556
Pozimi sta ga ustavljali mati in hči. Zdaj cvete reseda, dehti jasmin. Zlata je po polju in gorah — pristnega solnčnega zlata. Srcu ni mari mrzlih računov, zdaj vlada poezija in ljubezen.
Plela je resedo in se ozirala. Prosil je za šopek. Nerada mu ga je dala trepeča roka — oko je vpraševalo, prosilo . . .
To je bilo včerajšnje jutro. Dan je hitel v srečnih sanjah mimo njega, njegovi učenci so bili biseri vseh učencev, pozabil je obleke, dolgov .
Pa ko je prišel opoldne h kosilu v gostilno, je kril oblak čelo gostilničarke in Nežika se ni pokazala. In ko je prišel k večerji, se je vsula toča besed iz ust debele matere: „Da silite sami v svojo pogubo! Iz dolga ležete v dolg! Pa zakaj? Kaj je na nji? Sama beračija!"
„Tri poletja nosi en slamnik, za obleko blago po kronci, pa še to na up," je dostavila Nežika in pogrinjala mizo. Pogledal je pozorno Nežiko. Malo predebela, nekoliko prerdeča, precej pegasta je. Bleda, gospodska je tista v vrtu, kjer cvete reseda, dehti jasmin. Ona je kakor cvetlica, ki razveseljuje s svojo lepoto, Nežika, kakor rastlina, ki je kvečjemu koristna.
„Po šopke hodite k tisti — ali njeni šopki ne bodo poplačali vaših dolgov," je kričala razgreta mati in vrgla pečeno meso iz ponve. Andrej je planil, hotel oditi. Pa Nežika je pomirila mater — sedli sta k njemu.
»Pametni bodite, gospod Andrej," ga je prosila mati, „kadar se človek poroči, si postelje za življenje. Učiteljevi mali plači se prileze ženina dota. S takim priboljškom se že shaja ob strani pridne žene, se spravi otroke v šolo, h kruhu. Če se pa preskrbiš pri poroki z revščino, jo nosiš vse življenje .. . Raztrgani otroci stradajo, ti pritiskaš kljuke, moleduješ za ustanove . . ."
Kar sta govorili mati in hči, je bila resnica — kruta resnica. Dovolj se je navžil revščine, kaj bi se zakopaval še dalje v njo . . . Njegova mati bo tudi vesela . . .
V jezi in žalosti je klical liter za litrom na mizo. Govorili so o poroki . . .
Zato mami danes solnce zastonj Andreja na rosno stezo . . . Zato je čmerno njegovo lice, ko se koplje vendar zemlja v solnčnem zlatu — ko cvete reseda in dehti jasmin . ..
U
Ce oblak nebo zaklepa, veter liste z vej otepa, če umira zemlja lepa, ti, o duša, ne umiraj!
Grob in zibel.
Zložil Anton  Medved.
Zlatih otev je kardelo zaprhutalo čez selo, plava v solnčnato deželo — ali vidiš, duša moja?
Upaj srečnemu obetu in se spomni, da ob letu ista rušina je cvetu temen grob in svetla zibel!
Da uje se viher zloba, da te čaka lepša doba, tukaj ali onkraj groba ali upaš, duša moja?
Jutranja.
Zložil  Silvin   Sardenko.
Oospod, le pridi skoraj! Srce je moje vdano, srce je moje prazno, kot polje razorano, ko ni še zrna zgoraj.
Ti sej semena božja! Moj up bo kakor vranec čez polje vodil brano, a jaz bom kot škerjanec visoko pel z okrožja.
Jesenski dan bo vstajal. Ti z njive boš požete, domov boš vozil klasje a jaz bom kakor dete na zlatem vozu rajal.
S
S