PRVO POLETNO POPOLDNE NA POLHOGRAJSKEM STAREM GRADU
Stare klekljarice in pesmi Gregorja Riharja
Polhograjski Stari grad s svojo obnovljeno glo-rieto in njeno vse pestrejšo muzejsko zbirko poča-si postaja prizorišče tudi raznih kulturnih priredi-tev. Pa so v nedeljo, 6. avgusta ozko peščeno ravnico pred kapelico zasedle še stare polhograj-ske čipkarice, Marija Završnik, Angelca Cankar, Marjanca Jarc, Ana Mrzlikar, Frančiška Kudar in Marija Božnar, ki so nekoč klekljale tudi v polho-grajski čipkarski šoli (ta je delala vse do leta 1948). Spet so zaropotali ošiljeni »klekeljni«, in na raznobarvnih »punkljih« se je znova pojavila znana narobljena pajčevina, drobne bele čipke, ki so nekoč krasile vse od ženskih oblek pa tja do cerkvenih prtov.
1 »Prav bi bilo, ko bi dekleta tudi danes malce spoznala to delo,« je ošvrknila vsesplošno brez-brižnost današnjih deklet ena od domačink, Mari-ja Završnik, ki se je naučila čipkarske veščine že pri sedmih letih.
Zanimivo klekljarsko zapuščino so v spoštljivi zgodovinski povezavi dopolnjevale tudi pesmi \6-likega, a že skoraj pozabljenega domačina, skla-datelja in organista Gregorja Riharja. Te je pod taktirko Marije Nartnik zapel tnladi polhograjski pevski zbor. O umetniku je žal ohranjenih le bore malo pisanih virov, zato se je morala upokojena
Polbograjske kleldjarice aa Starem gradu
učiteljica Jožica Kavčii, ki je tudi pripravila to Poletno popoldne, pošteno potruditi, da je izbr-skala in predstavila vsaj nekaj uporabnih drobcev o njegovem življenju in delu (odlomek iz najdalj-šega ohranjenega teksta so prebrala polhograjska dekleta). Se več: Gregorja Riharja so morali celo mrtvega posaditi za »glasovir« in ga fotografirati, da se je njegova podoba sploh ohranila današnjim rodovom. Žal je ohranjenih zelo malo fotografij tudi o drugih zanimivih Polhograjcih, ki so nekoč krojili tukajšnjo kulturno zgodovino. Denimo o vaških čipkaricah. Prav zato je novo Poletno popoldne s svojim izvirnim zgodovinsko-etnograf-skim sporočilom ne le prijetna popestritev tukajš-njega poletnega dolgčasa, ampak že kulturaa nuja.
BRANKO VRHOVEC