enim salva fide minorem is quam suis rebus diligentiam praestabit. 29 v malomarnem ravnanju shranjevalca je celz videl kršitev na- čela dobre vere. slednjega je prekršil tisti zavezanec, čigar ravna- nje je odstopalo od tiste skrbnosti, ki jo je sicer izkazoval v lastnih zadevah. sleherno odstopanje od skrbnosti po običajni meri kon- kretnega zavezanca pojmuje celz kot naklepno ravnanje. to se zdi utemeljeno, kajti do vsakršnega odstopanja od lastne mere skrbnosti zavezanca lahko pride le z zavedanjem in hotenjem ta- kšnega (načina) ravnanja. In v primeru takšnega načina ravnanja se je štelo, da je zavezanec okrnil (dobro) vero (... nec enim salva fide ...), kar je pomenilo, da je izpolnjen pogoj za obsodbo zave- zanca v skladu z intencijo tožbene formule v razmerjih bonae fi- dei. Prvi nam poznani primer upoštevanja malomarnega ravnanja v pogledu oblike krivde izhaja iz cicerovega govora Pro Sexto Ro- scio Amerino: 30 cic. Pro. Ros. Am. (111-113): In privatis rebus si qui rem man- datam non modo malitiosius gessisset sui quaestus aut commodi causa, verum etiam neglegentius, eius maiores summum admisis- se dedecus existimabant ... 31 Pravni pomen obravnavanega odlomka je sporen. odlomek govori o odgovornosti mandatarja. teoretiki si niso enotni glede pomena omenjenega odlomka za naše razumevanje odgovorno- sti rimskega mandatarja. 32 Ni jasno ali je v tem času malomarnost že pojmovana kot pravno-tehnični pojem vrste krivde. slednje najverjetneje v tem razvojnem obdobju še ni moglo biti podano. vsekakor pa nam kaže na morebitno upoštevanje malomarnosti kot kršitve načela dobre vere že v predklasičnem času. 29 cels. D. 16, 3, 32 (l. 11 Dig.): k ar je rekel Nerva, da je velika malomarnost naklep, Prokulu ni ugajalo, meni pa se zdi zelo resnično. t udi če nekdo namreč ni skrben do takšne mere, kot jo zahteva člove- kova narava, kljub temu ni brez prevare, če pri hrambi ne pokaže skrbnosti po svoji običajni meri. Ne da bi namreč okrnil (dobro) vero, ne bo mogel pokazati manjše skrbnosti, kot v lastnih zadevah. 30 cicerov govor Pro Sexto Roscio Amerino je nastal leta 80 pr. kr. v času sulove diktature. Sextus Roscius ml. je bil obtožen naklepnega umora (parricidum), cicero pa je nastopal kot njegov zagovor- nik pred kazenskim sodiščem. Podrobneje glede tega dela gl. A. Dyck, 2003, str. 235-246. 31 cic. Pro. Ros. Am. (111-113): Če je nekdo v zasebnih zadevah izvršil naročilo ne samo zvijačno za svoj dobiček ali korist, temveč tudi kadar je ravnal malomarno, je s tem po mnenju naših prednikov ravnal zelo nečastno ... 32 Mitteis je menil, da je mandatar na začetku odgovarjal le za dolozno ravnanje. t ako utemeljuje, da iz sintagme »negligentius gesseisse« ne izhaja odgovornost mandatarja za diligentia. Pri tem mandatar po njegovem ni odgovarjal za skrbnost, temveč za krivdo, ki ni bila utemeljena na nikakršni zasebni koristi, za posledico pa je imela infamijo. Prim. Mitteis, 1908, str. 325. Drugačno mnenje zastopa A. Watson, ki navaja, da je mandatar vsaj v določenih primerih odgovarjal tako za naklep (dolus) kot tudi za malomarnost (neglegentia). Prim. Watson, 1961, str. 199. 253 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu v nekaterih primerih je bila kršitev načelu dobre vere podana tudi v primeru, če zavezanec ni (ob)varoval predmeta obveznosti, ki mu je bil zaupan. tukaj je šlo za takšna razmerja, kjer so že po naravi stvari šteli, da pošteno ravnanje v pogodbenem razmerju vsebuje tudi varovanje predmeta pogodbe pred določenimi usta- ljenimi in preprečljivimi riziki. krivda je bila tipizirana v kršitvi ob- veznosti glede izpolnitve tistega, kar se je dolžnik zavezal upniku izpolniti. Pri tem se ob morebitni kršitvi pogodbe ni ugotavljala krivda konkretnega zavezanca, temveč se je zavezancu pripisala krivda na podlagi samega ravnanja, saj bi pošten sopogodbenik stvar obvaroval in jo vrnil. sčasoma so rimski klasični pravniki tudi tukaj pričeli argumentirati odgovornost na podlagi krivde za- vezanca. 33 Navkljub kazuističnemu pristopu rimskih pravnikov najdemo v virih oblikovanje pojma malomarnosti kot pravno-tehničnega termina. takšen primer je odlomek Paul. D. 9, 2, 31 (l. 10 ad Sab.): Si putator ex arbore ramum cum deiceret vel machinarius homi- nem praetereuntem occidit, ita tenetur, si is in publicum decidat nec ille proclamavit, ut casus eius evitari possit. Sed Mucius etiam dixit, si in privato idem accidisset, posse de culpa agi: culpam au- tem esse, quod cum a diligente provideri poterit, non esset provi- sum aut tum denuntiatum esset, cum periculum evitari non pos- sit. Secundum quam rationem non multum refert, per publicum an per privatum iter fieret, cum plerumque per privata loca volgo iter fiat. Quod si nullum iter erit, dolum dumtaxat praestare debet, ne immittat in eum, quem viderit transeuntem: nam culpa ab eo exigenda non est, cum divinare non potuerit, an per eum locum aliquis transiturus sit. 34 odlomek je pomemben za opredelitev različnih oblik krivde, to je razločevanje naklepa od malomarnosti. Čeprav uporablja Pa- vel v odlomku za vse oblike krivde enotno besedo culpa, izhaja iz njegove vsebine jasna delitev krivde na dve podvrsti, na naklep 33 Glej odlomke Gai. D. 13, 6, 18, pr. (l. 9 ad ed. provinc.) in Ulp. D. 13, 6, 5, 9 (l. 28 ad ed.). 34 Paul. D. 9, 2, 31, pr. (l. 10 ad Sab.): Če je obrezovalec, ko je z drevesa vrgel vejo ali delavec pri grad- benem stroju ubil mimoidočega sužnja, odgovarja takrat, če pade (stvar) na javno površino in tudi če ni zavpil, da bi se bilo tako mogoče izogniti nesreči (dobesedno: naključju). t oda Mucij je tudi dejal, da je mogoče tožiti zaradi krivde, če se je isto zgodilo na zasebnem zemljišču. krivda pa je v tem, da tistega, kar bi lahko skrbni predvidel, (povzročitelj) ni predvidel, ali da je šele takrat naznanil (nevarnost), ko se ji ni bilo mogoče več izogniti. Pri tem razlogovanju ni posebej pomembno ali je šel preko javnega ali zasebnega zemljišča, ker se pogosto hodi tudi preko zasebnih zemljišč. Če pa (pod drevesom) ni bilo (nobene) poti, odgovarja (povzročitelj) zgolj toliko, da ni naklepoma vrgel na tistega, ki ga je videl iti mimo. k ajti od njega ni mogoče uveljavljati krivde, če ni mogel predvideti, ali bo kdo šel tam čez. 254 DIGNITAS n Rimsko pravo in malomarnost. 35 v prvem delu odlomka opredeljuje Pavel, kdaj gre za malomarno ravnanje. Govori o krivdi (culpa) in skrbnosti (diligentia) ter o povezavi krivde z opuščanjem skrbnosti. krivda je v tem, da povzročitelj ni storil tistega, kar bi (abstraktna) skrb- na oseba storila. takšna oseba bi namreč pravočasno naznanila nevarnost, ki je grozila mimoidočim po javni poti, ali pa bi predvi- dela, kdaj je primeren čas za to, da odvrže odrezano vejo na javno pot. opuščanje skrbnosti pa je malomarno ravnanje povzročite- lja, saj povzročitelj ni hotel ali privolil, da nastane protipravna po- sledica. odlomek je vsebinsko enak odlomku iz Justinijanovih In- stitucij 4, 3, 5. 36 Iz drugega dela odlomka Paul. D. 9, 2, 31, pr. (l. 10 ad Sab.) izhaja druga (strožja) oblika krivde, to je naklep. klasik namreč v primeru, da pod drevesom ni bilo speljane poti, razši- ri možnost ekskulpacije povzročitelja škode. v takšnem primeru slednji za malomarno ravnanje ne odgovarja. odgovarja namreč le za hoteno (naklepno) ravnanje. obravnavani odlomek nam lepo prikaže, kako so rimski prav- niki klasične dobe v konkretnih primerih z argumentacijo razvi- jali krivdo povzročitelja po akvilijskem zakonu. odlomek nam nazorno kaže, da so rimski klasiki medsebojno razlikovali in tudi upoštevali obe krivdni obliki, tako naklep kot udi malomarnost. v določenih primerih so od pravnih subjektov zahtevali skrbno rav- nanje, kakor bi ravnala abstraktna skrbna oseba. v teh primerih je bila odgovornost podana že v primeru malomarnega ravnanja. zopet v drugih primerih pa so sankcionirali zgolj naklepno pov- zročitev škode. 37 razlikovanje med dejanskimi primeri, v katerih se je kot vrsta krivde upoštevala malomarnost in med tistimi, kjer je povzročitelj odgovarjal le za naklepno ravnanje, je bilo argu- mentacijsko utemeljeno na različnih dejanskih položajih. slednje 35 kaser, 1971, str. 504. Avtor opozarja, da sta pojma dolus in culpa v (klasičnem) rimskem pravu sicer primerljiva z modernima pojmoma naklepa in malomarnosti, vendar s pomembno razliko. v rimskem pravu imata oba izraza več različnih pomenov in ozko koneksnost s samim dejanjem povzročitelja. Izraz Culpa je bil sprva pravni termin, ki je na splošno označeval krivdo. obsegal je torej tako malomarnost, kot tudi naklep. Šele pozneje se je uveljavil kot strokovni pravni termin za malomarnost, ter predstavljal nasprotje naklepu. Gl. tudi Honsell et al., 1987, str. 231. 36 Inst. 4, 3, 5: »Item si putator ex arbore deiecto ramo servum tuum transeuntem occiderit, si prope viam publicam aut vicinalem id factum est neque praeclamavit, ut casus evitari possit, culpae reus est: si praeclamavit neque ille curavit cavere, extra culpam est putator. Aeque extra culpam esse intel- legitur, si seorsum a via forte vel in medio fundo caedebat, licet non praeclamavit, quia eo loco nulli extraneo ius fuerat versandi.« Glede malomarnosti v opustitvenem ravnanju gl. Gai. D. 9, 2, 8, pr. (l. 7 ad ed. provinc.). Primerjaj tudi Paul. D. 9, 2, 9, 10 (l. 22 ad ed.). 37 rimski pravniki so v sistemizaciji ter abstrakciji pravnih pojmov in institutov videli celo nevarnost za njihovo nadaljnjo uporabo. Prim.: Iav. D. 50, 17, 202 (l. 11 Epist.): »Omnis definitio in iure civili periculosa est: parum est enim, ut non subverti potest.« 255 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu izhaja iz omenjenega odlomka Paul. D. 9, 2, 31, pr. (l. 10 ad Sab.). Pomemben razlikovalni kriterij je bil, ali je pod zemljiščem spelja- na pot ali ne. Prav ta okoliščina se je klasiku zdela tako pomemb- na, da je za vsak izmed omenjenih primerov drugače opredelil odgovornost povzročitelja. Na javnem zemljišču in ob poti je bilo potrebno izkazovati posebno skrbnost, zatorej je povzročitelj ško- de naključnemu mimoidočemu odgovarjal že za malomarno ško- dno ravnanje. Na zasebnem zemljišču, kjer ni bilo speljane poti se očitno ni zahtevala posebna skrbnost. Povzročitelj je odgovarjal le, če je škodo povzročil hote, to je naklepoma. besedo culpa bi bilo v odlomku mogoče razumeti kot krivdo na splošno. vendar je iz konteksta odlomka razvidno, da je imel klasik z njo v mislih malomarnost. v odlomku opazimo poizkus njenega abstraktnega definiranja, ki se približuje modernemu pravnemu pojmovanju (»... culpam autem esse, quod cum a dili- gente provideri poterit, non esset provisum ...«). Malomarnost je torej takšna oblika krivde, kjer se ravnanje konkretnega povzroči- telja škodnega dogodka primerja z abstraktnim namišljenim vzo- rom. krivda je v tem, da povzročitelj ni predvidel nastopa tistih (nevarnih) okoliščin oziroma posledic, ki bi jih bil predvidel tisti, ki bi bil ravnal skrbno. 38 zaradi tesne povezanosti materialnega prava s procesnim pra- vom se je tudi krivda posledično razvijala pretežno v odvisnosti od tožbenih formul posameznih akcij. Pri določenih akcijah bo- nae fidei je kot posledica obsodbe toženca zadela infamija. Pri obligacijskih razmerjih družbe, naročila, hrambe, fiducije in varu- štva je bil zavezanec zavezan drugi pogodbeni stranki k varova- nju medsebojnega zaupanja in je zato z obsodbo zaradi kršitve tega zaupanja postal nečasten (infames) 39 . sprva je domnevno prišlo do te, za dolžnika zelo hude posledice, le v primerih, kjer je dolžnik ravnal dolozno v smislu hotenega (namernega) ravna- nja 40 . kasneje se je odgovornost dolžnika tudi pri teh pogodbenih razmerjih, z izjemo vrnitvenega zahtevka in factum concepta pri hrambi, 41 razširila tudi na malomarno ravnanje. Na izenačevanje velike malomarnosti z naklepom v poznem klasičnem pravu kaže 38 odlomek je bil predmet razprav med romanisti. vprašljiva je predvsem njegova klasična narava. Gl. Arangio-r uiz, 1927, str. 247-248. 39 k aser, 1971, str. 511. 40 Mitteis, 1908, str. 325. 41 t ožbena formula vrnitvenega zahtevka in factum concepta pri actio depositi se je glasila izključno na »dolo malo redditam non esse«. Prim.: Gai. 4, 47. Prim. tudi k aser, 1971, str. 510. 256 DIGNITAS n Rimsko pravo zgoraj obravnavani odlomek cels. D. 16, 3, 32 (l. 11 Dig.), kjer je celz takšen pogled pripisal že pravniku Nervi 42 . Preostale akcije bonae fidei, ki niso imele za posledico infamije toženca, so se v primerjavi z infamirajočimi akcijami lažje širile na dejanske stane odgovornosti za malomarno ravnanje in celo za varovanje predmeta obveznosti. 43 v odlomkih klasičnih rimskih pravnikov v Justinijanovih Digestah srečamo veliko primerov, kjer pogodbene stranke odgovarjajo za malomarno ravnanje. Gle- de njihove avtentičnosti se odpira vprašanje v kolikšni meri vse- bujejo avtentično materijo klasičnega rimskega prava. Glede tega menimo, da do velikih sprememb snovi s strani Justinijanovih kompilatorjev dejansko ni moglo priti. Glede na relativno malo časa, ki so ga imeli na razpolago za predelavo izjemno obsežne in medsebojno neusklajene pravne materije je mogoče domnevati, da se je njihovo delo pretežno osredotočilo na izločanje tistih spi- sov, ki so jih šteli za zastarele in posledično neprimerne spreme- njenim družbenim razmeram 44 . vsekakor med romanisti danes ni vprašljivo, da je prišlo do določenih posegov v besedila klasičnih pravnikov. 3. Utilitetno načelo v pravu rimskega klasičnega obdobja so bile prisotne težnje, da bi odgovornost pogodbenega zavezanca stopnjevito sistemi- zirali po načelu koristnosti (t.i. utilitetnem načelu). stranka, ki ima od posla določeno korist, naj odgovarja strožje, kot tisti so- pogodbenik, ki nima koristi in sklene posel zgolj zaradi interesa sopogodbenika. takšna ureditev odgovornosti je bila seveda ius dispositivum in je prišla v poštev le, če v konkretnem primeru ni bilo med strankami pravnega posla drugačnega dogovora glede odgovornosti. velika večina pravnih poslov je bila seveda ekonomsko od- plačnih. takšni posli so pomenili torej ekonomsko korist za oba sopogodbenika, kot je to na primer pri prodaji. odvisnost odgo- vornosti glede na koristnost pa se je po naravi stvari najprej uve- ljavila pri nekaterih enostransko obveznostnih poslih, 45 iz katerih 42 k aser, 1971, str. 510. Pri tem misli celz najverjetneje na N. Cocceius Nerva starejšega, ki je deloval v prvi polovici prvega stoletja, saj v odlomku ni sintagme nerva mlajši (Nerva filius). 43 k aser, 1971, str. 510-511. Gl. tudi Arangio-r uiz, 1927, str. 173. 44 k aser, 1975, str. 35. 45 kot enostransko obveznostne smo poimenovali tiste pravne posle, ki ustvarjajo zavezo le za eno 257 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu so izhajali vrnitveni zahtevki, kot na primer pri shranjevalni ali po- sodbeni pogodbi. rimska shranjevalna pogodba (depositum) je bila praviloma v interesu položnika (deponenta), shranjevalec (depozitar) od nje ni imel nikakršne koristi. Na podlagi tožbe z vrnitvenim zahtev- kom actio depositi in factum concepta je deponentu odgovarjal zgolj za dolozno ravnanje. 46 Drugače pa je depozitar pri tožbi z odškodninskim (dajatvenim) zahtevkom actio depositi in ius con- cepta odgovarjal za vsa ravnanja, ki nasprotujejo načelu dobre vere in poštenja. 47 Pri posodbeni pogodbi (commodatum) je izposojevalec, ki je imel od posla korist, odgovarjal tudi za malomarno ravnanje in celo za varovanje izposojene stvari: Ulp. D. 13, 6, 5, 2 (l. 28 ad. ed.): Nunc videndum est, quid veniat in commodati actione, utrum dolus an et culpa an vero et omne periculum. Et quidem in contractibus interdum dolum solum, in- terdum et culpam praestamus: dolum in deposito: nam quia nulla utilitas eius versatur apud quem deponitur, merito dolus praesta- tur solus: nisi forte et merces accessit (tunc enim, ut est et consti- tutum, etiam culpa exhibetur) aut si hoc ab initio convenit, ut et culpam et periculum praestet is penes quem deponitur. Sed ubi utriusque utilitas vertitur, ut in empto, ut in locato, ut in dote, ut in pignore, ut in societate, et dolus et culpa praestatur. 48 klasični pravniki so pri svojih rešitvah primerov glede opre- deljevanja odgovornosti upoštevali vsakokratne interese pogod- benih strank. teorija ugotavlja, da kljub temu ne bi mogli trditi, da so se pri svojih utemeljitvah rešitev praktičnih primerov v tem času že ravnali po splošnem pravnem načelu .49 Avtor sicer na- vaja, da so zametki temeljne zamisli povezave krivde s koristjo, ki za stranke izhaja iz pravnega posla, nedvomno obstajali že v stranko. 46 k aser, 1971, str. 512. Gl. tudi odlomek Gai. 4, 47. 47 Gl. odlomek Gai. 4, 47. 48 Ulp. D. 13, 6, 5, 2 (l. 28 ad. ed.): zdaj (pa) je treba pogledati, kaj se upošteva pri tožbi iz posodbene pogodbe (dobesedno: kaj pride v tožbo iz posodbene pogodbe), ali samo naklep, ali tudi malomar- nost, ali pa tudi (odgovornost za) vsako nevarnost. v pogodbah namreč včasih odgovarjamo samo za naklep, včasih (pa) tudi za malomarnost: (samo) za naklep (odgovarjamo) pri shranjevalni (pogodbi): ker namreč ne nastane nobena korist (za) tistega, pri katerem se (stvar) shrani, se po pravici odgo- varja le za naklep. kolikor morda ni bilo dogovorjeno plačilo (takrat se namreč, kot je bilo določeno tudi s cesarsko konstitucijo, odgovarja vrh tega za malomarnost), ali če ni bilo to dogovorjeno (že) na začetku, da naj odgovarja za malomarnost in nevarnost (naključja) tisti, pri komur je (stvar) shranjena. kjer pa je po sredi korist obeh, kot pri kupni (pogodbi), pri locatio conductio, doti, zastavni pogodbi kot (tudi) pri družbeni pogodbi, se odgovarja za naklep in malomarnost. 49 Nörr, 1956, str. 69. Podobno tudi k aser, 1971, str. 512. 258 DIGNITAS n Rimsko pravo klasičnem pravu. vendar hkrati opozarja, da je potrebno pri tem razlikovati na eni strani med utilitetno zamislijo kot pravodaj- nim motivom (nagibom), ki pride do izraza zlasti pri argumen- tiranju odločitev v konkretnih primerih in na drugi strani med utilitetnim načelom z občo (pozitivnopravno oziroma vsaj do- gmatično) veljavo 50 . Predvsem je vprašljiv klasični rimski izvor tistih fragmentov, ki predstavljajo edini oprijemljivi avtentični vir glede pravnega položaja v klasični dobi rimskega prava. 51 D. Nörr je glede tega vprašanja na stališču, da je smiselnost ugota- vljanja klasičnega izvora utilitetnega načela glede določanja od- govornosti vprašljiva. kakor hitro je namreč na določeni razvoj- ni stopnji prišlo do diferenciranja stopenj krivde, je bil utilitetni motiv zgolj eden izmed različnih motivov, ki so vodili pravnike v njihovih argumentacijah primerov. Nadalje ugotavlja, da se je že s samo okoliščino upoštevanja različnih krivdnih oblik in oblik odgovornosti kot so dolus, culpa in custodia postavilo vprašanje interesov različnih pogodbenih strank v pogodbenih razmerjih. Natančnega časa takšnega razvoja določanja odgovornosti v od- visnosti od koristi strank zaradi pomanjkanja relevantnih virov sicer ni mogoče določiti, zagotovo pa naj bi se prvo obdobje di- ferenciacije krivdnih oblik v rimskem pravu zaključilo v večjem delu s koncem rimske republike 52 . D. Nörr ugotavlja, da je utilitetni motiv prišel najprej do izra- za pri tistih razmerjih, ki so sodila v bonae fidei iudicia. tam je bilo glede na sodniku dane možnosti oziroma manevrski prostor sodnika glede na vrsto tožbene formule mogoče upoštevati raz- lične krivdne oblike. 53 Iz posameznih primerov klasičnega prava, kjer so pri določanju odgovornosti izhajali iz koristi pogodbenih 50 Nörr, 1956, str. 114. 51 Glede avtentičnosti obravnavanega odlomka Ulp. D. 13, 6, 5, 2 (l. 28 ad. ed.) imajo nekateri določe- ne pomisleke. M. Kaser ga sistemsko navaja kot avtentičen primer klasične materije. Gl. k aser, 1971, str. 512. k odlomku pristopa metodološko D. Nörr, ki avtentičnost odlomka utemeljuje z dejstvom, da je v njem uporabljena besedna sintagma »nunc videndum est«, ki je značilna za klasičnega pravnika Ulpijana. Prav tako govori po mnenju avtorja v prid avtentičnosti odlomka vsebinska primerjalna zoperstavitev shranjevalne in posodbene pogodbe, ki je značilna za pravnike klasičnega časa. Po drugi strani pa govori nelogična zgradba odlomka v prid tezi, da je bil slednji v postklasičnem času močno predelan. Dikcija odlomka se namreč najprej vprašuje, ali se pri hrambi odgovarja bodisi za dolus bodisi za culpa bodisi za omne periculum. Avtor odlomka postulira torej vsebinsko členitev na tri dele. t akoj zatem, ko preide vsebina na utilitetno načelo, pa določa, da se pri pogodbah odgovarja bodisi za dolus bodisi tudi za culpa. v tem delu je razvidna vsebinska dvodelnost delitve krivde. Prim. D. Nörr, 1956, str. 114. 52 Nörr, 1956, str. 114-115. 53 več o tem vprašanju gl. D. Nörr, Die entwicklung des Utilitätsgedankens, stran 115. Avtor ugotavlja, da v tem razvojnem obdobju lahko govorimo zgolj o utilitetnem motivu in ne o (pravno-dogmatič- nem) utilitetnem načelu. 259 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu strank, je najverjetneje šele postklasična pravna šola razvila splo- šno načelo obligacijskega prava o odvisnosti abstraktnih dejan- skih stanov odgovornosti od dejstva ali ima konkretni sopogod- benik (pogodbena stranka) od pogodbenega razmerja korist ali ne 54 . v moderni romanistiki je poznano pod poimenovanjem utili- tetno (koristnostno) načelo (nem. Utilitätsgedanke; angl. the Prin- ciple of Utility). to načelo se je uporabljalo subsidiarno v prime- ru, da se stranki v konkretnem primeru nista glede odgovornosti drugače dogovorili. v občem pravu je veljalo, da naj tista stranka obligacijskega razmerja, ki ima glede slednjega interes, v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve obveznosti odgovarja tako za naklepno kot tudi za malomarno ravnanje, tista stranka, ki nima interesa, pa samo za naklepno ravnanje 55 : Afr. D. 30, 108, 12 (l. 5 Quaest.): Cum quid tibi legatum fideive tuae commissum sit, ut mihi restituas, si quidem nihil praeterea ex testamento capias, dolum malum dumtaxat in exigendo eo le- gato, alioquin etiam culpam te mihi praestare debere existimavit: sicut in contractibus fidei bonae servatur, ut, si quidem utriusque contrahentis commodum versetur, etiam culpa, sin unius solius, dolus malus tantummodo praestetur. 56 in Ulp. D. 50, 17, 23 (l. 29 ad Sab.): »Contractus quidam dolum malum dumtaxat recipiunt, quidam et dolum et culpam. Dolum tantum: depositum et precarium. Dolum et culpam mandatum, commodatum, venditum, pignori acceptum, locatum, item dotis datio, tutelae, negotia gesta: in his quidem et diligentiam. Societas et rerum communio et dolum et culpam recipit. Sed haec ita, nisi si quid nominatim convenit (vel plus vel minus) in singulis con- tractibus: nam hoc servabitur, quod initio convenit (legem enim contractus dedit), excepto eo, quod Celsus putat non valere, si con- venerit, ne dolus praestetur: hoc enim bonae fidei iudicio contrari- um est: et ita utimur. Animalium vero casus mortesque, quae sine culpa accidunt, fugae servorum qui custodiri non solent, rapinae, 54 k aser, 1971, str. 512. 55 k aser, 1971, str. 512. enako navajata tudi zimmermann, 1996, str. 198 in k orošec, 1980, str. 243. 56 Afr. D. 30, 108, 12 (l. 5 Quaest.): Če ti je bilo nekaj voljeno in ti je bilo s fideikomisom naročeno, da mi (kot fiduciar slednje) vrneš, kadar nisi iz oporoke prejel nobene druge naklonitve, mi odgo- varjaš le, če naklepno nisi zahteval volila, sicer pa je bil (Julijan) mnenja, da mi odgovarjaš tudi za malomarnost. kot velja pri kontraktih bonae fidei, da se odgovarja tudi za malomarnost, če imata oba sopogodbenika korist, če pa jo ima en sam, se odgovarja samo za naklep. 260 DIGNITAS n Rimsko pravo tumultus, incendia, aquarum magnitudines, impetus praedonum a nullo praestantur.« 57 Navedena odlomka nam prikazujeta ureditev odgovornosti in krivde po utilitetnem načelu. M. Kaser in D. Nörr pri tem opozar- jata, da je klasični izvor obravnavanih odlomkov vprašljiv 58 . Naj- verjetneje drži, da so oba navedena odlomka (vsaj v določenem delu) predelali v postklasični dobi in nam ne kažeta stanja glede pogodbene odgovornosti v klasičnem pravu, 59 temveč zlasti v po- stklasičnem času. takrat se je najverjetneje tudi izoblikovalo, iz motiva koristi, prisotnega v klasični dobi, obče sprejeto (material- nopravno) utilitetno načelo, po katerem se je pogodbena odško- dninska odgovornost ravnala glede na korist pogodbenih strank iz pravnega posla. Utilitetno načelo je urejalo krivdno odgovornost. Po utilite- tnem načelu se je določalo ali odgovarja sopogodbenik samo za naklep (in z njim izenačeno) veliko malomarnost ali pa tudi za (malo) malomarnost, kot je razvidno iz zgoraj obravnavanega Afrikanovega odlomka Afr. D. 30, 108, 12 (l. 5 Quaest.: »... sicut in contractibus fidei bonae servatur, ut, si quidem utriusque contra- hentis commodum versetur, etiam culpa, sin unius solius, dolus malus tantummodo praestetur.«). tisti zavezanec, ki od pravnega razmerja ni imel koristi, je odgovarjal manj strogo, in sicer le za naklep in veliko malomarnost. Posledično torej ni odgovarjal za vsako krivdo. Nasprotno je tisti zavezanec, ki je imel od pogod- benega razmerja korist, odgovarjal za vsako krivdo, to je tudi za majhno malomarnost. Utilitetno načelo je torej določalo odgovor- nost med obema vrstama malomarnosti. 57 Ulp. D. 50, 17, 23 (l. 29 ad Sab.): Pri nekaterih pogodbah se odgovarja samo za naklep, pri nekaterih za naklep in malomarnost. samo za naklep: pri shranjevalni pogodbi in prekariju; za naklep in malo- marnost: pri naročilu, posodbi, prodaji, zastavni pogodbi, pri locatio conductio, enako pri prepustitvi dote, varuštvu (nedoraslih), poslovodstvu brez naročila: pri teh tudi za skrbnost. Družbena pogodba in (naključna) premoženjska skupnost upoštevata naklep in malomarnost. t oda to (pride v poštev) takrat, če ni bilo pri konkretni pogodbi kaj izrecno dogovorjeno (bodisi za večjo ali manjšo odgovor- nost): kajti upoštevalo se bo tisto, kar je bilo dogovorjeno na začetku, (pogodba je vsebovala posebno določilo), razen tistega, kar po celzovem mnenju ne velja, če je bilo dogovorjeno, da se ne odgovarja za naklep. t o namreč nasprotuje tožbi bonae fidei in tako velja. t udi za primere smrti pri živalih, ki se zgodijo brez krivde, za pobege sužnjev, ki se običajno ne varujejo, za rope, nerede, požare, povodnji, roparske vpade, nihče ne odgovarja. 58N örr, 1956, str. 102. Avtor opozarja, da je glede prvega odlomka Afr. D. 30, 108, 12 (l. 5 Quaest.) zelo negotovo, ali so klasiki (tudi) za primer fidejkomisa že poznali odgovornost za malomarno ravnanje. Drugi del odstavka (od besedice sicut dalje) pa po ugotovitvah avtorja zagotovo ne sodi v klasično pravo. t emu pritrjuje tudi M. Kaser, ki ugotavlja, da sta bila oba navedena odlomka predelana in da nam kvečjemu kažeta stanje v postklasičnem pravu. Gl. k aser, 1971, str. 512. 59 k aser, 1971, str. 512. Glede domnevnega položaja krivdnih oblik pri pogodbeni odškodninski od- govornosti v klasičnem pravu gl. tudi D. Nörr, 1956, str. 68. 261 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu Iz odlomka Ulp. D. 50, 17, 23 (l. 29 ad Sab.) je razvidno, da je utilitetno načelo veljalo subsidiarno. v poštev je prišlo le v tistih primerih, kjer se sopogodbenika nista dogovorila za drugačno odgovornost v pogodbenem razmerju (»Sed haec ita, nisi si quid nominatim convenit (vel plus vel minus) in singulis contractibus: nam hoc servabitur, quod initio convenit (legem enim contractus dedit), ...«). Pri tem sta bili pogodbeni stranki omejeni s tem, da se z dogovorom nista mogla razbremeniti odgovornosti za naklep, kar je prav tako razvidno iz Ulp. D. 50, 17, 23 (l. 29 ad Sab.) (»... excepto eo, quod Celsus putat non valere, si convenerit, ne dolus praestetur …«). enako je veljalo tudi za veliko malomarnost, kar je razvidno iz zgoraj obravnavanega celzovega odlomka cels. D. 16, 3, 32 (l. 11 Dig.). zato tudi ni bil mogoč dogovor, da sopogod- benik ne bi odgovarjal za veliko malomarnost. s pogodbo je tako bilo mogoče izključiti le odgovornost za majhno malomarnost. Pogodbena svoboda glede določanja odgovornosti pa je bila po drugi strani omejena tudi s tem, da se nihče ni mogel veljavno za- vezati, da bo odgovarjal za višjo silo. 60 od utilitetnega načela so obstajale nekatere izjeme. takšna iz- jema je bila denimo pri naročilu (mandatu), kjer iz zgoraj obrav- navanega odlomka Ulp. D. 50, 17, 23 (l. 29 ad Sab.) 61 izhaja, da je prejemnik naročila odgovarjal tudi za (majhno) malomarnost kljub temu, da iz (vsaj formalno) neodplačnega mandata 62 ni imel nikakršne koristi. kot izjemo od utilitetnega načela bi lahko ozna- čili tudi odgovornost za skrbnost, ki jo sopogodbenik kaže v la- stnih zadevah (diligentia quam in suis rebus adhibere solet). 63 v tem primeru se je malomarnost presojala glede na konkretno me- rilo, to je skrbnost konkretnega povzročitelja. Pri razmerjih, kjer se je ta pojavljala, kriterij za določanje odgovornosti ni bila korist pogodbene stranke od pravnega razmerja, temveč se je preple- tal interes vseh udeleženih sopogodbenikov. tako so na primer 60 Gl. na primer odlomka Gai. D. 44, 7, 1, 4 (l. 2 Aureor.) in Inst. 3, 14, 2. 61 Nekateri dvomijo v klasičen izvor tega odlomka. Iz odlomka Mod. coll. 10, 2, 3 namreč izhaja, da je prejemnik naročila odgovarjal samo za naklep. Prim. Mod. coll. 10, 2, 3: »In mandati vero iudicium dolus, non etiam culpa deducitur. Quamvis singulariter denotare liceat in tutelae iudicium utrumque deduci, cum solius pupilli, non etiam tutoris utilitas in administratione versetur.« 62 odplačno naročilo bi bilo nično kot izhaja iz Pavlovega odlomka Paul. D. 17, 1, 1, 4 (l. 32 ad ed.): »Mandatum nisi gratuitum nullum est: nam originem ex officio atque amicitia trahit, contrarium ergo est officio merces: interveniente enim pecunia res ad locationem et conductionem potius respi- cit.« M. Kaser pri tem opozarja, da so na podlagi naročila opravljali tudi nekatere dejavnosti večjega ugleda, ki jih višji stanovi niso smeli opravljati odplačno. kot odmeno za opravljanje takšnih dejav- nosti so prejeli določeno nagrado (honorarium). Prim. k aser, 1971, str. 578. 63 Prim. odlomek Gai. D. 17, 2, 72 (l. 2 Rerum cottidianarum sive aureorum). 262 DIGNITAS n Rimsko pravo družbeniki ali tisti, ki so bili v neki naključni premoženjski sku- pnosti, imeli skupen interes na uspešnem izvrševanju skupnih zadev. Glede skrbnosti kot v lastnih zadevah smo že povedali, da gre dejansko za odgovornost za naklep, saj sopogodbenik ne bi mogel ravnati drugače kot je navajen glede lastnih zadev, ne da bi se za to odločil zavestno in hote 64 . zavest in hotenje določene posledice, v tem primeru drugačnega načina ravnanja, pa sta ele- menta naklepa. vendar gre tako pri odgovornosti prevzemnika naročila kot tudi družbenika za skrbnost kot v lastnih zadevah za subjektivno odgovornost. Izjema od utilitetnega načela, pri kate- ri je bila odgovornost pogodbenega zavezanca objektivna, pa je bila odgovornost za varovanje stvari. 4. Zaključek Upoštevanje krivde pri predpostavki odgovornosti v pravu predstavlja velik civilizacijski dosežek, ki neposredno vpliva na pravni položaj posameznika. Pred razvojnim pričetkom upošte- vanja krivdne odgovornosti je bila krivda v pravih starega veka, kjer zgodnje rimsko pravo ni bilo izjema, tipizirana, kar pomeni, da se je povzročitelja protipravne posledice preprosto štelo za krivega že zaradi same povzročitve posledice, ne da bi se pri tem pravo vsebinsko oziralo na razloge na strani konkretnega povzro- čitelja, ki so pripeljali do takšne posledice. to je pomenilo, da je tisti, ki je povzročil protipravno posledico brez lastne krivde kot subjektivnega odnosa do nastale posledice, kljub temu odgovar- jal in ga je tudi zadela pravna sankcija, ki je bila lahko v primeru nehotene povzročitve smrti človeka tudi smrtna kazen na podlagi talionskega načela. zgodnji primer upoštevanja krivde zasledimo v rimskem pravu že v zakoniku XII plošč (lex duodecim tabula- rum), kjer je bilo določeno, da če je orožje bolj ušlo iz rok kot pa bilo vrženo (in zadelo svobodnega človeka) mora storilec dati ovna 65 (za žrtvovanje namesto talionske povračilne sankcije do svobodnega človeka). takšno upoštevanje krivde v rimskem pra- vu predstavlja velik civilizacijski dosežek proti tistemu položaju, ki ga v sodobnih pravih označujemo kot upoštevanje človekovih pravic. kljub kazuistični naravi in precejšnji odsotnosti sistemiza- cije v rimskem pravu, so v rimskih virih zaradi upoštevanja subjek- 64 Janez kranjc, 2008, str. 857. 65 r ekonstrukcija zakonika XII plošč, tab. 24a: »Si telum manu fugit magis quam iecit, aries subicitur.« 263 DIGNITAS n Razvoj malomarnosti kot oblike krivde v rimskem pravu tivnega odnosa storilca do nastale protipravne posledice opazni jasni pogledi, ki varujejo posameznika pred pretirano represijo pravnega sistema kot takšnega. Predvsem se takšen pogled razširi v času ob koncu rimske republike, ko se prične upoštevati tudi malomarnost kot oblika krivde (poleg naklepa), ki že predstavlja abstraktno in (dokaj) sistemsko kategorijo upoštevanja povzroči- teljevega subjektivnega odnosa do nastale posledice, to je njego- ve krivde. Upoštevanje malomarnosti kot sistemske oblike krivde in celo vzpostavitev sistema za njeno opredeljevanja po načelu koristi od pravno-poslovnega razmerja, kaže jasne tendence po sistematič- ni ureditvi male malomarnosti kot najpogostejše in hkrati (glede na stopnjo krivde) najšibkejše vrste odgovornosti, ki je po svoji naravi abstraktna in je očitek povzročitelju pravzaprav v okolišči- ni, da bi moral poznati zahtevo prava glede skrbnosti v določe- nem ravnanju in se tega ni držal. v tem pogledu je rimski razvoj malomarnosti kot krivdne oblike pripeljal do današnjih ureditev načela skrbnosti v modernih pravih t.i. rimsko-germanske pravne družine. sezNAM LIterAtUre Arangio-ruiz, v. (1927). responsabilitá contrattuale in diritto romano. Napoli: Nicola Jovene & c. editori. cigoj, s. (2000). teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava. Ljubljana: založba Uradni list republike slovenije. Dyck, A. (2003). evidence and rhetoric in cicero’s Pro roscio Amerino: the case Against sex. rosci- us. the classical Quarterly, vol. 53, no. 1, str. 235-246. Honsell, H., Mayer-Maly, t., selb, W. (1987). römisches recht. berlin et al. : springer verlag. kaser, M. (1971). Das römische Privatrecht, erster Abschnitt, Das altrömische, das vorklassische und klassische recht. München: c. H. beck. kaser, M. (1975). Das römische Privatrecht, zweiter Abschnitt, Die nachklassischen entwicklungen,. München: c. H. beck. korošec, v. (1980). rimsko pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani kranjc, J. (2008). rimsko pravo. Ljibljana: Gv založba. kunkel, W. (2001). Die römischen Juristen, Herkunft und soziale stellung, Unveränderter Nachdruch. köln: böhlau. Larenz, k. (1987). Lehrbuch des schuldrechts, band I, Allgemeiner teil. München: c. H. beck. Medicus D. (1993). schuldrecht I, Allgemeiner teil. München: c. H. bech. Medicus, D. (1969). zur Funktion der Leistungunmöglichkeit. München: zss. Mitteis, L. (1908). römisches Privatrecht bis auf die zeit Diokletians, band I. Leipzig: Duncker/Hum- blot. Nörr, D. (1956). Die entwicklung des Utilitätsgedankens. zeitschrift der savigny-stiftung für recht- sgeschichte, romanistische Abteilung. Št. 73, str. 68-119. schlechtriem, P. (1997). schuldrecht, Allgemeiner teil. tübingen: J. c. b. Mohr; P. siebeck. Watson, A. (1961). contract of Mandate in roman Law. oxford: clarendon Press. zimmermann, r. (1996). the Law of obligations, roman Foundations of the civilian tradition, ox- ford: oxford University Press. 264 DIGNITAS n Rimsko pravo sezNAM rIMskIH vIrov codex Iustinianus, ed. krüger, P. (1954). corpus Iuris civilis II. berlin. Iustiniani Digesta, ed. Mommsen, t., krüger, P. (1954). corpus Iuris civilis I.berlin. Gai Institutionum commentarii quattuor, ed. kübler, b. (1935). Leipzig.