ČEBELJI ZAJEDAVEC VAROA VONJA Z NOGAMI
Članek iz nemščine prevedel in priredil prof. dr. Jurij Senegačnik
Najnovejše raziskave so pokazale, da ima uničevalna varoa ali Varroa destructor na sprednjem paru nog (tj. na prvem paru od štirih) vdolbino s čut-nicami za odkrivanje vonjav. Dokazano je, da vonjalne čutnice zaznavajo dišeče snovi in se nanje odzivajo.
Čutila pršice varoe
S kakšnimi čutili se orientira ta čebelji zajedavec, ki ga zaradi njegovega uničevalnega delovanja po novem imenujemo Varroa destructor? Kot pove že ime samo, v panjih povzroča velikansko škodo, to pa zadnjih 15 let ugotavljamo tudi pri nas v Sloveniji.
Da se lahko razmnožujejo, se morajo samice s čebel dojilj, na katerih sesajo hemolimfo, preseliti na čebeljo zalego, ki bo v kratkem pokrita. Kot vemo, poteka v takih pokritih celicah, v katerih so ličinke, visoko organiziran razmnoževalni ciklus varoe. Varoa sicer razlikuje svetlobo od teme, ker so nekatere celice živčnega sistema nekoliko občutljive na svetlobo, kaj več pa ne vidi, tako da samo s tem varoa ne bi nikoli našla poti do celic z zalego.
Kot vsi pajkovci so pršice varoe zelo občutljive na tresljaje in imajo zelo razvit občutek za tipanje. Podobno kot čebele ne slišijo, lahko pa zaznavajo tudi najmanjše spremembe temperature. Pršice varoe živijo v svetu kemičnih dražljajev, pretresov in temperaturnih razlik v zanje sicer zelo tujem okolju. Njihov svet vonjav in okusov je pravo nasprotje nam znanega sveta barv in zvokov.
»Varoin nos«
Na raziskovalnih ustanovah v Liebefeldu in Neuen-burgu so želeli dognati, kako pršice varoe zaznavajo vonje in ali jih določeni vonji privedejo do pravih čebeljih celic z mlado odkrito zalego, ki je tik pred pokritjem.
Kot vse žuželke imajo tudi čebele tipalke z več tisoč tipalnimi dlačicami ter čutnicami v ploščicah por, tako da lahko razlikujejo veliko število cvetličnih vonjev ter pripadnost prebivalk panja. Toda kje ima pršica varoa »nos«? Kot vsi pajkovci ima tudi varoa osem nog, vendar nima tipalk. Če varoo opazujemo pod povečevalnim steklom ali z binokularnim mikroskopom, vidimo, da za svoje premikanje uporablja samo šest od osmih nog. Prvi par nog je nasprotno temu vselej gibljiv ter kot tipalke žuželk otipava okolico in se v zraku nenehno obrača sem in tja. Zato je seveda povsem jasno, čeprav nenavadno, da nos pršice iščemo na sprednjih nogah.
Elektronska mikroskopija pršice varoe
Z elektronsko mikroskopijo so na univerzi v Neu-
enburgu na gornji strani varoinih sprednjih nog odkrili majhno vboklino z zelo drobnimi čutnimi dlačicami. Vsaka od njih je nekoliko drugačna in kaže tudi drugačno notranjo zgradbo. Podobno kot pri drugih pršicah in insektih lahko po videzu in zgradbi sklepamo na način sprejemanja (dražljaja).
Pora na koncu dlačice je tipična za čutnice okusa, obročasto oblikovano podnožje, značilno za dlačice na robu vdolbine, pa kaže, da gre za dlačice, ki so občutljive pri premikanju. Te dlačice posredujejo vtise tipanja in lahko zaznavajo tudi gibanje oz. kroženje zraka. Nekatere imajo dodatno še luknjico na koncu in tako povezujejo občutek pri tipanju še z vtisom okusa. Čutnice za zaznavanje temperature in vlage, ki so verjetno prav tako nameščene v vdolbini prednjih nog, se po zunanjem videzu ne razlikujejo od drugih, vendar prav izostanek zunanjih znakov (posebnosti) in oblika živčnih končičev v notranjosti kažejo na takšno vrsto dejavnosti. Skozi omenjene pore lahko molekule dišečih snovi vstopijo v čutnice in naposled pridejo v stik s tamkajšnjo receptorsko limfno tekočino. Specifični receptorji nato v membrani čutnic s specifičnimi dišečimi snovmi sprožijo zaporedje kemičnih reakcij, pri tem pa se sproži tudi odpiranje ionskih kanalov.
Dokaz, da varoa zares zaznava različne vonjave s svojimi (prednjimi) nogami, ne izvira iz mikroskopskih preiskav, temveč iz elektrofiziološkega odvajanja akcijskega potenciala na čutnicah za vonjave pri varoi. Če so v določenih poskusnih okoliščinah prek varoj pihali zrak, ki je vseboval različne vonjave, npr. vonj po čebeli, vonj po zalegi ali kak drug vonj, so ugotavljali spremembe v frekvenci odvajanja akcijskega potenciala. Jakost signalov je bila odvisna od količine snovi. Nadalje se je pokazalo, da pri teh procesih sodelujeta dve različni vrsti živčnih celic. Pogosto so pri poskusih opazili ritmična trzanja najfinejših mišičnih vlaken.
Taktika zmede (prevare)
Varoa destructor ima torej svoj »nos« na sprednjih nogah, z njim pa lahko zaznava vonjave čebel in se nanje tudi odziva. Videti je, da reagira zlasti na določene hlapne snovi, in to pri prehodu s čebel krmilk v primerne celice z zalego, v katerih naj bi potekal razmnoževalni proces. Na to kažejo prve ugotovitve strokovnjakov v Liebefeldu. Pri orientaciji majhnih pršic, ki morajo v panju poiskati prave za-ležene celice, imajo veliko vlogo številni vplivi in različne razmere.
Če bomo dojeli izjemno usklajeno orientacijsko vedenje pršice, bomo našli tudi način, kako jo motiti. Morda se nam bo nekoč s posegom v kemično-komunikativni in orientacijski sistem posrečilo varoe
tako zbegati, da bomo njihovo za čebelji rod tako škodljivo razmnoževanje zmanjšali na zmerno in znosno.
S pojasnitvijo voha pri varoi smo se na tej težavni poti spet za korak približali cilju. Seveda pa so vse tovrstne raziskave interdisciplinarne, to pa pomeni, da segajo na več področij, zahtevajo pa tudi primerno opremo in strokovnjake. Zdi se, da je nekaj takega raziskovalnega navdušenja tudi pri nekaterih mlajših slovenskih znanstvenih delavcih na tem področju. Žal, v Sloveniji še nimamo čebelarskega
znanstvenega vrha, ki bi imel primerno opremljen laboratorij za takšne raziskave, upajmo pa, da se bo to uresničilo, ko bo v vsej svoji lepoti zasijal Čebelarski center in začel delovati v korist slovenskih čebelarjev.
Naslov originalnega članka:
dr. Franz Xaver Dillierl12, dr. Peter Fluri1, dr. Patrick Guerin2
1 Zentrum für Bienenforschung, FAM, Liebefeld, 3003 Bern.
7 Zoologisches Institut der Universität Neuenburg, Rue Emile Argand 11, 2007 Neuchätel. Deutsches Bienen Journal 10/2001, 392-394.