dr. Božidar Debenjak PRODUKCIJSKI NAČIN* Sintagma »produkcijski način« v delih Marxa in Engelsa figurira v dveh disparatnih pomenih: poleg teoretsko specifičnega pojma »celota dejavnosti pro- duktivnih sil v produkcijskih razmerjih« (z njegovimi različnimi modifikaci- jami) še »produkcijski način« v smislu »načina produciranja«, tehnologije in organizacije; ta drugi pojem je Marx prevzel iz tradicije, kontekst pa omogoča, da razločimo, ali gre za »produkcijski način I« ali za »produkcijski način II«. Pojem »produkcijski način I« vstopi v Marxov besednjak 1844 kot Weise der Produktion,1 1845/46 kot Produktionsweise2 in mode de production.3 Ni ga še v Engelsovih Očrtih za kritiko nacionalne ekonomije niti v Marxovih eks- cerptih iz ekonomov 1844. Od 1846 igra bistveno vlogo v materialističnem poj- movanju zgodovine. Istočasno se izkristalizira tudi pojem »produkcijska raz- merja«, v začetku kot »občevalna razmerja (Verkehrsverhältnisse)«, »forma občevanja (Verkehrsform)« ali »občevanje (Verkehr)«, nakar čez »produkcijska in občevalna razmerja (Produktions- und Verkehrsverhältnisse)« pride do pro- dukcijskih razmerij (Produktionsverhältnisse)«, čeprav sporadični uporabi be- sede Verkehr lahko sledimo do konca Marxovega in Engelsovega delovanja.4 Naslednji pojem, ki je neogiben v tem kontekstu, »družbena formacija (Gesell- schaftsformation)«, dobi definitivno obliko šele 1852,5 toda zgodnejši sinonimni sintagmi »družbena forma« in »družbena stopnja« živita naprej v paralelni upo- rabi, poleg njiju pa še okoli štirideset (!) sintagem podobnega pomena.6 »To pojmovanje zgodovine sloni torej na tem, da obravnava dejanski pro- dukcijski proces, in sicer izhajajoč iz materialne produkcije neposrednega živ- ljenja, in da obliko občevanja, ki je zvezana s tem produkcijskim načinom in od njega ustvarjena, torej občansko družbo v njenih različnih stopnjah, pojmuje kot temelj celotne zgodovine in jo prikaže tako v njeni akciji kot države kot • Članki Produkcijski način in Darwin dr. B. Debenjaka in Strukturalizem dr. R. Močnika so bili napisani kot gesla za Enciklopedijski rečnik marksizma, ki ga pripravlja Institut za medunarodni radnički pokret v Beogradu. Zahvaljujemo se redakciji slovarja, ker nam je dovolila predhodno objaviti ta besedila. — Uredništvo VIMS. • Ekonomsko-filozofski rokopisi, MEGA* I. 2: 418. ' Nemška ideologija, passim. • Pismo Annenkovu 28. 12. 1846, MEGA 1 III. 2: 72, 73, 76. 4 Kritika politične ekonomije 1861—63, Kapital, Anti-Dühring itd. 5 Der 18. Brumaire des Louis Napoleon, gl. izd. Insel 1965, str. 10 (ponatisnjena prva izdaja) ; gl. Der 18. Brumaire des Louis Bonaparte, MEW 8: 116. « Gl. Marksizam u svetu, 1979/9, str. VI—IX, in Vestnik inštituta za marksistične študije ZRC SAZU, Ljubljana 1982/1—2, str. 51. 150 Vestnik IMS 1984/1—2 tudi iz nje pojasni vse različne teoretske proizvode in oblike zavesti, religijo, filozofijo, moralo itn., itn., in zasleduje proces njihovega nastajanja iz njih, pri čemer je potem tudi moči prikazati stvar v njeni totalnosti (in zato tudi vza- jemno učinkovanje teh raznih strani druge na drugo).«7 V tem nekoliko kom- pliciranem citatu (kar je rezultat tega, da sta oba avtorja razširjala prvotni tekst) so navedeni vsi bistveni elementi pojma »producijski način« : 1. za materialistično pojmovanje zgodovine je bistven prikaz dejanskega produkcijskega procesa, izhajajoč iz materialne produkcije neposrednega živ- ljenja; 2. temelj vse zgodovine je »forma občevanja, ki je zvezana s tem produk- cijskim načinom in od njega ustvarjena« ali »občanska družba v njenih različ- nih stopnjah«, se pravi, da so različne stopnje (ali formacije) »občanske družbe« (die bürgerliche Gesellschaft, la société civile) zgodovinsko dane modalnosti družbenih razmerij produkcije (»forme občevanja«); 3. »forma občevanja« ima specifično dejavnost »kot država« (ali, kakor je zapisano v predhodni verziji, ki jo je Engels zamenjal z zgornjo: »v njeni prak- tično-idealistični zrcalni sliki, državi« — »forma občevanja« se praktično-idea- listično zrcali kot država) ; 4. iz te »forme občevanja« je treba »pojasniti vse različne teoretske pro- izvode in oblike zavesti« in iz njegovih stopenj zasledovati proces nastajanja teh oblik zavesti (drugi del je Marxov vrinek) ; 5. tako pride »seveda« (natürlich) do prikaza totalnosti (»in zato tudi vza- jemnega učinkovanja teh raznih strani«). (Marxov vrinek). Dalje avtorja raziščeta te »stopnje« ali »forme občevanja« v njihovih raz- ličnih »periodah« in prideta do sklepa, da so »vse kolizije v zgodovini« izvirale iz »protislovja med produktivnimi silami in formo občevanja«,8 ki se je raz- reševalo v revolucijah, kjer »je hkrati privzelo različne stranske podobe, kot totaliteta kolizij, kot kolizije različnih razredov, kot protislovje zavesti, mi- selni boj itd., politični boj itd.«. V polemiki zoper Proudhona dobijo ta stališča bolj pregnantno formo. »G. Proudhon-ekonom čisto dobro doume, da izdelujejo ljudje sukno, platno, svilo v določenih produkcijskih razmerjih. Ni pa razumel, da so ta določena produkcijska razmerja prav tako človekovi produkti, kot so platno, lan itd. Družbena razmerja so tesno povezana s produktivnimi silami. S pridobivanjem novih produktivnih sil spreminjajo ljudje svoj produkcijski način in spreminja- joč produkcijski način, način pridobivanja svojega življenja, spreminjajo svoja družbena razmerja. Ročni mlin daje družbo s fevdnim gospodom, parni mlin družbo z industrijskim kapitalistom.«9 Razvijajoč to koncepcijo Marx malo naprej doda, da gre tako pri fevdalni družbi kot pri kapitalistični družbi za »produkcijski način, ki temelji na antagonizmu«.10 »Družbena razmerja«, beremo 1849. leta,11 »v katerih individui producirajo, družbena produkcijska razmerja se torej spreminjajo, preobražajo se s spre- membo in razvojem materialnih produkcijskih sredstev, (s spremembo) pro- dukcijskih sil. Produkcijska sredstva v svoji celokupnosti tvorijo to, kar ime- nujemo družbena razmerja, družbo, in sicer družbo na določeni, zgodovinski razvojni stopnji, družbo s svojstvenim, razlikujočim jo značajem. Antična druž- ' Nemška ideologija I Feuerbach, DZPh 1966/10: 1120—1 in MEGA1 1. 5: 575, prim. MEID II: 48—9. » DZPh 1966/10: 1237 in MEGA1 1 .5: 581, prim. MEID II: 76—7. • Beda filozofije, MEGA1 1 .6: 180, prim. MEID II: 477. » Beda filozofije, MEGA1 1 .6: 188—9, prim. MEID II: 483. 11 Mezdno delo in kapital, MEW 6: 408, prim. MEID II: 687. dr. Božidar Deben j ak: Produkcijski način 151 ba, fevdalna družba, meščanska družba so takšne celokupnosti produkcijskih raz- merij, ki vsaka od njih hkrati označuje posebno razvojno stopnjo v zgodovini človeštva.« S pojmom »družbena formacija«, ki ga Marx vpelje 185212 — ne da bi pri tem opustil paralelna poimenovanja — so v navedenih opredelitvah raz- viti že vsi elementi pregnantne formulacije iz 1859: »V družbeni produkciji svo- jega življenja stopajo ljudje v določena, nujna, od njihove volje neodvisna razmerja, ki ustrezajo neki določeni razvojni stopnji njihovih materialnih pro- duktivnih sil. Celokupnost teh produkcijskih razmerij tvori ekonomsko struk- turo družbe, realno bazo, na kateri se dviga neka pravna in politična nadzidava, in kateri ustrezajo določene družbene forme zavesti. Produkcijski način ma- terialnega življenja pogojuje socialni, politični in duhovni življenjski proces sploh. Ni zavest ljudi tista, ki določa njihovo bit, temveč narobe, njihova druž- bena bit je tista, ki določa njihovo zavest. Na neki stopnji njihovega razvoja pridejo materialne produktivne sile družbe v protislovje z obstajajočimi produk- cijskimi razmerji, ali, kar je le pravniški izraz za to, z lastninskimi razmerji, znotraj katerih so se bile doslej gibale. Iz razvojnih form produktivnih sil se ta razmerja sprevržejo v njihove okove. Nastopi tedaj neka epoha socialne revo- lucije.« In naprej: »Kaka družbena formacija nikoli ne propade, preden so raz- vite vse produktivne sile, za katere je dovolj široka, in nova višja produkcijska razmerja nikoli ne stopijo na to mesto, preden so njihovi materialni eksistenčni pogoji bili donošeni v krilu stare družbe same.« In na koncu: »V velikih obrisih lahko azijski, antični, fevdalni in moderno meščanski produkcijski način ozna- čimo kot progresivne epohe ekonomske družbene formacije.« Ko Marx zatem označi »meščanska produkcijska razmerja« za »zadnjo antagonistično formo družbenega produkcijskega procesa«, sklene z besedami, da se »s to družbeno formacijo zaključuje predzgodovina človeške družbe«.13 Bilo bi veliko poeno- stavljanje, če bi — posnemajoč slabo tradicijo III. internacionalne v postvar- jenju pojmov — skušali izvajati iz teh Marxovih stavkov nekakšne fiksne »za- kone« družbenega razvoja, na primer »zakon ustrezanja produkcijskih razmerij značaju produktivnih sil«.14 2e samo dejstvo, da Marx ne fiksira terminov, mar- več skuša zajeti družbeno gibanje s sintagmami, ki z raznih strani obravnavajo isto dejstveno stanje, opozarja, da ni prav nič nedolžno to zanemariti v želji po šolski »jasnosti« pojmov. V tem Marxovem sintetičnem prikazu namreč niso odpravljena njegova zgodnejša zatrdila na isto temo, še manj pa njihovo ka- snejše izoblikovanje v drugih verzijah kritike politične ekonomije: v Kritiki politične ekonomije 1861—1863, v Rezultatih neposrednega produkcijskega pro- cesa, v Kapitalu, pa tudi v Kritiki gothskega programa in v Engelsovih Anti- Dühringu, Izvoru družine, privatne lastnine in države ter Ludwigu Feuerbachu.15 Družba je za Marxa konkretna totaliteta mnogih določil,16 ki se nenehno raz- vija, v nenehnem medsebojnem pogojevanju elementov produkcije materialnih " V 18. brumairu Ludvika Bonaparta, prim. izd. suhrkamp (1965) str. 10 — ponatis izdaje 1852. 11 Predgovor k Prispevku h kritiki politične ekonomije. " Filosofskij slovar; pod red. M. M. Rozentalja in P. F. Judina, Moskva 1963, str. 152, sub voce Zakon sootvetstvija . . . isto, izd. 2-oe, Moskva 1968, str. 116, isto. Filosofskaja enciklopedija v 5 tomah, 1960—70, tom 5, Moskva 1970, str. 117, sub voce Sposob proizvodstva. Kleines Wörterbuch der marxistisch-leninistischen Philosophie, hgg. v. Manfred Buhr u. Al - fred Kosing, Berlin/DDR 1974, str. 124, sub voce Gesetz der Uebereinstimmung . . . 15 Za Kritiko politične ekonomije 1861—63 gl. MEGA2 II. 3.1—6, za že prej poznane dele tudi pod naslovom Teorije o presežni vrednosti — MEW 26.1—3; za Rezultate neposrednega produkcij- skega procesa A M E II (VII), Moskva 1933, oziroma reprint Frankfurt 1969; ostalo v MEW. 11 Razen Uvoda v kritiko politične ekonomije (Uvod v Grundrisse) gl. zgoraj, citat iz Nemške ideologije, opomba (7). 152 Vestnik IMS 1984/1—2 dobrin, duhovne produkcije in medčloveških razmerij. Vendar je ta celota do- ločena (Engels precizira: »v zadnji instanci«) prav s procesi, ki zajemajo mate- rialno produkcijo, produkcijo življenjskih sredstev, produkcijo samega nepo- srednega življenja.17 Ta konkretna celota ne zajema le načina produkcije, tem- več že s tem tudi način obnašanja do narave in ljudi med seboj, s tem pa tudi način in določila miselnega produkcijskega procesa (produkcije zavesti): isti ljudje, ki stopajo v materialna razmerja produkcije življenja, tvorijo tudi ideje in v njih zajemajo tudi vsebino same produkcije življenja in medčloveških raz- merij.18 »Človek sam je baza svoje materialne produkcije.«19 Kapitalistična družba kot najrazvitejša (in obenem zadnja) oblika antagonistične družbe je bila ključ za razumevanje tudi zgodnejših družb: »anatomija človeka je ključ za anatomijo opice«;20 ona omogoča zagledanje tistega, kar je karakteristično za anatomijo vsake antagonistične družbe. (Ta metodološki postulat izvira že iz Heglovega spoznanja o tem, da je vpričnost edini neposredno dani čas, medtem ko sta preteklost in prihodnost dani posredno skozi vpričnost — prva kot »spo- min«, druga pa kot »strah in upanje«.21 A tudi tendence k razreševanju proti- slovij razredne družbe obstajajo v krilu same antagonistične družbe in prav one omogočajo tudi razumevanje smeri in poti preseganja razredne družbe.22 Izhajajoč iz celote produktivnega zadržanja ljudi v svetu je moči razliko- vati naslednje glavne produkcijske načine (ali »ureditve produkcije«)23 znotraj antagonistične družbe: azijskega,24 antičnega, fevdalnega, kapitalističnega. Raz- redna ali antagonistična družba nastane iz arhaične (prvobitna skupnost) in se zaključi v revolucionarni preobrazbi, ki pripelje do brezrazredne družbe; ta preobrazba je »konec predzgodovine človeštva«.25 Predrazredna in brezrazredna družba imata ravno tako svoja specifična produkcijska načina. O produkcij- skem načinu brezrazredne družbe Marx govori v vseh svojih kritikah politične ekonomije, začenši od ekscerptnih zvezkov 1844,26 pa do zadnjega sloja Kapitala, in to zmerom kontrastirajoč ta novi produkcijski način s kapitalističnim in sploh z antagonističnim.27 Pomembna določila tega novega produkcijskega na- čina navajata Marx in Engels tudi v pripombah k programskim stališčem de- lavskega gibanja.28 Vsak od produkcijskih načinov podaja osnovno vsebino neke zgodovinske dobe, določujoč »v zadnji instanci« posebno formo, ki jo prejmejo družbena razmerja dane družbe in ideje, ki ta razmerja izražajo. Ne samo menjalne forme dobrin, pač pa tudi menjalne forme idej, forme razvijanja in zadovoljevanja " Nemška ideologija I Feuerbach. Pismo J. Blochu. Pismo W. Borgiusu. Marxovo pismo Annenkovu 28. 12. 1846. " Pismo Annenkovu, kot zgoraj. Predgovor k Prispevku h kritiki. Nemška ideologija I. Beda filozofije, posebej II/l. " Kritika politične ekonomije 1861—63, ME GA2 II. 3. 2: 606, MEW 26.1: 200. 28 Uvod v kritiko politične ekonomije. " Hegel, Enciklopedija filozofskih znanosti, s. 259. 22 Uvod v kritiko politične ekonomije, I, III. Predgovor k Prispevku h kritiki. 28 Engels: Ludwig Feuerbach, MEW 21: 299—300. " V Mezdnem delu in kapitalu še ni omenjen »azijski način«, i» Predgovor k Prispevku h kritiki. 28 MEGA ! IV : 2, posebno v zvezku o Jamesu Millu. " Za identifikacijo razredne in antagonistične družbe gl. Bedo filozofije, MEGA1 1 .6 : 188—9, Predgovor k Prispevku h kritiki in Kritiko politične ekonomije 1861—63, MEGA2 II. 3 .1 : 169. 28 Posebno Kritika gothskega programa (1895), pa tudi Kritika načrta erfurtskega programa (1891) idr. dr. Božidar Deben j ak: Produkcijski način 153 človeških potreb in celo forme biološke in družbene reprodukcije ljudi samih29 dobijo v vsaki od teh zgodovinskih dob specifično obliko. Ker vsaka doba, se pravi, določen način produkcije in vsi načini občevanja ljudi samih med seboj ter z naravo predstavljajo konkretno, sovisno, dialektično celoto (protislovno enotnost), Marx 1849-50 govori o kapitalistični družbi kot o »meščanskem koz- mosu«, imenujoč Anglijo njegovega »demiurga«,30 Engels pa 1892-93 o fevdalni družbi kot o »fevdalnem svetovnem redu«.31 V obeh primerih gre za bolj globa- len pojem od same »družbene ureditve«. Ta »ekonomsko-zgodovinski tip druž- be«,32 ta »zgodovinsko določena forma družbenega produkcijskega procesa«,33 »struktura ekonomskih temeljnih elementov družbe«,34 dobi ime »ekonomska formacija družbe«35 oziroma »družbena formacija«36 ali »formacija družbene produkcije«37 — sam termin »formacija« je Marx prevzel iz geologije, kjer oka- meneli skeletni elementi in odtisi življenjskih form govore o življenju:38 »Kakor pri sosledju različnih geoloških formacij ni treba verjeti v nenadne, ostro raz- ločene periode, tako tudi pri tvorbi različnih ekonomskih formacij družbe... perioda obrtništva . . . perioda manufakture.. .«;39 »kakor v geoloških formaci- jah, tako imamo tudi v zgodovinskih formacijah celo vrsto primarnih, sekun- darnih, terciarnih itd. tipov«.40 »Taisto pomembnost, ki jo ima zgradba ske- letnih ostankov za spoznavanje organizacije nekdanjih živalskih rodov, imajo ostanki delovnih sredstev za presojanje nekdanjih ekonomskih formacij družbe. Ne to, kaj se izdeluje, temveč kako, s katerimi delovnimi sredstvi se izdeluje, razlikuje ekonomske epohe. Delovna sredstva niso samo merilo razvojne stopnje človeške delovne sile, temveč tudi kazalec družbenih razmerij, v katerih se dela. Med samimi delovnimi sredstvi nudijo mehanska delovna sredstva, katerih celokupnost lahko imenujemo okostje in mišičje produkcije, mnogo odločilnejše karakterne poteze neke družbene produkcijske epohe, kakor tista sredstva dela, ki služijo le za posode predmeta dela in katerih celokupnost čisto na splošno lahko imenujemo ožilje produkcije, kot npr. cevi, sodi, košare, vrči itd.«41 Za te zgodovinsko dane oblike produkcijskega procesa Marx pogosto uporablja tudi ime »družbene forme« (od 1845 do konca življenja, podobno Engels), »stopnje«, »epohe« (četudi mu ta termin lahko označuje tudi krajše obdobje nekaj deset- letij, tako tudi v sintagmi »neka epoha socialne revolucije«),42 »družbena stanja«, skupaj preko 40 poimenovanj in variant. Toda na njihovo bistveno vsebino opo- zarjajo sintagme kot »družba kapitalističnega produkcijskega načina«.43 •* Teza iz Nemške ideologije, katere ponovitev v Engelsovem Izvoru družine, privatne lastnine in države (MEW 21: 27—8) je izzvala znano stalinsko fusnoto v »dvuhtomniku« Izbrana dela Marxa in Engelsa. M Razredni boji v Franciji, MEGA1 I, 10: 466. 31 Pismo Mehringu 28. 9. 1892 in popravek 11. 4. 1893. 3! Kapital II, MEW 24: 61. 35 Kapital III, MEW 25: 826. 31 Kapital I, MEW 23: 279. 35 Predgovor k Prispevku h kritiki, Kapital I passim, Kapital III (vsaj 3 mesta), Kritika poli- tične ekonomije 1861—63 (MEGA3 II. 3. 6: 1860—1). " 18. brumaire (gl. opombo 5). Grundrisse, MEGA* II. 1: 743. Predgovor k Prispevku h kritiki. Kritika politične ekonomije 1861—63: MEGA' II. 3. 6: 2152. Kapital I MEW 23: 94—6. 37 Kapital I, MEW 23: 183. 38 Kritika politične ekonomije 1861—63 ; MEGA2 II. 3. 6: 1972—3. Pismo Veri Zasulič, prvi osnutek: MEA I, Frankfurt 1926, prim. ME ID V : 138. 38 MEGA 1 II. 3. 6: 1972—3. " Pismo Veri Zasulič, prvi osnutek, nnm. " Kapital I. MEW 23: 194—5. " Gl. »epoha« v pomenu »kondratjevskega« ciklusa: MEGA= II. 3. 3.: 1118—9 oz. MEW 26.2: 495; »socialna revolucija«: Engels: Osemnajsto stoletje, MEW 1: 550. " Kapital I in II: MEW 23: 277 in MEW 24: 431. 154 Vestnik IMS 1984/1—2 Sintetično rečeno: produkcijski način je konkreten način aktiviranja pro- duktivnih sil, torej udejanjanja teh sil (moči, zmožnosti) v obstoječih produkcij- skih razmerjih. Noben produkcijski način ne propade, vse dokler nudi dovolj prostora razvoju in razmahu produktivnih sil.44 Produkcijska razmerja so način prisotnosti produktivnih sil: razmerja osebne odvisnosti, blagovno-denarna raz- merja, kapital ipd.: »Kapital sestoji iz surovin, delovnih orodij in življenjskih potrebščin vseh vrst, ki se uporabljajo, da bi izdelali nove surovine, nova de- lovna orodja in nove življenjske potrebščine. Vse te njegove sestavine so ustvarjene od dela, produkti dela, nakopičeno delo. Nakopičeno delo, ki služi kot sredstvo za novo produkcijo, je kapital. Tako pravijo ekonomi. Kaj je za- morski suženj? Človek črne rase. Ena razlaga je vredna druge. Zamorec je za- morec. Sele v določenih razmerjih postane suženj. Predilni stroj za bombaž je stroj za predenje bombaža. Le v določenih razmerjih postane kapital. Iztrgan iz teh razmerij je prav tako malo kapital, kakor je zlato na sebi in za sebe denar ali sladkor cena sladkorja.«45 Produkcijska razmerja v tem globalnem smislu so torej vsa temeljna razmerja kapitalistične družbe, ki zajemajo ne le produci- ranje dobrin, marveč tudi vse procese distribucije in menjave, vso cirkulacijo, pa tudi vse tipe konsumpcije; to velja mutatis mutandis za druge družbe, v ka- terih ne dominira blagovna forma, temveč dobrine nastajajo, cirkulirajo in se trošijo na drug način. Termin produkcijska razmerja nosi kritičen naboj, zato ne preseneča, da ga Marx ni mogel prevzeti iz družboslovne tradicije. Pri pre- vajanju Marxovega termina »Verhältnisse« v srbohrvaščino naletimo na bariero, saj se v besedi »odnosi« prekrivata prevoda za dva nemška termina: »Be- ziehungen« in »Verhältnisse«. To pomebno razliko pa je v slovenščini mogoče izraziti z različnima besedama: »odnosi« in »razmerja«. Prvi termin se uporablja za tiste relacije, ki so bolj ali manj kvalitativno določene, medtem ko Verhält- nisse pomenijo točno določena, včasih kvantificirana razmerja; tako so »pri- jateljski odnosi« freundschaftliche Beziehungen, medtem ko je »delovno raz- merje« Arbeitsverhältnis. Engels je od prevajalcev Bede filozofije v nemščino iz- recno zahteval, naj upoštevata razliko med francoskim »rapport« in »relation« in »rapports de production« dosledno prevajata s Produktionsverhältnisse.46 S tem je hotel preprečiti razblinjanje Marxovih pojmov. Družbena razmerja, o katerih govori Marx, namreč niso nekakšni neobvezni »odnosi«, marveč so popolnoma določena, tako da normalno zadobijo tudi pravno formo: lastništvo, pogodbo ipd. To je zelo pomembno tudi pri določanju mesta prava v marksizmu. Pojem »produktivnih sil« je Marx prevzel iz tradicije, čemur se da dobro slediti v njegovih ekscerptnih zvezkih iz 1844. leta.47 Iz tradicije prihaja tudi produktivna sila v pomenu »produktivnost« (puissance productive du tra- vail/facultés productives du travail) in »produktivne sile« (forces productives, produktive Kräfte, Produktionskraft, produktive Macht). V kasnejših delih Marx stabilizira terminologijo na dubleto Produktionskräfte/Produktivkräfte in šele pozni Engels48 bolj ali manj dosledno opusti »Produktionskräfte«. Kar se vsebine pojma tiče, bi bilo napačno iz nekaterih mest pri Marxu izčitati, ko da se »produktivne sile« pri njem zvajajo na »produkcijska sredstva«. V že citiranih pasusih, kjer Marx produkcijska sredstva primerja z vodilnimi fosili geoloških " prispevek h kritiki in Engels : Razvoj socializma . . . III.