Leto V. Božji blagoslov. n. Kadar je začel kak narod propadati, je vselej začelo pri niem nazadovanje porodov, kakor zanesljiva ura kazati na bližnji prepad. Nam sc čudno zdi, da so germanski narodi tako lahko osvojili mogočno rimsko cesarstvo. Vedeti moramo, da se je v starem Rimu začelo kazati nazadovanje otrok Ste ob Kristusovem rojstvu. Dajali so postave zoper neoženjene in one, ki so imeli malo otrok. Vse ni nič pomagalo. Ljudstvo ni imelo več vere, vse je živelo po nizkih nagonih. Najboljše postave niso nič zalegle. Rimljani so jemali tujce, da so jim branili deželo pred sovražniki, tujca v najvišje službe, ker sami niso bili več za težko delo. Kljub tej tuji krvi so bile cele pokrajine brez prebivalcev. Torej ne germanski meč, ampak lastna pokvarjenost je končala mogočni Rim. Tudi dandanes iščejo pripomočkov, da vpeljejo v družino zopet božji blagoslov. Kdor sam ostane, največ davka plača, oproščeni pa naj bodo davka gospodarji z obilno družino. Za kmete bi bilo to povečini prav, pomagalo pa splošno ne bo veliko. Zakon se Se sklene, toda otrok ne marajo. Kako strašno je pa, če se bi po državi vpeljala še razporoka, da bi se mož in žena lahko ločila in drugi zakon sklenila. Kdo bi potem še za otroke skrbel in za otroke maral? S takim početjem bi se uničilo vsako pošteno življenje. Same postave niso pomagale Rimljanom, nc pomagajo Francozom in ne bodo nikjer resnično ozdravile zla, če niso ljudje Bdravi in krepostni. Opazili so, da prinesejo veliko pokvarjenost vojaki iz mest na deželo. Zdaj pravijo, da bi se zidale vojašnice v malih mestih in na kmetih. Tako bi vojaki z dežele ne spoznali grozne pokvarjenosti ki vlada po mestih in ne bi dobili onih ostudnih bolezni, r- No, kmetje bi ne bili posebno veseli, ko bi jim vojake za stalno na deželo ooslali. Kjer so bili vojaki dalj časa, povsod so ljudstvo v okraju pokvarili. Saj je tudi pri vojakih veliko višjih, ki se za božje zapovedi nič ne zmenijo. Čc pa gospodje vedo, kako se kmečki fanti v mestih pokvarijo, zakaj pa ne ločijo vojakov z dežele od onih iz mest in tovarn? Če deneš le eno gnilo jabolko v cel jerbas zdravih, sc bodo kmalu vsa pokvarila. Vojaški krogi pravijo, da vojaki z dežele rajši ubogajo in bolj na red držijo. Seveda, kmet brani državo s svoj d krvjo, vojaščina mu pa kvari najboljše sinove. Resnično pride ravno po vojakih veliko pohujšanja tudi na kmete. Priporočali so tudi, da bi strogo prepovedali prodajo takih priprav. Bi sicer nekaj izdalo, toda stalnega izboljšanja žalostnih razmer nam od tega ni pričakovati. Kdor je k temu nagnjen, si bo že vedel pomagati. Na Nemškem prevzame pri sedmem sinu cesar botrinjo. Vsak oče dobi za sedmega sina poseben cesarjev dar. Leta 1909 je bilo 237 takih slučajev, leta 1910 244, leta 1911 309. Pri nas bi se veliko očetov lahko oglasilo, primeroma veliko več, kakor na Nemškem, ker je skoraj v vsaki župniji nekaj družin, ki imajo po sedem sinov. Toda za cel narod bi taka botrinja, če bi jo pri nas upeljali, ne zalegla veliko. Ostaneta nam torej le dva pripomočka, ki sta popolnoma preskušena, namreč zdrav kmečki stan in vernost ljudstva. Dokazano je, da je po deželi v zakonih še enkrat toliko otrok ali pa še več, kakor v mestih. — Zdaj pa vse sili v mesto in tovarne, še bolj pa v Ameriko. To je za naš narod smrt. Kmet je oče vseh stanov, Da se ustavi selievanje z dežele v tujino, se mora kmeta rešiti in mu pomagati, da bo mogel na domači zemlji pošteno živeti. Samo za druge delati, v pomanjkanju živeti in obresti dolgov plačevati, je za vsakega prehudo. Iz tega je jasno, da se mora kmetu pomagati, da bo več pridelal, bolje go-| spodaril in tako na svojem posestvu pošteno živel. Možje, ki so za ta lep namen žrtvovali svoje življenje, so največji dobrotniki naroda, čeprav jim ni nihče hvaležen. Da se reši kmet, moramo izpeljati program za povzdigo gospodarstva. Le dvoje je mogoče za našo pri-hodnjosf Ali bo prišla nazaj ljubezen do domače grude in kmečkega življenja, da bodo kmetje sami radi doma, — da bi se sinovi iz tujine vrnili, skoraj ni upati, — ali bo naš narod nropadel, ker jc kmečka njegova korenina. Kdor pa seje sovraštvo do kmeta ali zaničuje ponižno delo oratarja, je sovražnik svojega ljudstva. Navadne imajo kaki revni kajžarjl ali delavci prav veliko otrok, malo pa posamezni mesarji in gostilničarji (pa nc vsi). To-le potrjuje, da je preprosto revno življenje človeški naravi jako primerno. Hriboviti in gorski kraji imajo po celem svetu navadno največ ljudi, ki so se stalno selili v druge kraje, rodovitne nižave so bile pa le prepogosto v priložnost pohotnega življenja. Iz tega izvira nauk za vsakega, da mora kmet delavno in skromno živeti, četudi si izboljša svoje razmere. Druga še važnejša narodna podlaga je pa versko življenje. Kdor vere nima, živi le za ta svet, se boji težav in hoče kolikor mogoče veliko dobrega užiti. »Čemu otroci, da bi si moral človek zaradi njih krajšati veselje in uživanje?« Sveta vera nas pa uči, da je Bog gospodar življenja. Kdor uničuje vero, zabranjuje mlado življenje, se upre Bogu, uniči njegove namene, torej sam razdere prijateljstvo z Bogom in stori smrtni greh. Po mestih peša vera, zato nazaduje število porodov. Socialni demokrati so vero zavrgli, zdaj se ravno 9i pri njih najbolj kaže nazadovanje porodov. Vera se pa kaže v molitvi in prejemanju svetih zakramentov. Hvala Bogu, mi ne gremo nazaj. Vedno lepše se kaže živa verska zavest našega ljudstva. Na tej ponižni domači molitvi in pobožnem prejemanju svetih zakramentov in dobro zasidrana prihod-njost našega naroda. Tudi Marijine družbe so v tem boju za vero prav važno orožje. Možje in žene, ki bodo prišli iz te šole, bodo imeli v sebi moč zatre-ti oni strah pred številno družino. Skušnja pa tudi uči, da so otroci iz številnih družin navadno boljši, kakor iz maloštevilnih. Če je v hiši en otrok ali le dva, mu starši radi preveč prizaneso, precej strežejo, tako otrok ne pozna vojske življenja, niti zatajevanja, ostane trmast tudi za pozneje. Če jih je pa več, se res v otročji dobi med seboj kregajo in tepejo, naučijo se pa tudi pod strogim nadzorstvom drug z drugim potrpeti in si pomagati. Doma jim dela zmanjka, morajo na delo drugam in tako postanejo zgodaj sposobni za težave življenja. Ker jih jc veliko, jih mati nc more razvaditi. Vesela je, da jih pošteno preživi. Otroci, ki so v mladosti skusili precej pomanjkanja in morebiti še stradali, so skoro najboljši za poznejše življenje. Vsem družinam torej prav iz srca želimo obilo božjega blagoslova. blagoslov v rastlinstvu. Kako so čislali naši dedje in stare mamice zelišča, s katerimi je ozalj-Sala dobrotljivost božja gorska brda in travnik v dolini, gozd in lioslo, vsako pot, ki jo jc hodilo žc nešteto trudnih nog, kakor tudi domači vrt, ki je veselje in ponos pridne gospodinje in njenih hčera. Kakor marsikaj druzega dobrega, tako je izginilo izmed našega ljudstva tudi poznavanje zdravilnih rastlin in zaupanje vanje. Bajni župnik Kneipp si je prizadeval odpreti zopet človeštvu oči in mu znova pokazati nešteto cenih in dobrih pripomočkov za pridobivanje najboljšega blaga zdravega telesa, v obliki zdravilnih rastlin. Kako so cenili ta božji dar v srednjem veku! Skoraj vsak samostan je imel po enega meniha, ki se ia moral pečati z zdravilnimi rastlinami, vsak dušni pastir je bil tudi kos telesnega zdravnika, da, celo škofom se ni zdelo pod častjo pisati celo knjige o zdravilnih rastlinah in sv. Janeza Darnašča-na radi omenjajo stari pisatelji kot avtoriteto (veščaka prve vrste) na polju poznavanja zdravilnih rastlin. Poskusiti hočemo zato tudi na tem mestu navesti nekaj važnejših zdravilnih rastlin. Slučajev, kjer bi s pravo porabo le-teh lahko veliko dosegli, je 10 dan na dan mnogo. Mnogi praktični zdravniki, ki niso sebični, sami priporočajo domača zdravila; ali ni torej prav, ako znova opozorimo na pravilno rabo domačih zdravilnih zelišč? Kolikral imajo ljudje do zdravnika po 4 do 5 ur daleč; preden pride zdravnik, jo morda zlo (zastrupljenje krvi, kolika itd.) že neozdravljivo; nekoliko znanja v zdravilstvu reši lahko rnarsi-kako življenje. Baba zdravilnih rastlin je mnogo starejša od moderne medicine, ki zdravi večinoma z umetno narejenimi, kemičnimi zdravili; domača apoteka sega nazaj do zibeli človeškega rodu. Že kralj Salomon je spisal knjižico o zdravilnih zeliščih, kjer je popisal vse tedaj znano rastline od ponižnega bradavič-nika (homuljica) v mahnati travi, pa gori do ponosne cedre na libanonski gori. Stari grški in rimski zdravniki kot so bili Dioskoridcs, IIypokrates, starejši Plinij, Varo, Muza, Arabes Averoes, Zoar in drugi, so dosegli s pomočjo rastlin čudovite uspehe. Pa saj je to čisto naravno, ko pravi sveto pismo tako preprosto in naravnost: »Bog je naredil zelišča zdravilna«. Preroku Izaiji je ukazal Bog, da naj položi na bolnega kralja lize-kija obliž (flajšter) iz smokev (fig) in kralj je ozdravel. Kjer so pri roki naravna sredstva, tam Gospod Bog nc dela čudežev. Celo brezumnim živalim je dal Stvarnik nek nagon ali inštinkt, ki jih žene pri gotovih boleznih k določenim rastlinam. Pes in mačka se zatekata k znani »pasji travi«, miši se preskrbijo z zalogo »poprove mete«, rdeče mravlje sadijo povsod na svojih hribčkih »matemo dušico« ali timijan, divja koza (gams) se valja ranjena po plan. trpotcu itd. Ali naj edini človek biva na svetu brez pomoči, obsojen, da mora najprej študirati dvajset let, preden si zainore pomagati? — Pokazati hočemo slovenskemu našemu ljudstvu, da je natresel dobri Bog človeku najboljših zdravi' na pot, pred vežna vrata, na vrt kot plevel ali kot prijazno cvetlico, na bližnji travnik, hrib, pašnik in gozd. Treba te naše dobrotnice lc poznati! Šola na kmetih bi tu lahko veliko koristila. Pa kako bodo mnogi učili mladino stvari, ki jih sami ne umejo ne! Saj moderne botanike niso druzega, kot nepregledna vrsta oddelkov in pododdelkov, razredov in družin, kjer sc opisuje pač vsaka malenkost, ne pozablja niti kemijska sestava, a kar je največ vredno, sc prezira: čemu da jc rastlina, namen njen in uporaba. Zato ni čudno, da je marsikaka koza v kamniških hribih mnogo bolj praktična botanikarca, nego marsikaka gospodična učiteljica, ki je študirala za učiteljico. Šolske knjige rastlinoznan-stva so največ lepo okinčan voz, ki se pa nc da premakniti, krasno ozaljšan vodnjak, ki pa nc d& vode. Koliko hvaležnosti bi si zaslužili naši učitelji, ki bi peljali kako popoldne mladino na sprehod, a ga tudi porabili koristno. Seznanjali naj b> učence ne le z imeni rastlin in njihovim ustrojem ter načinom življenja, ampak pred vsem tudi z njihovo praktično uporabljivostjo. To bi jim več koristilo, nego še lepše pesmice, kati rastline bodo sreča vali celo življenje in povsod. Tak pouk bi ne bil samo zanimiv, ampak tudi pravo krščansko - socialno delo. Komur jc torej pri srcu blagor ljudstva in ima 'priliko in čas za to, naj proučuje staroslavna, četudi po-zabljcna zdravilna zelišča, da more pomagati trpečim hitro in poceni z neškodljivimi domačimi sredstvi. Stedeče vrstice pa imajo poleg zdravja služiti še drugemu, kar naravnost gospodarskemu namenu. Pomagajo naj namreč temu in onemu revnemu in slabotnemu starčku, kakor tudi otrokom spoznati in najti bogastvo, ki ga je razlil Bog v rastlinstvo. Gotovo se bodo našli bralci in bralke našega lista, ki bodo šli na roko takim potrebnim revežem s svetom in poukom. Da nc bo čitanje sledečih odstavkov predolgočasno, utegnemo vplesti med strogo zdravstveni pouk tudi kako drugo besedico, tičočo sc na primer gospodarske obrtne izrabo rastlin, oviti hočemo glavico te in one naše ljubljenke z vencem mične pravljice in podobno. Življenje našega ljudstva sc vedno bolj odtujuje naravi. Dočim je našel pred leti meščan in krnet največ zabavo na prosti livadi, jc zaukal iz ki-pečega srca v veličastnem gozdu, so veselil žuborenja bistrega vrelca, naslajal oko s pestrimi barvami travniških preprog, jc zdaj v naših fabriških krajih vse drugače. Marsikak obrtnik komaj loči koprivo od vrbe. Cel dan rije nesrečnik po tvorniškem prahu in na večer išče zabave v tobakovem dimu. Pa tudi kmečko ljudstvo nima več tistega globokega čuta za naravno lepoto kot nekdaj. Kar se nc dd snesti in spiti in nc spraviti v denar, za to nima več pravega interesa (zanimanja) in razumevanja. Tako odtujenje od narave je pa za vsak narod velika, velika nesreča. Kako žalostno jc, če tava človek slep in gluh in brez čuta po lepem božjem svetu! Kdor pa ima zmiscl za velike in male, nežno in silovite lepoti-je naravine: ta stoji pred nami, v svetlobi in moči božji, vzvišen nad nizkotne živalske nagone, z jasnim očesom za vse, kar je lepega in dobrega, s čutom za pravico in resnico. Tudi to si upamo smelo trditi: Kdor ne zna Citati knjige narave, ki mu jo drži Bog sleherni dan odprto pred očmi, ta tudi ne more imeti popolnoma jasnega verskega spoznanja in ne dovolj žive delovne moči za službo in poklic svoj na svetu, ki je čast Najvišjega in osrečenje samega sebe tu in tam. V naravi jc nešteto dokazov in prič za modrost in ljubezen, za bivanje Onega, ki ga taji toliko neznabo-gov. Čemu torej iskati učenih dokazov za bivanje božje, ko nam kliče sle- borna betvica in hrostek in kamenček na ves glas nasproti: »Norec ooravi v svojem srcu: Ni Boga.« Arnika. Da sloji na čelu vsem sosedam, je pač naravno. Prvič jo vsakdo pozna in in je splošno v rabi; drugič pa pišem te vrstice v resnem času, ko se spominjamo vseh vernih duš in minljivosti časne sreče. Usodo vsega posvetnega kaže tudi arnika v svoji zgodovini; nekdaj visoko cenjeno so pozneje zaničevali, a naš čas jo je zopet spravil do veljave. Kolo sreče, vrteče se, no prestane; Kdor je govi, evo, že je doli! A on, ki je bil doli, evo gori vstaja! Rastlina zasluži svoje povišanje; vsa ima blag duh po vonjavi (aroma-tični) smoli; vse na njej, ves stas in rast, nas opominja: Kvišku srca! Tudi celo sorodstvo arnike nam je glasen pridigar o umetniški roki Stvarniko-vi; spada namreč k stari plemeniti družini »Košaric«, h katerim spadajo med drugimi tudi žlahtni »Lapuh«, deviško zardela »Marjetica« in na veliki četrtek nam dobrodošli vitez »Regrat«. Cela družina ima nad 900 različnih članov (vrst) in njihove krasne cvetne zvezde so prelep odsev nebeške luči, ki se kaže povsodi v rastlinstvu, četudi je človeško oko mnogokrat pre-motno, da bi to opazilo. Arnika, ki cvete od junija do avgusta je zdravilna v vseh svojih delih, v cvetju, zelišču in korenini. Največkrat rabimo njeno tinkturo. Cvetje se nastavi v žganju, dene deset dni na solnce ali sicer na topel kraj in precedi. Tinktura jc narejena in se shrani dobro zamašena. Rajni Kneipp priporoča arniko pri vseh ranah, ker zabranjuje gnojenje in krvavenje ter pospešuje celitev. Ravno tako krasno pa deluje arnika tudi v slučaju, če si je kdo izpah-nil kak ud, zvil roko, pri oteklinah, ki izvirajo odtod. Pri odprtih ranah je treba tinkturo razredčiti v toliko, da se je vzame tri polne žlice na en liter vode, pri iz-pahnjenju se rabi tinkturo kar čisto. Nekateri so rabili arnikovo tinkturo z vspehom tudi kot »ustno vodo« (je mnogo cenejša od zdravniških in lekarniških!) pri vneti dlesni (meso krog zob je »dlesna«), če si si ranil jezik, tudi pri zobobolu. Na Francoskem dajejo ponesrečencem, ki so se močno pretresli vsled padca ali strahu 8 do 10 kapljic arni-kove tinkture v kozarcu vode piti in sicer po malem, kavino žličko od pet do pet minut. Tudi pri revmatizmu (gihtu) priporoča nekdo na vsaki dve uri tri do pet kapljic tinkture v žlici vode, poleg tega se pa še boleči ud na-tiva s tinkturo. Tudi za razpokane ustnice, boleč nos itd. dobro služi arnika v obliki mazila, ki se pripravlja na sledeči način: En del svežo stolčenega arnikove-ga cvetja se zmeša z dvema deloma dobre svinjske masti in kuha oboje pri slabem ognju toliko časa, da odide vsa vlaga. Potom so pretlači še tekoče mazilo skozi platno in se pusti shladiti. Rastlinskih dolov ne sme priti nobene mrvice mod mazilo. Hrani se na hladnem. Če nabiraš arniko, poišči jo ob lepem, toplem dnevu, pa ne dokler se jc še drži rosa. Posuši se najbolje na peči ali pod vročo streho iz opeke. Kdor pozna enkrat značilni duh arnike, je no bo nikdar zamenjal z »omanom« ali kako drugo podobno ji sestričino. Izseljeci iz naših dežel. Pred par loti so zvišali karteli cene svojim izdelkom. Ljudstvo jc moralo plačati znatni davek tem oderuhom, ki so vlekli od akcij do 20% obresti. Vsled pretiranih cen niso mogli dosti kupiti, denarja je bilo vedno manj. Zdaj pa nima kdo kupiti. Tovarne nimajo naročil in morajo svoie delavce odpuščati. To jc pa za reveža, ki živi od svojih rok, najhujše, kar ga more zadeti. Z veselim upanjem na boljše življenje je zapustil domačo vas, res imel nekaj kron zaslužka na dan, toda drago življenje, večkrat tudi pijača, pohotnost, druščina in druge raz mere so povzročile, da mu ni prav nič ostalo. Navadno je tudi na molitev pozabil in ob vero prišel. Kaj bo zdaj brez dela počel v tujem kraju? Šc hujše je v Ameriki, kjer ne gre več kupčija dobro naprej. Samo letos je ušlo 120.000 mladeničev iz Avstrije, ki bi morali v kratkem k naborom. Da bodo morali vsled teh beguncev mnogi naših fantov nositi vojaško suknjo, ki bi drugače doma ostali, je samoobsebi umevno. Vojska mora biti do zadnjega moža polna. Kdorkoli torej pomaga takemu čez mojo, škoduje drugim, posebno kmečkim sinovom. Razen teh beguncev je pa prišlo iz Avstrije in drugih krajev več milijonov ljudi v Ameriko. Če bi pred odhodom malo pomislili, bi lahko vedeli, da mora nazadnje tudi Amerika imeti zadosti ljudi. Tovarne in premogokopi morejo le toliko delavcev vzeti, kolikor jih rabijo. Odvisno je to najprej od kupčije. Med farmarje na kmete pa more le tak, ki ima večjo zalogo, da svet kupi. Kaj pomaga delavcu, če mu dajo v Kanadi tudi lepo zemljo zastonj. Treba je napraviti poslopja, živino in orodje. Tega pa revni izseljenec ne zmore. Naši ljudje tako gredo večinoma v tovarne in premogovnike. Zdaj je v Ameriki na tisoče delavcev brez dela. Radi bi delali, pa ni nobenega, ki bi jih na delo vzel. Kriza se je šele začela, trpeti zna celo leta. Domu že prihajajo obupna pisma; »Dela ni, kaj bo, kaj bo?« Doma v vasi je toliko dela. Prideli kov nima kdo spraviti, za najnujnejše delo ni večkrat potrebnih moči, ženske in otroci morajo vse narediti, gospen clarstvo peša, ker je svet slabo obdelan, oče in domači mladeniči stradajo v tujini brez dela. — Najhuje bo v Ame-< riki za delavce, ki imajo družine. Toli« kokrat smo svarili: »Dekleta, ne v Ameriko' Tam se vse pozabi in vse iz-> gubi, vere. in narodnost. Mesto sreče in bogastva je reva primožila v brezi srčni tuji deželi le lakoto in pomanj« kanje. Ko bi mogli nazaj, bi tisoči šli raje danes, kakor jutri. Ti rojaki so še naši, pomagajmo jim, kolikor je mogoče, da pridejo nazaj. Vsak delavec je narodni kapital. V času gospodarskega napredka, v katerem smo zdaj, je treba, da ima kmet zadosti delavcev. Če bi jim tudi iz domovine denar poslali, bi bilo prav, ker se s pridnim delom ta strošek kmalu povrne. Napravite vsem, ki želijo domu, lahko vrnitev v domovino. Opozoriti bo treba vse one, ki so se odtegnili vojaški dolžnosti, da se s prostovoljno vrnitvijo vse lahko izlepa uredi. Za povzdigo našega gospodarstva moramo imeti doma zadosti delavcev. Naše zahteve. Ko so v državnem zboru razpravljali o parobrodnih družbah, je omenil minister, da manjka pri vojaških naborih največ mladeničev v Galiciji in Kranjski. Nekateri dobe dovoljenje od glavarstva, ker obljubijo, da bodo prišli k naboru nazaj. Seveda je čudno, da oblasti še sedaj verjamejo takim besedam, če so se tudi že tolikokrat prepričale, da le malokateri drži svojo besedo. Drugi so pa že v vojaških letiij skrivaj odšli na tuje. Minister je povedal, da v Galiciji silijo ljudi k izseljevanju žalostne gospodarske razmere. Za našo deželo pa ni povedal vzroke. Mi pa moremo z mirnim srcem trditi, da je tudi prezanemarjeno gospodarstvo spravilo na tisoče mladeničev v Ameriko. Kakor se vsak brani svoje pogube, tako se tudi kmet brani svoje nesreče. Opravičeni smo torej, da naravnost povemo svoje zahteve sedaj, ko se dela nov izseljeniški zakon. Naj se prepove izseljevanje vseh mladoletnih. Vlada misli še sedaj dovoliti, da bi se smeli seliti mladeniči, katerim je oče dovolil. Kaj bo pomagalo tako določilo, naj bo oče tudi prisiljen s sinom iti k glavarstvu? Če bo sin vedel, mogoče je vendar, da dobim dovoljenje, bi očetu toliko časa nagajal, da mu bo oče nazadnje vendar dovolil. Naj se kratkomalo čisto vsem prepove, vsaj ni na kmetih skoro nikjer več mogoče dobiti potrebne delavce in posle. li« Minister je povdarjal, da se mora Galicija gospodarsko povzdigniti. Tudi našo deželo bo treba prišteti med one, ki so potrebne posebne podpore. Mi vsi vemo, da mora kmet več dohodkov imeti, da bo mogel doma pošteno živeti. Vsaka kmečka hiša mora imeti gnojno jamo. Če da država z deželo skupaj toliko podpore, da bo kmet le zastonj delal jamo in hlev, drugo mu pa povrne, kar je dal za materija], bo to za državo primeroma malo stroškov, kmeta bo pa rešilo. Po vsej pravici torej zahtevamo, da se naša dežela postavi v isto vrsto potrebe, kakor Galicija ali Dalmacija. Razen gnojnih, jam jc ravno tako potrebno splošno izboljšanje gospodarstva. Sedaj nam je država namenila večje svote za nabavo vode, za planine in pašnike. Vse to je zelo potrebno. Toda v primeri z vsemi kmeti dežela, pride to le malo v poštev. Naše zahteve so torej, da naj se denar, ki je že tako za nas določen, porabi res za najbolj potrebno. Najprej kruha, potem šele vse drugo. Kaj pomagajo vse lepe naprave, če pa nazadnje ljudi ne bo več? Proti razkosavanju zemljišč ?n oderuštvu. Na zadnjem katoliškem shodu sta sc razpravljali dve za kmetijstvo jako važ.ni vprašanji: o razkosavanju zemljišč in našem zadružništvu. O prvem vprašanju je govoril državni in deželni poslanec župnik Hladnik sledeče: Oderuški zakon iz leta 1881. je odpravil sicer oderuštvo pri posojilih, a danes imamo še hujše oderuštvo pri blagu in nič manj pri lahkomišljenem razkosavanju zemljišč. Največjega pomena za nas so kmetije od 20 do 50 ha; to so hiše, ki so nam dale največ naših velikih mož, pa tudi v sedanjosti je pri takih hišah mogoče zboljševati strojni obrat. Zato moramo take domove kolikor mogoče obvarovati, ker z razkosavanjem nam jih uničijo. Število takih domov se manjša. Kako sc pa sklepajo kupčije o zemlji, posebno pri razkosavanju? Pri pijači! Kupčija se zalije z vinom, drugače po razširjenem mnenju sploh nc velja. V alkoholovi omotici naš človek predrago kupi, drugo jutro se kesa in gre k razkosovalcu in ga prosi, naj se kupčija razdore, kajti navadno pogodbo tako naredijo, da je kupec vezan, prodajalec pa pogodbo v osmih dneh ali potrdi ali uniči. Prodajalec pa od take kupčije ne odstopi zastonj in časih zahteva tudi tisoče za odstop. V zadnjih 60 letih se je na Kranjskem razkosalo kakih 150 graščin, pri katerih so razprodajalci zaslužili tudi tlo 100 odstotk6v. Nato opisuje postopanje pri razkosavanju tako obširnih posestev. Voz s pijačo in jedjo sc vozi za celo trumo kupcev, ki hodijo spremljani od razkosovalca, obdanega s cc-12' lini štabom mešotarjev — od parcele do parcele; pred kupčijo jih prodajalec »pogosti«, potem pa se začne, in dogaja se, da draži brat bratu, pa tudi žena možu. Kupnino jc plačati navadno v šestletnih obrokih s šestodstotnimi obrestmi. Kje pa danes nosi polje šest odstotkov? Tako kupec ne more plačevati niti obresti, kaj šele obroke glavnice. Zato na Dolenjskem ni nič posebnega, da gredo v Ameriko polzem-ljalti, da celo zemljaki, z željo, da poplačajo to lalikomišljeno kupčijo, ki grozi uničiti še ostalo lastno zemljo. Več držav ima že izvrstne zakone proti takemu razkosavanju kmečkih gruntov. V našem državnem zboru imamo dvanajst takih predlogov. Glavni namen teli zakonov je, da te razprodaje oskrbi hranilnica ali podoben ob-čekoristen denarni zavod, ki nc spravi vsega dobička sajii, ampak dobi del dobička tudi kupec nazaj, ostala dva dela pa se razdelita med denarni zavod in prodajalca. Sprejeti so bili nato sledeči sklepi: Kmetije malega in srednjega obsega (do 50 ha) naj se skušajo kolikor mogoče obvarovati. Zakonitim potom naj bi se stalni domovi ustanovili. Kdor kupi kako posestvo, naj bi ga ne smel pred pretekom petih let prodati. Kupčijo, sklenjene pri pijači, se lahko tokom osmih dni razveljavijo, ne da bi bilo treba plačati dogovorjene globe. Kdor hoče prodati kako posestvo, ga mora ponuditi najprej občini aJi hranilnici in posojilnici ali pa drugemu zavodu, ki je v blagor občanov ustanovljen. Pri takih zavodih ne velja določilo, pod točko 3. omenjeno. Navidezne dražitelje najemati, ki bi ceno prodajanega zemljiča zviševali, naj bi bilo strogo prepovedano. O zadružništvu je poročal nato gospod Vlado Pušenjak sledeče: Načelo krščanske ljubezni in samopomoči je ustvarilo cvetoče jugoslovansko zadružništvo. To je prisililo tudi nasprotnike, da so začeli zadružno delati in vsaj doloma omejili izkoriščanje ljudstva potom raznih denarnih zavodov, katerim so nadeli ime zadrug, ki pa poslujejo popolnoma po načelih bank. Uspehi tega dvajsetletnega katoli-kega zadružnega dela so: okoli 800 dobro delujočih zadrug. Kljub mnogim zaprekam so tc zadruge edino pripomogle. da je naše ljudstvo dobro prestalo zadnjo denarno in vojno krizo. Druge zadružne organizacije med Jugoslovani so prišle v težak položaj in so zahtevalo in še zahtevajo po 7, 7V2> da celo 8 odstotkov obresti, odpovedale mnogo posojil in v najhujšem času napravile ljudem ogromne stroške in sitnosti. Naše zadruge štejejo nad 150 tisoč članov, imele so nad 600 milijonov kron promota blizu milijona izkazujejo rezervnega zaklada, letnega dobička nad 1 miliion, hranilnih vlog imajo nad 150 milijonov kron. ( Neprecenljivi pa so uspehi, ki jih v številkah ni mogoče izraziti: Odprava oderuštva, povzdiga varčevanja in smisel za gospodarski napredek. Važno jc za nadaljnji razvoj, da je zadružništvo prvo ustvarilo praktično vzajemnost med Hrvati in Slovenci. Hvaležni smo vsem zadružnim delavcem, a še je mnogo zadružnega dela. Kot program za bodoče delo je letošnji zadružni shod v Ljubljani začrtal: izpopolnitev zadružništva potom novega zadružnega zakona, ustanovitev centralne zadružne blagajne, od-goja dolžnikov k rednemu plačevanju obresti in letnemu odplačevanju dolga, ustanovitev novih kmetijskih zadrug, skupna prodaja kmečkih pridelkov in nakup potrebščin potom zadrug in tesna zveza med obrtnimi, strojnimi in kmetijskimi zadrugami. Posebno nujna potreba jo gojitev discipline mod zadružniki, da se v vseh slučajih poslužujejo svoje zadruge in se nc dajo premotili od hipnih ugodnosti drugih organizacij. — Ravnotako je nujna potreba stroga disciplina med samimi zadrugami in pokornost centrali. Vsak zadružni delavec mora delati na odpravo nedostat-kov, imeti vodno pred očmi, da gospodari s tujim imetjem, uvažovati. da ni namen naših zadrug, financirati industrijskih naprav, ampak zadružni denar uporabljati edino v namene kmetov zadružnikov. Obstoj in razvoj naše gospodarsko organizacije zahteva, da postane Zadružna zveza vrhovna zadružna in revizijska centrala za vos jug, četudi so bo zadružnitvo po pokrajinah več ali manj decentraliziralo. Ravnotako mora postati Gospodarska zveza jugoslovanska blagovna centrala. Zadružni delavci morajo dobiti obilo pouka. Zato naj se nauk o zadružništvu uvede na učiteljišča, semenišča, v kmetijske in ponavljalnc šole. Zadružništvo mora odpraviti tudi blagovno oderuštvo in spraviti proizvajalca in kupovalca v direktno zvezo in posebno zalagati vojaštvo. Katoliški shod povdarja in poziva na intenzivno zadružno delo, ki ne vpliva ugodno samo na gospodarsko življenje, ampak tudi za duševno in nravno življenje, budi duha nesebičnosti in požrtvovalnosti, podjetnosti in daje samozavest in zaupanje v lastno moč. Sprejmo se nato sledeči sklepi: Katoliški shod priznava in povdarja znova, da je zadružništvo, sloneče na načelih samopomoči in krščanske ljubezni do bližnjega, eno najuspešnejših firedstev za gospodarsko povzdigo kmečkega stanu. Katoliški shod jemlje z zadovoljstvom na znanje veliko in požrtvovalno delo, ki so je vršili za ljudski blagor vneti možje v slovenskih in hrvaških deželah v prid zadružništvu v zadnjih dveh desetletjih. Priporoča obenem, naj z enako vnemo in vztrajnostjo še v bodoče delujejo pri zadružnih napravah. Ker je najtrdnejša podlaga uspešnemu zadružnemu delu ta, da posameznik podredi svojo osebno korist koristim celote, zato priporoča zadružnikom neomajno zvestobo do njihovih zadrug, zadrugam pa do njihovih centralnih organizacij. Stroga disciplina, točno izvrševanje navodil zadružnih central je pogoj, da se zadruge ne le lepo razvijajo in da izpopolnijo svoje poslovanje, temveč da se tudi obvarujejo raznih nevarnih špekulacij, ki utegnejo dovesti zadruge v propast in s tem škodovati tudi ugledu celih zadružnih organizacij. Za izpopolnitev zadružnega dela je velikega pomena zadružni pouk. Katoliški shod konštatira, da je poleg zadružnih tečajev in poučnih sestankov treba še širšega pouka in zato priporoča c. kr. vladi, da se vpelje pouk o zadružništvu na učiteljiščih, bogoslovnih učiliščih, kmetijskih in ponavljal-nih šolah, v šolske knjige naj bi se privzele stvari, tičoče se zadružništva. Katoliški shod iznova priporoča c. kr. vladi, da po zgledu drugih naprednih držav nakupuje za vojaštvo gospodarske potrebščine naravnost od kmetijskih gospodarskih organizacij. Ustanovi se naj za jugoslovanske dežele v Avstriji bančni zavod v Ljubljani. ker jc isti nujno potreben, da se razbremene naše denarne zadruge in našim trgovcem in obrtnikom nujno potreben denarni zavod. Naprosi se Zadružna zveza v Ljubljani, da v kratkem času ustanovitev izvrši. Cenilci pri kmetijskih zapuščinah. Cenitev kmečkih zapuščin je dostikrat tako površna in brezvestna, da mora človek, ki pozna posledice take cenitve, naravnost obsojati tako delovanje. Sodnijska cenitev zapuščin je tako važna zadeva, da bi jo morali izvrševati ljudje, ki so: 1. na celi črti vestni, 2. izkušeni, tedaj ne premladi, 3. katerim so krajevne razmere do cela znane, in 4. ne iz sorodstva dotične družine, kateri pripada zapuščina. Čez vse važna je posebno cenitev zapuščin onih, ki so brez pravilnega testamenta umrli, zapustivši nedoletne otroke. Dostikrat slišimo pritožbe postavnega dediča, da je prikrajšan v doti, očetov naslednik pa, da je preveč dobil. Nasprotno •e tudi sliši, da je mladi gospodar na domu preobložen s plačili svojim bratom in sestram. Nepotrebno in krivično je, hudovati se v takih slučajih na c. kr. sodišča, katera so nedolžna; v resnici so krivi cenilci dotične zapuščine. Koliko slučajev je znanih', ko naprosi mlada vdova sodne cenilce, da zapuščino umrlega moža prenizko cenijo ter tako občutno oškodujejo nedolžne otroke. Do-tično dobroto pa vživa potem doslej ne- poznan mož, ki je dostikrat rezek varuh otrokom prvega zakona. Obljuba vdove, da se ne bo vnovič omožila, je prazna in je že dosfikrat preslepila cenilce. Večkrat se tudi prigodi, da se polnoletni bratje in sestre skupno pri sodiščih pritožijo vsled prikrajšanja dolžnega deleža po svojem umrlem očetu, četudi je oče testamentarično določil visokost dote. V tem slučaju igra zopet cenitev glavno vlogo. Ako se dajo cenilci pregovoriti od dedičev in previsoko cenijo, je naslednik umrlega očeta na posestvu uničen, ker mu natovorijo ogromna plačila. Ni čuda, da potem tak mlad posestnik obupa in pusti vse v nemar ter odide v tujino; posestvo pa se navadno razkosa. Takih in enakih slučajev bi se dalo mnogo navesti. Najslabše pa je to, da ni pritožbe zoper cenitev; le v prav izvenrednih slučajih je mogoče sodno cenitev razveljaviti in še takrat — je nevarno ta korak storiti. Obrnimo se nekoliko na druge stanove, Trgovci, tovarnarji, rudokopi, podjetne družbe imajo svoje zaprisežene, oblastveno poverjene cenilce, ki morajo biti popolnoma neodvisni. Pri nas na kmetih imamo sicer tudi takoimenovane zaprisežene cenilce, a dostikrat se prigodi, da niso na razpolago, nakar imenuje sodni uradnik kar enostavno kakega v bližini se naliaja-jočega se moža s tem, da mu v roko seže, za cenilca. Seveda to se dogaja le pri manj pomembnih cenitvah, a potem se tak cenilec vendarle tudi k važnim cenitvam povabi, češ, saj je cenilec. Te vrste cenilec pa po mojih mislih ni na mestu. Postavodajalec je čutil potrebo, da naj se izmed ljudstva zbero za ta posel — sposobni možje in pri sodišču postavno zaprisežejo. Uredilo naj bi se tako-le: Županstvo naj bi dobilo nalog, izmed svojih odbornikov določiti ožji odbor, eno tretjino odbornikov, ki bi vestno svetovali za svojo občino vsaj šest mož, ki so nad 30 let stari, vestni, pošteni ter razumni in dobri gospodarji. Dotični možje bi se vsako leto ob določenem času javili c. kr. okrajnemu sodišču, ki bi potem nove ude zapriseglo, ostale pa ponovno opomnilo na svetost prisege in na važno službo, ki jim je izročena. Dalje bi se moralo prepovedati, vršiti cenitev onemu, ki je v sorodstvu z družino zapustnikovo, ali pa, če je cenilec: 1. upnik, 2. dolžnik in 3. morda še celo dedič. Na ta način bi se marsikako zlo v kmečkem življenju preprečilo. F. M. Prekrasne Me (doze) ki smo jih prvotno dali napraviti namesto drugih daril za naše odjemalce, razpošiljamo odslej splošno. Napravljene so po umetniških načrtih iz močne pločevine, zunanjost pa je starosre-brna imitacija, in razpošiljamo take škatlje, napolnjene z rženo kavo, v skupni teži 5 kg za K 4-60. — Poštnino trpimo sami. Gledo na kako nesporazumljenje opozarjamo na to. da razpošiljamo škatlje samo, dokler bo še kaj te pičle zaloge. Zelo primerno božično darilo. 3586 OdFich VitAček, Praga, Karlin 3. (Češko) Sfeckenpferd- lllljlno mlečno milo je ■lejkoprej neobhodno potrebno za racijonalno negovanje kožo in lepote. Vnaki dan pohvalnice. Dobi ao povsod b. 80 vin. 962 Najboljše ln najmodernejše aukno za moške in volneno za ženske obleke razpošilja najceneje Husoslovaiislia razpošiljali Medli v Celju SI. 305. Vzorci in conik čez tisoč stvari s slikami poštnino prosto. 259 Milijon konjskih odej Ž K 2'90 Za Balkan namenjene a zaradi voine Izostale, Iz pristne brnskehimnlaja volne, torei silno toplem za zimo neobhodno potrebne, 200 cm dolge In ca. IlOcm Široke, v sivi, rulavl In drap-barvl z lepimi barvanlml bordurami, se bodo razprodaiale le malo časa za polovično tovarniško ceno po le K 2-50 komad. Te zimske konjske odeje so dvakrat toliko vredne In se bodo prodajale po teh Čudovito nizkih cenah samo dokler bo kal zaloge In sicer: 1 komad zimskih konjskih ode) stane le K 2-90 3 komadi „ „ „ „ „ K 8-25 6 komadov ,, „ „ „ ,, K 16*— 3640 Samorazprodala po povzetju: M. Svvoboda, Duna| III/2 Hlessgasse 13-404. (ajboljši šivalni stroji so „PFHFF" 10 letna garancija Ign. Slo k ljilljan>. Sodna ulica šlt. Ceniki zastonj In pollnlnc proito. jffil Vsaka naročnica dobre štumpfove žitne l|J kave dobi pri vsakem zavitku (5 kg za Kp 'I K 4'— franko) 2 darili in pri ponovnih ■ tr|| naročilih tudi blago za B bluze zasloni! |M Vrečica so lahko vporabi v gospo- M |U v K || Jo s. Stiiiripl § tovarna žitne kave I — Šlotov ob LabI . ženske vnmionj in irnni. moclrotiski, obleke J51 ostankov barliecla, fl?-c!a, kanafasa. brisače, plalna za 16K. prve vrilc 2a 20 K, raif. vrsto „radli. piatno. 2a 25 K franko. Od ostankov se vzorci no pol, 11 Grizcti, zebri, kanatasi, r j ii lic, inlet, $ rasni ostanki blaga polvolnenega, zajamčeno dobre kakovosti, cenili vzorcev, zavoj !> kg za K 11—, boljša vrsta za K 12-60 Pošilja franko po povzetju A. Jelinck, tkalnica, Jimramov, Morava, Toplo priporočamo! :j(jl!l (2) JiiOiiS! vir izgoiovljenih postelj iz dobrega češkega posteljnega p.rja! Napolnjena v gostop. rdečem nankui^u (inletul pernica l*u 12" cm z 2 blazinama vsaka st- 00 cm z novim, mehkim, trpežnim perjem, K 16'—, poipuh K 20 —, puh lv 21' —. Pernica sama K ! —, K l*'-, K 14-in '< i —, blazina sama K i5*—, K iJ-50 in K i — - Dvojna pernica 20o 140 cm K 18—, 14 50, 17-60 in K 21 - Bla-zina zraven no 70 cm K "50, K o"20 in K r»-fl6. n kg sivega perja K 9'-0. boljšega K \ < - , K 16'—, pol belega K 17 — 5 kg novega, dobiega, belega . _ po teljnega perja brez prahu . snežnobe'ega K 30—, bolj"ega K no-, najfinejšega, kub-Ijencga za vi s gospodo K 45'-. 5 kg nrskubljeutga, od živili «osi K 2G — in K :j.O—. Beli puh 7 velikimi kosmiči K o - , boljši K — , najboljši prsni puh K '-."o za 1kg: pepelast puh >... kg K ?-50 m k Pošibatev franko po povzetju. Zamenjava proti povračilu poštnine dovoljena. Sigmund Lederer, Jenovice a. Angel K 21- 3495 št. 22G, pri Klalovu, Češko. Lepo kmetijo r|«a rvijag-fcfjo« • prav lilizu železnice, i,a tr*3- "»"j* zraven premogokopa fientjanškega. Dobre njivo, travniki in gozdi. Kotli se ialiko 8 glav odrtišcene živine. Poslopje jc v dobrem stanu. - Protla se vse skupaj ali tudi nekaj njiv, travnikov in gozda s poslopjem vred. Cena od C000 K naprej. Več se izve pri ALOJZIJU KNEZ, Tržišče, Dolenjsko. ,!5G0 Kdor si želi kupiti slovensko ali nemško harmoniko ki je res pravo ročno delo, naj si isto naroči pri Franc Kucler, izdelovatelju harmonik, Stara Sranga, poŠta Vrhnika, Kranjsko. J^aisol:dne|ši izvor! •10 metrov dobrih ostankov za obleke . . . 40 „ Izvrstnih ostankov za zimske obl. 30 „ modernih ostankov za obleke , 0 komadov zelo velikih posteljnih rjuh . , 100 „ najlepših žepnih robcev . . , 1 (lucat lepih brisač ......... 1 „ zelo težkih brisač........ 10 komadov toplih zimskih rjuh..... K 18- „ 20 — „ 18 — „ 10 — „ 13- „ 200 ,, 4'80 » «•- jRdolf Zucktr, 3»l7en 131 (Geško). Razpošilja se samo proti povzetju Neugajajočo vzamem vsak čuh nazaj. Uzorce nc razpošiljam. Najboljši dobavitelj za trgovce, krofinjaric in Hcjn are. 3020 Odkar zaltfUulem in iužnam ne maram za noben drugi zajuterk in so počutim zdravega, močnega in prihranim polovico denarja v gospodinjstvu tudi na mleku in sladkorju. Za dojenčke ni boljšega rcdilncga sredstva. Take pohvale dohainjt. dnev opri zopetnlli naročilih dr pi Truh.., .'ii-ievi',.|ii Sladuega . a|a znamka Sladln izde ovan'.|ii ui.nriiiirjii Trnkčczii.Ljubljana,zravenio-tovio, Ki u- v/nojil s siadnnn cuiem svoiili » zdraviII otrok. i>o r>n-)i naimnin 5 zavitkov 1 K .' poStn. zavitek s k.i po i. zavitkov m K iranKo Zavitek , k;i po jo v. nidi ur. irmucili. ti avnc znlo.ie na Dunaju v lekarnah Trnk.V/ii: Sdiotib,unrierstr. 109, Rndeckuplntz 1, loscIsIdrlterslraDe 25, v Gradcu SackstraDe 1. Amerik, kovčegi s predali, kovčegi za toileto, torbice za potrebščine, blago iz usnja. Tovarna in rszpoiillalnlcč JosJinklernobnc bojo Dunajl l Himmeipfortoasse 7. Ceniki zastonj iir frank". najceneje in najbolj učinkujoče Dduajalna sredstoo! 344'J Znpr protfn 1 Zoper levmaXim\ Zoper ozebline! Bolečine, tudi take ki imajo svoj izvor v ncvralgiji, izginejo v najkrajšem času, ako se vporablja 1'ragnerjev „Contrbeuman". — Ni nikako vribanjo spirituoz, ki skeli kožo. temveč prijetno mazilo. Sestavljeno po zdravniških predpisih na podlagi starih preizkušenj. — Prospekti so dobivajo zastonj. — Na prodaj po vseli lekarnah (pu-šica K 1-—) ali pa po povzetju naravnost od izdelovatelju. — Pazite zelo natančno na označbo „Contrheu-man" in na ime izdelovatelja: R. Fragner, lekarna „Pri črnem orlu" c. kr. dvorni dobavitelj, Pragn, Mala stran, vogal Norudove ulice št. 203. Filipa NEUSTfcINA kroglice poslajene odvajalne (Neustelnove Ellzabetne krogljlce) Pred vsem! drugimi podobnimi izdelki imajo prednost te krogljicc, proste vsakih škodljivih primesi, vporabljajo sc V največjim uspehom pri boleznih v spodnjem delu telesa, lahno odvajajoče, kri čisteče; nobeno zdravilno sredstvo m ugodneje in obenem povsem neškodljivo da bi preprečilo izvor premnogih bolezni. Rad- po-Znliril^ slajene oblike jih radi uživajo otroci Mr J Skatljica s 15 krogljicami stane 80 vin ovoj 8 škatljic, torej 120 krogljic, stane le 2 K. Če sc pošlje naprej K 2*45, se pošlje franko 1 ovoj. 3393 ^v^lrilnV Nujno sc svari pred po-kjvmuui narejanji. Zahtevajte Filipa Neusteina ,.odvajalne krogljioe". Pristne le, te nosi vsaka škatlla in navodilo našo zakonito varstveno znamko v rdeče-črnem tisku ,,Sv. Leopold" in podpisFilip Neustein, Apotheke" Naše trgovsko sodnijsko zavarovane embalaže morajo imeti našo tvrdko Filipa Neusieina iem „pri sv. Leopoldu" Dunaj, Plankengasse 6. Zaloge v Ljubljani: Rihard Sušnlk, lekarnar, in v več drugih lekarnah. .i- Najceneje nove gibljive brzoparilnike vse vrste slamoreznice in vse druge poljedelske stroje ter železnino ponujata mamrnemee- v - H n. Karol Kavšeka nasl. §chnri(ler & Vcroviek trgovina z železnino in poljedelskimi stroji Ljubljana Dunajska cesta 16 Ljubljana Ne zamudite zahtevati ccnikl Ne zamudite zahtevati cenik!