KRONIKA
KNJIŽEVNOST
MIŠKO KRANJEC. UKRADENA LJUBEZEN. Z novelistično zbirko Ukradena ljubezen* je Miško Kranjec tako kot v povestih Macesni nad dolino ter Mesec je doma na Bladovici spet pristal v gorenjskem okolju. To je za pisatelja z izrazito prekmursko, to se pravi ravninsko tematiko, nov milje, ki postavlja pred njegovo umetniško pero nove naloge: prodreti v čustvo in miselnost grča-vega hribovskega človeka, označiti njegov spoznavni razpon na relaciji hrib — dolina ter vse te regionalno — ontološke značilnosti postaviti v čas in v širša družbena razmerja.
Ce sedaj presojamo vrednost pričujočih Kranjčevih novel s teh vidikov, moramo takoj priznati, da zbirka izkazuje kar izredno sposobnost za intuitivno dojemanje novega okolja in novih ljudi. Pisatelj je vsaj s tolikšno neposrednostjo in intimnostjo spregovoril o odmaknjenem življenju v hribovskih vaseh nad Kranjem, kot je pred 25 leti v Povesti o dobrih ljudeh zarezal v osamelo idiliko na otoku Mure. Navsezadnje tudi v Ukradeni ljubezni srečujemo dobre in preproste ljudi, torej takšne, kakršne si je Kranjec v svoji človeški in pisateljski zavesti ohranil prek vseh družbenih in etičnih peripetij zadnjega četrt stoletja; mogoče je razlika le v tem. da zdaj te osamele ljudi še bolj ogrožajo neizprosni zakoni življenjskega boja in s tem v zvezi moralno deformiranje kot nekdaj. In kot je bila prej tujina življenjska kategorija, ki je na otoku Mure puščala naplavine tistodobne civilizacije, tako je v novih Kranjčevih novelah dolina tisti nasprotni miljejski pol, od koder prihaja nevarnost za moralna ter humana razmerja med ljudmi.
Novele se po pisateljskem prijemu precej razlikujejo med seboj, po snovi pa so zelo blizu druga drugi. Prva Ko bo pomlad v dolini je bolj umetnikova izpoved kot epska pripoved, je zmes najrazličnejših oblikovnih elementov, v katere je izkušeni pisatelj zlil svoja dognanja o ljudeh. Je pa tudi edina novela v zbirki, ki prek okvira gorske osamelosti sega v splošnejše ozračje sodobne družbe in v kateri pisatelj neposredneje sodi tej družbi ter odnosu med njo in med njegovim odmaknjenim hribovcem. »Včasih se mi zdi«, pravi, »da so se mnoge vrednote, mnoge velike in lepe stvari spremenile v nekakšno parado našega življenja: nekje na konferencah, nekje na kongresih nastopa nekakšen drugačen delavski razred, govori o kulturi ali vsaj govorijo zanj o kulturi, govori o upravljanju, govori o delavski, razredni zavesti, o svojih tovarnah in ne vem, o čem vse še. A kam spadajo ti, ki hodijo dan za dnem mimo mojega doma?« Kranjcu so torej ti, ki v hribih hodijo mimo njegovega okna, izredno važna postavka v njegovem pisateljskem prizadevanju in seveda tudi v obravnavanih novelah, vendar se je razmerja med njimi in med »paradnostjo« naše družbe le na začetku zbirke polemično dotaknil, v vseh drugih novelah pa so ga z resničnostjo svojega bivanja popolnoma prevzeli.
Tako je dosti bolj enotno izdelana novela Ciklame, vres in ljubezen. To je polnokrvna zgodba o kmetu Gašperju z Ostrega vrha, o njegovem potepuškem bratu Matku in o propadlem,  a čustveno še vedno na  Gašperja  navezanem
* Miško Kranjec, Ukradena ljubezen. Slovenska matica 1966.
644
dekletu Lenčki. Med temi tremi osebami je pisatelj uspel ustvariti prepričljive notranje odnose, ki jih uravnava nedoumna usoda ali elementarna človeška sla po zadoščanju samega sebe. Novela je epsko jedrnata, psihološko temeljita ter naravnost zadeva v človečnost in nečlovečnost našega bivanja. Najbolje je naslikan kmet Gašper v svoji samoti in v obilici notranjega bogastva, četudi se ponekod zdi. da je bolj idealiziran, kot je bilo za to okolje potrebno. A kljub temu je njegova pojavnost močna, naravna ter neizmerljiva v nekompliciranem čustvovanju, razumevanju in odpuščanju. Je kot zemlja, iz katere raste in ob kateri se oblikuje. Novela se harmonično zapleta in razpleta in tako na koncu, ob Lenčkini smrti, ko je krog sklenjen, zbudi v bralcu občutek resnične umetnine. Pisana je v kratkih dialogih, ki nič ne spominjajo na znano Kranjčevo epsko dolgoveznost, in se ne izgubljajo v podrobnostih in nepomembnostih, ampak so izraz pristnega čustva in rezona, so nepotvorjena kri v določen čas in prostor postavljenega človeka. Novela vsekakor pomeni jedro zbirke, a ob vseh naštetih lastnostih bi tudi ne bila pretirana trditev, da po umetniški moči sodi v sam vrh dosedanje Kranjčeve proze.
Novela Nočno nebo nad gorami se od prejšnje razlikuje po manjši epski enotnosti in po večji prisotnosti neposredne avtorjeve meditacije. Glavna junakinja Marijana, mlado, revno petnajstletno dekle, pomaga stricu Roku v gostilni nad dolino. Dekletce mora v najobčutljivejših letih spoznati vse tisto, kar dela človeka nesrečnega in kar mu jemlje vero v življenjski smisel: nesrečno ljubezen v mladih letih, grabežljivost v zreli dobi ter eksistenčno iztirjenost in osamelost v starosti. Ob teh hudih spoznanjih, ki se kopičijo v mladem dekletu, Kranjec očito izpoveduje obsodbo nad civiliziranim svetom v dolini, kjer mlad, nepokvarjen, naturen človek z gora nujno mora zabresti v moralno blato takšne ali drugačne vrste. Nasproti tej dolini Kranjec spet glorificira vrednost in domačnost idilične rousseaujevske sredine; tako se po doživljajski osnovi ta novela močno sklada s prejšnjo in obe skupaj kljub stilnim razlikam sestavljata dokaj enotno umetniško substanco.
Tema dvema se pridružuje še Ukradena ljubezen, zgodba Podklančnikove Tončke, ki jo življenje prav tako opeharja za lepoto in zvestobo, kot je nekdaj opeharjalo njeno mater. Najprej dobi otroka s površnim železničarjem Tonetom, nato stopa v njeno intimno življenje še muzikant Jaka, nad vsem njenim ravnanjem pa drži roko robustna in nekdaj usodno prizadeta mati. Iz vse te arhaično pobarvane zmede raste šest otrok, ki bodo kot samorastniki stopili na podobno pot. Novela po estetski in psihološki dognanosti ter po pripovedovalni zgoščenosti ne dosega prejšnjih dveh, zlasti pa ne Ciklam, vresja in ljubezni, je pa navzlic temu pozornosti vredna pripoved. Tu spet srečamo prvobitno, neugnano slo po ljubezni ter sugestivno pričevanje o patriarhalnih, grčavih medčloveških odnosih, o takšnih, kakršne poznamo iz najboljših Kranjčevih del v njegovem zgodnejšem pisateljskem obdobju. Tudi za odnose v tej noveli veljajo besede, ki jih v Ciklamah govori izgubljeni Matko Gašperju: -s Povsod po svetu se ljudje ubijajo, če le morejo, tudi ubijejo drug drugega. Ampak viš, — v življenju je nekaj drugega grdo, in potem postaneš grd. In ko si grd, se v grdo spreminja vse, kar sploh počneš. In potem te nekaj žene, ko nalašč... naključja ...«.
V epilogu z naslovom Varljiva pomlad pisatelj z zakrito nostalgijo po prvobitnem, praresnic polnem življenju, še enkrat zajame krog svojih ljudi, ki jih je v teh gričih vsrkal  vase in ki mu  zdaj drug za drugim odhajajo
645
v dolino, kjer je življenje lažje, bolj veselo, zato pa tudi polno nevarnosti za intimno osebno srečo.
Vse novele v zbirki so živo pripovedovanje o naravni lepoti ter o lepem in grdem v ljudeh, ki životarijo v manj civiliziranem gričevju, trdno uklenjeni v okvir stare, podedovane miselnosti. Svet teh malih, sredi narave živečih hribovcev, Kranjec očitno dobro pozna in ga zna ustrezno oblikovati. Ta njegova sposobnost se v našem primeru ne kaže nič manj, kot jo poznamo iz njegovega obširnega ter raznolikega prekmurskega opusa, samo da zdaj pisatelj morda bolj kot prej zna združevati elementarno intimnost z epsko jedrnatostjo. To pa nemara prav zato, ker se je v fabulah iz gorenjskega gričevja odmaknil od ravninske dolgoveznosti, kot mu jo je narekoval njegov regionalni izvor. Ta skladnost med intimnostjo in jedrnatostjo pomeni, če ne že nov, pa vsaj osvežujoč prijem pri tako produktivnem pisatelju, kot je Miško Kranjec.
Jože   Šifrer
646