List 42.
Gospodarske stvari.
0 pridelovanji debelega pitauega kostanja.
Piše vodja R. Dolenc.
Pravi kostanj — Castania vesca — nahaja se kakor drobno-zrnato divje drev6 marsikje tako razširjen, da vstvarja cele šume ali gozdove. Tako na Francoskem, Spanjskem, Laškem, Hrvaškem, Slavonskem, na Primorskem, pa tudi na Stajarskem in dolenjem Kranjskem. V mnogih krajih, na pr. na Francoskem , Laškem , Primorskem , južnem Tirolskem itd. se pa tudi debela sorta kostanja, ,,maroni" (marun) imenovana, veliko goji kakor sadno drevć. Pri nas na Slovenskem se, razen na Primorskem, le prav malo mariina prideluje, a vendar bi povsod tam, kjer drobni kostanj dobro uspeva, tudi marun dobro uspevati mogel. Da bi se pridelovanje maruna po Slovenskem razširilo, podam častitim Čitateljem sledeči, na ptujo, osobito pa na lastno skušnjo oprti navod.
Navadno se pitani debelo-zrnati kostanj ali marun tako obdeluje, da se drobnozrnati v drevesnico vseje, ter iz njega izrastla drevesica s cepiči marunovimi požlahne. Požlahnena drevesica se potem še par let v drevesnici pustijo, potem izkopljejo,   ter za drag denar prodajo.
Ta način kultiviranja ali pridobitve marunnih dreves pa nikakor ni pravi, kajti prosto vsejani kostanj napravi po svoji naravi zelo močno srčno koreniko, katera se pri izkopavanji prav gotovo poseče. Kostanj s presekano srčno koreniko se pa kaj nerad prime, in ako se tudi prime, jako slabo raste. Med 100 presajenimi drevesci raste jih morebiti komaj 10 krepko, vsi drugi se ali ne primejo, ali, če se tudi primejo, skozi več, znabiti cel6 5 do 10 let prav slabo brez vsega prirastka rastejo. Sploh hira presajeno, ne krepko rasteče kostanjevo drevesice toliko časa, dokler se s pomočjo iz tal zagnale močne mladike samo ne pomladi, potem se pa prvotno žlahno deblice do tal posuši. Hitrejše se doseže čvrsta rast, ako se presajeno drevesice v 2. ali 3. letu po presaditvi, tikoma nad zemljo odreže. Pri tem pa skoro ni drugo mogoče, kakor to, da se žiahni del drevesa zopet odreže, tako pa se potem v prvem kakor drugem slučaji, namesti drago kupljenega marunovega drevesa, le malo ali nič vreden divjak dobi.
Obema napakama, to je, slabemu poprijetju iz drevesnice presajenih kostanjev, kakor tudi slabi sledeči rasti se pa lahko pomaga, in sicer tako-le:
Vzame se drobno-zrnatega  zdravega  kostanja,  ka-
stanje zasujejo se s prav fino žemljico, še najboljše s prav finim presejanim kompostom; konečno se pa še z vodo dobro zalijejo.
globoko v zemljo zakopljejo, da jih zmrzlin ne doseže. Spomladi pustijo se zaboji tako doigo v zemlji, da zaženejo kostanji 4-6 centimetrov dolge kali. Zaboji tako izkaljenih kostanjev se preneso v red v drevesnico, na mesto, kjer jih gospodar misli vsaditi; tu se prav previdno eden za drugim iz zaboja vzame in na koreninnih kalih tako skrajša, kakor to podoba i. kaže. Tako skrajšani kostanje se morajo vsaditi koj, da kav je ne zarujavi, v posebno pripravljene, 45 do 60 centimetrov oddaljene jarke. Jarki pripravijo se pa tako-le: Na pravih mestih — 45 do 60 centimetrov saksebi — se izkopljejo z matiko poprej, najboljše v jeseni, v uže meter globoko prekopani svet, 8 do 10 centimetrov široke, in 5 do 6 centimetrov globoke brazdice.    V znožie tako nanravlienih
teri se pozno v jeseni v zaboje (kištice) med pesek vloži tako, da na lego peska pride lega kostanja, in tako dalje do vrha. Zaboji se s pokrovi pokrijejo, katere je treba trdno pribiti — ter na  suhem  kraji  tako
brazd ic ali jarkov zavrtajo se v oddaljenostih 45 do 60 centimetrov se železnimi ali pa tudi lesenimi klinami zadosti globoke luknje, v katere se kavje koštani ev tako vtakne, kakor to podoba 2. kaže.   Tako potaknjeni ko-
Na ta način vsajeni kostanji zaženejo, namesti prav močne srčne korenike, več stranskih, katere se veliko lepše, to je, lože izkopati dad6; to pa ravno stori, da se ne ranijo tako, kakor srčne, in da se drevesca veliko raje primejo, ter tudi kmalu brez skrajšavanja de-blic krepko rastejo. Vendar je poslednje še vedno tako zelć potrebno, da je najboljše, ako se za drevesnici po tem načinu le dve- do triletni, nikdar pa ne starejši, divjaki pridobijo, kateri se na stalno mesto presajeni v 2. letu brez pardona tikoma nad zemljo skrajšajo , ter iz sledečega naj krepke jšega novega poganka novo deblo izredi, katero se še le v pravi visokosti požlahni.
(Dalje prihodnjič.)
336
List 45.
Gospodarske stvari.
0 pridelovanji debetega pitanega kostanja.
Piše vodja R. Dolenc.
(Konec.)
Kakor je iz podobe 4. razvidno, razločuje se od mene pravi način požlahnitve v piščalko, od nepravega (podoba 3.) v sledečem: Pri nepravem (pod. 3 ) je en del lubada od lesa podlage odločen ter popolno odvržen, pri pravem (pod. 4.) je pa zelć enaki del lubada sicer od lesa podlage ločen, a ne odvržen, ampak v večih posamesnih odkrhkih (Streifen) podlagi puščen. Na piščalki sami je tudi neki sicer majhen, pa vendar jako važen razloček zapaziti. Pri napčnem načinu je namreč zdolnji robec piščalke kar vodoravno prirezan, pri pravem pa vrhu tega še nekoliko v podobi dleta prebijača, proti notranji strani poostren. To poslednje je zaradi tega potrebno, da se piščalka prav tesno za podlagni lubad zarije , kar vspeh požlahnitve bistveno podpira. Pravi način požlahnenja s piščalko popolnem dokončati, ni treba nič druzega narediti, kakor lubadoe odkrhke podlage pazljivo čez piščalko po-potegniti ter jih s kakim vezilom povezati; maže ni treba nikake. Piščalke za ta način požlahnenja dobijo se lahko na dva načina. Ako jih je le malo potreba, poiščejo se spomladi, ko so pitani kostanje uže ozele* neli, na njih ne še ozeleneli deli šib (mladike), katere se potem v podobi piščalk od lesa ločijo ter za požlah-nitev porabijo. Ako se jih pa veliko potrebuje, potem se stori najboljše, da se primerne šibe pitanega kostanja uže meseca februarija narežejo, ter v gorki kleti leže v pesek zakopljejo in večkrat z mlačno vodo polijejo. Do maja meseca postanejo tako spravljene šibe uže do dobrega sočne, in se porabijo za požlahnenje v piščalko. Na vse zadnje morem še omeniti, da vsak pitani kostanj ali manin s staranjem drevesa postane v zrnji drobnejši in sicer tako, da se na prav starem drevesu pridelani uže zelć malo ali pa tudi prav nič od navadnega ne loči — razen takrat, če drev6 v prav dobri zemlji raste ali pa, če se temu po umetni poti nasprotuje. Po umetni poti se pa zdrobljenju maruna v okom pride, ako se po zgledi Italijanov kostanjevo drevje večkrat pomladi, to je, ako se mu vsacih 12 do 15 let vse veje močno skrajšajo in prisečejo tako , da je drevo prisiljeno, nove veje narediti, na katerih se zrnje koj odebeli.
360
Blizo tako postopajo na doljnem Avstrijskem s češnjami. Ondi se zelo malo požlahnenih ali cepljenih Češnjevih dreves nahaja, in vendar so njih češnje prav lepe, debele. To pa dosežejo ravno s tem, da češnjevo drevje večkrat pomladijo.
Doljni-Avstrijanci pomladujejo iz enacih vzrokov tudi hruško salcburgarico, katera je tudi po slovenskih deželah močno razširjena.
Naši Dolenci pripeljejo mnogo češenj na ljubljanski trg, pa med temi kaj malo debelih cepljenic in to zato, ker je njih drevje večinoma divje. Oni bi torej z večkratnim pomladenjem svojih eešnjevih dreves lahko dosti lepše češnje pridelovali, kakor jih pridelujejo dandanes.
Iz istih vzrokov, po katerih sem skrajšanje kostanjevih kali priporočal, priporočam tudi skrajšanje kali mandeljnov, na katere mislimo breskve požlahniti.