472
Anton Vodnik: Žalostne roke. Ljubljana, 1922. — Dokler se je razvijal pred nami v »Domu in svetu« kakor divja črešnja v razkošnem cvetju, sem s pričakovanjem sledil njegovemu razvoju; upal sem namreč, da postane divja črešnja kmalu žlahtna cepljerika, a sedaj so se stegnile »Žalostne roke« in so utrgale še nedozorel sad. Prenagljenost!   Fantazije  brez  forme.
Mlad  ribič  sanja,  sanja  na  piščal,
mlad  ribič  te  mehko tolaži   —
o, tam v večerni zarji,
kjer gorijo  temno   rožni  čolni...
O, tam ljudje so bledi, kakor da so bolni.
To je sinteza Vodnikovega pesniškega mišljenja in čuvstvovanja. Blagrujem njegovo pesem, da je ljubeča in čuteča, pomirja in blaži, nič ne vzame srcu, marveč mu samo daje, vendar premalo daje. A posvetitev »Tebi, sestra v žalosti« je poza.
Oblekla se belo bom kakor nevesta in bodem šla v polje in gozd... tam  bom  molila,  plakala,  pela... morda  zaupa  pomlad  mi  skrivnost   —
Ali ni se oblekla v belo, marveč v mračno, zakaj mrak in večer se pojavlja v tridesetih pesmih do petdesetkrat. Ma-niriranost! Vodnikovi pesmi pomlad tudi še ni zaupala svoje skrivnosti, ki je ni v zgolj ponavljanju ribičeve piščali, sladkega občutka, srebrne mesečine, pomlad" ne skrivnosti (šestnajstkrat), grenkih rož (dvajsetkrat), o-jevih vzklikov (pefinšfiri-desetkrai). Ne bi jih štel, ali pri skromnem številu tridesetih pesmi vzbujajo ta redna ponavljanja istih motivov precej neprijetno pozornost. Nedozorelosl! So pa med njimi tudi pesmi, ki razodevajo lepo pesniško moč: Žalostna roža (11), Jaz ljubim zimske večere (18), B na t j e in sestre iz daljne dežele (27), Bolnik (32), Sveta Cecilija (34), Sveti Frančišek Asiški (36). To so nežni, pobožni, iskreni zvoki s krušne zemlje; biseri, ki presevajo v rosah in barvah poljskih rož. Čitaj legendarično veselost v sliki »Sv. Frančiška Asiškega«, ki je priskakljal med deco kakor »najmanjši   bratec«.    To   so   Vodnikova   višja
navdihnjenja, sočni sadovi kljub prenagljeni in prezgodnji trgatvi, to so še naša pričakovanja.
O,  molil  bom,
da Bog mi pošlje spet omame jasne (34)
Poudarjamo: jasne; zakaj Vodnikovi stihotvori so mnogokrat nejasni. Mislimo namreč, če ima kdo res kaj nam povedati, naj to jasno pove. Nazaj k študiju in klasicizmu!                                     —ič.
Dosiavek uredništva: Vendar so naši najmlajši segli v globine, pristno človeške, ki so bile doslej vsaj pri nas v pesmi nedotaknjene. Utrli so strugo in smer, kamor se zlivajo čuvstva moderne nemirne duše, in sicer s tako brzino in strmino, kakor pri prejšnjih ni bila navada. Razkošno šumeči slap je vendarle tudi lep, čeprav ne vidiš jasno pred seboj njegovega izvira in odtoka. (Poglej primer v pričujoči številki istega pesnika »Ljubavno pesem« in B. V.-ove: »Netopirje«, »Modro rožo«,   »Vihar«.)
Henrik Ibsen: Gospa z morja. Igra v petih dejanjih. Iz norveščine preložil Vojeslav Mole. V Ljubljani 1922. Založila »Tiskovna zadruga«.
»Gospa z morja« je prvi Ibsen v slovenski knjižni obliki. Zakaj je začel Mole prevajati prvo simbolista Ibsena preden ve-rista, ne vem. Zdi se mi, da utegne biti za začetek »Gospa z morja« Slovencem bolj tuja kakor bi bilo »Spovračanje«, »Kipar Solnes« ali celo »Divja raca«. Brez uvoda in vsebinskega komentarja je vrhu tega knjiga ^skoraj nerabna za neuke člane naših podeželskih odrov. Najhujše pa je io, da Moletov prevod sploh nikak slovenski tekst ni. To je eno samo gnojišče najgr-šega tujega stilizma, zares nezadostna šolska naloga. Kako je to mogoče? se vprašujem. Mole ne pozna Breznika, še več, Mole Levstikovih »Napak« nikoli bral ni! Raba osebnega zaimena, gradba vprašal-nih stavkov, ' besedni red, skladnja sploh, cel — ves, , pred deset leti, svežji (bolj svež), oblika predikativnega prilastka (ležal svetal in sinji), to so paragrafi, ki jih poznajo naši srednješolci. Kaj naj storim 7 besedilom,  iz  katerega  bi  se  utegnili di-