K. Hafner
Mamin god
Marjanica se je skrila na svisli in šiva. Stric Tine, ki ga ima Marjanica najraje in o katerem pravi, da ji bo birmo vezal, ji je podaril kup starih razglednic. Izraed njih si je Marjanica izbrala najlepše: ovčko, ki se pase na zeleni trati, šopek pisanih rožic, Mamko božjo, obdano z zlato glorijo, Miklavža s sivo brado in de-klico v pisanem krilcu, ki je prav taka kot Marjanica sama. Iz teh razglednic šiva zdaj Marjanica lepo košarico, ki jo bo v soboto podarila mami za god. Seveda pa mania ne sme videti, kaj ji bo Marjanica lepega podarila. Zato hodi že ves teden skrivaj na svisli in šiva.
208
V petek zvečer je košarica narejena. Marjanica jo gleda, se čudi in vesela poskakuje: »Ali je lepa! To bo mama vesela!«
Drugo jutro je že navsezgodaj pokonci. Umila se je in lepo počesala. In zdaj čaka, kdaj bo mama prišla iz hleva, da ji bo lahko voščila. Pa pogleda košarico in se domisli: »Prazne košarice mami ne sniem dati.«
Hitro steče na travnik.
Tam teče potoček preko pisane trate in tiho šumlja. Marjanica se skloni nadenj in ga vpraša: »Povpj, potoček, ki tečeš daleč po svetu in vse vidiš, ali smem dati mami prazno košarico za god?«
»Ne,« zašuralja potoček.
»Toda kaj naj ji dam vanjo, potoček, povej.«
»Rožic ji daj,« šumlja potoček, »polno košarico rožic«
»Kako naj ji dam rožic?« ugovarja Marjanica, »saj je šele po-mlad in nageljčki in rože še ne cveto.«
»Pa ji daj zvončkov in trobentic iu modrih vijolic. Polna trata jih je, kamor koli pogledaš. Tudi teh bo mama vesela,« šepečc poioček.
»Ali res?« sprašuje Marjanica.
»Resss,« šumlja potoček in iiho teče dalje.
Marjanica je potolažena. Skloni se k rumeni trobentici, ji po-kuka v dolgi cvet in jo vpraša: »Povej, trobcntica, ali znaš voščiti mami za god?«
»Trara, irara,« zatrobi frobentica.
»Trara, trara, naša mama god ima,« ponavlja Marjanica in je vsa srečna.
Nato se skloni k belemu zvončku. Strese mn kimasti cvet in ga vpraša: »In ti, zvonček, ali zuaš tudi ti mami za god voščiti?«
In zvonček pozvoni: »Bim bam, bim bam.<
»Bim bara, bim bam, jaz mamo rada imam,« ponavlja Marjanica. »Tudi tega vo-ščila bo mama vesela,« zadovoljno dostavi.
Nato se skloni k modri vijolici, ki raste skrita za grmom: »Povej pa še ti, vijolica, kako znaš ti mami voščiii?«
Vijolica pa molči in samo dehti.
Marjanica jo gleda in pravi: »Molčiš? Pa kaj za to? Vseeno te bom utrgala in v šopet povila. V šopku boš dehtela in mami srečo za god želela.«
In Marjanica natrga pisan šopek pomla-danskih cveiic in zbeži z njimi domov. Doma okrasi z njimi košarico, naio pa gre mami srečo voščit.
Kot roiice na polju le sonca si žele, tako otroška srca za mater naj gore.
209