Ob 7001etnici sv. Frančiška. Vsi katoliški narodi, pa tudi drugi, nekatoliški, ki poznajo zgodovino narodov v Evropi, se hocejo letos na poseben način spominjati sv. Frančiška in njegovega velikega dela. Povod femu je dal jubilej, ki se letos obhaja, ko je namreč 700 let od tega, kar je umrl sv. Francišek, doma iz Asiisi. Kaj je vendar bil ta mož, da ga še po 700 letih njegove smrti tako proalavljajo. Ni bil kak imesniten vojskovodja, a vendar je še danes na svetu njegova armada, ki šteje milijone zvestih. Ni bil kak velik učenjak, ki bi napisal knjig, a vendar so dandanes kar velikanske knjižnice, ki obsegajo dela pod njegovim imenom in vplivom. Ni bil revolucijonar, ki bi prevrgel ves družabBi red, a vendar ga je izprememiil v svojem času bolj kot vsaka revoluoija, in njegova načela so ostala kakor kvas, ki je pripravIjen, da ga sprejemajo vsi njegovi in ga uporabljajo za prekvašenje, za zboljšanje oloveske družbe. Sv. Franoišek jo bil le mož preproste vetre in preprostega življenja, človek, ki se je znal približati svojemu Bogu. Zato se mu je pa tudi Bog približal, kakor malokateremu človeku. In ravno 9 tem je postal sv. Frančišek svetilnik narodom, da morejo najti pof ik Očetu. Življenje sv. Frančiška. Družina, po kateri je Bog poslal na svet sv. Frančiška, je živela, v Asisiju v Zgornji Italiji. Oce je bil premožen trgovec. Frančišek je bil rojen leta 1182. Dobro vzgojen, je imel priložnost videti in uživati blagostanje očetove hiše, ki ga pa ni zadovoljilo. Njegovo dobro srce, ki ga je vedkrat pregovorilo celo tako dalee, da je svojo vrhnjo obleko sl&kel in oblekel siromaka, ga je pa vodilo od tega blagostanja k odpovedi svetu. Doma v družLni je sicer nekaj časa imel neprilike, a v poznejših letih so videli, kako je imel prav. Leta 1209 je v San Damianu v napol podrti cerkvici dobil poklic božji, da je to cerkvico, porcijunkula imenovano, papravil, nato pa začel oznanjevati evangelij Gospodov. Ker je imel vedno več ucencev, tudi učenk, ki so hotdi po njegovem zgledu živeti, je ustanovil 1. red za moške, 2. red za ženske, 3. red pa za ljudi, ki morejo poleg svojega žMjenja in delovanja med svetom živeti po njegovih navodilih. Želel si je le še mučeniške smrti za Kristusa. Zato je šel v sveto deželo in govoril celo pred sultanom samim. Od tam je kot spomLn vsemu svetu prihesel jaslice, a mučeniške smrti ni dosegel. Leta 1224 je na goni Alvemiji prejel odtise ran Gospodovih, kar je potrdilo njegove velike svetosti. Leta 1226, dne 4. oktobra, je umrl in je bil že dve leti nato proglaseoi za svetnika. Na njegovem grobu so postavili vedičastno cerkev. Preprosta vera sv. Frančiška. Sv. Franči&ek se po svojili molitvah in verskih premišljevanjih nikdar ni potopil v kaka globoka, modroslovna razmotrivanja, ampak je iskal le preprostost svoje vere. Našel jo je v tem, da je gledal Boga kot Očeta svojega in vseh drugih stvari. Molil je, kakor če govori otrok z očetom, z drugimi je občevad, kakor da je z njimi že od rane mladosti v družini, čeprav je bU morda prvokrat z njimi skupaj. Vse stvari, žlvali, rastline, vso naravo je smatrai kot dom Boga Očeta, pa se je pogovarjal z njo, kakor da razume on njeno tajno, ona pa njegovo, to je zavest: delo Očetovo smo. Ta zavest je sv. Franfiišku vzbudila vero, ki xri bila vera težkega izpolnjevainja božjih zapovedi, ampak vera veselja, vera hrepenenja božjega otroka. Zavest — otrok božji sem — mu je prinesla pravo spoznanje, koliko je vre den svet in vse njegove dobrine, čast, oblast in premožeuje, za katerimi so ravno v času sv. Frančiška ljudje hlepeli kakor dandanes. Zavrgel je čast sveta, oblekel kuto. Zavrgel je oblast in obljubil ipokoršoino. Zavrgel je premoženje in obljubil radovoljno uboštvo. In postal je ves — otrok božji. V tem je vsa preprostost njegove vere, ki ga je pripeljala Bogu tako blizu, da je nosil na svojib. rokah in nogah in srcu rane Rristusove. Delo sv. Frančiška. Če bi sv. FraiKaišek po svojem življenju le an sain rnašel pot k Ocetu, je njegovo delo veliko. In če bi pripeljal le enega s seboj, bi to delo bilo še večje ¦vTednosti. On pa ni pripeljal k Očetu le enega, ampak milijone, ne le v življenju, pač pa vseh teh 700 let, kar jih je do zdaj preteklo od njegove smrti. Kralji so odlagali svoje krone, papeži svoje tiare in se podajali v preprosto Frandiškovo življenje. Bogati so se olajšali bremena svetnih skrbi in revni so našli zaklad sreče in zadovoljnosti v .prostovoljnem uboštvn. V&i pa so začiitili na ta naoin, da so srečni, ker ;so otroci božji. Delo sv. Frančiška je torej bilo v tem, da je ljudi vseh stanov, obeh spolov, v vsaiki starosti osrecil. Tudi dandanaaiiji čas želi srece in vse prizadevanie ljudi, ki se glasno izraža v pritožbah nad sedajnimi razmera mi, kaže, da človeštv-u manjka prave sreče. Zato se je ves svet, ne le katoliški, obrnil letos ob 7001etnici k svetniku, ki je toliko ljudi osrečil. Človeštvo želi spoznati, odkod je sv. Frančisek zajemal skrivnost svoje sreče; ki se je razodevala posebno še v solnoni pesmi njegovi, ki &o mu jo bratje r&dovniki peli pri njegovem umiranju. Sv. Frančišek to željo danes izpolnuje, ko stoji pred svetom in kaže na odtise Kristusovih ran na svojem telesu in V tem razodeva: Kristusa v življenje! Na naših rokah naj se pozna pecat Kristusov! Naše vsakdanje delo bodi izvr&eno po njegovi volji. Še tako priprosto delo naj uživa spostovanje vseh in ljubezen tistega, ki ga izvršuje. In ne bo pritožb, da dolo cloveka ne živti. Na naših nogah naj bo pečat Kristusov! Vsa naša pota naj bodo pota otrok božjih in ta pota naj hodijo vsi, oni ki imajo oblasf, ker je to pot pravice, oni, ki imžtjo čast, ker je to pot resmice, in oni, ki knajo premoženje, ker je to pot pravega bogastva. V našem srcu naj bo peeat Kristusov, ljubezen božija, ki bo prestvarila vse sedanje mrzle in neobčutne razmere m&d posamezniki in med narodi. To je duh sv.Framčiška in tanaj preide vposamezinike in naTode, da bodo vredno obhajali 7001etnico sv. Frančiaka.