

UVODNIK
Letošnje leto je v našem Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna prav posebno vzdušje. 
Živimo ga namreč v znamenju priprav na praznovanje visokih jubilejev. Vzdušje je ustvarjalno 
in vznemirljivo, saj se ukvarjamo z raziskovanjem korenin in preteklosti ustanove, kar bomo 
skušali zajeti v Zborniku ob 40. letnici. Zgodovina našega centra je pestra, na čase razburkana 
in bogata. Skozi celo zgodovino je veliko ljudi svoj trud in delo usmerjalo v to, da imamo danes 
v našem centru dobre pogoje za življenje, učenje in delo. Tako lahko danes v našem centru 
poteka kvalitetno izvajanje osnovnega poslanstva v skladu z našimi vrednotami. Gre za podporo 
ljudem v različnih življenjskih obdobjih, da lahko razvijajo svoje potenciale v največji možni 
meri in da živijo polna, dostojanstvena življenja.
Pričetki delovanja našega centra segajo v leto 1946, ko je bil ustanovljen Dom dece padlih 
junakov, zavetišče za vojne sirote. V letu 1957, ko je bil ustanovljen Zavod Ivanke Uranjekove 
Celje, se je dom preoblikoval v TOZD Dom s posebno osnovno šolo Dobrna. Pomembna 
prelomnica v zgodovini našega centra se je dogodila v letu 1974, ko je bil ustanovljen prvi, takrat 
poskusni, oddelek za učence, ki niso zmogli slediti programu oddelkov s prilagojeno vsebino, 
kar je v današnjem času poglaviten del naše dejavnosti. V letu 1984 je postal samostojen in 
se preimenoval v Zavod za delovno usposabljanje Miha Pinter Dobrna. V letu 1992 je pričel z 
delovanjem Oddelek za usposabljanje otrok in mladostnikov v Celju. Leta 2003 se je center 
preoblikoval v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna in v letu 2007 se je izvajanje 
dejavnosti preselilo v težko pričakovane nove prostore na novo lokacijo. V letu 2010 je z 
delovanjem pričela enota varstveno delovnega centra v Vojniku in v letu 2013 je pričela z 
delovanjem Ustvarjalnica Zvonček.
Visoke jubileje želimo praznovati v sodelovanju z lokalno skupnostjo, s starši naših uporabnikov, 
z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju iz cele Slovenije ter s strokovno javnostjo. Vsi pomembno 
prispevajo k našemu delovanju.  Posebej smo veseli dobrega odziva na naša povabila. Leto 
praznovanj smo pričeli z literarnim večerom v naši ustvarjalnici Zvonček, kjer smo preživeli 
prijeten večer s predstavniki Občine Dobrna in predstavniki društev, ki delujejo na Dobrni. 
Otroci iz vrtca in OŠ Dobrna so si z nami ogledali glasbeno pravljico Pepelko, s katero so nas 
navdušili učenci OŠ Gorica iz Velenja. Na Igrah dobre volje smo pomerili moči z učenci in 
dijaki, ki so vključeni v domove za učence in dijake s posebnimi potrebami po celi Sloveniji. 
Dnevi odprtih vrat so bili letos še posebej zanimivi saj so jih s svojimi aktivnosti popestrila 
različna društva iz Dobrne, posebej prijetno pa je bilo posedeti v kavarnici Center, katero 
smo pričarali s pomočjo gospe Branke Rošer. Letošnjo zaključno prireditev ob koncu šolskega 
leta pripravljamo v sodelovanju s starši naših uporabnikov. Skozi celo leto potekajo različni 
dogodki, kjer se predstavljajo izdelki naših uporabnikov. Uspela je predstavitev v Mercator 
centru Celje, pripravljamo razstavo v Zdraviliškem parku. Ob 10. obletnici delovanja varstveno 
delovnega centra Dobrna bomo razstavljali na Velenjskem gradu. Posebej slovesno bo v mesecu 
oktobru, ko bomo visoke jubileje obeležili na Osrednji svečani prireditvi. V mesecu oktobru 
bomo organizatorji prvega Posveta uporabnikov, z naslovom »Iz prve roke«, kjer bodo, z 
aktivnimi prispevki sodelovali uporabniki iz vse Slovenije in predstavili svoje poglede in 
dragocene izkušnje na najrazličnejše teme. Izredno visok odziv na naše povabilo je pokazatelj, 
da gre za pomemben dogodek. V tem mesecu bomo, v sodelovanju z Društvom specialnih in 
rehabilitacijskih pedagogov, organizirali Dan specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije 
Slovenije. Leto bomo zaokrožili z Veselim decembrom v CUDV Dobrna. 
Vabimo vas, da se nam pridružite in praznujete z nami! 
Irena Ceglar,
direktorica
4
Ko ob zaključku šolskega leta potegnemo 
črto čez opravljeno delo, ko pišemo 
poročila in opisne ocene za učence, 
ugotavljamo, ali smo realizirali v jeseni 
zastavljen program, smo s posameznimi 
učenci dosegli načrtovane cilje, kako 
smo jim obogatili bivanje v našem 
domu in vzpodbujali k samostojnosti, 
participaciji in soodločanju…
V preteklem letu je bilo v posebni 
program vključenih v poprečju 66 
otrok in mladostnikov. V zadnjih letih 
narašča zanimanje za sprejeme mlajših, 
predšolskih otrok. Trenutno jih imamo 
vključenih pet, že za en oddelek! 
Istočasno in s tem povezane so tudi 
dnevne vključitve. Število dnevno 
vključenih učencev narašča. To je 
seveda za otroke dobro, ker se vračajo 
vsak dan v družino, v kateri so sprejeti, 
ljubljeni,  in se vozijo samo v »šolo«, 
če le ni dom preveč oddaljen.  Žal pa 
vsi naši učenci niso take sreče, nekateri 
odhajajo domov tedensko, nekateri še 
redkeje. Bivajo v domu in nekateri so ga 
sprejeli že za »pravi dom«.
V preteklem šolskem letu je bilo 
delo organizirano v desetih oddelkih. 
Dejavnosti so se po urniku prepletale, 
otroci so natančno vedeli, kdaj imajo 
katero dejavnost ali individualno 
obravnavo, četudi ni zvonil zvonec.
Ob koncu šolskega leta bi rada orisala 
delo Centra za usposabljanje otrok in 
mladostnikov, tako imenovanega šolskega 
programa, pa ne vem, kako mi bo uspelo 
strniti učenje, delo in življenje v domu. 
Ker je tudi delo in druge dejavnosti 
proces učenja in socializacije, bom 
naštela predvsem vsebine, ki so bogatile 
življenje posameznikom.
Po svojih interesih in zmožnostih so se 
učenci vključevali v različne aktivnosti 
znotraj lastne skupine ali združenih 
skupin. Da bi čim več prispevali v skupno 
dobro, so posamezniki pomagali hišnikom 
pri opravilih v centru in okolici, pericam 
pri urejanju perila, se vključevali v delo 
v VDC-ju in delali v galeriji Zvonček, 
pomagali pri konjih, spremljali najmlajše 
nepomične otroke na vozičkih na 
sprehodih, prenašali pošiljke na pošto 
in še kaj. Poskrbeli smo, da so se družili 
mali in veliki, starejši in mlajši, otroci 
in odrasli, se družili z zaposlenimi in 
bili sprejeti s strani njihovih družin in 
zunanjega okolja. 
NA ZASLUŽENE POČITNICE
5
40 
Tako smo mesečno organizirali družabni 
petek, ko smo izpeljali športno ali delovno 
akcijo vseh, mesečno so se vsi uporabniki 
udeleževali plesov v telovadnici, enkrat 
tedensko pa so  sodelovali na glasbenih 
uricah ob klavirju in kitari. Na  dnevu 
odprtih vrat so se družili z družinami 
zaposlenih… Dva učenca sta bila ob 
posamezni aktivnosti vključena med 
osnovnošolce. Osnovnošolci so se družili 
z nami, tekmovali v športu, barvali 
šotor, se udeležili delavnic. Družili 
smo se s prostovoljci. Prav v tem vidim 
prednost izvajanja Posebnega programa 
v ustanovi, kot je naša. Vsebine lahko 
prilagajamo okolju, naravi, ki nas 
obdaja, hkrati pa učence učimo življenja 
v drugačnih situacijah in drugačnih 
okoljih. Zato jih odpeljemo v mesto, 
po nakupih, v gledališče, kino, opero, 
v hotel… Sodelovali smo v projektu z 
vrstniki s Hrvaške.
Prilagajali smo se  močnim področjem 
uporabnikov, interesom, zdravstvenemu 
stanju in počutju, ki vedno ni bilo 
obvladljivo. Poskušali smo uresničiti 
njihove želje. Uporabniki celega centra 
so si imeli možnost izbirati zajtrk. 
Dekletom, ki so vezane na uporabo 
vozičkov, smo že drugo pomlad omogočili 
ples z vozički, pravi plesni tečaj. Učence 
smo vzpodbujali pri zastopanju njihovih 
interesov in potreb v samozagovorniških 
skupinah, bili so enakovredni partnerji 
v projektih… Nekaterim učencem, ki pa 
ne morejo tako aktivno sodelovati, so 
pomagale pri uresničevanju potreb in 
želja njihove učiteljice in drugi delavci – 
podporne osebe.
Kaj vse smo počeli skozi proces učenja 
in bivanja, so najlepše opisali učenci 
in njihovi strokovni delavci v glasilu. 
Gotovo pa je, da nam je bilo lepo in 
nikoli dolgčas!
Bojana Lipičnik, 
vodja centra za usposabljanje otrok in 
mladostnikov
6
Center je na Dobrni prisoten že od 
konca 2. svetovne vojne. Skozi čas so 
se spreminjale potrebe uporabnikov 
storitev, uradni nazivi organizacije 
in lokacije delovanja. Prav je, da se v 
letu praznovanja obletnic spomnimo 
mejnikov v delovanju naše ustanove.  
 
Kastelolog in umetnostni zgodovinar 
dr. Ivan Stopar nas popelje v leto 1772, 
ko se je podrl grad Dobrna, zdaj viden 
kot razvalina. Leta 1774 je graščino 
Neuhaus – Novi grad postavil Franc 
Ksaverij Avguštin baron Dienersberški. 
Dienersberški so leta 1851 prodali 
graščino Francu Antonu, grofu pl. Kolovat 
- Liebsteinsky. Njeni lastniki so se nato 
pogosto menjavali. Leta 1864 jo je kupil 
Johann Ritter pl. Ressingen, leta 1868 
mu je sledil Adolf Edler pl. Layritz, nato 
od leta 1882 do 1887 Adolf Kogan, od 
leta 1887 do 1890 Adolf Dub, po letu 
1890 Johan Frohner.
Pred 2. svetovno vojno je graščina 
služila kot turistični – letoviški objekt, 
med vojno pa kot okrevališče nemških 
oficirjev. 
Graščina in pripadajoča zemljišča so bila 
po 2. svetovni vojni podržavljena.
 
Že od junija 1946. leta je v graščini Novi 
grad deloval Dom dece padlih junakov. 
V začetku je bilo vključenih 7 otrok, 
vojnih sirot. Leta 1947 je Dom prevzelo 
Ministrstvo za prosveto in ga imenovalo 
Mladinski dom Miha Pinter. Vključenih je 
bilo kar 64 gojencev.
 
V aprilu 1957 je bil Dom s posebno 
osnovno šolo Dobrna vpisan v sodni 
register kot eden od treh Temeljnih 
organizacij združenega dela Zavoda 
Ivanke Uranjekove Celje. 1960. leta je 
bil po reorganizaciji Pomožne šole Celje 
na Dobrni ustanovljen prvi oddelek 
posebne osnovne šole. V letih od 1961 
do 1979 je število oddelkov in vzgojnih 
skupin od 1. do 6. razreda naraslo do 
devet.
 
Pred 40. leti (l. 1974) je bil ustanovljen 
prvi, poskusni oddelek za učence, ki 
niso zmogli slediti programu oddelkov s 
prilagojeno vsebino. 
 
OBLETNICE CENTRA ZA USPOSABLJANJE, 
DELO IN VARSTVO DOBRNA V LETU 2014
7
40 
Decembra 1979. leta je z združitvijo 
Zavoda Ivanke Uranjekove in Združenih 
osnovnih šol Celje nastala nova delovna 
organizacija z nazivom Združene 
osnovne šole Celje. Pod tem imenom je 
v obliki TOZD-ov delovalo 17 osnovnih 
šol s celjskega področja, Glasbena šola 
Celje, Pionirski dom Celje, Dom Golovec 
Celje ter Osnovna šola in dom Miha 
Pinter Dobrna.       
 
Z velikostjo organizacije povezane 
težave so junija 1984 pripeljale do 
izločitve iz Združenih osnovnih šol 
Celje in organiziranja nove delovne 
organizacije, Zavoda za delovno 
usposabljanje Miha Pinter Dobrna. Letos 
praznujemo 30. obletnico samostojnega 
delovanja.
 
Leta 1992 je Zavod na podlagi sprememb 
zakonodaje in odloka o ustanovitvi 
spremenil svoj naziv v Zavod za 
usposabljanje in varstvo Dobrna, 2003. 
leta pa je postal Center za usposabljanje, 
delo in varstvo Dobrna. Od 1. 1. 2005 
deluje v okviru programov za odrasle 
tudi VDC Dobrna. Desetletnico delovanja 
bomo praznovali že konec tega leta.
 
Naši uporabniki in uporabnice so 
po večletnih prizadevanjih oktobra 
2007 prvič prespali v novogradnji, na 
Lokovini 13a. Tu Center za otroke in 
mladostnike izvaja programe socialnega 
varstva, vzgoje in izobraževanja ter 
zdravstvenega varstva, za odrasle 
pa program socialnega varstva in 
zdravstvenega varstva. Del dejavnosti 
se odvija tudi na drugih lokacijah. V 
Celju deluje Dnevni center za otroke 
in mladostnike. Skupina odraslih 
uporabnikov od leta 2010 dnevno 
odhaja v VDC Vojnik, druga skupina 
pa v VDC Dobrna, na Lokovino 11. Na 
Dobrni 41 (ob Hotelu Vita) od julija 2013 
deluje ustvarjalnica Zvonček, prodajna 
galerija.
Pred Centrom je še veliko izzivov. 
Predvsem so to izzivi pridobivanja 
sredstev, s katerimi bomo lahko še naprej 
izvajali aktivnosti za zviševanje kakovosti 
življenja uporabnic in uporabnikov ter 
skrb za sprejetost v družbi.
Mateja Čerenak,
vodja oddelka za upravno-pravne in 
administrativne zadeve
8
V letu praznovanja jubilejev večjo 
pozornost posvečamo zbiranju 
dokumentarnega gradiva, vezanega na 
zgodovino našega Centra. Tako smo v 
lokalnem glasilu Dobrčan konec lanskega 
leta povabili vse, ki imajo kakršno 
koli slikovno gradivo ali predmete, 
naj nas pokličejo, da ga skeniramo ali 
fotografiramo za naš arhiv.
 
Informacija je v mesecu aprilu prišla do 
gospe Duške Eržen, hčerke gospe Ide 
Dvornik roj. Bukovnik. Gospa Dvornik je 
leta 1948, po končani šoli za vzgojitelje, 
prišla na svoje prvo delovno mesto 
vzgojiteljice, na Dobrno.
Obiskali smo jo v Trebnjem, kjer 
stanuje. Pridružila se nam je še gospa 
Ivana Kos roj. Bučer, ki je v graščini Novi 
grad nekaj povojnih let preživela kot 
gojenka. Gospe sta zdaj sosedi v istem 
bloku v Trebnjem in sta šele pred nekaj 
leti ugotovili, da sta del svojega življenja 
preživeli na Dobrni.
Gospa Dvornik je pokazala fotografije iz 
obdobja službovanja na Dobrni, od 1948 
do 1952. leta. 
Posebno zanimiva je bila fotografija 
gojencev z očetom padlega heroja Mihe 
Pinterja, po katerem je bila ustanova 
dolgo časa imenovana, iz leta 1949.
 Z zanimanjem smo si ogledali tudi 
druge fotografije in originalne 
dokumente kot npr. Dekret Ljudske 
Republike Slovenije, s katerim je bila 
gospa Dvornik nastavljena v državno 
službo v Mladinski dom Mihe Pinterja in 
fotografije gledališke predstave, ki so jo 
gojenci Doma pripravljali skupaj z otroki 
iz dobrnske osnovne šole. V obujanju 
lepih, pa tudi grenkih spominov je čas 
našega obiska prehitro minil.
V maju nas je obiskala gospa Branka Gal, 
hčerka Jožefe Krivec, roj. Bregar. 
ZBIRANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA
9
40 
Prospekt je iz časa pred 2. svetovno 
vojno.
 
Vse fotografije smo skenirali, uredili v 
albuma ter jih ob dnevu odprtih vrat, 
22. 5., skupaj s še drugimi fotografijami, 
kronikami in drugim slikovnim materialom 
razstavili v zbornici.
 
Fotografije in drug dokumentarni 
material še zbiramo, zato vabimo, da se 
odzovete.
 Suzana Leskovar, 
Mateja Čerenak in 
Simon Krajnc,
projektni tim
Gospa Krivec je prišla na Dobrno leta 1954 
in bila do upokojitve zaposlena v Zavodu 
Ivanke Uranjekove. Gospa Gal je poleg 
zanimivih fotografij iz časa od 1954 do 
1990. leta prinesla tudi originalen izvod 
prospekta Penziona Novigrad – Schloss 
Neuhaus, ki v hrvaškem, nemškem 
in ruskem jeziku opisuje zdraviliški 
kraj Dobrno in nastanitve v prostorih 
graščine. 
10
Prodajno razstavna galerija CUDV Dobrna 
razveseljuje obiskovalce s čudovitimi 
unikatnimi izdelki že vse od začetka 
meseca oktobra 2013. Poimenovali smo 
jo ustvarjalnica Zvonček.
Ime  je povezano s  predstavljenimi izdelki 
in našimi željami na poti vključevanja 
prodajno razstavne galerije v  vsakdanji 
utrip Dobrne. Glinen zvonček spada 
v skupino prvih izdelkov, ki so pod 
strogim očesom slovenskega etnologa 
dr. Janeza Bogataja pridobili certifikat 
slovenske Obrtno podjetniške zbornice 
Rokodelstvo Slovenija. Ritmičnost in 
barvitost zvoka je sinonim za vztrajnost 
in kreativnost na poti od ideje do novega 
izdelka, ubranost in harmonija pa odraz 
naše želje in potrebe po aktivnem 
POIMENOVALI SMO JO USTVARJALNICA 
ZVONČEK 
sodelovanju s krajani in obiskovalci 
Dobrne, vseh generacij. V ustvarjalnici 
bomo nekajkrat letno organizirali  tudi 
skupna druženja ob kratkih predavanjih, 
skupnih pogovorih ali kreativnih 
delavnicah.
Vsi  izdelki v ustvarjalnici Zvonček so 
ročno izdelani in so lahko lepo osebno 
ali poslovno darilo ali izviren spominek. 
Izbirate lahko med dekorativnimi in 
uporabnimi izdelki.
Ponosni smo na našo unikatno keramiko. 
Žge se v peči do 1000  stopinj. Lahko je 
v  naravnih odtenkih gline ali  z barvno 
glazuro. Izdelujemo nakit, slike, vaze, 
sklede, ure, svečnike, izparilnike, žlice 
za odlaganje kuhalnic , še posebej pa so 
prepoznavna naša velikonočna jajca. 
11
40 
Večkrat smo že izdelali, po željah naročnika, 
konfete za  goste na porokah, obletnicah 
in drugih posebnih priložnostih. Pogosto 
izdelujemo tudi plakete, priznanja in 
poslovna darila za podjetja in ustanove. 
Logotip lahko izdelku le dodamo ali pa ga 
zasnujemo na novo, izdelek po dogovoru 
tudi aranžiramo.
Na domačem zeliščnem vrtu z veliko 
ljubezni gojimo  zelišča. 
Vzgajamo meto, meliso, ameriški slamnik, 
materino dušico, monardo, kamilice, 
slez, sivko, ognjič, žajbelj  in druga 
zelišča.  Zelišča posušimo za čaj, poleg 
tega pa pripravljamo tudi žajbljev sirup, 
ognjičevo, kamilično in šentjanževo 
zeliščno olje, tinkturo iz ameriškega 
slamnika,  milo iz mete in sivke, kopalne 
soli, dišeče sveče in drugo. 
Količine izdelkov  so omejene, čeprav se 
trudimo za zdrav in obilen pridelek.
Unikatne voščilnice iz ročno izdelanega 
papirja so  eden naših prvih izdelkov. 
Primerne so za vse praznične priložnosti. 
Nekatere so okrašene z vezeninami, druge 
z drobnimi glinenimi dodatki. Lepota in 
toplina  lesa se skriva v obeskih za ključe, 
namiznih podstavkih, zabojih za sadje, 
urah. 
Na razstavnih policah ustvarjalnice 
Zvonček najdete še mnogo več. Izdelki so 
tudi cenovno izredno ugodni, v razponu 
med dva do trideset evrov. Tistim, ki nas 
še niste obiskali, naj prišepnemo, da se 
nahaja v neposredni bližini hotela Vita, 
na Dobrni 41. Odprta  je vsak dan od 
ponedeljka do sobote, od 9h do 12h. Tam 
nas  lahko obiščete tudi izven rednega 
delovnega časa, še zlasti med  13.30 h in 
15.30 h, vendar je v tem času priporočljiv 
predhoden dogovor na  mobilni telefon 
031 713 449. 
Silvo Lavtižar,
 likovni pedagog
                            
Brigita Kuder, 
vodja IVO in VDC
12
Čisto za konec šolskega leta, ko misli 
vedno pogosteje uhajajo k poletju, morju, 
počitnicam in raznovrstnim oddihom, smo 
v CUDV Dobrna pripravili še zadnjo stvar 
– še zadnjo točko, ki bo dala šolskemu 
letu poseben zaključni pečat in pomen: 
zaključno prireditev.
Odvijala se je v telovadnici, 21. junija 
2013, in je bila obarvana predvsem 
glasbeno, v sozvočju z osrednjo temo 
našega zaključka – pusti glasbi v srce. 
Natančno to smo tudi storili. Glasbi smo 
pustili v naša srca in to tudi pokazali na 
odru.
Česa vse so bila na ta dan deležna naša 
ušesa?
Uvod v prireditev je ob klavirski 
spremljavi predstavljala Vinkova 
deklamacija angleške pesmi Thank you 
for the music, kar so gledalci nagradili z 
bučnim aplavzom, kakršen tako zahtevni 
točki tudi zasluženo pripada.
Orfova skupina se je prestavila s 
tamburinom, ropotuljami, triangli in 
drugimi inštrumenti, s katerimi so 
spremljali pesem Nasmeh poletnih dni. 
Manjkalo pa ni niti najboljše in najlepše 
glasbilo od vseh – njihov glas in petje, ki 
se je razlegalo po vsej telovadnici. 
Vinko in Tina sta ob dodelani scenografiji 
zapela pesem On ne more. Poleg ušes so 
bile te točke deležne tudi naše oči, saj sta 
oba pesem tudi koreografsko dodelala in 
uprizorila. Občinstvo je bilo tako deležno 
več kot zgolj pevskega nastopa. 
Manjkalo ni niti »domačih« vsebin – 
narodnih pesmi in ljudskih plesov. Zbor 
je zapel že vsem slovenskim ušesom 
dobro poznano pesem Ti, moja rožica, 
ZAKLJUČNA PRIREDITEV OB KONCU ŠOLSKEGA LETA 
2012/2013 – PUSTI GLASBI V SRCE
13
40 
folklorna skupina pa nas je ob spremljavi 
harmonike navdušila s svojimi folklornimi 
predstavami. Gledalci so oboje navdušeno 
spremljali in ploskali v ritmu domačih 
melodij.
S čisto posebno točko so se predstavili 
tudi naši uporabniki na vozičkih. Le-ti za 
razliko od drugih niso prepevali, temveč 
so plesali. Ob glasbeni spremljavi so 
v parih slavnostno odplesali svoj ples, 
ki smo ga posneli na filmski trak in kot 
takega v filmski obliki predvajali staršem 
in ostalemu občinstvu. Lahko bi dejali, da 
so bila ob tem ganjena čisto vsa srca. 
Ne nazadnje pa so bila naša ušesa deležna 
tudi dveh pevskih točk literarne skupine. 
Ob spremljavi klavirja in dveh kitar so 
zapeli pesmi Vsaj malo sonca in Zunaj se 
sonce smeje. 
In res je bilo tako. Zunaj se je že kar 
nekaj časa smejalo vroče sonce. Zato 
smo tudi mi odšli iz telovadnice, na 
sonce, poletju in počitnicam naproti. Še 
prej pa smo še malo poklepetali, si ob 
kanapejih gasili žejo z osvežilno limonado 
in ledenim čajem. Bili smo ponosni: na 
naše uporabnike, ki so vsak po svojih 
zmožnostih na unikaten in čudovit način 
prispevali k zaključni prireditvi, ki se je 
dotaknila vseh. Tudi kakšno solzo v očeh 
se je dalo opaziti. In seveda smeh, veliko 
smeha, obraze sreče, veselja, ponosa… 
Tako, kot je tudi prav za slovo šolskemu 
letu in pozdrav počitnicam. 
Z glasbo je mogoče povedati več kot z 
besedami.
(Carl Maria von Weber)
   Ines Klavžar, 
knjižničarka
14
dva dni našega bivanja na taboru. Dekleta 
so fante lepo sprejele medse, tako da so 
se vsi dobro počutili. S  skupnimi močmi 
smo izdelali bivak v vodovem kotičku, 
skupaj žagali leske za bivak in vezali 
veje, dekleta pa so fantom pokazala, 
kako se postavi ogenj - piramida. Bili 
smo zelo pridni in v zelo kratkem času 
postavili zasilno bivališče, nato pa sta 
se Vinko in Bine priključila fantom pri 
igranju nogometa na »Ameriki«. Luka 
je dogajanje opazoval od daleč. Po 
večerji je sledilo taborniško kolo, kjer 
sta se med vsemi najbolj naplesala prav 
Vinko in Bine, saj sta bila v krog tudi 
največkrat izbrana s strani deklet. Ko se 
je stemnilo, so se fantje z dekleti podali 
na nočni orientacijski pohod, kamor so 
odšli sami, brez vodnika. Našli so vse 
kontrolne točke in osvojili prvo mesto. 
To noč je bil vod, h kateremu smo se 
priključili, na nočni straži. Za stražo 
se je z veseljem odločil Bine in stražil 
skupaj z dekleti vse od 1h do 5h zjutraj. 
Pomagal je tudi pri jutranjem čiščenju 
tabora. Nad svojo stražo je bil vidno 
navdušen in tudi pohvaljen, v jutranjem 
zboru je z dekleti v znak dobrega dela 
dvigal zastavo.
GREMO MI PO SVOJE...
»Bistvo taborništva, poleg povezanosti, 
pomoči, solidarnosti in seveda 
spoštovanja narave, je netekmovalnost. 
Pri nas rezultat in ocene niso pomembni. 
Zato smo medse sprejeli tudi mlade 
s posebnimi potrebami.« je dejal 
starešina Velenjskih tabornikov, katerim 
so se na taborjenju v Ribnem pri Bledu 
pridružili še Bine, Vinko in Luka. Luka 
se je taborjenja udeležil že tretjič, Bine 
drugič, Vinko pa prvič. 
Ob prihodu na taborni prostor otrok 
ni bilo v taboru, zato smo se v miru 
nastanili in si ogledali taborni prostor in 
okolico. Tisti, ki so bili ob našem prihodu 
v taboru, kot npr. kuharice, mentorice, 
zdravnica, ekonom, so nas lepo sprejeli 
in pozdravili. Nato smo si odšli ogledati 
taborni prostor (jedilnico, sanitarije, 
tipi, jambor, ognjišče, saloon, kjer smo 
se lahko tudi malo okrepčali) in bližnjo 
okolico (Savo, travnik »Ameriko«, 
Ribniški most, vodove kotičke). V času 
kosila smo se vsi vrnili v tabor in takrat je 
naše življenje po taborniško zaživelo. Po 
kosilu smo se priključili manjšemu vodu 
štirih deklet, s katerimi smo preživeli cela 
15
40 
Naslednji dan se je začel s skupinsko 
jutranjo telovadbo z elementi karateja. 
Po zboru pa so vodi odšli po zadanih 
nalogah – poišči me. Vod se je razdelil 
na več delov in posamezne skupinice 
so odšle iskat določeno stvar. Ko so vse 
našli, so stvari zamenjali za sestavine 
za kuho kosila. S kotlički, lopatami, 
nožki in jedilnim priborom smo odšli 
na »Ameriko«, kjer smo si postavili 
ognjišče in ogenj, nabrali nekaj leskovih 
vej in začeli s pripravo kosila. Skuhali 
smo zelenjavno juho, spekli hrenovke 
in twist. S kosilom so bili vsi zadovoljni. 
Po kosilu so sledile delavnice po izbiri. 
Vinko in Bine sta se vključila v kolesarsko 
delavnico, kjer so po dva in dva odšli 
na kolesarjenje po označenih točkah 
na karti. Vinko je kolesaril z enim 
fantom, Bineta pa sta s sabo vzeli dve 
dekleti. Luka se je priključil delavnici 
streljanja z lokom, puško in fračo. Po 
zaključenih delavnicah so bili vsi veseli 
nad popoldanskim dogajanjem in novimi 
doživetji. Po večerji je sledilo kolo, 
kjer sta se ponovno naplesala Bine in 
Vinko. Sledil je večerni program, kjer 
je s svojim talentom branja besed nazaj 
otroke navdušil Luka. 
Naš zadnji dan bivanja na taboru se je 
začel s telovadbo. Po jutranjem zboru, 
kjer smo se pridružili stražarskemu vodu 
pri dvigovanju zastave, pa so bile na 
programu delavnice, kjer so se vsi trije 
fantje vključili v delavnico streljanja z 
lokom in puško. Nad to veščino so bili 
vsi navdušeni, saj so večkrat zadeli v 
tarčo. Po zaključenih delavnicah smo 
odšli pospraviti šotor in našo opremo. 
Poslovili smo se od kuharic, ki so nam 
kuhale kavo, od tabornikov v »Saloonu«, 
kjer smo si privoščili kakšno čokoladico 
in od ostalih, ki so nas z veseljem sprejeli 
medse, se z nami družili, pogovarjali in 
nas imeli za svoje. 
V teh dneh, ki smo jih preživeli z 
osnovnošolskimi otroki, smo doživeli zelo 
veliko, veliko raznolikega, zanimivega 
in tudi neponovljivega. Otroci so nas 
lepo sprejeli medse, skupaj smo se 
družili, peli, plesali,... Bivanje v naravi, 
z osnovnošolskimi taborniki je bilo za 
vse nekaj nepozabnega. Spoznali smo 
veliko taborniških veščin in navad. Kot 
bi rekli Velenjski taborniki, bili smo del 
njihove pravljice. S prijetnimi občutki po 
skupnem druženju, novih prijateljstvih 
in doživetjih smo se odpravili proti domu. 
Na poti smo se ustavili še na kosilu in se 
v popoldanskih urah vrnili domov. 
Mateja Lipičnik, 
razredničarka
16
Včasih smo spremljevalci morali kar 
krepko potiskati voziček, da smo 
prevozili razgibane terene. Do takrat, 
ko je sonce imelo največjo moč, smo bili 
že nazaj v centru. V ohlajenih prostorih 
smo tako lažje načrtovali aktivnosti za 
sproščene počitniške dni. 
Na fotografiji je skupina starejših 
učencev, ki so nam v času počitnic redno 
priskočili na pomoč pri vožnji vozičkov. 
Vsi, Bine, Vinko, Jasminko, Tine, Ina in 
Aljaž, so resno in vestno opravljali svojo 
nalogo. Aljoša, Tadeja, Maj, Doroteja, 
Iza in Aleksandra pa so z nasmeškom na 
obrazu sprejeli njihovo pomoč. 
Mag. Tatjana Šušteršič, 
razredničarka
Kljub poletni vročini, ko so temperature 
presegle magično mejo 30 stopinj, smo 
ostali v oddelku OVI II aktivni. Glede na 
to, da v skupini ni počitniških zaspancev, 
smo lahko vstajali zgodaj. Takoj po 
zajtrku smo šli na lov za spremljevalce. 
Čeprav so v ostalih skupinah nekateri 
izkoristili podaljšan spanec v času 
počitnic, niso bili nič nejevoljni, ko jih je 
učiteljica zbudila in vprašala, ali bi želeli 
s skupino OVI II na sprehod. Če je bilo 
potrebno, so bili starejši spremljevalci 
urejeni tudi v 10 minutah. Tako smo že 
ob 8.30 krenili proti Dobrni. Navadno 
smo šli v  park Term Dobrna in se nadihali 
svežega dopoldanskega zraka v zavetju 
stoletnih dreves. Medtem, ko so se 
starejši učenci odpočili na gugalnicah, 
smo mi prisluhnili petju ptic. Pot nazaj 
je bila vedno malce drugačna. Ali smo šli 
ob Dobrnici ali mimo trgovine, gasilskega 
doma… Skratka; vsaj del poti nazaj smo 
se vozili po drugem terenu. 
POLETNE VOŽNJE Z VOZIČKI
17
40 
Doroteja, Aljoša, Maj, Aleksandra, 
Tadeja in Iza so se pod vodstvom Tatjane 
K., Martine, Ane Marije, dijaka Robija 
in razredničarke Tatjane Š. za en dan 
prelevili v čisto prvo Indijansko pleme. 
Najprej si je bilo potrebno izbrati ime 
plemena in vseh Indijancev. Ideje so kar 
deževale, saj smo si že oblekli indijanska 
oblačila, nadeli perjanice, porisali 
obraze in pripravili klobasice in krompir. 
Pojoče Pero, Čunga Lunga, Sladki Panda, 
Vroča Sivka, Močna Princesa, Smejoča 
Dalija so se pod vodstvom starešin Rdeči 
Slap, Kondorjev Let, Maya Maya, Leteče 
Pero in Tiste, ki je Med Vodami odpravili 
v tipi. Ob ognju se je pela najbolj znana 
indijanska pesem »Kili kili«. Iz tipija se 
je slišalo igranje na bobne in različne 
vzklike; tudi prošnje je dim ognja poslal 
v nebo. Najbolj glasna je bila prošnja 
za zdravje Vroče Sivke, ki je bila ravno 
takrat v bolnišnici. 
Za pleme Hono –Lulu Tista,
ki je Med Vodami
INDIJANSKI DAN
18
strpnosti in sprejemanja drugačnosti, 
odpravljanju predsodkov in stereotipov 
in predvsem razvijanja prijateljstva 
med različnimi otroki in mladostniki 
iz različnih držav. Med plovbo smo si 
razdelili delovne naloge in se uspešno 
privajali na življenje na palubi in v 
podpalubju jadrnice, si medsebojno 
pomagali pri različnih opravilih, kuhanju, 
pospravljanju jadrnice. Med potjo pa sta 
Albin in Miha spoznavala tudi osnove 
jadranja, navigacije, zavezovanja 
mornarskih vozlov, prav tako sta se 
preizkusila v krmarjenju jadrnice in na 
koncu pridobila izkaznico mladi skiper, 
kot posebno priznanje za uspešno 
8-dnevno jadranje. 
V okviru projekta Mirno morje 2013 
smo se udeležili številnih športno-
rekreativnih aktivnosti, terapevtsko-
gibalnih delavnic, tradicionalnega 
sprejema predstavnikov župnije Split 
in na svečani slovesnosti prisluhnili 
nagovorom avstrijskega in hrvaškega 
predsednika ter hrvaške olimpijke Mirne 
Jukić. 
Projekt Mirno morje 2013 je skupaj z 
ekipo CUDV Dobrna in CUDV Draga Ig, na 
Elanovi jadrnici s številko 99, sestavljala 
101 jadrnica, s skoraj 1000 udeleženci z 
vseh koncev evropske unije. Zaradi lažje 
logistke so različne ekipe izplule iz več 
kot 10 marin po Hrvaški obali. 
Naša ekipa CUDV Dobrna je skupaj 
z ekipo iz CUDV Draga IG odplula iz 
marine Kaštela in nadaljevala 8 dni 
dolgo potovanje po Dalmaciji, kjer smo 
obiskali Rogoznico, Split, otok Brač, otok 
Šolto. Gre za največji jadralski mirovni 
projekt na svetu, z namenom razvijanja 
MIRNO MORJE 2013
19
40 
Projekt je združeval mlade s posebnimi 
potrebami, osnovnošolce in dijake v 
duhu prijateljstva, strpnosti, miru, 
solidarnosti. Bine in Miha sta se dodobra 
naplavala na številnih prelepih kotičkih 
Jadrana in naplesala ob številnih 
večerih, prežetih z ritmi tradicionalne 
dalmatinske glasbe, disko glasbe, rock 
glasbe in narodno zabavne glasbe iz vse 
Evrope. 
Vsak dan smo pred jadranjem aktivno 
pričeli z jutranjo terapevtsko gimnastiko, 
tekom, učenjem plavanja po Halliwick 
metodi in zdravim zajtrkom, nato pa smo 
se na novi lokaciji, v novi marini, bodisi 
udeležili olimpijskih iger dobre volje, ali 
se udeležili glasbenih oz. ustvarjalnih 
in drugih delavnic. 19.9.2013 smo v 
skupinski akciji izpustili skoraj 1000 
balonov iz 101. jadrnice, kar simbolizira 
prijateljstvo, mir, strpnost, srečo, 
veselje, pravico do učenja in igre ter 
aktivnega preživljanja prostega časa in 
še bi lahko našteval.  V marini Kaštel smo 
sklenili naše  8-dnevno popotovanje, 
kjer so nam gostitelji priredili svečan 
zaključek z dalmatinsko glasbo in 
kulinariko. Poseben pečat je projektu 
vtisnila razigranost, smeh, veselje in 
gibanje, kot osrednji moto projekta 
vseh udeležencev ekip CUDV Dobrna in 
draga. 
Drugo leto odplujeta Ina in Aljaž. Srečno 
in mirno morje 2014!
Mag. Tine Kovačič, 
vodja projekta
20
Kar tradicionalno je že, da v mesecu 
septembru vsi hitimo v Velenje na obisk 
Pikinega festivala. Takrat po mestu 
pohaja Pika Nogavička, tista nagajiva 
Pika s kitkami, pegicami in različnimi 
nogavicami, ki premaga gusarje in če je 
potrebno v zrak dvigne Alfreda. Tako smo 
se tudi v naši skupini podali pogledat ali 
je Pika še vedno tako nagajiva. Večina 
se nas je odpravila iz Dobrne, Gašper pa 
nas je s starši pričakal kar ob velenjskem 
jezeru. Najprej je bilo seveda obvezno, 
da se preobrazimo v Pike in gusarje, 
zato smo obiskali Pikino lepotilnico. Tam 
so nas spretne maskerke preobrazile v 
prave Pike in gusarje in sedaj je tudi nam 
dovoljeno, da smo malce nagajivi, kajne? 
Nato smo se sprehodili po Pikinem mestu. 
V Vili Čira Čara smo iskali skriti zaklad, a 
žal ga tokrat nismo našli. Pred vilo smo 
pobožali Alfreda, pozdravili Ficka in 
se odpravili naprej. Ob pohajanju smo 
srečali Piko in jo prosili, da se z nami 
fotografira. Ker je seveda v Pikinem 
mestu vse polno delavnic, smo se v eni 
izmed njih ustavili in tudi mi pridno 
ustvarjali. Na koncu je seveda sledil 
obvezen postanek v kavarni, kjer smo se 
odžejali in spočili. Gašperjevim staršem 
se najlepše zahvaljujemo za pomoč 
pri prevozu in nenehnih pogostitvah s 
pijačo.
Vanja Sušec, 
razredničarka
PIKA V VELENJU
21
40 
Kdo je to? Na prvi pogled je res prava 
slika, čevlja sta ji prevelika, nogavici 
nista par, za modne muhe ji ni mar. Je 
živahna, poskočna, drobcena, a strašno 
močna, rada veliko in dobro je, zato 
je zdrava kot dren. No, ste že uganili? 
Seveda; to je Pika Nogavička. Tudi v 
oddelku OVI II smo želeli spoznati to 
navihanko. 
Zadali smo si, da jo obiščemo v Velenju, 
kjer zganja svoje vragolije cel teden. 
Načrte so nam prekrižali prvi jesenski 
virusi. Pa vendar nismo vrgli puške v 
koruzo, saj se tudi prava Pika ne preda 
kar tako. V oddelku smo staknili glave in 
pripravili »Pikin teden« po Piki Nogavički. 
Najprej so bile na vrsti ustvarjalne 
delavnice. V celjskem nakupovalnem 
središču smo se usedli pred slikarsko 
platno, nataknili smo si krtače in sčistili 
Pikino hišo, pobožali orjaškega belega 
vranca s črnimi pikami, nato pa končali 
pri ustvarjanju kravat. Vseskozi so nam 
pomočnice naše literarne junakinje 
pomagale, tako smo lažje prilepili 
krogce, pritrdili kravato na trak, zvezali 
kitke iz volne in prilepili raztrgane 
žepke na krilcu. Po naključju pa smo 
nato pristali še na glasbeni predstavi 
»Skrinjica želja« amaterskega gledališča. 
Drugi dan je bilo na vrsti pravo Pikino 
packanje. Mešanje s kuhalnico v posodi 
za nas ni nič kaj zanimivo. Naše roke 
so mešale moko z mlekom in surovim 
jajcem, nato pa je nekaj popadalo še 
na tla in ostalo v laseh, skratka, v tem 
smo si bili s Piko čisto blizu. Ker je bolj 
malo ostalo v posodah, so nam učiteljice 
morale pripraviti dodatno maso za naše 
ogromne čalapinke. In ker jih je nekaj 
še ostalo, smo si zaželeli, da bi se z 
njimi lahko posladkala tudi prava Pika. 
Pa smo poskusili -  trikrat smo jo na ves 
glas poklicali in najprej so se prikazali 
veliki (preveliki) črni čevlji, pisane 
nogavice, ogromen dežnik in šele nato 
rdeče kitke. S Piko smo nato zapeli kar 
nekaj pesmic, jahali konja, vsakega je 
Pika tudi kaj povprašala, učiteljicam 
pa predlagala, da bi ostala pri nas; 
sedela na kuhinjskem pultu, jedla z 
nogami na mizi, hodila po posteljah s 
čevlji. Učiteljice so dobro premislile 
njen predlog in ji nato ponudile, da ji 
tudi naslednje leto spečejo najboljše 
čalapinke, če nas obišče, za letošnje leto 
pa bo dovolj norčij. Pika se je strinjala in 
se ob slovesu še nekajkrat fotografirala z 
nami. Na tem mestu bi se radi zahvalili 
dobri vili Mojci Zaponšek, ki je uredila, 
da je Pika Nogavička našla pot od Vile 
Čira Čara do našega centra in nam tako 
popestrila dopoldne. Celoten Pikin teden 
je bil izredno živahen, poln izzivov, ki 
smo jih s skupnimi močmi vendarle rešili 
in organizirali Piko po Piki.  
Mag. Tatjana Šušteršič, 
razredničarka
PIKIN TEDEN V SKUPINI OVI II
22
Z Dobrne smo se Mateja, Luka, Aljaž, Ina, 
Karmen in jaz odpravili proti Ljubljani, 
natančneje v Dijaški dom Bežigrad, kjer 
smo se nameravali nastaniti. Ob našem 
prihodu sobe še niso bile pripravljene, 
zato smo si privoščili malico in se odpeljali 
proti Igu v telovadnico Osnovne šole Ig. 
Najprej smo se prijavili kot udeleženci, 
nato pa se je začela otvoritvena 
slovesnost. Bila je kratka, z zelo aktualno 
vsebino. Žabice so nam pripravile 
poučno lutkovno predstavo o tem, kako 
zelo nas prizadene, če nam nihče ne 
stoji ob strani, dvomi v naše sposobnosti 
in nas ne podpira v naših prizadevanjih. 
Pomembno je, da verjamemo sami 
vase, tu in tam pa vseeno potrebujemo 
podporo naših bližnjih in prijateljev. 
Spregovorila nam je direktorica CUDV 
Draga, dr. Valerija Bužan ter namestnik 
varuhinje človekovih pravic.
Po večerji v Dragi sva se z vsemi 
uporabniki udeležili okrogle mize z 
naslovom »Pravica do partnerstva in 
poroke«. Tema je zelo zanimiva, saj o 
njej ne govorimo veliko. 
Osvetljena so bila naslednja vprašanja:
O pravici do poroke oseb s posebnimi 
potrebami, ki jo zaenkrat Zakon o 
zakonski zvezi in družinskih razmerjih 
še ne omogoča, saj te osebe pogosto 
ne morejo izpolniti vseh pogojev za 
sklenitev zakonske zveze.
Kaj pomeni pravica do družine - kako 
pripraviti ustrezne pogoje za tovrsten 
način življenja in kako zagotoviti 
učinkovit podporni sistem.
O težavah s podaljševanjem starševskih 
pravic. Starši s svojo skrbjo posegajo 
v življenja svojih otrok tako, da jih 
onemogočajo in jim delajo škodo.
O poslovni sposobnosti, pri čemer so 
nekateri ugotavljali, da ni odvzeta 
brez razloga, saj si invalidi in osebe s 
posebnimi potrebami sicer tudi želijo 
intimnih zvez, vendar potrebujejo 
zaščito pred zlorabami.
8. ABILIMPIADA SLOVENIJE V DRAGI PRI IGU
23
40 
Tekmovalne zvrsti v katerih so sodelovali 
naši uporabniki:
Luka: vezenje - križni vbod
Mateja: vezenje - stebelni vbod
Aljaž: priprava narezka
Ina: priprava narezka.
Opoldne smo se odpravili na kosilo, 
Karmen pa je bila zadržana, saj je bila 
sodnica. Počakali smo, da so sodniške 
komisije opravile svoje delo, mi pa 
smo se malo sprehajali, plesali, brali in 
se igrali vislice, v katerih me je Luka 
nekajkrat pošteno napral. Pa tudi vreme 
nas je namakalo, saj je ves čas močno 
deževalo.
Ogledali smo si razstavo vseh izdelkov 
in ugotovili, da je Luka dosegel 2. 
mesto, ostali pa niso bili tako uspešni. 
Vsaj na papirju ne. Pravzaprav so vsi 
zmagovalci. 
Sledila je zaključna slovesnost. Zapela 
je tudi Alenka Godec.
Proti domu smo se odpravili malo pred 
16. uro. Ustavili smo se tudi na zelo 
zasluženi kavici. Preživeli smo dva krasna 
dneva in se dobre volje poslovili.
Lidija Hrnčič in Karmen Kugler, 
mentorici
Osebe s posebnimi potrebami imajo 
potrebo po bližini in intimnosti, deloma 
tudi po spolnosti, vendar nanje pogosto 
gledamo kot na velike otroke in jim s 
tem odvzemamo področja odločanja, ki 
so za nas sicer samoumevna.
Nekateri so povzeli, da je institut zakona 
preživet, zato se bo potrebno usmeriti 
na druge oblike skupnega življenja – 
izvenzakonsko skupnost. 
Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje, 
kako globoko lahko osebe s posebnimi 
potrebami ozavestijo način, kako poteka 
partnerski odnos in zakonska zveza.
Dotaknili so se tudi pojava istospolnosti 
v naših institucijah.
Okrogla miza se je zaključila z zavezo, 
da ni več vprašanja DA ali NE, temveč le 
še vprašanje KAKO.
Po zaključku okrogle mize se je Karmen 
udeležila sestanka sodnikov, potem pa 
smo se vsi skupaj odpeljali na ples s 
skupino Darling, ki se je zaključil ob 22. 
uri. Po plesu smo se vrnili v Ljubljano in 
malo po 23. uri legli k počitku.
V soboto smo vstali zgodaj, ob 6. uri, 
pojedli in se vrnili v Drago, kjer so se 
zbrale vse tekmovalne ekipe. Tekmovalni 
del je potekal od 9. – 12. ure.
24
Vsi smo vajeni nakupovalnih centrov, 
reflektorjev ter obupnih reklam. 
Sejem Kozjansko jabolko je pa popolno 
nasprotje, se ne blešči, ne potrebuje 
reklame in je naravnost imeniten. 
Neke lepe sobote smo se odpravili na 
pot. Naše prijazne kuharice so nam 
pripravile sendviče, pijačo ter seveda 
nekaj sladkega. Že pred Podsredo je 
bila strahotna gneča, seveda, saj gremo 
na tako imeniten sejem. Ogledali smo 
si ogromno stojnic z najrazličnejšimi 
dobrotami kmetij iz širše okolice. Vse 
je bilo videti omamno. Seveda smo tudi 
poskusili tu in tam kakšno dobroto. Pa tudi 
kupili nekaj malenkosti. Ogledali smo si 
razstavo različnih sort jabolk, pridelavo 
jabolčnega soka ter žganjekuho. Kot 
se za sejem spodobi, tudi glasba ni 
manjkala. Ogledali smo si še nogometno 
tekmo osnovnošolskih ekip in nadaljevali 
pot s spokojnega kozjanskega konca 
proti vinorodnemu Bizeljskemu. Tam 
smo odložili Martina, nato v Krškem še 
Vinka in si vzeli še en kratek »kavica« 
odmor. Pa v hrib do Tinetovega doma, 
kjer sta nas pričakala dedek in babica 
ter velika škatla keksov. Njam. Nazaj 
grede smo nabrali še kostanj, kar med 
dežnimi kapljicami smo skakali. Doma 
smo kar v pečici spekli kostanj ter na 
koncu popadali v postelje.
Jerneja Borovnik, 
razredničarka
KOZJANSKO JABOLKO
25
40 
V CUDV Dobrna smo v sklopu aktivnosti 
meseca požarne varnosti v torek, 19. 
11. 2013 organizirali napovedano 
požarno (evakuacijsko) vajo. Preverjali 
smo odzivni čas evakuacije uporabnikov 
in zaposlenih v primeru požara ter 
delovanje sistema aktivne požarne 
zaščite in ugotavljali potencialne 
kritične situacije. 
Začetek požarne vaje je ob 14. uri 
naznanil hišni požarni alarm. Uporabniki 
ter zaposleni smo se brez nepotrebnega 
tekanja in povzročanja panike mirno 
zbrali na enem od treh zbirnih mest ter 
sporočili potrebne podatke vodji vaje. 
Obilno deževje ni zmotilo nikogar.   
Po uspešno zaključeni vaji so člani 
Prostovoljnega gasilskega društva Dobrna 
prikazali gašenje začetnih požarov. 
Vsakdo od prisotnih je lahko poskusil 
gasiti z ročnim gasilnim aparatom. 
Posebej je bila zanimiva predstavitev 
opreme obeh gasilskih vozil ter osebne 
opreme gasilcev. 
V dneh po požarni vaji smo v Centru 
več pozornosti namenili pogovorom 
o varovanju pred požari in drugimi 
nesrečami, nastajale so risbice, plakati, 
… Uporabniki in delavci smo prejeli 
zgibanke Gašenje začetnih požarov v 
gospodinjstvu, ki so nam jih prijazno 
posredovali z Gasilske zveze Slovenije.  
Članom PGD Dobrna ter gospodu Filipu 
Blažiču, pooblaščenemu za izvajanje 
ukrepov varstva pred požarom, se 
iskreno zahvaljujem za strokovno 
pomoč pri izvedbi vaje. Hvala tudi 
vsem uporabnikom in zaposlenim za 
resen pristop ter pripravljenost za 
sodelovanje.  
Mateja Čerenak, 
vodja oddelka za upravno-pravne in 
administrativne zadeve
POŽARNA - EVAKUACIJSKA VAJA 
26
V  naš   zavod so se  pripeljali  gasilci 
najprej so nam pokazali kako se pogasi 
požar ali  ogenj.  S seboj so prinesli 
gasilske   pripomočke  gasilske aparate 
gospod gasilec mi je povedal  kdaj imajo 
intervencije  in povedal mi je tudi  za 
prometne nesreče  poklicni gasilci iz 
Celja in Ljubljane priskočijo na pomoč 
ko so se gasilci poslovili  sem gospoda 
gasilca vprašal če imajo  fb  in povedal 
mi je da ga imajo pgd  Dobrna. Gasilcem 
sem povedal  da tudi mi  pridemo k njim 
na obisk  enemu gasilcu sem dal roko 
želim si da bi še večkrat prišli k nam 
v zavod na Dobrni  enemu gasilcu sem 
povedal  če imajo tako veliko garažo da, 
lahko spravijo te tovornjake. 
To bi bilo vse za danes, od vas se poslavlja 
gasilec Alen.
  Alen,
uporabnik
GASILSKA VAJA
27
40 
V Centru za usposabljanje, delo in 
varstvo Dobrna smo že nekaj časa 
razmišljali, kako bolje razumeti starše 
naših učencev, ki imajo otroke z težjo 
in težko motnjo v duševnem razvoju. 
Razumeti, kako se sesuje svet staršem 
ob rojstvu drugačnega otroka, kot so 
pričakovali? Kako se počutijo starši, ki 
dobijo v roko diagnozo na listu in so 
s tem vrženi v svet po načelu »znajdi 
se«? Razumeti, kako je prejokati noči, 
nato pa podnevi biti močan za obisk pri 
zdravniku, močan za starejšega otroka, 
za moža, za dedka in babico? 
Zato smo med nas povabili gospo Petro 
Greiner. Danes je gospa že znana 
Mariborčanka. Tista, ki je rodila deklico 
s hudo genetsko okvaro, trisomijo 13. 
Ni ji težko govoriti o času po porodu, o 
privajanju na Sofijo, o dekličini smrti, 
o sistemskih napakah v bolnišnicah. Ob 
dobrem domačem zeliščnem čaju in 
kolačkih se je njena osebna izkušnja 
prepletla z izkušnjami naših staršev. 
Pogovor je tekel o strahovih, o bolečini, 
pa tudi o brezpogojni ljubezni do svojega 
otroka  in o veselju ob še tako majhnih 
uspehih otrok. S to čajanko smo skušali 
staršem ponuditi možnost, da slišijo 
nekoga, ki je vse to dal skozi in se ni 
predal. Pogovor smo zaključili, ne da bi 
gospa Greiner povedala kaj več o njenem 
Zavodu 13, o njenih dveh razstavah in o 
njenih naslednjih projektih. Kljub temu 
mislim, da smo dosegli naš osnovni cilj, 
pokazati staršem, da nam ni vseeno!
Mag. Tatjana Šušteršič, 
razredničarka
ČAJANKA Z GOSPO 
PETRO GREINER
28
V ustvarjalnici  Zvonček smo v sredini 
meseca januarja organizirali  literarni 
večer. Bil je prvi dogodek v nizu aktivnosti 
praznovanja  letošnjega jubilejnega 
leta. V našo sredino smo povabili 
gospoda Mateja Krajnca, ki je leta 2002 
postal najmlajši član  Društva slovenskih 
pisateljev. Veseli smo, da so literarni 
večer, ki ga je uspešno vodila naša 
knjižničarka,  z obiskom obogatili župan 
ter predstavniki hotela in več društev iz 
kraja. Matej Krajnc je  ustvarjalen avtor, 
ki se  ponaša z bogato bibliografijo.  Živi 
in ustvarja v Celju in Ljubljani, pogosto 
sledi satirično- parodični  tematiki.  Je 
tudi komparativist, kantavtor in pisec 
recenzij in literarnih kritik.  Z doživeto 
interpretacijo slovenskih popevk  sta 
dogodek glasbeno začinili,  poleg 
osrednjega gosta, tudi Eva Popovič in 
Petra Žnidarčič. 
Utrinki  iz vtisov uporabnic in 
uporabnikov:
NINA: »Fajn se mi je zdel. Presenečena 
sem bila, ker sem bila povabljena zraven. 
Všeč mi je bilo, da je Urška zraven med 
programom postavljala vprašanja. Glasba 
je bila tudi v redu. Lepo je bilo vse 
naštimano. Gost je kar lepo odgovarjal 
na vprašanja. Igral je na kitaro. Zdi se 
mi čudovit pesnik. Na koncu nam je dal 
tudi nekaj svojih knjig.  Všeč mi je bilo, 
da sta sodelovala tudi Luka in Vinko. 
Na koncu so nas še lepo pogostili. Če bi 
imela možnost, bi šla še kdaj. Pa tudi 
sama bi želela nastopati na kakšni taki 
prireditvi.«
NADA: »Meni je bilo všeč, ker je Matej 
Krajnc preprost človek. Fajn pesmi ima. 
Fajn poje in igra. Všeč so mi besedila 
njegovih pesmi. Mislim, da če jih dobro 
poslušaš, ti pesmi nekaj povedo. Njegove 
pesmi govorijo o tem, kako on doživlja 
svoje življenje. Všeč bi mi bilo, če bi 
nas pesnik še kdaj obiskal. Všeč mi je 
bilo, da nam je pesnik zaupal tudi nekaj 
stvari o sebi.
Ob koncu smo imeli zakusko. Za 
naslednjič bi bilo fajn, če bi imeli malo 
več časa in bi lahko osebno spregovorili 
kakšno besedo z gostom.«
LUKA: »Fajn je bilo. Fajn sem se imel. 
Všeč mi je bilo, da sem se udeležil 
dogodka in da sem lahko sodeloval. 
Prebral sem pesem. Bil je poseben 
dogodek. Gospod Krajnc se mi je zdel 
prijazen. Na koncu so nas pogostili še s 
pecivom.«
VINKO: »Všeč mi je bilo, da sem prebral 
2 pesmi od Mateja Krajnca. Naslov prve 
pesmi je bilo Celje, naslov druge pesmi 
pa Maribor. 
KULTURNI DOGODEK V GALERIJI
29
40 
Všeč mi je bilo, da sem se lahko malo s 
pisateljem pogovarjal. Ko smo končali, 
nas je čakala pogostitev. Mogoče bi 
lahko imeli še kakšnega gosta več. Ali pa 
še kakšen podoben dogodek. To pesem, 
pesem Celje, ki sem prebral, mi je bila 
še kar všeč. Mi je bila pri srcu. Pesem 
me je poživila, bil sem v stanju, kot da 
bi bil zaljubljen. Res fina pesem.«
IGOR: »Bil sem v Ljubljani. Šli smo po 
Krajnca. On je pesnik in pisatelj. Zdel se 
mi je dober dogodek. Všeč mi je bilo, ko 
je Krajnc bral pesmi. Rad imam pesmi. 
Pa tudi zapel je in zraven igral na kitaro. 
Na tak dogodek bi šel še kdaj.«
SUZANA: »Všeč mi je bil gospod, ki je 
kitaro igral, všeč so mi bile njegove 
pesmi. Fajn je bilo, ko smo ploskali. 
Imeli smo se zelo fajn.«
                                                                              
Brigita Kuder, vodja IVO in VDC 
Mateja Debelak, pripravnica
30
V četrtek, 23. januarja, smo v Ustvarjalnici 
Zvonček organizirali literarni večer. To 
je  bil prvi dogodek v sklopu 40. letnice 
Centra za usposabljanje, delo in varstvo 
Dobrna. Rdeča nit večera so bili avtorji 
iz Celjskega območja. 
Gost večera je bil pesnik Matej Krajnc. 
Matej pa ni samo pesnik, ampak tudi 
pisatelj, prevajalec in kantavtor. Je 
ustvarjalec v pravem pomenu besede 
s precej obsežno bibliografijo. O njem 
lahko povemo tudi to, da je leta 2002 
postal najmlajši član Društva slovenskih 
pisateljev in da je od leta 2006 član 
Društva slovenskih knjižnih prevajalcev. 
Literarni večer smo pričeli s pesniško 
zbirko Umila me je neka čudna rosa, 
iz katere smo prebrali pesmi Celje, 
Ljubljana 1995 in Maribor. Vsi trije 
kraji imajo za pesnika poseben pomen: 
rodil se je v Mariboru, odraščal je v 
Celju, trenutno pa živi v Ljubljani. Na 
vprašanje, ali je Celjan ali Ljubljančan, 
je z iskrico v očeh odgovoril: »Malo 
mešano.«
Več kot primerni za ta čas sta pesniški 
zbirki Stric iz ozadja in Pesmi za 
gospodarsko krizo. Obe sta nastali leta 
2012 in na satiričen način opisujeta 
stanje ter dogajanje v naši državi. 
Pesnik je povedal, da satiričen način 
pisanja uporablja predvsem zato, da 
lažje »izlije na papir tisto, kar ga teži«, 
tisti ki mu je besedilo namenjeno, pa ga 
pravzaprav ne razume. 
Dogajanje v Ustvarjalnici smo popestrili 
tudi s petjem. Nekaj svojih skladb je 
zapel naš gost Matej Krajnc, za glasbeni 
vložek pa sta poskrbeli tudi Eva Popovič 
(vokal) in Petra Žnidarčič (klavir). 
Pesmi na našem dogodku sta skupaj s 
knjižničarko prebirala uporabnika Vinko 
Rešetar in Luka Čevnik. 
Po zaključku literarnega večera smo 
si vsi skupaj vzeli še nekaj časa, se 
malo družili ob slastnih prigrizkih in 
zbirali ideje za nadaljnje delo. Glede 
na zadovoljne in vesele obraze vseh 
obiskovalcev lahko rečemo, da je prvi 
dogodek več kot uspel. 
Urška Perko,
 knjižničarka 
LITERARNI VEČER
31
40 
Zahvala!
 
Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna ima dolgo 
tradicijo. Od povojnih let dalje je deloval v neprimernih 
prostorih stare graščine Novi grad. Od oktobra 2007 smo v novo 
zgrajenem objektu, ki omogoča boljše pogoje za življenje in delo. 
Trud zadnjih desetletij je bil tako usmerjen v izgradnjo novih 
prostorov. Manj kot bi želeli pa smo lahko investirati v razno 
prilagojeno opremo in pripomočke. Potreba po prilagoditvah pa 
je vse večja, saj se v zadnjih letih močno spreminja struktura 
naših uporabnikov. Te skupine uporabnikov imajo večje potrebe 
po prilagoditvah okolja, opreme in pripomočkov. Naši otroci in 
mladostniki brez prilagoditev nimajo priložnosti razviti svoje 
potenciale in sposobnosti do najvišje možne mere, odrasli pa ne 
dejavno sodelovati pri različnih življenjskih aktivnostih. 
V začetku leta 2014 smo uspeli pridobiti velikodušno donacijo 
Thoolen Foundation Vaduz iz Švice. S prejetimi sredstvi smo 
nabavili opremo za klubski prostor, pripomočke za vzdrževanje 
dobrega zdravja najbolj ogroženih uporabnikov z najtežjimi 
zdravstvenimi težavami ter več prilagojenih učnih pripomočkov. 
Pridobitev te opreme pomeni velik korak naprej pri skupnih 
naporih za višanje kvalitete življenja naših uporabnic in 
uporabnikov. Hkrati pomeni tudi veliko spodbudo za nadaljnje 
delo. 
V imenu uporabnikov in sodelavcev CUDV Dobrna se donatorju – 
Thoolen Foundation Vaduz iz Švice iskreno zahvaljujem. Iskrena 
hvala tudi gospe Čebela in gospe Hobič za pomoč pri pridobivanju 
donacije. 
Mateja Čerenak, 
vodja oddelka za upravno-pravne in administrativne zadeve 
32
Sneg kar ni in ni hotel zapasti in mi smo 
se že spraševali, kako bomo realizirali 
zimski športni dan. Pa je do nas prišel 
»gospod Božiček«, in sicer Lukov očka, 
ki nam je za novo leto, oziroma Lukov 
rojstni dan, vsem podaril brezplačno 
kopanje v Laškem in tudi prevoz. Darilo 
smo z veseljem sprejeli. Ker se je 
decembra v centru že preveč dogajalo, 
smo karte porabili v mesecu januarju. 
Na četrtkovo zimsko dopoldne smo 
uživali v bazenih, se vozili po toboganu, 
plavali pod vodo in se spraševali, zakaj 
imajo nekateri rdeče oči. Tudi gneče 
ni bilo, tako da smo si res lahko dali 
duška. Pomalicali smo kar na ležalnikih, 
za kosilo pa smo odšli v Špico na slastno 
pico. 
Še enkrat se zahvaljujemo gospodu 
Lažeti za podarjene karte. In veste kaj – 
naslednji dan je začelo snežiti!
Maja Godec, 
razredničarka
ŠPORTNI DAN V THERMANI
33
40 
IZ LIKOVNIH USTVARJALNIC
“Anglija”, Tina, 
tempera
“Čebele in čmrlji”, Mateja, 
tempera
“Hiša”, Anja, 
tempera
“Dom”, Zlatko, 
tempera
“Prijateljica”, Tadej, 
tempera
“Gozd”, Jasminko, 
tempera, kolaž
34
Bil je tih, turoben dan. Predzadnji dan 
pred zasluženimi šolskimi počitnicami. A 
prav ta dan so učenci osnovne šole Gorica 
iz Velenja v Center za usposabljanje, 
delo in  varstvo Dobrna  prinesli sončni 
žarek.
Na vabilu na premiero glasbene pravljice 
Pepelka je bilo zapisano: predstava 
je primerna za najmljajše, mladino in 
odrasle. Pomislila sem,  pa saj takšna 
publika mi tudi smo. Odločili smo se, da 
jih povabimo v naš Center. Prijazno so se 
odzvali povabilu in potrdili svoj prihod.
Ker pa je letošnje leto leto praznovanja 
jubilejev v našem  Centru (praznujemo 
tudi 40. obletnico ustanovitve prvega 
oddelka za učence, ki niso mogli slediti 
programu oddelkov s prilagojeno 
vsebino), smo v tem okviru načrtovali 
tudi skupno druženje z najmlajšimi iz 
vrtca in učenci prvega razreda osnovne 
šole Dobrna  ob slovenskem kulturnem 
prazniku.  Žal tega takrat zaradi 
neugodnih vremenskih razmer ni bilo 
mogoče realizirati. Pa smo jih povabili 
tokrat. Pridružili so se nam, naša 
telovadnica se je spremenila v teater, 
prostor za gledalce smo napolnili do 
zadnjega kotička.
V glasbeni pravljici Pepelka so združili 
moči učenci glasbenega, plesnega 
in gledališkega  krožka ter njihovi 
mentorji. Med 22 nastopajočimi se je 
večina učencev prvič pojavila na odrskih 
deskah, sploh v vlogi, ko je treba peti, 
plesati in  govoriti hkrati.
Posrečeno in moderno besedišče, glasba 
ter ples so nam posredovali  dobra in 
aktualna sporočila. 
Pomen družine, socialno razlikovanje, 
upanje,  zunanja lepota, ki se mora 
dopolnjevati  tudi z notranjo. Zmaga 
dobrega nad zlom, potrditev, da se 
poštenost poplača in nepoštenost 
kaznuje. Pepelka ni vdana v usodo, ampak 
je v njej veliko upanja in poguma.
Dolg in glasen aplavz ob koncu predstave 
je potrdil, da smo uživali, da nam je bilo 
lepo. Še več, bilo je čudovito. Obljubili 
smo si, da se še srečamo.
Naj zaključim z verzom Pepelkine pesmi, 
ki ima globoko sporočilo: »Pa naj bo še 
tako hudo, pa naj bo še tako temno, 
verjeti moraš vase in v svojo srečico.«
Andreja   Čerenak, 
varuhinja
GLASBENA PRAVLJICA PEPELKA
35
40 
36
Je bil en dan, ko bi bilo najbolje sedeti 
za pečjo, oziroma se stiskati k radiatorju. 
Pa smo šli vseeno na pot, Tine, Bine, 
Tadej, Midhi in midve, vsi oblečeni kot 
dedek Mraz. 
Pričakala nas je bela Ljubljana. V 
Cankarjevem domu, kjer je bila postavitev 
razstave v sklopu projekta Iger dobre 
volje, je bilo že vse pripravljeno. Trlo se je 
mladih nadobudnih umetnikov. Program 
je bil resnično natrpan. Voditelj je bil naš 
stari znanec Gorazd. Odlično je zabaval 
mlado in staro. Igral nam je najmlajši 
slovenski jazz bend, pripravljenih je bilo 
morje ustvarjalnih delavnic, žonglerji, 
privoščili smo si sladkarij, sadja in soka, 
da so nas kar trebuhi boleli, pa še svoje 
izdelke smo morali poiskati in jih obesiti 
na pripravljene panoje. Potem pa 
vrhunec. Prišel je reper Zlatko, prijazno 
pokramljal z nami in se tudi fotografiral, 
no, na koncu pa željni mladini odrepal 
nekaj svojih komadov. Gostitelji so 
pripravili lutkovno igro za ustvarjalce ter 
predavanje za spremljevalce. Vsega je 
bilo toliko, da smo komaj uspeli pojesti 
svoje sendviče. Ker pa nam še vedno ni 
bilo zadosti, smo do kolen v snegu gazili 
do Moderne galerije in si ogledali dela 
slovenskih umetnikov. 
Na povratku domov smo si privoščili 
še največje in najboljše in najbolj 
čokoladne trojanske krofe in bili do ušes 
čokoladni, pa kaj bi, užitek je le užitek. 
Se je splačalo odlepiti od radiatorja in iti 
mrzli zimi naproti. 
Jerneja Borovnik in Helena Maček, 
mentorici
IGRAJ SE Z MANO
37
40 
V okviru projektnega dela smo v CUDV 
izpeljali projekt mladinske  izmenjave, 
ki ga je sofinanciral evropski program 
Mladi v akciji. Gre za projekt mladih, v 
katerem je sodelovalo 16 mladostnikov 
iz Slovenije in Hrvaške, starih od 15 do 
25 let. 
S pripravami na projekt smo začeli 
konec preteklega leta in se bo zaključil 
do jeseni. Aktivnosti smo združili pod 
imenom Korak k samostojnosti in so 
se osredotočale na temo zaposljivosti 
mladih s posebnimi potrebami. 
Želeli smo, da bi se udeleženci, naši 
učenci in učenci sorodnega centra iz 
Šibenika, medsebojno informirali o 
možnostih zaposlitve po končanem 
šolanju, da bi izmenjali mnenja in 
vizije na temo lastne prihodnosti, 
dela, zaposljivosti, samostojnosti in 
prispevanja v družbi, da bi se preskusili 
v nekaj prilagojenih delovnih okoljih, 
da bi pridobili in razvijali kompetence 
za javno nastopanje, da bi spremljevalci 
izmenjali dobre prakse glede zaposljivosti 
mladih z manj priložnostmi in da bi 
utrdili partnersko sodelovanje.
Glavni del projekta smo izvedli med 
zimskimi počitnicami, ko so prišli k nam 
gostje iz Šibenika. Ob načrtovanju in 
usklajevanju aktivnosti smo poskušali 
upoštevati želje gostov in vseh ostalih 
sodelujočih.  V dopoldanskem času 
smo izvajali aktivnosti povezane z 
zaposlitvami – delo v delavnicah VDC in 
učnih delavnicah ter ekskurzije in oglede 
povezane z zaposlitvami. Učenci so bili 
razdeljeni v tri manjše skupine in se 
preskusili v zaposlitvah v lesni delavnici, 
v tehnikah obdelave gline in ročnemu 
izdelovanju papirja in voščilnic. Ogledali 
so si tudi dve enoti VDC CUDV Črna na 
Koroškem ter našo ustvarjalnico galerijo 
Zvonček, kjer razstavljamo izdelke 
uporabnikov centra. V popoldanskem 
času smo zadostili potrebi po druženju. 
Realizirali smo željo gostov po aktivnostih 
na snegu, se kopali v termah, priredili 
tekmovanje v bowlingu. Lepe spomine 
imajo udeleženci na slovenski oz. hrvaški 
večer, ko so se predstavili s kulturo, 
nošo in kulinariko Slovenije in Hrvaške. 
Vsak dan smo izpeljali krajše evalvacije. 
Udeleženci so svoje vtise vpisovali ali 
MEDNARODNA IZMENJAVA
»KORAK K SAMOSTOJNOSTI«
38
označevali svoje počutje v biltenu, ki 
so ga dobili na začetku projekta. Ob 
zaključku smo opravili še zaključno 
evalvacijo. Priredili smo čajanko s 
plesom ter udeležencem podelili potrdila 
za sodelovanje v projektu Jouthpasse, 
v katerih so bile zapisane pridobljene 
kompetence. Slovo v soboto je bilo za 
nekatere udeležence ganljivo.
Kaj so povedali mladi?
Zapisali smo le nekaj njihovih misli. 
Če povzamem: v projektu so se čutili 
koristne, pomembne: naloge so bile 
razdeljene, vsakdo je prispeval del sebe, 
spoznali so nove prijatelje/prijateljice, 
učili so se besed v drugem jeziku. 
Na področju zaposlitev so se preskusili 
v različnih dejavnostih in izrazili 
navdušenje nad končnim izdelkom, 
spoznali so še druge delavnice oz. VDCje, 
se seznanili z nevarnostmi pri delu in 
preventivnim obnašanjem.
Namen projekta je bil dosežen. Mladi 
z motnjo v duševnem razvoju so 
razmišljali o svoji prihodnosti, željah 
glede zaposlitve in priložnosti zase. 
Bolj si predstavljajo možnosti zase po 
zaključku šolanja. Spoznali so priložnosti 
za zaposlovanje v obeh državah. Izrazili 
so skrbi in pomisleke glede zaposljivosti 
oseb z motnjo v duševnem razvoju in 
priložnosti na trgu dela. Vrstnikom so 
predstavili svojo kulturo in spoznali 
njihovo. Okrepili so svoje kompetence 
(jezikovne, socialne, tehnične..) 
Strokovni delavci so delili izkušnje in 
mnenja na izbrano temo. Projekt smo 
predstavili širši strokovni javnosti na 
izobraževalnih dnevih specialnih in 
rehabilitacijskih pedagogov, aprila v 
Portorožu. 
Bojana Lipičnik, 
vodja CUV, koordinatorica projekta
39
40 
Ker alpsko smučanje sodi med 
kompleksne športne discipline, smo se 
nanj v CUDV Dobrna tudi v letu 2014 
sistematično pripravili s tradicionalno 
izvedbo že 6. terapevtsko-športnega 
tečaja alpskega smučanja na Rogli. 
Smučanje s terapevtskega vidika zahteva 
kompleksno učenje različnih motoričnih 
spretnosti vse od mišične moči, 
vzdržljivosti, koordinacije, hitrosti, 
ravnotežja in gibljivosti. 
Za izboljšanje motoričnih spretnosti 
naših smučarjev smo poskrbeli že prej 
pri gibalno športni vzgoji ter v terapijah 
oddelka medicinske rehabilitacije. 
Terapevtsko-športni tečaj smučanja je 
izvajal smučarski tim: profesorji športne 
vzgoje skupaj s fizioterapevtom. Vsak 
dan tečaja alpskega smučanja smo začeli 
z intenzivnimi pripravami na snegu, ki so 
zajemale interdisciplinarno sodelovanje 
Pavlija, Andreja in Mateje- profesorjev 
športne vzgoje z našim fizioterapevtom 
Tinetom. Učenje alpskega smučanja je 
bilo za Tadeja, Kristjana, Sandija, Nastjo, 
Saro izredna motivacija, ki med drugim 
prinaša številne terapevtske učinke, ki 
jih pri gibalno-športni vzgoji v telovadnici 
oz. v kabinetni fizioterapevtski obravnavi 
ne bi dosegli v tolikšni meri, kot smo jih 
na samem smučišču. 
Udeležba na smučarskem tečaju pa 
pomeni med drugim tudi uveljavljanje 
enakih možnosti, enake obravnave 
in preprečevanje diskriminacije, ki 
jo naši učenci pogostokrat doživljajo 
na različnih področjih življenja. Med 
smučarskim tečajem smo zato dejansko 
preverili dostopnost informacijskih 
in komunikacijskih tehnologij pri 
omogočanju našim smučarjem, da 
polnopravno uživajo pravice do prostega 
gibanja in športnega udejstvovanja v 
smučarskem središču Rogla. 
SMUČARSKI TEČAJ NA ROGLI
40
Kot interdisciplinarni tim smo seveda 
zagotovili in nudili vso potrebno 
strokovno podporo našim smučarjem, ki 
so jo potrebovali za uspešno vključevanje 
v smučarsko okolje. Zastavili smo si 
konkretne cilje in jih dan za dnem 
uspešno uresničevali. Naši učenci so 
bili na koncu 5-dnevnega intenzivnega 
tečaja ponosni, da so izboljšali 
posamezne motorične spretnosti in se 
ob tem tudi zabavali ob vsakodnevnih 
norčijah in peripetijah na zasneženih 
in dobro pripravljenih smučiščih Rogle. 
Prav tako smo bili ponosni na nedavne 
uspehe naše vrhunske smučarke Tine 
Maze, ki je iz olimpijskih iger prinesla 
zlati medalji, kar samo dokazuje, da 
smo Slovenci smučarski narod. 
Mag. Tine Kovačič, 
vodja oddelka medicinske rehabilitacije
41
40 
Malo slabša vremenska napoved nas tudi 
tokrat ni ustavila, zato smo se odpeljali 
do sosednjega kraja Socka, kjer smo se 
odločili spoznati še malo širšo okolico 
našega zavoda. Cilj je bil osamljeni vrh 
nad Socko, ki je bolj znan plezalcem, saj 
je njegov spodnji del precej navpičen, 
z dokaj težkimi smermi, ki so izziv 
plezalcem. 
Pot smo začeli ob reki, ki smo jo prečkali 
preko lesenega mostu. Kmalu smo lahko 
poskusili prvi čemaž letos. Pot je pravi 
»kolenogriz«, saj je tako strma, da si je 
potrebno na nekaterih mestih pomagati 
z rokami. Tempo je bil kar dober, zato 
smo v tričetrt ure prišli do prvega cilja, 
na Strnadov travnik. Travnik je res pravi 
biser, saj je  lep in osamljen, z lepim 
razgledom na Celjsko kotlino. Malo smo 
postali in prisluhnili zvokom narave. 
Nadaljevali smo še na vrh Kozjeka, ki 
mu domačini pravijo tudi Greben. Slabo 
vidna pot se je kmalu umaknila brezpotju, 
ki nas je hitro popeljalo na samoten vrh. 
Vzdušje je bilo res fantastično, pogledi 
navzdol pa vratolomni. 
Sledila je še skupinska fotografija in 
varen spust v dolino, ki je bil seveda 
dosti hitrejši od vzpona. Pot nam bo 
ostala v lepem spominu, saj smo prvič 
osvojili vrh po brezpotju, dala pa nam 
je tudi še veliko idej za naše naslednje 
pustolovščine.
Andrej Pompe, športni pedagog
»KOLENOGRIZ« 
NA SAMOTEN VRH
42
Prvi teden po zimskih počitnicah, 
v začetku meseca marca, smo v 
medsebojnem sožitju zaposleni in 
uporabniki pripravili predstavo Živali pri 
babici zimi. Predstava je sodila v sklop 
praznovanj v mesecu februarju,  mesecu 
kulture.
Ideja o izvedbi predstave je   tlela  že 
kar nekaj časa. Osnovni namen in želja 
je bila  privabiti k sodelovanju in izvedbi 
uporabnike, ki imajo težjo in težko 
motnjo v razvoju in poleg tega še težave 
pri sporazumevanju z okolico, ker za 
komunikacijo ne uporabljajo verbalnega 
govora. Njihova govorica telesa pa  je 
toliko bolj izrazita in lahko pove več kot 
tisoč besed. Pri tem ne gre pozabiti tisti 
znani rek »ni mogoče ne komunicirati«, 
kar zagotovo velja za vse naše 
uporabnike. Kljub temu, da je nekaterim 
odvzeta možnost sporazumevanja z 
verbalnim govorom, pa jim nikakor 
ni odvzeta možnost sporazumevanja 
z mimiko obraza, s  kretnjami in gibi 
celotnega  telesa. In takšne igralce,  ki 
nam brez besed povedo svojo zgodbo, 
smo vključili v našo igro. 
Najprej je bilo potrebno poiskati 
primerno zgodbo z različnimi vlogami, 
takšno, ki bo našim uporabnikom blizu 
oziroma so se  mogoče z vsebino zgodbe 
že spoznali. Dobro je, če je zgodba 
razgibana in je v njej vsega po malem, 
petja, plesa in igre. Iz izkušenj že 
vemo, da  bolj kot se prepletajo različni 
elementi zgodbe, bolj pritegne pozornost 
naših uporabnikov. Naj  omenim samo 
glasbo, ki se dotakne prav vsakega 
izmed uporabnikov in izvabi nasmeh na 
obraz. Zgodbo o živalih, ki so prišle k 
babici  zimi po tople kožuhe, smo malo 
preuredili, dodali pesmi, razdelili vloge 
igralcem in že smo bili  pripravljeni na 
vaje. 
ZIMA SE POSLAVLJA
43
40 
Na hitro naštejmo še vloge živali. Volka in 
lisico sta predstavila Jasminko in Vesna, 
Bine je prevzel vlogo medveda, Tatjana, 
Maj in Jernej so bili zajčki, Midhad, 
Ina in Mojca ptički ter  Vanja, ki  se je 
preoblekla v  babico zimo. Vezni tekst je 
bral Vinko. Da pa je vse zvenelo tako kot 
mora, je poskrbel Robi. Za kostume so 
se potrudile  sodelavke Helena, Martina 
in  Anamarija, za glasbeno spremljavo 
se moramo zahvaliti Petri in Andreju ter 
za  ubrano petje Martinu in Andreji.
Uporabniki, ki so sodelovali  v predstavi, 
so prav zares uživali v vajah in glede na 
radostne in nasmejane obraze njihovih 
vrstnikov,  menim, da  smo tudi njim 
polepšali dopoldan.
In to je šele začetek in ne  konec, ker 
verjamem v pozitivno naravnanost svojih 
sodelavcev in  v njihov entuziazem. 
Čeprav vedno ne teče vse gladko in po 
načrtih, pa nas povezuje enotna misel 
o tem,  kako  popestriti dneve otrokom 
in odraslim z najtežjimi motnjami v 
razvoju. 
                                                                
Mojca Trontelj,
 mentorica
44
Šli smo na pohod na Špičasti vrh- 
Kislico. Imeli smo se fino. Šli so Vinko, 
Tine, Albin, Alen in zraven Andrej pa 
Pavli. imeli smo se super, vreme je bilo 
idealno dobro, da smo šli na pohod na 
špičasti vrh- kislica. Ko smo prispeli do 
vrha špičastega vrha smo spili pijačo 
in sendviče in smo se vpisali v knjigo 
pohodov in ko smo se vpisali v knjigo 
smo šli proti avtu in nazaj v zavod. Prišli 
smo utrujeni in zaspani v zavod in smo 
se šli stuširat, oblačit pidžamo in spat.
Vinko, 
uporabnik
POHOD NA ŠPIČAST VRH
45
40 
Matic, Matej, Dejan, Luka, Darko, 
Gregor, Miha, Metka in pa Maja,
ki včasih nam rada nagaja, saj je 
sklenila, da v živalski vrt nas bo 
spustila.
Ker na Dobrni je nemogoče, vsak kar 
nekaj sprašuje in govori,
vsak o vremenu pogovarjati se hoče, 
nam pa vedno do tega ni. 
Pa smo mislili, bolje iti bo v našo 
prestolnico,
tam veliko živali imajo, ki nič ne 
sprašujejo.
 
Vozili smo se več kot uro, daleč so te 
opice,
potem je Miha zmanjšal hitrost in bel 
kombi ustavil se je.
Tu pa sonček, res je sonček, sredi 
marca vsepovsod, 
oh, kako bo nam fajn, ko celo dopoldne 
bomo uživali tod.
 
OBISK ŽIVALSKEGA VRTA
Predel domačih živali smo kar na hitro 
prehodili 
in se raje v ostale dele napotili, 
saj prispeli smo tja, kjer so take živali, 
ki jih nimamo doma.
 
Bogme šmentana dežela, še bolj 
šmentane zveri, 
vsepovsodi levja žrela, kač v terariju 
mrgoli.
Ris in opica v kletki, slon, ki z oklom te 
predre, 
zebra dirja po svoji cesti, nosorog 
nasproti gre.
Uboge živali res so to, ker vse dni 
zaprte so.
A iz žalosti zbudi nas sam tovariš 
striček noj,
z ostrim kljunom poduči nas: fant, 
nikar se me ne boj. 
Živalski vrt vam jaz razkažem vse po 
dolgem in počez, 
naj sem opica, če lažem, tu vse polno 
je čudes. 
46
Prosim le, da se ne skrivaš, v pesek 
glave ne zarivaš, 
Saj, kar takih je reči, le nam nojem 
pristoji.
 
Potem vse super je bilo, maksimalno 
uživali smo.
Oče slon nas ni vprašal, če sem zjutraj 
vzel tablet’,
 če sem se oblekel prav ali pozabil na 
gumb spet.
 Le nasmejal nas je vse,
ko z rilcem napil se je vode.
Peš skozi cel živalski vrt, to bila je 
dolga pot,
Opice so nam iz kletke se smejale vso 
to pot.
 
Lačni, trudni, »komaj živi«, v gostilno 
smo zavili. 
Tam med goščo sredi drevja, tam pod 
palmami nekje, tam prijazen bil je 
stric,
ki prinesel je vse, kar naročil je Matic. 
Morski lev všeč je najbolj Mateju bil
in bil je ves vesel, ko je na koncu še 
enkrat k njegovemu bazenu zavil.
Darko slona, Dejan kačo, Gregor opico
in Luka kakšno drugo igračo –
vsak bi to rad doma imel, a je vseeno 
sklenil, 
da tudi v živalski vrt bo še prišel.
Maja Godec, razredničarka 
(priredba Pavčkovega Jurija Murija v 
Afriki) 
47
40 
Letošnja zima nam jo je pošteno 
zagodla s svojimi snežno ledenimi 
akcijami, kar je še vedno vidno, če se 
iz hiše ali med vožnjo ozreš skozi okno 
v naravo. Posledice zime je utrpel tudi 
park pred staro graščino, ki so ga naši 
uporabniki z veseljem uporabljali kot 
prostor prostočasnih dejavnosti, zabave 
in igre. V parku so bila, poleg številnih 
uničenih dreves, tudi dotrajana igrala in 
polomljene klopi, ki so čakale na novo 
preobleko.  
Pred slabim mesecem dni smo prejeli 
klic gospe Nade Kopitar z Zavarovalnice 
Maribor, ki je izrazila željo, da bi 
zaposleni v Zavarovalnici Maribor v 
okviru družbeno odgovorne akcije z 
nami naredili nekaj družbeno koristnega 
in za nas pomembnega. 
Nismo potrebovali veliko časa za 
določitev vsebine, saj smo v prijazni 
ponudbi videli veliko možnost za 
ureditev parka in igral. 
Na prvi pomladanski dan, v petek, 
21.3., nas je že zjutraj razveselil obisk 
petnajstih zaposlenih Zavarovalnice 
Maribor, ki so  skupaj z našimi uporabniki 
in zaposlenimi grabili, žagali, urejali 
zelenico, drevesa in grmovje. 
AKCIJA V PARKU
48
v parku izročil velikodušno donacijo 
v višini 500 evrov. Donacije smo bili 
izredno veseli, prav tako pa tudi slastnih 
peciv, ki so jih za nas spekle zaposlene v 
Zavarovalnici Maribor. 
Vsi, zaposleni in uporabniki, smo bili nad 
skupnim druženjem ob delu in zabavi 
zelo navdušeni. Gospa Kopitar pa mi je 
ob koncu srečanja zaupala, da bodo naša 
druženja postala vsakoletna, kar me je 
še posebno razveselilo.
Mag. Petra Žnidarčič, 
psihologinja
Poklonili so nam tudi njihove majice in 
kape, ki so se nam lepo podale k delovni 
opremi in vnemi. Poleg so pripeljali 
še dva mizarja, ki sta prenovila vse 
dotrajane klopi.  Družbo pa so jima 
delali trije naši fantje s čopiči in lakom 
v rokah, ki so vse klopi polakirali, da 
so dobile potrebno zaščito za vse bolj 
ekstremne vremenske razmere. 
Ker pa je petek najkrajši dan v tednu 
smo zadnje ure namenili druženju ob 
odličnem golažu in igranju nogometa. 
Gospod direktor OE Celje Zavarovalnice 
Maribor, Florjan Lorger nam je za 
dokončanje prenove in nakup novih igral 
49
40 
Osvobodili smo tise in grmovnice vseh 
zajedavskih rastlin, ki so se naselile v 
njihovo bližino in jih dušile. Pa to še 
ni vse. Obnovili in na novo naredili so 
nam še klopi. Na koncu se je park skoraj 
bleščal in smejal, kot se za takšen park 
spodobi. Zavarovalne agentke niso od 
muh. Pripravile so veliko odličnega 
peciva. Kar topilo se je v ustih. Upam, 
da bomo tako akcijo še kdaj ponovili. 
Zato, ker so pridni, pa zabavni, pa dobra 
družba, pa še pečejo odlično. No, sedaj, 
nekoliko kasneje, smo preizkusili še 
klopce. Prav lepo se človek odpočije na 
njih.
Jerneja Borovnik, 
razredničarka
Pred ne tako davnimi časi je bila Dobrna 
en velik, lep park. Tu in tam je še 
ostalo kakšno mogočno drevo, ampak 
v žalostnem stanju. Nekaj mogočnih in 
redkih dreves je tudi v našem parku ob 
starem zavodu. Zima je naredila svoje 
in prav žalostno nas je gledal nekoč 
ponosen park. Pa smo organizirali veliko 
čistilno akcijo. 
Zbrali smo se vsi zaposleni in naši 
uporabniki, v roke smo vzeli grablje ter 
pograbili listje in veje. Pobrali smo še kup 
smeti lastnikov, ki ne vedo, da obstajajo 
koši. Prekopali smo še  naš peskovnik. 
Od ranega jutra do popoldneva smo prav 
vsi pridno delali. Na nas pa niso pozabile 
kuharice, ki so nam pripravile odličen 
golaž, saj lačen človek res ne more delati. 
Na koncu je bilo že precej lepše, pa še 
vendar to ni bilo tisto pravo. Hišniki so 
se trudili in delali še ves teden, ampak 
veste, ta park je res ogromen, večji, kot 
se zdi. 
Pa je padla še delovna akcija ll. Tokrat 
smo dobili pomoč od zunaj. Na pomoč 
so nam prišli iz Zavarovalnice Maribor. 
Bili so več kot pridni in prizadevni. 
DELOVNA AKCIJA 
NA KVADRAT
50
Tadeja, Aljoša, Aleksandra, Doroteja, Iza, 
Maj  in Tinkara so v letošnjem šolskem 
letu že praznovali svoje rojstne dni. 
Prva je imela svoje praznovanje  Tadeja, 
ki je že v poletnih mesecih imela razlog 
za nasmeh na obrazu. Svojih 14 let je 
praznovala julija. V skupini smo se 
dogovorili, da bo prvo »razredno torto« 
spekla Martina. Biskvit je bil bele barve, 
Martina pa je torto oblikovala po željah 
slavljenke; njen najljubši motiv je »Hello 
Kitty«. Martina je s spretnimi rokami iz 
t.i. tičino mase oblikovala malo muco 
s tremi baloni. Tadeja se je razveselila 
pesmice, voščilnice in najbolj slastne 
roza tortice. 
Čeprav Tadeja ne more uživati hrane 
preko ust, se je Martina potrudila in ji 
tortico pripravila tako, da jo je lahko 
dobila preko gastrostome. 
Za Tadejo je prišel na vrsto rojstni dan 
njenega sošolca. Kljub temu, da je bil 
Aljoša za svoj rojstni dan dobre volje, 
je širok nasmeh pričaralo še žvižganje 
pesmi »Vse najboljše«. Osnovo za torto 
je pripravila razredničarka, nato pa je 
delo zopet prevzela Martina. Čeprav je 
tiste dni delala ponoči, je našla čas in 
spretno izoblikovala  avtomobil različnih 
barv.  Vsi skupaj smo mu zapeli še tisto 
»Moj rdeči avto hupo ima…« in upihnili 
svečke. Aljoša se je smejal. Čeprav ni 
ravno sladkosned, je čokoladno tortico s 
polnilom iz kisle smetane in marmelade 
pojedel ne da bi kakšna drobtinica padla 
iz ust. 
Aleksandra je v tem šolskem letu 
postala polnoletna. Za takšen rojstni 
dan smo povabili sosednjo skupino, 
napihnili balone, izdelali voščilnico in 
zopet Martino prosili, če speče torto. 
Ker je Aleksandra alergična na različne 
sestavine, je morala Martina kar nekaj 
časa gledati po receptih, da je našla 
primerno tortico za našo slavljenko. 
Z nekaj osnovnimi sestavinami je naša 
slaščičarka spekla biskvit, nato pa 
pričarala pravi cvetlični vrt. Zopet je 
uporabila tičino maso in iz nje oblikovala 
rožice. Po uradnem delu praznovanja 
smo bili vsi radovedni, kakšnega okusa 
je sicer nenavadna tortica brez jajc in 
maščobe. Vsi smo krožnike polizali. Bila 
je odlična! 
V mesecu oktobru smo imeli mlajšo 
slavljenko. Doroteja je bila nekoliko 
nerazpoložena na svoji zabavi; kljub 
konfetom, balonom, milnim mehurčkom 
in tortici. Potem pa je prišla njena pesem 
za rojstni dan in deklica se je umirila 
in prisluhnila različnim glasovom. Vseh 
ni poznala, saj smo povabili še oddelek 
UŽD  D. Ker so učenci zelo dobro 
sprejeli čokoladno tortico z nadevom iz 
kisle smetane, smo se odločili, da tudi 
Doroteji spečemo prav takšno. Naša 
KJE SE DOBI NAJBOLJŠA 
ROJSTNODNEVNA TORTA
51
40 
razredna slaščičarka je bila v tem času 
odsotna, zato se je peke tortice lotila 
razredničarka. Doroteja je z veseljem 
pojedla čokoladno tortico oblito z belo 
čokolado, na vrhu pa so bili mehki 
medvedki. Čeprav se Doroteja kdaj 
pritožuje, da ji kakšna hrana ni všeč, je 
bila s svojo tortico več kot zadovoljna. 
Prvega januarja je svoj tretji rojstni 
dan praznovala Tinkara. V tem času je 
bila Tinkara žal odsotna in zato smo njej 
pripravili manjše darilo in voščilnico, 
prejela pa je tudi darilo naše hiše. Glede 
na to, da ima deklica ketogeno dieto, žal 
tortice ne bi mogla poskusiti, zato smo se 
odločili, da ji drugače polepšamo dan. 
Mesec marec pa je za skupino najbolj 
zabaven; kar dve rojstno dnevni zabavi 
smo priredili. Kot vedno smo tudi tokrat 
povabili goste; tokrat iz skupine OVI V. Na 
ta način smo se želeli oddolžiti za njihovo 
pomoč pri spremljanju, kadar se cela 
skupina odpravi na sprehod z vozički. Ker 
večina učencev iz OVI V obiskuje pevski 
krožek, so nam zapeli kar nekaj pesmi iz 
njihovega repertoarja. Slavljenec Maj je 
sedel  in z navdušenjem poslušal petje, 
nato pihanje svečke, pokanje milnih 
mehurčkov. Čeprav tudi Maj ni pretirano 
sladkosneden, je tortico pojedel s slastjo. 
Tokrat se je peke in oblikovanja tortice 
lotila Maja K. Povedala je, da najraje 
peče nutelino torto in seveda smo takoj 
pokazali navdušenje. Še bolj pa smo bili 
navdušeni, ko smo jo poskusili. Čeprav 
je bila velika, smo jo pojedli, tako, da 
je za popoldansko ekipo ostal zgolj en 
kos.
 
Čez nekaj dni smo praznovali še zadnji 
rojstni dan v tem šolskem letu. 14 let je 
slavila naša Iza. Navdušenje nad nutelino 
torto je še kar trajalo, zato smo Majo K. 
še enkrat prosili, če speče tortico. Naša 
sladkosnedka je pojedla velikanski kos 
torte in bila nasmejana do ušes. Ker 
je bila torta tako dobra, smo večji kos 
odnesli tudi v kuhinjo in se jim tako 
zahvalili za njihov trud. Kuharice so 
našo slaščičarko Majo pohvalile, pa tudi 
od sodelavcev  je slišala same pohvale. 
Na tem mestu bi se rada zahvalila za 
pripravljenost zaposlenih v skupini, 
da tudi učencem z največ omejitvami 
(pri gibanju, hranjenju, komunikaciji) 
pripravijo nepozaben rojstni dan. 
Šolsko leto smo torej zaključili z 
dejstvom, da se najboljše rojstnodnevne 
torte dobi, če obiskuješ oddelek OVI II. 
Mag. Tatjana Šušteršič,
 razredničarka
52
Inkluzija je edinstven festival, ki 
poteka že vse od leta 2002.  Osebe z 
motnjo v duševnem razvoju in učenci 
šol v Celovcu se srečajo , sodelujejo 
in ustvarijo nova poznanstva. Cilj in 
namen Inkluzije je prepoznati vsakega, 
ne glede na kaj in kdo so, videti ljudi s 
posebnimi potrebami kot del skupnosti 
in ceniti razlike v osebnosti. Gledati na 
vsakega kot obogatitev skupnosti in ga 
jemati kot celoto s vsemi prednostmi in 
pomanjkljivostmi. V tem duhu več kot 
700 mladih iz 36 različnih šol postanejo 
gostitelji tega festivala in ponudijo 
osebam s posebnimi potrebami iz alpsko- 
adrijske  regije možnost sodelovati v 
različnih aktivnostih: risanje, kuhanje, 
ročna dela, različne športne aktivnosti, 
petje v zboru in tako dalje. Skupna 
izkušnja ponuja možnost boljšega 
spoznavanja in učenje spoštovanja drug 
drugega.
Naše sodelovanje v tem projektu je letos 
potekalo že tretje leto. Leta 2012 smo 
tako sodelovali s  šolo Klagenfurt SOB, 
medtem ko smo zadnje dve leti sodelovali 
s srednjo šolo HAK I Klagenfurt. Je 
edinstvena izkušnja, ki nam daje možnost 
premagovati predsodke in razširiti naše 
obzorje. O samem dogajanju in občutkih 
o Inkluziji pa nam lahko več pove ena 
izmed sodelujočih. 
“Že 3 leto zaporedoma smo se sedaj že 
skoraj stalna ekipa v spremstvu 2 učiteljev 
odpeljali  na 2-dnevne delavnice pod 
naslovom Inkluzija v Celovec v Avstrijo. 
1. leto smo se najprej razdelili v dve 
skupini, nato se je 1. skupina odpravila 
na kuharsko delavnico, kjer so skupaj 
s svojimi mentorji pripravili tipično 
štajersko kosilo, ki smo ga potem vsi 
skupaj pojedli.  Bilo je zelo okusno. Med 
tem časom pa se je 2. skupina  zabavala 
na glasbeni delavnici, kjer smo z raznimi 
inštrumenti igrali pesmi, popoldan smo 
se odpravili v živalski vrt. Lansko leto 
in letos pa smo imeli bolj ustvarjalne 
delavnice, lani smo izdelovali voščilnice, 
letos pa smo barvali  slike, ki smo jih 
potem sestavili v neko celoto, ki so jih 
potem v Avstriji dali na razstavo. Pletli 
smo tudi košare, imela sem možnost 
igrati na Afriške bobne. Letos smo tudi 
prespali. Bilo je super, želim si še več 
takih delavnic.”          
Nada, uporabnica 
Silvo Lavtižar, Denis Krajnc, mentorja
INKLUZIJA
53
40 
V četrtek zjutraj smo se na zajtrkovali. 
Po zajtrku smo  se odpravili na izlet. 
Vožnja je trajala približno eno  uro do 
Jelenovega grebena. Zraven je bila tudi 
varuhinjaMateja. Peljali smo se tudi 
mimo čokoladnice vendar se nismo mogli 
ustaviti,ker nas je prehitel čas. Ko smo 
se odpravili proti Jelenovemu grebenu 
smo vedeli jelene in psa. Na hranili smo 
tudi jelene in božali. Polek jelenov smo 
se tudi slikali. Nato je Katarina na hranila 
psa. Potem smo na malicali. Jast ne, da 
bi vedela sem jedla jelenov pršut saj je 
bil zelo dober. Kartice smo tudi pisali. 
Upam, da bomo kmalu spet šli na še 
kakšen takšen izlet. Bilo je zelo lepo.
Sara, 
uporabnica 
JELENOV GREBEN
54
Kaj imajo skupnega dinozavri, tulipani, 
rožni vrt in tarzanska gugalnica? Tudi 
Midhad, Sandi, Tim, Kristjan, Jelka in 
Špela smo se spraševali o tem, zato smo 
sredi aprila obiskali Arboretum Volčji 
Potok, ki je prav tedaj gostil razstavo 
modelov dinozavrov v naravni velikosti 
in razstavo tulipanov in drugega 
pomladnega cvetja. Sprehodili smo se 
med urejenimi vrtovi, se fotografirali 
med pomladnim cvetjem, se preizkusili 
v skakanju po mostu iz debel in se 
ustavili na doživljajskem igrišču, kjer so 
naši pogumni navihanci odkrili gugalnico 
»na škripec«. Tako težko smo se ločili od 
nje, da bo najbolje, če si eno omislimo 
tudi v našem centru!
Urška Slana, Tina Toman in 
Milena Oprčkal,
tim OVI IVB
MED DINOZAVRI IN TULIPANI
55
40 
Naslednji dan smo se kar malce 
prestrašeni zazrli v nebo in razmišljali, 
če bo vreme zdržalo. Seveda bo! Še sonce 
smo imeli! Že zjutraj nas je na Mostu na 
Soči pričakala ladjica Lucija s kapitanom 
Dejanom na čelu. Ta nas je zabaval in 
nam povedal zgodbo o nastanku jezera. 
Njegovo zgodbo. Gre pa takole: Strašni 
zmaj je ugrabil prelepo princeso in jo 
skril v rov v skali. Ta je bila tako žalostna, 
da je jokala in jokala, dokler niso njene 
solze napolnile jezera. Rešil jo je princ, 
lep, močan, pameten in bogat, z belo 
ladjo. Seveda sta se poročila in še 
dandanes z velikim veseljem prevažata 
turiste po smaragdnem jezeru. Ja, ko bi 
le bilo čisto tako. V resnici pa je jezero 
nastalo zaradi zajezitve za potrebe 
hidroelektrarne. Prijazni kapitan nam 
je vsem, ki smo želeli, ponudil krmilo in 
vsakdo je lahko bil za hip veliki kapitan 
bele Lucije. Po vožnji nam ni bilo do 
lenarjenja, zato smo šli do razgledne 
točke nad Mostom na Soči, potem pa 
še navzdol, kjer smo si osvežili grlo in 
počivali pred popoldanskim turističnim 
športnim podvigom. 
Juhej, na letovanje gremo. Tokrat v 
Tolmin. Da spoznamo Slovenijo, da se 
naučimo novih stvari, da vidimo mnogo 
lepot, se naužijemo svežega zraka in, da 
se tudi »pomerimo« v kakšnem športu. 
Pa seveda tudi zaradi tega, da se imamo 
lepo in uživamo. Pripravili smo natrpan 
program, kajti to so kraji, kamor nas pot 
ne zanese pogosto, pa toliko lepega je 
tam. 
V CŠOD Soča so nas pričakali prijazni 
in ustrežljivi gostitelji in nam dodelili 
celotno pritličje. Krasno, saj stopnic 
imamo že doma vrh glave. Hitro smo si 
pripravili sobe, pojedli kosilo in odhiteli 
novim dogodivščinam naproti. Peš smo 
jo mahnili do sotočja Tolminke in Soče, 
posedeli na plaži, ki je lepša od vseh na 
Karibih. Preizkusili smo temperaturo 
vode, ki je bila, brrr, povsem neprimerna 
za kopanje. Sprehodili smo se še po 
okoliških poteh, mimo nemške kostnice 
pa vse do Tolmina, kjer smo si privoščili 
okrogel in mrzel posladek. Zvečer smo 
kar popadali v postelje.
LETOVANJE V TOLMINU
56
Po zelo kratkem popoldanskem počitku 
smo se sprehodili po tolminskih koritih 
vse do Hudičevega mostu, daleč nad 
reko. Nekateri smo bolj, drugi malo 
manj pogumno opazovali lepote narave. 
Na koncu smo ugotovili, da je bilo vse 
»hudičevo«: lepo, strmo, temno …  Kljub 
temu, da smo bili že precej utrujeni, nas 
je mikal grad, ki se je mogočno bohotil 
nad nami. Hribu, na katerem stoji, 
pravijo Kozlov rob. Ime pove kar dosti. 
Pa smo šli. Bilo je zavito in strmo, pa 
samo pešpot je vodila do cilja. 
Mi smo komaj nesli sami sebe, kaj pa 
včasih, ko so nosili do gradu vse potrebno 
kar peš ali pa so s kakšnim ubogim oslom 
tovorili težke tovore. Ampak, mi smo 
zmagali. Z lahkoto smo osvojili vse cilje 
in se naužili premnogih lepot. Zvečer 
smo zopet kar padli v postelje.
Tretji dan je bil bolj ležeren. No, več smo 
opazovali skozi okna avtomobila. Ampak, 
pot skozi ovinke ni bila ravno lahka in 
vsa čast našima odličnima šoferjema. 
Ogledali smo si rojstno hišo Simona 
Gregorčiča v Vrsnem in se sprehodili do 
slapa Kozjak. 
Slap je čudovit, pot do njega malo 
manj, zato so slap videli le tisti najbolj 
pogumni. Splačalo se je! Poznate pesem 
Čin, čin, čin Drežnica? No, ni nastala kar 
tako. Ogledali smo si tudi vas, ki si je 
prislužila mesto v pesmici. Res čudovito. 
Po polnjenju želodčkov smo nadaljevali 
pot do znamenitega turističnega kraja 
Bovec, od tam pa še do enega sotočja, 
sotočja Lepene in Soče ter soških korit. 
Prekrasno, posedeli in pomalicali smo 
pod zasneženimi vršaki v popolni tišini 
narave. Ta mir in spokojnost smo malce 
zmotili, saj smo bili vsi zelo dobre volje 
in razigrani. Pot nas je vodila še do 
Kobarida, kjer imajo odličen sladoled, in 
naprej do reke Nadiže, ki je najtoplejša 
reka v teh koncih. Ugotovili smo, da 
moramo vseeno še malce počakati s 
kopanjem. Ura je kar prehitro tiktakala, 
zato smo se vrnili, saj nas je v domu že 
čakala večerja.
Zjutraj nam sploh še ni bilo do tega, da bi 
šli nazaj na Dobrno. Kako hitro gre čas, 
ko se imamo fajn! Trdno odločeni, da 
drugo leto spoznamo še kakšen zanimiv 
konec Slovenije, smo se odpravili proti 
domu. Slovenijo bomo spoznavali tako 
turistično kot športno, izobraževalno 
in seveda uživaško. Pa sladoled morajo 
imeti. Tudi brezmlečni.
Jerneja Borovnik in Maja Godec, 
razredničarki
57
40 
RAZSTAVA IZDELKOV 
V MERCATOR CENTRU V CELJU
V predvelikonočnem času smo se že 
tretje leto zapored predstavili Celjanom 
in drugim obiskovalcem nakupovalnih 
središč v našem lepem knežjem  mestu 
Celje. V Mercator centru Celje smo 
razstavili izdelke naših delavnic. Ročno 
narejeni, unikatni izdelki iz gline, ki 
so bili na ogled med 14.4. in 24.4., 
so v veliki meri povezani s praznikom 
velike noči. Poleg okrasnih vaz, skled  in 
drugih glinenih izdelkov, ki so krasili tri 
steklene vitrine, je bil poudarek razstave 
na pisanicah. Predstavili smo tri serije 
pisank. Seriji Fosil in Celtic sta narejeni 
po postopku visoko temperaturne 
keramike. Prva po  navdihu kamenin, ki 
vsebujejo v preteklosti živeče morske 
organizme, druga po navdihu  spiralne 
ornamentike, ki je značilna za keltska 
ljudstva. Serija Slovenska kulturna 
dediščina  se napaja z izročilom 
belokranjske krasilne umetnosti pisank, 
slovenske narodne noše ter  kroparskim 
umetnim kovaštvom. Promocijo smo 
obogatili tudi s postavitvijo dvodnevnih 
prodajnih stojnic in prireditvijo, kjer 
so se z recitali, pesmijo in plesom 
predstavili člani dramske in folklorne 
skupine, ki poleg številnih drugih 
interesnih dejavnosti delujejo v našem 
centru.
   Brigita Kuder, 
vodja IVO in VDC
58
Na letošnjih izobraževalnih dnevih 
specialnih in rehabilitacijskih pedagogov 
je stanovsko društvo naši kolegici  gospe 
Brigiti Kuder, univ. dipl. socialni delavki, 
vodji institucionalnega varstva odraslih 
in VDC v Centru za usposabljanje, delo 
in varstvo Dobrna, podelilo priznanje 
za uspešno delo pri povezovanju 
svojega strokovnega področja s 
področjem specialne in rehabilitacijske 
pedagogike.  
V Centru za usposabljanje, delo in varstvo 
Dobrna se je gospa Brigita Kuder zaposlila 
leta 1986, sprva kot vzgojiteljica, 
kasneje pa je prevzela vodenje oddelkov 
vzgoje in izobraževanja. Bila je uspešna 
pri vodenju mladostnikov s čustvenimi 
in vedenjskimi težavami in inovativna 
pri iskanju zaposlitev za mladostnike z 
najtežjimi motnjami. Gospa Brigita Kuder 
je ob delu uspešno opravila univerzitetni 
študij socialnega dela in strokovni izpit 
s področja socialnega varstva. Od leta 
2007 je njeno delo v centru povezano 
s socialno varstvenimi storitvami za 
odrasle uporabnice in uporabnike. 
Njeno strokovno delo odraža sodobna 
načela v socialnem varstvu, ki jih 
prenaša na sodelavce. Prizadeva si za 
krepitev moči ljudi v institucionalnem 
varstvu in več let deluje kot podporna 
oseba v skupini za samozagovorništvo. 
Kot vodja institucionalnega varstva  in 
VDC–ja   z osebnim vzgledom, primernimi 
pristopi in nasveti usmerja odrasle 
ljudi v centru k čim bolj samostojnemu 
življenju, upošteva in spoštuje  njihovo 
individualnost in enkratnost. Bila 
je pobudnica in koordinatorka pri 
pridobivanju dislocirane lokacije delavnic 
VDC, ki so od leta 2010 pomemben 
mejnik pri zagotavljanju kvalitete 
življenja in dela odraslih v centru. Skrbi 
za zagotavljanje vseživljenjskega učenja 
odraslih z vključevanjem v številne 
projekte doma in v tujini. 
Za prejeto priznanje ji kolegi in kolegice 
iskreno čestitamo!
Bojana Lipičnik, 
vodja CUV
PRIZNANJE DRUŠTVA SPECIALNIH IN REHABILITACIJSKIH 
PEDAGOGOV SLOVENIJE BRIGITI KUDER 
59
40 
V oddelku OVI II so učenci z največ 
ovirami v gibalnem razvoju in z najtežjimi 
motnjami v duševnem razvoju. 
Potrebno je kar nekaj ustvarjalnosti, 
da najdemo poti in načine, kako se 
vključiti v življenje lokalne skupnosti. 
Redni sprehodi z invalidskimi vozički 
po centru kraja, obisk slaščičarne, 
hlajenje pod stoletnimi hrasti v parku 
term, nakup v trgovini,… Vsakodnevne 
aktivnosti prilagajamo potrebam naših 
učencem. Tako je potrebno prilagoditi 
tudi obisk pri frizerju. Našega največjega 
raziskovalca smo tako peljali k frizerki v 
center Dobrne. Gospa Metka je morala 
uporabiti kar nekaj trikov, da je lahko 
postrigla lase in tako tudi Maju ni bilo 
težko zdržati 20 minut na frizerskem 
stolčku. Gospa Majda (iz frizerskega 
studia Term Dobrna) se je na našo željo 
pripeljala v center. Aleksandro je tako 
ostrigla v njej znanem okolju, kar je zanjo 
najbolj pomembno. Obema spretnima 
frizerkama se najlepše zahvaljujemo, 
da so se z veseljem odzvale naši prošnji 
za sodelovanje. 
Mag. Tatjana Šušteršič, 
razredničarka
VSAKDANJE AKTIVNOSTI
60
Zdi se kot da bi bilo včeraj, ko smo v 
Mariboru, na 38. igrah dobre volje, 
v enoletno last prejeli zastavo in se 
obvezali, da se prihodnje leto srečamo 
in družimo na Dobrni.
Kmalu po začetku šolskega leta smo 
se začeli pripravljati na ta dogodek. 
Uporabniki so me ustavljali na hodniku 
in spraševali, kdaj bodo igre. Bolj, ko 
se je bližal april, več dela je bilo in 
uporabniki so bili vedno bolj nestrpni.
S sodelavci smo izdelali rekvizite in 
sceno ter poskrbeli, da je bilo vse tako, 
kot mora biti – popolno. 
Nato pa je končno prišel težko pričakovan 
dan. Uporabniki so bili čisto na trnih, saj 
so vedeli, da jih čaka dan, poln zabave 
in druženja s prijatelji. Tudi zaposleni 
smo hiteli uredit še zadnje nujne stvari 
pred pričetkom.
Vendar, ko se je dan prevesil v popoldne 
in je ura oznanila začetek iger, je 
izpuhtelo še tisto malo strahu in nervoze 
in vse je steklo super.
Z gotovostjo lahko trdim, da so se 
uporabniki imeli lepo. Stkali so nove vezi, 
krepili športni duh, pridno sodelovali, 
peli, plesali in v dobri družbi preživeli 
čudovito popoldne.
Ko pa vidiš nasmejane obraze 
uporabnikov, veš, da si storil nekaj 
lepega zanje in si lahko srečen in vesel 
tudi ti.
Na koncu smo si obljubili, da se prihodnje 
leto spet srečamo – tokrat na Ptuju.
Ob tej priliki bi se rada zahvalila vsem 
donatorjem, ki so omogočili izvedbo iger, 
še posebej pa hvala za gostoljubnost 
gospodu Štegerju, ki nam je odstopil 
šolsko telovadnico.
Tina Toman, 
vodja projekta
IGRE DOBRE VOLJE
61
40 
62
Ekošola je v CUDV Dobrna pričela svojo 
pot v šolskem letu 2008/09. Takrat smo 
se pridružili gibanju, ki je negovalo 
program celostne okoljske vzgoje in 
izobraževanja, namenjen spodbujanju in 
izboljšanju ozaveščenosti o trajnostnem 
razvoju med otroki, učenci in odraslimi 
uporabniki, skozi njihov vzgojni in 
izobraževalni program ter skozi aktivno 
udejstvovanje v lokalni skupnosti in 
širše. V šolskem letu 2011/12 smo 
izpolnili  pogoje sedmih korakov, kot jih 
določa metodologija Ekošole in prejeli 
Ekozastavo. To je tudi edino javno in 
mednarodno priznanje, ki ga organizacija 
za okoljevarstveno delovanje Doves FEE 
podeljuje slovenskim šolam skladno z 
mednarodnimi kriteriji FEE (Foundation 
for Environmental Education).
Letos mineva drugo leto, odkar plapola 
zelena zastava na našem dvorišču in šest 
let od pridružitve Ekošoli. V teh letih 
smo delovali v duhu Ekošole v naši ožji 
in širši skupnosti skupaj in povezano 
učenci, njihovi starši, zaposleni v CUDV 
Dobrna in krajani Dobrne. 
Aktivnosti Ekošole CUDV Dobrna se 
odražajo na različnih področjih in 
aktivnostih, v vsakdanjem življenju, 
v pedagoškem delu, skrbi za aktivnim 
preživljanjem prostega časa, skrbi za 
zdravo prehrano, urejenem okolju, 
varčnem ravnanju z naravnimi viri in 
energijo, ločenem zbiranju odpadkov. 
V teh letih smo zaključili številne 
projekte. Določene aktivnosti in projekti 
se izvajajo redno, vsako leto, določeni 
projekti pa glede na razpise ali dejansko 
situacijo. Naravna ujma, ki je letos pozimi 
prizadela celotno državo, tudi našemu 
kraju ni prizanesla. Organizirali smo dve 
večji akciji, ki sta uspeli povezati tudi 
organizacije iz našega širšega okolja in 
uredili okolico stare graščine.
Refren naše himne se glasi: »V tej hiši, 
kjer smo mi, se okolje nam smeji. Skrb 
za naravo nam ni tuja, to, to je že nuja.« 
Poskrbeli bomo, da ohranimo odgovoren, 
pozitiven odnos do narave in predali 
najdragocenejšo dediščino prihodnjim 
generacijam.
Simon Krajnc, 
eko koordinator
PONOSNI EKOŠOLARJI V ZELENI DOBRNI
63
40 
Konec meseca marca sem se v okviru EU 
projekta udeležila študijskega obiska na 
Nizozemskem. Študijska tema K boljšemu 
sodelovanju  šol, lokalnih skupnosti in 
podjetij je v  mesto Hertogenbosch, ki 
se nahaja v provinci Severni Brabant, 
pritegnila udeležence iz 13 evropskih 
držav. Poleg izmenjave delovnih praks in 
izkušenj posameznih udeležencev smo 
podrobneje spoznali nizozemski sistem 
poklicnega usposabljanja ter  povezanost 
izobraževalnega sistema s podjetji v 
okolju , ob podpori svetovalnih  služb, 
ki delujejo v sistemu občinske uprave. 
Tema je tudi za naš center zelo aktualna, 
saj je eden izmed pomembnih  izzivov, 
s katerimi se srečujemo, potreba po 
tesnejšem  sodelovanju  z obrtniki , s 
hotelom, s trgovinami in drugimi podjetji 
in ustanovami v lokalni skupnosti, v 
smislu iskanja in ustvarjanja možnosti 
za integrirane  oblike zaposlitev 
mladostnikov in odraslih oseb. Integrirana 
oblika zaposlitve pomeni vključevanje 
posameznika v redni delovni proces,  ki 
poteka v običajnem  delovnem  okolju, 
se pravi v obrtni delavnici, podjetju, 
trgovini…  Zaposlitev poteka, vsaj na 
začetku, ob spremstvu mentorja, in 
lahko traja tudi le uro ali dve na dan.
Brigita Kuder,
vodja IVO in VDC
ŠTUDIJSKI OBISK
64
DRUŽINSKO VOŠČILO
Stopajte po sledi mavrice,
stopajte za zvoki pesmi in
vsepovsod vas bo obdajala lepota.
Po sledi mavrice vodi pot 
                 iz najbolj goste megle.         
      
Havajska pesem 
 
  Srečo je treba srečati. 
Povsod je.
Skrita je v drobnih trenutkih
in majhnih pozornostih.
65
40 
  Med dvema trenutkoma se nenadoma 
odpro vrata v nov čas, a sreča vendarle ni v 
tem času, temveč v nas.
So trenutki in dnevi polni sreče
in miline, ko radostni oči zapremo
in si tiho zaželimo, naj ne mine.
66
  Novo leto naj bo morje sreče,
uspehov,zdravja kaplje
naj kapljajo vanj,
naj drobne mnoge sreče 
napolnijo vam ocean!
  Življenje je potovanje,
za katerega nihče
ne dobi zemljevida.
Vsakdo potuje po svoje
in si riše svoj zemljevid.
... naj bo vaša pot
dobre volje, sreče,
ljubezni in zdravja!
Srečanja so sreča.
Iskrenost in zaupanje 
plemenitita naključja. 
Zvestoba je razkošje modrih ljudi.
67
40 
“Ne dovolite, da vam čas prehitro ukrade nasmeh!
Žar prikličite na obraz,
ohranite bisere v očeh!
 
Na tisoče biserov v očeh
vsaki dan v letu
Vam želita
 
RENATA in STANKO
s posebno deklico -
spečim angelom
NIJO
68
NAŠ ZELIŠČNI VRT
Vsesplošno je uveljavljeno, da zelene 
površine, rastline in cvetje dvigujejo 
razpoloženje, bližina zemlje pa 
zadovoljuje določene človekove 
potrebe.Vrtnarjenje izbolšuje fizično 
kondicijo, razkrije frustracije, prinaša 
občutek dovršitve nečesa, izboljšuje 
mentalno zdravje in zagotavlja užitek.
To je bilo naše vodilo, ko smo pred leti 
začeli načrtovati naš zeliščni vrt. Želeli 
smo, da  bo to tudi kraj ustvarjalnosti 
in kreativnosti, kraj sprostitve, da bo 
predstavljal priložnost za smiselno 
zaposlitev.
Začeli smo počasi, previdno. Zavedali smo 
se, da projekt predstavlja  ustvarjalno in 
hkrati zelo zahtevno delo. Prva  naloga 
je bila pravilna izbira zemljišča, na 
kar vplivajo oddaljenost od prometne 
ceste, kvalitetna zemlja, osončenost, 
izpostavljenost vetrovom, vlažnost tal in 
bližina vode. Takšno lokacijo smo imeli 
na voljo. Spomladi smo zemljo preorali 
in oblikovali gredice in nanje posadili 
sadike zelišč. Nekaj smo jih kupili, nekaj 
pa smo jih dobili od naših mam, babic, 
zeliščarjev. Za sadike je bilo potrebno 
dobro  skrbeti – okopavati, odstranjevati 
plevel, zalivati. Že zgodaj poleti smo 
začeli s prvim spravilom pridelanih 
zelišč oziroma njihovih uporabnih delov. 
Te smo pripravili za sušenje na lesenih 
stojalih ali pa v električni sušilnici. 
Suha zelišča smo primerno skladiščili, 
kasneje pa smo jih embalirali in pripravili 
tudi za prodajo.
Ta proces pridelave, ta delovni krog se 
obrača že več kot desetletje.
Bogatejši smo za mnogo izkušenj, 
pridobili smo veliko znanj. K oblikovanju 
programa smo pristopili še bolj 
profesionalno, iskajoč nove možnosti 
razvoja. 
69
40 
Suha zelišča uporabljamo za čaje in za 
izdelavo  nadaljnjih produktov: tinkture, 
oljne  izvlečke, zeliščna mila, sirupe, 
mazila,…
Ugotavljamo, da ta program prinaša 
uporabnikom trojno korist. Prvič, 
deluje kot terapija, ki skrbi za razvoj 
kognitivnih in fizičnih sposobnosti 
uporabnikov. Drugič, predstavlja 
delo za uporabnike, ki jim skupaj z 
zaposlitvijo in odgovornostjo prinaša 
tudi zadovoljstvo po opravljeni nalogi in 
veselje nad rezultati dela ter končnimi 
proizvodi. Uporabniki se iz prejemnikov 
oskrbe spremenijo v oskrbovalce, kar 
vzbuja občutek za odgovornost in 
poviša njihovo samozavest, samopodobo 
in samozaupanje, ki rastejo premo 
sorazmerno z večanjem števila nalog. 
Tretjič, končni produkti, ki nastanejo, 
skupaj z ostalimi, omogočajo večjo 
prepoznavnost CUDV Dobrna, saj se ta z 
njimi predstavlja na različnih stojnicah 
in sejmih, jih uporablja za darila 
partnerjem, ponuja pa jih tudi v svoji 
trgovinici  »Zvonček«.
Vemo, da pri našem delu še nismo odkrili 
in izkoristili vseh svojih potencialov. 
Zavedamo se, da je vrt živ organizem, 
ki se neprenehoma razvija in spreminja. 
Zanj moramo skrbeti, ga dopolnjevati 
ali preurejati, prilagajati potrebam, 
ki se z leti spreminjajo. To z veseljem 
počnemo.
Andreja Čerenak, 
varuhinja
70
V SREDO SMO SE OB 10 URI ODPRAVILI NA STARO TRAVNATO IGRIŠČE IN 
POČAKALI NA OSTALE SODELUJOČE EKIPE. NATO SE JE TURNIR ZAČEL. 
NAJPREJ SMO IGRALI PROTI OŠ GLAZIJI CELJE,POTEM DRUGO TEKMO SO 
MED SEBOJ ODIGRALI OŠ DOBRNA IN OŠ GLAZIJA CELJE,NATO JE SLEDILA 
TRETJA TEKMA KI SMO JO ODIGRALI MI IN OŠ DOBRNA. VMES SMO JEDLI 
SENDVIČE IN NAPOLITANKE TER PILI VODO. OB POL DVANAJSTIH SMO 
DOBILI POKALE. ODŠLI SMO PROTI ZAVODU NA KOSILO. NA TURNIRJU SMO 
SE ZELO DOBRO ODREZALI IN OSVOJILI TRETJE MESTO BILI SMO ZELO 
ZADOVOLJNI Z REZULTATOM, KI SMO GA DOSEGLI. ZADOVOLJNI SMO SE 
POSLOVILI OD DRUGIH IGRALCEV.
 
ZLATKO
ŠPORTNI TURNIR
71
40 
Kot vsako leto v mesecu maju smo tudi 
letos organizirali dan oziroma dneve 
odprtih vrat. Letos je bilo to v okviru 
praznovanja 40. obletnice našega 
centra, naslov pa je bil Z roko v roki. 
Odprta so bila vrata naših prostorov, v 
katerih so potekale različne delavnice v 
sodelovanju z lokalno skupnostjo.
Gospod iz Strelskega društva Dobrna 
nam je pokazal, kako se pravilno strelja, 
gospod iz Planinskega društva nam je 
povedal o markacijah in nas »peljal« na 
krajši sprehod po okolici.  V delavnici, 
ki je potekala skupaj s  Turističnim 
društvom Dobrna, in sicer sekcija Aktiv 
kmečkih žena, so nam pripravili sladke 
dobrote.
Bila je tudi delavnica Iz starega v novo, 
v zbornici smo si lahko ogledali razstavo 
fotografij našega centra skozi čas, zelo 
pa smo veseli, da smo dobili interaktivno 
mizo, ki je v knjižnici navdušila tudi 
obiskovalce.
Največ in najdlje časa pa so se tako naši 
uporabniki kot obiskovalci zadržali v 
»Kavarni Center«, kjer so z gospo Branko 
iz »Mini Rosi« pripravljali izvrstne 
napitke. Postrežba – boljša kot v katerem 
koli baru! Zraven je naša psihologinja 
Petra igrala na klavir.
Za čudovit zaključek dopoldneva so 
gospe, ki so članice sekcije Ljudskih 
pevk (ravno tako v okviru že omenjenega 
Turističnega društva), zapele nekaj 
pesmi, naša direktorica pa je spregovorila 
nekaj besed.
Naslednji dan so nas obiskali še učenci 
6. razreda OŠ Dobrna. Predstavili smo 
jim naše življenje, delo v centru in 
specifiko poklica. Uživali so ob barvanju 
tipi šotora, na plezalni steni in seveda 
najbolj na konju.
Popoldan pa so na prijetnem pikniku 
naš utrip lahko začutili še sorodniki 
zaposlenih. 
Kdor je zamudil – se vidimo v maju 2015, 
na obisk pa vabljeni kadarkoli. 
Maja Godec, 
razredničarka
DAN ODPRTIH VRAT 
72
Dve leti je že tega, kar smo zasadili in 
uredili senzorni vrt. Med drugim smo 
posadili ribez, borovnice, murvi ter 
gozdne jagode. Seveda je vse že kar 
naslednje leto postreglo z nekaj sadeži. 
Kakšno veselje je bilo dajati dozorele 
sadeže v usta. Nato je dozorela še 
sosedova divja češnja, katere veje 
segajo globoko na naš travnik. Še sreča. 
Tudi te smo zobali, da smo bili čisto črni 
okrog ust. Ko sem gledala nasmejane in 
zadovoljne obraze, sem pomislila, da je 
sadje res vsak dan na našem jedilniku, 
ampak tisto utrgano z drevesa ima pa 
nedvomno najboljši okus. 
Na pomlad smo se odločili. Poklicali 
smo v drevesnico Mirosan in prosili, 
če nam ob našem nakupu tudi oni 
podarijo še kakšno drevo.  Seveda 
so brez obotavljanja pristali. Pa smo 
se odpravili kar naravnost v Mirosan. 
Natlačili smo se v avto in odšli novim 
dogodivščinam naproti. Na poti smo si 
ogledali gromozanske nasade jabolk. 
V sami prodajalni pa smo videli veliko 
število sadik najrazličnejših sadnih vrst. 
Gospe so nas prijazno sprejele, nam vse 
razložile in razkazale, izbrale pa so nam 
prekrasna drevesa. Da pa je bila mera 
polna, smo dobili še vrečko jabolk za na 
pot. Sedaj smo se morali natlačiti v avto 
mi in še ogromno dreves in jabolka. Bilo 
je kar malo podobno komediji in dobrim 
starim časom. Seveda smo izlet zaključili, 
kot se spodobi, s pico in pijačo. 
Naslednji dan smo pljunili v roke in delo 
dokončali. Na pomoč nam je priskočil 
Nenad, ki ima večje mišice kot mi. 
Posadili smo dve češnji, dve hruški, eno 
slivo ter tri maline. Vse smo še pognojili 
z domačim konjskim gnojem. 
Še malo, pa se bomo sladkali z najboljšimi, 
domačimi sadeži. To bo veselje.
Jerneja Borovnik, 
razredničarka
Z DOMAČEGA VRTA
73
40 
Bili smo v Mozirskem gaju, kjer smo 
videli veliko rož. Bilo nam je lepo. Šli 
smo še v gostilno na pico. Bilo nam je 
super.
Matic, 
uporabnik
MOZIRSKI GAJ
74
V ponedeljek, 26. maja, sem zgodaj 
vstala in se uredila. Čakal me je izlet 
domov. Po zajtrku smo štartali in se 
odpeljali proti Šentjanžu.  Spremljali 
so me psihologinja Petra, varuh Tomaž 
in razredničarka Mateja. Dom sem ta 
dan obiskala in videla po sedmih letih 
in to sem si zelo želela. Med potjo sem 
poslušala svoj CD in pela. Ko smo prišli v 
Šentjanž, sta nas tam pričakali Andreja 
in Mojca, moji socialni delavki. Šli smo 
na sok in nato proti mojemu domu. Ko 
smo prišli domov, nas je tam pričakala 
moja mami. Razkazala nam je dom. 
Doma je bila tudi babica. Jaz sem vse 
poslikala s fotoaparatom, da bom imela 
slike za spomin. Mami nas je pogostila 
s konjsko klobaso, jajčkami, čebulo, 
domačim kruhom in potico. Videla sem 
tudi konje  in krave. Z mamo sva šli 
pogledat in slikat konje, tudi božala sem 
jih. Nato je začelo deževati, zato smo 
se skrili v hišo. Mama mi je na koncu 
dala še darilo in jaz njej. Spekla sem ji 
pecivo – muffine z nutelo in ji podarila 
album z mojimi slikami, da jih bo imela 
za spomin.
Tina, 
uporabnica
OBISK DOMA
75
40 
Konec maja smo se Nastja, Jelka, 
Špela, Tim, Sandi, Kristjan in Midhad v 
spremstvu Milene, Sanje, Tine in Urše 
podali na pomorsko pustolovščino v 
Zambratijo. 
Teden smo preživeli v počitniškem 
domu Zveze prijateljev mladine, kjer 
je prijazno osebje poskrbelo tako za 
naše lačne želodčke kot za zabavo. Še 
lepo vreme so naročili posebej za nas! 
Postali smo stalni obiskovalci plaže in se 
vsak dan znova pogumno podali v valove 
pomladnih temperatur. Pomorski svet pa 
smo raziskali tudi v globinah: kot prava 
mornariška posadka smo zapluli z ladjico 
s steklenim dnom in si ogledali življenje 
na morskem dnu. 
POMORSKE PUSTOLOVŠČINE
Potapljač nam je pokazal tudi morsko 
kumaro, spužvo in ježka, ki smo se jih 
lahko celo previdno dotaknili, preden 
jih je vrnil v morje. Žal pa mu tistega 
dne kljub trudu ni uspelo ujeti kakšne 
morske deklice. 
Ko se je približal čas odhoda, smo se 
strinjali, da so nam morje, sonce in 
sladoledi pisani na kožo in da se bomo 
morsko izkušnjo potrudili še kdaj 
ponoviti.
Urška Slana in Tina Toman, 
tim OVI IV B
76
Njo in njene sodobnike je presenetilo, 
česa vsega so se otroci bili sposobni 
naučiti! Ko je čez nekaj let prevzela 
vodenje vrtcev v enem od najrevnejših 
predelov Rima, je postalo njeno delo 
znano in obiskovalci iz vsega sveta so 
prihajali opazovat njen pristop, načela 
in materiale, ki jih je uporabljala. 
Pedagogika Montessori se je tako razširila 
in jo dandanes uporablja več kot 22.000 
vzgojno-izobraževalnih ustanov po vsem 
svetu, najbolj cenjena je v Evropi, ZDA, 
Indiji, Avstraliji in na Japonskem.
Za pedagogiko Montessori je značilno, 
da poudarja otrokovo potrebo po lepoti, 
svobodi, izbiri, samostojnosti, hkrati pa 
potrebo po redu, strukturi, spoštovanju 
meja in medsebojnem zaupanju ter 
dobrimi odnosi med otroki in odraslimi. 
Razredi, ki delujejo po načelih 
pedagogike Montessori, so starostno 
mešani, da se otroci in mladostniki lahko 
učijo drug od drugega in ne zgolj od 
učitelja. Prostori so pripravljeni tako, 
da so prijetni, urejeni in da spodbujajo 
čim več gibanja po prostoru. Učne 
dejavnosti potekajo na mizah ali na tleh 
V letošnjem šolskem letu smo v enem 
od oddelkov CUDV Dobrna (OVI IV B) 
pri izvajanju pedagoškega dela, ki 
poteka po Posebnem programu vzgoje 
in izobraževanja, uporabljali elemente 
pedagogike Montessori. 
Maria Montessori je bila italijanska 
zdravnica, antropologinja in pedagoginja. 
Pred skoraj sto leti je kot prva ženska 
v Italiji končala študij medicine. Svoje 
delo kot zdravnica je začela z otroki s 
posebnimi potrebami. Kmalu je ugotovila, 
da se v otrocih, ki so ji bili zaupani, skriva 
veliko več, kot je bilo videti na prvi 
pogled. Da bi jih kar najbolje spodbujala 
pri razvoju in učenju, je začela pri delu 
z otroki uporabljati različne pripomočke 
in materiale. 
»POMAGAJ MI, DA NAREDIM SAM«
77
40 
na majhnih preprogah. Učenje poteka 
s pomočjo materialov, ki so prilagojeni 
razvojnim potrebam učencev. V našem 
razredu smo tako uporabljali predvsem 
materiale, namenjene razvijanju veščin 
s področja vsakdanjega življenja, 
zaznavanja in osnov jezika, naravoslovja 
in matematike. Materiale izbere in 
pripravi učitelj in jih učencem predstavi 
individualno ali v majhnih skupinah. 
Učenci nato lahko sami izbirajo dejavnosti 
in materiale, ki jih pritegnejo. Maria 
Montessori je namreč verjela, da je 
interes in notranja motivacija za učenje 
najboljše, kar lahko damo otroku, in da 
otrok spontano izbira učne priložnosti, 
ki mu pomagajo na igriv način razvijati 
potenciale in veščine, ki jih v določenem 
obdobju najbolj potrebuje. 
S samostojnim preizkušanjem in 
raziskovanjem bo razvil koncentracijo, 
spomin, ročne spretnosti, sposobnost 
opazovanja in sklepanja, kar mu 
bo kasneje pomagalo pri učenju 
zahtevnejših veščin in konceptov. 
Delo v našem oddelku je tako letos 
zaznamovalo delo z Montessori 
materiali, spodbujanje kar največje 
stopnje samostojnosti učencev, gibanje 
na prostem in stik z naravo, trud za 
vzpostavljanje prijateljskih vezi in 
učenje socialne igre, skrb za medsebojno 
povezanost tako odraslih kot otrok in 
mladostnikov. V dopoldanskem času smo 
praviloma vadili posamezne veščine in 
spretnosti, ki smo jih v popoldanskem 
času uporabili v resničnem življenju. 
Naša kuhinja je pogosto dišala po česnu 
in čebuli, preizkusili smo se v peki na 
odprtem ognju. 
Spoznavali smo različna glasbila in iz 
kitar, bobnov, piščali in metalofonov in 
grl izvabljali vsak drugačno (ne vedno 
milozvočno) melodijo. Ustvarjali smo 
iz naravnih in odpadnih materialov, se 
učili slikati in risati. Privoščili smo si 
izlete v Velenje, Celje, vzpeli smo se na 
Boč, si ogledali Arboretum Volčji Potok 
in živalski vrt v Ljubljani, naši člani so 
se učili smučati na Rogli, nekaj dni smo 
preživeli na morju v Zambratiji. Veliko 
smo jahali in se učili skrbeti za konje, se 
učili voziti s kolesi, žogati in plavati. 
78
Hvala vsem spremljevalcem, učiteljem 
in terapevtom, ki ste nas pri učnih 
dejavnostih, hipoterapiji in izletih 
podpirali, super ste! 
Vsak od uporabnikov in zaposlenih je 
v skupini pustil svoj pečat. Sandi je 
postal zanesljiv pomočnik pri vsakdanjih 
opravilih, Kristjan nam je popestril 
dneve s prepevanjem in svojo epsko 
pesnitvijo z naslovom »Konec«, Midhad 
je poskrbel za družabnost in prijateljske 
stike med člani skupine, Tim je bil naš 
najbolj vnet pohodnik. Jelka je skrbela, 
da so se tudi naši robavsi naučili biti 
nežni, Nastja nas je zabavala s svojim 
opazovanjem simpatičnih fantov, 
Špela pa nas je velikokrat presenetila 
z vztrajnostjo in odločnostjo. Pa tudi 
zaposlene smo imele veliko priložnosti 
za razvijanje svojih talentov: odkrili 
smo Tinine fenomenalne sposobnosti 
za organizacijo, Sanja je kot odločna 
vodnica konja poskrbela za našo varnost 
med hipoterapijo, navihana Milena nam 
je popestrila zlaganje perila s svojimi 
domislicami, Urška pa je postala dežurna 
pravljičarka in maserka. 
Naše letošnje »Montessori« življenje 
torej ni bilo prav nič posebno zahtevnega 
in neobičajnega. Pa vendar smo vsi 
člani oddelka, tako otroci, mladostniki 
kot zaposleni, včasih začutili tisti 
»Montessori« trenutek, ki je naredil 
delo v oddelku  čarobno in zabavno: 
trenutek, ko nekomu od uporabnikov 
uspe nekaj novega. 
Trenutek, ko odkrijemo posebni talent 
enega od otrok. Trenutek, ko se v 
dejavnost zatopijo mladostniki, ki jih 
sicer prav po najstniško skoraj nič ne 
zanima. Trenutek, ko si eden od otrok upa 
poskusiti nekaj novega in zahtevnega. 
Trenutek, ko se skupaj nasmejimo do 
solz. Majhen trenutek, ki šteje veliko.
Naše »Montessori« leto se počasi 
zaključuje. Vodstvu CUDV se želimo zato 
zahvaliti za pripravljenost in podporo, da 
smo lahko izpeljali ta majhen pedagoški 
poskus, ob katerem smo se – tako učenci 
kot zaposleni – veliko naučili in se ob 
tem  pošteno zabavali.
Urška Slana, 
razredničarka
79
40 
80
Aprila smo se v lepem gosjem redu 
podali proti Hajderjevemu mostu. Tam 
je sledil krajši počitek, da so se najmlajši 
odžejali. Naprej nas je pot vodila proti 
zdraviliškemu parku, kjer smo ob zavetju 
stoletnih dreves in gugalnic pomalicali. 
Za pravi zaključek, kot se spodobi, pa 
smo se seveda ustavili še v slaščičarni in 
si nabrali še moči za pot domov.
Seveda pa vsi vemo, da v naših skupinah 
potrebujemo ob takšnih dneh veliko 
spremljevalcev, saj vsak uporabnik 
potrebuje svojega pomočnika. 
V imenu uporabnikov in zaposlenih v 
skupinah OVI II in UŽD D iskrena hvala 
našim sodelavcem, športnim pedagogom, 
fizioterapevtom, delovnim terapevtkam 
in logopedinji, ki nam v teh trenutkih 
vedno nesebično priskočijo na pomoč, 
tako pri organizaciji kot izvedbi.
Vanja Sušec, 
razredničarka
Kam se obrnemo, ko nam zmanjka košček 
lepilnega traku in so trgovine že zaprte? 
Seveda, pozvonimo pri sosedu in ga 
prijazno prosimo za pomoč. Pravijo, da 
velja s sosedi imeti dobre odnose, in to 
še kako velja za skupini OVI II in UŽD D. 
Skozi vse leto smo si nesebično pomagali 
in marsikdaj skupaj organizirali kakšen 
podvig. Tako smo si priskočili na pomoč, 
kadar smo se v hiši frizirali, kadar smo 
skupaj iskali spremljevalce za sprehode, 
se skupaj gugali v atriju, si delili prostor za 
shranjevanje medicinskih pripomočkov 
ali pa se obiskovali ob rojstnih dneh. 
Seveda tudi takrat, ko nam je zmanjkalo 
lepila, barve ali pa smo si izposodili valj, 
štampiljke… 
Tako smo skupaj organizirali tudi dva 
športna dneva. V mrzlih januarskih 
dneh smo organizirali igre MATP  v 
telovadnici, kjer smo se gugali v 
odejah, podirali keglje, vozili slalom, 
premagovali klančino, dajali koše in se 
razgibavali na blazinah. Na koncu smo 
vse skupaj začinili s plesom na vozičkih 
in se posladkali s sokom in sladkarijami.
SOSEDSKI ODNOSI
81
40 
LIKOVNE USTVARJALNICE
Z veseljem sporočamo, da je 
Občinski svet Občine Dobrna 
na svoji 25. redni seji, 22. 5. 
2014 sprejel sklep, s katerim je 
Centru za usposabljanje, delo 
in varstvo Dobrna podelil Zlati 
grb občine Dobrna za leto 2014. 
Predstavniki Centra smo visoko 
priznanje prejeli na slavnostni 
seji Občinskega sveta Občine 
Dobrna, ki je bila v petek, 13. 6. 
v dvorani Zdraviliškega doma na 
Dobrni.
PREJELI SMO ZLATI GRB
“Forme”, OVI V, 
plastika
“Jaz”, Nina, 
risba
“Pomlad”, Mateja, 
akril
“Hiša”, Vid, 
tempera
82
Ker smo nasploh veliki ljubitelji živali, 
smo neko dopoldne prosili sodelavca 
Miha, da v naš oddelek prinese še naša 
hišna zajčka. Le teh se nihče ni bal in 
prav vsi smo uživali ob božanju mehke 
zajčje dlake. Erika je bila izredno 
navdušena nad njima in bi jih kar pošteno 
zgrabila, če bi lahko. Kratkodlaka Megy 
si je zaslužila celo poljubček. Peter se je 
sprva nekoliko umaknil, kasneje pa ju je 
le pobožal. Gašper je bil zelo pogumen 
in jima je pustil, da lezeta po njem 
in se je stiskal k njima čisto od blizu. 
Danijela jih je z zanimanjem opazovala 
in njena mirnost ju je tako pomirila, da 
sta velikokrat pobegnila prav v njeno 
zavetje.
Vanja Sušec, 
razredničarka
V bivalni enoti naši skupine imamo eno 
veliko prednost. Zagotovo imamo najlepši 
razgled. Ko navsezgodaj odstremo 
krpanke in se zazremo skozi okno, nas 
čaka čudovit prizor. Zagledamo travnik in 
na njem naša konja, Fagurja in Nodiko,  ki 
se nam večkrat paseta prav pred oknom. 
Ti prizori so pravi balzam za oči. Skozi 
okno jih najraje opazujejo Danijela, Rok 
in Primož. Pogosto se ob lepem vremenu 
sprehodimo tudi do njune ograde in ju 
opazujemo še od blizu. 
V  letošnjem letu smo preizkusili marsikaj 
novega, zagotovo pa je bil največji 
podvig božanje kraljevih pitonov, ki  jih 
je neko dopoldne čisto nepričakovano 
pripeljala na obisk sodelavka. Takoj smo 
zgrabili idejo o obisku v našem oddelku, 
saj jih nihče izmed nas še nikoli ni držal 
v naročju ali božal. Nekateri so bili zelo 
pogumni že od vsega začetka in hitro 
preizkusili svilnato mehkobo kačje kože. 
Tudi tisti, ki so bili sprva malce skeptični 
ali bi se jih dotaknili, so jih na koncu 
le držali in ugotovili, da si takšnega 
občutka ob dotiku kačje kože prej niso 
mogli zamisliti. 
KONJA, KRALJEVA PITONA IN ZAJČKA
NA OBISKU V SKUPINI UŽD D
83
40