$IN adria aviopromet^^ljubljana 03 ZAČASNO ZAPOSLENI V ZR NEMČIJI IN SORODNIKI DOMA Poslužite se rednih tedenskih letov, Ki so namenjeni samo vam in vašim sorodnikom: doma. Leti so do 50% cenej Si od rednih linij, Letimo na progah: Düsseldorf Frankfurt Hamburg Hannover Stuttgart München Zagreb Spül Beograd Skopje Priština Düsseldorf Frankfurt Hamburg Hannover Slultgart München P'”da a kart m informacije: ZR Nemčija. GRIMEX 6 Frankfurt/Main 1 • Postfach 16120 Wllhe lm -Leuschne r-5t rasse 25 Telefon (061) £5731 Ljubljana Ine* Adr-a aviopromet, Titova 48. Tel, 313-365 s p red stav ni šivi v Beogradu, Sarajevu, Skopju, Titogradu in vsa turistične poslovalnice v Jugoslaviji. 5 filialami: AIR-BLJS REISEN 600 FRANKFURT/Main 1 - Münchener Str. 42 - Tel. (061) 2673201 4000 DÜSSELDORF 1 - Steinslrgsse 20 Tel. (0211) 3213078 + 326309 2000 HAMBURG 1 - Glockengiesserwall 19 Tel. (040) 331610 + 331619 3000 HANNOVER - Andrepest resse 7 Tel. (051) 327314 +■ 367315 0000 MÜNCHEN - AuguSlenslrasSS 10 Tel. (G09> 55-5700 JUGOBANKA KO BOSTE POTREBOVALI STROKOVEN BANČNI NASVET KO BOSTE ŽELELI NAJETI POSOJILO KO SE BOSTE ODLOČALI ZA VARČEVANJE POKLIČITE ALI OBIŠČITE JUGOBANKO LJUBLJANA, Titova 32. 1fll 31D-30B LJUBLJANA. Celovška 105 tel.: 557-679 LJUBLJANA, Titova 64. lel : 327-066 LJUBLJANA, Pražakove 14, tel 311-926 CELJE, Titov trg 7 tel. 23-438 CELJE, Miklošičeva 1, tal: 23-715 JESENICE, Mahala Tila £0, (tal.: 61-576 KRANJ. Cesta JLA 14. Lel.: 2B-271 MARIBOR, Razlagova 1 1, tel 27-551 MARI&OH, Svaloiarevaka. tel £4-190 MARIBOR, Cankarjeva, lel 27-172 MURSKA SOBOTA, Staneta Rozmana 5, lel ■ 21-033 NOVA SORICA, Kidričeva 7. lel.: 23-52Ü NOVO MESTO, kom. Staneta 33 tel.: 24-209 PTUJ, Prešernova 1. lel.: 711-701 5EÍANA. Partizanska cesta 7. tel 73-139 A-104D WIEN, Argenlinierslr. 22/11/4-1 1, tel 656-440 SYdmey N. s. w. 2000, St, Martins Tower, 31 Market Street PRAHA 1 Elisky Kransohorske 3. tel 61926 LONDON EC £ V 5 ET Moor House, London Wail, te' 01620 9D8 1/3 75116 PARIS, 25, Rue Launston, tel : 500-63-73 AMSTERDAM C, Smgel 512, lel : £49-274 £0121 MILANO, Via Fa'eJjenef rate Mi 15/IV tel 632-005 TORONTO, 401 Bay si . tel 362-2606 6 FRANKFURT / Main 1. GÖthe StraSM 2. 265-958 4 DÜSSELDORF, Klosterstrasse 34. tel. 356-434 1 M0 BERLIN C/O SFG-Bank, Am Schillertheater 2-4 tel 311-42 65 6 MÜNCHEN, Friedrichs ring 20 tel 595-007 NEW York, n. y 10036 5Ö0 Fifth Avenue, ter 9445200 CHICAGO. G0611 375 North Michigan Avenue tel.: 337-024 111 22 STOCKHOLM, K ungsg a tan 55/3. tel.: 08-21 33 08 SMI ZÜRICH, Loweeslrasse 14/1, tel 01/211 77 07 DOBRODOŠLI! JUGOBANKA YU ISSN 0557-22K2 Rcvija zii Slovene? po svetu Magazine for Slovenes abroad Revista para los Eslovcnos pot el mundo Vaša pisma 2 Dogodki 4 Jugoslavija in svet, gospodarske novice 6 Slovensko zeleno zlato 8 Dve desetletji Inex Adria avioprometa 11 Izbor iz slovenskega liska 12 Godec motaj biti Z dušo in srcem 14 RcportEiža na vašo željo - Srebrni breg 16 Po Sloveniji, Osebnosti 18 Turistični vodnik 20 Slovenija v mojem objektivu - Nancy I Iti bar, Cleveland 22 Zakladi slovenskih muzejev - Škofja Ijoka 24 Korenine - Smučarska tekmovanja sredi vojne vihre 26 Naši po svetu 28 Vaje /godbe - Ivan Gradišnik, Francija: Beli grič 32 Umetniška beseda - Mita Mihelič: Cesta dveh cesarjev 34 Za mlade po srcu 36 Skozi ameriško džunglo 38 Materinščina, Nove knjige 41 Krožek mladih dopisnikov 44 Sliku na naslovili struni; Podčetrtek ob Sotli i gradom, v bližini so tudi znane Atomske toplice Foto; Ančka Tomšič izdaja Slovi: usta ivseljunskii matica Ljubljana, telefon ftftl 20-657 Naslov ftUKlO Ljubljana Cankarjeva. 1 /II, p. p. I 6M Slovenija, Jugoslavija Telefon uredništva Pbl/23-1 02 Telefon u pra ve 001 ¡11 -2 >4 davni Hi7 ¡jL/pmmnrtj urednik J nic Prešeren iJ'mtnifit Jagoda Vjgele Tehnični irrčt/rrri H runu Fcher Uredniški ¡tdbor Jiinev Kaji-cr, Marto Kern, Marko Pogačnik. Jože Prešeren. Ina Slokan, Mila Šenk. Jagoda Videle. Matjaž Vinjak, Jane/ Zmcc Izdajateljski svet Mitja Vošnjiik (predsednik), dr. Vladimir Klemenčič. Annu Krušna. Mira Mihelič, Ernesi Peirin, Milan Pogačnik. Drago Seliger. Lenart Šetinc. Ciril S ter, Ciril Ploliec Ptvvajatci Alberto Gregorič (španščina}. Milena Mikije* k-Sheppard (angleščina) Revija izhaja vsak mesec, k. in 9. številka izideta skupno. Letna naročnina Jugoslavija 15(1 din, Avstralija 7 uus. i. Avstrija 12(1 Asch, Anglija 4,50 Lstg.. Belgija 2l*lt Rir, Danska Ji D kr. J-'inska 35 FM. Francija 33 F''F. Holandija IM HF1. Italija 7LHJII Lit, Kanada El) ca n S, 7. R Nemčija 1MJM. Norveška 45 N kr, Švedska 40 Skr. Švica 15 Sir, ZDA - U,S-A. M US $. Južnoameriške države H L'S S. Avrnnsfcs rttfrtičd/rtoi Severna Amerika 20 US 5 ali 24 cun $. Južna Amerika 22 US S. Avslrulrja 20 aus S Ptačiia naročnin? Dinarski tekoči račun; 50100-6713-45356 Devizni račun: 5(HQ0-f>20-107-257300- 2SlM,i5 pn t j e Mj ¡ruski bunki - Plačilo je možno tudi psi mednarodni poštni nakaznici ali s.čekom, naslovljenim na »Slovenska izseljenska matica* v pri poročenem pismu. Poštnina plačana prr pošli 61 ti)2 Ljubljana Ti.sJt CCiP Delo, Ljubljana Oproščeno prometnega davka |ki pristojnem sklepu št. 421-1. 175 ?. dne 24. VII. H) 73 ■urednik vazi! Veliki narodi, ki so dali svetu tudi tal; o ime rova ne «svetovne« jezike, imajo že doka) bogato tradicijo v organizaciji poletnih, sol za [uje študente. Celo potovalne agencije že prodtijajo «pakete«, ki vključujejo jezikovne lučaje angleščine v Angliji, francoščine v Franciji, ruščine v Sovjetski zvezi, nemščine v Nemčiji ali Avstriji. V Jugoslaviji sc zdi, kot da smo doslej pozabljali na take možnosti, čeprav je tudi med tujci dovolj zanimanja za učenje jezikov, ki se govore na tleh Jugoslavije, in za spoznavanje naše bogate kulturne preteklosti. Pobuda, da bi tudi pri nas organizirali podobne poletne šole. j c prišla iz vrst naših izseljencev in njihovih potomcev, od katerih mnogi nisn imeli priložnosti, da bi se med šolanjem seznanili z jezikom svojih prednikov, Prvi so se odločili za organizacijo poletne šole Hrvatje, temeljite priprave nanjo pa so se začele tudi v Sloveniji. Številni potomci slovenskih izseljencev bi radi prišli za mesec ali dva v Slovenijo, kjer bi jim strokovnjaki razložili osnove slovenskega jezika in jih seznanili vsaj s temeljnimi obrisi bogate slovenske kulturne zgodovine, hkrati pa bi jih seznanili z geografskimi značilnostmi dežele, od koder izvira njihov rod. Po tem, kar jc hiln opravljenega doslej, sc nam zdi. da lahko upravičeno pričakujemo, da se bo prva slovenska poletna šola za potomec slovenskih izseljencev začela v letu 1982, Skupina slovenskih pedagogov že pripravlja programe predavanj in ekskurzij, razposlana pa so bila tudi že prva vabila slovenskim društvom in organizacijam, ki naj bi sodelovala pri izbiranju študentov. Nekaj se je torej le premaknilo. Tudi slovenščina je naredila nov korak pri uveljavljanju V svetu in la korak jc v prvi vrsti namenjen k potomcem slovenskih izseljencev, Tako je tudi prav, saj so med njimi številni mladi ljudje, ki sc zavedajo svojih korenin, čutijo pa jih še ne dovolj. Jože Preše rti! pisma Hej Slovani / lej Sk i va ni, naša reč slovanska živo klije. dokler ™šc verno srce z.n nas narod hijei živi, živi, duh slovanski, bttdi živ na vefce' Grom in peklo, pravne vaše proti nam so steke, ■Vir/ tedaj rtad nami strašna burja se te znese, ska.ia pok.?, dob se lomi. zemlja naj sc trese. Bratje mi stojimo trdno, kakor zidi praviti. črna zemlja naj pogrezne lega. kdor odpada. Jugoslovansko himno sHej Slovani« objavljamo na zeljo številnih s love n sk ¡h rojakov, ki poznajo me-Indijo, le redkokdo pa pravilno slovensko besedilo. V zadnjem času je prosil za objavo besedila sc posebej rojak Janez Primožič iz Avstralije, ki želi izvedeti tudi nekaj o nastanku te himne. O lem pa kdaj prihodnjič. Zakaj vse z malo začetnico? Že dolga letu živim rta čfveiMeirr in prihajam od časa do Časa v Jugoslavijo. Marsikaj se je spremenilo v feni času, hvala bogu na bolje. Vendar pa je veliko stvari, ki so vredne pripomb. Vem, dn se je po vsej Evropi razpasla navada, da pišejo imenu krajev, mest. hotelov, oseb idr. z. maJn začetnico. J udi na Švedskem se nekateri pačijo s tem. Toda nikjer nisem videla lega v taki meri kakor v Sloveniji. Prelepa je. da bi jo tako pačili! Kdo je začetnik take pisave? Pred nekaj fetišem na švedskem radiu slišala nekega Nemca - imena si nisem zapomnila - ki se jc hvalil, da je on začel tako pisati in da ga zdaj posnema vsa Evri .¡p; (. Zanimivo pa jc, da jc tega najmanj opaziti prav v Nemčiji. Zakaj rn neumno idejo najbolj posnemajo prav Slovenci? Antoniu JohiinsKim, Si id eri lil je, Sv nilska Nepozabno mesto Perth Doslej sva bi la z ženo dvakrat na obisk n v Avstraliji in med vsemi mesti nama je bilo najbolj všeč v mestu Perth v Zahodni Avstraliji. Navdušena sva bila nad vsem. nad samo lego mesta, čistočo, urejenostjo in lepoto hišic. Ljudje z vsega sveta, ki živijo v feni mestu, so sila prijazni ne te do tujcev temveč do vsakogar, tudi do »aboriginov«, prvotnih naseljencev Avstralije. Vsi ljudje skrbijo za utedi-. tev svojih domov, tako da dva nista enaka. Tam živi tudi veliko Slovencev iz raznih krajev naše domovine in veliko Jugoslovanov. Naši ijudje se zbirajo v raznih klubih, kjer prirejajo različne prireditve in zabave z. domačo glasbo in plesi ter si tako lajšajo domotožje. Med bivanjem lam sva z. ženo spozna -la veliko slovenskih družin, med katerimi naj omenim družine Halnzar, Pauvzin, Furlan. Strucclj in še nekaj drugih, s katerimi si redno dopisujemo. Moja svakinja Darinka Primc, ki živi lam z družino že od Ida 196 J, se je odločila, da ho prrfc slovenskega klubu v Perl h ¡j začeli i poučevati slovenščini* vse tiste, ki nc hi radi pozabili materinega jezika. Tako kol s mo bili deležni vse pozornosti ob obisku, jc bilo tudi ob slovesu. Prav vsi so nas pospremili na letališče. se poslavljali od nas s solzami v očeh in naročali pozdrave za vse v domovini. Tončka in l.tnlvik Pajnič, Ljubljana, Rnžičcva 5 V spomin človeku velikega srca Fifo ni poznal gostilne Stari grad oh glavni cesti skozi Senožeče, vas pod Nanosom in Vremščico! V prijetni gostinski izbi, ki nosi ime po nekoč mogočnem gruda Valvasorjeve slave, jc gostoljubnost gospodin je Drage ingn-spodarja Toneta privabila številne goste. Moji spomini na Sotlarjeve hitijo daleč nazaj v dneve kult urnega viška vasi Senožeče. Takrat, v težkih časih gradnje domovine, je mladina dajala pogum svojemu ljudstvu z bogatim kulturnim udejstvovanjem. Med njimi sta bila tudi Tone in Draga, ki sem ju kot otrok občudovala na odrskih deskah v »Prisegi o polnoči*. Od takrat je minilo /e veliko let. toda živb so mi v spominu poznejša delovanja tega človeka. Njegov pozdrav jc spremljal vsakega tovariša ob nagrobnem slovesu in vsakega izseljenca s stiskom roke. Meni jeob slovesu pred 23 leti kot 17-letnemu dekletu stisnil roko, zaželel srečo jif rili ptodaril prvi avstralski funt, ki .Hčin ga oh prihodu v A vstralijo še kako koristno uporabila. Oh pogostih obiskih domovine sem vedno obiskala Sotlarjev dom. kjer sem vedno srečala hvaležne izseljence. Tone mi je pred leti tam predstavil tudi preminulega slikarja Lojzeta Perku. s katerim sva spregovorila prenc-katero besedo o slovenskem slikarstvu. Danes ni nikogar več. Tisti veseli trenutki srečanj v domovini so prežeti z žalostjo. Vedno mi bodo ostale v ušesih Tonetove besede, ki mi jih je na kaseti poslal v Avstralijo - od Triglava do Jadranu, tja prek Oceana bo živela r!;cšii dokler bo Utripalo sloven- sko izseljensko srce, Helena Kihul:i Van de I^aak, Me Mu i time, Avstralija Učim se angleščine Naročam Ro<1 no grudo, ki mi je zelo všeč. Koledar sem prejela od sina. Naročnino bom poravnala takoj po prejemu računa. Pri feni mi bn p omagal mož, ker jaz .it’ ne znam dovolj angleščine, saj sem lu šele šest mesecev. Ruda bi se zaposlila, vendar pa je težko brez znanja jezika. Morda ima kdo cttf rojakov kak primeren učbenik angleščine. tlizohcta Vcrcon, Bccidcigh. Qld., Avstralija »Oglej si Rodno grudo,..« Z veseljem prebiram revijo Rodna gruda. To mi je edini stik z domovino. Ženi včasih pravim, da grem na obisk v Slovenijo, pa mi pravi; »Oglej si Rodno grudo, pa boš videl, kako t'zgleda tvoja domovina!« Zato bi vas prosil. če bi kdaj objavili kakšne slike iz Majšperka. Ptujske gore irt gradu Štatenberg (Makole) na Štajerskem. To so kraji, kjer sem preživel svojo mladost, Jernej Korošce, Toronto, Kanada Lipa Park lepo napreduje Rodno grudo rada berem in tudi moj mož. ki ni Slovenec, rad vse pre- bere. saj se je v Kanadi naučit kar precej slovenščine. Vsa čast vam. ki tako lepo opisujete Slovenijo. Tu v St, Catftarinesu je zdaj zelo lepo. vse je v cvetju, začela pa se je tudi sezona piknikov. Društvo Upa Park lepo napreduje - zdaj bodo tudi povečali dvorano. Toni Krašovec je dober predsednik in tudi Slovenci društvo radipod-pirajo, kadar m kolikor morejo. Zavedajo se, da je moč ie v skupnosti. Rose Pra prosi, St. (.’¡itharines. On!., kana ti a Ob zlatem jubileju Glasbene matice Vedno obljubljam, da bom kaj več napisal, pa vedno pride na vrsto lenoba, Tisti, ki mc poznate, veste, da veliko raje govorim, kakor pišem. Na proslavi >0-letnice pevskega zbora Glasbena matica v Clevelandu so podelili darilo Franku Bradachu, ki že ves čas obstoja sodeluje pri zboru Zadnjič sem omenil, da bom kdaj kaj napisal o mojem doprinosu zboru Glasbena matica v SO letih, saj sem edini, ki sem pri zboru ves čas. Rečem lahko le toliko, da je Glasbena matica uprizorila najmanj IS oper in jih nekaj tudi ponovila, Jaz sem skupno nastopil v 25 opernih predstavah. Naj-iepše sem se počutil kot oče v Traviatt in v glavni vlogi v Rigolettu pa tudi v Trubadurju. Ob 5(1-letnici mi je zbor podaril na odru zapestno uro v spomin. Zame je bil vrhunec vsega udejstvovanja takrat, ko smo uprizarjali opere. Mogoče pa Še kaj o Glasbeni matici napišem kdaj drugič. Frank in Zofi Bradach, Kuclid, Ohio, ZDA Domovina še vedno kliče Rodna gruda nam je zelo všeč. saj ljubim svojo rodno gnido kakor mater. Bila sem rojena v prelepi Sloveniji, moja hčerka je bila rojena v Kanadi, vendar bere in piše slovensko. Zelo sem ponosna nanjo. Bili smo Že trikrat v domovini. Zelo rada bi videla, če kdaj kaj napišete o Semiču e Beli krajini. Zaposlena sem bila v Telekomunikacijah na Vrtači, toda usoda me je ločila od domovine. Zdaj živim že 23 let Kanadi, toda čutim, da me domovina še vedno kliče. Pozdravljam vse v uredništvu in vse Slovence po svetu- Amatija Šuštaršič, VVmnipeg, Kanada Več narodnega ponosa Najlepša hvala za vaš trud in koristno delo za nas izseljence. Vse je lepo in zanimivo prebrati o naši lepi domovini. Pod naslovom Več narodnega ponosa je rojak Gustl Fujs iz Hamiltona napisal odkrit članek. Hvala, ker sta ga priobčili. Našemu rojaku Guštinu pa naj se posebej zahvalim za tako odkrite in resnične besede. Tudi jaz se popolnoma strinjam z njim, Res je, da bi lahko vsi naši otroci govorili slovensko, saj pripadajo slovenskim staršem, čeprav so rojeni v Kanadi. Tega niso krivi sami. Starši so krivi, ker jih niso učili materine besede in .se mnogi premalo zavedajo, kakšnega rodu so. Tudi jaz imam v Kanadi hčerko, ki je zdaj že poročena in živi v južnem predelu Ontaria v Londonu. Nima nobenih slovenskih šot pa mi kljub temu vsak mesec piše pismo v slovenskem jeziku- Tudi po telefonu se pogovarjava po slovensko. Za ro se ima v pr vi vrsti zahvaliti meni in že pokojni nria-mi. Številni otroci so danes tudi pi krivdi staršev preveč odtujeni. Mnogi se res radi pasta vijajo s s vojopolomljeno angleščino in si nabirajo bogastvo, kakor da bodo večno živeli. Ge pa pride bolezen ati nesreča, pa se šele spomnijo, da so te nekje naredili napako in to v škodo svojih otrok ali kfakn drugače. Pregovor pa pravi, da je po toči zvoniti prepozno. Zato bi tudi jaz pozval vse tiste, ki niso izpolnili vsega našega dolga do otrok, naj imajo kljub vsemu več narodnega ponosa. Še je čas, da marsikaj popravimo, saj se rta napakah učimo in izpopolnjujemo. Kajti rodna domovina je samo ena. Jože Grtihič, Timniint, Qut., Kanada dogodki Življenjska moč neuvrščenosti V dvorani skupščine Jugoslavije v Reogradu je bila ob 20-letnici prve konference šefov držav in vlad neuvrščenih dežel slovesna akademija, ki so se je udeležili predstavniki zveznih, republiških in pokrajinskih OTganov ter družbenih organizacij. Slavnostni govornik na tej akademiji je bil predsednik predsedstva SFR Jugoslavije Sergej Kraigher, ki je orisal zgodovinski razvoj gibanja neuvrščenosti in med drugim poudaril: »S spoštovanjem, se spominjamo pobudnika in gostitelja te konference, ki je začela novo poglavje v mednarodnih odnosih, državnika katerega vizionarska misel ju bila predana prihodnosti človeštva -našega predsednika Tita,« Sergej Kraigher se jc v svojem govoru spomnil vseh Titovih prijateljev in soborcev, Nehruja, Naserja, Nkru-maha, Slikama in drugih državnikov, ki so bili pionirji gibanju neuvrščenih, za tem sc je dotakni! korenin in virov ncuvrščanja ter izvirnih načel, ki so bila izoblikovana v Beogradu. Ponovno je poudaril tudi Titovo misel, da »mora svet po poti miru, sodelovanjih in vsestranskega razvoja - v blaginjo vseh narodov in vseh ljudi.« Zagon reaktorja v Krškem Sredi septembra so v jedrski elektrarni v Krškem začeli verižno reakcijo in s tem pognali reaktor. Vključitev te naj novejše pridobitve jugoslovanskega elektrogospodarstva v omrežje j c bila predvidena za oktober, Do konta leta rta j bi ta jedrska elektrarna dala 3tH) do 400 milijonov kilovatnih ur energije, ki si jo bosta na polovico delili Slovenija in Hrvaška- Gradnja elektrarne v Krškem kasni za trt leta, medtem pa sc jc tudi za trikrat podražila, vendar pa tudi za prihodnje dvomijo, da bi bilo mogoče skrajšati rok gradnje. Znano je, da nameravajo v Jugoslaviji do konca te- ga stoletja postaviti še šest jedrskih elektrarn, zato bodo izkušnje iz Krškega še kako dragocene. Ljubljanski nadškof v ZDA in Kanadi Konec avgusta je na dvajsetdnevni obisk k našim rojakom v ZDA in Kanadi odpotoval ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojz Šuštar. V mestu Marquette, ZDA, se je udeležil praznovanju Baragovega dneva, za lena pa je obiskal vrsto slovenskih župni j in izseljencev v obeh severoameriškili državah. Ob prihodu v Kanado je dr Alojz Šuštar obiskal tudi jugoslovanski generalni konzulat v Torontu, kjer se je zadržal v krajšem pogovoru z generalnim konzulom Naumom Na-cevskim. Potovanje ljubljanskega nadškofa po ZDA in Kanadi j c strogo verskega in pastoralnega značaja in je obenem nadaljevanje stikuv s slovenskimi župnijami. ki so jih navezali že prejšnji nadškof in drugi slovenski cerkveni dostojanstveniki. Poleg nalog na tem področju je eden izmed namenov tega potovanja tudi utrjevanje slovenske narodne zavesti med izseljenci in njihovo povezovanje z matično domovino, kot je ljubljanski nadškof izjavil pred potovanjem uredniku verskega lista »Družina«. Jugoslovanski filmi v Benetkah Znano je, da se bo v tekmovalnem programu na beneškem filmskem festivalu ZEi nagrado »Zlatega leva« potegoval tudi jugoslovanski film »Padec Italije« v režiji L< srdana Zaf ra novica. Za to nagrado se bi» potegovalo 2 I od skupno 7Q filmov. Drugi jugoslovanski film »Ali se spominjaš Dolly Bell« v režiji debutanta E mi ra Kust urice pa si ho »Zlatega leva* skušal priboriti v kategoriji filmskih prvencev mladih režiserjev- v tej kategoriji bodo na beneškem festivalu pokazali šest del. Živ spomin na Louisa Adamiča V septembru je bila v Sloveniji vrsta odlično pripravljenih prireditev v spomin na pokojnega ameriškega pisatelja slovenskega rodu Louisa Adamiča, ki je umrl pred tridesetimi leti. Najprej je bila 3, septembra, spominska slovesnost pred pisateljevo rojstno hišo v Prapročah pri Grosupljem, kjer je govorila nekdanja Adamičeva sodelavka, izseljenska kulturna delavka in pisateljica Arina Praček-Krasna. Naslednji dan jc bila v osnovni šoli Louisa Adamiča v Grosupljem osrednja proslava s kulturnim sporedom. Slavnostni govornik jc bil član sveta federacije dr.Jože Vilfan. V' petek, II. septembra pa jc bil v kulturnem domu v Grosupljem literarni večer pod geslom »Vse njegovo tlelo je bil en sam boj - boj za resnico in pravico«. V Ljubljani j c bila osrednja spominska slovesnost v počastitev Louisa Adamiča v kulturnem domu Jvaiia Cankarja, za tem pa je bil mednarodni znanstveni simpozij o vsestranskem delu Louisa Adamiča, ki ga je organizirala univerza Edvarda Kardelja, Podrobneje bomo ti slovesnostih in simpoziju, ki je ponovno potrdil kako je še živ spomin na tega velikega Slovenca, poročali v prihodnji številki Rodne grude. Prvo evropsko gledališče na Kitajskem Izjemno priznanje in odgovornost za Luikovno g led id išče v Ljubljani: kot prvi evropski te atruki ansambel je 23. avgusta odpotovalo na petnajstdnevno gostovanje ¡>n IR Kitajski. V okviru meddržavnega sporazuma o sodelovanju med Kitajsko in Jugoslavijo so ljubljanski lutkarji v Pekingu in še petih drugih mestih prikazali »Resnično pravljico« Anje Dolenčeve v režiji Alberta Kosa in Jurčičevo »Kozlovsko sodbo v Višnji gori« ([idrska priredba Svetlana Makarovič, režija Miran Herzog), Poletna šola slovenskega jezika Slovenska izseljenska matica pripravlja v sodelovanju s pristojnimi ustanovami po letno solo slovenskega jezika, ki je namenjena potomcem slovenskih izseljencev, ki bi se radi seznanili s slovenskim jezikom in slovensko kulturno tradicijo. Delovna skupina, ki je pripravljala program te šole, predlaga, da bi organizacijo poletne sole zaupali gimnaziji v Kranju, Šola naj hi trajala mesec dni, od 15. julija do 1 ,'š. avgusta. V prvem letu delovanj ei n el j hi ¡roletno šolo obiskovalo okrog 30 slušateljev, Največje zanimanje za tovrstno šolo je med našimi izseljenci v ZDA in Kanadi, vse pa kaže, da bo dovolj mlEidih, ki hi se radi naučili slovenščine rudi v drugill državah, zlasti v Latinski Ameriki, Avstraliji ter tudi v zahodnoevropskih državah. Šola naj bi bila razdeljena v dva dela: v jezikovni pouk in pouk iz. nacionalne zgodovine, kulture ter spoznavanja geografskih in drugih značilnosti Slovenije. Slovenska izseljenska matica je s pripravami za organizacijo poletne šoje žc seznanila nekatera slovenska društva in orgEjnizacijc, ki bodo pomagale pri izbiranju kandidaLov za obisk te šole. Vsi zainteresirani se lahko za podrobnejše informacije obrnejo tudi na naslov našegEi uredništva. Rade Šerbedžija -avstralski igralec leta V navzočnosti vse avstralske igralske elite so v avgustu v znani svdncy-ski dvorani »Center Point* razglasili za avstralskega »igralca leta*: jugoslovanskega igralca Radeta Sfirbedzijo. Nagrado mu je izročil eden najboljših avstralskih igralcev Gary McDonald. Ta nagrada je ponoven dokaz, izrednih simpatij, ki jih je avstralska publika posvetila jugoslovanskim gledališčnikom oh njihovem gostovanju v Avstraliji z Jovanovičevo dravmo »Osvoboditev Skopja« in pozneje tudi ob predvajanju posnete drame na av-siralski televizijski mreži. Zajezitev neugodnih tokov v gospodarstvu Delegati slovenske skupščine so po hitrem postopku sprejeli pet zakonov, ki naj hi zajezili neugodne tokove v gospodarstvu. Zakoni so v veljavi od 1. avgusta in bodo veljali do konca leta. Najpomembnejši je zakon o začasni prepovedi razpolaganja z delom družbenih sredstev za gradnjo določenih objektov v letu 1981. S sprejetjem »paketa« zakonov naj bi pospešili zunanjetrgovinsko menjavo slovenskega gospodarstva s konvertibilnim področjem, saj bodo izvozniki plačevali manjši delež prispevkov. Prav takt> so v ugodnejšem položaju izvozniki, ki izvažajo prek svojih načrtovanih obveznosti, saj jim ostane 90 odstotkov tako pridobljenih deviz. »Lastovke« v Moravcih V soboto, 16. avgusta, je bilo tradicionalni) pomursko izseljensko srečanje, ki je bilo letos v znanem zdravilišču Moravci. Zbralo se je prek 500 pomurskih izseljencev in rojakov, ki so na začasnem delu v tujini, ki se jim je pridružilo tudi precej domačinov. Organizator tega srečanja je bilo slovensko kultu mo-prosvetno društvo Lastovka iz Ingolstadta v ZR Nemčiji v sodelovanju s pomursko |Todriižnico Slovenske izseljenske matice in občinski! konferenco Socialistične zveze delovnega ljudstva iz Murske Sobote. Zu kulturni spored na Lem srečanju so priskrbeli mladi člani društva lastovka, ki v Ingolstadtu obiskujejo slovenski dopolnilni pouk. To društvo tudi sicer razvija čedalje tesnejše stike s podobnimi kulturnimi in športnimi društvi v domovini; sodelovanje z domovino je sestavni del njihove redne dejavnosti. Slavnostni govornik na tem srečanju, ki so se ga udeležili tudi številni predstavniki javnega življenja v Pomurju, je bil predsednik občinske konference SZDL Murska Sobota Štefan Čahuk, ki je meti drugim poudaril: »Biti član slovenskega društva na tujesn je tisto najlcpše, kar more človek doživeti, posebno šc zato, ker vemo, da nihče ni sam sebi zadosti. To združevanje v društvih ni nikakršen dodatek k življenju, nasprotno - to je vsakdanje življenje,« O razmerah v Pomurju pa je med drugim povedal: »Občani in delovni ljudje naše pokrajine, Pomurja, si vztrajno in ne tirno rno prizadevamo izboljšati naš gospodarski, kulturni in poEitični razvoj. Delamo, gradimo, učimo se, veselimo se uspehov, potarnamo o težavah, toda optimistično zremo v jutrišnji dan. Vsakdo, ki hoče. lahko vidi naše rezultate. Prepričani ¡¡mo, tla ta ponos delimo skupaj z vami, ki ste že lela odsotni.« file fan Antaiiç, predsednik pomurske ¡.xxiruîiiice Slovenske izseljenske matice, pozdravlja rojake na srečanju v Moravcih Pogled v dvorfliio resta \radje v Moravcih med izseljenskim srečanjem Jugoslavija in svet Ob obletnici beograjske konference V začetku septembra je minilo dvajset let od prve konference neuvrščenih držav, Bila je leta 1961 v Beogradu in 7. njo sc je v mednarodnem življenju začelo obdobje naraščajočega delovanja in vpliva neuvrščenega gibanja, ki šteje danes že skoraj ¡00 držav. Ob tej okrogli obletnici so povsod po svetu, pred vsem pa seveda v številnih neuvrščenih državah, posvetili veliko razmišljanj o svetu in njegovi bližnji usodi, za katero se prav ob tej obletnici znova zdi, da je na kocki. Generalni sekretar Združenih narodov Kuri Waldheim je nedavno dejal, da me dna modni položaj še nikoli od kubanske krize leta 1962 ni bi! tako zapleten kot danes. Mnogi svetovni voditelji s takšnimi ali drugačnimi besedami izražajo enake misli. £’e ob tej obletnici skušamo pogledali na svet predvsem skozi očala dvajset letnega delovanja neuvrščenega gibanja, je podoba močno zapletena mešanica temnih in svetlih barv. Nespodhitna zasluga neuvrščenega gibanja jes da se v zadnjih dveh desetletjih obstoječi vojaško-pofitieni bloki niso širili z vstopanjem novih držav, nekateri regionalni bloki pa so celo razpadli; nove noudvisne države (in to je bil čas razpadanja klasičnih kolonialnih imperijev in nastanka desetine novih držav) se niso vključevale v bloke, ampak v neuvrščeno gibanje. Dejstvo da se bloki niso širili, je gotovo bistveno prispevalo k preprečevanju nove svetovne vojne. Po zaslugi prizadevanj neuvrščenih st j se vsaj uradno uveljavila nova načela v odnosih med državami, ki temeljijo na spoštovanju enakopravnosti velikih in majhnih, suverenosti vseh, na ne vmeša van ju v notranje zadeve in podobnih vrednotah. Toda tudi temnih in celo čisto črnih tonov ne manjk;i. Pravkar omenjena načela so pogosto samo na papirju in vse prevečkrat grobo kršena. Bloki, med njimi dva največja in najnevarnejša - vzhodni in Zahodni, še vedno obstajajo, konfrontacija med največjima se zaostruje in je vedno hujša grožnja svetovnemu miru, Nttjslahše pa ¡e, da svet v vsem povojnem času ni storil niti drobcenega koraka na poti k razorožitvi, ampak se nasprotno vse bolj obnrožu je, Kopičenje vse močnejših in strašnejsih orožij iz dneva v dan povečuje nevarnost vojne, poteg tega pa se pojavljajo vedno nova orož- ja, med njimi tudi taka. ki po vojaški logiki napravljajo vojno »bolj sprejemljivo«. Najbolj nevarna med temi orožji je tako imenovana nevtronska bomba, ki že nekaj let kot, nov Damoklejev meč visi nad človeštvom. Nitka, na kateri visi, je postala še veliko tanjša letos poleti, ko je ameriški predsednik Kitita M Reagan sprejel sklep ti izdelovanju tega novega orožja. Seveda je jasno, da ga bodo nemudoma začeli izdelovali tudi v Sovjetski zvezi. Nevtronska bomba je atomsko orožje, ki pri eksploziji razvije zelo močno atomsko sevanje, ki uniči vse živo, vendar pa ne povzroči (tako kot »klasična« atomska orožja) velikih rušenj hiš. tovarn, prometnic in podobnega, Smrtonosno sevanje tudi ne traja dolgo, Zaradi tega je nevtronska bomba zelo »primerna« za vojskovanje v gosto naseljenih, razvitih in bogatih deželah - na printer v Evropi. Njena uporaba »očisti« vse živo, predvsem ljudi, vendar ne uniči dragocenih industrijskih in drugih objektov in vojaki države, ki je uporabila nevtronsko bombo, lahko razmeroma naglo zasedejo prizadeto področje. Gledano s stališča vojaške logike jez nevtronsko bombo v veliki meri rešeno vprašanje smotrnosti vojskovanja v gosto naseljenih in razvitih državah, kjer s klasičnimi atomskimi bombami, ki uničijo vse in cele dežele za dolgo spremenijo v puščave, ne bi bilo mogoče doseči kakih posebnih koristi. Rojstvo nevtronske bombe povzroča zlasti veliko ogorčenje in skrbi med evropskimi državami - tako na vzhodu kot na zahodu - saj je jasno, da je ta bomba najbolj uporabna prav v Evropi in v resnici ie-tej tudi namenjena. Predsednik Reagan je sklenil - predvsem zaradi ostrih protestov v zahodni Evropi da bn nevtronsko orožje vsklftdišceno v ZDA in ga za zdaj ne bodo prepeljali v Evropo. Toda to je le blažev žegen, saj je jasno, da je v primeru potrebe stvar nekaj ur, da se bo to orožje znašlo v Evropi. Sklep predsednika Reagan ti o proizvodnji nevtronske bombe sodi v okvir njegove politike, da si morajo ZDA najprej z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotoviti vojaško premoč nad Sovjetsko zvezo in šele potem začeti z njo pogajanja za omejevanje oborožitve in preprečevanje vojne, Slaba plat te logike je seveda v tein, da si na drugi strani prav tako z vsemi razpoložljivimi sredstvi prizadevajo, da ne bi zaostali, in končni rezultaL tega je že zdaj — samo še hujša oboroževalna tekma, še večje zaloge strašnega orožja in s tem vedno večja nevarnost z,u mir in prihodnost človeštva. Janez Stanič Gospodarske novice »Jugoslavija sperial« V Postojni sc je pred nedavnim mudila I b-članska ekipa TV Asahi (Asa-hi National Broadcasting Co.) iz Tokia. V Jugoslaviji je posnela 90-minut ni televizijski film, v katerem hodo predstavljene lepote in zanimivosti dežele, V filmu bo veliko tudi o jamah. saj je ekipa več dni snemala v Postojnski. Škocjanski, Križni. Planinski in Pivki jami. Za kakšen televizijski film ozirom ti za kakšno oddajo pravzaprav gre? »Gre za enega izmed filmov, ki jih prikazujemo ob sredah zvečer. Naslov oddaje je a Sreda spccial«, v njej pa predvajamo vsakokrat Film it lepotah, zanimivostih, nacionalnih posebnostih le ali one dežele. V okviru te oddaje bo predvajan tudi film z naslovom »Jugoslavija special«. V filmu ne bo nič o politiki in ekonomiki vaše dežele, ker gleda ta program povečini mladji generacija, ki v filmih ob sredah zvečer ne pričakuje tovrstnih in formacij.« TV Asahi je zasebna televizijska družba. Še eno novo letalo Inex Adrie Pred dnevi je prispelo na ljubljansko letiilisce letos že drugo letak) DC-9 ¡super RO, ki so ga pripeljali piloti Ines Adrie avioprometa iz Kalifornije, naslednji dan pa so ga že poslali v promet. Deveto po vrsti V jati slovenskega čarterskega podjetja, ki so ga skrajšano poimenovali Ana (Alfa November Alfa), je trenutno najekono-mičnejše in naj tišje letalo tega razreda (krat k ¡-sred nji dolet), saj v primerjavi z boeirtgom 727 potroši za 30 odstotkov ma it j goriva in povzroča nekajkrat manjši hrup. Ana, sodobna »devet -ka«, sprejme 167 potnikov tn je 997. letalo s tekočega traku Douglasove tovarne v ZDA- V Ljubljani 1286 novih stanovanj Do junija, letos so v Ljubljani sezidali 1286 stanovanj. V planu za letošnje leto je bilo 3543 stanovanj. Največ so jih do junija letos dogradili v občini Bežigrad kar 622, veliko tudi v Mostah - 481, V centru so vsa pl oni rana stanovanja že zgradili. na. Viču le 61, najmanj pa v občini Siska -samo 48. Glede na to. da trenutno v Ljubljani gradijo 5891 novih stanovanj (nekaj teh se vleče Se Iz krnske številke načrtovanih a ne dograjenih stanovanj j je obilo možnosti, da letošnjo načrte zidave uresničijo. Les je dragocena, domača surovina {foto; Janez Zrnec) Velik izvoz jugoslovanskega pohištva Jugoslovanski proizvajalci pohištva so v prvem polletju izvozili za 186 milijonov dolarjev izdelkov. Jugoslavije izvaža pohištvo v več kol 50 držav, čeprav so največji kupci SZ, ZDA, ZRN, Velika Liri ta ni j a in Francija. Od držav v razvoju kupujejo največ jugoslovanskega pohištva 1 .i L>i-ja. Irak, Angola in Kuvajt. Večji izvoz Lesonita Tovarna Lesonit iz. Ilirske Bistrice je v L polletju letos dosegla 1,06 mi-ijardc dinarjev skupnega prihodka. Listi dohodek je znašal 13 milijonov dinarjev; prihodek je bil za 6 I odstotka večji kakor lansko leto. V prvem polletju so izvozili v tujino ?,a 8(1 milijonov dinarjev blaga, oziroma za 46 odstotkov več kakor v prvem polletju 1980. Uvoz so letos skrčili za 20 odstotkov. Na zunanja tržišča, predvsem ra zahodna, so povečali izvoz ultra lesenih plošč, katerih delež v celotnem izvozu prekaša 30 odstotkov, IVI e dni) rodni kmetijski sejem v Radgoni se uveljavlja Konec avgusta je podpredsednik zveznega izvršnega sveta Zvone Dragan odprl 19. mednarodni kmclijsko-živiiski sejem v Radgoni, Na letošnjem sejmu je sodelovalo okoli 606 proizvajalcev hrane, kmetijskih izdelkov, drobne mehanizacije in strojev ter številna trgovinska podjetja. Poleg domačih razstavljalcev je razstavljalo na razstavišču 8(1 tujih podjetij, in sicer Iz devetih držav, med temi iz Avstrije, Madžarske in Italije. ia Specializirani sejem čedalje bolj pridobiva rtu svojem pomenu ter zavzema drugo mesto v državi - takoj za novosadskim kmetijskim sejmom. Podpredsednik zveznega izvršnega sveta je poudaril prav to okolnosl, da na sejmu razstavljajo kmetijski proizvajalci. oziroma izdelovalci strojev za mehanizacijo kmetijstva iz Avstrije, Italije in Madžarske. Omenil je tudi sejme Alpe-Adria, ki jih prirejajo v Ljubljani že od leta 1962. Ti sejmi spodbujajo k medsebojni blagovni menjavi ter h krepitvi gospodarskega sodelovanja med sosedi in utrjujejo tudi položaj narodnostnih manjših, ki SO pobudnik za nekatere oblike sodelovanja. Govornik je podčrtal, da treba pospešiti proizvodnjo hrane ter smotrneje izkoriščati naravne danosti in prednosti, ki jih ima jugoslovansko kmetijstvo. Prispevek kmetijstva in živilske industrije k celotnemu družbenoekonomskemu razvoju lahko postane res velik. Kmetijstvo se mora razvijati s 4,5-odstotno letno stopnjo rasti, z isto dinamiko, kakor industrija. Kakor zdaj načrtujejo bodo v Jugoslaviji I. 1985 lahko pridelali 6 milijonov ton pšenice in rži ter najmanj 12 milijonov ton koruze, S tem bodo pokrili domačo potrebo, ostalo bo pa še nekaj za izvoz. Razširitev gospodi) rsk ega sodelovanja Koroška-Slovenija n h celovškem lesnem sejmu je obiskala delegacija Cios|Todarske zbornice Slovenije pod vodstvom predsednika A n tire j a Verbiča koroškega deželnega glavarja Leopolda Wagncrja. Na srečanju, katerega so se udeležili tudi predstavniki koroške trgovske zbornice, so sc pogovarjali o utrjevanju dokaj razvitih trgovinskih odnosov in o višjih oblikah ekonomskega sodelovanju. Pogovarjali so se tudi o karavanškem predoru, kjer avstrijska |n>rtjetja čakajo na čimprejšnji začetek, sicer ne morejo ostali pri sedanjih ponudbah. Glede turističnega projekta na Peci sta obe struni ugotovile, da je možna samo dolgoročna realizacija projekta. Deželni glavar je poudaril, da bi morali vse storiti, da ne bi prišlo do kakršnekoli omejitve v čezmejnem osebnem prometu. Ker lani ni prišlo do podpisa gospodarske regionalne pogodbe, sta se obe strani pogovarjali o bistveni razširitvi kontingenta v okviru sejemskim dogovorov (od julija [981 do julija 1982 naj bi blagovna menjava dosegla 36(1 milijonov šilingov). Zaradi razvoja gospodarskega sodelovanju med Koroško in Slovenijo je prišlo tudi do pobude za Koroško- SlOvensko gospodarsko zl>ornico. ki bi v obeh deželah imela nalogo služiti interesentom na področjih skupnega gospodarjenja in trgovanja. Letos bodo presegli 1 milijon dolarjev izvoza Delovni kolektiv mirenske tovarne rastlinskih specialitet in destilacije »DANA« bo 1 c Los presegel 1 milijon dolarjev izvoza. Dana se je v zadnjih letih močno uveljavila na Češkoslovaškem, kjer skupaj s podjetjem Nealko i/. Olomuca izdeluje tirnic, mzen tega pa tudi v Avstriji, zahodni Nemčiji in Sovjetski zvezi. Poleg žganih pijač, kjer sta v ospredju slivovka in sadno žganje, se na tujem vedro bolj uveljavljajo z aromami najrazličnejših okusov. Letos imajo že zagotovljene osnovne surovine, zato so prepričani da bo proizvodnja tekla brez zastojev. Sto tisoč vrat iz LIP Letos junija je delovna organizacija LIP Bled prejela v Ljubljani priznanje za izvoženo 106,000 vratno krilo kupcu MBE v Bremnu, V LIP so s prodajo stavbnega pohištva temu kupcu začeli pred dvema letoma. V dobrem sodelovanju z Lesnino, Jelovico in LIP so lani izvozili 50.000 vratnih kril in 5,000 podbojev. Junija pa j c mejo prešlo stotisočc vratno krilo. Ce računajo, da ima povprečna stanovanjska hiša po 10 notranjih vrat, potem so v LIP v kratkem času in na enem samem tržišču opremili z vrati kar 10,000 hiš. Tudi v prihodnje nameravajo izvoz firmi v Nemčiji povečati in vključiti poleg vratnih kril iu podbojev stilna vrata, podboje v novi izvedbi, tesena okna in vhodna vrata. Najdonosnejši! slovenska kmetijska veja je hmeljarstvo Slovensko zeleno zlato Prostrano hmeljišče v Savinjski dolini Gojenje hmelja je ena izmed značilnih slovenskih kmetijskih panog. V nekaterih kmetijskih področjih j c to kot glavna, v ne k at e rili pa kot dopolnilna veja kmetijske proizvodnje. Kaj jc v primerjavi z drugimi kmetijskimi vejami pi>sebnost pridelave hmelja? Najprej moramo omenili to, da je skoraj edina uporaba hmelja v pivovarski industriji, druga posebnost pa ¡e v tem, da hmelja na more uporabiti pridelovalec, temveč nastopa zgolj kot tržno blago, ki se prek domači h in tujih trgovskih podjetij prodaja pivovarnam doma in po svetu. Danes izvozimo okrog 70 odstotkov slovenske proizvodnje hmelja, zalo mu upravičeno lahko rečemo - slovensko zeleno zlato. Hmeljarstvo omenjajo na slovenskem ozemlju že v srednjem veku in sicer urbar Notitia Bono-rum de Lonca 1156 in ostali urbarji na Gorenjskem in Primorskem, Za Časa cesarice Marije Terezije so bile ustanovljene kmetijske družbe v Celovcu, Gorici, v Gradcu in Ljubljani, ki. SO že pospeševale hmeljarstvo in po podatkih iz knjige dr. Huhka (1846) je bilo leta 1839 že 56 oralov h melj ni kov s 128.000 sadikami hmelja na tedanjem Štajerskem v okolici Maribora, Ptuja, Makol, Turnišča. Radgone in Veržeja. Začetki takratnega hmeljarstva na Štajerskem segajo po Huhku že v leto 1770, V tistem času se omenja saditev hmelja tudi v Vojvodini v Bačkem Petrovem. Leta 1833 je bilo objavljeno »Kratko navodilo za pridelovanje hmelja na Kranjskem«, leta 185? pav Kmetijskih in rokodelskih novi ca h v 12 nadaljevanjih »Poduk o hmeljcrc-ji«. Glede na ugtHlnc pogoje se je hmeljarstvo najhitreje razvijalo v Savinjski dolini. Najbolj učinkovit dejavnik za razvoj hmeljarstva na slovenskem ozemlju pred prvo svetovno vojno jc bila ustanovitev Hmeljarskega društva leta 188U s sedežem v Žalcu, v okviru katerega je uspešno delovni rodoljub Janez Hausenbichler, ki je leta 188? iz -dal tudi knjiži co »Na vod. o hmeljarji-a. Društvo je sicer menjavalo organizacijske oblike v obdobju do leta 1945, vendar je Žalec ves čas ostal središče slovenskega hmeljarstva 7 odločilnim • Luni je Slovenija izvozita 2268 ron hmelja, vrednost izvoza ¡hi je presegla 10 milijonov dolarjev. Največ slovenskega hmelja so kupiti v ¿R Nemčiji, 903 tone. sledijo pa Švica s 513 tonami, Velika Bril arija 14 376 tonami. Združene države Amerike v. 236 lemami, ,Th-¡tonska s 160 tonam! ter Francija z 59 in Avstrija / 20 [(mami hmelja, Letos bodo pri Hmezadu, ki izvaža v Slove ni ji pridelan in odkupljen hmelj, najprej izpolndi naročila domači El pivovarn, ob hoEjšem pridelku pa pričakujejo, da to letošnji VAVOf. ostal na ravni lanskega, Nji nedavnem svetovnem kongresu hmeljarjev v Novem Sadu so kot novi članici sprejeli še Avstralijo in Argentino, Za predsednika organizacije hmeljarjev je bil izvoljen inž Virko Kotcrc, donedavni vodja proizvodnje v Hmezadu v Šempetru. Na kongresu so trem Jugoslovanom podelili tudi naslov »vitez hmeljarstva« in med njimi je bil tudi Albin Stepišnik, kmet iz Trnave. AEhin Stepišnik. novi slovenski »vitez hmeljarstva« je v razgovoru z. novinarjem slovenskega tednika dejal: Na naši kmetiji prehaja hmeljarstvo ir. roda v rod. Trdno sem prepričan, da lahko poslanci hmeljar samo v primeru, če si s hmeljem rojen in s hmeljem odraščaš. Enako je kot pri vinski trli. Danes ne moreš uspešno kmeiuvali, če iiimaš lastne delovne sile in strojne opreme. Zato sva z ženo nenehno vla-galji v struje. Kmetija ne more čakati na čas, da to stroj prost zale. V štiriindvajsetih urah se razmere- lahko spremenijo in v enem dnevu si lahko ob pridelek. Živimo dobro, bolje celo od nekaterih. ki imajo hotjše pogoje. Priznam, da je hmelj še vedno najdonosnejša kuttu-rji. Pri živini je čisti dohodek že vprašljiv. Toda hmelj,, to zeleno zlato, kot mu pravijo, v resnici tli zlato- Pozlatijo ga roke. Tit se lahko vidi i.e. če greš med nasade .. .n Eterično olje in greneine so glavne sestaviite hmelja, ki učinkujejo zdravilno. F.ierično oije ima izrazito pomirjevalni učinek, medtem ko grenke snovi (amara) krepijo in poživljajo. Oba ta učinku se kombinirata v psihično izravnalno sredstvo - posebno pri tesnobah iu notranji na|>etosti. Zaradi grenčin se uporablja hmelj tudi kot krepilno sred-sl vo, pri teževub v želodcu in za vzbujanje teka. Najbolj pogosta je uporabi hmelja v obliki čaja ah alkoholnegn ekstrakta. Zelo si ar način uporabi, ki je razširjen ponekod v naših krajih, so napolnjene blazine s hmeljem, ki jih uporabljajo predvsem pri nespečnosti. Spomladansko delo nn sodobno urejenih hmeljiščih vplivom na pridelovanje in trgovanje s h in el jem. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, je bila ustanovljena hmeljarska zadruga v Žalcu (Hmezad), ki je bila poleg skrbi za pospeševanje hmeljarstva in preskrbe z gnojili idr. zadolžena tudi za pripravo hmelja za trg ter vso prodajo slovenskega hmelja doma in v tujini. Leta 1952 je bil ustanovljen hmeljarski odbor pri okrajni zadružni zvezi v Celju, ki je s hmeljarji sodeloval prek hmeljarskih odsekov pri posameznih kmetijskih zadrugah. Leta 1952 je bil ustanovljen inštitut za hmeljarstvo v Žalcu, ki je nadaljeval začetno raziskovalno in pospeševalno delo hmeljarskega odbora in Hmezada, Razvil je več dejavnosti: vzgaja nove sorte, raziskuje agrotehniko in gnojenje hmelja, spremlja razvoj hmeljnih bolezni in škodljivcev ter skrbi za njihovo zatiranje, uvaja nove stroje in proizvodne postopke, analizira ter kemično raziskuje sestavine hmelja ter določa njegovo pivovarsko vrednost, Gojenje hmelja je pokrajini, kjer ga goje, dalo povsem novo podobo. Že površen pogled na Savinjsko dolino kaže nenavadno podobo. Daleč naokrog se razprostirajo obširna hmelji- šča. Gosti, strnjeni nasadi v poletnem času zastirajo pogled, petje obiralcev hmelja je v zadnjih letih nadomestilu brnenje obiral ni h strojev; pozimi so nekoč vzbujale pozornost v piramide zložene hmeljevke, danes pa so jih izrinile nemo stoječe prazne žične opore, ki pričakujejo pridelek v naslednjem letu. Hmelj je dvignil kmetijstvo Savinjske doline na stopnjo najnaprednejših agrarnih pokrajin. Čeprav je to IIa videz enotna pokrajina, nudi človeku vendar toliko novih vtisov, ki potrjujejo, da je tod razvito napredno gospodarstvo. Prav nič se ne bomo zmolili, če bomo trdili, da je današnja Savinjska dolina dar hmelja. Hmelj je omogočil in priklical tudi nove oblike gttspodarskih poslopij. Naselja so se povečala in modernizirala. Tudi središče Savinjske doline-Žalec se je razvilo v sodobno mesto. V Slovenijt je pridelovanje hmelja razširjeno v družbenem in zasebnem kooperacijskem kmcLijstvu. Sodobno pridelovanje zahteva razvoj novih tehnoloških in tehničnih postopkov, ki naj pridelovanje posodobijo in pocenijo. Za uspcvanjc hmelja ima Slovenija dokaj ugodno podnebje, čeprav so padavine včasih neenakomerno razporejene. Zato jc večina urejenih hmeljišč opremljena s cevovodi za namakanje. Od 2368 hektarov hmeljevih nasadov v Sloveniji jih je 2250 v polni rodnosti. Povsem novih, prvo le m Ih nasadov hmelja, na katerih praktično še ni kaj obirati, je za okrog 79 hektarov, nekaj več kot 30 hektarov pa je prvoletnih nasadov s sadikami, ki že kar dobro obrodijo, Od vseh njiv s hmeljem, ki jih imamo v Sloveniji, jih je družbeni lasti kar 1728 hektarov, medtem ko kooperanti zadrug pridelujejo hmelj na 640 kektarih, Zaradi vse večjih potreb domačih proizvajalcev piva in večjega povpraševanja po hmelju v tujini je postalo pridelovanje hmelja v Sloveniji spet bolj zanimivo, K temu brez dvoma prispevajo tudi boljše odkupne cere. Tako je moč opaziti, da sc počasi povečuje število nasadov, posajenih s lo kulturo. Razveseljivo pa je tudi, da se že veliko bolj opazno povečujejo hektarski pridelki hmelja. dr* Trme Wagner Obiranje hmelja pri Stepišnikovih v 7'riiavj Si roj no obrane hmeljeve kohuljice je Ireha tudi ročno prebrati (slike: Janez Zrnec) Dve desetletji Inex Adria avioprometa Komercialni direktor slovenskega le lahkega prevoznika Ines-Adria aviopromet Gttsfav Tiia prevzema mudel letala DC-9 super SO od podpredsednika korporacije McDonnel Douglas Charlesa M. Forsytha. Ines-Adria je piva čarterska letalska družba, ki je že prejela dve letali DC-9 super SO. Najbolj točen čarterski prevoznik I Ive desetletji ie letajo po svetovnih zračnih progah letala, ki imajo na trupu narisan poleg jugoslovanske zastave tudi /nuk A A, znak ljubljanskega čarterskega prevoznika Tncx Adria avioprometa, delovne organizacije, ki sc je ob ustanovitvi leta 1961 preprosto ¡menovala Adria avio-prornel. Modri črki AA slu v dveh deselle tjill postali na evropskem nebu simbol točnosti in tudi vzor vsem tekmecem, kako morajo stevardese ¡hmreči potnikom. Slovenska krila so sc razprostrla leta 1961 nekaj meSCCev pred prvo konferenco neuvrščenih v Beogradu. Pri nizozemski družbi KLM so takrat kupili štiri letala DC-6b, ki so jih poganjali po štirje motorji s propelerji. V začetku so morali Ljubljančani najdi na Nizozemskem tudi pilote, ki pa so jih kmalu zamenjali Jugoslovani, katere je pridobil zn krmarjenje lelsd AA danes ie upokojeni kapitan J!rani.voj Maj cen. Mojster, kot so ga radi klicali mlajši piloti, ni bil sumu Izvrsten letalec (nekaj časa je bil n ■■‘H pilot predsednika Tita J, temveč tudi pilot, ki je sVOjO vojno [Kil končal kot komandir IÍ. cksadriljc mlade ¡Kirhztmske aviad je. Prav Jimnivoja Majcna so si dobro za* pomnili tudi naši izseljenci, saj jv bil med prvimi, ne samo slovenskimi, temveč tudi jugoslovanskimi piloti, ki je prelci el Atlantski ocean in iz Združenih držav neposredno v Jugoslavijo vozil izseljence, ki so do časov Adria avioprometa morali najprej z ameriškimi ali letali drugih držav do Londona ali Amsterdama in šele s teh dveh letališč- v. letali JAT do domovine. 'L uvedbo čezoceanskih prog do ZDA, predvsem do New York a, Chicaga in Clevelanda. za kar jc ljubljansko pod jel jc dobilo osebno od takratnega predsednika Z.UA Job na Kennedvja podpisano dovoljenje, se je sloves dobrih pilotov in veščih Organizatorjev čarterskih prevozov iz Ljubljane razširil Uidi na druge celine. In leíala Adria avioprometa so nato vzletela tudi proti Južni Ameriki, do daljne Japonske tu proti jugu Afrike. Prvo zagnanost delavcev A A, brez katere zagotovo ne bi s samo štirimi letali zmogli prvih uspehov in uveljavljanja na mednarodnem zračnem trgu, pa jc kmalu začelo gasiti spoznanje, da so letala DC-fib naposled le prišla do mejnika, od koder jc zanje pot samo še v staro železu- Podjetje je Jela I967 dobilo prisilno upravo, leto-tlni pozneje pa bi moralo, tako so namreč vdevala gospodarska pravila, v stečaj. A spet so s« našli zanesenjaki, ki so mislili diugače. Danes že pokojni Janez Nedog, ki je bil prisilni upravitelj Adria avioprometa, hkrati pa v zasebnem življenju letalski navdušenec, je uspel prepričati vodstvo beograjskega InterekspoTla. da sedemletnih naložb v razvoj Adrie, v šolanje pilotov, mehanikov in dingih delavcev, ne kaže uničili z enim potegom peresa. Leta 1969 je na Briliku, ljubljanskem letališču. prislalo prvo reaktivno letalo DC-9 serije 32, temu letalu pa so v presledkih v naslednjih dveh letih sledili še trije reaktivci »Stari, dobri DO-bhu. kot so štiri motor nikc radi imenovali piloti, so naposled odšli v zasluženi pokoj, Zadnjega, ki je iz Afrike priletel na Brnik, niso razrezati v staro kovino, temveč gaje traktor odpeljal pred letališko poslopje, kjer še danes v družbi z odsluženimi vojaškimi letali priča O začetkih slovenskega potniškega lelalbtva, Cas je naredil svoje. Starejši kapitani mi počasi odhajali v pokoj, a pred tem so dobro izšolali blesteče pilote, ki sicer danes ne letajo več »čez lužo«, zato pa malone tli letališču v Evropi, severni Afriki in Bližnjem ter Srednjem vzhodu tja do Indije in SrL Lanko. kjer vsaj enkrat tedensko ne pristane letalo delovne organizacije Irte/ Adria Aviopromet, kot se od leta I96S dalje imenuje ljubljanski čarterski prevodnik. Lani je šteio ladjevje IAA osem letal DC-9 serij 30 in 50,s katerimi šobili piloti V zraku 19.527 to in v tem času preleteli s skupaj 9<>3,0J? potniki 11,162,120 kilometrov. Številke povedo, da se je Tnejc Adria s tolikšnim poslovanjem prebila med srednjemočne letalske družbe, z. relativno nadpovprečnimi poslovnimi rezuIta- ii, če upoštevamo čedalje dražje gorivo, kar pa tare vse letalske družin: po svetu. Že pred tremi leti jc lncst Adria naročila v lj)ilg Beaehn, pri družbi McDonnell Douglas, 3 letala DC-9 super HI), ki so zadnja izpeljanka že 16 let starega letala DC-9, in lahko sprejmejo na krov [*> 167 potnikov, Zavoljo ukazov ameriške komisije za zračni promet, da morajo proizvajalci let til iz Kalifornije zaradi varnosti spremenili ne katere sestavne tlele sn perice, se je dobava letal zavlekla v to leto. Dve bosta že močno popravili končno bilanco uspešnosti IAA, tretje pa bo prvič priletelo v Jugoslavijo v začetku letu I9R2. 7. desetimi lelali, kot bo kmalu štela Inesova flota, Inido preleteli njeni piloti 23 tisoč ur, oziroma prepeljali 1,236,000 potnikov. Letalo DC-9 leti s povprečno hitrostjo 900 kilometrov na uro. izračun pa pokaže, da btulo letala IAA v 23 tisočih urah preletela 20.7 milijona kilometrov, kar /.nese, da bi v tem času eno letalo 517 krtu obkrožilo Zemljo nad ravnikom. Zlati /nak na prsih 4K kapitanov in 52 kopilotov Incx AdriaavioproTTicfa Ki ob tako okrepljenem ladjevju še večkrat prisoten n3 številnih letališčih, kjer kontrolorji letov vedo o slove tiskih posadkah povedali samo najboljše. 7.3 to tli nič čudnega, da sta dve največji turistični organizaciji v 7.R Nemčiji, Tl 11 in Ncekermann, ž.e sedmič zapored razglasili Ines Adrio avio-promet /a najbolj točndgj! čarterskega prevoznika v Evropi, 'Lilija Dermastij! FIRST DELI' SUPER inex-f ’ JlJN u izbor jz slovenskega tiska Vrtina upanja Zgodovina lendavske nafte je povezana i zgodovino naftnih polj Selnica in Peklenica. obe pa sodita med naj-starejša naftna polja v Evropi in, na svetu, Znanstveniki so se začeli ukvarjati z, raziskavami bitumenskih pojavov že konec osemnajstega stoletja, tako je ohranjen prvi zapis nekega Jakoba Winterlzt, profesorja kemije, ki je leta 1788 destiliral medjimursko nafto. Zgodovina znanosti uvršča to raziskavo nafte med prve na svetu, Zanimivo je še, da so prvo vrtino izvrtali v Dolini, kjer so našli plin, prvo naftno vrtino pa v Petišovdh, ki so postali tudi zibelka naftne industrije v Jugoslaviji po osvoboditvi. V začetku so se naftarji srečevali z velikimi težavami, saj so se šele učili, vendar pa so domovini dali prve litre nafte in plina, ki ga v tistih časih še nismo izkoriščali. Nafte jc bilo vedno manj, plina pa še nekaj, vendar je izkoriščanje posLu lo neekonomično, zato sti sc v delovni organizaciji odločili za preusmeritev v predelavo nafte in petrokemično industrijo. Zgradili so manjšo rafinerijo, potem sta sledili tovarni metanola in formalina, ko so začeli graditi novo večjo rafinerijo, pa se je zataknilo in ta pomembna naložba je bila prekinjena. Plin po plinovodu je čedalje dražji, metanol pa nima cene, zato je tovarna v težavah. Izhod je bil le v ponovnem vrtanju v Petišovdh, globokem vrtanju, ki bo zagotovilo večje količine domačega poceni plina, tako za potrebe tovarne metanola kot za slovenski plinovod. Od tu pa do začetka vrtanja je bilo veliko težav, saj je bilo treba zgotoviti denar. Vrtina, ki jovrtaNaf-taplin iz Zagreba, ho veljala okoli 13 milijard starih dinarjev, lopa je denar, ki bi zadostoval za kakšno manjšo tovarno. Domači strokovnjaki so že pred leti ugotovili, da je na Petrovskem polju v večjih globinah plin. da ga je precej, toda ker geologija ni eksaktna veda, bo potrebno počakati dobrih 100 dni, kolikor naj bi bito potrebno, da mogočno dleto vrtalne garniture CAR-DVEL 3 prodre v globino 3000 do 3200 metrov. Inž. Ciusti Kerčmar vsak dan spremlja vrtanje, v malem prstu ima izvrtano vsako ped zemlje in ima na zanimivem grafikonu zapisano, da so vrtalci že v globini 850 metrov, Na dobrih 50 metrov so našli zaloge premoga, ta se je pojavil tudi v globini 140 metrov pa spet pri 280 metrih, pozneje šc na globini 460 metrov. Torej skriva Petišovsko polje pod seboj tudi premog, vendar je sedaj v ospredju plin; vse oči so namreč uprte v vrlino PG-6, ki jn v šali imenujejo vrtina upanja. Kttkšcn pomen ima domači plin, ni potrebno posebej razlagati; zadovoljive količine bi v veliki meri pomagale pri sanaciji tovarne metanola, tovarna bi zaradi cenejšega (domačega) plina biki konkurenčna pri izvozu, topa spet pomeni, da bi pridobili dragocene devize. Strokovnjaki, ki vsak dan spremljajo vrtanje, pravijo, da bo z raziskovalnim vrtanjem potrebno nadaljevati, za to zagotoviti denar, da bi letno lahko naredili vsaj eno vrtino. ([’rek m lirski vestniki Zdomske želje se odmikajo Nedvomno je zdomsko vprašanje ali vračanje naših delavcev na začasnem delu v tujini v domovino eno izmed tistih središčnih vprašanj, ki jim družba namenja dokajšnjo pozornost. Po zadnjih podatkih slovenske skupnosti za zaposlovanje živi v tujini okoli 73 tisoč Slovencev. Približno 4H tisoč je delavcev, medtem ko je z njimi tudi nekaj več kol 25 tisoč družinskih Članov. Trditev, da se v domovi no vrača več Slovencev kot pa jih odhaja na tuje, je povsem točna, a zbledi ob številki, da sc je lani vrnilo tJortlov le Rlfi delavcev. Nekatere zadnje raziskave med slovenskimi zdomci kažejo, da jih je več kut 5Ü odstotkov v tujini več kut deset let. Res je med njimi malo tistih, ki so prepričani, da se domov ne vrnejo več. Večina čaka na ugoden trenutek, a zdi se, da se s slabšanjem jugoslovanskega gospodarskega položaj ti vse boi j odmikajo tudi zdomske želje po vrnitvi. Ce ¡e mogoče verjeti napovedim in ugotovitvam zveze skupmisri za zaposlovanje, potemtakem naj bi v Sloveniji v vsakem letu sedanjega srednjeročnega obdobja primanjkovalo najmanj tri tišin: delavcev takoinienovn-nega ozkega profila. Ce k temu dodamo še mnenje slovenske gospodarske zbornice, češ da se v prestrukturiranem gospodarstvu odpirajo nove zaposlitvene možnosti v rudarstvu, indu-striji, kmetijstvu in obrtnih dejavnostih, potem bi bilo mogoče pričakova- ti. da bo na domača vrata vendarle potrkalo več zdomcev, Predvsem bi ob vseh napovedih glede vračanja zdomcev še posebej kazalo upoštevati doslej manj znano dejstvo, da j c na ruje odšlo iz Slovenije kar 32 odstotkov delavcev brez puklica. Povsem drugačna je izobrazbena struktura vračajočih, kjer je kar 68 odstotkov tistih s poklicem ozkega profila. Torej tu pomeni, da je večina nešolanih v tujini vendar pridobila nekakšno usposobljenost. Toda povsem zgrešeno bi bilo ob tem računati, da se hočejo tl zdomci »ozkega profila* tudi v domovini vrniti k takšenmu delu, čeravno je videti, da ho teh delavcev najbolj primanjkovalo. Upoštevati ja treba namreč to, da jo eden od glavnih razlogov za odhod na tuje tudi denar, zaslužek torej. Velika večina zdomcev si hoče v domovini ustvariti nekoliko drugačen položaj in tako sc jih veliko odloča za razne obrtniške dejavnosti. Teh pa je marsikje preveč, pa hkrati tudi premalo. Mogoče je sicer pričakovati, da bodo sedanje zahteve za prestrukturiranje gospodarstva kolikor tuli k o usklajene tildi z Željami tistega dela slovenskih zdomcev, ki bi se želeli zaposliti v rudarstvu, industriji, kmetijstvu ali se ukvarjati z obrtjo. Povsem odprto in precej bo E j zapteienu pa je vprašanje, kako naj bi domov privabili in učinkovito zaposlili predvsem »možgane*. 8 pojavom, ki ga sicer imenujejo »beg možganov«, se nismo srečali samu v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji, temveč ga poznajo tudi razvite kot nerazvite države. Po bolj alt manj točnih podatkih jc v tujini zaposlenih okoli 706 slovenskih strokovnjakov. Približno četrtina je zobozdravnikov in zdravnikov, 10 do 12 odstotkov je elektrotehnikov, okoli 10 odstotkov kemikov, 6 odstotkov fizikov ter 9 odstotkov družboslovcev. Približno 406 jih dela v znanstvenih ali pedagoških ustanovah, okoli 65 med njimi ima doktorat znanosti, vsaj 20 pa jih Midi med vrhunske znanstvene ali pedagoške delavce. Nedvomno gre za ljudi, ki bi bili našemu gospodarstvu iit družb! nasploh nadvse koristni. Toda tudi za te strokovnjake veljajo podobne ugotovitve kot sicer za vse slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Menda jih je le okoli 15 odstotkov dokaj trdno odločenih, da se kaj kmalu vrnejo, ?>c bo tj kot pa pri drugih zdomcih, j c zanje v ospredju predvsem skrb, kakšna bo njihova zaposlitev in možnosti dela potem, ko se vrnejo v domovino. Ob vseh dosedanjih izkušnjah, predvsem pri vračanju vrhunskih slovenskih strokovnjakov, je povsem upravičena bojazen, tía se bodo tudi v bodoče srečevali še z večjimi težavami kot drugi zdomci- Ne- dvnmnu jo ločna, a hkrati boleča ugotovitev zadnjegEi posveta o možnostih 2aposlovanja zdomcev, češ da imamo /opisanih načel dovolj, manjka pa nam vsem skopaj več konkretnih programov, Stvtda pu je dokaj jalovo tudi pričakovanje, da je ves problem mogoče urediti brez primernega sodelovanja in razumevanja zdomcev za položaj v domovni. Toda dobro načrtovana in organizirana akcija je lahko edino kolikor toliko tudi zagotovilo, dtt bo pot v domovino našlo vendarle več Slovencev. Idospndtirski vestnik) Prva in edina zbirka predmetov ljudske kulture v Slovenski Benečiji Poleg mate krnske hiše v Repnu in zbirke noš v R ar kov I j ah je muzejska zbirka na Bardu, odprta je bila pred kratkim, edina javnosti dostopna zbirka materialne kulture Slovencev v Italiji in druga po vrsti, ki so pri njenem oblikovanju sodelovati muzejski delavci iz matične domovine. Pobuda iz Barda je torej pomembna, saj prihaja iz prebujenih lastnih potreb po etnični ir kulturni identifikaciji. Znano je, da to (imenuj e mo ga etnično) osveščanje prihaja v veliki meri od beneških emigrantov, ki jim je delo v tujini omogočilo neodvisen materialen položaj in s lem tudi svobodno odločanje o pripadnosti. Osrednji del zbirke tvorijo predmeti ljudske kulture, ki so jih darovali prebivalci Barda in Scdlišč v letih 1972 in 1971 Ob potresu leta 1976 je bila zbirka razpuščena, večina predmetov pa poškodovana, vendar so delavci Goriškega muzeja vse predmete restavrirali. Sedanja muzejska zbirka ima svoje prostore sredi obnovljenega Barda, v nekdanji vaški mlekarni in -sirarni. Nanjo že t>d daleč opozarja velik dvojezični napis: Musen etnografo— Muzejska zbirka. Prvi prostor je kuhinja. Tu so: za-glavnik, ognjiščne verige, s k tedniki, likalniki, kavni mlinčki, kot liči, posodje, tehtnice in drug kuhinjski pribor. V istem prostoru kot stilizirana kuhinj a je tudi ztametek do k ume n taci jsk e -ga centra za študij razvoja slovenske Benečije s poudarkom na zahodnem delu oziroma na Terski dolini. V drugem razstavnem prostoru so muzealije, ki pričajo o nekdanjem gospodarskem življenju Barda. Tu je puljsko orodje, živinorejsko orodje, so pripnive za predelavo ovčje in lanene volne, tesarsko, mizarsko in čevljarsko orodje, lesena obuvala, ključavnice predpotresnih hiš, skrinje, stoli in podobnei, V isLem prostoru je prikazana fotodokumentacija o potresu leta 1976. Prikazujejo zasilna bivališča po potresu, vsakdanje življenje v tistih hudih časih, škodo na stavbah in čiščenje ruševin. To poglavje se zaključuje s fotografijami obnove in s pisanimi viri O popotresnem življenju v Bardu. Celotna zbirku ima dobrih 300 muzealij. če ne štejemo dokumentov in fotografij. Posebna polica v šmarnici je namenjena predmetom, fotografijam in dokumentom, ki jih bodo prispevali morebitni bodoči darovalci, k čemur jih VEibi poseben napis. Muzcj v BEirdu. ima z.a rojake v Benečiji velik kulturni in narodnostni pomen. £c to, da so zavestno zbrali in ohranili toliko predmetov ljudske kulture, priča o njihovi potrebi, da sc tudi Tia področju tovrstne kulturne dedišči- ne utrdi njihov avtonomni etnični status. To potrebo jim danes priznavajo tudi predstavniki italijanske narodnosti v občini Lusevera-Bardo, o čemer priča priložnostni nagovur župana na otvoritvi, v katerem se je strinjal s predsednico domačega centra z;i kulturne raziskave (Centro richerche eul-turafi) Bruno Cher, da pomeni zbrana kulturna dediščina Barda iti okolice kulturno vrednoto vseli občanov, Zes-risdi popotresne obnove dvomimo, da bi lahko sploh še kje v Benečiji zbrali toliko kakovostnih primerkov materialne kulture. (Delo) Spet bohinjski sir »Sc zori. ?e spel,* je na vprašanje, če imajo kaj domačega, bohinjskega sira z veselim glasom odvrnila prodajalka trgovine v Srednji vasi. Kako bodo veseli šele sladokusci, ki bodo po treh letih spet lahko dobili sir, ki ga l>odo naredili v sirarni gozdarski) kmetijske zadruge Srednja vas. Sloviti sir. Sirarna v Srednji vasi je začela delati leta 1967; poprej so imeli manjše sirarne v osintb bohinjskih vaseh, vendar pa zadruga dobrih deset let ni imela dovolj denarja, da bi jo lahko dokončno uredila, leta 1978 so imeli zarEidi neurejenosti številne težave, ko pa jim je razneslo še parni kotel, so sirEtrno zaprli. Poleg drugih mlečnih izdelkov so Ledaj delali tri vrste sira: trapist, gaudu in ementalcc. Sira je t)iio za okoli sto ton na leto. V sirarni so znova začeli z delom 26. maja. hlebi pa so prišli v prtidajosredi avgusta, zato ker so morali zoreti približno trt mesece. Med tem časom je namreč zadrugi, ki ima sto zaposlenih, v njej so združeni žaga, mizarstvo, trgovina in kmetijstvo, uspelo, da je za obnovo in dokončanje potrebnih d d zbrala dOset milijonov dinarjev. Zdaj delajo v sirarni le ementalec, kar je bohinjski sir od nekdaj bil. 7. novo stiskalnico delajo manjše hlebe kot drugod, lahko jih narede sedem hkrati, saj je bila tudi to značilnost bohinjskega sira. Na Leto ga bodo naredili od 150 do 180 ton. Tega, da ga ne bi mogli prodati, pa se jim. zaradi njihovega dobrega imena, seveda ni treba bati. Da je si tarski kotel poln. potrebujejo 5UOO litrov mleka. Iz lega narode sedem hlebov, vsak od njih tehta od 60 do 65 kilogramov, V obeli bohinjskih dolinah, od Nomnja pa do Koprivnika in Gorjuš, namolzejo približno 1.600.000 litrov mleka na leto. ¡rgíttcv (foto: Ju ne? Zrnec) (Gnreniski glas) Slovenski) ljudska harmonika Godec moraš biti s srcem in dušo V preji nji številki smo vam rt koli ko več povedali o slovenski ljudski harmoniki. ki jo nekateri Imlj poznajo s popačenko ^frajtonarica«, med ameriškimi Slovenci pa je znana kot "Button bos« ali harmonika »na knofe*. Tokrat vam predstavljamo še dva znana godca na lej harmoniki. Pesmi z vonjem po Dolenjski Najbolj pri Ij uhlje n godec na slovensko ljudsko harmoniko j c brez dvoma Lojze Slak s svojim ansamblom. Ko zapoje njegova harmonika, se vse razživi in zapleše, da sc kadi. Njegov slog igranja je' namreč živ, (lomili. Ljudski, tradicionalen. »Tak slog mi omogoča le frajtonarica, k je pojasnil, ko sme ga obiskali na njegovem domu v Guncljah pri Ljubljani. Da je glasbenik pri hiši, obiskovalec takoj opazi, saj stene v dnevni sobi krasijo zlate in srebrne ploščo, harmonike pa so kar na tleh. Ni čudno, saj se ga držijo že od mladih nog, ko je sprva občudoval svojega striea-godea, nakar je še sam segel po harmoniki in /e dobro igra! prt trinajstih letih. Veselje do igranja je tako podedoval po bratu njegove mame, Doma je i c Jordank a la prt Mirni peči na Dolenjskem. Svoj rojstni kraj rad poveže s svojim igranjem, češ, Po* lenjsko krasijo blagi griči, zato je tudi način igranja bolj blag, bolj speven od alpskih poskočnic. Harmonika je namreč inštrument alpskih dežel in veliko poskočnic in maršev smo prevzeii po Čehih in sosednjih Avstrijcih oziroma Nemeih. »Ko sem se resno začel ukvarjati tudi s pisanjem skladb, sem iskal melodik, ki ne bi Spominjale na marše in poskočnice in moram reči, da ml je to uspelo. Mnoge moje skladbe so si utrte pot med ljudi. V bistvu sem izpopolnil ir populariziral le tisi o, kar je žc bilo med ljudstvom,« je razlagal Lojze Slak, ki jc napisal že več kol tristo skladb in izdal že kdove koliko plošč. Pravi, da mnoge njegove melodije »dišijo« po Dolenjski, kjer je doma. »Dolenjska je prava zakladnica ljudskih pesmi in mnoge sem že potegnil iz pozabe,« je povedal in dodat, kako sleherna njegova plošča vsebuje tudi izvirne ljudske pesmi, ki jih je sam izbrskal pri starih ljudeh na Dolenjskem, šc največ pa kar pri sorodnikih. Občuduje ljudske godce, ker dajo vse od sebe, kadar igrajo in tudi sam se uvršča med nje. Po priljubljenosti sodeč bi mu lahko rekli kar kralj ljudskih godcev, »Ni vsak rojen za godca« je razmišljal. »Če ti narava da roko in dušo za to, boš dober godec. Harmoniki moraš dati svojo dušo če hočeš, da boš ti njen gospodar in ne ona tvoj. Včasih sem zares že utrujen, ko je trebit igrati |xizno v noč- Tedaj sc notranje napnem kol elastika, zaigram kako >>naš-pičeno« polko, da kar teče od mene in pozabim na ulrujenosLoldneve posvetil igrsinju. Hotel sem igrali tako, kot je igr;il ded, pri katerem sem živel. Ko mi je liilo petnajst let, mi jc mama k tipi la harmoniko in to je bil moj naj-srečnejši dan.« Postal je dober ¡n iskan godce v S ra nežica h pri Ljubljani, kjer je bil doma. Ni je biloohceti, ki bi se odvijala brez tl j ega. »Vso noč sem zdržal in igral kol navit,« je dejal s ponosom in nekoliko otožno pristavil, da zdaj tega pri 6 spom¡Tiske plošče gornikom. Za zdaj j c v parku le ena spominska plošča, posvečena j c spominu dr. Milana Ciglarja, znanega gozdarskega strokovnjaka iti očeta slovenskega popotništva, ki se jc pred leti ponesrečil v Kamniških Alpah. Spominski park v Kamniški Bistrici so osnovali in uredili s prostovoljnim delum Gozdno gospodarstvo Ljubljana. Gozdarstvo Kamnik, Inštitut za gozdno iti lesno gospodarstvo Slovenije, Planinsko društvo Kamnik in Planinska zveza Slovenije. Podoben park naj hi v prihodnje osnovali tutli nekje ob vznožju Julijskih Alp in Karavank in tako preprečili jjogostn neestetsko, predvsem pa neenotno obeleževanje tragičnih mest ponesrečenih planincev. Levstikova deželica Razgiban, slikovit, prijeten in miren kotiček Dolenjske se »skriva« jugozahodno od Velikih Lašč; to je gričevnat s-vet lazov, kjer so kar gosto posejane maj line in slikovite vasi; tu so st ohranjene starinske domačije ter mnogi kozolci iz davnih dni. Do Velikih Lašč je iz Ljubljane komaj 30 kilometrov, V kraju, ki se razrašča v pomembno središče tega dela Dolenjske, čeprav še sodi, administrativno, v ljubljansko viškn-rudniško občino, sloji Levstikov spomenik in velika novoromattska cerkev iz sredine prejšnjega stoletja. Cc se peljemo naprej proti Kočevju, so ob cesti ali nedaleč od nje vasici Dolnje in Gornje Retje, pa Srebotnik in Pri les je, Nad cesto se na desni, kmalu zu Velikimi Laščami dviga nizek holm z Rokovo cerkvico iz 16. stoletja, zgrajeno na temeljih ilirskega in rimskega gradišča. Od nje jc lep razgled po okolici, mogočne lipe, pod katerimi je Fran Levstik pogosto besedoval svojim sovaščanom, pa ni več, Italijanl so jo med zadnjo vojno posekali. Dolnje Retje je Levstikov kraj (spominska plošča je na rojstni hiši); še stoji mogočna lipa, pod katero je stari Mučil iti kar pripovedoval Levstiku zgodbo o Martinu Krpanu, še stoji tudi liijev kozolec, kjer je Levstik to zgodbo »vrgel na papir«. Iz Prilesja, Srebotnika in Velikih Lašč se lahko peljete med griče, kjer je vdiko lepih in zanimivih k rti jev ter razglednih holmov. Povsod je obilo sadja, dobro rodi krompir, ne manjkajo gobe, pa tudi suha roba je že tod doma. Zanimiv holm je Kueelj z vd-bano Jakobovo cerkvijo pri Hraslilja-kih nedaleč od Male Slevice. Nad Veliko Slevico pa stoji na griču Purga Marijina cerkev, ki je znana iz Stritarjeve pesmi »Turki riti Slevici«, Bojda je vhnklina v kamnitem pragu ostala od turškega kopitu. S holma je lep razgled po okolici, zlasti na robove Blok. Avtobusi po glavni cesti vozijo zelo pogosto (Lj ubljana- Kočevj e); če nismo z avtom, pa ni daleč do vseh omenjenih vasi (od Velikih Lašč do Velike Slevice je na primer le pičle 3 kilometre). Planinski vodnik Medobčinska gospodarska zbornica za Gorenjsko' in predsedstvo gorenjskih planinskih društev sta poskrbela za izdajo drobne knjižice s 24 st ran mi. To jc planinski vodnik, ki ga lahko s pridom uporabijo turisti, ki letujejo na Bledu, v Bohinju in Zgornji Savski dolini, seveda pa tudi ostali. V njem najdejo izbor lahkih in srednje težkih, predvsem pa krajinsko zanimivih izletov in tur na bližnje planine in vrhove. Za planinska izhodišča so izbrane tele poti; Pokljuka-Rudno polje, Za- ?m\m\ vodnik lito or Lflhhih In frfcfinjc laikih. hfjijlnshu zn nlmivlh Izlc-lav — Igr, za gmila planinca z Bleda. Bohlr-jfi Ir* K' m n j y h. i.‘ (Zgornje Savske dolinel NastovtiA stran Planinskega vodnika za gosta planinca z Bleda, Bohinja in Kranjske gore sipskn planina-Krroa. Mosle-Zavranica, Begunje-Draga, Stara Fužina pri Bohinju, Sj'e^liljiL vas, Bohinjska Rn strica, Sorska planina, Ski hotel na Voglu, Koča pri Savici, Kranjska gora-Vršič, Rateče-Plaiiina, Gozd Martuljek, Mojstrana-Vrata in Jescnicc--Planina poti Gotico. Planinski vodnik je izšel v 80.000 izvotliti, od tega 20,000 v slovenščini, 20.000 v srbohrvaščini. 20.000 v angleščini in 20,000 v nemščini. Na voljo je brezplačno, Petkovškov hram Gostinsko podjetje Ljubljana je na Petkovškovtm nabrežju 25 v Ljubljani odprlo nov bistro PETKOVŠKOV HRAM: v njem je prostora za okoli 50 gostov lit še 40 na vrtu, odprt pa je vsak dan razen nedelje od 7. do 21. ure. v Petkovško vem hramu so gostom na voljo poteg najrazličnejših salat, golaž, vampi, obloženi kruhki, gnjat z jajcem, specialiteta hiše pa so zavitki, palačinke in štruklji. Palačinke vam ponudijo i. mesom, sirom, zelenjavo, orehi, čokoladi s, marmeladi!, štruklje pa stanc, ajdove z orehi, orehove, pehtranove in sirove. Dva kosa poljubnih palačink staneta od 20 do 49 dinarjev, štruklji pa so po 40 in 55 dinarjev. Koledar prireditev Od 1 0. do 15. novembra bo v PTUJU razstava z naslovom I_ectarstvo v Varaždinu in Ptuju, 11. novembra bo v PTUJU in ORMOŽU martinovanje, od 15. novembra do 15. decembra bodo v koprskem hotelu Triglav stregli s slovenskimi jedmi, v MARIRG-K L) bo novembra občinsko srečanje glasbe in besede mladih, v CELJU pa teden domačega filma, Motiv iz Goriških Brd (foto: Janez Klemenčič) Slovenija v mojem otrjektivu Foto; Nancy Hribar Cleveland, Q„ ZDA Zima na vasi Blizu Nove vasi, Bk: Kozolec v zelenju Sajenje krompirja Utvnacijä Norčija v Križankah, i.juhijana zakladi slovenskih muzejev Loške zanimivosti Škofja Loka je svojo tisočletnico slavila pred sedmimi loti. Leta 97? je na in reč nemški cesar Oton II. daroval loško OEC m [je škofu Abrahamu ¡7. Freisinga na Bavarskem. To jc zapisano črno na belem na darilni listini, katere fotografijo imajo shranjeno v loškem muzeju. In O lem bo beseda tokrat. Muzejsko društvo jc bilo v Škofji loki ustanovljeno 1937. Teta, dve leti zatem pa so odprli Loški muzej. Ta je bil Sprva nastanjen v starem rotovžu na Mestnem trgu, po ijsvobn-ditvi pa znova urejen v Puštalskem gradu do leta 1959, Tedaj sc jc selil v Loški grad. Škofji Loki daje grad poseben m pečat«. Zgodovina grad ti j c nadvse zanimiva in pisana, število njegovih stanovalcev pa kar precej veliko. Poglejmo si jih le nekaj zadnjih, V začetku devetnajstega stoletja so bili v gradu uradi, v njem sta stanovala tudi sodnik in oskrbnik. Del sob so tedaj oddajali letoviščarjem, v stolpu sredi dvorišča pa so bile še naprej ječe in ječarjevo stanovanjc. Leta Iflb4 je prešel grad v roke tovarnarja Fidela Terpinca iz Ljubljane, nato so ga leta 18-91 kupile uršulinke in ga preuredile v internat z meščansko šolo in učiteljiščem, Med prvo svetovno vojno je bila v gradu vojaška bolnica. Vojaki so bili v njem tudi v času druge svetovne vojne. Nemci so namreč uršulinkc izselili in zasedli grad. Po Osvoboditvi je bila v gradu spet bolnišnica, potem kazensko-poboljševalni zavod. Končno ga jc prevzela občina in vanj namestila loški muzej. Ob mariborskem, celjskem in ptujskem sodi loški muzej med prve lokalne muzeje tako po času nastanka kakor ]>o obse zn osti in zanimivosti gradiva, čeprav so nekatere zbirke šc nepopolne, druge pa šele nastajajo. Vse druge muzeje pa prekaša loški muzej po zbirkah o cehih, o razvoju obrti in <3 rozbarski u m c t nost i, kot zas I ed i mo zapisano v knjigi Franceta Planine »Škofje Loke s Poljanske in Selške Doline,« Cehovstvo V srednjem veku je bila Loka rudi močno gospodarsko središče, kjer je prevladovala obrt in trgovina. Obrt je bila zelo pomembna in raznovrstna tod že v 13. stoletju. Mnogo je bilo kovačev, krojačev, čevljarjev, krznarjev, tkalcev, barvarjev, pekov in mesarjev, Sčasoma so se začeli združevati v stanovska združenja. V 17. stoletju so bili cehi v Loki na višku moči. Vladarji so ji in potrjevali pravila, s katerimi so bile določene njihove pravice in dolžnosti. Vsak ceh je imel svojega pairona, čigar god so člani združenja proslavljali z mašo in zborovanjem, na katerem so pili iz cehovskega vrča. V sobi cehov Loškega muzeja je razstavljenih nekaj ohranjenih reprezentančnih predmetov nekdanjih loških obrtnih združenj. Med temi en kositrni in dvoje medeninastih obrednih vrčev ter tri lesene cehovske skrinjice, Kositrni vre loškega kovaškega ceha je izredno velik, podohnih kositrnih reprezentančnih vrčev je v naših muzejskih zbirkah sorazmerno malo, med temi pa so cehovski vrči zanimiva redkost. V lem pri m cm gre za obredni vrč. Svoj čas je sodil med običajno pivsko posodje stanovskih praznovanj povezanih z določenim obredjem. V rani dobi cehovstva se je iz njega šc pilo, kot navaja v » Loških razgledih« Branko Korošec, kasneje pa samo šc ločilo pijačo za nazdravljanje. Člani stanovskih združenj so namreč redno praznovali ne samo dan svojega patroma in zaščitnika, temveč tudi nekatere verske in stanovske praznike ter jubilejni dan ustanovitve ceha, godova nje cehovskega mojstra ali »očeta« ter jubileje vladarjev, Ob takih prilikah ter ob sprejemanju in potrjevanju novih mojstrov in pomočnikov se jc vselej obilo nazdravljalo in pito. Cehovski oec j c počastil novopečenega mojstra ali pomočnika iz tega vrča, no1viinec pa svoje kolege. Cehovske privilegije j c dokončno odpravil obrtni red 1859. leta. a so v Loki cehi Še Životarili kol cerkvene bratovščine do ustanovitve Muzejskega društva, ki je prevzelo njihove predmete. Kovači in čevljarji SO tedaj opravljali še vse tradicionalne obrede, V muzeju je zdaj zbrana dediščina kovaškega, čevljarskega, usnjarskega, lončarskega, pekovskega in vrvarske-ga ceha. Čipkarstvo Prikazu obrti, ki so bile »doma« rta Loškem, jc v muzeju odmejeno precej prostora. Sitarstvo jc bilo na primer razširjeno v času Valvasorja v Bitnju, Pcvnu in Stražišču, kjer so nekatere kajžarske žene delale sita tudi še po osvoboditvi, medtem ko je sitarstvo v Plovilu in Bitnju zamrlo že pred tem. Še veliko bolj kot sitarstvo jc v Škofji Loki znano čipkarstvo. To sc je tla loško ozemlje razširilo iz Idrije in zajelo velik del Poljanske doline pa tudi Selške, Čipkarstvo v škofjeloški okolici še ni izumrlo, čipkarice pa se vsako leto sredi avgusta izkažejo s čipkami na »čipkarski dan« v Železnikih. Tudi letos so se, pa ne samo stare, tudi mlade, ki bodo nadaljevale tradicijo čipkarstva v teh krajih. Posebnost Škofje loke je mali kruhek. Pečejo ga iz ržene moke in medu v obliki src, punčk, konjičev, hlebcev, rož. V muzeju je zbranih lepo število malih loških kruhkov, v kratkem pa naj bi bilo celotno gradivo o tem sc širše predstavljeni». Svujčas sta bila v Škofji Loki razširjena tudi k lobu carstvo in glavnikar-stvo, LLtno izročilo pravi, da so glav-nikarstvo prinesli v Loko Tolminci in Vipavci pred več kot 230 leti. Med loške obrti sodi tudi tkalstvo in vrvarstvo. sredi I 8, Stoletja pa je bili» loškii oze ml jc središče kranjskega plalnarstva. Barvarski» obrt so v Loko prenesli in vpeljali s Češkega, vzorce pa tiskali na roku z. modeli Iz lesa. Tavčar in Šnbiti V zgodovini I ,oke je ostala zapisana vrsta imen. Med tistimi, ki so dali svoj prispevek na področju kulture je bil tu tli fvan Tavčar. Rodil sc je v Poljanah nad Škofjo Loko, v svojih delih pa Zini: baročni aliar, ki no ga iz požgane dražgoške cer k ve prenesti v škofjeloški muzej Grb freisinških škofov r muzeju v Škofji Loki je najraje » sli k a] * Poljansko dolino, loške hribe in. kraljestvo Blegaša, V Loškem muzeju je lepo urejena Tavčarjeva soba, v njej so razstavi jeni portreti pisatelja in njegove žene. razne diplome, slike pisateljeve rojstne hiše in dvorca na Visokem. Ohranjena je Tavčarjeva pisalna miza in del "knjižnice. Nič matij zanimiva ni visoška soba. V njej je spalnica premožnih Kalanov i Visokega, ki jih Tavčar opisuje v svoji »Visoški kroniki«-. Skrinja nosi letnico 1773, poslelja je bila izdelana letu zalem. Nekaj predmetov je izvirnih. nekatere pa je dala dopolniti Tavčarjeva družina. Svoje mesto imajo v loškem muzeju tudi slikarji Šubici. Rojstna hiša Šubicev je Pod skalco. ob cesti, ki pelje iz Poljan proti Gorenji vasi. Iz rodbine Šubic je izšlo več podobarjev in slikarjev. Prvi umetnik tega rodu je bil Pavle, ki je razburil že leta 1772. Pri njem so se izučili trije sinovi- l.ilaž, Stefan in Janez, Štefanova delavnica v Poljanah je dala bogato dediščino, ki si jo lahko ogledamo v prcnckatcri cerkvi, Tudi Štefanovi trije sinovi so se posvetili umetnosti. Valentin je ostal doma, Janez in Jurij pa sta odšla v širni svcl. Njuna dola so znana in cenjena. Umetniška dejavnost Šubicev šc ni zamrla. V Škofji Loki zdaj dela Ive Šubic, Tudi nekatera njegova dela si je moč ogledati v ¡trškem muzej it in to v galeriji del loških upodabljajočih umetnikov. Tu so s svojimi tleli predstavljeni: Ivan Franke, Ivan Grohar, Janez Potočnik, Janez Sedej, Gojmir Kos, Maksim Sedej, Dora Plestenjak, Frane Nov inč, Boris Jesih in drugi. Zlati oltarji Grajski stolp, kjer je zdaj kapela, je bil sezidan Teta 1526- Tako je vsaj zapisano na plošči ntt njegovi zunanji strani, V njegovi noLranjtrsti, tudi ta sodi k loškemu muzeju, pa je prikazano rezbarstvo 17. stoletja, ki seje prav na loškem izkazalo v vsem svojem sijaju. Štirje »zlati« oltarji iz Dražgoš so tod razstavljeni. Prav te pa umetnostni zgodovinarji razvrščajo med naj lepše in najimenitnejše primerke Le vrste. Razloček v starosti med njimi je minimalen, razlike pa kljub temu opazne. F de n od znamenitih dražgoških »zlatih« oltarjev nosi letnico 16SO, na drugem je izpisana letnica na prednji strani in na kipcih in to I65S. Poteg pa piše še. da je ollar prenovil Josip Gro- šelj leta 1010. Selški podobar Grošelj je nekje zapisal, da je tisto leto v Dražgošah <>zlato teklo«, saj so oltarje tako temeljito zlatiti. wLe škoda, da je mnogo vdolbin brez kipcev, ker so jih izmaknili Nemci, Te umetnine je namreč reševal član loškega muzejskega društva po znani dražgoški bitki 1942. leta. preden so okupatorji do tal porušili vas s cerkvijo vred,k je med drugim zapisal France Planina v omenjeni knjigi. O loškem muzeju hi se dalo zapisati še veliko drugega, saj je v njem na ogled mnogo skladov«, ki luščijo podobe iz daljne preteklosti Škofje Loke Lja do hudih let vojne, v kateri sc je trpljenje pomešalo z junaštvi, suženjstvo z uporom, upanje z zmago tudi na tein koščku slovenske zemlje. Darinku Kladnik korenine Smučarska tekmovanja sredi vojne vihre Ta članek posvečamo obletnici ustanovitve AVNOJ, 29. novembra 1943 Uspel skok obveščevalca Lojzeta Potočnika 2 Bleda: 21 metrov in 2. mesto V osvobojenem Cerknem so bila 20, In 21. januarja 1045 prava smučarska tekmovanju v patrulji, veleslalomu in skokih Enott: IX. korpusa so se v zadnjem letu vojilc bilo s sovražnikom na Primorskem. 31. divizija te enote se je januarja I 945 zadrževala v prestolnici osvobojenega ozemlja na Primorskem v Cerknem in okolici. Snega je bilo do pasu in kurirji so s pridom uporabljali smuči iz delavnice, ki jo je organiziral in vodil znani predvojni skakalec in kasnejši legendarni junak Planice Rudi Finžgar, Več kot ROD parov smuči so izdelali in opremili pridni borci -mizarji in jih poslali enotam na Primorskem in Gorenjskem. Seveda pa ni bilo dovolj, da so nekateri hord znali smučati, morali so sc tudi naučili na smučeh bojevati. Komandant 31. divizije Evgen Matejka-Pemc (narodni heroj, pade! na Primorskem v zadnjih dnevili vojne) je sprejel predlog Toneta Ažmana iz Krope, podporočnika planinskih enot predvojne Jugoslavije, da bi ustanovili smučarski vod, ki bi imel poseben pouk v smučarski hoji in vožnji po snegu, v streljanju in bojevanju na smučeh. Priprave /a tekme Mnogi partizanski poveljniki niso dovolj cenili, prednosti, ki jih ima izurjena vojaška enota na smučeh v visokem snegu. Izkušnje so govorile, kako so se hord težko upirali nemškim »al-pe nje grom« na smučeh po Jeiovid, na Pokljuki in v Trnovskem gozdu. Padla jc ideja! Kaj če hi organizirali smučarska, tekmovanja, da bi se partizanski štabi in borci na lastne oči prepričali O koristnosti smučarskih partizanskih enot? Rečeno, storjenoI Tudi Finžgar in Tone Ažman sta pripravila predlog in ga posredovala poveljniku 3 L divizije Evgenu Matej ki-Petriču, »V redu,s je pokimal komandant Perne in ukazal!, naj štabni kurirji pri priči obvestijo komandante brigad, da j c treba poslali v Cerkno čim več biv- ših smučarjev ter sestavili tekaške ekipe. ■alz kosov napol podrtega kozolca smo naredili odskočno mizo, nametali čeznjo snega in se lotili teptanja,« se spominja Rudi Finžgar, »Skakalnica je stala v v^retini. imenovani Zavrte. Konfiguracija terena ni zahtevala skoraj nikakršnih popravkov naleta in izteka, samo kak ducat grmov smo morali. odstraniti. V ugodnih pogojili lio možno skočiti 30 metrov, sem žc vnaprej ocCtlii zmožnost skakalnice.« Izdelavo štartnih številk, sešitih iz padalske svite, jc prevzel »šivi Is ki krožek« cerkljanskih žena in deklet, tekaško in veleslalomsko stezo pa so potegnili Ažmanovi fantje. Vzdolž 14 kilometrske krožne steze so zapičili palice in namesto klasičnih tarč nasadili nanje prazne steklenice. Potlej je prišla na vrsto veleslalomska proga, V dolžino j c merila približno 1000 metrov, imela jc Ih vratič in 350 metrov višinske razlike. * Čeprav nas je pestila časovna stiska, smo bili kunec tedna nared,« pravi Tone Ažman. »Tekmovalce, ki so v glavnem prihiteli naravnost s prvih borbenih linij, je najprej sprejel K udi. Pri njem so dobiti ustrezno opremo, saj j c le red ko kdo prinesel v partizane lastni smučarski komplet.« Z vojnih položajev na tekme Obveščevalec IX. korpusa Marjan Masterl iz Škofje loke se po totikih Setih spominja partizanskih smučarskih tekem. »Moja tedanja zadolžitev je terjala, da sem celo tedne precepeI v pisarni. In ker sedenje ne vpliva ravno blagodejno tla kondicijo, nisem namerava! Startati. Toda nekdo je predstojnikom izblebetal, kako je z mano, ,13 a je znaš dobro smučati,“ so rekli. .Riž |iojdt in se prijavi!’ Ukaz je ukaz. ne smem ugovarjati, sem si dejal in kar ti!k. neprimerno oblečen in obut, vzel pot pod noge. 2daj mi seveda ni žal.« Komaj 16-letni Peter Podgornik iz Nove Gorice je bil tedaj na tečaju za radiotelegrafiste v vasi Raven pri Ce-povanu. Dobit je dovoljenje, da se udeleži tekem, ker je bil že kot otrok navdušen smučar. Takole se spominja svojega »nastopa« na tekmah v Cerknem. »Od jutra sem celo dopoldne s smučmi na ramah pešačil v Cerkno. Nekega borca sem vprašal, če ve, kje bodo te .dirke’. Z roko mi jc pokazal kraj Zavrte in mi dejal, da so ravnokar zaključili .dirke v puzantf. (Ta je bil prav gotovo Primorec, saj smo besedo »puzitnje-K običajno Lipo rab Ijaii le pr! Rudi Finžgar, zmagovalec na partizanskih tekmah v smučarskih skokih v Cerknem z najdaljšim skokom JI metrov. Pozneje je hil tudi junak Planice nas). Dejal je tudi, da bodo sedaj tam skakali. Novica, da so bile tekme v veleslalomu že dopoldne, me je prizadela, ker zaradi zamude nisem mogel tekmovati. Iz zamišljenosti mo je /dramil gl as de k lice. ki me jo vprašala: ■Tovariš, ali greš tudi ti skakat',’1 Pred seboj sem zagledal dekletec in dečka, stara okrog 12 let: tudi sam nisem bil dosti starejši od njiju, saj sem bil tedaj star le dobrih 16 let. Vsi skupaj smo nadaljevali pot proti skakalnici. Daleč naokrog so se razlegali zvoki partizanske godbe na pihala, kar je prispevalo k se bolj prazničnemu vzdušju. Ob skakalnici sc je zbralo veliko ljudi, starejših, mlajših, tudi iz okoliških vasi ter veliko borcev in članov partizanskih štabov. To je bil naš skupni praznik. Ob pogledu na skakalnico me je preletet strah, saj tako velike še nisem videt. Hotel sem videti skakalnico od blizu, zato sem sc prerinil ob doskočišču navzgor. Osupnil me je tudi pogled na most. Napravljen je bil iz zbitih desk in tanjših tramov, pritrjenih na 3 ali 4 lesene nosilce in seveda prekrit s snegom. Za let išče sc mi je zdelo zelo strmo. Po ogledu tc ■velikanke' sem opustil še zadnjo misel, da sc ]xaženeiin čez njo. Moram povedati, da m c še kot šolarja skoki niso prav posebno privlačili. Pri odločitvi - bi ali ne bi skakal - mi je rojil po glavi strah pred padeem in poškodb, zaradi česar se ne bi. mogel pravočasno vrniti na tečaj. Končno sem se odločil, da odstopim od poskusa, Ob prerivanju v ospredje m c jc partizan, ki je imel v rokah letev za merjenje dolžine skokov in je hil v nepo- sredni bližini, nagovoril: .Fani, zakaj se ne bi tudi ti pognal čez:skakalnico?* Te besede so me zopet spravile iz ravnotežja. Odgovoril sem mu: .Tovariš, prehudo je zame,' in sem zardel. Po 30 le lili, ob spominskih smučarskih tekmah v Cerknem let ji 1975 sem vedel, da je bit tovariš, ki me jc nagovoril pri skakalnici, Peter .Tež, takratni merilec nEi tekmah. Nekdo jc z nekim čudnim trobilom najavil pričetek tekme,« V škornjih in s pištolo cez skakalnico »Kmalu za lem se F čez skakalnico pognal tekmovalec s številko I. Vsi smo z začudenjem spremljali let skakalca, saj je po zraku letel kot ptica. Med množico je završalo, Povedali so. da jc to bil Rudi Finžgar. Njemu so sledili še drugi. Skočili so tudi Janko Štete, Lojze Potočnik in drugi. Okrog mene so govorili, da je bit Štefe v dopoldanskih tekmah v veleslalomu najboljši in da sta bila takoj za njim Finžgar in Marjan Masteri. Njega sem spremljal še z večjo pozornostjo, ker je bil zmagovalec v disciplini, v kateri bi moral tekmovati tudi jaz. Navdušenje jc bilo še večje, ko jc Finžgar preletel 25 m. Neverjetno! Kaj takega šc nisem videl. Vsi smo vzkipeli. Finžgar je poslal pravi junak. Nepričakovano smo zaslišali brnenje letalskih motorjev. To so zavezniška letala, ki so v nizkem letu po obkroži-l vi Cerk na začela s padali spuščati vojaški materin! za našo vojsko. Vsi smo strmeli v zrak in gledali odpirajoča se padala živopisnih barv, ki so se spuščala čedalje nižje. Zaradi tega st? bile tekme za nekaj časa prekinjene. Zmagal je Rudi Finžgar (smuč. delavnice), pred obveščevalcem Lojzom Potočnikom in Jankom itefetom. Po obveznih skokih so napovedali, da se bosta Finžgar ¡Tl $tcfe pomerila V najdaljšem skoku. Najprej je skočil Finžgar. Letel je precej visoko in daleč. Vsi smo zavriskali od presenečenja. Merilci so namerili 31 metrov, Ta skok mi bo ostal za vedno v spominu, saj je bilo fo zame takrat nekaj nepopisnega. Za zaključek je poskrbel stele, ki je na žalost .priletel* čez most v neki čudni akrobatski drži. Zaneslo ga je med muziko in jih jc nekaj .pokosil1, K sreči ni bilo nič hudega, le smeha je bilo dovolj. Vse tedanje tekmovalce v skokih smo gledaEi kot izredno korajžne bor-ee-špurtnikc, saj so si upali brez predhodnih priprav pognati čez to veliko skakalnico. Ob zvokih partizanske godbe na pihala se je množica razhajala in pri vseh je bito videti veliko zadovoljstvo nad doživetjem. Nekateri, ki smo imeli smuči, smo sc nekajkrat spustili po doskočišču skakalnice. V Čcpuvan na tečaj sem sc vrnil pozno ponoči z občutkom. da jc bila pot krajša. Ril sem /eltr zelo utrujen, vendar obenem vesel tega nepozabnega doživetja.« Prešernove! zmagali v patrulji ?.c dan prej, V soboto 20. januarja, st) sc med seboj pomerile patrulje. Podporočniku Tonetu Ažmanu se je na startu javilo 6 patrulj s po tremi člani. Proga je bila speljana izCerkna v smeri vasi Zakriž, v dolžini 14 km. Patrulje morajo po pravilu streljati V tarče, ali gumijaste bolončke, Toda tedaj ni bilo ničesar pri roki! Kaj storiti? Partizanska iznajdljivost je tudi tu našla rešitev. Iz gostilne so prinesli prazne steklenice - kjantarice. jih nataknili na leskovke in strelišče je bilo nared. Vsak zadetek je z glasnim žvenketom potrdil uspešnost strelca 1 Zmagala jc patrulja Prešernove brigade, ki jo je vodil sekretar brigad nega biroja SKOJ, zastavni k Jeseničan Stana Roman, elana pa sta bila borca Franc Gale iz Medvod in Karel Jereb iz Jesenic, drugo mesto jc zasedla patrulja jurišne čete 31. divizije, pred patruljo Gradnikovoev, Najbolje je streljala patrulja Smuških delavnic, ki jc 12-krat. zadela tarče - kjantarice in z-asedla četrto mesto. Tekmovanje so z zanimanjem spremljali številni vaščani, borci, komandanti in komisarji enot ter prejšnji in tedanji komandant JX. korpusa pod]x>lkovnikii Stane Potočar-Lazar in Jože Rorstnur ter ruska in angleška vojaška misija. V vseh disciplinah je nastopilo 45 borcev-smučarjev, ki SO prisotnim pokazali smučarske vešči n C iti koristnost smučarskih enot v bojevanju ivj/imi v težkih pogojih na zasneženem planinskem svetu. Komandant 31. divizije Evgen Mate j k a-Perne je v nedeljo, po končanih skokih, oh zvokih glasbe razdelil najboljšim domiselno izdelane diplome. Slana Roman in Rudi Finžgar sla za zmagi dobila darilo - brzostrelko, Janez Slefe pa ameriški vojaški jopič, Mnogi tekmovalci so do konca vojne sodelovali v smučarski h vodih, ki .so bili ustanovljeni v enotah 31. divizije ter v j uri snem bataljonu. Smučarska tekmovanja v Cerknem so bila edinstvena! V vseh armadah okupirane Evrope ni bilo podobnega primera. Iz smučarske delavnice ¡e po svobodi nastala moderna tovarna Elan. danes ena največjih proizvajalk smuči na svetu. Vlilo* RuIht naši po svetu ŠVEDSKA Slovenci iz Malmoja na obisku na Notranjskem Člani sl «venskega kulturnega društva Planika iz Mal moj a, Švedska, su že lani navezali prve slike z občinami notranjske regije, ki so pobudo za tesnejše sodelovanje s Lem društvom sprejele z odprli mi rokami. Stiki s predstavniki te regije so sc vse bolj poglabljali, izmenjani so hili nekateri obiski, resno delo pa se je začelo tik pred letošnjim slovenskim kulturnim festivalom na Švedskem v Halmstudu, ko je prišel v Malino dirigent Mitko G rij iz Ilirske Bistrice, V dobrem tednu dni je pripravil Plunikin /bor za festivalski nastop in rezultati njegovega kratkega dela so bili več kot očitni, Planiki» zbor je pokazal izjemen napredek. v času potetnih dopustov pa se je v Posvojiti zbralo okrog 30 članov ¡n odbornikov društva Planika iz Mal moja, ki smo bili gostje občin Postojna, Cerknica in Ilirska Bistrica. I Joži veli smo veličasten sprejem, ki nam ne bo šel nikoli v pozabo. Ob tej priložnosti smo tudi podpisali listino o sodelovanju med slovenskim društvom Planika iz Mal ribja na Švedskem in občinami notranjske regije. Poleg članov Planike so bili prisotni tudi predsedniki občinskih skupščin Cerknica in Ilirska Bistrica ter številni drugi predstavniki, Po sprejemu v Postojni nas j c pot vodila v I.ipicn, kjer smo si ogledali kobilarno, zatem pa smo si ogledali vinsko klet v Rezani. Nato smo se odpeljali v Podgrad, kjer smo si ogledali tovarno plastičnih mas Piama, po ogledu te tovarne pa smo se odpeljali v Ilirsko Bistrico, kjer smo se ustavili pri spomeniku padlim borcem. Popoldne so nam gostitelji pripravili, prijete ¡t piknik na Mašunu, Tam se je/bral (udi del pevskega zbora Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice in /apel vrsto lepih slovenskih pesmi. 7 veseljem so jim pritegnili tudi fantje iz. Plani ki nega pevskega zbora. Naslednji dan obiska smo si najprej ogledali grad Snežnik, nadaljevali pot ob Cerkniškem jezeru, kjer smo si ogledali del tovarne Brest in sicer proizvodnjo ¡vernih plošč. V vseh delovnih organizacijah smo bili lepo sprejeti in pogoščeni. Ob koncu naše- ga potovanja smo si ogledali še Postojnsko jamo. Gostiteljem se zahvaljujemo za čudovite sprejeme in odlično organizacijo izleta. Ob koncu je društvo prejelo dolgo želeni? tla rilo — prelepo gorenjsko narodno nošo, ki so nam jo podarile notranjske občine, Za darilo smo jim iz srca hvaležni, Prepričani smo, tla bo naše sodelovanje tudi v prihodnje potekalo v vsestransko zadovoljstvo in / lepimi uspehi na številnih področjih. Miru Dekanic, SKD Planika, Mal mo Bili smo na pikniku Planike Prvi vikend junija letos smo dočakali precej nestrpno. Dogovorili smo se, da bo (akrat piknik., ki ga ne smemo zamuditi, saj je že tradicionalen. Obetal se je deževen dan, dobrega razpoloženja pa člani Planike iz Mal-moja niso hoteli podariti dežju, temveč so ga ohranili za piknik. Skupin# članov Planike iz Maimoja pred Postojnsko jamo Šofer Stefan nas je prišel iskat s svojim avtobusom in nas odpeljal na grad Snogeholm, popoldne pa na domačijo rojaka Bori slava, kjer so nas «dežurni« odborniki že pričakovali s prigrizkom. Ansambel Planika je popestril razpoloženje z veselimi vižami in pikniško rajanje se je začelo. Veličasten spomenik padlim borcem v ilirski Bistrici Našega piknika si ne moremo več predstavljati brez vleke vrvi. saj vsi »■tekmovalcik napnejo vse moči, da bi zmagala »njihova« stran. Trikrat sc je pa zataknilo! Obe strani sta kljub napore in Ostajali Tla istem mestu, čeprav je težko verjeti, da sta bili obe strani enako močni. Zagodel nam jo je konzul Bubuš iz Maimoja, ki se mu je zdelo preprosteje tekmovati tako, ds je vrv na »svoji« strani zavezal okoli drevesa. No, pa poglejmo, kdo je močnejši?! Tako leti?s ni bilo zmagovalca, pa saj tildi nagrade ni bilo! Pač pa so nas predstavniki konzulata počastili z domačo kapljico, taki? da smo bili na koncu vsi dobre volje. Letošnji piknik so s svojo navzočnostjo popestrili tudi rojaki iz novoustanovljenega društva v Kbbenbuv-nu, ki smo jih z veseljem sprejeli v našo sredino. Navsezadnje se je prikazalo še sonce, takrat pa smo se morali že posloviti od prijazne domačije, ki nas vsako leto sprejme rla piknik. Pa na svidenje na pikniku drugo leto! Mira Dekanic, Malnm Še o slovenskem festivalu v Halmstadu Vtisi z lelošnjega festivala še niso zbledeli, kar je seveda v precejšnji meri pripisati organizatorju, rojakom iz HalmstadEi. Tudi iz Mal milja smo se vabilu na festival z. veseljem odzvali in se dobro pripravili za nastop na festivalskem programu. Seveda ne smemo mimo dejstva, da je naš pevski zbor lepo »zvenel« na lej prireditvi. Zasluga za to pa gre Mitku Grl ju, vodji pevskega zbora iz Ilirske Bistrice. Mitko je bil naš gost leden dni pred festivalom in jc vadil pevski zbor Planike za veliki nastop. Fantje so vsak večer po delovnem dnevu pridno prihajali na vaje, kar pa ni ostalo brez rezultata. Tildi pevovodja Planike, Jože Skok, je imel polne roke dela, saj je želel z Mitko m izmenjati kur največ izkušenj n vodenju pevskega zbora. Kljub napornim Plani ki n pevski zbor nastopa na festivalu v Halmstadu večerom oh vajah so pevci navezali veliko prijateljstvo z Mirkom, ki je sedap njihov vzor ubornega petja. Ko so se po festivali.] poslavljali, so vsi v en glas izražali željo, da M it k a spet srečamo v Maimdju. Na festivalu nas je zastopal tudi ansambel Planika, ki se je že po stari navadi dobro odrezal. To smo čutili oh aplavzih publike, ki je že med samim izvajanjem njihovih točk navdušeno ploskala. Člani ansambla so že vajeni nastopov, saj so med drugim zelo priljubljeni kor gostje na raznih nastopih, ne samo naših ampak tudi švedskih društev, Ostali gostje iz Mal moja pa so oh res prijetnem počutju vHalmstadu veseli sledili vsem dogodkom rega bogatega festivala. Rojakom iz Halnistada čestitamo za tako dobro organiziran festival. Saj je presenetljivo, da je tako mlado društvo sposobno tako dobro organizirati največje slovensko srečanje na Švedskem. Festival je bil res lep, čeprav tudi rojakom v Halmsiadu ni uspelo skrajšati ura finega dela festivala. Mira Dekanic, Malmo ZDA Novice iz Lorain, Ohio Rodna gruda v zadnjem času bolj malo poroča o naši slovenski naselbini v Lorain. Ohio. Naj vam oh tej priložnosti povem, da smo Slovenci doživeli nekaj lepih in veselih prireditev. Lani v avgustu je naša slovenska naselbina proslavila lep jubilej, 75-letnico slovenske fare sv, Cirila in Metoda. Faro so ustanovili sami izseljenci za svojo in dobrobit svojih potomcev. Slavnost smo pričeli s slovesno sv. mašo in banketom V dvorani sv. Mihaela. Naš gost je bil prevzv. James Griffith iz Clevelanda, ki jc pred nekaj leti obiskal tudi Ljubljano in Slovenijo, Gostitelja sta bila domači župnik Ra ul Krajnik in stoloravnatelj g. Joseph Velcne. Navzoče so bile tudi sestra A bi ne Zgonc, Tereza Vovk in druge. Prisostvovali so tudi nekateri drugi slovenski duhovniki iz ZDA. Skupna želja vseh je bila. da bi fara dočakala tudi sto let. Federacija slovenskih narodnih domov zajema tudi slovenski klub v Lo-riiin. Vsak |iosamezni dom vsako leto izbere najbolj vestnega sodelavca, moža in ženo leta. ki se Žrtvujejo za napredek. V Slovenskem klubu Lo* ram je bila izbrana za ženo leta 1981 Vida Kumšc, ki je delovala za dobrobit tega kluba vse od njegove ustanovitve leta 1923, to je potnih 58 let in jc še vedno aktivna kljub svojemu 90. Slovenska »flota* v slavnostni povorki v Lorainu, 1979 letu, Iti la je prva tajnica gospodinjskega kluba in ostalih odborov. ¿ene in može leta pueasLc v Slovenskem avditoriju v Clevelandu s kosilom, darili in lepim programom, ki mu prisostvujejo številni gostje in sodelavci federacije. Letos je bilo to slavje 15. marca 1981. Gostitelj »žene leta 1981« je bil predsednik slovenskega kluba v Lorain Justin Lumlcy, ki je Vidi Kumšc izročil spominsko plaketo in skupno sliko. NiivzočIh jc bilo deset članov njene družine in prijateljev, Velik dogodek za vso slovensko naselbino v Lorainu pa je bilo tudi praznovali je 70-letrsiec skupnega življenja, ki sva ga praznovala John Kumše in Vida. roj, Virant. V Lorainu živiva od leta 1907, poročila pa sva sc !4. junija 1911. Prav ob 70-letnici poročnega obreda jc bila v isti cerkvi tudi zahvalna maša. Prejela sva množico čestitk V leni ¡981 so se Slovenci predstavili z značilnim kozolcem in dobrih želja 7 vseh koncev. Dobila sva blagoslov sv, očeta Janeza Pavla 11., čestital pa nama je tudi predsednik Združenih držav Amerike Ronald Reagan s sporogo Nancy. Zelo lepo pismo sva prijela tudi od najinega prijatelja, bivšega senatorja Franka Lauscheta. Ni nas pozabil (udi slovenski kongresnik Dennis Leka rt iz Clevelanda, topla voščila in spodbudne želje nama je poslal župan mesta Lorain William Parker. Seveda je prišlo tudi pismo bratranca dr. Johna Viranta M. D,, ki nama je z ženo in sinom, poslal prisrčna voščila iz St. Louisa, Missouri. Bratranec John je še edini živi član Virantove družine. Ko je bil star dve leti, sem jaz skrbela zanj pri teti in stricu leta 1907. Zahvaljujeva se vsem, ki so se naju spomnili nh rej priložnosti na razne načine, Najlepša hvala pa najinim hčerkam in njihovim družinami Ob koncu naj še zapišem, da sta v krogu svoje družine slavila bfJ-letnico skupnega življenja 18. julija v Lorainu Ler Mt. in Mrs. Louis Kamnikar. Čestitamo! John in Vida Kumše, Lundri. Ohio, ZDA Jugoslovanski etnični Festival v Detroitu V Detroitu, Mich., v Združenih državah Amerike se je v soboto, 29. avgusta, začel peti, jubilejni jugoslovanski etnični festival, ki velja za največjo tovrstno prireditev jugoslovanskih izseljencev v Združenih državah Amerike. .Slovesnega začetka festivala se je udeležilo več slo naših izseljencev, predstavnikov vseli jugoslovanskih narodov in narodnosti in številni ameriški gostje. Ob začetku kulturnega sporeda, v katerem so sodelovale številne kul turuo-umetniske skupine, ki delujejo v okviru jugoslovanskih društev oziroma organizacij, je nastopil zbor Narakord iz Beograda. Uradno je slavje začel predsednik pripravljalnega odbora festivala, izseljenec D joto Gulvezan. nato pa sta zbrane goste pozdravila jugoslovanski generalni konzul v Chicagu Drago Jovanovič in predstavnik koord¡nacij-skega odbora jugoslovanskih izseljenskih matic Bogdan Kneževič, ki sta opozorila na pomen izseljenstva kot na most prijateljstva med Jugoslavijo in ZDA. Ani er iško-sl o venski dan V nedeljo. 2. avgusta, so ameriški Slovenci v zahodni Pcnnsvlvaniji proslavili 39- letni amcriško-slovCrtski dan s pik ni k mn na letoviškem pRtsto-ru westmorelandskc federacije društev SNP.l v Evans tow n u, Pa, Hkrati s lem j c bila proslava 34, obletnice retine slovenske nedeljske radijske oddaje, ki jo vodita Mary Skerlong in Rose Marie Mtny na r.ndijskL postaji WpiT-FM, Spored praznovanja se ¡e začc! s pisanim kulturni in programom, v katerem je med drugim sodelovala kulturna skupina ameriških Slovencev pod vodstvom Sama Ometza, za ples pa je igrat ansambel Jack Tadv. Paul Sifler je ponovno orgla) doma Letos poleti je ponovno obiskat domovino Staršev Sloviti Organist in skladatelj, ameriški Slovenec Paul Sifler, ki stalno živi v Holywoodu, Kalifornija. Ob svojem obisku se je srečal tudi z ne baten mi slovenskimi skladatelji in drugimi orgelskimi umetniki, priredil pa je tudi dva samostojna orgelska koncerta - v Horjulu, od koder izvira njegov rud, in v Zireh. V Kaliforniji, kjer živi in ustvarja, je Paul Sifler skupno s še enim sodelavcem pred nedavnim ustanovil [astmi podjetje za izdajanje in distribucijo notnega gradiva. Skladatelja v večini izdajata lastne skladbe, ki tako po naj-hitrejši poti pridejo o drugih glasbenih poustvarjalcev. Mati Paula S if le rja, ki je letos dopolnita zavidljiva leta, 95 let stEirosli, živi v mestu Waukegan, Mich. L mrl je škof Rausch V Phoenirtu, Arizona, je IR. maja umrl tamkajšnji škof James S. Rausch, po materi slovenskega rodu. Rojenje bil v mestu Albany, Minn., mali je bita iz Omanovega rodu, ki je bil v daljnem sorodu tudi s pesnikom Francetom Prešernom. James Rausch je poslal duhovnik teta 1956, od leta 1970 pa je bi! v tajništvu ameriških škofovskih konferenc. Lela 1972 je bil imenovan za generalnega tajnika leh konferenc, 5. mana 1973 pa za naslovnega škofa Summe ter pomožnega škofa svoje domače škofije St. Claude. Štiri teta za tem je bit imenovan za rednega škofa škofije Phoenix. VENEZUELA Slovenski klub y Valenciji Pred nedavnim je bil v Valenciji v Venezueli ustanovljen slovenski klub Domovina {Club Social Domovina). Klub ima 25 družinskih članov, ki se zdaj redno zbirajo ¡n goje slovenske narodne tradicije. Slovenci se radi po-vesele ob skupnem petju na družinskih klubskih piknikih. Rojaki so se Vi) Proslava rojstnega dneva rojaka med zidavo slovenskega doma v Valenciji, Venezuela Počasi, a s požrl vovalnim delom vseh članov, bo zrasel slovenski kotiček v Venezueli tudi skupno lotili zidave novega slo venskcgEE doma, ki ho - kot pravijo -pravi slovenski kotiček v Venezueli. Vabimo jih. da se nam oglasijo z bolj natančnim poročilom o svojem de tu, AVSTRALIJA »Ponosni smo, da smo Slovenci« Pod tem geslom so proslavili tretjo obletnico ustanovitve člani mladega slovenskega društvu v Perthu. Zahodna Avstralija. Proslavi, ki jc bila konce julija 1981, je prisostvovalo prek 350 elanov in prijateljev društva, med katerimi je bil tudi vicekonzul jugtrsfo-vanskega konzulata v Perthu TonČi Rosand le in predstavnik odbora jugoslovanskih d rti štev v zahodni Avstraliji. Z j obletnico ustanovitve je društvo pripravilo lepo zabavo s pisanim kulturnim sporedom, med katerimi se je predstavita tudi društvena folklorna skupina. Predsednik društva Toni Križman je v svojem nagovoru med drugim dejal: »Dragi Slovenci, bodite še naprej složni in tudi v prihodnje delajmo vsi skupaj za to, da bomo dokazali, da tudi v zahodni Avstraliji živi skromna slovenska skupnost. Spoštujmo naše bogate tradicije, ki smo jih prinesli v/. domovine, ki jo imamo vsi radi, in bodimo ponosni, da smo Slovenci!« Po približnih podatkih živi na območju zahodne Avstralije okrog 400 slovenskih družin. Ob ustanovitvi Slovenskega društva pred tremi teti se ¡e vanj včlanilo okrog fšf) članov, zdaj pa jih je že prek 160. Zanimivo je, kako si je društvo na edinstven način zbralo del denarja, s katerim nameravajo uresničiti svoje načrte. S prostovoljnim delom in z lastnim denarjem so prejšnje leto postavili stanovanjsko hišo. Hišo so zatem prodali, s tem Skupina odbornikov in gostov na pmslavi tretje obletnice Slovenskega klubu v Perthu 7.n tretji rojstni dan jc klub dobil tudi veliko »rojstnodnevno« torto denarjem pa nameravajo v kraLkem kupiti zemljišče, na katerem lurdo postavili društvene prosLorc, morda pa se jim bo posrečilo dohiti primerno stavbo, ki bi odgovarjala njihovim žcljuni-V okviru slovenskega kluba v Perthu je bila pred dobrim letom ustanovljena folklorna skupina z lastnim ansamblom in z lastnimi narodnimi nošami, Del le-teh so dobili iz domovine, večji del pa so jih sešile same članice društva. Društvo prireja ledne mesečne zabave, ki se jih radi udeležujejo tudi priseljenci številnih dingih narodnosti in seveda tudi sami Avstralci. Otroška folklorna skupina nastopa Poleg folklorne skupine deluje pr: društvu tudi pevski zbor, snujejo slovensko dopolnilno šolo, razmišljajo pti tudi o nekaterih drugih sekcijah, zlasti na športnem področju. Društvo je imelo 2, avgusta tudi redni letni občni zbor, na katerem so izvolili nov odbor, ki ga sestavljajo; predsednik Anton Križman, podpredsednik Frane Pauzin, tajnik Ferdo Pest olni k. blagajničarka Darinka Pri ne, odborniki: Vinko Mulej, Maks Kočut in Karlo I lolvet, zaupnika Lojze Colja in Rudo Leban. za domačo kuhinjo skrbc ¡tiri Marije«, folklorno skupino vodi Danica Pie j, pevski Z bor vodi Lojze Kossi. za radijsko oddajo pa skrbi Marija Surina. Predsednik Slovenskega kluba v Perthu Toni Križman in tajnik Ferdo Pcstotntk Novi slovenski šolski odhor v Sydneyu V ponedeljek, 10. avgusta, je bil v Sydney n v Avstraliji redni letni n |>čni *bnr slovenskega šolskega odbora zn Novi južni Wales, na katerem so de le- gali sodelujočih organizacij in društev pregledali delo v minulem obdobju. Vsi prisotni so bili z delom odbora zadovoljni, zato s« mu brez pridržkov dali razrešili™. Pri volitvah novega odbora se je pokazalo, da je prejšnji odbor v resnici užival polno zaupanju, zato SO ga skoraj v celoti izvolili tudi za prihodnje obdobje. Izvoliti je bilo treba le novega predsednika, ker se je prejšnja predsednica preselila v Adelaide. Za novo predsednico slovenskega šolskega odboru za N. S. W1'. je bila soglasno izvoljena učiteljica Olga I.ah, fti uči v slovenskem razredu v Rank-stownu in je nekdanja učenka slovenske sobotne sole. Slovenski šolski odbor za Novi južni Walts zdaj sestavljajo: Olga I.ah, predsednica, p. Valeri jan Jenko, podpredsednik, Fredi Breznik, tajnik, in vigiJij Ferfoija, blagajnik, »Avstralski Slovenec« v novi obliki List Avstralski Slovenec, mesečnik Slovenskega društva Sydney, je z dvojno številko za junij in julij izšel v nekoliko spremenjenem, manjšem formatu, ki je, po mnenju uredništva, boli primeren za mesečnik. Delno so se v uredništvu za novi format odločili tudi zaradi tega. ker so zamenjali tiskamo. s čimer so tiskarske stroške zmanjšali za polovico. Z denarjem, ki ga bodo prihranili na ta način, ho društvo krilo stroške za nakup elektronskega pisalnega stroja. Urednik lista Jože Žohar je v svojem uvodniku med drugim zapisal, da je vse delo. ki ga opravljajo pri listu, prostovoljno, »plod ljubezni do jezika in naš skromen, amaterski prispevek k njegovi ohranitvi«. Nova številka j?Avstralskega Slovenca k prinaša med drugimi prispevki številna poročila o društvenem življenju slovenskega društva Sydney in nekaterih drugih društev, obvestila o prihodnjih prireditvah, vrsto literarnih in publicističnih prispevkov, uredništvo pa je tokrat naslovilo bralcem tudi anketo o tem, kakšen naj bi bil list v prihodnje. Precej prostora je v listu namenjenega tudi novicam iz domovine. KANADA Kanadsko-slovensko društvo iz Edmontona. Albertu, se vsako leto udeleži tradicionalnega dneva narodnosti (Heritage Day), ki ga organizirajo v mestnem parku prva nedeljo in ponedeljek v avgustu. ,\ra sliki t ospredju: rojak Slavko Zupet z diatonično harmoniko Slovenska folklorna skupina iz Edmontona nastopa na etničnem dnevu zgodbe grič Za goro, nedaleč od Mokronoga na Dolenjskem, [eii lepa vas. Vsak dan lam tako domače pojo zvonovi. Slišati je moč žalostnogorski zvon, vendar ne z.a mrtvega temveč za ženitev. Tudi na Belem griču ne manjka nevest, !e ženinov ni dovolj. Morda pa so tudi dekleta preveč izbirčna. F. de n je reven, drugi prebogat. Tako hitro mine čas in marši kilte ra ostane, ne da hi se poročila, Tako je bito tudi pri( Lesjaku. V hiši je bilo več hčera. Naj starejša Ida je imela že krepko prek dvajset let. vedno je bila lepo oblečena, vendar ženina ni bilo od nikoder. Doma so bili precej bogati, imeli so lepo kmetijo, vendar pa so bili tudi ošabni, tako da se niso najbolje razumeli s sosedi. Bilo je v predpustu. Scminljn je bilo slišati za kako ohcet, ljudje st' vedno zanimajo za lake stvari. Pri T_esjaktivih je biki vse napelo. Ida. ki tudi letos ni našla nikogar, je dolžila mater, češ da je ona kriva, da si ne more najti fanta, ker ima predolg jezik. Seveda pa je ob lakih priložnostih tudi oče dodaj svoje in trmoglavil, da mora biti pravi ženin za njegovo Ido tak. ki bo dovolj bogat in lep, saj je [udi njegova hči taka, kakršnih je malo. Takega ženina pa ni in ni bilo. Prišla je pomlad. Ida se je poslovila od doma in odšla v Ljubljano. Nikoli ni bila še v službi, zato ji je bilo zdaj kar težko. V začetku se je težko privadila. Bilo ji je tudi dolgčas po rodni Dolenjski in še posebej po Mirenski dolini. Na posredovalnici je našla delo pri g, N. N. V družini so imeli tri otroke, ki je bilo treba skrbeti zanje in jih zjutraj spravili v šolo. Doma sta bili le Ida in kuharica. Otroci so bili razvajeni, sami niso znali nc jesti in ne sc umiti ter obleci. Toda že čez nekaj dni je bilo drugače. Ida jih je tako izvež-bala, da so se kmalu opravili čisto sami. Kuharica je Ido pogosto učila, kako se mora vesti do svodih gospodarjev, vendar pa je bila Ida preponosna, da bi se poniževala pred njimi. »7amc je milostiva samo v oltarju,« si je mislila. Večkrat jc šla tudi v mesto na trg. Neka branjevka jo je vprašala, od kod je doma, k-o tako po dolenjsko zavija. Iz Belega griča pri Mokronogu, ?2 je odvrnila Ida- Kje delaš? jo je vprašala branjevka. Ali bi prišla delat k meni, jo je še vprašala, imam majhnega konja in voziček, da pripeljem zelenjavo na trg, Dobro ti bom plačala, Ida je že naslednji mesec nastopila svojo novo službo pri branjevki, čeprav so bili njeni prvi gospodarji razočarani. ker jih je tako kmalu zapustila. Vendar pa je Tda med tein dobro navadila otroke na red. Pri novi gospodarici je bilo Idi veliko bolje kot pri prejšnji, zlasti pa ji je bilo holj všeč novo delo. Večkrat na teden sta odpeljali na trg zelenjavo, Ida pa je od doma znala ravnati s konji. Branjevka jc bila vdova, njen edini sin pa jc bil pri vojakih. Ida jc bila pri njej ves čas, dokler sc ni vrnil sin. Ida je medtem večkrat pomislila na možitev, vendar ni bilo nobene prave priložnosti. Pogosto je pomislila, da bo treba kam oditi ali pa se omožiti tukaj. Od doma je izvedela, da bo njen bratranec spravil svojo ženo v Ameriko. Takoj je pomislila na to, da bi odpotovala z njo tudi ona. Končno je dobila bratrančev naslov. Pisala mu je, da je izvedela, da bo k tijemu v Ameriko odpotovala njegova žena z otroki. Razložila mu je, da bi tudi ona rada odpotovala z njo. Omenila mu je tudi, da je še sama in da bi se rada poročila, Denar za vožnjo je imela sama. Bratranec Janez je Idi kmalu odpisal. Vesel je bil, da se bo ženi na poti pridružila tudi Ida. Kmalu je prišel čas slovesa, Branjevka je bila žalostna, saj sta se z Ido dobro razumeli. Jokala je, vendar ni nič pomagalo. Ida je že imela vozovnico. Povedala ji je, da bodo odpotovali čez nekaj dni. Ida je odšla še domov na Dolenjsko, da se je poslovila od sorodnikov in drugih domačih. \? Ljubljane se je nato skupaj z bratračevo ženo odpeljala v Hamburg, kjer so nekaj dni čakali na parnik, ki jih je nato odpeljal v Novi svet, v Ameriko. Tam je mož, ki čaka svojo ženo in otroke, si je mislila Ida, in morda je lam tudi nekdo, ki bo postal moj mož, Ko prideš lz lepe I .jubljane v ameriško rudarsko mesto, se ti malo čudno zdi, da je vse tako črno. živi pa se le. Bratrance ji je rekel, naj za nekaj časa ostane kar pri njih, da se ho malo razgledala in odpočila. Seveda pa ji je takoj rekel, da bodo zanjo že našli kakega ženina. V ameriških rudnikih je bilo veliko slovenskih fantov, ki so bili v večini samci, saj so prišli tja predvsem zato, da bi kaj zaslužili, potem pa sc vrnili domov in obnovili svoje zastarele domačije. Ida si je mislila, kaj naj piše domov, Ali naj jim opiše vse po resnici? Naj jim piše. da je prišla v premogarsko vas, kjer so same lesene koče, kjer je vse črno od saj? Odločila sc jc, da bo domačim zamolčala resnico in bo raje tudi sama začela Živeti kot A meri kanci. Bratranec Janez ji je kmalu našel fanta, ki se mu jc zdel primeren za Idinega moža. Doma je bil iz Zasavju. Bil je kmečki fant, ki je prišel v Ameriko zato. da bi zaslužil nekaj denarja, potem pa prevzel posestvo doma. Ril je varčen in lepo oblečen. Ido jc kar naravnost vprašal, če bi se hotela poročiti z Iljint, Tudi Ida se ni obotavljala in mu je rekla, da se kar lahko vzameta, če on nima kake druge izvoljenke. S]>odbnja! ju j c tudi bratrance. Ida je imela S seboj Vso potre line dokumente in tako so se lahko kmalu dogovorili 73 dan poroke. Poroka je bila ravno tisti dan. ko je v Evropi izbruhnila vojna. Našla sta si stanovanje in zacelit delati Še z večjo vnemo. Kruha in tudi dela je bilo takrat v Ameriki dovolj. Pogosto sta se pogovarjala, kako bo v prihodnje. Želela sta se lotiti nečesa, da bi bilo njuno delo lažje. Ida je rada prodajala, trgovala, saj je bila zadovoljna s svojim delom na ljubljanskem Irgu. kjer je prodajala sadje in zetenjavo. Ali ne bi poskusila tudi tukaj kaj podobnega, ali pa morda z gostilno, sta razmišljala Ida in njen mož. Kmalu sta □ redila vse potrebno in Ida j c odprla majhno trgovinico in gostilno, Gostje so bili zadovoljni, saj je delala z velikim veseljem in seveda tudi znanjem. Vos čas prve svetovne vojne je bilo tako in zaslužila sta že precej denarja. Po vojni pa j c prišlo do tiste slovite prohibicije, prepovedi točenja alkohol ni It pijač. Z gostilno je bilo konec, Ida jc bila obupana, mož pa ne, Predlagal ji jc, d a bi vse skupaj prodala in sc vrnila v domovino. Nažrl se ni se še tega črnega pralni, ji je rekel. Potem pa ji je pokazal pismo, ki ga je prejel od domačih. Vabili so ga, naj se z ženo vrne domov in da ji It tam z veseljem pričakujejo. Ida je bila tega njegovega predloga sc najbolj vesela. Spet bom slišala zalostnogorski zvon, spet boni videla Beli grič, si jc rekla. V' nekaj dneh stEi si uredila «e potrebno za pol in sc poslovila od številnih ameri k tinskih prijateljev in znancev ter od Amerike. Vrnila sta sc k svojim domačim tam za Žalostno goro pri Mokronogu, k domačim v Zasavju. Ida in Jože sta bila sama svoje sreče kovača. h a n Gradišnik, Sains-en-GuJndle, Francija Našla sta se Sneg je rahlo naletaval, on pa se ni zmenit za to. Tudi množica, ki je hiiela mimo njega po božičnih nakupih, ga ni kdovekaj zanimala. Zatopljen je hi! v misli in spomine na tiste dni, ko je bil še osmošolec in ko je spoznal svojo prvo ljubezen. Koliko lepih besed ji jc hotel povedati, toda vse so mu zamrznile ra ustnicah. Sanjaril je o tem, kako se objeta sprehajata v mesečini. A vse so ostale le sanje, ker je bil preboječ, da bi ji vse to povedal, čeprav jc slutil, da mu jc naklonjena. Le enkrat je spregovoril z njo nekaj besed, potem pa je spet izgubit ves pogum iti odšel Minila je Že vrsta let, toda njenih lepih kostanjevih las in prelepih oči, ki imajo tako skrivnosten sijaj, ne bo nikoli pozabil, Tako si je mislil, ko se mu je pogled sem in tja ustavil na trimo icločih. Vse teže mu je bilo, ker se je zavedal, da je ostai osamljen po svoji krivdi. Imel je veliko znank, toda vsi odnosi z njimi so se nenadoma razdrli, ker je vsepovsod iskal le njo. ¡sprijaznil sc jc že z mislijo, da ho ostal sam, češ zakaj bi drugo spravljal v nesrečo, pred no je razčistil sam s seboj. Kje živi, kaj de la, ali je že srečno poročena11 Zavidal je srečnežu, ki jc imel več poguma. Morda pa je nesrečna? Kako bi ji le pomagal? Obstal je pri dečku, ki je prodajal smrekico, ki tega imena niti zaslužila ni. Rog ve od kod jo je privlekel. Tole smrekico kupim, si je mislil, bom vsaj razveselil 1'autička, potem pa grem nekam nekaj spit- Tudi ona jc bila sama in tudi njej 11 i šlo najbolje, ker tudi ona ni mogla pozabiti tistega osmošolca, ki 'ie imel takt) zapeljive oči. Včasih, ko me je pogledal, si jc mislila, so se mu tako zasvetile oči, da me je kar nekaj vleklo, da bi mu povedala, kako ga imam rada. Zadržala sem se, kaj bi st pa mislil o meni. Ali je res ra k n sramežljiv? Tistikrat, ko je spregovoril z menoj, sem se res malt) čudito obnašala. Se zdaj si tega ne morem odpustiti. I.e nekaj besed o vre me uti je spregovoril, potem pa me jc vprašal: «Ali vam ni dolgčas, ko sc takt) sama sprehajate?« »Oh. saj čakam prijateljico, ' sem mu rekla, čeprav ni bilo res. Ugasnil jc žarek v njegovih očeh, žalostno m c jc pogledal, nekaj zamrmral in se naglo poslovil. Od tedaj ga nisem več videla. Kaj mi pomenijo vsi oboževalci, če pa njega ne morem pozabiti. Tudi ona je videla tistega dečka z drobno smrekico brez prave oblike. Tudi ona je že pomislila, da bi kupila prav to. Tedaj pa je zagledala moškega. ki je ravno plačeval prav to smrekico. Pohitela je iti upala, da si bo le premislil. Skoraj jokaje je rekla, da bi jo ona rada kupila. Moški je stal pred njo tako, da mu iti mogla videti obraza. Tako tudi ni videla, kako je zadrhtel, ko j c zaslišal znani glas, ki se ga je takt) pogosto spominjal. Obrnil se jc in takoj ga je prepoznala, čeprav je bil zdaj že starejši in jc bilo na njegovem obrazu dovolj sledi minulega ne ravno veselega življenja. »Kaj, ti?« »Oh. saj to ste vil« je rekla ona. Spel ni mogel spravili glasu iz sebe. kot da bi se mu nekaj zataknilo v grlu. ko si je malo opomogel, jo je pa k vprašal, čemu bi rada prav to dreves, saj bi ji mož gotovo kupil veliko lepše. Nimam ga, mu je odvrnila. Tudi jaz sem še sam, je rekel, pTav vesel sem, da te vidim. Tudi jaz, je rekla ona. Obema sti prišle solze v oči in objela sta se ter dolgo ostala v ktčevjiem objemu. Kt) jc bilo zadoščeno prvi radosti snidenja, sta preplačala smrekico fantiču in objeta odšla. Fantič je pri tekel zn njima. TuktLj je vajina smrekica, pozabila sta jn„ je rekel, Nasmehnila sla sc drug drugemu. Rote m mu j c predlagala, da gresta v njeno ali njegovo stanovanje in ga lepo okrasita ter skupaj praznujeta. Nimam še stanovanja, ji j c priznal, malo sem tukaj, malo tam, nikjer ne ostanem dolgo. Sram ga ¡e bilo, da je že hotel oditi. Prijela ga jc pod roko in mu spodbudno odgovorila: Pojdiva k meni, čeprav jc majhno, kako te bom potem spel iskala! Ob poti sta našta trgovinico, kjer sta nakupila vse potrebno in sc dobre volje napotila proti n jen e mu stanovanju. Razposajeno sta sc smejala, kakor da bi ga bila malo preveč spi.la. Bila pa Sta pijana od sreče. Pozneje, v stanovanju, sla okrasila smrekico in nisra čutila ne lakote nc žeje. ilelela sta nadoknaditi ves listi čas hrepenenja in osamljenosti... Minilo je pet ali šest let. Spet je Rožič. Na robu mesta sloji hišica. Ni velika, vendar prav privlačna. V hišici naša znanca. Krasita smrekico in pomagata jima že petletna hčerka in triletni sinček. Našla sta se dva, zdaj so že štirje. Pozabljene so vse težave minulih let. Največja vrednota na svetu je ljubezen. Vitn, ZR Nemčija umetniška beseda Cesta dveh cesarjev Kraj dogajanja romana je Ljubljana v začeffcu leta 1H21. To je čas kongresa Svete alianse: udeležila sta W ga rfv,i cesarja, avstrijski iti rujtit, poleg mnogih delegacij iz dmgih držav, tako da je bila takrat LjuM/mta za nekaj času središče svetovne politike. Avtorici romanu Cesta dveh tesarjev Miri Mi belič eri pa je ljubljanski kongres ie okvir za zgodbo kranjske plemiške družine grofov L. Pripoveduje še o sodelovanju zadnjega grofa L. s francosko zasedbeno oblastjo, pa o zvezah njegove žene s knezom Mettemichom. Grofica L, je vsekakor osrednja oseba romanu, šepava grofica, kakor ji pravijo, ker ima neznatno telesno hibo. vendar je o nji sam Mettemich izjavil, da je najlepša dama kongresa. Samovoljna, muhasta, nesrečna, > stalnem uporu zoper konvencije svojega razreda, peha ne le sebe, temveč tudi vso sto;« okolico iz stiske v stisko. I'/ romana, ki je izšel pri Cankarjevi založbi v 1 juhljani, objavljamo odlomek ii Uvodnega poglavja. Rila je že četrta uh morda peta Hiacinla v večstoletni zgodovini družine, ki je bil njen patron sveti Hiacint, domini kanec iti čudodelnik, upodobljen v grajski kapeli, kako sc ra -svojem plašču vozi po deroči reki. Toda največji čudežev se mu je posrečil. ko je pomagal poljskemu kralju zmagati nad Turki, kar je bil morda razlog, da si ga je la kranjska plemiška družina, ki je svoje sinove spet in spel pošiljala v boj zoper muslimane, vzela za zaščitnika in po ujem imenovala mnoge svojih potomcev. Ne po sveti Hiaciuli, italijanski nečisto i ci,' ki sc je spokorila, da je postala svetnica, kakor je po raziskovanju njene zgodbe in družinske kronike gTofov L. gospodi pojasnil grajski kaplan, častiti Jernej Kolar. Hiacinta je tudi cvetlica s sladkim vonjem - kakor dišave orienta je pomešan z duhom, ki ga oddaja telo, kadar ljubi, ima omamno barvo in obliko, toda kadar zvene, začne zaudarjali po gnilobi še pred smrtjo. Vprašujoč se. ali je uo/Heti res amen -ime napoved usode - je grofica !-■ tistega pomladnega dne šepala proti kapeli. Misli so se ji podile po glavi, kakor so v vetru dirjali nad rjo kosmi prej sl ruje nib oblakov. Drevesa sojini ponujal» svoje še gole roke, kak or da prosijo odpuščanja. Rodovina. L. gotovo rti stremela po tistem. kar je njen sveti patron (bogato pozlačen kip v glavnem oltarju kapele j oznanjal z.a poglavitni namen tostranskega živ- Ijcnja: ¡skati že na lej zemlji božje kraljestvo, ne ¡na ceniti posvetno oblast, zakaj če so le mogli, so si nabirali lovorike iit časti. Takti se je stric Kaje! ti n že kol praporščak odlikoval v sedemletni vojni in potem pri obleganju Kcograda. ko j c na čelu grenadirjev med naskokom n» Carigrajska vrata prišel med najhujšim topovskim ognjem Turkom za hrbet. zasedel del mesta, naslednji dan Osvojil še druge mestne čl-Irti ob Donavi in vzel sovražniku šest velikih in šestnajst manjših ladij, naslikanih na votivni podobi, ki visi prav tako v grajski kapeli. Za m je bit odlikovan s križcem Marije Terezije. Njegov nečak Hrane Ksaver. H ¡sein tin tiče, je poslal viceguverner dežele Kranjske, ob prihodu Francozov pa je bil z drugimi plemenitimi talci vred zapTt v Palmanovi. dokler niso zarje izplačali odkupnine dveh milijonov goldinarjev, deloma iz sredstev dežele, deloma i/. njihovih lastnih žepov, kar je docela razrvalo družinske finance. In nato sc je vzpel do časti ljubljanskega župana Johannes Nepomuk, njegov nečak in soprog njegove hčere Hia-cinte, ki je šel s kranjsko de put učijo v Pariz. da se jc tam poklonil Ncpoleoitu in posla! hanm de 1’empire, kar mu jc požrtije, ko jc kranjska dežela znova pripadala Avstriji, žal onemogočilo, dahi nadaljeval politično kariero. Tako je šla časi pozlu, kakor j c šlo pozlu veliko prem oženj e. Gradovi Prapreče, Črni potok. Snežnik in Tuštanj so zamenjali gospodarje, kakor so izumirale mnoge veje družine, toda polnile so sc grobnice pod tlakom grajskih kapel. Šeptij, šepaj! Ali ni šepal tudi hudič? Slednjič je izgovorila naglas ime demona, ki jo preganja. Izročena mu jc ponoči, čeprav poskuša iz njegovega objema pole-C u l i v prostost in se rešiti Ali pa prosi osti sploh ni — zlasti ne iz telesnih spon - in je želja po nji še pogubnejša odstTahu pred imenom črnega angela, ki si že od njenega rojstva lasti vsaj polovico njene duše1.1 Postarana in zavržena se ojHiteka po drevoredu, grofica L-, o kateri so govorili, da jc uajlepša ženska ljubljanskega kongresa, kak or je izjavil sam Wenzel Clemens Lothar knez Metternich. Poljubil ji je roko in ji začel dvoriti, preden jc opazil, da eno nogo rahlo vleče za seboj. Ponosno je pred njegovimi osuplimi očmi odšepala proli vratom velikega salona v deželnem dvorcu, kjer je tistega večera cesarica sprejemala kranjske plemenite gospe. Kdo me je kaznoval z domišljijo in s strastmi1? Ali Ti, gospodar vesolju, ali nekdo. ki si ne upam naglas izgovorili njegovega imenih, medtem ko mislim, zakaj kljub vsemu je to molitev, kakršne sem pač zmožna. Z vprašanjem, zakaj si nam Ti, če sploh si, thtl to življenje, v katerem sledijo redkim srečnim trenutkom dolga obdobja bridkosti in razočaranj, naši kratki mladosti starost in smrt? Zoper vso le polo telesa in dostojanstvo duha, zoper pamet in znanje, zoper vse upe in obljube, zoper oiir tukaj na zemlji in zveličanje c nebesih'.' Ana Maria Antonia Felicitas Agnes 1 liaeinlu, grofica L., je liho mrmraje šepala proti kapeli. Nekoč se jc trudila hodili, kak or tla ima obe nogi enako dolgi, in včasih se ji je celo posrečilo, daje preslepila druge in tudi sčbe, toda zdaj jc popuščala z nekakšno naslado tej svoji hibi, nagibajoč se vstran, pozibavajoč se v boku nad nogo, ki ji je hi la zmeraj v sramoto. Ta noga je bila moja usoda, je pomislila. Toda kaj jc usoda in kaj lastna krivda? Ponos (ali hi temu morala reči: napuh?) je bil ena značilnih potez družinskega značaja. Njen oče Franc Ksaver jc moral plačati globo tristo goldinarjev, ker je dal v času državnega varčevanja obšiti livrcje svojih služabnikov s srebrom. »Oče,m je zaklicala tedaj še zelo mlada Hiacinta. »daj jim na livrcje namesto srebrnih nbšive iz zlata!« Toda zluia je zadnje čase primanjkovalo ite le v državni blagajni, temveč tudi v družinski, tako da je bilo Ireha prodali nekaj gozdov in njiv, pa še kakšen grad povrhu. Družinska posest se je krčila, OC glede na to pa je bilo na Jastrebovem dovolj prostora za žlahto. za razne tete in strice, bratrance hh sestrične, miza pa jc bila pogrnjena za sosedske graščake, njihove žene in otroke, kadar so prihajali na obisk, velika dvorana jih jc bila zmeraj polna- In tudi družinska grobnica pod ka-jselo se je polnila čedalje bolj. Mogoče prihajajo ponoči ven, je pomislila, ko je že bila pred kapelo. Mogoče vzdignejo težki marmornati pokrov v kapeli in zlezejo, ko udari ura polnoč, iz svoje podzemne obokane kamre, nc kal eri pa iz grobov na božji njivi zadaj z:a kapelo, ki je obrobljena z gabrovo živo mejo. izpod bršljana, zimzelena in mahu. da posedajo n;i smodniški pomenek v krogu okoli zadnjega poglavarja družine. Vmes ni legendarnega strica Kajetana (ta je umrl na Dunaju in bil lam tudi pokopan), junake so zmeraj rodilu le stranske veje našega rodu, da SO se potem porazgubili na tujem, daleč od grba naše družine, leva s krono ir z. tl vojnim repom pa rdečega ptiča z razpetimi perutnicami na srebrni podlagi, z grofovsko krono, s iremi i urn irskimi šle mi. od katerih je notranji moder, zunanja dva rdeče rjava krit njeni lasje. Poglavarji družine rajši niso tvegali življenja, ženili so se. da so si večali premoženje, bili so -zmeraj varčni in previdni., Johannes Nepomuk je zgleden poglavar družine, n c glede na to je pod njim družina izgubila veliko svojega, ugleda. in brez potomcev jc ostal, kar je tudi njen» kri vrla. Suj A in a lin ni njuna hči. temveč ic pohčerjenka. Tudi Amulin je rdečelasa, toda svetlejša od nje, po nosu in ličnicah posuta s komaj opaznimi pegicami kakor z zlatim prahom, gosli kodri ji padajo na ramena. Največkrat si jih povezuje z modrim Irakom, kise ujema z harvo njenih oči - žc kot otrok je kiilel nečimrna, prava mala spogledljivka, kar jc pri deklici prisrčno, fri odraslem ifektetu, ki lahko postane tvoja tekmica, pa ne. Grofic» st je rdeči rep svojih las krulila s črno žametasto pentljo, kadar je zajahal» enega svojih neubogljivih konj. Vedela jc. da ji z.» njenim hrbtom pravijo lisica, vendar se je počutila zelo tuj el, razen po barvi I»s, tej zvitorepki, potuhnjeni in predrzni roparici, ki se s plenom rada poigrava, preden ga zadavi. Hitro in spretno se lisica smuka skozi gozd. Ne šopa. Gedatje leže je vlekla prekrtiiko nogo za seboj, ¡'red kapelo je sklenila, da ne more vstopiti. Svojo molitev kolikor je (tila to mn lile v — je opravil» že zunaj, a grob nekoga, ki j c bil njenemu srcu preveč blizu, je daleč, na vojaškem pokopališču za ljubljanskim gradom. Sicer pri Ernestina moli z» nas vse, grešnike naše družine, in I ali ko si mislim, da zdHj moli tudi zanj, le za Fausta, ki j c bil zmeraj naš, čeprav lega nisrtin priznati, ne prosi tla onem svetu usmiljenja, ki ga že na tem svetu ni bil deležen. Ernestina se ti c zavoda, kako strahotno j c veličanstvo niča, kar je morda Bog, temveč jc zanjo Bog nekaj, kar lahko nosi v svoji piimpuduri v oh liki majhnega molitvenika, Vsi so v- zadregi, kadar izjavlja s povešenimi očmi in podrhtevajočimi lici, ki so preprežena z rdečimi žilicami, da je bil in je še zmerom njen edini ženin Jezus Kri' »tus, tako da si jc smeta ohraniti devištvo, nakar vzklikne njena starejša sestra Val-purga svoj priljubljeni' vPaperlapapl« Vaipurg», mali .Tohannesa Nepomuka in Pompeusa Ncra. je dvakrat postala vdov» in dočakal» veselje, da je svojega starejšega sina, ko se je poročil s sestrično Hiaeirito. ustoličila na družinskem gradu- Njen drugi mož. je bil iz stranske veje družine, tako da ni mogla upati, da bo kdaj zavladala tukaj, kaki ir vinila zdaj, kri ima prvo besedo v gradil, svoje prostore v levem k ril ti in lastno služinčad. Kakor je blaga Ernestina predčasno zdrknila v starost, tako sc starejša sestra nikoli ni vdala v svoja leta in se nikoli ne bo: lica ima pobarvana oranžno rdeče, obrvi in trepalnice črne kakor oglje, lase priv [»ko čme. Čeprav je hiia v mladosti baje plavolaska, ustnice p» so karmi našle kakor dve zreli češnji, nad zobmi, ki jih skoraj ni več. Tri starke - Valptrg». Ernestina in njuna zaupnica Brigita - gledajo za grofico L. skozi okno iz enega prislcnkov, ki so kol lastovičja gnezda prilepljeni na severno steno gradu. * Kam gre zdaj? Praviš, da se opoteka?k Grofica L. se nenadoma obme. kakor da jih jc slišala, in zagleda za seboj nekoga, ki da ni več ali ki se še ni rodil. Moški v škornjih, z osivelim plavim pramenom las na čelu jo gleda prestrašeno in vendar izzivalno. Torej si prišel? Faustus ali Ma-lachowsky? Končno! Toda maha ji Ernestina, mehko nabuhlo meso, izbuljene modre oči, ilrhteči prsti in tresoče se ustnice. Kot njena starejša m:-stra ljubi tudi ona rdeče vino. v katero pom a ka piškote in jih seslja, da si potem oblizuje prste, dolge, blede, s koničastimi nohti. Medtem si Vaipurga s prsti, obteženimi s prstani, češe lakti in prsi in potem še Tcdke. rdeče pobarvane lase, skozi katere seva njena lobanja, rumenkast», kakor da jc izrezana iz tojevca. Nasmehne se, kakor hi hotela reči Odpustite nam, ki predolgo živimo! Zaveda se: kako hi se veselila žlaki», čc bi sc grofic» vdOvfl že slednjič po- sioviia od sveta in bi se mogli vsi ti sli daljni bratranci in daljne sestrične z /.¡mik m ih podeželskih gradov do sitega najesti in napiti v njen spomin in se počutiti pomembne. medtem ko leži ona na mrtvaškem odru, Vendar še ne namerava oditi, ni kriva, ker živi dlje. kakor svojim bolnikom odmerja življenjsko dobo doktor Faustus Mal, ki nima do doktorskega naslova nobene pravice. Krščen je bil za Jakoba, sin grajskega konjušnika in grofovske dojilje, in si jc kot mladenič nadet ime Faustus po svojem učitelju in vzorniku Faustusu Gradišku, predstojniku cerkvene zdrsivstvene šoli' Suh, rusih las, z vdrtim prsnim košem En z ukrivljenimi rameni je bil. razen s črnimi in z obrvmi, zraščenimi nad nosno korenino, kur se tl» nepodoben svojemu očetu, neustrašnemu jezdecu, ki je, potem kose je vrnil iz vojske, kjer je služil pod legendarnim Kajetanom, zmeraj spremlj»i n» konju gospo grofico, .Hiacintino mater, kadar je jahala n» popoldanski sprehod. Njene tanke ustnice so imele navado posmehljivo molčati, kakeir da zaklepajo v krinko obraza neko le nji znano skrivnost. Po petnajstih letih jalovega zakona, ko je že kazalo, da ne bo rodila dediča, je na začudenje vsega sorodstva zanosila. Rodila se ji je hči, edinka. Slika te gospe visi v viteški dvorani poteg ¡Hidube njeneg» soproga viceguvernerja vojvodine Kranjske, kjer gleda vanj tako ravnodušno in ¡uje, kakor da ni z njim v nikakršni zvezi. To je žensk» z ozkim obličjem, tako bledim, da deluje njena polt skoraj zelenkasto n »tl globokim izrezom obleke, z dolgim labodjim vratom, okrog katerega se lesketajo slsvni družinski smaragdi, kot upor zoper hladno bledico obraza, ra kateTem govorijo skrivnostno nakodrane ustnice neko čislo drugačno zgodbo, kakor je zapisana v družinski kroniki. in hči Hiacinta, k: se včasih ustavlja pred materino sliko, vprašuje liste hladne ošabne uči: »Si se kdaj spozabita? Si padla? Sem morda jaz sad tvojega greha?« Ta misel ji jc bil» nekoč v tolažbo. Morda je ošabna gospa razjahala nekje v gozdu, na skriti jasi, konjušnik je privezal njenega in svojega konj» k istemu drevesu, ona se je začela hliniti, da ji je postalo slabo, omahnil» j c n» konjušnikovc prsi, mu ovila roke okrog vratu in zamižala, kakor da jc izgubila zavest, on pa jo je položil bili kar vrgel na travo in se je polH-stil kakor žival ali pa je ravnal obzirno, medtem ko je vdiral vanjo, ker je vedel kaj sc služabniku spodobi v odnosu do gospe grofice. Ali pa je gospa, ker jc bilo pod njeno častjo, da bi se pred služabnikom pretvarjala, temu kratko malo ukaz»-la. naj stori, kaj' je bilo treba, da bi dobila dedič», služabnik se je priklonil, si odpel hlače in ji ustregel. Bodi tako ali drugače, grofica L. si je izmišljala meti hudobnim h a hi jati je m, da je bila spočela v gozdu kol eno neugnanih vilinskih hiti j, živečih med potoki in drevesnimi krošnjami, ne pa na široki zakonski postelji svoje rodovine, kjer se je morala vdati možu, ki ji ga je izbralo sorodstvo. Tod» namesto dediča se je njeni materi, grofici Dorothei Magdaleni, in njenemu soprogu Franzu Ksavcrju rodila hči s prekratko levo nogo, ki je po desetih letih jalovega zakon» 7 bratrancem Johannesom Nepomukom posvojila dete neke svoje daljne sorodnice, deklico, s ka- teru se je Lel» Ernestina, ki je nekaj mesecev prebila pri otrokovi materi, vdovi ¡hi stotniku obmejne straže, vsa objokana vrnil» v Jastrebovo. Deklico so krstiti za Amalio ¡n za hotrci ji je bila miada grofica L. Ko je izjavila, da želi leg» otroka, ki nima staršev, posvojiti, ji je Ernestina hvaležno padla v objem, z»nimivci p» j c bilo. da se je s tem nenavadno hitro sprijaznil njen soprog, Amatia je torej postara njuna hči. Bnela je ozko glavo in visoko čelo rodovine, raven nos 7. občutljivimi nosni-e»mi in modre, nekoliko izbuljene oči, ki pa so bife obrobljene s črnimi gostimi trepalnicami, iako da jih je zastirala njihova senca in jih delala skrivnostne. MutlI» je bila deklica edino bilje, ki ga je poleg svojih konj in psov Ij Lihi la grofica L,, čc izvzame mo Fausta. Ko hi leta 1K13 ne bila prenehal» obstajati Ilirija, bi bil promoviral za zdravnika, tako pa jc, znnv» pod avstrijsko oblastjo, zdrknila ljubljanska medicinska Tak ul te ta. kr so jn ustanovili Francozi, na raven prejšnjega mediko-k urarskega instituta, torej j c postal le ranocelnik. Na sredi priti med mestom in vasjo poti gradom, kjerje bil rojen, sc jc naselil v hišici, kjer si je n redil lurii lekarno v prizidku 5 strmo koničasto streho, podobno zvoniku, tako tla so okoličani pravili temu skrpucalu kapelica, čeprav ni bilo tam nič nabožnega, nasprtEtno, šušljalo se je, da jc Jakob framason in bogolajec. Tudi ni dolgo trn ja ki, da so mu začeli podtikati razne mračne nakane. Mislil je. da bo v domačem kraju lahko služil ljudem, zlasti, siromakom, kmalu pa je moral priznati prijat ut j id iz otroških let: »Kuj se čudim? Na našem planetu je med tisoč milijoni glav večina norcev ¡n neumnežev, pripravljenih raztrgati na tisoč koscev vsakogar. ki jim hoče dobro.« Nekaj podobnega je rekel tudi znanstvenik in zdravnik H acquêt, preden je razočaran pobegnil iz kranjske dežele. Mati grofica L. je bila Jakobova pokroviteljica: dala ga je izšolat! na svoje stroške. potem ko je neki divji lovec ustrelil njegovega očeta Blaža, ki zdaj počiva zadaj Zli družinsko kapelo in mu je gospa Dorothca Ksaveria Magdalena dala izstaviti na grob železen križ s pozlačenim posveti font (Nadvse zvestemu služabniku). Ati pa ni tisti tli v ji lovec, ki g» niso nikoli izsledili, streljal na grajskega konjušnika kur tako. temveč po nekem naročilu. Kdo bi to mogel vedeli, se je vpraševala FJiarin-i». zlasti ne zdaj. ko so mrtvi žc vsi (rije. Blaž, njena mati in njen oče. Toda bolj kakor očeta jc ljubila Blaža, ki jo je. ko je kom ai znala hoditi, dvignil n» konj» in vodil ubogljivo žival, medtem ko jc punčka n» sedlu vriskala uti užitka, v krogu po grajskem dvorišču. Kmalu je grofica njena mati dovolila, da jo je posailil na sedlo ¡0 odjezdil z njo na sprehod. Večkrat ga jc vprašala: «Zakaj nisi ti moj oče. Blaž?« Ljubita ga je še bolj kakor njegovo ženo. svojo potrpežljivo dojiljo in varuško Franco. Od staršev ri bila deležna ljubezni, bili so ji daljni in tuji, monta je zato postala tako zahtevna in uporna, da bi jih opozarjal» nase, in je takšna ostala tudi po njuni smrti, ne vedoč, kaj ji jc manjkalo kor tilnikli, kaj ji manjka še zdaj. za mlade po src ju Predstavljamo vam pisal el ja MIHO MATETA Pisatelj Miha Mate se je rodil 6. avgusta 1 942 v Gorici vasi pri Ribnici. O snovno solo je obiskoval v domačem kraju, potem pa je odšel v gimnazijo v Kočevje. Pesmi in kratke zgodbe jc ptiče! pisati že v osnovni šoli, še bolj pa v gimnaziji, kjer je urejeval šolsko glasilo Prvi poganjki. Nato jc bil novinar pri kočevskih Novicah, po diplomi na ljubljanski slavistiki pa j c poslal lektor za slovenski jezik in književnost na Filološki fakulteti v Beogradu. Nekaj časa je bil tajnik Zveze kulturnih organizacij Slovenije, pozneje asistent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa je urednik pri Mladinski knjigi. Miha Mate je pravi Ribničan, saj so njegova dela prežeta s pristnim humorjem, kateremu se nasmejejo tako mlajši kot tudi starejši bralci. Z duhovitimi zgodbami, ki jih pisatelj prepleta tildi z domišljijskim svetom otrok, pa dosega tisto igrivost, ki še bolj poudarja vznemirljivo dogajanje. Doslej je napisal naslednje knjige: .Široka usta, Leskova mladost, Pobegle kolebnice in Padala sn zatemnila sonce. Napisal je mnogo Radijskih šol. mladi poslušalci pa radi prisluhnejo njegovi radijski Igri Zmajčkov rojstni dan. Za vas je pisatelj izbral zgodbo Čečkarije, v kateri je duhovito opisal, kaj vse se lahko zgodi, če nekdo kraca in piše po šolski ograji. ČEČKARIJE Tisti večer je Jakec hitro zaspal, toda kar naenkrat so se vanj prikradle čudne sanje. Najprej jc zagledal Mojco, Toda gnoza, to ni bila ona! Videl je le njeno pikčasto obleko, iz nje pa je molela prava, pravcata kozja glava. Njeni kitki sta se dvignili in se spremenili v dva majhna rnžička, s podbradka pa so ji viseti beli priveski. »Mojca, Mojca, kakšna pa si?« jc zavpit Jakec. »Mekeke, mekeke,« se je žalostno oglasita kozica in se izgubila med grmičevje In potem so se prikazale štiri sive, knpitaste noge. Začele SO udarjati in kot ponorele tirati okrog sebe. Iz malce zavaljenega trupa se je dvigovala penasta Martinova glava z nenavadno velikimi uhlji, »Martin, Martin, ne rita j, ustavi sc! Glej. jaz sem, Jakec, tvoj prijatelj!« Osliček pa ga ni poslušal. Čedalje bolj je udarjal s kopiti ob tla, visoko dvigoval prah in pretresljivo rigal. Nenadoma pa se je iz tistega prahu izvila velika slonova glava z ogromnim rilcem. Grozeče se je približevala Jakcu. ŽGANCI A LA RESNIČNOST Neki deček, ne bom vam izdala njegovega imena, se je rad hvalil z domačim obiljem. Pripovedoval je o gostijah, ki jih pripravljajo v njegovem domu. Našteval je jedi in si izmišljal njih imena: pošastna predjed, fantomska juha. našemljena pečenka, strašni zrezek, namišljeni narastek, čudaška omaka, muhasta solata, čudežne palačinke. zaslepljujoče sladice, lažni sladoled, pita i) la izmišljotina, torta a la privid. Rad je pričenjal pogovore o »A ti si listi Jakce, a?!« je bobneče spregovoril slon. uJaaa... ja,« je zatrepetal Jakec. »In ti si nas začaral v slona, kozo in osla?« »Ne, ne, nisem ...« »Pa si, pa si,« jc hrumet slon,« na šolsko ograjo si napisal: MOJCA JE KOZA! MARTIN JE OSEL! Zame, zame pa si se še prav posebno potrudil. Narisat si me z ogromnim rilcem in pripisal: TO JF JURE! Mar tli tako?« »Je, je, pa vendar.. , pa vendar nisem hotel! Šalit sem se, saj smo prijatelji . .. dobri prijatelji..,« »Ne maramo takšnega prijatelja!« »Jurc, jure, poslušaj me... nisem mislil tako hudo ...« »Nisem Jure, jaz sem slon!k »Dobro, dobro, slon, pa vendar,,, pa vendar .. Toda slon ga ni več poslušal. Dvignil je svoj veliki rilec ir z njim kot slap oprhal Jakca. Ta sc je zbudil in se preplašeno pričel ozirati okrog sebe. Bil je ves prepoten. Tisto jutro je bil Jakec med prvimi v šoli. Še preden pa je stopil v razred, se je ustavil ob šolski ograji in z vlažno krpo pazljivo zbrisa E vse tiste čečkarije. ki jih je napisal prejšnji dan. finih jedeh. Hvalil je kuharske umetnije svoje babice. Prijatelji so ga z za visijo poslušali -Vedeli so sicer, da ima njegova babica majhno pokojnino in da se z njo težko shaja, toda deček je tako prepričljivo govoril, da jim ni preostalo nič drugega, kot da so mu verjeli. »Morda je njegova babica čudodelka in zna to napraviti iz nič, so govorili. »S čarobno paličico!« so rekli listi, ki str prebirali staromodne bajke, Včasih so ga poprosili, naj tudi njim prinese te čudežne poslastice s tako ?ani mi vi mi ime ni. Deček pa sc je kar naprej ogovarjal na svojo pozabljivost. Njegovim prijateljem pa ni pojenjala želja, da bi tudi oni poskusili razkošje 7 njegove mize. In potem so nekega dne dobiti za domačo nalogi, naj napišejo spis: ■»V gosteh pri prijatelju.* Tedaj so sc odločili, da obiSčejo dečka. »Imeli bomo o čem pisali ob blagostanju njegove mize,« ser upali. »Gotovo je preobložena z izbranimi jedmi,« so sanjarili. Potrkali so na vrata, »Vstopite, Otfuci! Ravno pri kosilu smo. Tudi vi sedite za mizo! Tudi za vas bo dovolj,« jih je silila dobrodušna dečkova babica. Na mizi so se kadili kol zlatnik rumeni - žganci! Habiča je pred vsakega postavi La krožnik- Dečki so se zahvalili in pričeli poželjivo jesti slastne žganec. »Za domačo nalogo moramo napisati spis z naslovom: ,V gosteh pri prijatelju', so dejali prijatelji. »Pisali bomo o teh okusnih žgancih. Kako se imenujejo pripravljeni na takšen način?« so vprašali babico. Deček je pohitel 7. odgovorom: ,žga nci a la resničnost!« Vsi so se zasmejali. Po kosilu so izvlekli beležke in vsi trije pričeli nizati stavek za stavkom, vmes pa niso pozabili hvaliti babičinih žgancev, Blanka Dovj a k-Matkovič Prevcdel IVt. Mate Basen OPICA IN SIR Dve mački sta šli na sprehod in našli kos sira. Obe sta ga hoteli imeti in sc nista mogli pogoditi. Prosili sta opico za svet, a ta jima je rekla: »Nič lažjega kot to. Sir razdelim na dva enaka dela in vsaka dobi polovico,« Mački sta nasvet sprejeli. Opica je vzela tehtnico, razdelila sir in tehtala. »Tale,« je rekla in pokazala na večji kos, »je težji,« Vzela ga je in ga odgriznila. Ko pa ga je spet položila na tehtnico, je bil lažji od drugega. Zdaj je vzela težjega iti ga odgriznila, Tu je večkrat ponovila, da je navsezadnje pojedla ves sir. Mačkama pa ni ostalo nič. Kajetan Kovič POZDRAVLJEN, PRAZNIČNI DAN Pozdravljen, praznični, dan! V imenu svobode in slave ožurjajo tvoje nebo ponosne rdeče zastave! Naj slavnostna pesem prižge v vseh srcih svetilko spomina za padle, katerih kri je tvoja kri, domovina, Naj pesem radosti zveni vsem tistim, ki danes živimo in z neupogljivo močjo v biHloče tsine stremimo. Na večnem križišča poti med ¡utri in danes in včeraj s;tj neuklonljivo vihra svobode zastava za zmeraj! Rdeča zvezda na njej kot plameniva naj sveti, kot volja in moč srca. ki zna vse pregrajc podreti na poti do sreče ljudi, ki sredi svobodne planjave gradijo svoj veliki dom v imenu svobodi irt slave. Ta uidežni svet narave Prav v začetku meseca se spominjamo naših pokojnih sorodnikov, znancev in prijateljev, pa tudi veli kili mož ali borcev, ki so dali življenja zn domovino, Na grobovih jim prižgemo lučke, v vaze pa vložimo šopke za ta čas kar prebogatega cvetja - krizanteme. Cvetovi krizantem niso zrasli v naravi. pač pa so jih vzgojili in pred mrazom varovali vrtnarji. Krizantema j c doma na Kitajskem, poznamo pa mnogo prelepo oblikovanih in raznobarvnih sort. Morda se j c kdo žc vprašal, zakaj krizantema tako pozne cveti. Ugotovili so, da potrebuje zei cvetenje dovolj dolge noči. V njeni prvotni domovini, kjer so noči zaradi večje bližine ekvatorju razmeroma duige tudi poleti, pride krizantema do cvetenja še pred jesenjo, medtem ko so tako dolge noči, kot jih potrebuje za cvetenje krizantema, pri nas šele precej pozno v jeseni. Tako je v tej zanimivosti iz življenja rastlin vzrok za nenavadno lepe cvetove, ki nam jih tako pozno podarja narava. Tone Wra]x;r Mile Klopčič UGANKE Trdo ji: in v zemlji, a vendar ni kamen. C mo je, a rdeče, če vržeš v plamen, premog Pod »jemlje rije, pa 111 krt. Nil vsakem koraku srečuje ga smrt. JUpnJ Baha hodi v /tleti log, ima zobe, a nima nog, kjer jih preveč skupaj raste,, jih na tia podira hmste. irSiff Majčkena stvarca in votla, a kadar st oglasi, tisoč ljudi na delti hiti. CU3I1S trno na hclem, med platno zajeto, mrlvr: je, a vendar seznanja le s svetom. BSifiijj skozi ameriško džunglo 172, 173, Slcivrt «d domačih, od rojstne dežele je hilo težje kot pred dvajselimi leti. Prepotoval je Jugoslavijo, skušal se je vživeti v njene razmere, skušal dojeli, kaj mislijo ljudje, kaj pričakujejo od pri ho-d™imi. Od hli?,u je spremljal dogajanja v Evropi. Povsod samo nasilje. Vsi so pričakovali novo vojno. Amerika se mu je kljub gospodarskim težavam zdela srečna dežela. »Kakšna ho usoda mojih bratov? Mogoče jih bodo zaradi mene preganjali n? je govoril Stelii. Tudi tu v New Yorku ga je preganjala misel na vse tiste, ki so jih mučili in ubijali v jugoslovanskih ječah. »Nekaj moram storiti žanje,« je obupano govoril. h Napisal Ihjš knjigo, svet bo izvedel resnica« mu je odgovarjala Stella. »Preden bo knjiga izšla, jih bodo zaprli na stotine. Ne smem čakati «to izida-« Napisal jc obširno pismo o tem, kar je videl in doživel v Jugoslaviji, Mednarodne mu odboru za politične jetnike v New Yorku in priložil obširno gradivo, Prosil je odbor, naj protestira pri jugoslovanskem poslaniku v Washingtonu. Odbor je posial protestno pismo, ki so ga podpisali najpomembnejši pisatelji in umetniki v Ameriki. 174. Zdaj se je laže lotil pisarja. »Vrnitev v rodni kraj« je k malti postala uspešnica. Pisatelja so vabili na univerze, da je predaval o Jugoslaviji, Hkrati jc izdal tudi drobno brošuro Z naslovom Roj, v kateri je objavil pripoved Edvarda Kardelja o aretaciji in mučenjih v jugoslovanskih ječah. Obe knjigi sta imeti ve tik odmev. Razkačili sta kralja Aleksandra in njegove pristaše. Cenzura ju je prepovedala in policija je lahko aretirala vsakogar, pri katerem hi našla knjigi. J-jOUis Adamič je posl hI glasnik vseh tistih, ki niso smeli in niso mogli govorili. 175, 176, 177, Ob novih doživetjih in novih srečanjih v starem kraju so sc porajale v njem nove zamisli. í.elel si je miru, da bi lahko nemoteno delal. New York je bil prehrupen. Spomnil se je na prijazno mesto, ki ga je obiskal, potem ko je zapustil vojsko. »Rad bi živet v Milfordu,« je rekel. Kupil si je zapuščeno farmo. Hiša je bila kamnita, že stara in razmajana. Preuredil jo je, da ju postala udobna in prijazna. Gospodarska poslopja iz obledelih desk je popravil in jih spremenil v udobno domo vanje za goste. Eno izmed njih je izbral za svoj delovni prostor. Tu jepisalsvoje romane: Vnuk, Zibelko življenja. Hišo v Antigui. Postat jc ameriški pisatelj, trdno zasidran v ameriškem življenju. Rad je imel Ameriko, njeno veličino, njene neizmerne možnosti. Zdelo se mu je, da še nobena dežela ni uresničila ideala svobode v Inki meri kot Amerika. Obenem pa je videl tildi njene napake. Gospodarske težavu so se nadaljevale. Sc vedno- je bilo veliko delavcev brezposelnih, Veliko ljudi jc v brezupu naredilo samomor. Med njimi je bilo največ prise- ljencev ali njihovih otrok, ki se niso znali vključili v ameriški način Življenja. Poznal je miselnost pravih Američanov in njihovo prepričanju, da je Amerika anglosaksonska dežela in da so samo anglosaški Američani doprinesli k njeni veličini. Zato se je znova odpravil na pot po Ameriki. da preuči življu nje priseljencev različnih narodnosti. Tako je nastala prva knjiga. namenjena priseljencem - Amerika k. 7. njo jim je hotel dopovedati, da sc ne smejo čutiti manjvredne, saj prihajajo iz. dežel z h urno zgodovino in bogato kulturo. I7K, 179. Louis Adamič je tako postni glasnik milijonov priseljencev iti njihovih otrok. Pisali so mu pisma, m: obračali nanj za pomoč. Postal je član upravnega odbor« Urada zn informacije v tujih jezikih, ve riti ar se mu je zdelo, tla Urad ne more pomagati vsem, ki potrebujejo pomoči. Prem Sije val je o široko razvejani ustanovi, ki hi skrbela za priseljence. Zato bi potrebovat veliko denarja. Sam ga ni imel, lahko bi ga dali tisti, ki so ga imeti preveč. Spet je sel na pot in zbiral gradivo za svojo drugo knjigo o priseljencih i/ mnogih de- žel. Načrtoval je zbirko knjig, ki bi bile posvečene posameznim narodnostim Amerike. Metil em m sc nasprolja v Evropi vedno volj zaostrovala. V Španiji je prišlo do revolucije, ki so jo rasisti s tihim p risi a tikom Amerike in Velike Britanije zatrli. Jeseni 1939 leta je Nemčija izzvala vojno s Poljsko. Tedaj sta sz: Velika Britanija in Francija le odzvali in napovedali Nemčiji vojno. V 7.DA so bili ljudje trdno odločeni, da sc ne bodo vmešali v evropske nadeve. ISO, Adamič je tedaj pisal svojemu prijatelju: »Na misel mi je prišla nora misel. Bral sem o bilijonih, ki hi jih Amerika porabila, če hi se udeležila vojne. Zakaj ne porabimo teh bilijonov drugače'.’ Doma imamo še vedno kopico brezposelnih- Vlada naj porabi ta denar doma.« Razmišljal jc o prihodnosti opustošcnc Evrope in o vlogi Amerike po vojni. Amerika mora Evropi pokazati pol v svobodo. V Ameriki živijo priseljenci različnih narodnosti.-Oni so vez med starim in novim svetom. Po vojni bi lahko sli v Evropo, v svoje de Jele ler pomagali pri ohnovi. Tako je nastala knjiga Fot tja in nazaj, ki je vzbudila zanimanje ameriškega predsednika Roosevelta. 181. Januarja 1942. leta sla Louis Adamič in njegova žena dobila telegram v katerem ju je Mrs. Roosevelt vabila na večerjo v Belo hišo, Nekaj dni kasneje sta pripotovala v Washington. Fred Belo htšo so stTažili oboroženi vojaki. Sprejel ju je sef protokola in ju odpeljal v Rdečo sobo. Tu sla sc seznanila z drugimi gosti: z. dvema mladima Angležinjama in bratrancem Mrs. Rooseveltove. Predsednikova žena je pozdravila svoje goste in jii odpeljala V moževo delovno soho. Predsednik je sedel za mizo in mešal pijačo. 182. Gostje st> vzeli stole in sedli v polkrog nasproti predsedniku. Mrs. Rooseveltova jc poiskala še en naslanjač in tekla: »Tega bomo prihranili za prvega ministra.« To jc bil Wiuston Churchill, britanski premier. Nato sc jc obrnila k Adamiču in rekla: »Verjetno vas ho zanimalo, da j c moj mož dal vašo knjigo prvemu ministru inga ¡>ro-slI, naj jo prelrere.« Novica je pisatelja presenetila, Spraševal se je, s kakšnim namenom ga jc predsednik povabil na večerjo prav na la dan. Zazdelo sc mu je, da je popolnoma odveč, počutil se je kot vsiljivec. IS J. Vstopil je Winston Churchill, Predsednik mu je predstavil Adamiča. Prvi minister je zamumlj 1 s cigaro v ustih. »Bral sem vašo knjigo.i Poklicali sojih k večerji. Pogovor obeh mož jc sprožil v njem celo vrsto vprašanj. Obnašala slu se kol vladarja. Pisatelj'jc vedel, da hoče Churchill za vsako ceno ohraniti veličina Velike FSrhunije. Združene dižave Amerike, ki so pred kratkim Stopile V VOjiU), pa prav tako niso hotele odigrati nič manj pomembne vloge. Obe pa sta morali računali še 7, eno velesilo — s Sovjetsko zvezo. Ima pisateljsko pen s dovolj moči. tla lahko vpliva rta potek dogodkov',’ skozi ameriško džunglo 184, 185, V njegovi domovini je divjala vojna. Nemci, liutipni in Madžari so jo ra ikona It. Jugoslovanska vlada s kraljem Petrom je zhežala najprej v Kairo, potem v London in prepustila ljudstvo okupatorju. Louis. Adamič jc hold vedeti, kaj se dogaja v njegovi domovini. Velikokrat so je spominjal besed, ki so um jih govorili mladi komunisti ob njegovem obisku doma Časopisi xn objavljali vesti o generalu Draži Mihailoviču, ki se bori proti sovražniku, o njegovih četnikih, ki pobijajo katoliške Hrvate- V New York so prihajali sumljivi odposlanci jugoslovanske vlade v izgnanstvu, Hotel je izvedeti resnico. 7.ato je /. vedrost jo ameriškega, ministrstva za zunanje zadeve zasnoval mrežo podtalnih vezi z viri v okupirani Evropi; ki so ga stalno obveščali rt položaju. Tako je dobival (udu obvestila Osvobodilne fronte. Ameriški časopisi so slavili Mihailoviča kot legendarnega junaka. Zmage partizanov so pripisovali njemu in njegovim čel-rukom. Adamič je hotel, da hi pmeriška javnost izvedela resnico. Vendar dolgo ni bil noben časopis pripravljen ohjaviti njegovega članka o partizanih. Zato je decembra 1942. leta povabit na. predavanje dvajseterico radijskih komentatorjev, ki so preko radia poročali o dogajanju v Jugoslaviji. Sledili SO novi članki in intervjuji. Adamič je neumorno delal. 186. Ameriški Slovenci oziroma slovenski Američani, koi jih je imenoval pisatelj, so že v prvi polovici leta 1942. ustanovili SANS - Slovensko ameriški narodni svet za pomoč domovini. Nekaj mesecev kasneje so jugoslovanski Američani ustanovili ZOJS - Združeni odbor južnih Slovanov, ki je hotel prav tako pomagati domovini. Adamič jc hotel, da bi pomoč prišla v prave roke, v roke tistih, ki se resnično hoj ujej o za osvoboditev, nc pa onih, ki bi radi Jugoslavijo prodali. J87. Delat jc noč in dan. Jeseni in pozimi I94J 44 je živel šest mesecev nepretrgoma v hotelu Shelton v New Yorker Zbiral je gradivo za svojo knjigo Moja rodna dežela, vodil delo SANSA in ZOJS A. Nakopal si je veliko sovražnikov, V/ nazadnjaških srhskih, hrvaških in slovenskih časopisih so izhajali članki proti njemu. Obtoževali so ga komunizma, ker mi vedeli. da ga lw to očrnilo v vladnih krogih. Adamič je mirno odgovarjal na vse napade. Razkrinkaval je svoje nasprotnike, nobena grožnja ga ns mogla ugnati. 188, Prijatelj Mirko Kuhel, ki je nekaj časa delit s pisateljem hotelsko soho. sc j c kar ustrašil, ko je stopil vanjo. Povsod so bili sami papirji, zdelo sc mu jc, da jih jc razmetal veter. Adamič jih je pripenjal na stene, na senčnike svetilk, na posteljno odejo. Sobarici je ostro zabičal, da se nc sme ničesar dotaknili. Včasih je sredi noči skočil iz postelje, prižgal luč na pisalni mizi in začel tipkati. Opravičil se je: »Sem le zbudil? Oprosti! Nekaj nit je prišlo na misel, pa sem zapisal. Zjutraj lil že pozabil.« 189. »Prrslušaj, Louisi Kako vragu moreš vzdržati tak tempo? Kdaj spiš, kdaj se (ulpnčiješ? Še v spanju misliš in skrbiš?« Toda pisatelj ga ni več slišal. Legel je v posteljo in trdno spal. Zgodaj zjutraj jcbil Že na nogah. Ccz nekaj mesecev je zbolel. Moral jc v zdravilišče. Njegovi prijatelji SO SC zbali zanj. Veseli so biti, ko se je s svojim širokim nasmehom vrnil med nje. Toda ljouis Adamič je imel preveč načrtov, da bi bil lahko bolan. Moral jc dokončali knjige, ki jih je zasnoval preti izbruhom vojne, želel pa j c tudi prikazati vlogo Amerike v drugi svetovni vojni. nove knjige materinščina Ob treh obletnicah Datumi so po eni .strani, sami zase. nujčistejša igra narave, golega naključja. Kakor snežinke, ki se muhasto, samovoljno vrtinčijo po zraku. Se kdaj dvema popolnoma pokrijem poti? Ti trije, na videz na slepo vzeli datumi, naj hodo na vsakih petdeset let, na ohdohje, ki ga potrebuje človeški klas, da zraste iz semena in se izzori v novo seme. In teh vsakih petdeset let določimo po treh obletnieah, na videz golo naključnih, v resnici pa veliko povednih, zlasti za našo materinščino. Jernej Kopitar (1780-1844), rojen pred dvesto leti v Repnjah na Gorenjskem, po današnjem merjenju razdalj v neposredni bližini Ljubljane, je pri petindvajsetih letih, ko je prišel v svoj prvi, kipeči vrh, v svoji Slovnici (izšla 1808) pisal o lem, kako je vsak jezik skrivnosten, pa hkrati znanstveno ugotovljiv in opisljiv organizem, s svojimi zakonitostmi, notranjo sistematiko in na videz nepregledno pisanostjo naključij, ki jim zavestno lahko globlje pod kožo prodre šele človek s široko jezikovno razgledanostjo. Njegova Slovnica je pisana v nemščini, napisana pa v izrazito slovenskem duhu, saj sc je Kopitar zavzemal za jezikovno enotnost, za skupen slovenski knjižni jezili, o katerem pa je mogel takrat šele sanjati, saj st} Slovenci premogli le nekaj redkih knjig in knjižic, večidel poučnih, leposlovje pa je bilo le v ljudskem izročilu m narodnem blagu, v ljudskih pesmih in zgodbah, ki so se širile od ust d,o ust. Šele Valentin Vodnik sc je iz teh sto in sto neznanih in brezimnih slovenski El pesnikov povzpel do imena. In Kopitar je že tedaj, ob sami drugi zarji slovenskega knjižnega rojstva, £c je bil prva, čudežna zarja Trubar s svojimi sodelavci, z nezmotljivim čutom za zdravo rast jezika priporočal upoštevanje vseh slovenskih narečij, se' pravi ljudstva, in svaril pred pisci, ki sicer slovensko pišejo, pa nemško mislijo in s tem več škodujejo kot koristijo slovenščini. Natančno tu je po petdesetih letih poprijel in nadaljeval Fran Levstik (1831-1887), rojen v Spodnjih Retjah pri Velikih I .aščali na Dolenjskem, in pri svojih dopolnjenih petindvajsetih letih (1858) v dveh ključnih spisih (Tloporova-nje iz Litije do Čateža, Napake sloveniš'ega pisanja) natančni} petdeset let za Kopitarjevo Slovnico podal literarni program zn naprej in jezikovno povezavo za nazaj in za naprej, saj sc drugi članek začne tam, kjer je Kopitar nehal: »Skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede, mislimo pa le nemški. .. -To jc že stara tožba, pa vendar še zdaj nova... Ni še dospelo naše slovstvo do tiste stopnje, da bi se človek do dobrega izučil jeziku izgoliEl knjig: zaklad slovenščini jc zmerom še kmet in ljudstvo zunaj mesta.« Čeprav je bilo takrat že čisto drugače kakor ob Kopitarjevemu času: imeli smo že časopis, imeli Prešernove Poezije imeli cel roj izvrstnih pesnikov in pisateljev (Trdina, Stritar, .Tenki}, lirjavec) in so ob njih rasli novi (Jurčič, Gregorčič, Mencinger). In taki} je Levstikova misel: »Pri nas ne gre drugače, od ljudstva se moramo učiti, kakor zopet 7. druge strani moramo podučevuti ljudstvo... Za slovarje smo še jako premalo pobrali med narodom«, kakor štafetna palica, ki jo jc prevzel od Kopitarja in jo po novih petdesetih letih predal v roke tretjemu našemu jubilantu, A n ton ti Brezniku. Anion Breznik (1881-1944), rojen v Ihanu pri Domžalah na Gorenjskem, jc pn svojih rojstni!) iil smrtnih letnicah neverjetna ponovitev Kopitarjevih letnic izpred sto let. da se niti ne čudimo, hudomušno rečeno, da je pri petindvajsetih lettli pisal v duhu Kopitarja in Jjevstika O tujkah in sposojenkah (1905) in z majhno zamudo izdal Slovensko slovnico (1916), Sel je naravnost k ljudstvu in zapisoval pesmi. Poglobil se je v slovarje in jih obogatil s Slovarskimi navrzki (1905). pa jih tudi kritično pregledal, pa ne le slovarje, tudi časnikarje in pisatelje in popisal tudi Novejše napake slovenskega sloga (1918), ki se začenjajo značilno: »Naš sedanji slog ni tako čist, kttkor je bi! za Levstika in njegovih učencev... Moderna je eterični pismeni jezik Levstikove šole zamenjala z živo, resnično govorico, v kateri pa jc poleg domačih posebnosti tudi nekaj primesi. Tako se je zgodilo, da jc marsikak pisatelj šel predaleč in jc začel iz ljudske govorice na novo sprejemati stare germanizme, ki jih je naš pismeni jezik ispred sto let zavrgel,« ■hm ko Muder Jože POGAČNIK: NA KRIŽIŠČIH ZGODOVINE, Cankarjeva. založim, J, ju kljun a. Knjiga sestoji iz dvanajstih razprav, ki se časovno raztezajo od srednjega veka do začetka 20. stoletja. Pogačnikova raziskovalna pozornost je usmerjena predvsem na osebnosti j n delo Primoža Trubarja,. Antona Tomaža LjjlharLa, Franceta Prešerna, Jerneja Kopitarja, Piana l.evstilca, Josipa Stritarja in Tvana Cankarja. Ne zanimajo ga toliko tuji vplivi na omenjene slovenske ustvarjalce, pač pa izvirai odziv ich mož ter njihovo vključevanje v mednarodni kultu ni i prostor. Delo je pisarili živo. preprosto in dostopno najsi ršemu krogu bralcev. Opremila ga je Nu-dja Furlan. MARJAN ROŽANC: METULJ, Cankarjeva založba, Ljubljana. Avtor pripoveduje o Ljubljani okrog konca petdesetih in začetka šestdesetih let, ali linij določne - c umetniškem svetu, ki mu je tudi sani pripadal. To jc Ljubljana z mlado generacijo pesnikov in bohemov. novinarjev in kavarniških levov, zamišljenih iskalcev polnosti v življenju pa tudi nesrečnih samomorilcev Pisatelj nam odpira vrala v stare kavarne, ki jih zdaj ni več, v spalnice osamljenih žensk pa v vroče prepire ir napete razgovore. To Rezančevo pripoved bo bralec, ki se je odločil zanjo, prebral takorekoč ria duše k. Lepo je knjigo opremil Cveto Jeraša. Pri zvezi kulturnih organizacij Slovenije je v zbirki izbranih del slovenskih skladateljev izšel nov zvezek z naslovom LJUDSKE PESMI SLOVENCEV V ITALUI, Zbirka obsega 2f> ljudskih pesmi za ženske, mivškc in mešane pevske zbore: zbral, priredil in harmoniziral jih je PA V L k: MERKU, eden najvidnejših predstavnikov slovenske glasbene umelnosti na Tržaškem, Nova zbirka ljudskih pesmi je sad večletnega delti, ki ga je opravil avtor, da hi r,.’iskal in ohranil ljudsko jezikovno in glasb' no izničilo slovenske Peneči jc, Rezije in Kanalske doline. Delu je dodan tudi skrbno sestavljen narečni slovar, v katerem avtor na drobno razlaga narečno pn-sehnosl in izgovorjavo. Oh občinskem pTstzriku Spodnje Savinjske doline ¡e izšla knjiga z naslovom GRIŽE Z 7 ARU KO VlCO, V njej so v zaokroženi obliki predstavljene zgodovinske, gospodarske, politične, kultumo-prosvcl-ne in druge značilnosti Griž. Publikacija je natisnjena v 1200 izvodih in obsega 300 strani manjšega Formata. Njeno vsebinsko zasnovo j c uokviril uredniški odbor, ki mu jc predsedoval J.Jan, uredil pa V. Vybihal. Med besedili je objavljenih več kot 100 fotografij. mislimo na glas Dan spominov Vsak od nas ima svoje spomine. S seboj j tli nosimo po svojih življenjskih poteh in se jih v svojem delovnem vsakdanu skoraj ne zavedamo. Ne utegnemo jim prepustiti svojih misli, ki se vneto ukvarjajo z načrti, upanji in skrbmi za danes, za jutri, za pojutrišnjem.. Kdo bi mislil na preteklosti Vendar od časa do časa spomini le oživc. Morda oh nepričakovanem srečanju z znanci izpred let, morda tu in tam v sanjah sredi noči. Ko pridemo v leta, se spominov nagrmadi za cele gore Takrat nismo več tako zatrpani i vsakdanjim delom in 7. načrti za pri-h od nje. Takrat utegnemo postati in se ozreti nazaj skozi svoje življenje, Spomini, Brskamo med njimi, kakor da smo odprli star, zvrhan predalnik in se čudimo, kaj vse smo doživeli in preživeli. Oh lepih spominih se nasmehnemo ir jih podoživljamo še in še. Oh bridkih nas stisne pri srcu. Oh nekaterih pa se razjezimti in hi najraje poteptali misel, ki nam jih je vsilila. Saj najbrž ni nikogar med nami, ki ga ni nikoli v življenu kje polomil? V novembru, oh dnevu mrtvih, so spomini posebej živi. Ko prižigamo na grobovih lučke in jih krasimo z rožami, pridejo od vsepovsod s sencami in soncem iz preteklih let. Ne moremo se jim izogniti, čeprav hi morda to želeli. Od nekod zazveni razigran smeh. Takti srebrno se je znala smejali le ona. Dve. Iri, štiri leta sla hodila skupaj. Vesela leta. Potem jo je pustil in šel. Jokala je, prosila, mu pisarila žalostna pisma. On sc je zakrknil v molk. Vzela je drugega in ni bila srečna. Po nekaj letih je umrla. Kje je njen grob? Kdo ve? Je kdo prižgal lučko na njem? Kdo ve? Očka. zakaj me tepeš, s a j ti nisem nič naredil? Kako živo zveni ta očitek in kako boleče, In vidiš samega sebe, vsega razpenjenega od jeze in v pest stisnjeno roko, kako udarja pn sinu. V službi so te razjezili, pa si se znesel brez vzroka tlad otrokom. Ze naslednji dan, ko si vse premislil, si spoznal, kako si bil sinu krivičen. A kaj. svojega otroka vendar ne boš prosil za odpuščanj el Zdaj ga prosiš leto za letom, ko prižigaš ob dnevu mrtvih lučko na njegovem grobu. Tri leta po tistem se je tvoj gimnazijec, odličnjak, ubil na vožnji z motorjem ... Samo kmsiree vode lepo, lepo prosim. Tako sem žejna! Kozarec vode, vode... Grob je majhen, skromen. Lučka ima droben plamenček... Samo kozarec vode ,,. Spomin, zakaj riješ v srce, Toliko let ¡¡o živeli skupaj z materjo. Kuhala jim je. prala, krpala in šivala, negovala v bolezni, vsa se je razdajala svojim otrokom, dokler se niso osamosvojili ¡n kot ptički poleteli v svet. Potem se je zgarala, ostarela in zbolela. Otrokom je postala breme, Ona, njena hči, jo je onemoglo vzela k sebi. Ni bilo lahko z njo. Vedno je kaj sitnarila da je potihem kar zažetela, da bi bilo z njo že enkrat konec. Navadno jo je kar preslišala in tako tudi tisti večer, ko jo je prosila vodo. Se in še je prosila in njen stari glas je bil tako hripav. Končno je utihnila, Ko je potem le stopila k materini postelji, je spoznala, da mati ne bo več potrebovala vode. Njene mrtve oči so z ne m im očitkom zrle vanjo, Ja, je nekoč pripovedoval rojak iz Kalifornije, vse življenje si ne bom odpustil grdobije, ki sem jo naredil očetu. Se eitroei smo bili, ko nam j c davkarija prodala vinograd. Očeta je to hudo prizadelo. Kupil je sosed, kije obljubil, da mu ga proda nazaj, če zbere zadosti denarja. Oec je zbiral deti ar. kolikor se je dalo, Goldinar je prilagal h goldinarju. Denarje hranil v starem glinenem vrčku na polici v omari. To je bila skrivnost, ki mi jo je nekoč polna zaupanja odkrila mali. Ko sem odslužil vojake, sem se name-nir v Ameriko. Bratrance mi je poslal vozno karto. Strašno me je imelo, da bi očeta prosil, naj ml nekaj posodi iz tistega glinenega vrčka, pa nisem zmogel korajže, oče pit je menil, ko mi je stisnil nekaj kronic: - Saj glavno je. da imaš vožnjo plačano, Ko prideš tja, ti bo pa že bratranec pomagal. Jaz sem pa te mislil na tiste goldinarje v vrčku, in zjutraj, malo pred odhodom, ko sem bil v izbi sam, me je premagalo. Segel sem v vrček in vse pograbil. Notri pa pusti! listek, na katerem sem napisal: »Ne zamerite oče, vrnil bom z obrestmi.« Šele pozneje sem presteI, Bilo je oseminštirideset goldinarjev. Dva meseca sem že bil v Ameriki, ko je od doma prišlo žalostno pismo. Očeta j c zadela kap, ko j c našel prazen vrček in v njem moj listek. Po! leta je šc životaril ves negiben in brez besed. Napisal sem mu žalostno pismo in ga lepo prosil odpuščanja, a nikoli ne bom zvedel, če mi je odpustil. Ja, nikoli. Spomini. Spomini. Toliko jih je. Kakor jate ptic prihajajo nd vsepovsod, Misel obišče Malico. Potuje skoz leta nazaj, sc snečuje z obiskovalci. Slovenska govorica, tu in tam prepeta s tujimi besedami v primorskem, no- tranjskem, dolenjskem, štajerskem in kdove katerem narečju - tako čista in tako domača žubori, žubori. Stiski rok so tako topli, nasmehi domači. Pa smo spet tukaj. V našem starem kraju. Dragi znanci, dragi prijatelji. Prihajali ste leto za letom, razigrani, razloženi. Potem je izostal ta, pa oni in zvedeli smo, da ga več ne bo Tako so odhajali za vselej naši prijatelji iz prvih let naše izseljenske matice. Zdaj prihajajo vaši otroci in vaši vnuki, a tiste žlahtne starok rajske govorice naših u-seljencev-pionirjev je vse manj slišati, Dragi nepozabljeni prijatelji, kje vse so raztreseni vaši grobovi. Ob dnevu Spominov vam prižigamo lučko v svojih mislili, Odšli ste Mi pa odidemo jutri ali pojutrišnjem-Takšno je pač to življenje. Ina filatelija 4. julija je Skutinissl jugoslovanskih PTT izdala dve znamki in-spominski blok v počastitev 40-leln ¡Le vsi uje in socialistične revolucije narodov in narodnosti Jitgosla-vije. brezpogojna kapitulacija, ki je začela veljati ifi. aprila 1941 ob 12. uri, je ¡vume-nila konec kraljevine Jugoslavije. Njeno eniemlje so si razdelili okupatorji, začela hta sl teror in preganjanje. Kmalu so se /■¡ičcli vrsiiii napadi na manj sl sovražnikove oborožene oddelke, policijske patrulje ali kurirje, vedno številnejše pa so bile tudi različne sabotaže in diverzije. Na zasedanju politbiroja CK KPJ 4. julija 1941 v Beogradu sc sprejeti odločilcvL d;t je treba preiti rl;i Splošno ljudsko vstaj n. Izdali so razglas, v katerem so pozvali vse jugoslovansko narode in narodnosti, naj spremenijo Jugoslavijo v »nezavzetno trdnjavo za fašistične osvajalce«. Tako je KPJ začela oboroženo vstajo s skoraj 12.000 komunisti in 30.000 skojevci. Osnutki* za izdajo je narisal akademski slikar Dušan Lučič iz Beograda. Na znamkah za 3,SO in fl.flfl tlin je enaka slika -velika zvezda, poleg nje pa »Partizanska spomenica 1941« nad lelricama 1941 in |Qftt. Na bloku za ,30,00 din pa je zgoraj znamka z reprodukcijo Titovega kipa v Kumrovcu in s »Pariižansko spomenico lcJH!« nad letnicama, spodaj pa je besedilo d40 le! vstaje in socialistične revolucije narodov irt narodnosti Jijgustuvije« v vseh jezikifi naših narodov. Izdajo je natisni! Zavod za izdelavo bankovcev v Beogradu v večbarvnem ofsetnem tisku. Jtigomarka pa je na dan izdaje dala v prodajo dva ovitka prvega dne po 2.50 din. Na osnovi številnih predlogov za izdaje priložnostnih znamk v leiti 198 2 je S J PTT sprejela naslednji načrt izdajanja (.13 znamk in blok); A. Iradidimulnr izdaje: Muzejski eksponat! H znamke). Evropa - CEPT (2 znamki), Živali (4 znamke). Varstvo človekovega okolja (2 znamki), Festival »Radost Evrope« (2 znamki z reprodukcijama ulmskih risb) in Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja (5 znamk 7 reprodukcijami slik. ki kažejo motive iz petih jugoslovanskih mest); H. Ostale izdaje; svetovno nogometno prvenstvo v Španiji (4 znamke), svetovna prvenstva v Jugoslaviji (3 zrlumke — dviganje uteži v Ljubljani, telovadba v Zagrebu in kajak na mirnih vtsdah v Beogradu), XI[. kongres ZKJ (2 zrtuitlki in blok), 40-letnica »Fočanslcilt predpisov« in 2.5-lctni-ea smrti revolucionarja Moše Pij udu (2 znamki), 90-leliiicii rojstva predsednika repuhlike Josipu Broza Tita (I zrmmka), tiO-letnica izhajanja časnika n Borba« (1 zjiamka), 125-lctnica rojstva slikarju Uroša Prediča (t znamka), I išO-lctitica rojslva skladatelja Ivann Zajca (1 znamka) in ŠW1-letnica mesta Cetinje (I znamka). Brez dvojna bo (a emisijski nstčrl tekom le!a 1982 še dopolnjen, saj je to že ustaljena praksa skoraj vseli poštnih uprav. demače viže V novembru gre na pol po zahodni Evropi, tja, kjer žive večje skupi ne slovenski h izseljencev, tradicionalna skupina Slovenske izseljenske matice, s katero društvu proslave tudi jugoslovanski držav- ni praznik, dan republike. Letos, to lahko rečemo, im (a skupina še posebej skrbno izhrana, predvsem pa precej drugačna, kakor je bila v prejšnjih letih. Ansambel, ki bo letos sodeloval na tej turneji, med našimi rojaki ni široko znan, vendar pa vam ponujamo, da se sami prepričale o njegovi kvaliteti. To je ansambel »Dvanajsto uad-Mmpje« iz Ljubljane, kije bil ustanovljen leta 1979. V tem času je n.islnpgl že ob Taznih priložnostih, v radijskih in televizijskih oddajah ter na festivalih. Njihov repe rtoa r je zelo pester, saj igraj rt vse t hJ pop glitshe do domače zabavne glasbe, flani ansambla so: Zdravko R lužic - has kila ra, vokal; Janez Hvale - bobni, kitara, vokal; Aleksander Muluhovsky — saksofon, klarinet. flavta, vokal; Edo Sušnik - kitara; Mariin ¿vele - harmonika, orgle, klavir, vokttl. Ansambel Dvanajsto nadstropje Prvikrat ho nastopil med našimi izseljenci v icm delu Evrope tudi Andrej Šifrer. fanl. kalerega priljubljenost med mladimi in malt; si a rej simi nenehno rg ste. On je brez dvoma najbolj priljubljen interpret zabavne glasbe v Sloveniji. Sam piše besedila in glasbo, snema plošče in jih prodaja v naj večji h nakladah, ki jih zmore tovrstni slovenski trg. Vrsla njegovih pesmi je že skoraj ponarodela. Najširšo slovenski; publiko pa je še najbolj ogrci h kaseto in ploščo z naslovom »VSE MANJ JF. DORRlf I GOSTILN«. Od takrat se na njegovih koncertih tare navdušene publike. Andrej šifrer je drugačen od drugih. Pthv je, tla ga spoznajo ludi naši na lujem. Lani je sodeloval na slovenskem festivalu na Švedskem in pravijo, da je hi| enkraten! V letošnji zabavni skupini, ki !w nastopala med vami. bosta (vsak nekaj časa) ludi priljubljena voditelja radijskih oziroma televizijskih oddaj Milo Trefalt ir Saša Veronik, ki znata Ogreti poslušalec ozim-ma gledalec. Ob teh boslc prgv gotovo srečali pidi predstavnike Slovenske izseljenske matice, kupili boste plošče, naročili naše publikacij c in se seveda pogovorili o vsCm mogočem Že zdaj vas vabimo ra koncerte v naj več jem številu, šc posehej pa vabimo ludi vse vaše mlade ftudi če oe znajo sto Andrej Šifrer: manj je dobrih gostiln.., ■* vensko) — saj imamo občuick, da bo le los prav gotovo nekaj ludi zanje! In kje? Najbolj točno boste izvedeli pri slovenskih društvih v Aumctzu, Freyming-Merlehaehu in Sailauiniuesu v Franciji, v Grevenhroichn v /H Nemčiji, v Heerlenu na Nizozemskem ter v Eisdnu. Charleroiju m v Bruslju v ftdgiji. vaš kotiček Ntt najlcpši parceli v Radovljici, ki meri 70() m2 in ima čudovit razgled na Triglav, Bled in stol, prodam nujsoli-dneje zidano in tik pred dograditvijo enodružinsko hišo. r>r. Egon Husein, Strnsmavcrjc*» I6„ Ljubljana Pozdrav stari im mi tn atu Kolierl kV. Šinko iz Strni lordu v Kanadi pošilja start mami in. atu v Sotini na Goričkem lep pozdrav in ko* poljubčkov ter kliče kmalu zopet na svidenje! krožek mladih dopisnikov Pučitmce v nitij i lepi domovini Ko se bi™ poletje, se veselim počitnic. Vsako leto preživimo dopust v istem mestu. Seveda v Jugoslaviji! Na deželi so mi všeč zeleni travniki, posebej pa se veselim igrišč in kopališč, ki jih je toliko. V kraju, kjer zdaj živimo, imamo na žalost premalo koj>ališč In igrišč- V domovini je jame tudi bolj okusna hrana, predvsem mi je všeč domača šunka, seveda ne smem pozabiti tudi na pečenice, Omenila bi rada še sladoled, ki je izredno dobrega okusa. Ko sc peljemo domov, po poti ne vidimo lepe slike, saj vidiš same tovarne. mesto se drži mesta, cesta brez konca in slab zrak. Bolj ko- se bližamo domovini, bolj sem vesela, saj se nam bližajo gore in tudi modro nebo se že Vesna Novak, mlada Slovenka i? Grevenbroicba, ZR Nemčija vidi, Doma pa; kmečke hišice, vse skrite v zelenju, travniki in potoki pa še mnogo lepili stvari. Ne morem popisati vseh lepot. Naše morje je tako lepo in čisto, Rada se potapljam blizu obale in marsikaj najdem - školjke, morske zvezde pa tudi kakšno pločevinko, ki. so jo nemarneži odvrgli, V Nemčiji česa takega ni. S prijateljicami v domovini se zelo dobro razumemo. zato je slovo od domovine šc bolj težko. Saj imam tudi v Nemčiji dobre prijatelje, ampak tako domače, veselo in razpoloženo ni nikjer drugje. Doma govorimo samo slovensko, saj tako želita ati in mamica. Ponosita sem. da sem Slovenka. Jugoslavija je domovina, na katero smo lahko ponosni. Se in učenka 5, razreda, stara IL Jet. Zelo rada bi se tudi dopisovala z mojimi vrstniki. Vesna Novak, Gustorferstrasse 30 4II4S Grevenhroich J, Deutsrliland Vsakdanje življenje v Berlinu Podjetje je poslalo očka na montažo v Rerlin. Nekaj mesecev za njim je odšla še mamica. Jaz. majhen dojenček, sem ostal pri mami v Sloveniji. Pri njej sem živel do petega leta starost i. Ko sem s šestim tetom postal šoloobvezen, sta me mamica in očka vzela k sebi v Berliti. Tu sem začel obiskovati malo šolo. Nekaj časa je bilo zelo težko, ker nisem nič razumel in tako sem moral večino časa preživeti v stanovanju. Pri mami pa sem se s prijatelji igra! zunaj. Tu sem v varstvu pri neki nemški družini, Zjutraj vstajam ob fihr Oblečem se in umijem. Ko pridem v varstvo, ¡mam ob 7" zajtrk. Ob pol osmih grem v šolo. Iz šole pa pridem okrog L41'. Ko odložim torbo in si umijem mke, imam kosilo. Po kosilu naredim nalogo in se pripravim za naslednji dan. Ko vse opravim, se igram ali gledam televizijo. Poleti se kot alkam, vozim s kolesom ali pa s prijatelji in sošolci igram nogomet. Včasih grem tudi v kino. Ob l(r pride pome mamica i/. službe, zato grem z njo domov, z mamico naredim slovensko nalogo in vse za slovensko šolo. Če mi ostane še kaj časti, gledam televizijo, Ob 2(V5 se pripravim za spanje ter grem v posteljo. Preden zaspim, čitain knjigo ali kak roman. Tako mi minevajo dnevi, tedni in leta v Berlinu. Upam, da mi tukaj ne bo minilo toliko let, kolikor sem ¡ih že preživel. Komaj čakam, da bo prišel čas, ko sc bomo za vedno vrnili domov. Doma je lepše. Saj tudi star pregovor pravi: »Povsod je lepo, doma je naj lepše la Boj»n Muhič, 6, r* slov. dup, pouka, Berlin Svečka je žuborela Prišel jc dan mrLvih. Zunaj je pihal mrzel veter in sonee je sijalo. Čeprav živim v tujini in sem zelo oddaljena od mojih umrlih sorodnikov, sem žc v ¡iO|io!danskih urah odšla s starši ra pokopališče v Esslingcnu. Hodili smo in si ogledovali čudovito okrašene grobove. Tudi svečk ni manjkalo. Ob rn-bu pokopališča sem zagledala gTob, ki n i imel ne cvetja nc svečk. V žepu sem držala svečko in vžigalice. Takoj sem si mislila: Tudi tukaj naj zagori svečka in sem jo prižgala. Dalja I Ti uti. 4. r., lissTingen Brez Tilu pred nami, n s Tilom v nas Tita ni več med nami, toda v naših srcih bo živel večno. Nikoli ga ne bomo pozabili in večno nam bodo zvenele njegove besede v ušesih, Vsa Jugoslavija je obnemela ob novici, da je Tito izgubil bil ko-s smrtjo. Ne, nihče ni mogel verjeti. Tito bo vedno med nami. Zakaj je moral umreti? Človek s tolikimi zaslugami ne bi smel umreti! Ni si zaslužil smrti. Ta človek je bil in je nesmrten. Tito je bil borec za neodvisnost iri svobodo vseli narodov in narodnosti. Izgubil je eno samo bitko - svojo zadnjo bitko, bitko s smrtjo. Tvoje junaško srce l>o še naprej bilo v naših srcih. Tito si zasluži na ¡večjo ljubezen. Z njim smo zgradili domovino in življenje v njej. Obljubili smo, da bomo šli po Titovih i>oteh do novih zmag. Njegove ideje En zamisli o še boljšem življenju bomo prepustili naslednjim generacijam. Tito je naš simbol in simbol vsega sveta, Tatjana Intihar, H. r„ It er [in Hi]i smo v živalskem vrtu V soboto, 13. junija, smo se popoldne odpeljali v živalski vrt vSaarbriic-ken. Izlet jc priredilo slovensko rudarsko društvo Ja tira n iz Merlebacha za nas, otroke slovenskega dopolnilnega pouka. Dan jc bil lep in sonce je sijalo. Z nami so šli tudi starši. Ko smo plačali vstopnino, smo si začeli ogledovati živalski vrt. Je zelo velik in v njem je veliko dreves in grmovja. Med drevesi žive živali. Videli smo številne plazilec — kače, želve in druge, poleg teh pa tudi rilie, slone, žirafe, medvede, najrazličnejše ptice, veverice, papige, opice, tigre, leoparde, kamele, noje in druge živali. Zvečer smo SC veseli in zadovoljni vrnili domov. Učenci slovenskega dopolnilnega pouka Meri el) arh. Francija NOVO! SLOVENSKI KOLEDAR ZA LETO 1982 JE ŽE IZŠEL! Knjiga, ki smo jo [etos pripravili, bo bogat zbornik člankov in razprav, ki zanimajo slehernega Slovenca, Naj vam naštejemo nekaj naslovov: • Louis Adamič — spomin za bodočnost jčianek je napisala Vida Tomšič, članica predsedstva SR Slovenije). • Dosledni v Titovi zunanji politiki (napisal Jože Smole), • Koliko jugoslovansko gospodarstvo prispeva za razvoj nerazvitih območij v naši državi? ■ Razgovor z dr, Bogdanom Brecljem, nekdanjim Titovim in Kardeljevim zdravnikom, • Napeta zgodba o eni od najredkejših slovenskih knjig, Trubarjevi ■■Cerkovni or-dningi«, • Žvegla, oprekelj. trgtenke. drumelca - to so slovenska ljudska glasbila - ali jih res poznate? • Kdo je moj praprapraded? Tako sprašuje marsikateri izseljenec, Kako boste raziskovali svoje poreklo? • Ali res m dobrih gostiln, kot poje slovenski pevec? Gotovo so še, vendar nekdaj so bile še boljše. • Kako je sploh nastai koledar? In seveda veliko več o starih slovenskih šegah in navadah ob prelomu časa. 9 Predstavljajo se mojstri slovenske karikature! To je le nekaj naslovov iz prvega dela letošnjega koledarja. Poleg tega smo vam pripravili dovolj zanimivega branja v književnem delu, PRVIKRAT v koledarju pa bo tudi poseben del - namenjen mladim Slovencem na tujem, bogato ilustriran z izvirnimi ilustracijami. V zadnjem delu knjige pa je bogata kronika o Slovencih po svetu. Posebej vas opozarjamo tudi na bogato barvno prilogo, kjer je objavljenih 32 fotografij slovenskih krajev! Cena Slovenskega koledarja ne priznava inflacijel Enaka je kot lani: 150,- dinarjev, za prekmorske države 5,- dolarjev! Naročajte ga na naslov nase revije oziroma na naslov: Slovenska izseljenska matica Cankarjeva 1, p. p, 169 61001 Ljubljana Slovenija - Jugoslavija Program oken in balkonskih vrat Jelobor 80 s termoizolacijskim steklom Aluminijasti profil Specialno 4 mm debelo steklo Zanesljiva površinska zaščita 7, globinsko delujočimi fazurnimi premazi Prikrilo kvnlitpt.no ônùrôÉfiD okovje Permanentni silikonski kit za zasteklitev Sušilno sredstvo Akustični podleZrii trak omogoča, da je TERMOTON steklo elastično vloženo Specialni aluminijasti odkapni profit Tesnilni profil izbran les (smreka/jelka) aosušen na optimalno losno vlago 12% 2% O pl i m a I na p rol Miran zunanji del okvirja, ki omogoča vgradi lev zunanje in notranje okenske police a = 0,3 mVMi m mm VS K = 2,26 W/m2 K Zvočna izolacija 30 dB «JELOVICA LESNA INDUSTRIJA, ŠKOFJA LOKA. KIDRIČEVA 5B, TELEFON (064) 61-361 english. section RODNA GRUDA, Magazine for Slovenci Abroad, Cankarjeva 1111, 61001 Ljubljana, Slovenija-Yugoslavia Te!. 061123102 Published by Slovenska izseljenska matica, Ljubljana Editors- lože Preieren (Ediior-in-Chiefj and Jagoda Vigele. English translations: Milena Milojevid-Sheppard, M, A. RODNA GRUDA is published monthly, S and 9 are published together as a double Issue, Neurij! subscription for overseas Countries is S.— U, S., /0,— Canadian or 7,— Australian dollars, Payment rtln be made tiifiif to our Account, blp. 50100-620-010-32002-281815 at Ljubljanska banka, or by International money order, or by check — payable to rSlovenska izseljenska malitn* — In a registered letter. American Slovenes at the „Ljubljana Wedding“ This year there went special guests at the s Wedding hi Ljubljana,« the traditional touristic-folklore event, which is one of the most attractive of its kind in Slovenia, They were the members of the band of the United Slovenian Society from Cleveland, U-S.A, The members of the band, Lhe majority of whom belong to the second or third generation of Slovenes in this town, took part in pi) events within the scope of the »Wedding«, but their most attractive participation was that during the wedding procession through lhe streets of Ljubljana. After the Wedding was over they departed for a one-week tour of Slovenia, They gave performances at Postojna, Cerknica, Kotcvje, Trbovlje and Slovcnj Gradcc. Those days, from June 19th to 25th, were tiring days of daily concerts, of viewing of the local points of interest, of talks, and also of merriment. Wherever they came, there was gladness, and so was their music: polkas, waltzes and numerous American jazj compositions and other popular melodies. The orchestra was skillfully conducted by Norman Novak, himself an active musician and teacher of music, who comes from the family of the well-known Cleveland accordion-player Frank Novak. Norman Novak was in the land of his distant ancestors for the first time “his father was bom ill America — and he couldn’t hide his enthusiasm for the beautiful sights he got aquainted with. There was the were same enthusiasm among the other members oE the band, most of whom were stiil in their youth. The group was accompanied by the president of the United Slovenian Soci-ciety from Cleveland, John Pestotnik, the Band Chairman Tony Pctkovsck, the first vice-president of the Society, Jennie Gorjanc, secretary Alice Ku-hfir and others. During the tour of the Cleveland Band in Slovenia, the present mayor of the town of Cleveland was also staying in Slovenia and Yugoslavia. UNITED SLOVENIAN SOCIETY Concert Tour of SLOVENIA YUGOSLAVIA With the U.S.S. Concert Hand Godba Združenja Slovenskih Društev Clmlint — Anirci J’^n’o'iT.'nj ,rv .»..Jantl» KnKknCtK#i ... .JmtB ... ..'jrnžr .... - ... JuWH News Reduction in oil imports According to some estimates and proposals Yugoslavia will reduce its oil imports this year lay approximately 875,000 tons. This is vitally necessary in view of (he balance-of-paymcnls situation, The foreign currency for the import of oil has to be found by the individual Yugoslav republics and autonomous provinces, but so far only Slovenia, Croatia and Serbia have lul-filled their obligations. It is dear that over the next months there will be a shortage of industrial and domestic heating oil. However there will be sufficient petrol, whose consumption has dropped considerably due to its high price, Better l*rcp urn lions for Ihe Autumn Sowing This year’s crop of wheat has been not so good as last year’s, so over the next months about one million tons of wheat will have to be imported into Yugoslavia. I:or tins reason the Economic Chamber of Yugoslavia and its Committee for Agriculture started sufficiently early with its action for an undelayed and widespread Autumn sowing. This year a total of 1,700,000 hectares of land should bE sown with wheat, from which a crop of 5.5 million tons of wheat is expected next year. In this way the market would he belter supplied, and imports should be reduced. There is sufficient high-quality seed available, and also enough mechanized agricultural plant. Is there a lake of oil under the Adriatic Sea? Soon Yugoslavia will start with the commercial exploitation of natural gas in the northern part of the Adriatic Sea. At the same time extensive exploration of the sea bed of the middle and southern Adriatic and the coastal regions is to be commenced in cooperation with foreign entreprises. On the basis of the laws concerning joint investment into Yugoslav working organizations, it has been decided at INA-Nafta-plin to offer the exploration works and joint investme-ment to foreign partners in the area of the islands Jahuka, Palagruze and Mljet. Each of the regions to be explored has an area of 4D0U square kilometres and the explorations are to take place at a depth of from 90 to 500 metres. Foreign enterprises have shown much interest in the investment and exploration possibilities. So far contacts have been established with 25 well-known oil companies form Europe, the U-S.A. and Canada. If the exploratory works give positive results Ina-naftaplin will start to return the invested funds within five years from the start of exploitation. Of course interest and profit will be added to ihis, but without any concessions, The Yugoslav working organization will be in exclusive charge o£ all works. Ina-naftaplin lias already bought its first floating platform, the ^Zagreb«, which can drill to a depth of 400 metres. At the moment it is being used for drilling off the Shores of Libya, for the Italian oil company toAGIP«, The achivements of "Lek" of Ljubljana in foreign countries L:ist year the pharmaceutical firm “Lck” of Ljubljana exported almost 1,120 mill ion dinars worth of medicines, veterinary products and cus-mefic products. This means that almost 40 V» of Let's income came from Sales to foreign markets, “Lek” exports must to the Eastern European Couni rics (6b a/o), 14 ®/n of its exports go to the developed countries and 20 a/g to the developing court tries. “Lek" has sold a licence to its Brazilian partner for the manufacture of redergin, a medicine made of rye kernels. The Brazilians will manufacture it out of Lek’s raw materials and using Lek’s technology', and the transactions will be handled by Hrazilinvest, a financial corporation in which Ljubljanska banka, too, participates. A winter motiff of Kostanjevica (Dolenjsko) U Lek is also planning a big increase in exchange with Nigeria, where plans for the construction of a pharmaceutical factory are almost coin plete. Among the Eastern European countries (he U-S-S.R. is Lek’s biggest partner. The Soviet government has offered Lck the construction of a factory in Čeljabinsk behind the Urals, which is to be one of the biggest pharmaceutical complexes in the world. Televisions sets for Great Britain In 1979 Iskra s factory of televisions sets a L Przanj in Ljubljana started export black-and-white TV sets to Great Britain. At first only 12-inch transportable sets, called the “Classic”, were sold, but last year a start was made with the selling of 17-inch “Galaxy" television sets. In the first year 7245 television sets were sold, whereas last year exports readied 16,435 sets. This year it is foreseen that 54,000 television sets will be sold. More accomodation for tourists in Yugoslavia By (lie year 1985 an increase of overnight accomodation capacities for tourists amounting to 205 thousand beds is to be achieved. The number of beds available in hotels and tourist settlements in to increase by 95 thousand, aud in camps, bungalows, apartments and smaller boarding-houses by U0 thousand. Building work will be going on at the seaside, and in other parts of the country, over the next five years, Big possibilities exist for the better exploitation of health-spa tourism, hurting, winter tourism, congress tourism, transit and other forms of tourism. By increasing touristic capacities and available facilities, and by the improving of quality and service, the annual number of overnight stays Spent by foreign tourists in Yugoslavia should be increased fmm 37 to 52 million, and the number of overnight stays spent by Yugoslav tourists from 51 to 64 million. Anniversary of the Insurrection of the Slovene people In Ljubljana, hero city and the capital of Slovenia, there was one o( the greatest popular meetings to be held over the last years on July 22nd. On tlte"Trg revolucije” and in the nearby streets more than 80,000 people had gathered before the start of this year's jubilee celebration oil the occasion of the 40th anniversary of the insurrection of the Slovene penpie. They had come in great numbers from all parts of Slovenia and from abroad, with special trains and buses: former combatants, working people, young people — participants in youth work drives — and other citizens, who had come to Ljubljana to commemorate July 22nd, '1941 and at the same time to take part in the unveiling ceremony of the monument of Edvard Kardelj. In his speech, Dr, Marijan Breedj greeted ail the gathered delegations, guests and numerous other participants in the commemoration ceremony, and then spoke the following words: “The monument to the revolutionary and Marxist thinker Edvard Kardelj is tiie thanks of the Slovene people for his exceptional share in achieving the victory of the National Liberation Struggle and of the popular revolution of the Slovene nation and of the other brother Yugoslav nations, in the building up of a self man aging society and in the establishing of new relations between people and the nations of the whole world, and in the developing of the policy of non-alignment and for peace in the world” . “This monument is being unveiled in memory' of one of the greatest sons of the Slovene naLiun and of all the Yugoslav nations and nationalities, lie was an awakener of the national aud revolutionary consciousness of the whole people, and he was a visionary, who knew dearly what paths led Man and society along the road to progress. Along his whole revolutionary path he was Tito's closest fellow-combatant and carried out unstint ingly the most responsible tasks in the development of our socialist community and Man, and he was continually in the forefront of the Yugoslav and international struggle of the working class, of the struggle for peace, for the freedom of all nations oE the world aud for the realization of the principles oE non--alignment, and of the struggle for the dignity of Man", said Dr. Marijan Bre-cclj. Medals for Yugoslav mathematicians Washington: Here the 22nd Internationa! Mathematical Olympics finished recently. The representatives of 27 countries from all continents took part in this traditional competition between the best young mathematicians undergoing secondary school education. The Yugoslav participants were outstandingly successful, as they achieved as many as six prizes, Mladcn Despie from Sarajevo won a first prize. Mila LcSajic and Nikola Milj-kovid from Belgrade second prize, and ¡Nebojia Eiev from Sarajevo, Ivica BoSnjak from Sremska Mitrovica and Igor Aurer from Zagreb third prize. The New ’’Admiral Hotel” in Opufijti From now on Opatija will be able to accept 350 more visitors and a good 200 more boats and yachts than so far. The worker of the hotel enterprise with tile longest standing, Vi ado Staraj, ceremonially opened the new hotel of “A” category, the Admiral Hotel. Apart from its marina and comfortable rooms, the Hotel Admiral also has a garage with room for 80 ears, a restaurant, a keep-fit mom, a massage parlour, a cafe, a television room, saunas, a sailors dub and an open and a covered swimming-pool. There are nine shops in the ground-floor. Slovene buses for Denmark A contract has been concluded between “TAM” of Maribor and the Danish firm Ole-trans for the export of 12 of TAM’s buses. Six of the buses will be made suitable for city traffic and six will be made suitable for tourist excursions. Although this business is not on such a large scale as other export contracts concluded by TAM, nevertheless it is sign ¡flea nt, as it means that TAM has again succeeded in selling its buses to Lhc markets of the West. The signing of ibis contract is viewed by the Danish purchasers as a possibility for further cooperation. Best Iirusx band in the world At the world brass band championships, which were held at Kcrkmdc in the Netherlands, the Brass Band from Zagorje ob Savi was the winner, gaining the go] den medal with a total of 294 points achieved. Increase in savings In ali Yugoslav banks there have been significant increases in dinar and foreign currency savings. At the end of June these savings amounted to 438,7 milliard dinars, which is 36 milliard dinars mom than in 1980. It is interesting that the amount oE dinars saved with respect to last year was up by 9°/t to 177,6 milliard, whereas the amount of saved foreign currency was up by more than 9 % to more than 250 milliard dinars. ill Foreigners about the Slovene Language: It’s like the Murmuring of the Sea Over the East decade, interest in the study oF the Slovene language has greatly increased in all parts of the world da tilde. Yugoslavia, There are now departments for the study and tuition of the Slovene language in more than tert countries and in the U.S.A., too. Why is there so much interest in Lite Slovene language and why do foreigners decide to study the Slovene language in particular? The answers to these questions were given by some of the participants of this years Seminar on the Slovene language, literature and culture. Vlado Nartnik, lecturer in the Slovene language — S years in Zagreb, 2 years in Moscow and 6 years in Prague, this academic year he will start work, at the new department of Slovene studies in Budapest: “Czechs often decide to learn the Slovene language because of their dis-stant or uot-so-distant ancestors. There is the most interest in the Slovene language in Poland, and the response to the Slovene studies department is the greatest. In the U.S-S.R- there is a kind of oriented university study, so that it is already fixed in advance how many students will study Slovene. In the Eastern European countries the Bulgarians are trying hard to make all of them adopt “Yugoslav studies” (the title Yugoslav studies is used in order to eliminate the Macedonian language, but of course the Slovene language is affected indirectly). According to this idea only Serbo-croatian should be studied, so for tills reason not all the possibilities for die study of the Slovene language are made use of, and such a study should be an integral part of the general education of a scholar of the Serbocroatian language. One of the consequences is that although more than half the Yugoslav tourists visiting Prague arc Slovenes, there is not a single tourist guide who could conduct tours using the Slovene language.” Boicnu Tokarz, from Poland: “Professionally 1 am studying the theory of literature, Ï studied the Polish language and literature, and after achieving my Ph. D. T obtained employment at the university. I first became acquainted with the Slovene language in my private life and also professionally, First I met some colleagues of my husband, who has studied the Slovene language professionally, I got involved with Slovene culture in the professional field. Too, when I read literature from the time of Romanticism. In this period the Slav nations were of great importance, and arc thought to have influenced the whole of Europe. For some Lime the Polish poet Mickiewicz-mamtained contacts with Slovene poets and this brought me to Slovene literature. Now I’m interested in modern Slovene poetry and I am investigating tile cultural and artistic connections with modern Polish poetry. I’d like to study the form of modern poetry. I'd like to study the form of modem poetry in the Slav languages. And why did I choose Slovene literature in particular and not, for example, Czech or Russian literature? The answer lies in the specific geographical, political and cultural position of Slovenia. Here there has been an interweaving of different influences, which interests me because of its literature-wise historical, theoretical and cultural questions’*. Laura Brandolini, from Italy: “I graduated in Russian at the University of Naples. I decided to study Slovene because it is a very rich language and can help considerably in the study of the Slav languages, I studied Slovene for two years. After graduating I decided lo continue my study of the Slovene language, as it seemed To me to be a very interesting language, and because in the south of Italy very few people have studied this language. I think that with a soundly-based knowledge of this language and literature T will be able to get a job at the university. I found Slovene lo be quite a difficult language to learn, as 1 have acquired mainly a passive knowledge of it. Usually the Dual gives me the most trouble”. Tone Prctnar, lecturer in the Slovene language at Krakow: “The analysis of modern bellelettristic tests, which we carry out at our seminar, helps translators in the solving of difficult passages in works which they are currently I ran slating. The department draws attention To these matters and from time to time provides answers to concrete questions”. Ljudmila Sanev, from Bulgaria: “T was introduced to Lite Slovene language as a child. My mother liked to listen to the folk music, including Slovene folk tunes, and often listened to the programme of Radio Ljubljana, Later, when f started to study the Slav languages, 1 wanted lo leant all of them. That is difficult, but not impossible. Now I’m working at the Faculty of Philosophy in Plovdiv, where I lecture in the comparative grammer of the Slav languages. During the tutorials I analyse Slovene texts, too, so I need knowledge of the Slovene language, To all those studying it tile Slovene language seems very difficult. It is difficult to learn the proper accents aud the orthography. But that is only at the beginning. The seminal' on the Slovene language, literature and culture is unfortunately short (2 weeks). But the participants can learn a lot, and can get to know not only the language but also the land of Slovenia, its literature and culture*’,. “From wliat I’ve seen I must say That Slovenia is very beautifu. Slovenes have all the good Slav qualities: cordiality, politeness to strangers, hospitality. They also like to sing, They like wine and beer, which in good here, and they like to make merry", Dictmar Brenner, from Austria; HI first encountered the Slovene language at an evening course at Graz, That was just an attempt to learn Slovene, but I started studying it in earnest aL the University of Vienna, lm learning Slovene apart front my job (I’m a readier by profession) and because I like it When I go for holidays to the Slovene toast I can talk tu people there. I find the use of the cases rather difficult”. “1 think that Slovenia is very varied and interesting, Slovenes are patient if I speak slowly and very badly. The people are very kind and like to help’*. Rcnarda Lcbda, from Poland,: “I work at the University of Katovice, where I am an assistant lecturer in iin-■sties. 1 ant studying Polish dialectology, the culture of language and sociolinguistics, I am learning Slovene because I am making a comparative study of the Polish and Slovene languages. I am interested in the Slovene dialects since I am writing a dissertation about the Polish dialects. When I hear the Slovene language it sounds to me like the murmuring of the sea”. Ninth Biennial oí mdusirial Design in Ljubljana The Ninth Biennial of industrial design (B.I.O., for short) was held recently in Ljubljana in the “Rihard Jakopit” Gallery, now exhibí lion-rooms which bear the name of this famous Slovene impressionist painter. This means that for as much as sixteen years industrial products of pleasing and careful design have been coming to the fore in Slovenia at this exhibi-lition. This wasn’t always the case, neither was it the case in many other countries, either. We used to be satisfied, as experts say, only with the function of an industrial product, but we paid hardly any attention to its design. As the yean: went by, manufacturers started to get a better feel for good design. This was also the result of market trends. If a product was of pleasing design then it found a customer more easily, the customer made his purchase and the enterprise which had paid attention to the external appearance of its product reaped a bigger profit- Over the last sixteen year Slovenes (Slovenia is ahead of the oilier Yugoslav republics in this respect) can boast of a whole range of top-quality designed products, which are exported to ail parts of the world. These products include, apart from machines, kiosks, furniture, means of transport (cars, buses, bicycles, carriages), road lighting equipment and woven cloth, quite ordinary products sue!) as lamps, vases, tablecloths, crystal glass, irons, and mixers. The field of work of a good industrial designer is unlimited,, and so it should be. Industrial design is a young profession, ever in industrially advanced countries such as nurs, with a long tradition of industry. Every year Slovene manufacturers employ more industrial designers, as tbeir managers have re allied that they can do good business only if their products arc well-designed!, and without good business their survival is threatened, The recent Ninth Biennial was a demonstration of all the best of what has been designed over the fast two years. Courageously we invited representatives of other countries, too. The following countries responded to our invitation: Great Britain, West Germany, East Germany, Italy, France, Austria and Japan. So there were a lot of well-designed products in the exhibition-rooms, including those from Slovene factories. A total of 409 exhibits were on show, 360 of which are in regular production, and 39 were complete proposed graphic-designs. The motto of the Biennial MO 9 was "Current trends in industrial design”, which means that an attempt was made to provide a view of all parallel trends and phenomena in everyday life: from the Energy Crisis and energy conservation to the design of public areas, information of the general public, means of public transport, and the lay-out of roads. This means that industrial design has become more complete, as it takes into account the most important factor — humaneness. The exhibition was a very successful one. In fact there was not a lot of difference between the exhibits of foreign and Yugoslav designers. Thus Yugoslav designers won quite a lot of prizes. Gold medals for industrial design were awarded by the international jury to the designers of upholstering cloths, bus shelters, a rucksack with an emergency shelter, furniture for children, and the complete design of BITEF, the Belgrade International Theatrical Festival, There were even more honorary mentions, which means that good industrial design has spread far and wide, and more and more factories arc paying attention to it. The following in particular should be mentioned: "Peto rati Vila” of Ljubljana, "Fructal” of Ajdovščina, "Toko’' of Domžale, "Meblo” of Nova Gorica, “Stol” of Kamnik, the Rogaška slatina school for glassware design, and “Tomos.” of Koper. Among the excellent designers the following names are most well-known: S. Bernik, S. Maclnig, V. Pezdirc, O, Kogoj, L. Finžgar, B, Uršič, P. Savnik, J. Bav£cr, J. and P. Skalar and M. Jelnikar. Several other events accompanied this year’s Biennial, increasing its value, reputation and importance. As a result of the conclusion that tite neglecting of industrial design is a tiling of the past, and that good industrial design is a necessity of today’s and tomorrow’s world, it has been decided that a department of design leading to degree qualifications be set up within the framework of the Academy of Art. This department will probably start work this autumn and will certainly lead, in the fastest and must suitable wayT to the victory of well-designed products over cheap art, and that of aesthetic design over neglect. J, Vigcle Whaf the average Yugoslav eats and drinks Although the average Yugoslav can enjoy a well-spread table and enough money to spend on food and drink, nevertheless his daily menu still includes 300 grammes of bread. It’s probably from habit that Yugoslavs eat bread with macaroni. Of course it’s true to say that bread fills one’s hunger fast, and does not cost as much as meat, vegetables or other high-quality foods. Of course one can’t manage without bread, but nevertheless over the last 30 years the average Yugoslav’s table has become well-spread with oilier foods, Onty from lime to time is (he average Yugoslav reminded — by overweight-problems, increased btood pressure and other diseases due to too well-spread a table of the times when he had to buy food with coupons. Once upon a time it was a sin to throw away bread, whereas nowadays 10 */o of all baked bread ends up in llie dustbin. The average meal amounted to 2710 calories thirty years ago, whereas now it amounts to 3500 calories or more. Shortly before the outbreak of World War 11 the average Yugoslav used up 2tM) kilogrammes of corn annually, and was among the top consumers of com in Europe. Only thirty years ago he satisfied two-thirds of all his needs for calories with corn, whereas nowadays: he only satisfies half of them. The old mili on the River Krka (photo by Janez Zrnec) Through the American 109. When (he recruits arriver) at Colon, a town next to the Panama Canal, there were allocated to a regular army battalion, They continued their journey from Coton by train to the army camp at Empir. The recruits had hardly been dressed into their ranks when a handsome officer rode op on a smart horse, H was Captain Blakelock, He was in his fifties, hut his posture and behaviour excited a lot of interest in Lojze. He dismounted and stood right in front of Lonnie and Lojze, "What made you decide to join the Army in these times?" he thundered. 110. "I’d like to help,, „ to help defend the world, and democracy,” Lonnie stuffered, repeating the words that officer had driven into the heads of the recruits, Blakelock took a scornful look at the young las! standing in front of him. 'Wonderful, our army is proud to get so many young men into its ranks who arc prepared to defend democracy,” he said, and in his words a sarcasm could be felt, from which he did not omit neither himself, nor everything that was going oil in the world. Lojze couldn't agree with olhers who thought tiie Captain was mad. 112, Captain Blakclock's Chinese batman had fallen ill, so he asked Lojze to do this job for him temporarily. Lojze admired Blakclock's extensive library. It contained books in various European languages, and included a lot of scientific books. One morning lojze found one third of the books on the ground- The Captain ordered him to bum them and to buy a fult bag of cowboys-and-Indians stories, detective novels and similar stuff at the nearby town. 113. Lojze couldn’t understand the reason for this. Later be found out he had done it on the orders of his superior officers. Biakeiock’s Chinese batman got well again and the Captain allocated to Company "M”. Report to Sergeant 1 st-Class Koska,” lie ordered. Lojze did so and got another surprise. The Sergeant had a disproportionately large head, bul his face was almost expressionless. Lojze watched him tensely. It seemed to him that a great, intentionally hidden strength lay Inside this man. jungle 111. Some days passed. After his evening meal Lojze set off for a short walk around the camp. Unexpectedly he met Btakclock. The tatter asked Lojze for his name, and then exclaimed: "Ah. so you’re a Slav.” And then he stalled to speak in a mixture of Slav language, which Lojze could understand very well. The Captain told him that he had served in Serbia during the Balkan War, During the next few days the recruits started learning military skills, Captain Blakelock was very demanding. He was an excellent spoilsman, and soon Lojze discovered (hat he was very well educated and a man-of-thc-worid. 114. Michael Koxka chose Lojze to be the company cierk and in ¡he evening they played chess (ogelher. All the more frequently Lojze asked himself why Blakelock and Koska, but above-average in intelligence, had decided to join the American army, lm July 1917 Company "M” was sent to Darien, to guard the Canal, together with other troops. Lojze felt good. He didn’t care whether they stayed in Panama until tho end of the War. Hut then the United States decided to join in the wax in Europe. General mobilization took place. 115. Lojze’s battalion bad to retreat from the Panama Canal to the edge of the jungle. Now he was able to see the jungle from close by. Such intertwining of trees and planls was really similar to American society, he thought to himself. After several months of continuous training the battalion set off for Camp Reauregard in Louisiana, towards which recruits from the nearby towns were crowding. Some of these young lads were well-off, whereas others arrived barefoot anti bareheaded. They were illiterate and couldn’t speak English. IIS, The epidemic of Spanish influenza came to an end as suddenly as it has started. As they looked after the ill soldiers together, Lojze and Kosku became more familiar with one another- Koska told Lojze that he had joined the army because of his huge head. Only in the army did he feel safe, with his officer’s rank, from open ridicule. “A lot of people have come to Ante-rica who couldn't live at home any longer, A lot of honest people have come, hut a lot of rascals of all kinds have come too. America is a big meltingpol, where the good and the bad mises together. llfi. Hundreds and maybe thousands of mobilized recruits were brought along by tiie local sheriffs. They were so uneducated that they hadn’t read the calling nolicc. Lojze was surprised at their backwardness. They ate using tbeir hands and often behaved like foots in the hope that they would he sent homc. Every hour was occupied with tiring exercises. Once Koska remarked bitterly; "Look at all those young lads, which we’re tom away from tbeir mires. WoVe laught them to carry a rifle and to sing idiotic songs. We’ll transport them over I here and many of them will be killed-” 117, ’’Wouldn't you prefer it if wc didn’t set sail'.’” l.ojze asked. "It’s ail the same to me,” answered Koska, "and for them it’s ait the same for me, but I'm sorry for you, because I ¡ike you. You’re clever and you understand me, but...” He bent his head down again into the papers he was studying. The continuous training turned even the savages into soldiers. Everyone expected that at any moment they might sail for Europe. Then suddenly heavy rain started to soak I he tents, and disease, broke out in the camp. More than one thousand men were taken tn hospital in one day, HO* The “Jungle” idea returned to Lojze, He tried to discover what sort of people were living round about him. and he tried to understand the reality which sornemnded him. He thought of what Peter Molek has! said about America, and what Upton Sinclair and others had written about that country. Tn front of him he saw the cvet-sar-castic BEakcloek and the embittered K.os-ka. He started to become afraid. He was a soldier so other people thought for him. When the men had recovered from the illness they set off by train for Newport News in Virginia. Their journey took them through Tennessee and North Carolina. Lojze wa[died the countryside flash by for hours on end. J20„ At Ncwsporl News (hey were embarked on three ships, The journey itself took place without any singular events. Their ships were protected by fast navy escorts, but in spite of that the soldiers whispered in fear about the danger of German, submarines. They landed at I! rest. Lojze’s division was sent to the Me-use-Argon no Front in northern France, near the .Belgian border. First they camped some way behind the front line, where they underwent their first bomba rdment. They took cover in the trench« and listened io the awful shrieking and whistling of the German and American shells. vn página en español Libro de tm emigrado esloveno. Bajo el título En es Le y al otro lado del océano, Editorial Borec, Lj, SI apareció un libro distinto. Sil autor: Franc Kurinčič, Ex emigrante que vivió en la Argentina. "Durante la segunda guerra mundial leimos en diarios de distintas ideas y color informaciones de los frentes de combate. Sobre nuestra patria en cambio no se sabía in Ida nada. Como el comeo tampoco llegaba no teníamos contactos con nuestros hogares. Inclusive traté sin éxito de conseguir noticias de mis parientes por intermedio de la Cruz Roja Argentina, Tiempo más tarde comenzaron a llegar noticias sobne D. Mihajlovič. La propaganda americana trabajaba para él, inclusive nos mostraron una película sobre su persona. Recién cuando pudimos oír las primeras trasmisiones de Radio Yugoslavia Libre, pudimos formamos una idea clara de lo que ocurría en nuestra patria. Olmos de los guerrilleros partizanes y de Tito, al cual algunos intentaban restarle reputación. En abril del 1943, en el Congreso Panc-slavo de Montevideo, se pusieron a descubierto las ¡UtCilciuilCS de Miliaj-lovič, Pavelič y Nedič, Todos al unísono decidimos brindar ayuda a los partiz traes. En Buenos Aires se organizó la Unión Yugoslavia Líbre y se abrieron sucursales en todo el territorio de la Rcp, Argentina, Su meta principal era reunir fondos para ayudar a Yugoslavia. Nos pusimos a trabajar todos los emigrantes de nacionalidad yugoslava,” Entre otras cosas comienza así SU relato Franc Kurinčič. Es decir nos escribe sobre su participación en ia labor que se desarrollaba liada ia Nueva Yugoslavia ampliando así su libro de recuerdos. Este apareció intitulado "Na lej iu na oni strani oceana”. El mismo reúne las tres etapas esenciales de la vida del autor, su juventud en Primorska (Eslovenia) y La ocupación italiana de este lugar durante la segunda guerra mundial, su vida da emigrado en la Argentina y el retorno □ su iienira natal. Todo esto da al libro un valor especia!, seguramente por el interesante y caudaloso bagaje de in formaciones que brinda especialmente en el capítulo que habla sobre la resistencia del pueblo esloveno contra el fasismo y de la actividad que desarrollara la colectividad eslovena y yugoslava en la Argentina para dar a conocer la verdad sobre la Nueva Yugoslavia. En especial por los esfuerzos que se hacían para obtener la incorporación del territorio yugos!avu de Primorje a Yugoslavia. Franc Kurinčič fue uno de ios que se unieran a las filas de los más activos y laboriosos miembros que formaban las asociaciones culturales. Fue además uno de aquellos que a pesar de estar emigrado lejos de su, patria no olvidó nunca de pensar en su bogar y en su tierra natal. Además siempre trabajó en bien de los intereses comunes y nunca usó ni aprovechó las circunstancias para su reputación personal. Trabajos sobre los recuerdos de la emigración y su campo de acción son últimamente una verdadera rareza entre nosotros. Debemos tener conciencia de que lu mayoría de los emigrantes eran simples trabajadores. Que a pesar de su gran dedicación y amor hada Jas actividades culturales rara vez encontramos alguno de ellos que lome el lapicero y comience a escribir Jos acontecimientos vividos o vivientes. Es por ello que testimonios como ios escritos por F. Kurinčič en su libro son tanto más valederos. Especialmente si tenemos en cuenta que vienen escritos directamente por uno üc Jos que fueron participantes de los hechos que dieron significado a la historia, de la emigración eslovena. 'Vodo historia de la emigración eslovena tiene que buscar informaciones también en el libro de F. Kurinčič, como claro está también en todo tipo de literatura que hayan aparecido últimamente. El libro de F. Kurinčič es también el primero de ellos que nos brinda un amplio panorama sobre la vida de nuestra gente en la Argentina, país hacia el cual en gran número emigraron después de la primera querrá mundial, es decir después tic la ocupación tic nuestro territorio por las fuerzas italianas f asistas y dnel pregón en especial de los eslovenos de Primorje. Franc Kurinčič es oriundo de Idrsko, cerca de Kobarid, donde nació en ei 1900. Siendo niño vio el funeral del famoso poeta Simón Gregorčič apodado sel ruiseñor gorizianoff. Poco tiempo después estalló la primera guerra mundial. Tuvo que enrolarse en la misma a pesar de Suš apenas recién cumplidos diecisiete años. Después de ia conflagración se dedicó a cultivar la tierra de sus padres. Comienza a trabajar en los clubes del lugar y en las asociaciones culturales de entonces, Más tarde se incorpora en la organización anliíasista T1GR, Por ser muy activo en las mismas le amenazan con arrestos. Es por esto que se decide partir hacia el extranjero, es decir hada donde partieron muchos de sus compatriotas y amigos. Legó a la Argentina a fines del 1929- Para el gran número de emigrados que llegaban no había suficiente fuente de trabajo, Por ello aceptaban cualquier tipo de labor, es decir por lo común trabajaban para subsistir. La siguiente gran experiencia fue el comienzo de la segunda guerra mundial, que a la Argentina no alcanzó para nada. Durante Ja guerra un gran número de emigrantes se abocaba continuamente por seguir los acontecimientos de la madre patria. Tomaron la responsabilidad de averiguar qué es lo que sucedía en su tierra. El camino de la verdad era demasiado largo, Más difícil fue después extender esta verdad entre los compatriotas y el ámbito popular argentino. El entusiasmo por el desarrollo de los acontecimientos fue entre los compatriotas- de Prjmorje más que entusiasta, Al mismo tiempo les preocupaba enormemente el destino que esperaba a su pequeña patria: Fri-morskfl! La labor de todos llegó a la cúspide del éxito durante los preparativos para la Conferencia de Paz en Par]s cuando se supo que los ministros del exterior de los países aliados recibían pedidos y demandas para la incorporación de Primorska a Yugoslavia. En el año 1948 se unieron más de cíen emigrantes yugoslavos, entre ellos F. Kuriaeié, su decisión: regresar a su madre patria, a la tierra liberada. Fue este el viaje famoso de la nave de pasajeros yugoslava “Pai-lizanka”. En la misma se veía entre ios transparentes uno que tenía 16 metros de largo. En el mismo se extendía una inscripción que la hubía pensado F, Kurincií: “El fasismo nos ¡techó — Tito nos regresó”. El valor documental del libro de Kurinéió es sin duda enorme, más que literario histórico. Bastan te material hay en él, del mismo pueden ios investigadores de Jp emigración, como asi también los que investiguen la vida de Koba-rid antes de la primera guerra mundial encontrar muchos datos de interés. El libro además de conservar un ¡indo idioma tiene una continuidad y contenido bastante concentrados. Los términos idiomáliem del lugar y las fotos adjuntas lo hacen interesante. En cuanto a la parte literaria el libro fue enriquecido también por Ivo Zorman,