de
lſke novize.
Kmetijſke in rokode
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N 35.
V ſrédo 28. Velkiſérpana.
1844
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 ſl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol leta 1 ſl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Kerſt per Savizi.
(Konez.)
Bogomíla.
„O zhákaj, mi dopólni prôſhnjo êno!
Pred ko ſe lózh'va", Bogomíla pravi,
„De mi v ſkerbéh ne bó ſerzé vtopljêno,
De lóshej ſe britkóſti v bran poſtávi,
Pred, ko greſh v Aglar zhes goro selêno,
Se prízho mêne odpovéj smotnjávi,
Doklèr te poſvetí kerſt, ſe samúdi,
Voda je blíso, in duhóvni túdi.“
jubésni práve ne posná, kdor méni,
De vgáſniti jo móre ſrézhe jésa;
Goréla v zhíſtim, v vézhnim bo plaméni,
Sdaj, in ki mi odpáde trúpla pésa;
V sakóni vůuder bráni ſad mi njéni
Vshiváti s Bógam tèrdniſhi savésa.
Odkrila ſe bo têbi únſtran grôba
Ljubésni môje zhiſtoſt in sveſtôba."
„De bódo snáni bôshji jim obéti,
Jih osnanvat pojdi v ſlovénſke méſta,
Kar dni odlózhenih mi bó na ſvéti,
Bogú in têbi bóm oſtála svéſta,
V nebélih zhákala bóm per ozhéti
Zhes májhin zhaſ deviſhka te nevéſta,
Doklèr shalújejo po teb' otéte
Kardéla, prideſh k mêni v méſta ſvéte.“
Molzhé v to prôſhnjo Zhertomir dovóli,
S duhóvnim blísha ſlápu ſe Şavízi,
Molitve ſvéte máſhnik, on s njim móli,
V iméni kèrſti ga ſvéte Trojíze.
Şo na kolénah, kar jih je okóli,
Şe od veſêlja ſvét' obràs devíze,
Ki blà ſlushábniza je vére kríve,
Je opravljála vêsho bóg'nje Shíve.
Raslágajo, ko pride v' Aquilejo,
Mu ſvéte piſma próſte smóte vſáke,
Poſtáne maſhnik, v perſih umerjejo
Nekdájni úpi; med ſvoje rojáke
Şlovénze gre, in dálej zhes njih mêjo ,
Do ſmèrti tam pregánja smót obláke. —
Domú je Bogomila ſhlà k ozhéti,
Nizh vèzh ſe niſta vídila na ſvéti. —
Ismèd oblákov ſólnze sdàj saſíje ,
In mávriza na blédo Bogomilo
Lepôte ſvôje zhíſti ſvit islíje,
Nebéſhki sór obdá oblízhje milo ;
Jok, ki v ozhi mu ſili, kómej ſkrije,
De ní nebó nad njim ſe odklenílo,
De je na ſvéti, kómej ſi verjáme,
Tak Zhertomíra tá poglèd prevsáme.
Ko je minul, kar miſli, de bo v ſili
Slatá mu tréba, ſi od mósh ga vsáme;
Dar ribzhu dá, njim, ki ſo ga noſili,
„Kar Staroſlov slatá ſhe hráni sá me,
Daj ga ſirótam", rêzhe Bogomili,
Şe blisha ji, preſèrzhno jo objáme,
Molzhé podá deſnízo ji k ſlovéſi,
Şolsé ſtojijo v vſákim mu ozhéſi.
KMETIJSKA SHOLA.
(Na dalje.)
Od shitnize, ali shitne ſ-hrambe.
Nar vezhi ſkerb po mlatvi naj bo, de ſe shito
tudi v dobro ſ-hrambo ali shitnizo ſpravi, kjer
bo mnoge ſhkode obvarvano.
Kadar ſe shito v mokri shitnizi hrani, ne velja
ne sa ſeme, ne sa kruh; zhe ſe sa eno ali sa drugo
oberne, nikakor ne bo po volji. Zhe je shitniza
138
pretopla ali vrozha, ſe radi moli isvalijo, in
shito poſhkodovajo. Is tega ſe vidi, de je potrébno
sa dobro shitnizo ſkerbeti, in shita ne naſuti, ka-
mor bi bilo. Mokri kraji niſo sa shitno ſ-hrambo,
in shitniza verh hléva tudi nizh ne veljá. Shito ſe
shivinſkiga ſopiha in toplote navsame, odmekne,
kaliti jame, in ſe ſkasí. Zhe táko shito ſéjeſh, bo
redko, kér veliko sernja ſognije, ali zhe oselení,
je ſnétljivo. Shitniza mora tedaj na ſuhim poſtav-
ljena, ſvetla in srazhna biti, okna naj bodo ſhirji
kakor viſhji in dva zhevlja od poda, na ktérim je
shito naſuto , de srak ali ſápa ſkosi in ſkosi vle-
zhe, in po podu in po shitu píha. Kdor novo shit-
nizo ravná, naj jo s tanjkim tlakam (jeſhtriham)
napravi; je bolj hladen, kakor léſ. V okna naj vdéla
shelésne krishe ali preplete savoljo tatóv; sraven
tega naj jih ſhe omréshi, de ptizhi, miſhi in me-
tulji v shitnizo nemorejo. Svunaj narédi oboknize
(polkne) de ſe shitniza proti deshju, ſnegu, ali proti
vrozhini, ali kadar je potréba, sapéra. Zhe ſe luk-
nje v tlak naredijo, jih vſelej ſkerbno sadélaj in sa-
máshi, ſizer ſe moli, zhervi in drusih merzheſov
vezh v njih saléshe, ktéri ſe nemorejo lahko odpra-
viti. Môli ſo dvojni, eni ſo béli, eni zherni;
eni lasijo, drugi letajo. Nektéri ljudje menijo, de
moli is shita poſtanejo; nevedeshi zlo pravijo, de jih
zoperniki v shito pershvishgajo. Nekakoſhni majhni
metulji ſo , ktéri ſpomladi, po léti ali v jeſeni po
shitnizah letajo, jajzhiza v shitu saleshejo in ſe v
toplóti isvalijo; satoraj neſmeſh shita viſoko, na
debelim, ali na kupe naſipati, ampak na tanjko, de
ga vezhkrat meſhati in premetati samoreſh, kar nar
bolj molovo salégo potare.
Veliko in rasnih pripomozhkov ljudje ſvetujejo
soper mole, tóde nar bolj jih boſh pregnal, zhe
boſh shitnizo takó napravil, kakor je bilo
ravno rezheno, in zhe boſh shito ſnashil,
in ga pogoſtama meſhal in premetaval. To
ſo gotovo nar bolji ſredſtva soper mole; savoljo tega
je, ni davnej neki umeten kmetovavez na Franzoskim
take shitnize napraviti ſvetoval, ktére ſe kakor koló
vertiti dajo in v ktérih ſe shito popolnama preme-
ſha; vertijozhe shitnize jih imenuje. Zhe ſo-
ſe pa moli v shitnizi prevezh vgnjesdili, ſe mora shito
is take ſ-hrambe urno ispraviti in dolgo zhaſa prasna
puſtiti. Şpuſhaj pridne mazhke v shitnize, de miſhi
polovijo. Laſtna previdnoſt te bo modrila, kljuzhe
od shitnize varno ſpraviti, de jih kak tat ne sapasi,
ki bi jih morebiti vtegnil v voſek vtiſniti in po ti
podóbi enake ſi napraviti. Doſtikrat je kakſhen ne-
maren ſin ſvojiga laſtniga ozheta pokradil in doma-
zhe shito po malim v kerzhmo isneſel.
(Dalje ſledi.)
Nekaj od Slovencov.
(Na dalje.)
3. Smešne pripovedke se imenujejo godcove
in to za tega voljo, kér jih pri svatbah ali ženitvah
besednik, obično kak godec pové, da je kaj za smeh.
Tudi smejé se zamoreš kaj pametniga izbrati iz
godcove, ako ravno je le basen godcova. Táko le
sim jaz na Koroškim slišal; ali ti bode dopadla
ali ne, tega jaz nisim kriv; podam ti jo, kakoršno
sim sam sprijel:
„Neki mlad Slovenec je pol leta na Nemškim
bil, in se je toliko naučil nemšine, kolikor se člo-
vek v pol leta naučiti more, ako prej celo nič ne
zna zvunaj slovenšine. Tisti, ki so dobro nemško
znali, so terdili, da se mu je nemšina še močno
zapletala v ustih, in da je samo nekako klaverno
po nemško čekljal. Mladi ošaben šterkovec pa noče
biti več Slovenec, noče več govoriti v svojim ma-
ternskim jeziku hvastavši se, da ne zna več slovensko,
kér je že vse pozabil. Za vsako stvar je grajomeč
popraševal: Wie hasst dos Ding af windisch?
(Kakó se imenuje to po slovensko?) — — Enkrat so
ležale grablje pred njim na tleh znak, da so mo-
leli zoblje na kviško. On stopuje rahlo na zobe, da
je grablišče na kviško migalo, bolj ali manj kakor
je na zobe stopil močneji ali slabeji. Takó si jigraje
pa zopet poprašuje: Wie hasst dos? V tem stopi
nekako premočno na zobe in grablišče mahne s táko
močjo na kviško njemu črez usta, da se mu per tej
priči kri curkoma iz nosa perlije. „Te preklete
grablje!" je rekel prav gladko po slovensko. Sa-
daj je dobro vedel: Wie hasst dos?"—Kadar kaj
takiga poveš, gre vse v smeh.
To je godcova. Prijatel! ali ne veš, kaj bi si
mogel iz nje pametniga zapomniti, naj, da ti jo
kdo razloži.
4. Zenske, kadar so same in predejo, si rade
molitvice pravijo, ki jih iz glave znajo, in se uče
jedna od druge. To je že takó stara navada pri
Slovencah, zato tudi znajo mnogo molitvic, in ena-
kih drugih povest več. Ako vprašaš: kakoršne so?
ti moram zopet reči, da jih ne najdeš v nobenih
bukvah; pa poprašaj kako Slovenko, da ti pové lepo
počasno tisto molitvo, ki jo imenujejo, zlati Oče
Naš, in čudil se bodeš, kako pesničko se popisuje
v nji Kristusovo terplenje. Pobaraj po molitvi, ki
se pravi: zlata češena Marija, v kteri se dra-
matično (dramatisch) popisuje; kakó je bila devica
Marija v nebo vzeta. Popitaj, kakó se moli sedem
besedí, ki jih je Jezus govoril, ki je na s. križu
visel. — Pa ne brusi svoj jezik, kakor nekteri radi,
ako jim ni vsaka besedica po volji; te molitvice so
pesmam podobne, so pesničko zložene, kakor tista
nemška Mesiada Klopstokova, ne sme se vsaka
besedica takó na vse strani obračati. — Otroci se
uče rajši kratkih molitvic, da jih ložeji pomnijo in
v glavi obderžijo. Tukaj je jedna juterna prav kratka:
Marija je zjutra zgoda vstala,
Šla je v mesto Jeruzalem,
Tam tri žlahtne rože rastejo,
Marija jih je vtergala,
V svojim sercu ohranila,
Perva je Bog Oče, druga Bog Sin, tretja Bog sveti Duh. Amen.
Večerna molitvica, ktera se dvanajstkrat po-
redama moli, samo da se reče perva ura, druga ura,
tretja ura v noči:
Perva ura v noči.
Dela se noč, dela se mrak,
Marija spleta, krancel zlat,
139
Marija se spravlja k Jezusu ,
Pojdmo še mi, poglejmo še mi,
Bomo vidili Jezusa,
Jezusovih pet kervavih ran,
Jezusovo desno stran;
Kri in voda teče iz njega ran,
Šerce je ranjeno, žalostno ,
Okice so zlo objokane ,
Vse zavoljo križa težkiga,
Ki je Jezus za nas nesel ga,
Nja kri za nas prelil;
Ti si nam obljubil sveti raj,
Si nam ga obljubil, nam ga daj,
Kakor si ga dal svojim jogram dvanajsterim. Amen.
Dobro bi bilo, da bi se take molitvice zapisale,
stari ljudje jih še znajo, mladina že manj; sčasa-
ma se bodo clo pozabile.
(Dalje sledí.)
Žalostna povést.
Naš slavni roják, gospod Jernej Kopitar
c. k. dvorni svetovavec in pervi varh c. k. dvorne
knižnice na Dunaju i. t. d. je 11. dan tega mesca
v 64. letu svoje starosti umerl. Ako ravno ni dolgo
bolan ležal, je vunder že od spomladi sèm bolehal,
in z žalostjo se je že takrat vidilo, de ne bo dolgo
živil. Pljučna sušica (jetika) mu je življenje
končala, ravno sedaj, ko se je na dolgo pot v Rim
pripravljal, tamkaj po želji s. Očeta Papeža stolnico
za slavijansko pismenstvo osnovati. 13. dan sedaj-
niga mesca so ga pokopali in velika množica ljudí
iz vsih stanov ga je na pokopališe spremila. — Z
njim nam je negodna smert zopet eniga visoko uče-
niga Slavijana vzela, ktériga niso samo učeni možje
skorej cele Evrope, ampak še clo Cesarji in Kralji
častili!
narjam, ſliſhim viſoke ſhole, berem novo maſho,
ſe s obljubami savéshem: al 1784 me Lublanſki
ſhkof Herberstein vun poſhle, duſhe paſt. Krajn-
ſko me je mati uzhila, némſhko inu latinſko, ſhole;
laſtno veſelje pa laſhko, ſranzosko inu ſploh ſlo-
vénſko. Kamenje posnati ſim ſe vadil 1793.
S ozhetam, Marka Pohlin, Diſkalzeatam
ſe isnanim 1773, piſhem nekaj krajnſkiga inu sa-
kroshim nekitere péſme *), med katirmi je od sa-
dovoljniga Krajnza komaj enmalo branja vredna.
Vſelej ſim shelil krajnſki jesík zhéden narediti.
Baron Shiga Zois, inu Anton Linhart
mi v leti 1794 narozhita, kalender**) piſati; to
je moje pervo delo, katiro tukaj vſim pred ozhi po-
ſtavim, de ſe bodo ſmejali, inu s menoj poterplenje
iméli. Zhe bom shivel, ozhem ſhe katiro noro med
ludi dati; naſhi naſtopniki bodo ſaj imeli kaj nad
nami popravljati inu bruſiti. — Piſano na Gorju-
ſhah v bohinſkih gorah 1. dan Roshnizvéta
1796.“
Do tega zhaſa je Vodnik ſvoje shivljenje ſam
popiſal. K njegovimu laſtnimu piſanju ſhe to le pri-
ſtavimo:
V léti 1797 ga je ſhkof grof Herberstein
v Ljubljano poklizal in duhovnika pri ſ. Ja-
kobu isvoljil. Tukaj je sazhel „Ljubljanſke
novize“ piſati, ktére je J. F. Eger natiſkoval in
poredama ſhteri léta, to je od léta 1797 do 1800
na ſvetlo dajal, ki ſe pa dan danaſhnji prav pored-
kama dobé, in ki jih morebiti, ſkorej bi rekel, malo
naſhih bravzov posná, od ktérih ſam goſp. Vodnik
takó le piſhe:
V. Vodnikovo sh
nivljenje.
Kaj ne, ljubi bravzi! de ſte vſe, kar ſmo vam
v naſhih novizah dosdaj od rajnziga goſp. V. Vod-
nika, ſlavniga krajnſkiga pevza, sa pokuſhnjo
dali, vſelej s veſéljem brali. Ali vam ne bo morde
vſhezh, ako vam tukaj od njegoviga shivlje-
nja nekaj povémo? Le poſluſhajte naſ, to je on
ſam od ſebe sapiſal:
„Rojen fim 3. Svezhana 1758, ob 3. uri sju-
tra, v gorni Shiſhki na Jami per Shibertu
is ozheta Joshefa, in matere Jere Panze is
Vizha. Dedez Juri Vodnik je rojen v Shent
Jakobu uni kraj Şave, ſe je pershenil na Trato
pod Goro nad Dravlami k hiſhi Shibert. Potle
kupi hiſho v Şhiſhki na Jami, ime ſeboj perneſe
v leti 1730, vmerje 1874, ſtar oſemdeſét in pet
let. Je rad delal in vino pil. Vezhkrat mi je ſam
pravil, kako ſta on inu njega ozhe Miha hodila na
Hravaſhko, kupzhovala s preſhizhimi, vinam in
platnam, sraven dober kup v oſhtarijah shivela. Ve-
zhidel Vodnikov je posno ſtaroſt doshivelo; dva
brata inu ena ſeſtra mojga dedza ſo mene doſtikrat
peſtovali, inu potle hvalili, kader ſim pridno v ſho-
lo hodil.
Devét lét ſtar popuſtim jegrè, lushe inu derſanje na
jamenſkih mlakah, grem volan v ſholo, ker ſo mi
oblubili, de snam néhati, kader ozhem, ako mi uk ne
pojde od rók. Piſati in branje me je uzhil ſholma-
fter Kolénez 1767, sa pervo ſholo ſtriz Mar-
zel Vodnik, Franziſhkaner v Novim Meftu
1768 inu 1769. Od 1770 do 1775, poſluſham per
Jesuitarjih v Lublani ſheſt latinſkih ſhol. Tiga
léta me shenejo muhe v kloſhter k Franziſhka-
Şmo ſtare Novíze
Negodne drobníze,
Nam dobri ſo kotje
Sa delat napotje;
Se bomo smedíle
Iſkavza dobile.
Pretekla bo sima,
Saſtojin naſ iſhe:
Nobeden naſ nima,
Ko jes in bukviſhe.
Komaj je Vodnik tukaj eno léto dolshnoſti prid-
niga duſhniga paſtirja opravljal, ſo ga she uzhe-
nika v Ljubljanſke latinſke ſhole poklizali,
kjer je vezh lét s velikim veſéljem, prisadevanjem
in pridam úkasheljno mladoſt rasne uzhenoſti uzhil.
Ravno tazhaſ je on tudi domazhe Şlovenze, umne
prevoditelje, ki ſo ſ. piſmo v ſlovenſki jesik pre-
ſtavljali, s ſvetam in v djanji podpiral, in vezhkrat
mu je tudi duhovni sbor Ljubljanſke ſtolize novi
prevod ſ. piſma dal pregledovati.
Vezh prijatlov ſlovenſhine ſo ga nagovarjali,
de bi ſvoje peſmi, ki jih je poſamesno pel, ſkupej
na ſvetlo dal. Tega nagóvora veſél, jih kmalo vezh
prav lepih odbére, ter jih pri J. Rezerju v Ljub-
ljani v létu 1806 pod nadpiſam „Péſme sa po-
kuſhno"da natiſniti, in med ljudí poſhle. — Na-
ſlédno léto, to je 1807 je pa „Şulzhbo med
vitesama Lamberg in Pegam“ (das Turnier zwi-
schen den beiden Rittern Lamberg und Pogam),
péſem krajnſkiga naroda, na ſvetlo dal, ki jo je
goſp. J. A. Supanzhizh v némſhki jesik preſtavil.
Potém, ki ſo bili v latinſkih ſholah po zelim
zeſarſtvi sa vſako ſholo poſébni uzheniki poterjeni,
je naſh domorodez goſp. Vodnik uzhenik semljo-
píſa in dogodívſhine v imenovani uzhilnizi poſtal,
**)
Piſanize od lepih umetnoſt na letu 1781.
Ta kalender je pod imenam »Velika Pratika« v letih
1795, 1796 in 1797 na ſvetlo dajal.
140
sa ktero je tudi prekraſne bukve dogodivſhin v Na Ljubljanſkim pokopaliſhu pri ſ. Kriſhtoſu po-
zhiva, kjér ſo mu njegovi prijatli in ljubovniki v
némſhkim jesiku ſpiſal, ki ſe imenujejo: „Geschichte
vezhen ſpomin kamen s naſlednim napiſam poſtavili:
des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest
und der Grafschaft Görz."
V léti 1809 je dal on tudi péſmi sa Bram-
bovze na ſvétlo, ktére ſo ſe od uſt do uſt po zeli
deshéli takó rasſhirile, de ſe ſhe dan danaſhnji ſèm
ter tje peti ſliſhijo. Tiſtim, ki jih morebiti ſhe ne po-
snajo, tukaj le eno sa pokuſhnjo damo, ktera ſe glaſí:
VALENTIN VODNIK
rojen 3. Svezhana 1758 v Şhiſhki, umerl 8. Pro-
ſénza 1819 v Ljubljani.
Ne hzhere ne ſina
Po meni ne bó —
Dovelj je ſpomina
Me peſmi pojó!
Poſtavili 1819, popravili 1839 prijatli."
Kaj něki máramo
Samo to báramo
Ké ſo ſovráshniki?
Ih zhmo pobit.
Kar ſmo mi brambovzi
Vezh niſmo zagovzi
Volje ſmo shidane
Dobro nam je.
„Brambovſka dobra volja.
Narpréd Zeſarjovo
Sdravizo pit.
Kralja ni gorſhiga
Folka ni bolſhiga
Kakor je Zeſar Fronz
Kakor ſmo mi.
Drava zhigáva je
Sozha zhigáva je
Ih bomo varvali
Kdó jih zhe pit.
Prid'te ſovráshniki
Prid'te rasbójniki
Tepeni bodete
Vaſ je premál.
Sdaj pimo tizhino
Na Zeſarízhino
Sdravje, naj lilia
Vezhno zvetè.
She ſmo natózhili
Ga bomo pózhili
Zeſarſki Vajvodi
Na vaſho zhaſt.
Şami naſ vódite
Pred nami hódite
Sa vami pojdemo
Şerze velà!
Domove vàrite
Prav goſpodàrite
Shenize matere,
Ştari moshjé.
Neveſte lubize
Terzhmo na kupize
Ko nasaj pridemo
Poroka bo.
Ko je bil s Franzosam na Dunaji mir potérjen,
ſe je tudi v Ljubljanſkih ſholah veliko preobernilo,
in naſh Vodnik poſtane vodja latinſkih ſhol, kmalo
po tem mora tudi uzhilnizo umetnikov in rokodélzov
prevseti, in ravno tazhaſ je bukve „Piſmenoſt ali
Gramatiko sa perve ſhole ſpiſal, ki jih je L.
Eger v leti 1811 natiſnil.
Njegovo nar vezhi in koriſtniſhi delo, ki ſi ga je
naloshil, je bilo: „Némſhko-ſlovenſko-latin-
ſki ſlovár, kakorſhniga ſo s nami vred domazhi
Slavijani she sdavnej pogreſhovali. Pridno in s veli-
kim trudam je ſlovenſke beſéde sbiral, koder koli
je hodil, predenj jih je okoli 30 tavshent v ſloven-
ſkim jesiku sa imenovan ſlovár ſkupej ſpravil, ktérga
je miſlil v léti 1813 natiſniti in med Slavijane po-
ſlati; ravno sató ga je tudi prijatlam piſmenſtva osna-
nil, in pervi liſt she natiſnjen v róke podal: tóde
kmalo potém ſe je sopet vojſka s Franzosam is no-
viga vnela, in to délo ni moglo od rók iti, ampak
je moralo saſtati, noter do danaſhnjiga dne! Pazh
velika ſhkoda, de ni dosorélo in ſtoterniga ſadú
doneſlo!
Po dokonzhani franzoski vojſki poſtane naſh she
prileten goſp. Vodnik uzhenik laſhkiga jesika
in ſlovſtva, dokler ga je negoden mertud 8. dan
Proſénza 1819 proti deſetim svezher sadel, in is
ſrede njegovih prijatlov vsel, ktéri s zelim ſlovenſkim
narodam vred ſhe dan danaſhnji po njemu shalujejo.
Polzi, Eſtrajhari
Zhéhi, nu Madshjari
Vſi ſmo sa eniga
Eden sa vſè.
Mi vaſ povábimo
Ki ne posábimo
Kakſhni vojſhaki ſte
Sajmite s' nam!
S' verham natózhimo
Kosarze, hózhemo
Zmes.
(Repne gosence) so se letas, kakor od vsih
krajev slišimo, le malokjè repe lotile, ktera večidel
povsod prav čversto raste. Morebiti so se nas zbale,
kér smo jih v „Novicah" tolikanj grajali in za terdno
sklenili, jih do dobriga pokončati.
(Prav lép izgled vinskim dežélam) neka
drushba v Stutgardu na Nemškim dajé, ktére na-
men je, domače vino poboljšati in požlahtniti. Letaš-
no spomlad je imenovana družba zopet 966335
sajenic žlahtniga plemena, brez vsiga plačila mno-
gim vinorednikam sèm ter tje razdelila; 17000 jih
je pa v svoje nograde zasadila. Celo število saje-
nic, ki jih je ta družba (Weinverbesserungs - Ge-
sellschaft) do zdaj po celi dežéli razdelila, znese
14 milijonov in 843199. Nar več med njimi jih je
bilo, kakor jih Nemci imenujejo: Clevner, Krach-
mostgutedel, Traminer, Rislinger.
(V Parizu, poglavitnim mestu na Fran-
cozkim) so perve kvatre tega leta 19987 volóv,
3668 kráv, 17501 telét in 109183 ovác zaklali
in pojedli. Pač lepa množica živine, ki so jo Fran-
cozje v treh mescih povžili! — Morebiti bo tudi na-
šim bravcam všeč, če jim povémo, kaj so pa Du-
najčani pretečeno léto za živež in pijačo potre-
bovali, namreč: 293396 vedrov vina, S27378
vedrov vóla, 27920 vedrov žganja, 14378 vedrov
jesiha; 211135 govedine, 105872 ovác, 81672
prešičov in 10939 centov prekajeniga svinskiga
mesa; razun tega pa še silno veliko perotnine
in divjine; 982304 centov móke, 33558 centov
sočivja, 29265 centov sroviga masla, 12245 cen-
tov séra; 13022701 bokalov mléka. 51465509
jajic. Požgali so pa 128125 klafter derv, in razun
teh tudi veliko centov razniga oglja.
Vganjka.
Kdo pije vino, kader ima vodo; kader pa vode nima, pije vodo?
Shitni kup.
V Ljubljani
24. Velkiſerpa-
na.
V Krajnju
19. Velkiſer
pana.
fl.
kr.
fl. kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
hanaſhke
Turſhize
Sorſhize
Rèshi
Jezhmena
Proſa
Ajde
Ovſa
20
2
5
20
Danecki.
1
1
1
50
48
1
30
52
58
40
Ljubljani. Natiſnil in salosi
Joshef Blasnik.