POMORSKA SLOVENŠČINA
Knjigo z gornjim naslovom so letos spomladi izdali Janez Gradišnik, Ernest Kopriva in Vladimir Naglic, založila pa jo je Mladinska knjiga.
Knjiga ima krajši predgovor, v katerem poročajo avtorji o načinu svojega dela, potem je v štirinajstih poglavjih obdelana najvažnejša snov o vrstah, gradnji in opremi ladij, o plovbi in službovanju na morju, zaključuje jo dvodelen slovarček (ki ga je sestavil Vladimir Naglic sam), in sicer tako, da prvi oddelek razlaga slovensko geslo s srbskohrvatsko, angleško in nemško besedo in opozarja na stran v knjigi, kjer je pojem
55
prvič omenjen, drugi oddelek pa ima za gesla srbskohrvatske besede in tem so pripisane ustrezne slovenske soznačnice. Tekst je bogato ilustriran.
Avtorji so se pri sestavljanju tega dela naslonili na knjigo Milivoja Miloševiča, Nauka o brodu, Cetinje 1955, in si izposodili iz nje tudi večino reprodukcij. Vendar so bili do predloge kritični: izrazito šolsko, učno knjigo so z izločanjem zastarelega in nebistvenega, s popravljanjem in z izpopolnjevanjem glede na najnovejša dognanja v pomorstvu, s preurejanjem poglavij in novimi ilustracijami bistveno izboljšali in jo spremenili v koristen priročnik o pomorstvu in v prvo slovensko pomorsko terminologijo večjega obsega.
Prav je, da so se spoprijeli s to rečjo delavci, od katerih je vsak tako ali drugače povezan s problematiko te nesrečne slovenske pomorske terminologije. Nesrečne — pravim, ker imam v mislih vse naše pisce od Dalmatina sem, ki so se morali ukvarjati z njo, pa povečini morja in ladij še videli niso, ker mislim na številne prevajalce, ki so ne vedoč, kaj tuj pomorski termin predstavlja, izbrali v slovarju marsikdaj naj-neprimernejšo besedo, in še-zato, ker vem, kako pomorstvo vsak dan bolj vdira v naše življenje, pa je vendarle brezupno čakati, da bomo slovensko pomorsko terminologijo lahko uveljavili tudi na morj\i. Pomorsko slovenščino so torej sestavili najbolj poklicani — en pomorščak in vzgojitelj, en pomorščak in književnik ter en prevajalec mnogih romanov z morsko tematiko in poznavalec jezika — zato dosti boljše v danih okoliščinah ne bi mogli dobiti.
Če sem se vendar namenil kritično spregovoriti o knjigi, je zato, ker bi ob posameznih izrazih rad pokazal na nekatere napačne tendence pri večini slovenskih terminologov sploh in ker so sestavljavci v predgovoru knjižice izrazili željo, da bi ob »kritikah, mnenjih in prispevkih lahko polagoma zrastla boljša in popolnejša slovenska pomorska terminologija«.
Številne slovenske povojne terminološke komisije opravljajo potrebno in koristno delo. Lani se je n. pr. na simpoziju tehniške besede pokazalo ne samo to, da je pripravljanje in izdajanje slovenskih terminologij zelo nujno, marveč tudi, da se javnost za stvar zanima in jo je voljna vsestransko podpreti. Prav tam pa so se odkrile tudi poglavitne pomanjkljivosti in napake: pri delu ni enotnega načrta, individualizem in diletan-tizem iz terminoloških prizadevanj nista pregnana, jezikoslovcev, ki bi poznali obravnavano stroko, ni, kakor ni jezikovno dovolj izobraženih strokovnjakov s posameznih področij, preveč mislimo na ozke trenutne potrebe, zanemarjamo pa načrtno zbiranje in studiranje historičnega in dialektičnega gradiva. In prav zato, ker so se sestavljavci Pomorske slovenščine prenekateri od gornjih napak spretno ognili, moram opozoriti na tiste, ki se jim niso.
Med mnogimi pomorskimi izrazi, ki jih danes govorimo ali pišemo na Slovenskem, so se sestavljavci odločali za take, ki so se jim zdeli »res domači, primerni za slovensko uho in za rabo na morju«. Tako so se odločili med sinonimi za morski breg, obrežje, obrežen, pristanišče, piistaniški, krov, ogledalo. Kakor se zdi ta odločitev na prvi pogled dobra, je problematična, saj se je celo v besedilo Pomorske slovenščine kljub skrbnosti pritihotapila prepovedana obala (34), pri besedi luški (184) pa se bralec začudeno sprašuje, zakaj se sme reči luške stopnice in luški kapitan, ne pa luške naprave in luški vlačilec. Za posamezne predmete oziroma pojme, ki doslej niso imeli slovenskega imena, so si sestavljavci izposojali besede deloma iz slovarjev (pritežek, ploščak, vzdižnica), deloma iz različnih sorodnih strok oziroma priročnikov (grodnica, vajeti, napona), deloma so jih sami ustvarjali (meglivec, prisluškovalnik, lesarka). Načelno so te rešitve pravilne in med novimi besedami je večina takih, ki imajo teoretično vse možnosti, da se primejo. Vendar so šli sestavljavci pri tem čez mero.
Vsem udomačenim tujkam menda ne bomo po sili iskali domačih heteronimov (kajak — šilec) in marsikatere besede, ki se kljub »nepravilnosti« zmerom rabi, ne bomo več preganjali [elektrik namesto elektrikar, električar). Terminolog tudi nima pravice, da bi svojevoljno določal nove pomene takim besedam, ki že imajo določen pomen. Za dok ni najprimernejša poslovenitev ladjišče, ker je bil doslej to sinonim za pristaniSčei kvečjemu bi mu lahko rekli ladjenica. Prav tako slab je nasvet, da bi vpeljali vetrilo kot kolektivno ime za jadrovje, vrvje in jambore skupaj, torej za to, čemur pravijo pomorščaki snßst ali lakelaža. Vetrilo nam je že od Gutsmana dalje papirnata soznačnica za jadro. Tudi Rusi ga imajo za preživel izraz. Cemu bi ga mi oživljali in mu avtoritativno določali pomen, ki ga ni in ga ne bo nikoli imel? Polog je ponesrečen prepis Ple-teršnikove pologe (das Gerüst, worauf Schiffe gebaut werden), o kateri je Breznik (CZN 1938, 154) jasno povedal, da vanj ne spada. Prav škodljivo pa je uvajanje besed kot sponka, kovnik in kovica (z izpeljankami zakovičen, razkovičiti, zakovan s sponko,
56
kovičenje) namesto pogovornega neta ali kolikor toliko uveljavljene zakovice, ker take 1 novotarije bralca samo begajo. Vse to dokazuje, da si avtorji niso zmeraj odgovorili na j vprašanje, komu je termin namenjen in koliko je upanja, da ga vsakdanja raba potrdi. I Zaradi premajhnega posluha za resničnost in preočitnega purizma avtorjev je nevarnost, i da bo celo marsikak lep predlog ostal na papirju (kosnik = (po)ševnik, bokobran = od- \ bojnik, gaz = ugrez, razma = robnica).
Razumljivo je, da se pri brskanju za novimi besedami pisci Pomorske slovenščine niso mogli ogniti napaki vseh prenapetih terminologov: avtor sam dokaže, da je njegov j predlog nesprejemljiv, ker ob prvi priložnosti, da uporabi novi izraz, nanj pozabi. Ne- i sreče ob hladilnici-hladnici-hladilniku ne bom omenjal, ker je vsaj delno odpravljena s I popravki na koncu knjige, za zgled pa naj služi poskus, kako poimenovati tri načine ] nihanja ladje. ]
Res, zmeda glede teh terminov je bila doslej tako velika, da je pomenska razme- I jitev nujna. Vendar sta se v glavnem uporabljala dva glagola oziroma glagolnika: zibali i se in gugati se. Za prvega imam najstarejši izpis iz Primca 1813, slede Novice 1860, ^ zibanje je v Letopisu Matice Slovenske 1880; prav tam je rabljeno guganje, potem je ; v Zgodnji Danici 1853, gugati se pa pozna Cigler (Sreča v nesreči). Seveda sta to sino- i nima; če sta rabljena vzporedno, ni mogoče dognati, za katero vrsto nihanja gre pri i enem ali drugem izrazu. In kakor pred sto leti so si morali naši pisatelji še pred krat- i kim pomagati s prislovi, če so hoteli določneje opisati nihanje ladje, n. pr. zibanje ladje , naprej in nazaj ali sem pa tja... zibanje naprej ali nazaj kakor tudi na stran. Novi predlog v Pomorski slovenščini je takle: nihanje okoli vzdolžne osi ladje naj bo zibanje, j nihanje okoli prečne osi guganje, kombinacija obeh nihanj pa opotekanje. Predlog je I pameten, slikovit. Vendar to ni zadosti, če ob preizkusu odpove! Odgovarjajoči odstavek | v prej omenjeni Miloševičevi knjigi pozna za zibanje = valjanje in za guganje = posr- j tanje; nasprotno tej paraleli stoji v slovarčku Pomorske slovenščine zibanje = ljuljanje, | guganje =¦ posrtanje, opotekanje = valjanje; pri opisu ladij za prevoz rude pa je izena- i čeno spet zibanje = valjanje. i
Rekel sem, da je predlog za poimenovanje treh načinov nihanja ladje pameten in j slikovit. Slikovit je, ker nas guganje spomni na gugalnico (naprej in nazaj), zibanje na i zibelko (sem in tja), opotekanje na hojo bolnika ali vinjenega človeka (naprej in nazaj, J sem in tja), in pameten, ker je vsaj delno naslonjen tako na historično^ kot praktičnoj rabo. Na žalost je takih zgledov premalo.
Ker je bila Pomorska slovenščina sestavljena po tujem učbeniku in ker so se njeni \ avtorji prizadevali biti za vsako ceno »slovenski«, so zanemarili historično in dialektično j nabiranje oziroma proučevanje terminološkega gradiva, pa tudi marsikatera živa beseda ^ jim je ušla. Ce ne drugače, bi imela ta ali ona beseda pravico priti v knjigo vsaj kot kulturnozgodovinska zanimivost ali pa kot sinonim, o katerem avtorji pravilno trdijo, da mora biti evidentiran, kadar ni jasno, kaj je boljše, ali kadar se zde izrazi za isto reč ; enakovredni — čeprav je naloga terminologov predvsem praktična, to je v normativnem zapisu, kaj se rabi ali kaj naj se rabi. Pri tam seveda ne mislim na historične besede j kot ankora, bandero, baikarol, batel ali na primorski narečni portič, škver, škojero ali i na termine, ki jih uporabljajo samo pomorščaki, kot bonaca, pajol, leral, ker imamo J zanje druge splošno znane izraze, pač pa pogrešam prastaro barko in barčico, drevo kot i sinonim za jambor (ob katerega so avtorji že postavili prav tako mrtvi jarbol < albero = 1 drevo), kajuto ali kajito, pogrešam moderni tramper (le kdo mu bo rekel ladja [tovornaj I v prostem prometu?) in navor, predvsem pa dialektične besede svesia ali šešla (proti i nerodnemu po2u), šarlka (iz Bevka; v Kopru šarča), trašt, monkolin, malajda, morjak (v Pobegih) ali mdrnik (v Nabrežini) zraven knjižnega mornika. Takega načrtnega zbiranja in izbiranja sestavljavci Pomorske slovenščine niso mogli opraviti, saj ga niso j imeli niti v načrtu, zavedati pa bi se le morali, da se pomorska slovenščina ne ustvarja i šele od včeraj v Ljubljani. Ce so v romantičnem navdušenju lahko zapisali, da so se nam.j v pomorski terminologiji »ohranili le še prav borni sledovi nekdanjega bogatejšega iz-j razja,« bi bili morali pogledati za njim tudi čez Pleteršnika in čez kranjski plot. Vse- i kakor se bodo morali slovenski pomorski terminologi prej ali slej lotiti tudi teh raziskav,; kakor so se jih medicinci in nekateri drugi. j
Za konec še nekaj drobnih pripomb: i
V slovarčku citirane strani, to je tiste, na katerih je pojem prvič omenjen, niso j zmeraj točne (vzdižnica 125 namesto 20, verižnica 64 namesto 35), pa tudi srečno iz-j brane niso (napona je res omenjena na strani 22, toda več pojasnila o njej je na strani 26j j ta bi bila za tistega, ki se hoče o predmetu informirati, važnejša). Dalje manjka v slo-^ varčku dosti terminov, ki so v tekstu obdelani {odtočnica 12, lesarka 38, plovilo 41,1
571
repina 99, liga 151) ali pa so skriti pod atributi, ki uporabniku slovarčka najbrž ne bodo zmeraj prišli na misel (grodnica pod krmna grodnica, dok pod suhi dok).
Večja doslednost bi bila potrebna pri vrstnem redu izrazov v sinonimnih skupinah, n. pr.: stan (kaštel) iz teksta je v slovarčku obdelan pod besedo stan, nasprotno je dvor (most) pod besedo most.
O koristnosti naglasov v takem priročniku ni treba izgubljati besed. Vendar je rešitev, da z akutom pokažemo mesto poudarka, zanemarimo pa kvantiteto (izjemoma je nakazana pri petnici 58: 196), nezadovoljiva. Pa tudi o mestih poudarka bi se dalo pri marsikateri besedi razpravljati (vrvica, kajak, ladjišče, kapitanija).
Nerodne so formulacije: jambore in prav tako poševnik opirajo nepremične vrvi 26, jeklene vrvi... podpirajo jambor 90, se razbeljena dela spojita v poltrdem stanju 55, ščitasto sidro ima obliko ščita ali glive 98.
Format Pomorske slovenščine ni posrečen. Na noben način pa velikost knjižice ni v skladu z velikostjo ilustracij. Ce pri taki stvari niso odločilni estetski oziri, naj pridejo do veljave vsaj praktični: opis in ilustracija morata zaradi lažje in hitrejše orientacije čim bliže skupaj.
Pri morebitni novi izdaji naj se izločijo nepotrebna ponavljanja (cisterne 34 : 43, reševalne ladje 34 : 41, vetrnik 68 : 109) in poučevanja (raba preproste priprave, ki ji pravimo »kljunač« (kdo neki?) 83, umivanje vrvi 84, gašenje s peno 73).      Stane Suhadolnik