„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.
13
kaj naučili. — Po tem modrem nagovoru se Kepec zopet vsedc. Tudi Hople, katerega je on določil za prvega govornika, vsede se na kamen. Možje se po-
maknejo bliže okoli njega, dečki poležejo v bližini na trebuh podpirajoč si glavo, klepetave matere pa utihnejo, da bi se možje ne jezili.                   (Dalje.)
v
KUREHT.
(Po narodni pripovedki zložil A. H.)
W? uj, Kurent"
<m
Bog nekoč mu pravi, j&J»Ker zmir živiš mi po postavi, Zato povej tri svoje želje, Izpolnim koj ti jih v veselje!« Vesel se Kurent nasmehlja, Tako poprosi brž Boga: »»Gospod moj, smrti me ubrani, V mladostnem cvetu me ohrani; Daj še piščalko mi, Gospod, Da lahko šel bom ž njo povsod, In komur nanjo bom zapiskal, Da bo poskočil, plesal, vriskal!«« Stori mu Bog, kar Kurent prosi; Hiti med svet in burke trosi. Ni Kranjska vsega še zabila, Kaj takrat je smehu užila; Povsod je Kurent bil poznan, Počenjal burke dan na dan. Pa pesem moja opozarja Najbolj na škrateljna košarja.1)
I.
Peklenski kralj oprodi reče, Da naj po celem peklu teče; Trobeč na rog po vsem prostoru Naj brzo kliče škrate k zboru. Peklenščki slušajo takoj, In vkupe vro kot vranov roj. In grlo Lucifer odpre, Tako jim praviti prične: »Velika naša je država, Pa že ugaša njena slava: Postali ste mi, škratje, leni, Nikdo se več za svet ne zmeni!
Le kak lenuh in postopač,
Le kak pijanček in berač,
Le kaka smet pusti še svet,
Se pride k naši peči gret.
Le mož je nekaj. Zdaj velim:
Skrbite, da še žen dobim!       —
Svetost Kranjic mi ni po godi,
Za Kranjsko skrb vam zlasti bodi.«
Ponudijo se škratje trije.
Brž vsak si mreže svoje zvije
In torbo vrže si čez rame
In grčavko si v roko vzame.
Gredo in premišljujejo,
Naklepe črne kujejo:
Košar je ženstvu najbolj kos,
Najlože vodi jih za nos.
In kurnike dado si zbiti,
In ženstvo s tem prično slepiti.
Bazidejo se na Dolenjsko,
Na Notranjsko in na Gorenjsko . . .
Dolenjski škratelj že ima Poln kuraik kurjega blaga. Ob cesti v senci tam leži Mož mlad in čvrst, lepe rasti. Pozdravita se ter povesta, Da spejeta oba do mesta. Ko drug bolj drugega spoznava, Škrat vse pove, kaj namerava, »O!« Kurent pravi mu smeje, »Znaš škrat, možgani te bole; Slovenske matere v peklo Izvabljati, to ni lahko. Pač lože škratu se zapišče, Da pleše s kurnikom in vrišče.«
x) Košar, — to je kokošar, ki kupčuje s kokošmi.
14                                         Kurent. — Šentjanževec.
Zapišče Kurent, škrat zapleše, Da se pod kremplji iskra krese; Kopunje mu kokočejo, In piske, kure stočejo, In kdor ju sreča, obstoji, Smehu se davi in solzi. Mož Kurent godbo nadaljuje, In škrat ti vrišče, poskakuje ; Plešoč po klancu jo ubere, Pa spet pred Kurenta pridere; Poskoči doli, dirja v breg, Vrti se sem in tja povprek; In če kak trn pri cesti rase, Potegne kurnik s škratom nase. Gledalcev je kar polna cesta, Dokler ne prideta do mesta. Škrat prosi Kurenta ječe,
Ceš, kaj mu poreko ljudje,
Pa Kurent se ne omeči,
Še bolj poskočno naredi.
Za oknom okno se odpira,
Gospoda doli se ozira.
Košarju vse se posmehuje,
On škrta, kolne, jadikuje.
Vse mesto vkup na trg leti,
Ko se košar po njem vrti.
Vsem smili se, toda molče,
Piščalke se sami boje.
Ko škrat že komaj sope, diha,
Kri že iz ust in nosa kiha:
Piščalko svojo Kurent spravi,
Ves zbegan škrat svoj ples ustavi;
Pa komaj sape si dobi,
Zažene kurnik in zbeži.           (Dalje.)
<*3
Šentjanževec.
^J^sKo jutranje zlato jih solnce obsine: Žareči vrhovi, Blesteči snegovi Omamljajo takrat oko in srce.
Svet-Jakob nas ljubi, čisla ga dežela, Ker v trtje prižene nam  čričkov krdela;
In čriček glasi se,
In grozdje zori se, Svet-Mihel obere in spravi je v sod.
A gori, a gori —? samija in groza, Le orel planinski in divja je koza;
Tu lovec sameva,
In daleč odmeva Pastirja veselega pesem z gora.
Svet-Martin mi pride in vince mi krsti, Po pameti točim iz sodčkov po vrsti;
Ce pride Gorenjec,
Pa tudi Dolenjec: Jaz njemu dam vinca, on meni srebra.
Še niže, še niže pa virčke studene Rode nam planine, Gorenjci, brez pene;
Pa pojte, vriskajte
In vodo srkajte! Lahko ni, ker voda srce ledeni.
Na božič pa strijce in tate povabim, Prijateljev tudi in kumov ne zabim;
In žena, otroci,
Z majolkami v roci, VsezmanogrevhramčekŠentjanževcapit.
Poglej na Dolenjsko, ko solnce izhaja, Po vinskih goricah nam trtje pomlaja,
Svet-Jurij prijaše
V vinograde naše, Odpira se brstje, mladike rasto.
Vse poje zdravice in vrišče in raja, Kozarček pa kroži, nam srca pomlaja;
Majolka dotaka,
Pa, glejte ga spaka —: Iz čepka prilezejo bele droži —!
A. H.
ŽV
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 2.                                       47
prosil bodem tam vse svetnike, da bi vam našli tisti denar, kar ste ga zame dali, ali pa še več.««
Potlej so pa kmalu ladij o odvezali in šli smo na morje. Vi še ne veste, kaj je morje! Zagoriška luža se vam zdi velika, Jaz vam pa pravim: če bi naša luža vso Krajino potopila, pa bi še ne bilo morje. In globoko je morje tako, da bi jaz poprej izpil lužo, kakor prišel na dno morja. Sedaj si lahko mislite, da ta luža ni morje. Trinajst dnij smo se vozili do Trsta; lejte! še sedaj imam zapisano na pasu. Vsak dan sem naredil po eno luknjico na pas, in ko smo prišli v Trst, bilo je trinajst luknjic. V Trstu je bilo treba iti z ladije. A jaz nisem šel rad, ker se mi je na ladij i dobro godilo.   Jedli smo in pili, kolikor smo
hoteli. Še o ženitnini pri nas ne gostujejo tako. Dal sem še gospodu, ki je znal kranjsko, roko in potem sem jo mahnil domov v Suho Krajino, kjer sem do sedaj, kakor veste in znate vi, Zagori -čani,  med vami živel.«
Ko je Hople svoj govor končal, nasmejal se je in zakrožil s hripavim glasom svojo najljubšo popevko, katero je, kakor je dejal (ne vem po kakšni pravici), sam zložil pri ,Kuštocil :
Jaz sem en star ,soldat',
Vince res pijem rad,
Voda me pa mrazi,
Kadar nič vinca ni.
Po tej duhoviti in krasni pesmici se Hople umakneš sedeža, da naredi prostor Rogovilarju in prisede k drugim Zago-ričanom.                                            (Dalje.)
KUREHT.
(Po narodni pripovedki zložil A. H.) (Dalje.)
""pIlL daj Kurent popusti Dolenjce, ^SrHiti s piščalko med Gorenjce;
Ves moker od vročine silne ^In truden pride do gostilne. Gre noter, da se okrepča, Kar škrat gorenjski prikrevsa: In drug je drugega vesel, Brž se razgovor je unel. Košar da speči petelina, In Kurent kliče polič vina. Pa Kurent hoče ga spoznati, Napije mu, se ž njim pobrati.
In glej, prevarani košar Objavi Kurentu vso stvar . . . Prikima Kurent mu molče In misli si: Že dobro, že! Ko sta obrala petelina, Popila več poličev vina,
Sedela že tri cele ure, Košar zdaj spomni se na kure. Še Kurentu roko poda In kurnik svoj naprej pelja. »Le čakaj, čakaj škratelj moj, Boš plesal, kakor bratec tvoj!« To pravi Kurent in zapišče, »»Juhu!«« vesel košar zavrišče; Zdrči z vozičkom sem do hiše, Nazaj po trati jo ubriše, Na desno, levo ga ravna, Zdaj spet po cesti ž njim drdra. To gleda velik mož krčmar, In smili se mu škrat košar. Pograbi kurnik in košarja: »Kaj slušaš pisk tega sleparja?« Pa glej, oj kdo bi smeh popisal In zdaj krčmarja prav orisal: Držeč za voz se v ples ravna, In hopsa! hopsa! ž njim štorklja.
IS
Kurent.
»»Za sveti čas, mož, kaj noriš,
Kaj se za kurnikom drviš?««
Tako krčmarka ven privpije,
Moža z metlo po hrbtu bije.
In — metla prime se hrbtišča,
Okrogla mati pa metlišča . . .
In zdaj je še le vrisk in ples
Po trati sem, nazaj, počez;
Kako gre v skok krčmarski par,
Tako ni brhek bil nikdar;
Da, še takrat, ko se možila,
Se mati ni tako vrtila:
Krčmar, ki večkrat se je dušal,
Da v plesu ni se še poskušal,
Je danes kakor mlad srnjak,
Poskočen, uren in lehak.
Zdaj migne Kurent jim z roko,
Vsi trije jo za njim vbero
Po prašni cesti zmir plešoč,
Ker Kurent pišče jim gredoč.
Povsod je vse gledalcev polno,
Ko se vrte ti dobrovoljno.
Pač tu in tam žele pomoči,
Pa kdor jih prime, se ne loči.
In Kurent sam se ne ozre,
Dokler do mesta ne dospe.
Tu, sredi mesta, obstoji,
Najlepšo spremstvu naredi.
Naprej košar svoj voz privleče,
Po trgu ž njim se opoteče;
Za njim krčmar in krčmarica,
Za tema še ljudij kopica;
Ta čudna zmes iz vseh stanov,
Od mestnih, kmetiških rodov:
Tu pleše z branjevko čevljar,
Tam spet z gosposko kak drvar . .   .
Se Kurenta tu smeh posili,
Plesalcev trudnih se usmili;
Piščalko hudo v torbo spravi,
Plesalcev trop se koj ustavi . . .
Košar pokaže pa roge
In — smuk! odnese brž pete.
Na begu srečata se z bratom,
S košarjem notranjskim in škratom;
Sopeč in zbegan mu veli:
»Če še so drage ti kosti,
Popusti voz in kure tu,
Pa beži z mano brž domu:
Po mestu Kurent pišče, vedi,
Gorje ti, brat, če te zasledi!«
»»0, Kurent, me dobil ne boš!? . . .
Le bodi tu, ti kurji koš!««
III.
Poteče kakih sedem let, In škrate je pozabil svet. Naš Kurent več ni postopač, Doma je zdaj marljiv kovač. Menda je bilo pustni dan, Pa Kurent ni bil nasejan-. Doma je pridno plug koval. Glej, tu se pripodi druhal Gorečih vragov iz pekla: He, Kurent, zdaj bo trda šla! A Kurent mirno potrpi, Piščalko v pesti si tišči. Osorno vpraša škrat Rogač: »Poznaš li Kurenta, kovač?« »»0 vedno skupaj ž njim živim, Le sem, da vam ga izročim!«« Ko roj tišči v kovačnico, Zapišče on koračnico: In udri, udri, hopsasa! Vrti se vražja truma ta. Okoli nakla se pode, Da vstajajo prahu megle; V kovačnici je grozen krik, Ceptanje nog, ropot verig. A Kurent vedno bolj hiti, In goni jih na vse moči, Da kakor veše plešejo, Noge ob kremplje krešejo. In vpraša Kurent: »No, kako? Je-li dovolj plačila to?« »»Dovolj!«« bolestno vsi ječe In v meh kar morejo, beže. Glej, iz mehu pa slednji škrat Na svetlo kaže svoj podplat. In kaj naš Kurent zdaj stori? Podkovic brž si naredi In kremplje vse povije jim, Podkovice pribije jim. Ko zadnji vrag je podkovan, Spodi jih iz mehu na dan. Kdo ne bi glasno se smejal, Videč to šepavo druhal; Ko Kurent pišče srečen pot, Love za zid se in za plot; Nožice prizdigujejo, Bolesti omedljujejo; Zdihujejo in se krive, Ko v divjem plesu se vrte.
A, Kurentu dovolj se zdi,
Uboge kruljavčke spusti.
Zapamtili so si pa to,
Nikdar več ponj jih ni bilo.           (Konec.)
<T3
T
78                                                     -    Kurent.
kakor pravi Mažarji. Kadar sem meše-taril, pa sem dejal: ,Bassama teremtete embernek.1««
»Jej, jej! Kaj se pa pravi to ?« vpraša stara Kreveljca. »Ako še eno besedo izpregovoriš, pa si jezik odgrizneš.«
»»To se pravi po naše«« modruje Rogovilar: »»vse vrage, kar jih je na zemlji, pod zemljo in drugodi, naj strela raznese in večni ogenj naj jih upepeli! To je grozno velika in dolga kletev, in jaz bi imel strašno velik greh, ako se bi kdo od mene to naučil.««
Pa Matijčkov paglavec, ki je imel posebno bistro glavico, hotel se je ponesti, da tudi on zna mažarski kleti; zadere se: »Bassama teremtete«------------embernek pa ni mogel izreči, ker je malo nerodnejše.
O, kako je Rogovilar vzrojil! Dva koraka — in že je imel fantova ušesa
v pesteh. A ko dečko vidi, da ni šala, zadere se še bolj nego preje, kakor bi ga hotel Rogovilar na meh odreti. Zato ga izpusti in mu samo še zažuga, ako še enkrat tako reče, ga bode volkodlak požrl.
v
»»Ze mesec dnij sem tako po kupčiji potoval ter sem bil skoro vso robo prodal, le nekaj rešet in kuhalnic sem prinesel v Stangamongo, kjer je bil ravno semenj. To vam je bila kupčija. Za re-šeta in kuhalnice so se ljudje kar tepli in ako bi bili vsi Ribničani svojo robo na semenj prinesli, vsem bi je bilo zmanjkalo, tako dobra kupčija je bila.
Dva dni sem ostal v Stangamongi ter sem skoro vse izkupilo zapravil. Sam Bog vedi, če se mi je bilo v glavi zmešalo ali sem bil toliko pijan, da nisem vedel kam domov in sem šel mesto proti Kranjskemu v Mažarje.««            (Dalje.)
KURENT.
(Po narodni pripovedki zložil A. H.)
(Konec.)
: umeno solnce vsak dan vzhaja, \ Zahaja zopet za gore; ^Pcr^C*   Umira zemlja, se premlaja, MlVvin leta bliskoma beže,
In rod za rodom hitro gine,
Ponavlja se- prekop grobov,
In Kurenta veselje mine,
Nič ni mu všeč kaj zarod nov.
Ni več ni enega vrstnika,
Ki ž njim je šale, burke bril,
Zdaj vsak nad njim se že spodtika.
Ko prej je v obče čislan bil.
Zdaj če zapišče iz kotiča,
Kaj meniš, da se ga boje?
Poprej se Kurent naveliča,
Tako zdaj ples jim zlahka gre.
Premišlja Kurent si v samoti,
Kesa v globini se srca ;
»Pač volil takrat sem v slepoti
Te tri reči si od Boga,
V nebesa grem in Petru rečem,
Naj živega pusti me v raj,
Ge ne, naj smrt konča me z mečem
Na svet ne maram več nazaj!«
To sklene. Gre in gre ... že trka
Na rajska vrata prav glasno;
In čuje Peter, ključ zazdrka,
In zdajci se odpre nebo.
Glej, svit bliščobe ga omami,
Pozabi Kurent, kaj bi rad;
In predno se še dobro vzdrami,
Ga stehta Mihael nakrat.
»Le hodi, Kurent dragi, hodi,
Zdaj nisi zrel še za nebo;
Od zdaj naprej bolj priden bodi,
Zdaj šal in burk si poln samo!«
„DOM IN SVETi'  1890, štev. 3.                                        79
Ni edne Kurent mu ne reče, Vojaški naredi obrat, In od nebes nizdol priteče Naravnost do peklenskih vrat. Trk, trk, potolče, kliče škrate . . Odpro se vrata na stežaj: »No, škratje, Kurenta zdaj nate, Ki vas je dražil marsikdaj!« Pa kak prizor! vse, vse trepeče, Od vrat po peklu vsi beže, Nazaj vse dim in plamen meče, A Kurenta ne preplaše. In kar bi storil vsak gotovo, Ko Kurent bil bi, on stori: Zapišče vragom čisto novo, Da vse, vse križem mrgoli . . . Le misli v logu si mravljišče, Če brskneš, stopiš vanj z nogo: Prav tako vragov je terišče, Ki gnetejo se med sabo. Vse raja, pleše poskakuje, Tepta žerjavico in plam, Med njimi skače pa najhuje Glej, glej, peklenski cesar sam . , Pa Kurent popusti plešoče, Prenašati mu ni smradu;
Postalo mu je tudi vroče, Zato pa da slovo peklu. Pa komaj Kurent ven izstopi, Že truma vsa do vrat zbobni, Ter z vražjo silo z vrati lopi, In vse, kdor more, jih tišči. Za krempljem krempelj prikazuje Iz trdih se peklenskih vrat; Brž Kurent z žeblji jih prikuje, Spet Petra gre nadlegovat: »Čuj Peter, Kurent te ne vara! Od pekla pridem spet nazaj; Vrag neče me, in svet ne mara, Poglej, če zrel sem že za raj! Saj mislim, to je dobro delo, Če vrage v peklu gonim v krog, Saj vendar tam je vse želelo Oddihljeja iz vražjih rok!« Pa Peter mu z glavo odmaje . . . »Pokaži mi vsaj rajski  svit, Saj veš, da vsak potem gre raje, Če ve, zakaj, se pokorit.« Odpre mu Peter: Kurent smukne, Brž plašč za vrati razprostre; Nanj sede, k Petru se zasukne: »Na svojem vsak brez skrbi je!«
Pisma iz slovanskih krajev. ii.
(Dalje.)
V^pekoliko bolje v tem obziru je v Poznanjskem, v zahodnjih Pru-sih, v Slcziji, s kratka: v vseh poljskih pokrajinah pod gospodstvom pruskim. Dnevna velika lista izhajata samo dva : strogo konservativni, in prav katoliški »Kurvcr Poznaiiski«, in bolj novotarski, manj s katoliškimi vprašanji se baveči » D z i e n n i k P o z n a h s k i«. Sploh pa ni lahko časnikom, da bi z vero grdo ravnali. V celi Poljski zaznamuje izraz »liberalen«, zlasti glede na časnikarstvo, navadno vse kaj drugega, nego n. pr. na Nemškem ali v Belgiji.
Pri nas ta beseda ne znači časnika bo-rečega se proti veri in sramotečega versko čustvo, kakor se to godi v drugih deželah, marveč »liberalen« se imenuje poljski časnik, ki ne ve dosti o veri in o cerkvi, ki ima predsodke o papeštvu, ki se boji, da bi Poljaki no postali preveč verni. Takih izrazov, ki diše po katoliškem mišljenju, boje se nekateri naši časniki in so pripravni napisati mnogo neumnostij iz dunajskih ali bero-linskih časnikov, da bi se le ognili takemu očitanju. Naravno je, da so v teh naših  časnikih  razne   stopinje   neprija-