ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 553 OCENE IN POROČILA Leila A v r i n , Scribes, script and books : the book arts from antiquity to the Renaissance. Chicago : American Library Association & London : The British Library, 1991. 356 str., 308 PI., 35 Fig. Leila Avrin je profesorica za zgodovino knjige na židovski univerzi v Jeruzalemu. Objavila je obsežno delo, v katerem je zbrala informacije o pisanju in na roko izdelanih knjigah skozi zgodovino do začetkov tiskarstva. Tema je resnično obsežna, saj podrobno obravnava obdobja od egipčanskih in mezopotamskih papirusov pa do Gutenbergovih tiskov. Zato razumemo tudi avtoričino pripombo, da je bil za pisanje takega dela potreben pogum »za nepopolnost«, sama namreč meni, da ni ekspert za 99% tem, ki jih obrav­ nava. Po drugi strani pa se zahvaljuje svojim bivšim študentom, ki so ji postavljali vprašanja, da je nanje tu lahko odgovorila. Knjiga je pisana kot univerzitetni učbenik, opombe so skrčene na najnujnejše, pač pa je na koncu dodana obsežna literatura, specificirana po poglavjih. Delo ima štirinajst poglavij. Uvodni dve o pisanju in abecedah sledita razvoju pisanih sporočil od zgodnjih začetkov, kjer je še težko potegniti črto med risbo, okrasom ali pa preprostim vrezanim sporo­ čilom, nato prek piktografske pisave, hieroglifov do abecede. V abecedi sledimo razvoju posameznih črk, avtorica podaja pregledno tabelo zapisovanja alfabetnih znamenj v sinajski, severno semitski, zgodnji grški, klasični grški in zgodnji latinski pisavi. Seveda so vsa izvajanja tudi bogato ilustrirana, večina spo­ menikov, ki jih omenja, je na slikah. Poglavja, ki sledijo, obravnavajo knjigo v starem svetu - Mezopotamiji, Egiptu, Grčiji (tudi v hele- nističnem obdobju) in Rimu. Vsa so pisana po strogo začrtanem sistemu - najprej je zemljevid ozemlja z vrisanimi kraji, ki jih v poglavju omenja, nato sledijo podpoglavja o zgodovini dežele in o pisanih virih, ki so tam nastali. Sledi obravnava materiala, na katerega so pisali, in tehnični aspekti zapisovanja. Tako razloži tehnike izdelovanja papirusov, voščenih tablic, pergamenta pa do pripomočkov, s katerimi so nanje pisali - razne vrste stilusov. V razdelku o zgodnji literaturi v teh deželah opozarja na zgodnje zapise pa vse do visoke literature, ki je nastala na določenem področju - npr. Ep o Gilgamešu, in končno omeni tudi številne učbenike, ki so jih uporabljali v helenističnih in rimskih šolah. Pozornost namenja ilustrator­ jem, pa pisarjem in njihovim šolam, kakor tudi stopnji pismenosti na splošno. Opozarja na posamezne ele­ mente, ki smo jih prevzeli od davnih prepisovalcev knjig - npr. kolofon, ki je prišel prek Mezopotamije, poznali so ga tudi Egipčani in seveda Grki. Njegova pot v srednji vek pa je šla iz Mezopotamije, prek neobabilonskih knjig do hebrejskih in arabskih prepisov. Obravnava tudi obliko knjige, ki je najprej zvitek pergamenta in šele postopno dobi obliko kodeksa. V tekstu so nevsiljivo podane zgodovinske preglednice npr. egipčanskih dinastij, grške in helenistične zgodovine, rimskih cesarjev - vzporedno so navedeni tudi glavni pisatelji v različnih obdobjih, kar so neobhodna pomagala za razumevanje razvoja knjige za študenta, ki ne študira vzporedno tudi zgodovine, oz. za hitro komparacijo dogodkov. Posebno mesto v knjigi zavzema obravnava hebrejske knjige in njene zgodovine. Po eni strani je kljub enotnosti sistema pisanja, ki ga je avtorica uvedla, razumljivo, da hoče dati večji poudarek domačemu dogajanju, po drugi strani pa je bila usoda hebrejskih knjig, ki imajo kon­ tinuiteto do srednjega veka, nekaj posebnega. Podaja tudi preglednico oblikovanja znakov od zgodnjih semitskih, prek zapisov, najdenih ob Mrtvem morju, do kodeksov iz srednjega veka. Nadalje sledimo razvoju latinice, od njenih začetnih oblik v prvih stoletjih po Kristusu, ko se razvijejo poleg kapitalk in tako imenovane rustike tudi kapitalne unicialke, ki so še velike črke, iz njih pa prave male črke - pol unicialke. Karolinška doba prinese svoj način oblikovanja črk, nastane gotica, humanizem pa ima spet svoj stil. Dotakne se tudi razvoja kaligrafije - lepopisja po izumu tiskarstva in ironično pripo­ minja, kako je bila ta veščina degradirana v zadnjem času (to ugotavlja za akademsko izobražene Ame­ ričane). Kot pravi, je pravi užitek brati pismo nekoga, ki ima danes med 65 in 80 let, v primerjavi s tem, kar napišejo študentje, ki jim ni več kot 30 let. (Pri nas bi verjetno lahko ugotovila isto?). Lepopisje je šlo v zaton, zato pa so vse bolj cenjeni kaligrafi. V naslednjem sklopu podrobno obravnava rokopisne kodekse, ki so nastali v srednjeveških samosta­ nih Evrope. Po zgledu prejšnjih zgodovinskih poglavij tudi obravnava material, na katerega so pisali - pergament, dotakne se moderne izdelave pergamentov. Pa črnila, zlati lističi, pigmenti, ki so jih uporab­ ljali - rdeča, črna, zelena barva. Ponazarja način zlaganja kodeksa in pripravo za ilustratorje. Poglavje popestri z duhovitimi pripombami, ki so jih skriptorji pisali na robovih ali v kolofonu. Čas za pisanje v samostanih je bil od sončnega vzhoda do zahoda razen ur, ki so bile namenjene molitvam. Tako razumemo pripombo »Hvala Bogu, kmalu bo tema!« Iluminatorji kodeksov so bili posebni umetniki. Razvoj ilustracij se je razvijal različno od dežele do dežele in seveda je sledil tudi zgodovinskemu dogajanju - tako deli razvoj na bizantinski, špansko sak­ sonski, karolinški, otonski, romanski in gotski. Posebno mesto v zgodovini ima tudi islamska knjiga. Ironija je, da je Mohamed imenoval Žide in kristjane »ljudi knjige«, da pa se imamo Arabcem zahvaliti, da so se nam ohranila mnoga dela antičnih pis­ cev - npr. Platona, Aristotela, Arhimeda, Hipokrat in drugih. Tudi pri islamskih knjigah nas Avrinova pelje skozi razvoj knjige po začrtanem sistemu - material, literatura, zapisovalci, ilustracije. Nadalje piše še o izdelavi papirja, ki ga sledimo od iznajdbe na Kitajskem do zgodnjih mlinov, ki so se pojavili v Španiji v 10. stoletju. Znanje so zopet posredovali Arabci, pa do novih metod, ki so jih razvili 554 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 v Evropi - v Italiji, Franciji in končno do slavnega holandskega papirja. Sprašuje se tudi, kaj se bo zgodilo s temi novimi kislimi papirji, ki jih uporabljamo zdaj, bodo dovolj obstojni, da bodo zanamci lahko obču­ dovali knjige današnjega časa, tako kot mi.one iz srednjega veka in renesanse? Prav tako sledimo razvoju vezave knjige - od izdelave pol, platnic, šivanja ter vzorcev na platnicah, ki se pač z leti spreminjajo. Ironično jih primerja z »odličnim« vezavami modernih edicij, ki garantirano razpadejo po nekaj branjih in ugotavlja, da prav zaradi tega klasična ročna vezava ne bo nikoli prišla iz uporabe. Knjigo zaključuje poglavje o začetkih tiskarstva. Dodana je obsežna bibliografija; morda je tu pomanjkljivost, če beremo knjigo z našega zornega kota, da se je avtorica omejila predvsem na angleško pisana dela, ki pa žal redko posegajo na področja, ki se dotikajo našega prostora. Pač pa je zanimivo, da je z navedbo založb označena vsa literatura, ki je na trgu še dostopna, upoštevani so tudi reprimi. Delo je vsekakor vredno vzeti v roke, lahko kot učbenik ali pa kot zanimivo branje, saj je daleč od tega, da bi bilo pisano suhoparno. Anja Dular Eduard Peričić, Sclavorum Regniim Grgura Barskog. Ljetopis popa Dukljanina. Zagreb : Kršćanska sadašnjost, 1991. 370 strani. (Analecta Croatica Christiana; XIX) Gregor Barski: Kraljestvo Slovanov. Marsikateremu bralcu, pa tudi zgodovinarju, kije sicer poslušal predavanja iz južnoslovanske zgodovine, gornji podatek ne pove in ne pomeni kaj dosti. Če pa bi povpra­ šali po Letopisu popa Dukljanina oziroma po Barskem rodoslovu (ustreznejši slovenski izraz za ta dva, tudi v slovenski historiografiji uveljavljena termina, bi bil; Anali dukljanskega duhovnika (klerika) ozi­ roma Barska genealogija), pa bi bila stvar verjetno precej drugačna. Gre seveda za najstarejše ohranjeno historiografsko delo, ki je nastalo na področju ene od južnoslovanskih držav(ic) in ki ga nekateri hkrati smatrajo tudi za najstarejše ohranjeno delo iz južnoslovanske lepe književnosti. Zato ne čudi izjemna pozornost, ki so jo temu delu namenili predvsem hrvaški in srbski zgodovinarji, pozornost ki je — glede na današnje stanje raziskav in spoznanj — pravzaprav obratnosorazmerna vredno­ sti dela kot zgodovinskega vira. Od resnično obsežne literature o Letopisu, ki ga je prvič tiskal Mauro Orbin (v italijanskem prevodu) že leta 1601 in katerega podatki so bili že sredi 13. stoletja uporabljani v takoimenovanih lokrumskih falsifikatih (listinah, ki so nastale v benediktinskem samostanu na otoku Lokrumu pri Dubrovniku), je trdno podlago za študij problematike, povezane z Letopisom, prineslo šele delo Ferda Šišiča. Ta v svojem času vodilni hrvaški zgodovinar je — v današjih časih nepredstavljivo - leta 1928 pri Srbski kraljevi akademiji objavil kritično izdajo tega vira in napisal obsežno študijo k njemu. Veliko Šišičevo delo, v katerem je obdelal tudi kompleten historiat dotakratnega preučevanja, potrdil zanesljivost vira, kar se tiče geografskih podatkov, vendar hkrati izrazil veliko skepso glede verodostojno­ sti njegovih zgodovinskih informacij za zgodnji srednji vek in čvrsto fiksiral nastanek v drugo polovico 12. stoletja v Dukljo oziroma mesto Bar, je dalo podlago in povod za nov val zanimanja za Letopis, ki se je vsaj posredno, dotaknil tudi slovenske historiografije. Prvi se je na Šišičevo knjigo namreč odzval Nikola Radojčić, sremski Srb, ki je bil med leti 1920 in 1941 univerzitetni profesor v Ljubljani. Najprej v oceni (Slavia VIII, 1929) in nato še v posebni razpravi (Društveno i državno uređenje kot Srba u ranom srednjem veku, Glasnik Skopskog naučnog društva XV-XVI, 1936) je predvsem s sociološkega in zgodovinsko-pravnega vidika analiziral Letopis. Za svoje delo je dobil polno priznanje, saj so njegovi rezultati prišli v pravne zgodovine, ki so izšle po tej študiji. Približno v istem času, vendar z manj uspeha, se je analizi Letopisa posvetil tudi Josip Rus (Kralji dinastije Svevladičev, najstarejši skupni vladarji Hrvatov in Srbov, Ljubljana 1931; Krst prvih Hrvatov in Srbov, Ljubljana 1932), ki je na podlagi Dukljaninovih podatkov o gotskem izvoru Slovanov (Hrvatov) skušal pokazati na državotvorno vlogo, ki naj bi jo pri nastajanju hrvaške in srbske države imeli germanski Goti oziroma dinastija Svevladičev, katere genealogija se kot rdeča nit vleče skozi celoten Letopis in ki naj bi bila gotskega izvora (pripisuje ji podobno vlogo, kot so jo kasneje imeli v nastajanju Kijevske Rusije Vikingi oziroma Rjurikova dinastija, s to razliko, da naj bi Goti ves čas od pozne antike naprej ostali na Balkanu). Strokovna kritika je Rusovo analizo zgodovinskih podatkov, ki jih prinaša Letopis, ostro napadla in zavrnila, mu je pa kljub temu priznala, da je uspel pokazati na določeno prekrivanje prvih poglavij Letopisa z gotsko zgodovino, kot je zabeležena pri Jordanesu. V pobijanje Rusove hipoteze, kar glede na njene slabe metodološke temelje niti nit bilo težko, se je leta 1932 vključil še Ljudmil Haupt- mann. Čeprav je bil takrat že profesor v Zagrebu, pa je bil Hauptmann tretji zgodovinar, tesno povezan s slovensko historiografijo, ki se je vključil v razpravo o Letopisu. Pokazal je, da je tki. »gotomanija« v Letopisu (zlasti id est Gothi, qui et Sciavi) samo stilistično sredstvo, s katerim komplikator spaja dva dru­ gače neskladna dela (Hauptmannova ocena Rusove razprave iz 1931 v Nastavnem vjesniku XLI 1932-1933,76-79). V današnji historiografiji velja ta vir, katerega podatki se nanašajo predvsem na Dukljo (približno današnjo Črno goro), a tudi Hrvaško, Srbijo (Raško), Dubrovnik, Zahumlje in Travunijo, za nezanesljiv in razen za najmlajšo dobo, ki jo opisuje, tudi neverodostojen. K takšni neugodni oceni ni prispevala samo analiza zgodovinskih podatkov, ki jih Letopis prinaša, in njihova konfrotacija s podatki drugih, zanesljivih virov, ampak tudi vrsta neugodnih okoliščin, zvezanih z virom samim: načinom, kako je ohranjen, vpra­ šanjem njegove zvrsti in namena in nenazadnje vprašanjem avtorstva. Pisec, oziroma pravilneje, kompilator Letopisa, saj je kritika nedvosmiselno ugotovila, da je tekst sestavljen iz več osnovnih predlog (t.i. Trebinjski letopis, legenda-žitje o sv. Vladimiru, dukljanska kro-