jPRVI KORAKI OSNOVNA ŠOLA OLGE MEGLIČ C^t PRVI KORAKI OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU UČENCI OSNOVNA ŠOLA OLGE AAEGLIČ PTUJ 2003 KAZALO SNEŽAK .............................................3 ZIMA ...............................................3 ABECEDA ............................................6 KNJIGE..............................................6 MOJE SANJE..........................................S SNEŽENI MOŽ.........................................8 URINA IZŠTEVANKA....................................9 BUDILKA.............................................9 KAVICA.............................................II PRESTE V ČOKOLADI..................................II PŠENIČKA...........................................12 JAZ SEM VEVERICA...................................12 ZIMA...............................................15 PLAŽA..............................................15 VETROVI....„.......................................16 PRIJATELJI.........................................17 MORJE IN SONCE.....................................17 MOJ KLOVN..........................................19 NARKOMAN...........................................20 KAJ JE SREČA?......................................21 VČASIH.............................................22 ZAKAJ..............................................23 NAŠ PSIČEK.........................................25 VESELA ŠOLA........................................26 OLGICI.............................................26 ZAUPANJE...........................................27 PRVI SNEG..........................................27 MOJA SOBA..........................................28 PREHITRO...........................................29 PRODAJAMO MUHE BISERČKE............................30 ZAJČEK.............................................31 MOJE RADOSTI.......................................31 TOPLICE............................................33 POČITNICE..........................................33 OČKA...............................................35 GRAJSKI VRTNAR.....................................37 GRAJSKI VRTNAR.....................................38 SNEŽAK Moj snežak na vrtu ponosno stoji. Zima mu godi, a se sonca boji. Če sonce zasije močno, se njegovo telo raztopi in ga več ni. Romano Pravdič, 3. a ZIMA Zima hladna, zima bela, zima tiha in vesela. Polja so prazna, polna sledi, prestrašenih zajčkov in otroških sani. Petra Vidovič, 4. b / V.Ž-/ -^003 {O, 2. 0(L/ 3 Julija Petek, 8.a in Živo Jovanovič, 6.b 5 ABECEDA KNJIGE Ano abeceda muči. Vedno P in D se zamenjujeta, B nikakor ne gre ji v glavo, C priredil domačo je zabavo. Na A, E, /, O, U pozabi. Od A do Z je abeceda. Pa naj bo zares ali za zabavo Ana abecede ima čez glavo. Nena Lejko, 3. a Knjige radi beremo vsi. So zanimive in zabavne, igrive in ustvarjalne. S knjigami v roki se veselimo, iz njih se marsikaj naučimo. Sani Kralj, 5. b Jana Verbančič, 5.b in Nuša Meško, 8.c MOJE SANJE Le v sanjah psičke imam, v domišljiji jih crkljam. Zvečer sanjarim sama, da sem pasja dama. V krogu se vrtim in si močno želim, da psička bi imela in se z njim vrtela. Tina Fekonja, 1. a SNEŽENI MOŽ Sneženi mož ima res velik nos. Pisker stari na glavi mu stoji. V levi roki metlo v zrak drži. Ko pa sonce nanj posije, od nas se poslovi. Anja Hrženjak, 1. b URINA IZŠTEVANKA BUDILKA Ura dela tika-taka, urino število večje je od vsakega junaka. Ura dela tika -toka, moja mama je visoka. Ura dela kuka-kuka, tamle spi moj ata Luka. Tina Terbuc, 2. b Ko zjutraj nekaj zazvoni in mi pri ušesu zabrni, takoj vem, da to budilka je, ki me zjutraj prebudi. Moja budilka je velika, oranžana, vsem lepa, vsem opazna, le moja sestra , vsako jutro tečna, zameri ji, ker jo zjutraj rano prebudi. Pia Valent, 2. b Eva Turkoš, 8.a in Ana Firbas, 7.c KAVICA Kuham, kuham kavico, kavico za mamico. Mamica se veseli, Pravi: «Pridna punčka si!« Potem pa punčka vpraša: »Kdo jo vse dobi?« Mami pa pravi: »Kdor si jo želi.« Pijem, pijem kavico, kavico z mamico. Pa še očka jo dobi, tudi sestra in še ti! Lara Zavrnik, 2.a PRESTE Dober pek je, V ČOKOLADI kdor vedno vadi in preste peče v čokoladi. Če imaš groš, dobiš jih za cel koš, če ga pa ni, se ti le slina cedi. Lara Zavrnik, 2. a PŠENIČKA JAZ SEM VEVERICA Kmetič zorje zemljico, nanjo seje pšeničkico. Ko pšenička dozori, on zelo se veseli. Letos kruha bo dovolj, zame, zate, za vse nas. Monika Kranjc, 1. b Jaz sem veverica, ti pa ne, jaz sem košata, ti pa ne, vsak se me želi prijeti -tebe pa nobeden. No, saj sama dobro veš, kaj bi dala, da si veverica, da bi po vejah skakala in se zabavala, da bi se z želodom v roki vsakemu pohvalila. Jaz sem veverica, ti pa ne, imam duplo, ti pa ne, jaz sem važička, ti pa ne, tebe vsak pozabi -mene pa nobeden. Avalon Ivanuša, 2. a ZIMA Na vrtu sneg leži, pa še vedno sneži. Ribnik zaledeni, mar to lepo ni! Zunaj je mrzlo, snežaku pa je lepo. Vendar se jezi: »Snega zadosti ni!« Otroci so veseli, sankat in smučat so pohiteli. Odrasli se jeze, saj v službo priti, težko je. Urban Neudauer, 4. b PLAŽA Fantje me jezijo, po plaži me lovijo. Hočejo me ujeti, a me ne dobijo. Sonce pa nagaja, vroče mi postaja. V vodo bom skočila in se osvežila. Blaž Kocijan in Teo Kranjc, 2. VETROVI Eden prihaja z vzhoda, drugi z zahoda, tretji od juga, četrti s severa. Prihajajo in zavijajo, tulijo in nagajajo, pozimi nanosijo snega, jeseni prinesejo det Včasih so močni, drugič so mili, nekateri so jezni, tudi so mirni. Njihov oče je veter, mama pa oblak, severovzhodnik jim je enak, jugozahodnik prav tak. Urban Neudauer, 4. b PRIJATELJI MORJE IN SONCE Na svetu brez prijateljev res prazno bi bilo. S kom bi klepetal? S kom bi se igral? Kdo zaupal bi ti se ? A jaz prijatelje imam, z njimi klepetam, z njimi se igram, zaupati jim znam. Hana Kosi, 4. h Čisto morje se blešči v mesečini temni, sonce ga zbudi, v žarke ga ovije, iskre zlate, vanj spusti, z roso ga umije. Sonce dvigne se v nebo, toplo valove boža, morje se zahvali mu, sonce z žarki ga obsije. Hana Kosi, 4. b MOJ KLOVN Klovnček, klovnček, ti porednež mali, zakaj tako nagajaš mi? Brbljaš, blebetaš, okrog zijaš, kar naprej samo se igraš. A jaz, zaspana četrtošolka, kar naprej ti govorim: »Rada bi počivala, saj jutri v šolo spet hitim.« Hana Kosi, 4. b NARKOMAN Bil je še otrok, a ni vedel niti za noč niti za dan, ker bil je narkoman. Droga mu bila je mati, droga mu bila je vse, od droge on živel je in ni mogel več brez nje. Ko umiral je, njegove zadnje besede so bile: »Prijatelji, pustite drogo, raje ljubite se.« On večno sanja in zopet je sam. Zaradi droge je mrtev — narkoman. I Jurij Valent, 4. a KAJ JE SREČA? Sreča je, če s prijateljem si, če zaupaš mu vse, kar ti teži. Sreča je, če od smeha kričiš, če drobnih malenkosti se veseliš. Sreča je, če vse v tebi živi, če poln si veselja, mladostne moči. Sreča je, če radost v sebi imaš, a še večja je sreča, če jo razdaš. Vsak svojo si srečo kroji, vsak svoje življenje živi. Eva Fekonja, 7. c VČASIH Včasih med oblaki letimo, včasih na trdnih tleh stojimo, včasih pa na tanki nitki visimo. Smo zmožni vedno se smejati, smo zmožni vedno kisel nasmeh na ustnicah držati, smo zmožni vedo se jokati? Ne, naše življenje se spreminja, niti en dan ni enak, drugačen je vsak naš korak, z njim vstopamo v svet, včasih je grozen, včasih je lep. Včasih prepiri, včasih nasmeh, tako pač je to na naših življenjskih poteh. Enkrat sreča, drugič obup, smeh je zdravilo, solze so strup. Čeprav nam je včasih težko, moramo naprej živeti, življenja si ne smemo vzeti! Barbara Kodrič, Eva Fekonja, 7. c ZAKAJ Ko vprašam jih -Zakaj?, mi vedno odgovorijo - Zato! Starši, prijatelji, učitelji mi rečejo to. Zakaj živim, se včasih sprašujem, zakaj ne letim, včasih vzdihujem. Zakaj se ne morem visoko povzpeti, vrh najvišje gore preleteti? Zakaj na svetu vojne razgrajajo, zakaj na svetu otroci lačni ostajajo ? Zakaj na svetu miru ni, zakaj, če vsak si to želi? Zakaj ljudje v slogi ne živijo, zakaj ubogi otroci trpijo? Zakaj se mi zakaji po glavi podijo, zakaj nikoli ne obnemijo? BEJ, literarna skupina 7. razredov Anja Pravdič, 8.c in Blažka Križan, 6.b NAS PSIČEK To menda že veste, da pri nas doma majhnega imamo psa. Kar naprej bi tekal naokoli, saj mali je angleški hrt, ki mu ni prav, če je zaprt. Pa ni le za prazno šalo, na primer - ko se z mačkami lovi -lahko se tudi kaj nauči. Moj že nekaj zna iz pasje šole, na ukaz počaka, obstoji pa zopet k meni prihiti. Če daleč vržem kakšno reč, prinese naglo, kar se da, storžek, žogo, kos lesa. Pod nizko splazi se zapreko ter jarek z vodo že preskoči in si tudi tačke zmoči. Da ne bi psička preveč hvalil -še vedno potrebuje znanje, če naj gre na tekmovanje. Peter Kos, 8. c VESELA ŠOLA Šola ni šala, a vendar je zabava, ko ura nam odpade in s kolegom se igrava. Vsak pri sebi skriva list, naj kvadratov sto narišem. Tako potapljava si ladje in na papir si zmage pišem. A že je konec ure, zdaj na vrsti je kemija. Joj, lahko bi jo ponavljal, ko te ladje sem odkrival. Peter Kos, 8. c OLGICI Osem let sem v tebi sedela, učitelje jezila in enke gojila, marsikaj storila, a nikdar te zapustila. V tebi sem prave prijatelje spoznala, se zaljubila in odljubila. Po osmih letih zapuščam te! A ne jokaj, spet obiščem te. Do tedaj, adijo Olgica stara! Katarina Matič, 8. b ZAUPANJE Prijateljstvo je velik dar, zaupanje mu daje pravi čar. Če te je prijatelj za svojo skrivnost izbral, le pazi, da ga ne boš izdal. Skrivnost v svojem srcu nosi, nikar je okoli ne raztrosi in vedno bosta prijatelja, ki vredna sta zaupanja. Barbara Kodrič, 7. c PRVI SNEG Glej, prvi sneg pada z neba, ljubezen zaživela je, žalost okamenela je na dnu srca. Ne čutim več Žalosti, trpljenja, ampak ljubezen, srečo življenja. Glej, ljubezen spet zaživela je, poljubi me, objemi me, da pozabljena žalost je. Tamara Tajhman, 6. b MOJA SOBA Moja soba je prava mora. Postelja razmetana, da o omari ne govorim, terarij je čist, roža v kotu tiči. Moje misli vedno segajo drugam, k moji simpatiji ali pa k nalogi, ki je ne znam. Ko mama stopi v sobo, se za glavo drži, reče: »Pospravi si jo!«, nato pa odhiti. Mama v njej ne zdrži, jaz pa lahko, navajena sem na to. Naj je razmetana, moja soba je moja last, ki si jo jemljem v oblast. Tamara Tajhman, 6. PREHITRO Leta prehitro bežijo in šestošolka sem že. Spominjam se nazaj, kako lepo bilo je. Gradili smo hiše iz legokock, telefon se igrali in se zraven smejali. Vse lepe trenutke smo v srcu ohranili, pa čeprav so že zdavnaj minili. Tamara Tajhman, 6. b PRODAJAMO MUHE BISERČKE Smo prodajalci, veliki in mali, vse je poceni na morski obali. Prodajamo muhe, debele in suhe. Ene so tečne, druge pa ne. Nam je vseeno, koliko stanejo, ker jih ne rabimo. Hitro jih kupite za tolarje štiri. Bolj poceni jih ne damo, niso dragi, saj so biserčki pravi. Če pa nočete dati toliko, vam jih ne damo, jih raje sami imamo. Lara Samojlenko, 3. b ZAJČEK MOJE RADOSTI Dolge uhlje, brke ima, skače, skače sem ter tja. Korenček, zelje -s tem se sladka. V jamici spi, se lisice boji. Lara Samojlenko, 3. b Rad kolesarim in rad lenarim. Popoldan plavam, potem kocke zlagam. Rajši grem v toplice, kot doma hranim ptice. Amadej Ban, 3. b TOPLICE Med počitnicami mi bilo je lepo, saj v toplice dostikrat zahajali smo. Na toboganu je bilo zabavno, saj v vodo pridrvel sem varno. V bazenu več ur sem preživel, sem žabico plaval, se kravljati učil. Pogosto tudi žejen in lačen sem bil, na mini golfu si živce miril. Primož Holc, 3. b POČITNICE Dočakal počitnice sem, kovčke pripravil, se na morje odpravil. Z jadrnico sem potoval, neznano odkrival, se potapljal in školjke nabiral. Matjaž Holc, 3. b Urban Neudauer, 4.b in Katja Kos, 6.b OČKA Od koga je ta očka? »Očka ene od deklet?« se sprašuje Manja. »Je to očka od Mire, je to očka od Tanje, ali celo očka od Anje?« Manja to ne ve, gleda za očetom, h kateri punčki gre. Veronika Pintar, 4. a VRTNAR (sprememba konca pesmi P. Golie Grajski vrtnar) Meč bleščeči rabelj zavihti, visoko nad glavo ga podrli, takrat izpod jasnega neba udari strela, božji bič, v rablja in njegov meč. Groza objame vse ljudi, ves črn rabelj obleži. Obrne se urno grajska hči, pokliče vrtnarja, tak mu veli: »Le hitro, moj ljubi, k meni v kočijo, poženiva konja, da naju ne dobijo.« In tako sta ušla - lep vrtnar in grajska hči. Hudobni graščak se je od jeze napil, padel skozi okno in se ubil. Sameval je grad zdaj brez gospodarja, pa pokliče mati hčer in zeta - vrtnarja. Pisar zakoncema preda materino oporoko, s katero predaja grad z vrtom svojemu otroku. Dijana Smigoc, 7. b VRTNAR (po motivih ljudske pesmi napisala Jana Kovač) V daljnem hribovju grad siv je stal. Z obzidjem velikim lep vri varoval. Na vrtu prepeval lep je vrtnar, srce hčerkice vnemal, na skrivaj jo objemal. Starši vedeli niso za to, saj skrivala sta se skrbno. Nekega dne sta pozabila in starša na vrtu sta jo odkrila. Razjarjen graščak se odloči, da parček mladi za vedno loči. Zjutraj, ob zori, ko svit se zbudi, od glave ločiti vrat vrtnarjev želi. Že rabelj preteči meč dviga bleščeči. Z njim zamahne - življenje vrtnarjevo za vedno usahne. Ko grajska gospodična vidi vse to, tiho leže na črno zemljo. Duša njena v nebo poleti, z vrtnarjevo v eno se za vedno spoji. Pogreb opravil je grobar, staršem za hčer ni bilo mar. Misleč, da ločili so ju za vedno, Živeli dalje so življenje bedno. Jana Kovač, 7. b Ervin Hojker Alenka Zenunovič Lea Kralj Osnovna šola Olge Meglič 500 izvodov Odgovorni urednik: Pesmi zbrala in uredila: Mentorica likovnih ustvarjalcev: Založila in izdala: Naklada: Domoznanski oddelek PRVI koraki 2003 35868/2003 070.48:37(497.4Ptuj) 6011495 COBISS e KNJIŽNICA IVANA