296
Šolske stvari.
Letna šolska sporočila.
* Izviestje kr. realne i velike gimnazije i male gradske realke u Varaždinu koncem Šolske godine 1874/5.
Radostni smo čitali poročilo navedenih šol, katerima kot ravnatelj na čelu stoji naš velecenjeni roj&k gosp. Franjo H rad as k a in v katerih poleg njega nahajamo tudi mnogo profesorjev čislanih Slovencev. Narodni jezik veijri. tu, kakor povsod, kjer so šole pametno osnovane, kot učni jezik; med obligatnimi nauki na gimnaziji , večidel po 2 uri na teden, pa stoji tudi nemški jezik; italijanski in francoski nista obligatna. Učencev na gimnaziji je bilo 266 rodoma Hrvatov, 22 Slovencev, Magjarov 7, Poljakov 2, — Nemca nobenega; ko bi bil Ljubljanski dr. Mrhal ravnatelj one gimnazije, Bogme* da bi bil iznašel 98 Nemcev.
Gosp. profesor Matija Valjavec in namestni učitelj Franjo Se lak sta napisala temu šolskemu letniki* vvodna članka. Učitelj Se lak lepo razpravo: „Realni gimnazije ili gimnazije i realke?", prof. Valjavec pa je priobčil 21 daljih ali krajših narodnih pripovest
jz Varaždinu sosedne Štajarske, nabranih po njegovih učencih Štajarcih, kot „primjer prostonarod-nega govora i prinos za poznavanje jugoslovenskih dialekta". Povsod je naznanjen kraj, od kodi je pri-povest. Naj iz mične zbirke narodnega blaga našim čitateljem podamo za kratek čas par povesti« in drugikrat še katero.
Cesar no kmetje.
(Dragotinci pri 8v. Jiirji na Sčavnici.)
Enok je cesar kmetom prava : ker Me meni eno kiinšt naprava, tistemi bom jaz dačo šenka. Vsi kmetje so mislili, kaj bi keri za eno kiinšt naprava, da bi jim đačo cesar šenka. En kmet, keremi so že namenoli bram odati, 'da je ne moga dače plačati, si je misla, kaj bi on naprava. On je mea eno prasico, kera je breja bila, da je že namenola skoro prasce 'meti. On jo je buja pa prasce vun vzea mrtve se pa je je speka pa si je en falat tratence vseka pa si jo je na glavo dja, pa na vršič enega hrasta odiša pa je prava: vstvor-jeno pa ne rojeno, spečeno pa na vršiči hrasta, pod zemljo pojedeno. Dere cesar to čua, je kmeta k sebi pozva no mu je prava: kak je to? Kmet mu je vse poveda kak je naprava, no cesar mu je celo dačo šenka.
En kmet je tudi cesari prava: jaz sen se v ti-sten leti naroda, kak se je pisalo kak napre tak nazaj vse glih. Cesar si je misla kak bi to moglo biti, no ga je pita, naj mu pove, da jemi že če on dačo šenkati. Kmet jemi je reka, da se je on naroda, dere se pisalo 1691. Toto leto pa naj se kak šte obrne, skoz tisto ostane. Cesar se je tomi začuda no jemi je prava: toga ti ne smeš nikomi povedati prle kak boš trideset cesarov vida. Cesar je domo odiša no je svojim ministrom poveda da jemi naj povejo , kero je to leto kak napre tak nazaj vse glih , da mu je toto leto en kmet tam no tam poveda. Cesar je štea ministre skušati, ali tudi kaj vejo, da ne bi kmetje več vedli kak ministri. Ministri so mislili, kero bi to leto bilo, pa so ne mogli toga najti. En minister pa je tistemi kmeti odiša, tak da je cesar ne veda, pa je kmeta pita, kero je to leto? Kmet jemi je prava: jaz ti toga ne smen povedati, 'da mi je cesar prepoveda, da toga ne smen nikomi povedati prle, kak bom trideset cesarov vida. Minister jemi je da osen no dvajsti tolarov pa mu je prava: to maš osen no dvajsti tolarov pa mi pove, kero je to leto. Na toten vsaken tolari je en cesar, enok si ga že vida, to jih je že devet no dvajsti, pa dere 'de te pred se pozva, boš jih trideset vida. Kmet je ministri poveda leto. Minister je odiša domo, pa je cesari prava: jaz sen si že zmisla, kero je to leto, no je cesari poveda. Cesar se je tomi začuda no jemi prava: to je tebi tisti kmet poveda. Cesar je včasi kmeta pred se pozva, no je jemi prava: za ke si ti moja zapoved pregreša? ti si se ne trideset cesarov vida. Kmet je cesari prava: jaz sen že trideset cesarov vida, to man oseo no dvajsti tolarov, na vsaken je cesar; dere si ti pri meni bia, sen te tudi vida, to jih je devet no dvajsti, do z?j te znaver vidin, to je trideset cesarov. Cesar je jemi ne moga na to nič nazaj povedati no mu je tiidi dačo šenka.
V malen Štajeri naj bo mir božji.
(Babenci.)
Dera sta bog in Peter po sveti hodila, sta pov-8oeik bila, samo v malen Stajeri še sta ne bila. Na to reČe Peter velkemi rnestri: gospod, povsodik sma že °ila, samo v malen Stajeri še ne. Na to Bog reče: tan Pa naj bo mir božji! In resen pp vseh drugih kra-Jeh se huje godi,   samov ten luben Štajeri je mir božji.
297