108                            MIRAN JARC: DREVO OB VODI.
kako vesel je bil! Nikdar in nikoli mi ni prišlo na mar, da bi mi Jože ne bil branil. Saj nisem bila vedela do zdaj, da je bilo tudi v njem vse ono kakor v materi, le da mi tega nr nikdar povedal.
Ali jaz — pa gospodinjstvo, kako bo šlo to? Ali naj živim vendarle kakor sem do zdaj? Kljub materini mržnji in kljub prepirom v hiši? Pa — sklenila sem, da se poprimem dela, naj bo že potem karkoli.
(Dalje prihodnjič.)
MIRAN JARC:
DREVO OB VODI.
„Bolno trepetajo moje gole veje, neutešene želje so izzvenele brez odmeva v gozdu, ki se pritajeno, zaničljivo vzdihom, tihim, plahim smeje.
Mraki so zbudili v meni skrivne sanje
o ljubezni mehki ko večerne pesmi-------
njih samotni soj boječe je ugasnil,
ko jasno in žarno dahnil vanje dan je."
Trudno nad vodo se veje so nagnile svoje slike v valih so se dotaknile hlastno, strastno... in v osamljenosti se drevo bolestno slastno opazuje.
Ko je veje — želje uklonil v togi nemi — — rezke vihre mu ljubezni so objemi — le še utripom svoje duše prisluškuje.
<ž?L>