Književna poročila
tam postavil «naprej».  Sovrstnik  v  ljubezni  (19)  je  pač  tekmec.  Kaj  so pol? oknice?  Mogoče kontaminacija iz «polkna» (Balken) in «oknice»?       A. Debeljak.
Ivan Zorman, Lirični spevi. Cleveland, Ohio, 1925. Str. 90. «Slovstvo je vlak. Vlak si sme dovoljevati vsakovrstne muhe, najčudovitejše blaznosti sveta, drdrati skozi snežne ali cvetne dežele, prekoračiti hudournike in sanje, nasmihati se biserom in morjem — ali samo v mejah dveh tračnic« pravi mladi irancoski romanopisec Joseph' Delteil. Ako se držim te prispodobe, porečem o Zormanovih delih — prvih dveh pesniških zbirk sicer nisem čital — da je to skromen vrhniški vlak, ki z njega vidiš na kratki progi neznaten drobec nevelike slovenske domovine. Životopis tega ameriškega rojaka nam je nedavno podal v «Slov. Narodu« dr. I. Lah in ta ali oni se še utegne spomniti kratke polemike, ki jo je otvoril nasproten ljubljanski dnevnik. Vsekakor pa je razveseljivo, da se v dolarskem svetu najde še kdo naših, ki goji zmisel do modric in morda nekoliko prispeva za ohranitev narodne zavesti onkraj slanega elementa, budeč pogosto spomine na staro domovino, n. pr. v stihih «Izgubljeni raj»:
Spet zahajali bi v Kokro,                     Rad bi spet pri Svetem Joštu
kjer naš varuh, stari Kranj,                doli zrl na svet mamljiv:
iznad skale bi poslušal                         zrl na pisane preproge
jek  otroških  radovanj.                          žametnih livad in njiv.
Na splošno pomeni Zormanovo književno udejstvovanje anahronističen prinos našim liričnim proizvodom pred 1. 1900. Ako je po Henriju Pourratu in bog ve po kom še poezija «iskanje duše», iskanje te lično opremljene knjižice ni posebno globoko. Če pa se bolj ogrevaš za opredelitev pesništva, ki jo je oblikoval Emile Deschamps:
Peinture   qui  se  meut  et  musique  qui pense, t. j. slika, ki se giblje, in godba, ki misli, tudi ne zaslediš v tej smeri težnje po novem, doslej še neizraženem in neopaženem. Avtor se tega zaveda in prikupno priznava v uvodni «Moji pesmi«:
Kot gorskega potoka spev,
ki skromen le daje odmev,
odmevi mojega so petja,
ki v srcih iščejo zavetja .. . Slično naznanja poslednja kitica zaključne pesnitve, posvečene Prešernu:
Odpusti,  da nevredne vrste
ti vzvišeno ime časte —
i vrabec s slavcem se oglaša,
i bor ob hrastu stati sme. Knjižica je  razdeljena na štiri skupine. V prvi prevladuje rahla refleksija, ki odseva spomine in življenska izkustva, n. pr. «Mladosti»:
Če nisem ostal še nikomur zvest, sSm tebi,  mladost, ti življenja prelest.
Podobno umu je simbolični «Potok»:
Hlepel po silnem sem razmahu,
po bratstvu morskih veličin —
morje sprejelo me je šumno,
a vzelo mi prostost dolin. Pogled v prošlost omogoča tole filozofijo kitic »Nekoč in sedaj«:
558
Književna poročila
Zakaj v namišljeni bridkosti zemljan ne spomni se modrosti: čim več veselja drugim daš, tem več ga v srcu sam imaš?
Vse take iveri niso ponazorjene v posebnih pesmih, precej jih je nanizanih pod geslom «Utrinki», n. pr. «Mnogi se potijo dan in leto za prihodnost, nikdar doživeto«, ali: «Kdor vesel odpušča mnogo, njega svet ne sodi strogo», ali: «Kar nas prijetno vara, življenje najbolj  čara« itd.
Drugi del, po večini slike iz prirode, mi najbolj ugaja kot celota. Nalik Jenkovim  «Obrazom»  nahajaš  tod   razne  ubranosti  od  zgodnje  vigredi,  ki  še
^        J  *                 Zakaj, usoda, mrko terjaš
pokore toliko od nas, poprej ko milostno dovoliš lepoti gledati v obraz?!
preko  «Majniškega  jutra»,  ko  «solnce  pilo   rosne   je   zdravice»,   pa   do  hladne
'                        Stoji pred hišo starka,
v očeh ji bdi resnoba, za njo mladost žareča, pred njo  temina groba.
Tretji oddelek prinaša ponajveč ljubavne melodije, o katerih ne veš, ali jih ne bi kazalo pustiti po različnih albumih, četrti pa odseva pesnikovo raz* merje do daljnega rodnega doma. Iz celotne zbirke so mi najbolj pogodu: Stare gosli, Brezi, V majniškem jutru (razen tretje predzadnje vrstice), Poletna modrost, Poglej, dekle .. ., Večna lepota, O polnoči (dasi zadnja misel ni iz--virna), Izgubljeni raj. — Reminiscence ti večkrat kvarijo ugodni do jem: «Rad bi» in «Spomladi» (Župančič), Na deželi (Golar), Hrepenenje, Naš Narodni dom (Gregorčič), Jesen (Jenko). Drugod sem se domislil Cimpermana, Moleta, Pre* šerna in še nekaterih. Verzi teko gladko, ritem je skaljen samo enkrat na str. 21. in 23. Mašil ni, razen str. 20.: kot turist't a m vrh Triglava. Kdor bi izpustil «tam» in pisal «turisti», bi dosegel*polnoglasnejši stih. Nekateri ukrasi so prav posrečeni, preseneti pa vas primera: kot hijacint po južnem morju v daljino mirna misel plava (32). Težkih pesniških oblik ni, če ne upoštevamo dveh sonetov. Stiki so skoro vselej dobri (slab: pritok — otrok, 10), cesto bogati in še notranji. Jezik je domala brezhiben, samo namestu slonil (13) naj bi stalo slonel, «žena se poroči z milijonarjem« (22), od veselja vnet (38), z brzimi krili leteti (58). V pisavi je nekaj zastarelih oblik, prave so: poželenje (19), laže ali laglje (23), vdan (25), vžgati (32), gnezdeče (33), ličece (44), zvonjenje (34), bedeti (43), utolažiti (44), rdeč (56), lučca (67), preden (63), mimo ^71), tovarišija (80), ustvariti (88).                                                                                                A. D.
Fr. Jaklič, Zadnja na grmadi. Zgodovinska povest. Mohorjeva knjižnica 6. Na Prevaljah  1925.   Str. 268.
Prvi dokazani sežig vešče ali čarodejice se je zagrešil menda leta 1275. v Toulousi, dasi je to vražarstvo po izjavah nemških učenjakov starogermanskega izvora, češ, coprnice so potomke tevtonskih duhovnic in zdravnic. Po 13. sto* letju so se jele določati stroge kazni za čarobo. «Sachsenspiegel» šteje čarov* ništvo enakovredno z zastrupljevanjem in nejevero ter preti vražjevkam in veščkam s smrtjo.   Usodna zmota je prešla početkom 15. veka s francoskih tal
559