—   290   —
j                                                                                               ---------------------------------------------------------
Potovanje po znanstvinih okrajnah.
Perm spoznavec soparne moči za norca spoznan.
V pismih slavne Marione de Lorme, ki so prišle pred 210 leti na dan, se bere, da bistroumnega moža, ki je pervi tisto moč sposnal, ktera dan današnji po železnicah vozove in po morjih barke goni, so za norca imeli in ga celo v norišnico zaperli; — tako nemogoče se jim je takrat to zdelo, kar dandanašnji že skor vsak otrok ve! Čajmo, kaj omenjena Marion de Lorme o tem piše:
?50biskala sva z angleškim lordom Worcestrom norišnico v Bicetru; jez bolj mertva kot živa od strahu se deržim svojega epremljevavca, ko greva čez dvor norišnice. Kar zakriči v nekem z železnimi koli prepa-ženeii kotu en človek strašnega obraza s hripavim glasom za nama: „Jez nisem norec, jez res nisem noreči Jez sem nekaj znajde!, kar bi deželo, ki bi to znajdbo sprejela, obogatelo?" To slišati, vprašam moža, ki naju je spremljal: „Kaj pa je iznajdel ta mož?" „Nic nič tacega — mi odgovori — čudili bi se, če bi Vam povedal, kaj temu nesrečnemu človeku po možganih blodi noč in dan: neumna misel mu roji neprenehoma po glavi, da sopuh vrele vode ima neznano moč v sebi!"
Tudi meni se je to smešno zdelo.
rTa človek — govori norišnice čuvaj dalje — se kliče Salomon de Caus, in je pred 4 leti iz Normandije prišel v Pariz, da bi kralju podal spis, v kterem je razložil, kakošno čudno moč ima njegova znajdba. Kvasil je, da z vodenim sopuhom bi se dale barke goniti, vozovi peljati in mnoge druge stvari tirati. Tudi kardinalu in tadajnemu pervemu ministru Richelieu je izročil ta mož rokopis svoje znajdbe. Ta pa norega Nor-manca še poslušati ni hotel. On pa se ne da odverniti, in kjer koli je mogel ministra srečati, mu je silil svojo čudovito znajdbo. Minister misleč, da je ta človek nor, ker s tako silo zmiraj eno trobi, da se mu ubraniti ne more, ga da v norišnico v Bicetru zapreti, kjer je sedaj že tretje leto, in vsakega ptujega, kdor tu sem pride, z vpitjem nadležje: 5)da ni nor, ampak da je nekaj veliko vrednega iznajdel". Bukve , ki jih je v tem spisal, imam jez shranjene" — je pristavil čuvaj.
Lord Worcester9 kteremu ni besedica od tega pogovora ušla, se ves zamisli in poslednjič prosi čuvaja, naj mu pokaže tisti rokopis. Prebravši nekoliko strani, reče lord: „Ta mož ni norec! Pri nas na Angleškem ga bi bili bogato obdarovali — ne pa zaperli. Dajte mi k njemu iti!"
Čuvaj mu odpre celico, kjer je bil Salomon de Caus zapert; in ga pusti k njemu.
Cez nekoliko časa pride žalosten in ves zamišljen vua. „Res, da je zde j nor — nam reče lord — pa kdo bi ne obnorel, če, v zahvalo imenitne znajdbe, ga zapro med norce? Vi ste ga naredili norega! Ko ste ga zaperli v norišnico, ste umorili naj bistrejšo glavo in v nesrečo pahnili človeka, ki je zaslužil kraljevo krono!"
Temu važnemu popisu pristavimo še, da Salomon de Caus je v svojih mlajših letih nekoliko časa pri kur-knezu Pfalškem v Heidelbergu bil, ker je posebno vednost v arhitektoničnem risanji imel; če je knez kaj zidal ali kakošen vert napravil, vselej se je poprej posvetoval ž njim.
In kakošen žalosten konec je mogel vzeti mož, ki ga je svet za norca zaperl, ker je ponujal znajdbo, ki je zdaj tolika dobrota.    Tako je na svetu!