SODOBNA   ITALIJANSKA   LIRIKA
(Od futurizma do danes)
OBLAK IN DEKLICA Corrado Govoni (1884)
Ljct med ljubosumni pentagram telegrafskega droga, zaprašen visi  papirnat zmaj:  precej  viharjev bo treba, da ga uničijo tam  gori. To je ljubezensko nedolžno pismo, ki ga je kak boječ' pomladni oblak poslal kateri  izmed trških deklic, brezčutni do ljubezenske izjave orjaka s srcem puhaste meglice: nasprotno:  besno mahajoč z rokami je spravila se nanj, ko je odkrila, kako iz bistre vode od spod navzgor zamaknjen opazuje zlato senco, ki njeno golo jo telo ponuja. Odšla je posušit se v toplo travo: žuželke so zdaj biseri in vode je nebesna žival se polastila. Potem je padel sneg večera, v oknu so se nagnetle ženske in z očmi hudobnih  lutk zagledale se v svet. Bos čez dvorišče stopil je otrok, nesoč na dlani jabolko zeleno, kakor svetilko, že nažrto od plesni in z vonjem po ugaslem ognju: slepe plesale so vrh streh, z elastiko privezane, lesene lastovke.
57