IZVESTJE 16 • 2019 15 Članki ZAMETKI NOVOGORIŠKEGA HOTELA PARK 1 ALENKA DI BATTISTA Umetnostnozgodovinski institut Franceta Steleta & Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Nova Gorica alenka.di.battista@zrc-sazu.s alenka.di.battista@zvkds.si Izvleček: Namen članka je predstavitev in primerjalna analiza prvih manj znanih načrtov restavracije, kavarne in hotela, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih sprva za lokacijo na magistrali (Kidričeva ulica), kasneje za Cesto številka 5 (Delpinova ulica) v Novi Gorici. Avtorica načrte umesti v širši ustvar- jalni opus arhitektov in nakaže sočasen evropski kontekst. Pri njihovi obravnavi upošteva politične in upravne dejavnike lokalne skupnosti, ki so vplivali na potek gradnje, in osvetli vzroke za nastanek prvega družabnega in turističnega središča Nove Gorice. Ključne besede: kavarna, restavracija, hotel, Delpinova ulica, Nova Gorica Začetki turistične infrastrukture v Novi Gorici 1 Praznovanje 70. letnice Nove Gorice je leta 2017 spodbudilo med drugim nastanek novih raziskav, ki so se posredno in neposre- dno ukvarjale s problematiko začetkov turi- stične infrastrukture v mestu oziroma z no- vogoriško kavarno, restavracijo in hotelom Park. Sebastjan Rosa in Jure Ramšak ome- njata hotel Park v okviru predstavitve razvoja igralništva v mestu (Rosa 2017: 105–121, Ramšak 2017: 363–369). Tomaž Vuga po- sveti več pozornosti okoliščinam nastanka kavarne in njeni družbeni vlogi v posebnem poglavju knjige Projekt: Nova Gorica (Vuga 2017: 128–130). Miha Kosovel in Eva Su- 1 Članek je nastal v okviru aplikativnega projekta Ma- piranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodo- vinskem okviru. Modernistična Noa Gorica in njeni konteksti (L6-8262), ki ga fi nancirajo Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (75 %), Mestna občina Nova Gorica (12 %) in Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti (13 %). šnik pa postavita hotel Park ob bok nekaterih drugih lokalov Nove Gorice, ki so pomemb- no krojili družabno kulturo v mestu (Koso- vel, Sušnik 2017: 50–56). Pričujoči članek želi nadgraditi dosedanje vedenje o kavarni, restavraciji in hotelu v Novi Gorici zlasti s predstavitvijo in primerjalno analizo prvih manj znanih načrtov iz petdesetih in šestde- setih let, z njihovo umestitev v širši ustvar- jalni opus arhitektov in v sočasen evropski kontekst. Posebno pozornost posveča tudi družbeno političnemu okviru, v okviru kate- rega so arhitekti objekte načrtovali in okoli- ščinam, v katerih so bili le-ti zgrajeni. Predsednik slovenske ljudske vlade Miha Marinko (19001983) je na slavju ob pri- ključitvi dobršnega dela Primorske k drugi Jugoslaviji napovedal vsebino Investicijske- ga plana za Slovensko Primorje za obdobje 1947–1951, ki je bila nato konec septem- bra posredovana Planski komisiji pri zvezni vladi v Beogradu. Osrednja točka plana je bila izgradnja Nove Gorice na prostoru med IZVESTJE 16 • 2019 16 Članki Šempetrom in Solkanom. Načrtovana je bila gradnja številnih industrijskih objektov, sta- novanj za 10.000 prebivalcev, upravnih stavb okrajnega in mestnega ljudskega odbora, šolskih poslopij, bolnišnice, pošte, podru- žnic Narodne banke in Zavoda za socialno zavarovanje, sodišča, javnega tožilstva in ca- rinarnice. Dobra polovica sredstev, ki so bila v planu predvidena za vzpostavitev osnovne turistične infrastrukture na priključenem ozemlju, je bila namenjena gradnji novogo- riškega hotela z restavracijo (Odlomek 2017: 85–87, Investicijski 2017: 109–111, Ramšak 2017: 367–369). Čeprav naj bi polovico zneska porabili že leta 1948, je priprava načrtov za hotel z resta- vracijo prišla na vrsto šele naslednje leto, ko so bila odobrena sredstva iz dodatnega pla- na. Gradnja je s strani investitotorja, Obla- stnega ljudskega odbora (odslej ObLO-ja) za Goriško, vseskozi uživala prioriteto. Z njo so hoteli čim prej začeti in so zato večkrat pozvali projektantski oddelek Ministrstva za gradnje LRS, naj pripravi vso potrebno do- kumentacijo. Pomena naloge so se nenaza- dnje zavedali tudi v projektantskem sektorju in izpostavili, da je »načrt smel poskus, ki bi bil potreben širše obravnave« (AS 233, Mini- strstvo za gradnje LRS, t. e. 94). Na vse to je moral biti pozoren zunanji sodelavec Ministrstva za gradnje, arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993), ko je marca 1948 načrtoval funkcionalistično urbanistič- no zasnovo novega mesta ob meji. V severni upravni del mesta je na križišču med kolod- vorsko cesto in magistralo postavil bogato turistično infrastrukturo. Idejni in glavni na- črt zanjo sta nastala proti koncu 1949 in na začetku naslednjega leta. Prvi je predvideval gradnjo dvorane in restavracije za 400 ljudi, štirinadstropnega hotela za 200 oziroma 250 ljudi, kavarne za 160 in slaščičarne za 30 lju- di. Prostostoječi volumni so bili potopljeni v zelenje s skrbno načrtovanimi dostopi do obeh glavnih cest in z možnostjo razširitve gostinske dejavnosti tudi na zunanje površi- ne. Kljub temu, da je imel vsak objekt lasten vhod in točno določeno funkcijo, so delo- vali kot celota zaradi enotnega oblikovanja zunanjščine in medsebojnih povezav preko pokritih zveznih hodnikov (AS 1966, Slove- nija projekt, t. e. 469, MAO, Zbirka Edvarda Ravnikarja) Nezadovoljstvo in nenehne pripombe lo- kalnega investitorja glede obsega turističnega programa in primernosti različnih tlorisnih oblik za Novo Gorico so vplivale na revizijo načrtov in zmanjšanje programa. Na istem mestu je zato Ravnikar s pomočjo študentke Edvard Ravnikar: Idejna skica hotela in restavracije ob magistrali (Kidričevi ulici) v Novi Gorici, okoli 1949 (Arhiv Republike Slovenije, AS 1966, Slovenija projekt, t. e. 469, a. e. 751). IZVESTJE 16 • 2019 17 Članki Vide Urbančič (1924?) v naslednji fazi ho- tel nakazal le v situacijskem načrtu, medtem ko je zasnovo restavracije in kavarne podrob- neje razdelal v detajlnih načrtih. Javna stav- ba, v kateri sta v pritličju delovala restavracija in klub, v nadstropju pa banketna dvorana, bar in kavarna, je bila tlorisno premišljeno in skrbno načrtovana. Vzpostavljeni so bili ločeni dostopi za osebje in goste iz južne in zahodne strani. Restavracijska kuhinja je bila postavljena pravokotno na osnovni ležeči vo- lumen stavbe in je bila sodobno opremljena. Konstrukcija armiranobetonskih stebrov je omogočala izvedbo steklene stene, ki je pou- darila lahkotnost in transparentnost objekta, medtem ko so kamnite obloge ob robu spo- minjale na tradicionalne lastnosti mediteran- ske arhitekture (AS 1966, Slovenija projekt, t. e. 469, MAO, Zbirka Edvarda Ravnikarja). Razporeditev in izbira prostorov v no- tranjosti razkriva, da so bili predstavljeni turistični objekti v osnovi namenjeni nasta- nitvi in razvedrilu tujih, pretežno poslovnih gostov, ter druženju domačinov. Za razliko od Ravnikarjevih natečajnih načrtov za re- prezentančni hotel v Novem Beogradu iz leta 1947, kjer je stanovanjski del postavljen v nadstropja šestnadstropnega lamelnega blo- ka, javni program v pritličje in mezanin, ga- raže s stavbami šoferjev pa za stavbo, je bil novogoriški gostinsko-nastanitveni manjših kapacitet, vendar zasnovan bolj kompleksno z veliko večjim posluhom do okoliške narave in regionalnih značilnosti pokrajine (Ravni- kar in Kocmut 1947: 44). Kavarna in restavracija na Delpinovi ulici Med ObLO-jem in projektantskim od- delkom Ministrstva za gradnje so bili odnosi od vsega začetka zelo napeti. Izvršni odbor ObLO-ja za goriško je oblast je že leta 1949 na seji Ravnikarjeve projekte ocenil za po- manjkljive. Obtoževal je projektante, da za- vlačujejo pri pripravi načrtov in na začetku leta 1950 zadevo izročil v presojo državni ar- bitraži. Po drugi strani so projektanti krivili ObLO, da jim ni pravočasno poslal podatkov glede obremenitve tal. T rdili so, da je njihovo Poverjeništvo za gostinsko in turizem zavla- čevalo s podpisom pogodbe in da jim niso še izplačali že izvedenih načrtov v tekočem in preteklem letu (PANG 677, Oblastni ljudski odbor za goriško oblast, t. e. 3). 2 Na delovnem sestanku v Postojni, ki so se ga udeležili predstavniki goriške oblasti, pro- jektantske organizacije Slovenija Projekt in Ministrstva za gradnje, so kljub temu dosegli dogovor, da se bosta gradili manjša kavarna in restavracija v sklopu prve etape izgradnje Nove Gorice (PANG 677, t. e. 3). Marca leta 1950 je poverjenik za gradnje Avgustin Okroglič (1900–1981) v dogovoru s pover- jenikom za turizem predlagal spremembo lokacije kavarne in restavracije, in sicer na križišče ceste ob pekarni in zahodne vzpore- dnice magistrale, imenovane cesta številka 5. Zatrjeval je, da je nova lokacija bolj primer- na zaradi nižjih stroškov za izvedbo dosto- pov do stavb in neposredne bližine upravne stavbe ObLO-ja. Kavarna in restavracija sta bili predvideni tik ob novem stanovanjskem naselju trinajstih stanovanjskih blokov tipa hitrogradnja, ki so jih ravno tedaj gradili po načrtih arhitekta Danila Fürsta (AS 233, Mi- nistrstvo za gradnje LRS, t.e. 94). Potem, ko sta novogoriški urbanist Ed- vard Ravnikar in projektantski oddelek Mi- nistrstva za gradnje sprejela in odobrila pre- dlagano spremembo, je bila izdelava novih načrtov za kavarno in restavracijo zaupana novemu projektantu, prej omenjenemu Da- nilu Fürstu (1912 2005). Idejni projekt je bil dokončan aprila 1950. V primerjavi s pr- vim Ravnikarjevim načrtom si je Fürst zami- slil mnogo manjšo restavracijo z 200 sedeži, kavarno s 100 ter kuhinjo s kapaciteto 400 obrokov. Po spremembi orientacije objekta 2 Več o napetih odnosih med predstavniki ObLO-ja za goriško oblast in Slovenija Projektom glej Mavrič 2016: 6566. IZVESTJE 16 • 2019 18 Članki je bil vhod v gostinska obrata izpeljan preko skupnega prostora z garderobo in stranišči. Na desni strani je bila pravokotno na glavno cesto postavljena restavracija, na levi pa zr- calno kavarna. Med obema je bilo kot vezni element zasnovano tlakovano zaprto dvorišče s pergolo in vodometom. Na zahodni strani je objekta povezoval servirni hodnik, za njim pa se je razprostirala dobro opremljena kuhi- nja. Pod njo so bili tehnični in kletni prostori za shrambo živil in pijače. Pred vhodom je bilo predvideno parkirišče, cesta številka 5 pa je bila zasajena s trajno zelenimi drevesi in rastlinjem (AS 233, Ministrstvo za gradnje LRS, t. e. 284) Ministrstvo za gradnje LRS je avgusta leta 1950 Fürstov načrt zavrnilo z utemeljitvijo, da je komisija za revizijo projektov zahtevala tako bistvene spremembe v zasnovi in grad- benem programu, da je bilo potrebno izvršiti najprej nov gradbeni program in nato izde- lati še nov načrt. ObLO za Goriško oblast je zato še v istem mesecu do potankosti izpo- polnil gradbeni program, v okviru katerega je bila predvidena nova točilnica za stoječe goste s skladiščem in sanitarnimi prostori. Z ozirom na ugodne klimatske razmere in ljudske običaje naj bi se notranje dvorišče povečalo in odprlo proti cesti številka 5 ter primerno arhitektonsko obdelalo. Drugače Danilo Fürst: Idejna skica kavarne in restavracije na cesti št. 5 v Novi Gorici, 1950 (Arhiv Republike Slovenije, AS 233, Ministrstvo za gradnje LRS, t. e. 284). IZVESTJE 16 • 2019 19 Članki so bili načrtovani tudi vhodni garderobni in sanitarni prostori, kletna etaža in prostori za upravo (AS 233, Ministrstvo za gradnje LRS, t. e. 284). Komisija za revizijo projektov je program sprejela in naprej posredovala novemu pro- jektantu Stanislavu Rohrmanu (18991973). Le-ta je imel bogate predvojne izkušnje na področju projektiranja hotelskih objektov na Slovenskem, Danilo Fürst pa je bil tako kot tedaj številni drugi slovenski arhitekti odpo- slan službeno v Bosno. Ker so se gradbena dela spomladi leta 1950 že začela, je moral Rohrman v zelo kratkem času pripraviti in v odobritev komisiji pri Ministrstvu za gradnje LRS posredovati načrte za izkop temeljev, gradbene jame in jarkov za temelje in kleti kuhinjskega trakta restavracije in kavarne. Nato so sledili dokončni načrti za celoto, pri katerih je razvidno, da se je strogo držal določil gradbenega programa in s pridom uporabil predvojno izkušnjo pri načrtova- nju mestnega hotela Slon v Ljubljani. 3 V primerjavi s Fürstom je mnogo več pozor- nosti posvetil premišljeni izvedbi tlorisa in organizaciji prostorov v notranjosti. Del kavarniškega trakta je, na primer, namenil klubskima prostoroma za igre in biljard. V restavraciji je uredil »posebno sobo« za za- ključene skupine in točilnico za hitro po- strežbo gostov s samostojnim vhodom in stranišči na severozahodni strani. Slednja je 3 V opusu Stanislava Rohrmana je hotel Slon (1936 1939) zasedal pomembno mesto, saj je bil poleg trgo- vsko−stanovanjske stavbe Emerika Mayerja na Prešer- novem trgu v Ljubljani edina njegova realizirana javna stavba pred drugo svetovno vojno. Ustvarjen je bil na osnovi sodobnih načel za načrtovanje hotelov, ki jih je znal arhitekt prilagoditi željam in fi nančnim zmožno- stim naročnika Antona Koritnika ter domačim raz- meram (Kham 2001: 3537). Letalski posnetek Nove Gorice leta 1960 z dokončano kavarno in restavracijo na cesti št. 5 (Delpinovi ulici) (hrani Goriški muzej, zgodovinski oddelek, št. 12021). IZVESTJE 16 • 2019 20 Članki Hotel Park Gradnja kavarne in restavracije je bila prvič prekinjena maja leta 1951. Objekt je ostal nezavarovan in je skozi dve zimi zara- di vremenskih neprilik utrpel veliko škodo. Služil je kot igrišče mladini in kot vir drago- cenega gradbenega materiala domačinom pri gradnji novih hiš (Vuga 2018: 129). Februar- ja leta 1953 so se dela, ki jih je izvajalo Obla- stno gradbeno podjetje Soča Gorica oziroma Splošno gradbeno podjetje (SGP) »Gorica«, nadaljevala in predvideno je bilo, da bodo objekti do konca leta izvedeni do zaključne tretje faze. Zaradi pomanjkanja fi nanc se je gradnja proti koncu leta ustavila. Stavba je bila v grobem izvršena do strešne konstruk- cije in je v tem stanju ostala vse do leta 1955 (PANG 80, OLO Gorica, t. e. 739/2). Za- radi zavlačevanja pri njeni izgradnji je med domačini vladalo splošno nezadovoljstvo in prepričanje, da je načrtovana stavba preraz- košna in prevelika glede na fi nančne zmoglji- vosti okraja (Razmere 1957: 1). Leta 1958 je njeno dokončanje prešlo iz pristojnosti okraja v pristojnost Občinske ljudske skup- ščine Nova Gorica, ki je v ta namen pripra- vila obsežen investicijski program, v katerem je izpostavila ekonomičnost, rentabilnost in utemeljenost investicije. Poudarila je, da bi dokončanje restavracije in kavarne vidno iz- boljšalo zastarele in nezadostne kapacitete za odvijanje gostinsko turističnih dejavnostih v občini ter nudila prebivalcem Nove Gorice, dnevnim službenim migrantom iz bližnje okolice in tujim turistom, ki so bili zlasti po vzpostavitvi malobmejnega prometa s sose- dnjo Italijo stalno v porastu, sodobno gostin- sko ponudbo. Pozitivno so ocenili tudi njeno lokacijo v neposredni bližini stanovanjskega naselja, sedeža OLO, trgovskih hiš, nove to- varne modne konfekcije Ideal, šolskih objek- tov, delujoče menze v stari opekarni, ki je bila predvidena za zaprtje in načrtovanega novega mejnega prehoda na koncu Erjavčeve ulice (PANG 80, OLO Gorica, t. e. 739/2). bila neposredno povezana z bližnjim prosto- rom s strežnim pultom in preko dvigala ter stopnic s kletjo za vino in pivo pod njo. Z razliko od Fürsta je Rohrman poleg glavne kuhinje predvidel tudi samostojno delovanje manjše kavarniške kuhinje s shrambo in pi- sarno. Glavno kuhinjo z vsemi potrebnimi pomožnimi prostori je poskusil čim boljše organizirati. Izkoristil je tudi nadstropje in vanje postavil dve pisarni, prho, stranišči in shrambo. Na severni in južni strani kuhinje pa je predvidel obzidani dvorišči, ki sta služi- li gostincem za brezskrbno nameščanje, pre- meščanje in obdelavo hrane. Pokrita terasa na južni strani kavarne je tako kot pri Fürstu gostom omogočala posedanje na prostem in obenem služila kot zaščita pred soncem tudi v notranjščini. Ob lepem vremenu pa so lah- ko gostje kavarne in restavracije posedali tudi pod pergolo v intimnem prostoru centralne- ga vrta, ki ga je arkadni hodnik z lupinasto streho iz umetnega kamna mehko povezal z bližnjo ulico. Tu je bilo predvideno tudi ple- sišče z odrom. Posebnost objekta so bile be- tonske lamele, ki so severna okna restavracije branile pred burjo in obenem tvorile zani- miv arhitektonski detajl fasade. Zunanjščina je bila deloma ometana s teranovo, deloma oblečena v kamen. Dvokapne strehe so bile prekrite s korci, ravne strehe pa lesocemen- tne. Moderna obdelava celote je bila po mne- nju projektanta dovoljena, potrebno pa ji je bilo dati primorski značaj (PANG 80, OLO Gorica, t. e. 496). Ravno tako premišljeno je bilo načrtovanje notranjščine, pri čemer so bili prostori kavarne in restavracije predvide- ni v kvalitetno boljših materialih in izvedbi. Zanje je arhitekt Marjan Rupar med letoma 1955 in 1957 izdelal detajlne načrte notra- nje opreme in osvetljave. Posebej zanimiva je bila zasnova točilnice z osrednjim gobastim elementom v funkciji svetila (PANG 677, Oblastni ljudski odbor za goriško oblast, t. e. 11). IZVESTJE 16 • 2019 21 Članki Po odobritvi investicijskega programa s strani sveta za gostinstvo in turizem OLO Gorica se je gradnja nadaljevala in v letu dni uspešno zaključila. Na dan slavnostne otvo- ritve, 7. oktobra 1959, je tedanji predsednik skupščine občine Nova Gorica Ludvik Ga- brijelčič (19211985) poudaril, da gre za prvi gostinsko turistični objekt v novem delu mesta, in izpostavil njegovo odločilno vlogo pri razvoju domačega turizma 4 (Nova kavar- na 1959: 1). Le nekaj dni pred tem je severno od resta- vracije in kavarne začelo rasti tudi poslopje hotela. Občinska ljudska uprava je izdelala podroben investicijski program, ki je uteme- ljeval pomen gradnje novega hotela za razvoj domačega turizma in za okrepitev gospodar- skega delovanja restavracije in kavarne. Ob- stoječe nastanitvene kapacitete v Novi Gorici so bile namreč zelo skromne, niso zadovolje- vale potreb rastočega števila turistov in niso dosegale mednarodnih hotelskih standardov. Načrte zanj sta pripravila Stanislav Rohr- man in Mara Cirman iz Slovenija projekta. Hotel je bil projektiran kot sestavni del ob- stoječe restavracije in kavarne, s katerima je bil povezan preko zasteklenega prostora, ki je 4 Dogodek je obogatila godba na pihala Ljudske milice Slovenije, večerni koncert in ples pa jazzovski orkester, ki se ga je udeležilo okvirno 800 gostov (Nova kavarna 1959: 1). služil kot banketna dvorana in zajtrkovalni- ca. Z glavnima fasadama, ki ju je razčlenjeval niz pravokotnih okenskih odprtin in balko- nov, je bil obrnjen proti zahodu in vzhodu. V pritličju so bile poleg hotelskega atrija tudi dvoposteljne in enoposteljne sobe za name- stitev uslužbencev oziroma gostov. Stopni- šče in dvigalo sta vodila v nadstropja, kjer so bile vzdolž hodnika razporejene skromne enoposteljne sobe z umivalnikom in štiri dvoposteljne sobe z umivalnikom in tušem. Na strešni terasi so bili predvideni prostori za pralnico, sušilnico, likalnico in šivalnico, garaža pa je bila kot prizidek nanizana na se- verni strani hotela Po pregledu načrtov je komisija za revi- zijo glavnih projektov pri OLO arhitektoma predlagala nekatere spremembe glede funkci- onalne razporeditve prostorov v notranjščini, med katerimi velja izpostaviti zlasti premesti- tev pralnice, sušilnice, likalnice in šivalnice v neizkoriščene kletne prostore hotela. Sledila je gradnja objekta, ki jo je SGP izvedel v pi- člem letu dni. Spadal je v B kategorijo in je bil prehodnega značaja, saj so v njem v glav- nem prenočevali tranzitni gostje, uslužbenci carinskih služb in trgovski potniki (PANG 80, OLO Gorica, t. e. 934). V primerjavi s hotelom Paka v Velenju, ki je nastal sočasno prav tako po Rohrmanovih načrtih, je bil novogoriški hotel zasnovan bolj skromno. Notranjost restavracije (domnevno t. i. »posebne sobe« za zaključene skupine ob točilnici/bifeju) (hrani Goriški muzej, etnografski oddelek, št. 25449). Notranjost kavarne (hrani Goriški muzej, etnografski oddelek, št. 29516). IZVESTJE 16 • 2019 22 Članki Velenjski hotel Paka je namreč že navzven s svetlo kamnito oblogo pritličja in temno ke- ramično oblogo nadstropja nakazoval večje razkošje v notranjosti. V prvem nadstropju sta bila na voljo gostom luksuzno opremljena apartmaja s televizijo, v vseh sobah pa jim je bila na voljo prha ali tuš (Kham 2001: 50– 51, L. M.: 5). Kljub razlikam sta bila oba ho- tela izdelana v duhu povojnega mednarodne- ga načrtovanja modernih hotelskih objektov. Jasno razvidna je bila namreč oblikovna in funkcionalna delitev na razgibano pritličje z javnim programom in na nadstropja stolpa- ste forme z nočitvenimi kapacitetami, med- tem ko je zasnova celote ostala zvesta arhitek- turnemu jeziku moderne. Tovrstna oblika se je tedaj pojavila tudi v drugih slovenskih me- stih kot so na primer mariborski hotel Slavija arhitekta Milana Černigoja (19121978), ljubljanski hotel Lev arhitekta Emila Med- veščka (19111963) in celjski hotel Celeia arhitekta Janka Hartmana (1925). V medna- rodnem okviru je med bolj znanimi primeri SAS Hotel Royal v Kopenhagnu arhitekta Arneja Jacobsna (19021971) (Šumi 1964 1965: 3537, Pevsner 1976: 190191). Novozgrajeni hotel Park je skupaj s ho- telom Sabotin v Solkanu predstavljal osnovo nočitvenih kapacitet v občini Nova Gorica. Pod vodstvom direktorja Ludvika Gabrijelčiča (1966–1974) so se z adaptacijo kletnih pro- storov v nočni bar leta 1966 po načrtih doma- čega arhitekta Ernesta Berganta (1921–1982) vzpostavili temelji za kasnejši razvoj igralni- štva v Novi Gorici. T u so domače in tuje, zla- sti italijanske, goste do jutranjih ur zabavale plesalke in prve striptizete, vzpostavili pa so se tudi prvi bolj sproščeni stiki med ljudmi z obeh straneh meje (PANG 104, Skupščina občine Nova Gorica, t. e. 175). Naslednjega leta so bili nato izdelani načrti obnove recep- cije, sušilnice, pralnice in likalnice ter uredi- tve novih parkirnih prostorov pred hotelom (PANG 104, Skupščina občine Nova Gorica, t. e. 261). Hiter razvoj gostinstva in turizma v Novi Gorici je kmalu narekoval tudi pove- čanje hotelskih kapacitet. Leta 1968 je bila načrtovana dozidava novega trakta hotela, v katerem je bilo predvidenih 120 ležišč A kategorije z lastnimi kopalnicami in strani- šči. Sočasno je bila predvidena premestitev restavracije v prostore kavarne, pregraditev dotedanje restavracije s premično steno in preureditev bifeja oziroma točilnice v kavar- no oziroma zajtrkovalnico (Sitar 1968: 5). Temeljite spremembe v smeri modernizaci- je je v okviru prenove doživela tudi kuhinja, vhod v hotel, recepcija in nočni bar. Decem- bra 1970 so bila dela končana in hotel Park je lahko končno začel sprejemati tudi večje Kavarna in restavracija z novim poslopjem hotela Park (hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, PANG 667, Zbirka razglednic krajev, št. 2765). IZVESTJE 16 • 2019 23 Članki in bolj zahtevne skupine turistov (Mir 1970: 6). V naslednjih desetletjih se je zvrstila vrsta obnov, ki so hotel postopoma vedno bolj od- daljevale od njegove prvotne izvorne oblike. Njegova današnja podoba je namreč le bleda sled slavne preteklosti in družabno-zabavišč- ne funkcije, ki jo je imel v petdesetih in šest- desetih letih za domačine. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri: AS − Arhiv Republike Slovenije AS 233, Ministrstvo za gradnje LRS, t. e. 94, t. e. 284 AS 1966, Slovenija projekt, t. e. 469. MAO − Muzej arhitekture in oblikovanja MAO, Zbirka Edvarda Ravnikarja. PANG − Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 677, Oblastni ljudski odbor za goriško oblast, t. e. 3, t. e. 11. PANG 80, OLO Gorica, t. e. 739/2, t. e. 496, t. e. 934. PANG 104, Skupščina občine Nova Gorica, t. e. 175, t. e. 261. Literatura: Investicijski plan Slovenskega primorja za obdobje 1947–1951 in leto 1947. 2018. V: Branko Marušič (ur.) Narodu Gorico novo bomo dali v dar, 109–111. Kham, A. 2001: Arhitekt Stanislav Rohrman, Ljubljana: [diplomsko delo ]. Kosovel, M. in Sušnik, E. 2017: Kamor so nas noge peljale iz navade. Barcrawling po zgodovini novogoriškega urbanizma. V: Razpotja Nove Gorice 1947–2017, letnik 8, št. 29, 50–56 [posebna številka]. M., L. 1961: Otvoritev hotela Paka. V: Rudar. Glasilo delovnega kolektiva Rudnika lignita Velenje, leto 2, št. 8, 1. 7. 1961, 5. Mavrič, T . 2016: Oris razvoja sistema urbanističnega in prostorskega planiranja med letoma 1945 in 1990 s posebnim ozirom na primer Nove Gorice. Koper: [diplomsko delo ]. Mir 1970, Razširjen in moderniziran hotel Park. V: Primorske novice, leto 24, 6. Odlomek iz govora predsednika slovenske vlade Mihe Marinka na Ajševici /Lijaku (21. 9. 1947). V: Branko Marušič (ur.) Narodu Gorico novo bomo dali v dar, 85 –87. Pevsner, N. 1976: Hotels. V: A history of building types, Princeton, 169−192. Ramšak, J. 2017: Casino v socialističnem mestu: začetki igralniške industrije in socialnoekonomska preobrazba Nove Gorice. V: Annales, leto 27, št. 2, 363–378. Ravnikar, E. in Kocmut, B. 1947: Reprezentativni hotel v Beogradu. V: Arhitektura, leto 1–2, št. 4–6, 44. Razmere v gostinstvu. V: Primorske novice, leto 11, št. 22, 1. Rosa, S. 2017: Nova Gorica–mesto igralnic, ki sijejo preko meje. Oris razvoja igralništva v Novi Gorici in z igralništvom povezanih družbenih sprememb. V: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, št. 41, 105–121. Sitar, S. 1968: »Park hotel« v Novi Gorici. Pred gradnjo novih objektov. V: Primorske novice, št. 36, 31. 8. 1968, 8. Šumi, N. 1964–1965: O novih hotelih v Sloveniji. V: Sinteza, leto 1, št. 2, 35–37. T omaž, V . 2018: Projekt: Nova Gorica. Ljubljana: ZRC SAZU. Enoposteljna hotelska soba z umivalnikom v hotelu Park (hrani Goriški muzej, zgodovinski oddelek, št. 22391).