Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. l_,_: (Dalje.) Blenter je pogledal po rafterjih. »Tovariši mi ne bodo zamerili, če jih za nekaj časa zapustim. Izgube pa tudi ne bo, saj smo šele začeli z delom tod. Z vami psjdem! Če me namreč rabite —.« »Seveda bi vas! V divjino smo namenjeni, tam je vsak dober westman zlata vreden. Ampak konja nimate —!« »No, — mislim, konj smo zaplenili vcč ko dovolj! Enega si bom vzel, druge pa prepustimo rafterjem.« »Velja torej!« Zamišljen je meril Old Firehand družbo rafterjev in dejal: »Sicer pa bi vam vsem nekaj predlagal —.« »Kaj?« »Govorili še bomo o tem. Zaenkrat nas čaka važen posel. H koči moramo pohiteti.« »Nocoj —? Po temnem gozdu —? Ali ni bolje, če počakamo do jutri?« »Ne! Čudno —! Ne uganete, zakaj moramo nemudoma h koči —?« »Res ne vem —.« »Koča je v nevarnosti. Cornel je vsega zmožen. Prav lahko je mogoče, da vam jo opleni in nazadnje še zažge, samo da se maščuje.« »Zounds —! Preklicano —! Kaka nesreča bi bila —! Orodje imamo v koči, orožje, smodnik, naboje —. In živila —.« Skočili so na noge. »Brž! Kar pojdimo!« »Very well — jako dobro —! Pa pohitite naprrj, Blenter! In vzemite še dva tovariša s seboj! Mi pa pridemo s konji in ujetniki za vami. Svetili si bomo z ogorki, ki si jih bomo vzeli kar tule od ognja.« Bistroumno in izkušeni lovec je čisto pravilno presojal cornela. Res se ja že po nekaj korakih skril za debelo drevo in čakal. Droll je pridirjal mimo njega in Old Firehand je obstal blizu drevesa pa se vrnil k ognju. Brž je smuknil cornel v nasprotno smer, tipal po gozdu in razmišljal, kam bi se obrnil. Droll ga je iskal v smeri v stran od koče, obrniti se je torej moral h koči. In prišlo mu je na misel, da bi bilo pravzaprav koristno, če bi jo obiskal. Zgrešiti je ni mogel, saj je že bil pri njej. Rafterji so gotovo imeli v koči svoje zaloge, dobrodošle bi mu bile — in zažgal bi kočo ter se vsaj maščeval. In nemudoma se je odločil, pospešil je korake, držal roke pred sebe, da ni butal ob drevesa, ter tipal po temi. Blizu koče je obstal in poslušal. Je le bilo mogoče, da so pustili drvarji koga doma za stražo. Pa nič se ni genilo. Zlezel je bliže in se pritipal do vrat. Zaklenjena so bila. Tipaje je iskal ključavnico — ko ga nenadoma zagrabijo krepke pesti in ga poderejo na tla. Kar trije so se vrgli na njega. »Vsaj enega smo dobili —!.« je sopel nekdo. »In ta se bo pokoril za tovariše! Poiščite vrvi, zvežemo ga! In v kočo z njim!« Veselo presenečen je poslušal cornel, spoznal je glas. Napel je vse moči, se otresal napadalcev in hlastal: »Woodword —! Kaj me boš davil —! Izpusti tneU Woodword je bil cornelov podpoveljnik. Tudi sam je ves presenečen špoznal svojega vodjo po glasu, ga izpustil in porinil tudi tovariše v stran. »Cornel —! Resnično — on je! Odkod si se pa vzel? Mislili smo, da »; "*'et —.« Cornel se ie vzravnal in lovil sapo. »Sem tudi bil ujet! Pa sem jim ušel!« »Ni mogoče —? Old Firehandu —? Kako da ti j? uspelo?« »Eden naših se je naredil mrtvega, dobil nekje nož in mi skrivaj prerezal vezi. V ugodnem trenutku sem skočil in zbežal. Žal je siromak najbrž ostal v njihovih rokah —. ra o tem vam bom pripovedoval pozneje. Skoraj bi me bil zadavil, Woodword! Drugikrat si bolje poglej, koga boš prijel! Kaj pa pravzaprav počenjate tod?« »Zbežali smo, ko so nas lopovi napadli, pa se slučajno srečali spodaj v gozdu.« »Koliko vas je?« »2al samo trije.« »In drugi?« »Nekaj jih je mrtvih, kakor si sam videl, drugi so ujeti, nekaj pa nas je ušlo. Kam so izginili drugi, ne vemo.« »In potem ste šli h koči?« »Da. Videli smo, da so ostali rafterji spodaj na jasi, pa smo si mislili, dobro bi bilo, če bi medtem izropali kočo in jim jo zažgali, da maščujemo poraz.« »Čisto pravilno! Istih misli sem tudi jaz. Zažgali jim jo bomo, prej pa pobrali, kar je porabnega.« »Seveda! Saj koča bo polna zalog.« »Luč bi potrebovali —. Po temi lahko iščemo vso večnost. Imate vžigalice? Meni so vse pobrali.« ; »Imamo. Nas niso izropali, prej smo ušli.« »Dobro! Sveče ali kaj podobnega bomo gotovo našli v koči. Smo varni?« »Nikogar ni blizu. Dolgo smo že tukaj, da je kdo v koči ali v bližini, bi ga bili gotovo slišali.« »Kako pa se odprejo vrata?« »Na zapah so, lahko ga je odriniti. Pravkar smo mislili vstopiti, ko si prilezel.« »Brž opravimo! Lopovom bi utegnilo priti na misel pa bi prišli gledat h koči.« Odrinili so zapah in vstopili, vrata so zaprli za seboj. Vžigalica je zaplamtela, posvetili so naokoli in našli na polici nad posteljami sveče iz jelenovega loja, kakršne si drvarji sami vlivajo. Prižgali so si in šli iskat, kaj bi se dalo odnesti. Našli so puške, prahovnice polne smodnika, naboje, sekire, nože, žage, posušeno meso, moko in marsikaj druga, Vsak si je vzel, kar mu je bilo po godu in kolikor je mogei nesti, in nato so vtaknili goreče sveče v posteljnino. V hipu je bila v plamenu, naglo so odšli in pustili vrata odprta, da bi prepih še močneje razpihal požar, pa postali zunaj in poslušali. Druga ni bilo slišati ko prasketanje ognja in šuštenje vetra v vejevju. »Ni jih še —!« je dejal Woodword. »Kaj pa sedaj?« »Proč odtod seveda!« »Pa kam —? Saj ne poznamo kraja!« »Izginiti moramo brez sledu. Jutri nas bodo iskali.« »Brez sledu ne moremo izginiti —.« »Pač! Po reki.« »Na vodi seveda ne bo videti naših sledov —. Ampak — kako? Na splavu —?« »S čolnom.« »Kje pa ga boš dobil?« »Ali ne veš, da ima vsaka taka družba rafterjev svoje čolne, ki so pri drvarskem poslu neobhodno potrebni? Stavil bi, da jih bomo našli spodaj na splavišču.« »In kako boš našel splavišče?« »Prav lahko! Tamle je drča, ki po njej spuščajo les k vodi! Po njej pojdemc« »Hm —! Vidi se, da se razumeš na drvarsko delo!« »Kako b' "» ne! Marsikai s^m že doživel med raftcrji.* (Dalie sledi.)