DOM IN SVET LETNIK 42 V LJUBLJANI, 15. DECEMBRA 1929 ŠTEVILKA 10 RUSKA IKONA, »GRUZINSKA MATI BOŽJA« (KONEC XV. STOL.) PRI SVETEM SEBASTIJANU Legenda iz Bele Krajine MATIJA MALEŠ1Č Tisti čas sta bila tavala po kočevskih gozdovih od jutranje zore. Prvi mlad, z rdečkasto brado, dolgimi lasmi, pa pogledom, da je rosa sahnila pod njim in je solnce temnelo pred njim. Drugi starček s plešo, razmršeno brado, sključen v starosti, s težkimi nogami. Staremu se je kar samo nasmehnilo, ko sta stopila iz gozdov. Solnce je baš zahajalo v kočevske hribe. Pod njima v žaru zahajajočega novembrskega solnca: zidanice, bele golobice med trt ji; cerkve, čuvarice vene-čega trt ja in belih zidanic. Sveti Jakob v Ro-dinah, Sveti Miklavž na Stražnem vrhu, Sveti Vid. Tuševdol, Otavec. Tam v gozdu samoten Sveti Sebastijan — za njim vitek stolp, bel stolp med belimi hišami: Črnomelj. Tn za Črnomljem cerkve, cerkve, bele cerkve: Tančagora, Dragatuš, Bojanci, Butoraj, Ple-šivica, Desinec, Griblje, Krasinec, Podzemelj. Pa njim na desni, pa njim na levi, pa še za njimi vse tja na Hrvaško: cerkve, bele cerkve v žaru zahajajočega novembrskega solnca. V zidanicah veselje. Sam sveti Martin v nebesih mora privoščiti ljudem veselje. Saj čakajo na krst sladkega pridelka. Iz hiš se kadi dim, po ognjiščih kurijo gospodinje za večerjo. Oj, ves dan sta hodila, hodila, hodila. Ni kar bi v oko dal, nista dala v usta. Žejo sta gasila s slinami. Pa taka hoja po gozdovih! Navkreber, navzdol, po trnju in bodičevju, med grmovjem in brez stez, pa brez počitka. Mladi kar navzdol in povprek in počez med trtja. Kadar se zamisli, mu je jed veter, ki ni nikdar zapihljal; pijača rosna kaplja, ki ni nikdar zablestela; utrujenost pomenek. ki ga nikdar nihče ni govoril; počinek pesem, ki je nikjer na svetu ni. Starček krepko za njim. Vonja po sladkem vinskem moštu so vse Rodi ne polne. V zidanicah veselo in glasno govorjenje. Niso skopi ljudje, starček ve. Namuzal bi se, če bi imel kedaj, ko pomisli: »Pij, popotnik! Pijte, ljudje! Dobrega sem letos pridelal!« Kiselico da Bog, kajpa! Mladi pa mimo zidanic in veselih ljudi, izogiblje se hiš. Počez, povprek po trt jih. po stezah noče, potov ne vidi. Starčku znoj na čelo, pa trudnost v noge, pa slabost v ude, pa nejevolja v srce. Če bi ne šel po ovinku, če bi krenil naravnost po stezi . . . Tam zidanice. Ljudje v njih. Glasni so. Ne puste človeka mimo. Pa da je cigan, nikar izmučen, star popotnik. Pospeši starček korake. Obstal je mladi za zidanico. Hripav, ves preklali in srdit glas iz zidanice: »Tristo strel naj udari vame...« »Ključ od zidanice! Pa račun črez vse! Vse!« Glas, ki se komaj premaguje. »Sedem sto hudičev pošlji ponj! Po ključ! Po račun! Ne dam, dokler...« Glas hrešci. 289 19 »Če ne daste, da sodni ja!« Glas se ne more več premagovati. »Gad! Toži! Strem ti glavo!« Glas sika. »Tožim!« Glas se ves trese v jezi. Mladi hitro pred zidanico. Postoji. Za-kašlja. Nihče ga ne pozove v zidanico. Starček za mladim. Briše si pot s čela. Glasno vzdihne. Zadene z nogo ob kamen, da se s truščem zakotali po strmem potu. Nihče ga ne ogovori. »Hudič poniglavi!« Hripav glas kriči. Mladi preskoči omejek in hiti počez po trt ju. Starček za njim. Kaj pa hoče. Ali brunda: »Da nas ti in taki, ki se karajo, ne povabijo ...« Pa nima kedaj brundati. Sapo mu jemlje, tako hiti za mladim. Tam Talčivrh. Dim iz vež, z dimom vonj po pečenem kostanju. Pa mimo Talčegavrha mladi, pa povprek po njivah, pa v gozd, pa po gozdu čez drage naravnost v hrib k svetemu Sebastijanu. Ko je prisopihal starček za njim, je mladi sedel ob cerkvi. Zeblo ga je, privijal je k životu obleko. Tudi truden je bil, videlo se mu je. Da bi bil lačen? Da bi bil žejen? Kaj namerava, kam misli? Napeto mu bega pogled po rodinskem potu. Preko Slepčka do Talčegavrha, pa še naprej tja po lučih po Rodinah. Mrak leze v gozd in sili k svetemu Sebastijanu. Tam po Rodinah, po Talčem-vrhu, v Tuševemdolu, na Rožičvrhu, na Straž-nemvrhu, povsod luči, luči, luči. Po zidanicah, po hišah, po ognjiščih luči. V gozdu pri svetem Sebastijanu mokroten mraz. Starčka strese, da mu zobje zašklepetajo. »Pusto je našemu Sebastijanu v tej samoti.« Ne more skriti bridkosti. Že tam z vrha je videl, kako samoten je v gozdu sveti Seba-stijan. In da je še gozda tja do polj in še polj tja do hiš, tja do Črnomlja. Mladi ni besedice. Gleda na pot in napenja oči, da bi prodrl mrak. Po oknih razbite šipe. Starček pogleda na glavni oltar. »Da so te pognali v gozd in samoto in od sebe ljudje! Kaj si jim storil, Sebastijan? Čemu tako?« Očitanje zveni iz njegovega glasu. Vidi se starčku, kako mu je hudo. Noge se mu šibi jo. Kar zdrkne ob mladem na mrzlo zemljo. Ni črne ni bele mladi. Mrak tak, da ni razločiti rodinskega pota. Mladi počasi doli proti potu. Zaječi stari. Le kam zopet hoče, ko ni počinil, ni da bi zmolil tri očenaše. Morda pa do prvih hiš? Ob rodinskem potu mu ponrigne mladi, naj mu ne sledi. Ne krene starček nazaj k cerkvi. Predaleč mu je, tako je truden. Korak, dva med brezami do mrkih hrastov. Vlažno, skoraj mokro je listje, ali tla so bolj postlana ko pod brezami. Pa čudno! Komaj se je starček zleknil po vlažnem listju, mu je bilo, ko da listje ni vlažno in mokrotno in mrzlo. Ko da je legel na suho listje. Zaprl je v utrujenosti oči. Pa glej! Ko nekak daljni spomin, ali žive sanje v polspanju: Saj ni tako čisto na tujem in tako čisto zapuščen. Včasih — koliko let je pač že tega — včasih so trkale duše na nebeška vrata. Peter: »Odkod?« S pokopališča pri svetem Sebastijanu. Tam pri Črnomlju. Starčka ni bilo čisto nič strah, ko je v trdnem mraku dremal na zapuščenem pokopališču pri svetem Sebastijanu. — »Toži, gad, o, le toži!« Hripav, ves preklan glas je predramil starčka. Nekje je tisti dan že slišal tak glas. »Vzame me pa naj tristo hu .. .« To je glas iz tiste zidanice, kjer so se prepirali. »Ne boj se, sveti Sebastijan! Ne bom preklinjal v tvoji soseščini. Čast in slava tebi.« Vse nekam manj hripav in manj preklan glas. »In hvala ti! Puščaš ine mimo ob vsaki ponočni uri. Mirno. Druge ne.« Ves ponižen glas. Konec prepira? »Sveti Sebastijan, v nebesih si, tvoja beseda zaleže pri Bogu. Veš vse. Če mi ne bi fant zmešal vseh štren, znaš, ne bi se danes naklel, ko se nisem že svojih deset let.« Saj ni prepira, pomisli starček. Mož je sam. Natreskal se ga je, pa govori sam s seboj. Tudi na korakih, ki odmevajo v tem », se mu pozna. »Pred sodnika me požene ... Gad strupeni .. . — Jezus ...« Presunljiv krik pretrese gozd. Še starčka zareže v mozeg in ga vrže z listja. Kje je mladi? In kaj... kaj, kako misli? Pa se ni razodel možu? Kako razodel, da mu je pognal tako grozo v žile? Ničesar ne vidi starček, z mesta si pa ne upa. da ne prekriža mlademu načrta. »Križani Bog, usmiljenje ... Milost... meni .. . ubogemu grešniku ...« Plah glas. »V imenu Očeta... in Sina... in svetega Duha...« Starčku se zdi, da čuje skozi gluho temo, kako šklepetajo možu zobje. »Bog se usmili vseh vernih duš v vicah .,. Tone ... Tone ... Da si to ti..,« Starček mora napenjati ušesa, da razbere besede. Možu na potu pojema gla^. »Saj sem plačeval maše zate .. . Vseh pet in dvajset in več let... Na vsako obletnico . . S trnjem kronani, da se toliko let vicaš . . .« Skoraj jokajoč glas. »Tone ... Tone ... Ne bodi... tako ... strahovito žalosten ... in potrt. . . Sa j ... saj . . . Fant noče, kakor bi jaz rad . . . Kaj mislim grdo? . .. Kaj je moja hčerka smet je, da je noče . . ? Kaj govore o tisti, za katero sili, veš . . . Saj veste . .. tam vse . ..« Na rodinskem potu krik, ki bi presunil mrke hraste, še trdo kamenje. »Nisem .. . nisem .. . nisem . . . Nisem te jaz ubil... Še v sanjah ne . . . Grozi gad, da povpraša tudi o tem sodnika ... O . . . Pa ne misliš .. . Tone ...« Grozoten molk na rodinskem potu. In vse naokoli po gozdu grozoten molk. »Da sein v svojem srcu grešil zoper tebe in nad samim seboj, ko sem mislil: Božja volja je bila.. . Ker sem si opomogel, ko sem obdeloval tvoje polje in vinsko goro . . Tone, usmiljen je ... Glej, znorim .. . Umrem v strahu in grozi. .. Nespokorjena po jde moja duša k sodbi.,. Prijatelja sva bila Ne želi mi svoje usode . .. Vic — o, Križani — pet in dvajset in več let vic . . .« Glasen stok na rodinskem potu vštric cerkve svetega Sebastijana. In skozi stok trepetajoč glas: »Tedaj... Ko se je zvrnil voz nate .. . Ali, saj veš, da sem skoraj ponorel . .. Mejaš, prijatelj .. . ,Podrži, ki si močnejši, v tej strmini,' sem rekel. Ko si zaječal pod zlomljenim kolesom: ,Za sinka . . . siroto... skrbi!' so mi vstajali lasje in so mi zagomazeli mravljinci po hrbtu. ,Tone,! sem zavpil in planil k tebi. Dvigniti sem hotel voz s polnimi sodi vina.. . Sam. . Hotel! . . . Bog mi je priča .. . Da je zdrknil nate poln sod in ti zdrobil glavo . .. Bože ... Bože ... Pa saj veš .. . Saj veste tam pri vas vse ... 'Vse ... Presodi...« In zopet strahoten molk na rodinskem potu vštric cerkve svetega Sebastijana. RUSKA IKONA, BOG NA SEDEŽU Z MARIJO IN SV. JANEZOM KKST. (XV1I1. STOL.) »Vse ves Le .. . Sprevidite tam pri vas gotovo vse pametneje ko mi grešni zemljani... Tone, ali nisem spolnil tvoje poslednje želje? . . . Odgojil sem ti sinka ... Če ... če sem mislil vsa ta leta: Vzame mojo hčerko.. . Moja žena ga je dojila .. . Ko sin, rodni sin mi je bil. . . Ali sem se manj pehal na tvojem ... njegovem ... ko po svojem?« Pretresljiv krik na rodinskem potu vštric cerkve svetega Sebastijana. »Pri nebeškem usmiljenju . .. Tone .. . Ali moj trud, moj znoj, moja skrb ni bila nič . . . Saj ... saj ni mogoče vsega do zadnjega zrna razločiti . . . Vse je bilo skupno . . . Moje . . . 291 19* tvoje . . . njegovo . . . Račun do zadnjega zrna in sleherne kupice vina ... In za vsa leta . . . Tone . . . Ne pehaj me v vice ..--:« Grozoten molk. »Storim .. . storim, Tone, kar hočeš . . . Povem tvojemu sinu: Ločiva se, ker nočeš po moje . . . Vzemi si ženo, kjer hočeš . . . Tvoje je vse posestvo tvojega očeta ... Do zadnje brazde in slehernega omejka . . . Letošnji pridelek razdelimo ko možje .. . Obdelali smo ti. . . Kar je bilo prej . . . Tone . . . Za pet ran božjih ... Kaj hočeš še več? . . . Ne tiraj me v pekel... v hujše, ko je tebi . . . Kaj naj gredo moji beračit...? Do slehernega zrna in za vsa leta...? Tone, glej, na kolenih te prosim . . .« Molk. Grozoten molk. »Sveti Sebastijan, ni ga svetnika nad tebe!« V veselju hreščeč glas na rodinskem potu vštric cerkve svetega Sebastijana. »O, tepec! Stokrat, tristokrat tepec! Glej ga! Štor!« Starček med hrasti čuje .z rodinskega pota, kako butne okovan čevelj ob trhel štor. Tiho ko misel huškne mladi od pota in mimo brez med hraste. »Pa ti mislim, bedak, da si ti, Tone, ki počivaš že svojih sedem-, osem in dvajset let v miru božjem. Bog daj pokoj tvoji blagi duši. Tebi, sveti Sebastijan, pa hvala, čast »n slava! Zapustil me nisi še nikdar!« Koraki po rodinskem potu. trdi. nič več opotekajoči se koraki. »Oj vino, vino, vinilo, dostikrat že si me ginilo. Tako ko danes pa še nikdar nikoli ne! Naj bi me le kdo slišal! Gad na primer . . .« Dihne mladi v gosto grmičevje ob rodinskem potu. Tik pod hrasti pod cerkvijo svetega Sebastijana. In z njegovim dihom za-hrope med grmičevjem, ko da udarjajo gole mrtvaške kosti druga ob drugo. Starček stopi izpod hrasta. Zašumi listje pod njegovimi nogami. Zašeleste zadnji listi po hrastovih, padajo z vej, zanaša jih veter proti potu v gosto grmičevje. O j, o j, jo j! Ledeno zahrumi med hrasti pri svetem Sebastijanu. Vse od cerkve doli do rodinskega pota. Ko da odpira veter pozabljene grobove . . . Ko da vstajajo mrliči iz grobov. . . Pa vsi mrliči z vetrom tja doli med gosto grmičevje ob rodinskem potu . . . Groza! »jezus!« Grozoten krik iz grmičevja tik pod hrasti. Tema ko v rogu je na potu. Ničesar ne vidi starček, pa stoji tesno ob grmičevju. Čuje pa, kako šklepetajo na pbtu človeški zobje. Vse hujši šum in vse večja groza na zapuščenem pokopališču pri svetem Sebasti janu. Ledena groza. Čofotne nekaj po mokrih tleh na potu. Ko da je vrglo človeka na kolena. »Duše ... verne duše v vicah .. . Prizanesite . .. Milost. . . ubogemu grešniku . . .« Glas je šepetajoč. Ko v smrtni grozi. Med šklepetanjem zob so zvoki vsi presekani. »Ne ter jajte . . . duše . . . neizpokor jenega ... Pravico imate ... Ni še osem dni po Vašem godu .. . Vem . . . Vaša pravica .. .« Ko da umira glas, le plaho drhtenje. »Tone . . . Milost! .. . Pri svojem zveličali ju .. . obljubim! . . . Vse dam .. . Povem . . . razložim ... Pa naj napravi, kakor hoče . ..« Narašča šumenje med hrasti, pokajo veje, ko da stokajo duše . . . »Ne premislim se... Prisegam: Naj mi ne bo milosti pri Sodbi, ako ne storim, kakor sem obljubil. .. Duše ... duše . .. milost. .. moji. .. duši. . . Kaj vse drugo na svetu ...« Dvigne roko mladi. Ponehava šum med hrasti. »Za vaš večni mir in poko j, uboge duše v vicah . . . Oče naš . . .« Neslišno stopi mladi izza grmičevja in krene v gozd. Stari za njim. Z rodinskega pota glasna, vneta, iskrena molitev za verne duše v vicah. »Ga čuješ?« Prva beseda, ki jo je tisti dan spregovoril mladi. »Dokler ne pride do prvih hiš in ljudi,« dvomi starček. »Nikakor! Stori, kakor je prisegel v uri, ki je svoj živ dan ne pozabi. Drugače bi si ne upal nikdar več niti pri belem dnevu po rodinskem potu mimo Sebastijana. Verjemi, Peter!« Zgovoren in zadovoljen je mladi, ko da ni prehodil danes takega pota in mu ni ne mrzlo in ni ne lačen, ne žejen — človek. »Obiščiva našega Sebastijana. Pusto mu je in samotno. Ker so ga pognali ljudje od sebe in v gozd ... Čemu? Si očital...« »Ne zameri!« je rekel tedaj Peter skesano. ŽALOST VITAL VODUŠEK jNfocoj, nocoj sem videl angela, kako ogrnil je vse naše žalosti prav mehko s plaščem svojega srca. Potem sem čutil: žalost je otrok, ki angel ga z ljubeznijo doji, ko božji mir nad njima obvisi za svetel, svetel čudežen obok. LJUBEZEN VITAL VODUŠEK Raztrgajva vso mrežo besedi in dajva pesem si, ki v naju poje — zdaj sva ji daleč kakor večnosti. In najin zvok in vonj zapriva si v srce, da vedno nama bo po praznikih dišalo, ko v jutru rute svilene šume. v Se barvo najino si ujemiva in skrijva jo vsem ranjenim očem, naj se le v najino nebo razliva. Midva sva našla čudežno pokrajino: v očeh se polno novega je zasvetilo in vsemu praviva zdaj: najino. LJUBA V NO PISMO FRANCE VODNIK Glej, kako Te vidim: Ti si v belem gozdu srna sinja. (Draga! gozd in Ti sta v mojem srcu . . .) Zlata vsaka se mi zdi stopinja. j az sem cvet in vonj in veter in zvon jen je tiho (davno je umrl zadnji klic). Tiho se smehljam, zaprem oči in sanjam, kako leti med zlatim poljem bela truma ptic. POT V TEMPELJ FRANCE VODNIK Na poti v tempelj sem srečal Boga. Z dlanmi kot s trni sem zakril obraz. On je bil ves siv in star in sključen. Jaz sem zaihtel od notranjega gorja. f akrat je mesec stopil nad sinje gore. Od njihovih strani je prišla — noseč v rokah veliko zlato zvezdo — žena — sestra in je pokleknila pred Njim v prah. In sem trpel: da. nisem njej svetal, da sem teman in tuj Bogu . . . Ker: žena in Bog sta dom miru. Da bi ju videl! Da bil bi čist kot plamen in kristal! MATERI AD\ NEGRI-JOŽA LOVRENČIČ Sanjam te. V roke si oslonila obraz in trudno oko me gleda. Joj, nikdar, nikdar nisi bila tako bleda oni davni čas . . . Ali prisluškuješ, kako ure beže, o mati, in budiš spomine in čas ti ne mine in ne mine in bridkost kaplja v tvoje srce? Misli tvoje me iščejo, plakajo: z vso ono tajno silo, ki z njo me tvoje srce je vzljubilo, me kličejo in me čakajo .. . O vedi, sredi daljnega sveta, kjer ogenj ljubezni umira in mi je srce polno nemira, hrepenim k tebi, mati zapuščena: Sanjam te. V roke si oslonim obraz in trudno oko te gleda in tvoja ljuba, sladka beseda me vziba v lepi davni čas . . . »VELEBIT« MAGAJNA BOGOMIE Bronasti kip na polotoku se je ostro risal v mesečino. Glava je bolestno visela proti upognjenim rokam; v naročje so hotele objeti vso skrivnost, ki je kipela z morja v višave, iz tisočletij živo visokost, čudno lepo in sveto. V svetlobi so bledikasto odsevale v skalo pod kipom uklesane črke: — Na ta polotok je naplavilo morje truplo .. . Iz razpoke v skali je rastlo mahovje in zakrivalo ime. Barica se ni trudila, da bi ga razgrnila. Gledala je le v globine pod seboj. Skalovje je tonilo v nje in še mesečina, ki je padala mimo gora, mimo kipa, mimo školjk in grivastih alg, je umirala v črnem brezdanju podvodnih tema. V obzorju na bregovih onstran zaliva se je svetlikalo mesto v motnem siju svojih luči. Okno njegove hiše, ki gleda na morje, je samevalo v temi. Luč ni svetila na njem. kajti on je potoval in Barica ga je na polotoku pričakovala vsako noč. »V črni noči se povrnem,« je govoril ob slovesu njen mož, godbenik Igor. »Hotel bom, da me boš ti videla najpoprej, takrat ko bo spalo mesto.« Tri leta sta iskala skupaj. Rekel je on: »Godbo ustvarim po tebi in tvoji duši, da bo zapelo vse mesto ob njej. Hočem te ovenčati z najlepšo godbo svoje duše.« Vsak dan je pravil tako. Godbe pa ni bilo. Nepopisani listi so samevali na harmoniju. »Pojdem v beznice. Po blatu bom brodil in zahrepenel po tebi, ki boš visoko nad njim.« Šel je in se vrnil s sklonjeno glavo. Ni se dotaknil belih listov. »Nad vse lepa je misel, ki jo najde človek ob vzhajajočem solncu v zalivu. Tebe hočem upodobiti v njo.« Vrnil se je. V njegovih zenicah je ležala plašna nemoč. »Hočem bičati tvojo dušo, da boš zajokala in ustvarjal bom iz tvojih solz. To noč sem odpeljal iz gledališča zvodljivo igralko Mirjam. Mnogo ljudi je videlo, kako sem jo v noči vodil skozi gaje nad mestom. Njena kri je vriskajoča strast in njeno telo opijanja srce v blazno omamo.« Barica se je nasmejala: »Vem, da se je niso dotaknile tvoje roke, da je niso pila tvoja usta.« Beli listi so ostali prazni. »Bog je plašijivcem večna laž in tolažba. Ne morem te opevati ob njem.« Nosila je na njegovo mizo jedi in pijače. »Pij in jej!« Ni se dotaknil jedi, ni okusil pijače. Skozi okno je strmel in blodil s pogledi čez morje. Tedaj je raztrgala svoje srce, dvignila mu je glavo z desnico. »Pojdi in poišči svojo dušo! Pojdi v tujino! Morda boš spoznal potem.« »Barica, ti si moja duša,« je odgovoril. Zopet je raztrgala svoje srce: »Iz daljnjih obzorij se ozri nazaj. Morda boš našel svojo dušo.« »Ti si moja duša, duša iz kamenov klesane pokrajine, dehtenje cvetja smilja, pesem lavorik.« »Komaj slutiš še. Pojdi in poišči! Dveh ljubečih se bitij ne ločijo razdalje.« Odšel je na ladjo. »Išči, išči! Pij dobro in zlo, in ko boš sam, prisluškuj mojim stopinjam! Pomagala bom iskati tudi sama.« Na harmoniju so plakali beli listi. Vsak dan je brisala prah z njih. Dotaknila se je s prsti tipk in sanjarila: Godbo ustvarim po tebi in tvoji duši, da bo zavriskalo mesto .. . Vsako uro je šepetala skozi okno: »Vrni se!« Ni ga bilo. Njeno telo je ginilo v pričakovanju in oči se niso smejale več. Prišli so k njej ljudje iz mesta. Opazovali so jo in se spogledovali med seboj. Težko prikrita naslada jim je ležala na ustnicah. Pasli so se v veselju, ker je žalost senčila lepoto, ti ljudje iz kavarn, gledališč in lepo urejenih vrtov: »Rekli smo ti že poprej, Barica! Tako je. V beznice pod-cestne je šel in poln nezvestobe je vodil zvodnice v gaj. Lagal je, da je umetnik in ure je ubijal v brezdelje in greh. Tako smo hoteli povedati poprej, a bali smo se raniti tvoje srce. Sedaj pa je on za tebe le še mrtvec. Lepo poklekni, Barica, dvigni roke kvišku in zahvali Boga, da je šel in še lepo poprosi Boga, naj se ne vrne nikdar več.« Barici so zagorela lica. Odprla je vrata. »Bali ste se ga, strahopetci rdečelasi, in radi njegovega visokega pogleda vam je razjedala dušo umazano zavist. Bežite izpred mene, hinavci, da ne ostane v tej sobi smrad vaših gnilih teles. Vrnil se bo in vas bičal, če se ne bo bal, da onečasti svoj bič na vaši spolzki koži.« RUSKA IKONA, SV, NIKOLAJ ČUDODELEC (XI1./XIII. STOL.) Tolažniki so odšli. Živela je sama, le mladi otroci so včasih zarajali pod njenim oknom. »Zapoj nam kaj, lepa gospa,« so prosili. Razvedril se ji je obraz in pela je otrokom, ki so razumeli to, kar niso razumeli odrasli: »Iz tujih krajev moj mornar zasanjal je v rdeči svet, zasanjal je v ljubeči cvet. Ni dali j merilo oko. Živ veter, morje in nebo steza je tvoja, moj brodar! . . .« Otroci mesta so prisluhnili pesmi in se zamislili v daljno bodočnost. »Nasproti mu pojdem vsak večer. Z mislijo, ki bo zbežala k njemu preko morskih ravni, ga bom priklicala k sebi.« Vsak večer je pričakovala na polotoku in polagoma je pričel vstajati strah iz prečutih noči v njeno dušo. »In vendar se povrne prav gotovo,« je rekla ob kipu. »Dospel bo brod iz srebrnih mesečin. Rdeči cvet bo rastel na njegovih prsih. Stopil bo čez krn v njeno naročje.« »Barica, kot bazilisk sem uprl oči v svet in ga prodrl s pogledom. Našel sem srce, ki ni samo košček mesa; je živa kri, molitev slavospevska. Ko se ona potoči v dušo, najde le eno, do zamaknjen ja sveto. Barica, hčerka Peruna, duša iz kamenov klesane pokrajine, dehtenje cvetočega smilja v ogradah, pesem lavorik, ti si odsev mojih nebes .. .« V polotok so se lomili valovi in se pršili v roje zvezd. Padale so nazaj v morje in gasnile kot mrtve. Ujela jih je v dlan in v dlani so umrle. Šel je iskat tako, ki bi ne ugasnila nikdar. Nad njo, nad Velebitom je gorela zvezda na nebu. Barica je zastrmela v njo. V sladki grenkosti je vztrepetalo srce. Zenice so ji ogenjček z neba upi le vase. »Božiča neba, posveti mu v oči in pokaži mu pot. Preko tebe pošiljam svojo misel v njegove oči.« V daljnem obzorju je zatulila sirena. Velika ladja se je porajala iz njega in zajadrala v cesto zlate mesečine in plula kot veličastna pravljica proti pristanišču. Zamislila se je: »Na čolničku z rdečimi jadri se pripeljem,« je rekel. »Je li dospel z ladjo, ki je črna kot senca?« Postavila se je tik kipa. Bronaste temne oči so kalno strmele v njo. Silne mišice na upognjenih rokah so kričale, kot da hočejo vkleniti njeno telo k izbočenim prsim. — Perun — Sventovid — »Kdo si?« je zaklicala v kip. »Kdo si?« je odgovoril bron. — Vesna — pomlad — Stisnila je dlani na oči: »Junak, zmagovalec, z zvezdo v svoji duši!« »Kdo govori?« V brezmejne globine sega morje in nima dna. Do blaznosti neskončno je obzorje. Kapi-Barica, naj pohiti tvoj klic, ki je le šepet? In da bi bil kot bobnenje iz oblakov, bi ne prehitel obzorja, bi ne segel do dna. Strmela je v kip. Oči so jo hlenile nase. Zbegano je dvignila roko in se dotaknila brona. Roke so jo vklenile. Vzkliknila je in stisnila lice k licu: »Pokrajino sem hotel žreti. Z ladje sem skočil. Sedem dni in noči je potovalo moje truplo skozi valove, ki sem jih s svojimi usti odrival. Dosegel sem žemljico in spoznal. Na Velebit nisem mogel več, mrtvec na obali. Ni bilo tebe, žena, da bi ti v zenicah zagledal odsev visoke zvezde. Ugrabil bi te, žena na bregu! Kot črn gavran bi se zagnal vate, izkljuval ti oči in iskal zvezdo v njih in če bi je ne bilo tam, bi ti izkljuval srce in jo poiskal med krvjo. — Vesna — Vesna ... Zagibalo se je morje. Val je udaril čez breg in ji spodmaknil noge. Koleni sta udarili v kamen, zakričala je v bolečini in zagrabila z roko v mah. Strah ji je stisnil srce. Iz mahu v dlani so se plazile korenine. Iz njih se je točila v mesecu blesteča se voda morja. Stoletni mah je iztrgala iz njegovega imena: — Na polotoček ta je naplavilo morje truplo Vazilija Gorjana — slikarja — Bledo kot smrt je svetila mesečina v novo-odkrite črke. Gore je hotel doseči in se je vrgel v mor je. »Igor je mrtev,« je zaklicala v noč. Vazilij jo je gledal čez razdivjano planoto morja in se smehljal. Barica je ostrmela. Ustnice na kipu so se razmaknile in Vazilij je govoril neslišno: »Srečal je Vesno in zmagal bo smrt. . .« V črne razjedene kovinske oči je legala vlaga. Prst njegove dlani je kazal proti vrhovom Velebita. Nad njimi je vztrepetavala ognjena zvezda. Hitela je preko čeri. Porajalo se je jutro. Iz morja so kipele megle v ozračja. Kot ogromni metulji so plahutale proti obronkom in mimo vrhov. Vzhajajoče solnce je poža-revalo v oblakih. Kot da so vse gore polne živih bitij, ki se bore le za pot navzgor. Hitela je z njimi. Kamenite steze so se gubi le za njo. Mecl skalovjem pred njo se je prikazal človek. Kot pijan je stopal proti prepadom, kot da je prišel iz noči in ga slepi beli dan. Razmršeni lasje so se mu usipali čez obraz. Zagledal se je za hip v njo, se zasmejal blodno in zavil za skalovje. Črna ptica gavran je zavreščala tik nad njim, zakrožila, obvisela na previsu in brusila kljun ob sivo skalo. Zgrozila se je. »Išče, še po smrti išče, še po smrti potuje duša iz kipa na morju. Ali pa je bolni človek, ki hoče poiskati mir.« Skočila je čez zid in bežala preko ograde, plezala po strminah, grabila za sive grebene. Dehteči smilj je silil izmed prstov. Vonj ji je pijanil dušo, omotičnost je legala v misel. Temotna oljka je rastla iz suhe skale in razprostirala veje v križ. »In če je Vazilij lagal? — Igor! — Črni možje! Nosilnica z belim prtom. Vrnil sem se, bo kričal njegov voščeni obraz. Kje je zvezda, kje je naše solnce, da ga utrgam? Si bila na Velebitu — žena? Utrujen sem in v smrt mi je omahnila glava. Podloži jo s svojo desnico in dvigni obraz, dvigni mojo desnico in sklati solnce ž njo! Velebit — Velebit —- Velebit! — Kje si gora Velebit? Kaj si gora Velebit? Pil sem smrad in vonj mire, slušal sem pesem pijancev in harmonijo svetov. Kje in kaj so otroci Velebita — ljudje — lepota — bog? Ljudje — rumenolasci — usesani so eden v drugega — polipi — eden iz drugega kradejo hrano. Lepota — tipke harmonija — s pestjo udarim vanje in ni jih več — in bog — večna laž in tolažba plašijivcem . . . Velebit je višji, žena, kaj je Velebit? »Hočete jagod, lepa gospa!« Pastir se je ustavil ob njej. Njegove oči so gorele široko. »Drevo sem olupil in jagod naložil v lub.« Sladke so in že v ustih se stopijo. Kri poživijo in srce, lepa gospa!« Vzradostila se je. »Daj mi jih in povej, koliko je ura!« • Dvignila ga je v naročje. Črnolasec je vztrepetal. Njegovi udi so bili živi kot ocl kače, ki se je razgrela v solncu na pečini. Barica ga je privila k sebi: »Kaj si ti sok te zemlje? Poznaš ljudi, lepoto in boga. Romarju bi rada pripovedovala o njih.« Pastir jo je gledal v oči in se smejal — otrok človek in sol te zemlje . . . »Zakaj ne odgovarjaš?« »Pustite me na tla!« Strmel je v ozračje. »Zakaj ne odgovarjaš?« Zasmejal se je. »Vprašali ste, koliko je ura. V najvišjo stran je prispelo solnce. Molil sem, lepa gospa! Hočete, da Vam za-pojem še, da bodo prisluhnile moje ovčke. Joj, kolika je Velebit planina, da siv je sokol preleteti ne more — joj, kolika je Velebit planina« . . . Zasmejal se je zopet. Zapel sem lepo, Vam, lepa gospa, da boste povedali mornarju. In vendar ni več daleč do vrha. Človek je človek in silnejši od sivega sokola in bela krila človekova potujejo više. Toda v ono stezo je ponor je, lepa gospa! Naravnost le je pot na Velebit. Nesite jagod svojemu mornarju!« Z nasmehom je zbežal k ovcam. »Kdo je postavil mejo mojim stopinjam? Pesem me je imenoval. Kot nebo je sinja barva v ponorjih. Lahko je dom pesmi. V harmoniji svojega srca me je spočel. Rodila sem se, kot da bi njegovo srce kot roža razvrgla cvet in dahnila v solnce svojo rdečo barvo. Zakaj sem mu rekla: Pojdi in išči! Nastavila bi mu sebe: Glej vame, glej se v zrcalu! Spočel si me sam — moje rojstvo iz tebe pa je bila — velebit — slika silnih gora — velebit — odet v škrlat ljubezni, lepote in krščanstva. V vrh Velebita ti poj-dem nasproti in se postavim pred tvoje zenice, da me boš pil in srkal vase. V globine pod prepade potuje morje. Zaplavala ti bom v naročje. Kot zlato ptico pevko ožar-jeno od solnca in zarij, me boš gledal, mornar, ki nisi mrtev in mrtev biti ne moreš. Nastavil boš dušo, rdeči dom nove ljubezni, da poletim v njo. Kako lepo je biti pesem — zlata ptica! Kako lepo je plavati preko pobočij Velebita. Kako lepo je potovati v dušo pravega človeka in postati v njej podoba božanstva! Kako lepo je biti pesem — zlata ptica! Solnce se je dotaknilo morja. Kot živa kri je gorel Velebit in se kopal v odsevih rdečih oblakov. Barica se je vračala z vrha. »Videla sem z vrha njegovo podobo, ki je pogled z višav pravljične gore v solnce. Igor ni mogel zgrešiti samega sebe, le spoznati se je moral.« Ustavila se je. Ponorja so visela do zaliva, v orjaško strugo, po kateri se pretaka vedno živo, nikdar gnilo morje. Barve so padale kot slapovi mimo pobočij čez previse do voda in se pršile v njih v žaraste mavrice. Gledala se je v njih. Rde-čila so se ji lica kot v ognju. Veter je vihral z njenimi kodri in se upiral v telo, ki se je začrtalo v živi vitkosti pod sinjo obleko, kip najlepši, živ radi duše in krvi, radi nenarejenih lepot in čarobnih strasti, kip vriskajoč v kipenju novega življenja — Vesna, hčerka zemlje in človeka, rojena v najlepšo zibelko, ki počiva na prsih matere zemlje, na Velebit — sinjo planino, ki leži ob sredozemskem jezeru, najlepšem jezeru sveta. Zavriskala je: »Morje, morje; gore, gore; solnce, solnce...« Glas je udaril čez zaliv, se odbil v skalovju onkraj morske doline, podložene z mehko blazino sinjih voda, in zarajal v srebrnih vrtincih nad krajino. »Rekla sem danes še: Ne pride. Pelin, grenka roža, ti si moj sladki cvet! On pa se je vrnil z veliko ladjo v noči. Postavil je na svoje okno luč in je svetila noč in dan. Videla sem jo z vrha Velebita.« »Večer!« K meni se je vrnil in jaz bom njegovo sveto zrcalo. Spustila se je po bregu. Kot meglica se je zdela sama sebi, ko so bežale strmine za njo, ko je rastel Velebit proti nebu. Dotaknila se je noga enega cveta in že je zaplavala nad drugim. Ob beli stezi so rastli kameni, visoke suličaste svetiljke, ha katerih je gorela mesečina. Od časa do časa so temni bori strnili veje nad stezo ali je za-šepetala lavorika iz ograde. Smilj je dehtel. »Kako si zal, Velebit, zemlja naša, pesem naša s pesmijo na sebi!« Kot stopnice v nebo so tvoja pobočja. Prideš na vrb in zagledaš luč. Videla je pastirja, ki je sedel na visoki skali in pel v večer: »Joj, kolika je Velebit planina, da siv je sokol preleteti ne more . . .« »Joj, kolika je Velebit,« je ponovila Ba-rica. Na drugi strani zemlje je stal in ga je videl. Velikan je bil, ki je segel z orjaško roko k njemu, ga zagrabil v dušo in pritegnil k sebi nazaj, da ga postavi na svoje teme. odkoder bo godbenik zvonil rdečo pesem v doline in morja.« Utrgala je smilja in si ga vplela v lase. Zlate zvezdice so zadehtele med kodri. Mala jadrnica jo je čakala v zalivu. Razvila je platno in ladjica je zbežala po razgibanem morju, Velebit se je zagrnil v vijoličnost noči, skozi katero je prosevala mesečina. Kip slikarja Vasilja je nepremično sameval na obrobku polotoka. Barica je prepevala pol-tiho. Morske ptice, ki so snivale na čereh, sö se budile, plavale nad njo, pobliskavale v zlatih črtah, ko je mesec svetil v krila, in sedale nazaj na vrhove in čeri s plahim strmenjem: Čudno bitje, človek — žena — se je peljala mimo njih. Mesto se je pripeljalo k njej. Temni, pol-nagi dečki so privezali ladjico v pristan. Široko so se jim smejale oči. »Lepa gospa je šla po rdeče jagode na Velebit.« Stopili so krog nje in jo spremljali po bregoviti ulici nad mesto. «v *v Igor je pričakoval ženo. Ob oknu je stal in gledal na gore. Duša ne pozna do duše razdalj. Gledal je Barico na Velebitu in postavil na okno luč. Mimo so hodili ljudje in se čudili: »Kdo je ta, ki hoče svetiti v beli dan?« Klical je: »Velebit! Velebit!« Gora je odgovarjala. Kot ogromne zavese so padali prepadi izpod neba. Pokleknil je na tla in razprostrl roki: »Velebit, žemljica naša, sveta gora, Perun — Sventovid — pošlji ženo Vesno v moje naročje!« Pod latnikom se je oglasila pesem otrok. »Barica!« je zaklical, ko je vstopila. »Pozdravljen, mornar zmagovalec!« »Joj, kolika je Velebit planina, da siv je sokol preleteti ne more,« so peli otroci. »Barica, preko razdalij si dahnila novo misel v moje srce. V tipkah harmonija ni muzike. Sivi sokol bo preletel planino, sivi sokol, človek. Perunu bom stopil na teme. Skozi oblake bom segel z roko, zagrabil svileno zaveso neba, jo pretrgal na dvoje, ukradel solnce in si ga vzel za prestol, na katerem bova kraljevala mimo postav in zakonov v novem svetišču. Perunu, ki bo igral na vrhu z ognjem padajočih strel, bova z nasmehom odpevala Vesna ti, Sventovid jaz in boš ti, pomlad Vesna mati otrokom pod cvetočimi trtami.« P R O S V E T N I DEL RUSKA IKONA, SV. NADANGEL MIHAEL (ZAČ. XVI. STOL.) - POT RUSKE IKONE V SVET Povodom razstave ruskih ikon v Evropi in Ameriki FRANCE STELE Eden največjih umetnostnih dogodkov po vojni je nedvomno razstava ruske ikone, ki je 1. 1929 nastopila iz Sovjetske Rusije svojo pot skozi Evropo in Ameriko in se je vršila meseca oktobra v Hägen buri du na Dunaju. Razstavo je na opetovano izraženo željo iz inozemstva priredil komisariat za ljudsko prosveto RSFSR, njegov takratni vodja A. Lunačarskij in vodja državne restavracijske delavnice J. E. Grabar pa sta napisala principialen in zgodovinski uvod k njenemu katalogu. Naš list je o ruski ikoni, njenem zagonetnem mističnem svetu in njeni visoki umetniški kulturi že pisal 1. 1925, str. 40 si., in dotičnemu članku kot splošnemu uvodu tudi danes še nimamo ničesar dodati.1 Že v prvem članku smo ugotovili, da je bila ruska ikona pred svetovno vojno tudi za Ruse še komaj načeta znanstvena in estetska ledina, ki jo je premagala šele boljševiška revolucija in posebno sistematično delo na poglabljanju v njen svet, ki je bilo izvršeno v prvem desetletju Unije sovjetskih socialističnih republik. Protiversko usmerjeni tok nove Rusije je imel za posledico, da so oblasti z v zgodovini redko dosledno brezobzirnostjo pobrale slavne in stoletja v narodu češčene ikone iz njihovega posvečenega osredja, jih znosile v muzeje in napravile iz njih predmet poprej nemogočega znanstvenega raziskavanja. Temelji v ti smeri so bili položeni sicer že neposredno pred vojno; že takrat je bilo zasluteno pravo bistvo ikone, glavno delo na njenem odkritju pa so izvršile C. G. R. M. (Centralnyje Gosudarstvennyje Restavracijonnyje Masterskije — Centralne državne restavracijske delavnice) pod vodstvom znanega avtorja velike Zgodovine ruske umetnosti in slikarja Igorja Grabarja po 1. 1917. Ruska ikona je namreč v svojem cerkvenem osredju tekom stoletja temeljito izgubila svoj prvotni značaj že s tem, da so jo od XVII. stol. sem »oblačili«, to je pokrivali s srebrnimi oblekami, ki so bile pogosto same po sebi dragocene po materialu in umetnoobrtni izdelavi, od ikon pa so zakrile očem vse razen obrazov in rok. Še hujše kot to pa so bile pogoste preslikave, »popravila«. Ko je namreč ikona počrnela vsled prahu in posebno vsled dima sveč, ki so jih žgali pred njo, ali vsled otemnelosti lakov iz prekuha-nega lanenega olja, s katerimi so jih mazali, ali je bila kakorkoli poškodovana, so jo doslikavali, preslikavah in lakirali na novo, pogosto celo preko stare na novo grundirali in sploh na novo naslikali, tako da so stare ikone v naši dobi kazale nepristno lice in je bilo s pojmom ikone že najožje zvezano, da mora biti »oblečena« in da je vsa črna in nerazločna od starosti. 1 Razen tam navedene literature opozarjamo na medtem izišlo knjigo Paul Mouratow: L' a n c i -enne p e i n t u r e russe. Traduction du maniscrit russe par Andre Caffi. A. Stock, »Plamja«, Roma-Praha, 1925 in na katalog razstave v Hagenbundu Denkmäler altrussischer Malerei, posebno na uvod Igorja Grabarja. Šele sodobne restavratorske metode so par let pred svetovno vojno dale nekaterim ikonam zopet prvotno, čeprav pogosto zelo fragmentarno lice in začudene sodobnike poučile o tem, da gre za živo barvaste umetniške organizme in da je vprav barva estetsko najpomembnejša stran ikon. In z rezultati enajstletnega smotrnega dela v ti smeri seznanja sedaj začudeno Evropo razstava ruske ikone. Njen splošni pomen je dvojen: Najprej nam ta razstava prvič v kulturni zgodovini daje možnost, da se poglobimo v pristni, stoletja zabrisani estetski in mistično duhovni svet ikone. Evropski človek dobiva po nji bistveno dopolnilo k sliki duhovnega sveta, ki se je dualistično razvil v krščanstvu iz antike in ustvaril zapadni in vzhodni, realistični in idealistični evropski kulturni pol. Drugič pa ta razstava prvič predstavlja zapad-njakom rezultate skrajno izostrenih restavracijskih metod, ki nam šele odkrivajo j)ravi neza-strti svet ikone. Razstava obsega 131 del iz dobe od prvih po-četkov ruskega ikonopisja v XII. stol. do danes, ko je boljševiška revolucija in nji sledeča vse-obča materialistična reforma tudi v vseh panogah duhovne kulture zadala končno skoro tisočletni ikonski tradiciji smrtni udarec. Razstavljene slike so po večini originali, le nekaj najdragocenejših starih ikon, ki so popolnoma nenadomestljive, je razstavljenih v vernih posnetkih. Pa tudi te kopije same vzbujajo izreden interes, kajti, kakor v uvodu izvaja I. Grabar, to niso kopije v na-vadnerft zmislu besede, ampak neke vrste arheološki restavracijski dokumenti, ki ne posnemajo natančno samo splošnega značaja in po njem izraznega vtisa originala, ampak vso njegovo fakturo, strukturo, vse tehnične posebnosti, tudi njegova pomanjkljiva mesta, še ne odstranjene poznejše sloje in sledove prejšnjih restavracij. Po Grabarjevi trditvi so te kopije tako popolne, da jih pogosto celo najboljši poznavalci ruskih ikon ne morejo ločiti od originalov. Izmed tako repro-duciranih sta na razstavi posebno dve slavni ruski ikoni, Marija »Vladimirskaja«, grška ikona iz XI. stol., ki je bila v XII. stol. prinešena na Rusko in predstavlja enega tistih importiranih vzorov, ki so dali ikonografski in tehnični temelj ruskemu ikonopisju ter najslavnejša izmed vseh ruskih ikon, Andreja Rubljova sv. Trojica iz lrojice-Sergjevske lavre v Moskvi iz začetka XV. stol. Za veliko popolnost teh kopij govori tudi dejstvo, da jih brez zelo podrobne preiskave res absolutno ni mogoče ločiti iz množine originalov, med katerimi se nahajajo, in da ravno omenjeni dve tako močno delujeta na obiskovalca, da tvorita dva neosporljiva viška te razstave. V treh smereh nudi ta razstava ljubitelju umetnosti in umetnostnemu zgodovinarju nepozabne vtise: umetnostno-zgodovinskem, estetskem in restavratorsko tehničnem. 1. U m e t n o s t n o - z g o d o v i n s k a stran se javlja v ekonomičnem izboru gradiva, ki daje res značilne, umetnostno-zgodovinsko važne, pogosto tipične spomenike, kateri pregledno in zadosti jasno ilustrirajo razvoj ruske ikone od XII. stoletja do danes. Kakor poudarja Grabar v uvodu, so mnogi detajli starejšega in poznejšega razvoja tu prvič primerno ilustrirani tako v njih umetniškem kakor umetnostno-zgodovinskem pomenu. Poleg osnovnih tipov novgorodske, pskov-ske in moskovske šole nastopajo že zadosti jasno posebnosti suzdalske, severnodvinske, vologdin-ske in jaroslavlske šole. Že omenjena Vladimir-ska Marija iz XI. stol. nam predstavlja enega izmed bizantinskih vzorov. Originalen primer pod tem neposrednim bizantinskim vplivom nastalega domačega dela pa predstavlja učinkoviti doprsni sv. Nikolaj iz samostana sv. Duha v Nov-gorodu iz konca XII. stol. Na ikonah iz XIII. stol. se že jasno kažejo samostojne ruske stilne poteze, ki se v XIV. stol. razvijejo v samostojno rusko ikonopisje, ki doživi svoj prvi razcvet v XIV. in XV. stol. v Novgorodu in Moskvi in v delu Andreja Rubljova (okr. 1570—1430) in Dio-nizija (konec XV. in zač. XVI stol.) svoj višek. Iz klasično umerjenega sloga te dobe se razvije zač. XVI. stol. nov slog iskano prijetnih oblik, ki izpolnjuje celo XVI. stol. Kompozicija, barvna zasnova in ornament, vse se bogati in končno iz-raste koncem XVI. stoletja iz teh tendenc t. zv. Stroganovska šola, ki je v miniaturni finosti izvedbe, bogastvu kompozicionalnega zamisla in na emajl spominjajoče površine naravnost nenad-kriljiva. Ta šola ima v XVII. stol. bogate posledice, vendar pa se od srede XVII. stol. dalje stara tradicija nekam pretrga; zapadni elementi v ikonografiji, kompoziciji in obdelavi se uveljavijo v taki meri, da se pogosto govori o prenehanju prave tradicije ikonopisja. Vendar pa ta tradicija v resnici ne zamre, deluje dalje v poljudnih delavnicah in se celo vsa stara konservativna tehnika ohrani prav do naših dni. Da tudi visoka kvaliteta mističnega vživetja v ikonografski svet tradicionalnih predstav ni izumrla, nas zgovorno poučujeta dve visoko kvalitetni ikoni, razstavljeni pod št. 127 in 128, iz meniškega duhovnega mil je ja. V najnovejši dobi so sicer grozile nove tehnike, posebno mehanične, uničiti skorc tisočletno tradicijo, a vendar se je prav do boljševiške revolucije ohranila vsa delavniška tradicija v središčih te obrti v vasi Paleha v Vladimirski gu-berniji in nekaterih drugih. Šele, ko je boljševizem nasilno izpodrezal tla ti obrti s tem, da je začel ovirati trgovino z ikonami in proglasil, da je ikona mrtva in neporabna za sodobno življenje, je ikona vsaj na videz izmrla. Obstoječe delavnice so se morale prisilno preorientirati in napravljen je bil pod državnim vodstvom poskus, ne samo ohraniti, ampak celo izpopolniti in novim namenom prilagoditi prastaro tehniko ž njenimi velikimi estetskimi možnostmi. Da pokaže, kako poskušajo ikonopis prilagoditi sodobnim, ideologiji boljševizma služečim svrham, je prireditelj dodal razstavi tudi vrsto sodobnih, v bivših ikonopisnih delavnicah izvršenih predmetov, sličic na šatuljah in podobnih intimnih po-rabnih predmetih, ki jih sedaj izdelujejo nekdanji ikonopisci v Palehi. Na prvi pogled se gledavcu zdi, da ima fine, na miniature spominjajoče verske kompozicije iz Stroganovske in njej sorodnih šol pred seboj, tako je zunanja forma posneta po dobri tradiciji. Ko pa jih pogledaš bliže, vidiš, da predstavljajo prizore iz sodobnega življenja, vojne, igre in dela. tradicionalne tipične barve in značilna poraba zlatih svetlob — vse je ostalo, se še bolj rafiniralo in se v formi prilagodilo naravnost orientalski fantastiki, ki se je prav rada tudi že pred boljševiško dobo oglašala v ruski, posebno dekorativni umetnosti. Vse je ostalo na videz kot v najboljših časih že nekoliko prezre-lega ikonopisja, le duh se je temeljito izpremenil. globoka mistika verskega, doživetja in zavzetja pred neupodobljivim se je umeknila programski vsakdanjosti, ki ji nevsakdanjo pomembnost skuša prigoljufati blesteči, igrivi videz. Rešili so sicer videz, formo, a dušo, ki jo je skozi stoletja oživljala, so pregnali iz nje. Umetnostno-zgodovinski rezultat te razstave je tako za rusko kakor še posebno za nerusko umetnostno znanost ogromnega pomena. Pred nami oživi namreč fenomen abstraktnega, trajno idealističnega stila, ki živi samo iz notranjih doživetij in trajno prezira neposredne vtise realnega sveta. Pa tudi v tem okviru deluje logika stilskega razvoja, kakor ga poznamo iz zapadnoevropskega miljeja, le da na zapadu tudi ikonski vzporedna religiozna in cerkvena umetnost prav pogosto zaniha vsaj do realizma, če ne prav do naturalizma in je v zapadni likovni umetnosti njeno realistično stopnjevanje prav bistven pogon njenega napredka. V ruski ikonski umetnosti pa ostane prevesje stalno na strani idealizma, v njem samem pa se vrši določna rast iz konstruktivnega, oblikovno jasnega do bohotno razcvetenega idealizma, v katerem bujna forma naravnost preraste prvotno idejo in jo zatemni. Značilno za ta značaj ikonske umetnosti je tudi, da kadar sprejema od zunaj elemente (posebno z zapada v baročni dobi) in jih porablja, sprejema vedno gotove formule, v obliki novih ikonografskih oblikovanj, ne prevzema pa nikdar principov, iz katerih so ta izrastla, in tako vsaj na videz ostane sebi zvesta do zadnjega. Rast in razvoj ruske ikone gre od tektonske enostavnosti h komplicirani sestavnosti, od miselno in čuvstveno preproste monumentalne neposredne učinkovitosti k elegantni ali graciozni živahnosti in doktrinarnosti. Arhaična frontal-nost, omejenost na glavni predmet, enostavna preglednost in modra resnost so znaki prve dobe ruske ikone. Še v XIV. in začetkom XV. stol. vlada v osnovi ta duh in višek popolne skladnosti med idejo in nje utelesit vi jo, med ekspresivno jasnostjo forme in upodobljene ideje imamo v Rubljovi sv. Trojici. V 2. polovici XV. in v XVI. stol. sledi doba gracioznosti, ki nenaravno stopnjuje vitkost telesnih oblik, uveljavlja vedno večjo živahnost tudi v kompoziciji in končno preide v izrazito eleganco, obogača detajle z ornamentiko, se igra s formami in končno ustvarja že skoro nepregledne, radi igrivosti in bujnosti forem naravnost nerazrešljive kombinacije. Ker se stopnjuje ta nebrzdana sestavnost vzporedno s sestavnostjo za-mislov, ki izvirajo iz kompliciranih doktrinarnih sestavov, doseže ruska ikonska umetnost v XVII. RUSKA IKONA, KRIŽANJE (XV./XY1. STOL.) stoletju tako stopnjo nepreglednosti, formalne in miselne zamotanosti, da je za njeno razumevanje potrebna obširna literarna razlaga, poznanje celih molitvenih ali doktrinarnih tekstov in da se ji v tem oziru v zapadni umetnosti do sličnih miselno izkalkuliranih zamotanosti nazarenske umetnosti ne more nič primeriti. Za to, kako podrejeno sprejema bistvene za-padne elemente in kako jih zna vselej podrediti svojemu bistvu, sta pa posebno značilni sliki št. 127 in 128 z začetka XIX. stol., kjer so prevzete popolnoma zapadne pridobitve realistične prostornine, a sta kljub temu oba prizora iz rneni-ške legende predstavljena v tako pristni tradiciji, da sta prav ti ikoni spadali med najučinkovitejša dela vse razstave. Res je na drugi strani, da je posebno v XVIII. stoletju zapad oblikovno že preraščal ikonsko tradicijo, ne samo z uvajanjem baročne in posebno rokokoške ornamentike, ampak tudi značilne obdelave in celo obraznih tipov; celo tradicionalne zlate svetlobe pri modeliranju predmetov je preoblikoval v spiralnem ali sličnem zmislu, a vse to dejstva o trdoživosti ikonske tradicije ne iz-premeni: prava ikona je ostala le ona tradicionalnega tipa, ki je tudi nadvladal takoj, ko se je v dobi probujenega nacionalizma z Vasnecovim in sodobniki probudila tudi stara ruska cerkvena umetniška miselnost. Pri navideznem propadu vse tradicije v XVIII. in delu XIX. stol. naj opozorim na eno dejstvo, ki je moralo postati jasno vsakemu obiskovavcu razstave: barvna skala ruske ikone in nekatere bistvene posebnosti obdelave ostanejo od začetka do konca iste. Za splošni vtis ikon brez ozira na kraj in čas postanka so osnovne toplo rdeča ter olivno zelena barva in zlate ostro risane svetlobe, vse drugo je postransko in manj važno. 2. Še važnejša kot umetnostno-zgodovinska pa so estetska spoznanja, ki nam jih posreduje ta razstava. S te strani smo ikono že zadostno označili v uvodoma navedenem našem prvem članku o nji. Le na kratko naj označimo še enkrat njene glavne stilske elemente in estetsko učinkovite momente (prim, o tem dobro in izčrpno v zgoraj citirani knjigi P. Muratova). V našem prvem članku smo govorili o ekspre-sivni dinamiki ikone. V strogi, dobri ikoni vse služi čimbolj neposrednemu podanju vsebine. Njeno bistvo označujejo drugi (Muratov) z »d i -namiko mističnega doživetja«. Zgoraj smo že omenili, da ikona nikdar ne zaniha niti do realizma, kaj šele do naturalističnega pola. Zato je ona poosebljen stil, stil v celoti in podrobnostih, stil, ki je tako močno zasidran posredno v antični, neposredno v bizantinski in pozneje domači delavniški tradiciji, da niti v srednjih ali celo slabih delih ne odpove in jih drži na neki povprečni višini, ki je na zapadu pogosto ne dosegamo. Po svoji stilski umerjenosti je ikona nadčasna, izogiba se realnosti, ne predstavlja momentov iz kalejdoskopa večno se iz-preminjajočih realnih dogodkov, ampak stanja, vsebujoča večnostne momente in se tako približuje ostvarjanju filozofskega sveta idej, tistega, kar trajno biva za slučajnim dnevnim videzom individualnih pojavov. Estetski elementi, ki se jim podreja, so tudi res tisti večni trajni estetski elementi, o katerih govori filozofska estetika, ki ji praksa zapadne umetnosti ravno v tem najživahneje ugovarja: simetrija in iž nje izvirajoča hieratična frontalnost ter kanonizirana proporcionalnost. Iz tega abstraktnega oblikovnega sveta postanejo razumljive tudi za zapad-njake sicer nepojmljive nemožne forme, javljajoče nadčloveško inteligenco, nadčutno milino in nadnaravno poduhovljeno eleganco, ki jo je na zapadu uveljavljal El Greco. Odtod izvira tudi logično, da se ikona osredotočuje na glavni predmet in mu tako absolutno podreja podrobnosti in pritikline, da v nji ni mesta za realistično prostornino, ne za realno pokrajino niti za realne stavbe. Iskana lepota linije in mistični svet rafi-nirane barvnosti pri najboljših ikonah dovršujeta harmonijo opisanih elementov in uvajata ikono po njeni čutni strani med najgloblja, najbolj zaželena umetniška doživetja sodobnosti. Ikona je namreč rafinirana ne demokratska umetnost. Razcvetela se je svoj čas v aristokratsko duhovnem svetu pravoslavnega meništva, ki je oblikovalo in izgrajevalo njen duhovni svet. Y meditativnem osredju meništva so ti liki živeli v svojih profinjenih stilskih oblikah, pravoslavnemu ljudstvu pa je bila in mu je tudi mogla biti samo nedostopno čudo. Danes, ko povojno človeštvo hlastno išče potov v mirno zatočišče duhovnih sfer, je estetski svet ikone zopet aktualen, aktualen tem bolj, ker se je pojavila poleg sodobnega ekspresionizma kot utelešenje njegovih najvišjih idealov. Duhovna aristokracija sodobnosti je tako naravno našla takoj živo razmerje do ikone. In celo največjo preskušnjo je prestala v naših dneh, ko eni zopet doživljajo njen versko mistični svet in ji radi njega dajejo ceno, drugi pa, ki zanikajo verski moment v življenju, je nič manj ne cenijo ali še bolj po njenih samo estetskih kvalitetah. Bivši sovjetski ljudski komisar za prosveto Lunačarskij se v uvodu h katalogu zgovorno poklanja pred estetsko velesilo, ki jo predstavlja ikona, in razlaga to s svojega stališča, češ, »bogovi postanejo lepši, kadar umrjo«. Toda kdor ž njim veruje, da je duhovni svet ikone danes mrtev, se moti, kajti ona živi drugače v naši sodobnosti kot n. pr. umetniški liki antičnih bogov, ona živi in triumfira ne samo kot »maje-stetično lepa lupina« izumrlih bogov, ampak še prav posebno kot preganjana, z mučeništvom ožarjena ideja. Kako velika je estetska sila, ki jo vsebuje ikona, za to je najboljše merilo razstava sama. Redkokdaj sem bil na razstavah tako globoko pretresen kot tukaj. Že Vladimirska Marija, sveti Nikolaj Čudodelec (št. 6) ali Deizis (št. 7) ali vrste neprekosljivo resnih cerkvenih očetov (št. 10) ali sv. Janez in sv. Prohor na štiridelni sliki (št. 12), ali Vladimirska Marija iz XV. stol. (št. 15) ali rojstvo Gospodovo (št. 55) ali Križanje (št. 51) ali doktrinarno komplicirani Oče naš iz XVI. stoletja (št. 115) ali obe sliki iz miljeja meniške mistike iz začetka XIX. stol. (št. 127 in 128) ali Evangelisti (št. 28—51) ali teološko zamotana Modrost — Sofija (št. 18) in nebroj drugih je gledavca zavzelo, ali mu ostalo nepozabno kakor čudovita smaragdno zelena barva na dveh pskovskih ikonah (XIV. stoletja, št. 10 in 11), vendar je vse to stopilo daleč v ozadje, ko smo se končno približali kopiji slavne sv. Trojice Andreja Rubljova (gl. sliko v Domu in svetu, 1925). Spretno so naredili prireditelji, da ji niso dali prvega mesta v glavni dvorani, kjer bi bila takoj pri vstopu pritegnila gledavčevo pozornost nase, ampak so jo obesili na stransko steno koncem dvorane, tako da je večina morala proiti cel labirint manjših vtisov, preden se je nepričakovano znašla pred njo. Njena kompozicionalna simbolika, ki smo jo označili že 1. 1925., se brez ostanka sklada z vsebino, tako brez ostanka, da je niti ne opaziš kot kake vsiljive formalne špekulacije, ampak jo vzameš kot edino možen, vsa nasprotja in vse nepopolnosti izglajujoč način. Porazila pa me je barvna stran te ikone, ki je sicer fragmentarna (vse zlato ozadje je n. pr. propadlo), a vendar najposebnejša in najpopolnejša med vsemi razstavljenimi. Nebeško lepa, prav tako kot pskovski smaragd nepozabna sinja barva se tke v sliko od desne strani, tako da največja lisa odpade na desnega angela, manjša na sred- njega, najmanjša na levega. Od leve pa se v nasprotnem zmislu prepleta ž njo danes svetla masa ostankov drugih barv, nad to očesno pašo pa kraljuje nadčloveška milina, inteligenca in lepota treh obrazov, sorodnih mnogim na razstavi sreča-nim, a vendar po svojem resničnem življenju edinih. Nobeno umetniško delo evropskega zapada še ni tako globoko poseglo v mojo dušo kot ta ne-prekosljiva sv. Trojica, na kateri je vse simbol in vse resnično, četudi nadvse čutno vzvišeno življenje in povrh tega še naravnost čista materialna estetika prečudno lepe barvne lise. Vsiljuje se mi misel, če ni mogoče ta ikona baš v svoji fragmen-tarnosti bolj čudovita kakor bi bila v bogatem lesku svoje prvotne obleke. Ne kot čudnolepa prazna lupina mrtvih bogov (Lunačarskij) zmaguje ta ikona, ampak kot dokaz, da je duh nad materijo in da se lepota duha celo še neprimerno stopnjuje, ko je čas že opasno izpodglodal življenjske korenine njegove vidne in otipljive telesne obleke. 3. Tretje neprecenljivo spoznanje, ki nam ga ta razstava proži, pa se tiče tehnike, ki je omogočila odkritje teh doslej fizično nedostopnih umetniških zakladov. Razstava ruske ikone je namreč pravi triumf ideje sodobnega spomeniškega varstva in restavracijske tehnike. Kakor smo že uvodoma omenili, so stare ikone doživele sedanjost v večinoma popolnoma izpremen jenem stanju, ki ni dovoljevalo spoznanja njih bistva in cene. Bile so celo po večkrat preslikane, in se je prava stara slikarija skrivala pod nekoliko sloji barve in lakov. Pod vidno slikarijo XVII. ali XVIII. stoletja se je pogosto skrival za par stoletij starejši original. Razstava je prirejena tako, da nam z opisanima momentoma enakopravno pojasnjuje tudi tehnični moment odkrivanja in restavriranja ikon, kakor ga izvaja sovjetska državna restavratorska delavnica. In prav ta razstava je najboljši zagovor pravilnosti te metode. Večina del na razstavi je že popolnoma očiščena vseh preslikav, velik del pa predstavlja razne štadije od pričetka čiščenja do konca. Tu vidimo tudi par še nedotaknjenih ikon, pokritih s kovinsko »obleko«, dalje par še nedotaknjenih tipično »črnih« ikon. Potem pa sledi cela vrsta ikon, ki nam predstavljajo vsa stanja od početka do dovršenega očiščenja, čiščenje se vrši po plasteh, vsaka plast barve ali laka posebej se skrajno previdno zmije s slike. Ker je treba vsak slučaj obdelovati individualno, se napravi najprej poskus na kakem manj važnem delu ikone in ko se tako ugotovi stanje, posebno število slojev, ki pokrivajo prvotno barvo, se začne sistematično počasno čiščenje, ki se vrši v ozkih pasovih. Več primerov, ki so tako še v delu, nam nazorno kaže posamezne plasti in mestoma že končno stanje. Več slik je restavriranih napol, tako da je razlika frapantna. Tri do štiri sloje je treba navadno odstraniti, dokler se končno ne doseže prvotna barva. Videl pa sem tudi slučaje, ko je bil šele sedmi sloj pravi. O rafiniranih posnetkih, ki jih izdelujejo te delavnice in ki sem jih lahko občudoval tudi na RUSKA IKONA, SV. JURIJ (XVI. STOL.) razstavi ravno v velikem učinku njenega viška, sv. Trojice, sem pa že zgoraj govoril. I ako vidimo, da se vrši v Rusiji po vojni sistematično, rafinirano, ogromno delo restavriranja in konserviranja starih umetnostnih spomenikov, o katerem zapad do te razstave ni imel nobenega pravega pojma. Ako naj povem svoje mnenje o tem ogromnem, znanstveno tako važnem delu, ki ga vodi nekdanji učenec in asistent našega rojaka Antona Ažbeta v Monakovem2 Igor G r a b a r , moram priznati, da bi si štel v srečo, če bi restavratorska kultura med nami dosegla tisti višek, o katerem priča ta razstava. Diskutirati bi se dalo samo o enem: k tradicionalni ikonopisni tehniki spada nekam bistveno kot znak zadnje dovršitve pre-vlaka s firnežem iz lanenega olja. To prevlako, ki je sama na sebi ena izmed ovir, da vidi oko prvotne barve, restavratorji redno odstranjujejo in jo tudi morajo odstranjati. Da pa barvni vtis firnižane slike ni isti kakor one brez te prevlake, je evidentno in vprašanje je, če ta fimež svoj čas ni imel tudi estetske vloge, saj neprevlečene ikone sploh niso prihajale na trg. Razpravljati bi bilo možno torej o tem, ali ne bi kazalo to prevlako obnavljati. Vendar je estetski učinek očiščenih slik tako popoln, da mislim, da aktualnost tega vprašanja sama po sebi pada. Slike, ki spremljajo naš članek, so namenoma tako izbrane, da osvetlijo razne važne momente v zvezi s problemom ikone, njene zgodovine in njene este- 2 Zbornik za umetnostno zgodovino. IV. (1924), 3. tike: t. Gruzinska Mati božja iz konca XV. stoletja nam predstavlja »oblečeno« ikono. Oboj je star, od poznejših oblečenih ikon pa se ta loči posebno v tem, da je vsa figura prosta in ne, kakor sicer pogosto, samo obrazi in roke. Slika nam je obenem primer tiste večkrat omenjene vzvišene miline in nadčloveške inteligence, ki je za svetniške tipe vzhodne cerkvene umetnosti tako značilna. — 2. Sv. Nikolaj Čudo tvorec iz XII./XIII. stol. je dober primer hieratičnega tipa ikonskih podob in v obrazu primer geometrično izkalkubranega popolnega obraza, polnega nadnaravne resnosti in modrosti. — 3. in 4. S v. n a d a n g e 1 Mihael (začetek XVI. stol.) in sv. evangelist Marko (XV. stoletje) sta dobra primera gracioznega sloga srednje dobe ruskega ikonopisja. Opozarjam na monumentalno veličino konture, na tipično vzvišeno inteligenco glav in popolno podreditev vseh detajlov glavnemu predmetu. — 5. S v. J u r i j (XVI. stol.) ima vse pravkar označene poteze, — v 6. Križanje (XV./XVI. stoletje) pa se pri še vedno tradicionalni jasnosti in jedrnatosti kompozicionalnega izraza že javlja tista omenjena nenaravna eleganca, temelječa v medsebojni disproporcioniranosti delov telesa. Ta pretirana eleganca sega tako daleč, da stopa tudi doslej tako važni izraz glave v primeri ž njo precej v ozadje. — 7. Slika »M od r ost si je sezidala hišo« (XV. stoletje) nam kaže zgoden primer pozneje tako razširjenih kompliciranih doktrinarnih, dogmatičnih ali drugih literarnih zamislov, ki so brez podrobnega znanja s predmetnimi teksti nerazumljivi. — 8. Bog na sedežu z Marijo in Janezom iz XVIII. stoletja je končno značilen primer pod zapadnim vplivom slikane ikone one dobe, ki se je najbolj oddaljila od žive bizantinske ikonopisne tradicije. Tradicionalna je elegantna disproporcioniranost teles ter tipa Boga in sv. Janeza. Tudi ikonografski motiv Boga s priprošnjikoma človeštva Marije in sv. Janeza Krst-nika (Deizis), je tradicionalno bizantinski, čisto za-padne pa so podrobnosti (tron), modeliranje obrazov, tip Marije in angelov ter kompozicija in obdelava oblek. Bizantinski tradiciji pa je približana tudi ta stran s tem, da prevladujeta tradicionalni barvi, rdeča in olivno zelena in da so svetlobe risane zlato, ter posebno tudi, da so gube v primeri z zapadnimi, po katerih so posnete, netektonsko razdrobljene in dekorativno nemirno razdeljene. * SNOPEC IZ SAPPHINE LIRIKE A. SOVRE Predstavljaj si ruševine iz antičnega mesta, ki ga še ni otrebila starinoslovčeva lopata: podrti zidovi, kupi grušča, rezan kamen v celem in v kosih, nakitne proge, oglavja, krne marmornatih kipov in oltarjev, prava nerazmotno zgromadena groblja. Toda tam, glej, dorski tempelj, domalega cel, s trpko plemenitimi obrisi, stoječ v prečudni skladnosti s krajino, ves preprost in sam po sebi umljiv; tu spet trije vitki jonski stebri s kosom napuščenega prečnika prek oglavij, bore ostanek svetišča, pa vendar lepota sama! In tako še mnogo drugih razbitkov, ki ti kl jub okrnitvi govorijo o stvariteljni moči antičnih umetnikov. Podobno kot s stavbnimi razvalinami je tudi z grško liriko, v kolikor nam je dosihmal znana. Tudi tu je razmeroma le malo celega; od mars i-kakega slovečega pesnika imamo zgolj drobijance, po katerih si je čestokrat težko ustvariti pravilno sodbo o vrednosti njegovih del. Vendar so pa med drobci tudi dragulji s prelepim ubrusom, tako lepim, da smo hvaležni usodi, ki nam jih je ohranila, in žalostni obenem, da nam jih ni še več. Le-sem sodijo zlasti pesmi nemara da najdarovi-tejšega ženskega genija, kar jih je kdaj služilo Muzam, lirske prigodnice »vijoličnolase, čiste, sladko smehljajoče se Sapphe«, kot jo z občudovanjem nagovar ja njen vrstnik in rojak Alkaios. Bolj kakor po nesmrtnih poezijah je večini razumništva znano Sapphino ime po rezko opo-pranih zgodbicah, ki jih prežvekuje kvantaški svet na rovaš pesnice že izza časov stare attiške glume. Kaj je bilo neslanim čenčam povod in koliko je nemara pravega jedra v njih, bomo še slišali. Tu omenim le, da je bilo v naših časih treba odločnih glasov mož, kakršni so U. v. Wila-mowitz, Weleker in Bethe, da so z veljavno besedo očistili spomin umetnice vsaj najgrših peg. Wilamowitz pravi v svoji sijajni ocenitvi Sapphi-ne lirike celo to, da le-ta kljub svoji brezprimer-nosti ni glavna stvar, glavno da je »die Frau, die hinter und über diesem Blütenduft und -Schimmer ihr reines Haupt erhebt, so hoch und so rein, daß die menschliche Gemeinheit nicht müde wird, mit ihrem Schmutze danach zu werfen. Wir sind es gewohnt, daß die Menschen verhöhnen, was sie nicht verstehen«. Do kraja izmišljena je tudi omledna zgodba, ki pripoveduje, kako se je Sappho — že postarna žena — iz nesrečne ljubezni do Phaona strmoglavila z Leukadskega krša. Reklo »z Leukadske čeri v morje skočiti« je bilo Grkom simbolen izraz za odrešenje duše od vsakršnih muk in strasti. Tega kašnji niso več razumeli, pa so iz dobesednega pomena spletničili novelistično reč. Točnega o Sap p hinein vnanjem življenju ne vemo dosti. Da se je rodila v Eresu na otoku Lesbu (612 pr. Kr. ali kaj), da se je primožila bržda v Mytilene, da je živela nekaj časa zbog političnih prevratov, ki so pretresavali njeno domovino, na Siciliji, da se je po vrnitvi naselila zopet v domačem mestu svojega moža, kjer je bržda ovdovela in tudi umrla, to in še kaka malenkost se da z večjo ali manjšo gotovostjo povedati o njeni zemeljski poti. Nič posebnega torej, vse kaj preprosto, kot je življenje velikih umetnikov na zunaj vobče rado brez mikavnih dra-matskih zapletkov; zato pa tem jačje doživljajo na znotraj. Sappho je ostala vdova, čeprav se da iz odlomka neke njene pesmi sklepati, da ni bilo brez snubcev. Ohranjeni drobec vsebuje preprosto, izredno ljubeznivo in pristojno odklonitev mlajšega moža, odpoved, ki ji je videti, da je stisnila nemara pesnici, ko se je odločila, trpka bolečina srce: Prijatelj ko doslej mi bodi, ženo pa mlajšo si dobodi: sem v letih jaz, ti mlad si mož, moj vrt je pust, ti rad bi rož. Vse drugače zvene besede, ki odpravi ž njimi nadležnega vsiljivca; mož se ji približa z zvod-niškim ali drugače nepoštenim namenom, toda že njena nepristopna ženska dostojanstvenost ga tako porazi, da ne ve ne kam ne kod, kaj šele ogovor: Če lep bi bil in pošten tvoj namen, bi jezik ne jecljal ti nakažen, ne begale bi od sramu oči: kedor je mož, iz srca govori. Sappho je bila v Mytilenah načelnica ženskemu društvu, ki mu je bil glavni namen služba boginji Aphroditi. Že to samo priča, da je imela med svojimi rojakinjami velik ugled; potrjuje pa domnevo zlasti dejstvo, da so pošiljali premožni starši vsega grškega otočja in še od drugod svojo žensko deco k njej v muzično izobrazbo. Poučevala je deklice v petju, godbi in plesu, jih vadila v uglajenem vedenju in zlaganju družabnih pesmi, jih uvajala v bogočastje in plela ž njimi vence Aphroditi, skratka, vzdrževala je, če hočemo, nekako dekliško vzgojilnico, kjer je prejemal mladi ženski svet skrben pouk o vsem, kar sta zahtevala čas in moda od olikanih grških gospe. Naravno je, da so se prepletale med dovzetnimi srci mladih gojenk in lepo, duhovito, gosposko učiteljico vezi presrčnega prijateljstva, spoštovanja in oboževanja. Saj tudi danes ni drugače in bo zmerom tako. Sappho je vračala svojim ča-stilkam z ljubeznijo, iz katere žehti navidez vroč dih strastne erotičnosti. To in pa dejstvo, da je sploh vsa njena poezija prepojena z nagnjenjem do lastnega spola, je dalo že starim povod za ustvaritev pojma tako imenovane »lesbiške ljubezni«, homoerotične zablode žena, kakršna je bila med grškim ženstvom tuintam res v navadi, nemara celo pogosteje kot v splošnem dandanes.' Attiška gluma, še bolj pa kašnji učeni razlagalci so naprtili Sapphi sloves prve in najbolj prostodušne oznanjevalke te skrite zabrede; s tem so vzeli njenim pesmim vse, kar je duhovnega v njih, njo pa zaznämenjali s sramotnim žigom opačne hotnice. V tem načinu ocenjevanja je mnogo zlobe, mnogo tudi 'nerazumevanja. Athenec si sploh predstavljati ni utegnil, kako je moči ženskemu bitju nastopati v javnosti in dajati svetu povod, da govori o njegovem delu in nedelu, kot je bilo pri Sapphi obično. Athenska žena je bila iz družabnega življenja za zmerom izključena; priklenjena je bila zgolj na dom, kjer ji je v puščobi in samoti, med gospodinjskimi posli v družbi služinčadi usihalo življenje. Drugače pri Dorcih in Aiolcih. Njihovo ženstvo je bilo z moškimi enakopravno in se je smelo ude- 1 Gl. Hans Licht, Sittengeschichte Griechenlands, Aretz, Dresden und Zürich; izčrpno delo, pred kratkim izšlo. RUSKA IKONA, SV. EVANGELIST MARKO (XV. STOL.) leževati vsega, kar se je koli godilo v javnem, ter uveljavljati tudi svoje morebitne duševne zmožnosti. Te so bile v aiolski Sapphi neprimerno velike, njeno ime po vsem grškem svetu znano in češčeno, povoda torej dovolj, da jo je postavila ujedljiva athenska gluma v zlohotno izpačeni podobi na oder, očitajoč ji nenasitno lakot po moškem in v isti sapi tribadstvo. Pa tudi modernemu človeku je pravilno ocenjevanje Sapphine poezije težko, če ne upošteva nam v marsičem povse tuje grške čuvstvenosti, običajev in predsodkov. Ne smemo namreč pozabiti, da je videl Grk možnost pravega, globokega, iz duše v dušo segajočega prijateljstva le med pripadniki istega spola. Kdo ne pozna Sokratovih odnosov do Alkibiada? Ali je treba glede tega še posebej omenjati Platona, Sophokla in celo vrsto drugih, ne samo po duhu, tudi po srcu velikih mož? Seveda je v takih prijateljskih zvezah premnogokrat zabrnela erotična struna. Mi smatramo le-to za zablodo, Grku je bilo prirodno in domače. Ali v Sapphinem razmerju do njenih učenk te vrste čutnosti ni iskati. Krepko in po pravici zavrača Wilamowitz to domnevanje, ko pravi: »Hier, wo ... die selbstbewußte Dienerin der Göttin, die Lehrerin und Meisterin zu ihren Schülerinnen redet, deren Seelen sie selbst erst zum geistigen Leben erweckt hat, wo also jeder unlautere Gedanke nicht nur eine Blasphemie, sondern eine Dummheit ist, wirkt die Sprache des heißen, sehnenden Liebesgefühles freilich wie ein Klang aus einer anderen Welt, aber aus keiner irdischen; nur schwingt sie sich nicht in die Ätherhöhen der Spekulation ... sondern hält sich echt weiblich an die Person, 305 20 die doch kaum mehr bedeutet als der Ganymed für Goethe. Ein Mann darf gar nicht wagen, das ganz verstehen zu wollen; er verstummt und horcht in Andacht der Offenbarung einer Weiblichkeit, die darum göttlich ist, weil sie ganz Natur ist.« Deklice so ostajale v Sapphinem zavodu navadno toliko časa, da so bile godne za možitev. Kadar so odhajale, ta ali ona nemara, da bi stopila v zakonsko zvezo z možem, ki ga ni ljubila, so obilno tekle solze. Tako slovo je vsebina mehko žalobni pesmi, ki se je ohranila domalega vsa na nekem pred par desetletji najdenem päpyru; manjka ji začetek in konec; odlikuje se po nedosegljivi zvočnosti izraza — v izvirniku, kajpak: Je v solzah se poslavljala, poslavljala, mi dejala: . »Ostra bol mi v duši grebe, ko pustiti moram tebe.« Vrnem ji besede take: »Pojdi voljno, misli name! Znaj, da koder pot te vodi, ljübav moja s tabo hodi! Ti boš morda pozabila, ali jaz bom vdilj pomnila vseh prelesti, ki uživali družno sve jih, ko sve brali rože v snopce si po trati, ko si kitila senca mi z venci iz vijöl, krebüljic, iz krebuljic in kaduljic, sebi plela okoli čela cvetk pomladnih pestre kite, krog vratu jih ovijala, v belo nedrje jih stlala, lepolaso še glavico prepajäje si z rosico rožnih olj, sladko vonjavih, rujno čistih, lesketävih---« Ves žar svojega vročega občutja je Sappho vdihnila, vso milino in prelestno pestrost barvitih podob vtkala v svoje svatovske pesmi. Zlagala jih je svojim ljubljenkam za poročni dan, in sicer po večini v obliki zborskih spevov, ki so jih pred-našali pri svatovskih obredih zbori deklic na čast svojim srečnim tovarišicam. Nobena teh pesmi se ni ohranila v celoti, le nekaj odlomkov poznamo, vendar zadostujejo, da moremo občudovati v njih veliko nadarjenost pesnice. En sam večji drobec je med njimi, čudna pesem, ki izraža pesničino ljubezen do neveste z brezprimerno neposrednostjo žarnega južnega čuvstvovanja. V uvodu omenja nekoliko hudomušno ženina, ki sedi mirno kakor bog nevesti nasproti, v naslednjem pa meri svoje lastno plameneče čuvstvo ob njegovi togi hladnosti: Kot bog je mož, ki daješ mu pravico, da srečen v tvoji družbi sme sedeti, da more ti v oko smehljavo zreti, slušaje ust ti sladko govorico. A jaz zakleta v tajen čar se zdim, če ugledam te, prevzeta z vročo slo, gomzeč prešine ogenj mi telo, zastane jezik, nema ostrmim: mi zagluši uho šumot neznan, pogrezne pogled v somrak se teman ... Sprevod neveste na novi dom se je vršil o mraku, pred očmi zvezde večernice. Tej velja tožba majcnega drobca, češ, kakp neusmiljena je, da jemlje materi otroka iz okrilja in ga prepušča tujemu možu v lastnino: Večer, ki privajaš domov, kar jutrnja zarja razvaja, ovčico privedeš, privedeš kožico, a materi zvedeš dete! Dekle, ki se vda v zakon, je podobno cvetlici, če jo pohodi brezčutna noga: Kakor pogazijo v gori pastirjev noge hiacinto, da se škrlatni njen cvet ospe ko krvca po zemlji! Čudovita podoba, ki ji je težko najti enake! Poročila se je druga prijateljica, lepa in še mlada, vendar že blizu dobi, ko pričenja po grških nazorih devištvo rjaveti. Toda kako ljubeznivo umeje pesnica opravičiti to po večini ne posebno všečno zamudo. Dekle je ko rdeča medenka na strmi veji, visoko, visoko v najvišjem vrhu: pozabil jo je trgač ob branju — o, ni je pozabil, do nje ni mogel. Vprašam te, kolikokrat naletiš v moderni pesmi na tako točno, živo, preprosto, a vendar tako nedopovedno učinkovito prispodobo! Ženin se vedno blagruje in hvali, dasiprav včasih z rahlim podsmeškom, n. pr.: Kvišku stene, mož zidar: svatu jemo! V sobo sodi strop visok: pirujemo! Ženin gre, orjak ko Ares: slava mu! Višji ko največji hrust: preslava mu! Med svatbenimi obredi je mnogo takih, ki dajejo objestnemu dekliškemu zboru ugodno priliko za nedolžno razposajene šale, naperjene proti moškim svatom. Najhuje se godi »tovarišu«, ki ima nalogo, da brani sicer radovednim, ali nepoklicanim pričam vstop v poročno sobo. Nadenj se vsiplje od vseh plati ploha zbadljivk, da mu kakor ose brnijo mimo zardelih ušes. Enega le-teh nesrečnikov je obdarila blagodatna narava z izredno velikimi stopali, da jim je ob drobnih dekliških nožicah približno tako kakor Guliveru med gomaznimi Liliputanci. Dekleta seveda tudi to porabijo pa ga podražijo, češ: Glej, glej, na vratih: to je dečko, da: nogačo sedem sežnjev dolgo ima; v opanke zreže kož vdovskih pet, a šiva jih smolarjev mu deset! Sappho izvablja svoji plunki vse melodije, ki jih ubira na strune človeškega srca vsemogočni Eros. V prelepih, večno veljavnih prispodobah slika njegovo nezmagljivo silo: zdaj se ji približa skrivaj, plazeč se tiho kakor kača, ves sladak je, ves trpek obenem, zdaj jo zajame z viharno močjo, da zaječi pod njegovim trdim popadom: Kot burja v gorski hrast V srce mi plane Eros. Nad vse presrčna je naivna izpoved deklice, ki ji je ljubezen vzela mir in voljo do dela pri materi: O zlata mati, ne morem več na stätive ti tkati: je mladec me stasit objel, je mladi mi srce zatel. Tudi za izraz ljubosumnosti ima pesnica pravo besedo. Ko jo ljubljena deklica zapusti in si izbere drugo prijateljico, ki ji bogovi niso dali pevskega daru, napiše Sappho na tekmico pesem, ko je ohranjeni odlomek lepo izraža samozavestni ponos oblagodarjene umetnice: Ko ležeš v grob, ne bo po tebi spomina ne in ne želja: saj rož pierskih čarovitost ti nikdar delež ni bila: brezimna tudi v Hadu senca med sencami boš ginila. Nastroj mesečne noči ti veje iz ostanka: Zvezde, gizdavi luni družice, brž si leskotno zagrnejo lice, kadar v ščipu žarko obsveti zemljo somörno, prijetnost opoldanskega počitka ob vročem dnevu iz drugega koščka: Diše jablani skoz veje šum hladan, pada s trepetavih listov v kapljah san. Mar je to res dva tisoč pet sto let staro? Ali ni od včeraj? Za konec sem prihranil draguljec, tako sijajen, da ne vem, kaj je vredno na njem večjega občudovanja, ali prostodušni izliv koprnečega srca, ali neposnemljiva zvonkost grške besede, ali preprosti ton, kakršnega nahajaš v narodni pesmi. Ne utrpim si, da bi ne postavil poleg prevoda tudi izvirnega besedila: AsSuv.s piv cc aeXavva Zašel že je mesec, y.«l 7c)oqtaščr, [j.ecrai Bs gostosevci ž njim, vuz-sc. Trap a S' sV/st'