Marja Boršnik POL STOLETJA NARAZEN »v KARLOVCU« IN »BOJ NA POŽIRAVNIKU« Naša najpomebnejša realistična pripovednika Ivan Tavčar in Lovro Kuhar — Prežihov Voranc sta s svojim življenjem izpolnila leto 'dni manj kot celo stoletje (Tavčar se je rodil leta 1851, Prežih pa je umrl leta 1950). V tem času se je izvršil prelom, o katerem bo zgodovina prihodnjih stoletij pisala, da je bil enak ali pa celo večji od prelomov med starim in srednjim, ali pa med srednjim in novim vekom. Ta prelom je tako omajal ali pa celo porušil vero v stare, stoletja veljavne vrednote, da so prva desetletja nove, modeme dobe zanikala skoraj celotno ustvarjalno tradicijo. Tavčar je bil zastopnik starega reda in eden naših največjih predstavnikov klasičnega humanizma. Prežih je bil zastopnik novega reda in eden največjih naših predstavnikov modernega humanizma. Oba sta bila realista. Skupnosti in razlike med obema bom skušala nakazati ob analizi in primerjavi dveh novel, ki sta značilni za dve polstoletji našega literarnega razvoja. Prvo polstoletje, to je drugo polovico prejšnjega stoletja, predstavlja Tavčarjeva novela »V Karlovcu«, napisana leta 1879, izšla v Letopisu Matice slovenske za 1880 leta 1881. Drugo polstoletje, to je prvo polovico našega stoletja, predstavlja Prežihova novela »Boj na po-žiravniku«, napisana leta 1934, izšla v Sodobnosti 1935. Med nastankom obeh novel je razlike v času nekaj nad pol stoletja, to je petinpetdeset let. Zanimivo bo preveriti, kako se v obeh novelah zrcali različnost dob in ustvarjalcev. Tavčar je svojo novelo doživljal in oblikoval v čaisu, ko je delal kot odvetniški pripravnik pri Janezu Mencingerju v Kranju. Takrat je vsekakor že mislil na preselitev v Ljubljano in na kariero samostojnega odvetnika, ki mu bo s tem omogočena v našem centru. Bil je razgiban osemindvajsetleten fant, 87 i ki se je že uveljavil kot meščansko-demokratični publicist in govornik in je prodrl v javnost tudi že s svojo romantično novelistiko. Zadnja leta se je umirjal v klasičnega realista, za kar je bila potrebna globoka notranja ureditev, ki jo je deloma pospeševal tudi Mencingerjev humanistični poseg. Protislovje med liberalno usmerjenostjo in dejanskim odporom proti buržoazni družbeni stvarnosti mu je omiljeval tedanji politični položaj: aktiviziral ga je v boj proti Auersperg-Lasserjevi germanizaciji in mu zamegljeval gospodarske vzroke za diferenciacijo, ki je dejansko že v tem času rezala vse globljo brazdo tudi med našo mlado buržoazijo in naš začetni Proletariat. V letu izida Masične'novele V Karlovcu je Tavčar —• zasmehovaleč buržoaznih napak in slabosti — z vso silo napadel prve zarodke naše socialnademokratične organizacije v bojazni, da bodo poskušali »nekateri eksaltirani krojači in mizarji tudi v prihodnje, da bi ideje, katere so rodile komuno v Parizu, ter prouzročile do zdaj toliko krvavih pretepov mej delavci in policijo, zasejali tudi mej nas Slovence«. V socialističnih borcih za pravičnejšo ureditev sveta je videl samo anarhične postopače, ki prezirajo najvišji ideal našega tedanjega meščanstva: boj za nacionalno osamosvojitev. Imenuje jih kričače, »,rudeče' apostole«, »slabodišeč balast« dosedanje narodne stranke, in ker se mu zde njihove ideje »jednake strupu, ki se pije mej sladčico«, nič čudnega, če svoj napad takole zaključuje: »Možje se nam ne zdijo nevarni, nevarne so pa ideje, o katerih se jim nekaj sanja. Zatorej brez vsakega strahu javno izrečemo: da ima narodna stranka sveto dolžnost, paziti na prste tej novej stranki; da imamo mi vso dolžnost, te pričetke socialnodemokratičnih pričetkov mej Slovenci streti, kakor se s péto stare strupena golazen sredi pota.« (-.r.-, V Ljubljani, 17. decembra, SN 18. decembra 1881.) Prežih je svojo novelo doživljal in oblikoval v času, ko se je moral kot ilegalen borec za sooialdistično družbeno ureditev potikati po svetu, ker mu je v domovini grozila Glavnjača in morda še kaj hujšega. Kot dvainštiridesetleten mož se je po težkih življenjskih preizkušnjah, viseč med ječami in preganja-njem, zavedal, da v bližnji iprihodnosti nima življenjskih perspektiv ne sam ne njegova tričlanska družina, ki jo je moral pustiti doma na Koroškem v velikem pomanjkanju. V tujini, tedaj na Dunaju, se je spet žilavo zagrizel v politični boj, da pomaga iz rastočih fašističnih krempljev rešiti, kar se še rešiti da. Petdeset let po prvih zarodkih socialistične organizacije pri nas je pričela ta rasti v uegalno komunistično suo, branečo pravice zatiranih narodov, ki jih je fašizem skušal streti z brezdušnostjo, »kakor se s péto stare strupena golazen sredi pota«. Prežih je slutil, da se bo trla pod to peto tudi slovenska zemlja, zato se je je v tujini oklenu z vso strastjo preganjanca. Strahotni čas ga je stro-jil v modernega realista, ki je na lastni koži preizkusu rastočo brutalnost sodobnega boja. Tako je zrastel iz nekdanjega opisovalca drobnih vsakdanjih usod v monumentalnega oblikovalca sodobnih grozot. Razčlemba novel bo skušala dokazati, da zreducira Tavčar v klavrni dobi veliko dogajanje v 'droben pojav, nasprotno pa potencira Prežih v usodni dobi drobno dogajanje v pojav obsežnih dimenzij. Obe noveli sta razdeljeni v sedem poglavij. Obe podajata tragedijo naše kmečke družine. Tavčarjeva se odigrava na Gorenjskem, Prežihova na Koroškem. Obe odražata lokalni kolorit zemlje, na katero ßta bila (ustvarjalca tako močno priklenjena. Tavčarjeva je zasidrana v resničnem kraju Karlovcu, samotnem hribovskem posestvu ob potoku Karlovščici, v Loškem pogorju. Predstavo opisane 88 pokrajine je Tavčar v noveli prepletel s predstavo rojstne vasi, in to tako, da je deloma imena krajev in ljudi iz Poljan in njihove okolice presadU v to bližnje hribovje. To velja za vas Visoko, graščino Močavo in tej pripadajoči gradiček Smrečje, ki s kmečko-proletarskimi ¦ in aristokratskimi prebivalci v protiigri nastopajo z veliko mero fantazije, Karlovec s svojim starodavnim rodom pa je kot osrednje gibalo opisan dokaj po resnici. Novela je komponirana kot majhna klasična tragedija. Prvo in del drugega poglavja bi lahko imenovali prolog, ker nas seznanjata s krajem in časom povsem statično. Prvo je oris samotnega Karlovca, kakor lijiak zasvedranega v hribovje. Tavčar koj uvodoma naglasa, da poezije v tem zapuščenem kraju ni nikakršne. Na njem gara samorastel rod, ki nekako zaničuje svet »tam zgoraj«. Z večnim trpinstvom se ohranja v gmotni in duhovni neodvisnosti, podreja se lastni tradiciji in se enako kakor vsa priroda poraja in odmira. Ženske prezira, le kadar gospodar ovdovi, se vpreže eden od sinov v jarem. — Drugo poglavje postavlja dogajanje v čas —¦ v revolucionaimo leto 1848, ko gospodari v Karlovcu vdovec Aleš s štirimi sinovi, od katerih nobeden nima volje, da bi se oženil. To težko skrb, ki se vleče v monotonem dialogu med očetom in ne-pristopnimi sinovi, pretrga poizni vandrovec Janez Škaf z novico, da ščuva vi-soški učitelj Komolček visoške kmete k poboju gospode in požigu gradov. Kar-lovčanom, ki žive z gospodo v neodvisni slogi, je novica spričo lastnih skrbi zgolj v nadlego, vznemiri jih šele nenaden prihod domače hčere Mairjanice, služeče v graščini. — Tretje poglavje požene v dejanje problem, ki ga sprožita v drugem poglavju Škaf o va novica in Marjaničin prihod. Pijani učitelj Komolček je z razdraženimi Visočani napadel Smrečje, Marjanica je prihitela v Karlovec po pomoč ogroženi kontesi Ani, ki se preplašena slkriva pred napadalci. Stari Karlovčan jo je voljan zaščititi pod svojo streho. Njegov prvenec Vid prinese na svojih varnih rokah trepetajoče dekletce preko strmin domov in zaživi spričo sladkega bremena v čudoviti sreči. Konteso navduši karlovška nočna romantika, sklene se prilagoditi kraju in ljudem. — Četrto poglavje privede družinsko ženitbeno krizo v dejanski ekstrem. Očarljiva kontesa je kakor isikra kup suhega dračja vnela sinove v željo po ženski in v sklep po ženitvi, in končno celo priletnega gospodarja, ki prepadeno strmi nad nenadno odločitvijo sinov, zamami misel, da se sam oženi. — Peto poglavje privede družbeno revolto visoških gostilniških postopačev v dejanski ekstrem. Sklenejo si s silo prilastiti nežno kontoso: »Tu pri nas naj služi, za deklo naj nam služi, da bode vsaj vedela, kako je to naše trpljenje!« — Šesto poglavje prevesi karlovško ljubezensko prevzetost v tragiko. Polizobraženi prvorojenec Vid, ki ga sončna 89 pojava kontese pretrese v dno mračne duše, odkloni njeno ljubezen v zavesti, da cvetje, presajeno z vrta na skalnata tla, usahne. — Sedmo poglavje sproži dejanje v katastrofo. Visoška tolpa se privali v Karlovce z zahtevo po kontesi. Vid' jih v obrambi kontese z vso silo odpahne, da drug za drugim drastično popadajo na tla — razsrjeni Komolček ga ustreli. — Sledi zaključek: samotni pokop ubitega brata, hkrati s tiho odhajajočimi Karlovčani pa hrupen prihod .oboroženih vojakov — konec visoške »revolucije«. ¦— Temu aledi dvojni epilog. Kazen za krivdo: ječa, hiranje visoških gospodarstev; po mnogih letih pomiloščeni Komolček — berač. Karlovec životari po smrti gospodarja Aleša in ženitvi enega od sinov v starem redu in miru naprej. — Konteso je srečal avtor — torej po dolgih letih — v plemenitaškem svetu kot žensko »prečudne krasote«, enako boginji, z žarom sreče na obrazu. »Svet pravi, da je srečna«, zaključuje Tavčar to zgodbo. »Vsaj videti je tako!« Kot je razvidno iz razčlembe, se dejanje sproži konec drugega poglavja in napeto teče v treh poglavjih do viška —• do sklepa revolterjev, podrediti si konteso kot deklo, od koder se v zadnjih dveh poglavjih prevesi v Vidovo re-signacijo in smrt. Raznostranični trikotnik napetega dramatičnega dogajanja v osrednjih petih poglavjih je vsklajen: s statičnim prvim in rahlo razgibanim drugim prologom v prvih dveh poglavjih ter z rahlo razgibanim prvim in statičnim drugim epilogom v zadnjem poglavju. Statika nakazuje, da se nič ni pričelo in nič ni končalo: ostaja, kakor je bilo in bo. Jekleni rod Karlovčanov je živel, živi in bo živel. Poetična kontesa, ki vzbuja občutje, kakor da ni drugega kot poezija sama, je živela, živi in bo živela. Ob nenadnem srečanju garaških karlovških poštenjakov s to živo igrivo lepoto vzplamti v njih neznano plemenito čustvo, ki imajo zanj vse dispozicije, nimajo pa spričo svoje trde usode priložnosti, da bi jih moglo stalno plemeni ti ti. Tudi prvorojenec Vid se ni mogel dalje šolati in se je moral vrniti k trdi zemlji. Zato je njegova trajna zveza s konteso nemogoča. Očarljiva kontesa pripada kljub lastnemu hotenju, da bi zaživela z Vidom, tistemu svetu, kjer tedaj pri nas edinole more uspevati — tuji aristo'kraciji. Kar lovec, na dnu hribovitega lijaka, oprt ob skalo, da ga noben vihar ne zdrobi, predstavlja s svojim zdravim, kakor šumeči potok čistim rodom tipično jedro slovenstva, ki ga Tavčar vidi samo v samobitnom gairaškem kmetu, neoskrunjenem od tuje civilizacije. Avtorjev problem je podoben Mencingerjevemu (prim. Mencingerjevo študijo »Kmet in narodnost«, ki je izšla trinajst let poprej v Novicah 1866): kako plemenititi kmeta s kulturo in poglabljati njegovo zavest, ne da se pri tem oskruni s pogubno tujo civilizacijo. Kako ta civilizacija razkraja kmečko samobitnost, je Tavčar plastično prikazal skoraj štiri desetletja kasneje v noveli »Cvetje v jeseni« z oholim, nečimrnim Ka-tretom, ki obeša na svoje zvodenelo kmetstvo nepristni blesk meščanstva. Že v noveli »V Karlovcu« in še prej pa je ugotovil, da ohranja pristno kmetstvo samo nenehno delo, brezdelje pa ga razkraja v postopaški polproletariat (vaški »lumpenproletariat«), ki je v svojem polovičarstvu sposoben vsakršnih nepoštenosti in je v polni meri podvržen prostaštvu. Da ogroža ^kmečko trdnost še kaj drugega kot pomanjkanje nravstvene hrbtenice, tega Tavčar do sive starosti ni uvidel ali si ni priznal. Od tod njegovo kasnejše utopično reševanje v polnokrvno kmečko zdravje pred meščansko nravstveno razkrojenostjo. Od tod njegovo kasnejše prepričanje, ki korenini že v tem času, da je velike, pristne ljubezni sposoben samo prvobitni kmečki človek. In Tavčarju pomeni ljubezen isto kot plemenitost. 90 Razumljivo, da postopaškemu polproletariatu visošikih revolterjev odreka spričo njihovega prostaštva vsakršno sposobnost plemenitejšega doživetja — od tod njih pohlep da zasužnjijo, ponižajo konteso Ano, da bi oskrunili to čudovito poetično bitje. Spopad med plemenitim kmetstvom in prostaškim polproletariatom je črno-bel, prikazan tudi kompozicijsko v dveh zaporedoma se m-enjajočih, nezdružljivih, le v končni smirti dotikajočih se ploskvah. Tako je Tavčar v tistem času dejansko afirmiral našega kmeta kot neuničljivo postojanko slovenstva pred nemško penetracijo. Hkrati pa je tako dejansko prezrl kvalitete proletarca, ' ker je bila internacionalna solidarnost takratnega borbenega proletariata v dpreki z njegovim nacionalizmom. Pri Rrežihu se ta problem zamota, rešuje pa ga Prežihovemu času ustrezajoča naprednejša osveščenost. (Konec prihodnjič) Maria Boršnik POL STOLETJA NARAZEN Prežihova novela se krajevno in časovno ne da tako točno fiksirati, njena realističnost še ni potrjena z nikakršnimi dognahimi modeli, nasprotno pa imamo dokaze, da je urednik Ferdo Kozak samolaistno, proti avtorjevi volji odstranil mitološko poezijo, ki realizmu ne bi bila v prid. Kljub temu je vsa novela tako prepojena s težko arhaično patino, da vzbuja bolj videz pravljičnega ljudskega izročila kot pa realne družbene stvarnosti. V nasprotju s tem je novela zgrajena kot majhna moderna trageaija. Časovno ni omejena, kot je omejena Tavčarjeva, na en sam razburljiv dogodek v določenem revolucijskem letu. Čeprav nas tudi tu avtor v prvem poglavju seznanja z nerodovitno kmetijo in z žilavim rodom garaških samorastnikov — Dihurjev, se v istem poglavju sproži dramatična napetost s pretresljivim orisom Dihurjevega detinstva, ki se spričo delodajalčeve in očetove okrutnosti zaključi z Dihurčkovo božjastnostjo. Vseh nadaljnjih šest poglavij prikazuje rastočo tragiko tega življenja od poroke do smrti. Kot prekletstvo visi nad garaško družino usodnost pošastnih požiravnikov, ki ji nenehno odjedajo zemljo in kruh. Spopad Dihurjeve družine s to živo materijo ni zgolj dramatičen, marveč je hkrati grozoten in zavzema neke čudne nenaravne dimenzije. Slutiti da grozo kasnejših spopadov s fašizmom in njegovo živo 'delujočo mehanicistično brezdušnost. Da pa slutiti še nekaj več. Padajoče intonirani brezupni boj za goli kruh se samo proti koncu drugega poglavja rahlo.dvigne v upanje: da se utegne zadolžena bajta 0'b dobri sreči s prekomernim garanjem rešiti tako, da bi se k neplodni močvirni zemlji morda dala dokupiti kakšna plodna, suha njiva. Od tod naprej pa se vsako novo poglavje kakor plaz usodno ruši v končno katastrofo: v tretjem poglavju uniči po nesreči Dihurček mlajšemu bratcu oko, kar pa je za družino manj usodno kakor smrt vola, ki ga gospodar »strga« s priganjaškim pretepanjem; v četrtem poglavju nečloveško zgarana Dihurka spovije in araire; peto poglavje sicer ne prinaša nič tako usodnega, riše pa drobne bolečine osirotelega zapu-šče'nega doma; v šestem poglavju Dihur okrutno kaznuje sinova, ki sta kradla 113 pri bogatem botru tako pozeleni krompir; v zadnjem poglavju. Dihurji v spopadu z novim požiravnikom že skoraj zmagajo — zaviralni moment, ki ga Tavčar nima — očetova strahotna smrt pa izpodbije vsak napor, da bi si osiroteli Dihurčki mogli pridržati svojo zemljo. Tuja roka razdere Dihurjevo gnezdo ter požene sirote po službah. Z Dihur j evino se okoristi bogati sosed. Razen dveh zavor dejanje torej nenehno drvi v katastrofo in se zaključi z ironičnim hiatom: pošastna materija je premagala do skrajnosti krčeviti človeški napor. Kaznovani so nedolžni, pohlepnež je nagrajen! Kot da je to pregrenki odgovor** Tavčarjevi optimistični veri v neunič-Ijivost slovenskega kmeta, kmeta, katerega samostojnost vzdržuje njegova etična delovna sila! Prežih je dobro vedel, da samo delo in aktivizacija človeka rešujeta v človeka, vedel pa je tudi, da so sile, ki so od posamične volje močnejše, pa najsi so to sile družbe ali pa sile na videz mrtve materije. Dihurji se prav tako in še neprimerno teže kakor Karlovčani bore za svoj življenjski prostorček. Garajo kot družinski kolektiv podobno odtujeni ostalemu svetu. Toda medtem ko so Karlovčani v nasprotju s sovražnimi vaškimi revolterji predstavniki neke statične družbene zakonitosti, so Dihurji v jedru njeno pravo nasprotje in se zakonom, ki jih narekujeta družba in cerkev, podrejajo zgolj formalno, zavedajoč se njihove krivičnosti in neupravičenosti Svetovnonazorsko pa je že za Karlovčane značilno, da stari Aleš še brska po umazanem molitveniku, sinovi pa izzivalno pokopljejo ubitega brata sami brez vsakršnih cerkvenih ceremonij. Isto store z mrtvim očetom na tihem tudi Dihurčki, le da celo na nežegnani zemlji. Toda če je takšen zaključek zgodbe pri Tavčarju tudi odraz njegovega svetovnega nazora, ki takrat s katolištvom v jedru ni imel nič skupnega, njegova religioznost ni bila v nesoglasju s takratno družbeno zakonitostjo, ki jo je kot liberalec domala v celoti priznaval. Zato izzveni pojav vojaštva in legalno kaznovanje uporništva v epilogu povsem naravno, neprisiljeno in harmonično. Drugače pri Prežihu. Pokop Dihurčkov učinkuje kot upor proti družbi in vzbudi v neosveščeni, tedaj že mrtvi vladajoči zakonitosti slepo podrejeni čredi prepričljiv poplah. Bolj kratko in bolj učinkovito ni moč prikazati tragične dvojnosti ljudi, kot jo je Prežih v enem samem stavku: na eni strani samo-rastli Dihurji, ki sami pokopljejo očeta, kot so se sami borili in trpeli, na drugi topa soseska, ki zija v to njihovo nezaslišanost in zakrknjenost. Prežih pravi samo: »Potem si je vsak zaporedoma ogledal vse mlade Dihurje, ki so se kakor sence potikali po kotih in izpod čela sršeli v zijave obraze.« Jasno, da se je v teh mladih samorastnikih kuhal ogenj, ki bo nekoč izbruhnil v pravo revolucijo. Revolucija pa je etična nujnost vseh samorastniških osveščencev, ki trgajo mrtve zakone. Tavčar, ki je pričel ustvarjati v času, ko se je pri nas kapitalistična družbena zakonitost komaj pričela uveljavljati, je njeno protislovnost že začutil, ni pa iskal njenih gospodarskih korenin. Zato je iskal vzroke za diferenciacijo na kmetih le v morali in ni še občutil etične sile revolucionarnega vrenja. Obsodil ga je kot sebično, neosveščeno revolto. Treba pa je koj pripomniti, da je tu izraz obsodil prehud. Veljal bi za citirani publicistični članek, ne pa za novelo, ki mu je prikipela iz jedra. V jedru pa Tavčar ni bil ne politik ne fanatik, marveč umetnik. Oblikovanje mu je bila igra; zahtevala je globokega razumevanja in širokega pogleda, Prežih je Tavčarjevo novelo prav gotovo poznal iz Povesti II. 1897, morda pa tudi iz Prijateljeve izdaje v Zbranih spisih II. 1929, ko je bil še v domovini. I 114 daleč nad prostor in čas, ki ga je tesnil. Kot ustvarjalec je bil sposoben preboleti svoj jaz in se dvigniti nad celoto. Od tod njegov vsečloveški humor, ki tako blagodejno plemeniti tudi novelo V Karlovcu in ji v večji meri daje čar kakor marsikateremu tudi kasnejšemu delu. Naj navedem zaradi pomanjkanja časa za vzgled samo dve komparaciji: Starega Karlovčana med drugim karakterizira takole: »In kadar se je razjaril, naredUa se mu je na tankem nosu rdeča lisa, da se mu je lesketal ta nos iz velega obraza kakor iskrica.« — »Revolucionarstvo« Jakoba izpod Tabra pa takole prikaže: »,Bodeš videl, da te udarim!' togotil se je Jakob, in velikanski nos se mu je kakor kres, zapaljen na gori, zasvetil od same jeze.« Primera Aleševega nosu z iskrico je nežna, kakor avtor z vso ljubeznijo visi na tem starčku. Topega in zapitega Jakoba ne ceni, zato ga lahko karikira s takšno hiperbolično primero. Čeprav pa je v drugi primeri več ironije in manj toplega humorja, ga je vendarle še toliko, da prostaščino te figure z vse-razumevajočo dobroto požlahtnjuje. Podobno je tudi ostala najbolj drastična in najbolj svojska Tavčarjeva metaforika močno konkretna, domiselna, pretirana in prav zato polna humorja. — Tako se torej ta svojski Tavčarjev humor skoraj do neprepričljive suverenosti poigrava s človeškimi figuricami, hkrati pa jih ožarja s toploto osveščenosti, ki bedarijo in zlobo razume in vse oprošča. Podobne metaforike ne manjka tudi Prežihu, ki je po srčni toplini Tavčarju zelo soroden. To dokazuje tudi z zbirko »Samorasitniki« (prim. zlasti »Pot na klop«), kamor pa je na prvo mesto sprejel tu obravnavano novelo. -Prav tu pa se je Prežihov humor mogel bolj malo uveljaviti. Družbena krivica, ki je razdrla Dihurjevo gnezdo in grozila, da si prilasti vso slovensko krpo in vse krpe drobnih narodov in ljudi, ga je v tistem najbolj kritičnem času pregloboko prizadela, da bi mogel z občečloveško prizanesljivostjo omiliti tolikšno zlobo in nasilje. Iz Prežiha bruha nenehen protest, in ker je umetnik, ^a poživlja v podobah in v ironiji. Tu se ne kaže več Tavčarjev mir, ki gradi značaje ploskovito v bele in črne — plemeniti Karlovčani : prostaški Visočani — in te ploskve, kot smo videli pri analizi zgradbe, skoraj simetrično načrtno zamenjava. Za takšno urejeno, jasno zgradbo je potreben nepremičen, trden temelj, Prežihov čas pa trdne nepremičnosti več ne pozna: vse se giblje, vse se nenehno maje in sprevrača, ne samo človek, marveč tudi tla pod njim. Prevrat sredi stoletja, ki mu pripadata Tavčarjevo in Prežihovo življenje — mislim prevrat, ki je zarezal prepad med XIX. in XX. stoletje — je odkril nove zakonitosti, ki so postavile staro statiko na glavo. Tavčarjev človek je izoliran, suveren, povsod odloča sam, vse drugo kot on je nevažno; Prežihov je le drobec v materiji, čeprav se ji ves upira in se hoče izviti njeni oblasti. Mogočna je dramatičnost tega spopada. Materija ni več mrtva, personificirana je v grozljivo pošast: »Požiravniki so se prestavljali po vsem polju. Včasih je tak požeruh deloval na enem mestu nekaj let, posrkal vase vso rušo s svojimi požrešnimi čeljustmi, potem se je pa potuhnil pod zemljo in se nenadoma pojavil kje na drugem koncu in znova začel svoje razdejanje. Včasih je enemu takemu potuhnjencu sledilo več novih požeruhov. Temu so Dihurji rekali: ,Požiravnik se je rodil!' Dihurjevi so se borili rod za rodom z lakotno, rdečo zemljo, tešili njen glad z znojem, parali ji nedrja, razbijali grude njenega čela, odpirali žile njenega osrčja in mašili žrela poži-ravnikov z odpadki, prhovino in kamenjem. Vse zastonj! Zemlja je ostala 115 vedno enako nenasitna in požrešna, hlastno je goltala gnoj in ga brez sledu posrkavala kakor znoj njihovih rok in čel. Zdelo se je, da se njene lakotne ilovnate čeljusti požrešno stegajo po samem Dihurjevem rodu, srkajo za njegovim mozgom in za njegovo krvjo, zakaj rod za rodom je postajal bolj krmežljav.« (Podčrtala M. B.) Te poosebitve se v nadaljnjem spopadu ponavljajo, avtor ni bil dovolj iznajdljiv, da bi se stopnjeval. V ljudi pa je prodrl z globoko pronicljivostjo modernega človeka in jih podal v vsej protislovni plastičnosti. Tu ni več Tavčarjeve črno-