159 2018 OCENE IN POROČILA, 157–164 razmerah in spremembah in človekovih posegih v okolje. V prispevku se je omejil na zapise o gozdo- vih, vremenu, podnebju, naravnih nesrečah in vodah. Okoljskih podatkov urbarji ne navajajo sistematično. Navedeni so predvsem tisti, ki se nanašajo na pod- ložniške pravice in dolžnosti. Avtor navaja številne zanimive zapise in opozarja na napake v urbarjih in možnosti napak pri interpretaciji urbarskih podatkov. Sledita dva prispevka o zadnjem stoletju urbar- jev. V tem času je država od kmeta poskušala pobrati čim več davščin. Z nadzorom nad dajatvami kme- tov zemljiškim gospodom je dosegla, da ti niso iz- črpavali kmetov. Mojca Horvat v prispevku Urbarji in urbarialni registri v stoletju pred zemljiško odvezo osvetljuje stoletje pred zemljiško odvezo leta 1848, ko je centralizirana država urejala zapletena urbarial- na razmerja med kmetom in zemljiškim gospodom. Avtorica predstavi navodila Johanna Tschinkowitza iz leta 1827 upraviteljem gospostev. Podrobno ana- lizira štiftne, urbarialne, tlaške in desetinske registre gospostva Negova in zasleduje npr. vpliv inflacije na denarne dajatve, tlaške obveznosti, prevedbo natu- ralnih obveznosti v denarne. Ugotavlja, da upravitelj gospostva Negova ni upošteval vseh patentov, pred- pisov in navodil. Gordana Šövegeš Lipovšek je avtorica prispevka Terezijanski urbarji za Prekmurje. V Prekmurju kot delu Ogrske pred terezijanskimi reformami niso po- znali urbarjev. Novo urbarialno ureditev so vpeljali med letoma 1767 in 1774 in predstavlja prvi pregled ter sistemizacijo obveznosti podložnikov na Ogr- skem. Z uvedbo urbarjev je dunajski dvor dosegel nadzor nad zemljiškimi gospostvi. Za urbarje so upo- rabili natisnjene formularje, v katere so vpisali podat- ke za posamezno naselje in tam živeče podložnike. V vaseh s pretežno slovenskim prebivalstvom so bili naslovi poglavij urbarja pisani v prekmurskem jezi- ku. Sestavljavci urbarjev so v vsaki vasi podložnikom najprej zastavili devet vprašanj o njihovi vasi, kme- tijah in obveznostih. Vprašanja in odgovori nanje v prekmurskem jeziku so pomemben zgodovinski vir. Drago Trpin zaključuje monografijo s prispev- kom Gospostvo Tolmin in njegovi urbarji (od druge polovice 13. do srede 19. stoletja). Tolminsko gospo- stvo je bilo pod svetno oblastjo oglejskega patriarha (do 1420), beneške republike (do beneško avstrijske vojne 1508–1516), nato pod Habsburžani. Pogosto so se menjavali tudi imetniki gospostva. Vse te spre- membe skupaj s spremembami dolžnosti podložni- kov in notranjo kolonizacijo v 16. in 17. stoletju so bile med razlogi za nastavljanje, obnavljanje in refor- miranje urbarjev. V prispevku je kronološki seznam 55 urbarjev od prvega iz leta 1377 do zadnjih iz let pred zemljiško odvezo. Avtor štiri urbarje uvršča med temeljne (med njimi je tudi reformiran urbar iz leta 1523 ali 1524), drugi pa so priročni urbarji ali urbari- alni registri. Nekateri se nanašajo na posamezne dele gospostva ali določeno vrsto zemljišč, npr. novine. Teme prispevkov v monografiji Urbarji na Slo- venskem skozi stoletja so premišljeno izbrane in da- jejo bralcu dober vpogled v nastanek urbarjev in njihovo strukturo, možnosti uporabe v zgodovinskih raziskavah in odprta vprašanja. Vsi prispevki so na visoki strokovni ravni. Zato bodo monografijo s pridom uporabljali vsi, ki se z urbarji srečujejo pri svojem poklicnemu ali ljubiteljskemu raziskovanju zgodovine. Alojz Demšar Tadej Trnovšek: Stiški urbarji iz 16. stoletja. Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem, 2017, 530 strani. V decembru 2017 je v Stični izšla knjiga o stiških urbarjih iz 16. stoletja izpod peresa Tadeja Trnovška in odlično zapolnila vrzeli na tem področju. Opis obširne posesti stiškega cistercijanskega samostana, ustanovljenega v letu 1136, se je sicer pričel že v za- četku 18. stoletja (stiški kronist pater Pavel Pucelj), v 19. stoletju pa so pričeli s preučevanjem številnih originalnih listin (Franz Schumi). V 20. stoletju so se Metod Mikuž, pater Maver Grebenc in Jože Mlina- 160 2018 OCENE IN POROČILA, 157–164 rič lotili raziskave starejše stiške posesti tudi na osno- vi nekaterih stiških urbarjev. Tadej Trnovšek, prof. zgod in univ. dipl. soc. kult., višji kustos v Muzeju krščanstva na Slovenskem (MKS), ki se nahaja v prostorih stiškega samostana, se je že v letu 2006, ob pisanju diplomske naloge s področja rodoslovja, seznanil s stiškimi urbarji, kot nam pojasni v Predgovoru h knjigi. Urbarji so mu od- prli vstop v svet tedanjih podložnikov – kmetov, ki so bili, kljub temu da so predstavljali temelj obstoja fev- dalnega sistema, povsem zapostavljeni, v teh knjigah pa so predstavljeni z imeni, ponekod tudi s priimki, poklici, telesnimi lastnostmi ipd. V letu 2009 je Ta- dej Trnovšek pričel, že na delovnem mestu kustosa, digitalizirati zbirko stiških urbarjev, ki jih hranita Sa- mostanski arhiv Stična (SAS) in MKS. Do leta 2012 je bilo digitaliziranih 34 urbarjev, ki jih hrani SAS, in dva urbarja, ki se hranita v MKS. V Arhivu Republike Slovenije (ARS) hranijo še 19 nedigitaliziranih sti- ških urbarjev in urbar gospostva Klevevž iz časa, ko je to pripadalo samostanu. Vsi urbarji so bili popisani po veljavnih načelih in elementih, ki jih predpisuje Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije (avtorici Danijela Juričić Čargo in Lilijana Žnidaršič Golec), so primerno zavarovani in pripravljeni za nadaljnje preučevanje. V letu 2013 je sledila transkripcija obeh urbarjev v hrambi MKS. Tako sta se ta dva urbarja (1572 in 1575) pridružila delno transkribiranemu najstarejšemu urbarju iz leta 1505 izpod peresa patra Mavra Grebenca, ki ga hrani ARS. Danes je ohranjenih 56 urbarjev in urbarialnih registrov samostana Stična, številni drugi pa so iz- gubljeni. Tadej Trnovšek je v prispevku »Poskus re- konstrukcije ‘fonda’ urbarjev in urbarialnih registrov samostana Stična in vprašanje njegove hrambe sko- zi čas« (Arhivi 38, 2015, str. 353–361) iz obstoječih urbarjev in iz arhivskih virov poskusil rekonstruirati celoten fond urbarjev. Ugotovil je, da ohranjenih 56 urbarjev predstavlja približno 35,5 % od vseh, v Stič- ni sestavljenih urbarjev. Knjiga obravnava šest najstarejših ohranjenih stiških urbarjev in je razdeljena v poglavja, ki so na kratko predstavljena v nadaljevanju. V poglavju o posesti samostana Stična je opisanih osem uradov na Kranjskem, ki jih je imel samostan za lažje upravljanje svojih obširnih posesti. Glavni upravnik samostanske posesti je bil glavar, neposre- dno podrejen opatu, za poslovanje posameznega ura- da so bili zadolženi oskrbniki. Uradi so bili razdeljeni na župe, ki so jih vodili župani. Župa je lahko obse- gala eno ali več vasi. Pri opisu vsakega urada je prilo- žen geografski prikaz vasi, ki so spadale pod ta urad. Pri vsakem uradu je zapisan njegov naziv v origina- lu in v katerem urbarju je naveden. Poglavje o vrsti zemljišč na samostanski posesti nam razkriva zani- mivo posebnost, da so bile stiške hube v 16. stoletju razdeljene na manjše dele le v 5 odstotkih (59 hub od 1073), kar je podložnim kmetom omogočalo malce boljše preživetje kot na številnih drugih gospostvih. Izvemo tudi podatke o natančnem popisu opustelih hub in o številnih mlinih v lasti samostana pa o kaj- žarjih – gostačih, najnižjem sloju prebivalstva, ki se je pojavil šele v drugi polovici 16. stoletja. Žito so oddajali v škafih, starih štamfih, mernikih, menzu- rah ipd., pač odvisno od tega, za kakšno dajatev je šlo. V poglavju o denarnih enotah avtor ugotavlja, da so pretežno služile kot računske enote, dejansko so stiški podložniki plačevali v šilingih in krajcarjih ter seveda tudi v žlahtnejših valutah, renskih in ogr- skih goldinarjih, dukatih ipd. Iz nekaterih urbarjev so razvidni tudi menjalni tečaji. Vsekakor je to poglavje še posebej zanimivo in odpira možnosti za nadaljnje preučevanje valutnih razmerij, navedenih v urbarjih. Obširno poglavje o dajatvah samostanu obrav- nava vse možne dajatve podložnikov, zapisane v urbarjih in odmerjene na osnovi hube kot enote za odmero dajatev. Izvemo, da je velika večina stiških podložnikov (95 odstotkov) svoje dajatve v določe- nem obdobju 16. stoletja odplačevala izključno v de- narju – denarna pravda. Med drugimi dajatvami je bil žitni cenzus, ki je obsegal pšenico, oves, rž, proso, ječmen in povesmo prediva. Med dajatvami so na- vedeni še mala pravda (pri stiških podložnikih le v žitu), tlaka in robotnina, tovorjenje, pravda sv. Jurija, prašiček, jagnje in številne druge. Pri vseh dajatvah so navedeni originalni izrazi iz določenega urbarja v nemščini. Vse dajatve podložnikov pa niso pripa- dale samostanu. To so bile dajatve deželi (davek in puntarski krajcar), deželskemu sodišču v Višnji Gori (polagáj) in različnim zemljiškim gospodom ali cer- kvenim ustanovam (odvetščina in desetina). Poglavje o imenih in priimkih, posebej zanimivo za rodoslovce, odkriva, da se v stiških urbarjih nahaja kar 5445 poimensko navedenih podložnikov, pri če- mer je ime vsakega izmed njih upoštevano le enkrat. Značilno je, da je v letu 1575 priimek imelo le 44 % stiških podložnikov, žensk kot nosilk hub pa je bilo le 1,6 % (90). Našteta so tudi najpogostejši imena in priimki. Avtor je v poglavju o poklicih poskusil razrešiti v urbarjih navedene poklice, ki se dostikrat lahko enačijo s priimki. V 16. stoletju so se priimki šele začeli oblikovati in dostikrat ni jasno, ali pomeni navedba poleg imena priimek ali samo poklic, saj so se nekateri priimki kasneje izoblikovali prav iz po- klicev. V nadaljevanju so natančno in z vseh vidikov opi- sani v knjigi obravnavani urbarji. Najstarejši ohra- njeni urbar sega v leto 1505, sledi opis urbarialnega registra za leto 1544, nato Glavni urbar za leto 1558, Glavni urbar za leto 1572, Stiški urbar za leto 1574 in Glavni urbar za leto 1575. Avtor pojasni tudi edicijska načela, ki jih je upo- rabil pri predstavitvi vsebine urbarjev. Zaradi večjega števila obravnavanih urbarjev se je odločil za tabelar- ni prikaz, ki bralcu »omogoča lažje sledenje podatkom o določeni vasi ali posameznem podložniku«. To seve- 161 2018 OCENE IN POROČILA, 157–164 da zahteva določene prilagoditve glede na zapise v urbarjih. Sledi razlaga načina zapisovanja vasi, ki so navedene v nemškem originalu in v prevodu, imena podložnikov pa so zapisana v originalu. Vse dajatve so tu navedene le v slovenščini. V poglavju so nave- dene tudi kratice merskih enot, valut in opomb. Na koncu uvodnega dela knjige sledi povzetek zgornjih poglavij v angleščini. Sledi obširna predstavitev vsebine urbarjev, kar je bil osnovni namen tega pomembnega dela. Uporab- ljeni so bili štirje od šestih urbarjev iz 16. stoletja, in sicer za leta 1505, 1544, 1558 in 1572. Urbarja za leti 1574 in 1575 nista bila uporabljena, ker se po vsebini skoraj ne razlikujeta od urbarja za leto 1572. Natanč- na navodila za branje tabelarnega dela nam omogo- čijo, da se brez težav sprehodimo skozi številne vasi, navedene po abecednem redu, in spoznamo njihove prebivalce, stiške podložnike ter njihove dajatve sa- mostanu in drugi gosposki. Seznam virov in literature omogoča bralcu, da še poglobi svoje znanje o Stični, urbarjih, dosedanjih raziskavah s tega področja in še mnogo več, v krajev- nem kazalu pa so v slovenščini navedeni vsi kraji, ki jih vsebujejo obravnavani stiški urbarji iz 16. stoletja. S knjigo Stiški urbarji iz 16. stoletja je bilo oprav- ljeno ogromno delo, avtor je poleg natančne in po- globljene analize urbarjev uporabil tudi številne do- polnilne vire in literaturo ter originalne stiške listine in tako vsako poglavje ponuja še dodatna pojasnila k osnovni vsebini urbarjev – predstavitvi samostanskih vasi, podložnikov in njihovih dajatev. Knjiga uspešno zapolnjuje praznino na tem področju zaradi doslej skoraj spregledanih stiških urbarjev in hkrati ponuja neskončne možnosti rodoslovcem pri iskanju njiho- vih prednikov s tega, predvsem dolenjskega območja, pa tudi vsem tistim, ki si želijo poglobiti znanje o tem, kako je v 16. stoletju živel pretežni del prebivalstva v naših krajih. Upajmo, da bo temu delu kmalu sledilo nadaljevanje. Stiških urbarjev je še kar lepo število! Lidija Slana Pavel Car: Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja: (od 1757 do 1918). Ljubljana: Signum Laudis, 2017, 460 strani. V tem času, ko obeležujemo 100. obletnico prve svetovne vojne, so številne slovenske in tuje založbe izdale knjige, ki obravnavajo vojno tematiko. Temu se je pridružila tudi ljubljanska založba Signum Laudis z izdajo dela Pavla Carja. Avtor na začetku poudari, da je vse v knjigi »že bilo enkrat napisano nekje drugje«, a to ne zmanjšuje njenega pomena za slovensko vojaško in vojno zgo- dovinopisje ter še posebej za faleristiko. Po začetnem uvodu, v katerem avtor povzame zgodovino in razvoj odlikovanj, je prvi del namenjen pregledu falerističnih podrobnosti o odlikovanjih: kako so se nosila in na kakšen način so bili napisani predlogi zanje; piše tudi o spremljajočih diplomah in medijski pozornosti, ki so je bili odlikovanci deležni. Naslednji deli so razdeljeni po posameznih odli- kovanjih. Najprej je obdelano najvišje avstrijsko vojaško odlikovanje – vojaški red Marije Terezije. Predstavljeni so trije slovenski prejemniki tega odli- kovanja ( Jurij Vega, Žiga Jožef Novak in Andrej Če- hovin) ter tisti, ki so bili odlikovani zaradi dejanj na soški fronti. Medtem ko so lahko vojaški red Marije Terezije prejeli le častniki, so medalje za hrabrost namenili vojakom in podčastnikom, ki so se izkazali v boju proti sovražniku. Predstavljenih je 31 vojakov, ki so prejeli eno izmed treh stopenj tega odlikovanja; to »je kmalu postalo najpopularnejše odlikovanje v Habs- burški monarhiji«. Zatem monografija na podoben način predstavi pet odlikovancev z avstrijskim cesarskim Leopoldo- vim redom, osem prejemnikov avstrijskega cesarske- ga reda železne krone, peterico častnikov z vojaškim zaslužnim križcem, tri prejemnike reda Franca Jožefa ter sedem odlikovancev z vojaško zaslužno medaljo. Sledi predstavitev različnih spominskih medalj, pri čemer se je avtor osredotočil le na »tiste najpo-