DELAVSKO UPRAVLJANJE IN MODERNA DRUŽBA
Ljubo   Bavcon Uvod
Odkar so se v začetku XIX. stoletja pojavile prve manifestacije delavskega gibamja, se vztrajino oglašajo tudi zahteve po sodelovanju delavcev pri upravljanju gospodarstva. Te zahteve so se javljale v neposrednih spontanih dogodkih, kot so bile stavke in vstaje delavskega razreda, pa tudi v teorijah, ki so spremljale rast delavskega gibanja. Minulo je nekaj več kot sto let od prvih spointanih izbruhov razreda, ki je bil db svojem rojstvu postavljen na rob oficialne družbe. V tem času si je delavski Taizred priboril vedno večjo veljavo. Priboril pa si je tudi raiznovrstne in mnogoštevilne oblike, s katerimi vpliva na življenje družbe, na uipravljanje posameznih podjetij in na vodenje narodnega gospodarstva v celoti. To bo tema te razprave.
Glavni njen vir pa boista veljavna zakonodaja nekaterih glavnih evropskih držav in sporazumi med nacionalnimi onganitzacijami delodajalcev in sindikatov na tem področju. Opoizoriti je treba, da natm praktično izvajanje omenjenih predpisov in sporazumov ni dovolj znano. Dopuščamo lahko, da se praktično izvajanje odigrava v boju med interesi delodajalcev in delavcev, pri čemer je najbolj verjetno, da znajo prvi svoje interese spretneje braniti. Za popolnost takega raizpravljanja bi bilo seveda koristno vedeti, kakšna je praksa. Vendar pa ni treba podcenjevati dejstva, da predpisi in sporazumi o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij sploh obstajajo. Zahteve delavcev, katerih izraz so ti predpisi, so priznane ne samo dejansko, zaradi pritiiska delavskega razreda, temveč tudi pravno. To pa poimeni, da so postale sestavini del družbene zavesti in da se zoper nje ne da vec odkrito nastopati. To pomeni, da jih mora izigravati in da mora kršiti zakonske predpise tisti, ki jih zaradi svojih razrednih interesov noče upoštevati, in še to, da se mu to posreči le tam in talkrat, kadar delavci sami niso dovolj zreli za njihovo uresničevanje. Toda kjer delavci danes še niso dovolj zreli, bodo jutri prav goto^vo in bodo spremenili današnjo formalno pravno možnost v jutrišnjo resničnost.
7   Naša sodobnost                                                    97
v raizipravi (bom uporabljal izraz »delavsko upravljanje« za vse mnogoštevilne oblike, v katerih se pojavlja. V glavnih evropskih državah lahko ločim^o nekaj stopenj v iintenzivnosti in obsegu delavskega upravljainja. Najprej moraimo ločiti države, kjer je delavsko upravljanje uvedeno sicer v praksi, ne pa tudi v zakonodaji, in države, kjer delujejo organi delavskega upravljanja na podlagi zakona. V prvem primeru gre za sporaizuime med delodajalci in sindikati bodisi v okviru enega podjetja (Anglija), Ijodisi za sporazume med nacionalnimi organizacijami delodajalcev in sindikatov (Švedska, Italija). V teh primerih je delavsko upravlijanje omejeno na posvetovalno vlogo delavskih in paritetnih organov. V drugem^ primeru, ko je delavsko upravljanje uvedeno z zakonom, ločimo tri stopnje. Na najnižji stopnji gre za posvetovalne pristojnosti samostojnih delavskih ali pa mešanih, paritetnih teles (Francija, Belgija). Na naslednji stopnji gre za korak več, za soodločanje delavcev (Nemčija). Končno, in če sem prištejemo še Jugoslavijo, imamo najvišjo stopnjo, ko gre za delavsko samoupravljanje.
Toda v tej razpravi nas bo manj zanimala analiza oblik, v katerih se pojavlja delavsko nipravljanje. Skozi na videz slučajne dogoke v razvoju družbe se kaže neka zgodovinska nujnost in objektivna težnja razvoja, nas uči marksizem. To tendenco uresničujejo ljudje s svojo dejavnostjo, ki je lahko z njo v skladu, lahko pa tudi v nasprotju. To sicer ne vpliva na končno uresničenje zgodovinske nujnosti, vpliva pa na to, ali se ta uresniči prej ali pozneje in z večjiim ali manjšim trpljenjem in žrtvami za človeštvo. Zato je koristen vsak poskus, opoizoriti na take tendence v razvoju družbe, najsi bo relativno točen ali relativno zmoten. Ko bomo tako pretresali obravnavani prdblem, nas bo zanimalo predvsem to, kar je bistveno in skupno vsem konkretnim pojavnim oblikam na področju delavskega upravljanja. Zato bo prvi del te razprave podal sintetično sliko o razvoju delavskega upravljanja, drugi del bo prikazal sedanji pravni položaj delavskega upravljanja v glavnih evropskih državah, tretji del bo poskušal dati ocenO' tem pojavom, četrti del pa bo poskušal postaviti delavsko upravljanje  v okvir sodobne družbe in države.
I
Industrijska revolucija sredi XIX. stoletja je prinesla delavcem najprej močno poslabšanje položaja. Plače niso dosegale življenjskega minima in v tovarnah so morale delati ženske in celo otroci. Takrat ni bilo niti urejenega delovnega časa, ki se je raztegoval na 16 in več
98
ur, ni bilo nobene socialne zakonodaje ne socialnega zavarovanja niti higiensko tehničnih predpisov. Zato je razumljiv odpor delavcev, ki se je kazal v staVkah in revolucionarnih izbruhih. V revolucionarnem letu 1848 pa zasledimo prvič jasno formulirano misel o 'sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij. V avgustu Icita 1848 je bil v Berlinu delavski kongres, na katerem so delegati velikih nemških mest zahtevali ukinitev indirektnih davkov, deseturni delavnik, splošno šolsko obveiznost in pravico, da sodelujejo pri izvolitvi in postavljanju poislovodij v delavnicah in tovarnah. Ta zahteva je bila nedvomno zelo skromna. Ustrezala pa je takratni razvitosti delavcev. Njihova majhna razgledamost jim ni dopuščala, da bi videli prave vzroke svojega položaja. Zato so v iprvem nadrejenem, v poslovodji, videli izvor in vzrok vseh težav in zato so zahtevali sodelovanje pri izbiri poslovodij.
Naslednji korak na poti, ki jo zasledujemo, je pojav delavskih produktivnih zadrug. Te zadruge so bile eno izmed sredstev za samoobrambo delavcev pred izkoriščanjem v kapitalistični industriji. Majhne produktivne zadruge so im^ele sredi preteklega stoletja še možnost za obstoj. Takrat je bil liberalistični kapitalizem še sistem velikega števila majhnih podjetij, ki so na tržišču svobodno konkurirala. Zato ni čudno, da so mnogi delavski voditelji (n. pr. Lassalle) videli v teh zadrugah rešitev za položaj delavskega razreda in sredstvo za osvoboditev delavcev. V delavskem produktivneim zadružništvu je bilo »ukinjeno nasprotje med delom in kapitalom«, kot ugotavlja Marx v tretji knjigi »Kapitala«, zlasti pa so bile zadruge realizacija kolektivne lastnine, ki je takrat že bila ideal teoretikov delavskega gibanja. Hkrati so delavske zadruge tudi prva oblika delavskega samoupravljanja, kar je pozneje zlasti poudaril Kautskj, ko je ocenjeval to obdobje v razvoju delavskega gibanja.
Toda nadaljnji razvoj kapitallističnega gospodarstva je kmalu porušil iluzije o preobrazbi družbe s poimočjo produktivnih zadrug. Produktivno zadružništvo pa tudi sicer ni moglo imeti posebnega uspeha sredi dTužbenoekonomskega sistema, katerega notranje zakonitosti so vodile k vse večji koncentraciji in centralizaciji kapitala. Zaradi tega je tudi resolucija I. kongresa Prve internacionale v Ženevi leta 1866 zavzela do delavskega zadružništva dokaj hladno stališče. Zadružno gibanje, pravi ta resolucija v svoji tretji točki, ni sposobno preobraziti kapitalistično družbo. Ta preobrazba se ne more izvršiti brez prenosa državne oblasti iz rok kapitalistov v roke delavcev.
Dežele zahodne Evrope so tudi v resnici doživljale sredi in proti koncu preteklega stoletja razvoj, ki je označen s pospešeno industria-
7*                                                                      99
lizacijo in nastajanjem industrijskih gigantov. Zaradi silne moči kapitalističnih momopolov, povezanih z državo, si takrat ni bilo mogoče zamisliti izboljšanje delavskega položaja drugače kot s prevzemoni oblasti po delavcih. Toda tudi delavski razred postaja v drugi polovici preteklega stoletja vedno močnejši, izačne se organizirati v sindikatih in spre j ©mati socialistične ideje. Politični in ekonomski položaj delavskega razreda pa ostaja skrajno neuigoden. Nobena izmed evroipskih držav takrat še ni poznala splošne volilne pravice in razen Anglije tudi še nobena država ni priznavala delavcem pravice, OTganiizirati se v sindikatih. Zoper delavske stavke je reagirala država z grobo siloi. Takrat še ni bilo socialne zakonodaje. Takšen položaj je vzrok   silovitim  družbenim   sipopadom  in   revolucionamim  izbruhom.
Med najpomembnejše dogodke tega časa spada upor pariškega delavstva, znan pod imeniOm »pariška komuna«. Kratkotrajna epizoda iz leta 1871 je za našo temo zelo poimembna. Z dekretom vlade komune z dne 16. aprila 1871 je bila namreč izvršena nacionalizacija proiizvodnih sredstev. S tem je bila uresničena skupna težnja vseh sil, ki so sodelovale v komuni, po odpravi privatne lastnine nad sredstvi za vprodzvodnjo. Še bolj važno pa je, da se upravljanja nacionaliiziranih proizvodnih sredstev ni polastila centralna oblast-država. Pariška komuna je ipredala delavcem v roke ne samo formalno pravno lastnino, temveč predvsem njeno upravljanje. Posamezna podjetja so vodili delavci sami, organizirani v delavske svete. Delavski sveti pa so bili povezani v zveizo, ki je imela nalogo voditi ekonomsko politiko komune. CIani delavskih svetov so bili demokratično izvoljeni in njihovi volivci so jih lahko vsak čas odpoklicali. Nihče ni mogel biti član dclavskciga sveta dalj časa zato, ker se je komuna zavedala nevarnosti birokratizacije.
Izkušnje pariške komune so imele močan vpliv tudi na Marsova pojmovanja. Medtem ko je v začetku očitno sodil, da je državni aparat poglavitno sredstvo, s katerim naj delavski razred uresniči svojo dkonoimsko in politično oisvoboditev, je ipo komuni postal rezerviran do slehernega samiostojnega centraliiziraineiga državnega aiparata. Marx se sicer ni sipuščail v prerokovanja, vendar pa je zaslutil nevarnost, da postane državni aparat absolutna oblast. Izkušnje pariških delavcev so ga navedle k temu, da je v komuni oziroma v nacionalni skupnosti takšnih komim videl »tisto naposled najdeno obliko, v kateri je mogoče osvoboditi delo«  (Kardelj).
Pariška komuna je bila po kratkem obstoju sicer zadušena, njen pojav pa je odjeknil kot opozorilo', da bo obstoječi družbeni red razgnalo, če se ne bo prilaigodil zahtevam delavskega razreda. Zadnjih
100
dvajset let preteklega stoletja je prineslo zato nove razširitve demokratičnih svobioščiii. Sem spada zlasti pravica do združevanja in s tem tudi pravica do združevanja v sindikatih. V tem času je delavcem priznaina bodisi de jure, še večkrat pa le de facto pravica do stavke. V nekaterih evropskih državah pa so koncem stoletja začeli uvajati tudi prve ukrepe za socialno in higiensko zaščito delavcev. Ponekod so za to skribeli posebni delavski odbori ali komiteji po podjetjih.
V Avstriji so leta 1896 dovolili ustanavljanje delavskih odborov, ki imajo pravico spoiročati želje in pritožbe delavcev delodajalcu, sodelovati pri upravi socialnih institucij, sodelovati pri kontroli delovnega reda in pri uporabi predpisov o higienskotehnični zaščiti. Tudi v Bismarckovi socialni zakonodaji so v industrijskem patentu iz leta 1891 omenjeni posebni delavski komiteji s podobnimi nalogami kot v Avstriji. V Italiji pa so bile leta 1901 ustanovljene notranje komisije (commissioni interne), ki so imele nalogo skrbeti za notranji red v podjetjih.
Konec preteklega stoletja označuje torej inastanek prvih elemento^v socialnega in razrednega premirja, ki je pozneje povzročilo globok razcep v delavskem gibanju. V razvitih deželah zahodne Evrope je bil ta socialni mir omogočen s hitrim naraščanjem proizvodnje, kar je omogočilo tudi občutna izboljšanja v življenjskem položaju delavcev. Delavstvoi je zaradi svoje številčne moči dobivalo vedno več svojih zastopnikov v parlamentih teh držav. Tako je n. pr. nemška socialno demokratska stranka že leta 1890 zbrala na volitvah več kot milijon glasov in dobila 35 mandatov. Leta 1912 pa je stranka zbrala že več kot štiri milijone glasov in imela v parlamentu 110 poslancev. Delavcem in delavskim voditeljem se je zdelos da za izboljšanje delavskega položaja ni več potrebna revolucionarna akcija. Zato so radi sprejemali različne oblike sodelovanja z delodajalci, ki so tudi uvideli, da je treba spremeniti politiko nasproti delavskemu gibanju, da bi se ohTanila obstoječi družbeni red in obstoj privatne lastnine nad sredstvi za proizvodnjo.
Doba pred prvo svetovno vojno je zato med drugim tudi doba notranjih raizčiščevanj v delavskem gibanju, v socialističnih strankah in v sindikatih. Že s prvimi teoretičnimi nastopi Lenina se začne pripravljati veliki raKcep delavskega gibanja, pa tudi v socialističnih strankah, zlasti Nemčije in Francije, pride do notranjih bojev. Slo je za vprašanje, ali naj delavski razred še vnaprej ostane izven oficialne družbe in v vojni z njio, ali pa naj se preko različnih oblik sodelovanja v to družbo vedno bolj vključuje ter jo s svojo številčno, politično in ekonomsko silo  od  znotraj   transformira  po  m"irni,  nerevolucionarni
101
poti. Francoska Generalna konfederacija dela, na primer, odločno zastopa stališče, da delavski razTed ne sme imeti nobenega opravka z buržoazno družbo in da je osvoboditev delavcev stvar delavskega razreda samega. Frajncoska socialistična stranka pod vodstvom Jeana Jaurosa pa je vedno bolj nagibala k tako imenovanemu reformizmu in je bila avtor znane teorije o »penetraciji«. Zato kljub vsem poskusom v Franciji ni prišlo do združitve političnega in sindikalnega delavskega gibanja.
V Nemčiji pa je potekal ta notranji boj v zelo 'zanimivih oblikah. NemSka socialnoi demokratska istranka je bila v svojih teoTetičnih manifestacijah in deklaracijah vselej zelo revolucionarna, v svoji neposredni praksi pa je bila reformistična in zoper njen reformizein so (Se zaman bojevali ortoddksni teoretiki kot Kari Lieibknecht in Roža Lusemiburg. Socialino demokratska stranka Nemčije je bila tudi ustanovitelj sindikatov. Stranka je, insipirirana z marksizmom, gledala na sindikate kot na svojio masovno bazo, ki je bila lahko zaradi tega ideološko manj ortodoksna. Zato so bili tu sindikati nosilci ideje o penetraciji. Izoblikovali so celo teorijo o preobrazbi buržoazne družbe s sistemoim delavislkih svetov, ki so ga poskušali po prvi svetovni vojni tudi uresničiti, a, kot je znano, brez uspeha.
Konec preteklega stoletja in začetek XX. stoletja je torej doba, ko so si delavci izbojevali prvei, skromne položaje v ozkih okviriih enega podjetja. Prva svetovna vojna pa je v tem pogledu piravi prelom. Različne okoliščine so pripomogle, da je prav ta vojna prinesla delavskemu razredu zahodnoevropskih držav nekaj pridobitev, ki pomenijo velik napredek v razvoju delavskega upravljanja.
Predvsem je treba oimeniti, da je parola o preobrazbi imperia-liistične vojne v državljansiko vojno naletela na povsem gluha ušesa. Prav nasprotno, vojna je, razen dokaj redkih izjem, ustvarila vzdušje nacionalne solidarnosti zlasti pri dveh narodih, ki sta imela najmočnejše delavsko gibanje, pri Francozih in Nemcih. Vzdušje nacionalne solidarnosti je seveda veliko pripomoglo, da je prišlo do sodelovanja in medsebojnega toleriranja dveh razredov, ki sta bila vse doslej v neusmiljeni vojni. Toda samo to vzdušje ne bi moglo imeti večjih posledic, če proces ne bi imel svojih globljih korenin v elkonomiki. Potrebe narodne oibrambe in uspešnih vojniih operacij so zahtevale odločno državno intervencijo' v gospodarstvu. Ta se je kazala v obliki planiranja in dirigiranja proizvodnje, v obliki kontrole uvoiza in izvoza, 'kontr'ole cen in delavskih plač. Za vse te naloge so morali biti uvedeni ekonomi^ki instrumenti, obsežna zakonodaja in močan administrativni aparat. To pa so elementi tega, kar sicer imenujemo državni
102
kapitalizem. Ta sistem sicer ni formalnopravno odpravil privatne lastnine nad sredstvi za proizvodnjo, pač pa jo je zelo omejil, zlasti kar se tiče njenega upravljanja. V takih pogojih državi ni moglo- biti vseeno, ali so delavci nezadovoljni in zato slabo delajo ali stavkajo in s te-m paralizirajo proizvodnjo itd. Zato je bilo treba vsaj začasno zadovoljiti delavske zahteve in delavcem dati ustrezno mesto' pri upravljanju podjetij. Poleg tega.je bilo treba dati besedo tudi predstavniku delavskega razreda — sindikatom — v nacionalnem merilu. Tako so torej izaradi ekoinomiskih nujnosti in v vzdušju nacionalne sdlidarnosti nastali številni novi organizmi, preko katerih so delavci lahko vplivali na gospodarstvo v okviru enega podjetja, preko sindikatov pa so postali bolj upoštevani in koinzultirani tudi v nacionalnih okvirih.
Iz prve svetovne vojne izvirajo n. pr. v Franciji delavski zaupniki (delegues ouvriers), ki jih je uvedel Albert Thomas, socialist, minister za obioroževalno industrijo. Ti delavski predstavniki so imeli nalogo spoiročati vodstvu podjetja pritožlbe in želje delavcev ter tako odpraviti nesporazume in konflikte, ki bi sicer vodili do prekinitev proizvodnje. Toda delavci se tu niso ustavili. V velikem stavkovnem valu letu 1919 so zasedali toivarne in zahtevali kontrolo nad izvajanjem zakonskih predpisov o izaščiti dela, kontrolo nad sprejemanjem in odpuščanjem delavcev in pa pravico do soodločanja pri določanju plač. Pod pritiskom stavikujočih delavcev, deloma pa tudi zaradi tradicije sodelovanja za časa vojne, so mnogi lastniki pristali na formiranje tovarniških komitejev (oomites d'entrepirises). Vendar pa ti komiteji niso doibili svoje veljave z zakonsko ureditvijo. Ostali so stvar moči delavskega gibanja in dobre volje delodajalcev. Ko je moč delavskega gibanja upadla zaradi razcepa leta 1921, je ponehala tudi dobra volja delodajalcev in tovarniški komiteji so bili v glavnem povsod raz-puščeni.
V Angliji je prav tako med prvo svetovno vojno uvedel Arthur Hendersom prakso, po kateri so bili sindikati konzultirani glede vseh važnih državnjih vprašanj. Razen tega je bila leta 1916 ustanovljena Whitlejeva komisija z nalogo, naj razišče razonere v industriji, možnosti za povečanje produkcije in za odpravo konfliktov med delom in kapitalom. Ta komisija je predložila parlamentu načrt za ustanovitev paritetnih odborov v okvirih posameznih podjetij, za posamezna teritorialna področja in v državnem merilu. S paritetnimi odbori je bila v Angliji prvič priznana tudi delavcem pravica do posivetovalnega glasu v gospodarstvu.
103
Prva svetovna vojna je tudi pred italijansko gospodarstvo postavila iste probleme kot v Franciji in Angliji. Zato so tudi v Italiji nastali med vojno posebni organi za sodelovanje delavcev pri vodstvu podjetij. To so bile tovarniške notranje komisije, ki so imele nalogo skrbeti iza čim večjo proizvodnjo za vojne potrebe. V prvih letih po vojni pa so te kom^isije prerasle v prave organe delavskega upravljanja, zlasti v Toirinu. Tu so prevzele nov naziv »tovarmiški sveti«, ki so orgainizirali zaisedbo tovarn v septembru leta 1920. V Italiji je zlasti značilno dejstvo, da so se tovarniški sveti odtrgali od sindikatov in njihove kontrole in se povsem osamosvojili. Antonio Gramsci je posebno poudarjal pomen teh delavskih organov in je napisal leta 1920 v časopisu »Ordine nuovo« naslednje besede: »Ali je v Italiji kakšna institucija delavskega razreda, ki bi jo lahko primerjali s sovjeti... Da, v Italiji je kvas delavske vtlade; kvas sovjetov so tovarniške notranje komisije.«^
Končno je prva svetovna vojna prinesla tudi Nemčiji z zakonom iz leta 1916 delavsko predstavništvo pri upravljanju podjetij (Mit-wirkung). V vv^eimarski republiki je bil formiran 15. novembra 191S Reichswiirtschaftsrat, ti je imel nalogo pripraviti zakonodajne ukrepe za reguliranje gospodarskih in socialnopolitičnih vprašanj v industriji iin obrti Nemčije. To telo so sestavljali predstavniki delodajalcev in delavcev in je iimeloi v resnici vpliv na izdajo neikaterih zakonov. Tako je bil n. pr. v weimarisko ustavo sprejet 165. člen, ki je določal nekatere oblike upravljanja v gospodarstvu na podlagi soodločanja delavcev (Mitbestimmung). Temu je sledil v februarju leta 1920 zakon o tovarniških svetih, leta 1922 pa zakon o predstavnikih tovarniških svetov v nadzornih odborih podjetij. Razen tega so nemški sindikati hoteli uresničiti svojo idejo o mirni preobrazbi kapitalistične družbe in zato ustanovili cel sistem mešanega vodenja gospodarstva. Ustanavljali so tako imenovane »Arbeitsgemeinschaften« v lokalnih in regionalnih okvirih, ki maj bi v sodelovanju med sindikati in lastniki reševale vse gospodarske in socialne probleme podobno kot Reichs-vvirtsohaftsrat v državnem merilu. Toda že leta J924 je ves ta sistem polagoma razpadel in Nemčija je padla v obdobje hudih notranjih socialnih bojev, ki so se končali s prihodom Hitlerja na oblast.
Vojna in prva povojna leta so torej leta, ko je delavsko gibanje doživelo velik polet. Sindikati so dosegli do tedaj še nevideno število
^ Gramsci   Antonio,   L'Ordine   nuovo,   1919—1920,   Ediz.   Einaudi,   1954, str. 10.
104
članov. Moč delavskega gibanja je omogočila dokaj velik vpliv delavcev na gospodarstvo v okviru podjetij, pa tudi v nacionalnih okvirih. Toda kaj kmalu po v^ojmi je prišlo do prvega velikega razcepa v delavskem sindikalnem in političnem gibanju. Ta cepitev je delavslko gibanje zelo oslabila in s tem ustvarila pogoje za protiofenizivo« kapitala. V dobi med obema vojnama so delavci izgubili v glavnem vse, ka;r so si bili pribojevali. V Italiji in Nemčiji je fašizem odpravil ne samo vsato možnost delavslkega upravljanja, teocaveč tudi vsako delavsko gibanje. V Franciji so bili odpravljeni tovarniški kom^iteji, čeprav so bile te zahteve obnovljene med dogodki leta 1936. Toda tedaj francoski delavci niso dosegli drugega kot zakonsko reguliranje ustanove delavskih izauipnikov. V Angliji so v tem času sindikati sami zavzeli odklonilnoi stališče do delavskega upravljanja.
II
Druga svetovna vojna je drnga odločilna prelomnica v procesu, ki ga tu zasledujemo. Med drugo svetovno vojno in v letih po njej je ekonomika evropskih držav odločno krenila na pot dirigizma in državnega kapitalizma. K temu so sicer res pripomogle tudi zunanje okoliščine kot vojna, obnova porušenih in obubožanih dežel Evrope in končno tudi hladna vojna in tekma v oboroževanju. Toda ti vzroki so proces nastajanja državnega kapitalizma le pospešili. Proces sam pa se je začel že prej in to ne samo v Evropi, temveč tudi v ZDA. Danes je ne samo praksa, ampak tudi teoretična politična ekonomija spoznala, da ne gre več za slučajen in prehoden pojav. Povsem očitno^ je, da ekonomike razvitih držav ne more več regulirati tržna stihija niti ne nekaj monopolov. Ekonoimika razvitih držav zahteva planiranje in mnogo drugih direktivnih posegov, kar lahko na sebe prevzame le država. Razdeljevainje nacioinaiLnega dohodka ne poteka več po stihijskih zakonih svobodnega tržišča. Ze dolgo je, odkar na razdelitev nacionalnega dohodka vpliva tudi večji ali manjši pritisk delavskega raizreda. Tako je morala poseči država končno tudi v odnose med družbenimi razredi. S tem pa je morala priznati delavski razred kot samostojno družbeno silo in m.u dati tudi neko mesto v življenju države. Delavski razred je zato v razvitih deželah sveta zastopan ne samo preko svojih političnih predstavnikov v parlamentih, temveč tudi v nacionalnem gospodarstvu, začenši pri posameznem^ podjetju preko regionalnih in profesionalnih okvirov do organov, ki vodijo nacionalno ekonomsko politiko. Naslednji kratki pregled naj dokaže to trditev.
105
Francija. Med drugo svetovno vojno so pričeli delavci največkrat sipontaimo ustanavljati delavske odbore po podjetjih. To so bili odbori za kontrolo proizvodnje, za isauipravljanje, včasili pa tudi pravi organi delavskega samoupravljanja, posebno v tovarnah, ki so jih lastniki zapustili. »Conseil Natianal de la Resistence« je podpiral formiranje takih odborov. V svojem^ osvobodilnem proigramu je poudaril, da je trdba uresničili sodelovanje delavcev pri vodenju gospodarstva. Po osvoboditvi je začasna fraincoiska vlada izdala že 22. februarja 1945 uredbo o tovarnišikih komitejih, ki je bila dopolnjena z zakoni iz leta 1946, 1947, 1950, 1951 in 1954. Tovarniški komiiteji so mešani organiizmi, isestavljeni iz predstavnikiov delavcev in delodajalcev in imajo pet do ose-m članov. Tovairniški komiteji se morajo ustanoviti v podjetjih, ki imajo več kot 50 delavcev. Predstavmiki delavcev se volijo po sistemu kandidatnih list, kd jih lahko predložijo reprezentativni sindikati. Za reprezentativne veljajo vse tri veilike sindikalne centrale v Franciji. Ce voli pri prvih volitvah manj kot 50 % delavcev, se izvedejo ponovne volitve, za katere predlagajo liste poleg sindikatov tudi druge skupine in posameznikii. Volitve so splošne in tajne po načelu predstavništva, kajti v tovarniškem komiteju morajo biti zastopani tudi vodilni uslužbenci, inženirji in mojstri. Zato je oseibje razdeljeno v dve skupini. Prvo skupino sestavljajio delavci in uslužbenci, drugo pa inženirji in vodilno osebje podjetja. Predsednik komiteja je šef podjetja, sekretar pa je eden izmed članov, toda iz skupine, ki jo sestavljajo delavci in uslužbenci.
Pristojnosti tovarniškega komiteja lahko razdelimo na dva dela. Na področju socialnih vprašanj so pristojnosti precej široke. Koimite sodeluje z upravo pri izboljšanju delovnih in življenjskih pogojev za delavce in ima pravico kontrole nad delom, oirganov socialnega zavarovanja v podjetju. Razen tega lahko komite organizira v lastni režiji tiste socialne službe, ki jih redno socialno zavarovanje ne obsega. Za opravljanje tega dela razpolaga komite z lastnimi finančnimi sredstvi, ki jih mora izplačati delodajalec. Ta sredstva lahko trosijo tudi za ustanavljanje raznih socialnih in kulturnih ustanov za delavce, za delavsike restavracije, počitniške domove itd.
Glede ekonomsko-teihničnih vprašanj pa imajo tovarniški komiteji le posvetovalne pristojnosti. Kljub temu pa moTa biti 'koimite obveščen in vprašan za mnenje o vprašanjih, ki se tičejo organizacije proiz-vodinje, letnih proizvodnih načrtov in vprašanj v zvezi s tržiščeni. Prav tako je treba predložiti (komiteju v mnenje tudi letno poTOČilo podjetja s podatki o dobičku, o obsegu proizvodnje, formiranju cen itd. Komite tudi pretresa predloge uprave za povečanje proizvodnje
106
in produktiivnoisti dela in lahko daje svoje pripombe. V delniških družbah pa moTata dva delegata kom.it©ja podjetja prisostvovati sejam upravnega odbora s posvetovalnim glasom.
Posebej je urejeno delavsko upravljanje v nacionalizirani industriji. Pravice delavcev do upravljanja v nacionaliziranih podjetjih izvirajo iz posameizmih zaikonov o nacionalizaciji. Vendar pa imajio vsi skupno to, da so upravni sveti teih podjetij sestavljeni iz tretjine predstavndkov delavcev, tretjine ipotrošnikov, tretjina pa so zastopniki države. V teh podjetjih imajo torej delavci neposredno pravico do soodločanja. Na sejah tako sestavljenega upravnega sveta sodeluje po en predstavnik Teprezentativnih sindikatov v podjetju s posveto-vailniim glasom.
V  tej zvezi je treba oineniti tudi inšpektorje dela m direktorje dela in delovne sile departementov. Zakon daje inšpektorju dela pravico odločanja v sporih med vodstvi podjetij in delavci glede porazdelitve mesit v ikomitejih. Spore glede upravljanja podjetja pa lahko komite pošlje direktorju dela in delovne sile departementa na razsojo. Razen tega je bila z uredbo iz julija 1948 ustanovljena Višja komisija za tovarniške koimiteje pri Ministrstvu za delo. V tej komisiji, ki ji predseduje minister za delo, so predstavniki zainteresiranih ministrstev, obeh domov parlamenta in pa izastopniki delodajalcev in delavcev. Naloga te 'komisije je, izasledovati izvajanje tzalkona o tovar-niških komitejih in jim dajati nasvete za odpravo težav.
V  merilu države je bil na podlagi ustave iz leta 1946 ustanovljen tudi Ekonomski svet (Conseil Econo'mique). Ta ima 169 članov in je sestavljen iz pTedstavnikov velikih gosipodarsikih in socialnih gru-pacij. Njeigova vloga je izirazito posvetovalna. Ima pa pravico zakonske sugestije in pravico organizirati znanstvena razisikovanja in njihove izsledke javno objaviti.^
Nemčija: Sadelovanje delavcev pri upravljanju gospodarstva urejata v Nemčiji dva zakona. To sta »Zakon o soodločanju delavcev v nadzornih in upravnih odboirih podjetij v rudarstvu in industriji ždleza in jekla«, sprejet dne 21. maja 1951 in »Zakon o ustroju podjetij« (Betriebsverfassungsgesetz), sprejet dne ll.oktoibra 1952. Prvi zakon določa, da se morajo ustanoviti nadzorini odbori v rudarskih podjetjih in v industriji železa in jekla. Nadzorni odbori imajo enajst članov,
^ Ukaz o uvedbi tovarniških komitejev z dne 22. februarja 1945, spremenjen z zakoni z dne 16. maja 1946, ?. julija 1947, 12. avgusta 1950, 7. decembra 1951 in 9. januarja 1954 (prečiščen tekst). Propisi o učešču radnika u upravljanju i kontroli preduzeča. Institut za uporedno pravo. Serija E, Broj 5, Sveska III. Beograd 1957.
107
izmed taterih je pet predstavnikov osebja, pet predstavnikov delodajalcev in ena nevtralna osebnost, ki jo izberejo sporazumno.
Važnejši pa je zakon o ustroju podjetij, ki je uvedel svete podjetij v vseih obratih, ki imajo najmanj pet delavcev. V podjetjih s pet do dvajiset delavcev se izvoli en predstavnik, potem se število veča tako, da imajo podjetja z več kot tisoč deliavci svete, ki štejejo od 15 do 35 članov. Svet podjetja se voli na tajnih in neposrednih violitvaii. Volitve poteikajo po načelu, isorazmertnega predstavništva delavcev in uslužbencev. Voli se po kandidatnih listah, ki jih lahko predloži najmanj desetina pripadnikov delavske ali uslužbenske skupine. Mandat sveta traja dve leti. Delovno sodišče lahiko svet razipusti na predlog četrtine zaposlenih, sindikata ali delodajalcev, če grobo zanemarja svoje delo.
Svet izbere iz svoje srede predsednika in njegovega namestnika. Ce ima svet več kot enajst članov, izbere tri člane, ki skupaj s predsednikom in njegovim namestnikom sestavljajo odbor podjetja. Odboir podjetja vodi tekoče posle.
Zakon o ustroju padjetja uvaja tudi tako imenovano skupščino podjetja, ki jo sestavljajo vsi zaposleni v podjetju. Skupščini predseduje predsednik sveta. Svet mora skupščini poročati vsake tri mesece o svojeim delu.
Delodajalec in svet podjetja »sodelujeta v korist podjetja in nje-goivih uslužbencev, upoštevajoč splošne interese skupnosti«, pravi zakom. Delodajailec in svet podjetja imata enkrat mesečno posvetovanje. Vsa vprašanja moirata reševati sporazumno, če pa sporazuma ni mogoče doseči, potem morata ustanoviti sporazumno posebno telo za pomirjen je.
Svet podjetja icma po zakonu tele siplošne naloge:
a)  zahteva od delodajalca take ukrepe, ki koristijo podjetju in vsem delavcem,
b)  skrbii za izvajanje zakonov, uredb, kolektivnih pogodb in sporazumov v okviru podjetja, s katerimi se varujejo interesi delojemalcev,
c)  sprejema pritožbe uslužbencev in skrbi za njihovo rešitev,
d)  skrbi za zaposlitev oseb, ki so posdbej zaščitene (invalidi).
V podTobnostih pa svet podjetja soodloča o: začetku in koncu delovnega časa, o kraju in času izplačila plač, o letnih dopustih, o organizaciji strokovnega iziobraževanja, o upravljanju socialnih služb v podjetju, o redu v podjetju in o obnašanju delavcev, o tarifah za akordno delo, o sistemu delavskih plač, o ukrepih za zaščito dela m o Tistanavljanju  posebnih socialnih služb   v  podjetju.  Svet  podjetja
108
ima tudi 'nekaj pristojnosti glede nastavljanja in odpuščanja delavcev. Člen 61. amenjeneiga izakona pravi, da mora delodajalec ¦obvestiti svet o zaposlitvi noviih delavcev. Svet se lahko temu pismeno upre. Clen 66. pa pravi, da mora bit:i svet obveščen tudi o vsakem odpustu. V sporih o perrsoinaluih vprašanjih imja končno besedio siodiišče za delo.
Zakon nadalje določa, da morajo biti pri podjetjih, ki im^ajo več kot sto delavcev, uistanovljeni paritetni gospodarski odbori, ki imajo pio elenu 67. pravico zahtevati obvestila o vseh goisipodarskih ppOblemih podjetja (piroizvodne metode, program proiizvodnje, gospodarski položaj podjetja itd.). Svet podjetja izbere polovico članov gospodarskega oidbora. Delodajalec in gospodarski odbior morata najmanj enkrat v treh mesecih obvestiti vse osebje o gospodarskem položaju podjetja.
Končno določa ta zakon, da mora biti tretjina olanov nadzoTinega odbora v delniških družbah iz vrst tistih, ki so zaposleni v podjetju.
Poseben Zakon o pTedstavništvu osebja z dne 5. avgusta 1955 je uvedel predstavništvo osebja v upravnih organih zvezne republike in posam^eznih dežel, v ustanovah javnega prava in v sodišičih (izvzeniši sodnike).^
Italija: Sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij v Italiji ni urejeno z zakonom, pač pa sloni na. sporazumu med organizacijami delodajalcev in sindikati iz septembra leta 1943, ki je bil obnovljen 8. maja leta 1953. Načelo delavsikega upravljanja je prišlo tudi v italijansko ustavo, saj priznava 46. člen ustave delavcem pravico do sodelovanja pri upravljanju podjetij. Toda italijanstki parlament zakona do danes še ni sprejel.
Sporazum med sindikati in delodajalci določa, da morajio hiti v vseh podjetjih, ki imajo več kot 40 delavcev, ustanovljeni tovarniški sveti — »oonsigli di gestione.« V podjetjih, ki imajo manj delavcev, pa se izvoli delavski zaupnik (delegato di impresa). »Consigli di gestione« sio organ i Zli ram i tako, da vodstvo podjetja v njih ni zastopano. Pač pa so v njih zastopani delavci in uslužbenci glede na njihovo število. Število članov je odvisno od velikosti podjetja, ima pa najmanj tri in največ petnajst  članov.  Sicer  pa so  notranji  statuti  in  položaj  teh
^ Zakon o soodločanju delojemalcev v nadzornih odborih in upravnih odborih rudnikov in podjetij železarske in jeklarske industrije z dne 21. maja 1951.
Zakon o ustroju obratov z dne 11. oktobra 1952.
Zakon o predstavništvu osebja z dne 5. avgusta 1955.
Propisi o učešču radnika u upravljanju i kontroli preduzeča.
Institut za uporedno pravo. Serija E, Broj 4, Sveska IV, Beograd 1957
109                                       - '
svetov zelo različni glede na dogovore med lastniki in delavci po-sameznili podjetij.
Sporaizum o »comsigli di gestione« daje svetom nalogo skrbeti za dobre odnose med delodajalci in delavci. V podrobnostih pa imajo naislednje pristojnosti. Na socialnem področju morajo skrbeti za natančno izvajanje socialne zakonodaje, kolektivnih pogodb in iza izvajanje predpisov o higienski in tehnični zaščiti dela. Svet; sodeluje tudi pri ustanavljanju in upravljanju socialnih služb in ustanov podjetja. Razen tega je treba predložiti tovarniškemu svetu tudi delovni red podjetja in se z njim posvetovati o uredit\i delovnega časa, o dopustih in o plačnem sistemu.
Na področju personalnih vprašanj so imeli tovarniški sveti velike pristojnosti po isporaizumu iz leta 1947. Pozneje so te pristojnosti izgubili po novem sporaizumu iz leta 1953. Personalna vprašanja rešujejo sedaj v medsebojnih pogajanjih krajevne strokovne sindikalne zveze in lastniki.
Na gospodairskem področju imajo tovarniški sveti malo pristojnosti. Omejeni iso v glavnem na proučevanje ukrepov za povečanje produktivnosti in gospodarnosti poslovanja podjetja. Končno imajo sveti še nalogo skrbeti za mirno poTavnavo sporov med delovnim kolektivom ali posameiznikom in delodajalcem. Svojim sindikalnim organizacijam morajoi dati vse podatke, ki so potrebni za pogajanja z laistnikoim ali organizacijo delodajalcev.'
Belgija: Po zakonu o organizaciji goispodarstva so v Belgiji leta 1948 začeli ustanavljati tovarniške svete in druge oblike sodelovanja delavcev pri upravljanju gospodaTstva. Tovairniški sveti so postavljeni v vseh podjetjih, ki imajo več kot 50 delavcev. Število članov sveta je od tri do dvajset. Svetu predseduje vodja podjetja ali njegov zastopnik. Ostali člani pa so imenovani od podjetnika in izvoljeni od osebja. Število delavskih predistavnikov mora biti večje kot število članov, ki jih imenuje delodajalec.
Člani sveta se volijo po sistemu lisi s tajnim glasovanjem. Kandidatne liste lahko predložijo samo strokovne sindikalne zveze, ki imajo repreizentativen položaj, to se pravi tiste organiKacije, katerih dejavnost  obsega  ozemlje  vse  države,  ne pa  tudi  lokalni sindikati.
Funkcije tovarniških svetov v Belgiji so predvsem posvetovalne. Kljub temu pa imajo sveti možnost; Taizpravljati O' zelo širokem krogu
* Sestav in naloge notranjih komisij, Sporazum sklenjen med konfederacijo sindikalnih organizacij in konfederacijo delodajalcev z dne 8. maja 1953. S pravilnikom za izvedbo volitev. Propisi o učešču radnika... itd. Serija E, Broj 5, Sveska III, Beograd 1957.
110
vprašanj. Na področju personalnih vprašanj ima svet dolžnoist določiti splošna načela za sprejemanje in odpuščanje delavcev. Toda sprejem in odpust posameznega delavca je stvar delodajalca.
Glede socialnih vprašanj ima tovarniški svet več pristojnosti. Svet upravlja socialne služhe in ustanove podjetja. Svet izdela tudi delovni red in ga ima pravico spremeniti. Dalje spada v njegovo pristojnost izdelava plana dopustov. Svetu pripada tudi nadzoir nad izvajanjem socialne zakoniodaje in drugih socialnih ukrepov. Isti nadzor ima svet tudi glede porazdelitve delavcev po poklicni lestvici, Končno lahko tovarniški isvet prevzame tudi skrb za varnost pri delu in za zdravje delavcev.
Na gospodarskem področju sio pristojnosti tovarniških svetov bolj omejene, in sicer na pravico do infoTmaoij o gospodairskem položaju podjetja in pa na predloge za izboljšanje poslovanja. Delavski člani sveta imajo pravico zahtevati poiročilo o gospodarskem položaju najmanj enkrat na četrt leta. Prav tako lahko delavci v tovarniškem svetu dajejo tudi svoje pripombe in predloge glede vseh ukrepov, ki se tičejo organizacije dela, delovnih pogojev itd.
Spore med tovarniškimi odbori in delodajalci rešujejo posebna paritetna telesa, kolikor gre za načelna vprašanja, posamezne primere pa rešujejo delavska soidišča.
Na podlagi že omenjenega zakona je bil ustanovljen tudi Centralni goispodarski svet (Le Conseil Central de TEconomie), ki je sestavljen po paritetnem načelu iz predstavnikov delodajalcev in delojemalcev. Njegova vloga je posvetovalina. V okviru posam^eznih gospodarskih vej pa so v Belgiji ustanovljeni profesionalni sveti (»Les Conseils professionels«), tudi iz predsta-snikov delodajalcev in delavcev. Nji-hoiva naloga je dajati predloge in nasvete posameznim ministrstvom ali Centralnemu ekonomskemu svetu, ki pa lahko te predloge posreduje zakonodajnemu organu.'
Švedska : Sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij je na Švedskem urejeno' s sporazumom med organizacijo delodajalcev in sindikati iz avgusta leta 1946. Ta sporazum med nacionalnimi vrhovi delodajalcev in sindikatov so potrdile skoro vse posaonezne organizacije sindikatov in delodajalcev. Za vsako posamezno podjetje pa se ustanovijoi tovarniški sveti le, če to zahtevajo krajevni organi sindikatov ali delodajalcev, in sicer v podjetjih, ki imajo več kot 25 de-
^ Zakon o organizaciji gospodarstva z dne 20. septembra 1948. Prepisi o učešču radnika... itd. Institut za uporedno pravo, Serija E, Broj 3, Sveska I, Beograd 1957.
111
lavcev. Tovarniški sveti so paritetna telesa, v katerih je enako število predstavnikov delodajalcev in delavcev. Volitve so v podjetjih, ki imajo do 200 delavcev, neposredne, v večjih pa preko volilnih mož. Volitve izvede krajevna isindikalna zveza, kateri pripada največje število delavcev.
Naloge tovarniških svetov so na splošno v sporazumu takole naštete:
a)   skrlbeti za stalno sodelovanje med delodajalci in delavci, zato da bi dosegli kar najvecjo' produkcijoi;
b)  omogočiti delavcem vpogled v gospodarske in tehnične pogoje podjetja in v njegov finančni položaj;
c)   zagotoiviiii delovno mesto in varnost, zdravje in zadovoljstvo delavcev pri njihovem delu;
d)   skrbeti za dobre delovne in produkcijske pogoje. Tovarniški sveti pa nimajo pravice, vmešavati se v vpTašanja, ki
jih urejajo kolektivne pogodbe. Vsa vprašanja, ki so predmet kolektivnih pogodb, Tešujejo organizacije delodajalcev in sindikati spo-raizumno.
V posamezinostih pa imajo tovarniški sveti nekaj pristojnosti glede personalnih \nprašanj, pri siprejemanju in ppi odpuščanju delavcev. Na socialnem področju mora svet skribeti za varnostne in higienske naprave v podjetju. Svet se mora brigati tudi za čimiboljšo strokovno izobiraizbo vajencev.
Na gospodaTskem področju ima svet pravico zahtevati vse potrebne informacije. Delodajalec je dolžan predložiti svetu vse podatke o gospodarskem položaju podjetja, ki jih ta zahteva. Naloge sveta na tehničnem področju pa so predvsem v dviganju proizvodnje. Zato* se svet ukvarja z vsemi vprašanji, ki zadevajo organizacijo dela, tehniko, planiranje in razvoj proizvodnje.''
Anglija: Tudi v Angliji sodelovanje delavcev v upravljanju gospodarstva ni zakonsko urejeno. Nobenega dvonia pa ni, da je vlada naklonjena ustanavljanju organizmov, preko katerih bi lahko tudi delavci izvajali svoje Bodelovanje. Zato je ureditev tega vprašanja prepuščena dagovoroim med lorganjiizacijami delodajalcev in delavcev. Vendar pa tudi te organizacije niso (sklenile sporazuma v nacionalnih
" Sporazum o odborih podjetij, sklenjen med švedsko konfederacijo delodajalcev in konfederacijo švedskih sindikatov, z dne 30. avgusta 1946. Propisi o učešču radnika... itd. Institut za uporedno pravo, Serija E, Broj 5, Sve-ska III, Beograd 1957.
112
akviiih, temveč po posameznih podjetjih, in vejah proizvodnje. Zato je ureditev v Angliji zelo pestra in različna. Kljulb temu pa je mogoče tudi v tej pestrosti poiskati skupne poteze in značilnosti. Položaj tudi v nacionalizirani industriji ni veliko drugačen, le da je tu država predpisala, da morajo vodstva nacionaliziranih podjetij v sporazumu s sindikati poiskati ustrezne dblike delaviskega sodelovanja pri upravljanju podjetij. V resnici se odbori v tej industriji ne ločijo od odborov v privatni industriji.
V  različnih industrijah ustanovljeni odbori nosijo tudi zelo različna imena, kakor Joint Production Comanittee, Works Council, Joint Works Council, Production Committee itd. Ti komiteji so sestavljeni iz predstavnikov delodajalcev in delavcev in so torej enotni paritetni organi. Praviloma pošiljajo delavci in delodajalci emako število predstavnikov v kom.iteje. So pa tudi izjeme, n. pr. industrija cementa, kjer sta dve tretjini predstavnikov delavcev in ena tretjina predstavnikov delodajalca. Vodja podjetja je pravilom.a predsednik komiteja. Predstavniki sindikatoiv so vključeni ponekod v komiteje ex officio, drugje pa so v spoTazumih izrecno določili, da člani komiteja ne morejo biti \predstavniki sindikatov.
Naloge komitejev so izključno' posvetovalnega značaja. Mmogi sporaizumi vidijo nalogo komitejev v rednem izmenjavanju mnenj med vodstvom podjetja in osebjem, za dvig proizvodnje in večjo gospodarnost podjetja. Plače, delovni čas in druga vprašanja, ki se rešujejo s kolektivnimi pogodbami, pa ne spadajo v pristojnost komitejev. Tako je toTCJ pristojnost komitejev usmerjena predvsem na gospodarsko-tehnična in socialna vprašanja. Razen tega pa so komiteji zelo pogosto tudi prva instanca za reševanje sporov med delodajalci in delavci.
Problemi, ki se rešujejo s kolektivnimi pogodbami, spadajo v Angliji v priistojnost tako imenovanih Shop Stewards Committee, ki so sestavljeni iz zaupnikov posaniezinih sindikalnih organizacij podjetja.
V  širših dkvirdih, se pravi izven posameznega podjetja, se siodelo-vanje delavcev uveljavlja zlasti v okviru posameznih vej gospodarstva. Tu je treba omeniti predvsem »Industrijske svete«, ki so paritetni organi, sestavljeni iz predstavnikov prizadetih delodajaldkih in delavskih origanizacij. Ti sveti se ukvarjajo predvsem z gospodarskim raz-iskovanjeim, statistično službo, polklicnim. izobraževanjeni, z vprašanjem strokovnega naraščaja in tarifnimi vprašanji.
Poleg tega obstajajo v privatni industriji še drugi organi, ki so nastali po iniciativi laburistične vlade. V letih 1945 in 1946 so bile v 18 industrijskih vejah ustanovljene tako imenovane »delovne skupine«
113
8   Naša sodobnost
(working parties), ki so bile sestavljene iz zastopnikov delodajalcev, delavcev in potrošnikov. Te skupine iso imele nalogo, proučiti možnotsti za reorganizacijo industrije zaradi povečanja izvoza. Na podlagi poročil teh skupin je bil leta 1947 sprejet zakon, ki ustanavlja v posameznih vejah priivatne industrije posebne »svete za pospeševanje« (develop Councils). Sveti so sestav"]jeni iz predstavnikov delodajalcev, deilavcev in drugih oseb. Njihova naloga je poTočati vladi o stanju v njihovi industriji iin zastopati interese delodajalcev, delavcev in potrošnikov v enem telesu. Poleg tega se ukvarjajo tudi z raziskovanji, ki zadevajo surovine, racianailizacijo pToizvodnje in raizvoj novih produkcijskih metod.
V nacionailiziirani industriji sklepajo vodstva podjetij in sindikati posebne dogovore za sestavo paritetnih teles. Ta telesa se sicer ne razlikujejo od tistih v privatni industriji. Predstavniki delavcev, ki jih pošlje sindikat, pa morajo v tem. primeru pretrgati svoje zveze s sindikatom.
Najvišje telo, v katerem sodelujejo tudi delavci pri upravljanju gospodarstva, je »Nacionalni posvetovalni odbor« (National Jo in t Advisory Couincil). Ta je bil ustanovljen leta 1935 na podlagi sporazuma med nacionalnimi organizacijami sindikatov in delodajalcev. Njegov sestav in naloge pa so se precej spremenile. Od leta 1946 dalje šteje ta odbor po sedemnajst piredstavnikov delodajalcev in delojemalcev. Odbor ima nalogo pregledati letni gospodarski plan vlade in vse druge ukrepe za povečanje produkcije in dati svoje pripombe.'
III
Na podlagi vsega tega torej lahko rečemo, da je delavsko upravljanje v teih ali onih bolj ali manj doslednih oblikah prodrlo v državne in družbene sisteme vseh evropskih držav. Dejstva, ki sem jih nanizal, utegnejo zadostovati za ugotovitev, da se delavski raizred vse bolj uveljavlja pri upravljanju narodnih gospodarstev posameznih dežel. V tem procesu pa dobiva vedno jasnejše oblike tudi drugi, globlji pToces v razvoju človeške družbe — transformacija lasininskih odnosov. Pojav ddlavskega upravljanja je samo ena izmed manifestacij tega procesa.
' Erdman Ernst Gerhard, Das Recht der Arbeitnehmer auf Beteiligung an der Verwaltung der Betriebe der gewerblichen Wirtschaft, Ein internatio-naler Rechtsvergleich, Koln 1952, str. 11 in nasl.
114
Tipični lastnik proizvodnili sredstev iiz do^be liberaMstionega kapi-taliznia se je moral prilagoditi veliki proizvodnjii in monopolom že ob (prelomu sitoletja. Posameznik ni mogel več obvladati gospiodarskih dogajanj niti v okviru podjetja samega, še manj pa na tržišču blaga, surovin, delovine sile, kredita, kaipitala itd. V okviru formalnopTavno nespremenjenih lastninskih odnosov se s teira pričenja razvojni proces, kii privatmo lastnino de facto vedno boilj omejuje. Omejuje pa jo zlasti na področju njenega upravljanja. Plan v podjetju — anarhija na tržišču, kar je značilnost: liberalizma, zamenja polagoma planiranje in relativni red tudi na tržišču. Vendar pa tudi -taka oblika urejanja tržišča, kot jo je prinesel monopoliizem, ni moigla obvladati silno naraščajočih produktivnih sil, zlasti pa ni mogla prispevati k pravičnejši porazdeiiitvi nacionalnega dohodka. Zarto doživlja Evropa ob koincu XIX. stoletja silovite socialne boje, nagel porast socialističnih sindikalnih gibanj. To obdobje sicer prekine prva svetovna vojna, a prav ta vojna je začetek nove faze v razvoju kapitalističnega družbenega reda. Med to vojno • se je očitno pokaizalo, da je za povečanje produktivnosti, za porast proizvodnje, za zmanjšanje izgub v gospodarstvu in končno tudi za omiljenje socialnih spopadov nujno potrebna diržavna intervencija v gOiSpodaTskem. in političnem življenju. Ta intervencija je po svoji vsebini globok poseg v »sveto« pravico privatnega lastnika, da s svojimi proizvodniimi sredstvi upravlja, kakor sam hoče. Vojna in »sveto vojno zavezništvo« sta vzrok za to, da je buržoazija pristala na vmešavanje države in tudi na prve oblike delavskega upravljanja. Poznejši dogodki pa so pokazali, da gre za več, da gre za raizvojni piroces, ki se uveljavlja z neogibno nujnostjo.
Tu pa je treba opozoriti na zanimivo dejstvo, da so se namreč s prvimi znaki porajajočega se državnega dirigizma pojavili tuidi prvi znanilci nove oblike lastnine — pojavi delavskega upravljanja. Spontani raizvoj je v evropskih državah prinesel državno intervenoijo v goispodaTstvu, toda hkrati tudi njeno protiutež, delavsko upravljanje, kot prvi zametek družbene lastnine in njenega družbenega upravljanja. Čeprav še kot zametek, se delavsko upravljanje že pojavlja kot ena izaned tistih oblik »opozicije«, ki ne dopuščajo »edinonačalja« ne v posameizneni podjetju ne v nacionailnih okvirih. Zaradi tega se v omenjenih državah državni dirigizem ni pojavil v tako čisti obliki, kot se je n. pr. pojavil v Hitlerjevi Nemčiji in Stalinovi Sovjetski zvezi. V teh dveh državah se je državni dirigizem pojavil kot družbeno ekonomski sistem, ki je bil edini sposoben maksimalno izkori'stiti obstoječe produktivne sile, vistosmeriti vse družbene sile in uvesti naj-veoje varčevanje zaradi nekega političnega cilja, ki ga poznamo pod
8*                                                       115
geslom, »dohiteti in prebiteti najrazvi^tejše dežele na svetu«- Očitno je, da se je tu moral državni diirigizem pojaviti brez primesi delavskega upravljanja. S tem se je pojavil brez klic nove družlbene lastnine, brez svoje proitiutežii in zato kot antideonokratičen. Pri tem se je iz-kaizalo za nebistveno, da je bila tu privatna lastnina nad sredsitvi za proizvodnjo ohranjena, tam pa je bila razglašena družbena lastnina.
Po pirvi isvetovmi vojni, zlasti po tem, ko je delavsko gibanje doživelo isvoj razcep, je buržoazija ukinila tako državno vmešavanje v gospodarstvo kakoT tudi največji del delavskih pridobitev iz dobe med in nepoBTedno po prvi Bvetovni vojni. Toda ti ukrepi so bili zgrajeni na iluziji, češ da se bo mogoče vrniti v klasični liberalizem z viSD njegovo »idliJo« svobode in individualizma. Že v tridesetih letih tega stoletja so dogodki to iluzijo povsem razbili. Gospodarstvo evropskih držav, zlasti pa Francije in tudi Združenih držav, se je zapletlo v hude težave. Velika svetovna kriza okrog leta 1930 je nedvomno pokazala, da sta se liberalizem in monopolizem preživela in da trmasto vztrajanje na iluzijah vodi v revolucijo. To so razumeli v Združenih državah in tam se že vse od Roose^v^elta in New Deala mirno in brez prehudih pretresov uveljavlja vodilna vloga države v gospodanstvu. V Evropi pa je nerazumevanje globokih diružbeinih procesov privedlo do cele vrste hudih pretresov, kot so pojav fašizma v Nemčiji in Italiji, notranji pretresi v Franciji itd.
Posledica vsega tega je bila druga svetovna vojna, kd je proces uveljavljanja državnega dirigizma še bolj pospešila. Po vojni sicer niso ostali v veljavi vsi mehanizmi, ki so nastali med vojno. Vendar pa danes nihče več ne zanika, da je državni dirigizem v gospodarstvn pre^Hladujoča značilnost v ekonomiki razvitih dežel sveta in le malokdo še goji iluzije, da se bo mogoče vrniti v liberalizem. Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da so oblike državnega vmešavanja zelo 'raizlične. Učinek je v bistvu isti, če država 'dbdavči proizvode ali pa če pobere z obdavčitvijo po progresivni lestvici do 95 % dohodkov. Vedno gre za to, da država zbere zadostna sredstva za investicije v tista področja, ki so po mnenju vlade največjega poimena za blaginjo države kot celote. Gre za to, da država zbere zadostna sredstva za intervencijo v vojni industriji, v kmetijstvu, izvozu ali drugje in s tem vpliva na zunanjepolitični položaj države ter korigira neuravnovešeno strukturo gospodarstva.
Razvoj pa je potrdil tudi že prej omenjeno tezo o transformaciji lastninskilh odnosov. S porastom državnega dirigizma v goiapodartstvu sio narasle, se utrdile in poglobile tudi oblike delavskega upravljanja. Iz okvirov enega podjetja je delavsko upravljanje prešlo v nacionalne
116
okvire. Nacionalni dohodek se dames ne razdeljuje več samo v grobem medseiboijnem boju med družlbeniimi silami, ampak tudi v vedno bolj origaniiiziranii obliki. Državni ekomornjski sveiti, paritetne komiisije in drugi organi, v katerih so zastoipani tudi delavci, so sicer res le konzul-tativni organi, brez pravice do odločanja. Toda delavci in njihove siindikalne oinganiizacije poznajo danes ekonomiski položaj podjetij, posaimeiznih vej industrije in države, pa tudi to jim je znano, kako je porazdeljen nacionalni dohodek. Zato njihova političnoeikonomsfca aikcija ni več slepa, anarhična lin razbita, temveč organizirana in nastopa z jasnimi zahtevami po pravični in soTazmenni udeležbi delavcev pri poirazdelitvi nacionalnega dohodka.
Sveta in nedotakljiva privatna lastnina nad sredstvi za piroiz-vodnjo je torej dtiživela zelo bistvene omejitve. Celo tisti lastnik, ki podjetje sam vodi, se ne pojavlja več kot absolutni gospodar, ki dela, kar sam hoče. Največkrat je njegov položaj podoben plačanemu direktorju podjetja, ki mora delati po državnih uredbah in zakonih. Ob seibi ima celo vrsto origanov delavske kontrole, ki prav dobro poznajo poslovanje podjetja in katerim mora razgrniti svoje račune, jih vprašati za mnenje in se z njimi posvetovati. Ta razvojni proces odseva že tudi v zavesti ljudi. Danes se celo katoliki sprašujejo, ali je privatna lastnina res temelj krščanstva in njegove morale, čeprav uradno ta dogma še velja. Skratka, privatna lastnina nad sredstvi za proizvodnjo ni odpravljena formalnopravno, pač pa je doživela bistvene omejitve.
Na obzorju se pojavljajo že novi dogodki, ki bodo neizbežno povziročili nove, še globlje spremembe v lastninskih odnosih. Naraščanje gospodarstva v evropskih državah je že začelo preraščati okvire sedanjega sistema njegovega upravljanja. Državni dirigizem in planiranje v okvirih posameznih držav postaja vedno večja ovira za razmah gospodarstva. Ne bo odveč, če navedem besede enega izmed francoskih ekonomistov, ki je v predavanju o- načelih evropske eko-noimske skupnosti dejal: »Ni dvoma, da je razvoj obsodil integralni liberalizem, ki nima več nobenih izgledov na oživitev. Vse ekonomike sveta, od tiste totalno planirane v Sovjetski zvezi do tako imenovane liberalistdčne v ZDA, so dirigirane ekonomike .. . Vendar lahko' trdimo, da je imeil stari lilberalizem kljub vsem slabostim, ki jih je pokazal, neiko prednost pred dirigizmom. V dobi, ko je bil najbliže svoji najčistejši obliki, je podvrgel delovanje vseh ekonomik, tako v posameznih državah kot tudi v njihovih odnosih s tujino, enemu samemu enotnemu načelu — konkurenci. Zaradi tega ekonomskega načela se je  takrat  mogla realizirati prilagoditev  nacionalnih  ekonomik  nuj-
117
noistim mednarodnih zvez. Dirigizem, kakršnega poznamo danes, pa je izraizito uacionaloio navdahnjen. Vsaka dežela se zateka k ukrepom, ki jih ocetnjulje kot primerne za ohranitev svojega ravnotežja, tako da je inljeno notranje delovanje podneijeno neki povsem določeni politiki. Ti ukrepi pa nujno zadevajo tudi odnose s tujino, pri čemer so ti odnosi izpoistavljeini heteroigeinim in čeisto kointradilktoirnim ©konomiskim politikam... Prehod od liberalizma k dirigizmu ne dopušča nacionalnih ddrigizmov, temveč internacionalni dirigizem, vzpostavitev neke ekonoimske skupnosti na novih temeljih in z novimi metodami.«^
Nobenega dvoma ni, da bo dirigizem v internacionalnih okvirih zaihteval še večja sredsitva iin še večjo disciplino v ekonomiki. S tem^ bo posegel še globllje v pravice privatnih lastnikov. Tudi tu pa je treba poudariti, da se hkrati z dirigizmom v internacionalnih okvirih pojavljajo tudi prve oblike sodelovanja delavcev v internacionalnih organizmih. Tak primer je že uresničen pri raznih organih Evropske .skupnosti za premoig in jeklo, kjer imajo delavci sicer res le konzul-tativne funkcije, a tudi te so za začetek nedvomno pomembne. Pričakujemo lahko, da bodo delavci zastopani tudi pri organih bodoče Evropske ekonoimske skupnosti. Vse sindikalne centrale prizadetih držav že danes postavljajo to izahtevo.
Ekonomski in isocialni razvoj Evrope v zadnjiih sto letih torej daje podlago za mnenje, da se skozi obilico* dogodkov in sprememb uveljavlja globlji proces, transformacija lastninskih odnosov. Ta trainsformacilja lastninskih odnosov ustreza silnemu razvoju produktivnih sil družbe, hkrati pa transformira tudi oblike dTužibene in državne organizacije in končno tudi pojme v zavesti ljudi.
IV
Vloga države, ki jo tu pojmujem kot državini aparat, postaja vse bolj pomembna v gospodarskem in političneim življenju dežel. Ze sredi preteklega stoletja je 'začela država stopati iz ozadja, kamor jo je potisnil novi vladajoči razred v dobi liberalizma. Ko se je tudi delavski razred pojavil kot poiseben partner v ekonomsikem in socialnem boju, je buržoaziji država postala potrebna ne le kot nočni čuvaj zoper zunanje sovražnike in zločince,  temveč tudi kot čuvaj  zoper težnje
* Seg-uillon Yves, Les principes de la Communaufe Economique Euro-peenne. Centre Europeen Universitaire de Nancy, Departement des Sciences economigues, Nancy 1957.
118
razreda, ki je bil brez lastnine in jzkoriščan. Država je začela takrat posegati s svojim^i organi nasilja — policijo, ječami in vojsko — v socialne boje v kordsi razreda, ki je držal v rokah ključne ekonomske in poLilične položaje.
Z naraščanjem delavskega razreda in njegove politične moči olb koncu stoletja se je morala sprememiti tudi vloga države. Noitranji pritisk močnega delavskega gibanja nd bilo mogoče več dušiti samo z nasiljem. Država se mora zato vedno bolj pojavljati kot ar^biter v medsebojnih spopadih med delavskim raizredom in kapitalom. Zaradi pritiska delavskega razreda in zaradi mehanizma demokracije ni mogla država več braniti le interese enega samega družbenega razreda. Morala je kroititi skrajnosti levice in desinice, če je hotela ohraniti obstoječi družbeni red.
Toda razvoj ise tu ni ustavil. Vsi razredi in vse družbene sile, zlasti pa delavski razred, zahtevajo danes od države, da jim zagotovi ne le mir navzven an da jih zaščiti pred zločinci, temveč tudi, da jim zagotovi deilo, primerno plačo, zdravstveno in starostno zavarovanje in še drugo, vse, kar spada pod pojem »Wellfare State«. Tako se torej država hočeš nočeš pojavlja kot orodje za transformacijo družbe in tudi najbolj reakcionarne in konservativne sile, če so na vladi, morajo izvajati cel pragram^ socialno ekonoimskih refoirm. Tu pa je očitno, da se država ne more več izadovoljiti s tradicionalnimi oblikaomi liberalne demoikracije, tudi če jih veribalno priznava. Paul Vignaux pravi v svojem predavanju »Syndicalisme et politique generale« o tem takole: »... ta politična oblast, ki ji je poverjena tako obsežna in globoka naloga pri transformaciji družbe, nagiba tudi sama k oblikam, ki jih moramo oceniti kot totalitarne.«" Upravičeno se zato zastavlja vprašanje, ali grozi tudi Evropi nevarnost avtoritarnih režimov in totalitarizma.
Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati zlasti družbeno ekonomsko razvitost ali nerazvitost posameznih dežel. Razvite dežele očitno nagibajo k vedno popolnejšim oblikam državnega kapitalizma in s tem tudi v totalitarizem. Toda hkrati je tam razvoj sam prinesel nove oblike družbene organizacije, ki jim pravimo ekonomska demokracija. Obe tendenci sta torej vsebovani v sedanjeim družbenem ustroju razvitih zahodnih držav. Prvo — totalitarno — podpirajo in raizvijajo tiste sile, ki hočejo ohraniti tradicionalni družbeni red. Druga — ekonomska demokracija — se uveljavlja s silo prirodne zakonitosti.
' Vignaux  Paul,   Syndicalisme  et  politique  generale.  Centre  Europeen Universitaire de Nancy, Departement des Sciences sociales, Nancy 1957.
119
kot poisledica in orodje hitro se razvijajočih prodvilktivinih sil. Eko-noimiska demokracija je sistem, ki krepi vlogo posameznega človeka in s tem vlogo neposrednih organov družbe. Nastajajo in se krepi jo različni, človeku najbližji avtonoimini organi družbenega samoupravljanja, ki omejujejo vlogo in moč državnega aparata. Zato lahko rečemo, da je nadaljnje razvijanje ekonomske demokracije bistveni pogoj za to, da raizvite dežele ne bi zašle v totalitarizem. Hkrati pa je ekonomhska demokracija tudi edini demokratični izhod liz težav, ki jih čutijo vedno bolj sistemi klasične buržoazne demokracije, saj ta demokracija ne zadostuje več za reševanje družbenih protislovij (Kardelj).
Nelkoliko drngaičen, vsaj v izhodišču, je problem v nerazvitih deželah. V teh deželah zasledujemo že vse od sovjetske revolucije močna revolucionarna gibanja. Ta gibanja so izraz velikih notranjih protislovij v teh deželah samih in hkrati izraz protislovja med razvitimi in nerazvitimi deželami. Notranja pTotislovja se v zaostalih deželah zaositrujejo zlasti zato, ker je vladajoči razred po večini povsod nesposoben storiti nekaj podobnega, kot je storila buržoaizija zahodnih držav v dobi pospešene industrializacije. Delavski razred in inteligenca zahtevata razvoj gospodarstva, dvig življenjskega standarda, razvoj kulture in pirosvete, zdravstva itd., zlasti še, ker lahko vsak dan primerjata revščino in zaostalost svoje dežele s hitrim napredkom razvitih dežel. Delavski razred in inteligenca sta v zaostalih deželah sicer številčno majhna sila, toda ediina sila, ki ve, kaj hoče, in ki je sposobna storiti kaj odločilnega. Zato sta delavski razred in inteligenca nosilec revoluoionamih gibanj v zaostalih deželah. Druž-beno' ekonomska vsebina in zgodovinska naloga teh gibanj je v tem, da spravijo svoje dežele iz tisočletne letargije, statičnosti in vsestranske zaostaloBti. Ta naloga zahteva mobilizacijo vseh sil, ki so na razpolago, maksimalno varčevanje, žrtve in velikanske napore. Povsem očitno je, da zaostale dežele v takem položaju ne moTCJo uvajati klasičnih oblik demokraoije, tudi če bi taka de^mokracija v teh deželah sploh kdaj obstajala. Vsi objektivni pogoji silijo zaostale dežele v avtoritarne oblike vladavine. Zato je očitno, da je problem totalitarizma in njegove protiuteži, ekonomske demokracije, odločilne važnosti tudi in predvsem tudi za zaostale dežele. Še toliko bolj velja to za tiste zaostale dežele, ki so s.to(pile na ,pot socialistične preobrazbe.
Sodobna družba se zapleta v huda protislovja ne glede na politične in vojaške bloke in ne glede na takšno ali drugačno poimenovanje svojega družbeno političnega sistema. Na obeh straneh »železne zavese« biodo morali nekega dne sipoznati, da se bodo izvlekli iz sicer nerešljivih protislovij doma in med seboj le, če bodo spravili v sklad
120
velikanske sile, s katerimi razipolagajo, in položaj človeka v družbi. Vse kaže, da soi delavsto upravljanje iin druge oblike ekomomiske demokracije tisito sredstvo, ki bi lahko dalo človeku v družbi primeTno mesto glede na stopnjo njegove osveščenosti in glede na sedanjo stoip-njo družbenega razvoja.
LITERATURA:
1.   Botherau Rcbert, La Confederation Generale du Travail — Force Ouvriere. Centre Europeen Universitaire, Departement des Sciences sociales, Nancy  195?.
2.   Broz Josip-Tito, Upravljanje gospodarstva po delovnih ljudeh, CZ, Ljubljana 1957.
3.  Erdman Gerhard Ernst, Das Recht der Arbeitnehmer aut Beteiligung an der Verwaltung der Betriebe der gewerblichen Wirtschaft. Ein internatio-naler Rechtsvergleich, Kohi 1952.
4.  Genot Andre, Le syndicalisme Belge, CEU, Dep. des Sciences sociales, Nancy 1957.
5.  Gramsci Antonio, UOrdine  nouvo,  1919—1920, Ediz. Einaudi  1954.
6.  Kardelj Edvard, Socialistična demokracija v jugoslovanski praksi. Predavanje aktivu delavske stranke Norveške v Oslu  1954, CZ  1954.
7.  Le brun Pierre, La Confederation Generale du Travail, CEU, Dep. des Sciences sociales, Nancy 1957.
8.  MaTX Kari, Državljanska vojna v Franciji, Marx-E;ngels, Izabrana dela, tom 1, str. 540.
9.  Marx Kari, Instrukcije delegatima privremenog centralnog saveta na Ženevskom kongresu Medjunarodnog udruženja radnika. Prva Internacio-nala, Material za proučavanje, Rad, Beograd  1950.
10.  Massacesi Enrico, Le syndicalisme dans la Communaute Europeenne du charbon et de Facier, CEU, Dčp. des Sciences sociales, Nancy 1957.
11.  Propisi o učešču radnika u upravljanju i kontroli pireduzeča. Institut za uporedno pravo. Serija E, Brojevi 3, 4, 5, Sveskei I, II, III.
12.  Seguillon Yves, Les principes de la Communaute Economique Europeenne, CEU, Dep. des Sciences econoiniques, Nancy 1957.
13.  Vičič Milan, Zadružništvo, Smeri, Zgodovina i Sistemi, I. knjiga, Beograd 1937.
14.  Vignaux Paul, Syndicalisme et politique generale, CEU, Dep. des Sciences sociales, Nancy 1957.
15.  Waline Pierre, L'attitude patronale vis-a-vis des syndicats ouvriers, CED, Dep. des Sciences sociales, Nancy 1957.
16.  Zbornik o radničkom samoupravljanju. Rad, Beograd  1957.
121