Brane Senegačnik
Tri pesmi
V tišino
Spomni se na njč, ki slepi gledajo v nebo in v njihovih očeh modrina zliva se z modrino, ki vse so potopili v vodo svoje zveste duše in večnost zdaj okušajo v edinem čolnu hrepenenja. Zanje ostale so samo daljave, prezrte sobe večnega slovesa, roke brez gotovosti in brez moči in popoldnevi, polni odsotnosti, besede kakor jaz in ti so jim kakor vrtnice, odprte druga v drugo, da v njih se noč premeša v različne okuse iste bolečine,
na njč se spomni,
ki ne umirajo od slave,
ne grenkobe ne slasti,
ki v telo jih kleše srh bežečih dni,
kadar v ustih ti narašča okus tišine, okus po sebi,
10	L I T E R A T U
R A
na nj6 pomisli, ki žive iz tega, na njč,
ki ne iščejo ne cvetja ne temnih vin
naslade, ne v zlati nič vkovanih oltarjev svojega imena,
pomisli na pobožni molk
njihove usode,
v ničemer lažje, kot je tvoja,
in poln grenke sreče,
nad katero si pogosto strmel,
poln občudovanja in nerazumevanja,
spomni se neskončne vere v njihovih malih srcih in njihovih solza, ki bolj od zvezd žare in od kraljestev davnih,
še ti odvrzi svoje cvetje, resničen bodi, ko jih iščeš v zarji svojega obupa, kjer stojijo nepremično, samotni, čisti,
neizbežni
(kot temni svetilniki tvojega življenja) in pusti vse besede, pusti tudi te! Glej,
večerni spevi zvezd zdaj s temnih polj noči lete v brezdanje, lete v tišino.
E R A T U
Psalm
Kdor išče hrib resnice,
neutolažen, brez oddiha,
vse ure svojega življenja,
v nevidno zarjo stvarjenja se smehlja,
navržen mu je jezik,
duha pravična mera
in čisti spev v nesmrtnosti dejanj.
Kdor doume, da je večnost le drugo ime za hrepenenje in da pomen obeh je skrit v besedici življenje, v besedi vseh besed, ki skrita je v nasmehu rdečega neba, v prvini, iz katere izrašča vse: jezik zgodovine in jezik sanj -postane vozel vsega, kar živi, odmev in senca božjega imena, in ta nikdar ne neha peti, ne spočije si v starosti in ne utrudi se nikdar.
Drevo spoznanja in drevo življenja sta pognala skupne korenine v grenki prsti tistih ur, v katerih pil je kelih zgodovine, kelih sanj ljubezni in kelih smrti, zanosa, zapuščenosti in niča, ko pil je kelih sebe, neizprosno zvest daljavam,
ki v njih je noč in dan iskal nevidni hrib resnice.
Ti ne poješ kakor roža
Ti ne poješ kakor roža,
ki brez razlike, brez nemira
v temneči se večer,
v solzno jutro
izliva svoje dišeče melodije;
s pojočih listov
v čistem ravnovesju
drse vonjave, slike, glasba,
brez pomena neskončno pomenljive.
Ne, ti ne poješ kakor roža, tvoja pesem ne dopolni se v besedah. Ti poslušaš.
Prisluškujoč stvarem, besedam, elementom,
prisluškujoč tišini, glasbi zvezd,
že mesece in leta
se potapljaš vase
in čakaš zadnji val noči,
da te objame,
da izdihneš vse
in ležeš v skrinjo zrelega neba.
Ti poslušaš: tišino, ki sledi besedam,
ki jih nežno položi v srce,
ki jih neizprosno posadi na vrt resnice.
Ker ti izrekaš valove svojih dni in rože svoje zemlje, čas in prostor, njune vozle in oblike
in v svetlobi plamenice, ki je nisi sam prižgal
prebiraš skrivne liste,
izpisane s krvjo in s težko roko slutenj,
ker ti si vrč - nič več
in vendar vrč, ki nosi v sebi vse vodnjake,
in kar bilo je v tebi - kot od vekomaj -
vidiš zdaj jasneje
zdaj še bolj odmaknjeno
in negotovo, kot tvoj duh utripa v krogu pesmi.
iteratura
13
Ti ne poješ kakor roža, gotova trenutka, slik, vonjav in glasbe. Okus po večnosti, okus po smrti, kje je v tebi njuna meja?
Ti sanjaš ali čakaš
- kdo pokazal bi razliko -
uro, ko besede bodo
kakor temno znamenje cipres na grobu,
sanjaš, da jim kdo prisluhne,
vdano,
zbrano
in resnično, kot primaknil bi k ušesu školjko srca, kdo, ki vedel bo, da vse, kar v krhki dlani nosijo
ti stihi,
vse kaže onstran,
in kakor tebi skoznje mu bo vse spolzelo in strt in nem
skoz te podobe in glasove kdaj za hip uzrl
tvojo ložno bo človeško sliko.
14	L I T E R A T