-~i  111  .—
I. P. CVETAN:
Upanje je življenje
|| olnce je ravno pokukalo izza Krima, ko je stopil France Hrenovec iz svoje koče na pot. Jutro je bilo krasno, solnčni žarki so se že razpršili po zeralji in so pričeli ogrevati hladno prirodo. Hrenovec se je ozrl proti Krimu in nato na vas, ki se je polagoma zbujala iz spanja. Jutranja hladna sapica je dobro dela Hrenovcu. novo jutro ga je blažilo. Zaklenil je za seboj vrata, vtaknil ključ v žep, popravil na hrbtu oprtano vrečo, ki je vanjo nabasal sinoči, kar je imel perila in obleke in se je napotiPskozi vas.
Ko ga na vasi nekdo sreča in ga vpraša, kam se je tako zgodaj na-menil, mu odgovori Hrenovec, ki je malo govoril, kratko: .1, kam neki! Po svetu." In ne da bi se menil za mitnoidoče, jo mahne dalje skozi vas. Ko je zavil čez polje po bližnjici, je bil že jako utrujen. Da bi se spočil, sede na travo poleg steze. Malo je bil lačen; zato vzame iz malhe kos kruha, ki ga je včeraj dobil pri sosedu in ga spravi namah v želodec, dasi je bil kruh že trd in je imel Hrenovec slabe zobe. Potem zopet vstane in nadaljuje svojo pot.
Prišedši na cesarsko cesto, se je moral Hrenovec vedno umikavati vozovom, ki so vozili iz mesta in v mesto. Bilo je živahno tu na cesti, saj je bilo že popoldne, in solnce je plavalo visoko na nebu. Mlekarice hitijo s svojimi vozički domov, kmet pelje v mesto voz drv prodat, voznik vpijS nad konji, ki vlečejo težak voz iz raesta.
Ko je Hrenovec tako počasi krevsal med drdranjem voz, kričanjem voznikov, srečavanjem nepoznanih mu Ijudi, se mu je zbudila misel, kam pravzaprav hiti. Pri teh mislih mu je zastal korak. Čemu hiteti, ko še ne ve, kam je namenjen? Hipoma se itiu zazdi, da naj gre le naprej, da dela prav, če hiti proti mestu. Šele čez nekaj trenutkov mu odgovori srce, da mora iti za kruhom — kakor berač.
Kakor berač? Ne! On še ni beračil in nima tistih svojstev kakor berač. Ima v domači vasi lastno kočo, v nji nekaj oprave. Torej še ni popolen berač, vsaj še brez strehe ne. In beračiti mu tudi treba ni. Vkljub sta-rosti ima še toliko moči, da se z delom lahko preživlja, da mu ni treba na cesti lakote poginitj. V tnestu se dobi dosti dobrega dela z zadovolj-nejšira zaslužkom ko na kmetih. Delo v mestu je njegov smoter, po delu v mestu stremi. ..
In čedalje bolj pomlajenega se je čutil. Zdelo se mu je, da lažje hodi ko takrat, ko je bil še fant; zakaj upanje, blaženo upanje, da dobi delo, ki ga bo preživljalo, ga je navdajalo.
Toda vse to je minilo, ko so mu ušle te misli iz glave. Kaj pa, če ne dobi dela;  kako bo živel? Beračiti  še ne sme,  ker nima dovoljenja
-^.    112   ~—
od glavarstva ... Glava mu je postala trudna, noge so bile težke ... Komaj je hodil. ..
Nihče se ni menil zanj, ko je sedel na kanton. Glavo je imel obrnjeno proti mestu in z očmi je meril v daljavo, mislil je in sanjal o dobrem delu, ki ga pa ni on dobil, nego nekdo drugi...
Kar zasliši za seboj žensko, ki je pripovedovala svoji drugi spremlje-valki, ki je šla z njo v mesto, da se da v mestu dobro zaslužiti. Drugih besed ni razumel.
Skoči pokonci. Besede, ki jih je slišal od ženske, so ga zopet pomla-dile .. . Imel je zopet upanje ...
Udaril jo je zopet veselo za ženskama proti mestu, zraven je pa upal. V tem, ko je upal, se mu je zdelo, da je pričel novo, boljše življenje, ki si ga je že predstavljal v lem upanju. V upanju je hitel v mesto, kakor sta ženski hiteli; zakaj prijetno  je stopali v začetek novega življenja!
Upaj, zakaj upanje je življenje!. ..