Aschheim im fruhen Mittelalter. - Miin- chner Beitrage zur Vor- und Friihgeschichte 32, Munchen 1988, 223 str., 29 si., 56 tab., 19 kart, 16 prilog. Aschheim, kraj severovzhodno od Munchna, je že več kot tisočletje znan častilcem sv. Emmerama, monografija, ki jo predstavljam, pa ustvarja iz njega tudi pojem za proučevalce zgodnjega srednjega veka v Srednji Evropi. Uvodni in najobsežnejši je prispevek Her- manna Dannheimerja, ki objavlja svoja arheo- loška raziskovanja v kraju (cerkev Sv. Petra in Pavla z grobiščem) in njegovi neposredni okolici (dve grobišči in naselbina - vse iz poznomerovinškega obdobja). Rokopis je do- končal že leta 1981, kar ne zmanjšuje vredno- sti besedila, le na nekatera vprašanja, ki so bila tedaj šele postavljena, bi bilo že mogoče odgovoriti. Tako je z gomilnim pokopom ob cesti proti Feldkirchnu, ki mu ga še ni bilo mogoče razložiti. Zadnja proučevanja pa že kažejo, da gre za vidni izraz naraščajočega družbenega razslojevanja Bavarcev na začet- ku 8. st.; ker je to hkrati čas, ko so že opuščali necerkvena pokopališča, jih je razmeroma le malo. Najzanimivejši del je prikaz grobišča in ob njem postavljene cerkve Sv. Petra in Pavla. Grobišče je nekoliko starejše od nje. Najsta- rejši odkriti pokopi so iz zadnje tretjine 6. st., najstarejša cerkvena stavba pa iz okoli 600. Sedanja cerkev je sedma stavba po vrsti. Bolj kot najdbe same po sebi, čeprav so tudi te lepe, pa bralca pritegne njihova resnično duhovita Dannheimerjeva razlaga. Čeprav je odkopal le jugovzhodni del nekdanje cerkve, se mu je posrečilo rekonstruirati celo prvo, tedaj še leseno zgradbo. To je storil s pomočjo modularne analize in pri tem kot mersko enoto ugotovil t. i. aschheimski čevelj (= 275,025 mm), katerega uporabo je dokazal tudi pri nekaterih drugih tedanjih stavbah na Bavarskem, bil pa je koristno uporabljen tudi pri meritvah aschheimskega polja. Odkrite grobove je povezal v verjetno rodo- slovno preglednico in to primerjal s posamez- nimi cerkvenimi zgradbami. Prazni grob št. 15 v notranjosti najstarejše cerkve, ob njeni južni steni, je zelo verjetno razložil kot prvi, začasni grob sv. Emmerama, ki je v drugi polovici 7- st. umrl na poti, le nekaj kilometrov stran. Celotno sozvočje najdb, pisanih virov, jeziko- slovja in agrarnih raziskav ga vodi k misli, da je bil Aschheim v 7. st. frankovski davčni dvor, ki ga je upravljal neki velikaš, ki mu je bilo podložno tudi okoliško ozemlje. Fehr, Sigrid Muller-Christensen, Christiane Ott, Hans-Jurgen Hundt, Busso Peus, Vincent Mayr, Heinz Strehler, Georg Glowatzki, An- gela von den Driesch, Mostefa Kokabi, Maria Hopf. Zadnji del monografije sestavlja razprava Gertrude Diepolder, ki obravnava zgodovino, poselitev in razvoj aschheimskega polja in njegove okolice. Ker pa njeno delo ni bilo zgolj rutinsko, je preraslo v tisti del knjige, ki mu je bilo namenjeno največ pozornosti. Da je delo lahko dokončala in ga tehnično dovolj jasno predstavila (mnogobarvne karte), so z objavo celote počakali več let. Novost njene obravnave je v tem, kako je skušala določiti čas nastanka aschheimske poljske razdelitve. Skupno je uporabila arheološke podatke, pi- sane vire in retrogradno analizo zemljiškega katastra. Kljub temu ni mogla določiti natan- čnega časa nastanka poljske razdelitve. Posre- čila se ji je le okvirna opredelitev od 8. do 12. stoletja. To pomanjkljivost je skušala odpravi- ti s poglobljeno metrično razčlenitvijo. Ugotovila je, da so pri določanju poljskih meja uporabljali tri različne merske enote: rimski čevelj (296,853 mm), aschheimski čevelj (275,025 mm) in Karlov čevelj (333,960 mm). Čeprav je ujemanje njivskih meja s temi merili lahko v posameznih primerih naključno, pa je s tem, da je svoje delo razširila še na okoliške vasi, dovolj prepričljivo dokazala uporabo načrtnega merjenja. Zame najbolj jasen pri- mer je vas Heimstetten, kjer je poleg tega videti tudi časovno zaporedje vseh treh meril. Vendar pisani viri kažejo, da se je vaška poljska razdelitev oblikovala šele v 14. stole- tju. Tudi sicer se avtorici ni posrečilo zanikati dejstva, da so bili vsi trije načini merjenja v uporabi istočasno skoraj tisočletje. Vikinška trdnjava Trelleborg na Danskem, ki je bila postavljena konec 10. st., je bila urejena z rimskim in malim gotlandskim čevljem. Resda gre tu za gradnjo in ne za poljsko razdelitev, a je v nasprotju z mislijo Diepolderjeve, da je en gospodar uporabljal le en merski sistem, da različni merski sistemi na istem zemljišču torej kažejo različne gospodarje in s tem raz- lične čase poljske razdelitve. S tako razlago je namreč skušala dokazati vsaj delno uporab- nost metričnih analiz za časovno opredeljeva- nje poljske razdelitve. Verjetno v bistvu drži njena ugotovitev, da je rimski čevelj starejši od aschheimskega in ta od Karlovega, a njiho- va uporaba sama od sebe ne pove mnogo. Zato je tudi težko oceniti njeno misel, da uporaba rimskega čevlja in delno tudi aschheimskega kaže na vpliv romanskih staroselcev na nove germanske naseljence. Precej jasno pa je po- kazala s primerjavo smeri cest, stavbnih ostankov in poljskih meja, ki so vsi obrnjeni enako, da so mlajše delitve zemljišča upošte- vale starejše vsaj glede njihove usmeritve. Kljub nekaterim pomislekom se mi zdi, da je metrična analiza polja eden od vidikov, ki je pri retrogradni analizi poljske razdelitve lahko poveden - v nekaterih primerih bolj, v drugih manj. In morda je imela Diepolderjeva smolo in je začela prav z nejasnimi primeri. To bo - seveda - pokazalo šele bodoče delo. Knjiga o Aschheimu v zgodnjem srednjem veku je polna iskrivih razlag in lepe predsta- vitve metode dela, zato jo je vredno brati. Iz nje se lahko marsikaj naučimo. Andrej PLETERSKI Branko Marušič: Starohrvatska nekropola u Žminju. Posebno izdanje »Histrie archaeolo- gice«, sv. 1, Pula 1987, 154 str., 53 slik, 28 tabel, 2 prilogi. Izid »staroslovanske« monografije je pri nas še vedno praznik. Enega takih nam je pripra- vil Branko Marušič, ko je objavil staroslovan- sko grobišče iz Žminja v Istri. Izkopano je bilo v letih 1955-1957, in sicer pod vodstvom Bo- risa Bačiča. Našli so 227 grobov, ki sestavljajo skoraj celotno grobišče. Zato in zaradi veliko- sti je najdišče izredno pomembno ne samo za poznavanje zgodnjesrednjeveške zgodovine Istre, ampak tudi mnogo širšega prostora. Knjiga ima topografski uvod, ki mu sledi katalog. Nadaljuje se z razčlenitvijo posame- znih oblik grobov in prikazom pogrebnih obi- Cajev. Obširnejše je poglavje, v katerem je Marušič oblikovno razčlenil posamezne sku- pine predmetov v grobovih in jih ovrednotil po njihovih bistvenih značilnostih. V zaključ- nem poglavju je izsledke povzel in jih postavil v širši okvir staroslovanskega naseljevanja Istre, pri čemer je že na kratko sintetiziral svoje dosedanje proučevanje te problematike. Knjiga ima tudi obširen nemški povzetek. V načrtu se grobovi združujejo v pet skupin, ki jih je avtor označil od Z proti V z 1-5. Izziv Casovno-prostorskega plastenja je v celoti sprejel in predstavil vrsto nazornih kart raz- prostranjenosti posameznih predmetov in lastnosti na grobišču. Tudi po tej poti je prišel na misel, da so se naselile najprej tri družine Patriarhalnega tipa, nekaj pozneje pa sta se Jim pridružili še dve. Šlo naj bi za priseljence 'z Hrvatskega primorja, ki so prinesli s seboj že oblikovano kulturo. Na predstavljenem grobišču so pokopavali v času od 840 do 950. Vendar pa pri pozornejšem branju naletimo na nekatere podatke, ki jih navaja avtor in ki se s to sugestivno podobo ne skladajo. Iz si. 43 se poučimo, da so v skupinah 1-3 označeni starejši in mlajši grobovi, v skupinah 4-5 pa le starejši. Že to nakazuje, da je vzhodni del grobišča starejši. To potrjuje tudi si. 44, ki kaže, da je največ poganskih pogrebnih običa- jev v skupini 4, nemalo pa tudi v skupini 5. Nadalje kaže si. 47, da so bili obsenčniki z odebelitvami na konceh najdeni le v skupinah 1-3. Ker gre med žminjskim nakitom za raz- meroma mlado obliko nakita, tudi ti potrjuje- jo večjo starost področja skupin 4-5, kjer jih ni. Avtorjeva misel, da sta skupini 4 in 5 najmlajši, tako ne more držati. Povedano ka- že, da je bilo ravno obratno. S tem je razrešeno tudi dozdevno nasprotje, na katerega je nale- tel avtor, ko je ugotavljal zastopanost posame- znih oblik grobov v skupinah grobov. Grobna obloga tipa D, ki bi morala biti po razvojni shemi najstarejša, je najpogostejša v skupinah 4-5, kar se seveda ne sklada z njuno predvide- no mladostjo, pač pa z njuno starostjo. Če sta skupini 4 in 5 v resnici najstarejši, pa seveda ne drži tudi predlagana podoba prebivalstvenega razvoja. Enako se mi zdi še odprto vprašanje, od kod so prišli ljudje, ki so na prikazanem grobišču pokopavali. Avtor sam ugotavlja, da v Hrvatskem primorju ni f -obov z oblogo iz plošč, medtem ko so v minju že prvi grobovi taki, kar naj bi bil odraz želje prišlekov, da bi pokazali privrže- nost novi domovini. Morda odgovori na to- vrstna vprašanja glede na stopnjo raziskanosti v Jugoslaviji in ponekod v sosedstvu še niti niso mogoči. Morali bi natančno poznati tvar- no in duhovno kulturo posameznih časovnih stopenj in področij, v okviru žminjskega gro- bišča pa natančno izločiti najstarejši sloj gro- bov, torej grobove prišlekov in njihovo kultu- ro. Šele primerjava obojega bi morda lahko pokazala izhodišče naselitve. Pri sicer zelo vestni obravnavi posameznih vrst nakita na žminjskem grobišču bi njeno razumljivost močno povečala preglednica ti- pov, kakršna je bila, npr., predstavljena za različne vrste grobnih oblog. - V času, ko so izkopavali grobišče, terenska dokumentacija še ni zajemala vsega, kar bi si danes želeli. Tako ni risb posameznih grobov, ni podatkov o legi predmetov v grobovih, ni geodetskega posnetka površine najdišča, ki bi morda lahko pomagal pojasnjevati lego posameznih gro- bov. Gledano v celoti pa je delo vzorno: urejeno, vestno, natančno. Brez tega celo zgoraj nave- deni pomisleki ne bi bili mogoči. Po zaslugi te knjige in drugih del Branka Marušiča po- staja istrski zgodnji srednji vek izjemno razi- skan in le želimo si lahko tudi drugod po Jugoslaviji tako sposobnih avtorjev. Prijetna knjiga nam vzburja domišljijo in vedno znova jo bomo z veseljem jemali v roko. Andrej PLETERSKI