Dušan Bud vik Oda vetru .-, '¦ *-'¦ ¦¦ ; a. t- '.,-' ¦" r IVa ostrih grebenih naših gora in daljnjih pogori j> na valih našega morja in daljnjih morij, trgaš svoj plašč, razpet od obzorij do obzorij! Iz davnine v trudno sedanjost veješ, v začudenih otroških očeh povesti gre ješ — o, še enkrat rad sanjal bi z vami, vi neomadeževani, o lepi kraljični v zakletem gradu, poslušal s pritajenim dihom povest o zlatem zakladu, o palčkih, ki zvesto ga čuvajo pod gorami! Polna prgišča odpiraš: kakor žanjica razvezane snope razsipavaš iskreče se, zvoneče sinkope večne Simfonije zapravljivo. Ob zvezdnih večerih lovimo jih. Kot mehko predivo tkemo v dolgo, sanjavo melodijo zvok za zvokom, prebirajoč jih z željnimi prsti kot z goselnim lokom. O, pesem vetra iz daljine — kaj poje tvoje srce iz zvonovine? 513 Na rožni venec gradov molil je čas — zdaj v zrak vpijo samo razvaline; , na Isorake vojakov se obešal je čas — ne odmevajo več iz davnine; ogenj za staro pravdo v tlačanih netil je čas — davno so dogorele smoline; bogate in revne, dobre in zlobne izenačil je čas — v gostoljubnem naročju gline; lok ljubečih se usten napenjal je čas — prelomil* vse mine, vse mine; po vinu veselja, ki nam ga točil je čas — ostale so trpke tropine ... O veter, ti sladki potepuh neotesani nad čolni naših dni, nad našimi pristani! Poznaš vse jase, studence na svetu, veš za ceste srn, za poti fanta k dekletu, kramljaš z listi na drevju, z žuželko na cesti, praviš drobnim taščicam v gnezdih povesti, sam nevklenjen— kot ptice selivke pripenjaš nas nase, glasu po ljubezni puščaš zveneti mile je kot slavčku, ki čredo zvezdnato pase na visokem baldahinu iznad bezgove veje. Ko pod jasminom, razsvetljenim od rojev kresnic, odpol j ubijamo iz toplih dekliških kelihov ljubezen, tvoj bežni trepet, ki reže zrak brže od lastovic, se z nami upijanja, da več ni trezen, lovi se v lase in v usta, vihra med nasade in — kot da je prisluškoval — sedaj med rože mlade vonje tihih priseg, presladkih obetan j trosi in jih za tajni sestanek pri mesečini prosi. O veter, ti dobri potepuh pričakovani, podoben ženi povsod pričujoči, z delom obdani! Sušiš nam lehe in strehe pomladi, zavijaš okoli vogalov, pometaš dvorišča, preštevaš piščance, golobe vrh golobnjakov, trgaš megle, odnašaš nebo, vabiš sonce izza oblakov in liješ toploto po svetu iz polnih bokalov. 514 Z nevidnimi prsti utrinjaš kroglice znoja raz čelo, ves lehak se povzpenjaš zvečer do lin zvonika, v izbe prinašaš pozdrave zvonov, razmetavaš stebre dima čez selo, sklepaš k molitvi roke, odvajaš svetlobo, ki že v noč se umika. Klasje rumeno ziblješ poleti, žanjicam jemlješ pesem od ust in jo nosiš koscem pod kose (omamljeni ne vedo kaj početi!), zjutraj soncu v zaspane oči rosne kristale trosiš, pozdravljaš dekleta s škafi na glavi, belozobe perice, dihaš v dišeče perilo, misleč, da so jadrnice. V jeseni zakrožiš jagode sočnemu grozdu, pastirčkove pesmi ob ognju na paši vihtiš čez brežino, stresaš sadje raz drevje, kostanje bodeče mečeš po gozdu, v krila ptic se upiraš, jih streljaš — puščice — v sinjino, vrtiš ramena klopotcem in mlinom na prsih gričev, odnašaš skoz vrata široka skednjev pik-pokanje urnih cepičev. Pozimi ozebljen se stikaš kot muca pri peči, z zateglim zavijanjem režeš tišino, kotališ naš glas kot pozabljen list na poledici drseči na jug za pticami — za sedanjimi dnevi v davnino. O veter, ti mrki potepuh podivjani, z grivo razpenjeno vihrajoč nad oceani! Tvoj brat, orel svetlooki, omahne med pečine, trava se klanja, ločje se ziblje, drevje se maja, ko z bičem tisočprstim švrkaš lice mirne gladine; takrat so mornarji kot majhni otroci, molitev uhaja jim k Tebi po valovih, Marija, Maris Stella, a v domovih ob bregovih oklepajo se razpela. O veter, ti mrki potepuh podivjani! o veter, ti dobri potepuh pričakovani! o veter, ti sladki potepuh neotesani! V tebe zavit je molk mojega hrepenenja kot nerazcvetena časa zvončkov v tulec sredi zelenja. Na vihravih perutih prinašaš v oso je 33* 515 - zlate stopinje sončnih pramenov; pod dotikom hoje, mehke in svetle, listi zaviti odpro se kot belo padalo in ti se vpletaš med niti molčečega z vonj en j a, poslušaš, kako poje ta cvet kimajoči in bron mojega življenja tebi — tatu vonjav in želja — v zahvalo. -Vzemi me s sabo, da šel čez obzorje bom krasno v velikem loku kot črta utrinka! , Pod mojimi prsti vse bo prozorno in jasno, hišam odprejo se stropi, ljudem odpade krinka, čital bom misli kot vozle rek in gora na zemljevidu, razpletal želje, razrastle kot bršljan po zidu. Obračaj me in presnavljaj, z mano vse globeli in višine prebredi, v sen o sreči in ljubezni me zapredi, večno molitev časa z mano ponavljaj, da sladek bom kot ti, potepuh, da dober bom kot ti, potepuh! •¦; Ponižno pesem iz naših ozkih dolin odnašaj v hrumeči svet, do zvezdnih višin, potrkaj revnim na okna, povej, da tudi pri nas merimo z votlo dlanjo sedem raskavih dni, ki teko gladni naprej, zapuščajoč nam okus po medici, pomešani s soljo. Zašepetaj vsem, ki tavajo po vzpetinah krivice, da smo tudi mi večni lovci pravice brez upa po sladkih pristanih miru, ljubezni, veselja ../brez upa, a vendar verujoč, da bomo — pre vihar j eni — še jasni nekoč kot zrak po dežju. O veter, hvala za šopek akordov tvojega diha, hvala za trenutke ljubezni in navdiha, v tvojem naročju. Ti mrki potepuh podivjani! : Ti sladki potepuh neotesani! Ti dobri potepuh pričakovani! 516