otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga "Vrtcu.) Šte». 3.                Ljubljana, dnL 1. marca 1896.            IV. teča).
Moja mati  
 Šel sem prvikrat v šolo,  namreč v Ljubljano. Doma sem skončal dva razreda, v četrtega so me dali v Ljubljano, da bi potem obiskoval arednje šole. Še sedaj se  spominjam,   kako  sem  se  veselil  tega dneva,   ker sem mislil, da bodem v Ljubljani vžival same sladkosti.
Željno pričakcrvani dan je prižel. Pretl hišo je atal voz in vsa moja prtljaga je že bila naložena na njem. Že sem mislil Btopiti na toz, a mati mi reko: »Pojdi, greva še poprej v cerkev!« Ker ni bilo daleč, sva bila skoro pri njej. Vstopi! sem na strani matere v cerkev, kjer sem že tolikrat stregel pri sv. maši, in mati me vedejo k podobi lurške Matere božje pri stranakem oltarju. Tam pokleknejo in jaz zraven. Moja molitev ni liila nič kaj /brana, kajti razne misli in podobe, kako liode v Ljubljani prijetno, rojile so mi po glavi. Tem ijorečnejše so molili moja mati. Dolgo in iskreno so upirali pogled v obraz preblažene Device, slednjič me primejo   za   roko   in   z jokajočim   glasom   reko   proti
3
34        -
Mariji: »Marija, tu ti izročam svojega otroka, varuj ga ti, ko ne bode ve6 pod mojim nadzorstvom, ubiani ga slabe družbe in čuvaj vedno nad njim.«
Materin jokajoči do srca segajoči glas me je glo-boko presunil, in tudi jaz sem zaŽel ihteti in pri tem Mariji tiho obljubil: »Vedno te bodem častil in se v vseh nadlogah zatekal k tebi.« Kako živo mi je še vse to v spominu! Marija je uslišala materino prošnjo, i jaz sem spolnil svojo obljubo. Kolikrat sem Marijo prosil, in moja prošnja je bila vselej uslišana.
In moja zlata mama, kako sem jih vedno ljubil in rad imel! Ne morem si misliti boljšega srca na svetu, kot je srcc moje matere. Kako so vselej skrbeli, da sem imel vseb potrebnih rečij, da nisem trpel pomanj-kanja v obleki in v drugem. A čeravno so me zelo ljubili, bili 30 vendar strogi z menoj, kjer je bilo treba. Mnogokrat sem okusil šibo, če nisem ubogal, kar je bilo koristno zame. kar sedaj očitno pripoznam. ln ko sem odrastel, kako lahko sem jim potožil svoje skrbi in druge težave, lažje, kakor svojemu spovedniku.
Knkor mene, ijubili so mati tudi moje sestre in brata. In ko se je ta slabo učil, koliko nočij so preduli v molitvi in Marijo prosili, da bi mu razsvetlila glavo.
Vedno so nas navajali tudi k molitvi. Dokier smo bili doma, moral je vsakdo posebej glasno moliti ve-černo molitev. In ko smo prihajali domov na pofiitnice, prišli so mati skoro vsak večer v sobo, kjer sva ležala z bratom, in 80 naju vprašali: »Ali sta molila večerno molitev ?«
Vsa materina skrb smo bili vedno mi otrooi. Zato smo jih tudi neizrečeno ljubili in goreče molili za zdravje, ie so nam zboleli. In ko so bili včasih zelo slabi in so rekli: »Morda vas zapustim, otroci moji«, kako smo se jokali in žalostili in ne zastonj, kajti na zemlji imamo le jedno mater, ki nas resnično ljubi. Zato, dragi mladi bralci, ljubite svojo mater, kajti ne veste, kako dragocen biser ima oni, ki ima dobro mater. Ne napravljajte toraj Bkrbij in žalosti svojim materam, marveč Ijubite, spoštujte jih, kakor ljubim jaz svojo zlato mamo!                                                         Rema