93 Barbara Predan | Znanost v oblikovanju Barbara Predan Znanost v oblikovanju Izuma letala, telefona, električne luči in radia ni nihče naročil. Zgolj samoiniciativa petih posameznikov je spodbudila naštete inovacije, ki so svet predrugačile in zmanjšale. In v tem leži nepričakovana učinko- vitost sicer nevidne, toda vsesplošno nalezljive oblikovalsko-znanstve- ne revolucije. Politika je inherentno zgolj dodatek, ki sledi omenjeni revoluciji. Kljub temu zgodovinsko dokazljivemu dejstvu pa svetovna javnost rešitve za svetovne probleme še naprej išče izključno pri politikih in njihovih ideologijah. R. Buckminster Fuller V knjigi The End of Science (1996) John Horgan primarno nalogo čiste znanosti prepozna v iskanju odgovora na vprašanje, zakaj smo tu. Izhajajoč iz dane premise izpelje, da bo znanost z odgovorom na vprašanje hkrati dosegla tudi svoj konec. Povedano drugače, ko (oziroma če) bo področje znanosti doseglo svoj cilj, se bo po Horganovem mnenju soočilo s svojo končnostjo. Z določitvijo naloge čiste znanosti se v kontekstu pričujočega tematskega sklopa hkrati poraja vprašanje o primarni nalogi t. i. čistega oblikovanja. Večina oblikovalcev bi primarno nalogo obliko- vanja najverjetneje prepoznala v reševanju problemov. Avstralski teoretik in filozof Tony Fry pa gre v razumevanju reševanja proble- mov še korak dlje. V knjigi Becoming Human by Design (2012) obli- 94 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Uvodnik kovanje postavi v središče našega nastajanja. Če si dovolim grobo poenostavitev njegove teze, Fry v omenjeni knjigi dokazuje, da smo od trenutka, ko smo v kamnu videli nekaj več (orodje/orožje), pravzaprav začeli oblikovati. To je bil začetek preoblikovanja našega okolja. Fryeva teza pa se tu ne konča, temveč se pravzaprav šele začne. Namreč, od trenutka, ko z oblikovanjem preoblikujemo naše okolje, nas na novo preoblikovano okolje preoblikuje nazaj. Nas spremeni. In v tem je bistvo njegove teze oblikovanja kot središča našega nastajanja. Ko se zaradi spremenjenega okolja spremenimo tudi mi, se nam namreč vsakič znova ponovno odpre možnost za novo razumevanje in posledično nadaljnje preoblikovanje sveta okoli nas. V nasprotju s področjem znanosti Fry z določitvijo pri- marne naloge oblikovanja področje oblikovanja postavi v območje neskončnosti. V območje nenehnega spreminjanja, razvoja in (tudi posledično) nenehnega reševanja problemov. Obe tezi pa postavita dodatno vprašanje. Mar nas v nenehno preoblikovanje okolja ne sili ravno zgoraj zastavljeno vprašanje, zakaj smo tu (in vsa druga, še neodgovorjena vprašanja)? Mar niso prav neodgovorjena vprašanja tista, ki nas danes ženejo, nam tvorijo okvir motivacije za preoblikovanje okolja? Še več: bomo s potencialnimi odgovori na zastavljena vprašanja hkrati izpolnili nalogo tako čiste znanosti kot tudi čistega oblikovanja? Se bo torej na ta način s svojo končnostjo soočilo tudi oblikovanje? Preverjanje smiselnosti nadaljnjega preoblikovanja naj v tem hipu ostane še odprto. Recimo, da se odgovor o potencialni končnosti oblikovanja skriva v odgovoru na temeljno vprašanje, zakaj smo tu. Nam pa Fryeva teza v povezavi s Horganovo predpostavko naloge znanosti omogoči še nekaj. Omogoči nam, da obe področji povežemo, če ne celo povsem prepletemo. Namreč, znanost več kot očitno potrebuje oblikovanje, da bi lahko na zadano vprašanje ponudila odgovor. Potrebuje nadaljnje preoblikovanje okolja in nas, potrebuje nadaljnje nastajanje nas samih. Še več, brez primarnega, onotološkega, t. i. protooblikovanja, o znanosti kot področju sploh ne bi mogli govoriti. Gre torej za specifično sožitje, za potrebo po sobivanju, sodelovanju. Pa čeprav zadnje v številnih primerih teme- lji na povsem nezavedni ravni. In ta nezavednost se kaže tako na področju znanosti kot v oblikovanju. Soočamo se z nedorečenostjo, s sobivanjem dveh področij ali celo vpetostjo enega področja v drugo – in prav ta nedoločnost nas čedalje bolj bega. Predvsem oblikovalce. S profesionalizacijo poklica (po industrijski revoluciji) se je namreč oblikovanje kot poklic znašlo na razpotju. Ni se namreč umestilo v področje znanosti, prav tako pa ne v področje umetnosti. 95 Barbara Predan | Znanost v oblikovanju Gre seveda za področji, ki sta bili do takrat že dodobra uveljavljeni. Opravka imamo z izjemno zanimivim paradoksom: oblikovanje kot središče našega nastajanja nenadoma ostane zunaj tistega, česar brez ontološkega oblikovanja pravzaprav sploh ne bi bilo. Z »uveljavljenimi« področji se na novo vzpostavljen profesionaliziran poklic oblikovanja nenadoma ne ujema v celoti. V očeh znanosti in umetnosti postane le še ena od dejavnosti, ena od veščin. Zato ni čudno, da se z vprašanjem razmerja med enim in drugim področ- jem nenehno porajajo polemike in nestrinjanje. Pričujoči sklop načenja prav omenjeno preverjanje. Izbrano tematiko premišljeno načenja – tako s stališča oblikovalske teorije kot s stališča znanstvenikov, katerih delo in teorijo bi poklicni obli- kovalci najverjetneje označili za teorijo in/ali prakso oblikovanja (ali vsaj za nekaj, kar je v tesni povezavi z obema). Namerno torej opozarjamo na heterogene vidike razumevanja odnosa znanosti do oblikovanja, oblikovanja do znanosti in enigmatičnosti njunega raz- likovanja, prepletanja ali enačenja. Namreč, heterogenost glasov v tem hipu najbolje odslikava obstoječe stanje, odslikava različnost v razumevanju oblikovanja in njegove vloge in razmerja do zna- nosti. Hkrati pa zbrani prispevki s svojo različnostjo odpirajo novo področje, odpirajo nadaljnji diskurz in kažejo še na eno bistveno značilnost oblikovanja – njegovo vseprisotnost. Sledeč Fryevi tezi bi namreč prav v vsem – če bi se vrnili nazaj po korakih razvoja – našli sledi prvih preoblikovanih kamnov. Literatura FRY, TONY (2012): Becoming Human by Design. London in New York: Berg. HORGAN, JOHN (1996): The End of Science. Facing the Limits of Knowledge in the Twilight of the Scientific Age. London: Abacus.