MILAN VINCETIČ
Barbara Korun: Razpoke. Ljubljana: Nova revija (zbirka Samorog), 2004.
"Pesmi Razpok so prostovoljno izbrale rob tišine, se poslovile od krajev, kjer zaradi preobilja na kup zmetanih besed zbranost za enigmatičnost, eliptičnost orakljev peša, hira, slabi," zapiše Milan Dekleva v spremni besedi pričujoče zbirke, ki daje zato tudi v "razpoki s sodobno slovensko poezijo". Milan Dekleva, pa tudi sam se strinjam z njim, postavlja omenjeno zbirko v opreko vse bolj (modni) deskriptivni metodi poezije, ki kratko malo bolj popisuje in "povedkuje", kar je seveda refleks sodobnega sveta, kot skuša, pa naj zveni še tako zastarelo - izpovedovati. Pesmi Barbare Korun, zapisane z malimi črkami in brez ločil - razen v Mimobežnicah, v katerih pika predstavlja bolj pomensko kot slovnično enoto - s svojim živim (dramatiziranim) notranjim ritmom v resnici delujejo kot oraklji, kot (zajčevske?) zarotitve "vode jezika / ki vse zalije / vse oživi" (Pevcu).
In kaj te vode jezika oživljajo in zalivajo? Vse, česar se dotikajo, pa naj bo to "amfibrah začetka" ali "sinkope srca", kot stoji v Pitijah. Uvodni razdelek Pitije deluje kot nizanje magičnih obrazcev, eliptičnost verzov, ki pogosto postajajo zgolj samo-stalniški, samo potencira "trenutke (ki) zorijo kot robide / (in) se gostijo / v trpko sladkost". Torej v tiste razpoke, v katerih "sence nosijo luč", bolje rečeno, v tiste "osmoze dotika", v katerih "kot otrok strmi / v svetlo obličje neba / oči pa so do roba / polne začudenja". Raje bi po snojevsko dejal, da so polne "čudenj in zrenj", ki v zagovorih njenih Pitij, skrivnostnih varuhinj brezen in magičnega, preplanejo njeno telo, da "s trebuhom na zemlji / leži / iz nje dobi / vlago in mraz / za svoje kosti / suho vročino / za žile / za misel / spokojnost snovi".
A ta "suha vročina" postaja v drugem razdelku Hladni ogenj (deloma tudi v tretjem) prava eksplozija "hladnega ognja / (ki) poljublja vroče". Pesniški subjekt "gori (in) gori / na grmadi čutov", ekstatičnost in zaumnost erotičnega se pomeša tudi s
Sodobnost 2005 I 478
Kritika - knjige
strašljivim sizifovskim užitkom/trpljenjem. V pesmi Sizif pesnica namreč zapiše: "vališ skoz moje sanje / skalo / v snu ječi / moje telo / moje srce (...) vališ skoz moje sanje / skalo / v drobovju mi odmevajo / tvoji strašni koraki". Njena koža
! postaja vrt, na katerem se "odpre razpoka / v njenem bitju", kjer se bo (on) "sesipal v čarobni nič / kmalu"; prav filozofsko-ontološki nič je v njeni poeziji skrajna meja nehanja, pa tudi užitka, ki se prikaže tudi v fazmagorični podobi "belih bikov iz noči, ki planejo v sobo, ko odpre okno, ko (ona) kot temna senca spi"; na koncu se "konica jezika / dotakne opne nesluha / (in) zabrni struna nebesed". Poglejmo, kaj zapiše v pesmi z naslovom Jeziku: "z lastno smrtjo oplojena / sem te povila v zibko / nihče ni opazil kako / sem plaha prvič / zašepetala tvoje ime / potem si rasel v meni / kot sin in ljubimec / da sem se / nikoli ločena / spet zlila s teboj / in že si se razpršil / v očeta in brata / vse kar čutim do / drugega si / vsa odprtost / vsa stanjšana lahnost / ki se je nočem dotakniti / in zdaj / v nebesedah / se mi spreminjaš v žensko". Torej v žensko, kot jo razumemo moški: nikoli doumljivo, vselej vabljivo, zato pa večno spremenljivo. Prav zato je s svojo pesniško govorico tako blizu občutenj "v trenutku večnem / v trajanju hipa / ne v dnevu ne v noči / v žaru zvezd / ob dnevni luči / (ko) je začutila drhtljaj / vročega semena / v molčečem drobu". Seveda v dveh zadnjih verzih ne gre za takojšnjo asociacijo erotičnega, temveč predvsem tistega, na kar opozarja naslov te knjige: na razpoko, na bolj ali manj (ne)vidno in (ne)čutno mejo, ki polarizira svet na to, češ "če greš zdaj / pravi ena polovica / drugi / če greš".
V tretjem razdelku Jajce notranje prostorje telesa in občutij, ki ga simbolizira (plodno) jajce, preraste svojo lupino. Ane le v pričakovanje, temveč in predvsem v negotovost in strah, kajti "sredica zlata (...) naj se ne strdi preveč / bitje iz svetlobe". Vznesena erotična občutja se polagoma potišajo, samotnost postaja, tudi če gre za pejsaže iz narave med vožnjo z vlakom, vse bolj zgovorna, čeprav se "en sam obraz / en sam velik in tih / sklanja nad njo". A ta obraz ni več On, ki gaje "poljubila na dno pozabljenega vodnjaka", temveč on, kije bližje Božjemu, ki ji "z najrahlejšim dihom / s sapico komajčutno / govori". Ki je najbližje "sodihu", torej sožitnemu dihu, ki se mu ne more "izmuzniti v jeziku / v besedah / (kajti) tu / jo vdihne / vdihne / popolnoma". Vdihne v blaženi Nič, v mimobežja (Mimobežnice), ki tako vsebinsko kot slogovno zaklepajo to zbirko.
Pravzaprav sklepajo uvodne pitijevske obrazce. Tudi v tem razdelku gre za kratke, zasekane lirske izpovedi, polne "trpolenja suhega strahu". V tem ciklu se namreč vse bolj oglašajo temni registri, zdi se, da se pot/raza, ki se v prvem razdelku razpira, počasi in vztrajno zapira. Ostajajo le mimobežja sveta, dotikalnice "vmesnega časa, polnega utrujenosti", "anestezije dotika / (ki) je še daleč v kmalu". Prislov kmalu deluje kot povabilo, ki se mu ne moreš upreti, ne moreš pa ga tudi uresničiti. Začetna "osmoza dotika" se torej na koncu prelevi v tihotno satisfakcijo, ki izzveni kot "pogovor s tabo / (ki) je kot molitev", medtem ko je "svetloba temna in topla".
Prav mešanica temnine in topline žari iz te subtilne zbirke, napisane v čistih in zrelih podobah, ki "segajo v srčike življenjskih realitet, ki jih v
Sodobnost 2005 I 479
Kritika  -  knjige
bolečinski slasti trga iz vsakdanje omrtvenosti" (Jože Snoj, na zavihku). Seveda ne gre za introvertirano (hermetično) lirsko izpoved, kje neki, gre za odprtost do sveta, ki se v pesmih preslikava, če seveda gre za osebna čutenja, skozi žarino (notranjega) ognja, medtem ko so pokrajine na drugi strani razpoke, bližje "nenadni mrzlosti". Poezija, v kateri nobena beseda ni odveč ali premalo; erotični naboj v drugem razdelku pa ni samo pogumen, temveč in predvsem presunljivo ter strašljivo lep. Zbirka v sodobni slovenski pesniški prostor ne prinaša nove govorice, vendar bralca napolni predvsem z (ob)čutenjem, ki še dolgo pozvanja tako "po robu tišine" kot po žilah.
Sodobnost 2005 I 480