PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1993 / 3-4
Dvojna funkcija socialne interakcije
(II. del)
Dinamika primarnega nivoja socialne interakcije
JANEZ BEČAJ
PROCESI PRIMARNEGA NIVOJA SOCIALNE INTERAKCIJE
V zvezi z dinamiko primarnega nivoja socialne interakcije je seveda najpomembnejše vprašanje energije, ki to dinamiko vzdržuje. Za ahistoričnost dinamične dimenzije je nujen stabilen energetski izvor z ves čas enako smerjo delovanja. Ta pogoj je izpolnjen z motivacijsko osnovo tega nivoja socialne interakcije.
Posameznik z nepopolno biološko opremo ni sposoben samostojne, individualne eksistence. Strukturni model okolja, brez katerega ni življenja, je skupna last in zgolj skupinska dimenzija tega fenomena mu daje potrebno učinkovitost. Ta model ima pomen realnosti, znotraj katere jc šele možna učinkovita orientacija, samo v primeru, da temelji na potrebnem konsenzu, ki se odraža tudi v vedenju večine. In ker jc vsak posameznik na ta skupni model pripet s svojim motivacijskim aparatom, tudi vsak spontano in trajno reagira v svojem okolju na vse, karje v tesnejši zvezi z njim. Iz tega razloga jc spontanost in trajnost dinamike primarnega nivoja socialne interakcije nujna in ne more biti odvisna od racionalnega odločanja posameznika na zavednem nivoju. Ravnanje jc v tem smislu "avtomatizirano", enako kot pri dihanju ali gibanju. Taka sta npr. tudi procesa socialne pcrccpcije in atribucije, ki sta sicer komplicirana, potekata pa zelo hitro in učinkovito - predvsem na nezavednem nivoju. Osrednjo vlogo pri obeh procesih imajo seveda vrednote, norme, stališča, stereotipi, predsodki in podobni neracionalni, socialno oblikovani dejavniki s karakteristikami primarnega nivoja socialne interakcije.
Ker jc posameznik od obstoja in stabilnosti strukturnega modela okolja eksistenčno odvisen, jc za njegovo vzdrževanje tudi eksistenčno utemeljeno motiviran. Ne more biti zgolj njegov porabnik, saj jc uporabnost modela odvisna izključno od njegove veljavnosti, ki pa temelji na konsenzu, se pravi na aktivnem sodelovanju dovolj velike večine članov. Iz tega razloga so nujni trije procesi, ki so vsi utemeljeni z dejstvom, da je strukturni model okolja učinkovit zgolj, če ima dovolj široko podporo (konsenz).'
Najprej jc razumljivo, dasc bo vsakokrat, ko bo prišlo med posamezniki do prevelikih razlik, sprožil proces niveliranja, oz. medsebojnega usklajevanja, tako da se bo izoblikovala za večino najbolj sprejemljiva kategorija.
I "Konsenz" jc ključna beseda praktično za vse osnovne socialnopsihološke fenomene od vrednol, socialnih norm, stereotipov, pa do socialnih predstav ali socialnc realnosti.
Osnovnega pomena mora biti proces, ki vzdržuje in utrjuje doseženo skladnost. Bistvo tega procesa je bojazen posameznika pred razpadom realnosti, kar v bistvu pomeni strah pred izgubo eksistenčno nujno potrebne orientacije. Zato je seveda motiviran za enotnost prostora in svojo izenačenost z njim.
Ker je strukturni model okolja socialni konstrukt in je vsak socialni prostor razbit na množico različnih podsistemov, s skupnim imenovalcem v strukturnem modelu, vsak posameznik pa je istočasno član mnogih takih podsistemov, so odstopanja od osnovnega strukturnega modela, v smislu inovacij, nujna. Zaradi motivacijske osnove primarnega nivoja socialne interakcije pomenijo tovrstne inovacije vedno ustvarjanje konflikta, ki ga lahko sproži zgolj manjšina in na katerega večina nujno reagira s protipritiskom. Zaradi nujne stabilnosti osnovnega strukturnega modela okolja so lahko učinki inovacij zgolj majhni.
V literaturi so procesi, ki ustrezajo navedenim značilnostim primarnega nivoja socialne interakcije, znani. Najdemo jih pod imeni: oblikovanje socialnc norme (normalizacija), konfomiranje in inovacija. Problem pa je v tem, da njihov pomen pogosto ni enoznačen in jih različni avtorji različno definirajo ali pa se ne držijo dosledno svojih lastnih definicij. Najboljši primer za to je konformiranje. Rot npr. definira konformnost kot posameznikovo vedenje, ki je skladno z vedenjem večine in je z njene strani tudi pričakovano (Rot, 1983b, str. 272). Ključna beseda je večina (skupina), toda samo nekaj strani pozneje govori o konformnosti tudi v zvezi s pritiskom, ki ga izvaja avtoritarna figura (prav tam, str. 280).
Konformiranje se običajno definira kot popuščanje posameznika skupinskemu pritisku oz. skupinskim pričakovanjem (Krcch, Crutchfield, Ballachcy 1972; Hollander, 1971; Berkowitz 1977; Gcrgen, Gcrgen l986;Rot 1983). Zanimivo pri tem je, da sta v definicijah vsaj implicitno posameznik in skupina dihotomi/.irana. in sicer tako, da na eni strani obstaja skupina s svojo močjo, pričakovanji in zahtevami, na drugi pa posameznik, ki niti nima prave možnosti, da bi se temu pritisku uspešno uprl. Če hoče (p)ostati član skupine, mora sprejeti njene zahteve. Pri tem avtorji ponavadi priznavajo, da skupina mora doseči in obdržati določeno kohezivnost, če hoče biti učinkovita. Posameznika se praviloma nikoli ne vidi kot izvajalca pritiska, pač pa vedno kot njegovo žrtev. Skratka konformiranje je praviloma razumljeno kot posledica konflikta. Najbolj izrazito to formulirata Moscovici in Fauchcux. Avtorja pravila, da "inovacija pomeni ustvarjanje konflikta, kot pomeni normalizacija izogibanje ter konformnost kontrolo nad razrešitvijo" (Moscovici, Faucheaux 1972, str. 178).
Običajno definiranje konformiranja in konformnosti ni skladno z ugotovljenimi značilnostmi primarnega nivoja socialne interakcije. Razlika je prav v (implicitno) predpostavljeni konlliktnosti odnosa skupina - posameznik, ki pa je primarni nivo socialnc interakcije ne prenese, ker bi bila ogrožujoča za obstoj (socialnc) realnosti. Ta nivo po definiciji lega ne dopušča, rivaliteta jc lastnost sekundarnega nivoja socialne interakcije. Za ta ni vo smo rekli, da predstavlja vso človekovo aktivnost, katere ci I j jc povečali učinkovitost, ki pa ni eksistenčno nujna. Seveda morajo na obeh nivojih socialnc skupine doseči znotraj sebe dovolj veliko skladnost, da bi bile učinkovite. Toda razlika med obema nivojema je v tem, da so na primarnem nivoju posamezniki sami motivirani za skladnost in na njeno ogrožanje tudi vsi spontano reagirajo. Na sekundarnem nivoju jc pa enotnost posledica sklenjenega premirja, ki pomeni ravnotežje med različnimi interesi posameznikov in
2 Ko avtorja govorita o lem, kakoje konsenz v skupini nujen, citirata tudi Rieckena. ki pravi, da če nič drugega, jc treba doseči soglasje vsaj o tem. da ne bo nesoglasja (prav tam, str. 173)
različno socialno močjo, ki jo imajo. To je shema Thibaula in Kclleya, ko govorila o nastajanju norm (Thibaut, Kclley 1959). In temu nivoju ustreza tudi definicija konformiranja Moscovicija in Fauchcauxa.
Pri obravnavanju konformiranja avtorji v glavnem izhajajo iz implicitno predpostavljenega konfliktncga odnosa med posameznikom in skupino. Težave nastanejo zaradi tega, ker socialna psihologija nc loči dveh bistveno drugačnih nivojev socialne interakcije. Na obeli jc potrebna skladnost znotraj socialnih skupin in v obeh primerih morajo biti na razpolago mehanizmi, ki jo omogočajo in vzdržujejo. Toda dinamična osnova jc v obeh primerih popolnoma drugačna: različnost posameznikov, njihovo izključevanje (rival i teta) zaradi različnih osebnih interesov ali sekundarnih potreb je lastnost sekundarnega nivoja, ki se s primarnim nivojem izključuje. Na primarnem nivoju jc izvor pritiska k potrebni uniformnosti predvsem v posameznikih, na sekundarnem nivoju pa je osnova za pritisk (ali medsebojno kontrolo po Thibautu in Kcllcyu) dosežen sporazum, ki jc vedno rczultanta različne moči posameznikov, ki v interakciji sodelujejo.3 Gre torej za dva različna procesa, ki ju nc gre imenovati z istim imenom.
Podoben problem imamo tudi s procesom normalizacije. Najbolj znan eksperiment s tega področja jc gotovo Sherifov avtokinetični efekt (Shcrif, 1967) na katerega se sklicuje večina avtorjev, ko govori o nastajanju (socialnih) norm. Jc pa v zvezi s tem eksperimentom, čega hočemo razumeti kot empirično osnovo za razumevanje nastajanja socialnih norm, kar nekaj nerodnosti. Naprej to, da presojanje navideznega premika lučke v temni sobi, seveda sploh ni socialna norma. Potem jc problematična metodologija, saj rezultat eksperimenta, torej konvergentnost različnih odgovorov pri odgovarjanju v skupini, temelji na zelo nizkem numerusu (Shcrif, prav tam).4 Povrh vsega pa v ponovljenem eksperimentu, kjer jc bilo v pogoju A poskrbljeno za čimmanjšo negotovost poskusnih oseb, Shcrif in Harvey efekta konvergentnosti nista dobila (prav tam). Rezultat prvega eksperimenta gre torej na račun negotovosti poskusnih oseb v eksperimentalni situaciji in ne na račun nestrukturiranega materiala.5
Problem oblikovanja norme obravnavata tudi Thibaut in Kclley (Thibaut, Kcllcy, 1959). Po njunem modelu se norma oblikuje, ko pride do habitualizacija vedenja, kar pomeni, da se vedenje v določeni diadi začne ponavljati, ker prinaša zadostne koristi obema stranema. Te so seveda določene z izpolnjenostjo nekih potreb, ki jih posameznika v interakciji imata. Toda, kakšne so te potrebe? Thibaut in Kellcy se definicij i osnovnih potreb izogneta, saj v uvodu v svojo knjigo jasno napišeta, daje področje osnovnih potreb (torej socialnc motivacije) še vse preveč nedorečeno in ga zato puščata ob strani (Thibaut, Kcllcy, 1959, str. 5). Potemtakem izhajata predvsem iz sekundarnih potreb, katerih izpolnjevanje ni eksistenčno nujno, kot pravzaprav ni nujno niti oblikovanje norm. Do njih pride le takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji, zaradi katerih se začne interakcija ponavljati. Model teh dveh avtorjev tako v resnici predstavlja pravo barantanje (bargaining) in pogajanje med
3	Norma po Thibautu in Kelleyu (Thibaut. Kellcy, 1959) je točno to: rczultanta dveh konkretnih vedenjskih repertoarjev, se pravi rczultanta različnih moči dveh posameznikov.
4	V eksperimentu je sodelovalo skupaj 40 poskusnih oseb, ki so bile razdeljene na 16 skupin. Samo polovica jih je začela z individualno presojo, in še ti so bili pozneje razdeljeni na trojke (štiri skupine) in pare (Štiri skupine).
5	Sherif sam piše: "Poskusne osebe so se počutile negotovo, ker niso bile prepričane v pravilnost svojih odgovorov. To vemo iz njihovih introspektivnih poročil" (Shcrif, 1967, str 146, podčrtal JB). Podobno nc vidita vzroka za konvergentnost v fizičnih lastnostih okolja tudi Moscovici in Fauchcux: "Prepričana sva, da konvergentnost nima osnove v notranjih kvalitetah fizičnih lastnosti okolja, kot je dvoumnost, ampak v potrebi po konsenzu" (Moscovici, Fauchcux, 1972, str. 173).
partnerji, s katerim dobi vsak dele/, ki ustreza njegovi socialni moči. Tudi tukaj imamo, kot v primeru definiranja konformnosti, opraviti z implicitnim dihotomiziranjem posameznikov, ki se družijo na osnovi različnih, tudi izključujočih se motivov.
Tudi opisani proces nastajanja norme po Thibautu in Kcllcyu jc v nasprotju z značilnostmi primarnega ni vojasocialne interakcije, ker temelji na konfliktu med posamezniki. Osnova primarnega nivoja pa nikakor ni konflikt, pač pa negotovost, kije posledica socialne konstrukcije strukturnega modela okolja. Človekova bazična negotovost, ki jo je treba reducirati, jc v literaturi pogosto omenjena (običajno se avtorji sklicujejo na Schachtcrjcvo delo). Pravilno razumevanje primarnega nivoja socialnc interakcije in njene osnovne funkcije pa nas opozarjata, daje to osnovno človekovo bojazen treba razumeti kot.skupinsko in ne individualno. Torej ne gre za to, da imamo na eni strani negotovega posameznika, na drugi pa gotovo skupino, s pomočjo katere lahko posameznik reducira svojo negotovost in zaradi česar mu skupina tudi lahko postavlja zahteve po konformnosti.6 V resnici jc trajno negotova vsa skupina (vrsta), ker jc strukturni model okolja lak. Zaradi tega dejstva redukcija bazične negotovosti vrste ne more potekati v obliki pogajanj ali barantanja (bargaining), med negotovim in gotovim posameznikom (skupino), ker nihče nima moči, s katero bi lahko drugim postavljal pogoje in stem uveljavljal izpolnitev svojih individualnih motivov, kot jc to primer pri Thibautu in Kcllcyu. Njuna shema popolnoma jasno spada na sekundarni nivo in pokriva tisti del socialnc interakcije, ki temelji na sekundarnih socialnih potrebah in katerega cilj jc večanje učinkovitosti.7
Dinamika primarnega nivoja socialnc interakcije ne temelji toliko na negotovosti posameznika, kot predvsem na negotovosti skupine, in zakonitosti, ki iz tega izhajajo, pogojujejo trajne in spontane proccse. Posledica tega jc za posameznika predvsem v njegovi stalni orientaciji k socialncmu prostoru, primerjanju in usklajevanju z n jim. Zaradi skupnega eksistenčno pomembnega strukturnega modela okolja (vedenjski repertoar) na tem nivoju dihotomizacija posameznikov ali posameznika in skupine ni mogoča. Individualni model sam po sebi tu ne pomeni nič, vreden je le toliko, kolikor jc skladen z "realnostjo", to jc z drugimi "individualnimi" modeli, torej v bistvu s skupnim modelom. Tu jc temelj primerjanja posameznika s skupino. Ta proces jc nujno trajen in spontan in lahko v resnici daje vtis nagona, kot jc to razumel Festingcr (uporabil jc termin "drive"), po njem pa mnogi avtorji, med drugim tudi Thibaut in Kclley. V resnici seveda ne gre za nikakršen nagon, pač pa preprosto za značilen socialni konstrukt, ki nadomešča biološko praznino in brez katerega cksistcnca ni mogoča. Bistvenega pomena jc, da gre za skupinsko in nc individualno lastnost, ki bi bila za posameznika značilna v večji ali manjši meri.
Iz navedenih razlogov jc na primarnem nivoju socialnc interakcije seveda nujno pričakovati proccsc, ki oblikujejo fenomene strukturnega modela (z vsemi značilnostmi), ki pa nimajo osnove v konfliktih med posamezniki, pač pa obratno v njihovi eksistenčno pogojeni soodvisnosti in so zato predvsem trajni in spontani. Ti procesi sc morajo bistveno razlikovati od podobnih na sekundarnem nivoju, kjer so osnova zanje različni posamezniki z različnimi motivi in ima interakcija med njimi v resnici pomen dogovarjanja, barantanja ali pogajanj. V vseli primerih jc osnova konflikt, ki jc presežen s skupinskim ciljem."
6	Seveda je ves čas govor o posamezniku in skupini na generičnem nivoju.
7	Zanimivo pa je, da njun opis norme popolnoma ustreza značilnostim primarnega nivoja, saj so norme po Thibautu in Kcllcyu stabilne, neosebne in podprte s konsenzom (Thibaut. Kcllcy, 1959). Toda tako kot drugi avtorji, prav zaradi teoretične nedorečenosti tudi onadva nc moreta slediti svojim definicijam. Tako npr. pri definiranju norme poudarjata pomen konsenza in odsotnost prisile. Pri navajanju praktičnih primerov pa govorita nato tudi o "normativni kontroli", ki so si jo nacisti zagotavljali s prisilo (prav tam. str. 247, podčrtal JU.).
Tretji proces na primarnem nivoju socialne interakcije jc povezan s pojavom inovacije. Vsaka sprememba v socialncm okolju, kije v konfliktu z veljavnim strukturnim modelom, ♦ mora sprožiti rcakcijc, katerih cilj je zavarovanje realnosti oz. vzpostavitev ravnotežja. Jasno je, da s tem ni mogoče preprečiti počasnega spreminjanja strukturnega modela, je pa po drugi strani prav tako jasno, da bi ta model izgubil svojo funkcionalnost takoj, ko bi ga bilo mogoče na hitro spremeniti. Reakcijam na ogrožujoče odstopanje odgovarja v literaturi fenomen inovacijc v zvezi s proučevanjem aktivnih manjšin (Moscovici, Fauchcux, 1972). Predpostavljamo lahko, da zelo verjetno tudi na primarnem nivoju socialnc interakcije obstaja tak proces. Fenomen aktivnih manjšin je zaenkrat proučevan predvsem na mikroni voju in bi bilo treba prenos na makroni vo šele narediti. Lahko pa glede na samo bistvo inovacije sklepamo, da tu tako velikih razlik, kol pri konformiranju in normalizaciji med primarnim in sekundarnim nivojem, morda nc bo, ker gre v resnici na obeli nivojih za konflikt. Lahko pa seveda vnaprej rečemo, da na primarnem nivoju socialnc interakcije tudi ta proces poteka trajno in spontano.
Bistvo dinamike primarnega nivojajc v njegovi spontanosti in trajnosti (avtomatizirani procesi), ki temelji na značilnostih človekove socialnc motivacije. Prav v tej dinamični dimenziji se oba nivoja socialne interakcije pomembno razlikujeta. Osnova dinamike sekundarnega nivojajc konlliktnost različnih, med seboj dihotomiziranih posameznikov, ki morajo doseči potrebno medsebojno skladnost, da bi lahko dosegali svoje skupne cilje, ki temeljijo na sekundarni motivaciji (sc pravi na potrebah, ki niso eksistenčno nujne in so sekundarno naccpljcne na primarnejšo osnovo). Primarni nivo pa ima osnovo v oblikovan ju, vzdrževanju, spreminjanju in prenašanju strukturnega modela okolja, ki pomeni primarno, eksistenčno potrebo, zaradi česar dihotomizacija posameznikov tu ni možna, konlliktnost pa izključena.
Značilnost primarnega nivoja socialnc interakcije mora nujno veljati tudi za procesc, ki ta nivo vzdržujejo. Ti morajo bili prav tako spontani in trajni, poleg tega pa še neosebni (supraindividualni) in podprti s konsenzom. V literaturi take procese najdemo, toda podrobnejša analiza pokaže, da poleg inovacijc tudi procesa oblikovanja (socialne) ■"ormc in konformiranja izhajata implicitno iz predpostavl jenega konflikta med posameznikom in skupino. Ta dva procesa, tako kot sta v literaturi opisana, čeprav po obliki značilna za primarni nivo socialnc interakcije, zaradi te predpostavke spadata na sekundarnega. Tuje verjetno razlog, zakaj jc z definiranjem in uporabo tovrstne terminologije toliko težav. Preprosto zaradi tega, ker socialna psihologija nc loči obeli nivojev socialnc interakcije in ena sama definicija ne more ustrezati fenomenologiji dveh dinamično tako različnih socialnih situacij. Nujno bi potemtakem bilo ločiti proccse enega in drugega nivoja, če hi uporabljali termina "normalizacija" in "konformiranje" za primarni nivo socialnc interakcije, bi bilo treba najti za sekundarnega novo terminologijo.
Rezultati procesov primarnega nivoja socialne interakcije.
Procesi primarnega in sekundarnega nivoja socialnc interakcije sc pa nc razlikujejo zgolj po svoji dinamični osnovi (primarna in sekundarna motivacija) in poteku (spontana in organizirana), pač pa tudi po svojih rezultatih. Čc normalizacija na primarnem nivoju
8 Torej eilj, ki ga posamezniki nc morejo doseči vsak zase, pač pa zgolj z medsebojnim sodelovanjem. To jc Icmelj soodvisnosti na sekundarnem nivoju socialne interakcije, ki sam po sebi sproži oblikovanje strukture, vedenjskih pravil in komunikacije v skupini.
pripelje do (socialne) norme, na sekundarnem pripelje do dogovora, standarda, odločitve ipd. Razlika med tema dvema kategorijama je predvsem v stabilnosti in kontroli izvajanja. (Socialna) norma je relativno stabilna, podprta s konsenzom, njeno izvajanje pa spontano in trajno kontrolira ves socialni prostor. Dogovor, ki pomeni rezultanto (konvergentnost) različnih teženj posameznikov, jc pomembno drugačen. Počiva prav tako na konsenzu, vendar ima ta predvsem racionalno osnovo.'' Tudi iz tega razloga dogovor ni tako stabilen kot norma. Za delovanje skupin na sekundarnem nivoju to tudi ne bi bilo funkcionalno. Za učinkovito delovanje skupin jc treba dogovore včasih zelo hitro spreminjati. Če bi to potegnilo za seboj take čustvene probleme, kot jih povzroča spreminjanje ali odstopanje od norm (vrednot, stereotipov, predsodkov, prepričan j ipd.), potem bi bile vse skupine izjemno rigidne in nesposobne kakršnegakoli hitrejšega prilagajanja in reševanja konkretnih problemov. Zgol j racionalni konsenz, ki je za oblikovanje učinkovitih dogovorov zadosten, pa ima za posledico tudi to, da sc dogovori lahko izvajajo le ob ustrezni zunanji, formalni kontroli. Ta proces kontrole seveda ni niti spontan niti trajen in v njem člani skupine na tak način tudi ne sodelujejo. Mehanizem kontrole na tem nivoju bi bilo nesmiselno imenovati z istim terminom kot ekvivalenten proces na primarnem nivoju socialne interakcije (konformnost, pritisk h konformnosti), saj je to nekaj popolnoma drugega kot spontana medsebojna kontrola vseh članov na primarnem nivoju.
Posameznikov odnos do socialnega okolja je z obravnavanega vidika tako lahko vsaj trojen. Najprej se nujno usklajuje s svojim delom socialncga okolja (lahko tudi seveda z določenim podsistemom) in tudi aktivno skrbi za to, da sc to okolje ne spreminja, ko gre za kategorije, ki spadajo v strukturni model okolja. Potem sodeluje s svojimi, specifičnimi potrebami v dogovorjanju z drugimi posamezniki in na ta način sooblikuje različne dogovore. Teh se je pripravljen držati, dokler mu to prinaša koristi. Če lahko pride do njih brez upoštevanja dogovorov in brez posledic takega ravnanja, bo to verjetno tudi napravil. Druge člane skupine je pripravljen kontrolirati, če njihovo vedenje direktno ogroža njegove lastne motive, sicer pa verjetno ne. To se dogaja praktično v vsaki delovni skupini. Poseben problem pa predstavlja tretja možnost, to je odnos do drugih posameznikov, kjer jc pomembna posebno socialna moč ene in druge strani. Če za prvi primer uporabimo termin "konformiranje", lahko za zadnjega "poslušnost" (obedience, compliance), medtem ko za odnos do dogovora, kol vedenjskega regulativanasekundarnem nivoju socialne interakcije, ustreznega termina nimamo. V bistvu gre za upoštevanje skupinskega dogovora, ki pa ni spontano in trajno (kot je npr. konformnost na primarnem nivoju), niti ni posledica večje socialnc moči drugega posameznika (pokoravanje). Osnova za upoštevanje dogovora je sklenjen "sporazum" oz. kompromis različnih interesov na osnovi predvsem racionalnega konsenza. Zaradi različnih, največkrat konfliktnih osebnih interesov posameznikov mora biti nadzor nad izvajanjem sprejetega kompromisa formalno določen in v nekem smislu neoseben (nevtralen, nepristranski), ker so posamezniki v rivalitetnem odnosu in ni mogoče pričakovati, da bo vsak spontano in trajno in predvsem nepristransko kontroliral vedenje vseh. "Nepristranskost" rcakci j pa jc na primarnem nivoju socialne interakcije, za razliko od sekundarnega, zagotovljena z motivacijsko osnovo!
Seveda je v realnosti stvar dokaj zapletena, ker se oba nivoja socialnc interakcije najtesneje prepletata. Dogovor v delovni skupini jc običajno zaščiten z normo primarnega
9 "Dogovor mi ne ustreza popolnoma, toda ražUlDCm. da drugače ni mogoče. Zato dogovor sprejemam, kljub morebitnemu neugodnemu čustvu, ki mi ga povzroča."
nivoja, npr.: "Besedo moraš držati". Zato konkretno ravnanje nekega posameznika ni odvisno zgolj od konkretnih osebnih koristi, ki hi jih kršenje dogovora prineslo, ampak tudi od stopnje internaliziranosti norme, ki je z dogovorom povezana. Isto se zgodi v odnosu do avtoritete. V Milgramovem eksperimentu učenja zelektrošoki (Milgram 1985) sta npr. v konfliktu dva sklopa norm: "Če si obljubil sodelovanje, moraš to tudi narediti, posebej še, če si za to vzel denar." "Ljudem, ki so bolj izobraženi od tebe, moraš zaupati, posebej če delajo na tako uglednih ustanovah." "Če ti nekaj ne gre v glavo, to še nc pomeni, da so neumni drugi injesteboj vse v redu" ipd. Na drugi strani pa so norme, kot: "Človeka ne smeš poškodovati, nc glede na to, za kakšno situacijo gre"."Čc kdo od tebe zahteva, da napraviš nekaj, kar jc proti tvojemu prepričanju, moraš to odklonili - nc glede na posledice." Ta dva istočasno prisotna sklopa norm povzročata hudo ambivalentnost in kakršnokoli razrešitev le-tc si z mehanizmom kognitivne disonancc (socialnc pcrccpcije, atribucije) seveda zlahka razložimo. Milgramov eksperiment bi lahko s tega vidika razložili tudi na ta način, da do podrejanja avtoriteti (obedience, compliance) pride takrat, ko jc poskusna oseba izolirana od socialnega okolja, ki podpira sklop socialnih norm, katere nc dopuščajo povečevanja jakosti elektrošokov. Zaradi tega fenomen izgine, ko sc v eksperimentalni situaciji pojavi še druga poskusna oseba. Razlaganjefcnomcnapodrcjanjaavtoriteti(Obcdicnce,Gchorsam) zinstiktom (Milgram 1985,str. 147) je nepotrebna. Morda jc prav Milgramov eksperiment dobra ilustracija za to, kako je v konkretnem vedenju posameznika v določeni socialni situaciji težko razločevali primarni in sekundarni nivo socialnc interakcije. Problem jc še večji zaradi tega, ker imamo pri presojanju vsakokratnih situacij pred očmi predvsem konkretno vsebino oz. konkretno podobo dogajanja. Ta pa za preso jo vpletenosti primarnega nivoja niti ni tako pomembna, saj je njena nujna prisotnost (ahistoričnost) zgolj v dinamični dimenziji, medtem ko je vsebina lahko poljubna in sc vedno tudi spreminja.
Trajnost in spontanost dinamike primarnega nivoja socialnc interakcije, s tem pa seveda tudi celotnega človekovega socialnega vedenja, je potemtakem zasidrana v njegovi socialni motivaciji. Bistvenega pomena jc to, da socialno konstruiran strukturni model kot kompenzacija eksistenčno pomembne manjkajoče biološke opreme vse posameznike združi v povezano socialno enoto med seboj eksistenčno soodvisnih posameznikov. Ker so ti posamezniki med seboj povezani tako na osnovi primarne kot sekundarne socialnc motivacije, nastane dvojen, v bistvu paradoksalen odnos: s pomočjo posameznih konkretnih socialnih aktivnosti se uresničujeta dva izključujoča sc cilja: na eni strani se z interakcijo zagotavl ja eksistenčno pomembna enotnost socialnega polja, na drugi pa se skozi različne oblike barantanja in pogajanj iščejo najboljše možnosti za doseganje specifičnih individualnih potreb. Tako dobimo zanimivo dinamično podobo. Čeprav jc socialna interakcija, kot vsota vseh socialnih stikov, navidez usmerjena v izpolnjevanje specifičnih individualnih potreb1", pa je vendarle istočasno tudi nosilec koherentnosti socialnega prostora." Tako ima vsako socialno dejanje v sebi dvojno, izključujočo sc funkcijo: utrjuje enotnost prostora (s tem, ko mora potekati v okviru danega strukturnega modela okolja - t.j. socialne realnosti) in omogoča doseganje individualnih, konkurenčnih ciljev. Z drugimi besedami, posameznik tudi takrat, ko sledi izključno individualnim, egoističnim ciljem, deluje v okviru danega
10 Primer teorije, ki ostaja zgolj v tej dimenziji, je npr. "equity" teorija. Njeni avtorji vidijo osnovo za splošno psihološko teorijo v človekovi sebičnosti ("Equity theory, too, rests on the assumption that man is selfish"). (E. Walster, Berschcid, G. W. Walster. 1976, str. 2).
1 I Tej funkciji ustrezajo v literaturi pogosto navajani fenomeni, kot npr.: socialna realnost, strukturiranje okolja, kategorizacija ali pa "enotni kodirni sistem".
strukturnega modela okolja in ga z določenimi dimenzijami svojega ravnanja tudi utrjuje, saj izven njega eksistence sploh ni.
Zanimivo je, daje v bistvu enako dinamično osnovo za pojasnjevanje delovanja tržne ekonomije v začetku tega stoletja predpostavljal ekonomist, polit ični filozof in družboslovni teoretik F. A. Hayek. Bistvo tržne ekonomije, po tem avtorju, je v kompleksni delitvi dela brez osrednje kontrolne instance. Mehanizem jc sestavljen iz dveh elementov: (I) vsi posamezniki se ravnajo po nekih splošnih vedenjskih pravilih in (2) vsak posameznik sc, skladno s svojo specifičnostjo, prilagaja specifičnim, konkretnim razmeram, v katerih se znajde. Ta kombinacija hkratnega realiziranja tako splošnega kol individualnega vodi po tem avtorju k "spontanemu rcdu"(R. Klcy, 1992). Gledano z vidika modela dvojne funkcije socialne interakcije, je Hayckovo opažanje presenetljivo točno. Ni pa seveda prav nič čudno, daje avtor imel probleme z določitvijo splošnih vedenjskih pravil. Shematsko zgleda odnos med primarnim in sekundarnim nivojem socialnc interakcije takole:
	molivacijsku osnova	skupinski procesi	rezultati skupinskih procesov	značilnosti nivoja
PRIMARNI NIVO SOCIALNE	PRIMARNA MOTIVACIJA vzdrževanje strukturnega modela okolja (socialnc realnosti)	NORMALIZACIJA	STRUKTURNI MODEL OKOLJA (vrednote, slcrcolipi, prepričanja, norme....)	stabilnost. emocionalni in racionalni konsenz, neformalna kontrola, spontana kohezivnost, internalizacija
INTERAKCIJE		KONFORMIRANJE	KONFORMNOST (spontana uniformnost)	TRAJNA IN SPONTANA. SAMOREGULIRAJOČA SE DINAMIKA
		INOVACIJA	RF.NORMALIZACIJA. POLARIZACIJA	
SEKUNDARNI NIVO SOCIALNE INTERAKCIJE	SEKUNDARNA MOTIVACIJA	DOGOVARJANJE. POGAJANJE (skupinsko odločanje, "bargaining")	DOGOVOR. SKUPINSKI STANDARD	plastičnost, racionalni konsenz, konflikt undividualnih potreb in interesov, formalna organiziranost.
	povečevanje učinkovitosl	VZDRŽEVANJE DOGOVOROV	FORMALNA UNIFORMNOST formalno zagotovljeno izvajanje dogovora	lormalna kontrola FORMALNO ORGANIZIRANA IN KONTROLIRANA DINAMIKA
		INOVACIJA	SPREMEMBA DOGOVORA (opustitev, nov dogovor)	
V človekovem ravnanju, torej skladno z. obema nivojema socialnc interakcije, obstajata dve tendenci, ki sta v bistvu izključujoči in istočasno neizogibni: vzdrževanje enotnosti socialncga prostora ter zadovoljevanje specifičnih individualnih potreb, ki so v svojem bistvu rivalitetne narave.l2Ta kronična ambivalentnost in konfliktnost ne more biti nikoli razrešena, kerje funkcioniranje na primarnem nivoju zagotovljeno zeksistenčno odvisnostjo: brez dovolj enotnega in dovolj stabilnega strukturnega modela okolja človek tudi kol posameznik nc more eksislirati. Zaradi nujne razbitosti večjih socialnih sistemov na nepregledno število podsistemov in zaradi neizogibnega multiplega članstva pa je po drugi strani prav tako nujna posameznikova individualnost, kot spccifičcn prerez (presečna
12 Ta dvojna, nasprotujoča si orientacija jc razvidna tudi iz Maslowovc hierarhije potreb. Sklopa potreb po varnosti in sprejetosti zahtevata izenačenost posameznikov, medtem ko potrditev zahteva različnost. Posameznik mora s svojo aktivnostjo bili torej dovolj enak in istočasno tudi dovolj različen od svojega socialnega okolja. Z druge strani ima tudi skupina dva nasprotujoča si cilja: posameznike znotraj sebe mora ustrezno poenotiti in jim istočasno omogočiti njihovo individualnost.
množica) različnih socialnih podsistemov. Socialna psihologija vidi predvsem drugo kategorijo, prvo pa spregleduje. Tako so fenomeni obeh nivojev med seboj pomešani in jih seveda ni mogoče dobro razumeti. Zaradi tega socialna psihologija nc zmore enoznačno definirati osnovnih fenomenov svojega področja (socialna motivacija, konformiranjc, norma, socialna interakcija ipd.).
ODNOS POSAMEZNIK - SOCIALNO OKOLJE
Dejstvo je, da se problem odnosa med posameznikom in socialnim okoljem (družbo, socialno interakcijo, skupino) vleče praktično že vse od začetkov socialnc psihologije. Pri temne gre prezreti, da že vprašanje samo obe kategoriji dihotomizira in daje tadihotomizacija implicitno prisotna v vsej socialni psihologiji. Tako sc problem odnosa med posameznikom in socialnim okoljem v bistvu pokriva s problemom nivoja proučevanja socialnopsiholoških fenomenov. Ali se proučuje posameznika in vpliv socialnih dejavnikov nanj (skladno z Allportovadefinicijo socialnc psihologije) ali pasenadrugi strani proučujedružbo, kot vsaj relativno samostojno raziskovalno enoto. Nekateri vidijo začetek takega razcepa že pri McDougallu in Rossu, ki sta napisala 1908 vsak svojo socialno psihologijo; prvi v okviru psihologije, drugi pa sociologije. Bolj znano jc pa v tem smislu vendarle Durkhcimovo ostro ločevanje individualnopsihološkega in kolektivnega. Taki cepitvi ustreza tudi že omenjena delitev socialnc psihologije na sociološko in psihološko smer.13 Prva sc v literaturi največkrat pojavlja kot korekcija druge, ki naj bi bila po mnenju kritikov preveč individualna in sploh "ncsocialna". Njena glavna značilnost naj bi namreč bila v preveliki orientaciji k proučevanju posameznika in v prepričanju, da se s hipotetično-deduktivnim pristopom in poostrenim empiričnim raziskovanjem lahko odkrijejo glavne zakonitosti socialncga vedenja v posamezniku samem (prim.: Rijsman, Strocbc, 1989). Sociološko orientirana socialna psihologija, predvsem pa nekatere sodobne smeri na tem področju (Moscovicijevc socialnc predstave, Gcrgcnov socialni konstrukcionizem) namesto tega prenašajo poudarek s posameznika na socialno okolje, kot predmet raziskovanja. Vendar pa analiza pokaže, da tudi le sodobne smeri v bistvu še vedno dihotomizirajo posameznika in socialno okolje, le da v slednjem vidijo daleč pomembnejši in avtonomnejši dejavnik, kot klasična psihološka socialna psihologija. Tisto, kar manjka obema smerema, jc jasen teoretični konstrukt socialne motivacijc. Brez odgovora na vprašanje, v kakšni meri je za posameznika socialnost eksistenčno pomembna in predvsem zakaj, sploh ni mogoče učinkovito proučevanje človekovega sociaincga vedenja. Prav tako pa ni mogoče govoriti o kvaliteti, oblikah in nujnosti medsebojne socialnc povezanosti. Implicitno predpostavljanje ali celo sklicevanje na to, daje stvar dovolj očitna in da "o socialnosti nc more biti nobenega dvoma", tako da jc "ni treba utemeljevati z osnovnim gregarnim instinktom in ojačevanjem na osnovi hranjenja in pitja" (Asch, 1953, str. 333, 336), za razumevanje zakonitosti socialncga vedenja seveda ni dovolj.
Z uporabo Piagctovcga modela socialnc motivacije jc mogoče fenomen socialnc interakcije kot vsoto vseh medsebojnih stikov razdeliti na dve veliki področji, ki smo ju
13 Ta problematika je med drugim obdelana v dveh posebnih številkah najuglednejših evropskih socialnopsiholoških rcvih: European Journal of Social Psychology. Vol. 19, No. 5, 1989 (Controversies in the Social Explantion of Psychological Behavior); The British Journal of Social Psychology, Vol. 25, Part3, 1986 (The Individual - Society Interface).
imenovali primarna in sekundarna socialna interakcija. Funkcija prve je oblikovanje, vzdrževanje, spreminjanje in prenašanje strukturnega modela okolja, kar lahko imenujemo tudi strukturiranje okolja ali pa konstrukcija socialnc realnosti. Ta funkcija je nujna zaradi manjkajoče eksistenčno potrebne biološko posredovane opreme in jo je potrebno razumeti kot fenomen "primarne motivacije". Uresničena je pa lahko, s pomočjo kvalitetnega kognitivnega aparata, samo v skupini. V tem je bistvo dinamične podobe primarnega nivoja socialne interakcije in gledano skozi produkt te dinamike (strukturni model) posameznikov med seboj ni mogoče dihotomizirati. To je nedeljiva celota, ki dihotomizacijc nc dopušča: posameznik obstaja zgolj kot skupina. Strukturni model okolja, ki šele omogoči osnovno orientacijo v prostoru, je zasidran v mnoštvu vseh socialnih stikov tega okolja. Kot pravi Piagct: "Danes se na odnos med socialno skupino in posamezniki gleda kot na relacijsko totalnost, znotraj katere predstavljajo individualne operacije in kooperacija neločljivo ccloto in sicer tako, da so zakonitosti splošne koordinacije akcij v svojem funkcionalnem nukleusu skupne tako inter- kol intra- individualnim akcijam ter operacijam" (Piagct, 1971, str. 98).
Kaj to pomeni, lahko dodatno poudarim z opozorilom, da ta nivo socialnc interakcije, zaradi svoje funkcije, nc prenese rivalilclc med člani, ampak mora prav obratno na nek učinkovit način zagotavljati enotnost socialnega prostora. Različnost na tem nivoju pomeni lahko le razpad realnosti same in potemtakem tudi konec eksistence. Procesi, ki zagotavljajo eksistenčno nujno stabilnost socialno oblikovane realnosti, morajo biti seveda tudi avtomatični, spontani in trajni. Nc morejo biti odvisni od zgolj nekaterih posameznikov ali cclo institucij. Potrebna energetska osnova teh trajnih in spontanih procesov je v motivaciji posameznikov. Ti so motivirani za medsebojno skladnost (enakost, konformnost) in skladno s tem (udi funkcionirajo: svoje vedenje uravnavajo po drugih, reagirajo na odklone drugih, sc neprestano primerjajo z njimi - in vsa ta dinamika ima en sam cilj: vzdrževanje (socialne) realnosti ali strukturnega modela okolja. V tej dimenziji ni dihotomizacijc
PRIMARNI NIVO SOCIALNE INTERAKCIJE
VZDRŽEVANJE Y REALNOSTI
MOŽNO JE PREDVIDEVANJE, PLANIRANJE, KONTROLA, SMOTRNO VEDENJE.
BAZIČNA ANKSIOZNOST JE STRAH PRED RAZPADOM REALNOSTI.

VSAK SODELUJE TRAJNO IN SPONTANO.
TUDI OSNOVNI PROCESI SO SPONTANI IN TRAJNI.
NI D1HOTOMOZACIJE POSAMEZNIK -SKUPINA
^STRUKTURIRANJE OKOIJA
REALNOST INSTINKTA NADOMEŠČA SOCIALNA REALNOST
STRUKTURNI
MODEL
OKOLJA


-XJSMISUTEV, VEDENJE ^VEDENJSKA REGULACIJA
STABILNOST ■^KONSENZ SUPRAINDIV1DUALNOST


Soc.
psih.

VREDNOTE S. NORME S. PREDSTAVE Mi. REALNOST STEREOTIPI PREPRIČANJA IPD.
NORMALIZACIJA ^KONFORMIRANJE INOVACIJA
LASTNOSTI
SPONTANOST. ►TRAJNOST, VKLJUČENA JE VEČINA
posameznikov: strukturni model okolja jc skupni produkt, vzdrževan s socialno dinamiko, v kateri sodelujejo vsi posamezniki znotraj določene socialnc skupine. Posameznik v tej dimenziji eksistira samo kot širša socialna celota (samo skupaj z drugimi)14. Shcmatsko si primarni nivo socialne interakcije lahko predstavljamo takole:
Sekundarni nivo socialnc interakcije pa jc v tem smislu popolnoma drugačen. Ljudje ne živimo v skupinah zgolj zaradi ohl ikovanja strukturnega modela okolja, ampak tudi zato, da lahko tako določene stvari, ki same po sebi niso eksistenčnega pomena, naredimo hitreje, bolje, več ali pa jih kot posamezniki sploh nc moremo napraviti. Na tem nivoju človek z druženjem povečuje svojo učinkovitost, po kakršnihkoli kriteri jih jo že določa. Osnova aktivnosti tega nivoja je sekundarna motivacija, nacepljena na primarno.15 Tovrstno sodelovanje zahteva seveda diferenciacijo in dovolj visoko usklajenost delovanja posameznikov. Tu šele nastane skupinska struktura z različnimi vlogami, statusi, različno socialno močjo ipd. Vsega tega na primarnem nivoju socialnc intcrakcijc ni! Pri katerikoli obliki praktičnega sodelovanja, ki naj zagotovi večjo učinkovitost, pa jc seveda dihotomizacija med posamezniki jasno razvidna.
Tudi na sekundarnem nivoju socialne intcrakcijc lahko seveda govorimo o odvisnosti posameznika od skupine. Čim večjajedifcrenciranost sistema, večjaje odvisnost posameznika od njega. Taka odvisnost jc lahko tudi eksistenčnega pomena (kot "fate control" po Thibautu in Kclleyju), vendar sekundarno. Odvisnostjo tukaj posledica značilne organiziranosti sistema, in nc kakšnih eksistenčnih potreb samih po sebi. Na sekundarnem nivoju jc seveda možen tudi obraten odnos, daje namreč skupina odvisna od posameznika.
V	vsakem primeru pa na sekundarnem nivoju lahko posameznika jasno ločimo od socialncga okolja in presojamo njegovo vsakokratno odvisnost ali neodvisnost od nje. Vendar pa odvisnost na tem nivoju posameznika eksistenčno nc determinira, nc glede na to, da utegne pomembno oblikovati njegovo vedenje - pogosto tudi proti njegovi volji.
Ločevanje dveh bistveno različnih funkcijskih sklopov socialnc intcrakcijc nam tako omogoči odgovorili na vprašanje, kakšen jc odnos med posameznikom in socialnim okoljem. Na primarnem nivoju socialnc intcrakcijc o dihotomizaciji ni mogoče govoriti. Funkcija tega ni voja zahteva enotnost socialncga polja, izven katerega posameznik nc more obstajati. Oblikovanje, vzdrževanje, spreminjanje in prenašanje strukturnega modela kot osnovne, eksistenčno pomembne orientacije v prostoru poteka spontano in trajno s pomočjo vseh posameznikov, ki so na model pripeti s svojim primarnim motivacijskim aparatom. Sekundarni nivo socialnc intcrakcijc zahteva diferenciacijo posameznikov in dihotomizacija posameznika in skupine jc tukaj jasna, socialni prostor pa dobi svojo organizacijsko strukturo.
V	človekovem ravnanju sta oba funkcijska sklopa socialnc intcrakcijc prekrita in ju jc težko ločiti. Pred očmi imamo seveda vedno bolj obliko ter vsebino, kot pa dinamično osnovo socialnopsiholoških fenomenov. Klasična, predvsem eksperimentalno orientirana psihologija sc jc ukvarjala predvsem z vsebino in tudi sodobne smeri, ki jo poskušajo korigirati, ostajajo pri enaki naravnanosti. Le posameznika so zamenjale s skupino in
14	Dinamika primarnega nivoja socialnc interakcije jc filogenetsko starejša in z opisanimi lastnostmi ustreza fenomenom psihologije mase. Socialni sistemi v kritičnih obdobjih začnejo delovati predvsem na tem nivoju, kjer sc posameznik začne stapljati v enotno maso (prim. Moscovici, 1985 ali Deconchy, 1984).
15	Podobno loči dva nivoja socialne interakcije Montmollinova, pri obravnaanju socialnega vplivanja: govori o "odvisnost" ter "soodvisnost". Prva jc povezana s psihološkimi potrebami, druga pa s storilnost jo (Montmol lin, 1977).
njenimi fenomeni. Da hi lahko razumeli vso zapletenost socialnopsiholoških fenomenov, je treba pogledati za njihovo zunanjo podobo, kot je že pred desetletji ugotavljal K. Levvin, ko jc napisal, da je v psihologiji prevladujoči fenotipski, aristotclovski miselni model treba zamenjati zgalilcjanskim ali genolipskim (Lcwin, 1977; Schcllcnberg, 1978). Ali drugače, brez razumevanja socialnc motivacije ni mogoče učinkovito presojati nobenega socialnopsihološkega fenomena.
Posebej fenomene, ki imajo karakteristike primarnega nivoja socialne interakcije (vrednote, norme, stereotipi, socialnc predstave ipd.) jc mogoče videti samo skozi funkcijo primarnega nivoja socialne intcrakcijc. To so fenomeni, ki pomenijo jedro socialnega funkcioniranja tako skupine kot posameznika in predstavljajo osnovo tudi vsem individualnim kognitivnim proccsom. To sicer dokazujejo fenomeni, kot so "socialna pcrcepcija", "socialna atrihucija", "kategorizacija", "kognitivna disonanca" in drugi, vendar sc zdi, da jc njihov pomen šc vedno podcenjen, saj je implicitna predstava o človeku kot racionalnem bitju, ki jc sposobno kontrolirati svojo subjektivnost, čustvenost, predsodke še vedno dokaj živa. Skladna jc s splošno razširjeno implicitno predstavo o človeku kot biološko samozadostnem bitju, ki pa seveda ustreza le sekundarnemu nivoju socialne intcrakcijc.
Zdi se, da bi bilo možno postavili hipotezo, da jc glavni problem sodobne socialne psihologije prav omenjena implicitna teorija, ki preprečuje videti pomen primarne socialne interakcije. Iz nje tudi logično sledi dihotomiziranost posameznika in skupine. In tako ni čudno, da ni mogoče določiti odnosa med obema kategorijama, ko pa sta žc uvodoma napačno diholomizirani. Pomena primarnega nivoja socialnc intcrakcijc prav zaradi tega ni mogoče videti. Če sprejmemo njegovo eksistenčno pomembno vlogo pa, v tem okviru dihotomizacija posameznika in skupine sploh ni mogoča. Ta nivo socialne interakcije predstavlja jedro posameznikovega kol tudi skupinskega socialncga funkcioniranja. In fenomeni makrosocialncga nivoja svoje osnove nimajo v zakonitostih "sui generis", pač pa v zakonitostih socialnc motivacijc.
LITERATURA
Adams Stacy J. (1965), Inequity in social exchange, V: Advances in Experimental Social Psychology. Vol. 2 Allen Vernon L.( 1965), Situational factors in conformity, V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol .2 Allen Vernon L. (1975). Social support for nonconformity, V: Advances in Experimental Social Psychology. Vol.8
Allport Gordon W.( 1968), The historical background of modern social psychology, V: Lindzey Gardner, Aronson Elliot: The handbook of social psychology, Vol. I, second edition, Addison-Wcsley Publishing Company Asch Solomon E. (1953), Social psychology. Second printing, Prentice - Hall, New York Baba Marietta L., Zcigler Bernard P. (1985), Evolution and innovation in sociocultural systems: a punctuated
equilibria mode, V: Individual development and social change: explanatory analysis. Academic Press Backman Carl W. (1983), Toward and interdisciplinary social psychology, V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 16
Bandura A., Walters R.H. (1963), Social learning and personality development. Holt, Rinchaltand Winston, Inc., New York
Bandura A., Adams N.E., Beyer J. (1977), Cognitive processes mediating behavioral changc. V: Journal of
personality and social psychology, Vol.35, No.3 Bcčaj Janez (1983), Dinamični model socialnc interakcije, Magistrska naloga, Ljubljana Berger Peter L., Luckmann Thomas (1973). The social construction of reality. Penguin University Books Berkowitz Leonard (1969), Social motivation, Second edition, V: Lindzey G . Aronson E: The handbook of social psychology. Random house. New York
Bcrkowitz Leonard (1972), Social norms, feelings, and other factors affecting helping and altruism, V: Advances
in Experimental Social Psychology, Vol. 6 Bcrkowitz Leonard (1977), Introduzionc alia psicologia socialc. Franco Angeli Editore. Milano Bertalanffy Ludwig von (1968), General system theory, Gcorg Braziller, New York
Billig Michael (1988), Social representation, objcctification and anchoring: a rhetorical analysis, V: Social Behaviour, Vol. 3
Bodenhausen Galen, Wycr Robert S. Jr (1987), Social cognition and social reality: information acquisition and use in the laboratory and the real world V: Hippler Hans J., Schwartz Norbcrt, Sudman Seymour (cd.): Social information processing and survey methodology, Springer Vcrlag, 1987 Brody Nathan (1980), Social motivation, V: Annual Review of Psychology, Vol. 31 Bruncr Jerome S. (1957), On perceptual readiness, V: Psychological review Vol. 64, No. 2 Buck Ross (1985), Prime theory: an integrated view of motivation and emotion, V: Psychological Review, Vol. 92, No.3
Cartwright Dorwin. Zander Alvin (1968), Group dynamics, research and theory, Third edition, A Harper
International Edition, New York Dcconchy Jean-Pierre (1984), Rationality and social controle in orthodox systems . V: The social dimensions. Vol.
2, H Tajfel (cd.), Cambridge University Press, 1984 Doisc Willcm (1982), PiagetclaspcgiazioncsozialedcH'inlclligcnza, V: Latcoriadi Jean Piagct,Giunti Barbera, Fircnzc
Doisc W. (1989), Constructivism in social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior. Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebc Doisc Willcm, Mugny Gabriel, Pcrrct-Clermont Annc-Nclly (1976), Social interaction and cognitive development: further evidence, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 6 Emlcr Nicholas (1987), Socio - moral development from the perspective of social representations , V: Journal for
the theory of social behaviour. Vol. 17, No. 4, Farr Robert M. (1977), Heider, Harr) and Herzlich on health and ilncss: some observations on the structure of
žrcpr)scntations collectives', V: European Journal of Social Psychology, Vol. 7, No. 4 Farr Robert M., Moscovici Serge (1984), Social representations, Cambridge University Press, Fauchcux Claude (1976), Cross-cultural research in experimental social psychology V: European Journal of Social Psychology, Vol. 6
Festinger Leon (1950), Informal social communication, V: Cartwright D, Zander A.,Group dynamics, New York Fcstingcr Leon (1978), Tcoria dclla dissonanza cognitiva, seconda cdizionc. Franco Angeli Editore, Milano Frcy D, lrle M.(Hrsg.) (1984), Thcoricn dcr Sozialpsychologic I, Kognitivc Thcorien, Zwcitc Auflagc, Vcrlag Hans Huber
Frcy D., Irlc M.fHrsg.) (1985), Thcoricn der Sozialpsychologic II, Gruppcn - und Lcrnthcoricn, Vcrlag Hans Huber
Frey D., Irlc M.fHrsg.) (1985), Theorien dcr Sozialpsychologic III, Motivations - und
Informartionsverarbeitungstheoricn, Verlag Hans Huber Gcrgen Kenneth J. (1973), Social Psychology as History, V: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 26, No. 2
Gcrgcn Kenneth J. (1978), Experimentation in social psychology: a reappraisal, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 8
Gcrgcn Kenneth J. (1985a), The Social Constructionism Movement in Modern Psychology, V: American Psycologist, Vol. 40, No. 3
Gcrgcn Kenneth J. (1985b), Psychological constructs and paradigm survival: a response to Csikszcntmihalyi and
Massimini, V: New Ideas in Psychology, Vol. 3, No. 3 Gcrgen Kenneth J. (1986), Interpreting the texts of nature and culture: a reply to Jahoda, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16
Gcrgcn M. (1989a), Induction and construction: teetering between worlds, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebc Gcrgcn K J. (1989b), Social psychology and the wrong revolution, V: European Journal of Social Psychology. Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebc Gcrgcn Kenneth, Davis Keith E. (1985), The social construction of the person, Springer Vcrlag Gcrgcn Kenneth J., Gcrgcn Mary M. (1986), Social psychology. Second edition, Springer Vcrlag
Gergoudi Marianlhi (1983). Modern dialectics in social psychology: a reappraisal, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 13
GTZ-Marchand Bcttina (1985), Die Affiliationsthcoric von Schachter, V: Frey D., Irle M.(Hrsg.), Theoricn der
Sozialpsychologie III, Motiavlions- und Inforinationsverarbcitungsthcorien, Vcrlag Hans Huber Grabit/. Hans-Joachiin (1985), Die sozialc Lcrntheorie von Rotter, V: Frey D., Irle M.(Hrsg.), Theoricn dcr
Sozialpsychologie II, Gruppcn- und Lcrnthcoricn, Verlag Hans Huber Harris Peter R. (1985), Asch's data and the 'Asch effect': a critical note, V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24
Herzlich Claudine( 1975), SozialeVorstellung, V:S. Moscovici (Hrsg.), Forschungsgcbicte dcr Sozialpsychologie
I, Athcnm Fischer Taschcnbuch Verlag Hewstone Miles (1985), On common - sense and social representations: a reply to Potter & Litton, V: British
Journal of Social Psychology, Vol. 24 I lewstone Miles, Jaspars Jos, Lalljcc Mansur (1982), Social representations, social attribution and social identity: the intcrgroup images of 'public' and 'comprehensive' schoolboys, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 12
Hollander Edwin P. (1967), Principles and methods of social psychology, second edition, Oxford University Press Jacobs Robert C., Campbell Donald T. (1961), The perpetuation of an arbitrary tradition through several generations of a laboratory microculture, V: Journal of Abnormal and Social Psychology, Vol.62, No.3 Jacoby Russell (1981), Društveni zaborav. Nolit. Beograd
Jahoda Gustav (1986a), Nature, culture and social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16
Jahoda Gustav (1988), Critical notes and reflections on 'social representations', V: European Journal of Social Psychology, Vol. 18
Jaspars Jos (1986), Forum and focus: a personal view of europcan social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16
Jaspars J., Frascr C. (1984), Attitudes and social representations. V: Farr R. M.. Moscovici S., Social
Representations, Cambridge University Press, 1984 Jaspars Jos, Lalljcc Mansur, Jaspars Bea (1986), Cognitive processes and everyday explanations, V: The
Quarterly Journal of Social Affairs, Vol. 2 Joule Robert Vinccnt (1986), Twenty five on: yet another version of cognitive dissonance theory?, V: European
Journal of Social Psychology, Vol.16 Klcy Roland von (1992), F. A. Hayeks Idee ciner Spontanen Sozialcn Ordnung: cine kritische Analyse, Kolncr
Zeitschrift fur Soziologie und Sozialpsychologie, Jg. 44, Heft I, Knippcnbcrg Ad van, Wilke Henk (1988), Social categorization and attitude change, V: Europcan Journal of
Social Psychology, Vol. 18 Krech David, Crutchfield Richard S., Ballachey Egerton L. (1972), Pojcdinac u društvu Beograd Kruglansky Arie W. (1975), The human subject in the psychology experiment: fact and artifact, V: Advances in
Experimental Social Psychology, Vol. 8 Kuhn Thomas S. (1974), Struktura naučnih revolucija, Nolit, Beograd Lewin Kurt (1977), Antologia di scritti a cura di Giuseppe Galli, II mulino, Bologna Maslow Abraham H. (1982), Motivacija i ličnost. Nolit, Beograd
McGuirc William J., McGuire Claire V., Chccvcr Jason (1986a), The self in society: effects of social contexts on the sense of self, V: British Journal of Social Psychology, Vol. 25, Part 3. Special issue: The individual-society interface
McssncrF. Steven (1988), Merton's "social structure and anomie": the road not taken V: Deviant Behavior, Vol.9 McštrovidStjcpan(l987), Durkheim'sconccptofanomieconsidcrcdasa'totar social fact, V: The British Journal
of Sociology, Vol. 38, No. 4 Mcštrovid Stjepan, Brown Hdlčne M. (1985), Durkhciin's concept of anomie as dereglcmcnt, V: Social Problems, Vol. 33, No. 2
Milgram Stanley (1985), Das Milgram- Experiment, Rowohlt
Montmollin Germain dc (1977), L'influence sociale. Press univcrsitaires dc France, Paris
Morawski Jill G. (1986), Contextual discipline: The unmaking and remaking of sociality , V: R. Rosnow & M.
Gcordoudi (cd.), Contextualism and understanding in behavioral science Moscovici Serge (Hrsg.) (1975), Forschungsgebictc dcr Sozialpsychologie 1, Eine Einfiihrung fiir das
Hochschulstudium, Fischer Athcnum Taschenbiicher, Frankfurt Moscovici Serge (Hrsg.) (1976), Forschungsgebictc der Sozialpsychologie 2, Eine Einfiihrung fiir das Hochschulstudium, Fischer Athcnum Taschenbiicher, Kronberg
Moscovici Serge (1981), Psicologia dclle minoranze altivc, Boringhicri
Moseoviei Serge (1984), The myt of the lonely paradigm: A rejoinder, V: Social Research, Vol. 51, No. 4 Moscovici Serge (1985a), Comment on Potter & Litton , V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24 Moscovici Serge (1985b), The age of the crowd. A historical treatise on mass psychology, Cambridge University Press, Cambridge
Moscovici Serge (1986), The Dreyfus affair. Proust and social psychology, V: Social Research, Vol. 53, No. I Moscovici Serge (1988), Notes towards a description of social representations , V: European Journal of Social Psychology, Vol. 18
Moscovici Serge (1989), Preconditions for explanation in social psychology. V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior. Editors: John Rijsman and Wolfgang Strocbc Moscovici Serge, Faucheux Claude (1972), Social influence, conformity bias, and the study of activc minorities,
V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 6 Moscovici Serge, Ricatcau Philippe(1975). Konformitt, Minderlieit und sozialcrEinfluss, V: Forschungsgcbictc
dcr Sozialpsychologic I, Fischer Athcnum Taschcnbiichcr Mugny Gabriel (1984), Compliance, conversion, and the Asch paradigm, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 14
Mugny Gabriel (1985), Direct and indirect influence in the Asch paradigm: effects of 'valid' or 'denied'
information, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 15 Mugny Gabriel, Papastamou S tamos (1982), Minority influence and psycho-social identity, V: European Journal
of Social Psychology, Vol. I Mugny Gabriel, KaiserClaudc, Papastamou Stamos.Pčrcz Juan A.(1984), Intcrgroup relations, identification and
social influence V: British Journal of Social Psychology, Vol. 23 Myers David G. (1988), Social psychology, second edition. McGraw Hill International Editions Piagct Jean (1971), Biology and knowledge. An essay on the relations between organic regulations and cognitive
processes. The University of Chichago Press Piaget Jean (1979), Epistcmologija nauka o čoveku, Nolit, Beograd
Pittman Thane S„ Heller Jack F. (1987), Social motivation, V: Annual Review of Psychology, Vol. 38 Potter Jonathan. Litton Ian (1985a), Some problems underlying the theory of social representations, V: British
Journal of Social Psychology, Vol. 24 Potter Jonathan, Litton Ian (1985b), Representing representation: a reply to Moscovici, Semin and Hcwstone, V:
British Journal of Social Psychology, Vol. 24 Reykowski Janusz (1982), Social motivation, V: Annual Review of Psychology, Vol. 33 Rijsman John, Stroebc Wolfgang (1989), The two social psychologies or whatever happened to the crisis, introduction, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Spccial issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebc Roiser Martin (1987), Commonscnse, science and public opinion, V: Journal for the theory of social behaviour, Vol 17, No 4,
Rokeach Milton (1984), Inducing change and stability in belief systems and personality structures, rokopis Rosenberg Seymour, Scdlak Andrea (1972), Structural representations of implicit personality theory V:
Advances in Experimental Social Psychology, Vol.6 Rossi Peter H „ Berk Richard A. (1985), Varieties of normative consensus, V: American Sociological Review, Vol. 50
Rot Nikola (1978), Socijalna interakcija I, DruStvo psihologa SR Srbije, Beograd
Rot Nikola (1983a), Osnovi socijalne psihologije, Scsto preradeno i dopunjeno izdanje. Zavod za udžbenike i
nastavna sredstva, Beograd Rot Nikola (1983b), Psihologija grupa. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd Rotter B. Julian (1971), Clinical psychology, second edition. Prentice Hall, Englcwood Cliffs, New Jersey Schachtcr Stanley (1951), Deviation, rejection, and communication, V: Cartwright D., Zander A..Group dynamics. New York
Schachter Stanley, Singer E. Jerome (1990), Cognitive, social and physiological determinants of emotional state,
V: Gross D. Richard, Key studies in psychology, Hodder & Stoughton. London Schellcnberg James A. (1978), Masters of social psychology, Oxford University Press, New York Semin R, Giin (1986), The individual, the social, and the social individual, Editorial, V: British Journal of Social
Psychology, Vol. 25, Part 3. Spccial issue: The individual - society interface Shcrif Muzafer (1967), Social interaction, process and products, Aldinc Publishing Company, Chicago Shotter John (1986), A sense of place: Vico and the social production of social identities, V: British Journal of Social Psychology, Vol. 25, Part 3. Spccial issue: The individual- socicty interface
Staldcr Josef (1985), Die Soziale Lerntheoric von Bandura, V: Frey D„ Irle M.(Hrsg ), Theoricn dcr
Sozialpsychologie II, Gruppcn - und Lerntheoricn. Verlag Hans Huber Stroebe W.. Kruglanski A. W. (1989), Social psychology al cpistcmological cross- roads: on Gergen's choicc, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Stroebe W„ Hewstonc M., Codol J.P., Stephenson G.(Hrsg) (1990), Sozialpsychologie, Eine Einfiihrung. Springer-Verlag
Strykcr Sheldon (1983), Social psychology from the standpoint of a structural symbolic interactionism: toward
and interdisciplinary social psychology, V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 16 Tajfel Henri (1975), Sozialcs Kategorisieren, V: Forschungsgebictc der Sozialpsychologie I. Fischer Athcnum Taschenbiichcr, 1975
Tajfel Henri (1984), The social dimension I. II, European developments in social psychology, Cambridge University Press,
Tajfel Henri, Billig M.G., Bundy R P., Flamcnt C. (1970), Social categorization and intcrgroup behaviour V: Europcan Journal of Social Psychology, Vol. I
Tajfel Henri, Fraser Colin (1984). Introducing social psychology. Penguin books.
Thibaut John W„ Kcllcy Harold H. (1959), The social psychology of groups, John Wiley & Sons, Inc.,
Tomkins Silvan S. (1981), The quest Tor primary motives: Biography and autobiography of an idea, V: Journal
of Personality and Social Psychology, Vol. 41, No. 2 Vygotski Lev (1986), Thought and language, Newly revised and ed. by Alex Kozulin. The MIT Press Walster Elaine, Bershcid Ellen, Walster William G. (1976). New directions in equity research, V: Advances in
Experimental Social Psychology. Vol. 9 Wcick Karl E., Gilfillan David P. (1971), Fate of arbitrary traditions in a laboratory microculturc. V: Journal of
Personality and Social Psychology, Vol.17. No.2 Wells Andrew (1987), Social representations and the world of science, V: Journal of the Theory of Social Behaviour, Vol.17, No.4
Zajonc R. B. (1989), Styles of explanation in social psychology. V: Europcan Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior. Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Zavalloni Marisa, Louis-Gucrin Christianc (1979), Social psychology at (he crossroads: its encounter with cognitive and ecological psychology and the interactive perspective, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 9
Zimbardo Philip (1976), Die Sozialpsychologie: eine Situation, eine Spiclhandlung und cin Drehbuch auf der SuchcnachderWirklichkeit, V: Forschungsgebictc dcr Sozialpsychologie 2. Fischcr AthcnumTaschcnbiicher Zvonarcvid Mladcn (1978), Socijalna psihologija. II izdanjc, Školska knjiga, Zagreb