NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

201220867



*


• /

. ? V .'A v-J r


■

•  v : ’

■■■■  -H V V ( •• ,' Vi

. . ■ ■ •

y




»v* :) • ■



■


Umna


B

B

B

D®


Slovenskim gospodarjem v pouk

spisal

Franjo Dul&r,

okrožni živinozdravnik.

I. knjiga.

Kako se domača živina zdrava ohrani.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.


Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstv

■ %

Predgovor.

r  /.  ivinoreja je dandanes najkoristnejša panoga kmetijstva.
'JL41  Živina donaša največ dobička in najobilnejših korislij.

Pa te koristi bi se lahko podvojile, ko bi z živino pra¬
vilneje ravnali in jo bolj umno vzrejali. Poglavitna stvar,
po kteri mora hrepeneti vsak živinorejec, pa je: da ima
zdravo, lepo in za dohodke dobro živino.

Naši gospodarji razumejo še vse premalo živali ravnati.
Pa ni čuda! Nedostaje jim pouka! Kakor so se naučili od
svojih starih očetov, tako vzrejajo in gleštajo večinoma še
dandanes živino. Toda malokdaj se jim razlaga živinorejska
in živinozdravska znanost, dasi tudi bi jim bila ista prepo¬
trebna ter bi utegnila mnogo koristiti. Zelo redko sejani
kmetijski učitelji, kteri imajo navadno i dovolj pisarniškega
dela, ne morejo biti povsod in vsega sami zmagati. Kmeto¬
valci potrebujejo krvavo učitelja živinozdravnika. Jaz ne
razumem, zakaj ne nastavi vsaka dežela po jednega živino¬
zdravnika, ki bi hodil od kraja do kraja ter poučeval ljud¬
stvo o živinoreji, živinozdravstvu, živinskih kupčijah itd.
Merodajnim krogom polagam na srce, da se spomnijo o pri¬
liki važne te zadeve ter dajo kmetovalcu — dokler popol¬
noma ne opeša — učitelja živinozdravnika, za kar jim bodo
izvestno hvaležni vsi živinorejci dotične dežele.

Tudi nam primanjkuje knjig in časnikov, iz kterih bi
se učili posestniki prekoristnih živinorejskih izkušenj. Zares
izdajajo kmetijske družbe gospodarske liste, a ti so za ubož-
nejšega kmeta predragi in dalje nimajo dovolj prostora, da
bi se bavili temeljito in obširno z vsemi panogami kmetij¬
stva. To bodi o kmetijskih listih v obče povedano; sedaj
pa nekaj posameznega. G. kr. kmetijska družba kranjska
izdaja izvrstno uredovan časopis: ^Kmetovalec 11 , ilu-

1 *

4

strovan gospodarski list s prilogo „Vrtnar',
kteri prinaša mnogovrstnih koristnih rečij; ker ni drag
(1 gld. za ude, 2 gld. pa za naročnike) in vsakemu posest¬
niku potreben, zatorej ga priporočamo najtopleje vsem udom
družbe sv. Mohorja tudi izven Kranjske. Z živinorejskimi
knjigami nismo preobloženi. Jaz ne poznam drugih razun
tistih, ktere nam je zapustil blagega spomina pokojnik, v obče
velezaslužni vitez dr. Janez Bleiweis.  Njegova knjiga
„Nauk o umni živinoreji*  (1871) je neprecenljive vred¬
nosti; ona podaje na kratko in jedernato najvažnejše ži¬
vinorejske izkušnje. Vendar mi je omeniti, da je ta knjiga
nekoliko prekratka in, kar je glavno, že zasežena, t. j. raz¬
prodana. Tudi družba sv. Mohorja je bila leta 1872. izdala
„Umnega živinorejca  s posebnim ozirom za govedje“
(spisal ga je višji učitelj France Govekar),  a tudi ta majhna
knjiga o živinoreji je že davno pošla.

Potreba nove živinorejske knjige je tedaj očividna.
Družba sv. Mohorja izdaja leto za letom mnogo knjig verskega,
leposlovnega in poučnega zapopadka. Ker skrbi za vse¬
stranske potrebe svojih družbenikov, namenila se je izdati
tudi pouk o živinoreji.

Prečastiti odbor me je poveril, da spišem nauk o ži¬
vinoreji, ki naj ugaja kmetskemu stanu. Veselo sem se
poprijel težavnega dela v nadeji, da pripomorem s tem del¬
cem slovenskemu gospodarju kolikor toliko do boljšega blago¬
stanja. Pri sestavi sem se ravnal po predavanjih, ktera
sem poslušal, in iz kterih sem delal izpite na Dunaju, in
po svojih lastnih izkušnjah. Pisal sem, kolikor mi dopušča
moje neokretno pero, po domače, lahko razumljivo, da se
bova sporazumela s slovenskim živinorejcem, kajti knjiga je
namenjena izključno le njemu. Vso tvarino sem razdelil v
dve knjižici:

I. Kako se domača živina zdrava ohrani, in

II. O pasmah in umni reji domače živine.

Dragi čitatelj! Prva knjižica „Umne živinoreje 0  leži
pred teboj. Čitaj jo pridno in natanko, prebiraj jo često.
V njej boš našel mnogo potrebnih pravil, ktera so velike
važnosti slehernemu živinorejcu. Če se boš ravnal po njenih
navodilih, bode ti sčasoma mnogo koristila, kar je moja
najiskrenejša želja.

Uvod.

t l. Začetek živinoreje.

asi prastari očaki niso poznali poljedelstva. Potikali
so se sem in tja ter lovili divje živali, ktere so jim
dajale kože za obleko in meso za hrano; a drugače
se niso prav nič pečali z njimi. Kasneje je postal
človek iz lovca pastir.  Udomačil in privadil si je tiste
živali, od kterih se je nadejal največ dobička in naj¬
boljših dohodkov. S svojo živino je potoval od kraja do
kraja; najrajši se je ustavljal ondi, kjer je bilo dovolj dobre
in tečne paše. Stalnega prebivališča ni poznal. Pastir je
čuval svojo udomačeno živino divjih zverij, vodil jo je na
najboljše pašnike in jo gonil o hudih urah pod drevesa ali
v ograjene in pokrite prostore (lope). Iz navedenega raz-
vidimo, da je začel pastir izvrševati nektera načela, ki so
potrebna za ohranjenje živalskega zdravja; on je bil početnik
živinoreji. Sčasoma se je človek stalno naselil, napravil
si hišo in druga potrebna stavbišča ter začel obdelovati
zemljo; iz pastirja se je izpremenil v poljedelca.  A pri
poljedelstvu ni mogel izhajati brez živine, torej je tudi njo
obdržal stalno zraven sebe. Kmetovalec je postavljal hleve,
kteri so varovali živali ostrega mraza in prehude vročine,
skrbel je za potrebno klajo in snago ter je skušal ozdrav¬
ljati mnogovrstne bolezni. Iz rečenega posnamemo, da se
je poljedelec bolj brigal za udomačeno živino kakor pastir.
Poljedelstvo je torej pravi začetek živinoreje in sploh vsega
živinarstva.

Človeški rod je tekom časa silno napredoval. Tudi od
domače živine zahteva človek dandanes večjih in različnejših

6

dohodkov, kakor prvotni poljedelec. To živinče mu donaša
okusnega in dobrega mleka, tečne smetane, surovega masla
in sira, drugo pa mu daje mesa, masti, volne za obleko in
kož za obutev. Tretja žival pomaga človeku polje obdelo¬
vati, dovaža k hiši različne pridelke ter opravlja še druga
mnogovrstna opravila. A tudi živalske rogove, parklje, čreva,
loj, ščetine, žimo itd. obrne umen gospodar v svoj prid, nič
mu ne gre v izgubo. Pa ne samo to. Za lepo, dobro re¬
jeno in zdravo živino najdemo vedno dobrih kupcev. Po¬
sestnik proda to ali ono živinče, ktero mu je baš odveč pri
hiši, ter spravi zanje lep denar. Vse gori navedene dohodke
in koristi doprinaša v obilni meri le zdrava, lepa in za
užitke dobra živina. Bolno živinče hira in hujša (torej je
manj vredno, da, včasi celo pogine), mleko se mu suši, ni
za delo in tudi ne za kupčijo. Znano je tudi, da daje slaba
živina manjših dohodkov, in da je manj vredna, kakor ži¬
vali velikih in lepih pasem; da je beljanska krava boljša od
naše deželske, to je gola, neovržna resnica.

Ker zahtevamo od živine večjih dohodkov, kakor prvotni
poljedelec, zatorej jo moramo tudi umneje vzgajati, t. j. v
živinoreji je treba napredovati. V začetku veljavna živino¬
rejska pravila dandanes nikakor ne zadostujejo.

Bog je dal človeku živino, da mu pomaga pri gospo¬
darstvu z različnimi dohodki in z delom, a zraven mu je
tudi naložil, da skrbi za njo prav po očetovsko. Lastna
korist in po stvarniku dana zapoved zahtevata torej od vsa¬
kega živinorejca, da s svojo živino tako ravna, da ostane
ista zdrava.

Glavna pogoja, da se pri živini zdravje ohrani, sta
sledeča: 1.) Zdravo pokolenje,  t. j. ako plemenimo le
zdrave in krepke živali, tedaj pravimo, da so mladiči od
zdravega pokolenja. 2.) Pravilna vzreja mlade ži¬
vine:  umno krmljenje, vzgledno snaženje, zdravi hlevi, pa¬
metna poraba za delo in slednjič odstranjenje bolestnih
vplivov sploh.

Živina krepkega, koščnatega života, širokih prsij, ve¬
likih pljuč kljubuje najuspešneje vzrokom boleznij, torej je
primeroma tudi najbolj zdrava. Krepki život in zdravje po¬
dedujejo mladiči od svojega plemena, t. j. omenjene last¬
nosti in znake prenesd plemenske živali na svoje mladiče.
Če plemenimo dve povsem zdravi živali pravilnega in krep¬
kega telesa, tedaj smemo in moremo pričakovati z neko go¬
tovostjo, da bodo mladiči zdravi. Vendar pa še zdravo po-

7

kolenje ni dovoljno poroštvo, da ostanejo mladiči vedno
zdravi. Zraven zdravega pokolenja morajo biti vzreja, po¬
raba in druge okoliščine tako uravnane, da živina škode ne
trpi. Odvračujte torej mnogovrstne vzroke boleznij, skrbite
za dobro in tečno krmo, za nepokvarjeno, čisto pitno vodo
ter za primerne, zdrave hleve. Čisti zrak, svetloba in pri¬
merna gorkota so neobhodno potrebni, da se ohrani zdravje
pri živini; varujte svojo živino prehlajenja, kajti iz njega
nastanejo mnogovrstne, nevarne bolezni. Delavno živino
smete siliti k delu, za ktero ima dovolj močij, a nikdar
je ne preobkladajte. Živali morate skrbno snažiti in cedili,
kajti snaga je pol zdravja.  Mlade živali puščajte po-
gostoma na sveži, čisti zrak, kjer se dobro razvijajo in utr¬
dijo ; kajti utrjena živina se boleznim mnogo bolj zoper¬
stavlja, kakor omehkužena.

Začetek živinoreje je bil majhen. Ali kakor v vsaki
stvari, tako smo tudi v tej stroki gospodarstva močno na¬
predovali. Dandanes poznamo jako mnogo zlata vrednih
resnic in izkušenj, ktere nas uče, kako zboljšamo in po-
žlahtnimo domače živali, in kako jih varujemo boleznij.
Vsak naj obrne te izkušnje v svoj prid, da se povzdigne
živinoreja — najkoristnejša in najizdatnejša panoga vsega
kmetijstva.

2 .  Kako se kaže zdravje?

Zdravo živino spoznamo po posebnih znakih, ktere
hočem ob kratkem navesti:

1. ) Zdrava žival je pazna, čila in vesela.
Briga se za vse, kar se dogaja v njeni bližini. Ona hitro
vstane, ako jo človek pokliče ali se ji bliža, pretegne se in
stresa s kožo. Za časa krmljenja rezgeta, muka, bleja, kruli
ali naznanja kako drugače, da je lačna, da je prišla doba,
kedar se poklada krmivo. Če je dobilo jedno živinče klaje
in zraven stoječe še ne, tedaj koplje z nogami, muka, rez¬
geta ter se ozira po krmi. Zdrava živina nosi ušesa in
glavo po koncu, primerno svojemu rodu. — Bolna žival je
žalostna in otožna; s pobešeno glavo stoji tja v dan ter se
za nič ne briga, tudi za krmo ne. Kedar leži, noče vstati,
ali se k temu le težko prisili. Na noben način se ne oglaša
(ne rezgeta, ne muka itd.), kvečjemu od bolečine ječi in
stoka (renči).

2. ) Zdrava žival je (žre) hitro, brez prene¬
hanja, dokler se popolnoma ne nasiti.  Tukaj mi

8

je omeniti male izjeme. Ljudstvo govori, da je živina bolna,
ako ne žre povsem dobro. Ta misel ni vselej resnična. Ge
ni žival na klajo navajena, ali če je krma preslaba, tedaj je
malo, počasno, ali celo prav nič. Če je pa krmivo dobro
in živinče nanje navajeno, a navzlic temu noče žreti, tedaj
še le smemo trditi, da je v resnici bolno.

3. ) Koža zdrave živine je mehka; ona se
lahko od života nategne in nagubi, ko se pa iz¬
pusti, tedaj se gube hitro razprše.  Koža na nogah
in ušesih je vedno manj topla, kakor na ostalem telesu;
sicer pa je koža na drugih delih (razun ušes in nog) jed-
nakomerno gorka. Zdravo govedo, zdrava ovca in koza
imajo hladen in rosen smrček, bolne pa suh in gorek. Rilec
zdrave svinje je vlažen in hladen, bolne pa suh in topel.

4. ) Dlaka (volna) zdrave živine je ležeča,
gladka in svetla.  Svetlost dlake prihaja od tolšče, ktero
napravljajo kožne žleze lojnice.

5. ) Zdrava živina gleda veselo in živo; oko
ji je svetlo in čisto.  Trepalnice so odprte in okrašene
z naravnost stoječimi obrvimi (vejicami). Sluzne (žlemne)
kože očesne so rudečkaste in rožaste. Beločnica (belo v
očesu) je prekrižana (premrežena) s finimi, tankimi, rude-
čimi žilicami. Preiskovanje očij je osobito pri ovcah važno.
Pri vseh hirajočih boleznih ovac izginejo rudeče žilice na
beločnici — oko postane belo. Bolna živina ima solzne oči;
žlemne kožice očesne so zelo rudeče, preveč blede ali pa
rumenkaste. Bolno živinče gleda žalostno, oko mu je ska¬
ljeno, motno, na pol zaprto.

6. ) Žlemna koža v gobcu je lepo rožasta  (če
ni od narave črnkasta), povsem cela, brez ran, bulic
in ugnid.  Zdravi živini se ne izceja nikdar slina iz gobca.
— Prerudeče, preblede, rumenkaste in z vlečljivim žlemom
prevlečene sluzne kože naznanjajo, da je živinče bolno.

7. ) Nosnice zdrave živali se počasno in j e d-
nakomerno povečujejo inpomanjšujejo  (odpirajo
in zapirajo). Nosnični robi so čisti, brez krast, ran in ote¬
klin. Iz nosnic se prikaže sicer sem ter tja kaka kapljica
čiste tekočine, a nikoli se ne izceja iz njih smrkelj, bodi si
sam zase, ali pomešan s krvjo. Sluzna kožica v nosnicah
je nekoliko rudečkasta, a nikdar ni preveč bleda, prerudeča
ali rumenkasta. — Zdrava žival ne kašlja.

8. ) Žila udari  pri zdravem konju 36—40krat, pri
govedu pa 45—55 krat v minuti. Pri malih živalih je žilno

9

utripanje po številu večje; pri ovci, kozi in svinji udari žila
70—80 krat na minuto.

9. ) Dihanje zdrave živine je mirno, lahko,
počasno in jednakomerno.  Goveda dihnejo v minuti
14—18 krat, konji 10—12 krat, ovce, koze in svinje pa do
20 krat. Mlada in breja žival diha nekoliko hitreje, a raz¬
lika je prav majhna. Po težavnem delu ali po dolgotrajni
hoji sope žival hitreje, vendar se hitro sopenje pri počitku
kmalu pomiri. Ko potegne zdrava živina sapo vase, razši¬
rijo se prsi, ko pa izdihne, hkratu upadejo. To premikanje
se pri zdravi živali komaj opazi, a pri bolni se vzdigujejo
prsi močno in hitro ter globoko upadajo; jtudi nosnice se
močno in hitro odpirajo.'

10. ) Naravna telesna ali notranja toplota
znaša pri zdravem konju 37 - 5—38 - 5 0  (stopinj) Celzijevega
toplomera; pri govedu pa nahajamo 38'0—39 - 3 0  C. telesne
toplote. Pri zdravih ovcah, kozah in svinjah kaže toplomer
38-5—40-0° C. I

11. ) Prežvekovalci redno prežvekujejo.  Če
živina ne prežvekuje, tedaj je bolna. Prežvekovanje je za
določitev zdravja važnejše, kakor pa žrenje; večkrat še žival
prilično dobro je, a vendar ne prežvekuje — bolna je.

12. ) Zdrava žival moči (šči) ter se snaži  brez
bolečin in napenjanja.

3. Notranji vzroki boleznij.

„Lažje je bolezni zabranjati, kakor jih ozdravljati,”
pravi resničen pregovor. Veliko neprilik bi živinorejec lahko
odvrnil, ko bi z živino umno ravnal, ko bi odstranjal vzroke
boleznij. Žal, da se to le preredko izvršuje!

Vzroke boleznij delimo 1.) v zunanje in 2.) v no¬
tranje.

Zunanjim vzrokom prištevamo tiste škodljive vplive,
ki se nahajajo izven živalskega telesa. K njim prištevamo:
škodljivo klajo in pijačo, nezdrave hleve, napačno strežbo,
pomanjkljivo snaženje, neprimerno rabo, nevarne vremenske
vplive, škodljive pašnike itd. (O vsem tem govori pričujoča
I. knjiga.)

Notranjim vzrokom boleznij  prištevamo tiste
škodljivosti, ki se nahajajo v živalskem telesu samem,
in te so:

10

1. ) Bolehava, slabotna, premlada ali prestara in tista
plemenska živina,  pri kteri opažamo podedljive bolezni.
(O tem govorimo v II. knjigi.)

2. ) Rod.  Vsako omrjoče bitje mora enkrat zboleti,
ako se mu prej luč življenja šiloma ne ugasne. To ime¬
nujemo naravno ali občno nagnjenje  za bolezni. A
pod posebnim nagnjenjem  razumevamo to, kar je po¬
samezni živali, posameznemu rodu lastno. Nektere bolezni
so živalim tega rodu jako nevarne, a živini drugega roda
niso prav nič ali le malo opasne. Konji  zbolijo največ¬
krat v sopilih in na kopitih, ker se vprezajo večjidel za hitro
ali težko vožnjo ter morajo prenašati različne vremenske
premembe. Kolika je jako nevarna, večkrat smrt povzro-
čujoča konjska bolezen; ostalim živalskim rodom pa je gri¬
zenje (kolika) le redkokrat opasno. Konji zbolijo večkrat
za smrkljem (kuga), govedo  pa nikoli. Kužna pljučnica
je govedu lastna bolezen, druge živali pa ne zbole nikdar
za to kugo. Ovce  so najbolj podvržene črvnim (glistnim)
boleznim; tudi vodenica in druge, z dolgotrajnim hiranjem
združene bolezni niso redke. Svinje  zbole največkrat za
vnetjem vratu in na boleznih sopil v obče; govedo pa je
češče bolno v prebavilih, kakor v sopilih. Prašiče napada
izmed vseh kug največkrat rudečica ali svinjska kuga, pri
ostalih živalih pa je rudečica neznana.

3. ) Starost.  Največ domače živine pogine v prvih
dneh ali tednih po porodu; a tudi za še nedorastle živali
je nevarnost precej velika. Razvita in dorastla živina 1  (v
moški dobi) je najbolj zdrava, stara pa bolehava. Ta res¬
nica nas uči, da je potrebno sesajoče in še nedorastle živali
skrbno in umno vzrejati. Nadalje posnamemo iz rečenega,
da je napačno, goveda, ovce in svinje predolgo držati, kajti
na starost so podvržene premnogim boleznim.

4. ) Spol.  Samci so bolj nagnjeni hitremu vnetju
kakor samice, bolezni v prebavilih pa napadajo češče živali
ženskega spola. Iz navedenega razvidimo, da škoduje prc-
hlajenje samcem bolj kakor samicam, dočim je slaba klaja
in sploh nepravilno krmljenje ženskim živalim bolj nevarno,
kakor moškim.

5. ) Pasme in udomačenje.  Domače živali so pri¬
meroma najbolj zdrave v tistih krajih, kjer so se porodile

1  Konji dorasto (se popolnoma razvijo) s petim, govedo s tretjim,
ovce in svinje pa s poldrugim letom.

11

in izredile; to dela navada ali udomačenje. Živina, ktero
pripeljejo v tuj kraj med druge razmere, zboli večkrat, kakor
udomačena živina. Mlade, omehkužene in tiste živali, ktere
baš zobe mečejo, zbole v nenavajenih razmerah mnogo
prej, kakor utrjene in že dorastle. Čim finejše so pasme,
čim slabejša je živina, tem prej postane v tujih krajih bolna.
Fini, angleški prašiči bolehajo v naših krajih večkrat, kakor
domači; to je zaradi tega, ker jih pri nas preslabo redimo
in gleštamo. Kedar živino kupujete, ne pozabite vprašati
prodajalca, s čim in kako jo je krmil. Krmite tudi vi ne¬
koliko časa na isti način ter navadite kupljeno žival le po¬
lagoma na domače razmere.

6. ) Preboleli živini  ostane neka notranja nagnje¬
nost, da zboli kasneje še lažje za tisto ali za drugo bolez¬
nijo. Najbolje stori tedaj živinorejec, da od hude bolezni
prebolelo govedo, ovco ali svinjo poredi in proda mesarju.
Tako se najlažje izogne novi bolezni, ktera bi mu mogoče
da še živino umorila. Prebolelega konja moramo od početka
prav oprezno rabiti; samo za mala, lahka in počasna dela
ga smemo vprezati.

7. ) Krepka, čvrsta in dobro rejena živina
je najbolj zdrava.  Prefina, preslaba, premršava in tudi
pretolsta žival pa zboli češče; ona ne more namreč tako
lahko kljubovati zunanjim škodljivim vplivom. Vsak pre¬
slabi in nepravilno napravljeni stroj (mašina) se kmalu po¬
kvari; ravno tako je tudi z živalimi. Če vam je na tem
ležeče, da se bolezen v hleve ne prikrade, odrejajte le krepke
živali, ktere pa morate pravilno ter umno gleštati. Najlepše
živali in najboljše pasme se pokvarijo, izpridijo ter posta¬
nejo bolehne, ako nimajo tečne klaje in primerne postrežbe;
ta stavek si zapišite z debelimi črkami na hlevska vrata!

4. Napačno in nepotrebno ozdravljanje.

Puščanje krvi  je močno ukoreninjeno med našim
ljudstvom; osobito delajo to mojstri - skaze, po domače jih
imenujemo *fušarje“. In zakaj? Oni se temu poslu kmalu
privadijo in na lahek način si prislužijo nekoliko „dvojač“.
Koliko pa škodujejo — tega sami ne znajo; sploh jim je
to deveta briga, samo da je za nekoliko litrov vina. Spo¬
mladi kličejo gospodarji znane mazače k hiši, da puščajo
živini kri, češ, da potlej ne zboli. To sicer ni res, ali naši
posestniki in kmetje zatrjujejo tako v svoji nedolžni neum-

12

nosti. O binkoštnih praznikih zopet puščajo, ker sicer voli
in konji krvavo šče, krave pa dajejo rudeče mleko. Pred
plemenjenjem in pred porodom odtakajo kri, nadejajoč se,
da se živina lažje ubreja, oziroma da lažje porodi. Vse to
je napačno; kdor vam tako zatrjuje, tisti laže, ali pa ne ve,
kaj je prav.

Nekteri se izgovarjajo s tem, da je odtočena kri celo
črna, zatorej gotovo škodljiva. Oni, ki tako mislijo, naj si
dobro zapomnijo, da se pretaka v živalskem telesu rudeča
(dobra) in črna (že porabljena) kri. V pljučih pa se črna
kri na novo poživi in v rudečo (redilno) izpreminja. Žile
dovodnice, v kterih se pretaka črna kri, leže bolj površno,
a žile odvodnice z rudečo krvjo so skrite globje v mesu.
Ker se prereže pri puščanju površna žila dovodnica, zato
teče iz nje črna, a nikakor škodljiva kri. Puščaj bolni ali
zdravi, mršavi ali dobro rejeni živini, vsekdar pricurlja iz
žile dovodnice črna kri.

Kri je vir življenja; ona daje moč, zdravje
ter hranivo vsemu telesu. Brez krvi ni življe¬
nj  a. Vsakemu je znano, da živinče pogine, če se mu kri
popolnoma odtoči. Ko bi se le polovica krvi odstranila,
mora živina prej ali slej poginiti. Ako pa samo nekoliko
krvi odvzamemo, slabijo se živali, ali pa se celo po nepo¬
trebnem napravljajo bolezni.

Dragi kmetovalec! Bodi previden in oprezen v pu¬
ščanju krvi. Zapomni si dobro, da je kri življenje; vedno
imej pred očmi, da kri redi in preživlja vse telo. Ako na to
misliš, potem ne boš tako po nepotrebnem prelival tega
dragocenega soka (krvi). Veruj mi, da puščanje krvi ne za-
branjuje boleznij, ampak da jih celo napravlja . 1

Kakor puščanje, tako so tudi dri stila  nevednim ma¬
začem zelo priljubljena. In zakaj to? Zato, ker sta grenka
in Glauberjeva sol, ki napravljata mehko blato, zelo po
ceni. Mazač kupi za nekoliko beličev omenjene soli ter
jo živinorejcu prav drago proda. Kdaj je potrebno dristila
dajati, o tem seveda nima ne duha, ne sluha, — njemu je
glavna skrb, da z lahka denar dobi. Nekteri pravijo, da je
spomladi jako koristno dajati živalim dristil. Bedasto je, a

1  V živinozdravstvu poznamo samo dva slučaja, v kterih je pu¬
ščanje krvi koristno in tudi potrebno. Pri navalu krvi k pljučem (glej:
o tem v .Domačem Živinozdravniku" na strani 50.) je puščanje umestno,
ker se s tem včasi pljučnica zabrani. Nadalje je odtakanje krvi koristno
pri zastrupljenju, ker se odstrani s krvjo tudi nekoliko strupa.

13

ne koristno, pri zdravi živini po nepotrebnem drisko po-
vzročevati ter čreva in želodec slabiti. (Kdaj se naj živalim
dajejo dristila, o tem vas pouči „Domači Živinozdravnik".)

Nevedno ljudstvo rabi cesto petrolej  za zdravilo. A
s petrolejem ne ozdravljamo, temveč napravljamo bolezni.
Konjederci in drugi nevedneži, kteri bi radi „nekaj zasto-
pili“, vlivajo petrolej pri različnih trebušnih boleznih, tako
na pr. pri koliki, vnetju črev, napenjanju itd. S tem prav
nič ne koristijo, temveč mnogo škodujejo, kajti pe¬
trolej povzroči hudo in nevarno vnetje v čre¬
vih in v želodcu.  Ravno v isti namen, kakor petrolej,
rabijo tudi terpentinovo olje in kolomaz (vozni šmir), kar
je seveda tudi škodljivo. — Nekteri ljudje imajo navado,
rane in zunanje bolezni sploh obscavati ali s petrolejem
mazati. Tako ravnanje je napačno in škodljivo, kajti pri
tem počenjanju lahko izpremenimo nedolžno bolezen v jako
nevarno.

Večkrat se priporočajo po različnih časnikih zdravila,
ki baje odvračajo vsakovrstne bolezni, tudi kužne. To je
sleparija, kajti z zdravili ni mogoče boleznij zabranjevati,
ampak samo z umnim gleštanjem in s pravilno postrežbo.
V tem oziru nam je znana samo jedna izjema. Da se namreč
pri živalih ne izcimi lizanje, dajemo jim soli, koščene moke
in fosfornokislega vapna. 1  Pa tudi to je nepotrebno, ako
dobivajo živali dobre in tečne klaje. Izdelovalci sredstev, bo¬
lezni odvračujočih, gledajo le na to, da hitro obogate, kajti
oni prodajajo svoja zdravila 5—lOkrat dražje, kakor so v
resnici vredna. Zatorej pozor!

5. Nalezljive bolezni.

Kužne ali nalezljive bolezni ne nastajajo vsled slabe
krme, nezdravih hlevov, pretežkega dela itd., ampak vsled
malih, s prostim očesom nevidnih glivic (strupene
snovi).  Vendar pa moramo pripoznati, da zbole slabo gle-
štane in nečedno držane živali tudi za kugami češče, kakor
tiste, ktere umno negujemo.

Torej se ne izcimijo nalezljive bolezni nikoli same od
sebe, ampak le po okuženju ali nalezbi. Zdravo živinče

1  Fosfornokislega vapna smemo dati na enkrat konju in govedu
30—50 gramov, svinji in ovci 10—15, teletu in žrebetu 8—15, jagnjetu
in pujsetu pa 2—5 gramov. Daje se v vodi, na mleku, ali pa se potroša
na krmo.

14

dobi od okuženega strupeno snov v se, in ko se strup v
telesu zadostno pomnoži, tedaj se prikaže kužna bolezen.
Živina se okuži neposrednje,  ako stoji zraven bolne, ali
pa posrednje  z odejo, hlevsko opravo itd. Dalje so znane
tudi take kuge, kterih strupena snov se zanese
precej daleč po zraku  (100—200 korakov) od oku¬
žene na zdravo žival.  Tej vrsti prištevamo sledeče na¬
lezljive bolezni: osepnice ali koze, govejo kugo, kužno pljuč¬
nico goved, oziroma tudi smrkelj ter kugo v gobcu in na
parkljih. O teh kužnih boleznih nam je znano, da pride
slrupena snov, glivica imenovana, iz pljuč, iz kožnega hlapa
in znoja v zrak, kteri jo raznese na vse strani; na ta način
se razprostirajo nalezljive bolezni hitro od živinčeta na ži-
vinče. Zlasti se razprše glivice daleč na okrog tedaj, kedar
vlečejo vetrovi.

Država skrbi, da se ne zaneso kuge v cesarstvo in v
posamezne dežele; ako pa se vendar prikradejo, skuša jih
hitro zatreti. Torej bodi vsakemu živinorejcu sveta dolž¬
nost, da gosposko v vsem posluša, in da natanko izvršuje,
kar mu ona naloži za odstranjanje in zabranjevanje nalez¬
ljivih boleznij. Vsak bodi prepričan, da predpisuje politična
oblast one postavne naredbe, ktere koristijo posameznemu
živinorejcu ter hasnijo vsej državi. Nepristojno in krivo go¬
vori, kdor pravi, da mu gosposka samo nagaja in ga draži.

Dragi čitatelj, ne poslušaj takih govoric, kajti okrajno
glavarstvo dela le v tvoj prid, v tvojo korist. Kako cesarski
urad kuge od deželnih mej odvračuje, in kako jih zatira,
o tem mi ne dopušča prostor natančneje govoriti, le neko¬
liko prepotrebnih namigljejev hočem ob kratkem navesti.

Najvažnejši posel pri zabranjevanju in odstranjanju
kug je ta-le: 1.) Zdravo živino je od bolne odstra¬
niti, 2.)poginile živali je treba pravilno inglo-
boko zakopati, in 3.) vso opravo in okužene
hleve moramo razkužiti  (desinficirati, strupeno snov
pokončati).

Kedar razsaja v bližini kaka nalezljiva bolezen, tedaj
morate skrbeti, da se ne pomeša vaša živina z oku¬
ženo  (da ne pride z njo v dotiko) niti na pašnikih, niti
pri delu, niti kako drugače. Najvažnejša naredba proti raz¬
širjanju kug je ta, da se zabrani prosti promet,  t. j.
da se živali med seboj ne mešajo, ampak da se okuženi
hlevi, vasi ali cele dežele za živinski promet zapro. Večkrat
gredo gledat gospodarji, hlapci in pastirji iz same radovednosti

15

v okužen hlev, kaj se tam godi. Ali je to prav? Ne; kajti
ljudje morejo prenesti strupeno snov na obleki, obuvalu ali na
rokah iz okuženih hlevov v zdrave in na ta način pospešujejo
razširjanje nalezljivih boleznij. Vsak gospodar bi moral
svoji družini ostro prepovedati, da ne hodi v okužene hleve,
in da se ne pajdaši z ljudmi, ki gleštajo okuženo živino;
seveda mora v tem pogledu sam lep vzgled dajati. Kedar
se prikaže kužna bolezen v vašem hlevu, tedaj morate
zdravo živino od bolne odstraniti  ter jo v drug
hlev premestiti. Napačno pa bi bilo, ako bi postavili bolne
živali v zdrav hlev, zdrave pa pustili v okuženem. Ali ne
samo živino, ampak tudi hlapce in dekle morate razdeliti;
tisti, ki gleštajo bolne živali, ne smejo priti v zdrave hleve,
in oni iz zdravih hlevov ne v okužene. Nikoli ne puščajte
v svoje hleve ljudij iz takih krajev, v kterih razsaja kaka
nalezljiva bolezen.

Najhitreje se kuga zatre, če se vsa bolna živina pobije
ali postreli. To je pri nekterih nalezljivih boleznih tudi po¬
trebno, zatorej je postavno zapovedano; ta zakon velja za
one kuge, ki so povsem neozdravljive, ali celo človeškemu
življenju nevarne. Ge se pusti taka živina toliko časa pri
življenju, da sama pogine, pospešuje se s tem razširjanje
dotične kužne bolezni. Po cesarski postavi se ne smejo
ozdravljati te-lc nalezljive bolezni: goveja kuga, smr¬
kelj, črvivost in steklina.  Živina, ktera boluje na
imenovanih kugah, mora se takoj pokončati. Ostale nalez¬
ljive bolezni pa more  in  sme  ozdravljati jedino le živino-
zdravnik.

Vsako, za kužno boleznijo poginilo ali pobito živinče
morate globoko zakopati (ali sežgati),  potrositi
ga z živim vapnom in slednjič politi s surovo karbolno ki¬
slino, kakor določuje postava. S površnim in preplitvim
zakopanjem ne zamorite strupene snovi. Zakon veleva, da
mora biti jama tako globoko izkopana, da pride na truplo
vsaj 2 metra na visoko prsti. Strupena snov črma (vnetje
slezene) ostane 15—20 let živa in za okuženje sposobna,
ako ses ni mrtvo živinče razkužilo in dovolj globoko zako¬
palo. Živali, ki so počepale za govejo kugo, ste¬
klino, smrkljem, črvivostjo in črmom, ne smejo
se odreti, ampak se morajo zakopati s prere¬
zano kožo;  pri ostalih kugah pa je koža porabna.

Z nakupovanjem živalij se zaneso kuge kaj lahko v
zdrave hleve. Zlasti se to lahko zgodi, če se kupuje živina

16

na oddaljenih semnjih, ali če se dovaža po železnici iz tujih
krajev. Kupljeno živinče je namreč lahko da že okuženo,
ali pa je dobilo v se kal bolezni med daljnim potom. Mo¬
goče je tudi, da ni isto pri kupu še bolno, ali vendar ima
strupeno snov že v krvi, in kasneje se pojavi kuga. Zatorej
je treba postaviti vsako dokupljeno žival v poseben hlev (jo
kontumacirati); nikoli se naj ne priveže precej k ostali ži¬
vini Seveda s tem ne preprečite, da ne bi zbolelo kupljeno
živinče, ako ima slučajno v sebi kal bolezni, ali vendar se
ohrani domača (prejšnja) živina zdrava. Vsaj za 14 dnij
morate „kontumacirati", t. j. posebej zaprto imeti vsako do¬
kupljeno živinče.

Ko se je kuga končala, t. j. ko se je vsa živina ozdra¬
vila ali pobila, morate hlev in vso posodo, ki ste
jo rabili pri bolnih živalih, razkužiti ali, kakor
tudi pravijo, desinficirati.  To je zategadelj po¬
trebno, da se zamori ves strup, in da živina z nova ne
zboli. Kako se razkužujejo hlevi, posode in oprave, to do¬
loči in nadzoruje v mejah postave okrajni živinozdravnik.

Opomba. Navzlic postavnim prepovedim ponujajo nevedni mazači
proti kugam tajna zdravila. Neumni ljudje se dado zapeljati tem pre¬
kanjencem ter kupujejo od njih ničvredna sredstva, iz kterih pa nasta¬
nejo včasi strašanske nesreče. Zoper govejo kugo, smrkelj in zoper ste¬
klino ne pozna ves svet zdravila; vse živali, ki so zbolele za imenova¬
nimi kugami, so brez razločka izgubljene. Druge kužne bolezni pa more
in sme ozdravljati samo živinozdravnik, ne pa kak premeten postopač,
ki razume ravno toliko, kakor zajec na boben. S prikrivanjem nalez¬
ljivih boleznij pa se morejo tudi ljudje zastrupiti, kajti nektere kuge pre¬
idejo od živali na človeka, tako na pr. steklina, smrkelj, črm in kuga v
gobcu in na parkljih. Znan mi je slučaj, da je skušal ozdravljati „vaški
doktor”, t. j. mazač, smrkavega konja, seveda brezuspešno. Ali zgodilo
se je nekaj drugega, nekaj jako žalostnega. Gospodar in mazač sta se
zastrupila in umrla med groznimi bolečinami. V mojem okrožju (v No¬
vem selu v Bosni) se je dogodila lanskega leta velika nesreča, ktero ho¬
čem navesti čitatelju v grozen vzgled neprevidnosti, brezbrižnosti in ne¬
marnosti. Nekemu posestniku je krava nagloma zbolela. Mazač je bil
hitro pri rokah in je začel ozdravljati ali bolje „fušariti“. On bolezni
seveda ni poznal; kakor se je kasneje dognalo, bolehala je krava za
vnetjem slezene. V preteku treh ur so zaklali kravo že na pol mrtvo.
Meso so po nizki ceni prodali, nespečano pa podarili. Nasledek je bil
strašen: trideset ljudij je zbolelo, in izmed njih so štirje umrli.

Prvi del.

Negovanje živalskega zdravja v obče.

I. Vplivi zraka, vremena in podnebja.

I. Zrak.

rez zraka ni življenja. Ljudje, živali in rastline ne mo¬
rejo brez njega obstajati. On je živini tako, da, še
mnogo bolj potreben, kakor klaja. Brez zraka ne more
živinče živeti niti dve minuti, brez klaje pa živi lahko
več dnij.

Zrak je zmes dveh plinov, namreč kisika in dušika.
Razun omenjenih glavnih plinov pa mu je vedno primešano
nekoliko ogljikove kisline, amonijaka, vodenega hlapa itd.
Kisik in dušik, t. j. skratka čist zrak je vsakemu živemu
bitju neobhodno potreben, ogljikova kislina in amonijak pa
sta škodljiva in nezdrava primes.  Vendar je pri navadnih
razmerah v vzduhu tako malo omenjenih nevarnih plinov,
da ne morejo mnogo škodovati. Ali v nečednih in nesnažnih
hlevih je stvar drugačna, kar bomo precej slišali.

Živina diha zrak  v se in oddaja pri izdihanju oglji¬
kovo kislino.  V dobro zaprtih prostorih, v kterih prebiva
(diha) mnogo ljudij ali živalij, pomanjšuje se čisti zrak in
škodljiva ogljikova kislina se preveč nakopiči. Zaradi tega
postaja vzduh vedno slabejši in nevarnejši. Z ogljikovo ki¬
slino prenasičen zrak povzročuje pri ljudeh in živalih neveč-
nost (obneinoglost), omotico, težko, hitro in površno di¬
hanje, slednjič pa tudi smrt. Skratka: ogljikova kislina je
strup.  Omeniti pa moram, da se pripeti le redko, da bi se
živina z njo zastrupila; kajti hlevi niso nikdar tako dobro
zaprti, da bi ne moglo dotekati v nje nekoliko čistega zraka.
Pri vratih, oknih in celo skoz zid ga dohaja vsaj toliko,
kolikor ga je za ohranitev življenja neobhodno potrebno.
Nekoliko ogljikove kisline sicer ne umori živali, vendar jo
slabi ter ji izpodkopava polagoma zdravje. Iz navedenega se

Umna živinoreja. 2

18

učimo, da je zračenje hleva za ohranjenje živalskega zdravja
jako potrebno.

Če stopimo v nesnažen in soparen hlev, udari nam
naproti silno neprijeten duh. Nos začne srbeti, oči se sol¬
zijo, nenavajen in občutljiv človek počne kihati in kašljati.
Vse to povzročuje amonijak;  zlasti v nečistih konjskih hlevih
napravlja isti hud smrad. Nekoliko tega plina je vedno
zraku primešanega, ali navadno tako malo, da ne more
škodovati. Amonijak se napravlja tam, kjer gnijejo rast¬
linske in živalske snovi. V hlevu se razkrojujeta blato in
scalnica, in iz tega nastane gori naznačeni, škodljivi in smrd¬
ljivi plin. Čeravno niso živali tako občutljive kakor človek,
vendar napravlja bivanje v nečistih in smrdljivih hlevih sča¬
soma tudi pri njih bolezni v sopilih in očeh. Iz rečenega
posnamemo ta-le nauk: Snaženje in zračenje hleva odstra¬
njuje škodljive pline in odvrača živalske bolezni.

Na prostem ni zrak običajno tako izprijen in škodljiv,
kakor v zanemarjenih hlevih. Vendar pa je znano, da je
vzduh v bližini luž, močvirja in stoječih voda prenapolnjen
škodljivih, gnilih živalskih in rastlinskih snovij. Baš iste
razmere se nahajajo tam, kjer nižinska voda zaliva obrežje
in nanese blata in različne druge sodrge. Odtod splavajo
v zrak (shlapijo, ali pa jih veter odnese) škodljive snovi,
ki pridejo kasneje v živalsko telo ter povzročujejo v njem
bolezni. Osobito nevarni so kraji poleg močvirja o jutra¬
njih in večernih urah; še večja pa je nevarnost tedaj, če
je bil prejšnji dan silno vroč. Dalje je škodljivost večja ob
soparnem in mirnem zraku, kakor za časa vetrov. Sapa
raznese in raztanjša namreč hlapove, a pri mirnem vremenu
ostanejo nakopičeni v bližnji okolici. Kako zabranimo ime¬
novane škodljivosti? Najvažnejši pripomoček je osušenje
močvirnatih krajev. Če pa to ni mogoče, ne puščajte ži¬
vine vsaj o jutranjih in večernih urah in za časa soparnih
dnij na škodljive kraje .— takorekoč na okuženi zrak. Naj¬
bolje pa je, ako se je mogoče škodljivih prostorov do cela
ogibati.

Vedno plava po zraku nekoliko rudninskega ali rast¬
linskega prahu, kar pa živalij baš ne nadleguje. Odstra¬
njevati pa je treba prah od oglja, kajti ta je ostrorobat
(špičast) in more na ta način škodljivo vplivati, da rani fino
sluzno kožico v pljučih in dušniku. Dolgo trajajoča hoja
po prašni cesti napravlja vnetje v očeh in dihalih, onesnaži
kožo, ali celo povzroči, da se ista vname. Te škodljivosti

19

za brani te s tem, da izmivate oči s čisto vodo, in da snažite
kožo s čohalom in s ščetjo (krtačo).

2. Ktera zračna toplina ugaja živalim?

Srednja zunanja toplina, pri kteri se živali najbolje
počutijo, je 10 —16 0 , poprečno rečeno 13° C. To pri¬
merno, zdravju najugodnejšo zračno toploto opažamo jeseni
in spomladi, in to seveda le tedaj, če je vreme lepo. Za
lepe jeseni in za prijetne pomladi so torej živali najbolj
zdrave, ako ne nagajajo druge, mnogovrstne škodljivosti.

Srednja (pomladanska in jesenska) zračna toplota
ugaja sicer vsem domačim živalim, ali glede na vročino in
mraz niso vse živali jednake. V tem pogledu so merodajni:
rod (pleme), starost in navada.

Konjem  ugaja toplota mnogo bolj, kakor ostali domači
živini; oni morejo pri največji vročini počasno delati, in to
jim ne kvari zdravja; mraz pa prenašajo konji jako težko.
Vendar moram poudarjati, da škoduje plemenitim ali žlaht¬
nim konjem mrzlota veliko bolj, kakor navadnim kljusetom.

Pri govedu  so razmere baš nasprotne; ono trpi mraz
lažje, kakor vročino. Po letu o hudi vročini vol strašno
težko dela, a konj se zato le malo zmeni. Iz tega se učimo,
da ne smemo delati z voli o pekoči vročini; če jih pa vendar
silimo, izpodkopavamo jim zdravje.

Noben rod naše domače živine ne prenaša mraza tako
lahko, kakor ovca;  a tudi nobeni drugi živali ne škoduje
vročina toliko, kakor njej. Ovca je o hladnem in suhem
vremenu mnogo bolj trdna in zdrava, kakor za hude vro¬
čine. Izkušnje so to do dobra potrdile. Navedeno velja
tudi o kosi.

Prašiče  smemo staviti v sredino med govedo in ovco.
Njim je vročina še bolj škodljiva kakor govedu, a mrzloto
prenašajo težje od ovac. Najbolje se počutijo za časa po¬
mladanskih in jesenskih dnij.

Pekočo vročino prenašajo torej najlažje konji, težje
goveda, a še bolj škoduje svinjam; najneugodnejše pa vpliva
vročina na ovco. Za mraz so najmanj občutljive ovce, za¬
tem slede svinje in goveda; najbolj kvarna pa je mrzlota
konjem. Goveda, ovce in svinje (njim je vročina kvarna)
zbole po letu češče, nego po zimi; konji pa bolehajo po zimi
bolj pogosto, kakor za vročine.

2 *

20

Sesajoča in še nedorastla  živina potrebuje več toplote,
kakor ona v moški dobi. O tem se lahko prepričamo, ako
opazujemo, kako se zarivajo mlade živalice za mraza druga
v drugo, da se segrejejo. Tudi stare živali  prenašajo mraz
težje od odrastlih.

Domače živali se polagoma privadijo neprimerni gor-
koti in mrazu. Telo se navadi sčasoma na obstoječe raz¬
mere. Vendar pa se ne odreče živina nikoli popolnoma
svoji naravi.

Iz navedenega sledi nauk: Odvračajte od vseh živalij
po mogočosti preveliko vročino in prehud mraz. Ne delajte
z govedi in ne gonite ovac in svinj o pekoči vročini. Pre¬
skrbite mladim ter nedorastlim živalim gorkih hlevov. Goved,
ovac in koz ne imejte predolgo, kajti one so podvržene na
starost mnogim boleznim, dalje pa tudi ne donašajo pre¬
stare živali dovolj nih dohodkov.

3. Vročina.

•

Notranja telesna toplota je vedno jednaka,. bodi si da
je zrak mrzel ali vroč. Vendar pa se napravlja pri vročem
zunanjem vzdUhu v telesu več toplote, kakor pri hladnem;
zatorej je mora tudi več oditi, da se vzdrži zdravje. Žival¬
ska toplina in že porabljene, telesu škodljive snovi odhajajo
(se izgubljajo) iz telesa skoz pljuča, po kožnem hlapenju, s
scalnico in z blatom.

Prevelika zračna vročina raztegne in omeči telesne
dele, pomnožuje kožno hlapenje ali odstranjanje telesne to¬
plote, pospešuje krvotok ter pomnožuje izcejo vseh tekočin.
Število dihljejev se močno poviša, ali vendar je sopenje bolj
površno, in iz telesa prihaja manj ogljikove kisline, kakor
pri hladnejšem vremenu. Zatorej se nabere v životu preveč
tega škodljivega plina, kar ima slabe nasledke (glej str. 17).
Žile dovažajo h koži mnogo krvi, žival se vsled tega močno
poti (znoji) in na mrzlem se prav lahko prehladi. Žeja je
zelo pomnožena, živina torej mnogo pije, a malo je.

Ce mora živina o hudi vročini dalje časa delati, po¬
stane nevečna (slabotna), omamljena, vrtoglava, noge se ji
zapletajo, in med silno težkim dihanjem se zgrudi na tla
ter včasi tudi pogine. To se dogodi često pri volu, red¬
keje pri konju. Večkrat pa zbole konji o soparnih dnevih
za navalom krvi k pljučem (glej „Domači Živinozdravnik"
stran 50.). Temu se ni moči izogniti na noben drug način,

21

kakor s tem, da se ne vpreza živina za pekoče vročine.
Dalje povzročuje prehuda vročina vsled neuspešnega pre¬
bavljanja bolezni v prebavilih; rane in sploh zunanje bo¬
lezni se le slabo celijo. Pa to še ni vse. Živina tudi slabo
uspeva, ne debeli se, ali pa še celo hujša. Mleko se po¬
lagoma in neprestano pomanjšuje, včasi se celo izpremeni;
največ mlečnih napak opažamo po letu o hudi vročini.

Proti naštetim, iz vročine izvirajočim škodljivostim pri¬
poročamo sledeče:

1. ) Krmi sočnato, lahko prebavno klajo. Najbolj prija
sveža trava, repa, koleraba itd. Močno redilna, težko pre¬
bavna suha krma pa ni priporočati, kajti ona strjuje blato
in napravlja bolezni. Da to odvrneš, dajaj živini sem in tja
nekoliko Glauberjeve soli ali solitarja — kuhinjska sol ni
dobra. Solitarja smeš dati hkratu konju in govedu 30 gra¬
mov, za ovco, kozo in svinjo zadostuje 5—7 gramov. Naj¬
bolje storiš, če raztopiš omenjeno sredstvo v pitni vodi.
Proti zaprtju pri svinjah je tudi kislo mleko vrlo dobro do¬
mače zdravilo.

2. ) Živalim ne sme manjkati dobre, hladne, krepčajoče
vode. Ako nimaš dobre pitne vode, okisaj jo nekoliko z
octom (jesihom) ali s surovo solno kislino. Na en liter
vode prideni 3 — 4 grame omenjene kisline.

3. ) Ne delaj z živino o soparnih poldanskih urah, osobito
ne z govedi. Ovac in prašičev ne goni daleč za žgoče so-
parice. Ge ti je le količkaj mogoče, prevažaj, oziroma goni
debelo živino po noči. V železniške vozove ne nakladaj
preveč prašičev; vrh tega moraš skrbeti, da imajo isti vedno
dovolj sveže vode za pijačo; večkrat jih tudi polij s
hladno vodo.

4. ) Pasi svojo živino zgodaj v jutru in pozno na večer,
pri mesečnim jo smeš izgnati tudi po noči.

5. ) Za hude vročine je kopanje v hladni vodi jako
umestno, ker to živino pokrepča in ohladi. (O tem kasneje.)

6. ) Poškropi tla soparnih in vročih hlevov večkrat z
vodo, gnoj pa često izkidaj. Po noči snemi vrata in jih
nadomesti z leso; sploh pa ne smeš nikoli pozabiti na
zračenje.

Umen in skrben gospodar more odvrniti mnogo ži¬
valskih boleznij, če odstranja po mogočosti — preveliko
vročino.

22

4. Prehlajenje.

Kakor smo že prej slišali, povzročuje vročina lenost
in omamljenost, a mrzel zrak vpliva oživljajoče na telo. Tiha
mrzlota (brez sape) pomanjša kožno blapenje in izcejo vseh
telesnih tekočin. V hladnem času živina mnogo je, dobro
prebavlja, torej se napravi mnogo redilnih sokov, kar po¬
spešuje rast in debeljenje. Vendar pa ne obme živinče vse
pojedene krme v meso in mast, ampak je mnogo porabi za
notranjo telesno gorkoto; torej potrebuje po zimi več krmiva,
kakor po letu.  Dalje bi smeli mrzlemu zraku še to očitati,
da draži dihala, ki se vsled tega večkrat vnemo. Ako ima
živina dovolj tečne krme, gorke hleve in dosti nastelje,
tedaj ji mraz mnogo ne škoduje, ali je pa vsaj bolj zdrava,
kakor za vročine.

Škodljivejša od stalnega in tihega mraza pa je hitra
izprememba med gorkoto in mrzloto, kajti pri tem se te¬
lesna opravila naglo predrugačijo. Vsled gorkote razteg¬
njeni in zmehčani deli se na mrzlem hkratu stisnejo, kožno
hlapenje in izceja različnih tekočin sta na enkrat zamorjeni,
ustavljeni. Pri pretvorbi že porabljene, zdravju škodljive
snovi, ktere odstranja narava po kožnem hlapenju, zaosta¬
nejo v telesu ter napravljajo bolezni. Ker je kožno hla¬
penje popolnoma ustavljeno, skuša odstraniti narava škod¬
ljive hlapove po drugem potu iz telesa. Na strani 20. smo
čuli, da se more to zgoditi le skoz pljuča, po blatu in scal-
nici. Zaradi hitre vremenske izpremembe pa so tudi pljuča,
želodec, čreva in scala razdražena; zatorej morejo nevarno
zboleti, ako jim naloži narava tudi kožno opravilo. Sploh
učinja hiter prehod iz gorkega na mraz to, kar zaznamu¬
jemo z besedo „prehlajenje".

Prehlajenje je dvojno: 1.) notranje in 2.) zunanje.

Pri notranjem prehlajenju trpč ali bolehajo želodec,
čreva in dihala, pri zunanjem pa koža. Notranje prehla¬
jenje napravljajo premrzla voda, zmrzla krma ter vlažen
in hladen zrak. Vzrokom zunanjega prehlajenja pa pri¬
števamo: prepih, vlažen zrak, prehladne hleve, mrzla tla,
mokre hlevske stene itd. Nikakor pa mi ni treba na široko
poudarjati, da je prehlajenje tedaj najbolj nevarno, kedar
je žival vroča in znojna.

Iz prehlajenja nastanejo mnogovrstne bolezni. Večkrat
se prikaže trganje po udih, ali takozvani revmatizem. Drugo-
krat opažamo vnetje mehkih delov v kopitu; to nastane

23

najrajši takrat, kedar stoji vroča živina na prepihu, ali mora
bresti skoz mrzlo vodo. Nadalje zbole žlemne kože v so-
pilih in prebavilih. Nahod, vnetje v grlu in dušniku, smolika
pri konjih, driska itd. so bolezni, ki nastanejo iz prehla-
jenja. Pa tudi nevarna pljučnica in smrtonosna kolika nista
baš redki. Že obstoječe bolezni postanejo vsled prehlajenja
mnogo nevarnejše, t. j. bolezen se obrne na slabše; zato je
treba s podvojeno marljivostjo paziti, da se bolna živina ne
prehladi. Znano je, da ne škoduje prehlajenje utrjeni živini
tako močno, kakor omehkuženi. Torej je treba mlado ži¬
vino po mogočosti utrditi, da se ohrani zdrava: osobito je
to potrebno za bodočo delavno živino, kajti ona je prelila-
jenju najbolj izpostavljena. 1  Ako se je kaka žival prehla¬
dila, takrat ravnajte tako-le: Žival polijte večkrat s kafrov-
cem, ali z mešanico vode in terpentinovega olja (10 delov
vode in 1 del terpentinovega olja), ali z domačim žganjem
ter jo drgajte potem tako dolgo s slamo, da se popolnoma
posuši. Dobro je tudi, da ji vlijete večkrat po nekoliko
mlačnega kamiličnega čaja. Slednjič postavite prehlajeno
živinče v topel hlev in ga pokrijte.

Kako se prepreči prehlajenje ?  Potne in vroče živine
ne smete nikoli z mrzlo vodo napajati; vendar morete dati
med potjo znojnemu konju vode, ako se hipoma dalje od¬
peljete. Ko pridete z vročo in znojno živalijo od dela, pre¬
vajajte jo toliko časa, da se nekoliko ohladi in pomiri; po¬
tem odrgajte ves život s slamo, ali ga vsaj pokrijte. Ni¬
kdar ne pustite stati potnih živalij v vodi, in tudi naj ni¬
kdar potna žival ne brede skoz njo. Prepih, bodi si na
prostem ali v hlevu, je zelo nevaren, zlasti oznojenim ko¬
njem; torej ga zabranite, kolikor je le mogoče. Nikoli ne
smete zapreti potnega živinčela v mrzel hlev; a tudi iz pre-
gorkega hleva ne smete z njim naravnost na mraz. Živini
dobro nastiljajte, in hlevi naj bodo primerno gorki; na mrz¬
lem tlaku se žival kaj lahko prehladi. Vedno se je ogibati
zmrzle krme, kajti ona povzroči nevarno prehlajenje v črevih
in želodcu, pri brejih živalih pa tudi stori, da zvržejo.

5. Svetloba.

Živina diha svež zrak v se in odpravlja iz sebe zdravju
nevarno ogljikovo kislino. Ko bi se nakopičilo v zraku

1  Živali se utrdijo, ako se gibljejo na prostem, v soparnih in vročih
hlevih pa se omehkužijo.

24

preveč imenovanega škodljivega plina, zboleli bi ljudje in
živali, da, celo pomrli bi. Da se to ne zgodi, zato skrbijo
rastline; one posrkajo in razkrojijo namreč ogljikovo kislino
v ogljik in kisik. Prvega porabijo za se, njim nepotrebni
kisik pa splava v zrak. Na ta način se uničuje škod¬
ljiva ogljikova kislina in se pripravlja ljudem in živalim
prepotrebni kisik. To razkrojevanje ogljikove kisline se
more izvrševati le pod vplivom solnca in svetlobe sploh. Ta
resnica nas uči, da je svetloba neizmerne važnosti za ljudi,
živali in rastline. Brez nje bi zadnje ne mogle rasti in
uspevati, živalim in ljudem bi pa manjkalo prepotrebnega
kisika; brez svetlobe bi poginila vsa rastoča bitja.

Živina odstranjuje iz sebe po dnevu, t. j. na svetlem
več ogljikove kisline, kakor v temoti. Ker pa vemo že iz
prejšnjih odstavkov, da je omenjena kislina strup žival¬
skemu telesu, torej sklepamo, da je živina v svetlih hlevih
bolj zdrava, kakor v temnih.  V primerni svetlobi se živali
dobro počutijo, so vesele, čile in poskočne, torej zdrave. V
temnih hlevih je živina mirna, oddaja malo ogljikove ki¬
sline, ona takorekoč na pol spi in se hitro debeli. Molznim
kravam ugajajo srednje-svetli hlevi, a delavna živina ljubi
svetle in zračne prostore, kajti ona se navadi na prostem
na svetlobo in na sveži zrak.

Prevelika svetloba kakor tudi tema sta škodljivi očem.
Solnčni žarki, kteri padajo dalje časa naravnost v oko, sla¬
bijo vid, povzročijo vnetje in včasi celo oslepljenje. Pekoče
solnce napravlja osobito pri konjih in ovcah različne vnet¬
ljive, ali pa dolgotrajne možganske bolezni. Iz tega se učimo ,
da ne smejo biti hlevska okna tako napravljena, da bi sijalo
solnce živalim naravnost na glavo.  Hitra izprememba med
senco in solncem (vožnja po gozdih in mimo drevoredov)
kvari oči in povzročuje večkrat tudi omotico. Pri živalih,
ktere bolehajo na občnem krču ali na norosti, poviša bli-
ščeča luč in sploh svetloba vsa znamenja bolezni. Živino
z imenovanimi boleznimi postavite v temne hleve (okna
pregrnite). — Pretemni prostori so ljudem in živalim škod¬
ljivi. Ako držimo živino dalje časa v temoti, opešajo ji oči
tako močno, da zbole že pri navadni dnevni svetlobi. Vrh
tega žival tudi hira in hujša, kri se ji zvodeni, slednjič pa
se izcimijo mnogovrstne bolezni. Ta žalostna resnica nas
uči, da so pretemni hlevi nezdravi.

25

6. Podnebje.

Na različnih krajih naše zemlje je podnebna toplina
različna. V nekterih delih vlada malo da ne vse leto večja
ali manjša gorkota, na nje padajo solnčni žarki skoro na¬
vpično. Ti kraji leže ob ravniku, pravimo jim vroči pas.
Od vročega pasa proti severu in jugu ležita severni in južni
zmerni pas; nadalje pa severni in južni mrzli pas. Naša
domovina se nahaja v severnem zmernem pasu. Zmerni
pas živalim najbolj ugaja; v njem se one dobro razvijajo,
hitro uspevajo in se najbolj zdrave ohranijo. Vroči pas je
pretopel, a v mrzlem ni pravega razvijanja zaradi pre¬
ostre zime.

V nekterih krajih je živina zdravejša, kakor v drugih.
Iz tega vzroka govorimo o zdravem in nezdravem podnebju.
Zdravo podnebje imenujemo ono, kjer niso toplinske raz¬
mere med nočjo in dnevom ter tudi med letnimi časi preveč
različne. Zdravo in ugodno podnebje je zabranjeno proti
mrzlim severnim vetrovom z gorami, v njem ne nahajamo
močvirja. Nasprotnemu podnebju pravimo nezdravo. (Glej
tudi na strani 18.)

V gorkih nižavah, kjer se nahaja dosti dobrih pašni¬
kov, je živina jako lepa in tudi prav dobro uspeva; vendar
pa ima to napako, da je zelo omehkužena. To prihaja odtod,
ker je navajena že od mladosti le na gorkoto, a mrzlega
podnebja ne pozna. V mrzlejših, goratih krajih je živina
manjša, a mnogo trdnejša in zdravejša. Ako pripeljemo
omehkuženo živino iz gorkejšega podnebja v mrzlejše, tedaj
nam ista često zboli. Nasprotno pa ostane utrjena žival
zdrava, ako se dovede iz mrzlih krajev v gorkejše podnebje.
Ako prevažamo živino iz vročega kraja v hladnejši kraj,
t. j. iz mrzlega v gorko podnebje, tedaj se moramo ozirati
na letne čase. Napačno bi bilo, ko bi gonili živino s hlad¬
nejših koroških planin sredi poletja v vročo Italijo. Med
zračno toplino je namreč razloček prevelik, žival bi vsled
vročine zbolela. Najpripravnejši čas za to je jesen, ko so
se že tudi v Italiji dnevi nekoliko ohladili. Nasprotno se
priporoča prevažanje iz gorkih krajev v hladnejše le za po¬
letnih dnij. V tem slučaju ni razloček med podnebno top¬
lino prevelik, torej se žival v novem kraju lažje udomači
in manjkrat zboli.

V naših slovenskih deželah ni podnebje baš tako raz¬
lično, da bi se bilo treba bati boleznij, ako odvedemo živino

26

iz jednega kraja v drug kraj. Bolezni, ktere nastanejo pri
udomačenju, povzročujejo večkrat krajevne razmere, t. j.
slaba krma in neprimerna postrežba, kakor pa različnost
podnebja. Pred petimi leti so uvedli s Koroškega v Bosno
beljansko govedo, da požlahtni domača plemena. Pri umnih
živinorejcih se ono izvrstno razvija, ker ima dobre pašnike,
tečno seno in tudi na postrežbo in gojo se mnogo gleda.
Pri nevednežih in lenuhih pa se je koroško govedo povsem
popačilo in pokvarilo, ker se malomarneži ne brigajo za
svojo živino. Ko bi bilo nekoliko gorkejše bosensko pod¬
nebje temu vzrok, morala bi se pokaziti beljanska živina
tudi pri' umnih živinorejcih. Ker se pa to ni zgodilo, mo¬
remo sklepati, da vplivajo na udomačenje v resnici več klaja,
snaženje in postrežba, kakor pa nekoliko različno podnebje.
V nekterih krajih so posamezne bolezni takorekoč udoma¬
čene, lahko bi jih imenovali krajevne bolezni. Na nekterih
planinah slovenskega Korotana se prikažejo pri govedu sem
in tja šumeče bule; na Dolenjskem je ta kuga doslej ne¬
znana. Ako dovedemo govedo z Dolenjskega na koroške pla¬
nine, zboli lahko tam za šumečimi bulami; a bolezen ne
nastane zaradi podnebja, ampak zavoljo krajevnih razmer.

7. Štirje letni časi.

Menjava letnih časov učinja dobro ali slabo uspevanje
živalij ter ruši, ali pa utrjuje zdravje. Po vzrokih navedene
resnice se nam ni treba daleč ozirati. Različna zračna top¬
lina, dobra ali izprijena krma, vetrovi, nevihte, hude ure,
različna krma, mnogovrstna raba itd. so činitelji, kteri po¬
spešujejo zdravje, ali pa napravljajo bolezni.

Spomladi  se zračna toplina dan za dnevom povečuje,
a vendar je vreme še zelo izpremenljivo, mrzlo in mokro.
Dež, rosa, veter, megla in včasi tudi slana se vrstijo zapo¬
redoma; dnevi so precej topli, a večeri in jutra so še ob¬
čutno hladni. Iz navedenega se poučimo, da so spomladi
bolezni v sopilih in prebavilih kaj pogostne. Konji bolehajo
za smoliko, za vnetjem dušnika, ovce na revmatičnih bo¬
leznih. Dalje opažamo pri prežvekovalcih scanje krvi, vnetje
želodca in črev, drisko, hitro napenjanje; slednjič imajo
krave dostikrat krvavo mleko. Hladno in izpremenljivo po¬
mladansko vreme škoduje osobito mladim, nedorastlim in
tistim živalim, ktere menjavajo dlako.

27

Kalio se mbranijo škodljivi vplivi pomladanski?  Ne
goni živine na pašo prezgodaj spomladi, ko še ni dobre
trave. Sploh pa ne pasi na tešče, ampak daj živalim ne¬
koliko suhe krme, predno jih odpraviš s pastirjem na paš¬
nike. Osobito mlada živina mora dobiti v hlevu nekoliko
suhe mrve, ker sicer jo neugodne vremenske razmere kmalu
potlačijo, Nikar ne puščaj živalij prerano v jutro in pre¬
pozno na večer na pašnike; pri dolgo trajajočem dežu ne
puščaj živine na prosto, ampak jo krmi v hlevu. Slednjič
pomanjšuj suho klajo prav polagoma in jo nadomestuj s
svežo (frišno), kajti počasna izprememba odvrača bolezni.

V poletju  nastane huda vročina, ktera je živini zelo
kvarna. (Glej stran 20.) Žival malo je, redi se slabo in
tudi zboli. Nekteri ljudje mislijo, da se v presoparnih hlevih
in v gorkem poletju klaja štedi (hrani), ker živali manj jedo.
Res je, da manj žro, a zategadelj hujšajo in slabe, torej ni
nikakoršnega dobička. Zaradi večkratne suše postane trava
trda in težko prebavna — bolezni povzročujoča. Sveža de¬
telja se kmalu spari in segreje, a sparjena krma povzročuje
nevarno koliko in napenjanje. Dalje opažamo drisko, grižo,
zaprtje, naval krvi k pljučem itd. Glivice ali strupena snov
kužnega črma in šumečih bul prodero v okuženih krajih na
površje, živina se z njimi zastrupi in pogine.- Pri svinjah se
prikaže po letu češče rudečica, kakor po zimi; vročina sicer
ne napravlja svinjske kuge, a vendar njen razvitek pospe¬
šuje. Vsa znamenja norosti ali tiščavke se povečajo, kar
opažamo osobito pri težavnem delu.

Kako odvračamo poletne škodljivosti?  Goni na pašo
rano v jutru in proti večeru, ko je zrak nekoliko hladen;
nikar ne pasi o prevročih poldanskih urah. Skrbi za dobro
pitno vodo, kajti žeja je mnogo nevarnejša od gladu. Na-
sejaj o pravem času ovsa in rži, da ne bodeš pogrešal v
poletju sveže krme. Nikar ne krmi vele in sparjene detelje,
da zabraniš nevarno napenjanje in hudo ujedanje. Ne pasi
nikoli na takih prostorih, o kterih ti je znano, da se je na
njih živina že okužila. Na tiščavki bolehajoče konje vprezaj
le o hladnejšem vremenu, in samo za lahka in počasna
dela. Sploh ne vprezaj delavne živine za časa največje vro¬
čine ; osobito za govedo se drži tega pravila. Kedar žito
nakladaš, ne metaj snopja pred konje; rženo, pšenično in
ječmenovo snopje dela namreč kaj rado koliko ali grizenje. 1

1  Sosed A je. pomagal voziti svojemu sosedu B rž s polja domu.
Sosedu A se žito ni smililo, torej je nametal pred konja toliko snopja,

28

Jesensko vreme  je slično pomladanskemu; vendar mo¬
ram opomniti, da postajajo v jeseni vremenske razmere
vedno slabejše, dočim se je spomladi nadejati, da se zbolj¬
šajo. Jesensko vreme je jako izpremenljivo, mrzlo in de¬
ževno, kar napravlja različne bolehavosti. V pozni jeseni
trava večkrat zmrzne; zmrzla krma pa povzročuje jako ne¬
varne, da, celo smrtonosne bolezni. Jesensko blato in voda
učinjata pri govedu in ovci vnetje med parklji, pri konjih
pa rape. Vendar pa moram opomniti, da se izgubijo ne-
ktere poletne bolezni same od sebe, ko je pojenjala huda
vročina. V obče se v jeseni živina bolje počuti in se hitreje
redi, kakor po letu.

Kako odvračamo jesenske škodljivosti?  Predno izženeš
živali na pašo, daj jim nekoliko suhe klaje. Nikoli ne pasi
prezgodaj v jutru in tudi ne prepozno na večer, kajti mrzlo
vreme in rosni pašniki so nezdravi. Najpravilneje ravna
oni, kteri izžene živino okoli devetih v jutru in pase do
treh ali štirih popoldne. Pri dolgotrajnem deževnem vre¬
menu pusti živino v hlevu, da se zunaj ne prehladi. Nikar
ne krmi preveč repnega perja, kajti ono napravlja drisko;
najbolje opraviš, če ga primešaš suhi krmi. Od sveže pice
ne smeš preiti hipoma na suho krmljenje; vsa izprememba
se naj izvrši polagoma. Svežo krmo vedno bolj in bolj po¬
manjšuj, suho pa povečuj. Snaži noge, parklje in kopita,
da zabraniš rape in vnetje med parklji. S previdnim rav¬
nanjem moreš odvrniti v jeseni marsiktero bolezen, ktero
bi po zimi le težko ozdravil. Bodi torej marljiv — tiče
se tvojega žepa.

Po zimi  stoje živali večinoma v hlevu, tudi delavna
živina ima več počitka kakor po letu. Pri dobri krmi in v
primerno gorkih hlevih se živina dobro počuti, bolezni so
redke. Drugačna pa je stvar s tistimi bolehavostmi, kterih
se je nalezla živina že v jeseni. One se le težko ozdravijo;
včasi preboli žival vso zimo in si opomore še le spomladi.
Ako pride žival iz gorkega hleva na mrzli zrak, prehladi se
kaj lahko, in iz tega izvirajo na 22. strani omenjene bo¬
lezni. Na ostro podkovani konji ranijo sami sebe ali tudi
poleg stoječe in vozeče tovariše. Dalje morejo živali na
polžkih potih izpoddrsniti, pasti ter se raniti ali celo kako

kolikor sta ga hotela jesti. V kratkem času mu zbolita oba konja za
koliko, in jeden izmed njiju je tudi poginil. Ta slučaj mi je znan iz
lastne izkušnje, kajti poklicali so me bili k bolnima konjema.

29

kost zlomiti; osobito nevarna so ledena pota brejim sami¬
cam. Sneg, blato in mraz povzročujejo vnetja kože na no¬
gah delavnih živalij. Vse s hiranjem združene bolezni ovac
so po zimi zelo nevarne, in to tem bolj, kolikor slabejša je
klaja. Pri govedu se izcimijo vsled malo tečne krme sle¬
deče bolezni: slabo prebavljanje, hujšanje, lizanje, kostolom-
nica itd.

Kako odpravimo škodljive zimske vplive?  Silno težko
je odstraniti vse zimske nevarnosti. A vendar more umen
gospodar, ako le hoče, mnogo boleznij zabraniti. Njemu
polagam na srce osobito to-le: Pazi, da živina v jeseni ne
zboli in ne zanese bolezni v zimo; glej, da imaš za vso zimo
dovolj dobre /daje, in skrbi slednjič za zdrave in primerno
gorke hleve.  Mnogo previdnejše ravna oni, kteri ne pase v
pozni jeseni; ta si ohrani živino bolj zdravo, kakor tisti, ki
hoče s pozno pašo štediti klajo. Na rosnih ali celo zmrzlih
pašnikih si nakopljejo namreč živali različnih boleznij, kterih
se po zimi kaj težko otresejo. Umen gospodar preračuni v
jeseni prav natanko, koliko krme ima, in koliko živine mu
bo mogoče prerediti črez zimo. če vidi, da ne bo imel do¬
volj klaje, tedaj proda nekoliko glav, ali pa dokupi mrve.
On dobro ve, da mu donaša manj, toda dobro krmljene
živine večjih dohodkov, kakor veliko živalij, ktere so mršave,
slabe in bolehave. — Izkušen voznik pazi, kolikor mu je
mogoče, da se konji z ostrimi podkvami ne ranijo. On
sicer ve, da je to lažje rečeno nego storjeno, a vendar more
zabraniti s previdnim ravnanjem marsiktero nesrečo. Skrben
hlapec ne podi živine po ledenih potih, ampak jo goni prav
počasno, osobito pa čuva breje samice. Kedar pride z blatno
živino domu, vselej jo skrbno osnaži, ker mu je znano, da
snaga odvrača bolezni. Umen in izkušen gospodar pregradi
in opaži prevelike in mrzle hleve, da se obdrži v njih pri¬
merna gorkota. Kedar nanese potreba, tedaj tudi živali odeva,
da se mu ne prehlade; on stori, na kratko rečeno, vse, kar
je mogoče, da ohrani živino pri zdravju.

Opomba. Če te zasači huda ura na prostem, ne smeš
iskati zavetja pod visokimi drevesi, pod cerkvenimi zvoniki
itd. Strela udari namreč največkrat v visoke predmete, a
tudi v nizke, ako stoje na planem in so daleč na okoli naj-
višje stvari nad zemljo. Če te dohiti bliskanje in treskanje
pod milim nebom, idi z živino v bližino kakega drevesa ali
poslopja, podenj pa nikar ne iti. Najbolj varen si sam in
živinica sredi gozda (ne pri kraju) pod najnižjimi drevesi;

30

strela treska namreč najrajši v visoka drevesa na kraju hoste.
— Strela osmodi samo dlako, ali pa zažge tudi kožo in pod
njo ležeče mehke dele. Dalje omrtvoudi posamezme ude,
včasi pa tudi vse telo. Po streli samo omamljene ali deloma
omrtvele živali polij s hladno vodo, s kafrovcem ali salmi-
jakoveem. Nato jih drgaj s slamo in slednjič jih odeni z
volnenimi plahtami.

If. 0 krmljenju.

I. Hranitba, hranivo in hranila.

Želodčni in črevesni šoki razkrojijo pojedeno klajo.
Kar je pri tem razkrojevanju redilnega, to preide v kri in
služi vsemu telesu v hrano. Tiste snovi pa, ktere se ne
morejo porabiti, odidejo z blatom v gnoj. Vse to imenu¬
jemo „hranitbo“.

Hranivo  imenujemo tisti del živalskega krmiva, kte-
rega izsrkajo želodčni in črevesni šoki v hrano vsemu telesu.

Hranila  so tisti deli (organi) živalskega telesa, kteri
izvršujejo hranitbo. Hranilom 'prištevamo prebavila, oziroma
pa tudi dihala ali dihalne organe. V prebavilih (gobec, že¬
lodec in čreva) se krma razkroji, za telesno življenje spo¬
sobno hranivo popijo v črevih žile mlečnice in ga odpeljejo
v kri. Kri pa se pretaka po vsem telesu ter dovaža vsem
delom potrebnega hraniva. Kri prehodi pot iz srca k vsem
telesnim udom in zopet nazaj prilično v jedni minuti. Iz
navedenega si lahko razjasnimo hitri vpliv strupa in tekočih
zdravil.  Žile mlečnice posrkajo namreč v čreva došle te¬
koče strupe in tekoča zdravila ter jih odvedejo v kri, dočim
mora želodec trda zdravila poprej razkrojiti, predno se po¬
mešajo s krvjo. — Pljuča (dihala) čistijo in poživijo že po¬
rabljeno, črno kri, da more zopet preskrbovati telesne or¬
gane s hranivom; baš iz tega vzroka moremo prištevati tudi
pljuča v vrsto hranil. — Glavna hranila se nahajajo v tre¬
bušni votlini in se imenujejo drob.

2. Prebavljanje in pretvorba.

Kaj je prebavljanje?  S to besedo zaznamujemo raz-
krojevanje in izsrkavanje hraniva iz klaje ter izpreminjanje
istega v mlečni sok ali mezgo.

31

Žival zgrabi krmo z usti, jezikom in zobmi, razdrobi
jo, prežveči in naslini; slednjič zdrči krmivo po požiralniku
v želodec. Čim bolj živinče klajo naslini in razžveči, tem
lažje in tem popolnejše je kasnejše razkrojevanje v želodcu.
Napoj 1  in pijača se v gobcu prav nič ne izpremenita, ampak
zdrčita naravnost v želodec.

Živalski želodec obstoji iz jednega ali več oddelkov.
Konjski in prašičji želodec ima jeden, goveji, ovčji in kozji
pa štiri oddelke: vamp, kapica, prebiralnih (devetogubnik) tn
siriščnilc.  Pri odrastlem govedu je vamp, pri teletu pa si-
riščnik največji del želodca. Pri prežvekovalcih pride trda
krma najprej v vamp, a napoj in voda iztečeta precej v če¬
trti želodec. Pri počitku (pri težavnem delu pa ne) se vrne
klaja iz želodca v gobec, kjer se še enkrat prav dobro pre¬
žveči in naslini (prežvekovanje); na novo prežvečena klaja
pride v prebiralnik in odtod črez nekaj časa v siriščnilc.
Govedo, ovca in koza prežvekujejo (so prežvekovalci), a konj
in prašič ne prežvekujeta.

V želodcu se nahajajo mnogovrstne žleze, ktere na¬
pravljajo neko tekočino, želodčni sok  imenovano. Omenjeni
sok se pomeša s prežvečeno in naslinjeno klajo, in iz tega
nastane neka kislasta kaša, ktero imenujemo jedilno kašo,
ali z jedno in pravo besedo „griz 11 .  Ako se ne bi naprav¬
ljal griz, ne bi se mogle živali prehraniti; iz tega sledi, da
je želodčni sok velike važnosti za prebavljanje in razkroje¬
vanje krme. Samo poln želodec izločuje želodčni sok, prazen
ali na pol prazen pa tega ne more. To nam pove, da je
treba dati konjem in govedom zraven žita tudi slame in sena,
da si napolnijo želodec. Živine ne smemo napajati pred
krmljenjem,  ker sicer se želodčni sok raztanjša in oslabi, in
prebavljanje postane počasneje in manj uspešno.

Čas želodčnega prebavljanja je različno dolg. Včasi je
prebavljanje hitro izvršeno; nektera klaja se izpremeni hitro
v griz, torej je lahko prebavna;  drugikrat traja prebavljanje
dolgo časa, klaja je težko prebavna.  Iz navedenega povza¬
memo, da moramo pokladati pitalni živini lahko prebavne
Maje, ktero želodec hitro prekuha, zato da živinče češče je in
se hitreje debeli.  Za prebavljanje potrebujejo prežvekovalci
dalje časa, kakor konj in svinja. Pri počitku prebavljajo ži¬
vali hitreje, kakor pri delu. Iz tega se učimo, da ne smemo
vprezati volov precej po krmljenju.

1  Napoj imenujemo ono vodo, kteri je primešanih nekoliko re¬

dilnih snovij, na pr. otrobovo vodo.

32

Želodec se neprestano stiska in razširja; to stiskanje
porine griz ali jedilno kašo v črevo. V prvem delu tankih
čreves (dvanajstnik) se primeša jedilni kaši žolč in trebušna
slina, v ostalem pa črevesni sok. Trebušna slina, žolč in
črevesni sok povzročijo, da se izpremeni griz v belkasto-
rumeno, nekoliko vlečljivo ali klejasto tekočino. To teko¬
čino imenujemo mlečni sok ali „mezgo u .

Kaj je pretvorba ?  Žile mlečnice posrkajo mezgo in jo
spravijo v kri. Krvne žile postajajo neprestano tanjše, čim
dalje peljejo od srca, naposled pa se izpremenijo v zelo
tanke žile lasatice. Iz imenovanih tankih žilic izstopi re¬
dilni sok ter se razlije po tkanini. Vsak ud si vzame, kar
baš potrebuje za svojo ohranitev. Nasprotno pa pridejo že
porabljene snovi iz tkanin kot raztopline v kri, ktera jih
izmeče in odstrani kasneje iz telesa. Te že porabljene in
neprikladne snovi, ktere hočemo imenovati iztrebke, morajo
iz telesa, ker sicer živali zbole. Iztrebki odidejo skoz pljuča,
kožo in scala. Kožno hlapenje (koža) odvaža vodo v hlap
izpremenjeno, različne druge hlapove, soli in tolščo. To se
godi redno le skoz čisto kožo. Na nesnažni koži pa se za¬
mašijo žleze lojnice in znojnice, a gori navedene, že porab¬
ljene snovi ne morejo ven, — živina zboli. Ta resnica nas
pouči o veliki varnosti kožnega snaženja za odvračanje boleznij.

Pretvorba se neprestano vrši, t. j. živalsko telo rabi
in prekuhava hranivo neprenehoma, tudi tedaj, ko se živina
nekoliko dnij ne krmi. Ker ne dobivajo slabo krmljene
živali dovolj hraniva, vzamejo si ga od svojega lastnega te¬
lesa na posodo. V takih razmerah živinče neprestano hujša
in slednjič pogine, takorekoč „samo sebe poje“. Brez krme
poginejo živali v 15—30 dneh. Debela in tista živina, ki
dobiva dovolj vode, živi brez klaje dalje časa, kakor mršava
in tista, ki se ne napaja.

Živinče ostane zdravo, ako mu dajemo le toliko klaje,
kolikor je za življenje neobhodno potrebno; tej klaji pra¬
vimo vzdrževalna klaja.  Iz gospodarstvenih ozirov pa ni¬
kakor ne zadostuje samo vzdrževalna krma, kajti živinorejec
želi, da se mu živina dobro redi, in da mu daje mnogo¬
vrstnih dohodkov. Vsled tega pa mora tudi več krmiti,
kakor je za življenje neobhodno potrebno; to se pravi z
drugimi besedami: namesto vzdrževalne mora pokladati pri¬
delovalno Majo.

33

3. Iz česa obstoji živalska klaja?

Živalsko telo je sestavljeno iz beljakovine, tolšče, rud¬
ninskih snovij in vode. Živina mora dobivati s krmo ime¬
novane snovi v se, kajti sicer bi bilo življenje nemogoče.
Klaja pa res obstaja iz gori imenovanih delov, kar bomo
takoj slišali.

Živalsko krmivo sestaja: 1.) iz zgorljivih (organskih),
in 2.) iz nezgorljivih (neorganskih) delov. 1

Zgorljive ali organske dele zopet delimo: a) v dušičnate
(dušika navzete), in b) v brezdušične (dušika proste) snovi.
Bušičnatim snovim prištevamo beljakovino; brezdušične pa
so tolšča, rastlinski sladkor , škrob in surovo vlakence.

K nezgorljivim ali neorganslcim delom živalske klaje
štejemo vodo in rudninske soli (pepel).

Beljakovina  je najvažnejše in najpoglavitnejše hranivo
v rastlinski in živalski krmi. Človek kakor tudi žival ne
moreta živeti brez nje; iz beljakovine se napravlja meso,
mast, kri in mleko. Razun tega daje živalim tudi moč in
iskrenost. Ako dobi živinče s hrano premalo dušičnatih
(dušika navzetih) snovij, v  hujša in hira, ker se nima s čim
preživiti. (Gl. str. 32.) Cim več beljakovine se nahaja v krmi ,
tem boljša in tem tečnejša je.  Sočivje, žita, meso, sveža de¬
telja, otrobi, sladne kali (gl. Prvi del, III. 17) imajo mnogo
dušičnatih snovij, a repa, korenje, slama itd. prav malo. —
Različna žita imajo po 10—13% (odstotkov) beljakovine,
grah, fižol in leča pa blizu 25 °/ 0 . V repi se nahaja 1 %, v
korenju l - 5°/ 0 , v krompirju pa 2% beljakovine. 100 kilo¬
gramov pšenične in ržene slame ima 3 klgr., ječmenove 3’5,
ajdove 3'9 in ovsene 4 kilograme beljakovine. V 100 kilo¬
gramih slabega sena se nahaja 7*5, v najboljšem pa 13 - 5
klgr. dušičnatih snovij. — Če dobiva žival pretečne klaje,
ne more prebaviti vse beljakovine; neprebavljeni deli od¬
idejo z blatom v gnoj, ali pa se porabijo za dihanje. To je
zapravljivost, ker se jako tečna in tudi draga beljakovina
po nepotrebnem uničuje. Žitno zrnje je pretečno, torej se
naj ne krmi samo na sebi, ker to bi bila potrata; isto mi
je omeniti o sočivju. Sveža detelja se naj meša med slamo,
kajti sama na sebi je pretečna, in mnogo njenih redilnih

1  Ako rastlinsko krmo sežgemo, pogore zgorljivi deli, in voda izpuhti,
to pa, kar ostane (ne zgori), imenujemo z vodo vred nezgorljive ali ne-
organske dele.

Umna živinoreja.

3

34

snovij bi se pogubilo. Nasprotno pa bi bilo nespametno,
ko bi hoteli živino krmiti s samo tako klajo, ktera ima jako
malo beljakovine, tako na pr. le z repo, slamo itd.

Tudi tolšča ali maščoba  je važen del živalskega krmiva.
Vsaka rastlina ima nekoliko tolšče, ktera se bistveno ne raz¬
ločuje od živalske maščobe. Največ tolšče imajo: laneno
seme, bukvica, oljnate tropine, nadalje koruza, oves itd.,
dočim se nahaja v slami, senu, krompirju, repi, korenju
prav malo maščobe. Naše domače živali ne morejo preba¬
viti mnogo tolšče, z njo samo se ne morejo preživiti. Vendar
more tolšča v nekoliko nadomestovati beljakovino; to je
tako razumeti, da smemo pokladati živalim manj beljako¬
vine, če je krma bogata maščobe. Večinoma pa se porablja
tolšča za dihanje in za telesno gorkoto; ona je takorekoč
kurivo živalskemu telesu. Vprežna živina potrebuje dosti
sape, torej porabi mnogo tolšče; iz tega je razvidno, kako
potreben je tolšče bogat oves delavnim konjem. Počivajoča
živina porabi malo maščobe za dihanje in za telesno gor¬
koto, preostala pa se obrne v meso in loj. . Navedena res¬
nica nas uči, da ne sme pitalna živina mnogo hoditi, še
manj pa delati.

Rastlinski sladkor, surovo vlakence, 1  kakor tudi gori
opisana tolšča, vzdržujejo telesno gorkoto ter se uporabljajo
za dihanje. Največ sladkorja se nahaja v repi, pesi, ko¬
renju in v zeleni koruznici; največ škroba ima krompir in
žito. Surovega vlakenca pa je največ v senu, slami in travi.
Ono je deloma prebavno v mladi in nežni rastlini, a v stari
je skoro povsem neprebavno. Iz navedenega posnamemo,
da je mlada trava tečnejša od stare. Za prebavljanje ima
surovo vlakence ta pomen, da izpolni želodec ter ga na¬
ganja, da napravlja mnogo želodčnega soka.

Nezgorljivim (neorganskim) delom živalske Maje prište¬
vamo vodo in rudninske soli.  Vsaka, bodi si najbolj suha
krma, ima nekoliko vode v sebi. Suha slama na pr. ima
10— 20% vode; v sveži travi pa se nahaja 80% vode in
20 % suhe snovi. Ako določujemo tečnost krme, ne smemo
jemati vode v poštev, ampak samo suhe snovi.

Rudninske soli  ne rede, a vendar ne more živina brez
njih živeti. Izkušnje so dokazale, da pogine pes v 20 dneh,
ako se mu rudninske soli popolnoma odtegnejo. Največ
soli ima laneno seme, dobro seno in detelja, najmanj pa

1  Zunanjo rastlinsko kožico imenujemo surovo vlakence.

35

krompir, repa in slama. Ge krmimo dobro klajo, dobi z
njo žival dovolj rudninskih snovij v se, a pri slabem krmivu
je stvar drugačna. 1  Kdor krmi dobro seno, deteljo, otrobe,
temu se ni treba bati, da bi dobila živina premalo soli.
Krmljenje s samo slamo, repo, krompirjem pa povzročuje
bolehavosti, zlasti pomanjkanje krvi, lizanje in kostolomnico
(glej str. 13. in „Dom. Živinozdravnik“ str. 75. in 197.). Naj¬
več rudninskih snovij potrebujejo noseče in doječe samice
in mlada ter še nedorastla živina. Samice jih upotrebljajo
za tvoritev mladičevih kostij in v nadomeščanje tistih solij,
ktere oddajajo vsak dan z mlekom; mladim živalim pa so
rudninske soli vsled tega potrebne, da si utrdijo z njimi kosti.

4. Od česa je odvisna tečnost krme?

Tečnost Maje zavisi od kolikosti hraniva.  (O besedi
»hranivo“ čitaj na 30. strani.) Čim več hraniva ima klaja
v sebi, tem tečnejša in tem redilnejša je. Vse hranivo, bodi
si dušika prosto ali navzeto, služi jednemu in istemu na¬
menu : živino prerediti.  A vendar je beljakovina ista snov,
iz ktere se dela meso, mast in tolšča; mimo tega pa daje
tudi iskrenost in moč. Po obilnosti beljakovine presojamo
tečnost; čim več dušičnatih snovij se nahaja v kaki klaji,
tem tečnejša je ista, čim manj, tem slabejša je.

Laneno seme ima 20 °/ 0  beljakovine; dalje se nahaja
v otrobih 14 °/ 0 , v pivnih drožah 5 %, v sladnih kaleh 24 °/ 0 ,
v lanenih tropinah 29 % i n v  koščeni moki celo 72 % du¬
šika navzetih snovij. 100 klgr. korenjevke ima 3 - 2 kilo¬
grama, 100 klgr. repnega perja pa P9 klgr. beljakovine.
Dobra, suha rudeča detelja ima 13'5%, suha lucerna 14-5°/ 0 ,
suha esparzeta 13*3°/ 0  beljakovine; sveža rudeča detelja,
pred cvetjem košena, pa ima 3 - 3 °/ 0 , prav mlada lucerna
4’5°/ 0 , esparzeta 4 - 2°/ 0  dušika navzetih snovij. Morda si boš
vsled navedenega mislil, ljubi čitatelj, da je suha detelja
tečnejša od sveže, ali temu vendar ni tako. Zakaj pri do¬
ločitvi tečnosti moraš v poštev jemati vodo, ki se nahaja v
detelji, in ktere ne smeš prištevati redilnim snovim.  Sveža
lucerna na pr. ima v 100 kilogramih 81 kilogr. vode (torej
samo 19 suhih delov), a v 100 kilogramih suhe je samo 15

1  Kolikor rudninskih snovij ne gre v kri, tiste pridejo z blatom v
?noj in kasneje na njive, da služijo rastlinam v hrano. Cim ved fosforne
kisline, vapna in kalija se nahaja v gnoju, tem boljši je. To se pravi z
drugimi besedami: Cim boljša klaja, tem boljši gnoj.

3 *

36

kilogramov vode (torej 85 kilogr. suhih snovij). Če sedaj
površno preračuniva, vidiva, da ima suha lucerna izmed
vseh suhih delov x /c> a sveža 1 / i  beljakovine. Četrti del pa
je večji od šestega, zatorej je tudi sveža lucerna redilnejša
od suhe.

Krepilno Majo  imenujemo tisto, v kteri se nahaja iz-
venredno veliko redilnih snovij; sem spadajo lanene tropine,
lan, koščena moka, žito, sočivje, sladne kali itd. Vsa kre¬
pilna krma pa je navzlic svoji veliki tečnosti zelo težko pre¬
bavna. Ona sama na sebi tudi zategadelj ne ugaja, ker je
obsežnost premajhna, da bi izpolnila želodec in ga naga¬
njala k prebavljanju. Torej ne pokladamo krepilne krme
nikdar same na sebi, ampak večinoma pripravljeno (o tem
kasneje), ali z drugo manj redilno pomešano.

Netečna krma  ima premalo redilnih snovij, osobito ji
primanjkuje beljakovine. Slabi klaji prištevamo slamo (zlasti
rženo in pšenično), kasno pokošeno in kislo seno, poplav¬
ljeno in zablačeno krmo, korenstvo, gomolne rastline in dr.
Nekteri ljudje mislijo, da morejo pomanjkanje hraniva s
tem nadomestiti, če pokladajo prav veliko slabega krmiva.
To mnenje je celo napačno in neresnično. Kako pa naj
spravi želodec v se pet naramnih košev ržene slame, saj
vendar ni v njem toliko prostora. Recimo, da bi bilo to
mogoče (kar seveda ni); kje pa je potem dobiti toliko pre¬
bavnih sokov, da bi prekuhali tako mnogo klaje. Ker to ni
mogoče, opravičeni smo sklepati, da se žival s slabo klajo
komaj preživi, o dobrih dohodkih pa ne more biti govora.

V posameznih vrstah klaje je kolikost redilnih snovij
zel6 različna; znano je, da je seno tečnejše od repe, da je
žito redilnejše kakor slama. Vendar vplivajo na klajo jedne
in iste vrste tudi različne okolnosti, ktere povečujejo ali
pomanjšujejo njeno tečnost. Vsakemu gospodarju je dobro
znano, da je senožetno seno mnogo tečnejše, kakor ono z
močvirnatih travnikov. Večja ali manjša tečnost jednoisto-
vrstne krme je. odvisna:

1.) Od zemljišča in obdelovanja.  Močvirnata zemlja do-
naša sicer mnogo klaje, a ista je težko prebavna in malo
redilna. Trava in seno z vlažnih, povodnjim izpostavljenih
travnikov sta pomešana z blatom in peskom, kar je narav¬
nost škodljivo. Nasprotno pa raste na solnčnili senožetih
tečno, pernato in lahko prebavno seno. Peščeno - ilovnata
zemlja daje najtečnejšo in najredilnejšo klajo; to pa samo
tedaj, kedar ne primanjkuje potrebne moče. Na suhih,

37

peško vitih tleh raste trda, malo tečna, težko prebavna,
skratka slaba krma. Mokri in mrzli, takozvani težki svet
donaša sicer mnogo krmiva, a glede na kakovost moramo
reči, da je isto prav slabo. Gnojna zemlja rodi dobro,
lahko prebavno in tečno pičo, a negnojena doprinaša le
slab sad. Cim bolj je travnik nagnojen, tem boljšo in obil¬
nejšo mrvo daje; čim boljšo krmo pokladamo, tem mastnejši
gnoj nam dela živina.  Znano je, da prinaša rana setev teč-
nejšo deteljo, kakor kasna. Izkušnje so tudi dokazale, da
se nahaja že v semenu boljša ali slabejša kal; vsak ve iz
Svojega prepričanja, da je jedna vrsta krompirja boljša
od druge.

2. ) Od razvoja ali starosti posameznih rastlin.  Znanost
in izkušnje so nas že davno poučile, da ni živalska klaja
jednako tečnn, če je zgodaj ali pozno pokošena. Največ re¬
dilnih snovij imajo rastline tedaj v sebi, kedar začnejo
cvesti. Vsak živinorejec bi si naj dobro zapomnil, da se
nahaja v zgodaj pokošenem senu mnogo več beljakovine,
kakor v tistem, ktero se je kasno, t. j. prezrelo pokosilo.
Razun tega je v mladi travi tudi surovo vlakence deloma
prebavno, a v prestari je isto popolnoma neprebavno. Ce
ti je na tem ležeče, da dobiš mnogo tečne in zdrave klaje,
pokosi travo in deteljo tedaj, ko so rože v cvetju, ali pa ko
so ravno počele cvesti. Kdor kasneje kosi, tisti sicer več
nakosi, a pomisliti je treba, da je taka mrva trda, težko
prebavna, in da učinja mnogovrstne bolezni v prebavilih.
Vedno se je držati pravila: Boljše je kositi dva tedna pre¬
zgodaj, kakor pa dva tedna prepozno.  Za žito, sočivje,
krompir, repo, korenje je stvar drugačna; navedena klaja je
tem redilnejša, čim bolj je dozorela.

3. ) Od podnebja in vremena.  Suho in gorko vreme
učinja, da se vlakence preveč izsuši, torej postane krma
trda in malo redilna. Nasprotno pa tudi deževno in hladno
poletje rastlinam nikakor ne ugaja; trava sicer močno na¬
raste, a njena tečnost je majhna. Solnčnati prostori so
rastlinam pod tem pogojem zelo ugodni, če jim deža ne
manjka; v suhih letinah pa se trava preveč sežge. V senč¬
natih zakotjih rastoča mrva ima mnogo vode, a malo hraniva.

4. ) Od vremena ob košnji.  Sveža trava je redilnejša
od sena; pri sušenju se namreč porazgubi in raztrosi mnogo
redilnih snovij. Vendar se temu razsipanju ne moreš na
noben način izogniti. Opomniti pa moram, da tisti vendar
dobro krmi, kteri suši pri lepem vremenu, kajti izgubitek

38

ni tedaj ravno prevelik. Drugačna pa je stvar takrat, ako
nas zasači pri sušenju slabo, deževno vreme. Moča izpere
in izsrka mnogo redilnih snovij, in mrva postane mnogo
slabejša. Na tem mestu mi je poudarjati, da je dež otavi
škodljivejši kakor senu. Prav in pravilno ravna oni, kteri
otavo zgodaj kosi, dokler je čas za sušenje ugoden; nakosi
sicer malo manj, ali mrva je prav dobra in zdrava. Kdor
kasno kosi, dobi malo več ali slabejšega krmiva, in s tem
je razlika poravnana. Mogoče pa je tudi, da prehiti poz¬
nega kosca dež, kteri mu več dnij izpira pokošeno otavo
in jo tako izpremeni, da je v resnici slabejša od ovsene
slame. S pozno košnjo je združena vidna, včasi celo ve¬
lika škoda: slaba krma, in iz tega izvirajoče hujšanje, da,
včasi celo bolezni.

5. ) Od načina shranitbe.  Seno, deteljo in slamo mo¬
ramo spraviti v suhe in dobro zaprte prostore, kajti dež,
sneg in megla jim mnogo škodujejo. Mokra in vlažna krma
postane zaduhla, plesniva, torej izprijena; pokvarjeno krmivo
pa je nezdravo, kar bomo kasneje natančneje slišali. Žito
pospravimo v suhe kašče (žitnice), a repo, krompir itd. v
kleti ali v jame. Prestaro seno, detelja in slama izgubijo
sčasoma mnogo redilnih snovij; letošnje seno je tečnejše
od lanskega, in isto velja tudi za deteljo in slamo. Sploh
si zapomnite, da črez jedno leto staro seno ali detelja nista
tako tečni, kakor sta bili poprej. Pa tudi precej po su¬
šenju se ne smeta krmiti, ker sta preveč dražljivi; vsaj 4
do 6 tednov se naj obležavata. Krompir, repa, koleraba
začno spomladi kaliti, in to jim odvzame mnogo redilnih
delov. Poleg tega moramo opomniti, da so krompirjeve
kalice nevarne; z njimi bi se mogla živina celo zastrupiti,
ko bi jih hkratu mnogo požrla. Najpametneje torej sto¬
rimo, ako pokrmimo korenstvo in gomolne rastline v jeseni
in po zimi.

6. ) Od pripravljanja Maje  (toda o tem bom govoril
kasneje).

5. Prebavnost krmiva.

V prejšnjem odstavku smo slišali o tečnosti ali redil-
nosti različne živalske klaje. Culi smo, da je nektero krmivo
jako tečno, a drugo manj. Nikakor pa še ne zadostuje, da
ima klaja mnogo redilnih snovij, ampak iste morajo biti
tudi prebavne. Živini celo nič ne hasni, ako se naje naj-
tečnejše klaje, ktere pa ne more želodec prekuhati in izko-

39

ristiti; da, še celo nevarno je to, ker se pokvarijo prebavila.
Vsako krmivo je deloma prebavno, to manj, a drugo bolj.
Nikakor pa ne zadostuje, da je ono-le prebavno, ampak
vpraša se tudi, se li hitro ali počasi prebavi, je li treba pri
prebavljanju večjega ali manjšega napora (gl. na 31. strani).
Nektera klaja ima dovolj hraniva, vendar se navzlic temu
samo jeden del prav počasi prebavi, ostalo pa odide nepre¬
bavljeno v gnoj; nasprotno pa se druga piča hitro in po¬
polnoma izkoristi. V tem oziru razločujemo lahkoprebavno
in težkoprebavno krmo.  Lahkoprebavno imenujemo tisto
klajo, pri kteri se izpremeni hranivo hitro in brez posebne
težave v mezgo; mimo tega se hranivo lahkoprebavne krme
popolnoma izkoristi. Težkoprebavna klaja je tista, ktera
dolgo v želodcu leži, in slednjič se še vse hranivo ne iz¬
srka, ampak precej redilnih snovij odide z blatom v gnoj.

Jednoiste krme ne prebavijo vsi živalski rodovi jed-
nakomerno, da, še celo pri jednem in istem plemenu opa¬
žamo razlike. Suho deteljo, seno in slamo izkoristijo naj¬
bolj goveda in ovce, a konji nekoliko manj. Svinja pa ne
more niti sena, niti slame prebaviti, za njo je omenjeno
krmivo celo neprebavno. Da ne prebavijo živali jednega in
istega rodu (plemena) jednake krme jednako uspešno, raz-
vidimo iz sledečega: Dva vola jesta iz jednih jaslij, a vendar
.je prvi dobro rejen, drugi pa je mršav.

Jednoista klaja je tem prebavnejša, čim več vode in čim
manj surovega vlalcenca se nahaja v njej.  Mlada sočnata in
sveža detelja je lažje prebavna kakor suha, trda in pozno
pokošena. Kako to ? Surovo vlakence sveže detelje je de¬
loma prebavno, a od suhe detelje je skoro celo neprebavno;
nadalje ima sveža detelja mnogo vode, a suha prav malo.
Ravno iz istih vzrokov je tudi sveža trava prebavnejša, ka¬
kor iz nje napravljeno seno. Vendar pa sta tudi suha de¬
telja in seno v različni meri prebavni. Tu velja pravilo:
Cim starejša se trava kosi , tem manj prebavno je seno , a
zgodaj pokošeni travniki donašajo tečnejšo in lažje pre¬
bavno mrvo.

Lahkoprebavni klaji prištevamo mleko, meso, jajca,
svežo in sočnato travo, deteljo pred cvetjem pokošeno, iz¬
vrstno sladko seno, krompir, repo, korenje, kolerabo; na¬
dalje svežo koruznico, korenjevko, sveže pivne drože, vse
mlečne odpadke itd.

Težko, počasi in nepopolnoma se prebavijo fižol, grah,
leča, slabo in kislo seno, prekasno pokošena suha detelja,

40

rž, slama (osobito pšenična in ržena); nadalje suhe pleve in
sploh vsa tista krma, v kteri se nahaja malo vode ter mnogo
neprebavnega, surovega vlakenca.

Težko-, ali še celo neprebavna klaja povzročuje mnogo
nevarnostij. Živina dobiva premalo hraniva, torej hujša in
slabi. A to še ni vse. Težkoprebavno krmivo draži in
razburja prebavila, in nasledek temu so bolezni: pokvarjen
želodec, neprebavnost, napenjanje, zaprtje, kolika itd. (Glej
o teh boleznih v „Domačem Živinozdravniku" na 61., 62.,
63., 66., 71. in 72. strani.) — Zoper nevarnosti, ktere^ izvi¬
rajo iz težkoprebavne krme, priporočam sledeče: Živino

navadite prav polagoma na težkoprebavno klajo, razun
tega pa jo mešajte med drugo lahkoprebavno pico. Tako
na pr. pomešajte med slabo in trdo seno ali slamo sveže
detelje in trave. Pokrmite težkoprebavno klajo v malih
delih (porcijah) vprežni živini, kajti njej je mimo vseh živalij
še najmanj nevarna.

6. Ktera krma je živini najprikladnejša ?

Dobro seno je govedu priljubljena klaja, svinja pa se
ga ne dotakne. Psu je košček mesa najljubša pica, konju
pa ne ugaja. Svinja žre z veliko slastjo kuhan krompir ter
kuhinjske odpadke, a konj le v sili. Poparjeno rezanico
jedo goveda prav rada, ovcam pa ista nič kaj posebno ne
diši. Iz teh kratkih vrstic že razvidimo, da ne ugaja raz¬
ličnim rodovom domačih živalij jednoista krma jednako
dobro. Živalim se najbolj prilega isto krmivo, ktero njihova
prebavila najlažje prebavijo in izkoristijo. Vsa mnogovrstna
živalska klaja je sicer bistveno jednaka, ali vendar se na¬
hajajo njeni posamezni deli v različnih rastlinah v različni
meri in sestavi. Tudi živalska prebavila se med seboj
mnogo ne razločujejo, a vendar ne ugaja vsem živalim
vsaka klaja.

Konj  prebavi vsako dobro naslinjeno in prežvečeno
rastlinsko krmo. Njega bi mogli prehraniti z vsako rast¬
linsko klajo, ktera ima nekoliko redilnih snovij v sebi. Ali
s tem, da se konj le preživi, živinorejcu ni pomagano; kajti
ta zahteva, da mu konj težko in vztrajno dela. Zato mu
mora dajati dobre, tečne krme, da ga pri moči ohrani.
Konju ne sme v klaji nikdar primanjkovati surovega vla¬
kenca; kajti ono je za napolnjenje želodca neobhodno po¬
trebno. Poprej pa smo že slišali, da more le polni želodec

41

klajo uspešno prebavljati in prekuhavati. Akoravno surovo
vlakence ni redilno, vendar podpira in pospešuje prebav¬
ljanje, kakor sem že prej omenil. In baš v senu se nahaja
dovolj vlakenca. Iz tega vzroka torej prištevamo seno na¬
ravni konjski Maji.  Pa še drugo vrednost ima dobro seno,
ktere ne smemo pozabiti; ono je namreč tudi precej re¬
dilno. Pri malem, lahkem in počasnem delu more konj z
dobrim senom prilično izhajati. 1  Pri težavnejšem delu pa
ne bi zadostovalo samo seno, ker ima premalo redilnih
snovij; čim težavnejše je delo, tem tečnejšo' krmo morate
pokladati. Za to je najpripravnejši in najsposobnejši oves,
kajti ta ima dovolj beljakovine in sploh mnogo redilnih
snovij. Za tiste konje, kteri morajo težko in vztrajno de¬
lati, je oves zraven sena in rezanice neobhodno potreben.
Kdor konjem težko naklada, a jim ne krmi ovsa, tisti ne
bo z njimi dolgo vozil. Tudi pri vzreji žrebet ne smemo
z ovsom štediti, ako si hočemo izrediti močne, krepke in
zdrave konje. Sploh moremo z gotovostjo zatrjevati, da je
oves med vsem žitom najboljša, najpripravnejša, najnarav¬
nejša in tudi najzdravejša konjska pica.  Repa, korenje in
krompir niso za konje baš prikladna klaja; najbolj jim še
ugaja zrezano, med rezanico pomešano korenje, za repo in
krompir pa se prav nič ne trgajo. Nekoliko sveže trave jim
dobro tekne, ker blato zmehča in jih očisti. Ko bi pa do¬
bivali konji le sveže krme, oslabeli bi sčasoma ali celo
zboleli. Različni tovarniški odpadki (gl. Prvi del, III. 19),
nadalje kuhana in poparjena krma konjem ne ugajajo, zato
se jim naj tudi nikdar ne krmijo. Vsak si naj dobro zapomni
to-le: Seno, oves in rezanica so najnaravnejša in najpriklad-
nejša konjska klaja.

Prežvekovalcem  najbolj ugajajo sveža trava in detelja,
nadalje seno in slama. Prežvekovalci morajo dobiti veliko
krme, da si želodec napolnijo, kajti le na ta način je uspešno
prebavljanje mogoče. Ostala krma (razun trave, sena in
slame) jim nič kaj preveč ne ugaja, posebno ako se krmi
sama na sebi. Ona namreč ne napolni želodca, zavira pre¬
bavljanje in napravlja bolezni. Nepripravljeno žito je za
prežvekovalce pretrdo in težkoprebavno; izkušnje uče, da
prehodi veliko zrnja vsa prebavila ter odide naposled neiz¬
koriščeno v gnoj. Iz tega se učimo, da bi bila potrata, ko
bi krmili goveda ali ovce s celim žitom. Samo za plemenske

1  Seveda je med senom in senom velik razloček!

42

bike poznamo nekako izjemo. Izkušnja je namreč do dobra
pokazala, da so biki plemenjaki iskrenejši, če se krmijo s
celim, a ne z zdrobljenim ovsom. Različno perje in sploh
vsa zelenjava jako ugaja prežvekovalcem, osobito jo ljubi
govedo. Korenstva in gomolne rastline imajo malo redilnih
snovij, zato pa več vode; same na sebi niso za krmljenje
posebno pripravne, a s tečnejšo krmo pomešane govedom
močno prijajo. Poparjeno, kuhano ali okisano pičo goveda
prav rada jedo, in ta jim tudi tekne; vendar jim morate
zraven dajati-nekoliko sena in slame. Ovcam pa ni nave¬
deno krmivo baš prikladno. Ovce so v klaji mnogo bolj
izbirčne od goved; one se nikakor ne zadovoljijo s slabim
senom, iz slame pa izbero samo najboljše in najfinejše dele.
Omeniti moram, da potrebuje ovca primeroma svoji veli¬
kosti več in tudi boljše klaje, kakor govedo; koza pa je
mnogo zadovoljnejša od ovce. Ovci najbolj ugaja nizko,
zelo pernato , fino, sladko seno.  Slaba, malo tečna, ali celo
pokvarjena krma nobeni živali tako močno ne škoduje, ka¬
kor ovci. Ona povzročuje pri ovčjem plemenu neprebav-
nost, hujšanje in hiranje, bledico, vodenico itd.; ako vpli¬
vajo škodljivosti dalje časa, tedaj tudi smrt ni izključena.
Iz tega posnamemo imeniten in jako važen nauk, da je po¬
trebno ovce vedno krmiti s tečno in nepokvarjeno klajo.

Prašič žre vse, kar dobi;  njega bi lahko redili izključno
z rastlinsko, kakor tudi s samo živalsko klajo. Pri svinji
se prav za prav ne more govoriti o naravni klaji, kajti ona
žre vse, in vse ji skoro tekne. Prašiči prav hlastno žro ter
zelo malo žvečijo; zatorej mora biti svinjska piča lahkopre-
bavna, vodena in mehka, kajti trdo in neprežvečeno bi pre¬
kuhali jako površno. Najprikladnejša klaja za svinje je
kuhan krompir in korenje; ta piča jim posebno tedaj prav
dobro tekne, če se zameša z moko in otrobi. Žito in so¬
čivje je mnogo pretrdo, svinje ga nepripravljenega ne mo¬
rejo prebaviti; zelo potratno in nespametno bi ravnal,
kdor bi jih hotel krmiti s celo koruzo. Zapomnite si sle¬
deče: Prašičem ugaja pripravljena, v prvi vrsti kuhana piča.

7. Izprememba klaje.

Na ktero krmivo se živina navadi, tisto ji najbolj tekne
in hasni, samo da ji je prikladno. Vsaka hitra in prenagla
izprememba od jedne klaje na drugo različno ji škoduje;
premenjena klaja moti prebavljanje in vpliva sploh škod¬
ljivo na vso hranitbo.

43

Živina, z novo, nenavajeno klajo krmljena, izgubi vedno
nekoliko mesa; ako pa je izpremenjena krma zelo različna
od poprejšnje, tedaj zboli za neprebavnostjo, sčasoma pa se
izcimijo mnogovrstne druge bolezni v prebavilih. Telo se
more navaditi le polagoma  na novo pičo, kar traja več dnij.
Hitra in prenagla izprememba je iz dveh vzrokov škodljiva
in nevarna: Živina namreč pri nenavajeni Maji hujša in

hira , večkrat pa tudi zboli.

Nikarte pa misliti, da bi morala biti nova krma močno
različna od prejšnje; vsaka še tako majhna izprememba po¬
manjša vse dohodke. Neki premožen posestnik na Spod¬
njem Avstrijskem mi je pripovedoval v tem oziru jako po¬
učno in mično dogodbico: „Dalje časa sem krmil," pričel

je mož, „dva mlada vola z mešanico od sena in dobre slame,
s pivnimi drožami in z repo. Vola sta se prav dobro re¬
dila. Na enkrat zamenim ječmenovo slamo s pšenično in
repo s krompirjem, druga klaja pa je ostala ista, kakor po¬
prej. Ko sem klajo izpremenil, tehtal sem oba vola. Peti
dan sem njiju zopet prignal na tehtnico, pa glej čudo, teh¬
tala sta manj kakor prvi dan; še le črez 14 dnij sta vnovič
toliko potegnila kakor pri izpremembi krme. Štirinajst dnij
sem torej zastonj krmil in zapravljal pičo."

Nevarnostim in škodljivostim, ktere izvirajo iz hitre
premembe v klaji, izognete se na sledeči način: Vsak prehod
od jedne krme na drugo (različno) izvršite prav polagoma;
zato potrebujete vsaj 2—3 tedne. Zlasti je to takrat po¬
trebno, kedar zamenite lahko- s težkoprebavno, ali kedar
preidete od slabe klaje na tečnejšo. Jako pozorni morate
biti v jeseni in spomladi, ko se vrši menjava med svežim
in suhim krmivom. Na pomlad morate živali prav počasi
in polagoma privaditi sveži travi. Počnite prav po malem
mešati travo med seno in slamo; sčasoma pa dajajte vedno
in vedno več svežega krmiva. Nekteri ravnajo tudi tako,
da nakrmijo živino v hlevu s suho klajo in potem jo izže¬
nejo za kake pol ure na pašnik; paša se dan za dnevom
podaljšuje, dokler se živina popolnoma ne navadi na pašnik.
To ravnanje je tudi pravilno. V jeseni zopet prav pola¬
goma preidite od svežega na suho. Med svežo travo začnite
primešavati nekoliko suhe krme; to mešavanje se vedno po¬
večuje, in sveža trava izginja jednakoinerno. Kdor ima ži¬
vino na pašnikih, tisti naj da v hlevu nekoliko suhega, za¬
tem pa jo še le naj izžene na pašo; dan za dnevom naj
poklada več suhe krme, in dan na dan se naj živina manj

44

časa pase, in slednjič se naj s pašo celo prestane. Tega
pravila se lahko vsak gospodar drži, a le težko bi ozdrav¬
ljal bolezni, ktere bi nastale iz malomarnosti. — Ako ho¬
čete krmo izpremeniti, ravnajte tako-le: Naj prvo nakrmite
živino do sitega s staro, navadno klajo; ko se je popol¬
noma nažrla, podajte ji nekoliko nove, do zdaj nenavadne
krme. Zatem pa pritrgujte vsak dan nekoliko starega krmiva,
a novo primeroma povečujte, dokler se vsa izprememba v
2—3 tednih ne izvrši. Pri kravah bodite posebno oprezni,
kajti pri njih se pomanjša mleko pri vsaki hitri izpremembi
v klaji. Sesajoča teleta navadite prav počasi suhi krmi, in
mleko le polagoma pomanjšujte, potem se vam ni treba
bati, da bi shujšala ali zbolela. Pri nagli odstavi izgubi
tele na mesu, a najhujše je to, da tudi večkrat zboli. Po¬
sebno rada se prikaže v takih slučajih nevarna driska.
Mnogo gospodarjev pa ve in zna gotovo iz lastne izkušnje,
da je telečja driska zares nevarna bolezen. Nespametnež je
torej oni, kteri ji ne zabranjuje pota v hlev, kjer je količkaj
mogoče.

Nobeno živinče ne živi običajno od jednega samega
krmiva. Samo jedna vrsta klaje ne bi zadostovala, ker je
mogoče, da ne bi želodca napolnila, ali pa da bi premalo
redila. Na pašnikih žre živina različne rastline; ona si iz¬
bira tiste, ktere ji najbolj ugajajo. Nikoli ne je rada zapo¬
redoma jednoiste klaje. Mešanje različnega krmiva živini
prav dobro de; na ktero mešanico pa se je enkrat nava¬
dila, pri tisti se naj ostane, kakor smo gori slišali. Vendar
poznamo jedno vrsto živalij, kterim izprememba piče dobro
ugaja; pitalno živino imam v mislih. A izprememba klaje
pri pitalnih živalih ni slična oni menjavi, o kteri smo gori
govorili. Tistemu živinčetu, ktero redimo za mesarja, da¬
jemo zdaj te, zdaj druge krme, a popolnoma je nikoli ne
izpremenimo. Tako na pr. nakrmimo pitalno živinče zjutraj
s senom in pivnimi drožami, kasneje s poparjeno klajo, po¬
poldne pa mu damo rezanice in žita; vendar se povrnemo
drugi dan k stari piči ter jo krmimo v navedenem redu. V
tem smislu razumemo menjavo krme za pitalno živino. Kaj
pa s tem namerjavamo? S takim izpreminjevanjem klaje
skušamo živino prisiliti, da mnogo žre, in da se torej hitreje
redi. Premenjena krma oživi tek in slast; jednake krme bi
živinče samo toliko pojedlo, da bi se popolnoma nasitilo.
Ako pa z navadno klajo nasičeni živali podaš h koncu še
nekoliko boljšega primečka, bode tudi istega použila. De-

45

lavni človek se naje zelja in žgancev ter pravi, da mu je
dosti; ako pa postaviš predenj še dobre govedine, ne bi
hotel za veliko staviti, da je ne bi jedel.

8. Pomanjkanje krme.

Vsak umni in pametni živinorejec krmi svojo živino
dobro in tečno, da dobiva od nje tem več dohodkov. Znano
je, da donašajo dobro krmljene živali obilo koristij, a slabo
krmljene le pičle, ali celo nobenih. To pa ni še vse. Pre¬
slaba ali prepičla klaja povzročuje tudi mnogovrstne bo¬
lezni, kterih sem že deloma omenil, in o kterih hočem de¬
loma še kasneje govoriti.

V slabih letinah se večkrat pripeti, da primanjkuje
kmetovalcu potrebne klaje za krmljenje. Temu so vzrok
mnogovrstne nesreče; tako na pr. ugonobi krmivo ogenj,
ali ga zbije toča, zalije voda itd. V takih slučajih je naj¬
boljše sredstvo, nekoliko živine prodati, ali pa klaje doku¬
piti. O tem odločujejo različne časovne, krajevne in go-
spodarstvene razmere, o kterih na dolgo in široko govoriti
ni tej knjigi namen. Opomniti in posebno poudarjati pa
moram, da donaša nekoliko dobro krmljene živine obilnejših
dohodkov, kakor mnogo slabo krmljene.

Na tem mestu mi je opozoriti naše živinorejce, kako
si morejo pri pomanjkanju krme, razun s prodajo živine in
z nakupovanjem klaje, še na drug način pomagati. V tem
oziru je prvo in glavno pravilo, da nahranite vsako potrato
in vsako nepotrebno uničevanje krmiva.  Slama in seno se
krmita le pripravljena (zrezana), ker s tem se doseže, da
živina vse poje ter klaje ne razmetuje. Z različnim priprav¬
ljanjem (o tem kasneje) se izprijena in tista krma, ktera bi
se sicer ne pokladala, kolikor mogoče zboljša ter stori užitna
in prebavna. Ržena in pšenična slama se zreže, popari,
nasoli in pokrmi; za nasteljo pa se porabi listje, zemlja itd.
S precejšnjim pridom se krmi v slabih letinah bukovo, hra¬
stovo in jelševo perje, nadalje tudi žaganje mehkih, iglastih
dreves  (smrekovo, hojkovo itd.). Žaganje  je tako tečno, kakor
srednja slama, torej za krmljenje ni baš slabo. Najrajši in
največkrat ga krmijo med oves pomešanega konjem na¬
mesto rezanice (rezanja). Poparjena, nasoljena in z otrobi
zmešana žagovina pa tudi govedu, ovci in kozi prav dobro
tekne; v slabih letih je omenjena zmes jako cenjeno krmivo.
Pred krmljenjem presejejo žagovino, da odstranijo večje le-

46

šene koščke in prah. Nevedni ljudje porabijo ajdovico  za
nasteljo. To je napačno, zlasti tedaj, kedar primanjkuje
boljše krme. Naši gospodarji mislijo, da ajdovica ni za nič
drugega, kakor za gnoj; ta misel pa je napačna in neres¬
nična. Ajdova slama ima več redilnih snovij, kakor pše¬
nična in ržena, torej ni tako malo redilna, kakor se na¬
vadno sodi. Oluščeni koruzni stroki  se navadno požgo, ker
ljudje mislijo, da niso za nobeno drugo rabo. To mnenje
je krivo in kvarno za živinorejca. Koruzni stroki so vsaj
tako redilni, kakor srednja vrsta ječmenove slame; ta res¬
nica nas uči, da so za krmljenje prilično dobri. Umen go¬
spodar jih stolče, popari ali v jamah okisa ter jih pokrmi
govedu, ovci in kozi. Nekteri tudi priporočajo namakanje
strokov v osoljeni vodi. Najpripravnejše in najpriličnejše
pa je, ako koruzne stroke razdrobite ter jih pomešate med
rezanico ali med zrezano svežo (frišno) travo. Stroki so v
slabih in dobrih letih (t. j. ako klaje primanjkuje ali ne)
precej dobra klaja; sploh so tečnejši in redilnejši od ržene
in pšenične slame.

S temi besedami sem hotel le na to opozoriti, da pri
marsikterem gospodarju živina strada in od gladu boleha,
med tem ko mu leži precej dobra krma v gnoju. Našemu
živinorejcu sem skušal pomagati iz zadrege, ako mu slučajno
primanjkuje prave in potrebne klaje. Pametni in umni
posestnik si more vsaj toliko pomoči, da mu živina neko¬
liko dohodkov donaša, in da mu ne hira in ne zboli; njemu
je prav dobro znan izrek: „Pomagaj si sam, in Bog ti bode
pomagal."

9. Pravila za krmljenje.

Vsak živinorejec se naj natanko ravna po sledečih na¬
vodilih :

1.) Pri malem delu pokladaj konjem trikrat na dan;
tega pravila se drži tudi tedaj, kedar brez posla v hlevu
stoje. Pri težkem delu, h kteremu prištevamo tudi hitro
vožnjo, moraš jih nakrmiti 4—5krat. Tudi žrebetom po¬
lagaj 4—5krat na dan. Za nedelavne vole in za molzne
krave zadostuje dvakratno dnevno krmljenje, ktero pa naj
obstoji iz več delov. Delavne vole in pitalna goveda na¬
pasi trikrat v dnevu; zadnjim tudi ugaja štirikratno krm¬
ljenje. Ovce nakrmi 2—3krat v preteku jednega dne. Na¬
vadnim prašičem polagaj trikrat, malim pujsetom, doječim
prasicam in pitalnim svinjam pa celo 4—Škrat na dan.

47

2. ) Pripravljena in zelo vodena klaja se hitreje pre¬
bavi, kakor trda in suha, torej jo češče pokladaj.

3. ) Krmo polagaj vsak dan o natanko določenem času.
Prebavila se navadijo na določen čas in tedaj krmivo naj¬
bolj izkoristijo. Natančnost je velikega pomena za to, da se
živina dobro razvija in zdrava ohrani. Če krmiš živino
pred določenim časom, tedaj še ni lačna ter brska in poriva
klajo sem ter tja, nekoliko je, ostalo pa samo naslini. Če
jo pustiš predolgo čakati, prehlastno žre, premalo žveči,
želodec si pokvari in naposled zboli.

4. ) Prvič pokladaj slabejšo krmo, kasneje pa boljšo.
Lahkoprebavno klajo dajaj s početka, zatem še le krmi
težkoprebavno. Lahkoprebavna potrebuje namreč manj re¬
dilnih sokov za izsrkovanje hraniva, kakor težkoprebavna.
Pokladaj torej prvič kuhano in poparjeno krmivo, korenje,
repo, otrobovo vodo, sploh bolj vodeno krmo, kasneje pa
suho in trdo.

5. ) Krmi, kolikor mogoče, jednako klajo v jednaki meri.

6. ) Ne dajaj hkratu preveč piče; vsako krmljenje raz¬
deli na več delov. To pravilo velja osobito, ako pokladaš
seno, slamo, svežo travo, perje itd.

7. ) Dokler živinče ne poje prvega dela, tako dolgo mu
ne pokladaj drugega. Gorko, povohano in naslinjeno krmo
žival zametuje.

8. ) Klaja ne sme biti blatna ali s peskom in prstjo
pomešana. Jasli in korita naj bodo vedno snažne in čiste.
Iz nečiste posode živina slabo žre in klajo celo popolnoma
zametuje.

9. ) Nikdar ne napajaj pred krmljenjem. Voda namreč
razpodi in raztanjša prebavne šoke, a raztanjšani ne morejo
svojega posla natanko opravljati. Konje in goveda napoji
še le takrat, ko si jih nakrmil s suho klajo.

10. ) Prehod od jedne krme na drugo različno se mora
polagoma vršiti.

11. ) Po krmljenju potrebuje živina počitka, zlasti ke-
dar pokladaš zelo obimovito (obilno) klajo (seno, slamo itd-:).
Počitek namreč pospešuje prebavljanje; napačno je isto
mnenje, ktero zatrjuje, da živina pri hoji hitreje prebavlja,
kakor pri počitku. Ako moraš konja precej po krmljenju
zapreči, vozi nekoliko časa le korakoma. Govedu moraš
privoščiti časa za prebavljanje in za prežvekovanje; čim več
suhe krme žre, tem dalje prežvekuje. Nikoli ne smeš delati
2  voli takoj po krmljenju.

48

12.) Na večer vrzi v gare konjem nekoliko sena, go¬
vedu pa slame. S tem si žival želodec napolni, ali kakor
rečemo, popolnoma nasiti. Sploh ima žival po noči dovolj
časa, da prebavi tudi bolj obimovito klajo, zlasti ako si jo
krmil po dnevu z manj prostorno klajo.

(O krmljenju posameznih živalij govorim v drugem

delu.)

10. Pašniki.

Kdor se mnogo peča z živinorejo, tisti bi me utegnil
vprašati: Je li boljše po letu na pašo goniti, ali v hlevu
termiti?  V zadrego me je spravil s tem vprašanjem; kajti
zelo težko je odločno in celo prav odgovoriti na tako vpra¬
šanje. Krmljenje v hlevu ima sicer svoje prednosti, a drugi,
tehtnejši  razlogi govore za pašo. O tem vprašanju odloču¬
jejo v prvi vrsti krajevne in gospodarstvene razmere. Ako
ti je na razpolaganje mnogo zemlje, ktere morda ne moreš
obdelovati, pusti jo za pašnike. Kdor ima dovolj pašnikov,
tisti naj živino pase; osobito ugajajo pašniki mladim gove¬
dom, molznim kravam, ovcam in žrebetom.  V planinah, kjer
imajo dosti izvrstnih pašnikov, ne pride nikomur na misel,
da bi po letu krmil živino v hlevu. V krajih pa, kjer je
poljedelstvo močno razvito, primanjkuje paše, in tam mo¬
rajo živino po letu hraniti v hlevu. V naših slovenskih
deželah gonijo z malo izjemo na pašnike, kar je povsem
pravilno. Za ohranjenje zdravja je paša mnogo ugodnejša
od krmljenja v hlevu; osobito za bodoče plemenske in
vprežne živali so pašniki neizmerne važnosti. Kajti pri teh
živalih je treba paziti, da se dobro razvijajo, uspešno ra¬
stejo, in da zdrave ostanejo; a to se najlažje doseže na pro¬
stem, v svežem zraku; sevčda ne sme živina tudi v hlevu
pogrešati primerne postrežbe. Ker vplivajo pašniki zares
blagodejno na živino, torej naj tudi tisti živinorejec, kteri
navadno v hlevu krmi, vsaj po košnji otave pase po travnikih.

Pašniki imajo pred krmljenjem v hlevu, izvzemši že
gori navedene, še sledeče prednosti:

1. ) Paša je cenejša, ker ni treba kositi, sušiti in sprav¬
ljati. Jeden pastir lahko čuva do 50 glav živine.

2. ) Po pašnikih se žival svobodno giblje v svežem,
zdravem zraku, kar je jako velikega pomena. Kretanje na
prostem je posebne važnosti za mlado živino, kajti s tem si
krepi telo in utrjuje zdravje. Na pašnikih se živali nahodijo,
kolikor jim ljubo, in kolikor ugaja njih zdravju; nikoli pa

49

toliko ne letajo, da bi opešale. Živina je izpostavljena raz¬
ličnim neugodnim vremenskim izpremembam; sčasoma se
navadi na te škodljivosti, postane manj občutljiva ali, kakor
pravimo, utrjena. Izkušnja je tudi pokazala, da je marsi-
ktero mlado, slabo vzrastlo živinče izgubilo na paši svojo
napako. Za delavne živali pašniki niso pripravni, ker se
iste itak dosti nahodijo v svežem in zdravem zraku.

3. ) Na paši se žrebeta krepijo in utrdijo, dobijo široke
prsi, zdrava in velika pljuča ter pravilne noge. Te ime¬
novane lastnosti pa močno povišajo vrednost in vztraj¬
nost konja.

4. ) Na pašnikih rasto mnogovrstna zelišča, od kterih
živinče ista izbira, ki mu najbolj dišijo in najbolj ugajajo.
Krave na paši dajejo zares malo manj mleka, kakor one,
ktere se krmijo v hlevu; ta izguba pa se desetkrat s tem
povrne, da se iste utrdijo ter porodč zdravejša teleta. Iz¬
kušnja nas je tudi poučila, da one krave, ktere hodijo na
pašnike, ne zbolijo tako često po porodu na vročnici, kakor
tiste, ktere krmimo v hlevu.

Sicer se pa tudi ne more tajiti, da ne bi imela paša
svojih slabih stranij in škodljivostij. Ima jih, in še precej
mnogo jih je. Prevelika vročina, ali mraz, rosa, slana, de¬
ževno vreme nikakor ugodno ne vplivajo na živalsko zdravje.
Na pašnikih je krma različna, zdaj je pretečna, zdaj zopet
preslaba in prepičla; na oddaljenih pašnikih primanjkuje
večkrat krepčajoče vode. Živali se nalezejo dostikrat raz¬
ličnih, mogoče da celo kužnih boleznij, kterim se je v hlevu
lažje izogniti itd.

Ako nepristransko sodimo, moramo reči, da donaša
paša mnogovrstnih, velikih ugodnostij; a tudi krmljenje v
hlevu ima svoje prednosti. Vendar nam je tudi pripo.znati,
da se škodljivosti pašnikov lahko nekoliko pomanjšajo, ako
le dobre volje ne manjka. Končna razsodba v tem vpra¬
šanju je sledeča: Za ohranjenje zdravja je dobra paša mnogo
ugodnejša in koristnejša, kakor krmljenje v hlevu.

Od dobrega pašnika zahtevamo dovolj tečne trave.
Pašnik smemo le tedaj dober imenovati, ako ima jedno
odrastlo govedo na jednem  hektaru (blizu 2 orala) za vse
poletje dovolj trave; ako je pašnik slab, tedaj potrebuje
jedno govedo dva hektara zemlje. Umen gospodar pase na
jednem prostoru samo toliko živine, kolikor se je more
dobro prerediti. Če gonite na majhne pašnike preveč ži-
valij, pogrešajo na njih potrebne hrane; kdor pa spušča na

Umna živinoreja. 4

50

velike pašnike premalo glav, tistemu se veliko klaje pogazi
in pokonča. Velike in prostorne pašnike morate razdeliti
na več oddelkov, da živina hkratu vse trave ne pokvari in
ne onesnaži. Pri tej razdelitvi se ni treba bati, da bi ne-
dostajalo dobre paše; kajti na jednem oddelku raste med
tem trava, ko se pase živina na drugem, in narobe. Na
planinah je to prav lepo urejeno. Spomladi pasejo na pri-
gorju, v poletju pa na planini. Proti jeseni postane na pla¬
nini precej hladno, zatorej se porniče črednik s svojo živino
proti prigorju, kjer je trava na novo vzrastla.

Prezgodnja pomladanska paša je nevarna, ker živina
ne dobi dovolj dobre trave, zatorej mora žreti, kar ji baš
pride pod gobec. V naših krajih bi smeli še le početkom
velikega travna (majnika) s pašo početi, kati prej je vreme
preveč neugodno in trava prepičla. Pri ugodnih vremen¬
skih razmerah traja paša okoli pol leta; včasi tudi malo
več, a drugikrat nekoliko manj. O tem odločujejo v prvi
vrsti gospodarstvene razmere, kterim se morajo navadno
umakniti vsa ona pravila, ki nas učijo, kako se ohrani
zdravje, ali to ni vselej dobro. Kdor ima malo suhe klaje,
tisti začne zgodaj goniti na pašo; komur pa zimske krme
ne manjka, tisti začne kasneje pasti, ker dobro ve, da se
s prezgodnjo pašo mnogo trave pokonča, ali da se še celb
bolezni nakopljejo.

Konjem  ugajajo nekoliko vzvišeni, suhi pašniki; tudi
na strnišču in travniku se dobro počutijo. Vlažni nižinski
pašniki jim niso sicer naravnost škodljivi, vendar pa po-
vzročujejo, osobito pri žrebetih, velike trebuhe in mehka
ploščnata kopita. Omenjeni napaki sta osobito pri žlahtnih
konjih velikega gospodarskega pomena, kajti take napake
zdatno pomanjšajo vrednost ali ceno. Konje pa le redko
pasemo; kajti nihče ne sme in ne more od njih zahtevati,
da bi ves dan težko delali in si potem iskali še po pašnikih
trave. — Govedo  ni v paši baš izbirčno; glavna stvar mu
je, da dobi dosti hrane. Dobro mu ugajajo močno obra-
steni pašniki, če bi bili tudi nekoliko vlažni. Najboljši in
najugodnejši goveji pašniki se nahajajo na planinah in se¬
nožetih. — Ovcam  najbolj prijajo suhi, visoko ležeči, z
nizko, močno pernato travo obrasteni pašniki. Kdor nima
dobrih pašnikov, tisti se naj ne loti ovčarstva, kajti ono mu
lahko več škoduje, kakor koristi. Kar sem povedal o ovci,
skoro isto bi moral ponavljati o kozi; samo to mi je pri-
dejati, da koze tudi različno grmovje rade obirajo. Svinj

51

ne smete spuščati na pašnike; v ograjenem prostoru poleg
svinjaka naj rijejo, kolikor jim je drago, na pašniku pa ni
mesta za nje. Kdor hoče tudi prašiče pasti, tisti jim naj
odloči poseben prostor, kamor konji, goveda in ovce nikoli
ne prihajajo. — Perotnine  ne smete nikdar na pašnike pu¬
ščati ; kokošje blato in perje jih namreč onesnaži in pokvari.

Najboljše pašnike nahajamo na senožetih in planinah,
kjer raste zelo dobra, tečna, sočnata in močno pernata trava.
Dolinski ali nižinski pašniki pa so precej slabejši. Narav¬
nost škodljivi so vlažni, močvirnati prostori, kjer rastejo
samo kisla, malo redilna, vodena, včasi še celo strupena
zelišča. Tudi zrak sam na sebi je v bližini močvirja ne¬
varen in škodljiv (glej stran 18). Za hladnih jesenskih dnij
so rosni pašniki škodljivi, a zmrzli so naravnost strupeni.
Osobito pozornost pa mora živinorejec obračati na deteljo
m strnišče, in sicer posebno tedaj, ako sta zmrzli.

O vročih poletnih dnevih pasemo rano v jutro in pozno
na večer, kajti poletna rosa živalim ni nevarna, a huda vro¬
čina jih jako nadleguje. Za mrzlih jesenskih dnij izženi
živino še le predpoldnem, ko je solnce že razpršilo megle in
travo osušilo, ter pasi do tretje ali četrte ure popoldne.
Mrzla jesenska megla in rosa napravljata prehlajenje, dri¬
sko, napenjanje itd.; osobito nevarni sta teletom in jagnje¬
tom, torej jih nikoli ne pasite o hladnih jesenskih jutrih.
Se bolj nevarna je paša po detelji in strnišču, ker napravlja
pri prežvekovalcih hitro napenjanje. Nobena druga krma
ni v tem oziru tako pogubonosna. V veliko večji meri,
kakor suha, škoduje rosna, s pajčevinami preprečena de¬
telja; isto mi je tudi omeniti o strnišču. Zmrzla detelja in
tako strnišče pa sta takorekoč strup za vse domače živali,
ker povzročujeta mnogovrstne bolezni v sopilih in preba¬
vilih, kakor nevarno drisko, smrtonosno koliko, pogubno
zvrženje itd.

Na vlažnih in močvirnatih pašnikih rastd samo kisla,
malo tečna ali celo naravnost škodljiva zelišča. Na paš¬
nike, kteri so povodnjim izpostavljeni, nanese voda blata in
peska, kar povzročuje bolezni v prebavilih. Da stoječa voda
na takih nizkih krajih ni najboljša, ni mi treba posebej
omenjati. Vlažni, močvirnati pašniki učinjajo hiranje, ble¬
dico, vodenico ter mnogovrstne, dolgotrajne bolezni na
pljučih in jetrih. Posebno škodljivi so ovcam, ker naprav¬
ljajo pri njih hujšanje, vrtoglavico, metljaje v jetrih, črvivo
kugo itd.; a tudi za govedo in konja niso baš brez vse ne-

4 *

52

varnosti. Močvirnati pašniki so mnogo nevarnejši mladi,
še nedorastli in nenavajeni živini, kakor pa dorastli in na
škodljive razmere navajeni.

Na pašnikih, na kterih se nahajajo stoječe luže, raz¬
treseni so neki črviči, kteri povzročujejo pri ovci in govedu
črvivo pljučno kugo.  Ta bolezen je najbolj nevarna jagnje¬
tom in ovcam, pa tudi teletom in odrastlim govedom lahko
mnogo škoduje. Spomladi ali začetkom poletja (navadno
se računi do kresa) se nalezejo ovce s travo ali z vodo za¬
rodkov, kteri narastejo sčasoma v pljučih v ozke, za prst
dolge črviče. Bolezen se prikaže običajno začetkom jeseni.
Ovce začnejo pokašljevati; sčasoma postane kašelj vedno
hujši in bolj boleč, živina se takorekoč davi ter izmeče iz
sebe sem in tja nekoliko črvov. Živali vidoma hujšajo, po¬
stanejo vodenične in slednjič poginejo za oslabljenjem. —
Kako varujemo ovce imenovane bolezni? Jagnjet in jedno-
letnih ovac ne smete goniti spomladi in začetkom poletja
na močvirnate pašnike, kajti njim je črviva pljučna kuga
najbolj nevarna. Pa tudi odrastlim ovcam so omenjeni pro¬
stori pogubni, zatorej se jih je treba po mogočosti ogibati.
Kdor nima zdravih in ugodnih pašnikov, tisti najlažje za-
branjuje pljučno kugo na ta način, da krmi ovce v hlevu.

Na vlažnih, močvirnatih in povodnji izpostavljenih
pašnikih se nahajajo zarodki jeternih črvov (metljajev v
jetrih).  Z vodo ali s travo požre ovca omenjeno zalego,
ktera se skobaca v jetra in v žolčni mehur. Če se naseli
mnogo metljajev, tedaj začnejo ovce hirati, postanejo mršave,
vodenične in zlatenične; v jeseni ali na zimo doseže bo¬
lezen svoj vrhunec ter se običajno konča s smrtjo. Posa¬
mezni črviči pa mnogo ne škodujejo. — Kako se je bolezni
varovati? Pred sv. Janezom Krstnikom se ovce ne nalezejo
jeternih metljajev; kasneje pa so močvirnati pašniki noter
do trde jeseni jako nevarni . 1  Dva najvažnejša in najglav-
nejša pogoja, da se zabranita omenjeni bolezni, sta sledeča:
Močvirnate pašnike osušite, ali pa ne pasite ovac na njih.
Izkušeni in previdni ovčarji poznajo nevarne prostore, kterih
se skrbno ogibljejo s svojo čredo. Vse slabe in bolehave
ovce, pri kterih se prikažejo metljaji v jetrih, precej poko¬
ljite, ker bi kasneje itak same poginile. Črviva jetra mo-

1  Pri črvivi pljučni kugi smo slišali, da se ovce pred sv. Janezom
Krstnikom okužijo; zalega jeternih metljajev pa se naseli še le po kresu
v telo. Torej so močvirnati pašniki ovcam vedno nevarni.

53

rate skuhati in globoko zakopati. Trdne in [čvrste ovce
krmite s tečno klajo (z izvrstnim senom, z otrobi, z zdrob¬
ljenim ovsom, s soljo itd.), da bolezen lažje prebolijo in ji
uspešneje kljubujejo. Ozdravljanje prav nič ne koristi, torej
se naj popolnoma opusti; vsak vinar, kterega bi izdali za
zdravila proti črvičem v jetrih, vržen je v vodo. Glavna
stvar je in ostane: a) Ne pasite na močvirnatih pašnikih,
h) trdne, krepkejše zbolele ovce dobro in tečno krmite, in c)
vse jako slabe ovce pa pokoljite.  (O vrtoglavici glej „Domači
Zivinozdravnik 11  stran 102.)

Po letu se prikaže pri naših domačih živalih večkrat
kužna bolezen črm,  ktero tudi imenujemo vnetje slezene
(„Dom. Zivinozdravnik" str. 113.). Znani so nekteri kraji,
v kterih je vranični prisad zelo pogostna bolezen, a v drugih
je skoro neznana. Vzrok tej prikazni je ta, da so prepo¬
vršno zakopali isto živino, ki je poginila za kužnim črmom.
Ljudje zakopljejo crknjeno žival, ne da bi to prijavili poli¬
tični oblasti, in mislijo, da je s tem že vsa stvar porav¬
nana. S takim ravnanjem in prikrivanjem pa ljudstvo le
samo sebi škoduje. Strupena snov, ktera napravlja vnetje
slezene, pririje sčasoma na površje zemlje, mirno se pasoča
živina jo požre s travo vred, nato zboli in pogine. Na
močvirnatih krajih se glivice hitro pomnožujejo, ostanejo
leta in leta strupene in povzročujejo nesrečo za nesrečo.
Na suhih prostorih je razmerje baš nasprotno. Tej nevarni
kugi se najlažje izognete, ako naznanite vsak slučaj politični
oblasti, ktera potem poginilo žival na tak način odstrani,
da je vsako razširjanje kuge izključeno. Sploh pa se mo¬
rate ogibati takih krajev, o kterih je znano, da se je živina
že okužila na njih.

Krvomok ali scanje krvi  opažamo pogosto pri tisti ži¬
vini, ktero gonijo prezgodaj spomladi na pašo, ko še pri¬
manjkuje dobre trave. Pri živalih, ktere se krmijo v hlevu,
je scanje krvi zelo redka prikazen. Krvavo scalnico povzro¬
čujejo vlažni, močvirnati in kisli pašniki, kjer rasto le kisla,
ostra zelišča, kakor zlatice, mleček, biček, veternice in dr.
V tem oziru so tudi škodljivi gozdi, kjer obira živina, vsled
pomanjkanja boljše piče, vršičke smrek, hojk, jelš itd. Na
močvirnatih prostorih lahko požro živali s klajo vred škod¬
ljive gosenice in črve, kteri dražijo scala ter napravljajo
krvomok. Tudi izprijena in pokvarjena voda povzročuje
dostikrat vnetje v scalih in kot nasledek krvavo scalnico.
Iz navedenega vidimo, da so vlažni pašniki tudi v tem

54

oziru precej nevarni. (O ozdravljanju krvomoka čitaj v »Do¬
mačem Živinoždravniku“ na strani 79.)

Svinja žre vse, kar dobi, tudi človeškega blata ne za¬
metuje. V blatu trakuljastih ljudij pa se nahajajo zarodki
in jajčka trakulje; ako prašič slučajno tako blato požre, po¬
stane ikrast.  (Glej 217. stran v „Dom. Živinozdravniku“.)
— Svinje najlažje obvarujete iker, ako skrbite, da ne rijejo
po zahodih in straniščih. A tudi na pašnikih se prašiči
lahko nalezejo trakuljinih zarodkov in jajček. Ako jih ho¬
čete obvarovati iker, ne puščajte jih na prosto, ampak za¬
pirajte jih v svinjske vrte, kjer ni človeškega blata in torej
tudi ni nevarnosti, da bi se okužile.

Izmed nadležnih mrčesov, kteri nadlegujejo živali na paš¬
nikih, omeniti mi je osobito muh, komarjev, bučel, sršenov,
os in brencljev. Zoper prve ne poznamo druge pomoči,
kakor to, da namažemo živino sem in tja s kako smrdljivo
tekočino. O zabranjevanju brencljev pa čitaj v »Domačem
Živinozdravniku“ na strani 41., 78. in 199.

Presolnčnati, presuhi, kakor tudi premokri pašniki so
živalim opasni, kajti oni povzročujejo mnogovrstne boleha-
vosti. Na suhih in presolnčnatih pašnikih se trava preveč
posuši in zvene, živina ne dobi potrebne klaje, torej hujša
ali še celo zboli. Premokri, kakor tudi presuhi pašniki pa
škodujejo parkljem in kopitom; prvi jih zmehčajo in razši¬
rijo, drugi (presuhi) pa jih preveč razsuše in krhke delajo.
Oboje je napačno, ker napravlja mnogovrstne kopitne bolezni.

Da škodljivosti pašnikov odstraniš ali jih vsaj pomanjšaš,
drži se sledečih pravil:

1. ) Nikdar ne pasi spomladi prerano, a tudi ne jeseni
prekasno.

2. ) Od suhega krmljenja preidi prav polagoma na
svežo pašo; v jeseni pa živino zopet počasi navadi na
suho krmo.

3. ) Ne izganjaj živali po letu o hudi vročini na paš¬
nike ; v jeseni pa ne pasi prezgodaj zjutraj in tudi ne pre¬
pozno na večer.

4. ) Ne goni na majhne pašnike mnogo živinčet.

5. ) Velike pašnike razdeli na več oddelkov, da na jednih
trava raste, dokler se pase živina na drugih.

6. ) Perotnine in svinj ne puščaj nikdar na pašnike.

7. ) Na solnčnatih pašnikih zasadi drevesa ali pa na¬
pravi ograjene in pokrite prostore, kamor se more živina
skriti pred žgočimi solnčnimi žarki.

55

8. ) Živalsko blato večkrat razmeči, da se pašniki jed-
nakomerno nagnoje. Krtovine pogosto poravnaj, gola mesta
nasejaj z deteljo ali s travo, na močvirnatih prostorih iz¬
koplji jarke, da se voda odteka.

9. ) Ogibaj se v jeseni po mogočosti rosnih pašnikov;
nikdar ne pasi na njih telet in jagnjet.

10. ) Na detelji in strnišču pasi le malo časa; daj ži¬
vini, predno jo izženeš na deteljo, nekoliko suhe mrve, da
ne bi preveč hlastno žrla sveže klaje. Nikdar ne napajaj
hitro potem, ko se je živinče najedlo sveže krme.

11. ) Po zmrzlih pašnikih ne smeš nikoli pasti.

12. ) Vlažni in močvirnati prostori so vsem živalim ne¬
varni; osobito pa škodujejo jagnjetom in ovcam, torej jih
ne pasi nikoli na močvirnatih pašnikih.

111 . Različna živalska klaja.

I. 0 zeleni krmi v obče.

S tem imenom razumevamo vso, nad površjem zemlje
rastočo klajo, ktero pokrmimo svežo (frišno). Krompirja,
repe, korenja ne prištevamo zeleni krmi, dočim spadajo v
to vrsto krompirjevka, repno perje in korenjevka.

Sveža klaja ima v sebi poprečno 70—90 °/ 0  vode in
10—30 % suhih snovij; to se pravi z drugimi besedami: V
100 kilogramih zelene krme se nahaja 70—90 kilogr. vode
in 10—30 klgr. suhih ali redilnih delov. Glede tečnosti je
med rastlinami velik razloček; ta je jako redilna, a druga
le prav malo. V tem oziru odločujejo mnogovrstne baže
posameznih trav, nadalje starost, gnojenje, zemlja, vreme in
obdelovanje (glej stran 36). Vsakemu živinorejcu je menda
znano iz lastne izkušnje, da je detelja redilnejša od repnega
perja ali krompirjevke. Mlade, nežne rastline imajo precej
beljakovine in sploh primeroma veliko redilnih snovij, a
malo surovega vlakenca, ktero pa je deloma tudi prebavno.
V obče so v mladi, nežni travi redilne snovi v taki zvezi,
da jih želodčni in črevesni šoki lahko izsrkajo in izkoristijo.
Cim starejša je rastlina, tem bolj se izgubljajo redilni deli;
v tem razmerju pa se množi surovo vlakence, a njegova
prebavnost se pomanjšuje. Kratko povedano: Odcvetele

rastline imajo slcoro za polovico manj redilnih snovij, kakor

56

so jih imele pred cvetjem.  Zdaj pa malo premislite in pre¬
sodite, bodete li v prihodnje krmili s staro, malo redilno,
ali z nežno, precej tečno travo. Prepričan sem, da bodo
odslej vsi moji čitatelji kosili mlajšo in redilnejšo zeleno
krmo, kakor pa staro.

Mlado, nežno travo žro konji, goveda, ovce, koze in
tudi svinje. To traja do početka cvetja. Kasneje postanejo
rastline bolj trde, svinje  jih ne morejo prebavljati in pre¬
kuhavati. Dalje je poudarjati, da ne morete prašičev z
mlado travo popolnoma spitati, a za navadno rejo dobro
ugaja. Za konje  je zelena krma zavoljo tega dobra, ker jih
čisti. Sem in tja je umestno, konjem malo sveže trave po-
krmiti, za vsakdanje krmljenje pa ni pripravna, ker ne daje
moči, ker prerada napenja ter napravlja prevelike trebuhe,
driskavo blato in zmršeno dlako. Prežvekovalcem,  zlasti
govedu  je sveža trava naravna in pripravna klaja. Vendar
mi je opomniti, da je ne smete samo na sebi krmiti (kveč¬
jemu izvzamemo molzne krave), ker to ne bi bilo gospo-
darstveno in tudi zdravju ne bi povsem ugajalo. Mešanje
sveže krme med slamo ali med slabejše seno prepreči, da se
beljakovina ne zapravlja, in da se ne prikaže hitro nape¬
njanje.  Mlada, sočnata trava je namreč precej redilna, a
sama zase krmljena, ne bi se dobro prebavila, in mnogo
redilnih snovij bi odšlo v blato. Če jo pa mešamo s slamo,
štedimo klajo, a živina se izogne nevarnemu napenjanju in
se vendar ravno tako dobro redi, kakor s samo nežno travo.
Žrebet ne smete hraniti s samo zeleno krmo, kajti preba¬
vila bi oslabela, žival bi postala lena, nabuhnjena, vam-
pasta, a pravega ognja in prave moči ne bi imela. Delavni
voli opravljajo sicer svoj posel tudi pri sami sveži klaji, a
vendar je pametnejše, če ji primešate malo sena. Za mlada
goveda je zelena krma izvrstno krmivo, vendar pa jim ne
sme suhe klaje manjkati, primeček mora biti. Molzne krave
pa prav dobro izhajajo s samo svežo (frišno) klajo.

Sveža trava, osobito detelja, napravlja kaj rada hitro
napenjanje, koliko, drisko in tudi druge nevarne bolezni v
prebavilih. Za odstranjenje preteče nevarnosti ti nasvetu¬
jem sledeče:

1. ) Vedno pokladaj zeleno krmo s slamo ali s senom
zmešano.

2. ) Pripravljaj svežo klajo samo za jeden dan naprej.
Še bolje pa storiš, ako vsak dan po dvakrat kosiš, in sicer

57

zjutraj dobro uro po solnčnem vzhodu in zvečer, predno je
padla rosa.

3. ) Ogibaj se, kolikor je mogoče, v mokrem kositi; ako
moraš mokro travo krmiti, mešaj jo s slamo.

4. ) Zeleno krmo razmeči po hladnih prostorih, kamor
solnce ne sije. V kopice zmetana sveža klaja se ugreje in
spari, a sparjena povzroči hitro napenjanje.

5. ) Ako se je zeleno krmivo ugrelo in sparilo, moraš
ga razmetati in nekoliko z vodo poškropiti.

6. ) Pri krmljenju se moraš držati natanko določenega
reda, da ne žro živali prehitro in prehlastno. Polagaj več¬
krat, a le v malih delih (porcijah).

7. ) Nikoli ne napajaj precej potem, ko se je živina na-
žrla sveže klaje. Najumestnejše je, da napajaš nekoliko pred
krmljenjem, ali jedno uro po krmljenju.

2. Sveža trava.

Glede na ohranjenje zdravja ima sladka trava s sadnih
vrtov in travnikov prednost mimo vsake druge zelene krme.
Ona vpliva jako blagodejno na prebavila, sploh pa poživi
in obnovi vso žival. Trava prav dobro služi kot malo dri-
stilo, ker živino čisti in blato mehča; z velikim pridom jo
pokladamo tudi bolnim živinčetom, ker je lahkoprebavna in
torej želodca preveč ne nadleguje. Svežo travo bi mogli
primerjati pohlevnemu dežu, kteri na novo poživi in po¬
krepča zevajočo zemljo. Nobena druga sveža (frišna) krma
nima tako izvrstnih in poživljajočih lastnostij, kakor ravno
ona s travnikov in senožetij. Resnica je sicer, da je detelja
redilnejša in tečnejša od trave, a zraven je tudi mnogo ne¬
varnejša. Ker smo primerjali travo pohlevnemu dežu, mo¬
remo prispodobiti deteljo velikemu nalivu, kteri privali na
nagloma mnogo vode, a napravi večkrat precejšnjo škodo.

Na suhih travnikih raste sladka, dobra in lahkopre¬
bavna klaja. Na solnčnatih planinah in senožetih naha¬
jamo najboljšo travo, ki daje zeld tečno, lahkoprebavno
svežo krmo, kakor tudi izvrstno seno. Nikakor pa ne mo¬
rem tako pohvaliti trave z močvirnatih prostorov. Med travo
z dobrih, suhih senožetij in med ono, ki je rastla na vlažnih,
povodnjim izpostavljenih travnikih, je razloček tako velik,
kakor med mesom in krompirjem.  Na močvirju raste kisla,
slaba, maloprebavna, včasi naravnost škodljiva trava (glej
stran 51.). Najbolj škodljiva je kisla trava ovcam, žrebetom

58

in teletom, a tudi za konje in goveda ni posebne vrednosti.
Sploh pa ne kosite trave z močvirnatih travnikov za sveže
krmljenje!

Trava s suhih travnikov in senožetij je prežvekovalcem
najljubša klaja, toda najtečnejša pa ni. Konj  ne smete
krmiti s samo svežo travo; navadnim poljedelskim konjem
dajejo sicer sem ter tja nekoliko trave, ali plemenitim in
za hitro vožnjo namenjenim pa ne ugaja. Ščetinarji  žro
rajši mlado deteljo, kakor svežo travo. — Običajno ne ko¬
sijo travnikov za sveže (frišno) krmljenje, ampak le za su¬
šenje. To je tudi prav. Najumestnejše ravna oni, kteri
naseje toliko detelje, kolikor je potrebuje za svežo krmo, a
travniško mrvo pa posuši. Večkrat pokosijo za sveže krmivo
sadne vrte, kteri dajejo večinoma dobro travo; posebno
tečna je tista, kteri je primešano nekoliko detelje. — Na
jesen, ko se je že otava pospravila, upotrebijo se naj trav¬
niki za pašo.

3. Zelena detelja.

V naših slovenskih pokrajinah sejejo običajno tri vrste
detelje: a) rudečo deteljo , h) lucerno , nemško ali večno de¬
teljo imenovano, in cj esparzeto , kteri pravijo tudi kranjska,
štajerska ali turška detelja.

Pri vsaki zeleni klaji napravlja starost glede tečnosti
precejšnjo razliko; isto velja tudi o detelji. Izkušnje so na¬
tanko dokazale, da ima mlada, sočnata detelja še enkrat
toliko redilnih snovij, kakor trda in stara. Iz tega sledi
imenitno pravilo: Krmi deteljo v početku cvetja ali vsaj med
cvetjem.

Mlada in sveža detelja ugaja vsem živalim, izvzemši
deloma konje in žrebeta. Osobito prija molznim kravam,
pa tudi za pitanje goved je prav dobra. Dalje je za mlada
goveda vrlo dobra krma, a sama na sebi se ne sme krmiti,
zlasti ne tistim junčkom, ktere hočemo vzrediti za delavne
vole. Mlada, mehka, sočnata detelja pred cvetjem je tudi
prašičem jako priljubljena piča; oni žro mnogo rajši de¬
teljo kakor travo. Konji ne prenašajo mnogo sveže detelje;
onim, ki so za hitro ali težko vožnjo namenjeni, ne krmite
je nikoli, navadnim poljedelskim konjem pa le v malih delih
(porcijah), in sicer v sili. Žrebeta se sicer pri sveži detelji
dobro redijo, a vendar dobijo velike trebuhe in malo ognja;
torej jim pokrmite le izjemno kako peščico detelje.

Budeča detelja  je tečnejša, ali tudi nevarnejša od na-

5 &

vadne trave s travnikov. Če je prestara, tedaj se močno
strdi in odreveni, postane težkoprebavna ter učinja koliko in
zvrženje. Najpripravnejši čas za košnjo je takrat, kedar še
ne cvete, ali pa ko je stoprav počela cvesti. Izmed vseh de-
teljnih vrst je rudeča najbolj nevarna, kajti ona povzročuje
najrajši in največkrat nevarno napenjanje; zaradi tega krmite
z njo zelo oprezno. Za krmljenje konj je še manj pripravna,
kakor lucerna.

Lucerna  je bolj redilna, kakor esparzeta in rudeča de¬
telja. Dalje mi je omeniti, da lucerna ne povzroči tako
često hitrega napenjanja, kakor rudeča detelja. Pokosite jo
pa tedaj, kedar še ne cvete, ali pa ko je stoprav počela cvesti.
Lucerna uspeva najbolj v gorki, suhi, prilično vapneni zemlji
ter raste na jednoistem prostoru več let zaporedoma.

j Esparzeta  je sveža, kakor tudi suha vrlo dobra piča.
Ona je sicer malo manj redilna kakor lucerna, a vendar je
slastnejša, prebavnejša in manj nevarna od obeh gori ime¬
novanih vrst. Sveža esparzeta se poklada z naj večjim pri¬
dom molznim lcravam;  v tem oziru je boljša, kakor lucerna
in rudeča detelja. Dalje bi mogla posušena esparzeta pri
vzreji mlade živine najprej seno nadomestovati, kar o ru-
deči detelji in lucerni ne moremo in ne smemo trditi.

Detelja ne vpliva tako blagodejno na živalsko telo,
kakor sem omenil o travi, razun tega pa je tudi nevarnejša.
Jedina prednost, ktero ima detelja pred travo, je njena
precej velika tečnost in redilnost. Po večji ali manjši ne¬
varnosti se vrstijo: Rudeča detelja , lucerna in slednjič espar¬
zeta.  Rudeča detelja je torej najbolj nevarna; zatem sledi
lucerna, a najmanj nevarna je esparzeta. (O zabranjevanju
nevarnostij glej na strani 56.)

Sveža (frišna) slama različnega sočivja  ima prilično
iste lastnosti kakor detelja, torej mi ni treba o tem natanč¬
neje govoriti.

4. Še druga zelena krma.

Korenjevlia , nadalje repno in zeljno perje  so lahkopre-
bavna, a malo redilna krma. Repno perje  je na pozno jesen,
ko ni druge sveže klaje, prilično dobro krmivo molznim
kravam. Ker pa je malo redilno, zaradi tega ga mešajte z
drugo tečnejšo krmo, da se nadomesti beljakovina. Hkratu
ne smete pokrmiti preveč repnega perja, kajti ono dela
drisko, napenjanje in dr. — Zeljno perje , ktero zdravju bolj

60

ugaja od repnega, pokrmimo večinoma kravam in ovcam.
V velike kopice nametano perje, bodi si te ali druge rast¬
line, začne hitro gniti; mnogo prej segnije kolerabno in
zeljno, kakor repno perje. Gnilo perje je pokvarjeno in iz¬
prijeno, torej škodljivo; ono napravlja neprebavnost, hude
driske, napake v mleku in še druge bolezni. Korenjevka,
ktero pokrmimo navadno svinjam in kravam, je boljša in
tečnejša od repnega perja. Ona ne napravlja tolikokrat driske,
pomnoži pri molznih kravah mleko in tudi svinjam precej
dobro ugaja. Če imaš mnogo omenjene krme, obvaruješ jo
pokvarjenja na ta način, da jo okisaš v jamah. (O tem
kasneje.) Škodljiva je blatna in tista korenjevka, na kteri
se nahajajo črno-sive pege, ki jih povzročujejo neke male
glivice.

Krompirjevka  ni niti iz zdravstvenih, niti iz gospodar-
stvenih razlogov za krmljenje pripravna. Ona napravlja
hudo in nevarno drisko, grizenje (koliko), napenjanje itd.,
Mere bolezni se končajo večkrat s smrtjo.  Pri govedu po-
vzročuje tudi neki dolgo trajajoč izpuščaj na zadnjih nogah.
Krompirjevka je tedaj najbolj nevarna, ko počne cvesti, dasi
tudi prej in slej njena škodljivost ni mnogo manjša. Če se
slednjič krompirjevka prezgodaj požanje, zaostaja krompir v
rasti in nikakor dobro ne uspeva. To sta dva razloga, ktera
govorita jasno in odločno proti temu, da bi krmili krom¬
pirjeve cime.

Sveža koruznica  je vrlo dobra klaja molznim kravam,
kajti ona žene na mleko. Ker je debelačevina malo redilna,
torej se naj meša med tečno svežo deteljo, ali pa se ji naj
prida nekoliko otrobov. Ako sejemo koruzo za sveže krm¬
ljenje, moramo jo pokositi, dokler je še sočnata, t. j. prej
ko začne odganjati storže. Tudi suho koruzno slamo (ko
so se storži že pokrhali) porabimo lahko za živalsko klajo;
ker pa bi bila sama na sebi pretrda, moramo jo v jamah
okisati ali popariti.

Mešanica,  obstoječa iz ovsa, ječmena, rži, graha, gra-
šice itd., je govedom kaj pripravna krma. V nekterih letih
detelja nikakor ne uspeva, in baš tedaj je umestno sejati
mešanico, da ne primanjkuje za poletje sveže krme. To
klajo moramo poprej pokositi, predno ječmen in rž ošine
odženeta; to pa zaradi tega, ker je mlada mešanica redil-
nejša od stare, in ker bi sicer ošine ranile gobec.

Rž,  za krmljenje posejana, je najprva sveža pomla¬
danska klaja. Početkom velikega travna že naraste za košnjo.

Gl

Komur spomladi krme primanjkuje, tistemu bi nasvetoval,
da naseje rži. To krmivo pa morate prej pokositi, predno
se začne prikazovati klasje.

Perje vinske trte , nadalje hrastovo , bukovo , jelševo ze¬
lenje itd.  rabijo čestokrat za živalsko klajo. To ni baš na¬
pačno krmivo; vendar ga živina od početka zametuje, ker
je jako grenko, a sčasoma se nanje prav dobro navadi. Cim.
mlajše je zelenje, tem redilnejše in okusnejše je. Pred krm¬
ljenjem pomešajte zelenje s slamo ali s senom. Posušeno
perje (zelenje) ima prilično isto redilno vrednost, kakor
srednje seno.

5. Seno in otava.

Posušeno travo prve košnje imenujemo seno , a isto
druge seče otavo.

Glede tečnosti je seno jako različno; nektero je zeld
redilno, a drugo zopet prav slabo. Pri sveži travi sem že
omenil, da je ta tečna, druga manj, a tretja prav slaba;
malo redilna trava ne more dajati dobrega sena, od iz¬
vrstne pa se ne prideluje napačna mrva. Vendar je seno
glede dobrote še bolj različno, kakor sveža trava. Pri na-
pravljanju in spravljanju sena se namreč odlomi in raztrese
mnogo finih delov (peresec); natanko pa nam je znano, da
so ti deli najbolj redilni. Čim skrbnejše in previdnejše se
spravlja seno, tem boljše ostane. Nadalje napravi sušenje
vse rastline zeld trde in kaj zdatno pomanjša tečnost in
prebavnost. Kaj pa še le potem, če se suho seno ali sveža
trava po več dnij na travnikih moči? Voda izsrka mnogo
redilnih snovij; mrva, po kteri dolgo časa dež pere, še to¬
liko ni vredna, kakor srednja slama . 1

Seno je tem redilnejše, čim prej se pokosi, in čim bolj
je pernato. Zgodnja košnja daje sicer malo sena, a to je
še enkrat tečnejše, kakor ono pozne seče. Vsakemu pa je
znano, da zaleže en funt mesa več, kakor dva funta prose¬
nega kruha. Precej po sušenju ni seno povsem zdravo;
kajti ono je težje prebavno in bolj dražljivo od obležanega.
Novo seno napravlja motenje v prebavljanju, vnetje v že¬
lodcu in črevab, drisko, žejo in z groznico združeno telesno
slabost. Seveda se zgodi to le takrat, če krmite izključno
z novim senom; če ga pa primešavate po malem ostali klaji,

1  Starega moža sem slišal, da je sosedu, izprano seno sušečemu,
zaklical: „E, glej no, Janez, tvoja mrva bo dobra za smrt." In skoro je
govoril starec čisto resnico.

62

tedaj je brez nevarnosti. Stara in vedno veljavna resnica
pa tudi uči, da izgubi prestaro seno mnogo redilnih delov,
ker se ospe; črez jedno leto staro seno nima več svoje
prvotne tečnosti.

Dobro sladko seno je najboljše in najzdravejše od vse
druge suhe krme. Ono ni nikdar zdravju kvarno, ampak
koristno, ker vpliva blagodejno na prebavila in tudi na pre¬
bavljanje. Na senožetih raste nežno, drobno, pernato, di¬
šeče seno, ktero ima vse tiste dobre lastnosti, ktere sem
gori omenil; to mrvo lahko imenujemo najboljšo suho krmo.
Seno z nekoliko vlažnih, pa vendar dobrih travnikov je bolj
debelo, bolj trdo, manj tečno, a vendar še sladko; to mrvo
imenujemo srednje seno.  Na vlažnih, močvirnatih, večkrat¬
nim povodnjim izpostavljenih pašnikih pridelavamo kislo
seno,  ktero je najslabše izmed vseh vrst. Na močvirju raste
le biček in loček ter drage take in jednake, malo redilne ali
zdravju celo nevarne rastline.

Za konje in prežvekovalce je seno naravna in pri¬
kladna klaja. Vendar dobi tisti živinorejec, kteri primešava
seno drugi tečnejši krmi, več dohodkov, kakor oni, kteri
poklada samo mrvo. Poljedelski konji se morejo sicer pri
samem senu obdržati in tudi mala, počasna dela opravljati;
za konje pa, kteri morajo hitro in težko delati, ne bi za¬
dostovalo samo seno, kajti ono daje premalo moči. Naj¬
boljše seno učinja pri konjih — če ga krmite neprestano
samo zase — velike trebuhe in nekoliko težko sapo, a izpri¬
jeno in pokvarjeno seno je seveda mnogo nevarnejše. Zraven
ovsa in rezanice pa je seno konjem izvrstna, da, prepotrebna
klaja. Med sesanjem in poslej, ko smo žrebeta odstavili,
moramo jim pokladati najfmejše sladko seno; isto tako
ugaja tudi teletom, ovcam in jagnjetom. Pri vzreji mlade
živine ne moremo finega, sladkega sena z nobeno drugo
klajo popolnoma nadomestiti; najbolj bi še ugajala suha
detelja esparzeta. Konjem dajemo seno srednje vrste, ktero
raste na navadnih, ne vlažnih travnikih. Govedom pokla-
damo trdo seno s širokim perjem, kajti to se pri ostalih
živalih tako dobro ne izkoristi. Kislo seno ni za nobeno
domačo žival dobro in pripravno; še najlažje ga prenašajo
delavni voli, če ga primešavamo po malem ostali klaji. Naj¬
bolj nevarno pa je ovcam, brejim samicam in mladi, nedo-
rastli živini.

Mrvo druge košnje zovemo otavo.  Ona je mehkejša,
nežnejša in tudi okusnejša od sena; zraven vsega tega je

63

tudi tečnejša, ako jo le o pravem času spravimo pod streho.
Kdor otavo zgodaj kosi in jo pri lepem vremenu posuši,
tisti ima izvrstno klajo, ki se krmi z velikim pridom ovcam
in mladi živini; seveda ugaja tudi ostalim živalim. Navadno
pa imajo naši gospodarji slabejšo otavo kakor seno. Vzrok
temu je prekasna košnja. Pozne kosce zasači večkrat de¬
ževno vreme, ktero jim otavo tako iztepe, da ni za drugo
rabo kakor za nasteljo; a krmljenje s tako klajo povzročuje
hiranje in bolezni. Končno še naj povem, da škoduje dolgo
trajajoče deževno vreme otavi bolj kakor senu.

6. Suha detelja.

Poleg sena je detelja najvažnejša živalska klaja. Njo
prištevamo najbolj redilni posušeni travi; ona prekosi gledd
tečnosti najboljše seno. Vendar pa je samo tista detelja
tako redilna, ktera se pokosi in pospravi pred cvetjem ali
vsaj v početku cvetja.

Kar se pa tiče zdravja, ni detelja tako blagodejno
vplivajoča kakor seno. Živali prenašajo in prebavljajo dobro
seno lahko in brez škode, a detelja jim je včasi precej ne¬
varna. Čeravno je ona tečnejša, vendar ne more zaradi
svoje škodljivosti nikdar popolnoma nadomestiti sena. Stiha
detelja kaj rada napenja , draži in razburja prebavila, po¬
vzročuje zaprtje , koliko itd.; brejim živalim je zaradi nape¬
njanja silno nevarna.  Napeta čreva tišče namreč na mater¬
nico in na sad, kteri zategadelj pogine ter odide pred časom
iz telesa (živali zvržejo). Nikoli in nikdar ne smete nobene
domače živali izključno z deteljo krmiti, ker s tem bi
zdravje izpodkopavali in bolezni napravljali. Konju in go¬
vedu pokladajte polovico manj detelje kakor sena, brejim
živalim pa samo jedno četrtino, pa bo prav . 1  Mladim, še
nedorastlim živalim jo pokladajte z največjo pozornostjo;
ako pa vam je le mogoče, krmite jih rajši s senom, kakor
z deteljo. Plesniva, zadulila, blatna in sploh izprijena de¬
telja je živini še bolj nevarna mimo pokvarjenega sena.
Torej pozor pri krmljenju!

Med suho deteljo različnih vrst (rudeča, nemška, kranj¬
ska) je isti razloček, kakor med svežo. Najbolj nevarna je

1  Konju damo torej za dan in glavo kilogr., govedu 3 klgr.,
breji kobili P/i klgr., breji kravi pa 1 */ 2  klgr. detelje, a ostalo, kar še
manjka na suhi klaji, nadomestimo s senom.

64

rudeča detelja, zatem sledi lucerna, a najmanjkrat napravlja
bolezni esparzeta. (Beri o tem na strani 59.)

7. Slama.

O slami nikakor ne moreva reči, da je tečna klaja;
prehvalila bi jo, ko bi to govorila. Ona pa ni samo malo
redilna, ampak je tudi silno trda in zelo težko prebavna.
Govedo potrebuje celih pet dnij, predno jo popolnoma pre-
kuha in izkoristi.  Iz navedenega razvidiš njeno težko pre-
bavnost. V slami se nahaja malo beljakovine in jako mnogo
trdega, surovega vlakenca. Če se še spominjaš, ko sem ti
pravil, da je suho vlakence skoro do male pičice nepre-
bavno, lahko si razložiš, zakaj je slama malo redilna. S
samo slamo krmljena živina bi ne dajala skoro nič dohod¬
kov ; preredila bi se sicer nekoliko časa, a vendar bi vidoma
hujšala in hirala. Kdor krmi svojo živino izključno s slamo,
tisti v istini sam sebi krade iz žepa. Gospodar redi živali,
da mu dajejo različnih dohodkov; on zahteva od njih dela,
mesa, masti, mleka itd. Zatorej mora pokladati poleg slame
še druge tečne krme, ako hoče živino ohraniti zdravo, in
ako hoče imeti koristi od nje.

Prav ostro sva slamo obsodila, vendar ji nisva nič
žalega storila, ker sva povedala le čisto in golo resnico.
Oglejva si jo še od druge strani, mogoče da opaziva na njej
nekoliko hvalevrednih lastnostij. Kedar krmiš žito ali sploh
tako klajo, ki že v malem mnogo zaleže, takrat je slama na
mestu. Ona namreč izpolni želodec ter povzroči, da se žito
popolnoma prebavi in izkoristi. Že prej sva slišala, da je
zelena trava in sploh detelja precej redilna; ko bi krmil ve¬
liko tečne trave same na sebi, ne bi se vsa izkoristila,
mnogo neprebavnega bi odšlo v gnoj. Tu si pomagamo
zopet s slamo. Sveže detelje namreč manj krmimo, a zato
ji primešamo nekoliko slame; učinek ostane jednoisti, in
vendar se je prihranilo nekoliko tečne sveže klaje. Nadalje
je slama pripravna za mešanje s prevodeno krmo; tako
na pr. jo mešamo med korenstvo, med drože krompirjevca
(ostanki iz žganjarij) itd. Vendar bi tisti napačno ravnal,
kteri bi hotel živino le s korenstvom in slamo krmiti, kajti
oboje je zelo malo redilno; imenovani klaji moramo pride-
jati nekoliko drugega tečnejšega krmiva. Med zrezano slamo
(rezanico) mešamo oves, da se isti bolj prebavi in izko¬
risti. Iz navedenega izprevidiš, da ima tudi slama svoje
dobre lastnosti, ktere bi ji bila na prvi pogled skoro odrekla.

65

Nikakor pa ne smeva vseh vrst slame meni nič, tebi
nič v jeden koš vreči. Različna slama je različne vrednosti,
in tečnosti. Slama od mnogovrstnega sočivja  ima največ
hraniva v sebi, ona je torej izmed vseh vrst najtečnejša.
Dobro posušena, mlada grahova slama zaleže skoro toliko,
kakor srednja detelja. Navadno pa se sočivje še le tedaj
pospravi, ko je slama že pretrda, predebela, torej slaba.
Slama od sočivja ima lastnost, da prežene gliste iz črev.
Od vseh žitaric dajeta oves in ječmen najboljšo slamo;  ven¬
dar morava ovsenico  še bolj pohvaliti ter ji prepustiti pred¬
nost pred ječmenovko. Ovseno slamo pokrmimo konjem
in ovcam ; ječmenovko pa pokladamo navadno govedu, zlasti
jo hvalijo za molžo. Prosena slama  ne bi bila baš preslaba
in prenapačna, vendar ima to napako, da je predebela in
pretrda; običajno zrežemo prosenico za konjsko rezanico.
Pšenično slamo  morava resnici na ljubo imenovati prav slabo
in prav malo redilno, a še slabejša je ržena;  obe imata
zeld malo hraniva in prav mnogo surovega vlakenca. Aj¬
dovim  je sicer zelo težko prebavna, a glede tečnosti prekosi
rženo in tudi pšenično slamo. Ajdovo slamo pokrmimo naj-
češče govedom in ovcam, osobito o slabih letinah si mo¬
remo z njo pomagati; molznim kravam pa je ne smemo
dajati, ker napravlja slabo mleko. (Glej tudi stran 46.)

Najbolj izkoristijo slamo goveda, ovce in koze. Govedu
jo krmimo pomešano med seno, ali jo zrežemo za rezanico,
ktero pokladamo suho, poparjeno ali v kadih ugreto. Ov¬
cam dajemo cele slame, iz ktere izberejo najboljše in naj¬
finejše snovi, debele dele pa pustč, in te moremo porabiti
za nasteljo. Konju ne ugaja cela slama; rezanica mu pa
dobro prija, seveda s tečnim primečkom pomešana.

Nepokvarjena slama ni baš zdravju nevarna, samo na
njeno težko prebavnost moramo ozir jemati. Njeni glavni
napaki sta premajhna tečnost in pretežka prebavnost.  Tiste
živali, ktere so od mladosti navajene na slamo, prebavijo
in prekuhajo isto mnogo bolj, kakor nenavajene živali;
žlahtna živina jo slabejše izkoristi, kakor navadna pokra¬
jinska. Nadalje je tečnost in prebavnost slame odvisna še
od drugih odnošajev, ktere hočem v kratkem navesti. Čim
mehkejša je slama, tem prebavnejša je; čim prej se je žito
poželo, tem redilnejša je; čim več trave raste med žitom,
tem tečnejša je. Včasi bi se mogla dobra, travnata ovse-
nica glede tečnosti meriti s srednjim senom. Nikakor bi pa
ne bilo pravično, ko bi ji ne dali prednosti pred kislim

Umna živinoreja. 5

66

senom; tudi ječmenovka je boljša od one mrve, ktera je
rastla na močvirju. Znano je tudi, da daje jaro žito teč-
nejšo in prebavnejšo slamo, kakor ozimina.

8. Pleve in luskine.

Nekteri gospodarji (vsekakor malo pametni) mečejo
luskine in pleve v gnoj, da, cel6 za kak plot, da segnijejo
in gnojijo koprivam in drugemu plevelu. Kdor ve in zna,
da so pleve bolj redilne, kakor dotična slama, tisti ne ravna
tako nespametno. Ali ni to zapravljivost in nespametnost,
ako mečejo ljudje pleve v gnoj, po zimi pa silijo živini
rženo in pšenično slamo. Živinorejec, izpreobrni se, ravnaj
odslej pravilno, kajti korist in dobiček sta tebi namenjena.

Pleve in luskine (stroki od sočivja) so boljši in tečnejši
od dotične slame.  To je tako-le razumeti: Pšenične pleve
imajo več redilnih snovij, kakor pšenična slama; v grahovih
luskinah se nahaja več hraniva, kakor v suhi, trdi grahovi
slami. Glede redilnosti so luskine mnogo boljše od plev.
Vendar ima omenjena klaja veliko napako; pleve in luskine
so namreč silno trde, redilni šoki jih zatorej zelo težko pre¬
kuhajo. Nikakor pa se ne smemo tega ustrašiti, saj se
lahko temu odpomore. Poparimo ali skuhajmo jih, in ne-
dostatek je odpravljen; okisanje v podzemeljskih jamah tudi
zboljša in zmehča to klajo. Torej ne plašite se malega
dela, in dobra krma je kmalu gotova. Pleve krmimo v prvi
vrsti govedu, včasi tudi ovci; poparjene in okisane živina
rada žre, kar ji tudi dobro tekne. Konjem se le redkokrat
pokladajo; ako jih v sili vendar krmimo, primešamo jih
ovsu. Svinje jedd prav rade kuhane luskine, zraven se
dobro počutijo in tudi precej rede; v začetku pitanja so
oblojeni ali zameteni stroki (luskine) prav dobra in pri¬
pravna piča.

Ržene, pšenične in posebno ječmenove pleve niso brez
vse nevarnosti. Pleve same na sebi niso sicer škodljive, a
tem bolj nevarne so ošine. Ostre (špičaste) ošine se zari¬
nejo namreč v jezik, dlesno in sploh v žlemne (sluzne) kože
v gobcu, kjer napravljajo vnetje in sčasoma nevarne ugnide.
Večkrat se je že tudi primerilo, da so se zapičile ošine v
grlo. Vsled tega žlemne kože močno zatečejo; živina težko
diha, vnetje se vedno povečuje; polagoma nastanejo ranice
in ugnide, ktere lahko kožo skoz in skoz prežrd. — Popar¬
jene pleve, oziroma ošine se zmehčajo, in s tem se nevar-

67

nost pomanjša, ako se že popolnoma ne odstrani. Varujte
se torej škode in nesreče, kjer je le mogoče!

9. Oves.

Oves  je mimo vsega žita najboljša in najpripravnejša
piča za vprežne živali'; on jim je takorekoč nenadomestljiv.

Oves je jako tečen, lahko prebaven, podeljuje mnogo
moči in iskrenosti ter ima slednjič veliko tolšče , ktera se po¬
rablja za dihanje. Znano je namreč, da potrebujejo delavne
živali pri svojem poslu mnogo sape, in da porabijo mnogo
takih snovij, ktere vzdržujejo dihanje, in to je v prvi vrsti
tolšča. Izmed vsega žita je oves najlažje prebaven;  torej ne
povzročuje neprebavnosti, kolike in napenjanja. On ima
namreč od vsega žita najfinejše luskine, ktere v želodcu
kmalu popokajo, in bas zaradi tega ne napravlja nikakoršnih
boleznij. Izkušnje so dokazale, da je oves v dveh urah po krm¬
ljenju skoro popolnoma prebavljen, dočim ležita v tem času
rž in pšenica še povsem celi v želodcu.

Kar je človeku meso, to je konju oves. Ta je izmed
vsega žita najboljša, najprikladnejša in najzdravejša konjska
klaja.  Z največjim pridom ga pokladamo doječi kobili in
malemu žrebetu, težko delajočemu, kakor tudi počivajočemu
konju, skratka vsemu konjskemu rodu. Oves podeli konjem
največ moči in trpežnosti, a je najmanj škodljiv; oves je
takorekoč stvarjen za krmljenje konj.  (Natančneje o njem pri
krmljenju konj in žrebet.)

Tudi govedom in ovcam  je oves dobra in pripravna
krma. Precej pa moram povedati, da ne smete pokladati
govedu celega (nezdrobljenega) ovsa, ker ga le slabo žveči
in torej nepopolnoma izkoristi. Samo pri bikih plemenjakih
poznamo nekako izjemo; njim dajemo za povzdigo plemen¬
ske moči celega (nezdrobljenega) ovsa. Zdrobljeni (šrotani)
oves je vrlo dober za molzne krave, ker napravlja obilo
dobrega mleka; nadalje ugaja teletom in doječim kravam.
Za debeljenje goved ni oves baš najpripravnejše žito, za pi¬
tanje poznamo drugo boljše in sposobnejše zrnje; a toliko
večje vrednosti je delavnim volom. Ovce žvečijo bolj na¬
tanko, kakor goveda, zatorej celi oves tudi bolj izkoristijo.
Vendar dajemo jagnjetom in doječim ovcam rajši zdrobljen
kakor cel oves, ker vemo, da prvega bolje prebavijo. Tudi
plemenskim ovcam ugaja oves vrlo dobro, ker jim podeljuje
moči in iskrenosti. Za vzrejo malih pujset  je ovsena moka,

5 *

68

ostali klaji primešana, vrlo dobra in priljubljena pica. Ne-
kteri trdijo tudi, da je oves za perotnino  pripravno krmivo,
ker se baje po njem hitro debeli in leže mnogo jajec.

Pražen (žgan) oves je dobro domače zdravilo proti
driski in slabemu prebavljanju.

Oves je v teži različen; jeden hektoliter ali sto litrov
tehta 40—47 kilogramov. Čim težji, tem boljši in tečnejši
je. Jeden hektoliter srednjega ovsa mora tehtati vsaj 43
kilogramov; če ne tehta več kakor 41 klgr., tedaj je slab.
Paziti pa je treba, da ne povišata teže ovsa pesek in zemlja.
Oves, kteremu so primešani pesek, zemlja in druga ne¬
snaga, je zdravju škodljiv, torej ga ne krmite poprej, predno
ga popolnoma ne izčistite. Luskina dobrega ovsa je fina
in tanka, a barva ji je rumena ali bela; napačen je oni
oves, kteri ima zelene ali sive luskine. Zrno je debelo in
kratko, v sredini lepo belo. Duh mu je prijeten; oves, kteri
diši po zaduhlem, je izprijen in pokvarjen, torej škodljiv.
Še bolj nevaren je vlažen in plesniv; zatorej ga ne krmite,
predno ga primerno ne pripravite in zboljšate. Primešajte
zaduhlemu ovsu stolčenega kovaškega oglja ter ga pustite
kakih 14 dnij ležati, potem ga presejte skoz sito, in če je
treba, tudi operite ga. Zaduhlosti obvarujete oves na ta
način, da ga na zračnem prostoru večkrat z lopato preme¬
čete. Plesnivemu ovsu morete odvzeti škodljivost le na ta
način, da ga operete, posušite in kuhanega pokrmite. Če
je ovsu sem in tja kako zrno divjega graha primešano,
nima to baš posebnega pomena; seveda, kar je preveč,
ni dobro.

Mnogo ovsa ne smemo hkratu razdrobiti ali zmleti, da
ne postane žarek (žaltov), kar bi se lahko dogodilo zaradi
obilne tolšče. Žarka ovsena moka in tak zdrob (na debelo
zmleta moka) je živalskemu zdravju močno nevarna. Pred
krmljenjem morate žarek zdrob ali žaltovo moko popražiti,
skuhati in v malih delih (porcijah) pokrmiti.

10. Koruza.

Turščica ali debelača 1  nima baš premnogo beljakovine,
ali izmed vsega žita največ tolšče.  Radi trde luskine je cela
koruza zelo težko prebavna; a zmleto, razdrobljeno in ku¬
hano živina prav dobro izkoristi.

1  Koroški Slovenci jo imenujejo sirek.

69

Za debeljenje je koruza kakor stvar jena;  za druge na¬
mene, tako na pr. za vzrejo mladih živalij, za delavno ži¬
vino, pa ni tako prikladna. Za pitanje svinj  ne poznamo
boljšega žita od debelače; v tem oziru se celo „rumena
pšeničica 11  ne more z njo meriti. Ona žene na mast, daje
okusno meso in trdo, jako dobro slanino. Krmljenje cele
koruze, kakor je v navadi na Ogerskem in v Bosni, ni
umestno in tudi ne priporočljivo. Svinja ne more koruze
prežvečiti in torej ne prebaviti; mnogo neprebavljenega
odide v pogubo, kar lahko opažamo na belo-rumenkastem
blatu. Kdor krmi prašičem nepripravljeno turščico, tisti po
nepotrebnem zapravlja in razmetuje dragoceno klajo. Ako
so svinje od mladosti na celo koruzo navajene, tedaj jo še
precej dobro prekuhajo in prebavijo; pri nenavajenih pa se
mnogo tečnega zrnja pokonča. Poparjena, zlasti pa kuhana
debelača je lažje prebavna, kakor nepripravljena. Z naj¬
boljšim pridom pa mešamo koruzno moko med drugo klajo;
zmleto turščico svinje najbolj popolnoma izkoristijo ter jo
pretvorijo v meso in mast. Nekteri kuhajo iz koruzne moke
žgance in jih pokrmijo prašičem, kar vsakomur gorko pripo¬
ročamo. Če se krmijo svinje izključno z debelačo, morajo
dobivati dovolj vode, sem ter tja pa tudi nekoliko soli.

Pitalnemu govedu  in delavnim volom je debelača dobra
krma. Nepripravljene koruze jim sicer ne smemo pokladati,
ker je pretrda, a na debelo zmleta in med rezanico pome¬
šana jim dobro ugaja. Za molzne krave ter za nedorastla
goveda ni posebno priporočljiva; za imenovane živali po¬
znamo pripravnejše žito od turščice. Ovcam  dajejo včasi
debelo zmlete, med rezanico pomešane koruze; nekteri tudi
močno hvalijo v slani vodi namočeno debelačo.

Konjem  ni koruza nič kaj pripravna klaja. Ako jim
jo sploh krmite, dajajte jim samo polovico debelače, drugo
polovico pa ovsa; izključno krmljenje s turščico ni umestno.
Ona preveč debeli in redi; konji postanejo tolsti, omehku-
ženi, nemarni ter izgubijo mnogo moči in iskrenosti. Na¬
vadnim poljedelskim in sploh za -počasno rabo namenjenim
konjem smete pokladati brez nevarnosti nekoliko turščice,
a vendar morate prav polagoma prehajati od ovsa na novo,
nenavajeno krmo, ker sicer je kolika gotova. Cela koruza
je pretrda; krmite torej na debelo zmleto in jo mešajte med
rezanico. Nekteri razdrobijo štroke s koruzo vred ter me¬
šajo zdrob med rezanico; taka krma ne napenja, preveč ne
omehkuži in v nekoliko tudi želodec izpolni. Če primešate

70

omenjeni klaji nekoliko ovsa, tedaj popolnoma zadostuje za
kmetovalske konje; za težavno delo in hitro vožnjo pa ni¬
kakor ne ugaja. Žrebcem, žrebetom, brejim kobilam in dir-
jačem ne smete nikoli koruze krmiti, kajti ona preveč redi,
napravlja velike trebuhe in kaj rada napenja. V kratkem
rečeno: Za krmljenje delavnih živalij se ne more meriti ko¬
ruza z ovsom.

Kokošim, puranom, goskam in racam zelo ugaja ku¬
hana ali v osoljeni vodi namočena debelača. Še bolj jim
prija testo, ktero se napravi iz koruzne moke in vode. Po
omenjeni piči se perotnina hitro redi, a število jajec se
zdatno pomanjša.

II. Ječmen.

Ječmen je, kakor sploh vsa žita, težko prebaven. On
napravlja pri konjih velike trebuhe, večkrat tudi koliko, a ne
daje moči in pravega ognja (iskrenosti); sicer pa prav hitro
in dobro redi in debeli.  V zmletem ali namočenem ječmenu
se nahajajo omenjene lastnosti v večji meri, kakor v celem
in suhem. Iz tega posnamemo pravilo; Ječmen je izvrstna
klaja za pitanje ali debeljenje, a slaba in nepripravna za krm¬
ljenje konj in delavnih živalij v obče.

V južni Evropi ga krmijo sicer konjem, a prav po¬
gosto se pritožujejo o koliki. Pa kako tudi ne! Kdor ne
odstranja bolestnih vzrokov, tistemu mora živina zboleti.
Navada sicer mnogo premore, a vsega nikdar zmoči ne more.

— Ako baš hočete in morate ječmen krmiti, pokladajte ga
le konjem za počasno delo namenjenim; tem smete dajati
v sili polovico kuhanega ječmena in polovico surovega ovsa.
Žrebetom, žrebcem, brejim kobilam in tistim konjem, kteri
morajo hitro tekati, pa nikakor ne ugaja, zatorej ga jim tudi
ne krmite. Sploh pa priporočam vsakemu živinorejcu sle¬
deče: Nikoli ne pokladaj konjem ječmena.  Kdor je do zdaj
to delal, naj opusti škodljivo razvado, in naj rajši krmi s
cenejšim, boljšim in zdravejšim ovsom.

Zmlet ali razdrobljen (na debelo zmlet) ječmen je iz¬
vrstna klaja za tista goveda,  ktera redimo za mesarja. A
cel (nepripravljen) je pitalnemu govedčetu nevaren in tudi
nepripraven, ker preveč napenja, in ker ga živina preslabo pre¬
bavi. Izkušnje so pokazale, da je ječmen v zemlji še kalil in
rastel, ko je bil že prepotoval vsa goveja prebavila. Ali ni
to velika potrata, ali ni tako ravnanje neumno zapravljanje?

— Za ostala goveda (razun pitalnih) se ječmen nič kaj

71

preveč ne ceni, in sicer po vsej pravici, zatorej ga jim ne
krmite.

Pri pitanju svinj je ječmen vrlo dobra Maja.  Z izvrst¬
nim uspehom jim pokladamo kuhan ječmen. Drugi blodijo
(mešajo) ječmenovo moko med kuhano svinjsko pico. Še
hitrejše in boljše se svinje rede, če jim krmite iz ječmenove
moke kuhane žgance. Vse omenjene priprave so na mestu,
le krmljenje s celim, surovim ječmenom se ne priporoča
zaradi težke prebavnosti. Nekoliko časa, predno se prašiči
pokoljejo, naj bi se jim krmil pripravljen ječmen, ker na¬
pravlja jako slastno meso ter dobro in okusno slanino.

Ječmen rabijo cesto za zdravniške in gospodarstvene
namene. Zdrobljen in poparjen ječmen živino hitro poredi
in odebeli ter napravi lepo, svetlo, gladko dlako; v tem
oziru ga prekosita samo lanena moka in oljnate pogače.
Torej ni čuda, da ga konjski prekupovalci kaj visoko cenijo.
Pa kako tudi ne! V kratkem času porede z njim mršavo
kljuse, napravijo mu takorekoč lepo vnanjost. Ševeda je ta
lepota le za oči; konj je namreč napihnjen in nabuhnjen,
a prave moči nima. Paziti je treba, da ne naletiš pri na¬
kupovanju na takega napihnjenega ali drugače nalepotiče-
nega konja. Če kje velja pregovor: „Kdor ne odpre očij,

mora odpreti mošnjo," gotovo velja pri nakupovanju konj.
— Pražena ječmenova moka, kakor tudi pražene sladne kali
(ječmenove kalice) so se že večkrat prav dobro obnesle proti
driski. Nadalje se krmijo pražene sladne kali z izvrstnim
uspehom mršavi, hirajoči in vodenični živini.

12. Nekoliko besed o rži.

Bž je najnevarnejša pica izmed vsega žita.  Nobeno
drugo žito ne povzročuje toliko in tako nevarnih boleznij,
kakor ravno rž. Glede na trpežnost in moč pa zavzema prvo
mesto med vsemi žiti.  Nobeno ostalih žit ne podeli delav¬
nim konjem tolike vztrajnosti kakor rž. Pa kaj koristi ta
njena izvrstna lastnost, ako je ne smete krmiti, ker napravlja
premnogokrat bolezni v prebavilih. Suhe snovi so v rži
tako razdeljene, da je ne moremo prištevati zelo redilni
krmi; ječmen in koruza sta v tem oziru mnogo boljša. Rž
ima torej tri glavne lastnosti: Ona je najnevarnejša izmed
vsega žita , a daje največ moči; za pitanje pa ni pripravna.

Rž je mimo vsega žita najtežje prebavna, v želodcu se
najhitrejše skisa in najbolj napenja. Ona je zelo trda, pre-

72

bavnim sokom malo dostopna, in iz tega izvira njena težka
prebavnost. Rž v želodcu močno naraste (se napne), in
všled tega nastanejo mnoge nevarne in pogubne bolezni,
kakor kolika, napenjanje, zaprtje, neprebavnost in dr. Niso li
imenovane bolezni dovolj nevarne, da vam odsvetujem krm¬
ljenje rži ? Jaz mislim, da so, in o tem sem tudi natanko pre¬
pričan; zatorej, živinorejci, pozor! Sveža rž je bolj nevarna,
kakor suha, stara in obležana. Omeniti in posebno poudar¬
jati pa moram, da je ržena moka še nevarnejša od rži same.
Moka se namreč v želodcu sprime v svalke, naraste (se
napne), skisa se, prebavni šoki je ne morejo prekuhati —
gori imenovane bolezni so gotove.

Umen živinorejec ne krmi rži nobeni domači živali,
kajti on dobro ve, kake posledice morejo nastati. Samo
neke male izjemice mi je na tem mestu omeniti. Za po¬
časno in težko delajoče konje bi smeli v posameznih slu¬
čajih 1 j i — 1 / 3  ovsa nadomestiti z ržjo, več pa nikdar. A to
se mora izvršiti z največjo pazljivostjo, da se zabranijo bo¬
lezni. Nobeni drugi živini ne smemo rži krmiti, tudi tistim
konjem ne, kteri se rabijo za hitro vožnjo. Govedu  je rž za¬
voljo tega zelo nevarna, ker povzročuje napenjanje in ne¬
prebavnost, a pri brejih kravah zvrženje. Tudi za svinje  je
rž in ržena moka težko prebavna ter jako nevarna; suha
in cela rž ter ržena moka odideta večinoma neprebavljeni
od prašičev; isto moram povedati tudi o otrobih. Iz reče¬
nega vsak lahko razvidi, da je krmljenje svinj z rženimi
otrobi nevarno, zraven pa tudi malo koristonosno.

Zdi se mi potrebno, da končam ta sestavek s svarilom:
Nikdar in nobeni šivali ne lcrmi rži! Ne metaj pri nakla¬
danju ršenega snopja pred konje! Nikoli ne pasi živine
(osobito goved in ovac nej po njivah, na kterih se je požela
rž in je zaostalo mnogo klasja!

13. Ajda in pšenica.

Ajda (ajdina) je precej tečna. V svojih lastnostih je
ječmenu najbolj podobna; torej dobro redi, a daje le malo
moči. Ajdo krmimo (a vendar le izjemno) pitalnemu go¬
vedu. Za konje ni dobra, ker preveč redi, ker podeljuje
premalo vztrajnosti, in ker se živali po njej preveč znoje
(potijo). Za vzrejo mladih prašičkov so ajdovi otrobi in
ajdova moka izvrstno krmivo. Cvetoča ajda (suha slama
pa ne) ugaja molznim kravam, kajti ona napravlja mnogo

73

dobrega in mastnega mleka; surovo maslo dobi po njej lepo,
rumeno barvo. Tudi suho ajdovo slamo moremo precej
dobro porabiti, kajti za goveda in ovce ni baš prenapačna
klaja. (Glej natančneje na 65. strani.)

Ajda ima razun visoke cene še jedno lastnost, ki za-
branjuje njeno krmljenje. Pri ovcah, svinjah, redkeje pri
konju ter govedu, prikaže se namreč po krmljenju ajde
(zrnja, cvetoče ajde in suhe slame) na koži poseben izpu¬
ščaj. To opažamo samo na beli koži, in le tedaj, kedar na
živino solnce pripeka. Lisasta ali cikasta živina zboli samo
na belih delih, dočim ostanejo drugače barvani deli celo
zdravi. 1  Da ti živina ne zboli za omenjenim izpuščajem,
stori to-le: Kedar z ajdo krmiš, ne puščaj živalij na solnce.
Pri lisasti živini namaži bele pege s črno barvo, ker s tem
bolezen zabraniš.

Za race in goske je ajda nepripravna in škodljiva piča;
po njej postanejo imenovane živali pobite (klaverne), otožne,
nevečne in večkrat tudi nevarno zbole, ali še celo poginejo.

Med vsem žitom je pšenica  najbolj redilna. Ona naj¬
hitreje debeli, t. j. ima največ redilnih snovij, a moči in
vztrajnosti pa ne daje. V tem oziru je pšenica podobna
ječmenu; ona je namreč za debeljenje izvrstna, a za delavne
živali le slaba krma. Glede na prebavnost pa je stvar dru¬
gačna; pšenica je težje prebavna od ječmena, da, ona je
skoro tako težko prebavna, kakor rž. Visoka cena pšenici
je prvi in glavni vzrok, da jo rabimo le redkokrat za žival¬
sko klajo.

14. Otrobi in moka.

V vsakem žitnem zrnu se nahaja v sredini mnogo
škroba ali močca, proti luskini pa sta bolj nakopičeni belja¬
kovina in tolšča. Ker se porabi za moko zrnova sredina,
torej zaostane v otrobih veliko redilnih snovij, t. j. beljako¬
vine in tolšče. Iz tega se učimo, da je v moki zelo mnogo
netečnega škroba, v otrobih pa se nahaja malo močca (škroba),

1  Obolela koža je gorka, rudeča in otekla. Živina se praska, slabo
žre in neredno prežvekuje in zaradi oteklin na nogah težko hodi. Di
hanje in žila sta nekoliko pomnoženi; blato je trdo ter prihaja le redko¬
krat od živinčeta. V hujših slučajih zateče glava, na koži se prikažejo
mehurčki, žila se zdatno pomnoži; žival hitro in težko diha, postane ža¬
lostna in otožna, včasi pa je vsa divja in nora. Za ozdravljenje male
bolezni že popolnoma zadostuje, da zapreš živino v hlev, kjer ni izpo¬
stavljena solnčnim žarkom. Pri hujših znamenjih daj oboleli živali ne¬
koliko grenke soli ali solitarja, oteklo glavo pa obkladaj z mrzlimi ovitki.

74

a tem več redilnih snovij. Ta resnica nam pove, da so
otrobi tečnejši in redilnejši od moke (izvzemši zadnjo moko)
in od dotienega zrnja.  Oni imajo tudi to prednost, da so
cenejši kakor moka, torej tudi zaradi tega za krmljenje kaj
priporočljivi. Še to-le mi je opomniti. Cim finejša moka
se napravi iz žita, tem tečnejši so otrobi; čim bolj črna
moka se melje, tem manj so redilni.

Za konje niso otrobi baš pripravna klaja. Ako se jim
sploh krmijo, naj se pomešajo, s čisto vodo namočeni (po¬
škropljeni), med oves in rezanico. Otrobe smemo dajati
samo poljedelskim, za počasno delo namenjenim konjem;
za žrebeta, žrebce in za plemenite konje pa niso dobri. Oni
v resnici dobro rede in živali hitro zdebelijo, a zraven tega
jih tudi omehkužijo. To pa za konje ni dobro; oni ne
smejo biti omehkuženi in premastni, ampak morajo imeti
dosti moči in vztrajnosti. Razun tega učinjajo otrobi ne-
prebavnost, drisko, koliko in še mnogo drugih nevarnih bo-
leznij. Ker so bogati na soli, povzročujejo pogosto nevarne
kamene v črevesih in spolovilih. Mlinarji pokrmijo svojim
konjem mnogo moke ter otrobov, in nikjer ni kolika tako
pogosta, kakor v mlinarskih hlevih, in noben konj ni ka-
menom tako podvržen, kakor baš mlinarski. Lahko je ome¬
njene bolezni zabranjevati in se nesreč ogibati; kdor tega
ne stori, tisti ni pameten gospodar. — Z najboljšim uspe¬
hom pokladamo otrobe pitalnim svinjam  in govedom.  Za
govedo se otrobi nekoliko poškropijo ter pomešajo med re¬
zanico, ali pa se trda in slaba rezanica polije z vrelo otro-
bovo vodo, na kar se izmehča in mnogo bolj izkoristi. Na¬
dalje je otrobova voda izvrsten napoj molznim kravam, ker
mleko zdatno pomnoži. Brez vsake nevarnosti smemo dajati
govedu za dan in glavo do 3 kilograme otrobov. Za svinje
mešamo moko in otrobe med kuhano zelenjavo in koren-
stvo, kar jim prav dobro ugaja, in pri kteri piči se tudi
precej debelijo. Seveda jim najbolj prija koruzna in ječ¬
menova moka, a tudi pšenični otrobi jim dobro teknejo.
Nikarte siliti konj z otrobi, za ktere niso prikladni; po-
krmite jih rajši govedom in svinjam, kterim živalim so zelo
všečni.

Pšenični otrobi  so precej redilni, dobro debele ter na¬
pravljajo lepo, svetlo dlako, ali ne podelijo posebne moči.
Konjski prekupovalci jih kaj radi pokladajo svojim konjem,
da jih hitro podebele ter jim napravijo lepo zunanjost. Sploh
imajo pšenični otrobi iste lastnosti, o kterih sem že prej pri

75

pšenici govoril. Vodi primešane pšenične otrobe (otrobovo
vodo) rabimo s pridom za dristilo pri vseh tistih boleznih,
pri kterih se blato preveč strjuje.

Ječmenovi otrobi  so za pšeničnimi najboljši. V pomanj¬
kanju pšeničnih otrobov krmimo z najboljšim uspehom ječ¬
menove. Ječmenova moka in otrobi imajo one lastnosti, o
kterih sem že prej natančneje govoril. Govedu smemo dajati
za dan in glavo 3 kilograme ječmenovih ali pšeničnih otro¬
bov, a kar je več, utegnilo bi škodovati.

Kakor je rž najtežje prebavna med vsemi žiti, tako je
tudi z rženimi otrobi.  Kdor jih ima, tisti jih naj pokrmi le
govedu v malih delih (porcijah) med rezanico zmešane ali
vodi primešane (otrobova voda). Prav dobro si zapomnite,
da sem rekel v malih delih. Kajti boljše je po malem da¬
jati in si živino pri zdravju ohraniti, kakor pa hkratu ve¬
liko navaliti in ob živinče priti. Tudi za svinje so rženi
otrobi in ržena moka težko prebavni; ako krmimo suhe
otrobe ali moko samo zase, odidejo večinoma neprebavljeni
od prašičev. Krmljenje svinj z rženimi otrobi je le malo
koristonosno, a zraven tega tudi nevarno.

Koruzni in ajdovi otrobi  so kaj dobra piča svinjam;
pri pitanju so se jako dobro obnesli. Ajdovi otrobi se več¬
krat kuhajo na mleku ter se pokrmijo mladim pujskom,
kteri po tej klaji jako dobro uspevajo.

Ovseno moko  zelo cenijo pri vzreji mladih prašičkov.

Proseni otrobi  nimajo posebne redilne vrednosti.

O otrobih sploh si je to-le zapomniti: Vprežnim ži¬
valim ne ugajajo, ali za pitalno živino in za molzne krave
so vrlo dobro krmivo.

V prodajalnicah primešavajo brezvestni kupci otrobom
zemljo, pesek itd., da jih napravijo težje. Na to goljufijo
je treba pri nakupovanju skrbno paziti. Otrobi morajo biti
čisti, brez vsake tuje primesi, ker sicer bi bili nevarni. Za-
duhli in plesnivi otrobi so živalskemu zdravju škodljivi. Iz¬
prijene otrobe morate pred krmljenjem skuhati ali popražiti,
da odstranite po mogočosti škodljive dele iz njih. Sploh
odstranjujte vse, kar povzročuje bolezni, kjer je to lahko in
mogoče, zato da svojo živino zdravo ohranite ter se obvaru¬
jete škode in nesreče.

15. Sočivje.

Sočivje je najtečnejša, ali tudi najnevarnejša živalska
Maja.  V sledečem hočem to dokazati.

76

Izmed vse krme ima sočivje slcoro največ beljakovine  in
največ vapnenih snovij; poprečno se nahaja v njem polo¬
vica več redilnih snovij kakor v žitu. Pšenica na pr. velja
za najtečnejše žito, kajti ona ima med suhimi snovimi okoli
13% beljakovine (največ med žiti), ali znana so sočivja, ki
imajo do 3O°/ 0  omenjene redilne tvarine. Tako sočivje je
ali tako, ali pa še bolj tečno, kakor najredilnejše meso. 1  Ono
pa ima tudi jako mnogo tolšče; razun koruze, lanenega se- -
mena in oljnatih tropin se nahaja v njem največ maščobe.
Glede na tečnost in na moč zavzema sočivje prvo mesto med
vso živalsko krmo.

Razun navedenih, izvrstnih lastnostij ima sočivje tudi
svojo napačno stran. Ono je med vso živalsko klajo naj¬
težje prebavno;  leži dolgo časa v želodcu, tam močno na¬
raste, napenja ter napravlja trdo blato, koliko, neprebav-
nost, naval krvi h glavi itd. (Glej tudi prebavnost krmiva,
stran 38.)

Kako se je ogibati navedenih boleznij P Najboljše bi
bilo, ko bi se krmljenje sočivja popolnoma opustilo, kar je
v slovenskih deželah večinoma običajno. Kdor pa vendar
sočivje poklada, naj se ravna po naslednjem: Nikoli ne dajaj
celega, suhega sočivja. Za vprežno in plemensko živino ga
na debelo zmelji (razdrobi) ter pomešaj med ostalo klajo,
pitalnim prašičem pa pokladaj kuhano. Ovcam ugaja naj¬
bolj namočeno sočivje; od početka ga sicer rade ne žro, a
vendar se ga kmalu privadijo. Nikdar ne dajaj živalim več
sočivja, kakor bom doli navedel, ker bi utegnilo škodovati.
Da se blato preveč ne strdi, pomagaj z otrobovo vodo,
svežo travo, korenstvom itd.

Največkrat pokladamo sočivje iežko delajočim voz¬
nim konjem ter vprežnim volom. Težkim konjem dajejo
za dan in glavo do 2 klgr. sočivja in 4—5 klgr. ovsa; to
je pa samo tedaj dopustljivo, kedar vztrajno delajo. Nikoli
pa ne smete ovsa popolnoma odstraniti ter izključno s so¬
čivjem krmiti, ker to bi imelo slabe nasledke. Delavnemu
volu smemo dajati za dan 2—3 klgr. zdrobljenega sočivja;
ista mera velja tudi za pitalna goveda. Ovci ne škoduje,
ako dobi V 4 — ! / 8  klgr. namočenega sočivja; biku ali žrebcu
pa zadostuje 1—1 ’/ 2  klgr. Ker napravlja sočivje malo okusno
meso, zatorej ga zamenite proti koncu svinjskega pitanja z
drugo, pripravnejšo klajo; v ta namen se najbolj cenita

1  Sočivje je tudi ljudem kaj tečna hrana.

77

ječmen in koruza. Za molzne krave je sočivje slaba krma;
nekteri celo trdijo, da se po njem mleko suši. Plemenitim
in za hitro vožnjo določenim konjem, žrebetom, teletom,
posebno pa nosečim živalim je sočivje silno nevarno, zatega¬
delj se jim naj nikdar ne krmi.

Opomba. V lanenem semenu  se nahaja jako mnogo
tolšče, pa tudi beljakovine nima mnogo manj, kakor sočivje,
torej je zelo redilno. Stolčeno in kuhano laneno seme da¬
jemo največkrat slabim in tistim teletom, ktera smo še le
odstavili; s tem hočemo doseči, da pridejo k moči, in da
se navadijo polagoma na krmo. Skrbna gospodinja večkrat
privrže doječi kravi nekoliko kuhanega lanenega semena,
kar je vse hvale vredno. Akoravno bi bilo laneno seme
tudi za ostale živali vrlo dobra klaja, vendar se običajno ne
krmi, ker je predrago.

16. Korenstvo in gomolne rastline.

V to vrsto živalske klaje prištevamo korenje, krompir,
navadno repo, laško repo, peso, kolerabo itd. Korenstvo
in gomolne rastline so selo vodena , lahko prebavna in malo
tečna krma.

Omenjeno klajo moramo mešati med tečnejše krmivo,
ker je sama na sebi premalo redilna, ali kakor pravijo, pre¬
malo izda. Za mešanje je pripravna naslednja krma: seno,
slama, otrobi, žito, detelja, oljnate pogače, sladne kali itd.
Detelja, seno in slama izpolnijo želodec, druga tečnejša klaja
pa nadomesti redilne snovi. Mešanica od korenstva, žita,
sena in slame je pitalnemu govedu tako dobra piča, da ni
treba po boljši popraševati.

Korenstvo samo zase ni pripravno krmivo, akoravno'
mu — glede na zdravje — ne moremo drugega očitati,
kakor samo to, da oslabi in omehkuži prebavila. Glavna
njegova napaka je premajhna tečnost. Človek je rad krompir,
a vendar mu neslan in nezabeljen posebno ne tekne; ako
pa ima zraven kos kruha in košček mesa, tedaj pa dobro
izhaja. Isto velja tudi za živino. Primešajte malo redil¬
nemu in vodenemu korenstvu dovolj suhe, tečne klaje, in
žival dobro napreduje ter ostane zdrava.

Za konje ni korenstvo dobra klaja, navadno se jim
tudi ne krmi; kvečjemu jim dajejo včasi malo korenja. Go¬
vedu pa v malih delih dobro ugaja. Pitancem in molznim
kravam lahko brez škode nadomestimo polovico vsakdanje

7 «

klaje s korenstvom; za nedorastla goveda in za vprežne vole
pa ga nič kaj preveč ne cenijo. Svinjam so kuhane go-
molne rastline in korenstvo zelo priljubljena pica; ovce pa
ne marajo veliko za to klajo. ■—• Za bolno živino, osobito
pri slabem želodcu in zaprtju, je korenstvo pripravna pica,
ker je lahko prebavno, ne leži dolgo v želodcu in zmehča
blato. V tem oziru moramo prepustiti repi prvenstvo izmed
vsega korenstva in gomolnih rastlin.

Ako se krmi mnogo krompirja,  učinja pri nenavajeni
živini drisko, včasi pa tudi koliko in napenjanje. Goveda
dobe vsled obilnega krmljenja s krompirjem na zadnjih
nogah poseben, dolgotrajen, konjskim rapam podoben iz¬
puščaj. Za hirajoče živali, bodo si tega ali onega rodu, je
krompir škodljiv, torej se jim naj ne poklada. Konjem se
napravi vsled obilnega krmljenja s krompirjem na koži po¬
seben izpuščaj; živali postanejo grozničave, dlaka jim izpada.
Jaz sem videl konja, kteremu je izpadla zaradi hranjenja s
krompirjem dobra tretjina dlak. Dalje učd izkušnje, da gre
jeden del krompirja, ako ga preveč krmite, neprebavljenega
v blato; temu se odpomore z mešanjem med drugo klajo
in s kuhanjem. Izmed vse jednake krme (korenja, repe itd.)
je treba krompir najbolj oprezno krmiti, kajti on je najbolj
nevaren. Krompirja ne smemo pokladati žrebetom, za hitro
vožnjo in za težko delo namenjenim konjem, teletom in
mladim govedom, ovcam ter slednjič nosečim in doječim
živalim. Za krave mlekarice ni krompir posebno pripraven;
kvečjemu ga damo za dan in glavo 10 klgr., a kar je več,
škoduje, ker izpodkopava zdravje in podeljuje mleku in su¬
rovemu maslu neprijeten okus. Dalje se zatrjuje, da je
mleko težko umesti (surovo maslo napraviti), če je žrla
krava mnogo krompirja. Pravijo tudi, da pospešuje krompir
zvrženje. V tem oziru je surov nevarnejši od kuhanega.
Največkrat ga krmimo pitalneinu govedu (20 — 30 klgr. na
dan) in svinjam, kajti njim najbolj tekne, ostalim živalim
pa je malo koristen, da, celo škodljiv.

Bepo  dajemo kot malo dristilo, kajti ona čisti čreva
ter hladi živalsko telo. Čeprav pokladamo zaporedoma mnogo
repe, ni se nam treba bati nikakoršnih boleznij razun driske
in omehkuženja prebavil. Živali jedo rajši repo, kakor
krompir. Po zimi, ko ni sveže trave, je repa izvrstno krmivo
za molzne krave, mnogo boljše od krompirja. Za jedno
kravo zadostuje na dan 10 klgr. repe zraven druge tečnejše
klaje; več je ne smemo dajati, ker je prevodena. Pitalnim

govedom nič kaj posebno ne ugaja, za nje je krompir mnogo
boljši; tudi svinje se z njim hitreje rede, kakor z repo.
Ostalim živalim pa je običajno ne krmijo. — Za bolne ži¬
vali je repa posebno važna. Pri vseh boleznih v prebavilih, pri
kterih je blato trdo, z žlemom prevlečeno ter prihaja redko-
krat od živine, je repa vrlo dobra piča, zajedno tudi zdra¬
vilo. Nadalje jo priporočajo za okrevanje tistih živalij, ktere
so bolehale na sopilih.

Različne vrste pese  so molznim kravam dobra piča.
Vendar si je treba zapomniti, da podeljuje preobilna pesa
mleku in surovemu maslu neprijeten okus. Ostalim živalim,
izvzemši svinje, pa ne krmijo pese.

Konjem ne ugajata niti repa, niti krompir. Izmed
vsega korenstva in gomolnih rastlin jim je korenje  najbolj
koristno. Ako krmimo konjem mnogo žita in detelje, strdi
se blato v črevesu, kar utegne povzročiti bolezni. Tu po¬
magamo s korenjem, ktero zmehča blato ter prepreči bo¬
lezni. Krave, ktere dobivajo korenja, imajo dobro in okusno
mleko; pri krmljenju rumenega korenja dobi surovo maslo
lepo rumenkasto barvo. Nadalje je ono dobra piča pital-
nim govedom; a svinjam ugajata najbolj krompir in korenje.

Ko začnejo spomladi gomolne rastline in korenstvo kalice
odganjati, tedaj izgubijo mnogo svoje vrednosti, zategadelj
se naj pokrmijo po zimi. Krompirjeve kalice pa so kar na¬
ravnost nevarne, kajti v njih se nahaja močno nevaren strup,
z imenom „solanin“.

17. Pivne drože in sladne kali.

Pivo pripravljajo iz ječmena. Pred kuhanjem devajo
pivovarji ječmen na vlažen in gorek prostor, da začne ka¬
liti. Ko kalice prilično narastejo, posušijo ječmen v gorki
shrambi. Od posušenega ječmena odstranijo kalice, ktere
imenujemo sladne kali ali ječmenove kalice.  Zatem polijo
ječmen z vrelo vodo ter kuhajo iz njega pivo; kar ostane
na dnu pod pivom, temu pravimo pivne (olove) drože.

Sladne kali  so zelo redilna krma; glede tečnosti ne
zaostajajo mnogo za žitom, sočivjem in oljnatimi pogačami.
Zaradi grenkega okusa jih iz početka nenavajena živina
noče žreti, a vendar se polagoma navadi na nje. Grenkost
se pomanjša, ah prav za prav prikrije, ako pomešamo sladne
kali med drugo slastno klajo. Nekteri jih tudi polivajo s
svežo (frišno) vodo in jih pustijo, da se ves dan namakajo;

80

na ta način odstranijo nekoliko neprijetnega okusa. Ječ¬
menove kalice krmimo žrebetom, teletom, molznim kravam,
pitalnemu govedu ter svinjam; tudi konjem prijajo, in vsaj
J / 3  ovsa moremo z njimi nadomestiti. Teleta in žrebeta se
pri tej piči dobro razvijajo, krave dobro molzejo, pitalna
goveda in svinje se dobro ter hitro rede. Govedom in
svinjam dajemo poparjenih, konjem, žrebetom in teletom pa
suhih ječmenovih kalic. Pri parjenju ne smemo preveč
vode naliti, ker v tem slučaju bi kalice razpadle, in žival bi
jih jedla nerada. Samo toliko vode je treba priliti, da se
sladne kali dobro namočijo. Pri krmljenju ječmenovih kalic
se je treba držati določene mere; kdor preveliko krmi, ti¬
stemu živina večkrat zboli. Svinji, žrebetu in teletu zado¬
stuje za dan in glavo l /s klgr., kravam pokladamo s pridom
1—2 klgr., in zadnja mera je tudi konjem pripravna. Pi¬
talnemu govedu smemo pokrmiti v jednem dnevu 2—3 klgr.
sladnih kalij; a več dajati ni umestno, ker škoduje. 1

Sladne kali se o vročih dnevih kmalu skisajo ter po¬
stanejo zaduhle, kar živalim silno škoduje. Da se obdrže
dalje časa nepokvarjene, morajo se popolnoma posušiti ter
na suhem prostoru hraniti. Sladne kali morajo biti svetlo-
rumene; rujavkasta ali temna barva pove, da so iste že
pokvarjene.

Pivne drože  so vodena, a precej tečna in lahko pre¬
bavna klaja. Najbolj jih izkoristijo prežvekovalci, kterim
tudi najbolj teknejo; za svinje so manj dobre, a za krm¬
ljenje konj niso pripravne. Pitalnim govedom, osobito pa
molznim kravam so izvrstno krmivo. Govedu popolnoma
zadostuje za dan in glavo 20 klgr.; ko bi se jih več krmilo,
utegnilo bi škodovati. Kravam moramo pokladati zraven
olovih drož tudi sena in slame, a pitalnim govedom zdrob¬
ljenega žita in sena. Za svinje primešavamo med pivne
drože kuhanega krompirja ali korenja, moke, otrobov, žita
itd. Konjem ne pokladamo običajno olovih drož; samo v
sili smemo dajati navadnim poljedelskim konjem nekoliko
omenjene piče. Plemenitim (žlahtnim) in za hitro vožnjo
namenjenim konjem naj bi se pivne drože nikoli ne krmile,

1  V neki pivovarni, v kteri so pokladali kravam preveč ječmenovih
kalic, opazoval sem sledeče: Krave so težko rodile, večkrat tudi zvrgle,
trebilo je često zaostalo, po porodu se je prikazoval trut (izstop mater¬
nice). Teleta so bila slaba, mnogo jih je počepalo. Ko sem pivovarju
vzrok pojasnil, in ko je ta izpremenil klajo (manj sladnih kalij ter več
sena in repe), izginile so navedene bolezni.

81

ker niso prikladne. Tudi za žrebeta in mlada goveda niso
na mestu, torej se jim naj ne pokladajo. — Sveže, nepo¬
kvarjene pivne drože ne povzročujejo nikakoršnih boleznij,
samo da jih preveč ne krmimo. Skisane, plesnive in sploh
izprijene pa so živalskemu zdravju jako nevarne. Pokvar¬
jene drože pomanjšajo mleko, napravljajo drisko, neprebav-
nost, napenjanje, koliko in še druge bolezni v prebavilih.
Na gorkem se kmalu izpridijo in pokvarijo. Pivne drože
obvarujemo izprijenja na ta-le način : Hitro ko kad (čeber) na¬
polnimo s pivnimi drožami, nalijemo na nje sveže vode, po¬
krijemo jih z deskami in obložimo s kamenjem. T^ako pri¬
pravljene se obdrže na mrzlem prostoru (ne v hlevu) kakih
14 dnij.

Pri krmljenju pivnih drož in sladnih kalij se držite
sledečega: Sveže drože in hali so dobra Maja, a izprijene

močno škodujejo. Nikoli jih ne pokladajte več, kakor sem
gori navedel.

18. Tropine oljnatih semen.

Iz semena različnih oljnatih rastlin (lanu, ogeršice,
bukvice itd.) napravljajo olje; kar pri stiskanju (prešanju)
ostane, imenujemo tropine.  Oljnate tropine so jako redilne,
a tudi zelo drage. Krmijo se s pridom tedaj, kedar je ostala
klaja malo tečna in neredilna. V naših slovenskih deželah
se omenjena klaja — ■ kolikor je meni znano — zelo redko-
krat krmi; zatorej hočem o tem predmetu samo ob kratkem
izpregovoriti nekoliko besed.

Oljnate tropine se morejo postaviti glede tečnosti in
redilnosti v jedno vrsto s sočivjem in žitom, da, včasi ju še
celo prekosč. One imajo to lastnost, da zelo dobro redijo
in hitro debelijo, a moči in trpežnosti pa živalim ne dajejo.
Iz navedenega se učimo, da so oljnate tropine izvrstna (naj¬
boljša) krma za pitanje (debeljenje), ali za delavno živino
niso baš pripravne. Za govedo so vrlo dobro krmivo; v
prvi vrsti jih pokladajo pitancem (2—4 kilogr. na dan) in
molznim kravam (1 — l 1 ^ kilogr.). Jedni ovci zadostuje v
dnevu 1 / i —*/s klgr. omenjenih tropin. Za pitanje prašičev
dajemo 1 / B —% klgr. na dan, a kar je več, škoduje. Proti
koncu debeljenja se ne smejo krmiti oljnate tropine, ker
napravljajo neprijetno dišeče meso ter premehko slanino; v
tem času se nadomestujejo z ječmenom ali s koruzo. Konjem
se ne pokladajo, ker predobro redb, a prave moči pa ne
dajejo; samo mršavim in slabim jih dajemo sem ter tja, da

Umna živinoreja. 6

82

jih hitro spravimo k mesu. Za mlade živali (žrebeta, te¬
leta, jagnjeta) niso pripravna klaja, torej se jim naj ne
krmijo. — Oljnate tropine pokladamo med vodo pomešane,
ali' jih razdrobimo in potrosimo na poparjeno krmo, ali po¬
lagamo slednjič male koščke v jasli. Živali jedo najrajši
suhe tropine; poparjene preveč diše po hlapljivem olju, za¬
radi tega jih živina zametuje.

Izmed vseh tropin so lanene  za krmljenje najboljše in
najpripravnejše, kajti živina jih rada je in tudi posebno ne¬
varne niso. Razun tega imajo tudi to dobro lastnost, da
se tako Ijitro ne pokvarijo, kakor ostale, in da ne podelju¬
jejo mleku slabega in neprijetnega okusa.

Namočene tropine ogeršičnega semena  imajo kaj nepri¬
jeten in oster duh, zategadelj jih živina nerada žre. One
povzročujejo, če jih črez mero pokladamo, slabo prebavljanje,
drisko, pokvarjen želodec, vnetje črev, scanje krvi, da, celo
zvrženje.

Bukvične tropine 1  krmimo v malih delih samo govedu
in svinji. Konjem so zelo nevarne, da, naravnost smrto¬
nosne. Jeden sam kilogram bukvičnih tropin more konja za¬
strupiti, 2—3 kilogrami pa povzročijo gotovo smrt.

19. Ostanki iz žganjarij in cukraren.

Najčešče pripravljajo špirit ali vinski cvet iz krompirja,
le redkokrat tudi iz žita. Drože, ktere ostanejo pri napravi
špirita, služijo pogostoma za živalsko klajo.

Drože krompirjevca  so malo redilne in zelo vodene;
poprečno imajo v 100 delih 90 delov vode in samo 10
delov suhe snovi. Same zase niso za krmljenje pripravne;
kdo bi pa tudi hotel vlivati svoji živini skoro samo nere-
dilno vodo! Zraven tega so krompirjeve drože tudi nevarne,
ker napravljajo drisko, vnetje črev, napenjanje in pri go¬
vedu neko posebno vnetje na zadnjih nogah. Teleta, ktera
se krmijo z omenjenimi odpadki, poginejo često za hudo
drisko. Brejim in doječim živalim so jako škodljive, zatorej
se jim naj nikoli ne pokladajo. Pivne drože so konjem in
žrebetom neprikladna klaja, umen živinorejec jih nikoli
ne krmi. Najbolj še ugajajo in tudi največkrat se krmijo
govedu. Najpametnejše ravna oni, kteri z drožami krom-
pirjevca poliva pleve, sempirje, rezanico itd. Molznim kra-

1  Sad bukovega drevesa imenujemo bukvico.

83

"vam bi smeli dajati brez škode na dan 20 kilogr. omenjene
klaje; kar je več, škoduje zdravju ter napravlja prevodeno
in preslabo mleko. Pitalnemu govedu moremo dajati za
dan in glavo 30—40 klgr. drož, seveda z drugo tečno klajo
pomešanih. Za delavne vole niso omenjene drože dobra
klaja; ako bi nas pomanjkanje klaje prisililo h krmljenju,
ne smemo nikdar več pokladati kakor 10 klgr. na dan. Svi¬
njam mešamo drože iz žganjarij (5—10 klgr.) med ostalo
redilnejšo klajo; vendar si je treba zapomniti, da naprav¬
ljajo one neokusno meso ter premehko slanino. Proti koncu
pitanja se naj z njimi ne krmi, ampak zamenijo se naj z
debelačo ali ječmenom. — Skisane drože in one od gnilega
krompirja so seveda še bolj nevarne, zatorej bi naj z njimi
nikoli ne krmili.

Goveda dobe, če se jim poklada mnogo drož, neko
posebno vnetje na zadnjih nogah, ktero vnetje je podobno
konjskim rapam. (Glej „Domači Živinozdravnik", str. 153.)
Zakaj se to prikaže, ni nam natanko znano; samo toliko
vemo, da povzročujejo to vnetje drože krompirjevca in tudi
krompir sam na sebi. To bolezen zabranimo, ako ne
krmimo preveč drož krompirjevega žganja, in ako tudi pri
krmljenju krompirja ravnamo previdno. (Glej stran 78.)

V sladornah  (cukrarnah) se dobivajo raslimi odpadla , s
kterimi se krmijo izključno le pitalna goveda in molzne krave.
Ker je omenjena klaja navadno zelo vodena, ne smemo je
nikdar same na sebi krmiti, ampak le z žitom, senom ali
slamo pomešano. V cukrarnah so pogosto opazovali, da je
preobilno krmljenje s temi odpadki škodljivo ; krave namreč
težko porode, teleta pa so slaba in večkrat poginejo.

20. Mleko,  meso, jajca in kruh.

V živalski mladosti se ne more nadomestiti samičino
(materino) mleko z nobeno klajo. Ono obstoji namreč iz
istih delov, kterih potrebuje mlada živalica za rast in raz¬
vijanje. Mleko je skoro povsem prebavno, ne obtežuje že¬
lodca ter je za mladiča najboljša in najpripravnejša hrana.
Kravje mleko ima poprečno 88°/ 0  (odstotkov) vode in 12%
suhe snovi. To se pravi: V 100 delih kravjega mleka se
nahaja 88 delov vode in 12 delov redilnih snovij. V ovčjem
mleku nahajamo 20% suhih snovij in 80% vode, torej je
to mnogo redilnejše od kravjega. Kozje mleko obstoji iz
87% vode in 13% suhih delov. V konjskem mleku se na-

6 *

84

haja 9, v oslovskem pa 10 odstotkov redilne tvarine, ostalo je
voda. V svinjskem mleku se je določilo 16% suhe snovi in
84°/ 0  vode, ono je torej za ovčjim najbolj redilno. Kakor
smo slišali, je kozje mleko v svoji sestavi najbolj slično
kravjemu, da, še celo malo redilnejše je. Ako hočemo žre¬
beta s kravjim mlekom zalivati, treba mu je nekoliko vode
in sladkorja pridejati, skuhati ga ter mlačno pokrmiti. Na ta
način pripravimo kravje mleko podobnejše konjskemu, ktero
je bolj vodeno ter ima več sladkorja. Če hočemo odrediti
mlada pujseta s kravjim mlekom, moramo mu primešati
nekoliko ovsene moke, ali pa, kar je še boljše, koščene
moke, in slednjič ga moramo skuhati in mlačno pokrmiti.

Meso  je izvrstna piča, ker je zelo redilno in lahko pre¬
bavno. Vendar je isto za naše domače živali predraga klaja,
in zaradi neprijetnega jim duha ga tudi nočejo žreti; samo
svinje, psi in mačke jedo meso. Meso od živalij, ktere so
poginile za kako navadno (ne kužno) boleznijo, moremo
pokrmiti svinjam. Različne mastne kuhinjske odpadke, v
kterih se nahaja sem in tja kaka kost ali košček mesa,
prašiči radi jedo, kar jim tudi prav dobro tekne. — Pri na¬
pravi Liebigovega izvlečka (ekstrakta) preostanejo neki od¬
padki, kterim pravimo mesna moka.  Omenjena moka, ktero
krmijo z izvrstnim uspehom, je zelo bogata beljakovine
(močno tečna) in lahko prebavna. Ker ostanejo skoro vse
soli v izvlečku, moramo pridejati mesni moki nekoliko ku¬
hinjske soli, da se popravi omenjeni nedostatek. Ker je
omenjena klaja zelo redilna, in ker ima neprijeten duh, za¬
radi tega jo mešajo med malo redilno, a slastno klajo. S
početka jo živina sicer zametuje, a sčasoma se vendar na
njo prav dobro navadi. Slabim, mršavim, vodeničnim ov¬
cam baje močno ugaja; jedni ovci je dajejo na dan 100
gramov. Govedu smemo brez vsake škode dajati na dan
1 kilogram omenjene piče. Krave, z mesno moko krmljene,
dajejo veliko dobrega mleka ter izvrstno surovo maslo. Ome¬
njena moka se je izvrstno obnesla za pitalno in plemensko
govedo ter za delavno živino. Pri konju povzročuje mesna
moka, ktere se mu daje po % — 1 kilogram, srčnost, iskre¬
nost, moč, nadalje napravlja lep in okrogel život ter je
skratka izvrstna krepilna klaja. Najprikladnejša pa je mesna
moka za debeljenje prašičev. Ko se svinje polagoma na njo
navadijo, moremo je pokladati pol kilograma za dan in
glavo; ako je več dajemo, postane slanina mehka ter dobi
slab in neprijeten okus. Mladim pujsetom zadostuje l j 9

85

kilograma po komadu. Mesna moka ni baš predraga, torej
je tudi s tega stališča za krmljenje priporočljiva; jedina
njena napaka je neprijeten duh, zaradi kterega se živali
le težko navadijo na njo. — Krvna moka  se napravlja iz
posušene krvi. Ona je zel6 redilna ter najbolj ugaja za de-
beljenje svinj. Vendar ima to napako, da se kmalu po¬
kvari; sploh pa krmijo omenjeno pico pri nas le izjemno.

Jajca  so slastna, lahko prebavna in tudi jako tečna
piča, le škoda, da so za živalsko krmljenje predraga. Vendar
jih dajemo večkrat tistim teletom, ktera redimo za mesarja,
nadalje pa tudi plemenskim žrebcem. Za tele zadostuje na
dan 3 — 6 jajec, ktera se mu razbita, z lupino vred, porinejo
v gobec; to pitanje z jajci učinja, da se tele prav hitro de¬
beli ter daje jako fino in zelo okusno meso. Plemenskim
žrebcem pokrmijo na dan 10—12 jajec (surovih) takrat,
kedar morajo iti mnogo po plemenu; izkušnje so pokazale,
da jim povrnejo plemenske moči Zdrobljena jajca (z lupino
vred), pomešana med kredo ali magnezijo, so dobro in ceno
domače zdravilo proti driski sesajočih telet. Nekteri lahko¬
verni živinorejci vtikajo živalim cela jajca,  češ, da s tem
ozdravljajo različne notranje bolezni. To je napačno, ker
jajca navadno nič ne pomagajo (razun telečje driske, kakor
sem omenil), in ker slednjič lahko obtiče v požiralniku, kar
utegne imeti slabe nasledke. Proti hitremu napenjanju da¬
jejo nekteri nevedni ljudje živalim zaprtke (smrdljiva jajca),
kar pa ni samo neumestno, ampak tudi škodljivo.

Kruh  je lahko prebavna klaja, ktero živali prav dobro
izkoristijo. To velja o nekoliko dnij starem kruhu; svež
kruh pa se sprime v želodcu v svalke, prebavni šoki ga
težko prekuhajo, in slednjič močno napenja. Konjem, ktere
vprezamo za hitro vožnjo, damo med potom tedaj kruha,
kedar imajo za krmljenje premalo časa, zato da se z njim hitro
nasitijo ter urno naprej bežč. Teletom se daje med sesa¬
njem sem in tja malo kruha, da se navadijo na drugo hrano,
in da se kasneje lažje odstavijo. Svinje pojedo s slastjo
različne krušne ostanke, kterih bi sicer ne mogli porabiti.
Za prebolelo živino rabimo s pridom v vinu, žganju ali pivu
namočen kruh, da si prej opomore in k moči pride. Kruh
pečemo iz moke različnih žit in sočivja; vendar ga živalim
le izjemno krmimo, ker je pripravljanje predrago.

Opomba. Divji kostanj  je precej tečen, ali zelo grenek,
in baš zaradi te lastnosti ga živina zametuje; posebno se
ustavlja konjem, kakor zatrjujejo. Vendar sem poznal konja.

86

ki je po tleh kostanj pobiral ter ga s slastjo hrustal. Svež
kostanj dajejo najčešče ovcam in kozam; 1 kilogr. tega sadu
se zreže in pomeša med travo, kar popolnoma zadostuje za
jedno ovco ali kozo. Brejim ovcam pa ga ne krmijo več
kakor pol kilograma na dan; kdor bi hotel več dajati, tisti bi
napačno ravnal. Tudi molznim kravam in pitalnim gove¬
dom pokladajo cesto svež kostanj, kterega razdrobijo ter
primešajo rezanici ali korenstvu; 3—5 klgr. na dan je baš
pripravna mera. Svinjam se kostanj vedno kuha, kajti njim
je, kakor znano, kuhana piča najljubša. Suh in razdrobljen
divji kostanj dajemo ovcam, kedar so driskave, slabotne ali
vodenične, in proti tem boleznim se je že večkrat dobro
obnesel. Sploh pa je posušen in stolčen kostanj vrlo pri¬
pravno domače zdravilo proti driski vseh živalij.

2!. Kakšen pomen ima sol?

V primerni veličini vpliva sol koristno na zdravje in raz¬
vijanje domačih Mvalij; alco se je pa preveč daje , tedaj Uidi
lahko škoduje.

Sol je človeku in živini neobhodno potrebna. Ona
pomaga želodcu, da lažje prekuhava težko prebavno klajo,
napravlja dober tek, pospešuje pretvorbo ter ohrani živino
zdravo in krepko. Preveč soli dajati je naravnost škodljivo.
Žival postane močno žejna, pije neprimerno veliko vode,
torej pa tudi mnogo moči (šči). Zatem se prikažejo zapo¬
redoma slabo prebavljanje, vnetje črev in driska; živina
malo žre, hujša in hira, včasi še celo pogine. Vsa ta zna¬
menja imenujemo dolgotrajno zastrupljenje  s soljo. Ako po¬
nehamo s soljo, izginejo polagoma vsa navedena bolestna
znamenja, in živina si sčasoma popolnoma opomore. Večkrat
pa se je že tudi dogodilo, da je žival poginila, če so ji da¬
jali preveč soli. (Hitro zastrupljenje s soljo.)  Kedar živino
driska dere, takrat ji ne smemo dajati soli, zato da se že¬
lodec in čreva še bolj ne zdražijo in ne vnemo.

V dobri klaji se nahaja zmirom toliko soli, kolikor je
potrebuje živina. Kdor krmi s tečno klajo, tistemu niso
živali še nikoli zbolele zaradi pomanjkanja soli, ako bi je
sicer tudi posebej ne dajal. Pri krmljenju z dobro  svežo
travo navadno ne dajemo molznim kravam soli, a vendar
imajo dosti mleka ter tudi ne zbole zaradi pomanjkanja
solnih snovij. Dobro krmljenim delavnim volom ne dajemo
soli, ker je to nepotrebno; po njej bi pa tudi preveč pili

87

ter premnogo krme potratili. A drugačna je stvar pri krm¬
ljenju s slabo, izprano, malo redilno in težko prebavno klajo.
V teh slučajih postaja živina pobita, hira, dlaka se ji šče¬
tini, krmivo se ji upira. Tu bi bil najboljši pripomoček,
da dokupimo dobre klaje. Ali kmetovalec pogosto ne more
tega storiti, ker mu primanjkuje denarja. V takih okoli¬
ščinah ne poznam boljšega pripomočka, kakor je sol. Po
njej živina tudi slabejšo klajo lažje prebavlja, kajti sol pod¬
pira želodčne in črevesne šoke pri njih poslu. Kedar po-
kladamo izprano seno, odpadke iz žganjarij, ali težko pre¬
bavno klajo, kakor na pr. deteljo, žito, sočivje, tedaj je vedno
nekoliko soli na mestu. Živini, ktero redimo za mesarja,
dajemo nekoliko soli, da použije več klaje, in da se zatega¬
delj hitreje redi. Največ soli potrebujejo primeroma koze
in ovce, zatem pa govedo. Tudi konjem dajajmo sem in
tja nekoliko soli — 50 gramov na teden zadostuje; oso-
bito je to tedaj potrebno, kedar se krmijo večinoma s sla¬
bim senom, deteljo ali celo s korenstvom. Konj pa, ki do¬
biva izvrstno seno in oves, ne potrebuje soli. Svinjam se
krmijo različni osoljeni kuhinjski odpadki; pri takih raz¬
merah jim ni treba posebej dajati soli. Sicer pa tudi pra¬
šičem ugaja, ako jim, vsaj med pitanjem, sem ter tja neko¬
liko nasolimo klajo. Krave, kobile, ovce in koze potrebujejo
več soli, kakor voli, konji, ovni in kozli; tudi mlada živina
je mora dobivati več od starejše, dorastle. Govedu popolnoma
zadostuje 10—12 gramov soli na dan, pitancem se lahko
nekoliko privrže. Ovca in koza se zadovoljita, ako jima da¬
jemo kakih 5—6 gramov soli za dan in glavo. Glede konja
in prašiča velja pravilo, da jima včasi med klajo pomešamo
nekoliko soli.

Živini ugaja vsaka sol, bodi si že čista morska, ku¬
hana, ali tako imenovana „živinska sol*. Zdrobljeno sol
potresamo na različno klajo (na rezanico ali poparjeno
krmivo), ali pa polivamo krmo z osoljeno vodo; nekteri ži¬
vinorejci imajo navado, da napajajo svojo živino s slano
vodo. V nekterih krajih devajo v jasli velike kose soli, da
jo ližejo živali. Meni se ta način ne zdi baš pripraven, ker
živina lahko preveč soli odgrize in poje, kar bi utegnilo
imeti slabe nasledke.

22. 0 vodi.

Navadna pijača za naše koristne živali je čista, hladna
voda.  Živina se navadi tudi na drugo pijačo, kakor na pr.

88

na otrobovo vodo, ali na lužo, da, nektero živinče pije celo
vino in pivo. 1  To pa so le izjeme. Brez vode in klaje ži¬
vali ne morejo živeti; dobra voda je bistveni pogoj, da se
ohrani zdravje. Pomanjkanje vode je mnogo nevarnejše od
pomanjkanja krme; žeja more živino mnogo prej umoriti,
kakor lakota. Žeja povzroči, da trpi prebavljanje, kajti k
pravilnemu in uspešnemu prebavljanju je primerna mera
vode neobhodno potrebna. Kdor ne daje živini dosti vode,
tisti je sam kriv boleznij, ktere se pri živini zaradi tega
izcimijo. Preveč vode pa se tudi ne priporoča, ker bi se
redilni šoki stanjšali, ker bi se pretvorba prehitro vršila, in
ker bi se slednjič mnogo klaje po nepotrebnem zapravilo.
Ako dobi delavna živina preveliko vode, znoji se kaj rada
ter postane slaba in nevečna; ako pitalna goveda preveč
pijo, tedaj se le počasno rede. Vendar pa se dogodi le iz¬
jemno, da dobi živina preveč vode v se; ona pije namreč
samo toliko, kolikor baš potrebuje.

Množina vode, ktero popije živinče v jednem dnevu,
je odvisna od plemena (rodu), od letnih časov, od manj¬
šega ali večjega dela ter slednjič od krme. Ovca potrebuje
najmanj, prašič pa največ vode, v sredini sta konj in govedo;
ovca živi lahko celo ob suhi krmi dolgo časa brez vode.
Po letu, pri hudem delu, je žeja pomnožena, živina torej
mnogo pije; v mrzlih letnih časih pa potrebuje manj vode.
Ako krmimo s svežo klajo, tedaj ne pije žival tako mnogo,
kakor pri krmljenju s suho pičo. Če dobi govedo na dan
40 klgr. drož krompirjevca (ostanki iz žganjarij), popije z
njimi okoli 35 litrov vode, kajti omenjena ldaja je zelo vo¬
dena. Pri takem krmljenju bi bilo vsako napajanje nepo¬
trebno, da, celo škodljivo, ker govedu vsekakor zadostuje 35
do 40 litrov vode za 24 ur.

Našo domačo živino napajamo s čisto vodo, ali pa z
vodo, Meri primešamo otrobov.  Otrobova voda je jako dobra
pijača za molzne krave in za goveda, ktera hočemo izpitati.
Delavnim volom, mladim govedom, konjem ter mlademu
konjskemu naraščaju pa otrobova voda ne ugaja, torej se
jim naj ne daje; za navedene živali je čista voda najboljša
pijača. Kapnice ne pijo živali s tako slastjo, kakor studenč¬
nico, ali vodo iz potokov in rek. Vendar pa imajo jednako
rade trdo studenčnico, kakor mehko vodo iz potokov;  na ktero
vodo so se živali navadile, tista jim bolj diši. V obče pa

1  Poznal sem konja, ki je prav rad srkal pivo in vino.

89

je mehka voda boljša od trde. Po trdi vodi se napravijo
namreč v želodcu in črevih kameni, ki povzročujejo gri¬
zenje, včasi pa živino še celo umore; pri napajanju z mehko
vodo se to nikoli ne opazuje.

Voda za živalsko pijačo mora biti čista , hladna, sveža
(frišna), brezbarvna, brezokusna in ne sme po ničemur di¬
šati.  Niti s pregorko, niti s premrzlo vodo ne smemo na¬
pajati, kajti oboje škoduje. Za napajanje je najboljša in
najzdravejša tista čista voda, ktera ima 10 0  C. topline.

Prevroča voda zdravju nikakor ne prija, a živali je tudi
piti nočejo. Pretopla in sparjena voda pomnoži občutlji¬
vost sopilnih in prebavilnih delov tako močno, da se pri
vsakem malem vzroku prehladijo ter zbole. A mlačen napoj
ugaja molznim kravam in pitalnim govedom, vendar ima to
napako, da prebavila slabi in omehkuži. Konjem, delavnim
volom ter mladi, še nedorastli živini ne smemo nikdar da¬
jati mlačnega napoja, ker jim več škoduje kakor koristi. S
premrzlo vodo se živina prehladi, a prehlajenje povzročuje
drisko, grizenje, vnetje v vratu, dušniku in njegovih izrast¬
kih, včasi celo pljučnico. Pri brejih kobilah, kravah, ovcah
in kozah napravlja premrzla voda zvrženje — jako težko in
občutno gospodarstveno nezgodo. Jako nevarna je premrzla
voda vročim in znojnim živalim ; nevarnost pa se še poveča,
ako jo pijo na prazen želodec. Čim mrzlejša je voda, tem
bolj škodljiva je. Vsak gospodar naj bi si dobro zapomnil
imenitno pravilo: Nikdar ne napajaj vroče in vznojene ži¬
vine.  Pred napajanjem se naj potna žival ohladi, dihanje
in srčno utripanje se naj pomiri in koža posuši. Ko se je
vse to izvršilo, daj živinčetu nekoliko krme. Ko bi je za¬
radi velike žeje ne hotelo jesti, namoči v vodi pest senh in
mu ga pomoli, da si ugasi žejo. Ko je živina nekoliko jedla,
ko se je popolnoma ohladila, in ko se je dihanje pomirilo,-
daj ji nekoliko vode. Nikoli ne smeš dopuščati, da bi se
živina hkratu preveč napila; od početka ji daj le malo vode
in še le kasneje jo do dobrega napoji. Izkušnja nas je po¬
učila, da smemo med potjo tudi vročo živino napojiti, toda
nikoli ne smemo z njo stati, ampak jo hitro pognati naprej.
Voda se namreč pri hoji hitro segreje ter ne škoduje.

Konj je v vodi najbolj izbirčen.  Konj, ki je na čisto
vodo navajen, ne pije, ako mu ponujaš skaljene pijače. Ni¬
kakor ga tudi ne moreš prisiliti, da bi pil iz pomijaka
(t. j. iz škafa, v kterem se nosi svinjam piča), akoravno je
čisto pomit. Večkrat se tudi lahko opazuje, da pije v tujih,

90

neznanih krajih manj kakor doma. Druge živali niso tako
izbirčne. Govedo  se na vsako vodo hitro navadi; ono pije
tudi iz luž in kolovoznic, in to mu nič ne škoduje, ako je
navajeno, a nenavajeno večkrat zboli. Vendar pa vpliva
omenjena nečista voda zaradi tega škodljivo na živalsko
zdravje, ker se nahajajo v njej zarodki različnih glist, o
kterih sem že govoril pri pašnikih. Ovcam je nečista voda
iz luž in kolesnic najbolj nevarna; jeden glavnih pogojev za
ohranjenje ovčjega zdravja je sveža, nepokvarjena voda.  Sploh
pa naj vsak, kdor le more, napaja vso svojo domačo živino
s čisto hladno vodo.

Konje napajamo običajno trikrat na dan: zjutraj, opol¬
dne in zvečer. Seveda je treba na potovanju večkrat na¬
pojiti, ker se živali znoje ter veliko vode izgube, kar se mora
nadomestiti s pijačo. Na potu podamo konjem vode, predno
poženemo, a ne kedar ustavimo.  Kdor poklada konjem so¬
čivja (kar se pa le redko dogaja), tisti naj ne napaja nikdar
hitro po krmljenju. Sočivje namreč v želodcu naraste in
se napuhne, kar povzroči pogubonosno koliko. Konje mo¬
ramo napojiti, ko smo jih nahranili s senom, in predno jim
damo ovsa. Izkušnja je namreč pokazala, da je oves v tem
slučaju lažje prebaven, in da se po nepotrebnem ne za¬
pravlja. Ko bi napajali po krmljenju ovsa, tedaj bi iz¬
plaval iz želodca v čreva ter bi odšel neprebavljen v blato.
— Za govedo in ovco zadostuje dvakratno dnevno napa¬
janje, namreč zjutraj in zvečer. Po krmljenju s svežo de¬
teljo in sploh s svežo travo moramo goveda in ovce oprezno
napajati, ali bolje rečeno: Nikoli ne napajajmo brzo potem, ko
smo nakrmili s svežo travo.  To počenjanje bi utegnilo
namreč napraviti hitro napenjanje, ktero se čestokrat smrtno
konča (glej „Dom. Živinozdravnik“, stran 63.). Krmljenje
goveje živine obstoji iz več oddelkov; predno damo zadnji
in tudi najboljši del (porcijo) klaje, tedaj je pravi čas za
napajanje. — Ako ne dajemo prašičem vodene piče, mo¬
ramo jim dati po vsakokratnem krmljenju nekoliko vode.
Najboljše ravnamo, ako postavimo v svinjske vrte potrebno
število korit, ktera naj bodo vedno napolnjena s svežo vodo;
tu svinje pijo, kolikor jim baš drago.

Za ohranjenje zdravja bi bilo najboljše, ako bi imela
živina zmirom dosti vode za pijačo pripravljene. V tem slu¬
čaju bi lahko pila, kedar bi baš hotela, in kedar bi ji uga¬
jalo. Seveda je to, razun v svinjskih vrtih, zelo težko in
skoro neizvršljivo. Omeniti pa moram, da ob navadnih

91

razmerah popolnoma zadostuje za konje trikratno, a za go¬
veda dvakratno dnevno napajanje; pri težkem in hitrem
delu pa se naj češče napaja. Kdor tako ravna, tistemu se
ni treba bati, da bi mu živina trpela preveliko žejo.

Premrzla voda je za bolno živino od sile nevarna.  Moje
pero je preokretno, da bi mogel svoje čitatelje zadostno po¬
svariti, da bi naj ne napajali bolne živine z mrzlo vodo. Več¬
krat napravi posestnik iz lahke, ozdravljive bolehnosti težko
ter smrtonosno bolezen. Zakaj ? Zaradi tega, ker napaja
bolno živino z mrzlo vodo. Gesto opazujemo pri delavni
živini vnetje v grlu, dušniku, ali naval krvi k pljučem. Ome¬
njene bolezni so že same na sebi močno nevarne, a kmetič
napoji bolno živino še z mrzlo vodo, in pljučnica je gotova.
A pljučnica je zmirom zelo nevarna bolezen, kajti ona ži¬
vino često umori. (Čitaj v „Dom. Živinozdravniku" na str.
51.) Kdo je vzrok tej nesreči? Gospodarjeva nevednost je
temu kriva, ker ni vedel, da je mrzla voda bolnemu živin-
četu nevarna. Vsak živinorejec se drži pravila: Nikar ne

napajaj s premrzlo vodo , osobito pa velja to za bolno živino.
Za bolne živali je postana voda najboljša in najzdravejša
pijača.

Skaljena voda ni škodljiva. Pri vsakem dežu se pri¬
meša vodi nekoliko blata, prahii in drugih smetij, kar pa
zdravju ni baš kvarno. Morska voda napravlja pri nenava-
jenih živalih drisko, slabo prebavljanje, scanje krvi itd.
Vendar se polagoma navadijo tudi na to pijačo, da jo mo¬
rejo piti brez nevarnosti. Močno nevarna je ista voda, kteri
so primešane gnile živalske in rastlinske snovi, na pr. luže
in sploh vse stoječe vode. Ako mora živina piti dolgo časa
tako izprijeno vodo, zboli sčasoma za drisko, neprebav-
nostjo, za različnimi glistami in slednjič tudi pogine, če se
vzroki ne odstranijo. (O zarodkih, kteri se izpreminjajo v
gliste, čitaj na 52. strani.)

Nekteri imajo navado, da razgrinjajo v vodi konoplje
za obležavanje. Konoplje imajo v sebi neki vsem živalim jako
nevaren strup, kterega voda izsrka iz njih; zraven tega pa
se pomnože gnile rastlinske snovi. Skratka: Voda , v kteri
se namakajo konoplje , je izprijena ter izpodkopava zdravje,
večkrat celo živino umori.  O tem se lahko prepričamo na
prav navaden način. Pred namakanjem konopelj je plavalo
v ribniku (bajerju) neizmerno število gibčnih ribic; na
enkrat pa so izginili omenjeni vodni prebivalci. Kam so
odšli? Pomorila jih je izprijena voda. Taka voda je vsem

92

našim domačim živalim škodljiva, a osobito govedom in
ovcam; ona pa umori tudi goske in race. 1  To nas uči, da
ne smemo napajati živalij z vodo, v kteri so konoplje raz¬
grnjene. V tekoči vodi nima to nikakoršnih slabih nasled¬
kov, ker ona hitro odteka. A stvar je drugačna v vodnjakih
in stoječih vodah sploh.

Iz tega sestavka izprevidiš, dragi čitatelj, da povzročuje
nepripravna voda češče bolezni, kakor običajno misliš. Na¬
pajaj torej svojo živino le s čisto, primerno toplo in neiz-
prijeno vodo, da jo obvaruješ boleznij, sebi pa odvrneš škodo
in nesrečo.

JV. 0 pripravljanju in mešanju krme.

I. Kaj hočemo doseči s pripravljanjem in mešanjem

krme?

1. Pripravljanje krme ima namen, da pomnoži prebav-
nost in tečnost dotične klaje; kuhana koruza je lažje pre¬
bavna, kakor surova.

2. Nadalje se s pripravljanjem krme poveča okusnost;
vsakemu je znano, da krava rajši žre poparjene kakor suhe
pleve.

3. Shranjenje in držanje krmiva se olajša. Repno perje,
korenjevka itd. se kmalu pokvarijo pri navadnih razmerah;
ako pa okisamo omenjeno klajo v jamah, more se ohraniti
dolgo časa neizprijena.

4. Z mešanjem različne krme dosežemo, da pojedo ži¬
vali z boljšo tudi slabejšo klajo.

5. Včasi pripravljamo krmivo, da ga porabimo za zdra¬
vilo ; tako na pr. dajemo praženo in stolčeno žito proti driski.

6. Dalje štedimo s pripravljanjem krmo; rezanice ži¬
vina ne razmeče in ne raztrosi, a seno in slamo pa lahko.

7. Slednjič skušamo s pripravljanjem zboljšati izpri¬
jeno klajo; plesnivo seno posušimo na solncu ter ga kas¬
neje iztrošimo. (O pripravljanju izprijene krme bom govoril
v posebnem odstavku.)

1  Znan mi je slučaj iž Bosne, da so se napajale ovce v vodi, v
kteri so bile konoplje namočene. Od 30 ovac so vse zbolele, in 6 jih je
poginilo.

93

Vsaka pripravljena krma ne ugaja za vsako žival. Oki¬
sana, osobito pa kuhana ter poparjena klaja nikakor ne
prija konjem, a rezanico imajo zelo radi. Za stare, deloma
brezzobe konje razdrobimo oves, a za druge ni to priprav¬
ljanje v navadi, ker je nepotrebno. Za mlade, še nedorastle
živali ni poparjeno krmivo na mestu. Nasproti pa jako
prija pripravljena krma pitalnim govedom in molznim kra¬
vam, a delavnim volom ne tekne. Ovcam se najbolj pri¬
lega naravna pica; za nje se krmivo zelo redkokrat pripravlja.
Izmed vseh domačih živalij je svinja najbolj navezana na
pripravljeno krmo in z njo tudi najboljše izhaja. Ona izko¬
risti pripravljeno pico najhitrejše in najgotovejše in pri njej
ostane tudi najbolj zdrava.

2. Rezanica.

Živina prekuha in prebavi rezanico hitrejše in bolj
gotovo, kakor pa deteljo, seno in slamo. Zrezana slama
ima tudi to prednost, da jo lahko pomešamo med drugo
tečno in slastno klajo, in da živali na ta način prisilimo,
da morajo jesti slamo. Trde slame živina nikakor ne mara
žreti; iz te zadrege si pomagamo, da napravimo rezanico in
jo kasneje poparimo. S tem pripravljanjem pokrmimo slabo
klajo, olajšamo žvečenje in tako pospešujemo tudi prebav¬
ljanje. Ž režanjem štedimo krmo; seno, deteljo in slamo
živina raztrese in pod noge razmeče, a rezanice ne more
tako lahko.

Konjska rezanica naj bo 1—1% cm  (centimetrov)
dolga, ovčja pa l 1 /*—2 cm.  Konjem pokladamo samo re¬
zanico, ali pa ji primešamo ovsa. Mešanje ovsa med reza¬
nico ima ta pomen, da konji bolj žvečijo, torej oves dobro
prebavijo in izkoristijo. Za govedo pripravljamo običajno
3 cm  dolgo rezanico, ktero krmimo samo zase, ali jo pa
pomešamo med zrezano korenstvo, dalje jo poparimo, ali pa
poškropimo z osoljeno vodo. — Kdor reže tudi svežo klajo
(deteljo, travo itd.), tisti skrbi za zdravje svoje živine in
zraven še hrani krmivo. Mlado in zeld tečno deteljo re¬
žemo, da jo lažje pomešamo med rezanico. To mešanje
ima dvojen pomen: namenjanje preprečiti in Termo štediti.
Živali žro svežo travo prepožrešno, in iz tega izvira hitro
napenjanje. Ker ima detelja mnogo beljakovine (in je torej
jako redilna), treba jo je mešati med rezanico, da se tečno
krmivo ne zapravlja po nepotrebnem. Živina se otepa muham

94

ter mnogo klaje razmeče in pokonča, a to se ne dogodi
tako lahko, ako pred krmljenjem zrežemo deteljo. Vsak
umni gospodar pazi, da sproti pokrrni zrezano travo, kajti
sicer bi se ugrela ter škodovala zdravju.

Seno, deteljo, slamo itd. režemo z rokami ali s stroji
(slamoreznicami). Stroji so mnogo hitrejši, pripravnejši in
se dobivajo dandanes prav po ceni. Kdor ima mnogo živine
ter potrebuje veliko rezanice, tistemu se hitro izplača slamo¬
reznica. Ko bi bil stroj za posameznega gospodarja vendar
predrag, naj si ga naročita dva soseda skupaj ali pa njih več.

3. Drobljenje žita in sočivja — rezanje korenstva.

Žito zmeljemo ali razdrobimo, t. j. na debelo zmeljemo
ali, kakor tudi pravijo, „šrotamo“; korenstvo pa zrežemo v
ozke kroge. S tem pripravljanjem se tečnost sicer ne po¬
viša, a vendar se doseže, da ne gre zrnje neprebavljeno od
živine, in da ji korenstvo ne obtiči v požiralniku. Nadalje
ima pripravljanje pomen, da različno klajo lažje pomešamo.

Moka in zdrob (Šrot) hitrejše debelita in bolj redita,
kakor dotično žito ali sočivje, toda ne podeljujeta prave
moči in trpežnosti. Iz tega se učimo, da sta moka in zdrob
pitalnim živalim boljša in pripravnejša klaja, kakor žito in
sočivje. A nasprotno, celo žito bolj ugaja onim živalim, od
kterih zahtevamo moči in trpežnosti, in to je delavna ži¬
vina. Umen in previden gospodar ne poklada svojim ko¬
njem nikoli drugega žita, kakor ovsa; a tega nikdar ne
zdrobi, ampak pokrmi ga celega. Od tega pravila so izvzeti
stari, brezzobi konji, žrebeta in tudi mladi konji tedaj, ko
mečejo zobe; njim zdrobimo oves, ker bi ga sicer težko
žvečili. Ako krmimo konje z moko ali zdrobom, tedaj se
preveč debelijo, postanejo omehkuženi, leni ter slabi za
delo in bolujejo za boleznimi v prebavilih. Za prežveko¬
valce moramo žito in sočivje vsakokrat zmleti ali, kar je še
boljše, samo razdrobiti. Govedo ne more prežvečiti in
prebaviti celega zrnja; mnogo neprebavljenega žita odide z
blatom v gnoj, kar se mora zaračunati kot precejšnja škoda.
Samo bikom plemenjakom dajemo nezdrobljenega žita, kajti
izkušnja je pokazala, da isto bolj poviša plemensko moč,
kakor pa moka ali zdrob. Svinje sploh malo žvečijo, za¬
tegadelj celega žita in sočivja dobro ne prežvečijo in ne
naslinijo, zatorej ga ne morejo popolnoma prebaviti. Kaj
je torej storiti? Žito mleti in moko mešati med ostalo

95

pico, ali pa kuhati žgance. Kdor krmi prašičem celo žito,
tisti sam sebe goljufa ter krade iz svojega lastnega žepa.
(Glej pri krmljenju svinj.)

Nobeni živini ne kaže dajati same suhe moke. Neko¬
liko namočena in z rezanico pomešana moka se krmi z iz¬
vrstnim uspehom govedu; tudi močnata ali otrobova voda
mu tekne kaj dobro. Suha moka se sprime v želodcu v
svalke, kterih ne morejo redilni šoki prekuhati. Svalki osta¬
nejo dolgo časa v želodcu, izpremene se sčasoma v trdo,
kislo testo, ktero nadleguje prebavila; nasledek temu je ne-
prebavnost, pri konjih pa nevarna kolika. Mlinarski konji
bolehajo zaradi tega tako često na koliki, ker pokladajo mli¬
narji preveč suhe moke. 1

Repo, krompir, kolerabo itd. režemo in pomanjšujemo
zategadelj, da jih živina lažje je, da ji ne obtiče v požiral¬
niku, in da jih moremo primešati ostali klaji. Korenstvo
in gomolne rastline režemo v ozke kroge (šajbe), da s tem
živino prisilimo dobro žvečiti. Rezanje v jednako dolge in
jednako debele koščke (kocke) ni priporočati, ker jih požre
žival neprežvečene, in tedaj ji lahko obtiče v požiralniku.
Zrezanega korenstva in gomolnih rastlin (osobito krompirja)
ne smemo puščati na zraku ležati, ker sicer postanejo črne,
trde, neokusne — škodljive.

4. Namakanje in parjenje krme.

Kak pomen pa ima parjenje in namakanje, vprašaš,
pazni čitatelj. Precej hočem ustreči tvoji ukaželjnosti. Ome¬
njeno pripravljanje ima namen, da pretrdo, malo prebavno,
ali cel6 čisto neprebavno krmo, kolikor mogoče, zmehča in
prebavno stori. Namakanje in parjenje sicer ne pomnoži
kolikosti hraniva, a vendar poviša tečnost dotične klaje, ker
stori deloma neprebavne snovi prebavne.

Od vse živalske klaje je treba namakati  le sočivje in
žito, da ju voda nekoliko zmehča. V prilično posodo deneš
fižola, graha, rži, in to krmivo zaliješ z vodo. Precej pa te
moram opomniti, da smeš naliti samo toliko vode, kolikor
je more sočivje ali žito popiti; predolgo pa tudi ne smeš
namakali; 12—20 ur zadostuje popolnoma. Ko bi pre¬
dolgo ali preveč namakal, izsesala bi voda veliko redilnih
snovij, torej bi se pomanjšala tečnost dotične krme. Z na-

1  Sploh moram omeniti, da je zdrob za krmljenje boljši od moke.

96

makanjem dosežeš, da se klaja zmehča, da se prebavljanje
olajša, in da se slednjič odstranijo škodljivosti, ktere po-
vzročuje težko prebavna krma; najpoglavitnejše pa je, da
namočena krma ne naraste v želodcu. Kaj rado se namreč
dogodi, da se suho žito ali sočivje v želodcu napihne, kar
povzroči pri konjih koliko, a pri prežvekovalcih napenjanje.

Kaj je parjenje?  Pod tem imenom razumemo poli¬
vanje krme z vrelo vodo. Navadno parimo slamo, trdo
seno, sempirje, rezanico, pleve, zrezano suho koruznico, lu¬
skine od fižola, graha itd., skratka, zelo trdo in težko pre¬
bavno klajo. Pri parjenju in pri krmljenju s poparjeno
klajo ravnaj tako-le: Krme nadevaj v čist in snažen škaf
(kad) ter jo polij z vrelo vodo, kteri lahko primešaš neko¬
liko otrobov; prav dobra je tudi voda, v kteri se nahaja
nekoliko kuhanega korenstva. Čim bolj vroča je voda, tem
bolj se krma popari in zmehča, tem boljša je za krmljenje.
Potem premešaš z drogom vso klajo, da se vsaka bilka
dobro namoči in napije vode. Trdo seno, slama, luskine
in sploh vse trdo krmivo naj stoji pokrito 6—12 ur, da se
prav dobro premoči; za drobnejšo in finejšo pico pa zado¬
stuje manj časa. Vselej pa moraš toliko počakati, da se
klaja ohladi, ali vsaj mlačna postane; nikoli ne smeš pola¬
gati vročega krmiva. Poparjena piča tekne najbolj molznim
kravam in pitalnim govedom, osobito po zimi radi jedo ne¬
koliko mlačno krmo. Res je, da parjena klaja oslabi in
omehkuži prebavila, kar pa pri omenjenih živalih nima baš
posebnega pomena. Za konje, žrebeta, teleta in ovce ni¬
kakor ne velja; najbolje storiš, da jim je ne siliš, ker s tem
odvrneš mnoge bolehavosti. Delavnim volom jo pokladajo
včasi po zimi, kedar mirujejo in počivajo. Svinjske piče
ne parimo, ampak kuhamo. — Polivanje krme z osoljeno,
mrzlo vodo more v nekoliko nadomestovati parjenje. Taka
klaja postane slastnejša in nekoliko mehkejša.

Za male posestnike je parjenje jako važno pripravljenje.
Seveda je boljše s hlapom pariti, ker ne postane klaja tako
vodena. Za parjenje s hlapom pa je treba strojev, kteri so
za malega posestnika predragi; vendar pa more on prav dobro
izhajati z navadnim parjenjem.

5. Prija li živalim kuhana klaja?

Pri kuhanju se napije krma vode, njeni deli postanejo
mehkejši, torej tudi prebavnejši; kajti redilni šoki izsrkavajo

hranivo lažje iz mehke, kakor pa iz trde klaje. Nadalje poči
pri kuhanem žitu trda luskina, kar mnogo pripomore k bolj¬
šemu prebavljanju in k popolnejšemu izkoriščenju ter od¬
strani škodljivosti, ktere izvirajo iz težkoprebavne klaje.
Slednjič izginejo v kuhanem krompirju škodljive snovi (oso-
bito iste v kalicah), kar je tudi nekaj vredno. — Za to pri¬
pravljanje se priporočajo žito, sočivje, korenstvo in gomolne
rastline.

Žito in sočivje kuhamo toliko časa, da postane mehko.
Nato odcedimo vodo, piče prav nič ne mešamo, ampak jo
pustimo tako dolgo stati, da se ohladi. Ko bi sočivje v
vodi ohladili, postalo bi nekako žlemasto, neslastno, ne¬
okusno, prevodeno, in živina bi ga jedla nerada. Povedati
pa moram, da izsrka pri kuhanju voda mnogo redilnih
snovij v se; torej ni odlita tekočina brez tečnosti, kakor se
navadno misli; pametna gospodinja pokrmi fižolovo in gra¬
hovo vodo svinjam. Korenstvo smemo kuhati le toliko časa,
dokler se ne zmehča; vsako prekuhanje je napačno in škod¬
ljivo. Potem odcedimo vodo, pičo pa pustimo stati v po¬
sodi, da se ohladi. Ko bi pustili kuhano korenstvo v vodi,
postalo bi sčasoma neokusno, trdo in klejasto, torej slabejše
za krmljenje. Voda, v kteri se je kuhala repa, ima nekaj
redilnih snovij v sebi, torej jo porabimo za pijačo svinjam.
Nekteri jo tudi pripravljajo tako-le: Repo očedijo, pustijo jo,
da se ohladi, potem jo zmečkajo, prilijejo repno vodo ter jo
precej pokrmijo. Krompirjeva voda (v kteri se je kuhal
krompir) nima skoro nič redilnih snovij, a zraven tega ni
povsem neškodljiva. Napačno ravnajo torej one gospodinje,
ktere pokladajo krompirjevo vodo zajedno s krompirjem.
Ona, ki je doslej tako delala, naj se v svojo korist po¬
boljša ter naj opusti škodljivo razvado.

Za svinje je kuhana piča najboljša, najpripravnejša in
najzdravejša, bodi si že žito, sočivje ali korenstvo. Prašiči
prebavijo in izkoristijo kuhano pičo bolj, kakor pa surovo;
torej se jim naj piča vedno kuha in nikoli surova ne po-
klada. Za druge živali pa ni kuhana klaja pripravno krmivo;
osobito konjem, žrebetom in teletom more več škodovati,
kakor koristiti.

6. Kaljenje in praženje.

Različno žito, sočivje, divji kostanj, želod namočimo v
vodi ali jih poškropimo z vodo ter jih pustimo tako dolgo

Umna živinoreja. 7

98

ležati na gorkem, da začno odganjati kalice. To priprav-
ljenje živalske krme imenujemo kaljenje.  (Glej stran 79.).
Ako pa denemo gori navedeno krmo v sušilnico ali v vročo
peč, da se praži (žge kakor kava), tedaj pravimo temu pra¬
ženje.  Oboje omenjeno pripravljanje ni pri nas običajno in
bi se tudi ne izplačalo za splošno krmljenje, kajti bilo bi
predrago. Veliko večjega pomena pa je kaljenje in posebno
praženje iz zdravniških ozirov.

Za kaljenje upotrebljamo največkrat ječmen, a včasi
tudi ostalo žito, sočivje, divji kostanj in želod. Ko začne
poškropljena klaja odganjati kalice, takrat je za krmljenje
pripravna. Ako ne moremo vse na enkrat porabiti, posu¬
šimo jo na solncu, v peči, ali v sušilnici ter jo kasneje zdro¬
bimo in pokrmimo. Omenjeno krmivo jako prija slabotni
in preboleli živini, da si pomaga z njim hitro na noge.

Za domače zdravilo pražimo največkrat oves in ječmen,
a vendar tudi sočivje in želod. Nekoliko te klaje (kar se
baš rabi za zdravilo) se more žgati v ponvicah ali v drugih
jednakih posodah tako, kakor kava. Proti driski naših do¬
mačih živalij je praženo in stolčeno žito uspešno ter pripo¬
ročljivo domače zdravilo. Prašek potrosimo na klajo, ali ga
pa kuhamo na vodi in vse skupaj damo živini piti; ako ne
bi hotela piti, vlijemo ji s silo. To zares priprosto, a ven¬
dar koristno domače zdravilo bi naj rabil kot prvo sredstvo
vsak živinorejec proti gori omenjeni, ne vsekdar lahki bolezni.

7. Okisanje krme v jamah.

Pri tem se s klajo baš tako ravna, kakor z zeljem, ki
ga hočemo okisati, samo da rabimo namesto kadi (čebra)
jamo. S tem pripravljanjem se kolikost hraniva nikakor ne
pomnoži, da, lahko se še celo pomanjša. V jamah okisamo
tisto klajo, ktera se hitro pokvari; pa tudi trdo krmo pri¬
pravljamo večkrat na ta način. Za omenjeno pripravljanje
je primerno sledeče krmivo: koruznica, repno, krompirjevo
in pesno (od pese) perje, nadalje krompir, repa, korenje,
pleve, slama, pretrdo seno, grahova slama itd. Posebno pa¬
metno ravna tisti, kdor okisa zmrzel krompir ali repo, da
se mu dalje časa zdrava ohranita ter ne gnijeta. Seno in
detelja se ne pripravljata na omenjeni način, če je bilo
vreme za sušenje ugodno. Ko bi se pa zaradi deževnega vre¬
mena ne mogla posušiti, okislimo ju v jamah, da se obva¬
rujeta pokvarjenja.

99

Pripravljanje je sledeče: Poišči prostor, kamor podze¬
meljska voda ne doteka, ker sicer bi krma segnila. Izkoplji
poldragi meter globoko jamo z navpičnimi stenami ter jo
na vseh štirih oglih pookrogli (okroglo napravi). Seveda so
podzidane in izcementovane jame boljše, a vendar imajo;
veliko napako — predrage so. Noter nameči nekoliko krme/
dobro jo pohodi in stlači ter-malo nasoli. Preveč je ne smeš
nasoliti; kajti preslana klaja bi povzročevala drisko; nekteri
celo nič ne solijo, in vendar se krmivo dobro ohrani in
pravilno skisa. Nato nameči klaje z novega (med sveže
perje devaj plev in slame) in to dobro zgazi; posebno trdo
potlači na oglih in na straneh. To moraš ponavljati tako
dolgo, dokler ni jama popolnoma izpolnjena. Zatem klajo
polagoma zožuj, da napraviš podobo strehe; nikakor pa ne
pozabi na tlačenje. Dobro zgaženo krmo pokrij z drevesnim
perjem, ali z rezanico, nato pa s prstjo vsaj pol metra na
debelo. Prst (zemljo) moraš dobro pogaziti in steptati ter
jo naravnati, da je gladka, kakor po mizi; umestno je tudi,
ako narediš iz dolge slame (škope) nekako streho, da se po
njej voda odteka. Dalje nametaj okoli in okoli prsti, da se
ne steka voda v jamo. Še na neko jako važno okolnost te
moram opomniti. Ker se klaja vedno stiskuje in ponižuje,
nastanejo sčasoma na prsti luknje in poke, ktere moraš
skrbno zadelovati, da zrak v jamo ne zaide, ker sicer bi
krma gnila in postala plesniva.

Klaja se okisa v 10—14 dneh, a vendar je ni treba
precej pokrmiti; ako je jama dobro zadelana, more se dolgo
časa dobra in za krmljenje pripravna ohraniti. Ko jamo
odpreš, udari ti v nos prijeten, kislast duh; le repno perje
diši nekako neprijetno, torej ne smeš nikoli samega v jamo
nametati. Krmivo se sprime v jami tako trdo, da ga moraš
včasi rezati z železno lopato.

Okisana trava ugaja vsem živalim, še svinje jo jedo;
vendar je navadno konjem in ščetinarjem ne krmimo. Po¬
sebno dobro, da, jako izvrstno pa prija molznim kravam,
pri kterih napravlja prav slastno in okusno mleko. Krompir
iz jame pokrmimo svinji, govedu in ovci, a repa diši molz¬
nim kravam, in tudi pitalna goveda je ne zametujejo. Ni¬
koli pa ne smeš pokladati hkratu preveč kislaste krme, vedno
dajaj zraven tudi druge klaje, da ti ne postane živina dri-
skava.

1 *

100

8. Kako napravimo klajo okusnejšo?

Parjenje krme je sitno in težavno, ker moramo imeti
vedno vrele vode pri rokah, in ker ne moremo na enkrat
mnogo popariti. Zategadelj pripravljajo dandanes mnogi
gospodarji krmivo v kadeh, v kterih se samo po sebi spari
in toliko zavre, da diši kakor kislasto vino. Na ta način
se klaja zmehča ter napravi prebavnejša in okusnejša; vse
to se zgodi brez ognja in posebnega dela.

Različno klajo, kakor pleve, sempirje, največkrat pa
remnico  polijemo na čistem prostoru z osoljeno vodo. Na¬
močeno krmo dobro premešamo, da se vsaka bilka namoči.
Tej mešanici lahko pridenemo zrezanega krompirja ali repe
in za poboljšek nekoliko otrobov. Potem stlačimo krmo v
kad (čeber), pokrijemo jo z deskami in obložimo s kame¬
njem. Koliko časa pa potrebuje to krmivo za okisanje?
Čim gorkejši je zrak, kjer posoda stoji, tem prej se klaja
ugreje in postane kislasta; čim hladnejša je okolica, tem
poznejše se to zgodi. Ako stoje posode v hlevu, ugreje se
piča v 1—2 dneh v toliko, da je za krmljenje pripravna, a
na mrzlem prostoru še le v 3 — 4 dnevih. Zapomniti si je
treba, da je ugreta krma tedaj za krmitev sposobna, kedar
začne malo po kislem dišati (vinski duh). Osobito mi je
opozoriti, da mora gospodar paziti, da se rezanica ali druga
klaja v posodah preveč ne skisa, da ne postane kisla kakor
jesih, in da ne počne gniti. Tako izprijene klaje noče ži¬
vina jesti, dalje pa ji je tudi nevarna, ker povzročuje raz¬
lične in nevarne bolezni v prebavilih. Ugreto krmo moramo
gorko pokladati, kakor smo jo vzeli iz posode, vendar je ne
smemo nikdar preveč dati ali izključno z njo krmiti, kajti
v tem slučaju bi utegnila škodovati. — Kislasta piča ugaja
izvrstno molznim kravam (dajejo mnogo mleka) in tudi pi-
talnim govedom (dobro se rede); v malih delih (porcijah) jo
smemo krmiti tudi delavnim volom. Za konje pa ni pri¬
kladna, in zatorej se jim naj ne daje; tudi mladi, nedorastli
živini ne prija.

Kdor hoče s tako klajo svoja goveda (osobito krave in
pitance) uspešno rediti, tisti naj postavi po številu živine
dve, tri ali več posod v hlev. Ko se izprazni jedna posoda,
napolni se z nova, ter se počne iz druge krmiti. Od po-
četka se ugreta krma živalim sicer nekoliko ustavlja, a po¬
lagoma se navadijo na njo. Tudi živinorejec se kmalu pri¬
vadi temu pripravljanju, da mu ne dela nikakoršne pregla-

101

vice. Svetujem vsakemu večjemu posestniku, naj pripravlja
na ta način klajo, ker more hkratu prirediti več krme, kakor
pa s parjenjem. Nikakor pa mi ni treba posebej poudar¬
jati, da je za jedno ali dve kravici parjenje pripravnejše.

?. 0 škodljivi in izprijeni krmi. —
Kako se zboljša pokvarjena klaja?

I. Dražljiva in slabeča krma.

Vsaka pokvarjena in neprikladna klaja je manj tečna
od dobre in pripravne — da, včasi je celo naravnost škod¬
ljiva. Nenaravne in izprijene krme ne moremo nikdar v
toliko zboljšati, da bi postala popolnoma neškodljiva in po¬
vsem dobra. Vse, kar moremo storiti, je to, da skušamo
pomanjšati škodljivosti. Ta namen dosežemo na sledeče
načine: 1.) Slabeče in predražljive klaje ne pokladamo ni¬
koli same na sebi. 2.) Škodljivo klajo polagamo le v malih
delih. Popolnoma pokvarjeno in strupeno krmivo pa po¬
polnoma odstranimo ter ga sploh ne krmimo. 3.) Pokvar¬
jeno klajo odberemo od dobre; tako na pr. izberemo ples¬
nivo seno od dobrega. 4.) Pri krmljenju slabe ah pokvar¬
jene pice dajemo živalim nekoliko soh. 5.) Izprijeno krmivo
pripravljamo na različne načine, da mu odvzamemo neko¬
liko škodljivosti.

Naša živina ne dobiva običajno dražljive krme; to bi
se utegnilo pripetiti le na pašnikih, posebno spomladi, ko
še dobre trave primanjkuje. V vrsto dražljivih zelišč spa¬
dajo smrekovi, jelševi, borovi in brinjevi vršički, zlatice,
mleček, konoplje, resa, črnice, ločje in dr. Vse navedene
rastline dražijo in razburijo želodec in čreva, da se vnemo;
iz tega pa nastane slabo prebavljanje, driska, scanje krvi,
krvavo mleko itd. Da se odvrnejo omenjene bolezni, treba
je po mogočosti odganjati živino od imenovanih rastlin;
glavna stvar pa je, da se spomladi prerano ne pase, ko še
dobre trave primanjkuje.

Vsa rastlinska, vodena ah z vodo pripravljena krma
oslabi in omehkuži prebavila, da postanejo nesposobna za
uspešno prebavljanje druge klaje, da, včasi celo zbole. To
se zgodi tem prej, ako polagamo dalje časa zaporedoma

102

slabečo klajo, in ako je ista morda tudi mlačna. K slabeči
klaji štejemo otrobovo in močnato vodo, poparjeno reza-
nico, okisano seno ali sempirje, odpadke iz žganjarij in cu-
kraren* pivne drože itd.

Nikoli ne krmi vodene (slabeče) klaje konjem, žrebe¬
tom in teletom, ampak molznim kravam, pitalnim govedom
in svinjam. Dajaj zraven tega tudi sena, slame in žita; je-
dinim prašičem ugaja samo vodeno krmivo. Ko bi se pri¬
kazala vsled krmljenja kaka bolestna znamenja, tedaj odteguj
polagoma slabečo klajo ter jo nadomestuj z dobro, pri¬
kladno ; razun tega pa dajaj živini za zdravilo encijana,
kalmeža ali pelina.

2, Po povodnji izprijeno krmivo.

'f  slabih in deževnih letih zboli več živine zaporedoma;
v takih časih tudi breje samice pogostoma zvržejo. Morda
se bo zdela ta trditev komu malo verjetna, vendar pa je
resnična. Evo dokaza: Voda, blato in pesek pokvarijo krmo,
a izprijena klaja povzročuje bolezni in zvrženje.

Včasi lije na zemljo, kakor da bi bile vse nebeške zatvor-
nice odprte. Nasledek temu je, da izstopi voda na nizko
ležeče travnike ter napravi dosti škode ubogemu trpinu —
poljedelcu. Povodenj nanese na travo blata, peska in raz¬
lične druge nesnage. Nadalje izsrka voda rastlinam mnogo
redilnih snovij, ktere so bile namenjene živalim v hrano.
„Uboga živinica!" vzdihuje kmetič, kajti znano mu je, da
ne izgubi poplavljeno, seno samo na vrednosti, ampak da je
tudi škodljivo. Zares se mora živina ubogega gospodarja,
kteri nima denarja za nakup dobre klaje, smiliti vsakemu,
v živinoreji količkaj izurjenemu človeku. Po povodnji iz¬
prijena klaja povzročuje, če se krmi sama zase, slabo uspe-
vanje, ujedanje , 1  zaprtje, vnetje v grlu in dušniku, hiranje,
zvrženje itd.

Kako se te bolezni po mogočosti zabranijo? Znam
sicer za dobro pomoč, ali žalibože, ista more koristiti samo
premožnejšim živinorejcem, za revnega posestnika pa ne
velja mnogo. Moj nasvet se glasi: Dokupi tečne klaje ter
jo mešaj med svoje slabo krmivo. Iz rečenega izprevidite,
da je moj nasvet prav lep za bogatinca, ali šepav za siro-

1  Sam sem videl za koliko poginilega konja, ki je imel v debelih
črevih S klgr. peska. Zatlačena in peskovita mrva je povzročila smrt.

103

maka. Vendar pa nočem in tudi ne smem končati tega se¬
stavka, predno ne povem tudi ubožnejšemu živinorejcu ne¬
koliko navodil. Blato in pesek sta škodljiva zdravju; za¬
torej se naj blatno in s peskom pomešano seno na solncu
presuši, z vilami strosi ter z osoljeno vodo poškropljeno po-
krmi. Še boljše pa je, ako se posušeno in strošeno seno
zreže za rezanico, ktera se naj z vrelo vodo popari (prideni
za poboljšek otrobov) ter mlačna pokrmi. Nekteri ugrejejo
rezanico v posodah (glej str. 100.), kar je v tem slučaju vse
hvale vredno. H koncu še omenim, da je napacho* goniti
živino na blatne pašnike, dokler jih dež ne opere, in dokler
jih solnce ne posuši.

3. Zaduhla, plesniva in gnila klaja.

Seno, slama, detelja, nadalje žito in sočivje, vse to naj
bode povsem suho, predno jih spravimo pod streho. Kdor
peha vlažno krmo na odre ali v kašče, tistemu se bo sča¬
soma bolj ali manj izpridila, postala zaduhla, plesniva ali
celo gnila. Te različne stopinje (zaduhlost, plesnivost in
gniloba) nam povedo, da je krma manj ali bolj izprijena,
manj ali bolj škodljiva.

Zaduhlo in plesnivo klajo moremo nekoliko zboljšati,
a gnila ni za drugo rabo, kakor za gnoj. Nikakor pa ne
smemo misliti, da zaduhlo in plesnivo seno ni izprijeno;
ono je v resnici pokvarjeno ter živalskemu zdravju zelo
škodljivo, kar bomo še kasneje slišali. Ako spravimo vlažen
oves (sploh žito in sočivje), začne sčasoma neprijetno po
zaduhlem dišati, kasneje postane plesniv — torej škodljiv.
A tudi za korenstvo in gomolne rastline ni jednako, ako se
pospravijo o lepem ali deževnem vremenu, ako pridejo suhe
ali mokre v klet. Za mokrih in deževnih dnij pospravljeno
korenstvo začne hitro gniti, izpridi se in škoduje.

Ktere bolezni pa povzročuje zaduhla, plesniva in gnila
klaja? Evo najvažnejše: Motjenje v prebavljanju, neprebav-
nost, ujedanje, napenjanje, vnetje v črevih in želodcu, vnetje
v ledvicah in scalnem mehurju, krvava scalnica, driska, včasi
tudi zaprtje; le tem, deloma jako nevarnim boleznim se pri¬
druži groznica, vnetje v sopilih in večkrat tudi smrt.  Na¬
dalje napravlja pri brejih živalih zvrženje.  Če jo krmimo
doječim živalim, postane mleko nevarno in škodljivo, ki
učinja pri sesajočih mladičih kaj pogosto smrtonosno drisko.
Plesnivo seno dela pri konjih, mimo že omenjenih boleznij,

104

tudi težko sapo; nadušljivi konji pa postanejo še bolj na-
dušljivi, ako jedo plesnivo seno. Neki posestnik s Koroške
mi je pravil svoje dni sledečo dogodbico: „Čital sem v kme¬
tijskem listu, da je plesniv oves konjem zelo nevaren. Imel
sem starega konja, kterega sem redil bolj iz usmiljenja, ka¬
kor zaradi dela. Začel sem ga krmiti z izprijenim ovsom,
da se sam prepričam o resnici tega, kar sem čital. Konj
je začel prav težko dihati; tretji dan se je počel na vsem
životu tresti, kasneje rpu je nekoliko odleglo. Četrti dan so
bila bolestna znamenja hujša; konj je po vsem životu drgetal,
na enkrat je padel kakor omrtvouden na slamo, in proti
večeru je bilo po njem/

Kako se zboljša zaduhla in plesniva klaja? Le malo
plesnivo ali zaduhlo seno in tako slamo posuši na solncu,
dobro ju iztroši in ju pokrmi med dobro klajo pomešani.
Nekaj škodljivosti odstraniš tudi na ta način, da tako klajo
v jami okisaš (glej stran 99.), ali jo zrežeš in popariš. Za
zboljšanje plesnivega krmiva je slednjič okisanje v kadeh kaj
dobro. (Čitaj na 100. strani.) Močno plesnivo ali celo gnilo
seno, deteljo in tako slamo povsem odstrani in jih nikdar
ne krmi. Omenjena klaja nima skoro nikakoršnih redilnih
snovij, a zraven tega je močno škodljiva, zaradi tega za
krmljenje nesposobna. Zaduhlo in plesnivo žito moraš oprati
ter posušiti, predno ga pokrmiš. Ge je žito močno pokvar¬
jeno, tedaj ne zadostuje samo pranje in sušenje; v teh slu¬
čajih ravnaš najpametneje, ako ga tudi skuhaš in prašičem
pokladaš. Zaduhla, gorjupa (žaltova) moka je pokvarjena;
škodljivost se pomanjša na ta način, da se žaltova moka
skuha. Pameten in izurjen živinorejec ne meša surove žarke
moke med ostalo kuhano pico; on kuha žgance, ktere po -
meša v malih delih med pripravljeno korenstvo. Nagnilo
repo, krompir itd. izrezaj; zdrave koščke skuhaj svinjam, a
gnile dele popolnoma odstrani. Pregnilo korenstvo se ne
bi smelo nikdar krmiti, kajti ono lahko več škoduje, nego
koristi.

Opomba. V nekterih letih krompir nikakor ne uspeva.
Na cimi (krompirjevki) opažamo od početka rumene pege,
ktere postanejo kasneje rujavkastočrne, a slednjič se perje
posuši. Na izkopanem krompirju vidimo rujavkaste maroge,
ktere se polagoma izpremene v črne (suha gniloba); drugi¬
krat je krompir mehek, smrdljiv, gnil (mokra gniloba).
Ge ima krompir le rujave pege (ni gnil), tedaj se more
porabiti, ker ni še posebno nevaren. Črn in suh krompir

105

(suha gniloba) kuhaj in mešaj v malih delih med drugo
pico, a vendar samo za navadne ščetinarje; nikoli ga pa ne
smeš dajati mladim prašičkom ali doječim svinjam. Mokro-
gnili krompir povzročuje pri svinjah in prežvekovalcih ne¬
varno vnetje v črevih ter hudo drisko, ktera se more kon¬
čati s smrtjo. Ne krmi z njim!

4. Kaj je storiti z zmrzlo klajo?

Najumnejši in najprevidnejši kmetovalec ne more za-
braniti, da bi mu sem ter tja krma ne zmrznila. Kar je že
pod streho shranjenega, to more obvarovati zmrznjenja, a
kar je še pod milim nebom, nad tem vlada stvarnik sam.

Največkrat nam zmrznejo gomolne rastline in koren-
stvo, dalje trava, repno perje, korenjevka itd. Res je, da
zmrzla krma ne izgubi prav nič svojih redilnih snovij, a
vendar kaj rada gnije. Zmrzel krompir ima v sebi tiste
redilne dele, kakor jih je imel pred zmrznjenjem; a kasneje,
ko se prikaže gniloba, izginja hranivo. Zmrzlo krmivo
ohladi prebavila (notranje prehlajenje), in iz tega nastanejo
driska, ujedanje, napenjanje, vnetje v črevih itd. • Dalje ima
zmrzla klaja tudi to, za gospodarstvo pogubno napako, da
prav hitro gnije, ko se je otajala; slednjič mi je še ome¬
niti, da izgubi precej svoje okusnosti. Navedene okolnosti
so gotovo dosti imenitne, da obrača živinorejec na nje svojo
pozornost, ako hoče odvrniti škodo ter živino pri zdravju
ohraniti.

Kako odvračamo bolezni, in kako zabranimo gnilobo?
Kot glavno pravilo v lem oziru si zapomnite sledeče: Ni¬
koli ne krmite zmrzle Maje, predno je niste primerno pri¬
pravili. Nikdar ne gonite svoje živine na zmrzle pašnike.  Ge
imate le nekoliko zmrzle krme, tedaj jo pokuhajte in pora¬
bite, ali jo pa precej pokrmite, ko se je otajala in mrzloto
oddala; to je najprvi in najboljši pripomoček, da bolezni
odvrnete in gnilobo zabranite. Ali to ni vsekdar mogoče,
ker včasi ima gospodar toliko zmrzlega krmiva, da ga ne
more porabiti v nekolikih dnevih. Kaj je storiti v takih slu¬
čajih? Tudi zato nam je znana precej dobra pomoč. Klaja
se nameče v jame, nasoli in stlači, kakor sem povedal na
99. strani. V jamah se krma okisa ter ostane dalje časa za
krmljenje sposobna.

106

5. Bela rosa in rja.

Sivita ali bela rosa  napada največkrat slamo različnega
sočivja, a tudi ostalim rastlinam ne prizanaša. Zelišča (oso-
bito perje, včasi tudi stebelca) se pokrijejo s sivobelim,
moki podobnim praškom, kteri je brezokusen in po ničemur
ne diši. — Rja (rija) se prikaže na perescih, stebelcih in
na plevah različnih žit, a tudi, akoravno redkejše, na vsako¬
vrstnih travah. Na rastlinah opažamo rudečkaste, rujave
ali črnkaste pege, ktere so včasi podolgaste, včasi zopet
okrogle; to je rja. Sem in tja se nahaja na žitu toliko rje,
da je vsa bilka z njo pokrita ali, kakor pravimo, nasejana.
Rjasta krma je živalim dosti nevarnejša, kakor tista, na
ktero je padla bela rosa.

Sivka in rja dražita in vnameta prebavne dele (or¬
gane), napravljata slabo prebavljanje ter mehko, vodeno,
da, eeld s krvjo pomešano blato. Večkrat povzročujeta tudi
vnetje v gobcu, izcejo slin, vnetje v scalih (scanje krvi), da,
celo krvavo mleko. Ako dobe breje živali mnogo take iz¬
prijene klaje, prikaže se pri njih s trutom združeno zvrženje,
dalje mrtvoudnost posameznih delov, krč itd. Imenovane
bolezni nam povedo, da je rjasta in po beli rosi izprijena
krma jako nevarna, kar je treba znati vsakemu živinorejcu.

Kako se je ogibati imenovanih boleznij ? Vsa klaja,
ktero je rja strla, in na ktero je padla bela rosa, je pokvar¬
jena, torej škodljiva. Močno rjaste krme ne smemo nikoli
pokladati, kajti ona je vsem domačim živalim silno nevarna;
boljše je nekoliko mrve dokupiti, kakor pa v nesrečo priti.
Zelo napačno bi ravnali, ko bi hoteli nastiljati z rjasto klajo;
z gnojem pride namreč na njive tudi tista mala glivica, ki
je povzročila rjo, ter ponavlja prihodnje leto svoje škodljivo
početje. Slama, ki je od rje močno rujavkasta, ni niti za
krmljenje, niti za nasteljo kaj prida; najboljše je, dajo se¬
žgemo, ker s tem odstranimo bolezni ter zabranimo razšir¬
janje rje. Nekoliko izprijeno seno in slamo posušimo, iz¬
trošimo, poškropimo s slano vodo ter ju pokrmimo med
dobro klajo pomešani. Najboljše pa storimo, ako tako klajo
zrežemo in poparimo, ker ji s tem pripravljanjem odvzamemo
največ škodljivosti.  Nekteri hvalijo tudi okisanje v jamah;
napačno to gotovo ni in vselej več koristi, kakor škoduje.
Nosečih in doječih živalij ne bi smeli nikdar hraniti z rjasto
krmo, kar bi bilo omeniti tudi za nedorastle živali, kajti
njim najbolj škoduje. Izmed vseh domačih živalij morejo

107

rjasto krmo najuspešneje prenašati delavni voli, zatorej jo
bomo krmili v prihodnje samo njim, in sicer v malih delih
(porcijah). Ko bi se prikazala kakšna bolestna znamenja,
tedaj pa bomo izprijeno klajo precej odstranili ter jo z dobro
nadomestili. — Bela rosa pač ni tako zelo nevarna kakor
rja. Krmivo, ktero je pokvarila sivka, moramo posušiti ter
iztrošiti, kar navadno zadostuje. Dež izpere mnogo bele rose;
zategadelj je jako umestno po škodljivih pašnikih še le tedaj
pasti, ko jih je dež opral ter deloma očistil.

6. Nekoliko besed o sneti.

Največkrat opazujemo snet na rži; vendar pa se na¬
haja tudi na drugih žitih in na travah. Namesto zrna vi¬
dimo rujavkasto, črnovišnjevo, ali črno, okroglo, malo za¬
krivljeno, precej veliko telesce. Ge to spako razkoljemo in
razdrobimo, opazimo, da je sredina sivkasta, pri drugi sneti
pa črne barve, kar se ravna po starosti.

Snet je strup človeku in živini.  Ljudje, ki so uživali
kruh iz močno snetivega žita, v?bole nevarno, da, celo
smrtno; to zatrjujejo zdravniki, in o tem so nas tudi iz¬
kušnje poučile. Naše domače živali ne zbole tako cesto,
kakor ljudje, ker one navadno ne dobe hkratu toliko sneti,
da bi se zastrupile. Ko bi pa požrlo kako živinče slučajno
mnogo sneti, takrat opažamo pri njem sledeča znamenja:
Ono je nemirno in vzburjeno, davi se, bljuje, naznanja jako
hude bolečine v trebuhu, večkrat ga napade kolika. Žival
začne sčasoma hirati (ako je ne umori prva bolezen), po¬
stane omočena in vrtoglava, od srca oddaljeni deli umro —
snet se pritisne. („Dom. Živinozdravnik" str. 130.) Vsa na¬
vedena znamenja so najbolj očividna pri svinji, manj ško¬
duje snetiva klaja konjem, a najmanj govedu in ovci. Po¬
sebej omeniti in osobito poudarjati pa moram, da je sne-
tivo žito najbolj nevarno in najbolj škodljivo brejim živalim.
Ono ima namreč lastnost, da povzroči stiskanje maternice;
stiskajoča se maternica pa tišči na sad, kteri pogine ter
odide pred določenim časom iz telesa — živali zvržejo.

Kako je ravnati s snetivo klajo? Snetivega žita ali
sena s snetivimi travami ne smeš nikdar in nikoli polagati
brejim živalim.  Najčešče pokrmijo nepripravljeno snetivo
rž, otrobe snetive rži ali kakega drugega žita svinjam
in govedom; to moraš opustiti, posebno brejih živalij ne
smeš siliti s tako krmo.  Snetivo žito moraš oprati, posušiti

108

in kuhano pokrmiti govedu ali ovci. Sploh pa ne smemo
dati na enkrat obilo snetive krme, ampak jo moramo me¬
šati v malih delih med ostalo dobro pico.

Opomba. Na zelju, repi in na drugih jednakih rast¬
linah se prikaže nektera leta neizmerno število gosenic. Ako
se primeri — kar je lahko mogoče — da požre žival z ze¬
lenjavo veliko gosenic, tedaj more nevarno zboleti; vnetje
v gobcu in črevih, huda driska, groznica in dr. so temu na¬
sledek. Bodi mi dovoljeno z vzgledom pojasniti škodljivosti,
ktere nastanejo po zaužitju gosenic. Pred nekolikimi leti
je pritekel k meni neki živinorejec skoro brez sape. Ves
prestrašen mi pripoveduje, da ima desetero goveje živine in
vsa mu je na nagloma zbolela. „Goveda so otožna, ža¬
lostna, ne žro, in iz gobca se jim cede neprenehoma sline;
krave so izgubile več kakor polovico mleka/ končal je osupel
kmetič. O resnici tega sem se prepričal v njegovem hlevu.
Vzrok hitre bolezni je bil kmalu znan. Gospodar je namreč
obiral zeljnato perje ter ga z gosenicami vred krmil svo¬
jim govedom. Bolezen se je sicer ozdravila z malim pripo¬
močkom, ko se je zabranilo daljno krmljenje škodljive klaje,
a vendar bi se bilo lahko pripetilo kaj hujšega. Drugemu
posestniku pa je poginilo baš istega leta mnogo rac in gosij,
ker so obirale zeljnate gosenice. — Na perju mnogovrstnih
rastlin, osobito na dolnji strani peresa, vidimo včasi na ti¬
soče in tisoče malih živalic ■— pernatih ušij. Velika mno¬
žica teh živalic, ki izločujejo na zgornjo stran peresa neko
sladko in klejasto tekočino (medeno roso), napravi pri živini
vnetje v gobcu in črevih ter drisko. Take rastline še le
tedaj pokrmimo, ko jih opere zdaten dež.

7. 0 strupenem krmivu.

Pod imenom „strup“  razumevamo navadno tiste rast¬
linske ali rudninske snovi, ktere vsako živo bitje na na¬
gloma umore. (Hitro zastrupljenje.) V razširjenem pomenu
besede pa prištevamo „strupom“  tudi vso izprijeno in ne-
prikladno krmo. Ona sicer ne umori živine na enkrat, a
vendar napravlja različne, manjše ali večje bolezni, ktere
morejo sčasoma ugonobiti prej najzdravejšo žival. (Dolgo¬
trajno zastrupljenje.)

Najlažje se pripeti, da se živina zastrupi na pašnikih
ali pa v hlevu s strupenimi rastlinami. To se v resnici
češče dogaja, kakor navadno mislimo. Gospodarji se namreč

109

preveč zanašajo na prirodni nagon (instinkt) živalij ter se
tolažijo z mislijo: živinče itak ne žre strupenih zelišč. To
mnenje pa ni vselej opravičeno. — Izkušnja nas je poučila,
da večina strupenih zelišč ne škoduje toliko ovci in kozi,
kakor govedu, konju in svinji. Nadalje nam je znano, da
so nektera suha zelišča manj strupena, kakor so bila sveža.
Vedno moramo sumiti, da se je živina zastrupila, ako je
zbolelo mnogo živalij, ktere so jedle jednoisto pico, za jed-
nakimi bolestnimi znamenji.

Strupe, bodi si rastlinske ali rudninske, delimo a)  v
ostre,  in b) v omotljive. Ostri  otrovi (strupi) povzročujejo ne¬
mirnost in razburjenost, izcejo slin iz gobca, trebuhobolje,
vnetje črev, drisko in bljuvanje ter prav zdatno pomnože
žilo in sapo. Omotljivi  strupi vplivajo na možgane in na
vse živčevje. Oni omamijo živali, učinjajo krče, norost (div¬
jost), topost in sevčda pomnože tudi žilo in dihanje. Pri
zastrupljenju z omotljivimi otrovi se priporoča sledeče kot
dobro domače zdravilo: Ocet (jesih), črna kava, kislo in
umeteno mleko, polivanje glave z mrzlo vodo, brizgljanje
jesiha v ritnik ter puščanje krvi . 1  Kedar se živina otruje
(zastrupi) z ostrimi strupi, tedaj ji moramo vlivati milnico
(žajfnico), olje, kuhovino stolčenega lanu, sleza (ajbiša) itd.;
tudi brizgljanje omenjenih sredstev ni napačno. Za svinje
se priporoča v vseh slučajih zastrupljenja tako zdravilo,
ktero napravi bljuvanje (kozlanje); tako na pr. za odrast-
lega prašiča dva grama v vodi raztopljene bljuvne soli. Pri
zelo hitrih strupih pa je pomoč navadno prekasna, kajti oni
presekajo nit življenja hipoma.

Najvažnejše strupene rastline, s kterimi bi se mogle
zastrupiti naše domače živali, so sledeče:

Podlesek  je suh in svež jednako škodljiv, najbolj stru¬
peno je njegovo seme. On napravlja bljuvanje in hudo
drisko.

Mleček  ima v sebi ostro mleko, ktero učinja jako hudo
drisko, scanje krvi, krvavo mleko.

Mak  raste med žitom kot plevel, ali se pa seje po
vrtih. Posebno škodljivo in nevarno je njegovo nezrelo
zrnje. Mak povzročuje od početka divjost in norost, a kas¬
neje topost in zaspanost.

Volčje jagode  so ljudem zelo nevarne, a živini ne ško-

1  To puščanje ima namen, da se s krvjo odtoči nekoliko strupa in
se s tem pomanjša nevarnost.

110

dujejo tako močno. Izmed vseh živalij so konju najbolj
strupene.

Ljuljka  raste med žitom. Zelena ni nevarna, zrelo
zrnje pa je jako omotljivo. Pri ovcah, svinjah in sploh pri
malih živalih napravlja omotico, topost, da, celd smrt. Go¬
vedu in konju je manj nevarna.

Zlatenice  so lepo rumene, a tudi jako strupene rožice.
Cvetočih zlatenic živina ne je, ali pred cvetjem jih more
požreti z drugo travo. One imajo v sebi oster strup, ki
učinja hudo drisko, da, včasi celo smrt. — Na pašnikih ra¬
stoče zlatenice se naj porujejo.

Teloh in cmerika  sta osobito spomladi nevarna, ko še
ni dobre trave; onadva učinjata vnetje v črevih in opasno
drisko.

Smrdljivec (smrdljivi koren ali pisana trobelika)  je omot-
ljiva rastlina, osobito nevarne so njegove korenine. Ovcam
in kozam je manj nevaren kot govedu.

Vodna trobelika  je vsem domačim živalim jako ne¬
varna; majhni deli te rastline morejo zastrupiti največje
živinče.

Tis (tisovo drevo)  je vsem živalim strupen; on napravlja
omotico in topost.

Zobnik  je konju silno strupen; ostala živina pa ga uživa
brez nevarnosti.

Duhan (tobak)  je govedu opasna rastlina. Večkrat ra¬
bijo tobakovo kuhovino zoper uši; paziti je treba, da se žival
ne obliže ter ne zastrupi.

Naprstek  je konjem nevaren.

Vrtna zelenika (pušpan)  je strupena. Cital sem v
kmetijskem časniku, da so zastrupili konja z 1 kilogramom
zeleničnega perja.

Sveže konoplje  se zvij 6 v klopčiče ter leže dolgo časa
neprebavljene v želodcu. Sicer pa povzročujejo vnetje v
črevih, drisko, omotico in krč. (Glej tudi na 91. strani. O
naših škodljivih rastlinah,  ki škodujejo človeku in
živini njegovi, citate lahko obširno v družbeni knjigi, ktero
je spisal profesor M. Cilenšek.)

Crešnjeve in~ breskove koščice , oziroma, jeder ca  so ne¬
varne svinjam. Če poje prašič mnogo koščic, popadejo ga
krči, on počne hitro dihati, slednjič pa — pogine.

Žarke (žaltove) oljnate tropine  so strup vsem živalim.
One napravljajo hudo drisko, omotico, topost in tudi smrt.

Ce stojd mlečni in kuhinjski odpadki  dalje časa na gor-

111

kem prostoru, začnejo vreti, postanejo kisli in zdravju kvarni.
S takimi izprijenimi odpadki se morejo svinje zastrupiti, kar
se je že večkrat dogodilo. Baš tako nevarne so pokvarjene
jeternice in krvavice ne samo ljudem, ampak tudi prašičem.

V bakrenih posodah stoječa hrana  je pogubonosna lju¬
dem in živalim. Znanih je več slučajev, da so poginile
svinje, ker so žrle pico, dolgo časa v bakrenih kotlih stoječo.
Kotli se naj pocinijo, in nevarnost je odpravljena.

Slano mlako (solamuro) 1  pokrmijo nekteri nevedni
ljudje prašičem, da jim „ne pridejo k nič“, kakor pravijo.
To je jako napačno ravnanje, ktero se večkrat prav hudo
maščuje. Poskusi so nas prepričali, da pogine konj ali tudi
govedo, če mu daš na enkrat 1 'j 2 —2 litra solamure, a V 2
litra omenjenega strupa umori največjo svinjo ali najtrd¬
nejšo ovco. Solamura je tem nevarnejša, čim starejša je.

VI. Hlev.

I. Dobrega hleva prostor in lega.

Kar je človeku hiša, to je živini hlev. Domače živali
prebijejo skoro vso zimo v hlevu, a tudi po letu se naha¬
jajo večkrat v njem. Neobhodno potrebno je torej, da je
hlev takšen, da živalim ne škoduje, ampak da jih ohrani
zdrave, in da jih varuje vseh vremenskih nezgod. Dober in
pravilen hlev pripomore mnogo k ohranjenju zdravja, a
slab ga podira in ruši.

Od vsakega zdravega hleva se zahteva, da je suh,
malo povišan od okolišča, da ima pravo lego, in da je po¬
stavljen iz pripravnega gradiva. Nadalje mora biti hlev
zračen, dovolj svetel, primerno topel, snažen, dosti visok in
prostoren, in slednjič naj varuje živino posilnega poškodovanja.

Naš živinorejec postavi hlev, kjer se mu baš zdi, in
kjer mu je najbolj pri rokah. Vendar se nadejam, da bo
vsak čitatelj te knjige zidal odslej pravilnejše, in da se bo
ravnal po nasvetih, ktere mu hočem ob kratkem navesti.
Prostor,  kjer se ima postaviti hlev, bodi suh, zdrav, t. j. brez
gnilih rastlinskih ter živalskih snovij, in naj stoji na neko-

1  Tako imenujemo vodo, ktera se napravi pri nasoljenju svinj¬
skega mesa.

112

liko povišanem mestu.  Ako nanese potreba, mora se stav¬
beni prostor nasuti, predno začneš zidati. Če je prostor
suh in zdrav, bode tudi hlev suh, ako si se oziral pri zi¬
danju na ostale potrebnosti. Povišan prostor stavbišča ima
ta pomen, da se gnojnica in kapnica lahko odtekata ter ne
zaideta v zemljo in stene, kar bi napravilo vlažnost. Hlevi
se ne smejo staviti nikdar zraven jezer, rek in stoječih voda
tako nizko, kakor je površje vode, ker bi bili vedno mokri
in vlažni. Nesuh (torej vlažen) hlev pa je živalskemu zdravju
škodljiv in nevaren; nasledki vlažnosti se javljajo sicer le
počasi, nevidoma, a vendar nikoli ne izostanejo. Kdor zida
hlev na močvirnata tla, tisti vabi bolezni vanj. Krajevne
razmere zahtevajo večkrat, da se stavijo hlevi na podnožje
kakega grička tako, da je jedna stena prosta, a druga tiči
v zemlji. Taki hlevi so vedno mokri in vlažni. Da se vlaž¬
nost pomanjša, treba je odpeljevati deževnico, kolikor se to
sploh more; kjer pa je le količkaj mogoče, naj se opusti
omenjeni način zidanja. Ko bi gospodar ne imel drugega
prostora, naj napravi na oni strani, kjer tiči stena v zemlji,
jeden meter od zidu oddaljen jarek, po kterem se naj od¬
teka deževnica; zraven tega naj skrbi, da se odteka strešna
voda po žlebovih.

Pri zidanju se moramo ozirati tudi na lego. Hlev naj
stoji na prostem, obrnjen pa bodi proti vzhodu. Prostor
pred njim naj bo čist in snažen, da živali ne ohole na par¬
kljih, kar bi se moglo dogoditi posebno pri ovcah.  Nikakor
ni jednako, ali je obrnjen hlev na to ali na drugo stran.
Dobro in pravilno zidan hlev mora biti po zimi gorek in
po letu hladen. Vse hiše in vsi hlevi, kteri so obrnjeni z
glavno stranjo proti severu, so mrzli in vlažni, ker vleče od
ondod oster veter, in ker jih ondi solnce malo obseva. Iz
tega vzroka ne smemo staviti hlevov tako, da bi bila obr¬
njena glavna stran (kjer se nahajajo okna in vrata) proti
severu. Mrzla severna sapa bi utegnila povzročiti prehla-
jenje in iz tega izvirajoče bolezni. No, bom pa obrnil glavno
stran proti jugu, misli si morda ta ali oni mojih čitateljev.
Le počasi, tudi to bi ne bilo dobro. Le predočimo si pe¬
koče poletno opoldansko in popoldansko solnce, ktero bi
pripekalo z vso močjo na vrata in okna, odnosno na živali.
Ob teh razmerah ne bi imela živina pravega počitka in za¬
dostnega pokoja; vročina in nadležne muhe bi jo preveč
mučile. Tudi proti zapadu obrnjeni hlevi bi bili morda še
prevroči, a vendar mnogo prikladnejši, kakor proti severu

113

in jugu ležeči. Najboljše in najpripravnejše je, da se obrne
glavna stran hleva proti vzhodu.  Jutranje solnce vpliva oživ¬
ljajoče na vsa živa bitja, torej tudi na živino; razun tega
pa ni niti prevroče, niti prehladno, kar živalim najbolj ugaja.
Ce ni mogoče obrniti glavne strani proti vzhodu, naj se na¬
sade v primerni daljavi košata drevesa, da odvračajo pre¬
ostro sapo ter prepekočo vročino. Dobro je tudi, če se na¬
pravijo na severni strani šupe za drva, za listje itd.; te
stavbe naj odvračajo od hleva mrzel veter.

2. Kakšne naj bodo hlevske stene?

V različnih krajih rabijo pri različnih razmerah raz¬
lično gradivo ali stavivo za hleve. Naš gospodar porabi
navadno to, kar ima pri rokah, in kar je najcenejše. Obi¬
čajno pa se kasneje prepriča, da je sicer ceno gradil, a
vendar je hlev drag, ker se mora često popravljati. Prvo
pravilo pri izbiri gradiva je, da je isto suho , za zrak pro¬
dorno  , a vendar mora odvračati preveliko vročino , prehud
mraz in preostro sapo;  seveda je za kmetovalca velike važ¬
nosti, da je gradivo tudi trpežno. Skoz suhe stene prihaja
vedno nekoliko čistega zraka v notranje prostore. Ako pa
so stene vlažne, zamaši voda male, prostemu očesu nevidne
luknjice, in čist vzduh ne more dotekati v hlev. Dalje so
mokre stene mrzle, kar utegne povzročiti prehlajenje; več¬
krat postanejo tudi plesnive, iz česar izvira sprijenje zraka.
V vlažnih hlevih bolehajo živali za vnetjem v sopilih in na
udobolju. One oslabe, dlaka se jim ščetini, in slednjič do¬
bimo od njih le majhnih dohodkov, t. j. krave imajo malo
mleka, pitalna živina se počasi debeli, in vprežna žival nima
prave moči.

Les  je najcenejše stavivo, a zraven tega odvrača kaj
dobro tudi mrzloto. Vendar imajo leseni hlevi to napako,
da so po letu vroči in slednjič malo trpežni. Lesenih sten
ne smete graditi iz desak (dil), ampak iz debelih krajevcev
(brunovja); vse luknje in špranje morate zapažiti z mahom.
Nekteri posestniki napravljajo stene iz desak ali protja,
ktere omečejo z ilovico ali mortom, kar je neumestno. Taki
hlevi so vlažni in malo trpežni. Najboljše in najzdravejše
gradivo so opeke. One so namreč suhe , kar je prvi pogoj ,
in drugič so varnejše (sigurnejše) zaradi ognja; iz opek gra¬
jeni hlevi so po letu hladni in po zimi topli. Namenite
stene  so sicer tudi dobre, samo zrak ne more lahko skoz

Umna živinoreja. 8

114

nje prodreti. Kjer se skrbi za zadostno prevetrenje, kjer je
dovolj kamena, tam se morejo stene napraviti iz njega,
kajti one so trpežne in po ceni. 1  Kamenite stene se morajo
do dobra posušiti, predno se omečejo in obelijo, ker sicer
bi bile vedno vlažne in mokre. Da ne zaide vlažnost iz
tal v stene, to preprečimo na ta način, da vzidamo med
podzidje in steno katrana, asfalta ali cementa. Ko začne
zid iz zemlje moleti (štrleti), napravi se na njem vrsta ravno
imenovanih snovij, ktere odganjajo potem vlažnost od sten.

3. Pod in strop.

Tlak ne sme propuščati scalnice, in ista se mora hitro
odtekati;  to je glavno, vse drugo pa dosežemo manj ali več
z nasteljo.

Tla naj bodo torej neprodorna,  t. j. taka, da ne more
scalnica in gnojnica va-nje zalezti, dalje nekoliko nazaj nag¬
njena in malo vzvišena.  Ge se ne more scalnica odtekati,
zasede se v pod ter usmradi in okuži ves hlev, kar povzroči
mnogovrstne bolehavosti, da, celo nevarne bolezni. Hlevi
z neprodornim tlakom pa se tudi lažje razkužijo, če se pri¬
krade v nje kaka kužna bolezen.

Dalje bodi tlak tako napravljen, da je vzadi nižji kakor
spredi; na tri metre dolgosti računamo navadno 5—7 cm
pada, t. j. sprednji del bodi 5—7 cm  višji od zadnjega.
Konjski prostor se sme še malo bolj nagibati, a za govedo
ne bi bilo to umestno, osobito ne za krave; kajti prenag-
njena tla pospešujejo zvrženje ter različne izstope. (Glej
„Dom. Živinozdravnic na 186—189. strani.) Scalnica naj
odteka v takozvane žlebove (jarke), kteri jo vodijo v po¬
sebne, zato pripravljene gnojnične jame zraven gnojišča.
Najboljše žlebove napravljajo iz kamena, kterega zvežejo s
cementom; oni se namreč lahko čistijo ter ne napravljajo
nikakoršnega smradu. Tudi si je zapomniti, da ne smejo
biti žlebovi pregloboki, da se živina ne poškoduje.

Hlevski prag bodi nizek, da se živali ne ranijo na
nogah.

V nekterih hlevih gradijo pod iz ilovice,  ktero dobro
zbijo; tak tlak je po ceni in ni premrzel, zraven tega je
dovolj mehek, in živali si ne obrabijo kopit in parkljev.

1  Opeke so sicer dosti boljše, a ker so predrage, ne more si jih
vsakdo omisliti.

115

Vendar pa je nekoliko vlažen; a glavna napaka je, da se
napravijo v njem luknje in kotanje, kamor se zasedeta blato
in scalnica, ki se sčasoma usmradita ter okužita hlev. Kdor
ima dosti nastelje, za tistega ni ilovčast tlak baš preslab,
osobito kar se tiče cvenka. Nekoliko več vreden je isti pod,
kteri je zbit iz ilovice , zemlje in peska;  a trpežen tudi ni.
Lesena tla  niso pretrda, torej ne poškodujejo kopit in par¬
kljev; vendar so zaradi tega nepripravna, ker usrkavajo
scalnico, in ker prehitro gnijo. Kdor hoče napraviti lesen
tlak, tisti naj izbere trd les (mehek ni dober) ter ga naj
tako zloži, da se voda ne zaseda, ampak da hitro odteka.
To se doseže na ta način, da se pod malo nagne, in da se
položč posamezne deske počrez, a nikoli ne po dolgem.
Nekteri napravljajo tlak iz drobnih kamenčkov , ktere zatolčejo
v pesek, zemljo in malto;  ta je sicer po ceni, ali vendar se
kaj težko snaži. Pod iz kamenitih plošč  je mrzel in trd; na
njem se živali lahko prehlade ter si poškodujejo kopita in
parklje, ako jim primanjkuje zadostne nastelje. Kdor pa
ima dovolj nastelje, in kdor zalije posamezne kamene s ce¬
mentom, tistemu se ni treba bati nobenih neprilik. Naj¬
boljši in najprikladnejši tlak pa napravljajo iz trdožganih
opek ter iz cementa in betona. Na pod nalijejo cementa,
potem pa postavljajo opeke tako jedno kraj druge, da stoji
ožji del navzgor; na vrhu pa jih je treba zaliti s cementovim
mortom. Da so opeke dovolj trde, to preskusimo tako-le: Opeko
stehtamo ter jo denemo dve uri v vodo; ako postane v vodi
le za nekoliko gramov težja, sposobna je za tlak, ako pa
popije mnogo vode, ni dobra. Omenjeni pod je izvrsten v
konjskih, pa tudi vrlo dober v govejih in svinjskih hlevih.

Strop  naj bo trden in neprodoren za sopare. Če je
strop nepropustljiv, tedaj je hlev po zimi gorek in sopare
ne zaidejo „pod streho" (podstrešje), kjer se navadno krma
nahaja. Kajti sparjena klaja postane neokusna in razun
tega ni brez vse nevarnosti, kar se je opazovalo osobito pri
brejih živalih, konjih in ovcah. Les ni pripravno gradivo
za hlevske strope, kajti on se napije sopare in zategadelj
je vedno moker; temu nedostatku malo odpomoreš, če prav
pridno zračiš. Nasproti temu pa je izbokan (velban) strop
mnogo boljši in za ohranjenje živalskega zdravja sposobnejši.

Streha ni posebne važnosti. Le toliko hočem omeniti,
da so slamnate strehe (ali deske) zaradi tega pripravnejše
od opek, ker so po letu hladne, po zimi pa bolj gorke.
Glede na nevarnost požarov pa so seveda opeke boljše.

8 *

116

4. O hlevskih oknih in vratih.

Okna  napravljamo zato, da doteka v hlev svetloba in
sveži zrak.

Okna naj bodo tako napravljena, da ne pada svetloba
naravnost v oči, kar velja v prvi vrsti za konjske hleve. V
tem oziru so najbolj nevarni solnčni žarki, kajti oni slabd
vid, učinjajo očesne bolezni, da, celo slepoto. Zaradi tega
ne da umen živinorejec napraviti oken pred glavo (spredi),
ampak vzadi, ali pa na strani, če je prisiljen imeti okna
pred živinčetom, naredi jih visoko pri stropu, da ne pada
prebleščeča svetloba naravnost v oči. Pa še več! Spreten
gospodar porabi visoko napravljena okna tudi za zračenje,
ker ve, da ne vleče skoz visoka okna mrzel zrak naravnost
na živali. Vsako hlevsko okno bodi tako narejeno, da se
po letu lahko odstrani ter nadomesti z mrežo. Previdnemu
posestniku je dobro znano, da se more z mrežo hlev za¬
temniti (kar je po letu velike važnosti), a čisti zrak vendar
doteka. On napravi okno iz dveh delov, namreč iz zgor¬
njega in dolnjega. Dolnji del stoji trdno (je nepremakljiv),
a zgornji se da odpirati. Pa kako se odpre? Povsem dru¬
gače, kakor se odpirajo okna v naših hišah. Na spodnjem
delu okna se pritrdi gornji del ter se odpira — zdaj bolj na
široko, zdaj manj, kakor je potreba — od zgoraj navzdol, ne
pa po strani, kakor je to navada v naših sobah. Umen ži¬
vinorejec si misli, ako okno tako pritrdim ter ga na ome¬
njeni način odpiram, teče mrzel zunanji zrak proti stropu
ter se že pogreje, predno pride do živali. — Ozrimo se
sedaj malo po hlevih naših slovenskih gospodarjev in pre-
štejmo tiste, v kterih smo našli primerna okna. Prav nič
se ne pregrešim zoper osmo zapoved božjo, ako odločno
zatrjujem, da od 100 hlevov najdemo komaj 5 takih, ki
imajo prilično dobra okna. V vseh drugih hlevih pa so
okna — prav za prav linice — napačna, premajhna, pre¬
nizka, ali jih pa sploh ni.

Previden in izkušen živinorejec reče hlevska vrata  tako
napraviti, da se živina, ko se podi ven in noter, ne more
poškodovati. On da narediti velika, t. j. dosti visoka in
dosti široka vrata; podboje (pangere) lepo poobla in po¬
gladi, da se živali na njih ne ranijo. Dvojna vrata (t. j.
vrata obstoječa iz dveh kril) so boljša in pripravnejša od tistih,
ki imajo samo jedno krilo. Kedar se živina izganja, od¬
preta se obedve krili, kedar pa ljudje sem in tja hodijo,

117

tedaj zadostuje, ako se odpre samo jeden del. Prebrisan go¬
spodar reče hlevska vrata tako zgraditi, da se ven, a nikoli
navznoter ne odpirajo. On si misli tako-le: Ge se vrata navznoter
odpirajo, dogodi se kaj lahko, da bi se med gnetjem živine
zaprla, in zaradi tega bi se utegnila pripetiti kaka nesreča;
tudi pri požarih je ta naprava velike važnosti. Ge se pa
vrata navznoter odpirajo, mora biti na vsakem krilu pritrjena
verižica, ktera se natakne na žrebelj, da se zabrani zapi¬
ranje. Previden gospodar da vrata tako pritrditi, da se vsak
čas lahko snemo ter zavoljo zračenja nadomestijo z leso.

5. Zračenje hleva.

Nečist in nezdrav zrak izpodkopava zdravje. Izprijen
vzduh sicer ne pokonča živalij na enkrat, a vendar jih za-
strupuje polagoma, počasi — zli nasledki ne izostanejo. Na
prostem ima živina dovolj čistega zraka, ali v hlevih — do¬
volj pokvarjenega. Pa kako naj bi bil v hlevih zdrav zrak,
ker se nikoli ne zračijo, ker to se dozdeva ljudem nepo¬
trebno. Ali ta nevednost, boljše rečeno malomarnost se,
žalibog, čestokrat prav hudo maščuje. „Kamor ne pride zrak,
tja pride bolezen," pravi stari in resnični pregovor; samo
želeti je, da bi si ga naši gospodarji tudi dobro zapomnili.

V male hleve dohaja pri vratih, oknih (če jih imajo)
in celo skoz zid dovolj čistega zraka; za nje ni treba po¬
sebnih prevetrovalnih priprav (vetril). Odprite okna, in
zrak se dosti izpremeni, pokvarjen odide, čist pa pride. A
v velikih hlevih je stvar drugačna. Mnogo živine potrebuje
mnogo zraka; tu ne bi nikakor zadostovala sama okna za
dovažanje svežega vzduha. Zatorej se morajo napraviti v
velikih hlevih posebne priprave, po kterih naj doteka zdrav
in svež zrak. V ta namen pustimo v zidu na obeh dolgih
straneh hleva, in sicer prav visoko pri stropu posebne
luknje. Te luknje morajo biti zaradi tega visoko v zidu,
da mrzli zrak ne vleče naravnost na živali ter jih ne pre¬
hladi. Zračne luknje ne smejo biti vodoravne ali ravno-
ležne (naravnost), ampak pošev (po strani) napravljene. To
je tako razumeti, da se prične luknja na zunanji strani zidu
nižje, in da se konča na notranji višje proti stropu. Zakaj
pa zopet to? vpraša me morda ljubi čitatelj. To je zato,
da dež in sneg ne moreta v hlev, in da teče mrzli zunanji
zrak proti stropu, a ne naravnost na živino. Na zunanji
strani pritrdimo črez zračno luknjo mrežico iz žice (dratu),

118

da zabranjuje muham in drugim jednakim nepovabljenim
gostom pot v hlev. Ta naprava je prav dobra, kajti ona
odstranjuje sitne mrčese, in vendar doteka v hlev dovolj
čistega zraka. Ko se je hlev dovolj prezračil, zamašimo
luknjo s slamo. Nekteri imajo še druge priprave, pri kterih
prihaja zrak po posebni cevi skoz streho in strop. Taka
prevetrila pa so predraga in večinoma nepripravna. Sploh
zadostujejo za naše razmere gori imenovane zračne luknje.

V poletnem času je za prevetrenje srednjega hleva do¬
volj, če se okna odpro ter vrata snemo in z leso nadome¬
stijo. Samo ob sebi pa se razume, da se morejo prezračiti
mali hlevi na ta način, da se odpro samo okna. Velike
hleve zračimo s tem, da odpremo zračne luknje, če je pa
potreba, tudi vrata in okna. Prav pametno je, ako se na¬
pravijo vrata iz zgornjega in spodnjega dela; vtem slučaju
se zgornji del odstrani ter nadomesti z leso. Ta način zra¬
čenja je kaj pripraven za soparne, poletne večere.

6. Primerna hlevska toplina.

Med prve pogoje zdravega hleva moramo uvrstiti pri¬
merno toplino.  Živini ne ugaja niti prevelika toplina, niti
presilen mraz; oboje škoduje. V vročih hlevih se živina
preveč omehkuži, da ji škoduje vsaka mala sapica; v mrzlih
pa se nasprotno prehladi in večkrat nevarno zboli.

Dragi čitatelj, morda si tudi ti med tistimi, kteri po¬
zabijo čistiti svoje hleve, in kteri se nič ne brigajo za pri¬
merno hlevsko toplino. Mogoče je, da pustiš svojo živino
ves dan v blatu ležati ter sopsti prevroč, izprijen zrak.
Morebiti, da zapiraš živali v mrzel hlev, kjer drgetajo ves
dan pri sami slami od neznosnega mraza. Če si doslej tako
ravnal, poboljšaj se v prihodnje in drži odslej svojo živino
po pravilih, ktera so navedena v pričujoči knjigi. Trud, ki
ti ga napravlja pravilno držanje, izplačal se ti bo desetkrat,
a ne samo enkrat.

Vsak umni živinorejec bi moral imeti v hlevu toplo¬
mer, da uravna in obdrži tisto toplino, ki živalim najbolj
ugaja. Za toplomer se naj naredi v stebru sredi hleva po¬
sebna luknja, kamor se obesi. Toplomer stane nekoliko
grošev, a vendar je pri uravnavi prave in primerne topline
neizmerne važnosti . 1

1  Toplomere prodajajo v vsakem večjem mesticu.

119

Tista toplina, pri kteri se živali najbolje počutijo, naj¬
manj pojedo ter donašajo največ dohodkov, je pri različnih
živalih nekoliko različna. Temu živinčetu ugaja ta, a dru¬
gemu zopet drugačna toplina. Ta razlika je odvisna od
rod-u, pasme, starosti in od tega, za ktere dohodke se živina
hrani  (za mleko, mast, delo itd.). Vendar poznamo tudi
nekako srednjo mero, pri kteri se vse živali prilično dobro
počutijo ter ne trpe škode; ta srednja toplina znaša 14—15°
(stopinj) Celzijevega toplomera. Za vsak živalski rod po¬
sebej mi je to-le omeniti: Konji  se najbolje počutijo pri oni
hlevski toplini, ki znaša 13—15° C.; za doječe kobile in
žrebeta naj bi znašala 17° C. Navadnemu govedu  najbolje
ugaja hlevska toplina tedaj, ko kaže toplomer 14°; za do¬
ječe krave, teleta in pitalna goveda znaša primerna gorkota
16—18°. Ovce  in koze  potrebujejo najmanj toplote, ker jih
varuje gorki kožuh mraza; 10° C. za nje popolnoma zado¬
stuje. Vendar imamo tu nekako izjemo: Mlada jagnjeta,
ovce med porodom, po striženju in med pitanjem morajo
imeti najmanj 16° C. topline, da ne trpe škode. V svinjakih
naj bi vladala 14° C. znašajoča toplina, a za mlada pujseta
nekoliko več. — Izkušnje učč, da se redi pitalna živina
mnogo boljše v gorkih, kakor v mrzlih hlevih. Vzroka za
to resnico nam ni treba predaleč iskati. V mrzlih hlevih
potrebujejo živali za napravo telesne gorkote več klaje, ka¬
kor pa v gorkih; a v toplih se • ta V več“  obrne v meso in
mast namesto v gorkoto. Do dobrega je dognano, da da¬
jejo jednako mlečne krave pri jednaki krmi v mrzlih hlevih
manj mleka, kakor v primerno gorkih. Koliko je vreden
čist zrak, in koliko velja primerna hlevska toplina, naj po¬
sname čitatelj iz sledeče izkušnje: V nečednem, soparnem

in slabo zračenem hlevu je dajala krava pri izvrstnem krmivu
14 litrov mleka na dan. Ko so jo pa premestili v zračen
in primerno gorek hlev ter so ji dajali jednake klaje, na¬
molzli so na dan po 20 litrov.

Vprežna živina je navajena na zunanji čisti zrak, torej
je ne smemo zapirati v zaduhle, vroče hleve. Slednjič mi
je pripomniti, da trebajo sesajoče in mlade živali več gor¬
kote, kakor starejše in dorastle, a finejše pasme več od na¬
vadne domače živine.

Primerno in pripravno hlevsko toplino dosežemo po
letu z zračenjem, po zimi pa na ta način, da zapremo okna
in vrata. Ako potreba zahteva, moremo si še drugače po¬
magati. Po letu o hudi vročini poškropimo tla s hladno

120

vodo, okna in zračne luknje pa odpremo in jih zamrežimo.
Za gorkih poletnih večerov snamemo vrata ter nataknemo
leso, da se hlev do dobra prezrači in ohladi. Glavna in
najvažnejša stvar pa je in ostane pogostno kidanje in več¬
kratno čiščenje hleva. Po zimi opažimo mrzle hleve s slamo
ali listjem; vrata in okna dobro zapremo in jih ovijemo s
spleteno slamo. Prevelike hleve, v kterih stoji malo živine,
pregradimo, ali pa napolnimo prazne prostore s slamo.

7. Velikost in visokost hleva.

Visočina hleva je zavisna od velikosti in od števila v
njem postavljenih živalij. Cim večji je hlev, čim več živine
se nahaja v njem, tem višji mora biti; to je stara in ne-
ovržna resnica, kteri se ne da oporekati.

Poprečno računamo, da morajo biti srednji konjski,
goveji in ovčji hlevi 4 metre visoki, ker sicer bi bili pre-
soparni. Za majhne hleve, kjer stoji kakih 5—10 živalij,
zadostuje popolnoma, ako so 3 metre visoki. Jako pro¬
storni, za kakih 30—40 goved ali konj namenjeni hlevi mo¬
rajo biti višji; najmanj naj bodo 5 metrov visoki, ker dru¬
gače so kvarni zdravju. V naših krajih kaj pogostoma opa¬
zujemo, da so ovčnjaki prenizko napravljeni, kajti ljudje si
mislijo, da mala ovca ne potrebuje visokih hlevov; to mnenje
pa je zeld napačno ter kvarno ovčarstvu. Ovca prenaša
namreč vročino najtežje izmed vseh domačih živalij. Mnogo,
mnogo ovčjih boleznij nastane zaradi vročine, zaradi pre¬
nizkih in presoparnih hlevov, in v teh slučajih obdolžujejo
nevedni in lahkoverni posestniki copernice. Proč z vražo!
Ravnaj pravilno, in konec bode tvoji lahkovernosti, konec
bode vsem copernijam! — Kako visoki naj bodo svinjaki?
Kakor so dokazale izkušnje, morajo biti svinjski hlevi 2V*
metra visoki, da zadostujejo zdravstvenim zahtevam.

Vsako posamezno živinče naj ima v hlevu toliko pro¬
stora, da se lahko in po volji vleže, in da je izključeno
vsako medsebno poškodovanje različnih živalij.

Konjski hlevi se razdele v posebne, pregrajene pro¬
store. Ta pregradba je zategadelj potrebna, da se konji
med seboj ne grizejo in sujejo (ritajo), skratka, da drug dru¬
gega ne poškodujejo. 1  V ta namen vtaknejo kak lesen drog

1  Večkrat se je že pripetilo, da je prebil konj svojemu tovarišu
nogo ter ga popolnoma pohabil. Primerna pregraja prepreči jednake
nesreče.

121

v gare, kterega zadnji konec puste ležati na tleh. Ta na¬
prava je nezadostna, ker ne prepreči ritanja in medsebnega
poškodovanja. Boljše ravnajo oni, ki obesijo spredi drog
(štango) na verigo ali vrv, ktero privežejo na jaslih, in
vzadi ga pritrdijo na navpičen steber. Drog naj visi tako
visoko, kolikor znaša polovica konjske visokosti. Umestno
je, če oviješ drog s slamo ter obesiš spleteno slamo od njega
do tal; tudi vzadi stoječi steber bodi ovit, da varuje po¬
škodovanja. Najboljše pa je, ako se pregradč posamezni
prostori z deskami. Konji, na ta način ločeni, ne morejo
se niti grizti, niti suvati. Dalje so z deskami pregrajeni
prostori tudi zategadelj koristnejši, da konji sami sebe ne
poškodujejo, kar bi bilo pri prej imenovanih drogih mo¬
goče. Velikokrat se namreč konji valjajo, bodi si iz dolgega
časa, bodi si, da jih srbi koža, a pri valjanju zaidejo pod
drog. Na enkrat se česar ustrašijo, planejo kvišku ter se
lahko občutno poškodujejo. Vsem takim in jednakim ne-
prilikam se je izognil oni, ki je pregradil konjske prostore
z deskami.

Hlevski prostor, kteri zadostuje konju srednje velikosti,
mora biti 1’6 metra širok in 3 metre dolg. Velikim konjem
in brejim kobilam pa je treba določiti več prostora, a majh¬
nim nekoliko manj. Za brejo kobilo naj se ogradi pred
porodom dvojnat prostor (dva skupaj), da imata starka in
mladič dovolj prostrano ležišče. V govejih hlevih odpade
pregraja med posameznimi živalimi, kajti goveda žive med
seboj bolj prijateljski, kakor konji; baš zaradi tega so go¬
veji prostori manjši od konjskih. To je tak6-le razumeti:
V jednako velik hlev moremo postaviti več goved, kakor pa
konj. Za odrastlo govedo srednje velikosti bodi prostor U3
metra širok in 2 - 5 metra dolg. Za posamezno ovco se do¬
loči 1-5 □ metra prostora, sem in tja tudi malo več. Za
svinje določujejo kaj različne velikosti. Brejim svinjam pred
porodom se dovoli 3—4 [J metre prostora, merjascem za¬
dostuje 2—3, a pitancem 2 □ metra; a mladi prašišči imajo
dovolj 1'5 □ metra, ali še manj.

Za izredno velike živali naj se določi primeroma več
prostora. Gori navedene številke veljajo le za živino srednje
velikosti.

122

8. Jasli in gare.

Jasli  narejajo iz trdega lesa (mehek ni dober), ka¬
mena, železa ali posteklene ilovice; nekteri tudi obijejo les
s plehom (pločevino).

Za pokladanje suhe klaje je dobra vsaka tvarina, a ne
tako za vodeno krmivo. Vodena pica se namreč razteče,
obtiči v kotih, sčasoma se skisa, kar živalim škoduje. Ka-
menite, železne ali jasli iz posteklene ilovice so za mokro
klajo mnogo boljše od lesenih, ker se lahko čistijo, in ker
se vanje ne zaseda voda; — čistost in snaga pa je prvi
pogoj dobrih jaslij.  Najboljše lesene jasli napravljajo iz
trdega drevesa, kterega tako izdolbejo, da je zgoraj širje,
nego doli; razun tega napravijo dno okroglasto, da se olajša
snaženje. (V nekterih krajih na Slovenskem mesijo kruh v
posebni posodi, kteri pravijo niške  ali kadunje.  Baš tem
kadunjam so podobne jasli, o kterih sem ravno govoril.) Iz
posameznih desak zbite jasli niso umestne, ker zaostaja v
kotih in špranjah klaja, ki se kmalu skisa. Zgornji in
sprednji del jaslij bodi okroglast, da ne tišči vratu. Veči¬
noma imamo v naših hlevih skupne jasli, t. j. iz jednega v
drugi kot; le sem in tja nahajamo za vsako živinče posebne
jasli. Če ima vsaka žival svoje jasli, poje, kar ji je odlo¬
čenega, t. j. svoj del (porcijo), a v skupnih jaslih je stvar
drugačna. Vzemimo za vzgled, da stoji zraven požrešne
krave druga maloješča; prva svoj del hitro požre in potem
krade svoji tovaršici. Dalje so posamezne jasli zaradi tega
umestne, da se more gospodar prepričati, ali poje vsako
živinče svoj del — in ali ni morda to ali ono bolno. Pre¬
visoke jasli so živalim škodljive, osobito konjem; največ
napak pa povzročujejo visoke jasli pri žrebetih.  Človeku se
morajo smiliti mlada žrebeta, če jih gleda, kako se vzpenjajo
v visoke jasli. Kaj pa je temu nasledek? Zakrivljeni vra¬
tovi, uleknjeni hrbti, slabe noge in — pohabljen konj. Pre¬
visoke jasli niso nikdar umestne, tudi za odrastle konje ne;
zatorej ravnajo pravilno oni, kteri jim napravijo prav nizke
jasli. Jasli za žrebeta pa naj bodo samo 20—30 cm  visoke;
še boljše pa je, če se jim poklada krmivo na tla. Navadno
naj so jasli za odrastle živali tako visoke, da seže gornji
rob do komolčnega člena.

V jasli pokladamo žito, rezanico, otrobe in sploh kratko
krmo, v gare  pa devamo seno in slamo. Lojtre ali gare
napravljamo samo zaradi tega, da se klaja ne razmeče; sicer

123

pa one lahko več škodujejo kakor koristijo. Gare ne smejo
biti nikdar visoko pri stropu pritrjene, da se živina preveč
ne steguje, kar bi ji utegnilo škodovati. Zlasti je steganje
škodljivo mladim, še nedorastlim konjem, ker se jim kaj rad
hrbet upogne (ulekne); sploh pa se noj ne polaga žrebetom
Maja v lojtre.  Posamezni klinci ne smejo biti niti preblizu,
niti predaleč vsak sebi (6 — 9 centimetrov zadostuje). V
prvem slučaju bi ne mogla živina z gobcem do krme; ako
pa so klinci preveč narazen, ne bi imele gare nobenega po¬
mena, ker bi živina klajo tako razmetovala, kakor iz jaslij.
Lojtre naj ne visijo preveč pošev (po strani), da si živina
z mrvo očij ne nasmeti; torej je umestnejše, da stoje bolj
po koncu (navpično). Od primernih gar zahtevamo torej
sledeče: a) Gare ne smejo biti previsoke, b) ne smejo imeti
predaleč vsak sebi stoječih klincev, in c) ne smejo biti preveč
nagnjene.

9. Snaženje hleva.

Kar smo culi doslej o hlevu potrebnega in koristnega,
nanašalo se je na gradivo samo, a sedaj nam je izprego-
voriti nekoliko o čiščenju. Sveta dolžnost vsakega živino¬
rejca je, da drži hlev v takem stanju, da živali škode ne
trpe, ampak da ostanejo zdrave. Cistota odvračuje bolezni,
a nesnaga jih vabi k sebi;  to si naj vsak prav dobro za¬
pomni. Naši slovenski gospodarji mnogo grešijo v tem, da
se premalo ozirajo na čistočo v hlevu in na snaženje živine
same. Iz nesnage pa izvira mnogo boleznij, ktere pripisuje
nevedno ljudstvo vražam in copernijam; vse to pa nič ne
velja. Kriv je gospodar sam, ker se ne briga za snaženje.

K snaženju hleva prištevamo kidanje gnoja, nastiljanje,
čiščenje sten, poda in jaslij ter slednjič odstranjevanje nad¬
ležnih mrčesov.

V nečednih in nesnažnih hlevih se razkrojita gnoj in
scalnica ter usmradita ves prostor, kar gotovo ne more
dobro vplivati na živalsko zdravje. V zanemarjenih hlevih
se živina onesnaži, kožno hlapenje se pomanjša, kopita se
na mokrem gnoju zmehčajo, kopitna strela začne gniti. Pri
ovcah in govedu se vname koža med parklji, da počnejo
hromati (šepati). Zadnje konjske noge se vnemo v scalnici
in blatu okoli biclja (rape); vedna nesnaga neti bolezen, in
pri takih razmerah je ozdravljenje skoro nemogoče (glej
„Dom. Živinozdravnik 11 , str. 153.). Iz navedenega se učimo,
da bi bilo najumestnejše, ako bi hlevfe vsak dan izkidali, a

124

drugi oziri govore zopet nasprotno. Ce leži namreč gnoj v
hlevu, postane veliko mastnejši in boljši ter njivam mnogo
več zaleže. Tu smo zašli v nekako zagato! V škripcih smo!
Poskusimo se rešiti! Da zadostimo po mogočosti na obe
strani, v kolikor se sploh more dvema gospodoma slu¬
žiti, storimo tako-le: Ako nočemo konjskih hlevov vsak dan
izkidati, moramo jih na teden vsaj po dvakrat; iz govejih
hlevov in iz svinjakov pa odstranimo gnoj vsakih 7 dnij.
Ovčje hleve moramo kidati na mesec vsaj enkrat, da nam ži¬
vali ne zbole. Da se hlevi preveč ne usmradijo, moramo jih
cesto zračiti in po gnoju potrositi sem in tja nekoliko malca
(gipsa). 1  V ta namen rabimo tudi žvepleno kislino, ki je v
resnici dobra. Žvepleno kislino  •—- pazi, ker peče  — pome¬
šamo med vodo in s to mešanico poškropimo gnoj. Na ta
način dosežemo, da v hlevu preveč ne smrdi, in da gnoj dober
ostane; žveplena kislina in moleč se namreč spojita z amo-
nijakom, zadržujeta ga v gnoju ter odstranjata smrad.

Žlebove, kteri služijo za odpeljavanje scalnice, moramo
često splahniti z vodo ter jih omesti z metlo. Koristno je,
da poškropimo hleve sem in tja z vodo, da se nekoliko
ohladijo; zlasti za svinjake je to škropljenje velike važnosti.
Pred kidanjem odstranimo s sten in stropa pajčevino in
prah; vsaj enkrat na leto moramo pobeliti zidane hleve.
Pri nekterih zanikarnih gospodarjih so napolnjene jasli do
polovice z zemljo, sempirjem ali s skisano klajo. Nova
krma, ktera se meče v take nesnažne jasli, pomeša se s
preostalo nesnago, izgubi na okusu in je zraven tega tudi
škodljiva. Snažimo torej jasli, kolikorkrat je to potrebno.

Ne puščajmo kokošij v hleve; sploh naj bodo kokošje
grede od njih primerno oddaljene. Kako lahko se dogodi,
da poje žival s krmo kokošje pero, ktero ji utegne škodo¬
vati. Nadalje zlezejo po noči kokošje uši (kurje pršice) na
živalsko kožo, osobito na konje, pij6 kri iz nje ter jih nad¬
legujejo, da nimajo pravega počitka in miru. Razun tega
povzročijo srbečico, da, celo slab tek in majhno groznico. Ži¬
vali se močno drgajo, koža se vname, dlaka začne izpa¬
dati, in nasledek so brezdlakne luskinaste lise.

Muhe, podgane in miši so v nečistih hlevih navadni
gostje. Ti nadležneži so živalim prava preglavica, ker jih
neprestano nadlegujejo, pijo jim kri in jih celo ranijo, kar so

1  Malec (mavec) pomešamo med zemljo ter ga razmečemo po
gnoju; čim večkrat se to zgodi, tem bolj se zaduši smrad.

125

osobito podgane že večkrat storile. Pripoveduje se namreč,
da so izglodale v živo debelo svinjo (v slanino) cele luknje,
in da so tam pustile svoje blato. Sploh pa ti nepotrebni
gostje vznemirjajo in dražijo živali. Delavna živina se do¬
volj ne odpočije, pitanci se slabeje rede, molzne krave iz¬
gube dosti mleka itd. Kako se je po mogočosti ogibati teh
nadležnežev? — Natančna hlevska čistoča največ pripomore,
da se ne naselijo muhe, miši in podgane. Ko so se enkrat
vgnezdile, tedaj jih je kaj težko pregnati. Poskusimo! Vse
mišje in podganske luknje moramo zamašiti in zadelati, gnil
les odstraniti ter ga nadomestiti z dobrim. Nedolžen, a
dober pripomoček proti mišim in podganam je sledeče: V
vsako podgansko in mišjo luknjo nalijemo za jedno žlico
kolomaza ali katrana. Podgane se onesnažijo, letajo vse
zbegane iz luknje v luknjo, in ko vse ogrdijo, zapuste hlev.
Še boljše je, če namažemo živo podgano s katranom ter jo
izpustimo, da onesnaži luknje, na kar vse podgane pobeg¬
nejo, ker jim katran preveč smrdi . 1  Kozel (njegov smrad)
prežene baje vse podgane iz hleva. Nekteri posestniki imajo
navado, da nastavljajo v hleve mišnice, fosfora in drugih
strupov; to se meni ne zdi pametno, ker bi se lahko tudi
živina zastrupila. Za odstranjenje misij je najboljše sred¬
stvo — past. Muham zabranimo najuspešneje pot v hlev
z zračenjem, s pridnim kidanjem in sploh s čistočo. V tem¬
nem hlevu se muhe rade ne drže; torej omrežimo okna in
zapirajmo vrata ter izpodimo nadležne živalice z vejami.
Skoro v vsaki prodajalnici (štacuni) dobimo prašek (proti
mrčesom), kteri odstrani različne nepotrebne, večkrat kaj
neprijetne živalice. S tem praškom preženemo muhe na sle¬
deči način: Živali izženemo, zapremo okna in vrata ter raz¬
pršimo prašek po hlevu. V kratkem času popadajo muhe
omamljene na tla, ktere pometemo in potem sežgemo ali
poparimo. Dobra je tudi galunova raztopina, s ktero na¬
mažemo strop, stene in sploh vse hlevske dele. Nekteri
kuhajo orehovo perje ter mažejo s to tekočino živalsko kožo,
kar odganja muhe ter umori njih zalego. Veliko muh po¬
končajo lastovke; ne odganjajmo jih torej, ako si hočejo
napraviti gnezdo v hlevu. Slednjič še nekaj proti nadležnim
muham. Naberimo metlike (divjega pelina), zvežimo jo v
snop ter jo obesimo s tanko nitjo na strop. Kmalu posede

1  Nekteri zatrjujejo, da podgana, kteri si obesil mal zvonček na
vrat, prepodi vse tovaršice, in da slednjič sama pobegne. Poskusiti je
treba!

126

na njo vse črno muh. Proti večeru vzemimo široko vrečo,
držimo jo pod snop ter prerežimo nit, da ujamemo muhe.
Pri tem poslu pa moramo ravnati prav oprezno, ker sicer
se vse muhe razpršč.

10. Nastelja.

Dragi čitatelj! Ako ves božji dan pridno delaš, tedaj
ti večerja kaj dobro diši. Ko si se okrepčal, zahvališ stvar¬
nika za vse dobrote ter se vležeš v mehko posteljo. Kako
je s tvojo živino! Tudi ista se je utrudila, tudi ona bi se
rada odpočila na mehkem ležišču, da si nabere novih močij
za prihodnje delo. Žival, ktera se je po noči dobro odpo¬
čila, drugo jutro veselo vstane, naje se in zopet pridno dela,
ali pa donaša različnih dohodkov na drug način. Nastelja
pa ne služi samo za odpočitek, ampak odstranjuje tudi ne¬
snago, daje gorko ležišče ter zabranjuje bolezni. Dalje vpija
scalnico in blato v se ter napravlja dober gnoj. Kot umen
gospodar moraš nastiljati s tako nasteljo, ktera napravlja
živalim najpripravnejše ležišče, in ktera daje najboljši gnoj.

Najprikladnejša in najboljša nastelja je slama;  običajno
nastiljamo s slabejšo, t. j. z rženo in pšenično slamo. Slama
napravi dobro ležišče, popije največ gnojnice, obdrži v sebi
vse odpadke ter daje izvrsten, zemljo rahljajoč gnoj. Ko¬
njem in svinjam bi morali nastiljati izključno le s slamo.
Ako porabiš za nasteljo nekoliko stare slame, ktere niso
živali še preveč onesnažile in pomandrale, razmetaj jo po
dnu, a po vrhu razprostri čiste. Kedar ti primanjkuje slame,
tedaj si moraš pomagati z drugo nasteljo. Precej pa te
moram opomniti, da se ne more nobena druga nastelja
meriti s slamo, kajti vsaki lahko očitamo nekoliko nedo-
statkov. Razun slame rabimo največkrat suho drevesno
listje;  ta nastelja ni baš napačna, a za ohranjenje čistoče
mnogo slabejša od slame. Šota  ni napačna nastelja; ona
se dobro pomeša z blatom, popije mnogo gnojnice ter na¬
pravlja izvrsten gnoj, le glede na snago je z njo velik križ.
Smrečje , brinje in borovje  je slaba nastelja; ona je trda,
mrzla, popije kaj malo odpadkov, in slednjič ranijo ostre
igle vimena. Zemlja (prst)  je glede gnoja vrlo dobra na¬
stelja, ali glede zdravja je nikakor ne priporočamo. Z zemljo
nastlani hlevi so silno nečisti; zaradi tega zbole živali često
na vimenih, večkrat se vname koža med parklji ter na
biclju, in slednjič bolehajo teleta vsled nesnage za vnetjem

127

na popku. Sem ter tja rabijo za nasteljo tudi žaganje,
steljo, reso, jelševe veje in dr. Sploh pa odločujejo o na¬
stelji gospodarstveni oziri; naši kmetovalci trosijo pod ži¬
vali, kar baš imajo. Nastiljaj s to ali z drugo nasteljo,
vendar je in ostane glede na odvračanje boleznij glavna stvar,
da so hlevi snažni, da se živina ne onečisti, in da ima toplo
ležišče.

Zapomni si to-le: Nesnaga v hlevu in na živini, slabo
krmljenje ter nespametna in preobilna raba vprežnih živalij
so najčešči vzroki boleznim.

Opomba. Na tvojem gnojišču sem nekaj opazil, kar
se mi prav nič ne dopada. Tu vidim cele kupe dolge,
skoro čiste slame. Jako negospodarstveno je to tvoje po¬
čenjanje. Mnogo slame ni mnogo gnoja, ker slama ni gnoj.
Ne metaj preveč slame pod živino in ne nastiljaj z dolgo
slamo, ampak z zrezano in zmencano. Pusti nasteljo to¬
liko časa pod živino, da se ista stare in z odpadki napoji.
Seveda ne smeš dopuščati, da bi se živina v blatu va¬
ljala; če je potrebno, nastelji z nova. S takim ravnanjem
dobiš mnogo mastnega gnoja, štediš slamo in odvračaš
bolezni.

II. Napačni in škodljivi hlevi.

Nekteri ljudje obdolžujejo copernice, da napravljajo
bolezni. Ali pri tem so one (kterih sploh ni) čisto nedolžne.
Kdo pa je vendar vzrok boleznim? Glavni činitelj nekterih
živalskih boleznij je kmetova nevednost — menda je tudi
nekoliko nemarnosti zraven. Gospodar ima slabe in ne¬
zdrave hleve, kteri napravljajo češče bolehavosti, kakor se
navadno misli in sodi.

Vlažno stavbišče je napačno, kajti na mokrih prostorih
zgrajeni hlevi ostanejo vedno vlažni, t. j. škodljivi. Nečisti,
soparni, mrzli, smrdljivi, premajhni, preveliki, prenizki in
pretesni hlevi so neprikladni, kajti oni kradejo živalsko
zdravje, sicer prav polagoma, ali gotovo. Zaduhla in z ne¬
čistim zrakom napolnjena staja kvari zdravje, uspevanje in
razvijanje. Luknjasta in kotanjasta tla, kjer se nabirata scal-
nica in blato, so v besede pravem pomenu živalski strup;
pa tudi pretrd tlak ni umesten, ker kvari kopita in parklje.
Dalje so premajhni in pretesni hlevi zaradi tega napačni,
ker se ne more živina po volji vleči; ako se vendar vleže,
nima dovolj prostora ter se lahko poškoduje med seboj.
Takšni hlevi pa so tudi od sile soparni, zrak jim je nečist

128

in nezdrav, kar stori živali občutljive, omehkužene, mnogim
bolehavostim podvržene. Velik hlev, a malo živine — tudi
to se nikakor ne sklada. Prevelike staje so premrzle; v
njih se more živina celo po letu prehladiti, ko pride vroča
in oznojena od dela domd. Hlevi naših gospodarjev so na¬
vadno pretemni, ker imajo le mala okenca, in še ta so obi¬
čajno leto in dan zamašena; poštenih oken s celimi šipami
bi moral človek po dnevu z lučjo iskati. Cesto se vidijo
hlevske stene iz desak ali protja brez ometa; v takih biva¬
liščih se mora živina prehladiti, osobito ako je potna, kajti
skoz takšne stene frči, piska in žvižga veter, da ga je ve¬
selje slišati.

So li vlažni hlevi zdravi ? — Kaj še! V mokrih stajah
živina počasno hujša in hira, a glej, na enkrat pa izbruh¬
nejo nevarne bolezni. Vse na novo zidane stavbe so vlažne,
ne izvzemši hleva. Dokler ne izginejo na zidu vlažne in
mokre pege, dokler se ne izgubi zaduhlost, tako dolgo ne
postavljajte živalij v nove hleve.

Dobro si zapomnite sledeče besede, ktere sem slišal
pred več leti od nekega starega živinorejca, in ktere vam
podajem na koncu prvega dela v blagohoten preudarek:

„ Hlevi nesnažni in blatna živina
Umnega kmeta res niso lastnina;
Čista živina in hlevi pa zdravi
Kličejo: naš gospodar je ta pravi.

Drugi del.

Negovanje zdravja pri posameznih živalih.

i. K o n j.

I. Krmljenje in strežba plemenskim konjem.

g arodek ali sad se živi od saraičine krvi; kri pa se na¬
pravlja iz klaje. Breja žival mora preživiti sama sebe
in svoj sad. Iz navedenega se učite, da jo je treba tečno
krmiti, da dobiva dovolj hraniva zase in za mladiča. Pri
slabi, prepičli klaji hujša starka, hira mladič. Zarodek pa
ne prejema od starke samo hraniva, ampak ona mu vcepi
v mladi život tudi bolezni, ali pa zdravje in dobro uspe-
vanje. Zdrava, krepka in umno gleštana starka rodi zdrave
in čvrste mladiče; nasprotne razmere pa škodujejo samici
in mladiču. Da, skoro bi smel trditi, da škoduje včasi
slabo krmljenje in nepravilno gleštanje zarodku bolj, kakor
samici. Izprijena klaja, slabi pašniki, premrzla voda, luže,
udarci na trebuh itd. škodujejo sicer tudi breji živali, ali
na sad vplivajo tako močno, da isti pogine ter pride pred
časom na svet. Sveža, osobito sparjena detelja močno na¬
penja; vendar je mogoče brejo starko ozdraviti, ali zvrženje
navadno ne izostane. Izprijena, plesniva in sploh pokvar¬
jena klaja škoduje mnogo manj doječi živali, kakor pa mla¬
diču, vsled tega izprijeno mleko sesajočemu. Kužna bolezen
v gobcu in na parkljih je sicer kravam in ovcam nevarna,
a od nje skoro nikoli ne počepajo ; sesajoča teleta in jagnjela
pa dobe zaradi škodljivega mleka tako hudo vnetje v črevih
in tako nevarno drisko, da dostikrat poginejo.

V drugi polovici brejosti morate krmiti in gleštati jako
pazljivo. Sedaj je treba Majo povečati, kajti mladič potre¬
buje od dne do dne več hraniva, ker neprestano raste.  Vedno
je' misliti, da mora pojedena krma prehraniti dvoje živih
bitij. Ali tudi preveč tečno ne smete krmiti; vse kar je
prav. Izkušnje so namreč dokazale, da rode predebele sa-

TJmna živinoreja. 9

130

mice majhne in slabotne mladiče, kteri včasi poginejo vsled
obnemoglosti kmalu po porodu. Vedno morate pokladati
jednako krmo; zlasti se vam je ogibati, da prehitro od jedne
klaje ne preidete na drugo različno. Dalje je mnogo boljše
in zdravju koristnejše, manj in češče polagati, kakor pa na
enkrat polne gare natlačiti. Za breje kobile ni treba kake
posebne krme; seno, rezanica, oves in sem ter tja malo
trave (paše) jim najbolj ugaja. Tudi brejim kravam, ovcam
in svinjam prija najbolj ista klaja, ktera je dotičnemu rodu
najprikladnejša. (Glej stran 40.)

Ležišče v hlevu bodi čedno in mehko, da se samica
ne poškoduje, da se dovolj počije, in da se ne onesnaži.
Brejih živalij ne smete postavljati blizu hlevskih vrat, da
jim ne vleče prepih pod noge; sploh jih morate varovati
prehlajenja. Tudi na snaženje kože ne smete nikdar poza¬
biti. (O tem kasneje.). V drugi polovici brejosti smete
vprezati kobile samo za počasna kmetijska dela; nikoli jih
ne smete poditi. Pri delu je treba strogo paziti, da kobila
ne pade, in da se sploh ne poškoduje. Nikar ne vprezajte
breje kobile precej, ko se je nažrla; to je sicer kvarno za
vsakega konja, osobito pa škoduje breji samici. Tri do štiri
tedne pred porodom se naj kobila nič več ne rabi. A vendar
bi jako napačno ravnali, ko bi jo imeli zaprto v hlevu.
Vsak dan jo morate nekoliko časa prevajati (prepeljavati),
in to se naj godi do poroda. Tudi brejim kravam, svinjam,
ovcam in kozam je hoja koristna. (Spuščajte jih na pašnik,
ali v poseben, ograjen prostor.) Izkušnje so nas namreč
poučile, da one živali, ktere so do poroda po malem hodile,
lažje porode in tudi tako čestokrat ne zbole, kakor Liste,
ktere so bile vedno zaprte v hlevu.

Jeden teden pred porodom in toliko časa po porodil se
naj pritrga nekoliko klaje,  da ni žival preveč napolnjena; s
tem se more namreč izogniti mnogim boleznim. Najbolje
stori oni, ki daje kobili v tem času zelo tečne krme, ki že
v malem mnogo zaleže in vendar trebuha ne napne.

Žrebcev ne smete pretečno krmiti, da se preveč ne
odebelijo ter ne postanejo preleni; prepičla klaja pa bi bila
zaradi tega neumestna, ker bi preveč oslabeli. Nekaka
srednja mera najbolj ugaja. Seno in oves sta žrebcem naj¬
prikladnejša klaja; sveža trava pa ni na mestu. Plemensko
živino je treba baš tako snažiti, kakor ostale živali; razun
tega pa se naj čistijo z mokro gobo tudi spolovila. Hoja
je žrebcem ne samo koristna, ampak tudi potrebna, zatorej

131

se naj vsak dan prehodijo v čistem zraku. Vendar pa bi
pretežko delo bilo kvarno, ker bi slabilo plemensko moč.
Nekteri gospodarji skušajo ponoviti in poživiti oslabelo ple¬
mensko moč z zdravili; taki posestniki si naj zapomnijo,
da „plemeniti" ne pomeni isto, kar znači „ubrejati“. Kedar
ni živina za posel več sposobna, naj se odstrani in s pri¬
pravno nadomesti.

Opomba. Vsako plemensko živinče (samec in samica)
mora biti zdravega pokolenja, t. j. da so bili vsi njegovi
predniki zdravi; pa tudi ono samo bodi povsem krepko,
čvrsto in zdravo. Dalje ne sme biti niti prestaro, niti pre¬
mlado ter mora imeti lastnost, da prenese vse svoje vrline
in prednosti na mladiča. Slednjič bodi plemenska žival
prosta podedljivih (dednih) napak in boleznij. — Živina
mora imeti določeno starost, predno se sme spuščati po
plemenu. Navadno se računa za konje dovršeno 4., za go¬
vedo 3., za ovce in svinje pa doteklo 2. leto. Vendar smemo
pripuščati konje, ko so 3 V 2  leta stari, govedo pa z dovrše¬
nim 2. letom; nadalje smemo rabiti za pleme ovce z 18.,
a svinje s 15. mesecem. Brez škode bi se smel odtrgati
(izvzemši konja) še kak mesec, a nikdar ne preveč. Žrebec
se sme spuščati izjemno  do dovršenega 20. ali celo 25., bik
do 12., oven do 6. in merjasec do 5. leta. Izjemno sem
rekel. Navadno pa postanejo junci in merjasci pretežki, da,
celd nevarni, zatorej se morajo odstraniti mnogo prej od
plemena, kakor sem gori povedal. — Nikoli ne smete pri¬
puščati tistih živalij, ktere imajo na sebi kako podedljivo
bolezen. Dedne ali podedljive bolezni imenujemo tiste, ktere
preidejo od starišev na mladiče,  t. j. mladič podeduje bolezen
od samca ali samice, ali včasi tudi od obeh. Ako boleha
žrebec ali kobila za norostjo  (tiščavko), tedaj bo zbolelo
skoro gotovo tudi žrebe na tej bolezni; tiščavka je namreč
podedljiva konjska bolezen. Nadalje spadajo k dednim bo¬
leznim konj: naduha, mesečna slepota, siva slepota, trmogla¬
vost , slaba kopita, krak in sploh vse divje kosti.  Pri govedu
poznamo samo jedno podedljivo bolezen, kteri pravimo
pljučna jetika (sušica ali tuberkule).  Ovca prenese na svoje
mladiče drgetalnico  (glej kasneje pri ovci), svinja pa želve
ali skrofulozo.  (O tej bolezni na koncu knjige.)

2. Kako zabrani gospodar zvrženje.

Med zvrženjem in prezgodnjim porodom (vrženjem) je
velik razloček. O zvrženju  govorimo tedaj, če pride mlado

9 *

132

mrtvo ali toliko negodno na svet, da ne more ostati pri
življenju. Ako se je pa porodil mladič nekaj tednov pred
določenim (poprečnim) časom, takrat ga moremo s skrbno
vzrejo ohraniti pri življenju; to j e prezgodnji porod.  Včasi
se pripeti, da porode samice po določenem času (prekasni
porod).

Navadno zvržejo živali na nagloma. Le v redkih slu¬
čajih se prikažejo prej nektera znamenja: Živina je nepo-
kojna, ozira se po trebuhu, malo ali prav nič ne jč; žlemne
kože v sramnici, iz ktere se izteka sluzna (žlemna) tekočina,
zatečejo ter postanejo rudeče. Ge pa je sad že dolgo časa
mrtev, tedaj teče iz rodil umazana in zelo smrdljiva voda.

Vzroki zvrženja 1  so kaj različni, včasi celo popolnoma
neznani. Tu hočem navesti samo one, ktere živinorejec
lahko zabrani ter si odvrne škodo in nesrečo.

Nekteri posestniki imajo to napačno razvado, da pu¬
ščajo  pred porodom kravam in kobilam, češ, da lažje po¬
rode. To pa ni istina; puščanje krvi ne olajša nikdar po¬
roda, škoduje pa mnogo.  Ge odtočiš le nekoliko krvi, slabiš
starko in mladiča, kajti oba prejemata iz krvi potrebno
hrano. Ge tudi samica baš ne z vrže, vendar pride mladič tako
slab na svet, da često zboli ali celo pogine. Kedar se pušča
mnogo krvi, ali pa se odtaka ista zaporedoma v malih delih,
takrat je zvrženje skoro gotova stvar. Vsakemu pa je znano,
da je zvrženje vedno občutna nezgoda; mladič je izgubljen,
samica zboli, da, včasi cel6 pogine. Ge pa starka vendar
ne pogine, daje manj ali prav nič mleka, hujša ter se dalje
časa ne ubreji. Zatorej svarim prav odločno: Nikar ne

puščajte krvi pred porodom.

Pazi, da se breja živina na nikakoršen način ne po¬
škoduje;  skakanje, prehitra in pretežka vožnja, udarci na
trebuh itd. so ji nevarni. Cesto se dogaja nesreča na ta
način, da udarja pri delu oje (Štanga) na trebuh  breji kobili;
seveda je to udarjanje nevarnejše pri hitri, kakor pri po¬
časni vožnji. Sploh bi se naj rabila kobila v drugi polo¬
vici brejosti le za počasna dela. Na ledu  žival lahko izpod-
drsne, pade na trebuh, sad se poškoduje ter pride prezgodaj
na svet (zvrženje). Temu se izognemo s tem, da podku¬
jemo breje kobile na ostro, in da jih gonimo po ledenih
potih počasi in za uzdo držeč. Marsikteri živinorejec goni

1  Najčešče zvržejo krave; zatem slede po redu ovce in kobile, naj¬
manjkrat pa zvržejo svinje.

133

po zimi breje krave, skupaj z drugo živino, po ledenih in
polžkih potih na vodo. Kako lahko se prigodi, da krava
pade, da se udari na trebuh, in posledek temu je zvrženje;
dalje se more tudi pripetiti, da jo sune ter poškoduje kako
drugo živinče. Vsakemu priporočam torej, da goni breje
krave posamezno, za vrv držeč, na vodo. Sicer bi mogli
tudi v hlevu napajati, toda breji živini hoja močno hasni,
in ravno zaradi tega je napajanje na vodi koristno.

Težkoprebavna Maja  (kislo seno, detelja, rž, debelača,
sočivje itd.) povzročuje zvrženje. Ona napravlja namreč
mnogo vetrov (gazov); z vetrovi napolnjena (prenapeta)
čreva pa tišče na maternico in na sad ter ga preženo pred
časom na svet. Blatna, zadubla, plesniva, rjasta in sploh
izprijena krma  je vsem domačim živalim nevarna, a posebno
škodljiva je brejim samicam, ker po njej kaj rade zvržejo.
Iz tega se učimo, da ne smemo pokladati brejim živalim
nikoli  izprijenega krmiva; glede težkoprebavne klaje pa mi
je omeniti, da dajajte isto le v prav malih delih. V vrsto
kvarne klaje prištevamo tudi rosne,  posebno pa zmrzle paš-
nike;  'osobito škodljiva je rosna in zmrzla detelja.  Nikoli ne
pasi v jeseni in spomladi brejih živalij po rosnih pašnikih,
zlasti se je ogibati detelje in strnišča. Zmrzla trava, repa,
korenje itd. so takoreJcoč strup breji živini;  zatorej te prav
odločno svarim, da jim ne pokladaš nikoli niti najmanjše
trohice zmrzle krme. — Snet , ktero opažamo najčešče na
rži, včasi pa tudi na drugih žitih, ima lastnost, da napravlja
stiskanje maternice — torej zvrženje. (Glej tudi stran 107.)
Rž je brejim živalim že sama na sebi močno nevarna, a
snetiva jim je kar strupena.

Zelo mrzla in izprijena voda  (gorski studenci, snežnica,
luže, mlake, kolovozna (kolesnična) voda, gnojnica itd.) je
nosečim živalim jako nevarna, zvrženje povzročujoča. Za¬
torej napajaj le s postano, a čisto vodo. Glede premrzle
in izprijene vode sta mi znana dva slučaja, ktera hočem
navesti v dobrohotno svarilo: Kmetič pride z brejo kobilo
v tuj kraj, kjer ni bilo dobiti čiste vode. Prvi dan noče
kobila luže piti, a drugi in tretji dan se nasrka — zaradi
velike žeje — prav pošteno škodljive vode. Ko dospe go¬
spodar domu, zvrže mu kobila v nekolikih dneh. — Neki
posestnik žene brejo, visoko na času stoječo kravo s semnja
domu. Solnce močno pripeka, da zija vrana na drevesu.
Kmetič jo primaha do mrzlega studenca, napoji kravo in
tudi sam se napije. Nato se vleže v senco, žival pa se

134

pase po travi. Drugi dan zboli mož, a tretji dan mu zvrže
krava . 1

Pogosto zvržejo krave tudi zategadelj, ker fib. pred po¬
rodom predolgo molzejo.  Nikdo ne more in ne sme zahtevati,
da naj preživi krava sama sebe, da naj prehrani že skoro
zrelega mladiča, ki polrebuje mnogo hrane, in da naj še
daje slednjič tudi mleka. Že dvema gospodoma je sitno
služiti, a še težje trem. Ge molzeš kravo skoro do poroda,
nastane med vimenom in maternico hud boj — oboje hoče
imeti zase dovolj hraniva. Ako zmaga vime, dobiva sad
premalo piče, zategadelj pogine ter pride pred določenim
časom na svet. Dva ali vsaj jcden mesec pred porodom ne
smeš molzti, zato da ima mladič dovolj hraniva.

V nekterih letih zvržejo živali zaporedoma.  Vzrok tej
prikazni je dolgo trajajoče deževno vreme, slaba letina, iz¬
srkana, pokvarjena, netečna klaja itd.; tudi nesnažni in so¬
parni hlevi čestokrat zakrivijo zvrženje. Torej ne spuščaj
brejih živalij za deževnih dnij na pašnike, ampak krmi jih
v čednih, snažnih in zračnih hlevih z dobro in prikladno
klajo. V nekterih hlevih so prostori tako napravljeni, da
zadnji del živinčeta močno visi, t. j. pod je spredi previsok
in vzadi prenizek. V takih hlevih stoji živina nepravilno,
čreva tiščd na maternico, kar pospešuje zvrženje; za breje
živali bodi torej pod raven, a ne navpičen. Ako zvrže v
kakem hlevu jedno živinče, tedaj je treba odstraniti sad , tre¬
bilo (posteljicoi) in vso onesnaženo nasteljo, da se ostala breja
Živina ne okuži in ne zvrže.

Nektere živali so take narave (natore), da zvržejo vsled
najmanjših pregreškov. Druge zvržejo zopet, ko je mladič
nekoliko narastek Ali to še ni vse. Pri taki živini se zvr¬
ženje tudi rado ponavlja, kedar se je zopet ubrejila. Za¬
torej storiš najboljše, ako tiste krave, ktere so že večkrat
zvrgle, porediš in mesarju prodaš; kobil pa ne puščaj več
k žrebcu.

3. Kobila pri porodu in po porodu.

Vsak pametni gospodar si zapiše dan pripusta, da ve
prilično, kdaj se bo kobila ožrebila. To je zeld potrebno,
zlasti pri živini, ktera stori prvikrat; kajti ona večkrat težko

1  To mi je pravil dotični koroški živinorejec sam, ko sem na shodu
neke podružnice sv. Cirila in Metoda omenil tudi te stvari v svojem
govoru.

135

porodi, zatorej naj bo pomoč pri rokah. Dalje pa se tudi
prigodi, da starka ne pusti mladiču sesati. Ce ne pusti
kobila žrebeta pod vime, tedaj ni druge pomoči, kakor sila.
Močen človek dene zgornje ustnice kobiline v precep ter jo
drži prav čvrsto, drugi privzdigne prvo nogo, in tretji pri¬
makne žrebe k vimenu. To se mora ponavljati tako dolgo,
dokler se kobila ne navadi žrebetu ter ga pusti sesati.

Ko se bliža čas poroda, zaprite kobilo v ograjen in
Širok  prostor (dva prostora skupaj), dajte ji dovolj suhe na¬
stelje in miru (pokoja). V tem ograjenem prostoru ne sme
biti žival privezana, ampak naj se prosto giblje in po volji
koraka. Dalje je treba odtrgati vse štiri podkove, da se
prepreči poškodovanje žrebeta in ljudij, kteri so pri porodu
navzočni. Kobile rode večinoma po noči, ko je vse tiho in
mirno, če se v hlevu govori in ropota, če sije solnce na¬
ravnost na porodni prostor, tedaj zadržujejo storitev, kolikor
jim je le mogoče.

Pred porodom išče kobila samote, večkrat se vleže in
zopet vstane, gleda bojazljivo okoli, često se tudi ozira po
trebuhu. Zadnji nogi pogosto razširjuje, zopet se vleže, in
na enkrat jo popadejo trudovi in težave. Ko začne dobi¬
vati žival popadke, prepričajte se, je li lega žrebetova prava
ali ne. Preiskujte rodila s čisto in z oljem namazano roko.
Kedar čutite z roko prvi nogi in na njih ležečo glavico,
tedaj je lega pravilna,  in žival bo lahko storila. Vsaka
drugačna lega je napačna,  težek porod naznanjajoča. Za
take slučaje pokličite nemudoma izkušenega živinozdravnika,
ki ve, zna in ume pomagati, dokler je pomoč sploh mogoča.
Vsako odlaganje in napačna varčnost bi utegnila napraviti
mnogo škode.

Nektere kobile so tako slabe in imajo tako majhne
težave, da ne morejo izgnati žrebeta. Tem je treba dati v
vinu ali žganju namočenega kruha.

V početku pravilnega poroda se prikaže jeden del
trebila, ki ima podobo mehurja z vodo napolnjenega. Ne¬
vedni ljudje nimajo nič bolj nujnega početi, kakor da ome¬
njeni mehur prodro. Ta napačna razvada je zavoljo tega
jako neumestna, ker zavleče porod ali ga celo onemogoči.
Drugi zopet začno vleči, kakor hitro je pomolilo žrebe prvi
nožiči iz sramnice, češ, „da bo prej šlo“. Tega neumnega
počenjanja, ktero povzročuje težko storitev, ne morem za¬
dostno obsojati. Ako ima žrebe pravilno lego, tedaj je naj¬
boljše, da se človek ne vtika v posel; v takih slučajih je

136

narava najboljši pomočnik. Zapomnite si sledeče: Pri lahkih,
navadnih porodih škoduje prehitra ali prerana pomoč mnogo
več, kakor pa more koristiti.

Kobila se navadno hitro in lahko ožrebi; skoro v pol
ure je porod končan. Tisti, ki nadzoruje storitev, nima
drugega posla, kakor da ostrani trebilo in onesnaženo na-
steljo. Večkrat pa se tudi prigodi, da porodi v mehurju;
v takih slučajih je treba kožice hitro prerezati, da se mladič
ne zaduši. Popkova vrvica (popkovina) se pretrga običajno
v onem trenutku, ko izpade žrebe, ali pa tedaj, ko starka
vstane. Vendar pa se tudi dogodi, da se ista ne pretrga.
V takih slučajih moramo popkovino prerezati ali pretrgati,
ker se sicer lahko prikaže popkova kila ali izstop popka.
Poprimite z levo roko popkovo vrvico blizu popka ter jo
čvrsto držite, z desno roko pa jo pretrgajte. Če hočete
popkovino prerezati, treba jo je prej blizu popka prevezati,
da ne odteče preveč krvi, kar bi mladiča preveč slabilo.

Včasi se pripeti, da teče po storitvi iz porodnih delov
kri. Kaj je storiti? Raztopite v vodi galuna in brizgajte
raztopino v sramnico, kobilo pa pokrijte z gorkimi plahtami.

Žival se pri porodu močno utrudi, zategadelj potre¬
buje počitka in miru, kar se ji naj privošči v polni meri.
Da se kri pravilno pretaka, naj se odrga koža z mehko
slamo ali s cunjo. Hlev bodi gorek, a nikdar ne presoparen;
nastelja naj bo obilna, čedna in snažna. Odstranjajte prepih
ter varujte starko in mladiča prehlajenja, kajti to more na¬
praviti mnogo zelo nevarnih boleznij. Nekteri dajejo ko¬
bilam po porodu v vinu ali žganju namočenega kruha, kra¬
vam pa otrobove vode, ali stolčenega in kuhanega lanenega
semena; napačno to ni, pa tudi neobhodno potrebno ne.
Paziti pa je treba, da ni otrobova voda premrzla, ker sicer
bi se žival lahko prehladila. Ako ima kobila malo mleka,
tedaj hvalijo mnogoteri kuhano laneno seme. Nekoliko dnij
po storitvi krmite prav malo; zelo napačno bi ravnal, kdor
bi silil utrujeno in spehano živino s klajo. Še le v kakih
sedmih dneh začnite pokladati več dobre, tečne in lahko
prebavne krme, ktera pa mora biti dotičnemu živalskemu
rodu prikladna. Najboljša piča kobilam je vsekako fino
seno in zdrav, nepokvarjen oves; za pijačo služi čista, po¬
stana voda. Klaje ne smete izpreminjati, kajti vsaka hitra
izprememba je napačna in škodljiva. Zlasti se je ogibati
hitrega prehoda od suhega na sveže krmivo ali narobe;
dalje je tudi neumestno, naglo prestopiti od slabe na jako

137

tečno klajo. Ge klajo hipoma izpremenite, tedaj zbolita starka
in mladič; če pa počnete hkratu krmiti s preredilno pičo,
tedaj pa postane mleko premastno, kar dojenčku lahko ško¬
duje. Vsako izpremembo krme izvršujte prav polagoma. —
Prvih 14 dnij po porodu ne smete kobile vprezati; kasneje
pa jo začnite rabiti le za počasna dela, da se ne prežene
in ne pretegne.

4. Vzreja žrebet.

Po porodu je materino mleko jedini, naravni in pri¬
kladni živež žrebetu in sploh vsem mladičem. Sesanje pod
starko je jedini, pravi in naravni način krmljenja v prvi
mladosti. To dvoje (materino mleko in sesanje iz vimena)
se ne da z ničimur popolnoma nadomestiti. Starkino mleko
ima v sebi vse tiste snovi, kterih potrebuje mladičevo telo
v hrano; zraven tega pa je tudi lahkoprebavno, zatorej ga
mladi želodček brez napenjanja prekuha in izkoristi.

Mleko različnih rodov (konjsko, kravje itd.) je po svoji
sestavi nekoliko različno; vsakemu mladiču ugaja najbolj
mleko njegovega rodu, da, najbolje mu diši mleko mate¬
rino. (Citaj na strani 83.) Prvo mleko po porodu, ktero
imenujemo mlezivo , ni le mladiču v živež, ampak mu služi
tudi za dristilo. V mladičevih črevih se napravi namreč
še za bivanja v materinem telesu zelenkastorumeno, kle-
jasto (limasto) blato; in baš mlezivo ima lastnost, da iztrebi
omenjeno blato iz črev. Mladiči bolehajo baš zategadelj
tako pogosto, ker jim ljudje dostikrat ne privoščijo prvega
mleka ali mleziva. Blato se začne v črevih kisati, mladiča
ujeda in napenja, kasneje ga napade huda driska, in sled¬
njič pogine. Seveda obdolžujejo nevedni ljudje v teh slu¬
čajih copernice, ali pa pravijo, da se je kdo v mladiča „za-
gledal“, da je dobilo „uroke“, itd. To je gola vraža, proč
z njo! Mladič naj posesa mlezivo in ostal bo zdrav; po¬
tem bo pa tudi konec „vseh copernic in vsega zagledanja
ali urokov".

Po porodu je paziti, da ne stojita žrebe in kobila na
prepihu, in da se sploh ne prehladita, kajti iz prehlajenja
izvirajo mnogotere bolezni. Tudi kasneje je treba skrbeti
za gorke in zračne, a ne presoparne hleve; nadalje ne sme
živina nikoli pogrešati čiste in mehke nastelje.

Ge je žrebe precej po porodu preslabo ter ne more k
vimenu, pustite ga nekoliko ležati, da pride k moči. Ge
tudi še kasneje ne more vstati, pomagajte mu na noge in

138

ga podpirajte pri sesanju. Najnaravnejše je. da žrebe sesa,
kedar hoče; torej ga pustite pri kobili. Nekteri imajo na¬
vado, da ostranijo žrebe od kobile ter ga pripeljejo vsak
dan po 3—4krat k vimenu. To je napačno, ker žrebe pre¬
redko sesa, a ko pride do vimena, tedaj pa se prepije in
zboli. Paziti je treba, da žrebe ne sesa niti iz vročega, niti
iz mrzlega vimena, kajti oboje je nezdravo. Torej se mora
vedno toliko počakati, da se kobila ohladi, oziroma pogreje.
Ko je žrebe nekoliko oarastlo, izpuščajte ga z materjo, ali
pa izženite oba na pašnik; vendar ju moramo pustiti o
hladnih in deževnih dnevih v hlevu, da se ne prehladita.
Pašniki za žrebeta in doječe kobile naj bodo solnčnati in
zavarovani pred ostrim vetrom. Tekanje v čistem zraku
vpliva jako blagodejno na žrebetovo razvijanje, razun tega
pa se ono nauči polagoma jesti. Tri do štiri tedne staro
žrebe začne, igraje se, seno žvečiti. Ko to opazite, napra¬
vite male in prav nizke jaslice in mu pokladajte v nje naj-
fmejšega sladkega sena (ne detelje). Ko je dovršilo 7 tednov,
navadi se počasi tudi na oves; od tega časa mu dajajte
kako prgišče zdrobljenega ovsa. Na ta način se navadi na
svoj prihodnji živež, in ko ga odstaviš, pozabi lažje na ma¬
terino mleko; žrebe se takorekoč nevedoma samo odstavi.

Za vse domače živali se je treba držati pravila: Mladič
naj ostane toliko časa pri vimenu, kolikor znaša polovica bre¬
josti.  Po tem nauku bi moralo sesati žrebe 5 ’/ g  meseca.
Precej pa mi je omeniti, da 4 meseci tudi zadostujejo; kdor
pa pusti žrebe sesati dalje časa, tisti še boljše ravna. Jako
neumestno in škodljivo je, če sesa žrebe samo 3 mesece,
ali morda še manj. V lem času so njegova prebavila še
mnogo prenežna za prebavljanje samega sena in ovsa, na¬
dalje pa krepi in pospešuje materino mleko razvijanje in
rast. Ako sesa žrebe manj kakor 4 mesece, zaostane v
rasti in razvijanju; kar pa se zamudi v prvi mladosti, ne
da se kasneje lahko popraviti. Morebiti mi bo kdo ugo¬
varjal, da dolgo sesanje preveč „vzame“ kobilo. To ugo¬
varjanje bi imelo samo tedaj nekoliko pomena, ako bi isto
preslabo krmili, ali ako bi ji nakladali preveč dela.

Žrebe moraš odstavljati prav polagoma. Proti koncu
ga puščaj samo dvakrat k vimenu, a nekoliko dnij pred
odvado samo enkrat na dan. V nadomestitev mu dajaj
dovolj najfinejšega sena, zdrobljenega ovsa in slednjič po¬
stane (ne premrzle), s kravjim mlekom pomešane vode. Pri
takem odstavljanju pozabi žrebe na vime, kobili se mleko

139

suši, in za oba je skrbljeno. Počasna odvada nima nika-
koršnih slabih nasledkov niti za mladiča, niti za starko;
hitro odstavljanje pa povzroči, da žrebe hujša, ali da še cel6
zboli, a kobili se vname vime.

Precej po odstavi dajaj žrebetu najboljšega in najfi¬
nejšega, sladkega -sena, kolikor ga hoče jesti, in vsak dan
kaki 'dve ali tri prgišča zdrobljenega ovsa. Kasneje potre¬
buje za dan 1 klgr. ovsa in toliko sena, kolikor se mu ga
ljubi jesti; za jednoletna žrebeta zadostuje 2 klgr. ovsa in
sena po volji. Največ zraste žrebe v prvem letu. Merjenje
v žrebarnah je dokazalo, da zraste žrebe v prvem letu 30
do 40 centimetrov, v drugem 10—14, v tretjem 6—8, v
četrtem 2—3, v petem pa 1 / 2 —1 centimeter. Zaradi tega
je treba hraniti v prvem letu prav tečno; kar se takrat za¬
mudi, ne more se kasneje popraviti. Dalje dajemo dvelet¬
nim konjičem 3 klgr. ovsa. primerno veliko sena in neko¬
liko rezanice, a triletnim 5 klgr. sena, 3—4 klgr. ovsa in
nekaj rezanice. Tudi pašniki jim vrlo dobro ugajajo; noben
umen živinorejec nima svojega mladega konja v hlevu za¬
prtega Tovarniški odpadki, nadalje repa, krompir, ko¬
renje, poparjena ali okisana klaja itd. niso za žrebeta na¬
ravna in prikladna krma, torej se jim naj ne pokladajo.
Oves, fino in sladko seno ter rezanica so žrebetom najzdravejša,
najboljša in najnaravnejša klaja.  Dve leti stara moška žre¬
beta se naj režejo (kopijo); prezgodnje rezanje zavira rast
in razvijanje. Tudi še v tretjem letu se smejo žrebčki po¬
praviti. Najugodnejši čas za popravljanje je mesec veliki
traven; tedaj še ni prehude vročine, in tudi muhe niso še
preveč nadležne.

Med našim ljudstvom je močno razširjena neumna
misel, da se ne sme žrebe snažiti. To je skoro tako obotno,
kakor bi bilo zatrjevanje, da žrebe ne smo jesti. Dragi či-
tatelj, resno te opominjam, da osnažiš svoja žrebeta vsak
dan s posebnim glavnikom in z mehko ščetjo (krtačo);
kajti snaga pospešuje razvijanje, zabranjuje uši in ohrani
zdravje. Za kopita mladega žrebeta se briga malokdo; na¬
vadno jih pusti gospodar pri miru. kakor jih je Bog dal.
Ta malomarnost pa se kasneje zelo hudo maščuje. Iz žre¬
beta vzraste konj, a kakšen; namesto zdravih kopit in do¬
brih nog je ves pošvedran in pohabljen, še za kmetijska
dela malo sposoben. Žrebetom, ktera stoje mnogo v hlevu,
kopita močno narastejo, ali pa jim raste rog na jedni strani
bolj, kakor na drugi; ako se taka kopita o pravem času ne

140

prirežejo, postanejo sčasoma pokvarjena, kar se navadno
ne zboljša vse življenje. Napačno rastoče in preveč narastlo
kopito morate torej prirezovati, da ima povsod lepo in jed-
nakomerno obliko. Pri tem prirezovanju pa ne smete prav
nič posneti od petnih zagozd in tudi ne od strele. Prostor
v hlevu bodi vedno čeden in snažno nastlan. Ako stoje
žrebeta v scalnici, zmehčajo se jim kopita ter postanejo
sčasoma široka, ploščnata, torej nepravilna in pokvarjena;
star pregovor pa pravi: Slabo kopito, slab konj. Kedar

pride žrebe z blatnimi nogami domu, moraš jih očediti,
kajti snaga zabranjuje bolezni. Ge daš žrebetu dosti suhe
nastelje, če mu privoščiš hoje na prostem,  če kopita včasi
zmiješ, če prirežeš predolg in sploh napačno rastoč rog,
imelo bode trdne noge in zdrava kopita. Dobro in umestno
je, da privzdigneš sem ter tja žrebetove noge in potrkavaš
na kopito; s tem se navadi žrebe na ljudi ter se kasneje
ne brani podkovanju. Tudi kaže, da navadiš žrebeta reččm,
kterih se konji boje, zato da se izogneš hudim nesrečam,
ktere čestokrat povzročijo plašljivi konji. Žrebeta se priva¬
dijo marsičemu, česar bi se sicer kasneje strašila; mlado
drevo se lahko upogne, a staro se zlomi.

Po dokončanem drugem letu se žrebe včasi okomota,
da se navadi oprave; za vožnjo pa je še premlado. Pre¬
rano vprezano žrebe se ne more dobro razvijati ter ne po¬
stane nikoli dober konj. Nekoliko kasneje ga smeš vpreči
s starim, pametnim konjem v prazen voz. V tem času je
treba hlapcu potrpljenja in prizanesljivosti; z lepim ravna¬
njem največ opraviš, z grdim pa lahko konja izpridiš za vse
življenje. Po dovršenem tretjem letu vprezamo mlade ko¬
njiče za mala in lahka dela, a po četrtem za težavnejša; s
petim letom dorastejo popolnoma ter postanejo konji.

5. Krmljenje konj.

Kolikost klaje se določi po velikosti konja in po manj¬
šem ali težavnejšem delu. „Kdot' je večji, potrebuje več
hrane, in kdor pridnejše dela, naj tudi več je,“ glasi se
pravilo iz vsakdanjega življenja. Poljedelski konji srednje
velikosti izhajajo pri navadnem delu, če jim daš za dan 5
kilogramov sena, toliko ovsa in 2 klgr. rezanice; pri silno
težavnem delu pa jim privržemo nekoliko namečka. Težkim
vozniškim, za posebno težavno delo namenjenim konjem
moramo dajati mnogo več, skoro še enkrat toliko krme,

141

kakor sem ravno omenil za navadne kmetijske. Kajti le z
dobro in obilno hrano se obdrže konji dolgo pri moči ter
ostanejo dalje časa za težko vprego sposobni. Pri počas¬
nem, poljedelskem posla zadostuje, če nakrmimo konje tri¬
krat na dan; pri hitrem in težkem delu pa jim moramo
pokladati večkrat.

Najprikladnejša in najzdravejša konjska krma so seno,
oves in rezanica.  Vsaka druga klaja je več ali manj nepri-
pravna, da, včasi je celo zdravju, ali vztrajnosti in moči
kvarna.

Oves  je mimo vsega žita najboljša konjska piča, ktere
ne moremo nadomestiti z nobeno drugo klajo. Isti daje
največ močij ter je najmanj nevaren.  Oves ne kisa v želodcu
ter ne napenja, torej ne napravlja kolike, če se poklada v
pravi meri. Z največjim pridom ga krmimo doječim in
brejim kobilam, kmetskemu kljusetu in gosposkemu konju,
žrebetu in žrebcu, skratka vsem konjem. Odrastlim konjem
ugaja najbolj cel oves. Kdor noče ovsa po nepotrebnem
zapravljati (kdo bi sploh to hotel!), tisti ga naj primešava
rezanici, da ga konji bolje žvečijo ter lažje in uspešneje
prebavijo. Kdor poklada veliko suhega ovsa in malo mrve,
ta ima lepega, okroglega, povitega in močnega konja; kdor
pa poklada mnogo sena in namočenega ali celo razdroblje¬
nega ovsa, tistemu se konji preveč debelijo ter postanejo
„ vam pasti

Starim, deloma brezzobim konjem in žrebetom da¬
jemo zdrobljenega (šrotanega) ovsa, da ga bolje prežvečijo
in lažje prebavijo.

6. Snaženje kože.

„Čohanje in snaženje je polovica krmljenja,“ veli ži¬
vinorejski pregovor.

Kaj namerjavamo doseči s čiščenjem ? — Na koži se na¬
haja neizmerno število malih, prostemu očesu nevidnih luk¬
njic, skoz ktere odhaja tista para, ki ni več porabna za kri;
tem hlapom pravimo znoj ali pot. Nadalje ima koža na
tisoče in tisoče malih žlez lojnic, ktere izločujejo po svojih
predorih neko lojnato tvarino na površje. Ta loj je telesu
škodljiv, zatorej mora iz njega; a na koži je koristen, ker
jo napravlja mehko in voljno ter podeli dlaki prijetno svet¬
lost. Omenjeno izhlapanje skoz kožo je za odvračanje bo-
leznij neizmerne važnosti; ako zaostane koža v tem svojem

142

delovanju, prikažejo se bolehavosti, da, celo nevarne bolezni.
Živali, kterim se zamažejo vse kožne luknjice, počepajo v
prav kratkem času; pa tudi živina, kteri se zadela le polo¬
vica kože, mora sčasoma poginiti.

Kožne luskine, izpadlo dlako, posušen loj in znoj je
treba odstraniti s kože, ker sicer se zamašijo luknjice, iz-
hlapanje se deloma zamori, in — živinče zboli. Le po¬
glejmo nečisto žival, kako se drga in praska, da bi se iz¬
nebila neprijetnega in skelečega počutka — srbenja. Zaradi
neprestanega drganja se vname koža, kasneje se prikažejo
na njej izpuščaji, in slednjič začne dlaka izpadati. Dalje je
nesnažna koža tudi kaj pogosto ušiva. Uši ne nastanejo
sicer, kar zatrjujejo nevedni ljudje, iz blata, prahu in ne¬
snage, ali vendar jim je nečista koža ugoden prostor za
pomnoževanje in razširjanje.

Za snaženje kože potrebuješ v  čohala (strigla), ščeti
(krtače), cunje, gobe in glavnika. Ge je konj blaten, tedaj
ga odrgaš s slamo, ali pa ga očistiš celo z vodo. — S čo¬
halom odločiš od kože nesnago, a s ščetjo jo popolnoma
odstraniš. Po nogah ne smeš drgati s čohalom, ali le prav
lahko; sploh pa zadostuje za omenjene dele krtača popol¬
noma. Tudi plemeniti in občutljivi konji ter žrebeta se naj
čistijo in snažijo samo s ščetjo. Od početka drgaj s krtačo
proti dlaki, da odločiš ves prah, kasneje pa gladi po dlaki,
da vsega odstraniš. Počni čohati (štriglati) in krtačiti zgornje
telesne dele, ker sicer bi se vsipaval prah na že osnaženo
kožo. Očedi vso kožo, a ne samo pleč in križa, kakor de¬
lajo leni in nemarni hlapci, kterim je gospodarjeva škoda
deveta briga, in kteri ostanejo baš zaradi tega pri jedni hiši
le redkoma od novega leta do božiča. Ko si dovršil delo s
čohalom in s krtačo, obriši in pogladi dlako z mehko cunjo
(coto); konjsko grivo in rep pa osnaži in počeši z glavnikom.

Najpripravnejši čas za snaženje je jutro; sicer pa se
naj očistijo živali vsekdar, kedar pridejo onesnažene z dela
domu. Najprvo se naj konji občohajo (oštriglajo), potem
še le naj dobe krme, da ne pada prah na njo.

V žilnjaku konj, osobito pri žrebcih, nabere se mnogo
smrdljivega loja, kteri se pomeša s scalnico ter postane
tako oster, da se vname, in da zateče koža, kar napravlja
živini precejšnjih bolečin. Ako osnažiš žilnjak z mokro cunjo
ali z vlažno gobo, preprečiš omenjeno vnetje.

Žrebeta moraš čediti z mehko krtačo in s cunjo, da
se ti dobro razvijajo, in da so zdrava, krepka in čvrsta;

143

kajti tudi pri mladi živini se nabira na koži nesnaga, ktero
je treba odstraniti. Kako se more vršiti prepotrebno kožno
hlapenje, ako je koža blatna in nečedna, ako so male luk¬
njice zamašene? Strašno napačna je tedaj misel, ki zatr¬
juje, da sta čohalo in krtača žrebetom nepotrebni, ali celo
škodljivi. Le poskusi, in prepričal se boš, da uspevajo
snažne živalice mnogo bolj kakor blatne, in osvedočil se
boš, da so resnične besede: „snaženje je polovica krmljenja".

Opomba. K snaženju kože prištevamo tudi kopanje v
hladni vodi.  Vendar pa ne služi kopanje samo čiščenju,
ampak ono je tudi zategadelj koristno, ker ohladi in poživi
vso žival ter utrdi kožo. Na kratko rečeno: Kopanje pod¬
pira in utrjuje zdravje.  — Vendar je treba gospodarju paz-
nim očesom nadzorovati kopanje, da živina škode ne trpi,
in da ne zboli. Nikdar ne smeš spuščati v vodo potne (woČe)
živali, kajti iz takega ravnanja bi nastalo prehlajenje in iz
njega izvirajoče bolezni (glej stran 22.). Dalje se naj živina
ne kopa za poldanske vročine, ampak zjutraj ali na večer;
to pravilo velja osobito tedaj, ako ima živina daleč do vode
in se med potjo preveč segreje. Za kopanje zadostuje
5—10 minut, kajti v nasprotnem slučaju odvzame voda
preveč telesne gorkote. Ko se je žival v vodi ohladila, naj
se prepeljava toliko časa, da se osuši, ali naj se vsaj odrga.
Nikoli pa ne smeš postaviti mokrega živinčeta v hladen
hlev, ali celo na prepih, kajti to bi povzročilo prehlajenje
in — bolezni.

7. Menjava dlake (misanje, mavsanje).

Konjem in govedom začne spomladi izpadati daljša in
gorkejša zimska dlaka, ktere ne potrebujejo o gorkem po¬
letnem času. V pravem pomenu besede se misijo samo
one živali, ki hodijo mnogo na prostem, ki morajo prena¬
šati žgočo vročino in oster mraz; živini pa, ki stoji leto in
dan v hlevu, naraste jeseni le malo dlake, in spomladi je
tudi malo izpade.

Za misanja doteka h koži mnogo krvi, zatorej je ista
jako občutljiva in boleznim podvržena. In v resnici so med
tem časom bolezni v sopilih in prebavilih kaj pogostne.
Konj je ves predrugačen, nekako pobit, len, nemaren — -
pravega ognja in iskrenosti nima. Zdrava živina se miši
hitro, a pri slabotni in že prej bolehavi se menja dlaka
nepopolnoma in prav počasi. Ako se pričeto misanje na
enkrat ustavi, prikazala se bo skoro gotovo kaka bolezen.

144

Pri menjavi dlake mora gospodar zato skrbeti, da se
mu živina ne prehladi, in da ne zboli. Posebno občutljive
so mlade in še nedorastle živali, kar si naj vsak živinorejec
dobro zapomni. O tem času je treba torej paziti, da ne
pride vroča živina v mrzle prostore, in da se ne goni iz
gorkega hleva na mrzli zrak; seveda je prepih še bolj ne¬
varen. Znano je, da se oznojen konj na prepihu vsak čas
lahko prehladi, a ob času misanja je nevarnost tem večja.
Živina se naj vpreza le za majhna dela; še boljše pa je, če
jo pustiš nekoliko dnij v hlevu. Nadalje se naj krmi z
lahkoprebavno klajo ter se naj redno in umno snaži. Sicer
jo je treba vedno pravilno držati, ali vendar bodi v tem
času vsa strežba podvojena.

Ge se navzlic vsej paznosti žival pravilno ne miši,
tedaj jo je treba drgati (frotirati) s slamo po vsem životu,
in to večkrat ponavljaj. Razun tega jo snaži pogostoma s
čohalom in krtačo, dalje jo priveži v gorek hlev, in če je
treba, tedaj jo tudi pokrij. Sem in tja daj konju nekoliko
Glauberjeve soli (150—200 gramov), a za krmivo mu dajaj
sena, malo sveže trave ali korenja in po nekoliko  kuhanega
lanenega semena ali ječmena; zelo tečna in težko prebavna
klaja pa ni na mestu.

Opomba. Konjski prekupovalci so v resnici pravi moj -
stri v navideznem olepšavanju živali. Mršave konje znajo
kaj hitro porediti s kuhanim ječmenom in z otrobi; svetlo
in prijetno dlako pa napravijo s suhimi koprivami in s ko¬
privnim semenom. Razun tega jim pristrižejo dolgo dlako
na biclju, prikrajšajo in prirežejo grivo in rep, kopita pa
namažejo z bliščečim mazilom. Nadalje odrežejo košček
repa s kostjo vred; ali to ni baš brez vsake nevarnosti, in
vrh tega je še to prikrajševanje nepotrebno mučenje živalij.
Bog je dal konju rep, da se brani z njim muham, torej
mu ga ne kratimo, ker mu je potreben. Seveda moramo
odrezati sem in tja nekoliko repne žime, da se ne vleče za
živaljo, in da ne onesnaži kože. Nikakor pa ne moremo
odobravati, da se odstranjajo dolge dlake na biclju; zakaj
one odvračajo od noge blato, vodo in sploh vlažnost, torej
zabranjujejo na ta način vnetje. Kdor odrezuje omenjeno
dlako, mora noge s podvojeno pazljivostjo snažiti in čistiti.
Prirezovanje grive olepšuje konja, kakor trdijo nekteri po¬
sestniki, drugega pomena pa nima.

Angleži, najboljši živinorejci vsega sveta, začeli so pri¬
poročati pred kakimi 70 leti, da se naj striže dlaka konju

145

in goveda po vsem životu. V marsičem so jo pogodili, ali
v tem niso najbolje zadeli. Mogoče, da je striženje tam
umestno, kjer se vzrejajo živali jako pazljivo in umno, ali
za naše razmere to nikakor ne velja. Bogatini se s tem
lahko pečajo, ker imajo dovolj prostega časa in tudi dovolj
dobrih in razumnih hlapcev; a naš kmet ravna mnogo
pametnejše, ako konja skrbno čedi, kakor pa da bi ga
strigel. Tudi glede na zdravje se moramo ustavljati temu
počenjanju, kajti znano je, da se ostriženi konji lažje pre¬
hlade kakor neostriženi.

8. Skrb za kopita.

„Konj ima samo jedno nogo," pravi star in resničen
pregovor. Če se pohabi jedna konjska noga, tedaj niso
ostale tri prav nič vredne. Zategadelj mora skrbeti vsak
živinorejec, da se konji hitro ne pohabijo, da ne opešajo,
in da slednjič na nogah ne zbole.

Pri konjih opazujemo čestokrat pretrda in prekrhka
kopita. Najčešče se nahaja omenjena napaka na sprednjih
nogah, kteri stojita v hlevu večinoma na suhem. Prekrhek
rog se rad drobi, na njem se prikažejo različne poke in luk¬
njice, posamezni koščki izpadejo; razun tega tišči rog na
mehke kopitne dele, ki se vsled tega vnemo. Vse te na¬
pake skupaj zakrivijo ono pogostno šepanje, ktero opazujemo
kaj često pri različnih konjih. Nasproti temu pa sta zadnji
kopiti večkrat premehki,  ker stojita v vlagi (v blatu in scal-
nici). Premehka kopita pa postanejo rada ploščnata, široka,
t. j. nepravilna; razun tega tišči pokvečen rog na mehke
dele ter napravlja vnetje in šepanje. Dolgotrajna vlažnost
povzroči tudi, da se kopitna strela vname, da, včasi celo
popolnoma segnije.

Kako se je izogibati navedenim napakam in boleznim ?
—- Pretrdo kopito moramo včasi pomočiti z vodo, ali pa ga
oviti z mokro cunjo; rog postane bolj mehek ter se ne
drobi in ne kruši. Nepotrebno pa je držati kopita dolgo
časa v vodi. Še bolj nepotrebno, ali bolje rečeno, narav¬
nost škodljivo pa je mazati (zalepili) kopita z ilovico ali z
govejim blatom., kar je dandanes celo v hlevih umnejših
živinorejcev običajno. Ilovica se namreč kmalu posuši in
strdi ter odtegne kopitu mnogo vlage, torej učini baš na¬
sprotno, kar je človek namerjaval. Kemične snovi v gove¬
jem blatu, osobito amonijak, pa razjedajo in kvarijo rog,

Umna živinoreja. 10

146

zatorej kravje blato več škoduje, kakor koristi. — Omeh-
čanje kopita in gnilobo strele more najuspešneje zabraniti
čista in snažna nastelja. Dalje se priporoča pri mehkem,
kakor tudi pri trdem kopitu takozvano kopitno mazilo.  Ono
zmehča namreč pretrd rog, a z druge strani pa zopet pre¬
preči, da se ga mokrota preveč ne prime. Za ta namen je
neosoljena svinjska mast najboljše kopitno mazilo.  Vsa ostala
mazila, ktera priporočajo raznovrstni izdelovalci, niso prav
nič boljša , ali še celo slabejša od masti.  Vsak teden je treba
namazati kopita vsaj enkrat z mastjo; pa ne samo kopitna
stena, ampak tudi gornji del, kjer se dlaka začenja, mora
se prav dobro namazati (naribati). V kopita tistih konj,
kteri morajo mnogo hoditi po vodi, morate vsak dan vdr-
gavati svinjsko mast, da se zabrani zmehčanje. Napačno
bi ravnali, ko bi mazali blatna kopita; s takim počenjanjem
bi lahko več škodovali, kakor koristili. Blato bi se namreč
med rogom in mastjo zasušilo ter bi napravilo trdo skorjo,
ktera bi bila kopitu na kvar.

Ge pride vprežna živina z blatnimi nogami od dela
domu, moramo jih skrbno očediti in osnažiti. Pa ne samo
kopit, ampak tudi onesnažene noge je treba omiti z mlačno
vodo ter jih obrisati s cunjo ali s slamo. Blato, nesnaga
in vlažnost izpridijo namreč kopita, napravljajo vnetje kože
nad bicljem (rape), gnilobo strele itd. S kopitne strele in
s podplata sploh odstranite dan za dnevom raznovrstno na¬
brano nesnago; dalje je treba paziti, da se ne vrine med
podkev in rog kak kamenček, kajti to bi povzročilo šepavost,
ali celo vnetje mehkih delov pod kopitom. —- Konjem, ki
pridejo trudni z dela domu, naj odrga hlapec vse štiri noge
s slamo, da doteka h koži več krvi, zato da se noge pred
časom ne pokvarijo, in da ne postanejo živali prezgodaj
pohabljene.

Nikoli ne napajajmo vročih konj in tudi skoz vodo jim
ne dajmo bresti. Ako mora vroča žival v mrzlo vodo, pre¬
hlade in vnemo se mehki deli pod rogom, in nasledek temu
je prepolno, ploščnato in sploh popačeno kopito ter —
„šantav“ konj.

9. Konjska oprava.

Komat  bodi takšen, da konja ne odere, in da v njem
lahko opravlja svoj posel.

Komat se mora dobro vleči na vrat in drugič mora
biti mehek. Prevelik, premajhen in trd komat ožuli ter

147

odere kožo na prsih, vratu in na komu; imenovane otiske
pa niso baš nedolžne, kajti iz njih nastanejo čestokrat ne¬
varne ugnide. Razun poškodovanja pa je neprikladen ko ■
mat tudi iz tega vzroka slab, ker ne more žival v njem po¬
rabiti vse svoje moči. — V hudi zimi se prikažejo dostikrat
na jeziku delavnih konj male, površne ranice. Zaradi tega
se jim izceja slina, konji nočejo dobro jesti in kaj težko
žvečijo, sicer so pa zdravi. Če pa stoje nekaj dnij v hlevu,
zmanjša se bolečina, bolestna znamenja se izgube, in konji
zopet radi jedo. Zmrzle brzde ali verižice, ktere devamo
konjem v gobec, napravljajo omenjene ranice. Obesimo
konjsko opravo v hlev, ali pa segrejmo pred okomatanjem
gobčne brzde, in bolehavost bo izginila brez duha in sluha.

Po letu trpe konji kaj mnogo od nadležnih muh. Torej
je treba odganjati te nadležnice po mogočosti z vejami, ali
to ni dovolj. Dobro uslugo storimo trpinčenemu konju, če
skuhamo na jesihu orehovega perja ter ga namažemo tam,
kjer muhe najrajši sede. Nekteri gospodarji upotrebljujejo
v ta namen tudi kuhovino svežih smrekovih storžev, brezo¬
vega perja, česna itd.

Kdor naklada živini preveč dela, tisti je ne zna ceniti
in zraven jo tudi prezgodaj pohabi in pokvari. Če se ozremo
malo okoli, vidimo, da so konji naših gospodarjev že v mla¬
dosti „zdelani in šantavi". Vzrokov za to resnico poznamo
precejšnje število. Najvažnejši so sledeči: 1.) Konji se pre¬
mladi vprezajo ; 2.) naklada se jim pretežko delo; 3.) za noge
in kopita se premalo skrbi, in 4.) konji se napačno in o pra¬
vem času ne podkujejo.

Da ohraniš konje po mogočosti zdrave in dolgo časa
za delo sposobne, ravnaj se po sledečih navodilih:

1. ) Ne vprezaj konja pred dovršenim četrtim letom za
težavna dela.

2. j Živine nikoli ne preobkladaj.

3. ) Skrbi za noge in kopita, kakor sem povedal v
prejšnjih odstavkih.

4. ) Konje daj podkovati o pravem času in pri izurje¬
nem kovaču. (O tem kasneje.)

5. ) Če hočeš s konji daleč in hitro voziti, ne naprezaj
jih s polnim želodcem. Vsaj pol ure naj ostanejo v hlevu
še potem, ko so se že popolnoma nasitili.

10. Pravila za delavne konje.

10 *

L48

6. ) Ce vleče konj ves teden težek voz ali plug, ne na¬
prezaj ga v nedeljo za hitro vožnjo.

7. ) Ce vprezaš konja za hitro vožnjo, drži se pravila:
Počasi na delo in proti koncu vožnje zopet korakoma domu.

8. ) Pri potovanju za hude vročine moraš ustaviti vsako
drugo ali vsaj tretjo uro, da se konj odpočije in nekoliko
najč. Ne pozabi ga pokriti.

9. ) Na potu napoji konja, predno poženeš, a ne ko
ustaviš. Za hitro vozečega konja ne zadostuje trikratno
dnevno krmljenje.

10. ) Konja utrudi najmanj počasni dir (trab); z ma¬
limi izjemami korakoma, more bežati v dir 2—3 ure. Hitri
dir in skok se naj ne ponavljata dolgo, zlasti ne o hudi
vročini.

11. ) Ne podi konja navzdol, da se ne pohabita prednji
nogi; tudi v breg vozi počasi, da se pljuča ne pokvarijo.

12. ) Nikar ne postavljaj vročega konja v mrzel hlev,
ali celo na prepih.

13.) Nikoli ne delaj z živaljo toliko časa, da obnemore.

14. ) Po vsakem delu naj ima konj dovolj počitka; čim
težavnejše je delo, tem daljši bodi odmor.

15. ) Nikdar ne sme manjkati konju dobre, tečne in
prikladne klaje. (Glej tudi na 140. strani.)

Pri vzreji mlade živine ne poznamo glede utrjenja in
ohranjenja zdravja boljšega pripomočka, kakor je hoja in
kretanje v čistem zraku. Nedorastle živali , ktere stoje veči¬
noma v zaduhlih in prevročih hlevih , postanejo sčasoma omeh-
kužene ter so mnogim boleznim podvržene, one pa, ki se mnoge
Icretajo, so utrjene in bolj zdrave. Omehkužena živina pa zboli
pri vsakem malem vzroku, nobena sapica je ne sme prepihati,
a utrjena kljubuje mnogo bolj bolestnim vplivom.  Kmetskemu
dečku nič ne škoduje, ako leti v zimi bosopet k sosedovim,
gosposko dete pa zboli, ako ga prepiha le majhen vetrič.
Kmetska deca so utrjena, a gosposka omehkužena. Kakor
je z otroki, baš isto velja tudi o živalih, a pri obeh škoduje
omehkuženost.

Po letu je treba spuščati žrebeta in sploh vso mlado
živino zjutraj in zvečer na čisti zrak, kajti opoldansko solnce
je prevroče. Za hladnega in vlažnega vremena pa izpodimo
mlado živino tedaj na prosto, kedar je najbolj gorko, t. j.

II. Delo, hoja, počitek in — zdravje.

149

opoldne. Kdor si hoče odrediti zdravo in krepko živino,
tisti naj tega ne opušča, kar velja posebno za bodoče de¬
lavne in plemenske živali. Mlado živino spuščamo na paš¬
nike, ali jo izženemo v posebne, ograjene, blizu hleva se
nahajajoče prostore, kterim pravimo tekališSa.  Za ograjo se
poslužujemo lesenih drogov, ktere imenujemo „planke“.
Kjer je le mogoče, ondi naj bodo tekališea ravna, suha,
travnata in dovolj velika. Zel6 umestno je tudi, ako se na¬
sade okoli ograje košata drevesa, ktera napravljajo mnogo
sence.

Kakor je mladim živalim v ulrjenje in ohranjenje zdravja
hoja neobhodno potrebna, ravno tako se prileže utrujeni
živinici počitek na mehki nastelji. Kretanje in počitek se
morata zaporedoma vrstiti, kajti ta red najbolj ugaja mladi
živini. Nasproti temu pa pokvari prezgodnje delo vse, kar
je pridobila pametna vzreja. Zatorej vam zeld priporočam,
da ne vprezate mlade živine prej, ko je popolnoma dorastla.
. Živino smemo naganjati k delu, za ktero ima dosti
močij, a preoblagati je ne smemo nikdar. Primerno delo
utrdi živali ter jih ohrani zdrave, a pretirano delo vedno
škoduje. Gospodar, ki živino preobklada in presili, je sam
svoj sovražnik; kajti pregnano in preoblagano živinče pride
kmalu ob moč, včasi pa tudi nevarno zboli. Konje pohabi
in pokonča najprej dolgotrajna in hitra vožnja; za hitri tek
jih smemo vprezati le za malo časa, ako jih hočemo zdrave
ohraniti. G im težji je voz, čim hitreje živina teka, čim
dalje časa mora voziti, tem prej se pokonča, pohabi in zboli. 1
Nikoli ne smejo delati šivali do obnemoglosti in prevelike utru¬
jenosti.  Znano je, da se vol mnogo prej utrudi od konja,
torej ne smemo z volom nikdar toliko časa delati, kakor s
konjem. Precej po krmljenju ne smemo vprezati za hitro
vožnjo; ako pa nas sili potreba vpreči nahranjenega konja,
vozimo korakoma.

Priden delavec je vreden plačila. Ako je živina ves
dan težko delala, mora dobiti dovolj dobre hrane ter mora
imeti po noči pokoj za počitek, za spanje in za nabiranje
novih močij. Pa tudi po dnevu moramo privoščiti živini
odmora, da se oddahne in do sitega naje. Hoja in pri¬
merno delo krepi zdravje, a bas isto nalogo ima tudi počitek.
Delo porablja moči, počitek in klaja pa ga nadomestujeta.

1  O tem se lahko prepričaš pri poštnih konjih; najboljše živali se
pohabijo v 2—3 letih, da, še za kmetijska dela niso več dovolj sposobne.

150

Preobilno delo, kakor tudi predolgo počivanje je škodljivo
zdravju; oboje se mora primerno menjavati med seboj. Na¬
rava sama nam podaja zato najboljši dokaz. Divje živali
si iščejo hrane, tavajo dolgo okoli, dokler se ne nasitijo, a
potem se vležejo utrujene k počitku. Ta naravni vzgled
nas uči, da moramo privoščiti tudi naši domači živini do¬
volj počitka, da ne obnemore, in da si nabere novih močij
za bodoče delo. Čas odmora je različen; čim težavnejše ži¬
vina dela, tem več potrebuje počitka.

Konj počiva ležeč in stoječ. On leži, ako ni preveč
truden, samo 2—3 ure. Za navadne poljedelske konje ra¬
čunamo običajno za dan 8 ur dela, 8 ur počitka, 8 ur pa
se porabi za krmljenje in prebavljanje. Veliko bolj jih ne
smemo goniti, če jih hočemo ohraniti pri zdravju. Konji,
kteri morajo jako težavno ali prav hitro delati, pa potre¬
bujejo več počitka, kakor poljedelski. Po noči naj vlada v
hlevu mir, kajti vsak, tudi najmanjši ropot vzbudi in vzne¬
miri konja. Dajmo konjem dovolj mehke in čiste nastelje.;
privežimo jih tako na dolgo, da se lahko vležejo, in da mo¬
rejo položiti glavo na tla.

12. Nekoliko besed o podkovanju.

Slabo in nepravilno podkovanje je mnogokrat vzrok,
da nastanejo kopitne bolezni, in da se prezgodaj pokvarijo
(obrabijo) konjske noge. Slabega podkovanja so krivi go¬
spodarji sami, ali večkrat napravijo tudi kovači kako prav
neumno. Nevedni, zanikarni in preskopi konjerejci ne dajo
konj podkovati, dokler se ne zbosijo, če tudi drže podkove
že po dva meseca. Od kovača zahtevajo težkih in debelih,
torej nepravilnih podkev, da dalje časa drže; včasi mu tudi
zapovedujejo pri podkovanju, in on jih uboga proti svoji
volji samo iz bojazni, da ne izgubi zaslužka. Večkrat pa
se tudi kovač hudo pregreši, ker mogoče da ne razume svo¬
jega obrta, ali ga pa izvršuje prepovršno. Tu sledi neko¬
liko navodil, kterih naj se držita živinorejec in tudi kovač.

1. ) Vsaj v šestih tednih moraš konja prekovati, ako-
ravno bi se ne zbosil. Preveč narastlo kopito povzročuje
namreč različne kopitne bolezni.

2. ) Z bosim konjem ne smeš voziti, zlasti po trdih
tleh ne.

3. ) Če so kopita pretrda in prekrhka, postavi konja
pred podkovanjem v vodo, ali pa ovij kopita z mokro cunjo.

151

4. ) Nekteri kovači imajo navado, da primejo staro
podkev s kleščami ter jo odtrgajo z žreblji vred. Vsled ta¬
kega ravnanja se lahko odkruši košček kopita, ali pa za¬
ostane košček žreblja, iz česar nastanejo kopitne bolezni.
Spreten kovač izvleče žrebelj za žrebljem.

5. ) Koncev kopitnih sten ne smeš prirezovati niti pre¬
več, niti premalo ; sploh se to določi po votlosti podplata.
Cim votlejši je podplat, tem več stene prireži in narobe.
Ako je stara podkev spredi močno obrabljena, tedaj odreži
precej roga na istem mestu, kjer je ležala. Umen kovač
prireže konce kopitnih sten na okoli povsem jednakomerno,
ker ve, da bi sicer kopito rastlo napačno. Od strele po¬
sname toliko, kolikor roga proč visi;  tako naredi tudi na
podplatu in vzadi za peto, kjer prehaja rog v kožo. Kteri
kovač vso strelo, podplat in peto zreže, tisti ni vreden, da
ga kregajo z imenom „kovač“. Strela se pri podkovani
nogi dotikaj tal.

6. ) Nekteri mojstri imajo napačno razvado, da pilijo
kopitne stene, ko je konj že podkovan. To piljenje je jako
neumestno in škodljivo. Rog je namreč obdan z neko ne¬
predirno snovjo, ktera ga varuje vlažnosti in izsušenja.

7. ) Podkove naj bodo gladko izkovane, da se kopita
dobro in natanko primejo. Umen kovač ne primerja nikdar
žareče podkove na kopito, kajti tak napravi podkovo po ko¬
pitu, a ne kopita po podkovi.

8. ) Zelo napačne so prevelike, premajhne, pretežke in
preširoke podkove. Predolge in preširoke podkove povzro-
čujejo namreč, da se konji krešejo in izpodtikajo, premajhne
pa tišče preveč na rog ter kopita zadostno ne pokrivajo.

9. ) Kapice in štole ne smejo biti previsoke, ker sicer
obtežujejo hojo.

10. ) Veliko se pregreše kovači s tem, če napravijo
luknje na podkovi pregloboko, če nastavijo žrebelj po strani
ali celo narobe. Nekteri zabijejo žrebelj z dvema udarcema
v rog in se prav nič ne brigajo, gre li prav, ali napačno.
Tako neumestno podkovanje povzroči večkrat zakovanje.
(Glej „Dom. Živinozdravnik" na 183. strani.)

13. Ali je umestno dajati konjem vapna in mišice?

Nikakor ne,  to je kratek odgovor na dolgo vprašanje.
S tem se bavijo večinoma le konjski prekupovalci, da svoje
konje hitro porede in dobro v denar spravijo. Mišica (baje

152

tudi vapno) ima namreč lastnost, da napravi lepo, svetlo
dlako, in da živino na videz  podebeli. Ako pa se jenja na
enkrat z mišico, postanejo šivali zopet hipoma mršave ter iz¬
gube moč.  V krmljenju mišice tiči torej nekaj takega, kar
bi lahko in brez greha zaznamovali z imenom goljufija.  Ne-
kteri hvalijo mišico tudi kot izvrstno sredstvo za pitanje
goved, kar pa ni natanko določeno. Mnoge izkušnje so po¬
kazale, da so se voli pri jednaki klaji baš tako debelili z
mišico, kakor brez nje. Ako je vendar ta ali drugi živino¬
rejec opazoval pid krmljenju mišice večjo okroglost života,
ni bila to prava debelost, ampak napihnjenje. Zdrava, pri¬
kladna in tečna krma dobro izpita, napravlja sočnato ter
slastno meso, a mišica (arzenika) samo zabuhne in odebeli
le navidezno.

Konjski prekupovalci dajejo nadušljivim konjem mi¬
šice, in s tem skušajo prikriti naduho. Res je, da olajša
imenovani strup sapo za nekoliko časa, a naduhe nikoli
stalno ne ozdravi. Ge pa ponehaš s krmljenjem mišice,
tedaj počne konj še bolj težko dihati kakor poprej; dalje
hira in hujša dan za dnevom ter slednjič pogine. Sicer ne
škodujeta jeden ali dva grama mišice niti konju, niti go¬
vedu hipoma, a vendar izpodkopavata zdravje polagoma.

Stolčeno živo vapno napravi baje okrogel život; ven¬
dar ta stvar še ni natanko dognana. Najbolj gotovo je, da
povzroči tečna klaja isto, kar se pripisuje vapnu. Sicer pa
potrošajo premeteni konjski prekupovalci 5 — 10 gramov ži¬
vega vapna na krmo, kakor sem se o tem večkrat prepričal.

Z vso odločnostjo vas svarim, da niharte dajati živini
mišice ali vapna; kajti sčasoma škodujejo še mali deli mišice
(arzenike); 15 — -20 gramov mišice pa umori največjega konja
ali najtežjega vola, zraven tega pa se dogodijo lahko še druge
nesreče.  Vapno in mišica sta sicer dobri zdravili, a za krm¬
ljenje nista sposobni, kar si naj zapomni vsak živinorejec.

II. Govedo.

I. Skrb za plemenska goveda.

Gledd na zdravje bi bilo najumestnejše, da bi hodil bik
po letu na pašo. A vendar to ni iz raznih vzrokov dopust-
ljivo. Bik je namreč preneroden in prehudomušen, torej

153

nevaren. Dalje uče izkušnje, da napravijo v hlevu krmljeni
junci boljše in krepkejše mladiče od onih, ki se spuščajo na
pašnike. V tistih krajih, kjer je živinoreja močno razvita,
ne gonijo bikov na pašo. S tem pa nočem in ne smem
reči, da morajo stati vedno v hlevu, kajti to bi ne ugajalo
zdravju, in dalje bi bilo kvarno plemenski iskrenosti. Junec
potrebuje neobhodno kretanja in svežega zraka. Vse to se
mu lahko nakloni z malim delom, ali pa s tem, da ga spu¬
ščamo v ograjen prostor (tekali šče).

Skoro pri vseh živalih štedi naš gospodar s klajo, a
za bika se mu ne smili nobeno krmivo. Navadno mu po-
klada tako tečne krme, kakor da bi ga hotel zaklati že pri¬
hodnji dan. To je napačno. Junca ne smemo preveč
krmiti, a tudi premalo ne; najbolj ugaja nekaka srednja
mera. Pretečno krmljen bik postane predebel, pretežek,
prelen ter izgubi mnogo dobrih plemenskih lastnostij. Dalje
uče izkušnje, da dajo pretolsti junci prav slaba teleta, ktera
dostikrat poginejo kmalu po porodu. Nasprotno pa je tudi
prepičlo krmljenje jako, da, še bolj neumestno, ker škoduje
mladičem, in ker pomanjša plemensko moč. Počivajočemu
biku (kedar ne plemeni) dajajte sena, rezanice in slame.
Kedar pa ide mnogo po plemenu, tedaj mu pokladajte dosti
sena in nekoliko celega ovsa;  za pijačo pa mu ugaja čista,
ne premrzla voda. Prevodena krma mu ne tekne, kajti ista
ne podeljuje moči in iskrenosti; torej mu ne dajajte repe,
krompirja, odpadkov iz žganjarij, cukraren itd.

Mlad junec postane že z jednim letom nekako neroden
in prevzeten. Umen gospodar mu pa pokaže že v tem času,
da ne sme vsega storiti, kar bi se mu zljubilo; „mlado
drevo se upogne, a staro se zlomi," pravi pregovor. Vendar
mi je precej omeniti, da se doseže mnogo več z lepim rav¬
nanjem, kakor pa s palico. Napačno bi bilo torej junčka
za vsako malenkost pretepati, a kedar zasluži, takrat ga je
treba ostro kaznovati. K vodi se naj goni na vrvi, da se
navadi na človeka, in da je kasneje bolj pohleven. Mladih
bikov ne smete pustiti, da bi se bodli, ker bi se potem
močnejši, veseli svoje zmage in moči, lotili vsake živali, ali
še celo človeka. Za ukročenje so tudi kaj dobri nosni
obročki. (O tem v II. knjigi.)

Bika naj krmijo in gleštajo moški, ker so nebojazljivi,
bolj srčni in tudi bolj močni od žensk. Najpametnejše je,
da ga hrani in čedi že od mladosti jeden in tisti človek.
Junec se navadi polagoma na svojega pastirja, priuči se

154

njegovemu glasu in njegovi obleki ter mu je povsem po¬
koren. Ob času krmljenja naj hodi hlapec vedno z isto
obleko k biku, in vselej ga naj nagovori z navadno besedo:
bikec moj, sivček, Šarec itd. Pri'' snaženju ne bodi bojazljiv
in strahopeten, a tudi prenagel in presrčen ne smeš biti.
Vedno ti je misliti na to, da je žival brezpametna ter ob¬
darovana z neznansko močjo, s ktero more vsak čas ugo¬
nobiti človeka. Bik je vedno čuden v svojem obnašanju,
in nikoli mu ni prav zaupati.

Za plemenske krave ni treba posebnega krmljenja in
tudi ne posebne strežbe. Z njimi ravnamo prilično tako,
kakor z navadnimi molznimi kravami. Le v drugi polovici
brejosti jim moramo polagati več klaje, da dobivata starka,
kakor tudi sad dovolj hraniva. Dalje je treba odpravljati
vse one vplive, kteri povzročujejo zvrženje. (Glej str. 132.)
Jeden do dva meseca pred porodom se naj krave ne mol¬
zejo, ker bi to škodovalo mladiču. (Stran 134.) Sedem dnij
(ali še več) pred storitvijo in kakih pet dnij po storitvi se
naj pritrga kravi nekoliko krme, ker vemo, da potem ne
zboli tako pogosto, kakor v nasprotnem slučaju. Nekteri
gospodarji imajo krave, ki so visoko na času, vedno zaprte
v hlevu. Z neke strani je sicer to prav, ker se žival v hlevu
posilno ne poškoduje in torej vsled poškodovanja tudi ne
zvrže. Ali nasprotno nam je pomisliti, da počasna hoja ne
učinja nikdar zvrženja, le skakanje in poškodovanje morate
zabraniti. Kravo spuščajte do poroda samo (ne skupaj z
drugo živino) na pašo, ali pa jo zapirajte v ograjen vrt.
Zmerno in počasno, do poroda trajajoče kretanje daje ne¬
koliko poroštva, da bo žival lahko ter pravilno porodila, in
da ostane mladič krepek in zdrav. Največ težkih porodov
opažamo pri tisti živini, ki neprestano v hlevu stoji, a manj
pri oni, ktera mnogo hodi; živinozdravniki so se o tem na¬
tanko prepričali. 1

2. Porodi.

Krava nosi poprečno 9 mesecev, ali natančneje 285 dnij.

Umen živinorejec si zapiše dan pripusta, ali si ga vsaj
zabeleži v pratiki, da more preračunati, kdaj se bo prilično
samica otelila. Pred storitvijo pripravi širok prostor, ki ga

1  Mene na pr. so klicali do danes 22 krat k težkim porodom. Od
teh 22 slučajev sem naletel na 14 takih živalij, ktere so se vedno krmile
v hlevu.

155

nastelješ z mehko slamo; če je le količkaj mogoče, pa po¬
stavi kravo v poseben hlev, kjer je druge živali pri porodu
ne motijo. Ko se približuje storitev, ne bodi brez skrbi;
vsako uro hodi gledat v hlev. Tudi po noči vstajaj in letaj
h kravi, češ, mogoče, da bo potrebovala pomoči, morebiti
bo treba popkovino prerezati itd.

Znamenja približujočega poroda so sledeča: Trebuh
se vedno povečuje, hrbet se ulekne, lakotnice upadejo, vime
postaja od dne do dne večje. Ako poskusimo molzti, teče
iz siskov vlečljivo mleko. Zunanja spolovila, iz kterih se
izteka sluzava tekočina, zabruhnejo. Zadnji čas postane
krava nemirna, renči, večkrat se vleže in zopet vstane, ozira
se po zadnjem delu života, na enkrat se prikažejo trudovi
— otelitev se je pričela.

Krava povrže največkrat po noči; dnevni porodi so
redkejši. Vsak ropot zavleče otelitev za nekoliko ur; za¬
torej bodi v hlevu vse mirno in tiho, da se žival po nepo¬
trebnem ne muči. Krava porodi običajno leže, včasi pa
tudi stoje. Najprvo se prikažejo z vodo napolnjene kožice
(trebilo), skoz ktere se morejo čutiti prvi nožiči in kasneje
glavica. Mehur (kožice) poči, tekočina se razlije po rodilih,
kar olajša otelitev. Ker se krava počasi teli, zatorej ni na¬
pačno, ako malo pomagaš, da se porod okrajša, in da se
starka preveč ne upeha. Ali naše ljudstvo greši mnogo,
ker hoče prezgodaj pomagati. Nekteri vlečejo za noge (mo¬
goče, da zadrgnejo tudi vrv), precej ko so se prikazale iz
sramnice, ne meneč se za to, je li glavica že na svetlem,
ali pa je še skrita v rodilih. S takim počenjanjem povzro¬
čijo, da se glava vedno nazaj porniče, in da se slednjič za-
gvozdi in zapne v porodne dele. Na ta način napravijo,
vsled prezgodnjega in neumestnega pomaganja, iz lahkega
poroda težko storitev; mogoče pa je tudi, da se ranijo
starkina spolovila, kar seveda ni brez pomena. Ko je glava
Še na prostem , tedaj Še le smete nekoliko vleči za noge;  za to
pa ni treba vrvi, kajti roke popolnoma zadostujejo. Ta po¬
moč je pri kravi umestna, pri kobili redkokdaj potrebna,
pri ovci in svinji pa skoro brez pomena. Baš tako napačno,
kakor prej popisano vlečenje, je tudi prezgodnje prodiranje
mehurja. Ge se prerežejo kožice precej, ko so se prikazale
iz sramnice, tedaj se rodila premalo odpro in preveč osušč,
kar dela težek porod, ali ga vsaj močno zavleče.

Krava porodi navadno samo jednega mladiča; včasi
pridejo tudi dvojčki, da, celo trojčki niso izključeni. Ako

156

stori dvojčke, takrat pride prvo tele težje na svet od dru¬
gega. Mokri novorojenček se naj postavi (položi) pred
kravo, da ga obliže; to je osobito zaradi tega potrebno, da
se ne prehladi. Nekteri ljudje dajejo kravam po storitvi
dražljivih pijač, kar pa ni umestno, ker razburijo živčevje
ter pokvarijo prebavila. Glavna stvar je, da dobiva krava
kakih 5 dnij po storitvi manj krme, postane vode, in da se
varuje prehlajenja.

3. 0 vzreji telet.

Sesanje ali napajanje.  Vsaka starejša krava obliže in
očisti svoje tele takoj po storitvi. Le mlade krave (po prvem
porodu) se včasi ustavljajo; da jih prisilimo k temu, za
ohranjenje telečjega zdravja prevažnemu poslu, potrosimo
kožico s soljo, ali pa z mekinami. Krepko tele vstane, ko
ga je starka očistila ter se približuje vimenu. Včasi pa je
tele tako slabo, da se ne more vzdigniti. Kaj nam je sto¬
riti v tem slučaju? Pustimo ga nekoliko časa ležati, da
pride malo k moči. Ge pa navzlic temu ne more vstati,
namolzimo nekaj kapljic mleka ter mu ga vlijmo v gobček;
to ponavljajmo vsako četrt ure, dokler se ne okrepča. Ko
začne malo poskušati in se na noge postavljati, moramo ga
podpirati in pri sesanju držati.

Prvo kravje mleko, mlezivo  imenovano, je izvrstno zdra¬
vilo teletu, kajti isto mu odstrani iz črev ono klejasto blato,
ktero je prineslo s seboj na svet. Ta nesnaga mora na
dan, kajti sicer bi utegnilo tele nevarno zboleti. Zavoljo
tega ravnajo kaj napačno oni, ki ostranjujejo prvo mleko;
češ, da je mladiču nevarno. To je velika pomota. Mlezivo
ni teletu nikdar škodljivo, ampak nad vse koristno. Še le
tedaj se naj ostanek izmolze, ko bi mlado ne moglo vsega
posesati. Sem ter tja se dogodi, da se tele ne more očistiti
navzlic sesanju prvega mleka. V takih slučajih je hitra po¬
moč neobhodno potrebna, ker sicer je smrt neizogibna. V
ta namen stolčemo in skuhamo nekoliko lanenega semena,
tej kuhovini primešamo 20—25 gramov grenke ali Glauber-
jeve soli ter jo vlijemo teletu na enkrat v gobček. To mo¬
ramo ponavljati vsako uro tako dolgo, dokler ne pomaga.
V zelo hudih slučajih pa pridenemo gori imenovanemu zdra¬
vilu 1 V, grama stolčene rabarbare. Razun tega iztrebimo
s pooljenim prstom blato iz črevesa ter brizgljamo v ritnik
kamilični čaj, kteremu pridenemo po nekoliko milnice (žajf-
nice) in laškega olja.

157

Materino mleko je novorojenčku najboljša, najpriklacl-
nejša in najzdravejša hrana. Navadno pustijo, da sesa tele
izpod krave, le v jako redkih slučajih se napaja z mlekom
svoje porodice. Prvo (sesanje) je pravilnejše, naravnejše in
zdravejše od napajanja.  Nekteri privežejo tele poleg krave
na dolgo vrv, da more sesati, kedar se mu poljubi. To pa
ni najumestnejše. Kajti utegnilo bi se dogoditi, da ga krava
pohodi, ali pa na kak drug način poškoduje. Sploh pa ne
smete teleta prve dni privezovati, zato da se navadi vsaj
dobro hoditi. Jedino dobro pri tej napravi je to, da lahko
sesa, kedar mu drago. Najbolje postopajo oni, kteri na¬
pravijo teletu poleg krave ograjen prostor, v kterem more
po volji hoditi. Starka vidi mladiča zraven sebe, torej za
njim ne muka in ga tudi ne more pohoditi. Prve dni po
storitvi naj se pušča tele 6—7krat na dan k vimenu; po
preteku sedmih dnij 5—6 krat in v štirinajstih dneh le
4 krat. Kasneje naj sesa nekoliko časa 3 krat, poslej 2 krat,
in zadnje dni pred odstavo ga spusti vsak dan le enkrat
pod kravo. Kdor tako ravna, tistemu se ni treba bati, da
bi se mladič preveč napil ter zaradi tega zbolel ali celo
poginil. Ako ima krava veliko mleka, naj se isto po se¬
sanju do čistega izmolze, da se ne suši. Nasprotno pa ni¬
majo nektere krave dovolj mleka, da bi mogle mladiče dobro
prehraniti; v takih slučajih napajamo teleta z mlekom drugih
krav. Tu velja pravilo: Teletu se naj daje mleko one krave,
ktera je storila v istem času ali najbliže istega časa. Naj
pojasnim to z vzgledom: Gospodar ima tri krave. Prva,

recimo ji sivka, otelila se je dne 15. sušca. Druga krava,
kličete jo za plavko, storila je 1. malega travna. A tretja,
ktera se imenuje breza, vrgla je 5. malega travna. Ko bi
zadnja krava (breza) ne imela dosti mleka, tedaj napajamo (ali
pustimo sesati) njeno tele z mlekom plavke, a ne sivke. Ce
plavki mleka nedostaje, dajemo njenemu mladiču brezi-
ncga, a sivkino tele hranimo z mlekom plavke.

Premožnejši posestniki, zlasti na Angleškem, Nizozem¬
skem in v severni Nemčiji napajajo teleta z materinim mle¬
kom. Mladiča precej odstranijo, ko ga je starka očistila ter
mu dajo piti mleka izpod krave. Da se na to lažje navadi,
pomole mu prst iz mleka; tele zgrabi za prst ter začne po¬
lagoma piti. 1  Tu moram na nekaj posebno opozoriti.

1  Za napajanje telet so iznašli posebne posode, o kterih pa ne bom
dalje govoril, zlasti zato ne, ker so za naše razmere nepripravne, in ker
puščajo v naših krajih teleta pod vime.

158

Posode, iz kterih se napaja, naj bodo vedno čiste, ker sicer
se mleko skisa; po kislem mleku pa zboli tele za nevarno
drisko. Nadalje je treba dajati vedno jednakega mleka, t. j.
od jednoiste krave, najboljše od matere. Navadno se ra¬
čuna, da potrebuje tele v prvem tednu na dan 3 '/ 2  litra
mleka, v drugem 4—5, v tretjem 6 in v četrtem tednu 7
litrov. Po dovršenem četrtem tednu se sme priliti nekoliko
mlačne vode, a za nadomestilo je treba dodati več sena in
ovsa. Do izvršenega tretjega meseca dajemo teletu nepre¬
stano nekoliko mleka, da se bolj razvije in okrepi. Nekteri
poskušajo zamenjati mleko z različnimi nadomestili. V ta
namen rabijo posneto in umeteno mleko, kuho vino lane¬
nega semena, vodo, pomešano z ovseno moko, vodo od po¬
parjenega sena itd. Vendar pa se ni do danes še nikomur
posrečilo pripraviti pijače, ktera bi mleko popolnoma nado-
mestovala, in ktera bi ne škodovala zdravju in razvijanju.
Za tele je namreč materino mleko najzdravejša pica.

V naših slovenskih krajih je sesanje izpod krave obi¬
čajno in skoro sploh v navadi, kar bi se naj tudi obdržalo.
Sesanje je naravno (natorno), a napajanje z mlekom je proti¬
naravno. Ona teleta, ktera so pri vimenu, ne zbole tako
cesto, kakor tista, ki se napajajo. Sesanje podeljuje mla¬
diču moč in krepost, da lažje kljubuje bolestnim vplivom,
kar se o napajanju ne more trditi. To je posebne važnosti
za ona teleta, ktera so pri storitvi jako slaba, kakor tudi za
tista, iz kterih hočemo odrediti vprežno živino. Prvo tele
(ktero porodi telica) naj se pusti pod vimenom, akoravno
bi bilo sicer napajanje običajno. Izkušnje so namreč doka¬
zale, da vpliva sesanje blagodejno na poznejšo kolikost mleka,
t. j. ako tele sesa, dajo krave kasneje več mleka.

Odstavljanje ali odvada.  Čim dalje tele sesa, tem bolj
se razvije in okrepi. Večinoma odstavljajo naši gospodarji
s štirimi tedni, ne oziraje se na to, za kak namen bodo ra¬
bili pozneje mladiča. S tem ravnanjem pa grešč mnogo
glede na napredek in povzdigo živinoreje. Ge hočemo pro¬
dati tele mesarju, tedaj naj zadostuje štiritedensko sesanje;
kajti kasnejše sesanje ne donaša navadno toliko dobička,
za kolikor se slabi krava, in kolikor je vredno mleko. Tudi
ona teleta, ktera hočemo odrediti za molzne krave, naj se¬
sajo le štiri tedne. Kdor pa drži krave bolj zaradi krep¬
kega naraščaja, kakor zavoljo mleka, tisti naj pusti teličice
osem tednov pri vimenu. Oni, ki hoče odrediti lepo, krepko
in zdravo živino, naj pusti sesati teleta vsaj šest tednov;

159

to velja osobito za bodoče delavne vole. Za pleme odločeni
junčki naj sesajo osem tednov, kajti materino mleko jih
dobro razvije ter stori krepke. Močen, krepek in zdrav bik
pa v svojem kraju zelo zdatno pospešuje rejo goveje živine
— on je neprecenljive vrednosti. Edor odstavlja teleta pred
pravim časom iz štedljivosti (šparavosti), tisti ne štedi,
ampak razsipava; tisti ne gospodari, ampak zapravlja; tak
posestnik skrbi sam za slabo, bolehavo in malo vredno živino.

Tele odstavljamo polagoma. Proti koncu ga pripu¬
ščamo samo dvakrat, a zadnjih pet dnij samo enkrat k vi¬
menu. Nekoliko časa pred odstavo izmolzemo jeden, kas¬
neje dva in zadnje dni tri siske, da dobi manj mleka in je
torej prisiljeno več klaje použiti. Zraven tega mu ponu¬
dimo, predno gre k vimenu, nekoliko mlačnega, z vodo po¬
mešanega mleka. Že s tremi tedni mu je treba dati malo
fine otave in nekoliko zdrobljenega ovsa, da se nauči pola¬
goma na prihodnje krmivo, a pred odvado se naj klaja po¬
množi. Ako prostori le količkaj dopuščajo, denimo tele 14
dnij pred odstavo v drug hlev, da se navadi samo biti. S
tem močno olajšamo odstavljanje.

Počasna odvada ne škoduje niti teletu, niti kravi; hitra
in nagla odstava pa povzroči, da krava mleko zadržuje, da
postane tele mršavo, in da večkrat zboli.

Krmljenje telet.  Večkrat se slišijo besede: „Kaj bi neki
tele tako dobro gleštal, to ni potrebno, saj ne donaša ni-
kakoršnih dohodkov. 4 ' Cenjeni čitatelj, ako si morda tudi
ti med tistimi, ki tako in jednako govore, izpreobrni se ter
postani iz Savla Pavel. Zapomni si prav dobro sledeče:
Kar se zamudi pri tetetu, to se kasneje ne more popraviti.
Slabo in nepravilno držana teleta se nikdar dobro ne raz¬
vijejo, iz njih ne bodo postale nikoli lepe živali. Tele od
najboljše pasme postane pri slabi krmi in nepravilni odreji
malo vredno, bolehavo živinče.

Že med sesanjem začnimo dajati teletu po nekoliko
najfinejšega, sladkega sena ali otave. To sicer nima namena
nasititi, ampak s tem hočemo doseči, da se navadi tele
igraje na krmo. Kasneje se mu privrže nekoliko zdroblje¬
nega surovega, ali pa sproti kuhanega ovsa. Kedar tele
odstavimo, ne smemo mu popolnoma odtegniti mleka. Tudi
po odvadi mu moramo dajati posnetega, vodi primešanega
mleka; nekteri dajejo namesto mleka kuhovine lanenega se¬
mena, otrobove vode itd. Mleko in vsa druga nadomestila
naj bodo mlačna, da ne prehladi prebavil, in da ne učinjajo

160

driske. Od mlačne pijače moramo prav počasno in oprezno
preiti k hladni vodi, ker sicer so bolezni gotove. To ni
težko izvršiti, a vendar je neizmerne važnosti za odvračanje
boleznij.

Najboljša ldaja mlademu teletu je fino, sladico seno ali
otava, razdrobljen oves in posneto mleko.  Vse ostalo krmivo
je neprikladno, zatorej mu ga ne polagajte. Zaduhlo, ples¬
nivo in blatno seno škoduje celo odrastli živini, tem bolj
nevarno je nežnemu teletu. Različni odpadki iz žganjarij,
sladornic, nadalje poparjena ter na mnogovrstne načine pri¬
pravljena krma, korenje, krompir, repa itd., prijajo sicer
molznim kravam, a ne ugajajo teletom. Še le ko je tele
pol leta staro, smemo mu dajati nekoliko suhe detelje ali
rezanice, a vendar se je ogibati vsake prevodene klaje. Na
svežo travo in deteljo ga moramo naučiti prav počasno, ker
sicer bi utegnilo zboleti. Kar se tiče kolikosti krme, ome¬
niti mi je sledeče: Recimo na pr., da tehta tele po odstavi
50 klgr., tedaj potrebuje za dobro in uspešno razvijanje na
dan 2 klgr. sena, 3 / 4  klgr. zdrobljenega ovsa in 1 liter po¬
snetega, vodi primešanega mleka. Če je težje, treba mu je
primerno več klaje, a lažjemu manj. Dva do tri mesece
stara teleta moremo spustiti o lepem vremenu na pašnik, a
vendar jih moramo krmiti tudi v hlevu s suho klajo, kajti
pašnik sam na sebi jih ne more dobro preživiti. Za hlad¬
nega in deževnega vremena ter osobito za mrzlih jesenskih
dnij pa naj ostanejo v hlevu, kajti mrzli zunanji zrak ter
rosna trava sta jim zaradi prehlajenja nevarna.

Strežba in snašenje. Tečno in pravilno krmljenje, umno
snaženje, 'prikladno glestanje , zdrav, zračen, primerno topel, a
ne presoparen hlev so glavni pogoji pri vzreji telet. Nadalje
Štejemo semkaj dobro in snažno nasteljo, odstranjanje mraza in
slednjič prosto gibanje v svežem zraku.

Telečji hlev bodi suh, čist, gorek, svetel ter dobro za¬
varovan pred vetrom in prepihom. Prehlajenje povzročuje
namreč drisko, ktera bolezen je pri teletu vedno jako ne¬
varna. (Glej „Dom. Živinozdravnic, stran 70.) Stene te¬
lečjega hlevčka ne smejo biti mokre ali mrzle, torej so deske
boljše kakor zid. Najumestnejše je, da se postavi v hlevu
majhen hlevček iz dil, v kterem se tele lahko prosto giblje.
Naši gospodarji imajo navado, da privežejo teleta v temen,
nesnažen kot; to ravnanje je napačno in kvarno za govedo¬
rejo. Tele potrebuje snage in svetlobe baš v isti meri,
kakor vsaka druga žival. V prevročem in soparnem hlevu

161

se teleta omehkužijo ter postanejo jako občutljiva, a na¬
sprotno v premrzlem se prehlade. Najpripravnejša toplina
za telečje hleve znaša 17° (stopinj) Celzijevega toplomera.
Telečjo stajico je treba vsak dan izkidati in potem nastlati;
kajti čista, suha in mehka nastelja je poglavitni pogoj
dobrega in zdravega hleva. Nastelja varuje prehlajenja in
nesnage — torej odvrača bolezni. Prve dni po porodu
ni treba snažiti telečje kože, a z dvema tednoma se mora
to pričeti, zato da odstraniš prah in izpadajočo dlako. Za
čiščenje nam služi cunja (cota) ali mehka krtača. Snaženje
pospešuje kožno hlapenje, ki je prepotrebno za ohranjenje
zdravja, ter varuje nadležnih mrčesov — osobito ušij. 1  Naj¬
boljši vzgled, da je snaženje potrebno in koristno, daje nam
krava sama, kajti ona obliže in očisti svoje tele precej po
porodu.

Teleta ne smemo privezati k jaslim, ampak postaviti
ga moramo v pregrajen prostor, kjer lahko hodi, kolikor se
mu baš poljubi. Hoja je koristna, ker pospešuje razvijanje
telesa, in ker utrjuje zdravje. Da je hoja zares potrebna,
pouči nas „neumno“ tele samo. Če mu je le količkaj mo¬
goče, izmuzne se ter odteče na prosto. Tu skače in dirja
po vrtu, da ga ni mogoče uloviti. Zakaj pa je tako razpo¬
sajeno? Zato, ker mu tekanje dobro denei Ko je tele na pr.
kakih 8—12 tednov staro, spuščaj ga o lepem vremenu skupno
s kravo na pašo, kjer se lahko naskače v svežem zraku, ko¬
likor mu drago. A drugačna je stvar tam, kjer primanj¬
kuje pašnikov, ali kjer je živina zaradi drugih razlogov leto
in dan v hlevu. Pri takih razmerah je vsekako potrebno,
da se napravijo za teleta posebna tekališča (glej stran 149.).

V nekterih krajih imajo teleta dovolj dobre klaje, a
vendar so mršava, lena, žalostna ter ježaste in kuštrave
dlake. Kaj jim manjka? — Gleštanja;  kajti snaga in goja je
pol krmljenja. O vsem tem sem se do dobra prepričal v
Bosni, kjer že več let službujem. Tu ne primanjkuje zares
dobrega sena, teleta imajo dovolj piče. A poglejmo si tele
bosenskega Seljaka, kteri na snaženje in gleštanje prav nič
ne gleda, in pri kterem mora stati živina za najhujše zime
v šupah, narejenih iz vej. Kakšno je to tele? Zanemarjeno,

1  Za pokončevanje ušij rabimo mešanico lanenega olja in vin¬
skega cvetu, kuhovino tobaka (pazi, da se tele ne obliže!), čaj od peter-
šilovega semena, vodo, v kteri se je kuhal krompir, lug iz bukovega pe¬
pela, mazilo živega srebra (kratko navezati, z robci prevezati, da se ne
liže), itd.

Umna živinoreja. 11

162

slabo, mršavo, blatno, ušivo, „na pol krepnjeno", kakor se
nekteri izrezujejo.

Kjer primanjkuje dobre in zadostne Maje, snašenja in
goje , kjer so slabi in nezdravi hlevi , tam razsaja bolezen • kjer
pa bolezen razsaja, tam tudi smrt raja.  To je gola resnica,
kteri ni mogoče ugovaijati niti za najmanjšo pičico. Mene
so večkrat klicali, ko sem bival na Spodnjem Avstrijskem in
kasneje na Koroškem, k bolni živini. Navadno sem naletel
na zanikarne gospodarje, pri umnih živinorejcih sem imel
le malo posla. Nevedni — in tudi leni — ljudje so mi to¬
žili, da nimajo „pri živini sreče", dočim dobi sosed vsako
leto toliko in toliko za svoje živali. Poučil sem jih, kako
naj ravnajo, da si odrede lepo in zdravo živino; mnoge sem
izpreobračal in nektere sem tudi izpreobrnil, in ti so mi
bili hvaležni. Ljubi čitatelj, ravnaj se tudi ti po navodilih,
kterih te uči pričujoča knjiga, in „srečo boš imel pri živini".

Izbor telet za odrejo.  Jako važen, a tudi zelo težek je
nauk, kako izbirati teleta za odrejo. Važen je glede na ohra¬
nitev zdravja, važen je z ozirom na povzdigo govedoreje; a
težek je, ker se vselej ne ve, kako se bo tele razvijalo.
Morda mi bo kdo ugovarjal, da to ni težko, ampak prav
lahko. „Ako nimam dovolj živine, pustim tele v hlevu ter
ga izredim, in mir besedij. Če se pa moj hlev ponaša z
mnogimi repi, tedaj teleta ne potrebujem, dal ga bom me¬
sarju/' Tako in jednako modruje nevedni gospodar. To
govoričenje je res lahko in na prvi pogled tudi lepo, le
škoda, da je napačno — neumno. Akoravno nimaš dovolj
živine, vendar ne smeš odrejati vsakega teleta, kajti s tem
bi si mnogo škodoval. Ako me hočeš poslušati, pokazal ti
bom v sledečem nekoliko namigljejev, kako se je ravnati
pri izboru telet za odrejo.

Izrejati ne smeš telet s sledečimi znaki in lastnostmi:

1. ) Odstrani vsa teleta, kterih stariši bolehajo za kako
podedljivo boleznijo, ali pa imajo kako zunanjo napako, ktero
so mladiči podedovali.

2. ) Ako zakolješ bika ali kravo ter opaziš pri njiju su-
šico ali jetiko, tedaj poredi in prodaj mesarju vse mladiče
bolne živine. Prej ali slej zbole namreč tudi potomci za
jetiko — ona je podedljiva bolezen.

3. ) Pri prvem porodu vržejo krave običajno slaba te¬
leta, torej se naj ista ne odrejajo.

4. ) Prodaj mesarju ona teleta, ki se pri vimenu preveč
zredč. Če jih pa nočeš prodati, porabi jih samo za pitanje.

163

5. ) Nikoli ne odrejaj onih telet, ktera so slabejša in
manjša, kakor so običajno mladiči iste plemenske živine.

6. ) Prodaj mesarju vsa tista bolehava teleta, ktera no¬
čejo dobro sesati.

7. ) Najboljše storiš, če oddaš dvojčke v klavnico. Ako
se porodč dve teličici, odstrani ju od reje. Ge se rodi jeden
junček in jedna teličica, tedaj zadnje ne vzrejaj, kajti ista
ima nezadostno razvita spolovila; najpametneje pa ravnaš,
ako tudi junčka prodaš, ali ga vsaj ne rabiš za pleme.

8. ) Teleta s spačenimi ali nedostatnimi udi niso spo¬
sobna za rejo.

9. ) Prodaj za meso vse tiste mladiče, ki imajo pre¬
šibke in previsoke noge, prevelik trebuh ter sploh nepri¬
merno telo.

10. ) Odrejaj samo in jedino ona teleta, ki so zdrava,
krepka in lepega života; nadalje se zahteva, da so tudi sta-
riši za rejo namenjenih mladičev povsem zdravi. Teleta
tretjega, četrtega in petega poroda so za rejo najsposobnejša.

4. Junec in telica.

Kar se zamudi pri vzreji v prvem letu, to se ne da
kasneje nikdar popolnoma popraviti. Umno krmljenje in
primerna strežba v prvem letu je podlaga poznejšemu raz¬
vijanju in zdravju sploh. Zidovje brez dobre podlage se
kmalu podere, v mladosti slabo gleštana žival pa kasneje
boleha. Kakor se more vcepiti teletu že med sesanjem po¬
znejše uspevanje, zdravje ali bohhavost, isto tako tudi po
odstavi. Gospodar, ki zanemarja mlada goveda, ni vešč ži¬
vinoreji, ali pa je prezanikaren in prelen. Dobro krmljenje
z naravno klajo, skrb za .mašenje in za zdrave hleve ter sled¬
njič hoja v čistem zraku:  to so trije glavni stebri, ki naprav¬
ljajo zdravo in krepko živino.

Mlada živina mora dobivati dosti naravne in tečne
klaje, da ne zaostaja v razvijanju. K prikladni krmi pri¬
števamo seno, rezanico, travo in žito (najboljši je oves).
Poparjena, skisana, v kadeh pripravljena klaja, nadalje repa,
korenje, krompir itd , niso pripravna hrana mladi živini v
prvem letu; s tako krmo smeš pričeti še le tedaj, ko so go¬
veda leto stara. Krmljenje telic je nekoliko različno od
krmljenja mladih juncev. Ako hočemo vzrediti dobre molzne
krave, treba je, da začnemo privajati 8—10 mesečne telice
manj tečni klaji; zatorej odtegujemo polagoma oves, otrobe

11 *

164

in drugo jako redilno krmivo. A namesto tega dajemo več
sena, rezanice, slame in sveže trave. Po letu jih spuščamo
na pašo, a poleg tega jim dajemo tudi v hlevu potrebne
klaje. Tako krmljenje vpliva blagodejno na razvijanje mleč¬
nih žil in vimena, kar je poglavitni pogoj, ako si hočemo
vzrediti dobrih molznih krav. Juncem pa je treba dajati
tečnejše klaje, da se dobro razvijo, in da postanejo močni.
Samo v drugem letu, ko začnejo zobe metati, ne dajajte jim
preveč tečne klaje.

Trimesečna teleta smemo spuščati o lepem vremenu na
pašo; isto velja seveda tudi za jedno- in dveletne živali.
Na pašnikih si nabero nekoliko klaje, a zraven tega se na-
skačejo pod milim nebom na svežem zraku, kar je neizo¬
gibno potrebno za uspešno razvijanje in za ohranjenje
zdravja. V krajih, kjer nimajo pašnikov, morajo se napra¬
viti mladim govedom tekališča. Glede pašnikov mi je ome¬
niti, da morajo biti suhi, prilično travnati, proti solncu le¬
žeči ter po mogočosti zavarovani pred mrzlimi vetrovi. Rosna
ali celo zmrzla paša je nevarna vsem živalim, a zlasti ško¬
duje mladi živini. Za mrzlega, deževnega, jesenskega vre¬
mena ne spuščajte mladih goved na pašnike, ampak krmite
jih v primerno gorkem hlevu.

Vsako rastoče bitje potrebuje prikladne gorkote,  kajti
ona pospešuje rast in razvijanje, a mraz ju zadržuje. Na¬
sprotno pa tudi ne smejo biti hlevi presoparni in prevroči,
kajti v njih primanjkuje za ohranjenje zdravja prepotreb¬
nega, čistega zraka. Primerna hlevska toplina za mlada go¬
veda naj znaša 15° Celzijevega toplomera. Samo ob sebi
se razume, da pri vsem tem ne smemo pozabiti na snaženje
kože in na čisto nasteljo. (Glej na 142. in 126. strani.) Snaga
podpira in utrjuje zdravje, a nasprotne razmere ga kvarijo.
Mlada, še nedorastla goveda so jako občutljiva, zatorej jih
moramo skrbno varovati mraza, osobito prehlajenja.

Ko so goveda nekoliko odrastla, začne se oglašati v
njih plemenski nagon. To se zgodi tem prej, ako stoji ži¬
vina moškega in ženskega spola skupaj. Znano pa je, da
premlada (pred poldrugim letom) plemenska živina kaj
mnogo škoduje napredku govedoreje. Da po mogočosti pre¬
prečite prerano poželenje po plemenu, postavite moške ži¬
vali v poseben hlev, telice pa zopet v drugega. Krmo po¬
manjšajte, osobito ne smete krmiti žita in otrobov. Dobro
je tudi, ako vlijemo preživemu živinčetu sem in tja po
jedno čašo vinskega jesiha; ocet baje tolaži in zdravju prav

165

nič ne škoduje. Dalje priporočajo Glauberjevo sol in so-
litar. Umestno sredstvo proti prezgodnji pojatnosti je kafra ;
vzemi 80 gramov Glauberjeve soli, 2—3 grame kafre, ne¬
koliko ržene moke in vode in napravi svalek. Ako hočeš
imeti dobrih uspehov, dajaj preživemu govedu često ome¬
njenega zdravila.

5. Krmljenje in goja molzne krave.

Star in resničen pregovor pravi: „Krava pri gobcu

molze." Cim bolj se ona krmi, tem več in tem boljšega
mleka daje in tem bolj zdrava tudi ostane. Vendar pa mo¬
ram precej opomniti, da bi bilo pretečno, preredilno in pre¬
obilno krmljenje tudi napačno. Ako se krave predobro
hranijo, podela telo tisto klajo, kar je je odveč, v meso in
mast, a ne v mleko. Predebele krave niso dobre mlekarice,
še manj pa mršave; nekaka srednja mera ugaja najbolj.

Najprikladnejša pica molznim kravam je sveža Maja.
Na dobroto in na množino mleka vplivajo koruzna slama,
t. j. sveže koruzno perje, zelena grahova slama, detelja es-
parzeta, rudeča detelja in sploh vsaka, dobra sveža trava.
Na dobroto mleka pa vpliva, razun že gori navedenih snovij,
naslednja klaja: sladko seno, laneno seme, korenje, sveže
(frišne) oljnate pogače itd. Največ mleka namolzemo, če
krmimo kravo, dokler je le mogoče, s svežo travo; po zimi
pa, ko nedostaje sveže klaje, moramo ji dajati repe, pese,
korenja in dr. Tudi otrobova voda kaj zdatno pomnoži
kolikost mleka, kar bi si naj zapomnila vsaka gospodinja.
Kedar nimamo niti sveže trave, niti korenstva, tedaj da¬
jemo kravam otrobove vode, da bolj molzejo; v ta namen
so najprikladnejši pšenični otrobi. Najboljše seno za molzne
krave kosimo na senožetih, kjer raste med travo kimel,
koper in različne druge dišeče rastline. Sveža trava in de¬
telja, sladko seno, suha detelja, korenje, otrobi, moka, sladne
kali itd. napravljajo dobro mleko in slastno surovo maslo.
Kislo seno, pokvarjena klaja, oljnate pogače, koleraba (ako
se je preveč pokrmi), divji češenj itd. pa povzročujejo, da
postane mleko neokusno in slabo. Ako pokladamo po zimi
molznim kravam samega sena in slame, tedaj donašajo le
malo mleka; če pa privržemo korenstva, otrobove vode, po¬
parjene in okisane krme itd., takrat namolzemo mnogo več.
Nikoli ne sme biti klaja revna na rudninskih snoveh (na
soli), ker to bi škodovalo zdravju, in tudi mleko bi se po-

166

manjšalo. Molznim kravam moramo dajati sem ter tja ne¬
koliko soli; to je potrebno zlasti takrat, kedar jih krmimo
s težkoprebavno klajo. (Glej o krmi sploh od strani 55.
do 83. strani.)

Molzne krave gonimo običajno na pašo, kar zdravju
najbolj ugaja; omeniti pa moram, da krave, v hlevu krm¬
ljene, dajejo več mleka od onih, ki se spuščajo na pašnike.
V hlevu mora imeti krava mir, da prosto prežvekuje, in da
se mleko dobro napravlja (izločuje). Hlev ne sme biti niti
presvetel, niti pretemen; istotako tudi najbolj ugaja srednja
hlevska toplina. Čista nastelja je neobhodno potrebna, da
se žival ne onesnaži, da ima mehko nasteljo, in da se mleko
ne nasmeti. Nečisti hlevi povzročujejo češče bolezni, kakor
navadno mislimo. Od ostre gnojnice in druge nesnage se
vname vime, koža, kakor tudi mehki, s parklji obdani deli
na koncu nog. To zabranimo z večkratnim snaženjem, s
čedno nasteljo in z odstranjanjem scalnice.

Zdaj pa še nekaj. Kravam in sploh govedom, ki stoje
večinoma že od mladosti v hlevu, ne obrabijo se parklji ter
sčasoma močno narastejo. Oni stoje, srpom podobni, na
kvišku. Zategadelj hodi žival težko, previdno in neokretno;
„kakor bi po jajcih stopala," pravijo nekteri o tej hoji.
Preveč narastli parklji se slednjič zalomijo (začesnejo), mehki
deli se ranijo ter vnemo; zavoljo tega počne žival hujšati,
in seveda se tudi mleko pomanjša, kajti hudo poškodovanje
napravlja vročnico. Pameten živinorejec odžaga ali odreže
parklje prej, dokler preveč ne narasto, da zabrani bolezni
ter odstrani škodo.

6. Od česa je odvisna kolikost mleka?

Največji in najpoglavitnejši dohodek, kterega donašajo
krave, je mleko. Znano pa je, da ni vsaka krava jednako
dobra za molžo; to je odvisno od različnih pogojev, namreč:

1. ) Od krave, same.  Nektera krava daje več mleka od
svoje tovaršice, akoravno jesta obe isto krmo iz istih jaslij.
To zavisi od tega, ali se je krava po prvem teletu vedno
čisto izmolzla ali ne, ali se je telica pravilno vzrejala ali ne.
Čista molža vpliva na vime tako, da izločuje isto kasneje
več mleka. Včasi pa nam je čisto neznano, zakaj daje ta
krava več mleka od druge.

2. ) Od pasme.  Največ mleka donašajo dolinske krave;
izmed teh mi je posebno omeniti holandske, holštajnske in

167

frizlandske. Najmanj pa ge namolze od ogerskih krav; one
dajo na leto poprečno komaj 500 litrov mleka, dolinske pa
3—4000 litrov. Ako križamo (plemenimo križema) naša
domača goveda z beljansko pasmo, dobimo mladiče, ki so
precej dobri za mleko, za delo in za mast. Pa tudi naše
deželske krave niso preslabe mlekarice, samo če jih dobro
krmimo in pravilno gleštamo. Teličice izvrstnih molznih
krav postanejo pri ugodnih razmerah dobre mlekarice, ker
se lastnost podeduje od starke na junico. Kdor si hoče
torej odrediti dobrih molznih krav, tisti naj plemeni mlečno
kravo z bikom, kterega je porodila izvrstna mlekarica. Znano
pa je, da zbole prav dobre molzne krave na starost često
za sušico.

3. ) Od reje.  Teličico, iz ktere hočemo odrediti dobro
molzno kravo, pustimo samo 4 tedne pod vimenom. Po
odstavi jo moramo tečno krmiti, a z osmimi meseci jo na¬
vadimo na manj redilno klajo, da se preveč ne odebeli,
ampak samo dobro razvije. Med prvo nosečnostjo ji je
treba dovolj in tudi tečne krme. Ko se je odstavilo prvo
tele, moramo mlado kravo prav čisto, vselej do zadnje kap¬
ljice izmolzti. Včasi se opaža, da počne teči mleko iz siskov
pred prvim porodom; take telice postanejo običajno slabe
mlekarice.

4. ) Od klaje in snaženja.  Kako vpliva krmljenje na.
kolikost mleka, povedal sem v poprejšnjem odstavku; sedaj
samo še nekoliko besedic o snagi. Stara resnica je, da po¬
množi znaženje veličino mleka. ,,Kmetovalec“, izvrstni list
c. kr. kmetijske družbe kranjske, govori o tem v številki od
31. prosinca leta 1891. sledeče: „Kako vpliva snaženje go¬
vedi na nje molznost, pokazala je nedavno ta-le izkušnja:
Kravo, ki je bila vajena vsakdanjega dvakratnega snaženja
s česalom, niso skoz 14 dnij nič več snažili. V tem času
je krava 11 litrov mleka manj molzla, nego poprej v jedno-
istem času, dasi je vse drugo ostalo pri starem.“

5. ) Od starosti.  Mlade krave imajo mnogo vodenega,
a starejše manj in bolj mastnega mleka. Po prvem teletu
daje krava malo mleka, ki se pa kasneje zdatno poveča. Po
tretjem teletu donašajo krave največ mleka, kar traja do
šestega ali sedmega poroda. Kasneje se začne isto pomanj¬
ševati. Dvanajstletne ali še starejše krave slabo molzejo;
mleko se krči vidoma dan za dnevom.

6. ) Od časa, ki je pretekel po zadnjem porodu.  Le
redkokrat imajo krave mleko od storitve do storitve. Ako-

168

ravno se to dogodi v posameznih slučajih, vendar ne smemo
do poroda molzti, ker za kravo bi bilo vendar preveč, da
bi sebe in sad redila, zraven pa še dajala mleka. (Glej
stran 134.) Dobro mlekarico smemo molzti v jednem letu

10 mesecev, dva meseca pa naj stoji suha. Precej po po¬

rodu nima krava mnogo mleka, a v drugem tednu se ko-
likost poveča prav zdatno. Od 3—12. tedna po porodu se
največ namolze; kasneje pa se mleko polagoma pomanj¬
šuje. Prvo mleko po porodu je vodeno, kasnejše pa bolj
mastno.

7. ) Od molze.  O tem čitaj v sledečem odstavku.

8. ) Od vročine in mraza.  Za časa toplih dnij se po¬

manjša mleko jako zdatno; to se zgodi tudi pri hudem
mrazu. Iz tega sledi, da je treba po letu hleve zračiti, po
zimi pa gorke obdržati.

7. Kako je treba molzti?

Mogoče, da se bo slovenska gospodinja nekako čudno
namuznila ter se zaničljivo nasmejala, ko čita ta naslov.
Potrpi malo, počakaj, da vse prečitaš, potem še le izreci
svojo sodbo. Mogoče je, da ti res pravilno molzeš, ali po¬
misli, koliko tvojih tovaršic tega ne razume. Pri neumestni
molži pa se namolze manj in povrh še slabejšega mleka;
razun tega se tudi krave izpridijo, ali celb zbole prav po
nepotrebnem na vimenu. Ako pa je vime bolno, tedaj iz¬
gubi krava mnogo mleka, da, včasi se posuši isto do čistega.
Recimo za vzgled, da je v vseh slovenskih deželah v okrog¬
lem številu 200.000 molznih krav. Vzemimo dalje, da daje
vsaka krava zaradi nepravilne molže na dan jeden liter
mleka manj (kar ni preveč računjeno), kakor pri umni
molži. Dnevni primanjkljej bi torej znašal 200.000 litrov.
Krave molzemo običajno po 10 mesecev, ali okroglo 300
dnij; torej se pogubi v jednem letu 200.000 X 300 = 60,000.000,
t. j. 60 milijonov litrov mleka. To je le zaradi nepravilne
molže; tu še ni zaračunjen primanjkljej, ki nastane zavoljo
boleznij v vimenu. Recimo, da velja vsak liter mleka 5
novčičev, kar gotovo ni preveč. Po naznačenem površnem _
računu izgubijo po nepotrebnem vse slovenske dežele v jed¬
nem letu 60,000.000 X5 = 300,000.000 novčičev, ali 3 mili¬
jone goldinarjev, t. j. 6 milijonov kron. Zares precejšnja
kopica!

Kolikokrat se naj molzel  Izkušnje uče, da se namolze

169

pri trikratni molži več in boljšega mleka, kakor pa pri dva¬
kratni. Cim dalje ostane mleko v vimenu, tem manj tol¬
stih snovij se nahaja v njem. O tem se lahko prepriča
vsaka gospodinja na prav priprost način: Od večerne do
jutranje molže preteče več časa, kakor pa od jutranje do
opoldanske. Ako hočeš videti, ktero mleko je mastnejše,
stori, kakor ti bom povedal. Jutranje mleko deni v posebno
posodo (latvico), a opoldansko v drugo, in prepričala se
boš, da se je nabralo pri zadnjem še enkrat toliko smetane,
kakor na prvem (jutranjem). Vselej moraš prav čisto iz-
molzti, kakor pravimo, do zadnje kapljice.  To je zaradi tega
umestno, ker je zadnje mleko mastnejše od prvega, in ker
se sicer mleko napravljajoči deli pokaže ter manj izločujejo.
Da je zadnje mleko zares mastnejše in boljše, prepričaš se
prav lahko. Krava ima na pr. pri čistem izmolzenju tri
bokale mleka. Deni prvič namolzeni bokal v posebno latvico,
drugi bokal v drugo posodo in s tretjim stori isto. Poglej
drugi dan natanko vse tri posode, in opazila boš, da se je
nabralo v tretji posodi trikrat toliko, ali še več smetane
kakor v prvi; v drugi latvici boš našla več smetane
kakor v prvi in manj kakor v tretji. — Glede na število
vsakdanjih molž mi je pripomniti, da se morajo Štirikrat
na dan  molzti one krave, ktere imajo veliko mleka, in od
kterih se je tele še le odstavilo. To bi bilo najumestnejše,
ker bi se največ namolzlo, in ker ne bi mleko tiščalo. Pri
večkratni molži dajo namreč krave mnogo več in tudi bolj¬
šega mleka, ker se s pogostnim molzenjem vime zdraži, da
kri bolj k njemu doteka, in da se torej napravlja več mleka.
Navadno molzejo v naših krajih po trikrat na dan, kar za¬
dostuje za navadne, ne premlečne krave. Zelo napačno pa
je, ako molzemo precej po odstavi samo po dvakrat, ker se
v tem slučaju manj namolze, in ker krava lahko zboli za
vnetjem v vimenu. Dvakratna dnevna molža zadostuje še
le kasneje, ko je krava že visoko na času.

Kdaj se naj molze1  Izkušnje so nas poučile, da je
najumestnejše pred krmljenjem molzti. Naše gospodinje
imajo navado, da vržejo kravi med molžo nekoliko klaje,
češ, da rajši pripusti. To je samo razvada. Kdor krave
na to ne navadi po prvem teletu, da se tudi brez krme
molzti. Umna gospodinja molze vselej o določenem času,
t. j. vsak dan o tisti uri in o tisti minuti.  Krave, ktere se
ne molzejo o določenem času, so nemirne in nepokojne, mleko
pripravljajoči deli (organi) se pohabijo; zraven tega pa teče

170

mleko samo iz vimena, kar je zelo škodljivo, ker povzro-
čuje vnetje. Gospodinje, ktere molzejo štirikrat na dan,
naj se drže sledečega reda: Ob štirih zjutraj, ob desetih
dopoldne, ob štirih popoldne in pozno na večer. Pri tri¬
kratni molži molze umna gospodinja ob peti uri zjutraj, ob
jedni popoldne in ob devetih zvečer; zraven pa ne zamudi
niti četrt ure določenega časa. Kedar se molze samo dva¬
krat, tedaj se določi zjutraj in zvečer ista doba, na pr.
zjutraj ob šestih in zvečer ob šestih, zjutraj ob sedmih in
zvečer ob sedmih, itd.

Kako naj ravnamo s kravof  Že v prvi mladosti je
treba naučiti teličico, iz ktere hočemo odrediti dobro molzno
kravo, da se človeka ne boji, in da se mu da rada prijeti.
Zatorej se boža večkrat po koži in se prime često za vime;
da se temu ne protivi (ustavlja), treba je pomoči z lepo
besedo, s koščkom kruha itd. Kedar porodi telica , naj
ostane tele pod vimenom, ko bi bilo sicer tudi napajanje obi¬
čajno ; po odstavi prvega teleta se naj krava vselej prav čisto
izmolze.  Omenjeni dve stvari sta neobhodno potrebni, ako
hočemo napraviti iz krave dobro mlekarico. Po odstavi
prvega teleta je treba dekli pri molži največ potrpežljivosti;
prenagla in prehitra dekla ne sme molzti mladih krav. One
namreč mleko kaj rade zadržujejo; s prijaznim in pohlev¬
nim ravnanjem se to lahko odpravi. Vpitje, pretepanje in
suvanje pa kravo tako izpridi in popači, da se ne da kas¬
neje nikdar več rada molzti. Le pomisli, dekla, ki imaš od
Boga pamet in razum, ali bi ti svojega gospodarja rada ubo¬
gala, ko bi te za vsako malenkostno stvar kregal, ali celo
pretepaval. Krava se mora veseliti, da ji odvzameš mleko,
ona mora naznanjati pri molži nekak prijeten občutek; to
pa je doseči s pravilnim molzenjem in s previdnim ravna¬
njem. Krave pripustč najrajši, ako jih molze vedno jedna
in ista, umne molže vešča oseba. Zelo napačno je, ako
molze sedaj ta, sedaj druga dekla, ker pri takem ravnanju
se krava kaj lahko popači. Ako se začne pri dobri krmi
na enkrat mleko sušiti, treba je natanko pregledati, ali ni
morda bolezen temu vzrok, ali ni menda vime vneto. Vsak
prestop od sveže klaje na suho in narobe izvršimo prav po¬
lagoma, ker sicer se mleko suši, ali celo krava zboli. Če
hočemo kravo na suho postaviti, tedaj jo nekoliko dnij
slabeje krmimo, redkeje molzemo in čisto ne izmolzemo.
Pri takem ravnanju se mleko polagoma suši, krava pa
ostane zdrava. Ako se z molžo hitro prestane, tedaj

171

krave večkrat zbole, zlasti se rade prikažejo bolezni v
vimenu.

Se li mora paziti pri molži na čistosti  V dobro na¬
stlanih hlevih se živina redko onesnaži. Drugačna pa je
stvar tam, kjer primanjkuje nastelje; vime in siski so blatni,
da, blato se celo na nje prisuši. Ta prisušena nesnaga se
more in mora odstraniti samo z mlačno milnico (žajfnico).
Nasledek nesnagi je vnetje; zaradi vnetega vimena pa se
mleko suši in tudi krava trpi. (Glej o vnetju vimena „Dom.
Živinozdravnik", na strani 84.) Ta resnica nas pouči, da
je treba molznim kravam vedno dobro nastiljati; najboljša
nastelja je slama. Akoravno ni vime onesnaženo, vendar
ga moramo pred vsako molžo omiti z mlačno vodo in zatem
obrisati z mehko cunjo. Na ta način se odstrani vsaka
najmanjša nesnaga; nadalje pa omivanje kravi dobro dene
in torej rajši pripusti. Dekla si mora pred molžo roke
umiti, a to se mora zgoditi tudi med molzenjem, ako se je
slučajno onesnažila; nikdar ne smete iti razkuštrane molzt,
da ne padajo lasje v mleko. Osobito je treba tudi paziti,
da krava z repom mleka ne nasmeti in ne onesnaži; rep
naj bo vedno čist. Mleko se naj odnese precej iz hleva,
da se ne navzame slabega duha; potem se naj precedi, ce¬
dilo pa osnaži in posuši. Sploh morate vso posodo, ktero
rabite za mleko, vselej z gorko vodo ali celo z lugom oprati
in posušiti na solncu.

Kako se molze ?  Naše dekle molzejo običajno tako, da
nategujejo in vlečejo siske prav trdo z dvema ali tremi prsti
od zgoraj navzdol. Izurjena kravarica pa pogladi siske, ko
jih je omila z mlačno vodo, da se zmehčajo, in da krava
rajši pripusti. Ona molze od početka prav rahlo in še le
kasneje bolj stiska, ko je postalo vime med prsti voljno.
Če kravarica precej od začetka naglo molze in siske močno
stiska, napravlja kravi bolečine, vsled česar zadržuje mleko.
Prava in umna molzarica vzame sisek v pest in ga samo stiska
in nikoli zanj ne vleče;  zlasti stiska trdo s palcem in kazal¬
cem gori pri vimenu, a doli manj. To stiskanje dela pri¬
jeten občutek, kteri sili kravo, da rada mleko pripušča.
Umna dekla stiska hkratu desni sisek prvega dela vimena
in levi sisek zadnjega dela, in zatem narobe; ona molze
namreč, kakor pravimo, navzkriž. Na ta način se obe po¬
lovici vimena na enkrat prijemata in tako zdražita, da
mleko hitro doteka. Siske je treba izpreminjati, da se v
dveh mleko nabira, dočim se ostala dva molzeta. Vsako-

172

krat je treba čisto izmolzti; zategadelj smeš h koneu siske
nategniti, da priteče zadnja kapljica iz vimena.

Smemo li molzti že pred porodom ? Samo pri tistih
kravah je opravičeno siske sem in tja malo nategniti, ktere
še le v prvič porode. S tem namreč dosežemo, da se mleko
napravljajoči deli (organi) zdražijo in kasneje več izločujejo,
a razun tega se navadi telica na človeka. Pri zelo dobrih
mlekaricah začne že pred porodom teči mleko iz siskov;
tudi tu je treba nekoliko izmolzti, da se vime ne vname.
Sicer pa je molža pred porodom neumestna: torej opustite
to, med našim ljudstvom precej razširjeno navado.

Kaj je storiti, oko se ne da krava molzti ? Previdna
gospodinja ne pusti, da bi molzle nagle in srdite služab¬
nice; ona opravlja rajši ta posel sama. Nagla dekla kaz¬
nuje kravo za vsako malenkost, kar utegne imeti slabe na¬
sledke. Zlasti se pri nepravilnem in surovem ravnanju
pokvari prvič storivša krava tako močno, da ni kasneje
nikdar mirna pri molži. Ako vendar ne gre navzlic vsemu
prigovarjanju in prijaznemu ravnanju, takrat je treba na¬
peti druge strune. Nektere krave brcajo, prestajajo (stopi¬
cajo) sem in tja, druge udarjajo zopet z glavo proti mol-
zeči osebi, ali pa suvajo z zadnjim delom ter skušajo pre¬
vrniti mleko in človeka itd. Temu odpomoremo včasi s
tem, da damo kravi zelo dobre krme, ali pa da se postavi
kak močen človek h glavi in jo prav trdno drži. Po letu
je treba odganjati muhe z vejami, ker se o letnem času
naj mirnejša krava oteplje za muhami in mleko lahko pre¬
vrne. Nekteri pokladajo nepokorni kravi na hrbet mokro
cunjo, drugi zopet vrečico peska; poskusiti je treba, saj tak
poskus nič ne škoduje, koristiti pa morda utegne. Če vse
to ne pomaga, naj se privzdigne prva noga tiste strani, na
kteri se molze. Večkrat sem videl za brzdanje nepokornih
krav posebne, lesene in s cunjo ovite kljuke, ktere so se
prav dobro obnesle. Pred molžo privzdignejo prvo nogo
ter nataknejo kljuko črez koleno tako, da krava ne more
stopiti na njo.

8. 0 delavnem govedu.

Život delavnega vola bodi koščnat, čvrst, krepek, povit,
obilen, a vendar ne pretežek. Glava mu bodi zastavna,
vrat močen, prsi široke. Čim širje so prsi, tem večja so
pljuča; velika pljuča pa so delavni živini potrebna. Hrbet,
križ in ledje delavnega vola so široki, močni in precej ravni.

173

Noge so mu debele, koščnate, ne preveč visoke; le poglej
ga, kako moško koraka in ravno hodi, noge se mu prav
nič ne zapletajo.

Kdaj se začne junec vprezati? Vol se sme začeti pri-
učevati, ko je dovršil drugo leto, a vendar le za lahka in
majhna dela; tako na pr. ga vprezamo v prazen voz ali
pred brano. Naše ljudstvo začne z junci že prej delati, kar
je seveda napačno, ker zaostajajo v razvijanju, in mogoče
je, da tudi zbole. Ko je junec dovršil tretje leto, smeš ga
rabiti za težavnejša dela, kajti pravo moč dobi še le s če¬
trtim letom. Vol je najmočnejši od četrtega do desetega
leta. Navadno se pa ne rabi tako dolgo za delo, ampak se
prej poredi in mesarju proda. Pri večjih gospodarstvih re¬
dijo toliko volov, da delajo jedni dopoldne, a drugi popol¬
dne. Izkušnje uče, da storijo 4 voli več, ako se vprezata
dva zjutraj in dva popoldne, kakor tedaj, če so vsi štirje
ves dan vpreženi. To je zaradi tega, ker more vol neko¬
liko časa prav pridno in vztrajno delati, a potem se kmalu
upeha; nadalje je treba vedeti, da je volu vročina zelo
nadležna in nevarna, zatorej ne more ves dan voziti. Volu
smemo nakladati toliko bremena, kolikor more brez škode
in pretege izpeljati, a preobkladati ga ne smemo nikdar,
kajti preobložena živina pride kmalu ob moč, ali pa lahko
tudi zboli.

„Vsak začetek je težek," pravi pregovor. Tudi mlade
junce je težko k delu privaditi. Kdor hoče napraviti iz njih
dobre vprežne vole, tistemu ne sme nedostajati potrpežlji¬
vosti, časa in izkušnje. Z jednim udarcem ne pade drevo,
z jedno samo poskušnjo pa se tudi junec ne nauči delati.
Izkušen živinorejec dobro pregleda pred učenjem svoje junce;
če se mu zdi, da bi dvojica dobro ne vozila, rajši jednega
proda in kupi drugega, pripravnejšega. Umen gospodar
pazi na to, da sta oba junca jednako velika, jednako močna,
jednako hitra in, ako je le mogoče, tudi jednake barve. On
ve, da more jednake vole najlažje in najboljše prodati, in
da „sparjena“ dvojica najuspešneje izvršuje svoj posel. Ge
je jeden vol hiter, drugi pa len, ne vozita dobro skupaj;
čili vol vleče vse, leni pa zaradi lepšega zraven kima.

Dvojnat jarem je najboljša oprava za priučenje juncev.
V polovičnem jarmu (vsaka žival ima zase jarem) vlečeta
junca vsaksebi, kar delo silno obtežuje. V dvojnatem jarmu
(jarem za oba vola skupaj) pa vlečeta drug drugega na stran,
slednjič se oba upehata ter začneta moško in pametno

174

korakati. Izkušeni kmetovalci denejo s prva le jarem na
junca ter ju ne vprežejo v voz, ampak ju samo sem ter
tja gonijo, da se drug drugemu nekoliko privadita; to po¬
navljajo 3—4krat. Potem predprežejo junca pred dva sta¬
rejša in pametna vola; mlada dvojica se zvija sem in tja,
sedaj vleče, sedaj zopet stoji, zavija na stran itd. Ko pa
uvidi, da ni kos starima voloma, uda se v svojo usodo ter
začne vleči. To je treba ponavljati tako dolgo, dokler se
ne naučita junca jednakomerno korakati. Zatem ju vpre¬
žejo sama zase, a le za lahko delo (v prazen voz ali v
brano), da ne izgubita poguma. Izkušen gospodar dobro
ve, da bi moral pričeti svoj posel z nova, ko bi vpregel
nekoliko priučena junca v težek voz. Junce naj vodi pa¬
meten, izkušen in tudi močen človek; mladi dečaki so temu
poslu premalo vešči, a sicer tudi preslabi. Voditelju je
treba paziti tudi na to, da se junca ne poškodujeta, kar bi
se, osobito pred brano, kaj lahko pripetilo.

Vole vprezamo v jarem ali v komat. Jarem je dvojnat
(za oba vola skupaj), ali polovičen (za vsakega posebej).
Dvojnati jarem je pripravnejši za nerodne in nepokorne
vole ter za priučenje mladih juncev. Isti je posebno dober
za ozka in strma pota, ker v njem se voli lahko vodijo in
ustavijo, kedar je potreba. Vendar ima dvojnati jarem to
napako, da živino preveč muči in utrudi. Polovični jarem
je spretnejši ter posebno pripraven za stare in pametne
vole. Jarem za čelo je povsem neprikladen; v njem vleče
govedo samo z glavo in vratom ter se strašno napenja in
muči. Vol ne more glave privzdigniti, torej se zalivajo
možgani s krvjo; tak jarem lahko povzroči nevarne bolezni,
zatorej proč z njim! Prav narejen (ne prevelik, ne pre¬
majhen in ne pretrd) komat ni samo konju, ampak tudi
volu prikladna in nič škodljiva oprava. V nekterih krajih,
na pr. na Gorenjskem, vprezajo goveda večinoma v komat.

9. Krmljenje in gleštanje vprežnih goved.

Delavnim govedom ugaja najbolj suha klaja. Sveža
krma jim je prevodena, premalo izdatna; ona ne daje prave
moči. Težko delajočim volom tudi pašniki nič kaj ne pri¬
jajo ; kajti nihče ne more in ne sme terjati, da naj vol
pridno dela, in da si naj išče kasneje po pašniku potrebne
klaje. Obrnimo to na človeka. Ako ves dan težko delaš,
potrebuješ dobre in tečne hrane, nikakor pa se ne zado-

175

voljiš s samimi hruškami in črešnjami. Baš isto velja za
delavno žival; tudi ona potrebuje tečne klaje, ktere si pa
ne more po delu iskati na pašniku. Ko bi jo vendar k
temu silili, pešale bi ji moči, in zdravje bi bilo v nevarnosti.
Najprikladnejša krma delavnim volom je seno in rezanica;
pri težavnejšem delu pa jim dajajmo nekoliko kuhanega
ječmena, ali kar je še boljše, zdrobljenega, surovega ovsa.
Voli delajo najlažje zjutraj in zvečer, ko je hladno. Iz tega
moremo sklepati, da jih je treba trikrat na dan krmiti,
namreč zjutraj pred delom, po delu in zopet na večer, ko
pridejo s posla domu.

Po zimi voli več ali manj počivajo, torej ne potrebu¬
jejo tako lečne klaje, kakor po letu ob težkem delu. Po
zimi jih krmijo samo toliko, da ne shujšajo in oslabe. Na¬
pačno bi ravnal oni, kteri bi po zimi delavne vole pretečno
krmil; še bolj napačno in naravnost škodljivo pa je pre¬
slabo krmljenje. Pri zelo slabi krmi živina preveč oslabi,
zatorej ne more opravljati spomladi svojega posla. Če jo
pa vendar silimo k delu, utegnile bi vsled tega nastati bo¬
lezni. Po zimi dajemo počivajočim volom mešanice, sena
in slame; zraven tega pa navržemo nekoliko korenja, krom¬
pirja in repe. Pri tej krmi dobro izhajajo in prav nič ne
shujšajo. Sama slama ne bi zadostovala, osobito ne ržena
in pšenična; tudi slama in repa bi bila preslaba krma, kajti
oboje je jako revno na redilnih snoveh. Kdor hoče pre-
krmiti počivajoče vole po zimi s slamo in repo, tisti mora
pridejati pivnih drož, sladnih kalij, detelje in dr. Tudi kme¬
tovalec po zimi več ali manj lenobo pase, a vendar ni za¬
dovoljen z neslano in nezabeljeno kislo repo.

Govedo vprezamo samo za počasno in kratko delo.
Isto se namreč upeha mnogo prej od konja, torej ne more
toliko časa vleči. Najmanj pa je vol sposoben za hitro
vožnjo. On dela najlažje za hladnega časa, t. j. zjutraj in
zvečer. Nikdar ga ne smemo vprezati po letu o poldanskih
urah, ko solnce najbolj pripeka. Dolgo in hitro delo o vro¬
čem času goveda jako slabi in večkrat napravlja tudi hude bo¬
lezni.  Kratko rečeno: Z volom ne smeš hitro in dolgo delati,
a Uidi vročine ga moraš varovati.  Vedno se je tudi na to
ozirati, da je vol prežvekovalec; torej mu je treba zraven
splošnega odmora in prebavljanja tudi časa za prežve¬
kovanje.

Utrujenega in izdelanega vola ne smemo postaviti v
temen in soparen, ampak v svetel, zračen in snažen hlev.

176

On je navajen čistega in svežega zraka; presoparni in ne¬
čisti hlevi mu škodujejo mnogo bolj, kakor ostali živini,
ktera stoji večjidel v hlevu. Tudi na mehko in dobro na-
steljo ne smemo nikdar pozabiti. Trudnemu človeku jako
dobro dene, ko se vleže na večer v mehko posteljo; tudi
žival je iz mesa in krvi, torej potrebuje tudi ona mehke
nastelje, da se spočije in poživi za novo delo. Za vožnjo
po kamenitili in gladkih potih moramo vole podkovati, da
parklji preveč ne trpe. Kožo delavnih volov je treba vsak
dan očediti (stran 144.), kajti snaga krepi in utrjuje zdravje.
Ako pa živina ni zdrava, tedaj tudi delati ne more, kar je
znano slehernemu živinorejcu.

10. Poraba krav in bikov za delo.

Zapustiva, dragi čitatelj, premožnejšega posestnika,
kteri ima za vožnjo iskrene konje in lepe vole, in obiščiva
malega posestnika. Kočar ali kajžar nima konj, tudi volov
ne opaziva v njegovem hlevu; svoje njivice obdeluje z dvema
kravicama. Ali ni škodljivo krave vprezati, vprašaš me,
ukaželjni spremljevalec. Vprezanje krav je z jedne strani
zares neumestno, a z druge zopet zelo koristno, kar bova
precej slišala.

Krave se pri delu krepijo, utrdijo, dobro raz vij 6 ter
ostanejo bolj zdrave od onih, ki stoje vedno v zaduhlih
hlevih. To je jako velikega pomena za prihodnji naraščaj,
kajti znano je, da rode krepke in čvrste krave zdrava teleta.
Napačno pa je vprezanje zategadelj, ker izgube delavne
krave precej mleka; to se sme zatrjevati posebno o jako
dobrih mlekaricah. Vendar ni izguba mleka tako velika,
kakor se običajno sodi. Očividno je sicer, da ne more
krava pri slabi klaji veliko delati, mnogo mleka dajati in
zraven se menda še tudi debeliti; to je živa resnica, ktera
ne potrebuje dokaza. Ako jo pa dobro krmiš in le za mala
dela vprezaš, tedaj ne izgubi mnogo mleka, izvzemši prav
dobre mlekarice. Majhen izgubitek mleka pa se izplača
desetkrat z delom, in kar je največ vredno, krava je zdrava
ter stori čvrsta teleta. Kdor ne more mleka dobro prodati,
kdor nima volov, tisti sme brez skrbi vprezati krave za
lahko vožnjo. Kočar ali slab kmet, kteri ima malo polja,
izhaja prav dobro z dvema ali tremi kravami; on more z
njimi vse obdelati in k domu speljati, razun tega pa ima
tudi dovolj mleka in sira zase in za svojo družino. On

177

ravna mnogo bolj gospodarstveno, ako redi tri krave, kakor
da bi hranil dvojico volov in kravo. Pri nas na Sloven¬
skem je ta navada še malo ukoreninjena, a sčasoma se je
bodo gotovo poprijeli mali  kmetovalci, ko bodo uvideli njeno
veliko korist.

Da kravam delo ne škoduje, smeš jih vprezati le za
lahka in počasna dela. Pa še nekaj drugega ne smem za¬
molčati. Že prej sem omenil, da potrebujejo delavni voli
dobrega krmljenja, snage, dovolj odmora, in da ne smeš
delati z njimi v vročini. Vsega tega privošči kravam v po¬
dvojeni meri, in dobro boš izhajal. Vedno je treba misliti,
da mora delavna krava voziti, svoje telo preživiti, sad pre¬
roditi in zraven tega tudi dajati mleka. Vsled tega je treba
jako skrbnega gleštanja. Brejost zabranjuje, da ne moreš
in ne smeš krav vse leto vprezati. V prvi polovici noseč¬
nosti delo ne škoduje; a v drugi polovici in še posebno
proti porodu je stvar drugačna. Pri vožnji se namreč krava
lahko posilno poškoduje, in vsled tega zvrže. Tej nesreči
se moreš izogniti s tem, da breje krave ne vprezaš zadnje
tri mesece pred porodom. Tudi po storitvi jo pusti toliko
časa v hlevu, dokler se tele ne odstavi. Če redi mali po¬
sestnik tri krave, more z dvema vedno delati, dočim stoji
tretja pred porodom in po njem v hlevu.

II. Pitalno govedo.

Za odebeljenje ni vsako živinče jednako sposobno. To
zavist od živali same, od pasme, starosti in krmljenja.

Nektere živali se ne spitajo pri najboljši krmi; „ži-
vinče ni dobrega škorta," govore naši stari možje. Drugo
govedo pa se odebeli jako hitro in dobro. Glede pasme mi
je omeniti, da se redi ogersko govedo prav počasi, dočim
se spita beljansko precej dobro in hitro; še boljša pa je za
debeljenje lavantinska, marijadvorska in tudi murbodenska
goveja pasma. Angleži imajo dandanes najboljše pitalno
govedo vsega sveta, ktero zovemo šorthornsko. 1  Mlada ži¬
vina se slabo debeli, kajti ona obrne použito klajo za na¬
pravo mesa in kostij, a ne za maščobo. Tudi 'prestara ži¬
vina se slabo spita; ona daje sicer mnogo loja, a meso je
suho (nesočnato), trdo in žilavo. Od 4. do 8. leta so go¬
veda najpripravnejša za debeljenje; v tem času imajo voli

1  Natančneje o tem v drugi knjigi.
Umna živinoreja.

n

178

pitanci najboljše in najokusnejše meso. Rezana živina se
spita hitreje od nerezane, razun tega pa je njeno meso
mnogo boljše in slastnejše. Meso popravljenih telic je tako
izvrstno, kakor volovsko. Čim mlajše se živinče skopi (po¬
pravi), tem boljše, slastnejše in okusnejše meso daje in na¬
robe. Živina, ki se je v prvi mladosti dobro krmila, redi
se hitreje od one, ki.se je zanemarjala. Na hitrost debe-
ljenja ima seveda krma poglaviten vpliv, o čemur bom go¬
voril v naslednjem odstavku.

Dobra pitalna goveda so krotka, mirna, pohlevna ter
prav rada jedo. Vsi deli, na kterih se nahaja malo in
zraven slabejšega mesa, naj bodo fini in drobni: majhna
glava, kratek in ozek vrat, fin rep, tanke in drobne noge.
Kom, hrbet, križ in ledje dobrega pitalnega goveda pa so
široki in ravni. Prsi naj bodo prostrane, globoke in široke,
kajti v velikih prsih se nahajajo velika pljuča. Ona pa so
velike važnosti za uspešno debeljenje, ker poživljajo kri, sok
življenja. Trebuh naj bo srednji, ne prevelik, a tudi ne
premajhen. Koža je mehka in velika, da jo lahko nategneš
od telesa; pod obilno kožo se more nabrati dosti tolšče.
Seveda so taka goveda redka; ona niso niti za mleko, niti
za delo dobra, a za meso so izvrstna. Pri naših razmerah
mora govedo voziti, mleko dajati in slednjič se tudi po mo-
gočosti spitati. (Natančneje o tem v drugi knjigi.)

Živinorejec pita goveda, da mu donašajo mnogo mesa
in loja, t. j. da se mu krma dobro izplača. Umen gospodar
računa natanko pri vsakem podvzetju, bode li donašalo do¬
bička ali ne; istotako ravna pri debeljenju. Kdor dela
brez glave, tistemu rado izpodleti. Glede na čas, v kterem
se goveda dobro spitajo, omeniti mi je, da je isti odvisen
od različnih okoliščin. Čim lepši je bil vol pred pitanjem,
tem prej se poredi, in čim tečneje se krmi, tem prej je pi¬
tanje gotovo. Čistoča hleva, postrežba, snaženje ter na¬
tanko določeni obroki krmljenja pripomorejo jako mnogo
k hitremu debeljenju. Z dobro in tečno klajo se spita vol
v 3—4 mesecih. Več kakor štiri mesece ne kaže pitati; ako
se govedo ni poredilo v tem času, tedaj tudi kasnejo mnogo
ne dosežemo. Kmetskemu gospodarju ne priporočamo volov
tako dolgo pitati, da bi težina le počasi napredovala, in da
bi žival že nerada žrla. Ko se je prepričal s tehtnico (vago),
da težina po malem narašča, in da vol slabo jč, tedaj je
prišel pravi čas, da pokliče mesarja. Poznejše pitanje se
nikakor ne izplača. To storč lahko bogataši, kteri so na to

179

ponosni in slavohlepni, da izrede prav lepa in prav debela
goveda. Našemu živinorejcu pa je gledati na vsak vinar;
ko se osvedoči, da mu pitanje ne donaša koristi, tedaj
mora prenehati.

12. Krmljenje in strežba pitalnemu govedu.

Živina se redi tem hitreje, čim tečnejše se krmi. Prva
skrb vsakega živinorejca mora biti, da govedo čim prej po¬
redi, in da potrosi tem manj klaje. Pri pitanju je treba
gledati na kolikost in dobroto krmiva, na način, kako se
krma pripravlja, in slednjič, kako in kdaj se poklada. V
tem odstavku hočem na kratko povedati, kako in s čim naj
goveda krmimo, in kako jih naj gojimo, da se hitro odebele,
in da ne zbolijo.

Napačno bi ravnali, ako bi delavne vole na enkrat
izpregli ter jih začeli pitati z zelo tečno —■ torej tudi drago
— klajo. Tako počenjanje bi ne bilo gospodarstveno, ker
bi mnogo klaje po nepotrebnem potratili, in ker bi uteg¬
nila živina pri hitri izpremembi krme zboleti. Od navadne
krme k tečnejši naj se le polagoma prehaja. Od početka
pitanja dajemo govedom mnogo take hrane, ktera drob raz¬
tegne ter ga napravi sposobnega, da more kasneje več klaje
sprejemati v se in tudi več prebaviti. Od početka pokla-
damo torej seno, ječmenovo in ovsenovo slamo ter koren-
stvo, t. j. tako klajo, ki ni preveč redilna, a vendar raz¬
tegne (dovolj napolni) želodec in čreva. Ko se je živina
okrepila, in ko je prišla k mesu, dajemo ji redilnejše krme,
t. j. take, ki ima v sebi veliko beljakovine. Sem spadajo:
dobro seno, suha detelja, mlada in sveža detelja (osobito
lucerna), nadalje korenje, poparjena in okisana klaja, otrobi,
zadnja moka, pivne drože, sladne kali, oljnate pogače, zdrob¬
ljeno žito (zdrob) in dr. Od žitaric imata največjo vred¬
nost ječmen in koruza.  (Glej str. 69. in 70.) Ko je postalo
govedo že prilično debelo, pokladamo mu finega sena in
zdrobljenega žita.

S samim senom in otavo morejo pitati samo tisti go¬
spodarji, ki imajo dovolj dobrega in cčnega sena. Sicer
pa bi bilo to debeljenje predrago, ker traja jako dolgo. Seno
se krmi samo na sebi, ali pa se zreže v rezanico in se po¬
pari ; še boljše pa je, da se polije rezanica z vrelo otrobovo
vodo, ali z vodo, kteri smo primešali ječmenove moke. Vol
potrebuje na dan 20—25 kilogr. sena, a pitanje traja vse-

12 *

180

kakor 5—6 mesecev. Ako pridamo senu nekoliko otrobov
ali zdrobljenega žita, pospešimo debeljenje kaj zdatno. (Pre-
računiti je treba, kaj je bolj po ceni!)

S samo zeleno krmo se ne more goved popolnoma
porediti, kajti ta klaja je prevodena. Vendar je sveža de¬
telja, posebno lucerna, zraven sena, žita in otrobov izvrstno
krmivo za pitanje.

Korenstvo in gomolne rastline same na sebi niso za
debeljenje. Vendar pa teknejo prav dobro, če jih pomešamo
med ostalo tečno klajo.

Pitanje z žitom in senom donaša najboljše in najslast-
nejše meso, razun tega se živina tudi najhitreje poredi.
Vendar se je treba na to ozirati, ali ni žito 1  za krmljenje
predrago, in ali ni morda bolj gospodarstveno, da isto pro¬
damo. Poprečno se računa, da napravi 100 klgr. žita 16
klgr. mesa in maščobe skupaj. Ako ni žito predrago, tedaj
se more krmiti z njim, pri visokih žitnih cenah pa bi se ne
izplačalo. Srednji vol potrebuje za dan prilično 8 klgr. žita
in 8 klgr. sena.

Tudi z dobrim senom, otavo, deteljo, korenstvom in
z otrobi dosežemo kaj lepih uspehov, a vendar je to mnogo
ceneje, kakor krmljenje z žitom. Kjer se nahajajo v bli¬
žini pivovarne ter so sladne kali in pivne drože po ceni,
tam pitajo goveda jako uspešno z imenovanimi ostanki in
s senom.

Pitalni živini moramo pokladati često, ali v malih
delih (porcijah). Zelo napačno ravna, kdor živinčetu hkratu
mnogo navali; to počenjanje povzročuje neprebavnost, za¬
prtje, napenjanje, vnetje v želodcu in črevih, drisko itd.
Pitalno govedo moramo nahraniti vsak dan po trikrat ali
celo štirikrat ; vsako krmljenje pa naj obstoji iz več obro¬
kov. Vedno je treba pokladati o natanko določenem času,
niti za pol ure se ne smeš zamuditi. Točnost v krmljenju
pripomore mnogo k hitremu debeljenju, nered pa zavleče
pitanje ter napravlja bolezni. Da resničnost tega natanko
dokažem, hočem navesti vzgled iz življenja: Vojaški konji
ne dobivajo baš preveč klaje in vendar so precej dobro rejeni.
Zakaj ? To povzroči natančni red v krmljenju in pravilno
snaženje.

Kdor se mnogo ubija z debeljenjem, tistemu svetujem,

1  Nikoli ne smemo krmiti celega žita, ampak le zmletega, ali vsaj
zdrobljenega. )

181

da napravi pitalnim govedom posebne hleve. V navadnih
hlevih, kjer stoje vse živali skupaj, vznemirja se pitalna ži¬
vina pri vednem ropotu, kar škoduje hitri reditvi. Hlev bodi
suh, čist, temen , primerno gorek, a dovolj zračen. Preve¬
lika soparica, kakor tudi prevelika mrzlota ovira pitanje ter
učinja bolezni. Temen hlev je zaradi tega umesten, ker v
njem živina takorekoč na pol spi, kar debeljenje močno po¬
spešuje. Za čisto nasteljo in za snaženje kože bi se bilo
treba več brigati, kakor je običajno med našim ljudstvom.
Pitalna živina mora imeti po krmljenju počitek, da mirno
prebavlja in redno prežvekuje; torej se naj po mogočosti
zabranjuje ropotanje in vpitje. Jasli je treba vsak dan sna-
žiti; posebno je to tedaj neobhodno potrebno, kedar se po-
klada kuhana ali poparjena piča. Ako ne gledaš na čistost
jaslij, skisa se preostala klaja; znano pa je, da napravlja
skisano krmivo bolezni v prebavilih. Če je pa živina bolna,
takrat se ne more debeliti. Hoja krepi zdravje, a zavira
pitanje; glede na ohranjenje zdravja je kretanje torej umestno,
ali gospodarstveni oziri temu nasprotujejo. Ker je v tem
slučaju zadnji ozir mnogo važnejši, zatorej se naj drže pitalna
goveda, kolikor je le mogoče, v hlevu; nekteri celo pripo¬
ročajo, da se naj tudi napajajo na mestu.

Pri pitanju goved se ravnaj po sledečih pravilih:

1. ) Za pitanje namenjena živina se ne sme niti vpre-
zati, niti molzti. Nihče ne more dvema gospodarjema dobro
služiti.

2. ) Od početka pokladaj slabejšo, proti koncu pitanja
pa tečnejšo krmo.

3. ) Čim redilnejša je klaja, tem bolj se spita živinče.
Pitanci potrebujejo več krme, kakor ostala živina, da morejo
nekoliko na stran dejati, t. j. v meso in tolščo obrniti.

4. ) Krma mora biti lahko in hitro prebavna. Težko-
prebavno klajo je treba pripravljati (glej stran 39.), ker se
sicer živina slabo redi in večkrat tudi zboli.

5. ) Vedno moraš krmiti o natanko določenem času.

6. ) Od početka pokladaj vsak dan trikrat, a kasneje
celo štirikrat.

7. ) Po vsakem krmljenju, ali vsaj enkrat na dan, moraš
jasli osnažiti.

8. ) Po krmljenju mora imeti žival počitek za prebav¬
ljanje in prežvekovanje. Hoja ovira debeljenje, torej naj go¬
vedo mnogo ne koraka.

182

9. ) Ako živinče dobro ne žre, moraš mu nekoliko klaje
odtegniti in s soljo pomagati. Sploh moraš pitalnemu go¬
vedu dajati soli, da lažje prebavlja.

10. ) Hlev bodi primerno gorek, suh, čist, snažen, zračen
in temen.

11.1 Nikoli ne sme manjkati čiste nastelje.

12.) Pri pitalni živini se koža bolj lupi, kakor pri
ostali; torej jo moraš na dan vsaj enkrat s čohalom in s
ščetjo osnažiti.

13. Striženje.

Nekteri živinorejci hvalijo na vse pretege striženje dlake
pri teletih, kravah in pitalni h govedih. Ti priporočevalci
obetajo sicer mnogo koristij, a samo škoda, da se vse ne
izpolnijo. Oni zatrjujejo, da ostrižena teleta bolje uspevajo
ter se hitreje razvijajo, da dajejo ostrižene krave več mleka,
in da se slednjič goveda uspešneje debele.

Molznih krav ni striči, ker striženje lahko več škoduje,
kakor koristi. Ostrižene krave se prehlade in zbole. Skoz
ostriženo kožo odide več telesne gorkote, kakor skoz ne-
ostriženo; baš iz tega vzroka pa mora pripravljati telo več
gorkote. Telesna gorkota pa se napravlja iz krme, torej po¬
jedo ostrižene krave po nepotrebnem preveč klaje. Glede
pomnožitve mleka nismo še dovolj poučeni, torej je to še
dvomljiva stvar. — Zdravih telet ni treba nikoli striči. Stri¬
ženje bi bilo na mestu samo pri tistih zanemarjenih teletih,
ktera imajo dolgo, sprijeto, zavozljano, kuštrasto ter ne¬
snažno in ušivo dlako. Ostrižena živalica se namreč lažje
snaži, in tudi uši se bolj gotovo odstranijo. Poudarjati pa
moram, da se ostriženo tele kaj lahko prehladi in zboli;
zatorej je potrebno skrbeti za tople hleve in dovolj čiste
nastelje.

Ce ima gospodar mnogo in po ceni krme, če ima
gorke in zdrave hleve, če ima slednjič dovolj prostega časa,
tedaj bi mu ne oporekal mnogo, ko bi se pripravil k stri¬
ženju pitalnib goved. Večina izkušenj je namreč dokazala,
da se ostrižena goveda hitreje rede- (debele) kakor neostri-
žena, ali dobre in obilne krme ne smejo pogrešati. Kdor
pa ima dosti dobre klaje, kdor ima zdrave hleve, in kdor
gleda na snago, tisti more odebeliti svoja goveda tudi brez
striženja.

183

III. Ovca in koza.

I. Plemenske ovce.

Še le s poldrugim letom je oven za pleme sposoben,
a tudi ovac bi ne smeli prej pripuščati. Ge se ovce in ovni
prezgodaj plemenijo, ali če ovni preveč skačejo, rode slaba
in bolehava jagnjeta. Tistih ovac, ki bolehajo za drge-
talnico, ne bi smeli nikoli za pleme puščati, kajti ta bolezen
je podedljiva.  Drgetalnico opazujemo navadno le pri žlaht¬
nejših živalih, zelo redko napada ta bolezen navadne ovce.
Živali, ki bolehajo za drgetalnico, so boječe, plašljive, gle¬
dajo neumno — kakor pravimo, zabodeno. Na pekočem
solncu, ali če jih z roko primemo (zgrabimo), začnejo se
na vsem životu tresti ali drgetati (odtod izvira ime „drge-
talnica"). Kasneje se prikaže v zadnjem delu slabost in
omahljivost; ovce hodijo nerodno, težko, kratkih korakov
ter se zapoletavajo sem in tja. Sčasoma jih začne križ bo¬
leti in srbeti, zaradi tega se močno drgajo. Ovce vidno
hujšajo in hirajo, postanejo v zadnjem delu telesa mrtvo-
udne, polagoma pa se mrtvoudnost razprostre tudi na prvi
del. Živali poginejo v 3 — 6 mesecih. Proti drgetalnici ne
poznamo zdravila. Zabranimo pa jo lahko, in sicer na ta
način, da ne puščamo za drgetalnico bolehajočih ovac za
pleme, ker preneso bolezen na jagnjeta, ampak da jih po¬
koljemo, ker sicer bi itak same poginile.

Odločimo breje ovce od črede ter jih tečno hranimo,
da se sad boljše razvija. Ako jim pokladamo slabe, malo
redilne krme, rode slaba in bolehava jagnjeta. Izprijena
klaja, premrzla ali pokvarjena voda (luža) in mokra ali celo
zmrzla paša so jim jako nevarne, ker napravljajo zvrženje
in hiranje. Brejih ovac ne smete daleč goniti, tolči jih, ali
na ta ali drugi način posilno poškodovati. Dalje jih je
treba varovati prehlajenja, kakor tudi prehude vročine.

Ovca skoti lahko in hitro, le redko je treba človeške
pomoči. No kedar je to vendar potrebno, takrat si je po¬
iskati veščega in izkušenepa moža, kajti pomaganje pri
ovčjih porodih je vrlo težko.

Včasi se primeri, da porodi ovca mrtvo jagnje; tedaj
ji damo pod vime mladiča druge samice, ki je slučajno bo¬
lehava ter ima premalo mleka, ali pa od tiste, ki je skotila
dvojčke.

184

2. Vzreja jagnjet.

Prvo krmivo novorojenčku je materino mleko (mle-
zivo), ktero ima lastnost, da odstrani ono klejasto blato,
ki se je že pred porodom nabralo v črevih. Predno počne
jagnje sesati, morate vime očistiti in volno pristriči, da je
mladič sesaje ne požira. Prehlajenje močno škoduje doječi
ovci, a še bolj nevarno je jagnjetu, ker napravlja opasno
drisko; varujte ju torej mraza in prepiha.

Doječe ovce je treba dobro hraniti, da ne opešajo, in
da imajo dovolj mleka za mladiča. Najbolj jim ugaja sladko
in fino seno, zdrobljen ječmen ali oves, nadalje otrobova
voda (pšenični ali ječmenovi otrobi); tudi malo suhe de¬
telje jim smeš dati, a kar je preveč, škoduje. Suhi, visoko
ležeči pašniki vplivajo jako blagodejno na dobroto in ko-
likost mleka. Zaduhlo, plesnivo seno ter sploh izprijena
piča izločuje škodljivo mleko, ktero učinja pri jagnjetu raz¬
lične bolezni, v prvi vrsti nevarno drisko. Ko je mladič
2 — 3 tedne star, začne po malem jesti; tudi na vodo se po¬
lagoma navadi. Ko to opazite, zaprite vsa jagnjeta v po¬
seben hlev ter jim dajajte najfinejšega sladkega sena, zdrob¬
ljenega ovsa in čiste, a ne premrzle vode. Po dnevu jih
spustite 2—3 krat k ovcam, po noči pa naj povsem pri njih
ostanejo. Vendar je potrebno na to paziti, da ne sesajo iz
vročega vimena. Kedar je jagnje že nekoliko odrastlo, tedaj
se naj pušča samo opoldne in po noči k materi; o lepem
vremenu pa naj gre z njo na pašo, kar zdravju najbolj
ugaja.

S tremi ali štirimi meseci se jagnjeta popolnoma od¬
stavijo. V tem času jim najbolj prijajo suhi,  z gosto travo
obrasteni pašniki in fino seno. Po detelji in strnišču jih
ne smete nikoli pasti, zato da zabranite napenjanje; zlasti se
morate ogibati močvirnih pašnikov, kajti oni so jim zelo
pogubonosni. (Glej o tem na 52. strani.) Tudi o mrzlem
in deževnem vremenu jih ne smemo spuščati na pašo, ker
bi se utegnila prehladiti in nevarno zboleti.

Kedar so jagnjeta nad dva meseca stara, takrat na¬
vadno ovničke režejo (kopijo). Običajno jim tudi repe pri¬
krajšajo, da z njimi ne kvarijo volne. S pol letom se od¬
ločijo moške živali od ženskih, da se ne pojavi prerano
prskanje.

185

3. Krmljenje ovac.

Oni gospodar, ki ima dovolj suhih, bregovitih, z gosto
in močnoperjasto travo obrastlih pašnikov, naj se peča z
ovčarstvom. Kdor jih pa nima, tisti ne bo dobro vozil pri
reji ovac. V hlevu se ne morejo ovce lahko  rediti, one so
takorekoč stvarjene za pašo. Pa samo suhi pašniki so ko¬
ristni, a vlažni, močvirnati in povodnjim izpostavljeni so
zelo nevarni. Na mokrem pašniku rastejo škodljive rast¬
line in stoje še bolj nevarne luže. Na njem se ovce na¬
pasejo" ter zbole za hiranjem, vodenico, za različnimi gli¬
stami, vrtoglavico itd.; mnogo jih tudi počepa vsled ome¬
njenih boleznij. (Čitaj na strani 52.) 1

Na pašniku se morajo nahajati tudi drevesa ali po¬
krite lope, kamor bežijo ovce pred pekočim solncem v hlad ;
one prenašajo namreč vročino najtežje mimo vseh domačih
živalij. Rosni pašniki so jim škodljivi, še bolj nevarni pa
so zmrzli. Po detelji in strnišču jih ne smeš nikoli dolgo
pasti; na rosno ali celo zmrzlo deteljišče pa jih nikdar ne
goni. Opisani pašniki učinjajo namreč hitro napenjanje ,
ktero je prežvekovalcem vedno opasno. Nevarnost, kojo
povzročujejo rosne paše, pomanjšamo s tem, da vržemo ov¬
cam, predno se izženejo, nekoliko sena ali slame. Po letu
bi se smele ovce tudi v hlevu s svežo travo krmiti, ali
vendar so dobri pašniki glede na ohranitev zdravja mnogo
umestnejši.

Po zimi zadostuje navadnim ovcam sladko seno in
slama od žitaric ter sočivja. Nosečim, doječim in slabot¬
nim ovcam ter pitancem pa to ni dovolj; njim je treba pri-
dejati nekoliko ječmena. Dobro ovčje seno raste na seno¬
žetih; ono ima fina stebelca ter mnogo perja. Jagnjetom,
brejim in doječim ovcam moraš pokladati najfinejšega pla¬
ninskega sena. Suha detelja, bodi si te ali druge vrste,
ni prikladna pica jagnjetom in brejim ovcam, ostalemu
ovčjemu rodu pa jo smeš krmiti v malih delih. Ovnom,
kteri gredo mnogo po plemenu, prileže se prav dobro ne-

1  Za vodenične in slabotne ovce je koristonosen kruh, ki ga pe¬
čejo iz sledečega: Vzemi 5 klgr. ržene, 4 klgr. ovsene in 2 klgr. ječme¬
nove moke; dalje % klgr. zelene (železne) galice, 1 / i  klgr. encijanovega
praška in slednjič '/ 4  klgr. soli; iz tega napravi z vodo testo in ga speci ;
Kruh razreži na koščke in jih posuši. Vsako jutro dajaj posamezni ovci
15 — 20 gramov težek košček tega kruha.

186

koliko ovsa, kajti ta pokrepi in poveča plemensko moč.
Korenstvo nima za ovce posebne vrednosti; ako ga jim
sploh krmiš, mora biti isto povsem zdravo, kajti nagnilo,
zmrzlo ter sploh izprijeno jim močno škoduje. Pivne drože
in sladne kali so dobra krma doječim ovcam in pitancem;
tisto mi je omeniti o otrobih. Ovce jedo tudi suho dre¬
vesno perje, ktero jim dajemo osobito pri pomanjkanju
sena. Zaradi svojih kislo-grenkih snovij ima drevesno perje
tudi zdravilno moč v sebi. Vse te lastnosti se rabijo proti
driski, neprebavnosti ter proti hiranju ovac in koz. Zaduhlo
in plesnivo seno, izprijena detelja in sploh pokvarjena klaja
je ovcam neznansko škodljiva, ker povzročuje različne dolgo¬
trajne, s hiranjem združene bolezni. Ovci je treba dati sem
in tja po nekoliko soli, zlasti je to tedaj potrebno, ako ni
klaja bas najboljša.

Pri zimskem krmljenju se računa za ovco na dan po
s / 4  klgr. sena in po s / 4  klgr. slame. Recimo na pr., da redi
gospodar 100 ovac, in da traja zimsko krmljenje 170 dnij;
tedaj potrebuje jedna ovca za vso zimo 127 ‘/ 2  klgr. sena in
toliko slame. Po tem računu je treba pripraviti za sto
ovac 12.750 klgr. sena in 12.750 klgr. slame, da se morejo
vso zimo dobro prehraniti. Na ta način mora gospodar
računati, da mu koncem zime ne primanjkuje potrebne
klaje; kajti slabo krmljene ovce zeld shujšajo ter si kasneje
le težko opomorejo. Ako ne dobivajo ovce zadosti pripravne
krme, pukajo si iz lastne, ali iz kože svojih tovaršic volno
ter jo jedo; to se dogaja zlasti tedaj, če ima klaja malo
solnih snovij v sebi.

Za pijačo dajemo ovcam čiste vode. Zelo napačno je
mnenje, da jim nič ne škoduje, akoprav več dnij zapore¬
doma ne pijo. To ni res; resnica je le, da se morajo na¬
piti vsak dan sveže vode. Ovce ne pijo nesnažne vode, ako
niso silno žejne. Voda iz kolesnic, luž in mlak pa jim je
baš tako, ali še bolj nevarna, kakor izprijena piča.

4. Oskrbovanje ovac.

Najsrditejši ovčji sovražniki so: močvirnati pašniki ,
luže, pokvarjena klaja, vročina, moča in prah. 1  O prvih treh

1  Ko sem bil še mlad dečko, slišal sem starega ovčarja večkrat
takb-le govoriti, da, celo prepevati:

r  Slaba le klaja, močvirje, vročina ter prah
Je ovčji največji sovražnik, a kmetu pa strah."

187

smo že govorili; v tem odstavku se pa hočemo seznaniti
še z zadnjimi tremi preganjevalci ovčjega rodu ter navesti,
kako se isti odpravljajo.

Ovce prenašajo vročino  mnogo težje, kakor kterakoli
druga domača žival. Vzrok temu je njih gorki kožuh. Vsled
tega skrbi umni ovčar, da se ne pašo ovce o hudi vročini;
ako jih zaradi daljnega pota ne more prignati v hlev, po¬
žene jih pod drevesa, ali v nalašč za to napravljene šatore
v hlad. V hlevu bodi primerna toplina, kajti presoparni
in prevroči hlevi so vzrok mnogim boleznim; najpriklad-
nejša toplina (temperatura) je 10° C. toplomera. Od sile
nevarno je goniti ovce o hudi vročini od hiše do hiše, od
vasi do vasi na prodajo. Marsikteri živinski trgovec je to že
bridko občutil. Pri dolgem potovanju na pekočem solncu
padajo ovce, kakor bi jih zadela kap. Izkušen živinski ku-
povalec goni svoje ovce pozno na večer ali rano zjutraj,
za mesečnine tudi po noči, po dnevu pa jih pušča v senci
ležati.

O deževnem vremenu imejte ovce v hlevu ter jih ne
gonite na pašo ali na semenj (na prodajo), kajti moča in
vlažnost sta jim- zagrizeni sovražnici. Prah in mokrota  na¬
pravljata bolezni v sopilih ter onesnažila in skuštrata volno.
Umen ovčar se izogiblje s svojo čredo po mogočosti praš¬
nih potov; seveda je to lažje rečeno kakor storjeno, ali pri
dobri volji je vendar mogoče nekaj storiti. Ako se naha¬
jajo prašne in onesnažene ovce dolgo časa na dežu, vname
se na hrbtu in vratu koža, iz ktere se izceja zelenkasto-
rumena tekočina. Sčasoma postane koža krastava, živali
se močno drgajo, volna se sprime, zavozlja in skuštra ter
začne izpadati.

Ovac ni treba po koži tako snažiti, kakor čedimo konje,
goveda in prašiče; to je zavoljo goste volne tudi nemogoče.
Tem večjo pozornost pa moramo obračati na hlev, da ovce
škode ne trpč, in da se volna ne onesnaži in ne pokvari.
Vse, kar je zdravju koristno, pospešuje tudi rast in razvi¬
janje volne. Hlevi naj bodo čisti, suhi in dovolj veliki. V
premajhnih hlevih je prevroče, vročina pa je ovcam zelo
škodljiva, kakor smo poprej slišali. Tudi vlažen hlev je
kvaren, ker povzročuje mnogo bolehavoslij; na primerno
svetlobo in zračnost se je vedno ozirati. Hlevska vrata mo¬
rajo biti široka, da se ovce v gneči (pri drenjanju) ne po¬
škodujejo ; prav umestno je, ako se nahajajo na vratih
vrteči se drogi, kteri zabranjujejo vsakoršno poškodovanje.

188

Luknje, skoz ktere se meče mrva v hlev, naj bodo zaprte,
da se volna ne upraši in ne nasmeti; klaje je treba name¬
tati, kedar so živali izven hleva. Poglavitno pozornost pa nam ju
obračati na čisto nasteljo;  v blatnem in nečednem hlevu se
namreč volna onesnaži, in večkrat se tudi koža vname.
Slednjič mi je opozoriti, da se vsled scalnice in blata vname
koža med parklji; to vnetje pa postane včasi tako hudo,
da se parklji izujejo.

5. Pranje in striženje volne.

Volna raste, kakor naši nohtje in lasje od kože na¬
prej ; najzgornji deli so najstarejši, a spodnji najmlajši. Ka¬
kovost volne je odvisna od kože in od hrane sploh. Iz
bolne kože izpada volna; pri slabem krmljenju ne doteka
na površje dovolj redilnih sokov, zatorej se volna pokvari.
Boljše (tečnejše) ali slabejše krmljenje se kaže prav lepo
na volni; ako začneš pokladati dobro krmljeni ovci na en¬
krat malo redilne piče, tedaj postane med slabim hranje¬
njem vzrastla volna pretanka, prefina in krhka. Preveč re¬
dilna krma pa nima nobenega vpliva na rast volne; zelo
redilna klaja odebeli sicer ovco, a kakovost in kolikost volne
je neodvisna od nje. Kdor krmi ovce vse leto primerno
dobro, tisti nastriže mnogo dobre volne.

Ovac običajno ne kopamo, a pred strižbo jih moramo
dobro oprati, da se volna očisti. Za pranje priporočamo
mehko vodo, ktera pa ne sme biti premrzla. Prigodilo se
je že, da so ovce v zelo mrzli vodi hkratu poginile. Za
kopanje je treba določiti gorek dan, ker se volna itak ne¬
rada suši, in ker se s tem nekoliko izogneš nevarnemu pre-
hlajenju. Ko se je volna dobro očistila, pustijo se ovce o
lepem vremenu na prostem, sicer pa se morajo pognati v
gorek in čeden hlev, da se ne prehladč, in da se volna z
nova ne onesnaži. Mokra ovca se kaj lahko prehladi, pre-
hlajenje pa učinja raznovrstne bolezni v sopilih in prebavilih.
Živinorejec mora torej po pranju volne napeti vse sile, da
zabrani kvarno in nevarno prehlajenje.

Ovce se počno striči, ko se je volna dovolj posušila.
Za striženje imajo nalašč napravljene škarje, ki gladko in
tako strižejo, da se drži vsa volna skupaj, kakor povesmo
prediva. Ostrižena ovca je jako občutljiva; vročina kakor
tudi mraz ji zelo škodujeta. Ta čas je prehlajenje na dnev¬
nem redu; vsled tega se pojavijo različne bolezni, včasi

189

celo smrtonosna pljučnica. Vse škodljivosti in bolezni za-
branimo prav lahko, ako odvračamo mrzloto in vročino.
Jako napačno ravna oni, kteri izpostavlja ostrižene ovce
solnčnim žarkom, zlasti škoduje to mlajšim živalim. Za¬
radi prehude vročine se vname koža, na njej se pokažejo
različni izpuščaji; dogodilo se je že tudi, da so počepale
ovce vsled kapi (božjega žlaka). Vse to in tudi prej nave¬
deno prehlajenje zabranimo, ako imamo ovce nekoliko dnij
po striženju v primerno gorkih hlevih zaprte. Pri slriženju
je treba paziti, da se koža ne rani; ranjenje s škarjami je
osobito takrat precej nevarno, ako se gleda premalo na snaž¬
nost v hlevu in na čisto nasteljo. Ge zaide nesnaga v ra¬
nico, začne koža na okoli otekati, postane rudeča in jako
boleča; če ni o pravem času potrebne pomoči, utegne se
sčasoma k omenjenemu vnetju pritisniti nevarna snet. Ra¬
nico je treba spirati s karbolovo vodo; v sili se rabi tudi
vinski ocet (jesih), ali precejena kuhovina hrastovih skorij.

6. Nekoliko besed o kozi.

Koza je v marsičem ovci podobna. Obe sta prežve¬
kujoči živali, obe imata po štiri želodce in jednako število
zob (32). Koza nosi toliko časa, kakor ovca (5 mesecev);
da, kozel more celo ubrejiti ovco. S poldrugim letom se
začne spuščati kozji rod po plemenu. Seveda živali že prej
prskajo, na kar se pa ni preveč ozirati, ako hočete od¬
rediti krepke in zdrave koze. Navadno se rabi kozel do
osmega in koza do dovršenega sedmega leta za razplod. Za
pleme odločena kozlad sesa osem tednov, a ostala neko¬
liko manj.

S klajo, o kteri sem govoril pri krmljenju ovac, so
koze več kakor zadovoljne. Sploh mi je omeniti, da koza
ni tako izbirčna v klaji in držanju, kakor ovca; ona je
skratka zadovoljnejša. Koze se povsod pašo — po strmih
bregovih in po dolinah. Najrajši se klatijo po brdovju,
grmovju in po gozdih, kjer objedajo in obirajo mladike
nizkih dreves ; zavoljo tega so mladi kosti zelo škodljive.  Po
zimi jedo seno, slamo, deteljo, posušen svečnik, korenstvo
itd.; na žito gredo, kakor na sol. Posušeno drevesno perje
(hrastovo, bukovo, jelševo, topolovo, jesenovo) žre koza
prav rada, in vsled tega se ji često poklada. Drevesno
perje se tako-le pripravlja: Drevo se oklesti, veje se pove¬
žejo v šope (pušlje), kteri se postavijo v kopice in pokrijejo

190

s slamo. Perje se v kratkem času posuši, na kar je za
krmljenje pripravno. Kozam se mečejo celi suhi šopi v gare,
da z njih obero, kar jim ugaja. To krmo polagamo osobito
tedaj, kedar primanjkuje sena; z njo se koze dobro prehra¬
nijo. Tu mi je opomniti neke druge okolnosti. Suho dre¬
vesno perje ima lastnost, da strdi blato in napravlja za¬
prtje; zavoljo tega je treba krmiti nekoliko repe, da čisti
čreva in odstranja zaprtje.

V hlevu je treba določiti kozi prilično toliko prostora,
kakor ovci. Kozji hlev bodi čist, suh, zračen, a ne preso-
paren, da ostanejo živali zdrave, in da donašajo čedno in
mehko dlako. Druge razmere naj bodo takšne, kakor sem
že povedal prej pri hlevu sploh. (Glej stran 111.)

1 V. Svinja.

I. Brejost.

Ko je merjasec leto star, smemo ga še le pripuščati
za razplod in kasneje ga rabimo k večjemu do četrtega
leta. Dalje časa bi ga ne smeli spuščati, ker postane pre¬
težek, manj rodoviten in preneroden. Prasico pripuščajte
s prvim letom in jo rabite do 5. ali celo do 6. leta za
pleme. Nekteri imajo navado, da jo brž po storitvi porede
in zakoljejo. To je jako napačno ravnanje, ktero zdatno
škoduje svinjereji, zlasti ako je prašiča dobra za pleme;
kajti drugi in tretji mladiči so bolj krepki in bolj zdravi
od prvih.

Kdor spušča premlade prašiče (mogoče že s sedmimi
ali osmimi meseci) po plemenu, tisti ima slabe in bolehave
pujske, svinje postajajo od roda do roda slabejše. Vse tiste
svinje, ktere bolehajo na želvah (skrofulozi), ne smejo se pu¬
ščati za pleme , ker je skrofuloza podedljiva bolezen.  Svinjska
skrofuloza je goveji sušici (»Dom. Živinozdravnik“ str. 213.)
slična, ali morda celo jednoista bolezen. Pri želvah opa¬
žamo baš ista znamenja, kakor pri sušici; v pljučih, na
prsni mrenici in na drobu se nahajajo male, prosu podobne
bulice, ktere se polagoma povečujejo in sčasoma segnijejo.
Ko je bolezen že stara, zatečejo žleze na vratu, na trebuhu
in na nogah, to se pravi z drugimi besedami: sušica je že
od zunaj vidna. Baš tem zunanjim znakom pravimo, da

191

so svinje želvaste ali skrofulozne; v resnici pa je bila žival
že prej v notranjih delih bolna, ko nismo videli na telesu
še nobene otekline. Ta bolezen je pri naših domačih svi¬
njah redka, ali pri finih, hitro rastočih in kmalu dorastlih
angleških zelo pogostna.

Brejo prasico morate tečno krmiti, ker ista mora pre¬
skrbovati s hranivom sama sebe in včasi celo kopico mla¬
dičev. Pica mora biti taka, ki napravlja več mesa nego
masti, kajti izkušnje so dokazale, da skote pretolste prašiče
slabe in bolehave mladiče. Kuhan krompir in kuhano ko¬
renje, kterima primešamo nekoliko otrobov ali moke, pri¬
poročata se najbolj. Dalje dajemo po malo kuhanega ječ¬
mena in za napoj otrobove vode. Surov ječmen, koruza,
rž in nepripravljeno sočivje ne ugaja brejim prasicam, kajti
omenjena pica preveč draži, predobro redi in močno na¬
penja. Zmrzla, gnila in sploh pokvarjena klaja povzročuje
zvrženje. Zadnje dni pred oprasenjem je potrebno dajati
svinjam malo manj krme, da se čreva izpraznijo, in da se
porod olajša.

2. Porod.

Tri tedne pred porodom zaprite brejo svinjo v poseben
hlev, da se navadi na samoto, in da se ne dogode kake
nesreče. Vsaki breji svinji odločite poseben prostor, tudi
dve breji prašiči ne smeta biti skupaj. Hlev morate s slamo
dobro nastlati, da ima žival mehko in čisto ležišče. Razun
tega jo spuščajte vsak dan na svinjski vrt, da se po volji
nahodi.

Porod naj nadzoruje izkušena dekla, da je pomoč
precej pri rokah, ako je slučajno potrebna; nadalje ima
nadzorovanje pomen, da se zabrani žrenje mladičev. Zlasti
je to potrebno pri prvem porodu; kajti znano je, da prvič
porodivša prašiča cesto pohrusta svoje pujske. („Dom. Živino-
zdravnik“ str. 76.) Če se porodi prase v trebilu (posteljici),
moraš ga hitro prerezati, ker sicer bi se mladič zadušil.
Popkova vrvica se pretrga običajno sama od sebe; ko bi se
to vendar ne zgodilo, tedaj isto najprej preveži in potem
prereži. Nadzorovateljica ne sme prašiče po nepotrebnem
vznemirjati in motiti pri porodu. Če pride kak pujsek
težko in počasi na svet, tedaj namaži prst z oljem ali mastjo
ter rodila nekoliko razširi, kar navadno zadostuje; vendar
je včasi tudi potrebno, da se mladič izvleče. Dekla naj
polaga praseta zaporedoma, kakor so se rodila, v kako po-

192

sodo, na pr. v mehko nastlano košaro. Po storitvi odide
kmalu trebilo, ktero brž ko mogoče odstranite; istotako na¬
pravite z mrtvorojenimi prašički. Nadalje naj razvrsti dekla
pujske ter naj določi vsakemu svoj sisek; znano je namreč,
da ostane prase vedno pri tistem sisku, iz kterega je prvič
sesalo. Najslabša in najmanjša pujseta naj postavi k prvim
siskom (za prsi), ker ti izločujejo največ mleka, k zad¬
njim pa naj dene najmočnejše; iz srednjih siskov naj se¬
sajo srednjemočni mladiči. Slabi pujski imajo pri prvih
siskih dovolj mleka, torej se počasi okrepijo ter obvarujejo
boleznij in pogina. Nikoli ne puščaj pujskov prej sesati,
predrto je odšla posteljica, ker sicer trebilo rado izostane.
Pod prasico ne smeš puščati več kakor deset mladičev, ako-
ravno bi imela več siskov. Ge se porodi več pujset, tedaj
odstranite najslabejše, ali pa jih denite pod drugo prasico,
ki je skotila ob istem času manj mladičev.

Kedar devamo prašičke pod tujo prasico, moramo pa¬
ziti, da jih ne ogrize, in da jih pusti sesati. To dosežemo
najlažje, ako namažemo njene pujske in tudi one, ktere
smo podvrgli, po vsem životu s žganjem, kafrovcem ali z
jesihom; prasico samo pa je treba namazati po rilcu. To
moramo spočetka vsak dan ponavljati, a kasneje zadostuje
po 3—4 krat na teden. Ta duh je prašiči tako neznosen,
da obrne glavo od pujskov ter jih pusti sesati, sčasoma pa
se jih popolnoma navadi. Nekteri tudi priporočajo, da ji
naj vlijemo kafrovca ali žganja v uho.

3. Kako se vzrejajo praseta?

Najumestnejše je, ako držite male pujske prve dni po
porodu v mehki posodi, ktero postavite v goveji hlev, ali
na kako drugo gorko mesto. Od ondod jih morate nositi
najmanj vsake tri ure k materi, da sesajo. Ge ostanejo pri
starki, ne smete nastiljati hleva s predolgo slamo; mladi
prašički se namreč zarijejo v njo, da se segrejejo. Prašiča
jih ne vidi ter jih lahko nevedoma pogazi in pomori. Ne¬
kteri pribijejo v kotu svinjaka kako desko za čevelj visoko,
pod ktero mladiči lahko zlezejo, starka pa ne.

Praseta naj sesajo 5—7 tednov. Za tiste, ktere hočete
rediti, zadostuje pettedensko sesanje; oni pa, ktere ste na¬
menili za pleme, naj ostanejo vsaj 7 tednov pod siskom.
Ko so prilično 14 dnij stara, začnite jim po malem poda¬
jati piče. V kuhano, sladko mleko nadrobite košček belega

193

kruha, ali pa skuhajte na mleku redek močnik iz ovsene
ali ječmenove moke. Omenjene hrane jim ponujajte v skle¬
dicah, ali pa v malih koritcih po večkrat na dan. Pri tem
je treba paziti, da so posode vedno čiste, ker sicer se piča
skisa, kar povzročuje nevarno drisko ali celd smrt. Driska
sesajočih živalij je vedno nevarna. Vzroka tej bolezni je
iskati najčešče v skisani ali sploh pokvarjeni klaji, ki se po-
klada starki, ali pa mladičem; razun tega zakrivi tudi pre-
hlajenje pogostoma drisko. Torej ne dajajte pokvarjene
pice in kislega mleka, dalje skrbite, da se korita in posode
čisto izmivajo. Kislo mleko pokrmite pitalnim ali drugim
prašičem, nikoli pa ga ne dajajte doječim svinjam. Na¬
dalje pazite, da imajo živali dosti čiste nastelje, kajti ta
zabranjuje nesnago in napravlja gorko ležišče. Kedar je
potreba, morate svinjak opažiti, da se svinje ne prehlade;
ta opravek ni težek, a vendar je velike važnosti.

Pripeti se, da začne svinja na enkrat grizti mladiče,
akoravno jih je pustila prej sesati. Največkrat je temu
vzrok, da se ranijo siski z ostrimi zobmi. V takih slučajih
je treba preostre zobe mladih živalic polomiti, siske pa spi¬
rati s svežo ali s svinčeno (olovno ) 1  vodo ter jih mazati s
svinjsko mastjo, kteri smo primešali nekoliko kafrinega
praška. — Večkrat se začne prašiča bukati, ko mladiči še
sesajo; kedar to opazite, treba je pujske precej odstaviti.
Med bukanjem izgubi svinja itak mleko; ko bi ga pa ven¬
dar še nekoliko imela, postane isto nezdravo in škodljivo.

Odstavljenim prascem kuhajte v posnetem mleku ov¬
seno in ječmenovo moko, ali jim pa dajajte na mleku ku¬
hane ajde, ječmena in ovsa. Štiri lote moke ali žita in
nekoliko kravjega mleka zadostuje za dan in glavo. Sladko
kravje mleko (ne pa kislo) je neobhodno potrebno pri reji
praset. Kasneje pokladajte prašičkom kuhanega krompirja
in korenja, kteremu primešajte precej ječmenove ali ovsene
moke. Ako prilijete omenjeni piči nekoliko sladkega mleka,
dosežete še boljših uspehov. Pri najskrbnejšem gleštanju
se primeri, da bolujejo mladiči za malo drisko; to se pre¬
žene, če pomešate med klajo nekaj stolčene krede.

Gospodinja mora na to paziti, da so svinjaki čisti in
čedno nastlani. Svinje ljubijo čistočo tako, kakor ostale
živali; v svojem lastnem blatu nikoli ne zaspe. Ako jim

1  Svinčena (olovna) voda se napravi iz jedne žlice svinčenega kisa
(jesiha) in pol litra vode.

Umna živinoreja. 13

194

je le mogoče, zarijejo se v kak kot, kjer je nastelja še čista.
K dobremu uspevanju in k ohranjenju zdravja je neob-
hodno potrebno, da se kretajo praseta v čistem, zdravem
zraku. Najumestnejše je, da jih spuščate o lepem vremenu
na svinjski vrt, kjer se lahko po volji nahodijo.

4. Svinjska klaja.

Prašič je zelo imenitna domača žival, ker se v krat¬
kem času poredi, in ker ni izbirčen v klaji. Vsak kočar
(kajžar), kteri ne more prerediti kravice, in kteremu pri¬
manjkuje klaje celo za ovco, prehrani lahko vsaj jedno
svinjo. To je vsled tega mogoče, ker žre ščetinar tudi tako
pičo, ktere se druga žival ne dotakne. Svinče je s slastjo
pomije ter različne kuhinjske odpadke, ostale domače živali
pa jih zametujejo. Prašič žre buče, želod, kostanj, bukvico,
korenine, drob, ribe, črve, da, celo kače; druge domače ži¬
vine pa bi ne mogli s tako klajo prerediti.

„Pasma pride skoz gobec“; ta izrek velja med vsemi
domačimi živalimi osobito za prašiče. Svinja izplača namreč
tečno klajo najbolj, kajti ona se prav hitro podebeli.

Najnaravnejša svinjska pica je kuhan krompir, ko¬
renje, laška repa, zatem koleraba, pesa, navadna repa  itd.
Ako primešamo tej klaji otrobov ali moke, morejo z njo
svinje dobro izhajati in se celo spitati. Vselej je potrebno,
da se korenstvo in gomolne rastline skuhajo, kajti kuhana
piča prašičem bolj tekne, kakor surova. Že v prvem delu
sem omenil, da so krompirjeve kalice škodljive.  Kedar torej
kuhamo krompir, ki je že pognal kalice, tedaj ne smemo
vode pokrmiti; odstranimo kalice ter odlijmo vodo, kajti
oboje je nezdravo. Ge krmimo svinje večinoma s koren-
stvorn, treba je pridejati piči sem in tja po nekoliko stol¬
čene krede; ista zabranjuje drisko in krepi zdravje. Preveč
krede bi bilo seveda neumestno.

Posneto mleko,  primešano ostali piči, je vrlo dobra
hrana svinjam. Umeteno mleko  (pinjenec), ki ostane pri na¬
pravi surovega masla, je izvrstno krmivo za pitanje. Kislo
mleko  ne ugaja mladim pujskom, ker prerado napravlja
drisko; odrastlim svinjam pa dobro tekne, zlasti ako so
malo zaprte, da zmehča blato. Sirotka  ni baš redilna, a
vendar jo pokrmite zaradi tega, ker ima v sebi mnogo rud¬
ninskih snovij, ktere pospešujejo prebavljenje. Kislo mleko

195

in sirotko upotrebljamo za domače zdravilo proti zaprtju
prašičev.

Kostena moka  vpliva blagodejno na razvitek kostij ter
podpira in krepi zdravje. Ako je ta piča pri rokah, po-
krmite je '/s klgr. za dan in glavo. Svinja neobhodno po¬
trebuje kostenih snovij; o tem se lahko prepričamo, opa¬
zujoč, s kako lakomnostjo hrusta in žre kosti, ktere slu¬
čajno najde.

Slana mlaka  (solamura) je svinjam zelo škodljiva, da,
naravnost strupena, torej jim je nikoli in nikdar ne pokla-
dajte.  Natančneje o tem čitaj na 111. strani.

Mlado, svežo deteljo in tako travo  prašiči radi žro, ter
jim tudi dobro tekne; z osobito požrešnostjo pa hrustajo
solato.  Stara trava ni prikladna za hranitev ščetinarjev,
ker je ne morejo prebaviti. Buče,  bodi si kuhane ali su¬
rove, so priljubljena krma prašičem. Posebne redilne vred¬
nosti je bučevo seme; krivo ravnajo torej oni, kteri pola¬
gajo buče brez semena. Nagnile buče je treba pred krm¬
ljenjem izrezati in skuhati, gnile pa čisto odstraniti.

Želod in bukvica  se rabita cesto za krmljenje svinjam.
Želodova tečnost se večkrat previsoko ceni. Nekteri gospo¬
darji mislijo namreč, da zamorejo z želodom žito popol¬
noma nadomestiti. Res da je želod dober in tudi tečen,
ali s koruzo in ječmenom se ne more meriti. Najbolj ugaja
posušen želod. Za sušenje ga raztresemo na zračnem in
suhem prostoru in ga pustimo tako dolgo ležati, dokler ni
popolnoma suh. Pred krmljenjem ga je treba stolči ter
primešavati ostali klaji. Na vlažnem prostoru postane kmalu
plesniv, torej škodljiv. Plesniv in sploh pokvarjen želod
moramo oprati, na solncu posušiti in skuhanega pokrmiti.
Bukvica  (sad bukve) svinjam dobro tekne, a konjem je
škodljiva (glej stran 82.). Vendar pa ima precej pomen¬
ljivo napako, da napravlja mehko slanino; temu se neko¬
liko odpomore, ako mešamo bukvico med ostalo pičo. V
nekterih krajih, kjer imajo dovolj hrastovih in bukovih goz¬
dov, pasejo prašiče na prostem; ljudje pravijo, da so po¬
slali svinje v „žir“.

Kuhano zeljnato, pesno itd. perje  ni baš napačna hrana,
prašiči jo tudi radi jedo; ker je pa malo redilna, moramo
ji primešavati otrobov.

Svinje žro s slastjo vsakovrstno sadje;  to ni sicer re¬
dilno, a vendar ga rajši pokrmite, kakor da ga glodajo črvi.

13 *

196

Tu seveda mislim na piškavo sadje, kterega ne moremo
drugače obrniti v prid.

Najredilnejša svinjska krma je žitno zrnje. Za pitanje
se najbolj priporoča koruza in ječmen , za plemenske živali
in za vzrejo pujskov pa oves;  laneno moko hvalijo za do¬
ječe prašiče. Pitalnim svinjam ne smemo dajati obilo la¬
nenega semena, ker napravlja premehko slanino; sočivje
pa jim izvrstno ugaja. Suho, nepripravljeno žito in sočivje
je pretrdo, za krmljenje svinj malo sposobno. Prašiči nam¬
reč hitro jedo, malo žvečijo in zrnje slabo prebavijo; za¬
torej odide mnogo neprekuhanega žita, oziroma sočivja, z
blatom v gnoj. Namočeno žito je prebavnejše od suhega,
a kuhano je prebavnejše kakor namočeno. Najbolj pa iz¬
koristijo svinje moko in otrobe; umen gospodar ne krmi
celega žita, ampak le moko, ker vč, da je to boljše za žep.
Da je moka res prebavnejša in iz gospodarstvenik ozirov
za krmljenje umestnejša, hočem dokazati z vzgledom: Lan¬
skega leta sem pital za dom dve svinji, ki sta bili jednako
veliki, jednako stari in tudi jednako težki. Precej od po-
četka sem rekel, da se mora krmiti jedna s celo, suho in
nepripravljeno koruzo; za drugo pa sem ukazal kuhati
žgance iz koruzne moke. Obe svinji sem dal zaklati jedno-
isti dan. Prva svinja (celo zrnje) mi je požrla za 14 gld.
koruze, a druga samo za 9, a vendar je tehtala ta 10 klgr.
več od prve. Stori tudi ti tako!

5. Pitanje prašičev.

Pri debeljenju in sploh pri krmljenju svinj se ravnaj
po sledečem:

1. ) Korita in posode, v kterih daješ piče, morajo biti
čiste. V koritih preostala klaja se skisa ter škoduje. Pred
vsakim krmljenjem pomij korita s čisto vodo. Tudi pomi-
njake (škafe) je treba po vsaki rabi čedno osnažiti.

2. ) Svinjski želodec je majhen, zaradi tega ne more
hkratu veliko piče vanj. Torej pokladaj prašiču običajno
vsaj po trikrat na dan; proti koncu pitanja pa krmi štiri¬
krat in slednjič celo petkrat na dan.

3. ) Prašič le malo žveči, zatorej tudi trdo klajo prav
slabo prebavi. Svinjčetu ugaja najbolj pripravljeno krmivo.
Vso svinjsko pico moraš skuhati, zmleti ali zrezati.

4. ) Neumestno ravna, kdor poklada od početka pitanja
jako redilne hrane. Od početka dajaj vodeno, sploh sla-

197

bejšo klajo. Kasneje polagaj pa gostejšo in proti koncu
najtečnejšo pico, t. j. koruzo in ječmen.

5. ) Prašiči ne jedo radi zaporedoma jednake krme.
Torej moraš krmivo izpreminjati, da žro s slastjo ter se
hitro pitajo. To izpreminjevanje je tako-le razumeti: Zju¬
traj daj te piče, opoldne druge in zvečer zopet različne;
prihodnji dan ponavljaj to v istem redu.

6. ) Vroča jed je silno škodljiva. Krmi torej le mlačno
ali mrzlo klajo.

7. ) Dajaj svinjam samo toliko, kolikor morejo pojesti.
Nikoli ne sme preveč piče ostajati v koritu; precej jo po¬
manjšaj, kedar to opaziš.

8. ) Nered v krmljenju zavira rast in pitanje. Po-
kladaj stanovitno o določenem času, vsak dan ob jedno-
isti uri.

9. ) Svinje se često zapitajo (nočejo žreti). Kedar se
to primeri, moraš jih jeden dan postiti in s soljo pomagati.

10. ) Da se prašič ne prežre (zapita), stori tak6-le:
Pokladaj lahkoprebavne klaje po malem in večkrat, korita
in škafe pa dobro snaži.

11. ) Prašiči potrebujejo vode osobito tedaj, če se jim
poklada malo vodena krma. Po vsakem krmljenju jim podaj
čiste vode.

12. ) Snaga in kopanje v vodi krepi zdravje ter po¬
spešuje debeljenje. Skrbi torej za čisto vodo, prašiče več¬
krat osnaži ter jih polivaj o vročini s hladno vodo.

13) Le zdrave svinje se dobro in hitro pitajo, bolehne
se pri najboljši piči popolnoma ne odebelijo. Za pleme
odbiraj krepke in zdrave mladiče, da imaš zdrave prašiče,
in da dosežeš lepih uspehov pri debeljenju; kajti pitanje je
vendar glavni namen svinjereji.

14.) Nerezane prašiče in nepopravljeni merjasci se slabo
debelijo; vrh tega je merjaščevo meso neokusno in slanina
njegova malo vredna. Ako hočeš svinje dobro spitati,
moraš jih prej rezati (skopiti).

15) V čistem, suhem, malo temnem hlevu se ščeti-
narji najhitreje rede. Prašičem pogosto nastelji in gnoj vsak
dan izkidaj.

16.) Mlade svinje imajo dobro in okusno meso; od-
rastli prašiči pa donašajo veliko masti in sala, ali slabejše
meso. Če hočeš imeti dober grižljej svinjine, kolji jedno-

198

letna porejena svinj četa; če pa želiš veliko masti ter sla¬
nine, spitaj starejše svinje.

6. Svinjaki.

Svinjski hlevi morajo biti tako uravnani, da žival v
njih dobro uspeva, in da ne zboli. Gradivo ni velike važ¬
nosti, tem bolj pa se je na to ozirati, da so svinjaki visoki,
prostorni, svetli, čisti, suhi, ne premrzli in tudi ne preso-
parni.  Kdor na to ne gleda, ne more imeti dosti dohod¬
kov pri svinjereji, in nesreča za nesrečo se mu vrsti v
svinjaku.

Svinjski hlev naj stoji na povišanem mestu, da scal-
nica lahko odteka, in da zraka ne okuži. Na to bi se naj
oziral vsak gospodar. Pod (tla) v dobrih svinjakih je dvojnat.
Dolnji, ki je napravljen iz opek in s cementom zalit, je
precej nagnjen, da more odtekati scalnica v gnojnično jamo.
Gornji pod mora biti iz trdih, hrastovih žaganic (dil), ktere
se pritrdijo toliko vsak sebi, da odteka scalnica na spodnji
tlak. Dolnji pod je treba večkrat z vodo izplahniti, da se
ohrani popolna čistoča. Najumestnejši in najzdravejši so
zidani svinjaki, ki imajo okna s šipami in preproge, da se
hlevi zatemnč, kedar je potrebno. Za naše razmere so
dobri tudi leseni svinjaki, samo prostor med posameznimi
deskami je treba zamazati z vapnom ali ilovico, da se za-
brani prepih. Po zimi opažamo svinjske hleve s slamo ali
z listjem, da zadržujejo mrzlo burjo, in da ohranijo pri¬
merno gorkoto. Vrata naj bodo obrnjena proti svinjskemu
vrtu, da morejo prašiči iz hleva precej vanj; prag ne bodi
previsok, da se svinje ne poškodujejo. Jako dobra na¬
prava je takozvana „vavtara“, ktera se privzdigne, da se
očisti korito, in da se vsiplje piCa vanje ; pri tej napravi se daje
hrana od zunaj, torej ni treba hoditi dekli vedno v svinjak.
Korita, ktera delajo iz lesa, kamena in železa, so imenitna
stvar v svinjaku. Kamenita in železna korita so najumest-
nejša, slabejša so ona iz hrastovega lesa, ker se težje sna-
žijo; snaga pa je odločilne važnosti, kajti „nesnaga v ko¬
ritu, bolezen v prašiču". Korito, ktero bodi za jedno svinjo
okoli 40 cm  široko, 30 globoko in 60 dolgo, mora imeti na
dnu s čepom zamašeno luknjico, skoz ktero se odtoči voda
po izpiranju.

V čisto temnih, zaduhlih, nesnažnih in smrdljivih svi¬
njakih — kteri se žalibog v obče po Slovenskem nahajajo

199

— ne more s vi rij če zdravo ostati. Odtod izhaja vzrok
tolikim pritožbam, „da ni pri svinjah sreče, da gre vse
naopak.“ Seveda ni prave sreče, a kdo je temu kriv? Len,
nemaren in zanikaren gospodar sam, ker si ne postavi zdravih
svinjakov, in ker na snaženje prav nič ne gleda.

Čist zrak in hoja sta svinjam tako koristna, kakor
drugim živalim. Ker se v naših krajih prašiči ne gonijo
na pašnike, zatorej je treba skrbeti za ograjene prostore,
kterim pravimo svinjski vrti ali ograda.  Napravljajo jih
zato, da se ščetinaste živali v njih po volji nahodijo. Svinjski
vrt se naj nahaja takoj za svinjakom; gnoja ne smeš vanj
izkidavati, ker sicer bi se moral imenovati gnojišče, a ne
vrt. Pripraven svinjski vrt je dovolj prostoren, pregrajen
za mlade pujske, za stare svinje in zopet posebej za mer¬
jasce. Najvažnejša stvar v njem pa je veliko, plitvo, s
čisto vodo napolnjeno korito, kjer se morejo prašiči kopati
in hladiti. Podzidan in izcementovan prostor, kamor se
naliva sveža voda, je še umestnejši od korita. Na dobrem
svinjskem vrtu ali v ogradi se nahaja nekoliko dreves, pod
ktera so skrivajo živali pred pekočo vročino. Kjer ni dreves,
tam napravite pokrite lope, ali streho iz svežih vej.

7. le li treba tudi svinje snažiti?

Pri umni reji donašajo prašiči obilnih koristij. Od
svinje lahko malo da ne vse obrneš v prid; tudi parklji,
kosti, ščetine in čreva ne gredo v nič. Svinjsko meso in
mast je skoro jedini poboljšek, kterega si sme privoščiti
ubožnejši kmetovalec. Prašič se spita v kratkem času ter
vrže lepe bankovce; za debela svinjčeta se najdejo vedno
dobri kupci. Ali svinje bi dajale še mnogo več dobička,
ako bi jih pravilno držali (gleštali), tečno krmili in večkrat
snažili. Naš gospodar pa tega ne pozna. On svinjo po¬
vsem zanemarja, na pravilno hranjenje in na zdrave hleve
se ne ozira, za čistočo in snago se prav nič ne briga; za
vsako drugo domačo žival bolj skrbi, kakor za prašiča. In
baš to je največja napaka pri naših svinjerejcih; zaradi
tega toliko boleznij, toliko nesreč in toliko neuspehov!

Gledč na krmljenje in na snago storč naši posestniki
navadno t6-le: V nesnažno, s staro, okisano pičo do polo¬
vice napolnjeno korito vržejo nekoliko klaje, sem in tja
površno nasteljejo. Jedino, kar storč za svinjsko snago, je
površno nastiljanje. Ljudje živč namreč še dandanes v neki

200

nespametni veri, ktera uči krivo, da se valja prašič zavoljo
same nesnažnosti po blatu. „Čim bolj je svinja blatna,
čim bolj nesnažna, tem bolj ji tekne, tem bolj se redi,“
tako zatrjujejo neumni nevedneži. To misel so podedovali
od svojih starih očetov in še dandanes se je drže, kakor
klošč pesje kože. Pred toliko in toliko leti ni bila živino¬
reja tako razvita, kakor je.današnje dni. Ljudje so videli,
da se valja svinjče po blatu, ler so dejali: „Glej no, kako
mu to dobro de.“ To mnenje se je preneslo od očeta na
sina, od tega na njegove otroke, in tako je šlo od ust do
ust ter se je ohranilo med nekterimi nepokvarjeno do da¬
našnjega dne. Hvala Bogu, da se nahajajo tudi že gospo¬
darji, kteri so se otresli starinske navade ter se držč novih
in koristnih izkušenj. Umen živinorejec da prašičem dosti
sveže vode, da se v njej okopajo, očistijo in ohlade; nadalje
jih omiva vsak dan s hladno vodo, potem jih pa odrga s
slamo. Debele svinje spira tudi po zimi  — a ne z mrzlo,
ampak z mlačno vodo  —■ in kasneje jih odrga s cunjo , da
se posuše. Ta posel izvršuje v gorkih svinjakih, kajti znano
mu je, da se sicer prašiči prehlade.

a) Svinja ljubi čistočo in snago baš tako, kakor vsaka
druga domača žival, b) Čist in snažen prašič je vedno bolj
zdrav ter c) donaša večjih dohodkov, kakor nečist in umazan.
To troje bom skušal častitemu čitatelju v kratkem doka¬
zati, da bo v prihodnje umno ravnal, sebi v korist, a meni
v veselje.

Prašič pušča svoje blato vedno v jednoistem kotu svi¬
njaka, da si ne ogrdi vsega ležišča; nikdar se ne vleže na
onesnaženi prostor. Ako je le še nekoliko čiste slame v
hlevu, poišče si jo ter se zarije v njo. Ker se osnaži vedno
v jednem kotu, in ker se ne vleže v blato, zatorej ljubi či¬
stočo in zametuje nesnago.  Res je, da se svinja rada drži
blata, luž in mlak, a to stori le zaradi tega, da se ohladi.
Privošči svinji čiste vode za kopanje, osnaži jo po koži, in
prepričal se boš, da ne pojde nič več v blato in mlako.
Ali si že videl kdaj, da se je valjalo svinjče po zimi v
blatu? Po zimi tega ne stori, ker mu ni vroče, a po letu
mora iti v nesnažne mlake, ker mu ne daš hladne in
čiste vode.

Snaženje kože in omivanje z vodo je svinjam ravno
tako, ali še bolj koristno, kakor ostalim domačim živalim.
Zaradi pomanjkanja vode in nesnažnosti nastane mnogo
svinjskih boleznij. Vsak se je že lahko prepričal, da bolehajo

201

prašiči po letu češče, kakor po simi.  Vzrok tej prikazni je
nesnaga in velika vročina, ktera škoduje posebno debelim
svinjam. Ta povzročitelj pa se lahko odstrani s hladno
vodo in snaženjem; pravi nespametnež je torej tisti, ki se
ne varuje škode. Zakaj pogine v železniških vozovih  toliko
debelih prašičev? Zavoljo tega, ker jim primanjkuje sveže
(frišne) vode, da bi se skopali in ohladili. Kaj je vzrok
različnim izpuščajem  na koži, kteri so včasi precej nevarni,
ker se jim pridruži huda groznica? Najprvi, najpoglavit¬
nejši in najčešči vzrok tej bolezni je vročina in nesnaga.
Uši  opažamo največkrat na blatni in zanemarjeni koži; čista
živina ne postane ušiva. Akoravno se priklati sem in tja
kaka uš, vendar se hitro odstrani s snaženjem. V nesnažnih
svinjakih dobe zanemarjeni pujski včasi toliko ušij, da
začno hirati in hujšati in često tudi poginejo. Gniloba
ščetin  je jako nevarna svinjska bolezen, vsled ktere počepa
mnogo živalij. Na gnilobi ščetin bolan prašič postane slab,
nevečen in kasneje prav nič ne je. Dlesna mu je vneta, iz
gobca se izceja smrdljiva slina. Ščetine tičijo prav rahlo
v koži, malo dete jih more izpuliti; na koncu vsake izpu¬
ljene ščetine opazimo kapljico črne krvi. Žival vidno hira,
da, često tudi pogine. Kaj pa je vzrok tej bolezni, in kako
jo zabranimo ? Najpoglavitnejši vzrok gnilobi ščetin je ne¬
snaga.  Omenjeno bolezen odvrnemo tak6-le: Svinje držimo
v snažnih svinjakih, dajemo jim tečne piče ter sveže vode
za pijačo in kopanje, slednjič jih očedimo vsak dan po
koži. Prašiči postanejo ilcrasti,  ako se klatijo po nečistih
kotih in po straniščih, kjer se nahaja človeško blato (glej
tudi stran 54.). Živinozdravstvo uči, da se prikaže rude-
čica ali svinjska kuga  največkrat med svinjami tistih gospo¬
darjev, kteri jih drže vse leto v nečistih hlevih ter se za
snaženje prav nič ne zmenijo. („Domači Živinozdravnik“
stran 125.) Nesnaga sicer ne povzroči svinjske kuge, ali
vendar jo pospešuje, t. j. nesnažne živali zbolč češče, kakor
pa snažne.

Čeden in čist prašič se bolj razvija, hitreje raste ter
se bolj spita, kakor nečist in nesnažen. To uči vsakdanja
izkušnja, in o tem se more vsak sam prepričati. Bodi mi
dovoljeno v dokaz navesti vzgled, kterega sem izvršil pred
nekoliko leti: Za poskus sem odbral dve si popolnoma po¬
dobni svinji. Bili sta jednako stari, jednako veliki ter jed-
nako težki. Prva je bila 14 dnij v nečednem hlevu, rila je
po blatu, kolikor ji je bilo drago, ter se ni prav nič cedila.

202

Drugo svinjo pa sem ukazal zapreti v čist svinjak, vsak
dan so jo izmili s svežo vodo, in tudi za kopanje je bila hladna
voda vedno pripravljena Obe svinji sta dobivali jednako
hrano v jednaki meri. V 14 dneh je tehtala čisto in čedno
držana svinja blizo 1 kilogram več, kakor njena nesnažna
tovaršica.

Otresi se, ljubi čitatelj, zastarele in jako napačne misli,
ktera zatrjuje, da ni potrebno snažiti prašičev. Samo po¬
skusi in redno izvršuj, kar sem ti nasvetoval, korist in
dobiček ne bodeta izostala. Sploh pa se drži natanko
vseh navodil, ktera sem ti razlagal v pričujoči knjigi, in
kmalu se boš prepričal o veliki vrednosti njenih naukov.
Osvedočil se boš, da je vse čista in gola resnica, kar uči
— „Umna živinoreja".

Dodatek.

Kratka pravila za ohranitev živalskega zdravja.

1. ) Ne napajaj vroče in potne živine z mrzlo vodo ter
je ne puščaj stati na prepihu, ali v mrzlih hlevih. (Stran
23. in 89.)

2. ) Na potu daj konjem vode, predno poženeš, a ne,
kedar ustaviš. (Str. 90. in 148.)

3. ) Napajaj domače živali s čisto, svežo, ne premrzlo,
a tudi ne pretoplo vodo. (Str. 89.)

4. ) Ne napajaj pred krmljenjem. (Str. 47.)

5. ) Krmi živino o natanko določenem času. (Str. 47.)

6. ) Nikar ne pokladaj vele in sparjene detelje, da za-
braniš hitro napenjanje in pogubonosno ujedanje. (Str. 27.)

7. ) Deteljo in travo pokosi v početku cvetja. (Str. 39.
in 55.)

8. ) Spomladi in jeseni ne pasi prezgodaj v jutru in ne
prepozno na večer. (Str. 27. in 28.)

9. ) Predno izženeš na pašo, vrzi živini malo suhe klaje.
(Str. 27., 28., 50. in 53.)

10. ) Žrebet, telet in jagnjet ne pasi nikoli po rosnih
pašnikih. (Str. 51.)

11. ) Ne goni nobene domače živali na zmrzle pašnike.
(Str. 51.)

203

12. ) Vlažni in močvirnati pašniki so škodljivi vsem do¬
mačim živalim, osobito ovcam. (Str. 51.)

13. ) Po strnišču in detelji pasi samo nekoliko minut.
(Str. 55.)

14. ) Drži samo toliko živine, kolikor je moreš dobro
prehraniti. (Str. 29.)

15. ) Nikar živalske klaje hitro izpreminjati, temveč pre¬
hajaj polagoma od jedne krme k drugi, različni. (Str. 43.)

16. ) Mladim živalim, osobito bodoči vprežni in plemen¬
ski živini, ugaja paša bolj, kakor krmljenje v hlevu. (Str.
48. in 49.)

17. ) Seno, oves in rezanica so najboljša in najzdra-
vejša konjska piča; ostalo krmivo pa konjem manj ugaja,
ali jim celo škoduje. (Str. 41. in 141.)

18. ) Svinjam prija najbolj kuhana piča. (Str. 194.)

19. ) Ne krmi krompirjevke (krompirjeve cime). (Str. 60.)

20. ) Mešaj svežo deteljo in travo med seno in slamo.
(Str. 56.)

21. ) Detelja je brejim samicam precej nevarna. (Str. 63.)

22. ) Koruza in ječmen sta najprikladnejše žito za de-
beljenje prašičev. (Str. 69. in 70.)

23. ) Rž je najnevarnejša izmed vsega žita, zategadelj
je ne krmi. (Str. 71.)

24. ) Korenstvo ugaja molznim kravam in pitalnim go¬
vedom, dočirn ne prija mladi, nedorastli živini in konjem.
(Str. 77.)

25. ) Bukvica in bukvične tropine so konjem močno
nevarne. (Str. 82.)

26. ) Daj živini sem in tja po nekoliko soli. (Str. 86.)

27. ) V bajerjih, kjer se napajajo domače živali, ne
smeš razgrinjati konopelj. (Str. 91.)

28. ) Ne pokladaj izprijene klaje, predno je primerno ne
pripraviš in njene škodljivosti ne pomanjšaš. (Str. 101—107.)

29. ) Solamura (slana mlaka) je strup domačim živalim.
(Str. 111.)

30. ) Hlevi morajo biti suhi, zračni, zadosti svetli, pri¬
merno topli, dovolj visoki, dosti prostorni, proti vzhodu
obrnjeni in iznad okolišča malo povišani. (Str. 111—128.)

31. ) Ne puščaj po plemenu konj pred dovršenim četr¬
tim, goved in ovac pred poldrugim in svinj pred jednim
letom.

32. ) Snetivo žito je brejim samicam zelo nevarno.
(Str. 107.)'

204

33. ) Samice je treba v drugi polovici brejosti tečnejše
krmiti. Jeden teden pred porodom pa se naj pritrga neko¬
liko klaje. (Str. 129. in 130.)

34. ) Puščanje krvi, izprijena in težkoprebavna klaja in
premrzla ali smrdljiva voda so nevarne nosečim živalim.
(Str. 132. in 133.)

35. ) Nikar pri porodih po nepotrebnem pomagati.
(Str. 135.)

36. ) Mladič mora mlezivo posesati. (Str. 137. in 156.)

37. ) Žrebe naj sesa štiri mesece. (Str. 138.)

38. ) Žrebeta in teleta se naj spuščajo cesto na prosto,
da si utrdijo zdravje, in da postanejo močnejša in krepkejša.
(Str. 140. in 161.)

39. ) Snaženje, čohanje kože in umno gleštanje je polo¬
vica krmljenja in polovica zdravja. (Str. 141., 143., 146., 161.)

40. ) Za težka dela ne vprezaj konja pred dovršenim
četrtim letom. (Str. 147.)

41. ) Za hitro vožnjo namenjene konje goni počasi od
doma, a proti domu zopet korakoma. (Str. 148.)

42. ) Nikar konj preobkladati, nikar delati z njimi do
obnemoglosti — privošči jim potrebnega počitka. (Str. 149.)

43. ) Konjem ne ugaja večdnevno počivanje. (Str. 150.)

44. ) Ne pozabi na pravilno podkovanje. (Str. 150.)

45. ) Teleta moraš tečno krmiti. (Str. 160.)

46. ) Dolgo trajajoča in hitra vožnja je volom škodljiva.
(Str. 175.)

47. ) Ne vprezaj vola o pekoči vročini. (Str. 175.)

48. ) Pitalna goveda imej v temnem hlevu ter jih krmi
o natanko določenem času. (Str. 181.)

49. ) Močvirnati pašniki, smrdljive luže, pokvarjeno
krmivo, prah, deževno vreme in vročina so ovcam nevarni.
(Str. 51., 52. in 187.)

50. ) Prašiče moraš čedno držati, večkrat jim nastiljati
ter jih opirati s hladno vodo (osobito o vročini), zakaj umno
gleštani ščetinarji so bolj zdravi ter se hitreje debele, kakor
pa nečisti in umazani. (Citaj od 197. do 202. strani.)

Kazalo

Stran

Predgovor . 3

TJvod. 5

1. Začetek živinoreje. 5

2. Kako se kaže zdravje. 7

3. Notranji vzroki boleznij. 9

4. Napačno in nepotrebno ozdravljanje. 11

5. Nalezljive bolezni. 13

» Prvi del.

Negovanje živalskega zdravja v obče.

I. Vplivi zraka, vremena in podnebja.

1. Zrak. 17

2. Ktera zračna toplina ugaja živalim.■ . . . . 19

3. Vročina.20

4. Prehlajenje.22

5. Svetloba.23

6. Podnebje.25

7. Štirje letni časi .26

II. O krmljenju.

1. Hranitba, hranivo in hranila.30

2. Prebavljanje in pretvorba.30

3. Iz česa obstoji živalska klaja . ..33

4. Od česa je odvisna tečnost krme.35

5. Prebavnost krmiva.38

6. Ktera krma je živini najprikladnejša.40

7. Izprememba klaje.42

8. Pomanjkanje krme.45

9. Pravila za krmljenje.46

10. Pašniki.48

III. Različna živalska klaja.

1. O zeleni krmi v obče.55

2. Sveža trava.57

Stran

3. Zelena detelja.58

4. Še druga zelena krma.59

5. Seno in otava.61

6. Suha detelja .63

7. Slama.64

8. Pleve in luskine.66

9. Oves.67

10. Koruza .68

11. Ječmen.70

12. Nekoliko besed o rži.71

13. Ajda in pšenica.72

14. Otrobi in moka.73

15. Sočivje .75

16. Korenstvo in gomolne rastline.77

17. Pivne drože in sladne kali.79

18. Tropine oljnatih semen.81

19. Ostanki iz žganjarij in cukraren.82

20. Mleko, meso, jajca in kruh.83

21. Kakšen pomen ima sol.86

22. O vodi.87

IV. O pripravljanju in mešanju krme.

1. Kaj hočemo doseči s pripravljanjem in mešanjem.92

2. Rezanica.93

3. Drobljenje žita in sočivja — rezanje korenstva.94

4. Namakanje in parjenje krme.95

5. Prija li živalim kuhana klaja .96

6. Kaljenje in praženje.97

7. Okisanje v jamah .98

8. Kako napravimo klajo okusnejšo.100

V. O škodljivi in izprijeni krmi. — Kako se zboljša pokvar¬
jena klaja?

1. Dražljiva in slabeča krma.101

2. Po povodnji izprijeno krmivo .102

3. Zaduhla, plesniva in gnila klaja.103

4. Kaj je storiti z zmrzlo klajo.105

5. Bela rosa in rja.106

6. Nekoliko besed o sneti.107

7. O strupenem krmivu .108

VI. Hlev.

1. Dobrega hleva prostor in lega.111

2. Kakšne naj bodo hlevske stene.113

Stran

3. Pod in strop.114

4. 0 hlevskih oknih in vratih.116

5. Zračenje hleva.117

6. Primerna hlevska toplina.118

7. Velikost in visokost hleva.120

8. Jasli in gare.122

9. Snaženje hleva.123

10. Nastelja.  126

11. Napačni in škodljivi hlevi.127

Drugi del.

negovanje zdravja pri posameznih živalih.

I. Konj.

1. Krmljenje in strežba plemenskim konjem.129

2. Kako zabrani gospodar zvrženje.131

3. Kobila pri porodu in po porodu.134

4. Vzreja žrebet.137

5. Krmljenje konj.140

6. Snaženje kože.141

7. Menjava dlake (mavsanje).143

8. Skrb za kopita.145

9. Konjska oprava.146

10. Pravila za delavne konje.147

11. Delo, hoja, počitek in — zdravje.148

12. Nekoliko besed o podkovanju.150

13. Ali je umestno dajati konjem vapna in mišice.151

II. Govedo.

1. Skrb za plemenska goveda.152

2. Porod.154

3. O vzreji telet.156

4. Junec in telica.163

5. Krmljenje in goja molzne krave.165

6. Od česa je odvisna kolikost mleka.166

7. Kako je treba molzti.168

8. O delavnem govedu.172

9. Krmljenje in gleštanje vprežnih goved.174

10. Poraba krav in bikov za delo.176

11. Pitalno govedo. .177

12. Krmljenje in strežba pitalnemu govedu.179

13. Striženje. ... 182

III. Ovca in koza.

Stran

1. Plemenske ovce.183

2. Vzreja jagnjet.  184

3. Krmljenje ovac. 185

4. Oskrbovanje ovac.186

5. Pranje in striženje volne.188

6. Nekoliko besed o kozi.189

IV. Svinja.

1. Brejost.190

2. Porod.191

3. Kako se vzrejajo praseta.192

4. Svinjska klaja.194

5. Pitanje prašičev.196

6. Svinjaki.198

7. Je li treba tudi svinje snažiti.199

Dodatek.

Kratka pravila za ohranitev živalskega zdravja. 202

Umna


Slovenskiui gospodarjem v pouk

spisal

Franjo Dul&r,

okrožni živinozi

//Vid '

■ DE f%

II. knjiga.

0 pasmah in umni reji domače živine.


Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

18  95 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Predgovor.

ri sestavi pričujoče knjižice sem se ravnal po
predavanjih, klera sem poslušal na Dunaju,
dalje po svojih lastnih izkušnjah in slednjič
deloma po knjigi »Nauk o umni živinoreji«,
ktero je zapustil v obče velezaslužni in velecenjeni
pokojnik, vitez dr. Janez Bleiweis.  Vso tvarino
sem skušal opisati po domače, da me bodo razumeli
čilatelji kmetskega stanu. Ali sem dosegel svoj namen,
o tem naj sodijo slovenski živinorejci, kterim jedi-
ni  m je knjiga namenjena.

Razun tvarine, popisane v prvi in drugi knjigi
»Umne živinoreje«,  poznamo še mnogo drugih,
slehernemu živinorejcu prekoristnih naukov. Mogoče,
da bodemo podali o drugi priliki dotične nauke, tako
na pr. o vzrokih prerane pohabljenosti konj, o živinski
starosti, o živalski kupčiji, itd.

V knjigi je veliko število slik, na ktere čitatelje
svoje še posebej opozarjamo. Te slike imajo namen,
da snov pojasnjujejo, in da izpodbujajo gospodarje k
pridnemu čitanju.

i*

4

Slovenski kmetovalci! Evo vam drage knjižice
»Umne živinoreje«, zajed no s priporočilom, da jo
pridno citate, da jo natanko in često prebirate. Či-
tajte od začetka do konca, a ko nastopijo dolgi zimski
večeri, čitajte na novo. Najbolj in najprej se bodete
priučili koristnih živinorejskih izkušenj, če čitate knjigo
po redu, ne pa samo tistih sestavkov, kterih naslov
se vam najbolj dopada. Če se bodete ravnali po na¬
ukih, kteri so popisani v prvi in dragi knjižici, zbolj¬
šalo se bo sčasoma vaše gmotno stanje ter se po¬
množilo vaše premoženje ■— in to je bil povod, da
sem spisal »Umno živinorejo«.

V Bosenski Gradiški,  o binkoštih, 1894.

IPrcurvjo ŠDuldLr.


MlTii

Uvod.

1. Ktere domače živali so nam naj-
v  koristnejše?

ivinoreja in poljedelstvo  sta glavni in najvažnejši panogi
vsega kmetijstva.

More li obstajati živinoreja brez poljedelstva, ali polje¬
delstvo brez živinoreje? Nikakor ne! V vsakem kmetijstvu
morata biti obe panogi tako združeni, da se med seboj
podpirata. Živina požre na polju pridelano ceneno krmo
ter jo izpremeni v dražje meso, a vrh tega napravlja tudi
gnoj, ki ima povrniti zemlji one snovi, ktere so ji izsrkale
rastline. In ravno zategadelj se mora pečati gospodar z
obema gori imenovanima panogama kmetijstva. Nobenemu
pametnemu človeku ne pride menda na misel, da redi 40
repov živine, in da kupuje klaje za njo. Vsak gospodar si
mora potrebnega krmiva pridelati doma; samo tedaj ga .naj
dokupi, kedar ga je prisilila k temu nesreča. Ali tudi žita
naj ne kupuje; kolikor ga potrebuje za dom, toliko naj ga
skuša pridelati na svojem polju.

Ktera panoga kmetijstva pa je vendar za naše razmere
važnejša in koristnejša? Žito prodajati in živino kupovati,
to ne kaže, to ni — gospodarstveno. Kajti iz Rusije in
celo iz daljne Amerike dovažajo po železnicah tudi v naše
kraje toliko in tako cenenega žita, da ga morejo prodajati
boljši kup, kakor naš kmetovalec. Nasprotno temu pa so
živali, ktere se dovažajo k nam iz tujih dežel, malo da ne še
enkrat dražje od domačih. To bodi slovenskemu posestniku
pomenljiv in uvaževanja vreden namigljej, da seje v prihodnje
samo toliko žita, kolikor ga potrebuje za svojo družino , na

6

ostalo polje pa naj poseje detelje, trave in druge živalske pice.
Ko ima dovolj Jcrme, naj se krčevito poprime živinoreje, naj
zboljšava domače živali, in naj jih pravilno glešta ter umno
odreja. Le izkušen živinorejec more dandanes dobro izhajati
— umna živinoreja je rešiteljica kmetovalcu.  Toda tisti za-
nikarni gospodar, ki je naučil svojo slabo živino v nezdravih
hlevih stradati, ki vozi jeseni  žito na. trg in ga nosi spomladi
na rami domu, tisti ne more napredovati v kmetijstvu,
ampak mora v nekolikih letih popolnoma propasti.

Sleherni, količkaj izkušeni živinorejec mora vedeti, kteri
živalski rodovi (plemena) so mu najkoristnejši, kteri mu da¬
jejo največ dobička. O tem odločujejo sicer gospodarstvene
in krajevne razmere, in zategadelj bom skušal navesti samo
nekoliko splošnih in v tem oziru obče veljavnih opombic.

Govedo  je brez dvoma najvažnejša in najkoristnejša
domača žival. Nobeno drugo živinče ne donaša tako mnogo¬
vrstnih koristij, kakor baš govedo. Kajti goved pomaga
kmetovalcu polje obdelovati, vozi mu na njivo gnoj, spelje
k domu poljske pridelke, navleče k hiši drv, itd. Na za¬
klanem govedu ni stvarice, ktere ne bi obrnil človek v svoj
prid. Goveja živina daje tečno, sočnato in zdravo meso.
Iz kož napravljajo strojarji usnje za obutev, milarji pa delajo
iz loja sveče in milo (žajfo); po nekod (osobito Turki) ra¬
bijo loj tudi za zabelo. Pa tudi gnoj, dlaka, parklji, kosti,
kri, da, celo žolč ne gre v nič. Zaradi teh mnogovrstnih
koristij pa redi najmanjši četrtnjak (četrtgruntar) po neko¬
liko goved, ker vč, da mu pomagajo preživiti družinico, in
da mu vržejo naposled lepih denarcev.

Svinja  je tista domača žival, ktera najhitreje raste,
ktera je za pleme najprej godna, ktera se najbrže pomno-
žuje, in ktera je slednjič gledd na klajo najmanj izbirčna.
Čeprav si jo do sitega nakrmil, vendar rije po zemlji ter
išče glist, ogercev in črvov. Ona žre hlastno vsakovrstne
kuhinjske in mlečne odpadke, kuhano korenstvo, ribe, meso,
svežo zelenjavo, kosti, da, celd mrhovina se ji ne ustavlja.
Vsled tega pa se mimo vseh domačih živalij najhitreje raz¬
vija. Pri nobenem drugem živinčetu ne priredimo v tako
kratkem času in ob tako majhnih stroških tako obilnih do¬
hodkov, kakor baš pri svinji. Le pomislimo na mlado pujse,
ktero postane po c dovršenem letu lahko nad 150 kilogramov
težek in do 70 goldinarjev vreden prašič. Koliko pa je
vredno jednoletno žrebe, ktero je požrlo — kar se tiče vred¬
nosti — trikrat toliko ali še več klaje. Ali bi ne bilo

7

umestno, da gospodar o vsem tem natančneje premišljuje ?
— Prašiče rede osobito tam prav po ceni, kjer imajo mnogo
krav ter delajo iz mleka surovo maslo in sir. Kajti mlečni
ostanki se ne morejo na noben drug način boljše izkori¬
stiti, kakor s tem, da se pokrmijo ščetinarjem.

Gena konjem  je nedavno močno poskočila. A to vred¬
nost imajo samo dobri in lepi konji; slabi kopitarji pa ni¬
majo niti dandanes pravega kupca Ali pravilna vzreja
žrebet je precej draga. Kdor hoče žrebeta pravilno odre¬
jati, isti mora poseči globoko v žep in tudi umne konjereje
mora biti vešč. Majhni ali srednji kmetovalec bi ne ravnal
pametno, ko bi držal kobilo izključno le za pleme ter bi
prodajal njena žrebeta ali že dorastle konje. To bi bilo
predrago. Ali vse drugače se stvar zasuka, ako opravlja
kobila vsa vozniška dela ter se zraven tega v dveh letih
vsaj enkrat ožrebi. Ta način konjereje je našemu gospo¬
darju v resnici koristen in dobičkonosen.

Ovčarstvo  je v takih krajih na mestu, v kterih imajo
dovolj bregovitih, suhih, z gosto, nizko in močnoperjasto
travo obrastenih pašnikov. Kdor pa tega nima, tisti naj se
ne peča z rejo ovac. Kajti nizki, vlažni in močvirnati paš¬
niki povzročujejo različne ter mnogovrstne ovčje bolezni,
ktere pojedo ves dobiček do zadnjega novčiča, da, včasi
mora gospodar celo škodo trpeti. Slednjič moram še ome¬
niti, da se ne izplača rediti samo majhno število ovac. Tisti
gospodar pa, ki hoče držati mnogoštevilno čredo, mora
imeti pred vsem mnogo suhih pašnikov, kajti ovca brez
zdrave paše je — nemogoča.

Kako je z vprežno živino ? Ali so za vožnjo boljši
konji ali voli?

Voli imajo prednost v sledečem:

1. ) Oni so navadno cenejši od dobrih ter lepih konj
in tudi glede na klajo niso tako izbirčni.

2. ) Voli se ne prehladijo tako pogostoma kakor konji.
Sploh niso podvrženi tolikim in tako mnogovrstnim bolez¬
nim kakor konji. Kopitar, ki je navajen dan za dnevom
voziti, zboli, ako se hkratu z delom prestane; volu pa to
nič ne škoduje.

3. ) Ge si zlomi konj nogo, ni za nobeno rabo; vola
pa zakoljemo in porabimo njegovo meso.

4. ) Vola ni treba tako skrbno snažiti kakor konja.

5. ) Volovska oprava je cenejša od konjske.

6. ) Volovski gnoj je boljši od konjskega.

8

7. ) Za oranje (zlasti v goratih krajih) so goveda pri-
pravnejša in tudi mirnejša od konj. Tudi na močvirnati
in sploh na mehki zemlji so goveda sposobnejša za vprego,
ker se ne vdirajo tako globoko kakor kopitarji.

8. ) Ko se vol postara, spitamo ga ter ga damo v mes¬
nico. Konj dela, dokler more; a ko pogine, nimamo od
njega druge koristi, kakor slabo kožo.

9. ) Kdor se peča samo s poljedelstvom ter nima ni-
kakoršnega postranskega zaslužka, za tistega so voli korist¬
nejše vprežne živali kakor konji.

Konji so boljši in sposobnejši v naslednjih slučajih:

1.1 Konji so hitrejši in vztrajnejši od volov.

2. ) Konj more delati po letu in po zimi, za vročine in
za ledu, po zmrzlih in po polžkih potih.

3. ) Konji morejo, izvzemši poldanski odmor, ves dan
vleči, a voli ne.

4. ) S konjem predirjamo v nekolikih urah precejšnjo
daljavo, ali z volom to ni mogoče.

5. ) Za postranski zaslužek so konji boljši od volov.

6. ) Kdor ima mnogo, zlasti hitrejše vožnje, tisti naj
redi konje; za onega pa, ki se bavi samo s poljedelstvom,
so voli koristnejši kakor konji.

2 .  Namen umne živinoreje.

Naše domače živali učakajo redkoma visoke starosti.
Mnogo se jih pokolje, da so ljudem v živež, in da dajejo
obutev, obleko in drugih vsakdanjih potrebščin. A nasprotno
jih veliko zategadelj pred časom pogine, ker se z njimi ne¬
pravilno ravna. Zaradi tega je skrbeti živinorejcu za na¬
raščaj (za zarod), da se mu hlev sčasoma popolnoma ne
izprazni. V to svrho pripušča samice k samcem, da mu
zaplode mladiče. Toda s slabo zalego ni zadovoljen; on
hoče, da so mladiči vsaj tako, ali še bolj koristonosni, kakor
so bili predniki.

Namen umne plemenitve je torej prireditev lepe, čvrste
in krepke živine, ki je posestniku v veselje in v ponos. Ali
to ni še dovolj. Kajti skoro nihče ne goji živalij, da jih
samo gleda in občuduje, ali da se baha z njimi, ampak da
ima od njih tem več dohodkov. Prvi in najpoglavitnejši
namen umne reje je torej prireditev koristnih , za užitke do¬
brih mladičev.  Kajpada je še boljše, če se more doseči
lepota in dobrota zajedno, kar se navadno tudi zgodi. Na

9

tem mestu moram namreč naglašati, da se ujema (druži)
zunanja telesna prikupljivost (lepota) kaj rada s koristjo,
t. j. lepe šivali so navadno tudi za užitek dobre.  Raven in
zaroden konjski hrbet ni namreč samo lep, ampak tudi za
stvarjanje velike moči in trpežnosti potreben. Vol ravnega
hrbta, širokega ledja, pravilnih in trdnih nog je lep, ali
zraven tega je tudi za užitek dober, ker ima mnogo mesa,
in je tudi za delo sposobnejši od onega, ki je nasprotne
vnanjosti (telesnosti).

Zdaj hočemo omeniti nekoliko besedic o živalski le¬
poti  v obče. Živalska lepota je večinoma zelo različnega in
samovoljnega pomena. Gospodar, ki potrebuje težke vprežne
živine, imenuje svojega pincgavskega konja lepega, čeprav
se razlikujeta njegov život in vsa njegova postava od ple¬
menitega in žlahtnega arabca. Premožni gizdalin zabavlja,
jahaje „lepega“ konja angleške pasme, na pincgavca ter mu
pravi nerodno, neokretno in grdo živinče. Holandski kmet
hvali lepoto svoje molzne krave, Anglež se ponaša s svo¬
jimi, za debeljenje izvrstnimi govedi, Oger pa se baha s
svojimi „lepimi“ voli. Iz rečenega razvidimo, da se zdi po¬
sameznemu človeku ono živinče najlepše, ktero mu donaša
največjih koristij.

Če porodijo plemenske živali zaporedoma lepe in za
užitek koristne mladiče, tedaj pravimo, da so v svojih last¬
nostih utrjene,  in da so za plemenjenje izvrstne. Če odbi¬
ramo za pleme samo tako, v resnici vrlo dobro živino,
smemo upati, da bo zarod tako lepe postave in tako ko¬
ristnih lastnostij, kakor so predniki, da, mogoče da bo še
boljši od starcev. Ali pa je že vse storjeno, ako si prire¬
dimo lepih mladičev? Nikarte tega misliti! Zakaj lepa in
dobra živina se kmalu spači in pokvari, če ji primanjkuje
tečne krme ter pravilnega in umnega držanja (gleštanja).
Tako na pr. ne uspevajo vse hvale vredni angleški prašiči
pri zanikarnem in neveščem.posestniku. Zakaj vendar ne?
Zato ker jim ne daje dovolj tečne in prikladne piče, ker
jih ima v nesnažnih, zaduhlih, premrzlih, t. j. v nezdravih
svinjakih, in ker jih ne čisti. Zakaj neki imajo k nam pri¬
peljane holandske krave malo mleka, dasiravno so one zelo
izvrstne mlekarice? Zavoljo tega, ker jim nedostaje pri
našem živinorejcu izborne krme, izvrstnih pašnikov in um¬
nega gleštanja, česar so bile doma na Holandskem nava¬
jene. Ali mar mislite, da so povzdignili Arabci svoje iz¬
vrstne konje in Švicarji svojo vrlo dobro goved samo s

10

plemenjenjem na tako visoko stopinjo dovršenosti? Ali se
vam mogoče zdi, da je bilo za debeljenje izvrstno šort-
hornsko govedo od nekdaj tako koristno, kakor je dan¬
danes? Nikarte tega misliti! Umni živinorejci so si izro¬
dili lepo in koristno živino na ta-le način: Za pleme so

odbirali izmed domačih pasem najsposobnejše živali, ktere
niso bile prav nič boljše od naše sedanje živine; dalje pa
so odstranjevali od plemena vse neprikladne, slabotne, pre¬
mlade, prestare in vse one živali, ki so imele kako telesno
ali dedno, napako. A zraven tega niso pozabili na tečno
krmljenje in pravilno gleštanje. Tako so ravnali umni in
pridni gospodarji leta in leta. Mnogo so se sicer trudili,
ali naposled so dosegli izvrstnih uspehov.

Iz rečenega posnamemo, da se morajo v živinoreji med-
sebno podpirati pravilna plemenitev (reja), umno držanje in
tečno krmljenje.  Kajti jedino le na ta način je mogoče pri¬
rediti lepe. krepke, zdrave in dragocene živine  — in to je
vendar končni namen umni živinoreji.

Prvi del.

O mnogovrstnih pasmah domače živine.

I. Prirodopisne opazke.

I. Različnost in mnogovrstnost živalstva.

ua vesoljnem svetu živi na tisoče in tisoče kaj različnih
živalij. Na suhi zemlji, v zraku in v vodi se nahajajo
živa bitja. Vsaka, dasi tudi najmanjša živalica, pa
skuša sama sebe preživiti in pomnožiti svoj rod
(pleme); vsako živo bitje namerjava oteti svoje pleme po¬
zabljivosti.

Vse mnogovrstno živalstvo, ki prebiva na zemlji, v
vodi ali v zraku, delimo v dve veliki krdeli: a) vretenčarji
in b) brezvretenčarji.

Mnoge živali so si namreč v tem podobne, da imajo
bolj ali manj razvito oJcostnico  (okostje ali skelet). Najime¬
nitnejši del okostnice je hrbtenica  (hrbtišče), ki je sestav¬
ljena iz več okroglastih (kolobarčastih) kostij, ktere imenu¬
jemo vretenca.  Na hrbtenici razločujemo vratna, hrbtna,
ledvčna, križna in repna vretenca. Vse one živali, ki imajo
kosti, torej tudi hrbtenico, oziroma vretenca, imenujemo
vretenčarje.  Nasproti temu pa nazivljemo ona živa bitja,
ki nimajo vretenec, brezvretenčarje.

Krdela delimo v živalske rede.  Tako na pr. prištevamo
krdelu vretenčarjev sledeče rede: 1. Sesalce, 2. ptice, 3.

plazivce (kuščar, kača itd.), 4. krkone (žaba, močerad itd.),
in 5. ribe.

Polži, žuželke, pajki, raki, črvi itd. nimajo okostja,
torej tudi ne vretenec, in zategadelj jim pravimo brezvre-
tenčarji.

Živali, ktere sesajo v nežni mladosti materino mleko,
imenujemo sesalce.

Najimenitnejše in najkoristnejše živali spadajo v red
sesalcev.  Vso našo domačo ali pohišno živino, izvzemši pe-

12

rotninstvo, prištevamo sesalcem. Glavna svojstva sesalcev
so naslednja: Oni imajo toplo in rudečo kri, dihajo s pljuči
ter rode žive mladiče, ki jih dojijo s svojim mlekom. Dalje
se razločujejo od ostalega živalstva tudi v tem, da imajo
bolj razvita čutila (vid, sluh, voh in okus).

Živalske rede delimo v razrede.  Tako na priliko raz¬
pada red sesalcev v sledeče razrede: Opice, prhutarji (pirh-
pogačice), žužkojedi, zveri, plavutonožci, glodalci, redkozobi,
kopitarji , dvoparkljarji, nmogoparkljarji , vrečarji in kljunaši. 1

Iz razreda sverij  spadajo k domačim živalim pes in
mačka. Domačega zajčka  (kunca) prištevamo v razred glo-
dalcev. H kopitarjem brojimo konja, osla, mulo, mezga in
cebro.  K domačim dvoparkljarjem štejemo govedo, ovco in
kozo, a k mnogoparkljarjem svinjo.

Živali, ktere spadajo k razredu kopitarjev, imajo na
vsaki nogi samo jeden velik parkelj (rog), kteri se imenuje
kopito, in odtod prihaja ime kopitarji.  Dalje imajo le po
jeden želodec; na vimenu se nahajata samo dva siska. Zob
imajo 36—40, žolča pa nimajo.

Dvoparkljarji imajo na vsaki nogi po dva, v rog za¬
vita prsta (parklja), po kterih hodijo. Ta dva se imenujeta
prava parklja; odtod prihaja im e. dvoparkljarji.  Razun tega
pa imajo še dva manjša, nekoliko višje stoječa parkeljca,
na ktera ne stopajo. Ker pogoltnjeno klajo pri počitku še
enkrat prežvečijo, zatorej jim pravimo tudi prežvekovalci.
Zob imajo 32. Želodec obstoji iz štirih delov.

Mnogoparkljarji imajo več, kakor dva parklja. Domači
prašič ima štiri; dva sta večja, in po teh hodi, a druga dva
sta manjša, gor pomaknjena in se le deloma dotikata tal.

2. Rod in pasma.

Razrede delimo v rodove  (rod ali pleme). Tako na pr.
vrstimo kopitarje v konjski rod, oslovski rod, cebrin rod, a
dvoparkljarje v goveji rod, ovčji rod, kozji rod (pleme) itd.
K mnogoparkljarjem pa spada izmed domačih živalij samo
svinjski rod (pleme).

Slehernemu živinorejcu je znano, da si niso živali jed-
nega rodu povsem slične. Kdo bi tudi imel pogum trditi,
da sta si težki pincgavski in plemeniti arabski konj natanko

1  Dr. Pokorny - Erjavec: Prirodopis živalstva.

13

jednaka, čeprav spadata oba h konjskemu rodu. Dalje ne
more nikdo reči, da je mršava krava dolenjskega kmeta
prav taka, kakor velika in žlahtna pincgavka, čeravno imata
obe govejemu rodu lastne znake.

Krajevne razmere, podnebje, gleštanje, klaja, odbiranje
plemenskih živalij, plemenitev vplivajo namreč glede na teles¬
nost najsličnejše si živine tako zelo, da se živali jednoistega
rodu sčasoma nekoliko izpremenijo, toda rodovni znaki jim
ostanejo vedno jednaki. In baš ta okolnost je za zboljšanje
domače živine neizrekljive važnosti. Da ne vplivajo na ži¬
vali prej navedeni činitelji (klaja, gleštanje, plemenitev), ne
bi mogla živinoreja napredovati, t. j. živali bi se ne mogle
zboljševati. Ker pa je natanko znano, da se morejo po¬
tomci s pravilnim izborom plemenskih živalij in z umnim
gleštanjem požlahtniti (da postanejo boljši za meso, mleko
in delo), zatorej se je resno poprijeti zboljSevanja in požlaht-
njevanja domače živine.

Kaj je pasma ? Z imenom pasma razumevamo skupino
domačih živalij jednega rodu, ktere so nekoliko različne te¬
lesnosti od druge živine ravno tistega plemena. Dalje se od¬
likuje pasma po jednostranskih dohodkih (užitkih); tako na
pr. so živali jednoiste pasme prav dobre za debeljenje, ali
za mleko, ali za vprego itd.  Angleški konj in pincgavski
konj spadata k različnima pasmama (angleška pasma in
pincgavska pasma), toda oba sta konjskega rodu (plemena).
Omenjena dva konja prištevamo zategadelj raznima pas¬
mama, ker sta si gledč na vnanjost nekoliko različna; dalje
je angleški konj vrlo dober za tekanje, a pincgavski je iz¬
vrsten za težko vožnjo (jednostranski dohodki). Kajpada
poznamo še jako mnogo drugih konjskih pasem, tako na pr.
arabsko pasmo, lipicansko, kladrubsko, ogersko, poljsko
pasmo itd. Goveji rod vrstimo v pincgavsko, holandsko,
švicarsko, šorthornsko, muricodolsko, marijinodvorsko, bern¬
sko pasmo itd. Tudi ovčje pleme (rod) ima svoje posebne
pasme: merinoška, bergamoška, padovanska, jezerska,

vzhodno-frizijska, deželska itd. Slednjič delimo prašičji rod
v kineško, romansko, angleško, kodrastoščetinasto, dolgo¬
uho, kratkouho pasmo itd.

Živalske pasme so: 1 . deželske ali naravne (natorne) in
2. umetno vzgojene ali plemenite (žlahtne).  Naravne ali de¬
želske pasme imenujemo tiste, kterih ni človeška umnost in
izkušenost prav nič zboljšala ali požlahtnila. Umetno vzgo¬
jene pa so one, ktere je modri in izkušeni živinorejec za-

14

redil s tem, da je odbiral za pleme najboljše živali, in da
je mladiče skrbno gleštal in dobro krmil. Plemenitim pas¬
mam (včasi jih imenujemo tudi čistokrvne) prištevamo
arabskega in angleškega konja, dalje pincgavsko, holandsko
in šorthornsko govedo, merinoške ovce, angleške svinje
in dr. K naravnim pasmam pa spadajo nepožlahtnjene,
deželske živali.

Vse današnje živali, bodisi deželskih ali plemenitih pa¬
sem, izhajajo od divjih pradedov. Vse živali jednega rodu
so bile iz prvega početka jednake. Ali človeška bistroum¬
nost je sčasoma nektere tako požlahtnila, da so dandanes
mnogo bolj koristne in mnogo več vredne od svojih narav¬
nih ali nepožlahtnjenih tovaršic. Zdaj se je pa treba vpra¬
šali, ostanejo li plemenite pasme vedno jednake. Nikar tega
misliti! One so za užitek samo toliko časa prav dobre, do¬
kler z njimi pravilno ravnamo, dokler jih tečno krmimo in
umno gleštamo. Ako pa poneha dobrodejni, vzgojevalni in
zboljšljivi vpliv človeške bistroumnosti, pridnosti in marlji¬
vosti, tedaj se jim razpršijo dobre lastnosti, in one posta¬
nejo to, kar so bile — navadne in malovredne živali.

3. Pasmine in izrodki.

Tudi med posameznimi pasmami opažamo včasi majhne
razločke. Večinoma se te razlike tičejo velikosti, tešine
in barve.

Navadno je med pasmo in pasmino samo ta razloček,
da pripadajo pasmi večje in težje, pasmini pa manjše in
lažje ter morda nekoliko drugače barvane živali; telesnost
pa je pri obeh povsem jednaka. Tako na pr. prištevajo
pincgavsko in beljansko govedo k jedni pasmi, in sicer k
pincgavski, ali vendar je beljansko govedo pasmina pinc-
gavske pasme. Beljansko govedo je namreč nekoliko manjše
in glede na barvo rudeče-cikasto, dočim je pincgavsko večje,
težje in rudeče-rumenolisasto. Pincgavski konji niso vsi
jednako veliki; jedne brojimo k večji, a druge k manjši
pasmini, toda oboje k pincgavski konjski pasmi. Tudi arab¬
ske konje delimo lahko v različne pasmine.

Kaj so izrodki ? Včasi se skotijo žrebeta s kratkimi in
golimi repi, s kodrasto ali izvenredno dolgo dlako, z zelo
veliko ali s premajhno glavo itd. Dalje se dogodi, da stori
krava tele, kteremu ne vzrastejo rogovi, ali postanejo isti

15

jako dolgi, ali pa da ima tele inače barvano dlako, kakor do-
tična pasma. Takim in jednakim prikaznim pravimo izrodki.
Torej imenujemo izrodke one zunanje telesne razločke, kteri
se prikažejo le slučajno in izjemno, in sicer iz neznani)],
mimogredočih vzrokov. O izrodkih ne moremo nikoli z go¬
tovostjo reči, da preidejo sigurno na mladiče dotičnega ži-
vinčeta; kajti izrodki se včasi pojavijo, a navadno tudi iz¬
ginejo, ko pogine dotična žival. Ali vendar se je že opa¬
zovalo, da so postali izrodki podlaga novi pasmini, da, celo
novi pasmi. Za vzgled naj navedem sledeče: Pred leti se
je skotilo na Češkem tele, kteremu niso nikoli vzrastli ro¬
govi. Ko je isto odrastlo, plodili so ga z rogatimi govedi,
ali — glej čuda — vse potomstvo je bilo brezrogo. Kas¬
neje so plemenih medsebno samo goveda brez rogov in
sčasoma so si vzredili novo pasmino brezroge goveje živine.

Izrodkov ne smemo zamenjati z nakazami, nepodobami
ali pokvekami.  Nakaze ali pokveke imenujemo one živali,
ki prineso s seboj na svet nepravilne, spačene ali dvojne
ude. Tele z dvema, tremi, petimi, ali s štirimi, toda po¬
pačenimi nogami je nakaza. Žrebe z dvojnato, ali z jedno
spačeno glavo, s skupaj zrastlima nogama imenujemo ne-
podobo ali pokveko. Opisani, kakor tudi na kak drug način
nakazni mladiči pridejo ali mrtvi na svet, ali pa poginejo
kmalu po skotitvi. Ako pa ostane spačena žival slučajno
pri življenju, ne smemo je nikdar rabiti za pleme.

Ko bi smel prispodabljati živino človeškemu rodu, navel
bi, da pomeni živalska pasma  to, kar znači pri ljudeh narod.
A živalska pasmina  je isto, kar zaznamujemo med prebi¬
valci jedne dežele z imenom hribovci, podgorci in dolinci.

4. Polutani ali mešanci.

Konj ali osel pripadata sicer v razred kopitarjev, ali
vendar k dvema različnima rodovoma, t. j. h konjskemu in
oslovskemu. Konj ima namreč druga bistvena svojstva in
nekoliko drugačno telesnost, a osel druge lastnosti in raz¬
lično vnanjost. Že od daleč ju je mogoče razločiti.

Ktere živali se morejo med seboj plodno množiti? V
tem oziru velja pravilo, da morejo zaploditi mladiče samo
živali jednega in tistega rodu (plemena). Toda ta postava
ni povsem neovržna in za vse slučaje veljavna. Kajti konj
in oslica, kobila in osel skotita mladiča, dasi tudi sta raz-

16

ličnih rodov. Potomcem takega razploda (dveh različnih
rodov) pravimo polutani ali mešanci.

Kaj so torej polutani? Mešance ali polutane naziv-
Ijemo potomce onih živalij, hi pripadajo dvema različnima
rodovoma , toda jednemu razredu.

Mladič, kterega skotita kobila in osel, imenuje se mula
ter ima polovico konjske in polovico oslovske telesnosti;
potomcu žrebca in oslice pa pravijo mezeg.  Mula je mnogo
večja od mezga — včasi je velika kakor konj. Ker je jako
trpežna in zel6 močna, zato jo za tovorjenje bolj cenijo
kakor mezga.

Razun konja in osla se morejo med seboj rodovitno
plemeniti še druge, različnim rodovom pripadajoče živali.
Tako na pr. skotita polutana ali mešanca domača koza
in divji kozel, udomačena svinja in divji merjasec, pes in
volk in dr. Se li moreta pes in lisica ploditi, to nam je
doslej še neznano. — Živali različnih rodov dobivajo torej
izjemoma mladiče, ali one različnih razredov pa nikoli.

Polutani (mešanci) so sicer obojnega spola, toda med
seboj so popolnoma jalovi. Vendar pa postanejo mešane
samice sem in tja breje, če se plemenč s prvotnim rodom.
To je tako-le razumeti: Muli in mezgu ni mogoče zaploditi
mladiča, toda mula se more ubrejiti z žrebcem, ali kobila
z mezgom. Po žrebcu oplemenjena mula (prvotni rod) vrže
zarod, ki je podobnejši konju nego oslu, kajti po njem se
pretaka več konjske, kakor oslovske krvi. Leta 1878. so
kazali na svetovni razstavi v Parizu, glavnem mestu fran¬
coskem, konja, kterega je skotila po žrebcu ubrejena mula;
lep baje ni bil, ali bil je vendar konj.

5. Kratek opis goveje živine.

Govedo prištevamo v red sesalcev, v razred dvopark-
ljarjev in slednjič v goveji rod (pleme).

Govedo je sicer neokretna, okorna — skoro bi rekel
nelepa — toda najimenitnejša in najkoristnejša pohišna
žival. Telesa je obilnega, zavaljenega in močnega; moške
živali so v prvem delu telesa zarodnejše nego v zadnjem,
a pri samicah je stvar obratna. Glava je precej velika, ne¬
kako štirivoglata ter se konča v vlažen, svetel in širok
smrček z velikimi nosnicami. Oči so sicer velike, ali brez
pravega, živega ognja. Ušesa so precej dolga, prilično široka,

17

ohlapna in tudi od znotraj porastena z dlako. Dalje ima
goveja živina na precej širokem in ploščatem čelu po dva
okrogla, gladka, votla, na koščenih izrastkih nasajena, raz¬
lično obrnjena (zakrivljena) rogova; na svetu se nahaja le
prav malo brezrogih goved. Samčevi rogovi so debelejši
od samičinih. Na kratkem, močnem, širokem in zarod¬
nem vratu visi različno velik podvratnik (komžola), ki po¬
deljuje prednjemu delu telesa nekako zastavnost in obil¬
nost. Rep se konča v žimnat čop. Govedo ima na vsaki
strani po 13 širokih, ploščnatih, prav malo izbočenih reber,
in zatorej so stranske prsi bolj ozke kakor široke. Navpično
stoječa pleča so mu precej široka in močna. Noge so debele,
močne, zastavne ter se končujejo v dva parklja, vzadi pa se
nahajata še dva majhna parkeljca, ktera se ne dotikata tal.
Koža je debela in obrastena s srednjedolgo, raznobarvno 1
dlako, ktera je na čelu, na vratu, po ušesih in po trebuhu
nekoliko daljša, kakor po prsih, na hrbtu in po križu.

Krava ima 4, izjemno 5, ali celo 6 siskov. Navadno
pa sta peti in šesti sisek gluha (zamašena).

Goved ima 7 vratnih, 13 hrbtnih, 6 ledvenih, 4—5
križnih in 19—20 repnih vretenec.

Samica skoti navadno po jedno, le izjemno po dvoje telet.

Govedu manjka v zgornji čeljusti prednjih zob, a v
spodnji ima 8 širokih prednikov. Dalje se nahaja v vsaki
čeljusti in na vsaki strani po 6, torej skupaj 24 kočnjakov.
Po tem takem ima odrastlo govedo 32 zob.

Goveda, kakor sploh vsi prežvekovalci, imajo po 4 že¬
lodce: vamp, kapica, prebiralnih (devetogubnih) in siriščnik.
Toda samo siriščnik izločuje za prebavljanje prepotrebni
želodčni sok, dočim služijo prvi trije želodci kot shrambe
za klajo in za omehčanje krmiva; osobito vamp ni nič dru¬
gega, kakor skladišče za krmo. S klajo napolnjen vamp leži
ravno pod levo lakotnico, kamor se napravi pri hitrem na¬
penjanju vbod, da izfrče pare (gazi), in da žival uplahne.
(Gl. „Dom. Živinozdravnik" str. 63.) Tista krma, ktero pre¬
žvekovalci prvikrat le površno zgrizejo in prežvečijo, zdrči
po požiralniku v prvi in največji želodec — v vamp, kjer
obleži toliko časa, da se zmehča in s tekočino napoji. Po¬
tem se pomakne zmehčana klaja v drugi želodec, v kapico.
Tu se sprime v majhne svalke, kteri se povrnejo drug za
drugim po požiralniku v gobec, kjer se še enkrat do dobra

1  Divja goveda so bila jednobarvno rujavkasta.
Umna živinoreja II.

2

18

prežvečijo, razdrobe in naslinijo (prežvekovanje). Na novo
razdrobljena in prežvečena hrana smukne naravnost v tretji
želodec, v kterem se zloži med posamezne liste, kjer se prav
dobro zmehča ter površno prekuha in prebavi. Piča pride
slednjič iz prebiralnika v siriščnik, kjer se popolnoma raz¬
kroji, prekuha, prebavi in izkoristi.

Govedo more doživeti 20—30 let. Ali vendar ga ne
kaže tako dolgo držati, ker mu izpade na starost zobovje,
ali se vsaj tako močno obrabi, da žival niti žreti ne more;
zatorej ne more dajati dovoljnih dohodkov. Voli se naj vsaj
z dovršenim desetim letom porede in zakoljejo; vendar je
še bolj umestno in še bolj koristno, ako se to že prej iz¬
vrši. Tudi krav ni držati po dovršenem 12. letu; zakaj v
tako visoki starosti se mleko dan za dnevom pomanjšuje,
a razun tega so teleta prestarih samic slabejša, nego ona
od mlajših krav.

6. Opis konja.

Domovina našemu domačemu konju je Azija — prvotno
bivališče vsega človeštva in živalstva. Človek je ukrotil ter
rabil konja za jahanje že v onih starodavnih časih, o kterih
popolnoma molči zgodovina. Divjega konja, od kterega iz¬
virajo najbrž naši domači kopitarji, imenujejo tarpana.  Po¬
pisujejo ga kot majhnega, z debelo glavo, z dolgimi, rta¬
stimi (špičastimi) ušesi, z bistrimi očmi in s kodrasto dlako
mišje barve.

Divji konji dandanes nič več ne živč.

Domači (že udomačeni) konji, za ktere so se ljudje
prav malo brigali, raztekli so se po različnih neobljudjenih
krajih. Sami sebi prepuščeni, iskali so si na prostem po¬
trebne klaje, množili se med seboj ter živeli kakor divje ži¬
vali. Sčasoma so se ljudem popolnoma odvadili ter so po¬
divjali. Podivjani Jconji  se nahajajo v velikih trumah še
dandanes po južni Rusiji, v Aziji, Avstraliji in Ameriki.

Konja prištevamo v red sesalcev, v razred kopitarjev
in slednjič v konjski rod.

Konj je tankega, okroglega, povitega in sorazmernega
telesa. V njem je združena lepa, prikupljiva postava ter
skladnost telesnih udov. Po vsem životu ima kratko, gosto,
različnobarvno in svetlo dlako, samo na precej dolgem, od
strani stisnjenem vratu in na tilniku ga zaljša dolga žima,
kteri pravimo griva. Tudi rep je obrasten že od korena z

19

gosto in dolgo žimo. Glava mu je navpična, dolga, včasi
lahka, a pri nekterih pasmah precej obilna; čelo je široko
in ploščato. Oko je veliko, živo, bliščeče, ognjevito, pun¬
čica v očesu je poprek stoječa in okroglojajčasta. Ušesa so
mu primerno majhna, po koncu stoječa in jako gibčna. Iz
manj ali bolj visokega koma nastaja polagoma raven, zalit,
sem ter tja tudi nekoliko izbočen ali sedlast hrbet, kteri se
proti ledju malo povišuje (vzdiguje). Križ je širok, okrog-
last ter se proti koncu nekoliko ponižuje (pada). Pleča so
nekoliko poševna in jako močna. Konj ima na vsaki strani
po 18, močno izbočenih reber. Vsled tega je prsna votlina
obilna; zatorej se morejo pljuča dovoljno raztegovati in raz¬
širjati, kar je za hitro vozečo žival zeld velikega pomena.
Noge so precej visoke in prilično tanke, ali vendar močne
in tudi hitre. Na koncu vsake noge se nahaja samo jeden,
v rog zavit parkelj, kteremu pravimo kopito. Konj ima na
notranji strani vsake noge po jeden rožen izrastek, kostanj
imenovan. Na prednjih nogah se nahaja kostanj pod ko¬
lenom, a na zadnjih nad skočnim členom.

Konji so po barvi kostanjevci, rujavci (fuksi), vranci
(črni), belci, sivci, plavci, lisci, sirci itd.

Samec ima 40 zob, a samica samo 36, ker ji očnjaki
navadno manjkajo. Sem in tja se nahaja pred vsakim
prvim kočnjakom še po jeden majhen zob, kar se pa le
redko opaža; v teh slučajih bi mogli našteti pri konju 44
zob. Kopitar pomeče vse mlečne zobe še le s 4V 2  ali s 5.
letom in stoprav tedaj popolnoma doraste. Iz rečenega se
učimo, da je neumestno vprezati konja za težavna dela po¬
prej, predno ni 4 l / s  leta star.

Konjski rod ima samo jeden, v primeri k velikemu te¬
lesu majhen želodec. Iz tega sledi td-le nauk: Konju je

poMadati tečne Maje, Mera še v malem mnogo zaleže (izda),
ker se ne more stlačiti v primeroma majhni želodec mnogo
slabe in netečne krme.  Nasproti temu pa so konjska čreva
zelo dolga, skoro osemkrat daljša od vsega telesa; razun
tega so debela čreva tudi močno široka.

Konj ima 7 vratnih, 18 hrbtnih (le izjemno 19 ali 17)
in 6 ledvenih vretenec. Žrebe ima sicer 5 križnih vretenec,
ktera pa zarastejo pri odrastlem konju v jedno samo kost.
A rep je sestavljen iz 18—19 kolobarčastih kostij (vretenec).

Kobila nosi 11 mesecev in skoti navadno samo po jedno
žrebe; njeno vime ima samo dva siska.

Srednja ali poprečna težina velikih vprežnih konj znaša

2 *

20

okoli 500 kilogramov. Žrebe velike kobile tehta že precej
po porodu blizu 50 kilogramov.

Ko je konj 15—20 let star, postaja za vprego dan za
dnevom slabejši, da, v tej starosti izjemno že tudi popol¬
noma obnemore. Ali temu je večjidel gospodar sam kriv,
ker mu naklada pretežka bremena, in ker ga preslabo krmi.
Da sem resnico govoril, za to je najboljši dokaz ta okol-
nost, da so umno držani konji še s 25 leti sposobni za delo.

Najvišja, doslej znana konjska starost je znašala 45 let.

Slika 1. Kako se meri konjska visokost.

Opomba. Mislim, da ustrežem, ako navedem na tem
mestu nekoliko o merjenju konj. Zato imamo nalašč na¬
pravljeno mero, ki sestaja iz močnega, v centimetre razde¬
ljenega traka, na čegar koncu je pritrjena medena (mesin-
gasta) ploščica. Ko začnemo meriti, vtaknemo ploščico pod
kopito prve noge, a trak potegnemo črez oplečje do sredine
koma (do najvišjega mesta). (Glej sliko 1.) Pri kteri šte¬
vilki na traku obtiči prst, toliko znaša visokost dotičnega
konja. Žival, ktera stoji skupaj z obema prednjima, kakor

21

z zadnjima nogama, postavimo na ravna tla. V prejšnjih
časih so merili konje po pesteh, palcih in črtah (štrihih).
Jedna pest ima 4 palce, jeden palec pa 4 črte. Dandanes
merimo konjsko visokost običajno po centimetrih. Jedna pest
je ravno toliko, kakor 10*/ s  centimetra. Recimo za vzgled, da
znaša konjska visočina 16 pestij; koliko je to centimetrov?
16 x 10 '/a = 168 centimetrov.

V sledečem pregledu so preračunjene pesti v centimetre:

7. Domača ovca.

Naši stari očaki so bili pastirji. Svoj imetek so bro-
jili po številu domače živine, med ktero so prištevali tudi
ovco. V Bosni računajo premoženje kmetovalčevo še dan¬
danes po številu pohišnih živalij, na pr. Ivan redi 400 ovac,
20 koz in 30 goved; prinesla mu je k hiši 100 ovac itd.

Človek je že v starodavnih časih ukrotil divjo ovco, iz
klere so nastale naše domače.

Nobena udomačena žival se ni pod človeško roko tako
zelo izpremenila, kakor baš ovca. Kakšna je bila divja ovca,
in kakšna je naša sedanja pohišna! Divja ovca, prednica
naši domači, bila je živa, srčna, modra, potuhnjena in pre¬
kanjena; ona se je izogibala preteči nevarnosti, da, v sili
je napadla celo svojega sovražnika in zalezovalca. Ali opa¬
zujemo ta svojstva na pohišni ovci ? Nikakor ne! Kajti do¬
mača ovca je boječa, plašljiva in strahopetna ter pobegne

22

že pred najmanjšim tujim psičkom. — Koza pa je nasproti
ovci nagajiva, živa, prebrisana in srčna žival.

Ovca spada v red sesalcev, v razred dvoparkljarjev in
v ovčji rod (pleme).

Ovce so lepega in povitega života, kratkega vratu in
primerno majhne glave. Spodnji del glave je izbočen (ovčji
nos), a smrček majhen, ozek, vlažen in hladen. Oči so
sicer velike, toda plašljivo in boječe gledajoče, kakor da vi¬
dijo v vsakem kotu in v vsakem grmu neprijatelja. Ušesa
so ozka, ali različno dolga, navzdol viseča, po koncu sto ■
ječa, ali le nekoliko nagnjena. Navadno se ponašajo samo
ovni z votlimi, večinoma polžasto zakrivljenimi, počrez zgr-
bančenimi, od strani stisnjenimi in različno dolgimi rogovi,
a samice so večinoma brezroge. Pri nekterih pasmah so
ovce obojega spola rogate, a pri drugih so samci, kakor
tudi samice brez rogov. Ovce imajo, izvzemši glavo in roge,
po vsem životu manj ali bolj dolgo, kodrasto, jako fino, ali
debelejšo, bornejšo in slabejšo volno. Koža je tanka, pri
marsikterih pasmah gubasta. Rep je zelo različen; nektere
ovce imajo dolge, druge kratke repe, a nektere ovčje pasme
so celo brez repa.

Ovčje hrbtišče je sestavljeno iz 7 vratnih, 13 hrbtnih,
6 ledvenih, 4—5 križnih in slednjič iz 3—22 repnih vretenec.
Ovca ima na vsaki strani po 13 reber.

Ovčji glas imenujemo bleketanje; kedar išče samica
samca, tedaj pravimo, da prska ali mrka. Ovca ojagnji jed-
nega, le redko po dva mladiča. Doživeti more pod ugod¬
nimi razmerami 10—15 let. — Koza je rodovitnejša od ovce,
kajti ona skoti češče po dvoje, da, izjemno celo po troje
mladičev.

Ovca nosi 5 mesecev. Na njenem vimenu se nahajata
samo dva siska.

Kakor govedo in koza, tako spada tudi ovca v vrsto
prežvekovalcev, kteri imajo 4 želodce in po 32 zob.

Naposled mi je omeniti še dveh ovčjih posebnostij. V
notranjem očesnem kotu je bela kožica tako nagubana, da
napravlja majhen žlebček, po kterem se odteka v notranjem
očesu se nahajajoči loj žlez lojnic in žlez znojnic. Dalje
ima ovca med parklji vsake noge majhno, kakor leča veliko,
okroglasto luknjico, iz ktere štrli nekoliko dlačic. Iz ome¬
njene luknjice doteka lojnata tekočina, ktero izločajo pod
kožo skrite žleze lojnice. — Govedo in koza nimata opisane
lojne luknjice.

23

8. Prirodoznanstven opis prašiča.

Na prvi pogled bi utegnil kdo trditi, da je svinja zelo
neokretna, neumna, divja in nesnažna žival. Ali krivo sodi,
kdor raznaša o njej take lažnive govorice. Svinja se nam
zdi samo zategadelj neumna in nerodna, ker se z njo pre¬
malo pečamo. Toda v resnici je svinja prav pametna do¬
mača žival. Kajti znano je, da so jo marljivi ljudje naučili,
da jim je povedala, koliko je ura, da je plesala in se na po¬
velje priklanjala, in da je znala še več drugih takih in jed-
nakih smešnih rečij. Bosenski kristjan goni svoje prašiče
brez vrvi na semnjišče. On jih samo pokliče, in prašički
tečejo za njim kakor psički; kjer se on ustavi, tam postoje
njegove svinje; ako se on vsede, poležejo ščetinarji okoli
njega. Zakaj je bosenski prašič tako privajen? Zategadelj
ker se ljudje z njim bolj pečajo in se zanj bolj brigajo,
kakor pri nas po Slovenskem. Bošnjak gladi in boža svojo
svinjo, zdene ji na stotine lepih imen ter ji daje od svoje
južine koščke kruha, in baš zaradi tega je tudi tako pri¬
vajena. Kar se tiče slednjič umazanosti, dali so ljudje svinji
prav po krivičnem priimek „ nesnaga “; kajti ona je le za¬
tegadelj nesnažna in umazana, ker je nihče ne čisti. A sama
se vendar ne more snažiti ter si prinašati čiste vode za ko¬
panje. Svinja bo ostala tako dolgo nesnažna žival, dokler
se ne bodo ljudje za njo bolj brigali kakor doslej, in dokler
je ne bodo začeli čistiti ter umno držati. (Glej v I. knjigi
na strani 199. in sl.)

Svinjo prištevajo k redu sesalcev, k razredu mnogo-
parkljarjev in k svinjskemu plemenu (rodu).

Prašičji čok je bolj ali manj ploščnat in od strani stis¬
njen. Glava je v zgornjem delu debela, a proti rilcu mnogo
tanša. Ušesa so različne dolgosti. Pri nekterih pasmah so
ušesa viseča, pri drugih po koncu stoječa, pri nekterih pa
so nekoliko nagnjena. Čeljusti sta dolgi; zgornja se konča
v okroglast rilec, s kterim rije ščetinar po zemlji, hrane
iskajoč. Nadalje so nosnice majhne in zelo ozke; vsled tega
se zaduši prašič najlažje izmed vseh domačih živalij. Oči
so majhne, punčica pa okrogla. Vrat je sicer kratek, ali
debel, mesnat in zaroden. Hrbet in ledje sta ali ravna, ali
grbasta (puklasta). Na bolj ali manj navpičnem križu visi
kratek, deloma raven, a deloma zavit (kolobarčast) rep.
Dalje ima svinja na kratkih nogah po 4 parklje. Prednja
dva, s kterima hodi, sta večja in močnejša, a zadnja dva,

24

samo deloma se zemlje dotikajoča, sta manjša in slabejša.
Debela koža je pokrita s trdo dlako, kteri pravimo ščetine;
po zimi naraste med ščetinami tanša, finejša, mehkejša in
gorkejša dlaka. Čim redkejše, finejše in tanše so ščetine,
tem boljša je dotična svinja za užitek.

Hrbtenica ima 7 vratnih, 14—15 hrbtnih, 6—7 led¬
venih, 4 križne in 20—22 repnih vretenec. Prsno votlino
obdaja od vsake strani po 14, izjemno po 15 reber.

Prašič ima majhen želodec, zatorej ga je treba češče,
ali po malem krmiti, da se ne prezre, in da ne zboli. Črevo
je 15krat daljše od vsega telesa.

Svinja ima 44 zob: 12 sekavcev (gori 6 in doli 6), 28
kočnjakov in 4 čekane (okla ali tesla); samčevi čekani so
večji nego samičini. Za napad in obrambo namenjena okla
so dolga, močna in navzgor zakrivljena ter rastejo toliko
časa, dokler svinjče živi. Prvi kočnjak vsake čeljusti je
majhen, toda ostali so veliki, jaki in zelo trdni.

Prašič kruli, pujski pa cvilijo. Kedar išče samica mer¬
jasca, tedaj pravimo, da se buka.

Prašiča nosi 4 mesece ter se oprasi pri dobri klaji in
pri umnem držanju dvakrat na leto. Običajno skoti 5—8,
sem in tja do 12, ali izjemno še celo več pujskov. Prašiči
morejo doživeti 20 let. 1  Vendar jih krmimo k večjemu do
5., izjemno do 6. leta, kajti prestaro svinjsko meso je zelo
trdo, suho, vlakničasto in neokusno.

II. Popis mnogovrstnih domačih pasem.

I. Različnost govejih pasem.

V Evropi se nahaja na stotine govejih pasem in go¬
vejih pasmin.

Meja med posameznimi pasmami in pasminami ni na¬
tanko določena. Zakaj vsaka živalska pasma se more ne¬
koliko izpremeniti vsled različnega podnebja, klaje in raz¬
lične vzreje. Glavni povzročitelj te izpremembe pa je kri¬
žanje, t. j. plemensko mešanje jedne pasme z drugo. Zaradi
navedenih vzrokov so nastale tekom časa nepopisne pasme,

1  Predniki naših domačih svinj, t. j. divji prašiči žive še dandanes.

25

pasmine in rodbine, ktere se sem in tja medsebno le prav
malo razločujejo.

Govedo nam daje tri glavne užitke: Meso, mleko in
vožnjo.  Jedno in tisto goveje živinče ni nikdar za vse tri
dohodke jednako izvrstno, kajti trem gospodarjem dobro
služiti je težko. Običajno je jedna goveja pasma prav dobra
za ta užitek, druga za drugega, a tretja se odlikuje s tretjim
dohodkom. Tako na pr. je holandsko govedo vrlo dobro za
molžo,  dobro za debeljenje, vendar slabo za delo. Dalje je
ogerska goveja živina izvrstna za vprego,  manj vredna za pi¬
tanje, toda za molžo prav slaba; nasproti temu pa šort-
hornsko govedo prav hitro doraste ter donaša mnogo izvrst¬
nega mesa , ni preslabo za mleko, toda za vožnjo je nespo¬
sobno. Ali taka goveda z jednostranskimi dohodki niso za
našega malega gospodarja. Naš kmet potrebuje namreč
takšne goveje živine, ki pridno in vztrajno dela, ki se precej
hitro debeli, in ktera slednjič dobro molze. Takšnih živalij
je sicer težko dobiti. Ali vendar bom skušal navesti v na¬
slednjih sestavkih tiste goveje pasme, ktere so za vse tri
glavne užitke — dasiravno ne izvrstne — ali vendar dobre.

Posamezna goveda so si glede na telesnost in glede
na užitke manj ali bolj slična. Te med seboj najbolj po¬
dobne si živali bom razvrstil zaradi lažjega pregleda v 4
velike skupine. Vsako skupino bom natančneje opisal. Po¬
vedal bom o vsaki posebej, kje živi, kakšna ji je zunanjost
(telo), kakšna je za užitke, in v ktere najvažnejše pasme
se uvršča.

Omenjene skupine so naslednje: 1. Stepno govedo, 2.
dolinska ali nižavska goveja živina, 3. planinsko ali hribovsko
govedo, in 4. pokrajinska goveda.

2. Stepno govedo.

Goveda stepne pasme drže na južnem Ruskem, v bal¬
kanskih državicah, nadalje v Bosni in Hercegovini, v Buko¬
vini, na Ogerskem, Sedmograškem, Hrvatskem, deloma pa
tudi na Kranjskem, Goriškem, v gornji Italiji in slednjič na
Španskem.

Skupni telesni znaki stepne goveje živine so naslednji:
Prednji del života je višji in zarodnejši od zadnjega. Telo
(čok) je dolgo in močno, ali vendar malo preozko. Glava,
ktera se proti smrčku precej zoži, je različne dolgosti. Smr¬
ček, sluzna (žlemna) kožica v gobcu, deloma pa tudi jezik

26

so sivočrnkasti. 1  Na stran in navzgor zakrivljeni rogovi so
sivkasti, na koncu pa popolnoma črni, sem ter tja izven-
redno dolgi, a pri nekterih pasminah srednje dolgosti. Voli
imajo mnogo daljše rogove, kakor biki in krave. Vrat je
srednje dolg, močen, trden ter okrašen z majhnim podvrat-
nikom (komžolo). Kom je visok, hrbet precej raven, križ
prilično navzdol viseč (podrt), rep pa nizek. Prsi so pro¬
storne, za močno razvita pljuča dovolj velike, trebuh pa je
prilično majhen. Nadalje moram omeniti, da so noge vi¬
soke, močne, trdne, debelokoščnate, za delo kakor stvarjene;
parklji so gledč na barvo črni. Koža je debela; dlaka je
borna, na vratu in na tilniku navadno precej dolga. Stepno
govedo je sive  barve, ktera je pri posameznih pasminah
svetlejša ali temnejša: bellcastosiva, temnosiva, črnlcastosiva,
rujavkastosiva  itd. Prednji del života je temnejši od zad¬
njega in od trebuha, ktera dva sta nekoliko svetlejše dlake.

Stepna pasma je mimo vseh goved najboljša za delo.
Stepni voli vlečejo hitro , prestopajo široko, so jako močni ,
trpežni, vztrajni, in tudi vročina jim tako močno ne škoduje,
kakor ostali omehkuženi goveji živini.  Toda za pitanje niso
stepna goveda posebne vrednosti, ker se le polagoma debe¬
lijo, ker se počasi razvijajo, in ker imajo naposled debelo-
vlaknato meso; razun tega je meso premalo sočnato. ker
se zbira skoro vsa mast okoli ledvic (v trebuhu). Krave
imajo prav majhno vime, in iz tega sklepamo, da* so slabe
molznice. Včasi imajo tako malo mleka, da ga še za tele
primanjkuje; poprečno se namolze v vsem letu od jedne
krave 400—500 litrov mleka. Toda opozoriti moram, daje
mleko stepnih krav zelo mastno, gosto in slastno.

Stepno govedo se je tekom časa kaj malo izpremenilo
in se ni skoro prav nič zboljšalo. Kako je to mogoče ? Ker
se živinorejci zanje premalo brigajo, in ker ga izpodrivajo
druge, za užitek boljše pasme. No na tem mestu se nam
vsiljuje vprašanje, so li plemenite ter razvajene tuje pasme
vsekdar in povsod na mestu ? — V krajih, kjer je podnebje
hladno, in kjer imajo slabo krmo, pokvarijo se kmalu omeh-
kužene pasme ter postanejo stepnim jednake. Za take de¬
žele je zategadelj najumestnejše, da se stepna goveda po
mogočosti zboljšujejo, in to se doseže s skrbnim izbiranjem
plemenskih živalij, s tečno klajo, s primernim gleštanjem

1  Če je govedo črne, sive ali rujave dlake, tedaj je smrček sivo-
črnkast, dočim imajo goveda bele, rudeče ali rumene dlake rudečkasto-
bele (rožaste) smrčke.

27


Slika 2. Ogersko stepno govedo.

in z dolgo trajajočim sesanjem mladega naraščaja. Na ta
način se ne poviša samo sposobnost za debeljenje, ampak
se pomnoži tudi kolikost mleka.

Stepnemu govedu se prištevajo:

Ogerska pasmina. To jako težko in veliko govedo je
doma na Ogerskem in Sedmograškem. Glava mu je kratka,
a nos nekoliko izbočen, kar se opaža osobito pri bikih. Voli
imajo precej debele, izvenredno dolge, daleč ven in navzgor
stoječe, nekoliko zavite rogove; krave m biki so kračjih
rogov. (Glej sliko 2.) Noge so visoke, zelo močne in trdne

ter jako koščnate. Dlaka je sivobelkasta, da, smel bi reči
belosivkasta. Ogerski vol je izmed vseh evropskih goved naj¬
boljši delavec; on je jako močen , hiter in zelo vztrajen.

Podolsko pasmiuo redijo na Ruskem (od pokrajine
„Podolija“ ima ime), v Galiciji, v Bukovini in slednjič v
Rumeniji. Podolska živina je mnogo nižjih nog kakor oger-
ska, in zategadelj se vidi mnogo slabejša in manjša. Dlake
je rujavkastosive ali pepelnatosive (pepelnate). Njeni rogovi
so kračji, kakor pri ogerskem govedu, toda obrnjeni so na¬
ravnost navzgor.

28

Balkansko govedo se nahaja v Bosni in Hercegovini,
v Bolgariji in slednjič v deželah evropske Turčije. Dlake je
temnosive, rujavosive ali pepelnate; prednji del telesa je
temnejši od zadnjega. Glava mu je srednje dolga ter pri-
lično ozka; rogovi niso sicer preveč dolgi, ali tudi ne kratki,
navadno na stran, navzgor in malo nazaj zakrivljeni. Po¬
stave je majhne; živi spitani voli tehtajo do 400 kilogra¬
mov, le redko in izjemno nekoliko več. Balkansko govedo
je za vprego vrlo dobro, ker je jako vztrajno, trpežno, po¬
trpežljivo, dovolj močno in glede na klajo prav nič razva¬
jeno. Toda razvija se prav počasi, in tudi debeljenje gre
le polagoma izpod rok. Kako je z molžo? Tečno krmljene
krave imajo gledč na majhno postavo precej mastnega,
slastnega in dobrega mleka. Sploh so manjše balkanske
krave boljše za molžo, nego večje ogerske.

Romanska pasmina je doma v gornji in srednji Italiji
ter v nekterih krajih španskega kraljestva. Romansko go¬
vedo je precej močnejše in večje od balkanskega, kar je pri¬
pisovati krvnemu vplivu drugih pasem; sploh pa je povsem
podobno stepni goveji skupini.

3. Dolinska ali nižavska goveda.

Dolinska goveja živina je razširjena po mnogih državah
in deželah. Ona živi namreč v nižavah Holandije, severne
Nemčije, severne Rusije, na Švedskem, Norveškem, v
Belgiji, na Francoskem in na Angleškem. Dalje jo drže na
Češkem in v Galiciji; sicer pa se nahaja sem ter tja tudi
v drugih deželah velike Avstrije, kamor so jo pripeljali umni
živinorejci za zboljšanje deželskih goved.

Odkod je nastalo ime „nižavsko ali dolinsko 4 ' govedo?
Prvotna domovina dolinski goveji živini so z obilno in bujno
travo obrastene nižave  (doline) v bližini severnega morja,
in od teh nižav (dolin) je dobilo govedo svoje ime.

Nižavsko govedo je zelo dolgega, velikega in težkega,
ali malo prikupljivega in skoro nelepega telesa. Ves život
mu je nekako dolg in voglat. Prednji del telesa je slabejši
od zadnjega, dočim je stepno govedo v prvem delu bolj
zarodno, kakor v zadnjem. Križ je višji od koma, t. j. ni¬
žavsko govedo je vzadi višje nego predi, a stepna pasma
ima višji kom kakor križ. Na dolgi in ozki glavi vidimo
kratke, k večjemu srednje dolge, fine, tanke, naprej in na¬
vzdol obrnjene rogove. Smrček je pri posameznih živalih

29

sivočrne, a pri drugih rožaste barve. Na srednje dolgem
in ozkem vratu visi majhen podvratnik. Hrbet je malo ne
raven, križ je od početka zelo širok, a proti koncu se močno
zoži ter je razun tega preveč podrt (navzdol viseč). Rep z
lepim in obilnim čopom je dolg, toda globoko nastavljen,
t. j. visi med obema kostema sednicama naravnost navzdol.
Prsi so malo preozke, prednje prsi so premajhne, a trebuh
je v primeri k ostalemu telesu velik in širok. Dalje so noge
slabe, pretanke, skoro bi smel reči — fine. Dlaka je srednje
fina, svetla, koža pa voljna in tanka, a dovolj močna. Kako
je z barvo? Nižavska goveda so črnocikaste ali rudečepi-
sane dlake; sem ier tja pa so črna, rujava, ali bela, a to
so redke izjeme. Nižavska goved se hitro razvija na do¬
mačih, s sočnato travo obrastenih pašnikih, a v tujih krajih,
kjer imajo slabo pašo, ne uspeva dobro.

Krave nižavske skupine imajo jako veliko vime, pro¬
storno in široko povimlje (o tem kasneje), skratka, močno
razvite mlečne znake. Sploh so za molžo tako izvrstne, da
jim je težko najti vrste. Naj dokažem to s številkami! V
jednem letu se namolze poprečno od vsake krave 3500 litrov
mleka. Ali to ni še vse! Kajti posamezne krave največje
vrste dajo na leto celo 4000, da, znane so izjeme, da so na¬
molzli od jedue same krave celd 5000 litrov mleka na leto.
Zares velikanske številke! Recimo za vzgled, da se molze
10 mesecev ali 300 dnij. Po tem računu ima vsaka krava
11 1 / a , izjemno pa celd 16 '/ 2  litra mleka na dan. A resnici
na ljubo se mora priznati, da je mleko nižavskih krav pre-
vodeno in zaradi tega za pripravljanje surovega masla malo
sposobno, toda za sir je prav dobro. Pri vsem tem pa je
zeld čudna okolnost, da se kakovost (dobrota) mleka ne
more zboljšati niti z najboljšo in najtečnejšo klajo.

Nižavsko govedo se prav hitro razvija, brzo raste in
se podebeli v kratkem času; njegovo meso je slastno, fino
in tankovlaknato. Spitan vol najtežje vrste tehta do 1200
kilogramov žive težine, kar je občudovanja vredno. Slednjič
še nekoliko besedic o sposobnosti za vprego. Dolinski voli so
slabi za vožnjo, ker so predrobnih kostij, ker so premalo močni,
nezadostno utrjeni, in ker so naposled premalo vztrajni.

Semkaj spadajo:

Holandska pasma. Holandsko govedo je sicer dolgega,
toda bolj voglatega kakor okroglega života. Osobito zadnji
del telesa je kaj obilen in zaroden, a prednji je nekoliko
slabejši. Glava mu je majhna in ozka, rogovi so kratki,

30

naprej in na koncu dol obrnjeni. (Glej sliko 3.) Vrat je
dolg in ozek, hrbet skoro raven, križ je širok, malo ne štiri-
voglat, ali proti koncu nekoliko šiljast. Nadalje opazimo,
da sta zadnji nogi v skočnih členih malo preveč skupaj sto -
ječi. Trebuh je obilen. Vime holandske krave je izvenredno
veliko. Holandsko govedo je najčešče črnocikasto, redkeje
rudečepisano ali sivomarogasto. Najbolj na glasu so one
živali, ki imajo povsem bele noge, ali vsaj bele krone in
biclje, kajti to je baje znak čiste pasme.

Amsterdamska ali frizi jaka goveja živina  je jednaka
holandski. Ime je dobila od dežele, v kteri se nahaja.

Oldenhurška pasmina ni holandski samo sorodna,
ampak ji je skoro tudi povsem jednaka. Sploh so si vsa ni-

Slika 3. Holandsko govedo.

žavska goveda jako slična in zelo podobna. Oldenburška
goveja živina je črnopegasta ali sivocikasta. Glava ji je
malo težja, rogovi so nekoliko daljši, in zadnji del telesa je
nekoliko manj zaroden, kakor pri holandskem govedu. Na¬
dalje je bolj utrjena, za vprego nekoliko sposobnejša, v klaji
malo manj izbirčna, toda za debeljenje in za molžo neko¬
liko manj izvrstna kakor holandska.

Šlezvig-holštajnsko govedo je rudečecikasto, sem in
tja pa jednobarvno rudeče brez belih marog. V obče pa
je podobno holandskemu, izvzemši ta razloček, da je za spo¬
znanje nižje in nekoliko manj omehkuženo.

Tudi v Belgiji, na Francoskem in na Angleškem  redč
nižavska, prej popisanim slična in sorodna, samo gledč na
barvo in velikost nekoliko različna goveda.

31

4. Šorthornsko govedo.

Kratkorogo ali šorthornsko govedo je doma na An¬
gleškem. Od ondod se je razšlo po vsem svetu. Kajti ži¬
vinorejci različnih dežel so ga kupovali in ga kupujejo še
dandanes, da zboljšujejo z njim svoja domača goveda, ali da
ga plemenijo čistokrvno, t. j. brez tuje krvi. Šorthornsko
govedo se nahaja po vsej Evropi, da, celo v daljni Ameriki
in Avstraliji. Udomači se prav lahko povsod tam, kjer so
navajeni, živino umno držati in tečno krmiti, samo v zelo
goratih ^krajih in v mrzlem podnebju ne more uspevati.

„Sorthorn u  pomeni v angleškem jeziku „kratkorog u ,
zatorej imenujemo šorthornsko govedo tudi kratkorogo an¬
gleško govedo.  Z drugim izrazom se mu pravi Djurhem-go¬
vedo; to ime je dobilo od pokrajine Djurhem na severnem
Angleškem, kjer sta ga počela dva brata, ki sta se pisala
za Kolinka, vzrejati. Omenjena dva moža sta namerjavala
zarediti — to je bilo nekako pred 120 leti — tako goved,
ki se naj hitro razvija in urno doraste, ki se naj brzo de¬
beli, in lrtera naj ima čim več mogoče dobrega mesa in
malo kostij. V dosego tega sklepa sta odbirala za pleme
najsposobnejša in za debeljenje najprikladnejša, itak dobra
nižavska goveda. Ko je bila nova živina za pitanje in za
meso že izvrstna, takrat sta jo začela ploditi čistokrvno (brez
vsake tuje primesi), kar se izvršuje še dandanes. Ali tudi
izmed svojih govejih živalij nista rabila vseh za pleme, am¬
pak sta odbirala samo tiste, ktere so se jima zdele za hitro
debeljenje najsposobnejše. Razun tega sta puščala teleta
dolgo časa pod vimenom, krmila najboljšo in najtečnejšo
klajo in jih tudi gleštala vzorno. Tu imaš, slovenski go¬
spodar, prav lep vzgled, kako se živina zboljša in požlahtni
z umnim odbiranjem živalij za pleme prikladnih, s tečno
klajo in z umno rejo.

Šorthornsko govedo je lične in čedne postave ter
drobnih kostij.  (Glej sliko 4.) Glava z majhnimi ušesi je
fina in ozka. Rogovi so rumenkaste barve, nadalje so
kratki, tanki in naprej obrnjeni (kakor pri nižavskih go¬
vedih sploh). Smrček je rožast, nikoli ne sivkast. Vrat, na
kterem visi majhen podvratnik, je kratek in tanek. Kom je
širok, zelo mesnat, toda prav nizek. Kako je s hrbtom?
Hrbet, kteri se proti ledju prav nič ne poviša, je popol¬
noma raven, močno obilen, širok, zalit in zel6 mesnat. Ledje
je močno široko, z mesom obloženo; križ je izvenredno širok,

32

raven, z mesom zalit in takorekoč štirivoglat. Kom, hrbet,
ledje in križ so povsem vodoravni (glej sliko); torej je hrbet
tako visok, kakor križ ali kom. Prednje prsi so zelo široke;
trebuh in spodnje prsi malo ne vodoravne. Toda stranskim
prsim bi se smelo nekaj očitati; one so namreč premalo široke,
t. j. rebra niso dovolj izbočena. Izvenredno tanek rep je nizek,
a na korenini je obilen in jako mesnat. Noge so kratke, fine,
drobnokoščnate, toda zadnje noge nad skočnimi členi (hlače)
so močno obilne in zelo mesnate. 1  Koža je tako voljna,
da se čuti pod prstom skoro kakor surovo maslo. Šort-
hornsko govedo je bele, rumenkaste ali belosivkaste barve;
sem ter tja pa je belo s primešanimi rudečimi dlakami.
Črna ali rujava dlaka je povsem izključena. Naposled naj

Slika 4. Šorthornsko govedo.

še omenim, da je dlaka šorthornske živine fina, tanka, svetla
in kratka, samo na tilniku sem in tja malo kodrasta.

Kratkorogo angleško govedo se odlikuje po sledečih
vrlinah: Ono se izvenredno hitro razvija in kaj brzo do-
raste; že jednoletno živinče more tehtati 700—800 kilogra¬
mov žive težine. Meso mu je jako slastno, fino, med po¬
sameznimi vlakenci z maščobo prepreženo; ker je drobno-
koščnato, tedaj ima primerno malo kostij in tem več mesa.
Nekteri zatrjujejo, da so goveda bele barve najboljša za
pitanje. Bodi si temu že, kakor hoče, to je živa resnica, da
je šorthornsko govedo najboljša pitalna žival vsega sveta.
Dalje ima kratkoroga angleška goveja živina to veliko pred-

1  Iz popisa razvidirao, da so vsi tisti telesni deli, na kterih se na¬
haja slabejše meso, malo razviti, dočim so oni z dobrim mesom jako
obilni. Glava, vrat, rep, noge (razun hlač) so majhni in neznatni, na¬
sproti pa so križ, hrbet, ledje, hlače in prsi jako mesnati in obilni.

33

nost, da prenaša vnanjost in vse svoje lastnosti prav gotovo
na mladiče. Mleka nima mnogo; od marsiktere strani za¬
trjujejo, da je jedna vrsta krav boljša za molžo nego druga.
Šorthornski voli niso za vprego za nič; sploh pa ne pride
nikomur na misel, da bi jih vprezal.

Angleži krmijo in gleštajo svoja goveda — kakor vse
domače živali v obče — zeld umno in skrbno. Teleta puščajo
5 — 6 mesecev pod vimenom, a po odstavi jim pokladajo
najboljše in najtečnejše piče. Angleški živinorejec začne pi¬
tati tele takorekoč že pod vimenom. Hleve ima čednejše
in zdravju prikladnejše, kakor so pri nas marsiktere hiše.
Snaženje in držanje je najvzornejše in najumnejše, ki si ga
more človek le misliti. Ko nastane mrzlejše vreme, začne
Anglež svojo živino pokrivati, da se mu ne prehladi. Toda
tako ravnanje je za jako omehkuženo šorthornsko živino
potrebno; z njo se mora ravnati, kakor z malim detetom,
ker v nasprotnem slučaju se kmalu spači ter izgubi mnogo
dobrih svojstev.

Reja čistokrvnih angleških goved bi se pri nas ne iz¬
plačala, če bi jih tudi tako umno negovali, kakor na An¬
gleškem. Morda bi utegnil kdo vprašati, kako se vendar to
Angležem izplača. Zato, ker je dobra govedina na Angle¬
škem še enkrat dražja, kakor pri nas. Ker nam ne kaže
rediti čistokrvnih angleških goved, priskrbimo si za zbolj¬
šanje naše domače goveje živine šorthornskih bikov. Kdor
bi poskusil plemeniti deželske krave s kratkorogim (šort-
hornskim) bikom, tisti bi priredil sčasoma za hitro debe-
ljenje vrlo dobro govejo živino.

5. Planinska ali hribovska goveja živina.

Planinsko govedo je razširjeno po srednji Evropi. Proti
severu meji na dolinsko, a sosed proti vzhodu in jugu mu
je stepno govedo. Goveja živina avstrijskih dežel je veči¬
noma hribovskega pokolenja. V slovenskih deželah redimo
skoro izključno planinska, v nekterih krajih pa se nahajajo
po planinskih več ali manj požlahtnjena stepna goveda.

Zakaj neki imenujemo to živino hribovsko? Zatega¬
delj, ker jo držd večinoma v hribovskih ali planinskih po¬
krajinah.

Kaj težko, da, skoro nemogoče je napisati skupnih,
vsej hribovski govedi lastnih znakov. Zakaj vendar? Zato,
ker je nastala vsled mnogovrstnih križanj, in zaradi tega si

TJmna živinoreja II. 3

34

je — kar se tiče telesnosti — precej različna. Iz tega vzroka
hočem navesti skupna znamenja le prav na kratko, a v na¬
domestilo bom raztegnil popis posameznih pasem.

Planinsko govedo je ličnejšega in prijetnejšega telesa
kakor nižavsko. Ono ima srednje dolg, povit, zalit in okrogel
život, dočim je nižavsko daljšega in zaradi ven štrlečih ko-
stij voglatega čoka. Nadalje ima hribovska živina kračjo in
debelejšo glavo, zarodnejši vrat, večji podvratnik, debelejši
in bolj visok rep kakor dolinska. No, zdaj bom nekaj po¬
vedal, kar je za manjšega živinorejca neprecenljive vred¬
nosti. Hribovsko govedo je namreč za vse tri glavne dohodke
sposobno  — ono je dobro za molžo , dobro za debeljenje in
dobro za vprego. Vsi trije užitki so utelešeni v srednji meri
v jednem samem živinčetu.  To nam bodi migljej, da je pla¬
ninska živina za naše slovenske dežele — osobito za male
in srednje posestnike — najboljša in najprikladnejša.

Na tem mestu moram naglašati, da bom opisal samo
tiste pasme planinskega goveda, ktere so važne za naše raz¬
mere. Molče pa bom preskočil one hribovske živali, ktere
ne vplivajo prav nič na govedorejo v slovenskih deželah.

Za slovenske pokrajine so najimenitnejša naslednja hri¬
bovska goveda:

Švicarska jednobarvna pasma je doma na vzhodnem
in južnem delu švicarske dežele. Odtod se je razširila po
Nemškem in po nekterih avstrijskih deželah.

Švicarsko govedo je srednje dolgega, močnega in lepo
povitega čoka; zadnji del telesa je malo višji od prvega.
Glava mu je bolj kratka kakor dolga, ali ista je precej ši¬
roka; nos je malo napet (izbočen), smrček sivočrnkast ter
okrožen s svetlejšim obročkom. Ušesa so mu velika, široka
in tudi od znotraj z dolgo dlako porastena. Rogovi so
kratki, debeli, večinoma na stran, navzgor in nazaj zakriv¬
ljeni, na koncu vedno črni; biki imajo običajno naravnost
na stran stoječe rogove. (Glej sliko 5.) Vrat je kratek,
močen, zaroden ter okrašen z velikim podvratnikom. Široki
kom se izgublja polagoma v malo uleknjenem hrbtu, kteri se
polagoma vzdiguje proti dovoljno razvitemu križu. Precej
debel, z velikim čopom okrašen rep je visok. Prsi so ši¬
roke, zadostno globoke, pleča pa obilna in mesnata. Noge
s črnimi parklji so nizke, močne, trdne in zastavne, to se
pravi z drugimi besedami, za vprego jako sposobne. Vime
je precej veliko — znak dobre mlekarice. Švicarsko govedo
je rujavo, temnorujavo, svetlorujavo, sivorujavo, ali sivo

35

brez belih peg, odtod ime — jednobarvno.  Na glavi, na
hrbtu, po trebuhu in med zadnjima nogama je dlaka neko¬
liko svetlejša, kakor po ostalem telesu. Glede na velikost
razločujemo veliko, srednje im malo švicarsko govedo. Naj¬
večje in najlepše živali te pasme rede v kantonu (pokra¬
jini) Švic, in odtod je tudi ime — švicarsko govedo.

Švicarske krave imajo na leto poprečno do 2000 litrov
mastnega in dobrega mleka; ako se pa krmijo v hlevu s
tečno klajo, tedaj se kolikost mleka zdatno poveča (okoli
3000 litrov). Dalje so voli dobri delavci. Kar se pa tiče
debeljenja, smeli bi jim marsikaj očitati; ne oziraje se na

Slika 5. Švicarsko jednobarvno govedo.

to, da imajo debelovlaknato meso, razvijajo se počasno in
tudi spitajo se le polagoma. Kar se tiče užitkov za meso
in za vprego, so bernska goveda dokaj boljša od švicarskih.

Bernsko govedo ali cikasta švicarska goveja živina se
nahaja na zapadni in na severni strani gorate Švicarske.
Odtod so jo uvedli na Nemško, Francosko in v hribovite
dežele naše Avstrije, da požlahtnijo z njo deželska goveda.
Bernsko govedo je za zboljšanje slabe pokrajinske živine
zares izvrstno, ker prenaša svoje lastnosti in telesnost prav
gotovo na mladiče. Razun tega se v goratih krajih kmalu
udomači in se tudi v nižavah ne izprevrže, samo da mu ne
manjka tečne klaje, osobito dobrih pašnikov. Bernska go¬
veja pasma, ktera je za vse tri dohodke boljša od prej po-

3 *

36

pisane jednobarvne, nastala je po medsebni plemenitvi (kri¬
žanju) nižavskih in švicarskih jednobarvnih goved.

Bernsko govedo je rudečecikasto ali rumenopisano;  bele
maroge so različne velikosti, zdaj manjše, zdaj zopet večje.
Najbolj čislane so one svetlorumene živali, na kterih se bele
pege komaj razločujejo od rumenih marog. Dlaka je fina,
koža voljna in ne preveč debela. Na čelu je dlaka daljša,
kakor po ostalem telesu, kar smemo trditi osobito o bikih.
Glava bernskega goveda je srednje velika; rogovi so beli in
na koncu rumenkasti, srednje dolgi, in različno zakrivljeni:
na stran, navzgor in nekoliko nazaj, drugikrat pa na stran
in naprej. Biki imajo naravnost na stran stoječe rogove.

Slika 6. Bernsko-simentalski bik.

Vrat je kratek, močen in zaroden; podvratnik je velik. Kom
je obilen, hrbet raven in širok, križ zelo mesnat, rep pa
precej visok. 1  (Glej sliko 6.) Prsi so široke, globoke in
dobro izbokane; trebuh je povit, okrogel, torej ni živinče
vampasto. Noge z rumenkastimi parklji so srednje visoke,
ali trdne in močne; zadnji nogi od skočnega člena navzgor
sta močno mesnati.

V bernski  pokrajini (kantonu) rede najlepše in največje
živali popisane pasme, in od ondod je ime bernsko govedo.
Največjo živino te vrste imenujejo tudi bernsko-simentalsko.

1  Visok rep ti predočuje slika 6., a nizkega slika 3.

37

Bernska goveja živina je največja, in glede na telesnost
je ta najlepša izmed vseh planinskih goved. Od jedne krave,
ki se goni na pašo, namolzejo na leto poprečno 2000 litrov
gostega in mastnega mleka, a v hlevu tečno krmljena krava
more dajati do 3000 litrov mleka na leto. Voli so krotki,
ubogljivi, močni, vztrajni in kaj trpežni, torej za vožnjo
dovolj sposobni. Bernsko govedo je dalje tudi za pitanje
dobro. Ono se debeli sicer nekoliko prepočasi, a ko je enkrat
spitano, donaša prav dobro in sočnato meso. Največji in
najtežji pitanec bernsko-simentalski tehta 1200—1300 kilo¬
gramov žive težine. Druge pasme presegajo sicer bernsko
govejo živino v posameznem ali pojedinem dohodku, tako
na pr. ogerska z delom, dolinska z mlekom in šorthornska z
mesom. Ali za vse tri užitke skupaj je bernsko govedo —
skoro bi rekel na vsem svetu — najboljše, izvzemši naše
domače pincgavce in beljance, kteri so mu glede dohodkov
jednaki, toda glede na klajo manj izbirčni.

Montavonska goveda  rede na Predarelskem. Podobna
so švicarski goveji živini, samo telo jim je bolj koščnato in
nekako voglato. Barve so črnorujave, ali rujavosive, sem
ter tja so tudi belopegasta. Za molžo so nepričakovano iz¬
vrstna,  a za delo in za debeljenje slaba. V trapiškem sa¬
mostanu v Banjiluki sem videl kravo montavonske pasme,
ktera je imela po otelitvi 25 litrov mastnega in dobrega
mleka na dan.

Tirolska goveda  so srednje velikosti, sicer pa podobna
bolj ali manj švicarski in bernski goveji živini. Dlake so
rudeče, rujave ali cikaste (lisaste) in za vse tri užitke srednje
dobra. V obče pa imajo na Tirolskem tudi beljanska, ozi¬
roma pincgavska goveda.

Pincgavska pasma je doma na Solnograškem. Od
ondod se je razširila na Štajersko, Gornje Avstrijsko, Ko¬
roško, Kranjsko, Tirolsko, Bavarsko itd. Na Solnograškem
razločujejo tri vrste pincgavske goveje živine: veliko, srednjo
in majhno. Toda takšna razdelitev nima - razun velikosti
— posebne važnosti, ker so si vsa pincgavska goveda, bo¬
disi že velika ali majhna, jednake vnanjosti in sličnih svoj-
stev. Da pa ima manjša vrsta manj mesa, in da ne more
toliko vleči kakor velika, to je jasno brez dokazov.

Velikost živine v planinskih deželah zavisi od krajev¬
nih razmer in od kakovosti zemeljske površine. Kjer so tla
bolj ravna in pašniki ne preveč strmi, tam goje večinoma
težke živali, a hribovec z zelb strmimi in jako visoko leže-

38

Cimi planinami ne more vzrediti velikih goved. (Gl. I. knjigo
na str. 25.)

Pincgavsko govedo je precej dolgega, okroglega, povi¬
tega in zarodnega života; prvi del telesa je nekoliko šib¬
kejši od zadnjega. (Glej sliko 7. in 8.) Glava mu je kratka,
zlasti na čelu široka, smrček je rožast (mesnate barve).
Rogovi so belorumeni in na koncu rujavkasti, srednje dolgi,
ne preveč debeli, na stran, navzgor in venkaj zaviti. Vrat
je primerno dolg, dovolj širok in zadosti zaroden; podvrat-
nik (komžola) je prilično velik. Kom je višji od križa. Za¬
rodni in precej široki hrbet je v sredini malo uleknjen; križ
je jako širok in mesnat, rep pa precej visok. Prsi pincgav-
skega goveda so globoke, široko in zadostno izbočene. Na¬

slika 7. Pincgavsko-beljanski bik.

dalje so noge srednje visoke, koščnate in trdne; zadnji nogi
od skočnega člena navzgor (takozvane hlače) sta jako raz¬
viti, t. j. z mesom zaliti. Krave imajo obilno vime in ve¬
like siske, kar znači, da niso slabe za molžo.

Pincgavska goveja živina je rudečkasto-rujavocikasta,
včasi pa bolj rumenkastolisasta (pšenične barve). Glava je
vedno jednobarvna, t. j. rudeča ali rumenkasta, samo okoli
očij se nahaja belorumen obroček (okrožek). Bela dlaka se
začenja na gornjem delu vratu ter se razprostira ali bolj
na ozko, ali bolj na široko po hrbtu in ledju; maroga se na
križu zdatno razširi ter preide po zadnjih nogah na spodnji
del trebuha. Bela pega je na trebuhu močno široka; odtod
se vleče maroga po spodnjih prsih, objame obe prvi nogi

39

ter se konča na podvratniku. Navadno je tudi rep bel, ali
pa je samo zgornji del bel, spodnji pa jednak telesni barvi,
t. j. rudeč ali rumenkast. Živinski kupci, zlasti prekupovalci,
gledajo jako strogo na to, da je gornji del prednjih nog bel
(glej sliko), kajti to je baje znak čiste pasme. Glava, stranski
in gornji vrat, stranske prsi, lakotnici, trebuh pod lakot-
nicama ter spodnji del nog so rudeči ali pšenične barve, a
ostali del života je bel.

Solnogradčani ne odrejajo takih telet, ktera se skote
slučajno z belo ali lisasto glavo, ali pa ki niso pravilno ma¬
rogasta. Zakaj vendar ne? Zato, ker jim je znano, da ni
taka živina kupcem povšeči.

Najboljše govedo v avstrijskih planinskih deželah je —
pincgavsko. To je osobito zavoljo tega vse hvale vredno, ker

Slika 8. Pincgavska krava.

je že od doma jako utrjeno (ne omehkuženo), ker je krotko,
ubogljivo, in ker ni izbirčno v klaji. Izkušeni živinorejci
so mi zatrjevali, da je večje pincgavsko govedo — kar se
tiče krme — zadovoljnejše od manjšega beljanskega.

Kako hranijo pincgavsko govedo v prvotni domovini?
— Po letu ga pašo na planinah, jeseni in spomladi na pri-
gorju, a po zimi mu pokladajo sena.

Kako je z debeljenjem in molžo ? — Pincgavska živina
se sicer hitro razvija, ali za popolno spitanje potrebuje precej
časa; končno pa postane močno debela, ima tankovlaknato
ter jako slastno meso. Dalje je za vprego zadosti sposobna,

40

dovolj močna in vztrajna. Pincgavska krava ima v jednem
letu 1900—2000 litrov mleka, ktero je prav dobro in mastno;
ako pa pride na prav dobro klajo, tedaj se kolikost mleka
precej poveča. Torej je pincgavsko govedo srednje dobro
za meso, za molžo in za vprego; noben užitek ni sicer iz-
venredno velik, toda vsi trije so primerno dobri.

Plemenske živali pincgavske pasme izročajo svojstva
in telesnost prav gotovo na potomstvo. O tem se lahko pre¬
pričamo v takih krajih, kjer so uvedli pincgavske, oziroma
beljanske bike. Vsa goveja živina dotičnega kraja je postala
v nekolikih letih pincgavcem, oziroma beljancem podobna,
da, celo jednaka. Najlepši vzgled za to nam je Gorenjsko.

Pincgavska goveda so podobna v lastnostih in telesnih
znakih bernski živini. A temu se ni čuditi, ker je znano,
da se pretaka po pincgavcih mnogo bernske krvi. Med
obema govedoma so razlike sledeče: Bernska pasma je

mnogo svetlejše, rumenkaste dlake, dočim je pincgavska ži¬
vina bolj rudeče, le izjemoma pšenične barve. Bernsko go¬
vedo je v klaji mnogo bolj izbirčno kakor pincgavsko. Ta
resnica nam bodi migljej, da je pincgavsko govedo za naše
razmere pripravnejše in boljše od bernskega. Dohodki obeh
pasem so primeroma jednaki, seveda s tem razločkom, da
malo večja bernska živina več premore, t. j. da ima ne¬
koliko več mesa, in da tudi več potegne.

Beljanska pasnima. V severno-zapadnem delu koroške
pokrajine izvira na podnožju Velikega Zvonarja veka. Bela;
do 20 ur dolga dolina, po kteri teče reka Bela, se imenuje
beljanslca  (Mollthal). Tamošnji prebivalci rede mnogo go¬
veje živine, ktero pasejo po letu po bližnjih planinah in po
travnikih kraj reke Bele, a po zimi jo hranijo v hlevih. V
teh krajih je prvotna domovina beljanshemu govedu , ktero
je dobilo ime od reke „Bele“.  Odtod se je razširila beljanska
živina po južni in zapadni strani Koroškega, po Štajerskem,
Gorenjskem in Tirolskem. V zadnjem času so jo uvedli tudi
v Bosno, da zboljšujejo z njo tamošnja deželska goveda.

Beljansko govedo je nastalo iz pincgavskega, ali bolje
rečeno: pincgavsko govedo znači to, kar pomeni beljansko,
samo da so nadeli zadnjemu drugo ime.

Beljanska pasmina je žive rudečerujave (kakor svež
divji kostanj), le redkokrat rumenkastorudeče dlake; sicer
pa se nahajajo bele pege na tistih mestih, kakor pri pinc¬
gavcih. Jeden del gornjega in spodnjega vratii, kom, hrbet,
ledje, križ, gornji del repa ali ves rep, hlače, spodnji trebuh

41

in spodnje prsi so beli, ostali život pa je rudeč. Precej
dolgi, rumenkasti, na koncu črnkastorujavi rogovi so za¬
krivljeni na stran, navzgor ter večinoma malo naprej, ali
pa tudi nazaj Sluznica v gobcu, smrček in jezik so lepo
rožasti (mesne barve). Hrbet je širok; samice so nekoliko
uleknj enega, a voli in biki skoro ravnega hrbta. Križ je
obilen; zadnji nogi (hlače) sta polni, z mesom obloženi.
Rep je visok. Nadalje so prsi zadostno globoke, široke in
izbočene, torej za velika pljuča dovolj prostorne. Srednje
dolge in precej trdne noge so nekoliko tanse, kakor pri
pincgavcih. Sploh je beljanska živina nekoliko drobnejših
kostij, tanše kože, nekoliko nižjega, lažjega in ne tako lepo
povitega života, kakor pincgavska, kar je povzročila drugačna
klaja, različna vzreja in drugačno podnebje.

Beljanske krave imajo v jednem letu poprečno 2000
do 2100 litrov mleka, torej nekoliko več, kakor zarodnejše
pincgavske, ali še večje bernske. V tem oziru si je treba
še zapomniti, da se mlečnost pri dobri krmi in pri umnem
držanju zdatno poveča. Jaz poznam na pr. v Bosni češkega
naselnika, kteri dobiva od svoje beljanke precej po odstavi
16 litrov mleka na dan. Nadalje se beljanska goveda prav
dobro spitajo, dasiravno se malo prepočasi razvijajo in se
tudi počasi debelijo; jarem pitanih volov ima 600 — 700
kilogramov čistega mesa, ktero je vredno 300—400 goldi¬
narjev. Slednjič moram tudi omeniti, da so beljanski voli
dobri delavci.

Domovina muricodolski pasmi je muriška dolina
(Miirzthal) na gornjem Štajerskem. Po tej živini se pretaka
nekoliko stepne in nekoliko planinske krvi, ali vendar je
podobnejša hribovskemu, kakor stepnemu govedu. Od zad¬
njega (stepnega) goveda je dobila precej dolge rogove, iz¬
bočen nos (kar se opaža zlasti pri bikih), izvenredno spo¬
sobnost za vprego in mogoče da tudi nekoliko barve.

Muricodolsko govedo je dolgega, ozkega, vsled ven štr¬
lečih kostij voglatega, torej nelepega telesa; zadnji del ži¬
vota je za spoznanje slabejši (šibkejši) od prvega. (Glej
sliko 9.) Glava mu je dolga in ozka; a tuji živinorejci, ki
kupujejo za pleme, posegajo rajši po takih bikih, ki so kračje
glave. Rogovi so tanki, na stran, navzgor, naprej in na
kraju malo nazaj zaviti, rumenkastobeli, a na koncu so vedno
črni. Smrček je sivočrnkast ter ima v sredini med nosni¬
cama svetlejšo, trikotu podobno, z ostjo navzgor obrnjeno
pego (A). Vrat je srednje dolg, podvratnik precej velik.

42

Kakšen je hrbet? Hrbet je nekoliko uleknjen in proti ledju
polagoma se vzdigujoč, v obče pa malo preozek. Križ je
oster, ozek, voglat ter podrt (navzdol viseč). Rep je nizko
nastavljen. O prsih mi je omeniti, da so sicer globoke, ali
malo preozke. Nadalje so noge s črnimi parklji visoke, de-
belokoščnate, zastavne, trdne in močne, za delo kakor stvar-
jene; zadnji nogi od skočnega člena navzgor (hlače) pa sta
premalo mesnati. Dlaka je siva: jazbečevo siva, sivočrna ali
sivosvetla.  Na prednjem delu telesa je dlaka navadno bolj
temna, kakor na zadnjem; dalje je dlaka na čelu in na til¬
niku rumenkastorujava in nekoliko daljša (pri bikih celo
kodrasta), kakor po ostalem telesu. Vsak posamezni las je
dvobarven: v sredini temnejši, a na koncu svetlejši.

Krave imajo majhno vime ter dolgo, ozko povimlje,
torej se ni nadejati mnogo mleka. In zares namolzejo od
jedne krave v vsem letu samo 1400—1500 litrov mleka, ktero
pa je — kar moramo hvalno poudarjati — jako dobro, mastno
in gosto. Na leto 1500 litrov mleka ni mnogo, toda krava
stepne pasme ga ima še manj, komaj tretjino toliko. Tuji
živinorejci, kteri so si nakupili muricodolskih goved, prito¬
žujejo se često, da imajo krave izvenredno malo mleka. V
takih slučajih se je menda pripetilo, da so si nakupili oger-
skih (stepnih) krav namesto muricodolskih. Kajti nekteri
— le nekteri pravim — posestniki iz muriške doline prodajo
svoje plemenske živali za drag denar ter si nakupijo po¬
dobnih, toda cenejših ogerskih, ktere spečajo kasneje z ime-

43

nom »muricodolskih^. 1  Iz te navedene, ne baš lepe navade
izvira menda ne povsem resnična trditev, da so muricodol-
ske krave prav slabe za molžo.

Muricodolska goveda niso za meso ter za debeljenje
nič kaj posebnega. A kar se tiče vprege, ne morem jih za¬
dostno pohvaliti;  naj zadostuje, ako povem samo to, da so
muricodolski voli za ogerskimi najsposobnejši za vožnjo, in
da so sploh najboljši delavci izmed vseh, v slovenskih po¬
krajinah se nahajajočih goved.

Marijinodvorsko govedo. Umni in marljivi redovniki
(benediktinci) iz Sv. Lamberta in Marijinega dvora na jugo-
zapadu gornje Štajerske so si vzredili posebno govejo pas-
mino, ktero imenujemo marijinodvorsko.  Omenjeno govedo
je razširjeno po vsem zapadnem delu gornje-štajerske dežele,
nadalje po Koroškem, deloma po Kranjskem ter po Gornjem
in Spodnjem Avstrijskem.

Ali je marijinodvorska pasmina dobra za užitke? —
Prav dobra in vse hvale vredna. Jedna krava donaša na
leto 1800—2000 in izjemno tudi več litrov mleka, ktero pa
je — da povem golo resnico — nekoliko prevodeno. Mari¬
jinodvorsko govedo se hitro razvija, kmalu doraste in se tudi
prilično brzo spita; razun tega mu je meso prav dobro, jako
okusno in zelo sočnato. Skratka, marijinodvorsko govejo ži¬
vino prištevamo v vrsto najboljših pitalnih goved v Avstriji.

Kako je z vprego ? — Marijinodvorski voli so sicer za
vožnjo nekoliko manj vredni od muricodolskih, ali vendar se
mora resnici na ljubo priznati, da so prav dobri delavci.

Marijinodvorsko govedo je fine, tanke in svetlorumene,
pečeni žemlji jednake dlake (muricodolska goveda so siva).
Po telesu nima navadno belih marog; bele pege se naha-
hajajo sem ter tja le na glavi, ali pa je izjemno vsa glava
bela. Ušesa, pleča in vrat so za spoznanje temnejše barve,
kakor ostalo telo; smrček, jezik in sluzna kožica v gobcu
so rudečkasti, a pri murieodolcih temnosivi. Koža je sicer
debela, ali vendar voljna (elastična) in, kar se tiče barve,
tako lepo svetlorudeča (rožasta), da se blišči rudečkast odsev
skoz dlako; nasproti temu pa ima muricodolsko govedo
črno kožo.

Marijinodvorska živina je dolgega, močnega in dobro
mesnatega telesa. Glava ji je majhna, osobito proti smrčku

1  To mi je pravil tovariš, kteremu so tamošnje razmere dobro znane.

44

ozka. (Glej sliko 10.) Sem ter tja se opaža nekoliko iz¬
bočen nos, kar pa ni pravilo, ampak le redka izjema. Ro¬
govi so svetlorumenkasti in na koncih rujavkasti; repni čop
in parklji so rumenkastorujavi, a pri muricodolcih črni. Vrat
ji je srednje dolg in precej mesnat, podvratnik (komžola ali
kreželj) pa tanek in prilično velik. Hrbet je nekoliko ulek-
njen, proti ledju polagoma se vzdigujoč, križ pa je srednje
širok, precej mesnat, ali vzadi malo preveč navpičen. Dalje
ima marijinodvorsko govedo nizek, dolg in tanek rep. Prsi
mu niso široke in so tudi nekoliko premalo globoke. Noge
ima slednjič visoke in dovolj trdne, samo zadnji nogi od
skočnih členov navzgor sta premalo mesnati.

Slika 10. Marijinodvorsko govedo.

Murbodensko govedo izvira od marijinodvorske in mu-
ricodolske živine, torej je mešanica obeh ravno imenovanih
pasem. Ali kar se tiče telesa, je podobnejše zadnjemu (mu-
ricodolskemu) kakor marijinodvorskemu.

Kakšnega telesa je murbodensko govedo? — Glava s
srednje dolgimi, rumenkastimi, na koncih črnimi, na stran,
navzgor in malo naprej zakrivljenimi rogovi, je dovoljno
dolga in precej široka. Smrček mu je sivočrn s takšnim
svetlim trikotom, kakoršnega smo opisali pri muricodolcih.
(Glej str. 41.) Precej močen vrat je okrašen z dolgim pod-
vratnikom. Kom je visok in tudi širok, hrbet skoro raven
in obilen, ledje je široko, križ je precej razvit in zadostno

45

mesnat. Rep z obilnim, deloma črnim, deloma belim čo¬
pom, je visoko nastavljen. Prsi so precej široke in prilično
globoke. Oplečje je močno; noge so visoke, zastavne, de-
belokoščnate in trdne. Parklji so črnkasti, ali rujavkasti in
črno obrobljeni. Dlačja barva je temnorujava, samo okoli
očij se nahajajo svetlejše pege. Slednjič je koža debela, ali
vendar mehka.

Murbodenska živina, ktero imenujejo tudi „štajersko“,
nahaja se v okolici Judenburga, Knittelfelda in Sv. Mihela
(v štajerski kronovini). Kakšna je vendar za užitek ? Dobra ,
mnogo boljša od muricodolcev.  Za časa molžne dobe, t. j. v
300—330 dneh namolzejo od jedne krave 1800 litrov mleka,
torej 300—400 litrov več, kakor od muricodolske. Tudi za
pitanje je murbodensko govedo mnogo sposobnejše od mu-
ricodolskega. Za vprego je sicer za spoznanje slabejše, toda
navzlic temu moramo priznati, da so murbodensJci voli  —
izvrstni delavci.

Labodsko (lavantinsko) govedo se nahaja na vzhod¬
nem delu koroške in na zapadnem štajerske dežele, torej na
koroško-štajerski meji. Sorodno je marijinodvorski goveji
živini. Telesa je dolgega, močnega, okroglega, povitega, lič¬
nega in prikupljivega. Noge niso sicer preveč debele, ali
jako visoke. Precej debela, svetlorudečkasta (rožasta) koža
je mehka ter porastena s fino, belo, rumenkastobelo ali belo-
sivkasto dlako. V ostalem pa je labodska živina podobna
marijinodvorski. Ko bi smel na njej kaj grajati, povedal
bi samo to, da ji je križ malo prešibek, in da so hlače pre¬
malo mesnate.

Dobro spitan vol more imeti 400—450 kilogramov či¬
stega mesa, o čemur sem se prepričal večkrat v beljaški
klavnici. Sicer se pa tudi precej dobro razvija ter se do¬
volj hitro debeli. Meso mu je tankovlaknato, z maščobo
prepreženo in jako slastno. 1  Dalje je labodska živina dobra
za vprego, in tudi gledd molže ji ne smemo nič očitati,
kajti jedna krava ima na leto poprečno do 1800 litrov
mastnega mleka.

6. Pokrajinsko ali deželsko govedo.

Deželska goveda so nekaka mešanica; ona ne spadajo
k nobeni doslej opisanih pasem. Sicer so podobna sem ter

1  Znano mi je, da so plačevali mesarji cent mesa labodskega go¬
veda po goldinarju dražje, nego meso beljanske živine.

46

tja nekoliko dolinski, druga pa hribovski živini; toda naj¬
bolj slična so — ako smemo sploh o sličnosti govoriti —
majhnim vrstam stepne goveje živine.

Pokrajinskim govedom prištevamo vse one živali, ktere
rede v takih krajih, kjer je živinoreja prav malo, ali bolje
rečeno, prav nič razvita, kjer se ne brigajo niti za umno
držanje, niti za pravilno rejo. V slovenskih deželah spada
k pokrajinski živini nekaj goved po Dolenjskem, Notranj¬
skem, na Krasu in po Goriškem. Nikakor pa ne smemo
misliti, da nimajo v navedenih krajih lepe in za različne
dohodke koristne živine. Nekteri gospodarji hranijo namreč
prav dobre in lične, iz tujine vpeljane, ali s pridnostjo in
umnostjo doma prirejene živali.

Deželska goveda so kaj različne telesnosti in nejed-
nakih svojstev. Pri njih ni stanovitnosti, niti v velikosti,
niti v zunanjosti, niti v barvi, niti slednjič v užitkih. Ko bi
hotel vendar kaj skupnega povedati, rekel bi samo toliko,
da je deželsko govedo najmanjše, najbolj utrjeno (to je nje¬
gova najlepša lastnost), da pa ni posebno prida niti za meso,
niti za mleko, toda za vprego ni ravno preslabo.

Doslej smo slišali o pokrajinski goveji živini le prav
malo dobrega. Zakaj pa je vendar tako slaba? Ali je res
tako pokažena, da je ni mogoče zboljšati? Nato  vprašanje
sledeči odgovor: Živinorejci bi jo lahko predrugačili in

zdatno zboljšali, ko bi jo umno držali, tečno krmili, in ko ne
bi puščali vsake pokveke za pleme.  Le oglejmo si goveda
zvedenega posestnika, kterih ni ta kupil na Holandskem,
niti v Švici in tudi ne na Solnograškem, ali vendar so
precej lepa, imajo srednjo mero mleka, so dobra za vožnjo,
in tudi mesarji se jih ne ogibljejo. Odkod je le dobil takšno
živino? Iz svoje domače, deželske jo je vzredil. Glej ga
no razumnika! Kako je vendar ravnal, da ga v prihodnje
lahko tudi mi posnemamo, zato da dosežemo v govedoreji
več dobička kakor doslej. Tako-le:

1. ) On odbira za pleme izmed domačih živalij najboljše
in najsposobnejše; toda on ne izbira samo enkrat, temveč
zaporedoma in stanovitno. Vsake, tudi najmanjše telesne
napake (o tem kasneje) se skrbno ogiblje. Ktero živinče se
mu ne vidi za razplodbo prikladno, onega nikoli ne pri¬
pušča, ampak ga redi samo za delo in za vožnjo, a slednjič
ga proda v mesnico.

2. ) Razumen gospodar plemeni jednako govedo z jed-
nakim in najsposobnejše z najprikladnejšim, t. j. svojo naj-

47

lepšo in najboljšo kravo vodi k onemu juncu, kteri ji je
najbolj sličen in za plemenitev najbolj sposoben.

3. ) Nikoli ne pripušča niti prestare, niti premlade ži¬
vine, ker mu je znano, da je pri prvi že oslabela životna
moč, a pri drugi je še ni. Telico vodi tedaj, ko je dovršila
1V 2  leto, ter jo pripušča do 10., ali kvečjemu do 12. leta;
junca pripušča še le tedaj, ko je dovršil 18—20 mesecev,
ter ga pusti plemeniti do 5. ali 6. leta.

4. ) Breje krave krmi prav tečno, a zadnjih 14 dnij pred
storitvijo jim pritrga nekoliko piče; dalje jih varuje vseh
škodljivostij, ki povzročujejo zvrženje. (Glej v I. knjigi na
132. strani.)

5. ) Tele pusti dolgo časa pod vimenom. Po odstavi,
ktero izvrši polagoma, hrani ga tečno in drži umno, ker mu
je znano, da si na ta način poveča in tudi zboljša goveda.
Ko je tele nekoliko odrastlo, izpodi ga za lepega vremena v
tekališče, ali vsaj na vrt, da se v svežem zraku po volji na-
skače; hoja na planem pospešuje namreč razvijanje in rast
ter utrjuje zdravje.

6. ) Tudi že odrastlo živino krmi kar najbolj tečno;
on se drži resničnih pregovorov: »Dobra klaja — lepa ži¬
vina", in »pasma prihaja skoz gobec". Razun tega snaži
svoje živali ter jih umno glešta, postavlja zdrave hleve ter
skrbi, da so isti čisti in vedno dovolj gorki; tudi v tem se
ravna po pregovoru: »Snaga in strežba sta pol krmljenja".

Tako odreja umni gospodar svojo živino. Njegov trud
ni zastonj, temveč se mu prav dobro izplačuje. Na ta način
si je vzredil koristna domača goveda, in ni mu treba segati
po dragih tujih pasmah. On je svoja goveda zdatno zboljšal,
dasiravno jih ni požlahtnil. Seveda pa mu gre zboljšanje še
hitreje izpod rok, ako si priskrbi krajevnim razmeram in
domačim kravam primernega bika plemenite pasme.

7. Ktera goveda so najprikladnejša za slovenske
pokrajine?

Ako zapustimo v duhu domači kraj in se ozremo malo
po svetu, vidimo goveje pasme, ktere so za posamezne
užitke kaj izvrstne. Tako na pr. so holandske in monta-
vonske krave vrlo dobre za molžo, šorthornsko govedo je
izvrstno za debeljenje, a ogerski vol je najboljši za vožnjo.
Ali to so samo jednostranski dohodki, kajti za ostala dva
užitka je vsaka izmed omenjenih pasem dokaj slabejša.

48

Ali bi se izplačala v naših krajih čistokrvna reja prej
navedenih živalij ? — Ne,  glasi se odgovor na to vprašanje.
Holandsko govedo ima v svoji prvotni domovini izvrstne
pašnike s sladkimi in bujnimi travami, dalje primerno pod¬
nebje, zeld dobre hleve in kaj umno strežbo. A pri nas
vsega tega ni. Našemu živinorejcu primanjkuje namreč ve¬
činoma dobrih pašnikov, dalje se ozira premalo na gleštanje,
a tudi podnebje je pri nas drugačno. Holandsko govedo
bi se v naših krajih kmalu spačilo in bi izgubilo mnogo
dobrih svojstev. Torej ni čistokrvna holandska in njej so¬
rodna živina za našega kmeta. Toda za požlahtnjenje de¬
želskih goved ni prenapačna, ker poviša pri potomstvu ko-
likost mleka in povzroči hitrejše debeljenje. Pa tudi reja
čistokrvnih šorthornskih goved ni za naše razmere pripo¬
ročljiva. Pomisliti je namreč, da so kratkoroge angleške
živali navajene na najtečnejšo krmo in na najvzornejšo
strežbo. Tega pa pri nas ni. Z našo govedorejo bi šlo
rakovo pot, ko bi hoteli odrejati čistokrvna šorthornska go¬
veda. Recimo pa za vzgled, da bi jih izkušeni živinorejci
baš tako skrbno negovali kakor Angleži; ali tudi v tem slu¬
čaju bi se reja ne izplačala, ker je v naših krajih meso
mnogo cenejše, kakor na Angleškem. Ako si pa priskrbimo
šorthornskega bika ter z njim plemenimo deželske krave, tedaj
bode potomstvo hitreje rastlo ter se bode boljše in uspeš¬
neje debelilo. OgersJca goveja  živina je sicer za delo iz¬
vrstna, srednje dobra za pitanje, toda mleka ima izvenredno
malo. Stepno govedo ugaja za mrzlejše kraje , 1  ker je jako
utrjeno; dalje je na mestu tam, kjer potrebujejo dobrih de¬
lavnih volov, in kjer ne morejo slednjič mleka lahko spra¬
viti v denar. Naš gospodar pa ne redi govejih živalij za
posamezne dohodke, ampak za vse tri glavne užitke: za
meso, za mleko in za vprego. Zategadelj si mora preskrbeti
takih goved, ktera so za vse tri dohodke dobra.

Kako je z deželskimi govedi ? — Naša pokrajinska go¬
veja živina se more sicer toliko zboljšati — kakor smo sli¬
šali v prejšnjem sestavku — da je za vse tri glavne užitke
prilično sposobna. Toda umni živinorejci tujih krajev redd
takšna goveda, ktera so za meso, za molžo in za vprego
mnogo boljša, nego naša najskrbneje držana pokrajinska.
Teh goved si bomo torej pridobili za naše kraje, ona veljajo
za naše živinorejce.

1  V naših slovenskih deželah pa ni Bog vš kako mrzlo.

49

Ozrimo se malo nazaj in oglejmo si bernsko govedo.
(Glej stran 36.) Isto donaša na leto okoli 2000 litrov do¬
brega mleka. Voli so močni, trdni in krotki delavci; dalje
se dobro spitajo ter postanejo zeld težki. Torej si bodemo
nakupili kar bernskih plemenjakov, misli si morda kdo, ter
bomo z njimi plemenih deželske krave. Le počasi, prijatelj!
Navaden poljedelec ne sme tako ravnati; samo premožnejši
gospodarji in društva si morejo omisliti bernskih bikov.
Gikasti švicarski junci so namreč že na mestu jako dragi,
a vrh tega so tudi stroški za dogon precej veliki. Nadalje
je treba premisliti, da so bernska goveda precej izbirčna, in
da so navajena na dobre pašnike. No, zakaj bi pa vendar
hodili po bike plemenjake v daljno Švico, ker se nahajajo
bližje tako dobri junci, kakor so cikasti bernski, ali še boljši
od jednobarvnih švicarskih. Tudi v naši Avstriji imamo
goveda, ktera so za naše razmere sposobnejša od švicarskih,
in sicer iz tega vzroka, ker so manj omehkužena, in ker
niso v klaji tako močno izbirčna. V mislih imam namreč
pincgavsko , beljansko, marijinodvorsko, murbodensko, labodsko
(lavantinsko) in muricodolsko govejo živino.

Pincgavska pasma  je velika, lepa, krotka ter je dobra
za meso, za mleko in za vprego. Dalje ni glede klaje pre¬
več izbirčna. Beljanska pasmina  je slična pincgavski, in
ker je nekoliko nižja, zatorej se bolj prilega našemu dežel¬
skemu govedu. Obe živali prenašata telesnost in svojstva
s precejšnjo gotovostjo na mladiče. Sem ter tja slišimo
govoriti, da uspevajo beljanci in pincgavci samo v goratih
krajih. Ali ta trditev ni povsem resnična. Omenjena go¬
veda napredujejo tudi v nižavah, samo dobre klaje jim dajaj
in umno jih drži. Zategadelj si jih smejo omisliti brez
obotavljanja tudi dolinci po Notranjskem, Dolenjskem in
Goriškem. Pincgavska , oziroma beljanska goveda so najboljše
in najprikladnejše živali za vse slovenske pokrajine.  — No,
zdaj naj sledi nekoliko razločkov. Večja pincgavska goveja
živina je boljša za vprego, raste hitreje, in pitanci se rajši
debelijo, a manjša beljanska živina je bolj mlečna, ali kar
se tiče pitanja in vožnje, pa za trohico slabejša. Glede na
to dajemo ta-le nauk: Kjer se mleko lahko strži, tam so na
mestu manjše beljanske živali, a za pitanje, oziroma za
vprego, naj se vzrejajo največja in najtežja pincgavska goveda.

Muricodolsko govedo  je glede pitanja in molže slabejše
od pincgavskega, ali kar se tiče vožnje, presega ga zdatno.
Ker ni muricodolska živina v klaji izbirčna, in ker je za-

Umna živinoreja II. 4

50

dostno utrjena, zategadelj ugaja osobito za one kraje, kjer
vozijo večinoma z voli.

Marijinodvorska živina je glede hitre rasti in glede
uspešnega debeljenja najboljša izmed vseh goved, v Avstriji se
nahajajočih.  Ker mora biti posestniku na tem ležeče, da
se mu goveda čim hitreje in kar najbolj podebelijo, za¬
torej je priporočati, da si priskrbi za zboljšanje deželskih
goved marijinodvorskega junca. Kako je z molžo? Tudi
glede na ta užitek je marijinodvorska goved dobra. Voli so
za vprego prav dobri. Zaradi teh lastnostij je marijino-
dvorsko govedo za požlahtnjenje pokrajinskih živalij boljše
in mnogo prikladnejše kakor muricodolsko. Labodska go¬
veda so jednaka marijinodvorskim.

Murbodensko govedo  je za vse tri glavne užitke dobro,
a vrh tega je mnogo lepšega telesa kakor muricodolsko. Za
molžo in za pitanje je boljše, toda za vprego je za spoznanje
manj vredno od muricodolcev. Ali vendar naj nihče ne
misli, da niso murbodenski voli dobri za vprego — oni niso
samo dobri, ampak izvrstni. Murbodenci so torej vrlo dobre
in za požlahtnjenje naših deželskih goved jako prikladne živali.

Po teh opazkah pridemo do sledečega zaključka: Pinc-
gavska, oziroma beljanska goveja živina je vrlo dobra in ko¬
ristna ter uspeva ne samo v goratih, ampak tudi v nižavskih
pokrajinah; ona bodi slovenskemu posestniku pravi vzor ali
pratik dobrih živalij. Dalje je marijinodvorska pasma vse
hvale vredna, bodisi za požlahtnjenje ali čistokrvno rejo. Za¬
tem slede: murbodenska, labodska in muricodolska goveda.  —
Kameniti kraji, tako na pr. Kras, niso pripravni za rejo ve¬
likih pasem; tam je najbolj na mestu mala vrsta utrjenih
stepnih goved.

Pri nakupovanju tujih juncev je gledati po mogočosti
na barvo. Ona ne vpliva sicer na dobroto dotičnega živin-
četa, ali vendar se je ozirati tudi na lepoto, in to posebno
tam, kjer se ne prodajajo goveda naravnost mesarju. Ako
je domača živina temne, črne ali sive barve, tam se pri¬
lega murbodenski, muricodolski ali jednobarvni švicarski
junec. Za belo ali rumenkasto živino si omislimo rumen¬
kastega marijinodvorskega, ali bolj svetlega labodskega bika.
Tisti posestniki pa, ki imajo večinoma rudeče ali rudeče-
cikaste krave, naj skrbe za pincgavske, beljanske, in sled¬
njič, če je mogoče, za bernske plemenjake. V obče pa pre¬
našajo rudečecikasti beljanci in rumenolisasti pincgavci svojo

51

barvo tako gotovo na potomstvo, da jim postane isto v
kasnejših kolenih popolnoma jednako.

Nadalje se je pri odbiranju tujih pasem ozirati na ve¬
likost. Vpeljani junci morajo domačo živino zboljšati in
tudi povečati, zatorej naj bodo nekoliko večji od krav,  ker s
tem je mogoče doseči, da bo postajalo potomstvo od kolena
do kolena večje in zarodnejše.

Opomba. Gori navedene opazke (o vrednosti tujih pa¬
sem za slovenske pokrajine) ne veljajo za vse slučaje. Tu
smo se ozirali le na manjše in srednje gospodarje. Pre¬
možni in umni veleposestniki, kteri imajo na razpolaganje
dovolj tečne klaje in zvedeno družino, morejo vzrejati čisto¬
krvna nižavska, švicarska, šorthornska ali še druga goveda.
Ali pa s tako rejo dovolj prirede, t. j. ali se jim ista izplača,
to je seveda drugo vprašanje. Toda nekteri premožni ljudje
ne gledajo toliko na denar, temveč rede izvenredno lepe
živali bolj iz baharije in ponosa. A navadnemu živinorejcu
ni na tem ležeče, ampak njemu je gledati, odkod bode imel
več dobička.

B. Konji jutrovih dežel.

Konja rabimo za vožnjo, za ježo in za nošnjo tovorov.

Jahalni konj,  kteri naj bo 155—165 centimetrov visok,
mora imeti majhno glavo, tanek vrat ter dolgo in poševno
oplečje. Kom mu bodi visok in dolg, hrbet trden, širok in
kratek, ledje obilno, močno in kratko, križ pa dolg. Prednje
in stranske prsi naj bodo čim širje. Noge z zarodnimi členi
morajo biti precej dolge in dovolj trdne; bicelj bodi močen,
a predolg in preveč navpičen ne sme biti.

Konj za kočije  naj bo večji, daljši in močnejši. Hrbet
bodi precej dolg, a jahalni konj mora imeti kratek hrbet.

Kmetijski konj  naj ima zarodne in debele kosti ter za¬
stavne noge. Glava bodi srednje zarodna, vrat kratek, toda
močen, a prsi velike in široke. Dalje mora biti ravnega
hrbta, širokega križa in srednje velikosti (155—165 centi¬
metrov).

Težki vozni konji  naj bodo večji in v vsem zarodnejši
od kmetijskih.

Tovorni konj  je majhen, ali jako koščnat, vztrajen in
zelo trdnih nog.

Zavoljo lažjega pregleda hočemo razdeliti konjske
pasme po deželah, v kterih se nahajajo, in sicer tak6-le:
1. Konji jutrovih dežel, 2. angleške konjske pasme, 3. konji

4*

52

avstrijsko-ogerskega cesarstva, in 4. najimenitnejši konji po
ostalih deželah.

Jutrove dežele imenujemo prav za prav one azijatske
pokrajine, ktere ležd od nas proti vzhodu. Ali vendar pri¬
števamo k njim izjemno tudi Arabijo, Egipet, Perzijo in
turške dežele v Aziji.

Najplemenitejši in najlepši konj jutrovih dežel je:

Arabski konj. Maloverjetna pravljica trdi, da izvirajo
arabski konji od onih kopitarjev, ktere je imel svoje dni
modri kralj Salomon. Druga bolj verjetna govorica pa pravi,
da je arabski konj potomec peterih kobil Mohameda, usta¬
novitelja mohamedanske vere.

Arabci pravijo svojim najplemenitejšim konjem, ktere
delijo v 5 pasmin, kohlani.  Iz dežele jih ne dajejo radi;
posebno kristjan mora odvagati žlahtnega arabskega kopi¬
tarja skoro z zlatom. Kajti krivovernemu Arabcu se zdi
pregrešno, dati svojega ljubega konja krščenemu človeku.
Zategadelj pa je jako verjetno zatrjevanje, da je večina z
imenom arabskih k nam pripeljanih konj le sirskega poko-
lenja. Bodisi temu, kakor že hoče, toliko je vendar res¬
nica, da so prignali v dvorno kobilarno v Lipico in Pre¬
stranek (Notranjsko) nekoliko najžlahtnejših arabskih konj.

Plemeniti arabski konj je v resnici kaj lepa žival —
najlepša izmed vseh kopitarjev vsega sveta. Ali še več ka¬
kor lepota, vredna je njegova hitrost in urnost. V hlevu
stoječega ne ceniš sicer mnogo, ker se prezaspano drži. Ko¬
rakoma idoč se rad izpodtika, ali v diru (kedar dreplje) in
v skoku pokaže še le svojo posebnost in izvenredno hitrost.
V diru stegne in privzdigne glavo, nosnice se mu povečajo,
griva in rep mahata v zraku, velike oči se živo leskečejo,
in žival dirja kakor — blisk. Razun lepote in hitrosti mo¬
ramo še to pohvalno omeniti, da je arabski konj jako po¬
učen, in da strpi sila mnogo. Primeri se, da ne dobi po
ves dan vode in po dva dni ne klaje, ali vendar ga jahajo
brez konca in kraja. V prvotni domovini sta mu najna-
vadnejša klaja ječmen in trava.

Arabski konj je take-le vnanjosti: Lepa, suha in lična
glava se sme imenovati prej kratka kakor dolga. Ušesa so
srednje dolga, gibčna in na koncih malo nazaj zakrivljena.
(Glej sliko 11.) S svetlo, kratko in fino dlako pokrita koža
je tako tanka, da vidiš lahko pod njo ležeče krvne žile, t. j.
konj je suh.  Celo je široko, ravno, suho, t. j. krvne žile
moreš prešteti; nos je navadno raven. Lice (glej „Domači

53

Živinozdravnik“ str. 27., slika 1., številka 6.) je precej ve¬
liko in obilno; medčeljustni prostor je širok. Ustne so tanke
in kratke, nosnice pa velike in prostorne. Oči, iz kterih se
bere poučnost in iskrenost, so velike, bistre in živo bliščeče.
Z lepo, fino, posebno na tilniku precej dolgo grivo okrašen
vrat je primerno dolg, suh in proti tilniku nekoliko izbočen.
Visok in dolg kom preide v raven in močen hrbet, kteremu
sledi kratko, široko, obilno in polagoma se povišujoče ledje.
Križ je raven, dovolj obilen in precej dolg, na obeh straneh

Slika 11. Arabski konj.

lepo okroglast ter se konča v dolg, močno obrastel, visoko
nastavljen in od života stoječ rep. Oplečje je poševno, do¬
volj dolgo, prsi pa široke in globoke. Dalje so lakotnice
kratke in zalite; hlače (zadnji nogi od skočnega člena na¬
vzgor) so široke ter jako mesnate. Na trdnih in suhih nogah,
na kterih je mogoče prešteti vse kite in žile (noge so torej
suhe), vidimo srednje dolg bicelj in kaj lepa, trda, pravilna
kopita. Mimo vseh arabskih konj, kteri so 150—155 centi¬
metrov visoki, so belci najbolj čislani, toda sem ter tja se
nahajajo tudi kostanjevci in rujavci.

54

Takšen je plemeniti arabski konj, kteri se je razširil
malo ne po vsej Evropi. Tudi naša avstrijska država je
nakupila nekaj čistokrvnih in več polkrvnih arabskih žreb¬
cev, da zboljšava z njimi deželske konje, in da pospešuje
konjerejo v obče.

Ko bi smel žlahtnim arabskim konjem kaj očitati, rekel
bi samo to, da so malo prenizki.

Ali vendar rede Arabci tudi slabejše, za navadno delo
namenjene konje, kterim pravijo kadiši.  Oni so sicer večji
od žlahtnih, toda lepi niso. Arabec se namreč za pleme-
nitev bornih konj prav nič ne briga, a plemenite odreja z
največjo pridnostjo in brižnostjo.

Žlahtni berberski konj  je doma v severni Afriki. Na¬
stal je iz arabskega, kteremu je s tem razločkom popolnoma
podoben, da ni tako ličnega telesa; križ mu je bolj navpi¬
čen in rep nizko nastavljen. Gledb na vztrajnost in ple¬
menitost je kaj mnogo zaostal za žlahtnim arabcem.

Sirski konj  (v turški Aziji) je sicer večji in močnejši,
ali manj plemenit in manj vreden od arabskega, čeravno
se pretaka po njem mnogo žlahtne arabske krvi. Sirske
konje priženo čestokrat v Evropo ter jih prodajajo z imenom
arabskih.

Perzijski konji  so kaj lepi, za arabskimi, kterim so
zel6 sorodni, najlepši izmed vseh iztočnih. Glavna razlika
med njimi je, da so perzijski večjega (sploh največji mimo
vseh jutrovih) in daljšega života. K nam jih nikdar ne pri¬
peljejo.

Turkom n nsM konj  je 160—165 centimetov visok in jako
močen. Po njem se pretaka sicer nekoliko arabske krvi,
ali navzlic temu je neličnega, premesnatega telesa in navpič¬
nega križa. V turški državi cenijo turkomanske konje za
vojaške namene.

Egiptovski kopitar  je podoben arabskemu, v obče pa
jb večji in manj plemenit.

Kavkaški konj  je prav dober za brdovite kraje, ker je
v hoji spreten in kaj potrpežljiv. Lep ni, čeravno je z arab¬
skim nekoliko požlahtnjen.

Mongolski kopitar  je doma v srednji Aziji, Indiji, na
Kitajskem, razun tega pa se nahaja tudi v Sibiriji. Telesa
je neličnega, voglatega, z ven stoječimi kostmi, sicer pa strpi
jako mnogo in je prav hiter za tekanje.

Kozaški konj  je podoben, kar se tiče vnanjosti, vztraj¬
nosti in urnosti, mongolskemu. V novejšem času so ga za-

55

čeli zboljševati z arabskimi in s srednje težkimi konji zapadnih
dežel. Vsled tega je postal precej lepši, nekoliko večji in
tudi za vprego sposobnejši.

9. Angleške konjske pasme.

Angleži so najboljši živinorejci vsega sveta. Že pred
davnim časom so poskušali zboljševati svoje domače živali.
In to se jim je popolnoma posrečilo, mogoče da v večji
meri, kakor so se nadejali.

Angleži imajo dandanes za posamezne dohodke (užitke)
izvrstna goveda, zelo dobre ovce, najboljše prašiče, toda
prvo in najimenitnejše mesto zavzemajo njih konji. Na An¬
gleškem so si vzredili namreč nad vse hitre dirjalce, vrlo
dobre jahače ter izvrstne vprežne, za lažjo in težjo vožnjo
prav dobre konje. Te občudovanja vredne uspehe so dosegli
s skrbnim izbiranjem plemenske živine, z nakupovanjem
primernih živalij tujih pasem in slednjič z umno strežbo in
pravilnim držanjem.

Angleški čistokrvni dirjalec ni vzrastel prvotno na
domači zemlji. Angleži so si nakupili namreč arabskih in
berberskih konj obojega spola ter so jih medsebno pleme¬
nih doma na Angleškem. Zarod se je sčasoma močno iz-
premenil — nastala je nova konjska pasma. Zakaj so se
vendar arabski in berberski konji predrugačili? Zato, ker
je na nje vplivalo različno podnebje, drugačna klaja, boljša
strežba itd. Najglavnejši vzrok pa je, da so odbirali Angleži
samo take konje za daljni razplod, kteri so se posebno od¬
likovali na drkališču. Angleški čistokrvni tekalci niso sicer,
kar se tiče lepote, najličnejši 1  (arabci so mnogo lepši), ali v
skoku nadkriljujejo vse ostale konjske pasme. Toda precej
moram omeniti, da ne morejo dolgo časa teči, temveč da
so vrlo hitri samo za majhne daljave. Najurnejši dirjalec
preteče v jedni minuti skoro ves kilometer , t. j. dobro četrt
ure peš hoda.  Toda veliko prtljage mu ne smeš nalagati,
dolgo časa ga ne smeš poditi, in jezdec mora biti čim lažji.
Za svojo izvrstno in občudovanja vredno hitrost pa zahteva
vrlo dobre klaje in najskrbnejše strežbe, med tem ko je
arabec manj razvajen. Arabski konj se ne upeha tako hitro,
more več nositi, zadovoljen je s slabejšo klajo in z manj
umnim gleštanjem.

1  V obče gledajo Angleži bolj na hitrost, kakor na lepoto.

56

Angleži imajo za svoje dirjalce posebne rodopisne
knjige, v kterih je dokazano pokolenje vsakega čistokrvnjaka
nazaj do druge polovice 17. stoletja, t. j. dotlej, ko so za¬
čeli vzrejati današnje preimenitne dirjalce.

Angleški brzec je takšen: On je stegnjenega, precej
dolgega, šibkega, lepo povitega telesa ter visokih in finih
nog; visok je blizu 170 centimetrov. Glava z velikimi bi¬
strimi očmi in s srednje dolgimi, po koncu stoječimi ušesi,
je precej ,'dolga in proti koncu nekoliko šiljasta; vendar
imajo posamezni konji malo preveč mesnate glave. Vrat,
kterega krasi precej dolga, fina griva, je dolg, ozek in le na
tilniku za spoznanje izbočen; vsled tega ga drži žival malo
ne vodoravno. (Glej sliko 12.) Kom je precej visok, hrbet

Slika 12. Angleški dirjalec.

raven in trden, ledje široko in močno, dalje je križ dolg,
precej ozek in vzadi prilično viseč; zategadelj je rep bolj
nizek, kakor pri arabcu. Prsi so sicer obilne, ali vendar
bolj dolge kakor široke. Trebuh je majhen, kakor pravijo,
proti ledju potegnjen (podrecan); lakotnice so ozke in precej
dobro zalite. Noge so v primeri k šibkemu telesu visoke
in tako suhe, da se morejo skoro vse kite prešteti na njih ;
kolena so dovolj močna, ali skočni členi so sem ter tja ne¬
koliko preozki. Angleški brzec ima na tanki koži, skoz ktero
se vidijo krvne žile, kratko, fino, večinoma kostanjevo ali
rujavo dlako.

Najpoglavitnejši vrlini angleškega dirjalca sta: nepre-
sežna hitrost za majhne daljave in vrlo cenjena sposobnost za

57

prenašanje lastnostij na mladiče.  On je vsled dolgo časa
trajajočega, čistega plemenjenja v svojih svojstvih tako utrjen,
da jih prenese z gotovostjo na zarod, čeravno se plodi z
drugimi, različnimi pasmami. In baš zaradi tega kupujejo
posamezne države v povzdigo domače konjereje angleške
žrebce; tudi naša avstrijska vlada ima dandanes nad 60 an¬
gleških plemenjakov. Precej pa moramo poudarjati, da an¬
gleški samci niso sposobni za zboljšanje kmetijskih,  ampak
samo za požlahtnjenje jahalnih konj.

Polkrvnjaki ali konji na pol čiste krvi  so nastali iz
navadnih deželskih (nepožlahtnjenih) kobil in čistokrvnih
žrebcev. Oni so močnejši, bolj zastavnega in manj prikup-
ljivega telesa, kakor čistokrvni dirjalci; dalje so za pleme
slabejši, manj hitri, ali izvrstni za vožnjo in za navadno
ježo. Sem spadajo:

Angleški lovski konji,  ki so nastali iz križanja močnih
in najboij koščnatih deželskih kobil in čistokrvnih dirjalcev.
Telesa so jako trdnega, kakor pravijo, jeklenega. Glava jim
je debelejša, vrat zarodnejši, noge so nižje in bolj močne,
kakor pri čistokrvnjakih. Kopita so jim velika in jako trdna;
vid jim je izvrsten. Vrh tega so kaj mirni, poučni in do
skrajnosti vztrajni — v tem oziru zares občudovanja vredni.
Včasi skačejo ves dan s precej težkim lovcem na hrbtu črez
jarke, po grmovju, hribovju in skalovju, toda navzlic temu
ne omagajo. Kar se tiče vztrajnosti in potrpežljivosti so v
resnici največje hvale vredni.

Koh  se imenuje navadni angleški jahalni konj, kteri
izvira od čistokrvnih žrebcev in polkrvnih (na pol požlaht-
njenih) samic.

Doslej smo govorili le o jahalnih, zdaj pa moramo po¬
vedati tudi nekoliko o vprežnih konjih. Na Angleškem rede
izvrstne vprežne konje, ne le za kočije, ampak tudi za kme¬
tijska in za najtežja vožnja dela.

Konj za kočije  je nastal na ta način, da so plemenili
težke kmetijske konje s čistokrvnimi žrebci. On je dolgega
in visokega telesa, zale postave — za kočijo je kakor na¬
lašč stvarjen. Toda za kmetijsko in za težko vozno vprego
je malo sposoben.

Kmetijski konji.  Na Angleškem rede več vrst kmetij¬
skih konj, kteri se med seboj samo v tem razločujejo, da
so jedni večji, a drugi manjši. Tu hočem opisati samo nor-
folskega konja, in sicer iz tega vzroka, ker imamo v naši

58

Avstriji za požlahtnjenje deželskih konj tudi nekoliko nor-
folskih žrebcev.

Norfolski konj  je za kmetijska dela izvrsten in tudi v
kočiji se zna primerno obnašati, ker je precej lepe vnanjosti,
in ker je v diru posebno skočen (dobro dreplje). Glava mu
je v gornjem delu precej debela, na čelu izbočena in proti
nosnicam povoljno tanka. Vrat mu je močen, zadostno
širok in precej na kvišku stoječ. Hrbet, kteri se proti ledju
polagoma povišuje, je trden, prilično raven in kratek. Križ
je širok, dolg in okroglast, a rep precej visok. Prsi so kaj

Slika 13. Norfolski konj.

dolge in tudi globoke, ali iz tega vzroka nezadostno široke,
ker so rebra premalo izbočena. Noge so mu močne, trdne,
koščnate in precej visoke. (Glej sliko 18.)

Težiti londonski konji  so največji izmed vseh kopitarjev
na vsem svetu. Od kopita prve noge pa do najvišjega
mesta na komu merijo 190, da, včasi celd 200 centimetrov.
Zaradi izvenredne velikosti so tudi od sile močni; dalje so
jako zarodni, debelih kostij in zeld širokih prsij — pravi
konjski velikani. Osobito londonski pivovarji se radi bahajo
s temi goljati, s kterimi razvažajo pivo po mestu.

59

Toda Angleži nimajo samo največjih, ampak imajo
tudi najmanjše svetovne konje, ktere imenujemo

ponije ali pritlikavce. Angleži imenujejo v svojem
jeziku vse one konje ponije, kteri so nižji od 150 centi¬
metrov ; v slovenskem jeziku jim pravimo konjički ali konj¬
ski pritlikavci. Najmanjši poniji, ki merijo komaj 110 ali
še manj centimetrov, nahajajo se na šotlandskih otokih.
(Glej sliko 14.) Barve so sivorujave, a rep in precej dolga
griva sta črna. Pritlikavcev, kteri so glede na vztrajnost
in potrpežljivost
jako cenjeni, ne
redčsamonaŠot-
landskem, ampak
tudi na otokih
Korziki, Sardiniji
in slednjič v se¬
verni Rusiji. Ne-
kteri prištevajo
ponijem tudi
majhne konje
balkanskega pol¬
otoka. Slika 14. Šotlandski konjiček.

10. Konji avstrijsko-ogerske države.

Avstrijska vlada pošilja po svojih deželah vsake pomladi
izvrstnih plemenskih žrebcev, kteri plemen ij o domače ali po¬
krajinske kobile. Uspeh je vrlo dober; cesarski plemenjaki
so našo konjerejo kaj zdatno povzdignili. Avstrijski konji so
zasloveli tudi v inozemstvu. Tuji kupci, kteri hodijo po av¬
strijske konje, puste marsikteri tisočak v naših pokrajinah.

Izmed avstrijsko-ogerskih konj naj omenim sledeče:

Piuegavski ali noriški konj. Naše dežele so bile
nekdaj rimske pokrajine in so imele druga imena, kakor jih
imajo dandanes. Tako na pr. so imenovali stari Rimljani
jeden del Spodnje Avstrije, dalje Solnograško, Štajersko
in Koroško z imenom Norikum  in prebivalce v omenjenih
deželah Noričane.

Stari Noričani, ki so bili po dokazu župnika Davorina
Trstenjaka najbrž Slovani, so imeli velike, močne in izvrstne
konje, ktere so imenovali po svoji pokrajini noriške. No¬
riški konj je bil zaradi svoje velikosti, moči in vztrajnosti

60

že pri Rimljanih močno cenjen. On je bil v tedanjem času
in še pozneje za vojaške namene zelo priljubljen in čislan,
ker je mogel nositi težko oboroženega vojaka črez najvišje
hribe. Noriški konj ali, kakor mu pravimo zdaj, pinc-
gavski  je dandanes skoro povsem takšen, kakoršnega so
poznali Rimljani že davno pred Kristusovim rojstvom. Pinc-
gavski konj je najtežji in najmočnejši v vsem našem ce¬
sarstvu.

Dandanes vzrejajo noriške konje na Solnograškem, v
okraju, kteremu pravijo Pincgav  (odtod ime pincgavski konji).
S Solnograškega so se zaplodili po Štajerskem, Gornjem in
Spodnjem Avstrijskem, po Koroškem, Gorenjskem, Tirol¬
skem in slednjič deloma tudi po Goriškem. Okoli Celovca,
Sv. Vida in Trbiža na Koroškem in na Gorenjskem sem
videl kaj lepe pincgavske, ali vsaj s pincgavskimi žrebci po-
žlahtnjene konje. Bistričani iz Ziljske doline na Koroškem
se kaj radi pobahajo s svojimi težkimi konji pincgavskega
pokolenja, kar jim seveda ne šteje nihče v zlo, ampak se
to le pohvalno omenja. Konji v navedenih pokrajinah so
sicer nekoliko nižji od izvirnih noriških, ali nasproti temu
so bolj povitega, skoro bi rekel, lepšega života. Ali vendar
se jim vidi na prvi pogled, da se pretaka po njih mnogo
noriške krvi — iz vsega telesa jim gleda pristni pincgavec.
Ako nočemo ali ne moremo prištevati teh konj noriški
pasmi, moramo biti vsaj toliko resnicoljubni, da jih uvr¬
stimo k samostojni, iz pincgavske pasme nastali pasmini.

Lahi iz gornje Italije hodijo radi po naše težke pinc-
gavce. Dalje pa jih nahajamo izjemno tudi po nekterih
deželah nemškega cesarstva.

Pincgavski konj  je jako močnega, zastavnega in širo¬
kega telesa. (Glej sliko 15.) Visok je 170 — 175 ali še celo
več centimetrov. Glava mu je zelo debela, težka, mesnata,
naravnost k tlom viseča (navpična); osobito dolnji del glave
in lice sta v primeri k drugim konjskim pasmam jako
obilna. Nos je običajno nekoliko izbočen (ovčji nos), oči
pa so majhne in globoke. Vrat je močno kratek, izvenredno
debel in širok; osobito pri žrebcih je zaroden, debel in tolst
(„špehast“) vrat močno cenjen; čim debelejši je vrat, tem
boljši je dotični konj za pleme. Noriški kopitar ima dalje
visok in širok kom; hrbet mu je izvenredno močen, jako
širok in malo uleknjen. Ledje je dolgo, mesnato in obilno,
a križ je jako širok in po sredini razklan, t. j. v sredini
križa se nahaja jamica. Razklan križ je stanoviten in stalen

61

znak pincgavskega konja.  Ako plemenimo pincgavsko ko¬
bilo z manjšim in lažjim žrebcem druge pasme, tedaj je
mladič sicer malo ličnejše postave in malo manjši od sa¬
mice, ali križ mu je prav gotovo razklan. Pincgavec ima
jako široke in globoke prsi ter močno oplečje. Noge so mu
debelokoščnate, zastavne in zelo trdne, a kopita so velika
in široka. Noriški konji so po barvi kostanjevci, tigri ali
belci s primešanimi rudečimi dlakami; najbolj cenijo one
živali, ktere imajo po križu med rudečerujavo dlako majhne
bele pegice.

Slika 15. Pincgavski konj.

Na Solnograškem pa imajo še drugačne konje, kteri
se od pravih pincgavcev razločujejo v tem, da so malo manjši
in nekoliko bornejši.

Gori opisani pincgavec je za težko vprego najboljši in
najsposobnejši konj v vsej naši Avstriji. Dalje je pincgavski
žrebec vrlo dober za plemenitev velikih deželskih kobil. Za
zarodne, zastavne in velike samice, kakoršne rede po Koro¬
škem, Štajerskem, Gorenjskem, deloma pa tudi po Dolenj¬
skem, so pincgavci najboljši in najprikladnejši plemenjaki.

Vse tiste živali, ktere so za težko vožnjo pripravne, in
ktere imenujemo za razloček od jutrovih ali iz teh nastalih
zapadne konje , imajo debelo in navzdol visečo glavo in prav

62

majhne oči. Toda konji jutrovih dežel, kakor tudi ostali
lažji, iz arabskih izvirajoči kopitarji so v tem oziru drugačni.
Oni imajo namreč ličnejše, manjše in bolj naprej stoječe,
t. j. bolj vodoravne glave ter večje in bistrejše oči.

Ogerski konj je ali navaden  (boren) ali pošlahtnjen.

Ogri so pripeljali bornega Jconja  s seboj, ko so se pre¬
selili iz svojih azijatskih planjav v pribojevane ogerske po¬
krajine. Navadni ogerski konj je majhen, komaj 150 centi¬
metrov visok ter nelepe in voglate telesnosti. Glava mu je
debela, medčeljustje ozko, vrat jelenji (na spodnji strani
izbočen), hrbet je precej trden, toda nekoliko izbočen (pu-
klast), ledje je dolgo in ozko, križ pa oster in močno podrt
(navzdol viseč), vsled česar je rep prav nizek. Kolki so iz-
venredno veliki in ven štrleči, sploh so vse kosti debele in
velike. Noge so nizke, toda jako trdne in močne. V obče
je ta živalica hitra, iskrena, živa in močno trpežna. Navad¬
nega konja, kterega rede samo revnejši poljedelci, so ple¬
menih z arabskimi in angleškimi žrebci, in iz te razplodbe
je nastal:

FoMahtnjeni ogerski konj.  On je večjega (160 centi¬
metrov) in mnogo lepšega telesa od navadnega konja. Glava
mu je daljša, a ne pretežka, vrat je ličnejši, kom višji in
hrbet širji. Ledje je mnogo širje in kračje, a križ je manj
navpičen. Noge so mu postale finejše in višje, ali navzlic
temu so vendar dovolj trdne. Požlahtnjeni ogerski konj
(glej sliko 16.) je iskren, hiter, živ, pretrpi silno veliko, toda
navajen je na boljšo klajo in na umnejšo strežbo od navad¬
nega (bornega). Požlahtnjene konje kupujejo ne samo za
avstrijske topničarje (kanonirje), ampak tudi Italija in bal¬
kanske državice jih izvažajo za vojaške potrebe.

V južni Ogerski rede večje konje (165 cm)  debele glave,
dolgega in zarodnega telesa, širokega in nekoliko upognje¬
nega hrbta, visokih ter močnih nog. V obče imajo te ži¬
vali postavo težkih, zapadnih konj, ktere so prignali tamošnji
naseljenci nemške narodnosti s seboj iz svoje prvotne do¬
movine.

Dalmatinski konj je majhna, toda trpežna in v hoji
sigurna živalica. Ker ima precej širok hrbet, zategadelj je
za nošnjo tovorov kaj sposoben. Najbrž je soroden balkan¬
skim kopitarjem.

V tržaški okolici in na Notranjskem imajo precej lepe,
deloma požlahtnjene konje, ktere so zboljšali žrebci pleme¬
njaki iz dvorne kobilarne v Lipici in Prestranku. Suho pod-

63

nebje kamenitega pogorja (krasa) ni govedoreji posebno
ugodno, toda konjem prija prav dobro.

Češki konj, kteri je 165—170 centimetrov visok, je za
poljedelske opravke, kakor tudi za težko vožnjo jako cenjen.
Glave je precej debele in mesnate, majhnih očij, srednje
dolgega in obilnega vrata ter širokega in močnega hrbta.
Nog je debelokoščnatih, zastavnih in trdnih. V obče je po¬

slika 16. Požlahtnjeni ogerski konj.

doben težkim, zapadnim konjem. Seveda imajo na Češkem
še drugačne, in sicer lažje ter lepše konje, po kterih se pre¬
taka več ali manj arabske ali angleške krvi.

Poljske konje delijo v navadne in požlahtnjene.
Navadni ali borni konj  je iskren, trpežen, živ, potr¬
pežljiv, toda lep ni. Glava mu je primeroma predebela, in
tudi ostali telesni deli (udje) niso lični. Navadne samice so

64

plemenih s čistokrvnimi arabskimi žrebci, in iz te razplodbe
je nastal:

Plemeniti poljski konj.  On je mnogo večji in lepši od
bornega; glede na zunanjo postavo in glede na lastnosti je
arabcu precej podoben in ni samo za ježo, ampak tudi za
lahko vožnjo močno cenjen.

Huculski kopitar. V Bukovini, na podnožju karpatskih
gora, prebivajo ljudje, kterim pravimo Huculi. Pečajo se
izključno z živinorejo. Huculski konj je majhen, 130—140,
k večjemu 145 centimetrov visok, ali jako trpežen, trden,
srčen, neustrašljiv in naposled pri delu silno vztrajen. Po
strmem gorovju nosi tovore ne le sigurno, ampak tudi ves
dan zaporedoma in se vendar ne upeha. Dunajsko društvo
konjske železnice kupuje kaj rado največje konjiče omenjene
pasme, in sicer zategadelj, ker so jako trdni in vztrajni. V
državni kobilarni v Radavcu tostran Litve rede najlepše
in največje žrebce huculske pasme, ktere razpošiljajo spo¬
mladi po postajah (štacijah), da plemene domače (huculske)
kobile.

Bosenske konje moremo razdeliti v dve vrsti. Prvi so
zeld majhni, 125—135 centimetrov visoki, dočim merijo konji
večje vrste 140—150, da, izjemno cel6 155 centimetrov.
Večji konji, kteri so požlahtnjeni z arabskimi žrebci, in
ktere vzrejajo večinoma le premožnejši mohamedanci, so
lepšega telesa od manjših. Oba konja (manjši kakor večji)
sta ubogljiva, nikoli hudomušna, trpežna, vztrajna, glede
klaje nad vse zadovoljna in v hoji po najslabših in kame-
nitih potih kaj sigurna. Osobito izvrstna sta za jahanje in
za prenašanje tovorov. Avstrijska uprava je nabavila pri¬
mernih tujih žrebcev, da zboljšavajo, oziroma da povečujejo
bosenske konje.

Noninee. Leta 1815. so prignali s Francoske v državno
kobilarno v Mezehegeš na Ogerskem žrebca normanske pasme,
kteremu so dali ime noninee (nonius). Tukaj so z njim
plemenih borne deželske kobile. Potomstvo je postajalo od
kolena do kolena bolj in bolj njemu podobno, in sčasoma
je nastala posebna konjska pasma, kteri pravimo noninsJca
konjska pasma.  V Mezehegešu odrejajo še dandanes no-
ninske žrebce, ktere pošiljajo za časa spuščalne dobe po
različnih avstrijsko-ogerskih deželah.

Noninee ločimo v večje in manjše.  Oni manjše vrste
so 161—166, večje pa 167—174 centimetrov visoki. Oboji
se odlikujejo z lepo skladnostjo vseh telesnih udov in s

65

trdnim, močnim, skoro bi rekel, jeklenim okostjem, kakor-
šnega bi zastonj iskal pri drugih konjskih pasmah. Sploh
so jako trdnega telesa, velikih prsij, širokega križa in močnih
nog. (Glej sliko 17.) Barve so skoro izključno kostanjeve.

Večji noninec  je kaj lep in močen konj, osobito za
težke kočije mu ni najti lahko vrste, ali tudi za težjo vožnjo
je vrlo dober. V avstrijski vojski ga posebno cenijo za hitro
prevažanje težkih topov (kanonov).

Slika 17. Noninec.

Manjši noninec  je malo manj lepega, toda kakor jeklo
trdnega telesa. Konjerejci ga jako hvalijo, ker je mirne krvi
(temperamenta), dalje ker je močno vztrajen, trden, potr¬
pežljiv in vsestransko poraben. On je v resnici izvrsten
konj, in to ne samo za vojaške namene, ampak tudi za
srednje težko breme in za kmetijske vožnje. Za srednje
velike deželske kobile, kakor se nahajajo na pr. po Dolenj¬
skem, je manjši noninec najsposobnejši in najizvrstnejši ple¬
menjak.

Lipiški konji. Konji iz dvorne ali cesarjeve zasebne
kobilarne v Lipici so nastali iz španskih, neapolitanskih,

TJmna živinoreja II. 5

66

danskih in čistokrvnih arabskih kopitarjev. Lipiški konji so
okoli 155 centimetrov visoki, živi, iskreni, zeld vztrajni, ne¬
utrudni ter imajo veličastno, visoko hojo. Telesa so kaj
lepega, ličnega in prikupljivega, ne predebelih in vendar
trdnih kostij, visokih in zadostno močnih nog, izbočenega,
z dolgo grivo okrašenega vratu, majhne in suhe glave ter
bistrih živih očij. Koža je fina, dlaka kratka, svetla ter ve¬
činoma bele barve. (Glej sliko 18.)

Slika 18. Lipiški konj.

Kladrubski konji, ktere vzrejajo v dvorni kobilarni v
Kladrubu na češkem, zaplodili so se iz neapolitanskih, špan¬
skih, čistokrvnih arabskih in angleških. Pri posebnih sve¬
čanostih jih vprezajo v cesarske kočije, v kterih se prav
veličastno ponašajo. Života so dolgega, glave precej obilne,
vratu izvenredno izbočenega, nosil napetega (ovnoglavci), a
nog visokih ter močnih, ktere pri hoji jako visoko vzdigu-

67

jejo. Griva je zeld dolga, a repna žima je tako močno na-
rastla, da se vleče po tleh. (Oglej si sliko 19.) Kladrubski
konji, kteri so 170—182 centimetrov visoki, so bele ali črne,
le izjemno rujave barve.

V posameznih deželah velike in mogočne Avstrije redd
kaj mnogovrstne, deloma borne, deloma s pincgavskimi,
arabskimi, angleškimi, normanskimi, norfolskimi in drugimi
žrebci zboljšane konje. Zaradi tega so avstrijski konji kaj
različne vnanjosti; zdaj so slični tej, zdaj drugi tuji, da,
včasi celo nobeni pasmi. Čiste domače avstrijske pasme
poznamo samo dve, namreč pincgavsko in huculsko.

Opomba. Kaj so zasebne (privatne) kobilarne? — S
tem imenom razumemo večje hleve umnih živinorejcev,
kteri drže mnogo prav dobrih, dotičnemu kraju primernih
plemenskih konj obojega spola. Izmed avstrijskih dežel
se nahajajo zasebne kobilarne v Galiciji, Bukovini, na
Češkem, Moravskem, v Šleziji in slednjič na Ogerskem. Po
ostalih deželah pa ni govoriti o zasebnih kobilarnah, čeprav
imajo nekteri posestniki po jednega licencevanega žrebca
in po 2—3 kobile, kterih pa ne drže običajno samo za rejo,
temveč tudi za vprego. Zasebne kobilarne nimajo po tem
takem za zboljšanje konjereje v slovenskih pokrajinah prav
nič pomena. — Nasproti temu pa so državne kobilarne v
Radavcu (tostran Litve) in v Mezehegešu, Kišberu, Babolni

5 *

68

in Fogorašu (onostran Litve) za povzdigo naše konjereje
zeld velike važnosti. Nadalje sta v tem oziru imenitni
dvorni ali cesarjevi kobilarni v Lipici - Prestranku (tržaška
okolica in Kranjsko) ter v Kladrubu na Češkem. V nave¬
denih kobilarnah vzrejajo mnogo lepih in dobrih kobil ter
za nje primerno število žrebcev.

Zakaj vzdržuje vlada v kobilarnah toliko množino konj ?
Samo za pleme! Vse v kobilarnah prirejene samce oddaja
po dovršenem četrtem letu v žrebčarne, da plemenijo de¬
želske kobile, in da zboljšujejo domačo konjerejo. Če ne
vzrede v državnih, oziroma dvornih 1  kobilarnah v to svrho
zadostnega števila plemenjakov, pokupi država za razplodbo
sposobne žrebce od domačih konjerejcev, ali pa si jih na¬
bavi iz inozemstva. Razun tega pa dobivajo tudi posamezni
živinorejci od cesarske, v ta namen sestavljene komisije do¬
voljenje (licenco), da smejo spuščati svoje licencevane žrebce.

Vlada tostranske polovice avstrijsko-ogerske države ima
po žrebčarnah okoli 2000 izvrstnih žrebcev plemenjakov,
kteri se razpošiljajo spomladi na različne postaje. Ti ple¬
menjaki so različnih pasem in sicer: angleški in arabski
čistokrvnjaki, arabski in angleški polkrvnjaki, normanci, no-
ninci, norfolci, pincgavci, lipicanci, kladrubci in za Buko¬
vino huculci.

Pincgavci so za velike in težke kobile najprikladnejši
žrebci. Za tiste kraje, v kterih drže srednje velike kmetij¬
ske konje, so norfolci na svojem mestu, toda še boljši in
sposobnejši so manjši noninci. Angleški in arabski pol¬
krvnjaki ugajajo onim pokrajinam, kjer vzrejajo srednje ve¬
like, za hitro vožnjo namenjene kmetijske ter vztrajne ja¬
halne konje. Dalje je lipicanec za majhne samice vrlo spo¬
soben plemenjak. Končno še naj povem, da niso čistokrvni
angleški dirjalci prikladni za razplodbo kmetijskih kobil.

II. Najimenitnejši konji po ostalih deželah.

Po severnem delu francoske države imajo težke, v sre¬
dini nekoliko lažje, a na jugu majhne konje. Izmed vseh
francoskih kopitarjev je za nas najvažnejši:

Anglo-normanski konj. V Avstriji imamo namreč za
zboljšanje domače konjereje več anglo-normanskih ali, kakor

1  V prvi vrsti vzrejajo v dvornih kobilarnah konje za najvišji ce¬
sarski dvor.

69

jim tudi pravimo, normandijskih žrebcev. A deloma spa¬
dajo tudi noninci (gl. str. 65.) k normanski konjski pasmi.

Normandijski konj je visokega, lepega in povitega te¬
lesa, osobito zadnji del života je kaj ličen in prikupljiv.
(Glej sliko 20.) Glava mu je srednje velika in ravna, le
izjemno malo pretežka in premesnata. Vrat je kaj lep, lično
izbočen, dovolj zaroden in srednje dolg. Prsi so obilne,
dovolj globoke in zaradi močno izbočenih reber jako široke.
Hrbet je srednje dolg in raven, križ pa kratek, širok, mesnat

Slika 20. Anglo-normanski konj.

in lepo okroglast. Noge, osobito zadnje, so trdne, močne
in zastavne. Normanci, kteri merijo poprečno po 165 do
175 centimetrov, so večjidel kostanjeve barve brez belili
peg; drugačebarvni konji so prav redki in v obče malo pri¬
ljubljeni. Dalje so normanski kopitarji dovolj vztrajni in
vrlo dobri za tekanje, zaradi česar jih vprezajo v težke ko¬
čije, a tudi za kmetijske vožnje so prav dobri. Slednjič
moram omeniti, da prenašajo normandijski žrebci vsa svoja
svojstva precej sigurno na mladiče, in zaradi te lastnosti jih
konjerejci močno čislajo.

70

Bulonjski konj  je največji in najtežji na vsem Franco¬
skem. Peršeronski  in bretanjski  sta srednje velikosti in kaj
sposobna za prevažanje pošte in za konjske železnice, a vrh
tega sta vrlo dobra za kmetijska dela in za srednje težka
bremena. Najboljši jahalni konj na vsem Francoskem je
navarski.

Belgijski konj.  Glede velikosti in teže razločujemo dve
pasmini: flemski  in ardenski  konj.

Flemski konj  je podoben, kar se tiče zunanjosti, pinc-
gavskemu, samo da je še večji, zarodnejši in močnejši. Telo
mu je tako zavaljeno, da ga ne moreš pognati v dir — vse
svoje delo opravlja le korakoma. Visok je do 180 centi¬
metrov ter vleče na dobri cesti 2000 kilogramov ali še več.
— Ardenski konj  je sličen flemskemu, ali vendar se razlo¬
čuje od njega v tem, da je manjši, hitrejši in bolj čedne
postave. On je izvrsten za srednje težko vprego.

Švedski in norveški konji  so majhni, živi, bistri, trpežni,
vztrajni in — precej lepega života. Barve so sive ali sivo-
rujave ter imajo po hrbtu, ledju in križu črno, ozko črto.

Banski konj  je mesnat in zaroden. Vrat mu je precej
kratek in debel, pleča pa so obilna in trdna. Visok je do
160 centimetrov ter ima zastavne, dovolj trdne noge in
lepo hojo.

Na Holandskem  rede težke in velike konje, ki pa imajo
navzlic temu lično in ne preveč mesnato glavo. Vrh tega
imajo tudi lepo vzrastle in hitre dirjalce.

V mnogih malih državicah nemškega cesarstva  vzrejajo
mnogovrstne, za težko vozno delo, za kmetijstvo, za ježo in
za kočije vrlo dobro uporabne konje. Kopitarji nemških
dežel so podobni deloma pinegavskim in belgijskim, skratka
hladnokrvnim zapadnim konjem, ali pa so bolj ali manj
slični lažji arabski, oziroma angleški vročekrvni pasmi. Res¬
nici na ljubo moramo priznati, da je konjereja nemškega
cesarstva vrlo dobro razvita.

Kar sem povedal o Nemčiji, isto velja tudi za švicar¬
sko  ljudovlado.

Buški konj (ali orlovski dirjalec)  je 160—175 centi¬
metrov visok. Glava mu je precej velika, vrat je v gornjem
delu (proti glavi) jako izbočen in precej navpično stoječ.
Hrbet je dolg, mesnat in jako viseč. Rep in griva sta
močno dolga; sem in tja je repna žima tako narastla, da
se vleče za konjem po tleh. Jako znamenita posebnost or¬
lovskega dirjalca je, da je v diru (trabu) izvenredno nagel;

71

v jedni sami minuti preteče 600—700 metrov, t. j. 11 minut
peš hoda.

&'tarospanski ali andaluzijski konj  je malo ne popol¬
noma izmrl; samo v dvornih (avstrijskih) kobilarnah, v
Kladrubu in v Lipici, ohranil se je še, toda ne čistokrven,
temveč z drugimi pasmami pomešan. On je bil kaj lepe
in visoke postave. Nos mu je bil jako izbočen (ovnoglavec),
a vrat debel, zastaven in v gornjem delu močno zakrivljen
(labodji vrat), kar ga je napravljalo veličastnega. (Glej sliko
19. na 67. strani.) Noge je privzdigoval kaj visoko in po¬
nosno, kar se je ohranilo pri lipicancih in kladrubcih še do
današnjega dne. — Sedanji Španci nimajo lepih konj, zakaj
oni so konjarstvo močno zanemarili ter se pečajo večinoma
z rejo oslov in polutanov.

Stari neapolitanski konji  so bili svoje dni jako imenitni
in tudi lepi, toda današnji jim niso niti senca. Stari nea-
politanci so se ohranili samo v dvorni kobilarni v Kladrubu.
V sedanjih časih nimajo Lahi posebno lepih konj, in kar je
dobrega, to so si napravili s pomočjo arabskih in angleških
žrebcev. A po težke vozne konje hodijo radi v Avstrijo,
osobito jim ugajajo naši pincgavci.

12. Ovčje pasme.

Noben rod izmed domače živine si ni med seboj tako
zel6 različen, kakor baš ovce; v naslednjih stavkih bom
skušal to dokazati. Na svetu se nahajajo živali ovčjega
plemena, ki niso porastene z volno, ampak z dlako, dočim
imajo druge polovico volne in polovico dlake. Marsiktere
ovce imajo zeld debelo, a nektere nekoliko boljšo, za do¬
mače sukno sposobno volno. Dalje poznamo ovčje pasme,
na kterih raste jako fina, mehka in žlahtna volna, iz ktere
tko najlepše in najfinejše sukno. Nektere ovce imajo prav
dolge, a druge prav kratke repe, da, pri jedni pasmi se na¬
haja namesto repa le kepa masti. Tudi kar se tiče ušes,
si je ovčji rod kaj različen. Zakaj nektere ovčje pasme
imajo zeld dolga in viseča ušesa (daljša od polovice glave),
druge pa kratka in po koncu stoječa. Naposled je težina
ovac tako mnogovrstna in tako različna, da se je zares ču¬
diti; tako na pr. tehta največja in najtežja ovčja pasma
štirikrat več od najlažje. Ali niso ti razločki takšni, ka-
koršnih ne opažamo pri nobenem drugem živalskem rodu?

72

Ovcam zelo fine volne prištevamo merinovlce (merinoške ovce).
Iz merinovk so se zaplodile tri pasmine: Negreti-ovca v Avstriji ,
elektoral-ovca na Nemškem in rambulje-ovca na Francoskem.

Merinovka je doma na Španskem, kamor je priromala
iz jutrovih dežel. S Španskega se je razširila ne samo po
vseh evropskih državah, ampak tudi po Ameriki, Avstraliji
in Afriki, kjer se je baje prav dobro udomačila. V Avstrijo
so jo pripeljali leta 1775. Cesarica Marija Terezija je za¬
ukazala nakupiti 300 merinoških ovac obojega spola ter jih
nastaniti v Markopajlu blizu Reke. Kasneje so nabavili še
večje število merinovk, državno ovčarno pa so preselili iz
Markopajla na Spodnje Avstrijsko in odtod v Holič na Mo¬
ravsko. S Holiča so se razširile merinoške ovce ne samo

po vsej široki
Avstriji, ampak
tudi po inostran-
skih državah.

Tedaj je bilo
namreč ovčar¬
stvo zaradi pro¬
stranih pašnikov
močno razvito,
ali danes se paš¬
niki pomanjšu¬
jejo, in v istem
razmerju gre
tudi z rejo ovac
rakovo pot.

Dandanes rede v obče največ merinovk na Češkem,
Moravskem, v Šleziji in v Galiciji, zakaj v tamošnjih tovar¬
nah izdelujejo iz volne sukno za obleke. V ostalih avstrij¬
skih deželah pa imajo ovce s slabejšo volno. Naša Avstrija
je sedaj (izvzemši Ogersko, kjer držč mnogo ovac) v pri¬
meri k svoji velikosti gledd na število ovac skoro najslabša
izmed vseh evropskih držav. Le Belgija in Švicarska imajo
primeroma svoji velikosti še manj živalij ovčjega rodu, ka¬
kor naša država. V avstrijsko ogerskih deželah rede v primeri
k velikosti največje število ovac v Dalmaciji, zatem sledi
Bosna in Hercegovina, Ogerska, Koroška, Primorska in dr.
Zakaj v naših krajih imamo, ako izvzamemo planinske de¬
žele, kaj malo dobrih in zdravih pašnikov, in baš to je
glavni vzrok, da ne napreduje ovčarstvo, ampak da celd
nazaduje.

Slika 21. Merinovka.

73

MerinoŠka ovca  je srednje velikega, jedrega in polnega
života. (Glej sliko 21.) Glava ji je precej debela, nos pa
izbočen. Večjidel je brezroga; le sem in tja imajo ovni
precej dolge in zavite rogove, da, včasi nosijo celo samice
kratke rožiče. Hrbet je raven, križ precej širok, ali navpi¬
čen, rep je kratek in z volno popolnoma porasten. Meri-
novke imajo zelo fino, kratko, gosto, kodrasto, mastno in
glede na barvo rumenkasto volno. Ker je volna zelo mastna,
zaradi tega se prav lahko zapraši in onesnaži, kar je ovčar¬
jem po mogočosti zabranjevati.

Na Nemškem, osobito na Saksonskem so si vzredili iz
merinovke posebno pasmino, ktero nazivljejo elektoral-ovca.
Ona je najmanjše postave in najfinejših kostij izmed vseh
merinoških ovac; živa tehta komaj 25—35 kilogramov. Ker
so jo plemenih zaporedoma v sorodstvu, postala je volna
prefina in prekratka, a telo se je silno poslabilo. Da oja¬
čijo prešibki život, in da pomnožč in zboljšajo kolikost,
oziroma kakovost volne, počeli so plemeniti elektoral-samice
z avstrijskimi negreti-ovni. To križanje je imelo dober
uspeh, kajti elektoral-ovce so postajale od kolena do kolena
zarodnejše ter so dobivale čim dalje, tem več volne, za
tkanje sukna izvrstne.

Avstrijska negreti-ovca,  ktera se nahaja tudi na Nem¬
škem in na Ruskem, je zarodnejšega in trdnejšega telesa
ter ima več in daljše voljne, kakor elektoral-ovca. Ona tehta
živa 35—45 kilogramov ter da na leto Vj 2 —2'/ 2  kilograma
dobre volne, dočim se nastriže od elektoral-ovce samo po
jeden kilogram.

Kako je s francosko merinovko, kteri so zdeli ime
rambulje-ovcaf  No, ona je večja in težja ter je porastena
z daljšo, trdnejšo in debelejšo volno, nego elektoral- ali ne¬
greti-ovca. Živa tehta 50—60 kilogramov ter ima v jednem
letu 3^—4 kilograme volne. Francoska merinovka pa ne
prekosi avstrijske in nemške samo glede na velikost, ampak
tudi glede na utrjenost. Kako je to, da so si zaplodili Fran¬
cozi iz jedne in tiste prvotne španske merinovke drugačne,
t. j. večje, težje in trdnejše ovce, kakor Avstrijci in Nemci?
To prihaja odtod, ker so plemenih španske merinovke z
domačimi ovni. Zakaj oni niso namerjavali vzrediti živalij
jako fine volne, temveč takšne, ki so precej težke in mes¬
nate, kajti na Francoskem je bravina mnogo bolj v čislih,
kakor pri nas.

74

Ovac manj ali bolj borne (grobe) volne  je kaj veliko.
Vendar ne bom vseh popisaval, ampak omenil bom samo
tiste, ktere imajo ali bi utegnile imeti za naše razmere kako
posebno važnost.

Izmed mnogovrstnih angleških ovac navedem samo
sledečo:

Southdovenska ovca. Kakšna pa je ta southdovenska
(izgovori savtdovenska) ovca? Ona je dolgega, širokega in
zel6 mesnatega telesa ter finih, drobnih kostij. (Oglej si
22. sliko.) Vratu je kratkega, zarodnega in debelega. Prsi
so ji velike, osobito prednje prsi so široke, rebra pa močno
izbočena. Hrbet in križ sta ravna, jako široka in izven-

Slika 22. Southdovenska ovca.

redno mesnata. Noge so ji kratke in fine. Volna je kratka,
srednje tanka, slična debelejši volni rambulje-ovac ter je
slednjič za navadno sukno zelo prikladna. Jedna ovca ima
na leto 2—3 kilograme volne.

Southdovenska ovca je prava in nepokvarjena slika
ovce za meso. Zakaj ona se hitro razvija ter brzo doraste
(najhitreje mimo vseh ovac); izpitana tehta 60—80 kilogra¬
mov. Njeno meso je zelo slastno. Dalje je precej utrjena
in prav nič izbirčna (rada žre). Skratka, ona je izmed vseh
ovac vsega sveta najboljša za meso.  — Popisana ovca bi bila
za zboljšanje naših deželskih čred jako sposobna in močno
prikladna. Kajti potomstvo bi postalo večje, lepše in boljše
za klanje (bi se brže razvijalo in hitreje debelilo), kakor so
sedanje deželske ovce. Tudi volna bi se nekoliko zboljšala.

75

Bergamoška ovca (ali velikanska planinska ovca) je
vzrastla v gornji Italiji. Ime je dobila od mesta „Bergamo u ,
ktero leži v severni Italiji, proti tirolski meji.

Glava izbočenega čela in ovnovskega nosa je srednje
velika. Ušesa, ktera so gladka in naravnost navzdol pove¬
šena, so daljša od polovice glave. Oba, samec in samica,
sta brezroga. Precej po koncu stoječ vrat je dolg in tanek.
(Glej 23. sliko.) PIrbet je srednje zaroden, križ precej obilen,
toda malo preveč podrt; rep je dolg in do cela porasten.
Noge so v primeri k telesu malo predolge. Na glavi, po
ušesih in po nogah raste kratka dlaka, dočim je ostalo telo
pokrito z belo, sem ter tja malo rumenkasto, borno volno.
Ali vendar je volna glede kakovosti boljša, kakor na dežel-

Slika 23. Bergamoška ovca.

skih ovcah; slednjič mi je še omeniti, da je volna precej
dolga, toda premalo gosta, in baš zaradi tega je ne nastri-
žejo toliko, kolikor bi je v primeri s telesno velikostjo pri¬
čakovali.

Bergamoška ovca je največja in najtežja izmed vseh
njenih, v Evropi živečih tovaršic. Odrastel oven meri od
parklja prve noge pa gor do koma 80—85 centimetrov —
malo ne kakor hrvatska kravica — ter tehta 100—120 kilo¬
gramov žive težine. Dalje se bergamoška ovca precej hitro
razvija (napreduje), a debeli se srednje dobro; ker pa je
jako velika, zatorej ima tudi mnogo mesa. Za molžo ni
nič kaj prida, toda rodovitna je dovolj, kajti samica ojagnji
često po dvoje jagnjet. Naposled je tudi dovolj utrjena,

76

zakaj v svoji domovini se pase večinoma po planinah, kjer
je izpostavljena različnemu, ne vedno lepemu vremenu, in
baš zategadelj se ne more omebkužiti.

G. kr. kmetijska družba kranjska je začela kupovati v
povzdigo domačega ovčarstva ovne bergamoške pasme. Ži¬
vinorejci se z njimi baje jako hvalijo. Pa zakaj bi se ne?
Saj so bergamoški ovni vendar mnogo boljši od pokrajin¬
skih čred, in zavoljo tega se mora potomstvo na vsak način
zboljšati, osobito kar se tiče velikosti in težine.

Tudi padovanska ovca je doma v gornji Italiji, in
sicer proti beneški meji, blizu Jadranskega morja. Ona je
podobna bergamoški ovci, samo da je nekoliko manjša, toda
za nadomestilo je bolj povitega, polnega in lepšega telesa

ter ima slednjič nekoliko
finejšo in gostejšo volno.
Od padovanske ovce na-
strižejo več volne, kakor
od bergamoške. Samci
so sem ter tja rogati, a
samice so izključno brez-
roge. Na Nemškem so
plemenih za poskušnjo
borne deželske ovce z ber-
gamoškimi in padovan-
skimi samci, in zadnji
(padovanski) so se bolje
obnesli.

Jezerska ovca  je so¬
rodna bergamoški in pa¬
dovanski. Da, še več, ona jima ni le sorodna, ampak tudi s
tem razločkom podobna, da je nekoliko manjša. Jezerska ovca
je nastala najbrž na ta način, da so Korošci domače ovce
plemenih z bergamoškimi ah, kar je verjetnejše, padovanskimi
ovni. Mimo tega pa je tudi mogoče, da so vpeljali na Ko¬
roško padovanske in bergamoške ovce obojega spola, kjer
so se vsled drugačne klaje, različnega podnebja in raznih
krajevnih razmer nekoliko izpremenile.

Jezerska ovca je precej velikega, visokega in čvrstega
telesa. Srednje velika glava ima dolga in povešena ušesa;
nos je jako izbočen. (Glej 25. sliko.) Večina ovac ima pod
očmi črnkastosive marogice. Oba, samec in samica, sta
brezroga; le sem ter tja vzrastejo ovnu majhni rožički. Vrat
je precej dolg ter malo na kvišku stoječ, hrbet dovoljno

77

širok, križ pa nekoliko navpičen. Rep je dolg, a noge
so v primeri k životu precej visoke. Glava, ušesa in noge
so porastene s kratko dlako, dočim se nahaja po ostalem
telesu (tudi po repu) bela, glede kakovosti boljša volna,
kakor na navadnih pokrajinskih ovcah. Od jedne živali
nastrižejo na leto 1%— 2 kilograma volne. Jezerska ovca
raste sicer počasi, ali vendar se slednjič prav dobro spita
ter ima vrlo dobro in slastno meso; živi ovni tehtajo iz¬
jemno 60—70 kilogramov po komadu. Jezerska ovca je na¬
dalje utrjena ter ni v klaji posebno izbirčna. Samica skoti
včasi po dvoje jagnjet ter ima 1 / i — 1 / s  litra mleka na dan.

Iz doslej navedenega razvidimo, da je jezerska, ozi¬
roma trbiška ovca za užitke mnogo boljša  od običajnih po¬

slika 25. Jezerski ali trbiški oven.

krajinskih živalij ovčjega plemena. Kjer so razmere ovčar¬
stvu ugodne, tam bi kazalo držati čiste jezerske ovce. Kranj¬
ski ovčarji so zboljševali in žlahtnili v prejšnjih letih svoje
črede z jezerskimi ovni, no zdaj pa segajo rajši po tujih,
dražjih, kajpada tudi malo boljših pasmah.

Tudi na Štajerskem rede prilično takšne ovce, kakor
so jezerske.

Nekteri razločujejo med jezersko in trbiško (ulcvisko)
ovco. Kdor pa hoče opaziti pomenljivih razločkov, tisti
mora obe živali dejati pod drobnogled. Imel sem na Ko¬
roškem dovolj, priložnosti za opazovanje, ali nikoli nisem
mogel najti med tema ovcama posebne razlike. Popraševal
sem tudi one koroške živinorejce, ki se mnogo pečajo z ov-

78

carstvom, toda niso mi mogli odgovoriti na moje vprašanje.
Naposled sem se posvetoval s tirolskimi živinskimi kupci,
kteri hodijo na Koroško po ovce. Ti možje so mi td-le
povedali: „Jezerska ovca je baš take telesnosti in takih last-
nostij kakor trbiška — med njima ni razločka. Pri nas jim
pravimo skupno jezerske ali pliberške ovce/

Pokojni dr. Janez Bleiweis, blagega spomina, piše v
svoji knjigi „Nauk o umni živinoreji" o omenjenih razločkih
in priznava, da so zelo majhni in brezpomembni, ako jih
je sploh opaziti. On pravi tako-le: »Jezerska ovca — in

o tem so izkušeni ovčjerejci, Štular, Kilar, Seitner jedinih
mislij — je hčerka takih visokogoratih planin, kjer zavoljo
drevja, ki senco dela in je bolj hladno, raste bolj visoka
trava. Zato je za planine s tako travo jezerska ovca za
pleme najbolj pripravna; ondi dobiva na paši več živeža,
kterega potrebuje, in bolj hladno ji je; na paši, kjer le
kratka, slaba travica raste in jo velika vročina prepeka, ne
ponaša se dobro jezerska ovca, marveč hira. Zato trdita
g. Seitner na Savi in g. Legat v Lescah na Gorenjskem, da
v ondašnjih gorenjskih planinah, kjer kratka, slaba, medla
trava raste, nimajo radi jezerskih ovac, ki več živeža potre¬
bujejo, in da raji špogajo trbiške, ki so zadovoljne s slabšo
pašo, so trdnega zdravja, ki kljubuje tudi slabemu vremenu
in viharjem. — Od druge strani pa jezersko ovco hvalijo
po lastnih izkušnjah g. Trpinec v Fužinah pod Ljubljano,
dr. Orel v Ljubljani in pl. Garzaroli v Postojni, in vendar
niti v Ljubljani, niti v Postojni in na Krasu ni ne pod¬
nebje, ne trava takšna, kakoršno imajo jezerske ovce doma.

— Po takem tedaj mislimo, da ni treba na pretanko sitice
devati tega: ali si izberemo jezersko ali trbiško ovco/

Pokrajinske ovce so tiste, ktere ne spadajo k nobeni
prej navedenih pasem ter se ne odlikujejo s posebno do¬
brimi užitki (dohodki). Razširjene so po vsej Evropi. Skoro
vsaka dežela ima svoje pokrajinske ovce, ki se pa jedna od
druge prav malo razločujejo, izvzemši rogove, kteri so pri
nekterih živalih zelo dolgi, pri drugih kratki, a nektere de¬
želske ovce so celo brez rogov. Vse ovčje črede po sloven¬
skih deželah — razun jezerskih in nekterih požlahtnjenih

— smemo prištevati pokrajinskim.

Deželske ovce so srednje velikosti ter trdnega in krep¬
kega života. Glede na barvo so večinoma bele, a nahajajo
se tudi črne, rujavkaste, sive ali cikaste. Volna, iz ktere
napravljajo nogavice in debelo domačo obleko, jim je borna,

79

precej dolga in prav malo ali nič kodrasta. Pokrajinske
ovce rastejo in napredujejo prav počasi, mimo tega se le
polagoma debelijo, toda meso jim je prav dobro. Za po-
žlahtnjenje in zboljšanje pokrajinskih čred ugajajo sledeče
ovčje pasme: southdovenska, jezerska, bergamoška, pado-
vanska in slednjič negreti- in rambulje-ovca. 1

Ogerska ovca  (tudi cakelj imenovana) je — kakor nam
pove že ime samo —■ pokrajinska ovca na Ogerskem. Ve¬
likosti je srednje. Glava je majhna, ali rogovi so izven-
redno veliki — včasi do */ 2  metra dolgi — in naravnost
na stran ali navzgor obrnjeni, sem ter tja tudi polžasto za¬
krivljeni. (Glej sliko 26.) Večinoma nosijo tudi samice ro¬
gove, le redkokrat so
brezroge. Ušesa so
kratka in po koncu
stoječa. Borna (slaba)
volna jim je tako
dolga, da visi pri po¬
sameznih živalih do
tal. Opisana ovca
raste sicer počasi,
toda spita se precej
dobro ter ima sled¬
njič slastno meso;
kar se pa molže tiče,
je ogerska ovca boljša

od jezerske, berga- Slika 26. Ogerski oven-cakelj.

moške in padovan-
ske. — Njej jednake in sorodne ovce se nahajajo tudi v kar¬
patskem gorovju, na balkanskem polotoku in končno na juž¬
nem Ruskem. Seveda razločujejo v omenjenih pokrajinah tudi
po več vrst in pasmin, kterim so nadeli imena dotičnih dežel.

Semkaj spadajo tudi male, po barvi črne, bele ali pi¬
sane (cikaste) ovce po Goriškem in po Istri.

13. Nekoliko o kozjih pasmah.

Kozarstvo je iz gospodarskih ozirov v obče majhnega
pomena, samo v skalovitih in hribovitih pokrajinah ima
nekoliko več važnosti. V nižavah rede po kako kozico le
siromašni ljudje, kteri si ne morejo omisliti kravice, ali je

1  V Bosni sem videl za užitke vrlo dobre ovce, ktere so izvirale
od rambulje-ovnov in od domačih (bosenskih) samic.

80

pa nimajo s čim prehraniti. Največ koz špogajo na Pri¬
morskem, v Dalmaciji in v Bosni, kjer je kozji sir in kozje
meso jako čislana jed, a v ostalih avstrijskih deželah je ko-
zarstvo izvenredno majhno.

Domača koza  je po vseh evropskih državah in deželah
prilično jednaka. Telesa je ploščnatega. Glava z dolgimi
in rtastimi ušesi je majhna. Oba, samec in samica, nosita
srpaste, navzgor in nazaj zakrivljene rogove; vendar žive
po svetu tudi brezroge koze. Ob spodnji čeljusti visi dolga
brada, ktero ima vsak kozel, samice pa so sem ter tja tudi
brez brade. Vrat je srednje dolg in prilično debel. Hrbet
je ozek, včasi nekoliko uleknjen, križ je rtast in močno
viseč. Kozji rep je kratek in po koncu stoječ. Dlaka je

borna in kocasta,
ali spodi se nahaja
druga kračj a i n meh¬
kejša. Kar se tiče
barve, so koze ru-
jave, sive, črne,
črno-lisaste, ali sled¬
njič različno pome-
šane dlake. Samica
_ P 4 ,  skoti navadno po
dvoje kozlet. Kozje
meso, osobito sam¬
čevo , ima čuden
duh, in zaradi tega
ga ne more vsak človek uživati; kozličevo meso pa je prav
dobra, slastna in jako priljubljena jed.

Kozje vime je v primeri k telesni velikosti precej
obilno, zategadelj pa namolzejo od jedne navadne samice
1—IV 2  htra mleka na dan. Nektere pasmine imajo na dan
4—5 litrov mleka, kar velja osobito o švicarskih kozah. Tudi
na južnem Štajerskem rede za molžo vrlo dobre koze, kte-
rim pravijo „tratnice“.

Angorska koza  živi v mali Aziji, v okolici turškega
mesta Angora,  od kterega je dobila ime. Ona je lepega,
povitega, okroglastega, toda nekoliko kračjega života, nego
domača koza. Oba, samec in samica, nosita rogove ter
imata dolga in povešena ušesa. (Glej sliko 27.) Angorska
koza je snežnobele barve. Pod gornjo, redko in borno dlako
ima še drugo, fino, svetlo, ki je kakor svila. Tej fini dlaki
pravijo v trgovini „moher“; iz nje napravljajo robo za žen-

Slika 27. Angorska koza.

81

ske obleke, kakor tudi fine ženske pahavke (šale). Jedna
koza daje na leto po jeden kilogram bele dlake. Najlepšo
dlako imajo koze v prvem letu, a pozneje se ista nekoliko
poslabša. Angorska koza je slaba za molžo, toda njeno
meso je boljše, kakor od domače evropske.

KaŠmirska ali tibetanska koza  je udomačena v Indiji.
Njena spodnja dlaka je še bolj fina, kakor pri prej opisani
angorki, in baš zaradi tega je tudi manj nastrižejo ( J / 2 -— 3 U
kilograma). Kar se tiče barve, je dlaka večjidel bela, sem
ter tja pa vendar tudi rumenkasta, rujavkasta, da, cel6
črna; najbolj cenjena je bela dlaka. Iz dlake tibetanske
koze pripravljajo najfmejše kašmire in najboljša ogrinjala.

Francozi in Španci so pripeljali v svoje zemlje neko¬
liko angorskih koz, ktere tam prav dobro uspevajo. Izpre-
menile se niso skoro prav nič, samo spodnja dlaka se je
nekoliko poslabšala (p odebelila).

14. 0 prašičjih pasmah.

Domače svinje so postale iz divjih. Prvotne evropske
prašiče je zaredil evropski divji merjasec. Izvrstni kineški
ščetinci izvirajo od azijatskega divjega prašiča; tudi nekteri
prebivalci Afrike so si vzredili iz tamošnjih divjih svinj do¬
mače. V Ameriki in Avstraliji, kjer žive še dandanes divji
prašiči, niso se bavili z udomačenjem, ampak so si pripe¬
ljali že udomačenih evropskih in kitajskih ščetinarjev. Oglejmo
si nekoliko divjega merjasca.

Evropski divji merjasec  je ploščnatega in precej, 65 do
70 centimetrov visokega telesa. Podoben je sicer domači
svinji, samo da je nekoliko kračjega života, dalje in ožje
glave, močnejših in zarodnejših nog ter naposled večjih,
navzgor zakrivljenih čekanov. V dolnji čeljusti so mu okla
(čekani) večja kakor v gornji. Ušesa so precej majhna, na¬
vzgor stoječa, hrbet je izbočen, križ zelo nagnjen in rep
kolobarčast. (Glej sliko 28.) Ščetine so rujave ali črne in
kaj goste; po zimi mu vzraste med ščetinami tanka dlaka,
ktera ga varuje mraza. Na vratu, komu, hrbtu, ledju in
križu se nahaja ščetinast greben, iz kterega napravljajo naj¬
trdnejše krtače. Divji prašiči žive po zarastlih gozdih v ve¬
likih čredah skupaj ter se hranijo z želodom, bukvico, sad¬
jem, koreninami, glistami itd.; po noči pa se spravijo na
obsejano polje, kjer napravljajo veliko škodo. Samica skoti
spomladi 7—10 divjih pujskov, ki so rudečkastorujavi z

Umna živinoreja II. 6

82

različno velikimi, temnejšimi ali svetlejšimi pegami; kasneje
izginejo omenjene maroge popolnoma. Divji prašič more
doživeti 20—25 let ter tehta, če mu ne gre pretrdo za klajo,
do 200 kilogramov. Človeku ni nevaren; no, če ga pa
draži ali obstreli, tedaj se postavi v bran in klesti kaj srdito
s svojimi čekani. Na divje svinje streljajoči lovci se usto-
pijo v bližino kakega štora; če dobro ne zadenejo, skočijo
hitro na panj. Razjarjen prašič prileti mimo ter udari s
čekani na vso moč po štoru, misleč, da je zadel lovca.

V prejšnjih časih je živel divji prašič po vsej Evropi,
izvzemši mrzle severne kraje in zelo visoke gore. Ali' ker

Slika 28. Divji merjasec.

je delal po polju veliko škodo, napovedali so mu vojsko na
življenje in smrt. Vendar ga niso preganjali in lovili samo
zaradi tega, ker jim je delal na njivah neprilike, temveč
tudi zaradi slastnega, okusnega in po divjačini dišečega
mesa. Močno so ga zatrli. Dandanes se nahaja samo še
po Ruskem, na Ogerskem in v Bosni.

V naslednjih odstavkih hočem opisati najvažnejše do¬
mače svinje.

Dolgouhi prašič je doma na Ruskem, v Galiciji, v
severni in srednji Nemčiji, v Švici in na Francoskem. Tudi
prvotna angleška svinja je pripadala k tej pasmi, toda da¬
našnji angleški prašiči so do cela drugačni — boljši. Dalje

83

so se dolgouhe svinje tudi na Nemškem in Francoskem
dokaj izpremenile, ker so jim primešavali krvi angleških
prašičev. Sploh pa moram naglašati, da se morejo svinjske
pasme hitro predrugačiti in zboljšati. Ko bi nakupili na pr.
v vseh slovenskih deželah za domače samice dovoljno šte¬
vilo angleških merjascev, izpremenili bi se naši ščetinci v
nekolikih letih tako močno, da bi jih ne bilo mogoče po¬
znati. Seveda bi bila ta izprememba svinjerejcem samo v
korist.

Dolgouhi prašič je dobil ime od dolgih, širokih, naprej
in dol visečih ušes. Podoben je kaj močno divjemu mer¬
jascu, samo da so mu ušesa do cela drugačna. Ščetine so
mu goste, na hrbtu grebenaste, po ostalem telesu pa le
malo kodraste, ali večinoma povsem ravne, rumenkastobele,
rujavkaste, sivkaste, sem ter tja tudi črne ali cikaste (črno-
bele). Života je močno visokega (80—92 cm), dolgega in
ploščnatega (od strani stisnjenega). Glava mu je dolga in
ozka. Na medčeljustju visijo 3—5 centimetrov dolgi, okrogli,
mesnati obeski, ktere imenuje ljudstvo „zvončke“. Vrat je
dolg, toda malo širok, kom je oster (rtast), hrbet izbočen
(puklast) in ozek; križ mu je navpičen, rep pa vedno v ko¬
lobarčke zavit. Noge so visoke, močne, zarodne in trdne:
sploh pa so vse kosti jako debele.

Dolgouhe svinje so jako utrjene, za hladno vreme malo
občutljive, vsled česar se smejo brez škode goniti na pašo.
Rastejo pa le prav počasi. Za pitanje so sposobne še le po
dovršenem drugem letu. Debelijo se prav po malem ter
požro jako mnogo piče; slednjič pa imajo zaradi svoje iz-
venredne velikosti mnogo slastnega mesa in veliko trde sla¬
nine. Dobro porejen prašič tehta 300—400 kilogramov žive
težine — zares občudovanja vredno. Naposled moram na¬
glašati, da je samica dovolj rodovitna, zakaj ona skoti če¬
stokrat po 10—12 ali še več pujskov.

Kratkouha svinja je razširjena po južnem Nemškem
in malo ne po vseh avstrijskih deželah. Nekoliko je podobna
dolgouhim prašičem. Vendar se razlikuje od njih v slede¬
čem : Ušesa so ji kračja (odtod tudi ime), po koncu stoječa,
ali pa samo nekoliko nagnjena naprej. Dalje je manjšega,
kračjega in nižjega života ter manj izbočenega hrbta. Na¬
vadno ji manjka tudi grebena.

Kratkouhi prašič je nastal bržkone iz križanja (med-
sebne plemenitve) dolgouhih, romanskih in kodrasto-ščeti-
nastih svinj, ali vendar ni popolnoma izključeno, da je vpli-

6 *

84

vala morda tudi ktera druga pasma. Kako je z barvo ? Le
oglejmo si naše navadne deželske prašiče, in stvar nam bo
hipoma jasna. Večinoma so ščetine na prednjem delu te¬
lesa bele, na zadnjem pa črne, ali sem ter tja tudi rujave.
A včasi je prednji in zadnji del života črn in samo okoli
prsij prepasan z belo progo. (Glej sliko 29.) Vendar se
nahajajo tudi povsem bele, ali do cela črne kratkouhe svinje.

Opisani ščetinec ima slastno meso, trdo slanino, dalje
je dovolj utrjen in, kar se tiče klaje, prav nič izbirčen; ako
je dobro spitan, tehta izjemno 130—150 kilogramov. Sa¬
mica je zadostno rodovitna. Doslej opisane lastnosti so
vse hvale vredne. Ali vendar je kratkouhi prašič zaradi
tega napačen, ker prepočasi raste, in ker obrača pičo le

Slika 29. Kratkouha svinja.

polagoma v meso in mast. Ali ga ne bi bilo mogoče v tem
oziru zboljšati? Kajpada! Kako vendar? Plemenimo do¬
mače samice z angleškimi merjasci , in stvar je izvršena.  Kaj
pa dosežemo s tem? Pujski hitreje rastejo, postanejo prej
godni in se bolj spitajo, kakor navadni ščetinci; dalje pa
so dovolj rodovitni in zadostno trdni, akoravno jih je an¬
gleška kri nekoliko omehkužila. Tudi prvotne angleške
svinje niso bile nič boljše od naših sedanjih, toda Angleži
so jih plemenih z zelo mesnatimi, hitro rastočimi in brzo
se razvijajočimi kitajskimi in romanskimi prašiči, in —
uspeh je bil izvrsten. Zakaj dandanes slujejo angleški šče-
tinarji zaradi svoje težine in hitrega debeljenja po vsem svetu.

Na Ogerskem je velik gozd, kteri se imenuje bakonjski.
V tej hosti raste na tisoče hrastov in bukev, torej se na-

85

haja tam mnogo želoda in bukvice. Tamošnji prebivalci
rede kratkouhim podobne in tudi sorodne prašiče, ktere
hranijo malo ne vse leto kar v gozdu z želodom in bukvico;
le proti koncu debeljenja jim dajejo tudi žita. To so bakonjske
svinje.  Kakšne pa so ? Bakonjske svinje so čvrstega života,
zarodnih kostij, precej debele glave, dolgega rilca in srednje
dolgih, malo naprej nagnjenih ušes. Ščetine so obilne in
po hrbtu grebenaste; kar se tiče barve, pa so rujavkaste
ali sivkaste. Bakonjski prašič je precej divji, toda tako
utrjen, da mu ne škoduje niti najslabejše vreme. Raste po¬
lagoma in tudi debeli se počasi, ali meso mu je prav dobro,
slanina pa trda.

Kodrastoščetinasti prašič je doma v mali Aziji in v
južnovzhodni Evropi. Običajno ga redijo v južni Rusiji, v

Slika 30. Kodrastoščetinasti prašič.

Rumeniji, Bolgariji, Srbiji in v turških deželah; nadalje se
nahaja v Bosni, na Hrvatskem, Ogerskem in slednjič na
Sedmograškem. Torej živi večinoma tam, kjer se nahaja
stepno govedo in cakelj-ovca.

Kakšen pa je? Kodrastoščetinasti prašič je srednje
velikosti, večinoma ploščnatega, precej kratkega telesa, a
zelo zarodnih in debelih kostij. Glava mu je ozka in dolga.
Ušesa so glede na velikost kaj različna; včasi so komaj
srednje dolga, po koncu stoječa ali malo nagnjena, dočim
so pri nekterih ščetincih mnogo daljša in povešena. Hrbet
je izbočen (puklast) in precej rtast (špičast), križ je navpičen
(viseč), prsi pa so ozke in ploščnate. (Glej sliko 30.) Noge
so prilično visoke, toda trdne in močne, a rep je malo kolo-
barčast. Ščetine so jednobarvne, večjidel umazanorumen-

86

kaste, ali sivorumenkaste, včasi pa tudi sive, črnosive ali
rujavkaste. Dalje so ščetine jako goste in kodraste, t. j.
same vase tako zavozlane, da se koža prav nič ne vidi; ali
vendar so ščetine pri jednih živalih bolj, pri drugih manj
kodraste (kravžaste). Na vratu, hrbtu in križu se nahaja
precej velik greben.

Kodrastoščetinaste svinje, kterim pravijo v slovenskih
pokrajinah navadno „hrvatski prašiči", niso za užitek nič
posebno dobre, ker pozno dorastejo, in ker se počasi de¬
belijo. Ali ko so popolnoma spitane, so precej težke ter
imajo slastno meso in trdo slanino. Ker so navajene že
od mladosti na vsakoršno vreme, zategadelj niso prav nič
omehkužene, temveč jako utrjene. Kar se tiče rodovitnosti,
so srednje dobre; samica sprasi običajno 6—10 mladičev,
torej manj, kakor prej opisana dolgouha svinja.

Na Ogerskem  držč razun že gori omenjenih še druge,
in sicer glede užitkov prav dobre prašiče. Najimenitnejša
je z angleškimi in kitajskimi merjasci požlahtnjena manga-
liška svinja  (mangalica), ki je dolgega in lepo^ povitega te¬
lesa in se tudi hitro razvija in brzo debeli. Salovterski  ko-
drastoščetinasti prašič je največji izmed vseh ogerskih šče-
tinarjev. Naposled mi je naglašati, da se nahaja na Oger¬
skem tudi že prej opisani bakonjski prašič.

Tem jednake so tudi hrvatske svinje.  Posebno čislani
so požlahtnjeni, hitro rastoči, črnolisasti turopoljski prašiči.

Srbska svinja  (doma v kraljevini Srbiji) je sorodna
mangališki in bržkone tudi kitajski (kineški), ktero zadnjo
bom kasneje popisal. Srbski ščetinar je dolgega in plošč-
natega telesa. Glave je dolge in precej debele; ušesa so mu
dolga in povešena, česar nismo opazili pri ostalih kodrasto-
ščetinastih prašičih. Hrbta je izbočenega, malo ali prav nič
grebenastega, križa pa navpičnega. Nog je srednje dolgih
in trdnih. Srbski prašič se ne debeli sicer posebno hitro,
toda meso mu je slastno, slanina pa obilna in trda. Svinje
srbske pasmine so pogostoma ikraste.

Bosenski prašili  so umazanobele, ali rumenkastorujave
barve. Ščetine so prav malo kodraste, toda po vratu, hrbtu
in križu ravne, po koncu stoječe, t. j. grebenaste. Bosenske
svinje so, kar se tiče telesnosti, jednake kodrastoščetinastim
prašičem v obče, samo to moram pristaviti, da so najmanjše
izmed omenjene pasme. Rasto prav počasi in tudi za de-
beljenje potrebujejo mnogo časa, ali naposled so vendar
precej težke (najboljše do 130 kilogramov) ter imajo okusno

87

meso in debelo, trdo slanino. Dalje so dovolj rodovitne,
jako utrjene in z vsako, tudi najslabšo pico zadovoljne.

Kakor prej opisanim srbskim, tako se predbaciva tudi
bosenskim svinjam, da so čestokrat ikraste. Na tem je
sicer nekoliko resnice, ali vendar je treba povedati, da niso
one same na sebi tej bolezni podvržene. Zakaj so vendar,
oziroma zakaj so bile bosenske svinje tako pogostoma ikra¬
ste? Zato, ker rijejo za plotovi po blatu morebiti traku-
ljastih ljudij. Kristjansko prebivalstvo v Bosni in Herce¬
govini (še slabše v tem oziru je v Srbiji) je namreč često
trakuljasto, dočim mohamedanci (Turki) ne poznajo te bo¬
lezni, ker ne jed6 svinjskega mesa. To je zategadelj, ker
niso pokončevali za časa turške vlade zdravju škodljivega
mesa, in ker ljudje (kristjani) niso vedeli, da nastanejo iz
iker trakulje. Dandanes niso bosenske svinje tako često
ikraste , kakor
nekdaj. 1  Zakaj
ne? Zat6, ker
je naredila av¬
strijska vlada v
vsakem oziru

red, in zatorej , ,



Slika 31. Kitajska svinja.

so se tudi zdrav¬
stvene razmere
zboljšale. Tu se
naroča namreč
najstrožja či¬
stoča; stranišča se morajo postavljati, in vse ikraste svinje
se pokončujejo. Zaradi tega se nahaja v Bosni vedno čim
manj trakuljastih ljudij in dan za dnevom manj ikrastih
prašičev. Sčasoma se bo ta zadeva popolnoma zboljšala,
in v kratkem času ne bo imel nihče povoda oponašati, da
so bosenski ščetinarji čestokrat ikrasti. (Glej o ikrah v
*Dom. Živinozdravniku“ na 217. strani.)

Kitajska svinja živi, kakor povd že ime samo, na
Kitajskem (v Kini), dalje se nahaja na Japonskem in v za¬
hodni Indiji, t. j. v vzhodnih azijatskih deželah.

Kitajska svinja je dolgega, okroglega, povitega, toda
nizkega života ter finih in tankih kostij. Dolga je skoro
jeden meter ali še več, toda njena visokost znaša komaj 50

1  V mojem bivališču so zaklali lanske zime 345 prašičev, izmed
kterih sta bila samo dva ikrasta.

88

centimetrov. Glava ji je široka, na nosu vdrta, ušesa pa so
ozka, kratka in po koncu stoječa. (Glej 31. sliko.) Rilec
je silno kratek, ali jako širok. V gornjem delu je glava
tako debela, da se niti ne razloči, kje se ista konča, in kje
se začne zelo kratki, močno mesnati in jako široki vrat. Ki¬
tajska (kineška) svinja ima najdebelejši vrat izmed vseh
znanih ščetinarjev. Njen hrbet, njeno ledje in njen izven-
redno dolgi križ so jako široki in skoro povsem ravni.
Zadnji del telesa ni nikdar navpičen (podrt ali viseč), kar
smo opažali na dolgouhih in kodrastoščetinastih prašičih.
Prsi so močno široke in jako globoke. Trebuh je zelo
obilen, globok in širok. Tanki in kratki rep ni popolnoma
raven, temveč malo kolobarčast. Noge so fine, ali vendar
precej trdne in tako kratke, da se trebuh dotika tal, ako je
žival dobro spitana. Zadnji nogi (krači ali šunki) sta jako
veliki, obilni in z mesom obloženi. V obče ima kitajski
prašič tako telesnost in takšne lastnosti, ktere so potrebne
za hitro debeljenje — vsa žival je slična podolgasti kepi
mesa. Koža je fina in tanka, črnkasta, ali pa bela in črna.
Ščetine so redke, glede na barvo črne, črnkastosive, ali
temnorudečkaste; navadno pa so noge in trebuh bele, a
ostalo telo je drugačebarvno — prašič je lisast.

Kitajska svinja se kaj hitro razvija; z devetimi meseci
je že popolnoma dorastla ter je godna za klanje. Dalje se
prav brzo debeli ter tehta, ko je popolnoma spitana, 100 do
120 kilogramov. Meso mladih pujskov je dobro in slastno,
dočim je isto starih svinj premehko, neokusno in za sušenje
malo ne popolnoma nesposobno; tudi slanina in salo sta
premehki, takorekoč oljnati. Kar se tiče klaje, treba je po¬
vedati, da je kitajska svinja izvenredno izbirčna. Tudi slabo
vreme in mraz pretrpi jako težko, že najmanjša sapica ji
močno škoduje. Osobito mladi pujski se kaj lahko pre¬
hladi, ker nimajo skoro prav nič ščetin. Dalje mi je opom¬
niti, da je samica premalo rodovitna, zakaj ona skoti na¬
vadno samo 3—5 praset. Naposled pa moram kitajskega
prašiča zategadelj pohvaliti, ker prenaša svojstva hitre rasti
in brzega debeljenja prav gotovo tudi na svoje mladiče.

V prejšnjih časih so dovažali kitajske plemenske svinje
često v Evropo; po romanskih in po angleških ščetinarjih
se pretaka mnogo kitajske krvi. Zaradi prevelike oddalje¬
nosti in zaradi tega, ker se nahaja na Angleškem in tudi
drugje že mnogo izvrstnih prašičev, ne vozijo več dandanes
kitajskih svinj v Evropo.

89

Zdaj hočem opisati romansko STinjo, ktera je nastala
iz križanja kitajskih in navadnih deželskih ščetinarjev.

Domovina romanskemu prašiču je južna Evropa. V
obče ga nahajamo tam, kjer žive ljudje, ki govorijo jezik
romanski, t. j. v Italiji, Španiji, na Portugalskem, na južnem
Francoskem in naposled v tistih delih švicarske ljudovlade,
v kterih prebivajo Lahi. Po njem se pretaka mnogo kitajske
krvi; zaradi tega pa je sorodnim kitajskim svinjam mnogo
podobnejši, nego navadnim evropskim. Predno so poznali
Angleži kitajske prašiče, rabili so za zboljšanje svojih deželskih
ščetincev romanske, osobito neapolitanske merjasce. Roman¬
ski prašič je torej začetnik preimenitne angleške svinjereje.

Romanska svinja je sicer nekoliko večjega, toda ki¬
tajski jednakega, t. j. okroglastega in povitega života. Glava
ji ni niti preveč dolga, niti prekratka, ampak primerno de¬
bela. Ušesa so srednje dolgosti, nekoliko naprej nagnjena,
ali vendar ne povešena. Vrat je kratek, precej debel in
mesnat. Hrbet je širok in raven; križ je sicer obilen in
širok, toda navpičen (viseč), česar nismo opazili na kitajski
svinji. Prsi so tako široke, da je njih postranski (počreznji)
premer jednak visokosti čoka, t. j. prsi so tako široke, ko¬
likor jim znaša globokost. Noge niso sicer visoke, ali vendar
dokaj višje, nego pri kitajskem prašiču. Redke in kratke
ščetine so temne: črne, sive, rudečkastorujave in izjemno
tudi rumenkaste ali cikaste.

Romanski prašiči postanejo kmalu godni, a tudi po-
debelijo se prav dobro in precej hitro, vendar so zategadelj
napačni, ker jim je slanina malo premehka. Dalje so precej
omehkuženi, ali vendar ne tako močno, kakor kitajski. Kar
se tiče rodovitnosti, ni romanske prašiče posebno hvaliti,
čeravno skoti nekaj več mladičev od kitajske.

Med najboljše in tudi največje romanske prašiče šte¬
jemo sivocikaste južnolaške ali neapolitanske ščetince, kteri
morejo doseči po komadu do 200 kilogramov žive težine.
Nasproti tem pa so španske in portugalske svinje izmed
vseh romanskih najmanjše in najlažje.

15. Angleški prašiči.

Pred prilično sedemdesetimi leti se ni skoro prav nič
slišalo o angleških svinjah, ali dandanes so na tako dobrem
glasu, da jih kupujejo malo ne vsi umnejši živinorejci po
vsej Evropi. S čim pa se odlikujejo angleški ščetinciP —

90

1. Oni se prav hitro razvijajo, 2. rastejo jako brzo , 3. debelijo
se izvenredno urno, in 4. imajo v primerno kratkem času mnogo
mesa in nečuveno veliko sala.

Odkod so dobili Angleži svoje izvrstne svinje? Vzre¬
dili so si jih. Ker so se jim prvotni deželski dolgo- in
kratkouhi prašiči prepočasno razvijali in premalo hitro de¬
belili, nakupili so si hitreje godnih neapolitanskih in kitaj¬
skih merjascev. Z omenjenimi tujimi samci so plemenih
domače samice in s tem so dosegli, da je postalo potomstvo
za debeljenje sposobnejše, kakor so bili prvotni domači prašiči.
Tako so ravnali več let zaporedoma in sčasoma so si zare¬
dili današnje, zares občudovanja vredne živali.

Angleži delijo svoje prašiče 1. po velikosti: a) v majhne,
b) v srednje, in c) v velike ; 2. glede barve pa jih ločijo: a) v
bele , b) v črne, in c) v lisaste ali cikaste.

Pri nas imenujemo angleške svinje večinoma po de¬
želah ali pokrajinah, v kterih jih redijo. Ali taka razdelitev
je pomanjkljiva in brez važnosti, zakaj angleški ščetinci so si
vsled medsebnega krvnega mešanja malo ne povsem jednaki;
vsaj o veliki vrsti smemo to z gotovostjo trditi. Zatorej mislim,
da ravnamo umestneje, če potegnemo tudi mi z Angleži in
razdelimo njih svinje v velike, v srednje velike in v majhne.

Velike angleške svinje so bele, srednje so bele ali cikaste,
a majhne so povsem bele ali do cela črne.

Veliki (beli) angleški prašiči. Velike angleške svinje
imenujejo pri nas v Avstriji jorkširske, linkolnširske, lanka-
širske, kumberlandske, licesterške in sufolske. Ali ta imena
motijo; zategadelj ostanimo pri angleški razvrstitvi in re¬
cimo vsem gori navedenim ščetincem na kratko velike an¬
gleške svinje. Saj je vendar licesterŠki prašič tako velik,
takšnih lastnostij in takšne barve, kakor jorkširski, linkoln-
širski, svfolski itd.  Arabski konj ostane arabec, naj si ga
že rede v Berolinu, na Dunaju ali v Parizu; pincgavec pa
ostane to, kar je, bodisi da bi ga uvedli v Arabijo; isto
velja tudi za velike angleške prašiče.

Da se čitatelji ne motijo, treba mi je še poudarjati,
da pravijo pri nas v Avstriji često vsem velikim angleškim
prašičem na kratko jorkširske svinje.

Velika angleška svinja  je okroglega, stegnjenega, zeld
dolgega in jako visokega telesa. Največji  komadi merijo od
rilca pa do repa 1 meter in 90 centimetrov, a prek prsij
(za prednjima nogama) 1 meter in 80 centimetrov, visoki
pa so blizu 87 centimetrov. To so jako velike številke,

91

ktere se bodo morda zdele temu ali onemu čitatelju never¬
jetne, ali vendar so popolnoma resnične. Ko si se spri¬
jaznil z gori naznačenimi številkami, ne bo se ti menda
čudno zdelo, ako ti povem, da tehta jednoletna šival 150 do
200 kilogramov , a trileten, prav dobro spitan prašič potegne
400—430 kilogramov šive tešine.  Torej tehta jedna sama
svinja toliko, kakor srednje velik in dobro rejen vol. Pri
nas pravijo, da je prašič že lep in močno debel, ako po¬
tegne 2 stara centa, t. j. okoli 100 kilogramov; kaj bi pa
neki rekel naš kmetič, ko bi videl velikansko, 8—9 starih
centov težko svinjo. Gotovo bi si mislil, da ni ravno na¬
pačno rediti tako lepe, tako velike in tako težke ščetince!

Glede barve moram omeniti, da so vse velike angleške
svinje bele.  Mogoče, da mi utegne ta ali oni čitatelj ugo¬
varjati, rekoč, da je videl že sivkastopisane velike angleške
prašiče. Le počasi, prijatelj, kmalu se bova razumela. Šče¬
tine so po vsem telesu povsem bele, toda na rošasti koši se na¬
hajajo posamezne sivkaste pegice.  Ker so pa ščetine zelo
redke, zategadelj udarjajo skoz nje sivkaste kožne maroge,
in zaradi tega se vidi žival sivkastobela. Te sivkaste pege
so pri svinjerejcih jako čislane, zakaj one so baje znak čiste
pasme. Ščetine velikih prašičev so sicer precej dolge, toda
fine in malo preredke, iz česar sklepamo, da živali rado
zebe, ker jim manjka gorke odeje. Dalje pa nam ta res¬
nica tudi pove, da moramo držati angleške svinje v primerno
toplih  svinjakih, kajti v takozvanih „pesjih hlevih" ne mo¬
rejo uspevati.

Kakšno je telo velikih angleških prašičev? Glava je
srednje kratka in precej debela; rilec je kratek, debel in
nikoli gubast (nima gub). Čelo je zelo široko. Nos je ne¬
koliko vdrt ali uleknjen. Ušesa so srednje dolga, po koncu
stoječa, ali le prav malo nagnjena. Spodnja čeljust, ktera
preide skoro nevidno v kratek in debel vrat, je izvenredno
mesnata. Kom, hrbet, ledje in križ so silno Široki , jako mes¬
nati in malo ne popolnoma ravni.  Prsi so zelo široke in glo¬
boke; ako premerimo prsi za prednjima nogama, dobimo
skoro dolgost telesa. Noge so kratke, precej tanke, ali ven¬
dar ne šibke, temveč dovolj trdne; krače (šunke) so izven¬
redno mesnate, jako velike, polne in obilne. (Glej 32. sliko.)
Slednjič mi je omeniti, da je rep na korenu jako debel, a
proti koncu fin in nekoliko zavit.

Angleška svinja je dobrovoljna, mirna in krotka. To
so sicer dobre lastnosti, ali zdaj bom navedel še boljših

92

svojstev. Ona je namreč prav kmalu godna, ker se hitro raz¬
vija in brzo raste. Dalje podela pico uspešno v meso in mast,
vn vsled tega gre debeljenje hitro izpod rok. Njeno meso
je prav okusno , slanina pa dovolj trda in v obče vrlo dobra.
V klaji ni odveč izbirčna in v tem oziru pohvale vredna. Toda
mraza jo je treba varovati in jo sploh umno gleštati ; v takih
svinjakih, v kterih po zimi slama, listje in scalnica zmrznejo,
v takih ne more uspevati in sploh tudi ne uspeva. 1  Oba, samec
in samica, sta z dovršenim desetim mesecem godna za pleme.
Blednjič je velika angleška prašiča dovolj rodovitna, zakaj ona
sprasi poprečno 9—12 pujskov, kar je zares zadostno število.

Slika 32. Veliki angleški prašič.

Srednje (srednje velike) angleške svinje delimo a) v
bele, in b) v cikaste.

Bele srednje svinje  so nastale na ta način, da so ple¬
meniti med seboj največje in najmanjše bele ščetince. Zakaj
neki so Angleži tako ravnati? Zategadelj, da so združiti
neverjetno hitro rast in brzo razvijanje (svojstva malega
angleškega ščetinca) z večjo rodovitnostjo, z boljšim mesom
in z utrjenostjo (lastnosti velikega prašiča) v jedni sami
živali, t. j. v srednje veliki angleški svinji. Umni in zvedeni
Anglež si misli namreč tako-le: Ako plemenim zelo kmalu
godno žival z drugo, ktera je bolj utrjena in bolj plodovita,
dobim mladiča, ki se bo hitro razvijal in bo zraven tega
tudi dovolj rodoviten in precej trden. Tako je računal in
ni se zmotil. Zakaj srednje velike angleške svinje se zares
hitreje razvijajo in hrže debelijo od velikih. Dalje so precej

1  V obče pa ne more nobena žival uspevati, ako jo pustiš prezebati.

93

velike in jako težke; dobro spitan ščetinec tehta 230—300 kilo¬
gramov. Naposled imajo jako dobro in slastno meso; v obče
so srednje angleške svinje za meso najboljše mimo vseh šče-
tincev. Pa to še ni vse. Srednje angleške svinje so namreč
tudi bolj rodovitne, bolj utrjene in glede klaje manj izbirčne
od malih.  To so zares izvrstna svojstva srednje velikih belih
angleških prašičev.

Srednje velikim lisastim prašičem  pravijo navadno tudi
Angleži sami berkširske svinje.  Zakaj ? Zaradi tega, ker
srednje cikaste svinje niso po vseh pokrajinah jednako iz¬
vrstne, temveč najlepše in najboljše se nahajajo v grofovini
Berkšir.  Berkširske prašiče izvažajo kaj pogosto v različne
države in dežele v to svrho, da zboljšavajo in požlahtnju-
jejo z njimi deželske pasme. V ta namen pa so tudi mnogo
sposobnejši, nego veliki_ ali srednji beli Ščetinci.  To trditev
bom skušal v naslednjem odstavku dokazati.

Srednje velika cikasta (berkširska) svinja ima namreč
gostejše ščetine  kakor bela, bodisi že velika ali srednja. Kak¬
šnega pomena je to? No, ker ima toplejšo odejo, zaradi
tega je za hladno vreme bolj strpljiva in ne zboli tako često za
prehlajenjem,  kakor ostali redkoščetinasti prašiči. Dalje do¬
rasle prej,  kakor velika bela, kar je precejšnje vrednosti.
Mrtva tehta kaj obilno; od 100 kilogramov žive težine dobimo
85—86 kilogramov mesa, sala in slanine,  to pa seveda samo
tedaj, če je žival prav dobro rejena. Samica je zadostno
plodna, ker sprasi čestokrat po 10 mladičev,  ktere dobro pre¬
hrani, zakaj mleka ji ne primanjkuje. V Maji ni preveč iz¬
birčna;  nekteri zatrjujejo celo, da še rajši žre, kakor bela
velika. Noge so ji sicer kratke, ali vendar trdne in za hojo
sposobne;  sploh je cikasta svinja za peš-hojo boljša od
srednje velikih belih ščetincev. Iz navedenih opombic po¬
snamemo, da je berkširska svinja za požlahtnjenje bornih šče-
tinarjev neizmerne vrednosti,  in to osobito v takih krajih,
kjer redč beločrne prašiče in se jim torej tudi barva prilega.

Berkširski prašič je precej dolgega, povitega in okrog¬
lega života; zadnji del telesa je zarodnejši od prvega. (Glej
sliko 33.) Glava je majhna, zgoraj široka, a proti rilcu
srednja. Ušesa so srednje velika in malo naprej nagnjena.
Nos (prostor nad rilcem) je le za spoznanje vdrt. Vrat je
kratek, ali kar se tiče obilnosti, širokosti in debelosti, ne
smemo mu prav nič očitati. Hrbet je širok in le za mrvico
izbočen; tudi ledje in križ sta široka, vendar ni križ povsem
raven, ampak malo viseč. Zadnji nogi (krači) sta kaj obilni

94

in z mesom obloženi; dobro spitana žival tehta 200—260
kilogramov žive težine. Barve je črne z različnimi belimi
pegami; včasi so samo noge in rilec bele, a ostalo telo je
črno. Drugikrat pa je žival črna ter ima po životu različno
velike, bele ali belorumenkaste pege. Meso berkširske svinje
je izvenredno slastno, slanina pa dovolj trda.

Slika 33. Berkširski prašič.

Majhne angleške svinje, ktere so nastale iz kitajskih
in romanskih ščetincev, so ali popolnoma bale ali povsem črne.

One so glede na rano
godnostin izvenredno
hitro debeljenje ne¬
kaka , občudovanja
vredna izjema. Osem
do deset mesecev sta¬
re živali so že popol¬
noma dorastle in god¬
ne ter za klanje spo¬
sobne. Debelost jim
Slika 34. Mala angleška svinjica. j e s ]j 0r0  nepopisna.

Premer za prednjima nogama je večji, kakor znaša dolgost
telesa. Mala angleška svinjica z majhno glavico in s pre-
finimi nogami je videti, kakor podolgasta kepa masti, ter
tehta 120—150 kilogramov. (Glej sliko 34.) Njeno meso je
zelo mastno, sicer pa ne slabo, toda slanina je premehka,
oljnata in za sušenje nepripravna. Ali kaj koristijo vse
omenjene prednosti in vrline male angleške svinje, ker ima

95

tudi jako velike napake ? Ona je namreč izvenredno omeh-
kužena, in ker ji je telo skoro golo (zavoljo zeld redkih
ščetin), škoduje ji vsaka, tudi najmanjša sapica. Ko po¬
stane le količkaj hladno vreme, začno Angleži svoje male
svinjice odevati, ali pa kurijo v pečeh, ktere so si napravili
v svinjakih. Da so tako omehkužene živali mnogovrstnim
boleznim podvržene, razume se samo ob sebi. Dalje skoti
samica čestokrat samo po dva pujska, ktera pa je težko od¬
rediti, ker jima škoduje vsaka najmanjša napaka, bodisi v
klaji, kakor tudi v strežbi. Samci so pogosto celo neplodni,
torej za pleme popolnoma nesposobni. Slednjič so male
angleške svinje glede piče jako izbirčne. Zaradi omenjenih
neprilik so mali angleški prašički, bodisi beli, kakor tudi
črni, za rejo v naših slovenskih deželah nepripravni.

16. Plemeniti in borni prašič.

Vse v prejšnjem sestavku opisane angleške, kakor tudi
ostale požlahtnjene in hitro se razvijajoče svinje smemo
imenovati plemenite.  Iz kterega vzroka? Prav gotovo ne
zaradi telesnosti! Kajti život jim zares ni lep, še manj pa
krasen ali ličen. Nikomur menda ne pride na misel, da bi
žival, podolgasti, debeli kepi podobno, imenoval lepo. Toda
zategadelj jim pravimo »plemeniti prašiči 11 , ker prav hitro
rastejo, ker se brzo debele, in ker imajo prav veliko mesa
in masti.

K bornim prašičem  spadajo oni ščetinci, ki so kasno
godni, in ki se počasi debelijo. V to vrsto ne spadajo samo
vse požlahtnjene svinje v slovenskih deželah, ampak tudi vsi
kodrastoščetinasti in dolgouhi ščetinarji.

Žlahtni prašič je dolgega, bolj ali manj okroglega in
povitega telesa, dočim je borni kračjega in ploščnatega ži¬
vota. Prvemu je glava kratka, debela in na nosu vdrta
(kakor zasekana), a drugemu daljša, ožja in ravna. Žlaht¬
nejša svinja ima debel in kratek vrat ter raven, širok hrbet;
pri deželski je vrat daljši in ožji, hrbet pa izbočen (puklast),
ozek in premalo mesnat. (Glej sliko 35. in 36.) Angleški
ščetinci so širokega, obilnega in skoro do repa ravnega,
borni pa rtastega, ozkega in navpičnega križa. Plemeniti
prašič je zelo mesnatih, obilnih in širokih krač, dočim ima
borna svinja manjše, kračje in ožje gnjati. Kaj sledi iz
vsega tega? Da so plemeniti prašiči mnogo težji od bornih ,
akoravno je navidezna velikost in debelost pri obeh jednaka.

96

Plemenite svinje so finih in tankih kostij, borne pa
debelih in zarodnih. Ta resnica nam pove, da ima jednako
težka požlahtnjena, ali dobri pasmi v obče pripadajoča žival
več mesa, sala in slanine od ravno tako težke borne tovarŠice,
ker se nahaja pri zadnji več kostij.

Navadni domači prašič more s svojimi zastavnimi, trd¬
nimi in visokimi nogami dolgo časa sem in tja hoditi ter
si iskati hrane na prostem. Ali angleške svinje (osobito
one male vrste) s finimi in majhnimi nogami niso za takšen
posel. Iz navedenega se učimo to-le: Deželski ščetinarji so
za daljšo hojo in za gonjo od hiše do hiše , od kraja do kraja
sposobni, nasproti temu pa ne smemo finih daleč goniti, ker ne
morejo tega strpeti.  V tem oziru smemo prispodabljati ple¬
menite ščetince malim otrokom, borne pa odrastlim ljudem.

Slika 35. in 36. Borni in plemeniti prašič.

Angleški, kakor žlahtni prašiči sploh so širokih in glo¬
bokih prsij, borni pa ozkih in ploščnatih. Posledica tega je,
da imajo žlahtni velika pljuča, a pokrajinski majhna.  V ve¬
lika pljuča prihaja vsled dihanja mnogo zraka. Vzduh, ozi -
roma v njem se nahajajoči kisik pa prenaredi v pljučih
črno, že porabljeno kri v rudečo, ktera služi v živež vsemu
telesu. (Čitaj v I. knjigi na 30. strani.) Čim več hrane,
t. j. rudeče krvi pa se napravi v telesu, tem hitreje se de¬
beli dotična žival. Iz rečenega se učimo, da so velike in
obilne prsi precejšnje važnosti za hitro debeljenje.

Dalje so plemenite svinje mirne, krotke in rade ležijo,
kar vse pospešuje debeljenje.  Kako pa je v tem oziru z na¬
vadnimi prašiči? Oni so divji, norostni, nagajivi, hitri ter
poskočni in baš zavoljo tega se tudi počasneje rede.

97

Brzo se razvijajoči in hitro rastoči ščetinci obrnejo
pičo uspešneje in popolnejše v meso in mast kakor borni.
To se pravi z drugimi besedami: Plemeniti prašiči se pri

jednaki klaji hitreje debelijo od deželskih.  V pojasnilo in po¬
trdilo omenjene resnice naj služi sledeči, po nekem kmetij¬
skem društvu v Bosni izvršeni poskus. Vzeli so 3 svinje
srednje velike angleške in 3 počasi rastoče deželske (kodra-
stoščetinaste) ter so jih hranili dva meseca z jednako  pičo.
Pa glejte čuda! Vse tri angleške svinje so postale v dveh me¬
secih za 150 kilogramov težje ter so požrle v naznačenem času
za 25 goldinarjev piče. Živež vsem trem deželskim pa je veljal
40 goldinarjev, in vendar so se poredile samo za 90 kilo¬
gramov. Torej je veljal jeden kilogram prirejenega mesa ali
slanine pri angleških prašičih 16'j s , pri pokrajinskih pa 44 'j
krajcarja.  Te številke govore menda dovolj jasno!

Deželska svinja ima goste, dolge, včasi celo kodraste,
na hrbtu grebenaste, a plemenita kračje in redkejše ščetine;
žlahtni prašič ni nikoli grebenast. Kaj sledi iz rečenega?
Da je domači Ščetinec trden, da se ne zmeni za vsak dež , za
vsako sapico in za vsak mrazek. Tudi vročino prenaša mnogo
lažje od svojega žlahtnega, omehkuženega tovariša. Angleški
prašič (osobito oni male vrste) pa boleha vsled slabega vremena
in majhnega mraza, boleha pa tudi vsled majhne vročine , ktera
deželskemu Še prav nič ne škoduje.  Ako ga zasači na pro¬
stem dež, začne ga precej zebsti, in zaradi tega zboli često
za prehlajenjem. Na solncu dobi različne kožne izpuščaje;
deželski ščetinec pa ni podvržen tolikim in tako različnim
boleznim. Nadalje je kolikost ščetin še v drugem oziru pre¬
cejšnje važnosti. Ščetine potrebujejo namreč v svojo rast
redilnih sokov; čim bolj je torej telo kosmato, temveč ži-
votnih sokov popijejo ščetine, in tem manj jih ostane za
telo. Iz tega se učimo, da se redkoščetinasti prašiči uspeš¬
neje in hitreje debelijo , kakor gostoŠčetinasti.

Hitro rastoča, t. j. žlahtna svinja skoti majhno število
pujskov, dočim je borna bolj plodna. Cim hitreje se žival
razvija, tem manj je rodovitna. Kako je vendar to, da so
mali vrsti pripadajoče angleške svinje premalo plodne ? 1
Vsaka, preveč debela žival je malo plodna, ker je za pleme
prelena. Razun debelosti pa je vzrok premajhne pojatnosti
in preslabe plodovitosti tudi plemenitev v sorodstvu, t. j.

1  Veliki in srednji angleški, kakor tudi vsi z angleškimi merjasci
požlahtnjeni prašiči so zadostno rodovitni.

Umna živinoreja II.

7

98

ako plemeniš sorodne živali, dobiš malo priredka. Dalje ima
za debeljenje vrlo sposobna in preveč debela samica pre¬
malo mleka, in povrh je se isto premastno , zaradi česar pujski
zbole za drisko. Tudi je od plemenitih svinj izvirajoče,
malo ne gole pujske težje odrediti, kakor borne, kteri zadnji
imajo vendar nekoliko ščetin ter so sploh že od narave
bolj utrjeni. Slednjič bodi povedano, da skrbi borna prašiča
za svoja pujseta bolj kakor plemenita.

Angleške velike in srednje svinje so 2—3, majhne pa
celd 4 mesece prej godne za pleme, kakor naše deželske.

Domači prašič ima debelo ter trdo slanino, malo sala
in suho, ne preveč mastno, ali slastno meso. Kako je v
tem oziru z angleškimi ščetinarji ? No oni velike in srednje
vrste so deželskim in sploh bornim jednaki s tem razloč¬
kom, da so nekoliko bolj mastni. Toda malim angleškim
je slanina manj debela, mehka in za sušenje nepripravna. 1
Maščoba se jim nabere po vsem telesu; vse meso je pre-
preženo s tolščo. Med rebri ni skoro prav nič mesa; med
tolščo moreš opaziti le posamezna mesena vlakenca.

17. Požlahtnjena svinja.

No, odslej bom izrejal samo čistokrvne angleške pra¬
šiče, ker sem razvidel iz prejšnjega sestavka, da so zares
izvrstni, misli si menda ta ali oni izmed častitih čitateljev.
Le počasi, cenjeni prijatelj, nikar se ne prenagliti! Za zdaj
bi ti ne svetoval rediti čistih angleških svinj, ker one niso za
majhnega in tudi ne za srednjega — današnjega — sloven¬
skega posestnika. Najprej se je treba priučiti umne živino¬
reje, neobhodno potrebno je postaviti zdravih in primernih
svinjakov, in potem še le je poskusiti z angleškimi ščetinci.
V živinoreji se mora izvrševati vse polagoma in korakoma,
kajti naglica bi utegnila hudo opeči.

Čistokrvni angleški prašiči niso sicer še dandanes za
našega kmetovalca, toda s požlahtnjenimi bi mogel vrlo
dobro izhajati. Našim slovenskim krajem in našim razme¬
ram bi se prav dobro prilegali oni ščetinarji, ki postanejo
iz naših deželskih, kratkouhih in iz angleških prašičev. Jaz
mislim namreč, da bi kazalo zboljševati in žlahtniti domače

1  Slanina jim je zategadelj tako mehka ;  ker se morajo zaradi pre¬
obilne debelosti tako zgodaj zaklati, da se ni utegnila maščoba utrditi.

99

svinje z angleškimi. Za zboljšanje bi bilo priskrbeti merjascev ,
k veliki (beli) angleški ali berkširski pasmi pripadajočih, kteri
so dovolj plodoviti, precej trdni in tudi zadostno ješči. 1

Kakšen bi bil uspeh te plemenitve? Vrlo izvrsten!
Potomci bi postali prej godni, debelili bi se hitreje, bili bi
mnogo težji in slednjič bi obrnili pičo uspešneje v meso in
mast, kakor borni deželski prašiči.  Gotovo pa ni in ne sme
biti živinorejcu vse jedno, ako mu doraste svinja v štiri¬
najstih mesecih ali še le v dveh letih, ako se spita v dveh
ali treh mesecih, ako je 100 ali 150 kilogramov težka, in
ako potrebuje slednjič za popolno odebeljenje manj ali več

Slika 37. Zboljšana svinja.

piče. (Kako poplačajo klajo borni in kako plemeniti pra¬
šiči, o tem čitaj na 97. strani.) Ako postaviš zboljšane
svinje v sredino med žlahtne in deželske, pa si dobro zadel.
(Glej sliko 37.)

Ali bi bile zboljšane svinje izbirčne ali ješče, ali bi
bile dovolj utrjene in zadostno plodovite? — Tudi kar se
tiče omenjenih okolnostij, ne bi se bilo treba pritoževati.
Malo boljšo klajo bi bilo potreba pokladati, to je gola res¬
nica. Ali nasproti temu je pomisliti, da bi bila požlaht-
njena svinja za pitanje vsaj pol leta prej godna, da bi bilo
debeljenje vsaj za jeden mesec kračje, in da bi slednjič vsaj
— malo rečeno  — 50 kilogramov več tehtala , kakor borna de¬
želska.  Zdaj pa premisli, dragi čitatelj, od ktere strani bi

1  Umni in izvedeni svinjerejci izhajajo seveda vrlo dobro s čisto¬
krvnimi angleškimi ščetinci.

7 *

kazalo več dobička. Zboljšane svinje bi postale zares za
spoznanje mehkejše in malo manj utrjene, ali to je malen¬
kost, ktere se ni ustrašiti količkaj izurjenemu živinorejcu.
Dalje moram tudi naglašati, da bi se plodovitost najbrž prav
nič ne pomanjšala.

H koncu mi bodi dovoljeno, da poudarjam še to-le:
Kdor namerjava zboljševati domače svinje z angleškimi mer¬
jasci (kar je vsega priporočila vredno), tisti si naj postavi
najprej primernih svinjakov in se naj priuči vsaj najglav-
nejšim naukom umne živinoreje. Ko je s tem gotov, tedaj
pa naj začne brez strahu s požlahtnjevanjem, in novi
slovensko-angleški ščetinci mu bodo donašali precejšnjega,
z mirno vestjo lahko rečem, obilnega dobička.

Drugi del.

O reji naše domače živine.

f. Uvod.

I. Kaj je reja?

gospodarju ne kaže vselej živine kupovati. Zakaj ona
mu je mogoče da predraga, ali pa ni vedno pripravne
dobiti. Zategadelj mu je gledati, da si je vzredi sam
doma. Pri domači odreji ima dvojnat dobiček: 1. Ži¬
vali ga manj stanejo, torej si več priredi, in 2. more si
vzrediti take živine, ktera je zanj najbolj pripravna, in ktera
mu donaša glede dela, mleka, mesa, masti, volne itd. naj-
večjih dohodkov. Cim večji dobiček pa je vendar glavni
namen živinoreji. Kako se ima ravnati, da si priredi tem
bolj dobičkonosne in tem bolj koristne živine, o Um ga pouči
nauk o reji ali razplodbi.

Kaj se bomo torej učili v drugem delu pričujoče
knjige? V drugem delu se bomo učili odbirati in spozna¬
vati tiste živali, ktere so za pleme najsposobnejše, in od¬
stranjevati one, ktere niso za pleme. Videli bomo, kak¬
šnih lastnostij in kakšne vnanjosti mora biti dobra ple¬
menska živina. Dalje bomo govorili o prikladni starosti
plemenskih živalij, slišali bomo, v kterem času se smejo
pripuščati, in v kteri dobi se morajo odstranjati od ple-
menitve; vrh tega bom povedal, kako je s plodovitostjo,
in koliko samic se sme odmeriti jednemu samcu. Razun
tega bomo slišali, kako in na kakšen način prenašajo ple¬
menske živali svoje lastnosti in telesne znake na potomstvo,
kako je z njimi ravnati, in kolikokrat se smejo pripuščati,
da se prerano ne obrabijo. Slednjič se bomo poučili, ktere
plemenske živali so druga za drugo, kakšni so zakoni po-
dedovanja, in kako je z brejostjo. Sploh se bomo razgo-
varjali o vsem tem, kar je potrebno k umni reji, t. j. k pri¬
reditvi koristne in lepe domače živine.

102

2. Nekoliko besed o podedovanju.

Kaj je podedovanje? V živinoreji imenujemo podedo¬
van) e  tisto naravno (natorno) postavo, vsled ktere prenašajo
plemenske živali svojo telesnost (zunanjo postavo), deloma
pa tudi lastnosti na svoje mladiče. Plemensko živinče ima
namreč tako posebnost, da ne odda zarodku samo zunanjih
znakov, ampak tudi notranja svojstva, t. j. lastnosti za raz¬
lične užitke (za delo, mleko, meso, mast itd.).

Večletne izkušnje različnih živinorejcev uče o podedo¬
vanju sledeče:

1. ) Od junca in krave dobimo tele, ktero postane sča¬
soma govedo. Kobila in žrebec skotita žrebe, oven in ovca
jagnje, prašiča in merjasec pa pujse. Iz tega posnamemo
nauk, da so živalska plemend, kar se tiče rodovne telesnosti,
neizpremenljiva, kajti rodovni znaki so brez izjeme podedljivi.
(Glej o pomenu besede „rod“ na 12. strani.)

2. ) Mladič je, kar se tiče vnanjosti (telesnosti), večjidel
mešanica obeh plemenskih živalij; zakaj samčeve in sami-
čine lastnosti in znamenja so se v novem bitju spojile in
združile. Priredek ima torej večinoma polovico od samice, a
drugo polovico od samca.  Tako uči stalni zakon podedovanja.

3. ) Toda od prej navedenega pravila so znane izjeme.
Včasi da namreč samec mladiču več, kakor samica, a drugi¬
krat je stvar ravno obratna (narobe). Ali to ni odvisno od
spola, ampak od okolnosti, da ima nektero živinče za izro¬
čevanje in prenos lastnostij in telesnosti večjo moč od drugega.
Taka plemenska žival, ktera izroča vsa dobra svojstva z go¬
tovostjo mladiču, in ktera presega v tem oziru drugo ple¬
mensko živinče, taka je za plemenitev izvrstna. Ako ima vse
lastnosti dobrega plemenskega živinčeta, tedaj je v resnici
zlata vredna, ker zboljša vse potomstvo. Če so pa dotična
svojstva slaba, tedaj poslabi in pohabi v kratkem času ži¬
vino svojega okraja (osobito samec).

4. ) Nekteri trdijo, da je mladič podobnejši samici, in
sicer zategadelj, ker ga je nosila v svojem telesu, in ker ga
je hranila s svojo krvjo. Ali to ni resnično. Nasprotno
celo opažamo, da je zarodek samcu bolj podoben kakor sa¬
mici. To se dogaja izjemno, in sicer zaradi tega, ker ku¬
pujejo za požlahtnjenje domačih živalij tuje, za pleme mnogo
sposobnejše in za užitke boljše samce, nego so deželske sa¬
mice. In baš zategadelj ni čuda, če se opaža, da so mla¬
diči samcu podobnejši kakor samici, zakaj kdor več ima, tisti

103

tudi več du.  Ali s tem pa vendar ni ovrženo, da ne bi iz¬
ročilo deželsko živinče tudi polovice svojstev in telesnosti
mladiču; toda ker je njegova polovica manjša, zavoljo tega
se tudi na novem bitju manj razločuje. Vzgled: Tele be-
Ijanskega junca in pokrajinske krave se je vrglo bolj na
bika, kakor na kravo. Zakaj ? Zato, ker je beljansko go¬
vedo lepše postave in boljših lastnostij (ima več), kakor na¬
vadno deželsko.

5. ) Marsikteri živinorejci pravijo, da se ravna prvi
del mladiča, osobito glava, po samcu, a zadnji del telesa in
velikost po samici. To svoje mnenje hočejo dokazati z
mulo, ktera je nastala od kobile in osla. Mula je sicer res
v prvem delu telesa, osobito kar se tiče ušes, oslu podobna,
velikost pa je dobila od kobile. S tem pa je prav malo
dokazano. Gori navedena trditev je namreč samo tedaj ve¬
ljavna, če se plode živali dveh različnih rodov (konj in osel).
Ali na mladiču, kteri izvira od slične si plemenske živine
jednoistega rodii, ne opaža se gori navedena razlika.

6. ) Bolehava, slabotna in šibka živina skoti bolehave,
zdrava in močna pa čvrste mladiče. Kakoršni so starci,
takšni so mladiči! To pravilo je večinoma veljavno, dasi-
tudi ne vselej.

7. ) Ge sta si samec in samica močno podobna, če
spadata oba k jedni in tisti pasmi, tedaj se smemo z goto¬
vostjo nadejati, da bo naraščaj starcem zelo podoben. Še
večja je sličnost, ako sta si obe plemeni živalij sorodni. K
različnima pasmama spadajoči in glede na telesnost in svoj-
stva različni živali pa skotita sebi manj podobnega mla¬
diča. Naj pojasnim to z vzgledom: Pincgavski bik in pinc -
gavska krava (oba od jednoiste pasme) dobita tele, ki ima
znake, svojstva in barvo pincgavskega goveda. Ge pa spa¬
data junec in krava k jedni in isti rodovini pincgavskega
goveda (če sta si sorodna), tedaj ne dobi tele samo vse po¬
dobe pincgavskega goveda, ampak tudi posebnosti (dobre
ali slabe) svoje rodovine. Nasproti temu pa ni mladič pinc¬
gavskega bika in muricodolske krave popolnoma sličen niti
pincgavskemu, niti muricodolskemu govedu.

8. ) Gim bolj stanovitne, od kolena do kolena, od ži¬
vali na žival se povračujoče lastnosti imata samica in samec,
tem sigurnejše jih podedujejo mladiči. Cim starejša in čim
bolj utrjena je kaka lastnost, t. j. da so jo imeli že od
davna vsi predniki plemenskega živinčeta, tem gotovejše se
bo prelila ista stanovitna kri v mladiča. „Ce ni živina

104

prave utrjene korenine, pogubijo se rade dobre lastnosti,
ki jih ima. Zato tudi pri živini po pravici velja hvala, ako
moremo reči: to je živina še stare korenine." Tako piše o tej
zadevi dr. Bleiweis v svoji knjigi: „Nauk o umni živinoreji".
Za vzgled gori rečenega naj služi to-le: Angleški dirjalec
izroči svoje lastnosti žrebetu bolj gotovo, kakor pa oni žre¬
bec, ki je po angleškem le požlahtnjen. Angleški samec ima
namreč za seboj dolgo vrsto prednikov, kteri so vsi bili
izvrstni za tekanje. A konj, ki je po angleškem zboljšan in
požlahtnjen, ki je glede na telesnost mogoče da tako lep in
glede na hitrost le malo slabejši od pravega dirjalca, ne
odda žrebetu tako gotovo svojih lastnostij, ker še ni v njih
(lastnostih) dovolj utrjen.

9. ) Vsled tečne krme in umnega držanja še le pred
kratkim pridobljene lastnosti se ne podedujejo tako gotovo,
kakor utrjene in že dolgo časa obstoječe.

10. ) Iz tujih krajev k nam pripeljane živali prenašajo
svoje vrline tako dolgo le površno na mladiče, dokler se
niso privadile novim razmeram. Zaradi tega jih ne smemo
precej spuščati po plemenu, ko smo jih uvedli v novo do¬
movino.

11. ) Po zdravih starcih podeduje potomstvo njih dobra
svojstva v večji meri, kakor od bolehnih. V tem oziru je
vse jedno, kake vrste je bolehavost.

12. ) Predebela, kakor premršava živina izroča svoje
vrline manj zanesljivo, kakor srednje rejena.

13. ) Premlade in prestare plemenske živali prenašajo
svoje lastnosti in telesnost kaj slabo na mladiče. Nasproti
temu pa je podedljivost v srednji (moški) starosti največja
in najbolj razvita.

14. ) Tisto živinče, ktero je bilo pri plemenitvi bolj
živo, tisto izroči svoje vrline z večjo gotovostjo zarodku,
nego pa leno.

15. ) Mladič podeduje telesnost mnogo sigurnejše, nego
pa notranje lastnosti, t. j. svojstva ža užitke. Toda še ne¬
kaj ! On prejme telesnost tudi v drugačni obliki, kakor
svojstva. Zunanje telesne znake prinese namreč že s seboj
na svet, toda lastnostij za užitke nima pri skotitvi, ampak
jih podeduje samo v podobi nagnjenja. Svojstva, ki spe v
mladiču v podobi nagnjenja, treba je predramiti in oživiti
s tečno klajo in z umnim držanjem, ker sicer utegnejo iz¬
giniti. Vzgledi: Pri žrebetih se oživi moč, hitrost in vztraj¬
nost z obilnim gibanjem na planem in s tečno klajo. Ona

105

žrebeta pa, ki stoje večjidel pri slabi klaji v nesnažnih hlevih,
ne bodo postala nikdar močni, vztrajni in hitri konji, kajti
njim se je nagnjenje za te dobre lastnosti izgubilo. Šort-
hornsko tele podeduje od svojih starcev svojstvo, da hitro
raste, in da se uspešno debeli, kar pa je potrebno vzbuditi
s tečno krmo in s pripravno strežbo ; kajti slaba klaja in
napačno gleštanje vplivata tako močno, da se tele popol¬
noma izprevrže, in da ne postane nikoli dobro pitalno go¬
vedo. Iz rečenega sklepamo ta.-le nauk: Od najlepše in za
užitek najboljše plemenske živine si moremo vzrediti le pod
tem pogojem koristnih domačih živalij, ako potomce umno
gleštamo in tečno krmimo.

16. ) Konjem odsekavajo večkrat repe, češ, da so lepši,
ali vendar se ni še čulo, da bi se skotilo vsled tega žrebe
kratkega repa. Bik si zlomi rebro, ktero se mu sčasoma
zaraste; vse to pa na tele prav nič ne vpliva, kajti ono
pride z zdravimi in povsem pravilnimi rebri na svet. Ovnu
se je zlomljena noga popolnoma zarastla, a njegova jagnjeta
imajo čisto zdrave, gladke in pravilne noge. Iz tega se
učimo sledeče: Mladiči ne podedujejo tistih telesnih hib,
ktere so nastale pri plemenski živini po ranjenju, posilnem
poškodovanju ali po kaki drugi nesreči.

17. ) Včasi slišimo z odločnostjo zatrjevati, da dobi za¬
rodek od samice (samo od nje) kak telesni znak, kterega
sama nima. Podedovanje takih izvenrednih znamenj, oso-
bito barve, povzročuje baje „zagledanje u .  Na samico so
namreč vplivali ob plemenitvi ali v prvih mesecih bre¬
josti, tako pravijo nekterniki, zunanje prikazni, ktere so se
takorekoč upodobile na mladiču. Z vzgledom morem to
neresnično trditev najbolj razjasniti: Ob plemenitvi se je
zagledala  kobila v dečka, ki je imel z belim robcem zave¬
zano glavo; to je na njo, oziroma na prihodnji sad tako
močno vplivalo, da je prišlo žrebe z belo glavo na svet. —
Med plemenitvijo dveh rudečih goved je pritekel mimo lisast
pes, krava se je vanj zagledala, in tele je bilo cikasto. —
Toda vse te izvenredne prikazni nimajo z zagledanjem nič
opraviti, ampak imajo svoj izvor v povratkih (o tem kas¬
neje). Vera v zagledanje je vraža. Kot pametni in olikani
ljudje pa ne bodemo verovali v čarobije; zatorej proč z vra¬
žami in zagledanjem !

18. ) Nekteri nevedni živinorejci pravijo, da so podobni
vsi mladiči jedne starke onemu samcu, od kterega je prvi
mladič, čeravno so vodili samico kasneje k drugim plemenja-

106

kom. Po tej neresnični misli bi vplival torej prvi samec (s
kterim se je samica prvikrat plemenila) na mladiče drugih
samcev. Kasnejši mladič naj bi bil torej podoben tuji živini,
svojemu lastnemu rodniku pa ne. Vzgled: Kobila, h kteri so
pripustili prvikrat oslovskega žrebca, je porodila polutana.
Kasneje so jo gnali h konjskemu žrebcu, ali vendar je bilo
žrebe nekoliko oslu podobno. Ta je bosa, ki spada v vrsto
pravljic, torej proč z njo!

3. Povratki.

V živinoreji se more prigoditi, da prinese mladič na
svet kak telesni znak, kako notranjo lastnost, ali kako po-
dedljivo napako, česar njegovi starci niso imeli. Odkod pa
prihaja to? Sedaj podedovano svojstvo so imeli prav go¬
tovo prastarci 3., 4. ali še daljnega kolena nazaj, in zdaj
se je prikazalo — na pravnukih. Take prikazni opazujemo
čestokrat pri živini.

Kaj so torej povratki? — Povratke imenujemo pode-
dovanje takih lastnostij, tistih znakov ali tistih telesnih na¬
pak, kterih ni bilo opaziti pri plemenskih živalih, ampak
ktere so imeli prastarci 2., 3., 4. ali še daljnega kolena nazaj.

Največkrat se povrača barva, t. j. povratki barve so
najčešči.

Do kterega kolena nazaj pa morejo nastati povratki?
To nam ni doslej še natanko znano; navadno pa se misli
in sodi, da jih ne bo nič več, ako se niso prikazali vsaj do
4. kolena.

Pomen povratkov morem z vzgledom najbolje pojas¬
niti: Žrebe nadušljivega konja ne zboli zaradi tega za na¬
duho, ker smo z njim pravilno ravnali in ga držali pri
ugodnih razmerah. To žrebe smo pustili za pleme, in
glej, vsi njegovi mladiči so bolehali zategadelj na naduhi,
ker jim je bil ded nadušljiv. To so v živinoreji povratki.
— Neki posestnik ima samo bele ovce. Pri neki ugodni
priliki kupi od svojega soseda jednega ovna, tudi belega.
Ali glej čuda! Večina jagnjet dokupljenega ovna je črna
ali črnobela. Odkod to? To prihaja od tega, ker so bili
ovnovi predniki drugega, tretjega ali četrtega kolena črni
ali črnolisasti. Te in jednake prikazni imenujemo v živino¬
reji povratke. — Recimo, da ima kmetovalec Janez Dolinar
lepega in na videz popolnoma zdravega bika. Ali njemu je
znano, da so bolehali junčevi starci za sušico. Sme li svo-

107

jega bika po plemenu spuščati? Nikakor ne! Zakaj pa
ne ? Zat6, ker je v tem slučaju preskočila jetika jedno ko¬
leno, toda v tretjem ali v četrtem bi se lahko zopet poja¬
vila — povratek bi se prikazal, in vsa po tem biku ople-
menjena žival bi bila lahko jetična. Kakšna škoda bi to bila
za ves okraj!

Tista živina, ktera je nastala od čistih pasem, dobi
redkeje povratke, kakor ona, ktero so skotile živali mešane
krvi. Dalje podedujejo potomci skrbno držanih plemenskih
živalij povratke kaj redko in le izjemno. Ge pa pripeljemo
doslej dobro gleštane plemenske živali k zanikarnemu go¬
spodarju, v tem slučaju dobe mladiči često tiste lastnosti,
ktere so imeli najslabši predniki omenjene plemenske živine.

Navadno se govori o povratkih samo tedaj, ako se
prikažejo pri mladičih kake bolehavosti ali telesne napake,
kterih starci niso imeli. To pa ni prav. Kakor se prika¬
žejo pri zarodku nenadoma hibe in nepravilnosti, baš tako
hipoma nastanejo lahko tudi dobre lastnosti, kterih starci
niso imeli, temveč prastarci tretjega ali četrtega kolena.

4. Podedljive bolezni.

Kako se podedujejo bolezni in telesne napake ? Dedne
bolezni preidejo od starcev na mladiče: a) neposrednje (na¬
ravnost),  ali b) posreduje (ne naravnost),  t. j. samo v podobi
nagnjenosti. Neposrednje podedovati se pravi, ako prinese
zarodek bolezen že s seboj na svet, dočim imenujemo po-
srednje (ne naravnost) podedovanje to, ako mladič nima pri
skotitvi bolezni, ampak samo večjo ali manjšo nagnjenost
do nje.

Zarodek podeduje češče nagnjenje, kakor pa bolezen
samo. On dobi namreč od starcev slabe ude in na ta način
nagnjenost k bolehavostim; tako na pr. zboli žrebe za kra¬
kom (gl. „Dom. Živinozdravnik" str. 158.), če je podedovalo
od starcev slabe in šibke skočne člene. Nagnjenje za bo¬
lezen se v teku življenja lahko oživi, t. j. bolehavost se pri¬
kaže, ako vplivajo na mladiče jednake škodljivosti, ktere so
povzročile pri plemenskih živalih dotično bolezen. Vzroki,
kteri morejo prebuditi spavajoče nagnjenje, so sledeči: pre-
hlajenje, omehkuženje, nezdravi hlevi, slabo in nepravilno
držanje, preslaba ali tudi izvenredno tečna klaja, preobilno
in pretežko delo, navadne bolezni, nenavajene (tuje) raz¬
mere, izpremenjeno podnebje itd.

108

Se li razvije vsaka podedovana nagnjenost v bolezen ?
Ne! Cim bolj točno se drže živali po predpisih, v prvi
knjigi „Umne živinoreje 1 ' naznačenih, tem manjkrat se po¬
javijo na njih dedne napake. Da se iz nagnjenja ne izci¬
mijo bolezni, k temu pripomore osobito mnogo — utrjenje
telesa.  (Glej I. knjiga stran 7.) V tem oziru je velike važ¬
nosti tudi vprašanje, ali sta bili obedve plemenski živali
bolni, ali samo jedna izmed njiju. Ge sta bolehala samec
in samica, tedaj dobi mladič večje nagnjenje in zboli že
zaradi majhnih škodljivostij; če je bilo pa samo jedno ple¬
mensko živinče bolno, takrat pa ostane zarodek češče skoz
vse življenje brez dednih napak. Sledeči vzgled naj raz¬
jasni vso zadevo o dednih napakah. Na pljučni sušici (je¬
tiki ali tukerkulah) bolna krava ne izroči te bolezni običajno
naravnost na tele; zarodek ni namreč precej po skotitvi
bolan. Toda vendar je podedoval nagnjenost za tuberkule
in kasneje kaj lahko zboli za sušico, če vplivajo nanj ne¬
ugodne razmere; posebno tedaj kaj rad zboli, ako sta bili
obedve plemenski živali jetični. Vendar ne postane vsako
od jetične krave rojeno tele bolno, temveč marsiktero je,
ako se dobro hrani in skrbno glešta, vse svoje življenje
zdravo. Ali nekaj drugega se utegne prigoditi. Ge spu¬
ščamo dotično odrastlo tele kot junca po plemenu, tedaj
zbole lahko njegovi potomci prvega, drugega ali tretjega
kolena za tuberkulami (povratek je nastopil).

Nagnjenost k dednim boleznim se čestokrat podeduje;
manjkrat pa se dogaja, da prenese plemensko živinče po-
dedljive hibe naravnost na mladiča, t. j. zarodek je že pri
skotitvi bolan. Tukaj naj sledita v pojasnilo dva vzgleda,
kako se telesne napake naravnost (neposrednje) podedujejo.
Žrebec slabih, pokvarjenih in mehkih kopit izroči omenjeno
hibo na ta način svojemu žrebetu, da prinese isto slaba
kopita že s seboj na svet; pokvarjena kopita je podedovalo
žrebe od žrebca neposrednje ali naravnost. Baš na isti
način se podedujejo napačni telesni udi, kakor na pr. slabe
in prešibke noge, 1  prevelik trebuh, preobilna glava, izbočen
ali sedlast hrbet, preozke prsi itd.

Tiste živine, ktera ima kako podedljivo bolezen ali
dedno napako, ne smemo nikdar rabiti za pleme. To pa
ni še dovolj. Tudi predniki plemenskih živalij so morali

1  Nasledki prešibkih in slabih nog so morske kosti in mehurji
na nogah.

109

biti prosti podedijivih boleznij, zakaj v živinoreji se prika¬
žejo čestokrat povratki.

Razun že gori navedenih hib so podedljive tudi sle¬
deče napake in bolezni:

a) Konj.  Norost ali tiščalka 1  (glej »Domači Živino¬
zdravnic na strani 209.), naduha (glej „Domači Živino¬
zdravnic str. 207.), mesečna slepota (glej „Dom. Živino¬
zdravnic str. 212.), siva slepota, krak in sploh vse divje
ali morske kosti. (Citaj v »Dom. Živinozdravniku" na 156.,
157., 158. in 159. strani.)

b) Govedo.  Pljučna jetika, ktera se imenuje tudi su-
šica ali tuberkule. (Glej v »Domačem Živinozdravniku" na
213. strani.)

c) Ovca.  Drgetalnica (glej »Umna živinoreja", I. knjiga,
stran 183.).

d) Svinja.  Želve ali skrofuloza (glej I. knjiga na 190.
strani).

e) Vse domače šivali.  Padica, božjast ali padeča bo¬
lezen. (Glej „Dom. Živinozdravnic str. 100.)

Opomba. Na posameznih kugah bolne, breje samice
morejo zastrupiti zarodek že tedaj, ko biva še v maternici.
Dogaja se namreč, da dobi mladič kugo na parkljih in v
gobcu, govejo kugo, smrkelj in črvivost, pljučno govejo
kugo, sušico, vnetje slezene, ovčje osepnice (koze) že v star-
kinem telesu. Strup (strupena snov ali glivica) dotične
kužne bolezni priteče iz krvi samičinega telesa v sad ter
ga zastrupi. Vsled imenovanega predporodnega otrovanja
mora mladič ali pred časom na svet, ali pa se skoti v do¬
ločeni dobi ter prinese s seboj tisto nalezljivo bolezen, za
ktero je bolehala samica.

5. Bo li mladič moškega ali ženskega spola?

Za živinorejca bi bilo čestokrat velike važnosti, ko bi
znal razvozlati gori stavljeno vprašanje Toda priznati mo¬
ramo, da nam doslej še ni mogoče te zadeve natanko re¬
šiti. V naslednjem hočem navesti o tem nekoliko različnih
in najglavnejših mislij, ktere bodo zanimale marsikterega
živinorejca. Nektere tu opisane trditve imajo sicer v sebi

1  Neki tovariš mi .je pravil, da je videl noro žrebe. Pozvedoval
je in tudi zvedel, da sta mu bila oba starca, žrebec in kobila, za tiščalka
(norostjo) bolna.

110

nekoliko zdravega zrna, ali popolnoma zanesljive pa ven¬
dar niso.

1. ) Mlad ali star, torej glede plemenske moči slab sa¬
mec zaplodi več ženskih, v srednji (moški) starosti pa po¬
lovico moških in polovico ženskih mladičev. Stara ali mlada
samica rodi več moških, kakor ženskih živalij; ko je pa po¬
polnoma razvita, tedaj skoti polovico ženskih in polovico mo¬
ških mladičev.

2. ) Mladič podeduje spol od plemensko iskrenejše (moč¬
nejše) živali. Po tem pravilu bi bil torej odvisen mladičev
spol od plemenske moči in iskrenosti posamezne živali.

3. ) Če je samec nekoliko dnij počival, tedaj zaplodi
večinoma moškega potomca.

4. ) Ako je samica starejša od njega, rodi več ženskih,
kakor moških mladičev; ako pa je samec bolj prileten, tedaj
se skoti več moških novorojenčkov.

5. ) Cim bolj je samica rejena, tem signrnejše skoti
ženski zarodek ; čim slabejše se ista krmi, tem gotovejše rodi
mladiča moškega spola.

6. ) Samice, ki so ostale jalove, preneso prihodnje leto
skoro gotovo svoj spol na zarodek (ženski mladič).

7. ) Ako se ubreji samica v početku pojatve, skoti žen¬
skega mladiča; ako pa se pripusti proti koncu gonje, tedaj
vrže večinoma moški zarodek.

8. ) V visoko ležečih in mrzlih krajih se skoti več mo¬
ških, a v gorkejših dolinskih pokrajinah več ženskih živalij.

9. ) Prvič breje samice (prvesnice) skotijo večinoma
ženske potomce.

10. ) Nektero plemensko živinče ima toliko moč, da pre¬
nese svoj spol skoro gotovo na vse svoje mladiče.

11. ) Znane so živali, ki rodč večjidel moške, a druge,
ki imajo skoro samo ženske potomce. Vzrok te resnice nam
je do cela neznan.

12. ) Kobile in ovce skote primeroma več žrebet, ozi¬
roma jagnjet ženskega spola, dočim rode krave in svinje
več moških mladičev.

6. 0 razplodnem načinu v obče.

Koliko vrst ali načinov plemenjenja poznamo? —
1.) Cista plemenitev , in 2.) križanje ali križatev.

Če plodimo živali jedne in iste pasme, oziroma pas-
mine, bodisi, da so si sorodne ali ne, takrat govorimo o

111

čisti plemenitvi. V tem oziru je jednako, so li vzrastle obe
plemenski živali v jednem kraju ali v različnih deželah;
glavna stvar je, da spadata obedve k jedni pasmi. Vzgledi
čiste plemenitve: Beljanska krava z beljanskim juncem,
pincgavski žrebec s pincgavsko kobilo, merinoška ovca z
merinoškim ovnom, velika angleška svinja z velikim angle¬
škim merjascem itd.

Kaj je križanje? — Če se plode živali dveh različnih,
bodisi čistokrvnih ali deželskih pasem, pravimo temu ple-
menjenju križanje ali križatev. O navedenem načinu raz-
plodbe pravimo tudi, da živino križem plemenimo. Iz kri¬
žanja nastali mladiči so mešane krvi.  Za vzgled križatve
naj služi to-le: Pincgavski žrebec in deželska kobila, muri-
eodolski junec in pokrajinska krava, čistokrvna angleška
kobila in čistokrvni arabski žrebec, jezerska ovca in meri-
noški oven, bergamoški oven in pokrajinska ovca, angleški
merjasec in deželska svinja itd.

Vrnimo se zopet k čisti plemenitvi.  Kedar hočemo
upotrebiti čisto razplodbo, tedaj je neobhodno potrebno in
zelo važno, da se odlikuje plemenska živina po izvrstnih
lastnostih, da je vrlo dobra za delo, mleko, meso, volno
itd. Kajti za užitke ne kaže slabih živalij čisto plemeniti.
Zakaj pa vendar ne? Zavoljo tega ne, ker čista pleme-
nitev prav nič ne zboljša potomstva; zboljšanje in požlaht-
njenje živalij se doseže namreč le s skrbno izrejo in z um¬
nim držanjem, oziroma s križanjem. Da čista plemenitev
ne zboljša živine, in da je ne napravi sposobnejše za užitke,
temu je arabski konj jasen dokaz. Današnji arabski konji
so namreč, kar se tiče lepote in hitrosti, baš takšni, ka-
koršni so bili pred 50 leti, dasiravno jih vedno čisto ple-
mdnijo.

Ktere prednosti pa ima vendar čista plemenitev? —
Jako velika in najglavnejša posebnost čiste razplodbe je, da
podedujejo mladiči od svojih starcev prav gotovo vse last¬
nosti in telesne znake, in to tem gotovejše, čim starejša in
čim bolj utrjena je dotična pasma. (O utrjeni pasmi čitaj
na 103. strani.) Vendar pa je prištevati čisti plemenitvi to
v greh, da ne podedujejo mladiči samo dobrih, temveč tudi
vsa slaba in neprikladna svojstva in vse telesne napake.
Zavoljo tega je treba tudi izmed najboljših, za čisto pleme¬
nitev določenih pasem izbirati in vsako najmanjšo telesno
napako zavreči; izmed dobrega je odbirati najboljše.

V nekterih, osobito v samotnih vaseh pripuščajo samo

112

doti enemu kraju pripadajoče živali. Zaradi tega postane
sčasoma vsa živina one pokrajine bolj ali manj sorodna med
seboj. A drugikrat izbirajo živinorejci plemenske živali na¬
lašč iz jedne in iste rodovine (iz žlahte). Temu načinu
razplodbe pravimo plemenitev v sorodstvu Pri tej razplodbi
prenašajo starci svoje lastnosti in vnanjost še bolj gotovo
in še bolj popolnoma na mladiče, kakor pri čisti pleme-
nitvi. Čim bližja je sorodnost med samcem in samico, tem
sličnejši je zarodek. Toda kakor sigurno se podedujejo
dobra svojstva, baš tako gotovo dobivajo mladiči tudi vse
napake in slabosti plemenske živine. Ali to še ni vse. Če
se plemenijo živali več časa in zaporedoma v sorodstvu, po¬
stane potomstvo slabotno in prešibko, prefino, predrobnih
kostij ter je podvrženo mnogovrstnim boleznim. To se zgodi
osobito takrat, ako ne določimo za pleme najmočnejših in
najtrdnejših, ampak bolj fine in šibke živali. Ko opazi go¬
spodar na svoji živini gori naznačeno telesno nežnost in
drobnost, takrat mu je pripeljati samca iz druge rodbine,
toda iz iste pasme, in ta ima zabraniti nadaljno oslabljanje
in nadaljni propad prihodnjih mladičev. To se pravi z dru¬
gimi besedami: osvešenje krvi je potrebno.  V obče pa ne
smemo nikdar tako dolgo plemeniti v sorodstvu, da bi se
potomstvo poslabšalo.

Čista plemenitev se more še bolj omejiti, kakor je
ravno popisana sorodna razplodba. Če plemenimo živali,
ki so med seboj v najbližji krvni sorodnosti, tedaj pravimo
temu krvno plemenjenje. Vzgledi krvne plemenitve: Starka
in njen mladič, samec in njegov zarodek ženskega spola,
dve živali jednih in istih rodnikov, babica in mladič, ded
in njemu sorodna mlajša samica drugega kolena itd.

Kakšne posledice ima krvna plemenitev? Jako dobre
in tudi neizrečeno slabe. Pri nobenem drugem razplodnem
načinu se lastnosti za užitke tako močno ne povečajo, ka¬
kor baš pri krvni plemenitvi. Vzemimo na primer, da sta
bili prvotni plemenski govedi za molžo zelb dobri; ako pa
plemenimo stari govedi s potomci in potomce med seboj v
krvnem sorodstvu, poveča se mlečnost do kolikor možno
najvišje stopinje. Če so bili predniki vrlo dobri za debeljenje,
postajali bodo njihovi, po krvni razplodbi rojeni mladiči od
kolena do kolena za pitanje boljši in sposobnejši . 1 2  Ali

1  Razplodba v sorodstvu spada k čisti plemenitvi.

a  Na ta način je nastalo šorthornsko govedo.

113

vendar ni vse zlato, kar se sveti; tudi zli nasledki krvne
plemenitve so strašno veliki. Telo postaja namreč od ko¬
lena do kolena finejše, šibkejše in nežnejše. Kosti posta¬
nejo predrobne, koža pretanka, dlaka (volna) preredka in
prefina. Živali oslabe ter so bolehave, od sile občutljive in
čestokrat popolnoma nerodovitne. Plemenski samci ne mo¬
rejo uspešno plemeniti, samice pa se ne oplodijo; če se
pa vendar izjemno ubrejijo, tedaj kaj pogostoma zvržejo,
ali pa pridejo mladiči tako slabotni in bolehavi na svet, da
kmalu po skotitvi poginejo.

Krvna razplodba škoduje izmed vseh domačih živalij
najbolj in najhitreje prašičem. Svinje postanejo namreč že
v tretjem, prav gotovo pa v četrtem kolenu pohabljene,
manj rodovitne ali celo popolnoma neplodne. Tudi ovce so
v tem oziru jako občutljive. Nekoliko manj škodljiva je
krvna plemenitev konjem, a najlažje jo prenašajo goveda.
Ali vendar naj nihče ne misli, da so zli nasledki krvne ple¬
menitve pri govedu popolnoma izključeni.

V prejšnjih odstavkih smo slišali, da se živalsko telo
vsled dalje časa trajajoče sorodne, a osobito vsled krvne
razplodbe močno oslabi; slišali smo tudi, da postane isto
prešibko, prefino in preveč omehkuženo. Tukaj je treba
pomoči, ker sicer morajo živali popolnoma propasti. Kakšna
bodi pomoč? Dovesti je treba samca iz drage rodovine,
ali vendar iz iste pasme, in ta samec ima ustaviti nadaljno
oslabljanje potomstva. Ko se je prelila kri tujega samca v
pohabljeno čredo, postanejo mladiči hkratu trdnejšega te¬
lesa, vrh tega pa se tudi rodovitnost poveča. Ali vendar
ne bi popolnoma zadostovala enkratna kri tujega samca;
da se pohabljenost in drobnost telesa korenito odpravi,
treba je za zboljšane samice izbrati zopet tuje, njim ne-
sorodne plemenjake. Za osveženje krvi je treba odbrati
takšnega samca, ki ima dobre lastnosti v tolikošni, ali še v
večji meri kakor samica, toda njenih napak in pomanjklji-
vostij pa ne sme imeti.

Križanje  je za naše razmere mnogo večje važnosti,
kakor čista plemenitev.

Kaj skušamo doseči s križatvijo? — S križanjem mo¬
remo na potomstvu telesne napake zabraniti in živino
zboljšati.

Vzemimo na primer, da ima samica kako telesno na¬
pako, recimo prevelik trebuh. Ako odberemo za njo samca,
kteri. je prost omenjene hibe, postajali bodo mladiči od

Umna živinoreja II. 8

114

kolena do kolena manj napačni. Sevčda moramo izbrati za
nekoliko zboljšane samice zopet takega plemenjaka, ki je
pravilnega trebuha, zakaj samo enkratno križanje ne bi po¬
polnoma zadostovalo. Razun tega se more s križanjem po¬
tomstvo zboljšati, da postane za posamezne dohodke spo¬
sobnejše, kakor je bila slabejša plemenska žival. Temu se
pa ni čuditi, ker vemo, da podeduje mladič od vsake ple¬
menske živali polovico njenih lastnostij (polovico samčevih
in polovico samičinih). (Glej stran 102.) Ako si hočemo
vzrediti vrlo dobrih mlekaric, izbrati nam je za deželske
krave montavonskega, holandskega, švicarskega, pincgav-
skega, marijinodvorskega, ali kaki drugi mlečni pasmi pri¬
padajočega junca. Iz takšne plemenitve nastale telice bodo
pri umni strežbi in tečni krmi mnogo boljše mlekarice, ka¬
kor so jim pokrajinske samice. Ako pa hočemo doseči ko¬
renito zboljšanje, treba je izbrati za že požlahtnjene telice
zopet tujega, ne pa domačega samca. Angleški dirjalec ni
za vojaške namene, a tudi naši navadni deželski konji niso
porabni za vojaštvo. Toda potomstvo obeh navedenih konj
pa je prav dobro za vojsko, ker je dovolj hitro in tudi za¬
dosti trpežno. Naše deželske ovce so majhne ter imajo
razun tega še slabo volno; če pa pripeljemo v čredo meri-
noškega ali bergamoškega ovna, bode se volna na potom¬
stvu zboljšala, in mladiči bodo postali večji in težji, kakor
je bila prvotna čreda. Končno naj omenim, da postanejo
deželske svinje hitreje godne, in da so mnogo boljše za de-
beljenje, ako jih z angleškimi merjasci križema plemenimo.

S križatvijo moremo sicer slabejše deželske živali zdatno
zboljšati, kakor smo ravno prej slišali, ali pa jih tudi po¬
kvariti. Od česa jo to odvisno? Zboljšanje, oziroma oslab-
ljanje zavisi od tega, ali je tuji, v požlahtnjenje namenjeni
samec dober ali slab, in ali se prilega domači živini ali ne.
Križanje je namreč samo v tem slučaju koristonosno, če si
odbere gospodar dobro in domačim živalim primerno tujo
pasmo. Če pa plodi brez preudarka vse križem, kar mu je
baš pri rokah, tedaj bo slabo izhajal. Recimo, da si hoče
živinorejec vzrediti močnega in težkega konja; bo li prav
storil, ako pelje svojo precej veliko in zarodno kobilo k
lahkemu in tankonožnemu angleškemu žrebcu ? To bi bilo
napačno, da, še več, brezpametno. Če pa plemeni svojo
težko kobilo s pincgavskim žrebcem, v tem slučaju je dobro
pogodil.

115

II. Reja goveje živine.

I. Zakaj izbiramo plemenske živali?

Tisti gospodarji, ki odbirajo za pleme najlepšo in naj-
prikladnejšo živino, in ki jo dobro krmijo in umno gleštajo,
tisti napredujejo v živinoreji. V krajih pa, kjer se ne bri¬
gajo za sposobne plemenske živali, in kjer manjka pravilne
reje, tam ni in ne more biti napredka, ampak je celo na¬
zadovanje.

Zakon podedovanja veli, da ne prenašajo plemenske
živali na svoje mladiče samo dobrih, temveč tudi slabe in
malovredne lastnosti. No, ker je stvar taka, zategadelj je
odbirati za razplodbo samo ono živino, ktera ima največ
dobrih svojstev in najlepšo telesnost, a zavreči je vse po¬
manjkljive in malo sposobne živali. Kakoršne živali plo¬
dimo, takšne mladiče si vzredimo.

Naši posestniki so pri izbiranju plemenske živine mnogo
prepovršni. Pa kaj bi govoril prepovršni, oni se sploh za
vrline plemenskih živalij prav nič ne brigajo, temveč ple-
menijo, kar jim je baš pri rokah. Ali nasledki takega ne¬
umestnega počenjanja so jako žalostni. Malo razumnejši
gospodarji store za povzdigo in zboljšanje svoje živine vsaj
toliko, da si poiščejo nekoliko boljših samcev, h kterim
vodijo svoje živali. To je že precejšnji in vse hvale vreden
napredek. Ali še več je treba storiti, kajti to še ni dovolj.
Tudi na samice se je treba ozirati, tudi one naj bodo
za pleme sposobne, da gre zboljšanje hitreje izpod rok.
Premisliti je treba, da dobd mladiči od slabe samice vse
njene malovredne lastnosti, in vsled tega se potomstvo le
počasi zboljšava, čeprav je samec izvrstnega in za užitek
vrlo dobrega pokolenja.

Recimo na primer, da se rabi bik 4 leta za pleme. V
tem času zaplodi — malo računjeno — 230 telet. Vsak
količkaj razumni živinorejec mora priznati, da je posamezno
dorastlo, od izvrstnega junca izvirajoče govedo med brati
vsaj 50 kron ali 25 goldinarjev več vredno, kakor isto od
slabega bika. V tem navedenem slučaju donaša torej dober
bik 230 X 50 = 11.500 kron ali 5.750 goldinarjev več do¬
bička, kakor malovredni in za razplodbo slabejši junec.

Dobro in skrbno negovan žrebec plemeni lahko po¬
prečno 14 let. Vzemimo za vzgled, da zaplodi na leto 40,

8 *

116

torej vkupno 40 X 14 = 560 žrebet. Kdor pa dobre konje
količkaj pozna, tisti mi bo na vsa usta pritrdil, da je do-
rastli, od dobrega žrebca izvirajoči konj vsaj 60 kron več
vreden, kakor isti od kake nič vredne pokveke. Iz tega ra¬
čuna sledi, da je izvrsten žrebec za 560 X 60 = 33.600 kron
ali 16.800 goldinarjev več dobička dal, kakor slabi ple¬
menjak.

Merjasca rabimo lahko 4 leta za pleme. Če si odbe¬
remo hitro godnega angleškega, dorastejo njegovi pujski
vsaj 4 mesece prej ter postanejo že v prvem kolenu, malo
računjeno, po komadu za 30 kilogramov težji, kakor so
navadni deželski. Recimo, da oplemeni merjasec na leto 50
samic, kterih vsaka sprasi 6 mladičev, torej zaplodi jeden
sam plemenjak v 4 letih 1.200 pujskov. Ker požlahtnjeni
prašič poprej doraste od navadnega, zaradi tega moremo
računati po komadu za 8 kron manj krme, kar znaša pri
1.200 ščetincih 9.600 kron ali 4.800 goldinarjev. Zdaj pa je
računati na vsako zboljšano svinjo še 30 kilogramov mesa
in slanine, kar znaša 1.200 X 30 = 36.000 kilogramov. Če ra¬
čunamo kilogram samo po 84 vinarjev, t. j. 42 krajcarjev,
dobimo 36.000 X 84 == 3,024.000 vinarjev ali 30.240 kron,
t. j. 15.120 goldinarjev; k temu prištejmo še gornjih 9.600
kron, torej skupaj 39.840 kron ali 19.920 goldinarjev. Tedaj
je vreden jeden sam angleški prašič v štirih letih skoro za
20 tisoč goldinarjev več od deželskega! In kakšni so stroški?
Za angleškega merjasca je treba šteti 30—40 goldinarjev
več, zraven tega še potrebuje nekoliko boljše piče in malo
umnejšega oskrbovanja — to so vsi večji izdatki.

Dober in za pleme sposoben oven popravi v kratkem
času volno ter poviša težino vse ovčje črede. S težkim in
velikim bergamoškim samcem moremo kolikost mesa dežel¬
skih ovac v nekolikih kolenih malo ne podvojiti. Tu se pri¬
redi lahko zopet po stotinah in po tisočakih, a ne po bornih
goldinarjih.

Dragi čitatelj, oglej si prav dobro in natančno gori
navedene številke, ktere ti povedo prav glasno, zakaj je ko¬
ristno odbirati najboljše in najsposobnejše plemenske živali,
in koliko dobička dajejo dobri, deželskim samicam prilični
tuji samci. Prikladen in lep žrebec, kakor sploh vsak spo¬
sobni in dobri plemenjak ni nikoli preplačan. Ako kupu¬
jemo plemenskega junca, ne plačamo samo njegovega mesa,
ampak s kupnino položimo „aro“ za tista goveda, ktera bo
zaplodil.

117

Naj končam ta sestavek s sledečim opominom: Odbi¬
rajmo za pleme najboljše in najsposobnejše živali; ravnajmo
tako zaporedoma in zmirom, a ne samo enkrat ali dvakrat.
Ako nam je le količkaj mogoče, kupimo si izvrstnega, do¬
mači živini priličnega samca. Odstranjujmo od razplodbe
ono živino, ki ima kako, bodisi najmanjšo napako, kajti
tudi med najboljšo pasmo se najde kaka smet. Sevčda pa
je treba živali tudi umno držati in tečno krmiti. Ce bomo
neprenehoma tako ravnali, povečalo in pomnožilo se bo
naše premoženje in naše blagostanje; zakaj sčasoma bo naša
živina še enkrat več vredna, kakor je današnja — umna
živinoreja je kmetovalcu rešiteljica.

2. Kako je z velikostjo in barvo?

Nekteri živinorejci trdijo, da je mnogo umestneje re¬
diti veliko,  kakor majhno  živino. Oni imajo sicer z jedne
strani popolnoma prav, ali povsem jim vendar ne moremo
pritrditi. Oglejmo si torej to zadevo nepristransko in prav
natančno.

Dve veliki kravi ne pojesta več od treh malih, ali ven¬
dar donašata obilnejših užitkov ter prizadevata, kar se tiče
gleštanja in snaženja, manj dela. Tri male krave skotč
sicer troje telet, ali navzlic temu sta dve veliki, od lepih
krav izvirajoči teleti več vredni. Kdor je prisiljen s kra¬
vami voziti, tisti izhaja z velikimi dokaj boljše, kakor z majh¬
nimi, kar je jasno ko beli dan. Dalje plača mesar za ve¬
liko in debelo govedo še enkrat toliko, kakor za najtolstejšo
in najdebelejšo bušico. Kdor ne more vsega tega popol¬
noma razumeti in uvideti, za tistega sem napisal sledeče
vzglede. Med dobro spitanimi labodskimi (lavantinskimi)
govedi moreš najti mnogo takšnih, ki imajo po 500 kilogra¬
mov čistega mesa, dočim potegnejo naši deželski komaj in
komaj 200—250 kilogramov. Angleški veliki prašič tehta
300—400 kilogramov ali še več; ako pa tehta pokrajinska
svinja 120 kilogramov, občuduje se kot nekaj izvenrednega.
Slednjič je bergamoška ovca za dobro polovico težja od naše
domače, torej je tudi za polovico več vredna. Evo dokazov,
kterim ni moči oporekati!

Zdaj hočem povedati nekoliko o senčnati ali slabi strani
velike živine. Velike živali so mnogo bolj plemenite, vsled
tega pa tudi mnogo bolj omehkužene in glede klaje bolj
izbirčne od malih; to velja osobito za goveda, ovce in svinje.

118

Zavoljo tega pa uspeva velika živina dobro samo v takih
krajih, kjer ne primanjkuje obilne in tečne klaje in zdravih
hlevov. Iz navedenega razvidimo, da bi bilo neumestno,
ko bi se kupovali veliki, izbirčni in dragi samci plemenjaki
za siromašne pokrajine, kjer nimajo tečne krme, in kjer ne
poznajo pravilnega oskrbovanja. Kaj bi se pa zgodilo, ko
bi si jih vendar nabavili? Domača živina bi se na videz
zares tako zboljšala, da bi bilo novorojenčka veselje gle¬
dati. Ali kasneje bi začelo potomstvo hirati in hujšati, in
ko bi dorastlo, bilo bi tako slabo, kakor ostale deželske ži¬
vali. Samo nekaj bi mu vendar ostalo, in to je — precej¬
šnja izbirčnost v klaji. V tem slučaju ni torej plemeniti sa¬
mec prav nič koristil, temveč je celo škodoval, ker je po¬
stalo njegovo potomstvo bolj izbirčno, kakor so ostale de¬
želske živali. — Iz doslej rečenega razvidimo, da so velike
živali za umnega in v kmetijstvu naprednega živinorejca
neprecenljive vrednosti, a za nevednega, starokopitnega in
siromašnega kmeta pa niso. No s tem pa nočem in ne
smem trditi, da bi se starokopitnež ne mogel spokoriti.
Njemu je treba le umnejše živinorejce posnemati in živino¬
rejske knjige pridno prebirati ter se držati njih naukov;
dalje naj pazno posluša živinorejska predavanja, naj si na¬
roči ter naj čita kak kmetijski list, na pr. »Kmetovalca 1 *,
in kmalu bo njegovo gospodarstvo boljše ter bo več dobička
donašalo.

Ce plodimo velikega bika z manjšo kravo ali narobe,
dobil bo mladič poprečno velikost obeh plemenskih živalij.
Ako je, da navedem vzgled, krava 120, junec pa 130 centi¬
metrov visok, meril bo popolnoma dorastel mladič 125
centimetrov. Sevčda se ne smemo številk slepo oklepati,
ali to je vendar popolnoma resnično, da dobi mladič ne¬
kako poprečno velikost svojih starcev.

Veliki samci in velike samice rodijo velike mladiče,
majhni pa male; to je obče veljavni, naravni zakon. Vendar
se živinorejci v tem oziru večkrat goljufajo. Oni plememjo
namreč kakor konoplje hitro vzrastle, še nepopolnoma raz¬
vite in premlade živali ter se nadejajo velikih in čvrstih
mladičev. Toda iz takšne moke ne bo dobrega kruha; zakaj
prehitro vzrastla, deloma nezrela in premlada živina rodi le
slabotne in majhne mladiče.

Dlačja barva  nima glede dobrote in glede užitkov ni-
kakoršne važnosti, kajti »tudi črna krava daje belo mleko**,
pravi narodna prislovica. Drugače pa se stvar zasuka, ako

119

je barva znak kake izvrstne pasme. Tako na pr. je be-
Ijansko govedo rudečelisasto, kar mu je stalno pasminsko
znamenje. Ko bi se slučajno skotilo nepravilno barvano,
beljanski pasmini pripadajoče tele, naj se isto na vsak
način izloči od plemena, da se ne pokvari stalna, obče
znana barva.

Za razplodbo naj se odbirajo goveda tiste barve, po
kteri kupci najbolj segajo. Mimo rudečecikaste in ru-
menolisaste barve, ki beljansko, oziroma pincgavsko pasmo
označuje, cenijo pri nas osobito rudečo, rumeno ali pa
belo dlako.

Kako se podeduje dlačja barva? Rudeč junec in ru-
deča krava dobita skoro gotovo rudeče tele. Če plodimo
cikasto samico z lisastim samcem, bode bržkone tudi tele
jednakobarvno. To se pravi z drugimi besedami: Ako sta
obe plemenski živali jednakobarvni, tedaj bo skoro gotovo
tudi mladič iste barve. Čim starejša je v pasmi dotična
barva, tem sigurnejše jo izročajo starci svojim mladičem,
dočim se še le pred kratkim časom pridobljena dlačja barva
manj gotovo podeduje. Naj pojasnim to z vzgledom. Be¬
ljanski junec in beljanska krava dobita tele, o kterem
smemo že zanaprej z gotovostjo trditi, da bo jednako ci¬
kasto, kakor sta starca. Če pa plodimo junca in telico,
ktera sta nastala lisasta vsled vpliva beljanskega bika, tedaj
ne vemo gotovo, bode li tele rudečecikasto ali ne.

Ako plemenimo dve, glede barve različni živali, tedaj
dobi mladič samčevo ali samičino barvo, ali pa se vrže po
obeh. Rudeč junec in bela krava dobita rudeče ali belo
tele, a včasi je mladič bel s primešano rudečo dlako, ali
pa prevlada rudeča barva, in bele je malo primešane. Včasi
se pripeti, da sta plemenski živali treh različnih barv. Kak¬
šen bo v tem slučaju mladič? Navadno dobi samo dve
barvi, a tretja se večinoma ne podeduje. Vzgled: Od ru-
dečelisastega in črnega goveda se navadno skoti črnolisasto
ali rudečecikasto tele.

Kako je s povratki glede barve? Povratki (glej stran
106.) barve so jako pogostni, in to osobito tedaj, če sta
plemenski živali različne dlake. V takih slučajnostih se
lahko primeri, da se skoti mladič, ki ni svojim starcem,
kar se tiče barve, prav nič podoben — povratek je na¬
stopil.

120

3. Splošne opombe o plemenskem juncu.

V resnici mi nedostaje zadostno število svarečih be¬
sed, s kterimi bi zabičal svojim čitateljem, naj bodo pri
izbiranju bika dovolj previdni, in naj ne puste plemeniti vsake
malovredne pokveke. Akoravno ni vsake krave voditi, ven¬
dar je odbiranje samca še mnogo važnejše. Vzrokov za to
trditev ni treba daleč iskati. Krava vrže namreč vsako leto
samo po jedno, izjemno po dvoje telet, a junec jih zaplodi
po osemdeset ali še več. Znano pa je, da se vse dobre in
slabe bikove lastnosti baš tako podedujejo, kakor kravje.
Kdor hoče o tem nekoliko premišljevati, tistemu bode hi¬
poma jasno, kakšne neprecenljive vrednosti so dobri ple¬
menski junci. Kdor ni prelen misliti, tisti more in mora
izprevideti, koliko škoduje napredku govedoreje jeden sam
slab in za pleme nesposoben bik.

Naši gospodarji grešč pri nabavljanju in odbiranju
bikov plemenjakov izvenredno mnogo. Navadno se prav
nič ne brigajo, izvira li junec od dobrih prednikov ali ne, je
li za razplodbo sposoben ali ne. Kedar nimajo bika, pustč
kakega junčka nepopravljenega, ne ozirajoč se na to, bode
li za pleme dober ali slab. Pri kupovanju plemenjaka gle¬
dajo jedino le na meso; „ako je junec dobro rejen, dober
je tudi za pleme,“ tako govoričijo ti nevedneži. Ali žalibože,
da se čestokrat grdo goljufajo. Na debelost se ne smeš ni¬
koli preveč ozirati, kajti ona ni nikdar prava lastnost bika
plemenjaka, osobito ako mu manjka dobrih svojstev in lepe
vnanjosti. Večkrat je namreč lepo, debelo in rudeče jabelko
pod kožo gnilo; ravno tako često se skriva pod kožo, lepo
in tolsto meso pokrivajočo, slab in nesposoben bik.

Umnejši in živinoreje vešči veleposestniki, ki redijo
mnogo živine, drže običajno lastne, za pleme sposobne bike.
A neveden in zanikaren kmetovalec pripušča moško tele, ktero
mu je baš pri rokah, ter se še hvali, češ, da je vzredil bika,
da je kaj. Res si je odredil govedče, pa kakšno ? Za pleme
nič vredno žival je odhranil, ktera bo na kvar govedoreji
vse okolice. Zakaj sosed bo prignal prav gotovo svoje
krave k botrovemu, stričevemu ali samo k sosedovemu, za
razplodbo nesposobnemu biku. Občinski, grajski biki in
junci umnih gospodarjev sploh pa so, čeravno zel6 izvrstni,
samo za domače ali za majhno število krav, razsodnejšim
posestnikom pripadajočih. Zakaj je tako? Na to vprašanje
modrujejo nevedni in zanikarni kmetje tako-le: »Občinski

121

bik je prevelik, in naše krave bi težko porodile, ali pa bi
se utegnila pripetiti še kaka druga nesreča. 11  Drugi zopet
čenčajo: „Gospoda nam prigovarja, da naj vodimo krave k
občinskemu biku; pa kaj neki vedd, kaj je dobro za kmeta;
to mi sami najbolj znamo. Mi se hočemo držati starih
šeg in navad; kakor so naši stari očetje delali, tako se ho¬
čemo tudi mi ravnati. 11  Tako nekako govorijo, ali glavno
stvar vendar zamolčijo. Zato vodijo svoje krave k slabemu
biku, ker plačajo zanj „samo 6 grošev 11  junčevine, dočim
zahtevajo za vrlo dobrega po 80 krajcarjev. Nobeden pa
ne premisli, da prihrani s takim negospodarskim ravnanjem
samo jedno krono, in da vrže z druge strani 60—80 kron
v vodo. Lep dobiček! Kaj ne?

V vojvodini Kranjski se je obrnilo v tem oziru že na
bolje, odkar je stopil v veljavo deželni zakon, kteri ukazuje
občinam, da si morajo priskrbeti potrebno število za pleme
sposobnih juncev. Kakor se je zboljšala konjereja že precej
mnogo, in sicer vsled cesarskih
in zasebnih licencevanih (potrje¬
nih) žrebcev, baš tako bo napre¬
dovala sčasoma tudi govedoreja,
vsaj v doslej v tem oziru zaosta¬
lih okrajih. Seveda se morajo po¬
sestniki v to svrho priučiti umni
živinoreji in morajo dotične pred¬
pise deželnega zakona natančno
izpolnjevati. To bodo gotovo sto¬
rili tudi vsi, ker vedo, da je samo
njim na korist.

Opomba. Odrastli biki so
večinoma hudomušni, da, celo
nevarni. Osobito oni plemenjaki
so kaj norostni, s kterimi se ne¬
pravilno ravna. (Čitaj v I. knjigi
na 153. strani.) Da ne postane
junec nevaren, da se more vo¬
diti, kamor ti drago, vtakneš mu
z dovršenimi 8 meseci skoz hru¬
stanec (hripelj) nosni obroček
(rinko). 1  Najumestnejše bi bilo,
da bi vtikali vsem prihodnjim

Slika 38. Vodilna palica.

1  Nosnih obročkov ti priskrbi c. kr. kmetijska družba.

122

plemenjakom nosne obročke že tedaj, ko dovršijo 7—8 me¬
secev. Pa tudi že pri starejših bikih smemo rabiti nazna¬
čeno nudilo, dasiravno je ta posel precej nevaren. Ko je
nosni obroček vtaknjen, pritrdi se nanj veriga, ali pa, kar
je še boljše, posebna vodilna palica (slika 38.), s ktero
moreš junca držati od sebe, oziroma ga občutno kaznovati.

Nosni obročki so različni. Najboljša in najprikladnejša
sta ona dva, ktera predočuje slika 39. Vendar se mi zdi
a  še bolj pripraven od b,  ker je tako uravnan, da se vsled

pritiska sam
zapre. Obro¬
ček b  je dru¬
gače naprav¬
ljen ; najprvo
se mora vija-
kovo vretence
(počezni žre-
belj) pritrditi,
a zatem s kle¬
ščami odščip-
niti in napo¬
sled popiliti.

To je pa sitno in težavno delo, in baš zaradi tega je ob¬
roček a  mnogo priročnejši. — Staremu in hudemu biku
se naj vdeva nosni obroček na planem, a ne v hlevu, ker

a)  Slika 39. Nosna obročka, b)

Slika 40. Vtikanje nosnega obročka.

123

to bi bilo preveč nevarno. Najumestnejše je, da privežeš
junca z dovolj močno in trdno vrvjo na primerno debelo
drevo. Na vsako stran bika stopi nekoliko mož; zadnji se
nanj naslonijo, prednji pa potegnejo za rogova, da pomoli
smrček kvišku. (Glej sliko 40.) Tisti, ki namerjava hripelj
prodreti, prime obroček z desnico in ga
nastavi na nosni hrustanec — hiter in
močen sunek, in stvar je izvršena. Sta¬
rejše živali imajo jako trd hripelj; zaradi
tega ga moraš prodreti najprej s priprav¬
nimi kleščami (glej sliko 41.), in še le
potem vtakni obroček. Krvavenje je
neznatno, brez pomena ter se ustavi samo
od sebe.

Slika 42. predočuje, kako je pritr¬
diti nosni obroček tedaj, ko je bik pri¬
vezan v hlevu na verigi. Takšna na¬
prava je zategadelj koristna in umestna,
da se obroček kam ne natakne, in da si
plemenjak hriplja ne razčesne (ne raz¬
trga). Jermeni ne smejo biti niti pre¬
dolgi, niti preveč kratki. Zakaj ako so
predolgi, prav nič ne koristijo, ako so pa
prekratki, povzročujejo bolečine in vedno
vznemirjanje.

Ce je junec tako hudomušen in tako
norosten, da je navzlic obročku uporen
in nevaren, potem ga je
dati v mesnico. Takšen pre¬
hud bik ni za rejo.

4. Bikova telesnost.

Veleposestniki in ne-
kteri premožnejši gospodarji,
ki držč mnogo domače ži¬
vine, redč goveda večinoma
za jedno glavno svrho, t. j.
za jeden užitek. Nekteri
vzrejajo goveda večjidel za
molžo, drugim donaša naj¬
več dobička pitanje, a tretji goje skoro izključno le vprežne
vole. Omenjeni način govedoreje je prav dober, ker donaša

Slika 41. Klešče za
prodiranje hriplja.

Slika 42. Navezanje nosnega obročka.

124

največji in najobilnejši jednostranski dohodek. — Manjšim
posestnikom je drugače postopati. Njim mora biti na tem
ležeče, da dosežejo hkratu vse tri dohodke (užitke). Za naše
razmere bodi krava dobra za mleko, sposobna za pleme in
prikladna za debeljenje. Nasproti temu mora vol trdo vo¬
ziti, dobro se pitati, in bik naj plodi za vse tri svrhe
dobra teleta. Umevno je sicer, da ne moremo doseči v tem
slučaju najvišje stopinje dovršenosti, ali z umno in pravilno
gojo dosežemo lahko precejšnjih uspehov.

Dragi čitatelj! Gori sem ti omenil, da morajo služiti
goveda srednjih in manjših kmetovalcev vsem trem glavnim
dohodkom. No mogoče, da me utegneš na to trditev vpra¬
šati, kakšne telesne oblike ali kakšne postave bodi bik, da
je sposoben za naše okolnosti. Precej in radovoljno hočem
ustreči tvoji ukaželjnosti. Le pojdi v duhu z menoj, da si
ogledava novega občinskega junca. Zarčs lepo stvarjena
žival! Glej njegovo lepo, pravilno, krepko, čvrsto in pri-
kupljivo telesnost. Života je dolgega, okroglega in povi¬
tega. Prsi so mu globoke in široke, skratka velike, rebra
pa jako izbočena; velike prsi so prvo in glavno znamenje,
da je bik močen, krepek in trden. Dalje je hrbet širok in
raven, ali samo za spoznanje uleknjen. Ledje mu je široko
in obilno, a križ je dolg, širok, zaroden in tudi proti repu
(na koncu) raven. Noge sicer niso preveč debele, ali vendar
zadosti trdne; prednji koleni sta široki, skočna člena pra¬
vilna, t. j. ne preveč skupaj in tudi ne preveč narazen sto¬
ječa. Glava mu je primerno kratka in precej debela, čelo
je široko in ravno, a smrček obilen. Oko (pogled) je jasno,
živo, bistro, prijazno, veselo in veliko. Rogovi so kratki,
srednje debeli. Če je le količkaj mogoče, odberimo si ta¬
kega junca, ki ima vodoravno na stran vzrastle rogove.
Kakšna so mu ušesa? Ušesa so precej velika, široka, toda
vendar tanka in vodoravno na stran stoječa; preveč viseča
ali nazaj obrnjena ušesa niso lepa. Le oglej si njegov
srednje kratki, močni, osobito na gornji strani široki in s
srednje velikim podvratnikom (komžolo) okrašeni vrat. Kom
mu je širok, zaroden in okroglast. Rep je dolg, na korenu
debel, proti koncu pa droben ter ozaljšan z velikim čopom
goste žime. Nadalje je oplečje jako mesnato, polno in ši¬
roko. Lakotnice so majhne in precej dobro zalite. Kar se
tiče trebuha, ni isti niti velik, niti majhen, temveč srednji.
Mošnja mu je gladka, velika, trda in popolnoma zdrava.
Koža je voljna in gladka ter močno raztezna; dlaka je

125

svetla, mehka, kratka in ležeča. Slednjič je treba omeniti,
da je novi občinski junec rudečkastorumene barve, zatorej
se bo prav dobro prilegal okoličanskim govedom, ktera so
večinoma rudečkasta ali rujavkasta.

Blizu velikega mesta živeči in sveže mleko prodajajoči
Mohorjan bi rad vedel, kakšen bik more zaploditi dobrih
molznih krav. Da se mu ne zgodi krivica, ustrežemo tudi
njemu. Za njega je prikladen junec takšne telesnosti, ktera
ni protivna dobrim mlekaricam. Taki telesni znaki so:
majhna in lahka glava, drobni rogovi, fina in voljna koža,
tanek in dolg rep, ne preveč zastavne noge in naposled
dobro razločljivo in veliko povimlje (o tem kasneje). Sploh
bodi vse telo nežno, skratka ženskega izgleda ali ženske po¬
stave. Montavonski, holandski, beljanski, pincgavski in ma-
rijinodvorski junci zaplodijo jako mlečno potomstvo.

„E, v naših goratih krajih ne moremo prodajati mleka,
torej ne potrebujemo izvrstnih mlekaric; pri nas je treba
dobre vprežne živine, ktera pa je mimo tega tudi za pitanje
dobra," tako me nagovori korenjaški gorjanec. „Ravno prav
si prišel, ljubi prijatelj! Baš tam pelje grajski hlapec z bi¬
kom žito v mlin. To živinče je baš stvarjeno za vožnjo,
pa tudi za debeljenje ni napačno." —• „Žito v mlin voziti
— z bikom," izpregovori zateglo moj gorjanski spremlje¬
valec. »Zakaj pa vendar ne, ker je to povsem pravilno?
Junec se naj nekoliko izprehodi, tudi vpreže se naj za lahka
dela, hoja mu utrjuje zdravje ter ga stori za pleme spo¬
sobnejšega, t. j. rodovitnejšega. Pa oglejva si njegovo te¬
lesnost. Život mu je čvrst, krepek, povit, obilen, zaroden
in koščnat, ali vendar ne pretežek in preokoren. Glava mu
je srednje velika. Hrbet, ledje in križ so široki in malo ne
popolnoma ravni. Vrat je srednje kratek in precej zaroden.
Prsi so široke in globoke, jako velike in obilne. No v ve¬
liki prsni votlini se nahajajo velika pljuča, ktera so za vsako
vprežno ali pitalno živinče neizmerne važnosti. (Glej stran
96.) Nadalje je oplečje široko, dolgo in poševno. Noge
so srednje debele in precej močne. Le poglej ga, kako iz¬
datno in ravno hodi ter prav nič ne svedra, in tudi noge
se mu prav nič ne zapletajo."

»Pri nas imamo malo polja, toda mnogo senožetij, in
tudi v bližnjem parnem mlinu se dobijo mekine prav po
ceni, ali naša goveda se vse prepočasno razvijajo in pre-
polagoma debelijo.“ Tako in jednako tožijo marsikteri ži¬
vinorejci. Pomagajmo jim iz zadrege. Ako si hočete od-

126

rediti takšnih goved, ki naj hitro rastd, in ktera se naj brzo
debelijo, treba vam je dobiti najprvo od izvrstne pitalne
živine izvirajočega bika. Junčeva postava bodi taka, ktera
vas navdaja z upanjem, da bodo njegova teleta vrlo dobra
za pitanje. Po tem takem mora imeti sledečo telesnost:
Glava, noge, vrat in rep naj bodo majhni, fini in tanki.
Prsi morajo biti prostorne, velike, globoke in široke. Hrbet,
ledje in križ naj so čim bolj široki, mesnati in ravni. Dalje
morata biti zadnji nogi od skočnih členov navzgor (tako-
zvane hlače) z mesom zaliti, t. j. močno veliki in obilni.
Sploh naj bodo oni telesni deli, na kterih se nahaja meso
boljše vrste, čim bolj mogoče razviti in obilni, nasprotno
pa morajo biti udje, kteri imajo slabejšo govedino, majhni
in neznatni. (Čitaj tudi na 31. strani.)

Opomba. Napačna, ali vsaj malo priporočljiva je v
sledečem popisana bikova telesnost. Pretežka in prevelika,
pa tudi premajhna in preozka glava ter neprimerno majhen
smrček sta grda. Razun tega pa se je prevelike glave tudi
zategadelj ogibati, ker jo podeduje mladič, in ta okolnost
lahko povzroči težek porod. Dalje se ozko čelo nič kaj ne
čisla. Napačno stoječi, preveliki ali premajhni rogovi so na
kvar živalski lepoti. Od sile debel in preveč zaroden vrat
je le malo prikupljiv, a naravnost napačen je dolg in ozek
vrat. Ostre in ozke prsi in premalo izbočena rebra so jako
velika napaka vsakega bika plemenjaka — ozkoprsen junec
ni za razplodbo. Dalje se mora grajati preveč vdrt in ozek
hrbet, prešibko ledje, kratek, oster in podrt (viseč) križ,
predebel ali pretanek rep in majhen čop. Naposled ni za
razplodbo oni bik, ki ima preveč velik ali premajhen trebuh
in predebele, pretanke ali napačno stoječe noge.

5. Lastnosti in zdravje plemenskega junca.

Pri odbiranju bika plemenjaka je pokolenje velike in
neprecenljive vrednosti. Najboljše poroštvo, da bode junec
dober za pleme, so njegovi predniki. Kedar torej odbiramo
plemenskega bika, gledati nam je posebno na to, da izvira
od takih starcev, ki so izvrstni za užitke, in ki so popol¬
noma zdravi. To pa še ni dovolj. Ozirati se nam je dalje
tudi na to, da so bili junčevi predniki izvrstni za razplodbo,
t. j. da so bili dovolj plodoviti, in da so prenašali svoje
vrline z gotovostjo na potomstvo. Nektere živali so namreč
vrlo dobre za dohodke, ali za plemenjenje so slabe. Ako

127

imamo na razpolaganje dva, glede telesnosti jednako lepa
junca, tedaj se nam je odločiti za tistega, čegar predniki so
bili prav dobri ne samo za užitke, ampak tudi za pleme, a
odstraniti moramo onega, čegar starci so nam neznani.

Napačno pa bi ravnali, ko bi se samo s tem zadovo¬
ljili, da izhaja junec od dobrih prednikov. To še nikakor
ne zadostuje. On mora imeti tudi še to nadaljno poseb¬
nost, da izroča svoje lastnosti in vrline prav gotovo svojim
mladičem. To je naprej težko spoznati. Vendar pa nam
je v tem oziru znano, da prenašajo živali čistokrvnih pasem
svoja svojstva bolj gotovo na mladiče, kakor one mešane
krvi. Po tem takem je od čistokrvne in utrjene pasme iz¬
virajoči bik za pleme mnogo sposobnejši in boljši, kakor
isti, ki je nastal vsled križanja. Sicer pa so lahko tudi
junci mešane krvi zelo izvrstni, ali o njih nam vendar ni
znano, bodo li gotovo prenašali svoja dobra svojstva na po¬
tomstvo ali ne. Kaj bomo torej storili, če sta nam na raz¬
polaganje dva junca, ki nista še plodila, in sicer je jeden
čistokrven, a drugi mešane krvi ? Brez obotavljanja se bomo
odločili za čistokrvnega. — Na tem mestu moram poudar¬
jati še nekaj važnega. Opomniti moram namreč, da tudi
živali čiste pasme niso vse jednako izvrstne; tudi v najiz-
vrstnejši pasmi se nahaja sem in tja kako manj vredno ži-
vinče. No če smo opazili na biku kakšno telesno napako
ali kakšno slabo svojstvo, ne smemo ga spuščati po ple¬
menu, čeprav pripada k najboljši in najčistejši pasmi na
vsem svetu.

V plemenskem biku naj bodo nakopičene vse hvale
vredne lastnosti, kakor tudi lepa telesnost v največji in naj¬
popolnejši meri. Če se nam je posrečilo, da smo si prido¬
bili izvrstnega plemenjaka, kteri je zaredil že nekoliko prav
dobrih telet, ne dajmo ga hitro iz rok, temveč obdržimo ga
za pleme, čim dalje je mogoče. Po tem takem bi ravnali
zeld napačno in jako negospodarstveno, ko bi vrlo dobrega
bika zaklali že v tretjem letu.

Junčki od 3. pa do 8. storitve so za pleme najsposob¬
nejši. Kajti teleta 1. in 2. skotitve so nekoliko slabotna,
za razplodbo prav malo vredna. Mimo tega pa je tudi po¬
tomstvo prestarih krav slabo za pleme.

Za pleme prikladen bik mora biti popolnoma zdrav.
Stara in vedno veljavna resnica uči namreč, da skotč zdrave
plemenske živali krepke in trdne mladiče, dočim je potom¬
stvo bolehavih bolno. Ako junec požrešno in hitro žre, ako

128

je prilično dobro rejen, ako ima lepo in svetlo dlako, in ako
je slednjič vesel, živ, čil, tedaj smemo z nekako precejšnjo
gotovostjo zatrjevati, da je zdrav. (Citaj tudi v I. knjigi na
strani 7., 8. in 9.)

Plemenska živina, na kteri opazimo dedne napake in
podedljive bolezni, ni za razplodbo. Pri govedu poznamo
sicer samo jedno, toda jako kvarno in nevarno podedljivo
bolezen, ktero imenujemo sušico, jetiko ali tuberkule. (Glej
„Dom. Živinozdravnik“ stran 215.) Jetika se podeduje od
živinčeta na živinče, od očeta na sina, od matere na hčer.
(Čitaj na 107. strani.) Ker se sušica v življenju težko spo¬
zna, zavoljo tega je obračati čim večjo pozornost na za¬
klano živinče. Ako opazimo na zaklani živali tuberkule,
tedaj nam je odstraniti od razplodbe vsa, bolnemu krvno-
sorodna goveda. Tako ravnajo vsi umni živinorejci, da se
varujejo škode, in da prirede tem več dobička. Kdor v tem
oziru drugače ravna, tisti je sam sebi neprijatelj, tisti skrbi
za to, da se mu ugnezdi nevarna bolezen v vso govejo
čredo, in da mu mori živinče za živinčetom.

Plemenski junec bodi — na kratko povedano — tak-le:
On mora biti prav dobrega in popolnoma zdravega poko-
lenja, ali tudi sam na sebi naj bo popolnoma zdrav; dalje
mora biti lepe vnanjosti in izvrsten za užitke, a naposled
naj ima to prednost, da izroča teletom vse svoje dobre last¬
nosti.

6. Primerna starost.

„Le poglej ga no, našega junčka, kako že skače; zdaj
je pa že zrel za pleme. Pa ravno prav, saj tako denarja
potrebujem, bodem pa starega bika prodal. “ Tako in jed-
nako govorijo večkrat nevedni gospodarji. Zares so nevedni
in neizkušeni, morda tudi malo zanikarni. Starejšega, mo¬
goče še precej prikladnega bika odžend v mesnico, a mlaj¬
šega, komaj letnega junčka pa spuščajo po plemenu, da
pokvari in pohabi vse goveje potomstvo po vsej okolici.

Ljubi čitatelj, mogoče, da spadaš tudi ti v vrsto
omenjenih nevednežev. No, da boš v prihodnje pravilno
ravnal, in da ne boš sam sebi jemal iz žepa, navesti ti
hočem glede starosti plemenskega junca najvažnejše podatke.

Kakšni so nasledki preranega spuščanja? Bik se pre¬
zgodaj obrabi, zastane v rasti in zaplodi slabotna teleta, 1  a

1  Še bolj pa pokvariš goved, če vodiš k premlademu juncu neraz¬
vite (premlade) telice.

129

govedoreja nazaduje, ne da bi napredovala. — Kdaj smeš
začeti junca pripuščati? Čim bolj je plemenjak razvit in
dorastel, tem plodovitejši je, tem počasneje se obrabi, in tem
sigurneje dobd teleta njegove lastnosti in njegovo telesnost.
Junca začni spuščati tedaj, ko je dovršil 18 mesecev. Zakaj
izkušnje uče, da je poldrugoletni bik za pleme zrel; samo
na to je treba paziti, da prepogosto ne skače (po malem
ga je rabiti). Le škoda, da se premnogi gospodarji ne drže
tega pravila. Cesto se namreč dogaja, da pripuščajo 12 —14
mesecev starega junca, kar je povsem nepravilno in na¬
predku govedoreje močno kvarno.

Nikakor se ne smeš motiti, če imaš velikega, visoko-
nožnega junca, kteri je vsled obilne in tečne krme hitro
vzrastel. Ako je še premlad, ni za pleme sposoben, dasi-
tudi je morda že precej zastaven. Prava doba mora priti,
ker sicer se kvari in oslabšuje goved.

Biki srednje starosti (od 2—4. leta) zaplode najčvr¬
stejša, najkrepkejša in najzdravejša teleta.

Kako dolgo pa smem bika za pleme rabiti, utegne me
vprašati ta ali oni čitatelj. Junec je sposoben za pleme izjemno
do 10., da, celo do 12. leta. Ali večjidel ni to izpeljivo.
Kajti plemenjak postane po dovršenem 5. ali 6. letu pre¬
debel, pretežek (osobito tak, ki vedno v hlevu stoji), prelen,
manj plodovit in včasi celo nevaren. Zavoljo tega je naj¬
boljše, da se s 5’/ a  letom poredi in mesarju proda; po tem
takem se naj rabi bik skoz cela 4 leta za pleme.

7. Bik plemenjak in rodovitnost njegova.

Doslej smo govorili o bikovi vnanjosti, o njegovih last¬
nostih in naposled o primerni starosti. Zdaj pa nam je
izpregovoriti nekoliko o njegovi rodovitnosti ali plodnosti.

V najlepši moški dobi stoječi junec ni za razplodbo
mnogo vreden, ako je premalo rodoviten, t. j. ako ubreji le
majhno število izmed vseh vojenih krav. Kaj neki koristi
poljedelcu najlepše in najčistejše pšenično seme za setev,
če isto v zemlji ne kali, ali če požene kalice samo vsako
četrto zrno. Baš tako je tudi živinorejcem z najlepšim bi¬
kom kaj malo pomagano, če je isti neploden, ali če ubreji
samo nekoliko krav.

Premlad, kakor tudi prestar bik oplodi prav redko,
kajti pri mladem ni še prave rodilne moči, a pri starem je
že prešla, ali pa je zaradi debelosti prelen. Nasproti temu

Umna živinoreja II. 9

130

pa je rodovitnost v srednji dobi (od 2—4. leta) največja in
najpopolnejša.

Po nekterih krajih je ukoreninjena zelo napačna raz¬
vada, da pripuščajo plemenskega junca 2—Škrat,  da,
celd 4 krat na dan. Nasledek temu je, da ostanejo zad¬
njič vojene krave večinoma jalove, dasiravno se pojajo,
dasiravno so popolnoma zdrave, in dasiravno se je skok iz¬
vršil. Vzrokov jalovosti nam ni treba daleč iskati. Pleme¬
njak je porabil namreč dotičnega dne že ob prvem, prav go¬
tovo pa ob drugem skoku vso plemensko silo in zaradi tega
ne more oploditi kasneje pripeljanih samic. Da rodovitnost
ne peša, naj skače junec samo enkrat na dan; le od 2. pa
do 4. leta sta dovoljena na dan po dva skoka, in sicer se
imata izvršiti v daljših presledkih, t. j. zjutraj in zvečer.

Tisti junci, kteri so se v mladosti preveč tečno krmili
in so postali vsled tega preveč zavaljeni, tisti slabo skačejo
in le malokdaj oplode. Tudi za časa plemenitve jih ne smemo
pretečno krmiti, kajti predebeli in premastni junci so slabi
plemenjaki. Po tem takem ni preobilno krmljenje koristno,
toda še mnogo bolj škodljiva pa je preslaba, prevodena in
izključno zelena klaja. Dobro seno in čista voda je ple¬
menskim juncem najprikladnejša piča, a za časa obče po¬
rabe se jim naj privrže nekoliko ovsa (2—3 kilograme na
dan). Mimo tega jim je dati sem in tja tudi nekoliko soli,
kajti sol pospešuje prebavljanje, oves pa rodovitnost.

Bik ne sme vedno v hlevu stati, temveč se mora spu¬
ščati često na prosto. Je li to potrebno ? Seveda je!
Zakaj izkušnje učč, da je oni junec, ki pride večkrat na
sveži zrak, rodovitnejši od tistega, kteri je vedno zaprt v hlevu.

Zaradi boleznij oslabeli bik je kaj malo plodoviten.
Po tem takem ne smemo prebolelega junca tako dolgo pri¬
puščati, dokler se popolnoma ne popravi, in dokler popol¬
noma ne okreva.

Rodoviten junec je ognjevit in čil. Ali vendar ni za¬
menjati ognjevitosti s hudomušnostjo in divjostjo. Zakaj
predivji bik ni le samo ljudem in živalim nevaren, temveč
je tudi manj rodoviten od ognjevitega in pohlevnega. Čil
junec ovoha že od daleč pojavo samico in skoči brez obo¬
tavljanja. Nasproti temu pa se nahajajo tudi plemenjaki,
ki se obnašajo nekoliko bolj počasno in previdno, ali ven¬
dar skačejo z najboljšim uspehom in oplode skoro vse pri¬
peljane krave. Nikakor pa ne smemo primerjati te počas-

131

nosti in previdnosti z lenobo in hladnokrvnostjo, kajti rodo¬
vitnost hladnokrvnih in lenih bikov je prav majhna.

Plodovit junec ima popolnoma razvita in povsem zdrava
spolovila. Ge niso spolovila v redu, je dotično živinče za
razplodbo malo sposobno, da, pripeti se celo, da je popol¬
noma nerodovitno. Bik bolnih ali pomanjkljivih spolovil je
za pleme malo vreden, ali pa prav za nič. Kakšna je mošnja
dobrega plemenjaka? Mošnja rodovitnega bika je velika,
trda in gladka. Na 120. strani „Domačega Živinozdravnika u
sem popisal kužni izpuščaj, kteri se pojavi sem ter tja na
žili bikov in žrebcev, kakor tudi v sramnici ženskih ple¬
menskih živalij. Na žili, oziroma v sramnici se prikažejo
mali mehurčki, ki sčasoma popokajo ter se izpremene v
majhne gnojne ranice. Ta nalezljivi izpuščaj ne škoduje
sicer mnogo, ali vendar niso biki tako dolgo za pleme, do¬
kler se ranice popolnoma ne zacelijo, kar se zgodi navadno
v 2 —3 tednih.

Kedar kupujemo takšnega bika, ki je že skakal, pre¬
pričajmo se po mogočosti o njegovi rodovitnosti. Čim več
pripeljanih mu krav je obrejil, tem sposobnejši in tem boljši
je za pleme. Na samo skakanje se ni mnogo zanašati, am¬
pak treba je poznati učinke; zakaj mnogi plemenjaki plode
sicer iskreno, ali vendar ne oplode, kar je živinorejcem v
precejšnji kvar. Toda resnici na ljubo moramo priznati, da
niso vselej samci krivi, če se niso samice ubrejile.

8. Odbiranje plemenskih krav.

Ljubi rojak! Morda se boš nekako čudno namrdnil,
ali se celo zaničljivo posmejal, ko boš čital naslov temu se¬
stavku. Napis se ti dozdeva menda čuden! Zakaj? Samo
za to, ker ravnaš v tej zadevi povsem napačno. Ti misliš
namreč, da je vsaka krava in vsaka telica za pleme spo¬
sobna, če ima le štiri noge, jedno glavo in jeden rep. Ti
sodiš, da si že Bogsigavč kaj izvenrednega storil za svoj žep,
če si priredil slabo tele. Prijatelj, ti se močno motiš.
Kajti med teletom in teletom je velik razloček. Mo¬
goče, da si že kdaj o tem premišljeval, da odšteje mesar
tvojemu sosedu za vsako prodano tele 20—25, dočim po¬
nuja tebi samo 8 —12, ali še manj goldinarjev. Morda si
bil že kdaj navzoč pri kupčiji, pri kteri se je plačalo um¬
nemu gospodarju za jarem volov 300—450 goldinarjev. A
kako je s teboj? Kako neki? Ti moraš s svojimi slabimi

9 *

132

voli beračiti okoli kupcev, da ti jih vzame ta ali oni za
majhen denar. Odkod prihaja to? Prepričaj se natanko,
kako ravna tvoj sosed z živino, kako jo on vzreja; poglej
svoje ter njegove plemenske krave, in vzrok ti bode hi¬
poma znan.

V naših razmerah potrebujemo krave za mleko, za delo
in za pitanje; zaradi tega mora imeti plemenska krava sle¬
dečo telesnost: Glava bodi precej dolga in ozka, čelo in

smrček pa naj bosta prilično široka. Ušesa morajo biti
tanka in široka. Rogova bodita fina, tanka, lepo vzrastla
in slednjič oba jednako zakrivljena. Dalje se cenijo velike,
prijazne, žive in jasne oči. Kravji vrat naj bo mnogo tanši
in daljši od bikovega. Kakšne naj bodo prsi? Od prsij se
zahteva, da so široke in globoke, t. j. velike, a rebra morajo
biti močno izbočena. Hrbet bodi po mogočosti raven, ali
le za spoznanje uleknjen, kajti preveč sedlast ali preveč iz¬
bočen je zaradi tega napačen, ker dobč to hibo mladiči.
Kravje noge naj bodo nekoliko finejše od bikovih. Zadnji
del telesa mora biti jako velik in zelo širok. Križ naj bo
obilen in širok, kolki naj bodo daleč vsak sebi (ven) štrleči
in manj mesnati kakor junčevi. Trebuh bodi globok in
obilen, medenične kosti pa zeld široke. Ako je krava v zad¬
njem delu obilna in široka, ima tudi veliko maternico, v
kteri se nahaja dovolj prostora za telečje razvijanje in rast.
Krava ozkega in podrtega (visečega) križa pa ima majhno
maternico, torej primanjkuje mladiču potrebnega prostora,
a razun tega se utegnejo zaradi preozkih medeničnih kostij
pripetiti sitnosti, da, celo nesreče pri skotitvi.

Ge si hočeš vzrediti dobre vprežne živine , izberi si kravo
iz take pasme, ki je za delo izvrstna. Samica naj bo bolj
volovske podobe. Telesa bodi povitega in močnega. Glava
mora biti lepa, rogovi pa pravilno vzrastli. Prsi naj bodo
globoke in široke, hrbet raven, noge močne in trdne, hoja
pa izdatna. (Čitaj tudi na 125. strani.)

O vnanjosti pitalnih goved čitaj na 31. in 126. strani.

Tele, ktero je skotila krava prvesnica (junica), je
večjidel slabotno ter za pleme manj vredno, kakor popol¬
noma zdravo, čvrsto in trdno. Tudi tele druge skotitve ni
preveč močno, dasiravno je mnogo trdnejše od prvega.
Jednajst in še več let stara krava postaja za užitke vedno
slabejša, od dne do dne ima manj mleka, slednjič pa so tudi
teleta starih samic slabotna, za razplodbo malo prikladna.
Po tem takem bi bilo gledč zboljšanja goveje živine jako

133

umestno, da bi se 1., 2., 9., 10., 11., 12. itd. tele odstra¬
nilo od plemena. Zakaj živinorejcu mora biti vendar na tem
ležeče, da postaja njegova živina od kolena do kolena boljša,
a ne slabejša.

Če skoti krava dvojčke ženskega spola, ali pa jedno
žensko in jedno moško tele, tedaj niso dotične teličice za
pleme. Zakaj pa ne? Zavoljo tega ne, ker imajo po se¬
danjih dokazih in izkušnjah malo ne vedno nepopolnoma
razvita rodila, in vsled te napake se ne morejo ubrejiti. Če
pa postanejo proti pravilu široke, izjalovijo se kasneje, ali pa
se pripetč pri storitvi nesreče. V tem oziru se opažajo sicer
sem ter tja izjeme, toda iste so jako redke.

Ne vodi majhnih krav, kajti v obče ravnaš bolj go-
spodarstveno, ako rediš velika goveda, kakor pa če gojiš
majhna. Nadalje odstrani od razplodbe vse one krave, ki
se redno ne pojajo, in ki se le s težka ubrejijo.

Nektere krave zvržejo več let zaporedoma. Če ti niso
vzroki izjalovljenja do dobra znani (padec, poškodovanje,
izprijena klaja, mrzla voda itd., glej tudi v I. knjigi na str.
131.), tedaj smeš in moraš prav gotovo misliti, da ima sa¬
mica za to gospodarstveno nezgodo neko, doslej neznano
nagnjenost. No taka krava ni za pleme, ker se poizgubi
več telet in mnogo mleka. Razun tega nam je imenovati
še neke druge okolnosti. Brez vidnih vzrokov prezgodaj ro¬
deče krave prenašajo namreč nagnjenost za zvrženje tudi
na svoje,' izjemno o pravem času se skotivše teličice. Kaj
pa je storiti s takimi kravami? Poredi jih in jih prodaj
mesarju in si priskrbi drugih, ker s tem si prigospodariš
precej mleka in nekoliko telet.

Opomba. Nekteri izmed naših gospodarjev imajo na¬
vado, da prodajo najboljše in najlepše krave tujim kupcem,
za rejo si pa pridrže najslabše samice. Toda vsled tega
trpi domača govedoreja precej mnogo. Zatorej se otresite
te napake, živinorejci!

9. Znaki dobre molzne krave.

Dragi čitatelj! Morda si že kupoval kdaj kravo za
molžo. Najbrž si izrekel, pogajajoč se, tudi te-le besede:
Jaz ti dam za kravo toliko samo pod tem pogojem, ako ima
vsaj 10 litrov mleka na dan. Ko bi poznal zunanje znake
dobre molznice, ne bi ti bilo treba toliko popraševati ter
staviti takšnih pogojev, in prodajalec bi te ne mogel ogo-

134

ljufati. Ge ti je prav, sprejmi me na travnik, kjer se pašo
izvrstne grajske molzne krave, da si jedno ali drugo prav
natanko ogledava. Na mestu sva. Nikakor nama ni treba
dolgo izbirati in prebirati, zakaj vse krave so vrlo dobre
molznice. Oglejva si td-le pred nama se pasočo, ki je že
nekoliko starejša, torej nama ne bo utekla.

Najina opazovalna krava ima naslednjo telesnost: Kar
se tiče zunanje postave, ni nič kaj posebno lepa. Dalje je
nekako mršava; kosti ji na vseh straneh ven strle, po tem
takem je njen život bolj voglat kakor okrogel. Glava je
ozka, dolga in lahka. Drobna in lahka glava je znak drob¬
nih kostij, a drobne kosti so znamenje dobre mlekarice. Le
poglej njene velike, čiste in žive oči, ki gledajo pred se jasno
in krotko; v teh očeh ne opaziš tistega, malo ne divjega
ognja, ki se opazuje v bikovih očeh. Rogovi so ji od vo¬
lovskih različni; oni so namreč fini, tanki, prej kratki kakor
dolgi ter se proti koncu polagoma zožujejo. Ušesa so sicer
tanka, toda precej široka in prilično dolga; notranja ušesna
koža je porastena s prav redko, fino in kratko dlako. Vrat
je dolg, tanek in fin, a podvratnik srednje velik. Gok mo¬
rava imenovati prej dolg, kakor kratek. Kom, hrbet, ledje,
osobito pa križ so dovoljeno široki; hrbet je za spoznanje
uleknjen. Poglejva si zdaj isto kravo od zadi: Križ ji je
močno širok in raven, a prej mršav kakor mesnat (torej
ni okrogel). Na ledju in tudi na hrbtu vidiva med posa¬
meznimi vretenčnimi kostmi male kotanjice, to se pravi,
prostor med posameznimi kostmi je velik, kar je znamenje,
da je krava izvrstna molznica. Prsi so globoke, široke,
prostorne ter segajo precej daleč dol med prednji nogi . 1
Trebuh ji je precej obilen, širok, velik; žival je, kakor pra¬
vimo, „vampasta“. Lakotnice so dolge, široke in vdrte.
Tudi repa in nog ne smeva pozabiti. Rep je močno dolg,
zelo tanek in jako fin ter ozaljšan na koncu z velikim čo¬
pom. Noge s finimi parklji so tankokoščnate; skočna člena
sta dobro in pravilno razvita, a piščali so drobne, slabe.
Koža je slednjič mehka, voljna in tanka, dlaka pa fina
in svetla.

Najznamenitejši znak dobre molznice je vime.  Torej si
oglejva prav natanko, kakšno vime ima najina opazovalna
krava. Njeno vime je veliko, napeto ter štrli daleč nazaj
med zadnji nogi. Koža na vimenu je fina, tanka in nežna;

1  Krava majhnih in ozkih prsij ni dobra za molžo.

135

na njej opaziva redke, kakor svila fine dlačice. Siski so
obilni, vsi štirje jednako veliki ter so rudečkastobele barve,
kakor je ostalo vime. Napeto vime in veliki siski so znak,
da je krava dobra molznica. Ko se mleko izmolze, pomanjša
se vime, in koža zadnje strani se zgrbanči (na koži nastanejo
gube). Ko se pa nabere z nova mnogo mleka, razprše se
gube, in vime se na novo poveča. Prazno vime je prav
mehko (žleznato), ali tudi tedaj, kedar je napolnjeno, ne
sme biti trdo, ampak se mora čutiti pod prstom nekako
tako, kakor z vodo nalit mehur. Krava velikega, toda
trdega, t. j. mesnatega vimena, na kterem se nahaja debela,
brezgubna koža ter mnogo dlak, ni dobra za molžo. Po
tem takem je samo veliko in mehko vime znak dobre molz¬
nice, dočim je krava velikega in trdega vimena slaba za mleko.

Slika 43. Povimlje ali mlečišče.

Oglejva si zdaj spodnji trebuh ravno pod vimenom.
Kaj vidiva? Na koži pred vimenom opaziva mnogo mre¬
žasto prepreženih žil, takozvanih mlečnih žil. Jedna žila,
ktera teče od vimena naravnost proti spodnjim prsim, je
posebno velika in se natančno vidi; to je glavna mlečna
žila. Cim več, čim večjih in čim bolj s krvjo napolnjenih
mlečnih žil ima posamezna krava, tem boljša je za molžo.
Včasi so mlečne žile tako obilne in tako preprežene, da na¬
stanejo med njimi majhne jamice, ktere imenujemo mlečne
skledice.

Vsako govedo ima na hrbtu v kolobarček zavito dlako.
Posamezni živinorejci trdijo, da je krava tem boljša molz¬
nica, čim dalje proti križu se nahaja prej omenjeni kolo-

136

barček. Ta stvar ni sicer še končno dognana, ali vendar
je uvaževanja vredna.

Kakor je znano, obrnjena je živalska dlaka od zgoraj
navzdol. Vendar ni to po vsem telesu jednako. Na zad¬
njem delu vimena in še dalje nad vimenom proti repu (med
stegnoma) je namreč dlaka navzgor obrnjena; razun tega
je tudi kračja, finejša in svetlejša, kakor po ostalem životu.
To navzgor obrnjeno dlačico imenujemo povimlje ali mle-
čišče. Čim večje in čim širje je povimlje, tem boljša je do-
tična krava za molžo. (Glej sliko 43.) Toda znane so iz¬
jeme. Tudi krave z majhnim mlečiščem so sem ter tja za
molžo vrlo dobre. V tem oziru pravi dr. Janez Blefvveis v
svoji knjigi: „Nauk o umni živinoreji" sledeče: „Če ima

krava lepo, veliko molzno ogledalo, 1  gotovo je dobra; če
pa ga nima, vendar ni vselej znamenje, da je slaba mleka¬
rica." — No oglejva si zdaj najino kravo. Fina, svetla, na¬
vzgor obrnjena dlačica se razprostira po zadnjem delu vi¬
mena ter se vleče na široko gor do repa, samo med steg¬
noma se malo zoži. Potem takem je ta krava, kolikor se
je zanesti na povimlje, izvrstna mlekarica.

Povimlje je naznačeno tudi na živalih moškega spola,
samo da je isto mnogo manjše in ožje, kakor pri kravah.
Če ima bik precej veliko mlečišče, je znamenje, da je bila
njegova starka vrlo dobra za mleko, in da izvira od jako
mlečne rodovine. Ako si hočeš torej vzrediti dobrih molznih
krav, moraš si odbrati takšnega bika, kteri ima precej ve¬
liko in razširjeno mlečišče.

Druge okoliščine, od kterih je odvisna kolikost mleka
(krmljenje, starost, doba po storitvi itd.), so popisane v prvi
knjigi „Umne živinoreje".

10. Starost plemenske krave.

Kake posledice ima pripuščanje premladih telic? Pre¬
zgodaj vojene telice zaostanejo vse življenje v razvitku in
v rasti, to se pravi, one ne postanejo nikoli tako velike in
tako lepe, kakor njihove, v pravi dobi pripuščene, k isti
pasmi spadajoče tovaršice. Telica, ki še sama raste, naj
tele preživi ter naj oddaja hraniva tudi v razvijanje svojega
lastnega telesa! To je pri najboljši piči neizvršljivo, kajti
dvema gospodarjema ni mogoče redno služiti. Prezgodnje

1  Jaz imenujem to povimlje ali mlečišče, kteri besedi rabijo
Hrvatje.

137

pripuščanje pa ima mimo zaostajanja v rasti še drugo, kaj
kvarno posledico. Zaradi prepičlega hraniva so namreč te¬
leta slabotna, mnogovrstnim boleznim podvržena ter za daljno
rejo skoro popolnoma nesposobna. Iz navedenih vrstic more
vsakdo presoditi, je li umestno ali kvarno, da se vodijo pre¬
mlade telice.

V kteri dobi se sme telica k biku peljati? Telica se
naj stoprav tedaj pripusti, kedar je toliko razvita in do-
rastla, da prehranitev zarodka ne škoduje njeni rasti. Torej
se smejo voditi samice hitro se razvijajočih pasem po do¬
vršenem 16. mesecu. Nasproti temu pa je čakati s počasi
rastočimi, t. j. z deželskimi telicami skoro do drugega leta.
Kot srednjo in najprikladnejšo starost za pripuščanje telic
pa v obče računajo dovršeno poldrugo leto (18 mesecev).
Nekteri živinorejci pripuščajo jednoletne telice, kar se ne
more dovolj obsojati; tako nespametno počenjanje kvari
namreč goveda ter pomanjšuje gospodarjev imetek. V krajih,
kjer je mleko glavni dohodek, smejo voditi 14—15 mesečne
telice. To je pa le iz tega vzroka dopustljivo, ker posta¬
nejo rano vojene samice prav dobre molznice, toda njih
rasti in trdnosti mladičev je prezgodnji pripust vsekakor
kvaren. Ker potrebujemo pri nas goved za vse tri glavne
užitke, in ker se rano vojene telice na starost prezgodaj iz¬
molzejo, zategadelj ne pripuščajmo telic pred dovršenim
poldrugim letom.

Mlade samičice se začnejo izjemno že pojati, ko so
leto stare, ali vendar ni treba leteti z njimi že na prvi ali
drugi opomin k juncu. Tele ni za takšen posel. Nekteri
živinorejci se bojč, da se ne bi telice kasneje ubrejile, ako
so se že prej pojale in se niso pripustile. Ta bojazen ima
sicer nekoliko zdravega zrna v sebi, toda popolnoma res¬
nična pa vendar ni. Prekasna plemenitev bi utegnila plo-
dovitosti stoprav tedaj škodovati, ko bi se vodile 2%, ozi¬
roma 3 letne samice, No ako se niso telice po dovršenem
tretjem letu pripustile, začno se močno debeliti, a njih ro¬
dilna moč ugašati; pojatev je vedno in vedno redkejša in
naposled popolnoma izostane.

Da se plemenski nagon prezgodaj ne oživi, treba je rav¬
nati po sledečem: Telice se ne smejo koncem prvega in za¬
četkom drugega leta pretečno krmiti. (Paša, sveža trava,
seno, korenstvo itd.; glej tudi v I. knjigi na strani 164.) V
hlevu naj stoje oddaljene od samcev in od tistih krav, ki
se ravno pojajo; pa tudi na pašnikih se naj mlada goveda

1B8

obojnega spola ne sestajajo. Za potolaženje plemenske ognje¬
vitosti čislajo Glauberjevo sol, kafro in bljuvno sol. Glau-
berjeve soli dajd hkratu jedni telici po '/s — 1 U  kilograma, a
kafre po 5 gramov. Tu mi je naglašati, da se mora da¬
jati kafra vsaj 6 dnij zaporedoma, ker sicer nič ne koristi.
Kako je ravnati z bljuvno soljo? Vsak 4. ali 5. dan raz¬
topi v vodi 15 gramov bljuvne soli ter pomešaj raztopino
med pivno, telici namenjeno vodo. Kdor s telicami tako
ravna, tistemu se ni treba bati, da bi se pred časom po-
jale; ako se pa vendar počnejo prej pojati, predno so 1 ‘/ 2
leta stare, ne bodo se prikazali zli nasledki, čeprav se ne¬
koliko pojanj prezre.

Kako dolgo se smejo krave pripuščati? Dvanajstletne
krave so za pleme že prestare, zatorej jih ne kaže voditi.
Zakaj ne? Zatd, ker postajajo v tem času glede užitkov
vedno slabejše, ker se jim mleko dan za dnevom suši, in
ker rode premalo čvrsta in preslabotna teleta. Ko bi se pre¬
več stare krave navzlic gori navedenim razlogom vendar ra¬
bile za pleme, tedaj se naj ne odreja potomstvo za raz-
plodbo, ampak samo za mesarja.

Znani so nekteri zelo redki slučaji, da so se 18 let
stare krave pojale, da so se ubrejile, in da so se tudi ote¬
lile. Toda njih bolehava teleta so kmalu poginila. No ako
bi pa tudi pri življenju ostala, niso za pleme sposobna.

II. Kako je z zdravjem in rodovitnostjo?

Plemenska krava mora biti do cela zdrava — to je
jedna najvažnejših zahtev. Starka hrani sad s svojo krvjo.
No če je samica bolehava, dobiva zarodek nezdravega hra¬
niva in z njim si vcepi v nežno telesce kal bolezni.

Zdrava krava ima lepo, ležečo in svetlo dlako; mimo
tega je živa, čila, vesela, rada žre in pravilno prežvekuje.
(Citaj tudi v I. knjigi na 7. strani.) Večkrat se pripeti,
da se mleko na enkrat pomanjša, kar znači kako boleha-
vost. Taka krava ni za pripust, če tudi se morda poja.
Zakaj pa je ne smemo voditi ? Zaradi tega ne, ker se večji-
del ne ubreji, ali pa skoti slabotnega mladiča, kteri običajno
kmalu po storitvi pogine.

Jetika je podedljiva in nalezljiva bolezen. (Čitaj na
108. in 128. strani.) Ako se nahajajo tuberkule na trebušni
mrenici (trebušnici) ali na rodilih, tedaj se dotična krava
neprestano poja. Ko jo priženeš od junca, začne se na

139

novo goniti. To se ponavlja zaporedoma, ali breja ti ne
postane, čeravno si jo desetkrat vodil (pojatnica). Taka
krava se naj čim prej zakolje, predno sama ne pogine, a
njeno potomstvo se naj izključi od plemena.

Po teh opazkah o zdravju, oziroma o bolehavosti ple¬
menskih krav, naj navedem nekoliko vrstic o rodovitnosti.

Krava je često zaradi tega nerodovitna, ker so ji jajč¬
niki, maternica ali sramnica nepopolnoma razviti (kar se
opaža pri dvojčkih), ali pa bolni. V takih slučajih more,
ako je pomoč sploh mogoča, samo živinozdravnik poma¬
gati. Večkrat pa se tudi pripeti, da je samica preveč raz¬
dražena, in da vrže vsled tega po končanem skoku pleme
od sebe. Za preveliko ognjevitost in razdraženost je naj¬
boljši pripomoček —• izdatna hoja. Goni preveč vznemir¬
jeno samico pred plemenitvijo tako daleč, da se utrudi, in
prepričal se boš, da se bo oplodila.

Nadaljni vzrok neplodovitosti je občna telesna slaboča.
Vsled boleznij ali zaradi premalo tečne klaje oslabljene in
shujšane krave se navadno ne pojajo. če se pa izjemno
vendar gonijo, in če se tudi bika ne branijo, to običajno nič
ne koristi, ker navadno ne sprejmo. Ta nedostatek namer-
javajo po nekod s tem popraviti, da spuščajo h kravi kar
dva bika zaporedoma. Ali je to prav? Nikakor ne! Kajti
tako nespametno počenjanje povzroči, da krava še bolj
oboli, in da je več let zaporedoma jalova. Kaj pa je ven¬
dar začeti ? Oslabljene samice se naj dobro in tečno krmijo
in se naj tako dolgo ne vodijo, dokler popolnoma ne okrevajo.

One krave sprejmo jako težko, ktere se niso po ote-
litvi zadostno očistile.

Ali so prestare, premlade in predebele samice dovolj
rodovitne? Premlade, prestare in preveč tolste krave se le
težko ubrejijo. Toda temu je lahko pomoči. Premladih in
prestarih samic ne puščajte po plemenu, predebele pa krmite
nekoliko časa slabeje.

Kako je z rodovitnostjo onih krav, ktere so se dovedle
pred kratkim iz daljnih, tujih krajev? No z njimi je treba
previdno ravnati. Že iz prve knjige „Umne živinoreje 11  nam
je znano, da tuje živali zaradi novih, morda neugodnih raz¬
mer često bolehajo. No bolehavosti pa povzročijo, da se
živali težko ubrejijo, ali da zvržejo. Po tem takem je naj-
umestnejše, da se iz tujine pripeljane krave tako dolgo ne
pripuščajo, dokler se vsaj deloma ne navadijo na nove
razmere.

140

12. Kteri bik — kakšna krava.

Pojavo kravo je treba peljati k tistemu juncu, kteri
se ji gledd zunanje postave, glede užitkov in naposled glede
velikosti in barve najbolj prilega. Ali naši gospodarji rav¬
najo navadno drugače. Oni si poiščejo tistega bika, kteri
je najbližji, in kteri je najbolj po ceni. Morda si tudi ti,
dragi čitatelj, dosihdob tako ravnal. Da, resnica je! Ako
si vendar peljal svojo kravo pol ure daleč, storil si to samo
zato, da si našel najcenejšega in seveda zraven tega naj¬
slabšega junca. Za to se gotovo nisi brigal, je li dobrih
lastnostij ali ne, se li prilega tvoji kravi ali ne. No odslej
boš pa gotovo pametneje ravnal, ker si se prepričal, da s
tem itak samo sebi koristiš.

Nikdar ne daj plemeniti dveh takih goved, ki sta si,
kar se tiče telesnosti, močno različni. Iz take moke ne bo
dobrega kruha. Tako na pr. je neumestno izbrati sed¬
lastega junca za tisto kravo, ktera ima izbočen (puklastj
hrbet, predebeloglavatega samca za samico premajhne
glave itd.

Pripeti se, da ima za užitek izvrstno govedo kako te¬
lesno napako, ktere bi se rad odkrižal na teletu. Kaj ti je
storiti? Odberi za razplodbo pravilno vzrastlo govedo ter
ga plemeni z nepravilnim. Pa naj ti razjasnim to zadevo
z vzgledom. Ti imaš zeld dobro molznico, ktera ima vendar
to telesno napako, da sta njena skočna člena prešibka in
preveč skupaj stoječa (krava je svedrasta). To hibo pode •
dujejo teleta, ktera so zategadelj manj vredna, osobito za
vprego so malo sposobna. To telesno napako moreš na
potomstvu le na ta način polagoma odpraviti, da odbereš
za svojo napačno kravo takega junca, kteri ima pravilno
stoječe in močne, t. j. naravne skočne člene. Vsled takšne,
jedino prave plemenitve odpraviš na potomstvu omenjeno
hibo, ako morda še ne v prvem, pa vsaj v drugem, ali v
tretjem kolenu. A kaj bi se zgodilo, ko bi vodil svojo na¬
pačno kravo k takemu juncu, ki ima črez mero zarodne
in preveč narazen stoječe skočne člene. V tem slučaju bi
se tele le poslabšalo ter bi postalo še bolj napačno od
svojih starcev. Tele bi imelo namreč še bolj skupaj, ali pa
še bolj narazen stoječa skočna člena, kakor sta jih imela
krava in bik. — Kravo uleknjenega hrbta moraš peljati k
juncu z ravnim hrbtom, ne pa k sedlastemu, ali k takemu,
ki je izbočenega hrbta. Za kravo s preveliko glavo moraš

141

preskrbeti takega bika, ki ima pravilno glavo, toda nikoli
ne predebelo- ali predrobnoglavatega. Ako hočeš torej za-
prečiti kako telesno napako, ktero ima jedno izmed obeh
plemenskih goved, mora biti drugo živinče pravilno vzrastlo,
nikakor pa ne sme imeti nasprotne ali ravno tiste napake.
V tem oziru se drži pravila: Nepravilno s pravilnim pleme-
njeno napravi zjednačenje (zboljšanje), nepravilno z nepra¬
vilnim pa učini še večjo napako.

Glede svojstev smeta biti obe plemenski živali različni.
In ravno zaradi tega, ker smejo biti lastnosti različne, je
mogoče prirediti boljšega mladiča, kakor je bilo za užitek
slabejše plemensko živinče. Naše deželske krave na pr.
skote z beljanskim ali marijinodvorskim juncem takšno po¬
tomstvo, ktero se uspešneje in hitreje podebeli, kakor po¬
krajinska goveda. Za pitanje še sposobnejših in še hitreje
se razvijajočih goved pa si vzrediš s tem, če plemeniš de¬
želske krave s šorthornskim bikom.

Precejšnja razlika v starosti obeh plemenskih goved ni
sicer mladiču kvarna. Ali vendar ne smeš prestarih in zeld
težkih bikov iz tega vzroka spuščati k mladim in šibkim
telicam, da jih ne poškodujejo.

O barvi in velikosti plemenskih goved čitaj na 117.
strani.

13. 0 razplodnem načinu v govedoreji.

Cista plemenitev  (glej stran 110.) je v reji goveje živine
precejšnje važnosti. Ali to velja samo za take kraje, v
kterih imajo vrlo dobra goveda, kakor na pr. na Koroškem,
kjer se nahaja prav dobro beljansko govedo. Dolenjski in
notranjski posestnik pa mora svojo živino najprej s križa¬
njem (križem plemeniti) zboljšati ter jo napraviti sposob¬
nejšo za užitke. Ko jo je požlahtnil in v dobrih svojstvih
precej utrdil, potem še le naj jo plodi med seboj, to je
čistokrvno.

Razplodba v sorodstvu in v krvi  povzroči, da postane
potomstvo poznejših kolen prefinokoščnato, precej omehku-
ženo, prešibko, malo rodovitno, in da je podvrženo mnogo¬
vrstnim boleznim. Medsebna plemenitev sorodnih goved je
tem bolj škodljiva, čim dalje (v več kolenih zaporedoma) se
izvršuje, in čim bolj krvnosorodna sta si junec in samica.
Čeravno se škodljive posledice takega ravnanja ne prikažejo
na govedih tako hitro, vendar je treba preskrbeti v tretjem

142

ali vsaj v četrtem kolenu drugega, domači živini nesorod-
nega bika. (Osveženje krvi.)

Križanje  je za naše razmere jako imeniten način raz-
plodbe. Deželska goveda moremo najhitreje na ta način
zboljšati, ako nabavimo za pleme dobrega, tujega junca, ki
ima tiste vrline, kterih deželskim govedom bolj ali manj
primanjkuje. Ce so za zboljšanje namenjeni biki vrlo dobre
živali, če izhajajo iz pasme, kteri so dobre lastnosti že dolgo
časa lastne, če so domačim govedom primerni: v tem slu¬
čaju si bomo vzredili dobrih in koristnih mladičev. Če pa
izvirajo tuji samci iz slabo utrjenih in novih pasem, če
imajo one vrline, ktere hočemo na deželski živini povečati,
le v majhni meri, tedaj bo zboljšanje prav neznatno, ali pa
celo popolnoma izostane.

Za zboljšanje in požlahtnjenje namenjeno pasmo je
treba dolgo časa z deželsko živino križem plemeniti in vse
moško potomstvo od razplodbe odstranjati. Torej je spu¬
ščati k domačm, deloma že požlahtnjenim samicam le tuje
plemenite samce. Stoprav takrat, ko smo več let na ta način
pleme zboljševali, odberemo najboljšega in najlepšega po-
žlahtnjenega bika nove pasmine ter ga spuščamo k zbolj¬
šanim kravam. Takrat še le je nastopil čas, da se odločimo
za čisto plemenitev.

Na' gori opisani način, t. j. od začetka vsled križanja
in kasneje vsled čiste razplodbe, nastale so najboljše in naj-
izvrstnejše današnje goveje pasme. Kar se je drugim po¬
srečilo, to bodemo sčasoma tudi mi dosegli, samo dobre
volje, vztrajnosti in pridnosti nam ne sme manjkati.

14. Ktera goveda niso za pleme?

Od razplodbe odstrani:

1. ) Teleta prvega, devetega, desetega in vseh nadaljnih
porodov; izjeme so le redko dovoljene.

2. ) Teleta predrobnih kostij, prešibkega života in pre¬
počasne rasti.

3. ) Potomce onih krav, ki so zelo slabe molznice.

4. ) Vse živali s precejšnjimi telesnimi napakami in z
dednimi boleznimi.

5. ) Tiste krave, ki se redno ne pojajo, kajti to je znak
opešane rodovitnosti.

6. ) Jalovke, t. j. one krave, ki se ne ubrejijo, čeprav
so se pojale, čeprav so bile pri samcu, morda še pri različnih.

143

7. ) Samice, ktere navzlic najumnejšemu in najpravil-
nejšemu držanju večkrat zaporedoma zvržejo.

8. ) Ne pripuščaj tistih krav, ki so že večkrat težko vrgle.

9. ) Predivjemu, prenorostnemu in prehudomušnemu
biku vtakni nosni obroček. Ako pa to ne pomaga, prodaj
ga mesarju ter ga nadomesti s pohlevnim in krotkim.

10. ) Premalo rodovitnega bika daj v mesnico.

11. ) Ne puščaj po plemenu tistih živalij, ktere svojim
mladičem le površno in v premajhni meri izročajo telesnost
in svojstva za užitke.

12. ) Živina nezadostno razritih ali cel6 bolnih spolovil
in rodil ni za pleme.

13. ) Dvojčkov ženskega spola (teličic) ne puščaj za
pleme; če ti je pa le količkaj mogoče, ne puščaj tudi mo¬
ških dvojčkov za pleme.

14. ) Prestara, kakor tudi premlada goveda niso spo¬
sobna za pleme. (Citaj o tem na 128. in 136. strani.)

15. ) Premastni in pretolsti biki so slabi plemenjaki.

16. ) Odstrani od plemena vse tiste telice in one junce,
ki so slabejše telesnosti in manj vrednih užitkov od svojih
prednikov. (Citaj tudi v prvi knjigi „Umne živinoreje" na
162. strani.)

15. Sto krav na jednega bika.

Plemeniti ne pomeni isto, kar znači oploditi (ubrejiti).
Marsikteri bik še precej dobro skače (plemeni), ali navzlic
temu ne ubreji (oplodi) — on je malo plodoviten. Vzroki
premajhne rodovitnosti so različni. (Citaj na 129. strani.)
Toda jeden glavnih činiteljev preslabe bikove plodnosti je
prepogostno skakanje. Zakaj pa naši gospodarji svoje junce
prevečkrat spuščajo ? Zavoljo tega, ker imajo v razmerju h
kravam premalo bikov plemenjakov. Torej si morajo na¬
baviti najprej potrebno število juncev, ako hočejo le količ¬
kaj napredovati v živinoreji. Ako se ozremo malo na okoli
po slovenskih pokrajinah, vidimo precej, da se nahajajo tam
najslabša goveda, kjer imajo premalo bikov.

Kakšne so posledice prepogostnega skakanja? Bik se
prehitro obrabi, izgubi pred časom plemensko moč, za¬
plodi slabotna in malovredna teleta, slednjič pa ostane
mnogo krav jalovih. Kolika škoda je to za živinorejce, o
tem naj vsak gospodar nekoliko premišljuje, da bo v pri¬
hodnje ravnal pravilneje.

144

Kolikokrat sme junec plemeniti? Bik se naj pripušča
po enkrat na dan. Toda enkratno dnevno plemenjenje —
in sem ter tja tudi kak prost dan — je le tedaj dopustljivo,
kedar je veliko pojavih krav, kedar se samice v obče gonijo.
No ko postanejo pojatve zopet redkejše, takrat se nudi juncu
prilika, da se odpočije, in da si nabere novih močij. Ko si
je opomogel, sme zopet nekoliko časa po enkrat plemeniti
na dan. Samo tako je treba razumeti enkratno dnevno pri-
puščanje, ne pa tako, da bi smel junec skoz vse leto dan za
dnevom plemeniti. Kako je z dvakratnim dnevnim popu¬
ščanjem ? Dvakrat na dan smejo plemeniti samo popolnoma
odrastli in ne prestari biki (od 2. do 4. leta), in to le pod
tem pogojem, če se niso prejšnji dan pripuščali.

Koliko krav je odločiti jednemu biku? Mlademu juncu
je odmeriti od poldrugega pa do izvršenega drugega leta,
t. j. za 6 mesecev samo 20 samic. Toliko število krav more
oploditi, in plemenska ognjevitost mu vendar ne peša, kar
je posebne važnosti za žlahtne in drage plemenjake. 1  Bik
je od drugega do četrtega leta, kar se tiče plemenske sile
in ognjevitosti, najmočnejši in v tem času zaplodi tudi
najlepša teleta. Od izvršenega drugega pa do tretjega in
od tretjega do četrtega leta se sme računati na jednega
junca 80, da, izjemno celo 100 krav na leto. To je pa le
pod tem pogojem dopustljivo, če plemeni vse leto, kakor je
navadno v slovenskih deželah. Ko se je bik že nekoliko
postaral, ko ga začno zapuščati potrebne moči, treba je
število vojenih samic pomanjšati. Od 4. do 5. leta se mu
odmeri samo 50—60, od 5. do 6. leta pa le 40 krav. Kjer
je udomačena neumestna navada, da plodč biki kar na paši,
tam se sme določiti jednemu samcu 40 do 50 samic.

Ako se odmeri odrastlemu juncu na leto 100 popol¬
noma zdravih krav, oplodi jih 70—80 že na prvi skok. Re¬
cimo, da mora 30, prvikrat neubrejenih samic še enkrat
ploditi, torej mu pride na leto baš 130 skokov. Pri tem
primernem številu se plemenjak dobro počuti, ne obrabi se
prezgodaj, in slednjič se je nadejati lepih in krepkih telet.
— Vzemimo pa za vzgled, da se nahaja v neki občini na
jednega bika 180 krav. V tem slučaju smemo z mirno vestjo
trditi, da ostane po prvem skoku 60 samic jalovih. Kas¬
neje se morajo iste še enkrat, da, morda še po dvakrat

1  Mlad junec je zelo iskren in zaradi tega se bolj vznemiri in bolj
upeha od starejšega, to se pravi z drugimi besedami: plemenjenje mu
bolj škoduje kakor starejšemu.

145

voditi. Ali navzlic vsema temu se jih ubreji samo 30, do-
čim je bila pri ostalih 30 plemenitev brezuspešna. Po tem
takem so izgubili Občinarji 30 telet, a namesto 150 lepih in
dobrih so priredili 150 slabih goved, če se računa za vsako
tele in za izgubljeno mleko skupaj le 70 kron, znaša to na
leto 2.100 kron. Ali to še ni vse; kajti računati je tudi s
tem, da so teleta preveč rabljenega, torej slabotnega bika
manj vredna, kakor potomstvo jakega, spolovno čvrstega
plemenjaka. Recimo, da znaša ta škoda pri vsakem od-
rastlem govedu le 30 kron, torej pri 150 komadih = 4.500
kron. Iz teh vrstic izprevidirno, da so izgubili posestniki
180 krav v jednem letu 2.100 -f- 4.500 = 6.600 kron, t. j.
3.300 goldinarjev. Ali je moralo tako biti? Ne! Ko bi
se bil nabavil še jeden bik, vzemimo za 400 kron, prihra¬
nili bi si bili živinorejci 6.200 kron, dočim so jim tako po
vodi splavale.

16. Pojatev.

Krava in kobila se goni ali poj a, ovca ali koza prska,
a svinja se buka. 1

Pojatev, prskanje ali bukanje imenujemo obdobno na¬
stopajoči notranji živalski nemir, ki se znači po čudnem iz-
venrednem vedenju ter po izpremembi spolovil. Pri posa¬
meznih živalskih rodovih opažamo ob pojanju različna zna¬
menja.

Pojava krava je vznemirjena, rjove zamolklo, po bi¬
kovsko, ter skače na moška in na ženska goveda. Na paš¬
niku se noče mirno pasti, temveč se ozira okoli, oddalji se
od črede ter stika za bikom. Kedar se najbolj poja, tedaj
skoro prav nič ne žre. Dalje moči (šči) pogostoma, toda
le po kapljicah (po malem). Iz spolovil se ji izceja sluzna,
belorumenkasta tekočina, ki čudno diši; pri telici so prime¬
šani sluzi posamezni krvavi konci. Krava zadržuje mleko,
ktero je pa tudi izpremenjeno. Namolzeno mleko je namreč
vodeno, vlečljivo, klejasto, sluzasto ter se pri ognju sesede
ali vsaj pripali. Telice in mlade krave se pojajo bolj oči-
vidno, kakor starejše samice. Tudi one krave, ki hodijo na
pašnik, pojajo se očitnejše od onih, ki se krmijo večinoma
v hlevu (tiha pojatev).  Torej je treba gospodarju paziti, da
tihe pojatve ne prezre, in to iz tega vzroka, da se opleme-
nitev ne zavleče.

1  O ovci pravimo tudi, da se mrka.
Umna živinoreja II.

10

146

Krave se lahko pojajo v vsakem letnem času. Krava
se goni 24—36 ur, izjemno tudi 2 dni. Ge se ni vodila,
ali pa če se ni ubrejila, ponavlja se pojanje v 3—4 tednih.
Če se tudi pri drugi pojatvi ni pripustila, ali če se ni oplo¬
dila, počne se v 3—4 tednih na novo pojati. Pri kravi,
ktera se ni navzlic večkratni pojatvi peljala k juncu, po¬
staja čas med posameznimi pojatvami vedno in vedno daljši,
naposled pa pojanje popolnoma preneha.

V 3—4 tednih po otelitvi prikažejo se znaki pojatve
z nova. Vendar pa ne kaže krave pripuščati, ker je vsled
storitve še preslabotna; umnejši živinorejci čakajo navadno
drugega, v nadaljnih 3—4 tednih nastopivšega pojanja.

Ko se je samica oplodila, izgine pojatev ter se ponavlja
še le po otelitvi. Vendar pa se izjemno pripeti, da se ne-
ktera krava poja, in da celo junca pusti k sebi, čeravno je
že breja. To so sicer redki dogodki, ali vendar se včasi
pripete.

Nektere telice se nočejo pojati, dasi tudi so že dovolj
stare. Toda te gospodarske neprilike ne opažamo samo na
telicah, ampak tudi na kravah, ktere so že skotile.

Vzroki pomanjkljive pojatnosti so jako različni. Včasi
so spolovila, oziroma rodila napačna, nezadostno razvita,
ali celo bolna: Premajhna ali vkup zrastla rodila, izrastki v
maternici, nepopolnoma razviti jajčniki, zaprtje maternič¬
nega vratu, vnetje maternice, beli tok, kužni izpuščaj na
spolovilih itd. Dalje prištevamo semkaj občno telesno sla¬
bost; oslabljenje pa povzročujejo bolezni, preslaba in ne-
tečna krma, nezdravi hlevi, pretežko delo itd. Tudi pre¬
dobro rejene krave se nerade pojajo. Dalje izgine pojatnost
za vselej, ako se telice z dovršenim tretjim letom ne pri¬
puščajo. Kot vzrok pomanjkljivega pojanja navajajo sled¬
njič tudi to okoliščino, da se ni krava po otelitvi do do¬
brega očistila itd.

Samice k pojanju siliti ni posebno lahko. Sredstva,
ktera se v tem oziru najbolj priporočajo, in ktera so poma¬
gala že mnogim živinorejcem iz zadrege, so sledeča.

Pri napačnih ali bolnih spolovilih more pomagati včasi,
ne vselej, samo izkušen živinozdravnik. So pa tudi sred¬
stva, s kterimi se more gospodar navadno sam izkopati iz
zadrege. Premršave in preslabotne telice je treba tečno
krmiti, osobito jim je pokladati žita, zakaj ono jim najprej
pripomore k moči. Predebele samice pa naj dobivajo manj
tečne in bolj vodene klaje, razun tega naj mnogo hodijo,

147

bodisi, da jih spuščamo na pašnik, ali v ograjen prostor
(tekališče). Dalje je na to paziti, da se žival po skotitvi
dobro očisti (da gre posteljica od nje). Nadalje privežemo
kravo, oziroma telico, ki se noče pojati, v bližino take sa¬
mice, ktera se baš poja, ali pa jo postavimo zraven bika.
Ako vse to ne pomaga, damo ji zdrobljenih in osoljenih
konopelj, lanenega semena, leče, praženega in osoljenega
ovsa. Ko smo to več dnij zaporedoma ponavljali, pokaže
se pojatev v kratkem času. Proti pomanjkljivi pojatnosti
je dalje dobro in vsega priporočila vredno črno vino in
kurja jajca. V jedno četrt ali v pol litra dobrega in na¬
ravnega črnega vina pomešamo rumenjak in beljak jednega
jajca ter vlijemo to zmes kravi, da jo popije. Dalje je na
mestu voda, v kteri se je namakal cimet. Drugi živinorejci
hvalijo za vzdramljenje pojatve — kumino (kimel). Skuhaj
v litru vode Vg— 2 / s  kilograma kumine, precedi in vlij
mlačno tekočino kravi po sili, ko bi ne hotela sama od
sebe piti. Ali pa namoči prej omenjeno mero kumine v 2
litrih vode, ali v jednem litru slabejše (ne premočne) slivo-
vice; ta zmes naj stoji 1—2 dni na gorkem prostoru. Zatem
jo precedi (odstrani kumino) in daj kravi zvečer polovico
in prihodnji dan drugo polovico. V ta namen hvalijo ne-
kteri živinorejci še gorko (sveže namolzeno) mleko od take
krave, ki se ravno poja. Naposled je spirati oni samici, ki
se noče pojati, hrbet in križ s takšno vodo, kteri smo pri-
dejali nekoliko vinskega cvetu (špirita), zatem pa jo je drgati
(frotirati) s slamo; To drganje se naj često ponavlja.

Proti pomanjkljivi pojatnosti so dalje na mestu španske
muhe, in sicer prašek (na kruhu) in izvleček (na vodi). Ali
z njimi je prav oprezno ravnati in jih rabiti samo po do¬
govoru z živinozdravnikom.

Za obuditev pojatnosti priporočajo slednjič vranje oko.
Ta rastlina, ktero prodajajo v lekarni (apoteki) z imenom
,,pariš quadrifolia“, raste po vlažnih in senčnatih hostah.
Potrgati jo je že prej, predno počne cvesti. Pred porabo
se zreže 5—6 vranjih očes s perjem in steblom vred prav
na drobno, pomeša se z otrobi, nekoliko nasoli ter se da
jalovki. Ako se samica v teku treh dnij ne goni, treba je
to sredstvo še enkrat ponavljati. Vranje oko je sicer stru¬
pena rastlina, ali kravi vendar nič ne škoduje, ako se je
hkratu več ne pokrmi, kakor 5—6 komadov.

10 *

148

17. Pripust.

Nektere krave (osobito telice) so tako plašljive in tako
norostne, da se na vse kriplje branijo junca. Ko namer-
java plemenjak skočiti, začno se vrteti in braniti ter odmi¬
kajo zadnjo stran života. Ako se pripelje zaporedoma mnogo
takih samic, užali in izpridi ta norostnost bika tako močno,
da kasneje manj pridno in manj ognjevito skače. V takih
slučajih je treba preudariti, ali se krava morda ne goni, ali
da se je pojanje še le pričelo, ali pa je morda že ponehalo.
Ako se ne poja, tedaj je najumestnejše, da greš z njo domu
in jo še le takrat pripelješ, kedar se v resnici poja. Ako
se je pojatev stoprav počela, naj se počaka s pripustom to¬
liko časa, dokler ne postane ognjevitost večja; ko bi bilo
pojanje že ponehalo, počakati je nove pojatve.

Drugače se pa zasuče stvar tedaj, če se krava v res¬
nici poja, ali navzlic temu noče pripustiti bika k sebi. Tu
je treba premisliti t6-le: Ni li morda bik pretežek, ni li
morda krava preslabega križa, da ne more samca vzdržati.
Dalje se je prepričati, ali nima na spolovilih kake rane,
zaradi ktere ji napravlja plemenitev bolečine. Ako vsega
tega ne opaziš, ako se krava zares poja in je tudi popol¬
noma zdrava ter se izogiblje juncu le vsled takozvane ži¬
valske sramežljivosti, tedaj je napeti druge strune. V takem
slučaju jo je treba tako trdo navezati, oziroma držati, da
se ne more ganiti.

Pripeti se, da ne pusti krava juncu navzlic temu sko¬
čiti , čeprav se je prignala na pravo dobo, t. j. v sredini
pojatve. Zgodi se pa tudi, da se mu ne ustavlja, toda ne
ubreji se ne, čeravno si jo češče prignal k jednemu in ti¬
stemu plemenjaku. Kaj je storiti? Vodi jo k drugemu
samcu, pri kterem postane navadno že po prvem skoku
breja. To ne baš redko prikazen si moremo razlagati samo
na ta način, da so si nektere živali bolj nagnjene, a
druge manj.

Posamezne krave so take narave, da se pri prvem pri¬
pustu nikoli ne oplodč, temveč še le pri drugem, dasi tudi
so se vodile obakrat k tistemu samcu. Vzroki takih slu¬
čajev so nam dosihdob popolnoma neznani. 1

1  Vendar niso omenjene slučajnosti goste, kajti krave, svinje in
ovce se oplodijo navadno že prvikrat, dočim je treba kobile navadno več¬
krat voditi.

149

V kterem letnem času je telice pripuščati? Če je le
količkaj mogoče, naj se pripust telic tako uredi, da povr-
žejo ob zeleni krmi; zakaj ista vpliva jako ugodno na raz¬
vijanje vimena, oziroma na kolikost mleka.

Da se mladi, močno ognjeviti in nevešči junci svojemu
poslu lažje privadijo, odbirati jim je starejše in mirnejše
krave. Nasproti temu pa ne smemo voditi majhnih kravic
in prešibkih telic k postarnemu in jako zarodnemu biku,
ker jim je pretežek, in ker bi jih utegnil v križu poškodo¬
vati (polomiti).

Kaj je storiti s kravami pred pripustom? Pred sko¬
kom je treba vsako kravo pregledati in se osvedočiti, ali
nima na spolovilih nesramne bolezni ali kužnega izpuščaja.
(Čitaj v „Dom. Živinozdravniku“ na straneh 119. in 120.)
Tega bi ne smel noben gospodar opustiti, da se mu ne na¬
leze junec kužne bolezni.

Da je pripust uspešen, je neobhodno potrebno, da se
vodi krava na pravo dobo k biku. V začetku pojatve pri-
puščena samica se navadno ne ubreji, a tudi proti koncu
pojanja je rodovitnost pomanjkljiva. Najpripravnejša doba
za pripust je 12—20 ur potem, ko so se pokazali prvi znaki
pojatve; tedaj se krava najlažje oplodi, kar si naj sleherni
živinorejec prav dobro zapomni.

Jutranji čas je za pripust najprikladnejši.

Junci naj skačejo blizu hleva, na mirnem, tihem in
ograjenem prostoru, da se ni treba bati pohujšanja. Kar
na potu, na cesti, ali na vrtu ne kaže pripuščati. Čim manj
ljudij se nahaja na spuščalnem prostoru, čim bolj je tam
tiho in mirno, tem sigurnejši je uspeh. Kravo je na kratko
privezati, ali pa jo je, kar je še bolj umestno, držati na
vrvi. Ako je samica mnogo manjša od samca, tedaj se naj
postavi na nekoliko vzvišeno mesto; ako pa je plemenjak
manjši, takrat je skrbeti, da stoji krava na znižanem pro¬
storu. Razun tega je treba samičino glavo nekoliko pri¬
vzdigniti, in to iz tega vzroka, da je žival bolj mirna. Po
končanem pripustu pelji kravo počasi domu, bika pa neko¬
liko časa prevajaj (prepeljavaj) in naposled ga priveži na
določeno mesto. Tako ravnanje je najpravilnejše. Toda
večina naših gospodarjev postopa povsem drugače. Marsi-
kteri posestnik napoji bika precej po skoku s hladno vodo
ter ga priveže nemudoma v hlev, kteri je morda tudi pre¬
mrzel. To je napačno, in sicer zaradi tega, ker se vzne¬
mirjeni in segreli plemenjak lahko prehladi, da, celo bolezni

150

niso izključene. A kaj počenjajo s kravo? Po križu in
hrbtu jo tolčejo in gnetejo, polivajo jo z mrzlo vodo ter jo
okoli drvč, češ, da se lažje ubreji. Take in jednake neum¬
nosti, skoro bi rekel vraže, pa prej škodujejo, nego kori¬
stijo; kajti izkušnje so do dobra dognale, dane  pospešujejo
oploditve.

Nekteri kmetovalci puste plemeniti junca pri jedni
kravi dvakrat zaporedoma, češ, da se goto vej e ubreji. A
ta misel je do cela napačna. Če se ni samica na prvi skok
ubrejila, bo tudi drugi pripust brezuspešen, ker je bik že
prvič vso moč porabil.

Dan pripusta si zapiši, da moreš čas otelitve prilično
natanko določiti.

Krava skoti običajno samo po jedno tele. Ali tudi
dvojčki niso ravno preredki, toda trojčki so že prav izven-
redne prikazni. Ali vendar se je že prigodilo, da je skotila
krava hkratu — 4, da, celo 5 telet. V takih, komaj vsa¬
kega polstoletja enkrat nastopivših slučajih se navadno po¬
javi zvrženje, ali pogine samica vsled splošnega oslabljenja.
Če pa pridejo teleta izjemno živa na svet, počepajo kmalu
po storitvi. Dvojčki, da, sem ter tja celd trojčki se pa mo¬
rejo s skrbno vzrejo ohraniti pri življenju, kar so izkušnje
do dobra potrdile. 1

18. Znaki in dolgost brejosti.

V prvi polovici brejosti, ko je sad še zelo majhen, je
težko razsoditi, ali je postala krava breja ali ne. V tem času
smeš in moreš sumnjati, da se je samica ubrejila, če se po
pripustu nič več ne poja. Na to svojo misel se smeš še
bolj zanašati tedaj, ako je krava že večkrat skotila in se je
vselej prvikrat ubrejila, kakor pa takrat, če si vodil telico
ali pa tako kravo, ktera se težko oplodi. V obče pa se ne
smeš popolnoma zanesti, da je samica breja, čeravno je
pojatev prenehala.

Sledeči znaki so mnogo bolj gotovi, dasi tudi niso po¬
polnoma zanesljivi. Teina krava hodi počasi in previdno,
je lena ter češče leži kakor navadno. Nadalje postane zelo
ješča, ali vendar se ne debeli primeroma k použiti klaji,
zakaj zarodek ji odteguje precej hraniva. Bika se po mo-

1  Na Spodnjem. Avstrijskem sem poznal kravo, ktera je skotila tri
leta zaporedoma dvojčke.

151

gočosti ogiblje; če pa pride slučajno v njegovo bližino,
stisne rep med noge ter se izmuzne od njega. V zadnjem
delu telesa je precej občutljiva, zaradi tega se ne pusti rada
za križ ali za trebuh prijeti (ošlatati). Mleko se začne po¬
manjševati, toda glede kakovosti postaja od dne do dne
boljše, to se pravi mastnejše.

V štirih mesecih po uspešnem plemenjenju počnetre-
buh vidno rasti ter se po veča vati. S petim mesecem po¬
stane njegova desna stran bolj vampasta od leve; telo je
nekako nesomerno. Ko je zarodek 6 mesecev star, moremo
slišati skoz starkino kožo utripanje njegovega srca; to udar¬
janje najbolj razločimo na desni strani trebuha ravno pod
lakotnico. A v zadnji tretjini brejosti se teletovo premi¬
kanje lahko čuti in tudi vidi. Pritisni z roko polagoma na
trebuh pod lakotnico, in čutil boš mladiča, da, celo otipati
(ošlatati) ga moreš. 1  To še le so gotova in povsem zanes¬
ljiva znamenja brejosti.

Brejost se spozna baje lahko že v prvi polovici, in
sicer na ta-le način: Pripravi si čašo sveže in čiste vode.
Namolzi nekoliko mleka od tiste krave, o kteri se hočeš
prepričati, je li teina ali ne, ter ga vlivaj po kapljicah v
vodo. Če se mlečne kapljice razdele in vodo pobelijo, je
krava jalova, če pa padejo cele na dno čaše ter tam ob-
ležč, tedaj je samica breja. — Od prvikrat vojene telice je
izmolzti nekoliko kapljic v vimenu se nahajajoče tekočine,
ktera se naj med prsti menca in tare. Če je dotična teko¬
čina smolasta, klejasta, takrat je telica breja, če je pa vo¬
dena, tedaj se ni oplodila.

V drugi polovici brejosti se mleko vedno in vedno bolj
pomanjšuje, da, naposled celo popolnoma usahne. Ali ne-
ktere krave so tako dobre molznice, da imajo mleko skoro
do otelitve. Toda navzlic temu ne smemo molzti do sto¬
ritve, ker to bi bilo za mladiča škodljivo. (Čitaj v I. knjigi
na 134. strani.) Ako mleko samo od sebe ne prestane,
mora se krava dva ali vsaj jeden mesec pred storitvijo na
suho postaviti, da se tele boljše in uspešneje razvija. Razun
tega pa učd izkušnje, da dajejo tiste krave, kterih nismo
zadnji čas pred storitvijo molzli, po otelitvi mnogo več
mleka, kakor one, ki so se molzle do skotitve. Vime prvi¬
krat breje telice se nabrekne že s petimi ali šestimi meseci,

1  Osobito lahko moreš čutiti gibanje in premikanje mladička tedaj,
kedar napojiš kravo s hladno vodo.

152

in tedaj se more izvleči iz siskov nekoliko kapljic rumen¬
kaste, klejaste tekočine. Dva meseca pred storitvijo pa ima
junica že precej napeto in veliko vime (pripušča). 1

Krava se oteli v 9 mesecih, 40 tednih ali v 285 dneh
po pripustu. Prvič breje telice (prvesnice) nosijo jeden
ali dva dni dalje, kakor starejše krave; tudi junčki se skotd
1—3 dni kasneje, kakor teličice. — Najkračja doslej znana
brejost znaša 240, najdaljša pa 330 dnij. Jako malo krav
se oteli v 250 dneh, dočim je število onih, ki skote s 300
dnevi, že precej večje. Večina telet pride na svet od 280.
do 290. dneva po uspešnem plemenjenju.

lil. Konjereja.

I. Odbiranje velikosti in barve.

Konji, ki merijo izpod 150 centimetrov, so v obče pre¬
majhni, a oni nad 180 cm  so preveliki. Kupci plačujejo
najdražje in kupujejo najrajši srednje velike kopitarje. Na¬
vadni kmetijski, za pleme odbrani konji naj merijo 157 do
167 cm,  kajti ta visokost najbolj ugaja. Za ostale domače
živali pa je stvar drugačna; čim večje so, tem bolj se cenijo.

Nekteri živinorejci mislijo, da vpliva na žrebetovo ve¬
likost samo samec, ali ta misel je napačna. Vsled zakona
o podedovanju dobi mladič srednjo visokost obeh plemen¬
skih živalij; samec in samica preneseta namreč polovico ve¬
likosti na žrebe. (Citaj tudi na strani 118.)

Naši gospodarji se boje spuščati velike žrebce na ne¬
koliko manjše kobile, misleč, da postanejo žrebeta prevelika
in prezarodna, in da povzročujejo vsled tega težke storitve.
Ta strah pa ni povsem opravičen. Ako je samica velike
medenice in širokega križa, ni se bati težkih porodov, če
prav je žrebec večji od kobile. Samičina maternica je za¬
rodku prebivališče (postelja); žrebe naraste samo toliko, ko¬
likor mu dopušča določeni prostor. Ako je žrebec precej
večji od nje, začne se žrebe krepkeje razvijati in hitreje
rasti še le po storitvi; po tem takem je strah pred težkimi

1  Sem ter tja se pripeti, da ima še ne breja telica toliko mleka,
kakor krava, ki je ravno vrgla. Take prikazni so sicer zelo redke, ali
vendar se dogajajo.

153

porodi votel in ničev. Le poglejmo malo na okoli po do¬
mačih pokrajinah, in prepričali se bomo, da so cesarski
žrebci mnogo višji in zarodnejši od deželskih kobil, ali noben
pametni živinorejec se menda ne pritožuje, da mu je sa¬
mica težko skotila zaradi prevelikega plemenjaka. Resnica
je sicer, da se pripetijo včasi nesreče, ali to se dogodi lahko
tudi takrat, če je žrebec manjši od kobile. — Z gor¬
njimi vrsticami pa vendar nočem trditi, da naj skačejo 175
do 180 cm visoki žrebci na majhne „hrvatske“ kobilice. Z
navedenim sem hotel le omeniti, da ne škoduje primerna
razlika v velikosti.

Pri odbiranju velikosti se dogajajo čestokrat velike na¬
pake. Živinorejec gleda namreč samo na to, da je plemenski
konj dovolj velik, a na skladbo, somernost in lepoto telesnih
udov se prav nič ne ozira. Tako odbere na pr. žival zeld
visokih nog, ali jako slabega in neprimernega života. Take
in jednake napačnosti kvarijo konjerejo. V obče moram
poudarjati, da je mnogo boljše, ako je žrebec nekoliko
manjši, a somernega telesa, kakor pa da je velik in grde
postave.

Zdaj nekoliko o barvi. Dlačja barva ni sicer glede na
dobroto nikakoršnega vplivnega pomena, ali vendar se je
treba tudi na njo ozirati, kedar se odbirajo plemenske ži¬
vali. Za plemenitev se naj izbero konji takšne dlake, ktera
se kupcem najbolj dopada. Dober znak za konjerejo v
jednoistem okraju je, če so vsi kopitarji dotične pokrajine
jednakobarvni. — Včasi se barva precej dobro plača. Imovit
ljubitelj rujavcev odšteje rajši za rujavega konja 500 kron,
kakor za jednako dobrega, toda belega 400 kron. Tudi ta¬
krat je dlačja barva velike vrednosti, kedar hočemo dva
konja udvojiti (spariti).

Odbirajmo za pleme po mogočosti take konje, ki so
po vsem životu jednakobarvni, t. j. da nimajo niti na glavi
belih lis, niti po nogah belih peg. Ce se ne moremo iz¬
ogniti lisam in pegam, paziti nam je vsaj toliko, da so iste
majhne in pravilne, zakaj preveč lisast in pegast konj ni
nikdar posebno cenjen. 1  Zakaj pa vendar beli znaki ne uga¬
jajo? Zaradi tega ne, ker se lise in maroge ne samo skoro
gotovo podedujejo, ampak ker se na mladičih navadno še
povečajo; prevelike pege pa delajo konja nakaznega. A

1  Bogat mohamedanec (Turek) ne kupi za nobeno ceno lisastega
ali pegastega konja.

154

dalje poznamo še jeden in še važnejši vzrok. Konji belih
nog zbole namreč češče za rapami in za drugimi vnetljivimi
boleznimi, kakor oni temnobarvnih nog. To prihaja odtod,
ker je bela koža bolj občutljiva, kakor temna ali črna.

Novorojeno žrebe je običajno drugačne barve, kakor
kasneje, ko popolnoma doraste. Precej po skotitvi je žrebe
volnolaso in bolj temne dlake (razun vrancev), kakor v po¬
znejši dobi. Griva in žima mu je kratka, mehka, tanka in
nekoliko kodrasta. Poznejši belci so pri skotitvi rujavi, ru¬
menkasti ali črnkasti, in še le v 2—3 mesecih se more spo¬
znati poznejša barva. Navadno niso belci v mladosti po¬
polnoma beli, temveč imajo med belo dlako primešano tudi
črno ali rujavo, in še le na starost, t. j. s 15—20 leti po¬
stanejo povsem beli konji. Poznejši kostanjevci so po po¬
rodu temnorujavi ali umazano rujavosivi, rujavci pa so
temnorujavkasti. Žrebeta, ki postanejo kasneje vranci (črni
konji), so v prvi mladosti temnosivi (mišje barve). Napo¬
sled naj še omenim, da postanejo umazanobela žrebeta v
kasnejši dobi ali popolnoma beli konji, ali pa sirci (rumeno-
rujavi ali izabelasti).

2. Postava plemenskih konj.

Vsakemu konjerejcu je treba preudariti, predno si od¬
bere plemenske živali, za kako svrho bo rabil bodoče mla¬
diče. Zakaj jahalni konji imajo drugačen stas, kakor oni za
težko delo določeni. Zopet drugačne telesnosti pa so na¬
vadni kmetijski ali poljedelski konji.

Vsak plemenski konj, bodisi moškega ali ženskega spola,
naj bo lepe postave. Zakaj z lepoto, skladnostjo in somer-
nostjo telesnih udov je združena navadno tudi moč in vztraj¬
nost — najpoglavitnejši konjski lastnosti.

Ako si hočeš prirediti kmetijskih konj, odberi si za
pleme živali naslednjih telesnih znakov: Glava ne sme biti
niti predebela, niti prelahka, ampak srednja. Vrat bodi precej
dolg, malo izbočen in dovolj zaroden. (Glej 44. sliko.) Kom
(8) mora biti sicer precej visok, ali vendar ne preoster (špi-
čast), hrbet (9) pa naj bo srednje dolg in širok. Ledje (10) bodi
široko in močno, križ (11) pa obilen, širok, precej dolg in ne
odveč navpičen (podrt); konji širokega križa so močni,
vztrajni in trpežni. Dalje ne sme biti križ nikoli višji od
koma, temveč še celo nekoliko nižji. Hrbet, ledje in križ
naj bodo kolikor mogoče ravni; seveda se ne sme zahtevati,

155

da so ti deli ravni, „ kakor po mizi“. Rep bodi precej visok
in z žimo močno porasten. Stranske prsi (13) naj so široke,
precej mesnate, prednje (12) dovolj močne, široke, rebra pa
primerno izbočena. Konj velikih in upadlih lakotnic (14) je
grd, a oni zalitih in polnih lep. Prevelik, premajhen ali preveč
podpasan (preveč gor nategnjen) trebuh je nepravilen, a
pravilen je srednje velik, dobro povit in okrogel. Plečeti (15)
morata biti močno in nekoliko pošev obrnjeni. Naravnost
(navpično) stoječe pleče je zavoljo tega malo cenjeno, ker
ne podeljuje dovolj moči. Nadalje naj bodo noge trdne in

Slika 44. Kmetijski konj.

močne; na prvih nogah naj sta podkomolca (17) od strani
široka in od spredi ne preozka, mimo tega bodita obe prvi
koleni (18) široki. Piščali (19) naj bodo sicer lahke, ali
vendar dovolj močne; bicelj (20) bodi trden in ne predolg.
Kopita morajo biti trdna, zdrava in povsem cela; kopitni
podplat bodi izdolben (nikoli ne raven ali ploščenog),
strela pa velika, cela in nepokvarjena. Bedro ali stegno
zadnje noge bodi močno in obilno, skočna člena (24) bo¬
dita široka, jaka in dolga, ne preveč skupaj in tudi ne
preveč narazen stoječa. (Glej sliko 45. a, b  in c.) Piščal

156

na zadnji nogi (25) ne sme biti predebela, ali navzlic temu
trdna, bicel (26) ne bodi predolg, kopita pa naj bodo zdrava in
povsem pravilna. Griva in žima morata biti veliki, ker to
je konjski kras, ki ga žrebeta gotovo podedujejo.

Konji naslednje telesnosti se naj ne rabijo za pleme,
ker so za delo malo sposobni, in zatorej tudi mladiči ne
morejo postati dobre vprežne živali: Zelo velika, debela in
zabuhla glava je napačna; vendar pa ne sme biti glava pre¬
majhna, ker to je znak, da je žival prefmih kostij — slaba
za vprego. Predolg in prefin, pa tudi prekratek, preveč za¬
roden in predebel vrat ni prikladen kmetijskemu konju.

a b c

Slika 45.

a)  Pravilna skočna člena; b)  preveč skupaj stoječa skočna člena;
c)  preveč narazen stoječa skočna člena.

Kopitar prenizkega koma, predolgega, močno šibkega, sed¬
lastega ali izbočenega hrbta ni za pleme; isto velje o sla¬
bem in ozkem ledju. Prekratek, premalo močen in zelb
navpičen križ je slab. Kako je s prsimi ? Majhne, ozke in
ploščnate prsi so velika napaka plemenskega konja, kajti
ozke prsi — majhna pljuča, a mala pljuča — slab delavec.
Konj preploščnatih reber ni za pleme. Vdrte in prevelike
lakotnice, prevelik in viseč, ali premajhen in podpasan trebuh
so precej velike napake, ki govore proti razplodbi. Slednjič
so za pleme neprikladni konji slabih ter z divjimi kostmi
obrastenih nog, ozkih, šibkih in nepravilnih skočnih členov,

157

ozkih kolen, debelih svitkov in mehkih, razpokanih ali luk¬
njičastih kopit . 1

Plemenski konji, kteri naj skotd težko vprežno (vozno)
živino, naj bodo obilne, toda vendar ne preveč težke glave,
močnega, širokega in zarodnega vratu, nizkega ali širokega
in okroglega (ne rtastega) koma. Dalje naj bodo srednje
dolgega, močnega in trdnega hrbta, širokega ledja, jako
obilnega, precej dolgega in nekoliko navpičnega križa. Pleč
morajo biti poševnih in močnih, prsij jako globokih in močno
širokih ter precej mesnatih, trebuha pa okroglastega. Na¬
posled naj bodo jako trdnih, močnih, debelih, zastavnih ter
zdravih in velikih kopit.

Na jahalnih konjih je sledeča postava lepa in tudi ko¬
ristna: Lahka glava, dolg in ozek vrat, visok kom, kratek
hrbet, jako močno in široko ledje, dolg in okroglast križ ter
visok rep. Nadalje široke in globoke prsi, poševni plečeti,
zaliti lakotnici, majhen in okrogel trebuh. Ne preveč de¬
bele, ali vendar trdne in suhe noge s širokimi in ploščna-
timi koleni ter slednjič zdrava kopita.

Toda na tem mestu ne smem zamolčati, da bi oni
živinorejec jako napačno ravnal, kteri bi se zanašal samo
na zunanjost. Res je sicer, da so združene z lepo in pra¬
vilno postavo večinoma tudi dobre lastnosti, ali včasi se
nahajajo vendar izjeme. Posamezne živali so namreč za oči
prav lepe, toda za pleme niso iz tega vzroka sposobne, ker
so malovrednih lastnostij. Po tem takem je pri izbiranju
plemenskih konj paziti ne samo na lepo zunanjost, ampak
tudi na dobra svojstva.

3. Dobrega žrebca lastnosti.

Žrebec se naj odlikuje po lepi skladnosti telesnih udov
in naj bode vrlo sposoben za tisti posel, za kteri so name¬
njena njegova žrebeta. Za naše razmere so torej najpri-
kladnejši oni žrebci plemenjaki, ki so vrlo dobri za srednje
težko vožnjo; zakaj naši posestniki ne potrebujejo hitrih
dirjačev, ampak močnih in vztrajnih kmetijskih konj.

Plemenski konj bodi koristnih lastnostij in hvale vred¬
nega pokolenja. No kar se tiče pasme (pokolenja), moram
poudarjati, da ugajajo za naše deželske kobile najbolj mali

1  Krak, ki nastane vsled prešibkih skočnih členov, je podedljiv.
Če se pa konj na skočni člen močno udari in se prikaže vsled tega divja
kost, tedaj se ni bati podedljivosti.

158

noninci, normanci, pincgavci, arabski polkrvnjaki, za majhne
samice pa lipicanci. (Glej tudi na 68. strani.)

Žrebec, ki izvira od dobrih prednikov, je za pleme
bolj priporočati, nego oni, čegar pokolenje je neznano. Ako
imam na izbiro dva jednako lepa žrebca, odločil bom za
pleme onega čiste pasme, a odstranil tistega mešane krvi.
Zakaj mi je tako ravnati ? Zato, ker mi je znano, da pre¬
našajo živali čistih, t. j. utrjenih pasem svoje vrline bolj
gotovo na potomstvo, kakor tiste, ki so nastale po križanju.
Recimo pa, da sta oba žrebca od izvrstne starinske pasme.
V tem slučaju se bom odločil za tistega, kteri je zaredil že
vrlo dobra žrebeta. No če pa ima plemenjak kako telesno
napako, ali poznane malovredne notranje lastnosti, ne bom
ga pripuščal, čeprav so mu bili predniki najčistejše in jako
cenjene pasme.

Plemenskega konja, kteri izroča po izkušnjah vse svoje
dobre lastnosti prav sigurno mladičem, bom rabil za pri¬
pust, čim dalje mi je mogoče.

Žrebec mora biti v primeri k svoji starosti dovolj
razvit in dorastel. Tu mi je naglašati, da dorastejo konji
težkih pasem prej, kakor oni plemenitih. Tako na pr. je
pincgavski konj poprej razvit, kakor žlahtni arabski. Nihče
naj ne misli, da je žrebec že za pleme sposoben, ako je s
poltretjim letom precej velik. On je sicer visokonog, ker je
vzrastel vsled prav dobre klaje, kakor konoplja v gnoju, ali
vendar ni še dovolj razvit in tudi zadostne plemenske moči
še nima; zategadelj še ni za pleme.

Zdravje plemenskih živalij je jedna izmed najprvih
podlag umne živinoreje. (Kako se kaže zdravje, čitaj v I.
knjigi na 7. strani.) Razun občnega zdravja je tudi po¬
trebno, da so spolovila popolnoma v redu. Mošnja bodi
srednje velika, finokožnata, le sem in tja s kako fino in
tanko dlačico obrastena. Modi (kile), ki so naj trdi in
gladki, ne smejo viseti na dolgi koži; kajti žrebec dolge in
mlahave mošnjine kože ni kaj prida za pleme. Majhni modi
niso ravno napačni, da, včasi celo bolj cenjeni, kakor ve¬
liki. Sem ter tja se pripeti, da je leva kila malo večja ter
visi malo nižje od desne, ali to nima posebne važnosti.
Dalje se opazuje izjemno, da je samo jedna kila vidna, ker
je zaostala druga, manj razvita v trebuhu (klepec ali men-
dravec pravimo takemu konju). Ta okoliščina ne povzro-
čuje sicer brezpogojno nerodovitnosti, vendar se naj ne rabi
takšen konj za razplodbo, če ga je le količkaj mogoče na-

159

domestiti z drugim, popolnoma naravnim. In to tem bolj,
ker so klepci običajno zelo pohotni, hudomušni, trmasti,
torej tudi zategadelj za pleme manj vredni. Ge se opazijo
na žilnjaku ranice, mehurčki, bulice ali otekline, ne sme
plemenjak toliko časa skakati, dokler ne pove živinozdravnik,
ali se sme pripuščati, ali da se mora zdraviti. Ako ne more
konj plemenjak lahko močiti, je to znamenje, da niso spo¬
lovila povsem v redu, t. j. da so za pleme slaba, ali
morda celo za nič. Žrebec mora postati hitro živ, ko mu
pripeljejo pojavo kobilo, ali vendar ne sme biti predivji in
prenorosten.

Čili, veseli, urni, ubogljivi in pokorni konji so priklad-
nejši za pleme kakor hudomušni. Žrebec, ki rad suje (ritaj,
grize, ki se plaši ali podkovanju ustavlja, je sam na sebi
manj vreden od pohlevnega, in razun tega je še premisliti,
da bi utegnila biti tudi njegova žrebeta njemu jednaka.
Kakor je prehudornušen žrebec slab plemenjak, baš tako
majhne vrednosti je prelen konj, ker izroča to svojo, kaj
malo prikupljivo lastnost svojim mladičem.

Kako je z žrebčevo rodovitnostjo? Žrebčevo plodovi-
tost je težko zanaprej določiti. Njo je treba preskusiti.
Kako se pa to izvrši? Ko začne žrebec s 4. letom skakali,
določi se mu za prvo spuščalno dobo kakih 20—30 kobil.
Cim več jih oplodi, tem rodovitnejši je. Sevdda je ta po¬
skus samo takrat natančen, če mu dovedejo samo takšnih
samic, ki se v resnici gonijo, ki so že skotile ter so se
vselej ubrejile. Recimo, da ostane mnogo kobil jalovih,
tedaj proč s konjem! Nekoliko starejši in mirnejši žrebci
so rodovitnejši, kakor premladi in preživi. (Čitaj tudi na
strani 129.)

Pri nas skrbi država za sposobne žrebce plemenjake.
Ona pošilja vsakega leta svoje lastne žrebce na različne po¬
staje (štacije), ali pa odbira (licencuje) za pleme prikladne
konje pri posameznih posestnikih.

4. Žrebčeva starost.

Naša domača živina se poja mnogo prej, nego doraste
in se popolnoma razvije. Tako je tudi z mladimi žrebci.
Oni bi že radi plemenih, ko izpolnijo dve leti. No pripu¬
ščati jih seveda ne smemo, ker s tem bi mnogo škodovali
napredku konjereje. Žrebec, ki premlad skače, pokvari si
zdravje; to je prva, iz preranega pripuščanja izvirajoča škoda.

160

Dalje se prezgodaj obrabi ter mu pred časom ugasne ple¬
menska ognjevitost; to je druga izguba. Razun tega na-
plodi slabotna, bolehava in malovredna žrebeta; to je tretji
kvar. Slednjič ostane mnogo vojenih kobil jalovih; to je
četrta izguba. Ako vse to natanko preudarimo, gotovo ne
bomo spuščali premladih konj po plemenu.

Žrebec naj začne še le tedaj plemeniti, ko je popol¬
noma dorastel. Cim bolj je razvit, tem krepkejša bodo žrebeta
in tem sigurnejše podedujejo vse njegove vrline. Navadno
se računa, da žrebec sto prav tedaj popolnoma doraste, ko
pomeče mlečne zobe. Ce se držimo navedenega pravila,
začnemo ga pripuščati, ko dovrši 4% leta. Vendar pa je pri-
puščanje štiriletnih žrebcev dopustljivo in konjereji ne ško¬
duje. Toda glede na razvijanje in rast niso vsi konji jed-
naki. Kopitarji bornih in težkih pasem rastd mnogo hitreje,
nego oni plemenitih. No če pa jeden konj prej doraste od
drugega, po tem takem naj tudi poprej plemeni. Brzo se
razvijajoči in hitro rastoči pincgavec naj počne skakati s
BVs, izjemno celo s 3 leti, a plemeniti arabec ali angleški
dirjač še le takrat, ko dovrši 4 ali 4% leta. Zelo ognjeviti
in jako silni žrebci se naj pripuščajo nekoliko mesecev prej,
ker sicer bi jim utegnila škodovati prevelika iskrenost; po¬
hlevni in bolj leni pa naj čakajo do določenega časa. Sem
ter tja se pripeti, da je 2—2% leta star žrebčič močno po¬
hoten, preživ in preiskren; v takem slučaju je najumest-
nejše, da se popravi, ker mu kasneje plemenska moč itak
prerano ugasne.

Prestare (10—15 letne) žrebce prvikrat po plemenu
spuščati je zaradi tega neumestno, ker jim plemenski ogenj
že ugaša.

Navadni kmetijski žrebci, ki niso začeli prezgodaj (pre¬
mladi) plemeniti, so sposobni za pleme do izvršenega 18.
leta. Žlahtni konji pa se pripuščajo nekoliko dalje; oni so
pripravni za pleme do 22. ali 23. leta. Toda znane so tudi
občudovanja vredne izjeme, da so zaplodili petindvajset¬
letni, da, celd tridesetletni žlahtni žrebci izvrstna žrebeta.
Torej smemo računati, da so deželski konji 14, žlahtni pa
18 let sposobni za plemenjenje. Seveda so v tem oziru
primerna poraba, zdravje, umna vzreja in klaja precej mero¬
dajne, da, celo — reči smem — določljive stvari.

161

5. Plemenska kobila.

Kobila rodi za časa vsega svojega življenja k večjemu
do 15 žrebet, dočim jih zaplodi žrebec 800—1000. In baš
zategadelj se ne gleda na izbiranje samice tako natanko,
kakor na odbor samca. Žrebec vpliva namreč na konjerejo
vsega svojega okraja, kobila pa samo na svoje mladiče. Ali
navzlic temu bi bilo nespametno, vsako kobilo za pleme
rabiti. Naravnost abotno pa je mnenje, ki zatrjuje, da je
samica s telesnimi napakami za pleme še dobra, čeprav je
noče na semnju nihče kupiti, ker je preveč pohabljena.

Kakšna bodi plemenska kobila? Za pleme odmenjena
kobila mora imeti na sebi nekaj ženskega (ženski izgled);
s tem pa vendar nisem hotel trditi, da bodi zelo majhna.
Samice, ki so glede zunanjosti žrebcu podobne, niso le malo
rodovitne, ampak skote razun tega slabotna žrebeta. Dalje
trdijo nekteri živinorejci, da niso za pleme posebno prida
one kobile, kterim so vzrastli zobje očnjaki; koliko je na
tem resnice, ni nam še natanko znano. Samice visokih nog
in prešibkega života niso za pleme iz tega vzroka posebno
cenjene, ker preneso omenjene telesne napake na svoja žre¬
beta. V obče morajo imeti plemenske kobile skladno telo,
široke prsi, in v zadnjem delu naj bodo obilne. (Glej stran
132.) Osobito križ in ledje bodita dobro razvita, t. j. čim
širja in čim daljša, tem boljša sta. Če so omenjeni deli
prostorni, sta tudi medenica (zdelišče) in maternica veliki.
No prostorna maternica pa je za uspešno razvijanje zarodka
neobhodno potrebna. Zakaj če je ista premajhna, ne more
mladič dovolj rasti, ali pa pride celd pred časom na svet.

Plemenska samica mora imeti lepo hojo in pri delu
naj bo trpežna; mimo tega pa mora biti tudi ubogljiva,
pohlevna in mirna.

Predebele kobile niso za pleme posebne vrednosti, a
tudi mršave ne veljajo mnogo. Nasproti temu pa rode
srednje rejene in dobro mlečnate samice najboljše, najkrep¬
kejše in najzdravejše mladiče.

Prvo žrebe (ktero vrže žrebica) je nekoliko slabejše od
kasnejših. To nam bodi migljaj, da ga naj ne puščamo za
pleme, ako je le količkaj mogoče.

Dobra plemenska kobila mora rada sprejeti (ne sme
ostati jalova), mora o pravem času storiti ter mora imeti
toliko mleka, kolikor ga mladič potrebuje. Samica, ki je
bila že večkrat jalova, ktera je često brez vidnih vzrokov

Umna živinoreja II. 11

162

zvrgla, ktera je že dostikrat težko skotila, in slednjič tista,
ki ima premalo mleka, naj se odstrani od plemena čim prej
mogoče.

Za pleme sposobna kobila mora biti povsem zdrava,
ti dna, močna in vztrajna. Vendar pa ne smemo okroglega
in mesnatega života brezpogojno smatrati za močnega, kajti
debelost ni vedno znak jakosti. Moč, vztrajnost in trpež-
nost mora dokazati kobila, kakor smo culi že prej pri
žrebcu, z delom. — Da ne sme imeti samica dednih napak
(glej stran 109.) in tudi ne kužnih izpuščajev na spolovilih
(„Dom. Živinozdravnic str. 119.), razumljivo je samo po sebi.

Za konjerejca je velike važnosti, ako si more izbrati
plemensko kobilo iz take pasme ali iz take rodovine, ki se
že dolgo časa odlikuje z vrlinami, ktere so potrebne dobrim
vprežnim konjem. Če pa plemenimo samo domače kobile, tedaj
ne puščajmo za razplodbo vsake pokveke, ktera nam je baš
pri rokah, in uspeh bo dober, samo da je žrebec vrlo dobra
plemenska žival. Cim boljša je kobila, in čim bolj je v zu¬
nanjosti in v lastnostih slična žrebcu, tem sigurnejše dobe
žrebeta vse vrline svojih starcev.

6. 0 kobilni rodovitnosti.

Razun lepe postave, koristnih lastnostij, dobrega po-
kolenja, primerne starosti itd. morajo biti plemenske kobile
tudi rodovitne,  to se pravi: one se naj lahko ubrejijo.

Kobila, ktera se težko oplodi ali sploh noseča ne po¬
stane, ni za pleme. Vzrokov ni težko navesti. Ona ne skoti
po več let zaporedoma, ali pa se nikoli ne ubreji, kar po¬
vzroči precejšnjo izgubo.

Kobilna plodnost je odvisna:

1. ) Od zdravja.  Bolehave kobile se težko ubrejijo, a
bolne se niti ne gonijo. Po tem takem ne kaže voditi bo¬
lehnih samic. Dalje je k uspešni oplemenitvi neobhodno
potrebno, da so rodila popolnoma zdrava in povsem v redu.
Zakaj sem ter tja se pripeti, da ima na videz zdrava samica
kako napako v spolovilih, in dasi tudi se večkrat vodi, ne
more se ubrejili. V takih slučajih vprašajmo živinozdrav-
nika za svet.

2. ) Od kobilne starosti.  Samice srednje starosti so naj¬
bolj rodovitne, dočim so prestare, kakor tudi premlade manj
plodovite. Kobile, ktere so se premlade vodile, postanejo
po 12. letu le izjemno breje.

163

3. ) Od starosti obeh plemenskih konj.  Ako sta žrebec in
kobila prilično jednake starosti, ali pa če je samec nekoliko
starejši od nje, tedaj je ubrejenje najbolj gotovo.

4. ) Od plemenske ognjevitosti.  Nektere, osobito mlade
kobile se ne ubrejijo včasi zategadelj, ker so prežive, pre-
ognjevite in preiskrene. Žrebca se sicer ne branijo, ali
precej po skoku »vržejo pleme od sebe". Kakšen bodi po-
moček? Prerazdraženo kobilo je treba pred pripustom to¬
liko časa jahati, dokler se ne utrudi. Z druge strani pa

se priporoča, naj se denejo med skokom gornje ustne v
precep (v kljupo). (Glej sliko 46. in 47.) Tudi one kobile
so le deloma rodovitne, ktere se premalo pojajo. Da se lažje
oplodijo, postavimo jih za nekoliko časa k poskusnemu
žrebcu, ali pa zraven takih samic, ki se baš gonijo.

5. ) Od klaje.  Plemenske kobile se ne smejo niti pre-
tečno, niti prepičlo krmiti, kajti oboje škoduje rodovitnosti.
Nasproti temu pa so srednje rejene samice najbolj plodovite.

6. ) Od dobe , ki je prešla po zadnji storitvi.  Doječe ša¬

li*

164

mice se ubrejijo mnogo lažje, nego one, ki
so bile prošlega leta jalove.

7. ) Od letnega Sasa.  Pomladanski čas
je za pripust najugodnejši, ker v tej letni
dobi kobile najlažje sprejmo.

8. ) Od narave.  Nektere kobile se nikoli
ne ubrejijo pri prvem pripustu, ampak še
le pri drugem ali tretjem. Tista samica, ki
se mora za vsake pojatve po večkrat pri¬
puščati in navzlic temu včasi ne sprejme,
tista se naj dalje ne vodi, ker je za pleme
prav malo prida.

9. ) Od neznanih vzrokov.  Sem ter tja se
opaža, da nimajo plemenski konji nikakor-
šnega medsebnega nagnjenja. Kobila včasi
žrebca niti blizu ne pusti, čeprav se goni.
To je sicer nerazumljivo, dogaja pa se ven¬
dar. Včasi se obdolžuje različna barva kot

Slika 47 Preče vzr °k omenjene živalske odpornosti. V takih
1  ali kljupa eCeP  slučajnostih je najumestnejše, da se žene
kobila k drugemu plemenjaku, kjer se obi¬
čajno precej ubreji.

10.) Od udomačenja.  Iz tujih krajev pripeljane kobile
se naj tako dolgo ne vodijo, dokler se niso privadile novim
razmeram. Kajti tuje samice se v prvem letu nerade ubre¬
jijo ; če pa postanejo noseče, tedaj često zvržejo ali skote
bolehna žrebeta.

8. Starost plemenske kobile.

Po naukih umne živinoreje se ne sme kobila pripu¬
ščati pred dovršenim Setrtim letom.  Zakaj do tega časa še
sama raste, torej potrebuje v svoje razvijanje mnogo re¬
dilnih sokov, in baš zavoljo tega bi ji nedostajalo hraniva
za mladiča.

Kobile plemenitih in počasi rastočih pasem se ne smejo
na noben način prej voditi, predno niso 4 leta stare. A dru¬
gačna je stvar za težke in hitreje se razvijajoče samice - ; take
smemo in moremo pripuščati brez vsakoršne škode, ko so
dovršile 3% leta. Ako so pa dobro razvite in so se že večkrat
pojale, smemo jih voditi izjemno s 3 leti, ali prej vendar ne. 1

1  Uspešno oploditi se morejo sicer že z dvema letoma, ali pripu¬
ščati jih ne smemo.

165

Kdor pripušča premlado kobilo, tisti zapravlja njeno
moč in njeno zdravje ter skrbi za slaba žrebeta. Dalje se
prerano vojena in vsako leto rodeča samica prezgodaj po¬
stara, ima malo mleka ter je slednjič v jednajstem ali dva¬
najstem letu za pleme skoro za nič. 1

Ker kobile žlahtnih pasem kasneje dorastejo, kakor
one težkih in bornejših, zaradi tega so za pleme dalje
časa sposobne. Navadne kmetijske samice, ktere se niso
prezgodaj vodile, ktere so se tečno hranile, in ktere se niso
z delom zatrle, so do dovršenega 16. leta, a plemenite do
18., da, celo do 20. leta sposobne za pleme. Starejših kobil
(po 16., oziroma po 20. letu) pa ne kaže pripuščati, ker se
težko ubrejijo, in ker skote slaba žrebela.

8. Priličenje plemenskih konj.

Dragi čitatelj! Doslej sva slišala, kakšne kobile in
kakšni žrebci so za pleme najprikladnejši. To pa nama ne
zadostuje popolnoma. Ti imaš na pr. izvrstnega pincgav-
skega žrebca, a jaz vse hvale vredno arabsko kobilo. Oba
konja (pincgavski samec in arabska samica) sta sicer za
razplodbo izvrstna, ker sta lepih teles, skladnih udov in vrlo
dobrih lastnostij; dalje spadata oba k živalim stare kore¬
nine ter izročata vse svoje vrline mladičem. Ali pa sta ime¬
novana konja za medsebno plemenitev prikladna? Ne! Kajti
iz take razplodbe bi nastala mešanica, živinče neskladnih
udov, ki ne bi bilo niti za vprego, niti za ježo posebne
vrednosti.

V krajih, kjer k lahkonogim in šibkim kobilam spuščajo
težke žrebce, ali obratno, ondi gre s konjerejo rakovo pot,
čeprav sta obe živali lepi in dobri. Zakaj neki? Zatega¬
delj, ker se plemenski živali v telesnosti druga drugi ne pri¬
legata (ne zglihujeta).

Kaj je torej priličenje? Z imenom priličenje razumemo
odbiranje dveh takih plemenskih živalij, ki sta si gledd te¬
lesnosti primerni, priležni, skladajoči se, prilični, ki sta druga
za drugo.

Iz plemenjenja dveh konj, ktera sta si glede na zu¬
nanjo postavo slična, nastane mladič, ki je starim močno
podoben. Cim podobnejša sta si žrebec in kobila, tem slič-
nejše jima bo žrebe. V tem oziru velja pravilo: Jednako

1  Napačno pa je tudi, osemletne ali še starejše kobile prvikrat

voditi.

166

z jednakim plemenjeno daje jednak sad. Živali jedne pasme
so si, kar se tiče zunanjosti, prilično jednake. Potemtakem
je priličenje plemenskih konj tedaj prav lahko, kedar se od-
bereta samec in samica iz jedne in tiste dobre pasme. Težje
pa je izbiranje tedaj, ako spada kobila k tej, a plemenjak
k drugi pasmi. Vendar je pri izboru strogo paziti na to,
da sta si obe živali glede zunanjosti, ako že ne slični, pa
vsaj prilično podobni.

Žrebec in kobila ne smeta biti tedaj preveč različnih
teles, toda kar se tiče notranjih lastnostij, je stvar drugačna.
Kobilina svojstva smejo biti namreč drugačna, kakor žreb-
čeva, in narobe. Ako je jedno plemensko živinče boljših
lastnostij od drugega, tedaj bo mladič boljših svojstev od
slabejše, ali manj vrednih lastnostij od boljše plemenske
živali.

Konji, kteri imajo kako 'telesno napako, niso za pleme.
To pravilo je za živinorejca včasi jako sitno. Primeri se
namreč, da ima ta ali drugi konj prav dobre lastnosti, ktere
bi izročil gotovo svojim mladičem, ali zraven tega poseduje
tudi kako jako grdo in podedljivo telesno hibo. No takega
konja izvrstnih svojstev, toda napačne telesnosti je osobito
tedaj težko odstraniti od plemenitve, ako ni drugega, pri-
pravnejšega in boljšega pri rokah. Kaj je torej začeti? Ali
ne poznamo nobenega pripomočka, s kterim bi mogli za-
braniti pri mladiču telesno napako? Za take slučaje po¬
znamo sicer nekaj prav dobrega, česar se nekteri živinorejci
že poslužujejo, ali žal, da ne izkoriščajo pripomočka pra¬
vilno, temveč ravno narobe. Kobilo izbočenega hrbta go¬
nijo namreč k takemu žrebcu, ki ima uleknjen hrbet. Ali
je to prav? Ne! Zakaj žrebe bo dobilo še bolj izbočen
(puklast), ali še bolj sedlast hrbet, kakor je kobilin, oziroma
žrebčev. Ktero ravnanje pa je pravilno? Kobilo izbočenega
hrbta moraš voditi k takemu žrebcu, ki je pravilnega, t. j.
ravnega hrbta; ako tako ravnaš, dobi žrebe lepši hrbet, nego
je kobilin. Kobilo predebelih nog in prevelikih kopit moraš
ploditi s tistim žrebcem, ki ima povsem pravilne noge in
naravna kopita, a ne z onim nasprotnih napak. Tako je
popravljati tudi ostale telesne hibe. Končno ne smeta biti
seveda celi telesi različni, ampak samo tista napaka, ktero
hočeš na mladiču odstraniti.

Kako pa je z močjo in vztrajnostjo? Dobro je sicer,
da sta oba plemenska konja jaka, vztrajna in trpežna, ali
neobhodno potrebno pa to vendar ni. Kajti moč in vztraj-

:  167

nost mora z žrebetom rasti, mora se takorekoč vzrediti. To
dosežeš, ako žrebe pravilno držiš, dobro braniš ter ga pu¬
ščaš skakati pod milim nebom. Ako pa se z žrebetom ne¬
pravilno ravna, ne more postati vztrajen konj, dasi tudi iz¬
vira od najtrpežnejših starcev.

Najboljše je, da sta oba plemenska konja čila in iskrena;
ako je to nemogoče, bodi vsaj jeden izmed njiju žive na¬
rave. Ali nikoli ne smeta biti oba lenokrvna in nemarna,
da se ne zanese to slabo svojstvo na zarod.

Kobila, ki se močno poja, naj se vodi k počasnemu,
previdnemu in lenokrvnemu žrebcu, kajti on jo lažje oplodi,
nego drug, ki je prevročekrven. Dalje je spuščati k mladim
samicam starejše samce, k bolj priletnim pa mlajše žrebce.
Kobila, ki je dobila s kakim žrebcem lepo žrebe, naj se
vodi drugo leto, ako je le mogoče, zopet k ravnoistemu.

Kar se tiče velikosti, bodita samec in samica prilično
jednako velika. Toda škodljivo pa vendar ni, če je žrebec
večji ali manjši od kobile, ali narobe. Vsled zakona o po-
dedovanju dobi mladič srednjo velikost obeh plemenskih
konj. Če si hočeš torej vzrediti velike konje, odberi za raz-
plodbo visokega žrebca in veliko kobilo, če se pa zadovoljiš
z nižjimi živalimi, naj bodeta oba plemenska konja manjša.

Tudi na barvo obeh plemenskih konj se je treba ozi¬
rati, in to posebno tedaj, ako je ista znak pasme. Samec
in samica bodita po mogočosti jednake dlake, ker v tem
slučaju bo tudi žrebe bržkone jednakobarvno. Po tem takem
je najumestnejše, da se plemeni belec z belcem, vranec z
vrancem, kostanjevec s kostanjevcem itd.

Če sta plemenska konja različne dlake, tedaj bo tudi
žrebe raznobarvno. Pa kakšna je vendar mladičeva barva ?
Včasi se žrebe popolnoma izprevrže ter je drugačne dlake
od starcev, a drugikrat podeduje polovico barve od samca,
drugo polovico pa od samice. Črna in kostanjeva barva se
medsebno tako pomešata, da je žrebe temnokostanjevo; tudi
kostanjeva in rujava barva se na mladiču razpolovičita. Od
cikastega žrebca (Šarca ali tigra) in od jednobarvne kobile,
ali narobe, skoti se večjidel pisano žrebe. Ako pa je jedno-
barvni plemenski konj take dlake, kakoršne so temne pege,
oziroma pike drugega, t. j. cikastega plemenskega konja,
tedaj ni izključeno, da bode mladič jednake, jednostalne
temne barve. Sirci (rumenkasti konji) izročajo svojo barvo
skoro gotovo žrebetom, čeprav je drugi plemenski konj
drugačne dlake; baš tako gotovo se podeduje tudi bela

168

barva. Reciva pa, da spustiš belega žrebca k rujavi, ozi¬
roma k črni kobili, ali narobe: v tem slučaju bo žrebe
bržkone belo, toda po telesu bo imelo raztresene, [majhne
rujave, oziroma črne pikice.

9. Za koliko kobil treba žrebcaj?

Državnim žrebcem je natanko odmerjeno, kolikokrat
smejo plemeniti. Drugače pa je z onimi konji, ki so lastnina
zasebnih posestnikov. Zasebnim gospodarjem pripadajoči
žrebci morajo namreč (izvzemši nektere hvale vredne izjeme)
prepogosto plemeniti. Ali taka prevečkratna poraba škoduje
žrebčevemu zdravju, nadalje povzroči, da ostane mnogo kobil
jalovih, in da se porode bolehava žrebeta.

V žrebčarnah so razdeljeni konji plemenjaki po starosti,
in starost je merodajna, kolikokrat smejo plemeniti. Štiri¬
letne samce pripuščajo vsak teden 3-4krat; pet-, šest- in
sedemletni pa skačejo na teden 5—7krat. Osem do štirinajst
let starim žrebcem je odmerjeno 9, petnajst do osemnajst
let imajočim pa 6—7 skokov na teden. Za pleme vrlo iz¬
vrstni konji, ktere pripuščajo še po dovršenem osemnajstem
letu, pa smejo plemeniti samo po 3krat v teku jednega tedna.

Popolnoma dorastel in popolnoma razvit žrebec srednje
starosti sme plemeniti brez zapreke vsak dan po enkrat.
Izjemno sme plemeniti tudi dvakrat na dan, ali to je do-
pustljivo le v daljših presledkih (rano zjutraj in proti ve¬
čeru) in samo tedaj, če prejšnji dan ni skakal.

Večinoma mora plemeniti (brejiti) žrebec vsako kobilo
po dvakrat. Res je sicer, da se nektere samice že prvikrat
ubrejijo, toda nasproti temu je treba premisliti, da se jih
mnogo pripelje trikrat, da, celo štirikrat. Ako vse to na¬
tančno preudarimo, prepričamo se, da je treba še enkrat
toliko, ali še več skokov, kakor znaša število pojavih kobil.
Recimo za vzgled, da traja pomladanska spuščalna doba
ravno 4 mesece, ali 120 dnij. Po tem takem se sme do¬
ločiti za popolnoma dorastlega šest do štirinajst let starega
žrebca 60 kobil. Običajno se še toliko ne računa, ampak
se mu odmeri samo 40—50 samic. Mlademu, štiri- in pet¬
letnemu samcu je dovolj 20—25 kobil, a tudi staremu za¬
dostuje jednako število. Sevčda je med posameznimi žrebci
precejšnja razlika. Nekteri, popolnoma dorastli, morejo nam¬
reč za vse spuščalne dobe brez škode oploditi 70 kobil, a
drugim jih je že 50 preveč.

169

10. Znaki in čas pojatve.

Na pojavi kobili vidimo sledeče znake: Ona je vzne¬
mirjena, razvneta, rada grize, privzdiguje rep in maha z
njim češče kakor navadno, žre malo, razkorači pogosto
zadnji nogi, moči cesto, ali le po kapljicah, ter obrača zadnji
del telesa proti drugim konjem. Ko opazi kakega tujega
konja, začne rezgetati, misleč, da je prišel žrebec. Včasi se
vede ravno tako, kakor da boluje za koliko. Pri vožnji je
neubogljiva, nepazna, celo hudomušna, ker pozabi zaradi
pojatve na vse ostalo. Spolovila zabreknejo; sluzna kožica
na notranji strani sramnice je izvenredno rudeča. Iz rodil
štrkne večkrat neka vlečljiva, rumenkasta tekočina; pri prvič
pojavih kobilah (pri žrebicah) je omenjena sluz rudečkasta,
ali pa ji je primešano nekoliko kapljic krvi.

Tiste samice, ktere se niso spomladi ubrejile, gonijo
se v jeseni še skoro bolj močno, kakor so se pojale v vi¬
gredi. Iz rečenega zaključujemo nauk, da je jesenska po-
jatev naravna, a pomladanska protinaravna. Ali vendar je
pomladansko pripuščanje iz gospodarskih ozirov umestnejše,
in zaradi tega je tudi splošno uvedeno.

Doba pomladanskega pojanja traja običajno od sušca
pa do konca meseca rožnika. Mlade kobile in žrebice se ne
pojajo navadno še meseca sušca, ampak stoprav kasneje,
ko postane vreme že malo gorkejše, t. j. v malem in v ve¬
likem travnu.

Koliko časa se kobila poja? Kobila se goni večjidel
36—48 ur. Vendar ne poznamo v tem oziru popolnoma
stalnega pravila. Zakaj nektere samice se gonijo tudi 3—4,
ali še celo več dnij. Ako je bila pojava kobila pri žrebcu
in se ni ubrejila, poja se na novo v 9 ali 10 dneh po pri¬
pustu. Tudi po vsakokratni storitvi se začne pojati v 8 ali
10 dneh.

Sem ter tja se pripeti, da se že ubrejena kobila ne
samo poja, ampak da se celd žrebca ne brani. To so sicer
zelo redke, toda resnične izjeme. Ako se pripusti noseča
samica k žrebcu, tedaj sledi temu navadno in največkrat
— zvrženje.

Živinorejci se čestokrat pritožujejo, da se noče ta ali
druga kobila pojati. O vzrokih in pripomočkih čitaj na
146. strani.

Opomba. Umen in izkušen konjerejec ne išče za svojo
kobilo takega žrebca, od kterega je plačati manj žrebčevine,

170

ampak onega, kteri je najboljši in najprimernejši. On plača
rajši za skok izvrstnega plemenjaka 5 goldinarjev, kakor za
slabega, nesposobnega 5 krajcarjev. 1  In tako je prav, to je
gospodarstveno. Nasproti temu pa poišče nerazumen in
nespameten starokopitnež takega samca, ki je najbolj po
ceni, ne gledč na to, je li za pleme prikladen ali ne. Da
on prav po nepotrebnem razsipava, ker štedi goldinar in
zametuje stotak, o tem mi menda ni treba natančneje go¬
voriti.

II. Plemenjenje.

Plemenitevje samo takrat uspešna, če se pripuščajo samo
takšne kobile, ki se v resnici pojajo. (Citaj na 169. strani.)

Marsiktere samice se pojajo jako po tihem in težko
razločljivo (tiha pojatev). Take kobile bi se morale pred
pripustom preskušati, kar se vedno izvršuje v večjih kobi¬
larnah. Tam imajo namreč žrebce, ki ne plemenijo, ampak
samo kobile preskušavajo; imenujejo jih poskusni konji.

Slika 48. Poskusni žrebec in pojava kobila.

Samice postavijo v poseben prostor ter pripeljejo k njej po¬
skusnega žrebca, kteri jo ovoha po glavi, po vratu, po prsih,
po trebuhu in po zadnjem delu života. (Glej sliko 48.)
Pojava kobila začne na to tudi žrebca vohati, obrača proti

1  V nekem časopisu sem čital, da plačujejo Angleži za skok tak¬
šnega plemenjaka, ki je bil na dirkališču večkrat zmagovalec, do 300
goldinarjev žrebčevine.

171

njemu zadnji del telesa, privzdiguje rep na kvišku ter ga
obrača na stran. Dalje štrka sluz iz spolovil, pomoči (ušči
se) ter ni prav nič nevoljna, če jo ugrizne ognjeviti samec
za rebra ali za kolek. Vse drugače pa se obnaša ona ko¬
bila, ki se ne goni. Ista položi ušesi nazaj in noče v bli¬
žino žrebca, a tudi njega ne pusti blizu. Osobito zadnji
del života obrača od njega ter stisne rep med nogi. Sled¬
njič suje (rita) na žrebca, pokaže mu zobe in ga tudi ugrizne.

Žrebice in mlade kobile ne pustijo vselej žrebca blizu,
čeravno se pojajo, temveč ga grizejo ter se obračajo od
njega. Na kakšen način se spozna, da se pojajo? Pazi se
naj jedino le na spolovila. Ako se ista odpirajo, ako teče
iz njih sluz (vlečljiva, končasta tekočina), takrat se samica
poja, dasiravno odbija plemenjaka od sebe.

Ker se kobile običajno ne preskušajo, zategadelj se do¬
godi, da se vodijo tudi takrat k žrebcu, ko se ne pojajo.
Plemenjak se torej zastonj vznemirja in zapravlja po nepo¬
trebnem plemensko ognjevitost. Sicer se pa mora priznati,
da je preskušavanje na deželi težavno, ker nimajo poskus¬
nih konj. Kako je torej postopati? Močno pojavo kobilo
pozna vsak živinorejec, zategadelj je ni treba preskušavati.
Bolj izkušen konjerejec pa more spoznati tudi tiho pojatev,
in sicer iz znamenj, o kterih sem prej govoril. (Glej stran
169.) Sploh je pa mogoče izvršiti preskušavanje tudi s
skopljencem, t. j. s popravljenim konjem, osobito s takim,
kterega samica ne pozna. A naposled je pametnejše, da se
preskuša s pravim žrebcem, kakor da se pripete pri skoku
nesreče in poškodovanja.

Ali se naj pripušča kobila vsako leto ? Kobila, ki je od¬
ločena samo za rejo, naj se pripušča vsako leto pod žrebca.
Nasproti temu pa je za ohranjenje zdravja boljše, da se vo¬
dijo one samice, ki morajo vse leto trdo delati, le vsake
druge pomladi.

V kterem času pojatve se naj kobila pripušča? Prava
doba za pripust nastopi še le tedaj, ko se je prvi in naj¬
večji ogenj že nekoliko potolažil, t. j. kakih 20 ur po za¬
četku pojanja. V tem času je namreč ubrejenje najgoto-
vejše. Zavoljo tega mora gospodar skrbeti, da pripelje ko¬
bilo pravem času do žrebca.

Žrebca nimajo v vsaki vasi. Večkrat morajo goniti
kobilo 4—6 ur, predno pride do samca. Ta žrebčeva odda¬
ljenost pa je včasi precejšnje važnosti. Naš gospodar čaka
z voditvijo običajno tako dolgo, da se neha samica skoro

172

popolnoma pojati, češ, danes ne utegnem, jutri jo bom pa
peljal k žrebcu. Drugi dan jo zares podi daljno pot k ple¬
menjaku, a ko dospe na določeno mesto, ponehala je po-
jatev že popolnoma. Tako ravnanje je zaradi tega napačno,
ker se mora samica često voditi, ker se zapravi po nepo¬
trebnem mnogo zlatega časa, in ker se slednjič storitev
precej zavleče. Ge je žrebec od tvojega domovanja močno
oddaljen, ravnaj tako-le: Črez 12—14 ur po začetku po-

jatve se napravi s kobilo na pot, in ko dospeš na mesto,
tedaj je najprikladnejši čas za plemenitev. Vendar je ne
vodi isti trenutek pod žrebca, ampak jo pokrij, ali jo po¬
stavi za nekoliko časa v hlev, da se malo odpočije. Ge
plemeni žrebec preveč utrujeno ali ugrelo samico, gotovo
jo boš moral še večkrat pripeljati, ker se ni ubrejila. Na
potu do žrebca nikar ne samice jahati, ali je poditi v vozu, ali
je celo tolči, kajti vse to pomanjšuje pojatev. Najumest-
nejše je, da vodiš kobilo v druščini drugega konja (njenega
para) prav polagoma, za uzdo jo držeč.

Gospodarske razmere zahtevajo, da se vodijo kobile
meseca sušca ali malega travna. Zakaj ? Zategadelj, da
pridejo žrebeta o takem času na svet, ko se samice za
poljska dela še neizogibno ne potrebujejo. Dalje pa ima
rana voditev tudi to prednost, da žrebeta do lepšega in
gorkejšega vremena že malo porastejo, in da morejo iti s
starkami na sveži zrak, kar jim vrlo dobro ugaja. Pleme¬
nitev meseca svečana je iz tega vzroka neumestna, ker se
skoti žrebe za najhujše zime; nasproti temu pa je pripust
meseca rožnika že malo prekasen, ker kobila še le tedaj
stori, ko jo najbolj potrebuješ za oranje.

Posestnik žrebca mora vsako voj eno kobilo preiskati
in se prepričati, ali nima na spolovilih nesramne kuge ali
kužnega izpuščaja („Domači Živinozdravnik“ stran 119. in
120 ). Za samice z omenjenimi boleznimi naj svojega ple¬
menjaka na kratko in malo odreče, ob jednem pa naj ob¬
vesti o tem svoje županstvo.

Marsiktera kobila je jako skrbna mati. Čeravno se
goni, vendar na noben način ne mirnje ter se za žrebca
tako dolgo prav nič ne briga, dokler ne vidi svojega žre¬
beta. Zategadelj je umestno in priporočljivo, da se drži
mladič nekoliko korakov pred njeno glavo, kar jo v toliko
pomiri, da se plemenjenju ne ustavlja.

V kteri dnevni dobi se naj kobila pripušča? Za ple-

173

menjenje je hladnejši jutranji in večerni čas najpripravnejši,
kar si naj konjerejci dobro zapomnijo.

Spuščalni prostor mora biti precej velik in tako vi¬
soko ograjen, da se ne more gledati vanj. Za mirno in
ubogljivo kobilo, ki se mimo tega tudi močno poja, ni treba
nobenih posebnih priprav, samo rep se naj omota na ko¬
renu s povojem, da se samec na ostri žimi ne rani. Ona
samica, ki je žrebčevi velikosti primerna, naj se postavi na
raven prostor; ako je nekoliko prevelika, naj stoji z zad-

Slika 49. Zvezanje samice.

njim delom malo nižje, in ako je slednjič v primeri k ple¬
menjaku majhna, naj se prostor pod njenima zadnjima no¬
gama poviša. Ko je vse pripravljeno, naj drži hlapec ko¬
bilo za uzdo ter ji naj nekoliko privzdigne glavo, drugi pri¬
pelje žrebca, tretji človek pa potegne kobilin rep na stran
ter pomaga samcu, da skoči pravilno.

Drugačna pa je stvar, če so kobile nemirne, močno
razdražene in bojazljive. Za takšne norostne živali je treba
sile, ker sicer utegnejo poškodovati ljudi in žrebca. V ta

174

namen se privzdigne jedna prvih nog ter se drži tako dolgo,
dokler žrebec ne skoči, ali pa se denejo gornje ustne v
precep (glej 46. sliko na 163. strani). Dalje se pritrdi na
vsako zadnjo nogo po jedna vrv, kteri se potegneta med
prvima nogama ter se zvežeta na vratu. (Glej 49. sliko.)
Toda na vratu se naj ne napravi vozel, ampak zanka, da
se more hipoma in nemudoma odvezati, ko bi bilo po¬
treba. Po nekod imajo iz klobučevine napravljene črevlje,
ktere nataknejo pred skokom na obe zadnji nogi kobilini.
Črevlji so tako napravljeni, da se na biclju zadrgnejo. (Glej
50. sliko.) Ti črevlji imajo namen, da samica žrebca toliko

ne poškoduje,
ko bi ga slu¬
čajno udarila,
kakor s trdim
kopitom ali s
podkvijo. Na¬
posled imajo
za posebno ne¬
mirne kobile
luknjičaste
stene iz dil.
Skoz luknje
potegnejo vrvi
ter privežejo
samico tako

na trdo, da se kar ganiti ne more. Toda tako velika sila
ni iz tega vzroka umestna, ker je le izjemno uspešna. Sploh
pa se more izhajati tudi pri norostnih kobilah z gori opi¬
sanimi vrvmi, konjskimi črevlji, s precepom in slednjič s
tem, da se prva noga privzdigne.

Ko je plemenitev končana, naj se žrebec s slamo odrga
in zatem pokrije. Nakrmiti in napojiti se sme še le črez
jedno uro kasneje. Kako pa je ravnati s kobilo? Kobila
se naj žene precej po skoku polagoma, t. j. korakoma domu.
Nekteri konjerejci ravnajo v tem oziru zaradi tega na¬
pačno, ker podijo samico po izvršenem pripustu v dir, ker
jo polivajo z mrzlo vodo, in ker jo tolčejo po zadnjem delu
telesa, češ, da se lažje oplodi. Vse take in jednake razvade
pa so prej škodljive, kakor koristne, zatorej jih opuščajte.

Deveti dan po skoku se naj pelje kobila na novo k
žrebcu. Če se mu brani, je to znamenje, da je breja, če
ga pa pusti blizu, ni noseča. Toda znane so tudi izjeme.

Slika 50. Konjski črevlji.

175

Pripeti se namreč, da samica žrebca nikakor blizu ne pusti,
če prav ni breja; če jo pa vodiš zopet črez 9 dnij, tedaj se
nič več ne brani, temveč je povsem mirna ter se tudi ubreji.
Po tem takem je umestno, da se po prvem skoku še dva¬
krat poskuša. Mnogo vojenih kobil se namreč prvikrat ne
ubreji, ali nasproti temu se nahaja tudi mnogo takih samic,
ki postanejo že pri prvi plemenitvi noseče.

12. Znamenja brejosti.

Za določitev brejosti imamo sicer celo kopico znakov,
ali navzlic temu je prav težko dokazati nosečnost že v prvi
polovici. V prvih mesecih po skoku sploh ne moremo z
gotovostjo reči, je li kobila breja ali ne.

Navadno se sodi, da je kobila breja, če se po pripustu
nič več ne poja, in če ne pusti samca blizu. Ta misel je
osobito tačas precej verjetna, ako se je dotična kobila pri
prejšnjih plemenitvah z lahka ubrejila. Nikakor pa ne smemo
temu pretrdno verovati, da se ne goljufamo. Znano je
namreč, da pojatev včasi prestane (utihne), ako se je sa¬
mica večkrat gonila (vodila), dasiravno se ni ubrejila. Dalje
pa tudi vemo, da se nektere kobile včasi pojajo, in da se
celo žrebca ne branijo, čeprav so že nekoliko časa noseče.

Breje kobile postaneju mirne, hodijo previdno ter ne¬
rade dirjajo, temveč opravljajo svoj posel najrajši korakoma.
Na pašniku se odstranijo od črede ter se pašo same za se.
Ako zagledajo samca, stisnejo rep med noge. Dalje se prej
utrudijo in brže oznojijo kakor običajno; mimo tega mo¬
čijo (šče) češče ali bolj po malem. Slednjič postanejo jako
ješče ter pojedb mn)go več klaje kakor navadno.

Pet mesecev po plemenjenju se začne trebuh poveča-
vati. Trebuh postane namreč globji in širji; lakotnice upa¬
dejo ter se podaljšajo, hrbet pa se ulekne. Pri takih sami¬
cah, ktere so že večkrat storile, poveča se trebuh mnogo
bolj, kakor pri tistih, ki rode prvikrat. Ker vleče trebuhova
težina proti tlom, zavoljo tega upadejo zgornji deli trebuha
(okoli lakotnic), kolki strič daleč ven, križ pa se poostri.
No morda bi utegnil kdo misliti, da je trebuh od klaje na¬
rastek Temu moremo s tem oporekati, da je trebuh tudi
pred krmljenjem obilen. Kedar vidimo navedena znamenja,
tačas smemo nekako bojazljivo trditi, da je kobila breja,
toda povsem gotovo pa še to vendar ni. Kajti velik trebuh
more povzročiti tudi vodenica, ali kakšna druga bolezen v

176

maternici. Dalje je znano, da je marsiktera samica že od
narave precej „vampasta“, kar bi utegnil nevešč in tisti
opazovalec, ki kobile natančneje ne pozna, imeti za brejost.

Za določitev nosečosti je precej zanesljiv sledeči po¬
skus : Vsakih 14 dnij premerimo kobilin trebuh s trakom.
Ce postaja isti vedno večji in obilnejši, smemo brez skrbi
trditi, da je omenjena samica breja.

Po preteku šestih mesecev se more žrebe čutiti, ali pa
se lahko vidi, kako se premika. Čim dalje se pomika čas
proti porodu, tem lažje se mladič otipa, in tem lažje se vidi
njegovo premikanje. Zarodkovo gibanje se more opazovati
najlažje zjutraj, ko samica jč, ko se je napila mrzle vode,
ali tačas, ko je nekoliko podirjala. Toda žrebe se more še
na drug način vznemiriti, da se počne premikati. Polijmo
trebuh z mrzlo vodo, ali pa pritisnimo z roko na desno la-
kotnico, in sad se začne hkratu raztegovati in gibati. Na
breji kobili vidimo, oziroma čutimo zarodkovo premikanje
na desni in na levi strani trebuha, in sicer nekoliko pod
lakotnicama; najbolj pa čutimo njegovo gibanje, ako polo¬
žimo roko na spodnji del trebuha, ravno pred vime. 1

Za določitev kobiline brejosti poznamo še drugo, jako
zanesljivo znamenje. Porinimo pooljeno roko čim dalje je
mogoče v ritnik, pritisnimo nekoliko na črevo, in čutili
bomo žrebetove ude. Ta poskus je izvršljiv brez težave že
v šestem mesecu po pripustu. Pri kravi je ošlatanje skoz
črevo manj zanesljivo in manj določno.

Ko je žrebe že osem mesecev v starkinem telesu, tačas
se sliši lahko skoz kobilino kožo udarjanje njegovega srca.
To utripanje se čuje jako razločno, če se nastavi uho na
spodnji del trebuha ravno pred vime. Žrebetovo srce tolče
tako hitro, kakor žepna ura; število njegovih utripanj je za
polovico večje, kakor pri kobili.

Proti koncu brejosti se trebuh močno poveča, vime
naraste (kobila pripušča), sramnica zabrekne, zadnji nogi in
spodnji del trebuha otečeta — ožrebitev se približuje.

13. Koliko časa nosi kobila?

Kobila nosi poprečno 11 mesecev, ali natančneje
339 dnij.

1  Kravji zarodek (tele) se more v šestem mesecu z roko ošlatati,
a žrebe je mogoče otipati še le proti koncu brejosti.

177

Ali od navedenega pravila so znane izjeme. Pripeti se
namreč, da skoti ta ali druga samica že v 10, ali še le v
12 mesecih. Odkod prihajajo navedene razlike? Največkrat
od tega, ker se računa začetek brejosti od napačnega dne.
Zgodi se namreč, da žene gospodar tako samico pod žrebca,
ki je že breja. No iz prejšnjih odstavkov pa nam je znano,
da se kobila včasi samca ne brani, čeprav je že breja. V
tem slučaju počne gospodar računati začetek brejosti od
dne drugega skoka, dočim se mu je ubrejila kobila pri prvem
pripustu. Lahko pa se dogodi ravno nasprotni slučaj, in
žrebe se je navidezno prekasno skotilo. Nahajajo pa se tudi
take kobile, ki nosijo v resnici črez vreme, a nasproti temu
vržejo druge prej, predno preteče 11 mesecev.

Najkračja, doslej znana brejost je znašala 310, a naj¬
daljša 410 dnij. Izmed 1000 kobil stori jih komaj 6 v 310
dneh po uspešni plemenitvi. Ali še redkejše so one zakas¬
nele skotitve, v kterih pride žrebe še le črez 410 dnij po
pripustu na svet. Nasproti temu se skoti večina žrebet med
335. in 345. dnevom. Mnogo redkeje vržejo kobile 345—355
dnij po ubrejenju, a še redkejše so kasnejše skotitve.

Plemenite (žlahtne) angleške in arabske kobile skote
5—10 dnij kasneje, nego težke pincgavske. Takisto je tudi
pri ostalih žlahtnih, oziroma težkih pasmah. Iz tega se
učimo, da nosijo samice hitro rastočih in brzo se razvija¬
jočih pasem manj časa, kakor one, ki se polagoma razvijajo.
Dalje se skotč žrebčki 1—2 dneva kasneje, kakor žrebičice.
Tudi to si je treba zapomniti, da nosijo prvič rodeče kobile
1—3 dni dalje kakor starejše. To zadnjo resnico si moremo
razlagati le na ta način, da potrebujejo mlajše samice mnogo
hranilnih sokov za svoje razvijanje; vsled tega dobiva sad
malo manj hraniva in je torej tudi nekoliko kasneje goden.

III. Reja ovac in koz.

I. 0 plemenskem ovnu.

Ovčarstvo donaša samo onemu gospodarju povoljnih
koristij, kteri ima dovolj dobrih in suhih pašnikov. Komur
pa teh nedostaje, tisti naj ovac sploh ne vzreja. (Čitaj v
I. knjigi na strani 185.) Ovčarju je treba pred vsem ve¬
deti, kakšna bodi reja ovac, da je uspešna in dobičkonosna.

Umna živinoreja IT. 12

178

Zatorej hočem tudi o ovcah nekoliko govoriti, dasiravno
niso one za naše razmere tolike važnosti, kakor na pr.
goveda, svinje in konji.

Živinorejcu je na to gledati, da mu dajejo ovce tem
večjih dohodkov. Zato pa je treba velikih in mesnatih ži-
valij, ki naj imajo tudi lepo, dolgo, bujno in mehko volno.
Torej si mora preskrbeti gospodar velikih, z gosto, dolgo in
mehko volno porastenih ovnov, ktere naj spušča k domačim
samicam. V ta namen so najpripravnejši jezerski, bergamoški,
padovanski in merinoški samci. Če si nabavi ovčar ome¬
njenih plemenskih ovnov, sme se nadejati, da bo v kratkem
času domače blago tako zboljšal, da bo imelo več in boljše
volne in tudi mnogo več mesa kakor dosihdob. Mesarji
bodo njegove zboljšane ovce radi kupovali in drago plačali,
a tudi tuji ovčarji si jih bodo priskrbovali za pleme.

Kakšen pa bodi plemenski oven ? Od ovna se zahteva,
da je krepkega, velikega, dolgega in zastavnega telesa; on
mora biti, kakor pravijo, „dobrega škorta*. Samec šibkega,
nežnega in slabega života ni za pleme. Za pleme spo¬
sobni oven ima široko in obrasteno čelo ter velike in bistre
oči. Ušesa so mu dolga, tanka; čim bolj ko so porastena,
tem boljše; nikoli ne smejo biti ušesa prozorna, da bi se
videla rudečkasta, ako pogledamo skoz nje. Vrat mu bodi
prilično dolg in z volno močno porasten. Hrbet in križ
morata biti široka; čim širja sta, tem boljše; rep bodi dolg
ter od korenine do konca dobro kosmat. Čim bolj je oven
po vsem telesu z volno porasten, tem boljši je za pleme;
ovni dolge, tanke in redke volne so slabi plemenjaki.

Za pleme je odbirati samo tiste ovne in takšne ovce,
ki so povsem belovolnate. Če se nahaja na životu samo
jedna črna pegica, če sta morebiti jezik, ali sluzna kožica
v gobcu črnkasta, če so noge črnkaste, tedaj proč s tako
ovco. Pa ne samo črnih, ampak tudi sivih peg se je skrbno
ogibati. Kajti zaznamovani ovni in marogaste ovce store
lisasta, ali celo črna jagnjeta. Da je pa črna volna manj
vredna od bele, to je v obče znana stvar.

Da se prepričamo, je li oven, kterega si hočemo za
pleme nabaviti, boljše volne od domačih, storimo tako-le:
Odrežimo jednemu deželskemu in tistemu ovnu, kterega na-
merjavamo kupiti, s hrbta nekoliko volne ter jo zravnajmo
na črno cunjo. Na ta način preudarimo lahko s prostim
očesom, ktera volna je boljša, in ktera slabejša. V obče pa
je lahko razločiti dobro volno od slabe.

179

Mladi ovnič bi že rad plemenil, ko je stoprav 8—10
mesecev star. Ali v tej dobi še ni za razplodbo. Umni ov¬
čarji začno pripuščati ovne še le tačas, ko so dovršili 2. leto
svoje starosti; no če se že tako dolgo ne čaka, vendar jih
ne smemo rabiti na noben način pred poldrugim letom.
Največjo plemensko moč pa dosežejo še le po dovršenem 3.
letu. Ovni se rabijo lahko za pleme 6—7 let, t. j. tako
dolgo, dokler niso po 8—9 let stari.

Pripuščanje premladih ovac povzroči, da zbolč mladiči
za drgetalnico. (Gitaj v I. knjigi na 183. strani.)

2. Plemenska ovca.

Za pleme odločene ovce morajo biti popolnoma zdrave.
Slabotne, bolehave in vodenične niso za pleme, ker skote
slabo potomstvo. Ovce bledih sluznih (žlemnih) kožic in
belih očes (I. knjiga „Umne živinoreje" stran 185.) so vo¬
denične, za plemenjenje prav malo vredne, ali celb popol¬
noma nesposobne; zatorej se naj ne pripuščajo. Dalje ne
smete ploditi onih ovac, ktere imajo kakšno telesno napako.
Baš isto velja tudi o tistih, ki so se že večkrat težko ojag-
njile. Samo ob sebi je razumljivo, da moramo tudi takšne
od plemena odstraniti, ktere so bile že večkrat jalove. Zakaj
bi pa tudi vzrejali take ovce, od kterih se ni nadejati jag¬
njet. Slednjič niso za pleme one samice, ki imajo redko
ali lisasto volno, kakor tudi tiste ne, ki imajo premajhno
vime, in ki ne pustč mladičev sesati.

Ovce se začno prskati (mrkati), ko dovršč 9 ali 10 me¬
secev. Ali pripuščati jih ne smemo, ker tačas so za pleme
še neprikladne, ker so takorekoč še jagnjeta. Kdor plodi
premlade ovce, tisti ne kvari samo njih, ampak skrbi tudi
za slab in bolehav naraščaj.

Tiste ovce, ktere hitro rastejo in se brzo razvijajo, in
ktere so bile v mladosti dobro hranjene, tiste se smejo pri¬
puščati po dovršenem poldrugem letu. Nasproti temu pa
so, deželske in vse slabo krmljene še le z dvema letoma spo¬
sobne za pleme. Naši ovčarji jih sicer že prej pripuščajo
(z jednim letom), toda s takim napačnim ravnanjem ne ško¬
dujejo nikomur drugemu, kakor svojemu lastnemu žepu.
Ovce so prikladne za pleme do dovršenega 7. ali 8. leta; v
obče pa se tako dolgo ne redijo, temveč se že prej pokoljejo.

Kako je s prskanjem? Znaki ovčjega prskanja so
majhni. Samica često beketa (bleje), malo jč, hodi za ovnom,

12 *

180

kterega pusti dragovoljno k sebi. Razun tega ji spolovila
nekoliko zabreknejo. Mrkanje traja 24—36 ur. Ce ni bila
ovca pri ovnu, ali pa če se ni ubrejila, ponavlja se prskanje
v 2—3 tednih.

Divje ovce prskajo pozno na jesen. V tem nam je
posnemati naravo ter nam je tudi domače ovce pripuščati
v jeseni. Najpripravnejši čas za plemenitev ovac je mesec
listopad ali gruden; no v tistih krajih, kjer imajo daljšo zimo,
naj pripuščajo meseca prosinca. Pri tako uravnani razplodbi
pridejo jagnjeta spomladi na svet, gredd lahko kmalu na
pašo, kjer si najbolj in najprej opomorejo. Dalje pa so do
prihodnje zime že toliko razvita, da jim ne more mraz
mnogo škodovati. V nekterih krajih pripuščajo še le spo¬
mladi, češ, da so brejim ovcam hlevi nad vse škodljivi.
Toda take in jednake trditve niso povsem resnične. Zimska
brejost bi utegnila biti samo v tem slučaju škodljiva, ko bi
se držale breje samice v soparnih, zaduhlih in nečednih
hlevih, in ko bi se premalo tečno in preslabo krmile.

3. Brejenje.

Za ovčarja je precejšnje važnosti, da se prskajo, oziroma
da skote vse ovce ob prilično jednakem času. To doseže,
a ko jih počne hkratu tečno krmiti, osobito z ovsom naj ne
štedi. Ce tako postopa, prskale se mu bodo vse ovce (izvzemši
bolehne) v bližnjem času, gotovo pa vsaj v štirih tednih.
Sploh pa se naj plemenjenje cele črede jednega gospodarja
dovrši v 4—6, k večjemu v 8 tednih.

Za to kratko dobo se računa na mladega, dveletnega
ovna 25—35, na triletnega pa 40 do 50 ovac. A v četrtem
letu, ko je že popolnoma dorastel, more brez škode oploditi
60—70 samic. Ko postane bolj starikav, in ko so mu ple¬
menske moči nekoliko odnehale, odmeriti mu je zopet manjše
število ovac.

Ko se začno ovce prskati, naj se spusti oven, ki je
bil prej odločen, v njemu odmerjeno ovčjo čredo. V tem
društvu ostane tako dolgo, dokler se prska zadnja ovca.
Drugi ovčarji pa spuščajo samca k posameznim samicam in
ga takoj po skoku odstranijo. No zdaj nastane vprašanje,
kteri način pripustitve je boljši? Oboje ima svojo dobro,
a tudi svojo slabo stran. Ako spustiš ovna v čredo samic,
tačas plemeni preveč, ker se ga tudi že ubrejene ovce ne

181

branijo. Oven se torej preveč in prerano obrabi, ali samice
postanejo gotovo breje in se tudi pojajo zaporedoma, ker
se nahajajo v ovnovi družbi. Ako pa spuščaš ovna k po¬
samezni ovci in ga precej po plemenitvi odstraniš, ostane
mnogo samic jalovih, ktere je treba na novo plemeniti,
toda jagnjeta so mnogo bolj trdna, ker se ni plemenjak
preveč obrabil.

Odrastel in polnomočen oven naj plemeni vsak dan
po dvakrat (ako ga spuščamo k posameznim ovcam). Na¬
sproti temu pa naj plodi mlad in že bolj starikav samec
samo po enkrat na dan.

V boljših in naprednejših ovčarnah imajo takozvane
poskusne ovne. Tem privežejo robec okoli trebuha ter ga
spuste med ovčjo čredo. Tu ima nalogo, da izvoha prska-
joče ovce, toda plemeniti ne sme. Ko je poiskal in odbral
prskajoče samice, tedaj se ta odstrani, in pripusti se ple¬
menski oven.

Ovca nosi poprečno 5 mesecev, ali 21 tednov, ali na¬
tančneje 149 dnij. Navadno ojagnji moškega mladiča jeden
dan kasneje kakor ženskega. Hitro rastoče ovce vržejo jeden
ali poldrugi dan prej od onih, ki se bolj počasi razvijajo.
Najdaljši, dosihdob znani čas brejosti je znašal 160, naj-
kračji pa 135 dnij.

Opomba. Psica nosi poprečno 9 tednov, ali 63 dnij,
dočim skoti mačka v 8 tednih. Domači zajček (kunec) in
divji zajec se zarodita v 1 mesecu, ali natančneje v 27—34
dneh. Dalje nosi lisica 9, volk in jazbec 10, morski pra¬
šiček in miš 3, podgana in podlasica pa 5 tednov. Bodeči
jež skoti mlade iglarje v 7 tednih. Kraljica živalij — le¬
vinja — je breja 14 tednov, kamela 13 mesecev, a slon
celi 2 leti. — Kokoš sedi na jajcih 3 tedne, ali natančneje
19 % — 23 dnij, goska 28—32, raca 28 — 30, a pav 31 dnij.
Mladi purčki se izležejo v 28—30, golobčki pa v 18 dneh.

4. Priličenje.

Izkušnje uče, da (podeduje zarod srednjo (poprečno)
velikost obeh plemenskih živalij. Ge plemeniš na pr. precej
velikega ovna z manjšo ovco, bode jagnje, ko popolnoma
doraste, večje od samice ali manjše od samca. Nadalje je
znano, da zarode veliki ovni in velike ovce velika jagnjeta,
a majhna pa majhne.

182

Gori navedena resnica ni dosihdob našim gospodar¬
jem popolnoma znana. Kajti nekteri ljudje mislijo, da vpliva
na mladičevo velikost samo in j edino samica, a samec prav
nič; nasproti temu pa trdijo drugi, daje  stvar obratna. Ta
misel ni prava. Ge je samec večji od ovce, tedaj bo tudi
mladič večji od samice; to so potrdile izkušnje, in to uči
tudi zakon o podedovanju. Toda omenjeno pravilo ni ve¬
ljavno samo za ovce, kar bi utegnil kdo misliti, ampak za
vse domače živali. Ko bi bilo na pr. resnično, da vpliva
na prihodnjo velikost samo samica, morala bi skotiti vsaka
majhna samica malega mladiča, čeprav je bila pod velikim
samcem. Ker pa vsakdanje izkušnje drugače govore, po
tem takem vplivata na velikost zarodka oba.

Nasproti temu se boje drugi živinorejci plemeniti večje
samce z nekoliko manjšimi samicami. Oni opravičujejo svoj
strah s tem, da postanejo mladiči vsled tega prezarodni in
preveliki, in da pridejo zaradi svoje veličine težko na svet.
Taka bojazen pa ni popolnoma opravičena. Res je sicer,
da se sad velikih plemenskih živalij že v materinem telesu
nekoliko  bolj razvije, kakor oni, kteremu so dali majhni
starci življenje. To je resnica, kteri ni mogoče opore¬
kati. A da bi vplivala samo moška plemenska žival tako
močno na velikost prihodnjega mladiča, da bi samica vsled
tega težko skotila, ali da bi celo storiti ne mogla, to je ne¬
resnično, in taka bojazen je pretirana. Če je samec mnogo
večji od samice, v tem slučaju naraste zarodek primerno
svojemu ležišču, t. j. maternici, in se začne še le po sko-
titvi krepkeje razvijati in hitreje rasti. Samica naj ima
obilen trebuh, široko ledje, širok križ, in težkih porodov se
ni bati. če je samica v zadnjem delu telesa močno široka
in obilna, potem smemo brez strahu plemeniti z večjim
samcem.

Da sem resnico govoril, to hočem potrditi z dokazi.
Le poglejte malo okoli po domačih krajih in videli bodete,
da so cesarski žrebci mnogo večji od vaših kobil. Noben
pameten konjerejec pa se menda še ni pritoževal, da mu je
kobila zaradi prevelikega žrebca težko skotila. Včasi se do-
gode sicer nesreče, ali težke skotitve se pripetijo tudi tedaj,
ako je žrebec celo manjši od kobile. V Bosni skačejo na
135—140 cm  visoke kobile taki državni žrebci, ki merijo
navadno 158—164 cm,  a težkih storitev ni opaziti. V mojem
okrožju ima neki premožen poljedelec 88 cm  visokega ovna,
kterega mu je preskrbela bosenska vlada, njegove domače,

183

t. j. bosenske deželske ovce pa merijo komaj 60—70 centi¬
metrov. 1  Dotični posestnik mi je pravil, da so se vse ovce
lahko ojagnjile, in da so postala trimesečna jagnjeta tako
velika, kakor stare domače ovce. O zadnjem sem se pre¬
pričal tudi na lastne oči. — Kakor pri ovcah, baš jednake
razmere sem opazoval tudi pri reji goveje živine. Vlada je
ukazala neki občini, da kupi za pleme sposobnega bika. To
se je zgodilo. Junec pride na določeno mesto. Strahota je
nastala med prebivalstvom; bik je bil namreč mnogo večji
od domačih krav. Ljudje so se ga s početka branili na
vse kriplje. Ko so se pa prepričali na samicah razumnejših
živinorejcev, osobito naseljencev, da je strah gledč težkih
skotitev prazen, vodili so prav pridno svoje krave k novemu
občinskemu biku.

Zdaj naj sledi nekoliko besedic o ovčji barvi. V ži¬
vinoreji velja v obče pravilo, da dobijo jednakobarvne živali
mladiče jednake dlake. No ker je bela volna boljša, in ker
se dražje prodaja od črne, zategadelj je skrbeti slehernemu
ovčarju, da sta plemenski oven in plemenska ovca popol¬
noma bela, ker le v tem slučaju se je nadejati povsem belih
jagnjet. Niti oven, niti samica ne smeta imeti na telesu
najmanjše črne pegice. (Citaj tudi na 178. strani.)

če plemeniš ovce dalje časa v sorodstvu, postaja telo
mladičev iz poznejših kolen izvirajočih prefino, kosti posta¬
nejo predrobne, volna pa pretanka in prefma. V kasnejših
kolenih so ovce zel6 redkovolnate, da, po nekterih mestih
života preneha volna rasti, tako na pr. po trebuhu in po
repu. Sorodna plemenitev ne škoduje nobeni domači živali,
izvzemši svinje, tako močno, kakor baš ovci. Zategadelj je
neobhodno potrebno, da zamenjujejo ovčarji svoje plemenske
ovne vsako drugo ali vsaj vsako tretje leto (ti daš svojega
sosedu, a sosed svojega tebi), da ne plemenijo sorodnih ovac.

Vse današnje, najboljše ovčje pasme so nastale vsled
križanja. Ta način razplodbe (križem plemeniti) je za naše
razmere najprikladnejši. S križatvijo moremo doseči naj¬
prej zdaten napredek v ovčarstvu. Seveda moramo odbi¬
rati v to svrho vrlo dobre in prikladne ovne. Volno do¬
mače črede bodemo zboljšali najlažje na ta način, da plo¬
dimo deželske samice s takim ovnom, ki je izvrstne volne,
na pr. z meiinoškim; za naše deželske ovce je posebno pri-

1  To resnico potrdim lahko z uradnimi spisi; kajti po nalogu vlade
sem premeril 500 deželskih ovac (samic), kakor tudi prej imenovanega,
tujega ovna.

184

praven rambulje-oven. 1  (Gitaj na strani 73.) Nasproti temu
pa povečamo težino domačega naraščaja, ako spuščamo na
deželske samice velike ovne, na pr. jezerske, bergamoške,
padovanske in dr.

5. Nekoliko o kozoreji.

Plemenski kozel naj ima dolgo glavo, precej velike in
pravilno vzrastle, nazaj zakrivljene rogove, kratek vrat, dolgo
in čvrsto telo ter trdne noge. Dalje mora biti popolnoma
zdrav ter mora imeti popolnoma gladko in veliko mošnjo.
Kozel je z dovršenim poldrugim letom za pleme zrel. Ako
se pripušča premlad kozel, bode kozlad slabotna. Navadno
ga rabijo za plemenitev 5—6 let. Dokler je kozel še mlad,
odmeri se mu 30—40, a polnomočnemu 50—60 samic.

Za pleme prikladna koza je dolgega, trdnega telesa in
zastavnih nog. Vime ji je veliko ter daje mleko na oba
siska. Koza, kteri je jeden sisek gluh (zarastel), ni za pleme,
ker ne more dojiti dvojih kozličev.

Koza se prska običajno v jeseni, in sicer meseca vino¬
toka, listopada in grudna. Pokojni dr. Janez Bleiweis pravi
v tem oziru v svoji knjigi: „Nauk o umni živinoreji" sle¬
deče: „Starodavni Slovenci so se menda veliko pečali z

ovčjo rejo ter ravnali mnogo koz, da so cel6 mesecu oktobru,
ko se koze najbolj prskajo, dali ime kozoprsk."

Prskanje traja 2—3 dni in se ponavlja v 14 dneh, ako
se ni samica na prvi skok ubrejila, ali ako se ni pripustila.
Koza stori 1 ali 2, da, izjemno celo 3 kozliče. No vsi trije
ne morejo sesati iz dveh siskov, zategadelj moramo jednega
napajati z mlekom druge koze.

Koza se sme pripuščati, ko je dovršila poldrugo leto.
Seveda se začne prskati že mnogo prej, na kar pa se ni ozi¬
rati, ako hočemo, da bode naraščaj zdrav, čvrst in trden.
Rodovitna (plodovita) je do izvršenega desetega leta svoje
starosti. Vendar se običajno tako dolgo ne redi, temveč se
že mnogo prej zakolje.

Koza se okozli črez 154 dnij po plemenitvi; po tem
takem nosi 5 dnij dalje kakor ovca.

1  V Bosni sem videl prav lepe, iz deželskih samic in rambulje-
ovnov izvirajoče ovce. Volna pokrajinskih čred se prodaja običajno kilo¬
gram po D/ 2  kroni, dočim se plačuje volna onih ovac, ki so zboljšane z
rambulje-ovni, po 3 krone.

185

IV. Svinjereja.

I. O plemenskih ščetinarjih v obče.

Na mnogih krajih naših slovenskih pokrajin je svinje-
reja že precej razvita. Znane so mi vasi, kterih prebivalci
se pečajo v obilnejši meri s prašiči, kakor z govedi. Zakaj
neki ? Baš zato, ker jim donašajo ščetinarji več dobička,
kakor bi ga jim dajala goved. To velja osobito za take po¬
krajine, kjer nimajo veliko pašnikov, temveč mnogo hrasto¬
vega in bukovega gozda in obilo takega polja, na kterem
detelja ne uspeva. Ker se jim detelja in trava dobro ne
ponašata, in ker ne morejo vsled tega rediti mnogo goved,
zategadelj nasejejo več krompirja, koienja in žita, osobito
koruze in ječmena, ter vzrejajo veliko ščetinarjev. Sploh pa
je v obče znana resnica, da je moči prerediti svinje mnogo
lažje, kakor v klaji bolj izbirčna goveda.

Prašiči donašajo precejšnjih dohodkov. Toda vrgli bi
lahko še več, ko bi jih svinjerejci umnejše vzrejali in bolj
pravilno gleštali. (Glej v I. knjigi od 190. do 202. strani.)
Ali to še ni vse, kar ovira napredek svinjereje. V tem oziru
mi je navesti še jedno glavno napako, ki se glasi tako-le:
Gospodarji se za plemenske ščetinarje nič ne brigajo, tem¬
več porabijo za pleme, kar jim je baš pri rokah, ne glede
na to, ali so svinje za to sposobne ali ne. Po tem takem
se ustavlja zboljšanju deželskih ščetinarjev sledeča ovira:
1.) nepravilno držanje in preslabo krmljenje , in 2.) nepri-
kladne plemenske svinje.

Gospodar mora rejo svinj tako uravnati, da ima od
njih tem več dobička. Taka ureditev pa zavisi od različnih
okoliščin. V nekterih krajih se namreč najdražje prodajajo
mesnati prašiči, dočim se v drugih ne gleda toliko na meso,
temveč bolj na salo in slanino. Nasproti temu pa za¬
služijo svinjerejci po nekod lepih novcev s tem, da proda¬
jajo plemenske prašiče. Toda kdor hoče prodajati ščetince
za pleme, tisti mora vzrejati dobro in koristno pasmo, ker
sicer mu obrnejo kupci hrbet ter gredo na drugo mesto,
kjer se jim postreže z boljšim blagom. Z ozirom na vse,
doslej omenjene okolnosti se je odločiti zdaj za to, zdaj za
drugo plemensko pasmo. Živinorejec se mora obračati
namreč po vetru, ki pihlja od kupovalcev. Kakšni prašiči
so dobri za meso, kteri so sposobni za mast, in kteri so
najboljši za pleme, povem v sledečih vrsticah.

186

Za meso  vrlo dobre svinje so dolgega, krepkega, čvr¬
stega, močnega telesa ter zastavnih in precej visokih nog.
Hrbet jim je nekoliko izbočen, križ navpičen, koža pa jaka
in precej porastena. One rastejo počasi in se le polagoma
razvijajo. Meso jim je prav dobro, slastno in ne preveč
mastno ; slanina jim je trda. Sploh pa nimajo mnogo masti,
ampak mnogo več mesa. V to vrsto spadajo naši domači,
hrvatski, ogerski, dolgouhi in v obče vsi počasno rastoči
ščetinci. — Za mast  so osobito dobri oni prašiči, ki so krat¬
kega, okroglega in povitega telesa, tankih in prav nizkih
nog ter slednjič prav majhne glave. Dalje sta jim hrbet in
križ ravna, široka, a koža fina in prav malo ščetinasta. Oni
imajo mnogo masti in veliko mehke slanine, toda meso jim
ni posebno dobro, ker je premastno in premehko. Sem spa¬
dajo najmanjši vrsti pripadajoče angleške svinje. — Kdor
se hoče pečati s prodajo plemenskih prašičev, tisti naj plodi
najsposobnejše deželske samice z angleškimi merjasci. Iz
teh ščetincev nastali zarod bo kupcem zategadelj jako všeč,
ker je prav dober za pleme, ker hitro raste, ker je dovolj
trden, in ker je slednjič za meso in za mast vrlo dober.

Pa še nekaj je treba premisliti, predno se odločimo za
to ali za drugo pasmo. Naše domače in sploh vse one
svinje, o kterih sem prej omenil, da so izvrstne za meso,
so namreč trdne, trpežne in tudi za hojo sposobne, in zaradi
tega se morejo in smejo na prostem pasti in tudi goniti
v žir. Drugače pa je z angleškimi in njim sorodnimi pra¬
šiči. Oni so namreč precej občutljivi in torej boleznim bolj
podvrženi, kakor prej omenjeni deželski. Tudi glede klaje
so precej izbirčni, za peš-hojo malo sposobni in slednjič ne
uspevajo v nesnažnih in nezdravih hlevih. Kdor ima torej
slabo pičo, nezdrave svinjake, in kdor se za gleštanje prav
malo briga, tisti naj pusti angleške svinje spretnejšim švinje-
rejcem ter naj vzreja izključno le utrjene deželske ščetince.
Nasprotno pa more tisti gospodar, ki se ravna le količkaj
po naukih umne živinoreje, in kteri posluša svete izkušenih
živinorejcev, prav dobro izhajati s tistimi svinjami, ktere si
je vzredil od domačih prašič in angleških merjascev.

2. Ktere pujske bomo odbrali za pleme?

Z dvema ali s tremi meseci je treba mlade prašičke
popraviti (rezati ali kopiti); zategadelj se mora gospodar že
tačas odločiti, ktere prasce bo pustil za pleme. Ta stvar je

187

sicer precej težavna, toda zelo važna. Zatorej bom povedal
nekoliko v tem oziru najvažnejših navodil.

Merjaščki, ktere hočeš odbrati za razplodbo, morajo biti
vesele in žive narave, bistrega in jasnega očesa. Život jim
bodi čim daljši, okrogel, povit in stegnjen. Prsi naj bodo
široke in obilne, hrbet in križ bodita po mogočosti ravna
in tudi precej široka. Noge morajo biti trdne in daleč vsak
sebi stoječe, ker to je znak, da postane truplo obilno in za¬
rodno. Pri prasičicah je gledati mimo gori navedenega tudi
na to, da imajo vsaj po 10 siskov; če jih je več, je pa
še boljše.

Prasci pomladanske storitve vzrastejo za ugodnega časa
ter so vsled tega bolj trdni od onih, ki so prišli v jeseni
na svet. Iz rečenega posnamemo nauk, da je odbirati za
pleme pujske pomladanske prasitve. Vendar pa ni puščati
tudi pomladanskih kar po redu za pleme. Tudi izmed teh
je treba odbirati najlepše in najmočnejše. Kteri pa so naj-
jačji ? No o tem nas pouče šegavi pujski sami. Ko jih po¬
staviš po skotitvi pod siske, polaste se najživahnejši in naj¬
močnejši prvih ali srednjih siskov, slabejše pa odrinejo k
zadnjim, ki dajejo malo mleka. Pujski se drže kasneje točno
in redno tistih siskov, iz kterih so prvikrat sesali. Po tem
takem ni težko določiti, ktera praseta so močnejša in trd¬
nejša, ktera pa slabejša.

Za pleme izberi pujske 2. ali 3. storitve, zakaj oni
prve prasitve so nekoliko slabejši in manj vredni. Razun
tega so za razplodbo bolj cenjeni mladiči takih prašič, ki
so sprasile pri vsakem porodu veliko število pujskov, kakor
oni, ki izvirajo od manj plodnih samic.

Dolgo trajajoče sesanje je velike važnosti. Tisti prasci,
ki so dolgo časa pod siski, so trdnejši, močnejši in zdra-
vejši, kakor oni, ki se prehitro odstavijo. Torej naj sesajo
za pleme odbrani pujski vsaj 6—8 tednov. Ko bi se začela
prašiča dojnica bukati (pojati), tedaj morate vsa praseta,
bodisi, da so za pleme odločena ali ne, precej odstaviti, ker
se starkino mleko za časa bukanja tako popači, da utegne
škodovati. V tem slučaju moramo napajati (zalivati) prasce
s kravjim mlekom. (Gitaj v I. knjigi na 84. strani.)

Ali je pametno pujske na piano puščati? Seveda je!
Za pleme odločeni prasci naj skačejo za lepega vremena na
prostem, kajti gibanje v svežem zraku jim utrdi in ojači telo
ter ohranjuje zdravje. No krepko telo in zdravje pa sta
jako važni svojstvi vsakega plemenskega živinčeta.

188

Ko so prasci po 3 mesece stari, naj se ločijo mer-
jaščki od prasičic, in sicer zategadelj, da se ne obudi pre¬
zgodaj plemenska nagnjenost.

3. Merjaščeva zunanjost.

Naši gospodarji greše proti naukom umne živinoreje
mnogo s tem, da puste za pleme tistega merjasca, kteri jim
je ravno pri rokah. Oni se v obče za to prav nič ne zme¬
nijo, je li prašič plemenjak prikupljive in pravilne telesnosti
in dobrih lastnostij, izvira li od dobre pasme ali ne. Tudi
glede njegove starosti si ne napravljajo velikih skrbij. Na
lastna ušesa sem že slišal sledeče besede: „Te-le tri boljše
merjaščke bom prodal, ker moram »odrajtati franke«, a
tega-le četrtega, to-le pokveko, pa bom obdržal za pleme,
ker za kaj drugega ni itak za nič.“ Dokler se nahajajo
tako govoreči posestniki, dotlej bo z napredkom živinoreje
prav slabo.

Zunanjost za pleme sposobnega merjasca mora biti
somerna, lična in prikupljiva, ali moška postava se mora
spoznati že na prvi pogled, to se pravi z drugimi besedami,
samec mora biti čvrstejši od samice. On bodi zastavnega,
močnega, dolgega, okroglega in ličnega telesa in trdnih ko-
stij. Glava naj mu je sicer lahka, toda rilec naj bo po mo-
gočosti širok in obilen, a lici (čeljusti) veliki. Prevelika in
prezarodna glava je zategadelj napačna, ker pomanjša vred¬
nost, in ker podedujejo to napako pujski, zaradi česar se
utegnejo pripetiti sitnosti pri porodu. Ušesa ne smejo biti
predebela in preveč porastena. Oči naj bodo žive in svetle,
zobovje pa bodi trdno in jako. Vrat naj bo kratek in debel,
hrbet pa po mogočosti širok in raven (čim širji in ravnejši,
tem boljše), a križ obilen in ne preveč viseč. Nikoli ne sme
biti zadnji del slabejši od prvega; majhen, preslab, rtast,
oster in močno navpičen (podrt) križ je do skrajnosti ne¬
pravilen. Prsi naj so široke in globoke, rebra pa močno
izbočena. Okrogel trebuh je pravilen, a viseč, kakor tudi
podvezan (podrecan) je nepravilen. Rep bodi kratek in kolo-
barčast. Kako je z nogami? Noge ne smejo biti sicer pre¬
visoke, toda dovolj trdne morajo biti; skočni členi naj bodo
pravilni, a ne pod život zaviti, kajti to je znak bolezni v
kosteh. Na vsem prašiču so stegna zaradi okusnega mesa
najbolj cenjena, zatorej naj bodo ista velika, in čim bolj
mesnata, tem boljša so. Mošnja mora biti velika in vedno

189

nekoliko topla, a nasproti temu naj bodo m6di (kile) trdi
in popolnoma gladki, t. j brez oteklin in ran. Merjasec ne
sme biti slednjič preveč porasten, a tudi preveč gol ne bodi.

Za razplodbo sposoben merjasec mora biti sicer dobro
rejen, toda predebel in premasten ne sme biti, kajti debe¬
lost pospešuje lenost in pomanjšuje rodovitnost. Nasproti
temu pa naj ne bo premedel in preveč mršav. Prašič, ki
je navzlic dobri piči mršav, ni za pleme, ker je bržkone bo¬
lehav, a bolno živinče je malo rodovitno, da, izjemno cel6
popolnoma neplodno.

4. Lastnosti, zdravje in rodovitnost.

Plemenski prašič naj izvira od takšnih starcev, kteri
so bili prav dobri za pleme, in kteri so se hitro razvijali in
brzo debelili.

Preveč lenega merjasca se je zategadelj ogibati, ker je
lenost znak premajhne plemenske moči. Tudi za prediv-
jega se ne bomo odločili. Zakaj prenorosten in predivji ple¬
menski prašič more povzročiti mnogovrstne nesreče; mimo
tega pa se slabo redi, prenese divjost in nagnjenost za po¬
časno debeljenje na mladiče ter je slednjič manj rodoviten
od mirnega. Samec naj bo sicer čil, živ, vesel in poskočen,
ali vendar miren, privajen in ubogljiv.

Dalje je važna zahteva, da merjasec rad, hitro in hlastno
žre, kajti požrešno žrenje je najboljše znamenje zdravja.
Taki ščetinarji, ki pičo le ogledujejo in vohajo, ki rijejo iz
jednega kota v koritu do drugega, ali ki slednjič le prav
po malem žro (nališpavi), niso za pleme. Nikakor pa še ne
zadostuje, da je merjasec sam na sebi zdrav, temveč neob-
hodno potrebno je tudi, da izvira od zdravega pokolenja,
kar se pravi z drugimi besedami, da so bili vsi njegovi
predniki zdravi. Ge ima gospodar na razpolaganje dva jed-
nako lepa prašiča, tedaj se mu je odločiti za onega, ki iz¬
haja od izvrstnih prednikov, a drugega, čegar pokolenje je
neznano, naj odstrani od razplodbe.

Plemenski prašič naj izvira od rodovitnih prednikov.
Ako so mu bili starci zadostno plodoviti, upati je, da bo
zaredil tudi on mnogo potomcev. Ako imam dva, gledd
telesnosti jednako lepa prašiča, odbral bom za pleme onega,
kteri izvira od takšne prašiče, ki je skotila za vsake storitve
veliko število pujskov.

Kako se naj obnaša merjasec pri plemenitvi? Mer-

190

jasec mora biti spreten in naj ima dovolj plemenske moči.
On ne sme biti preveč razdražen, ali tudi ne prenemaren
in prelen. Ko mu pripeljejo prasico, naj ne plodi bkratu,
temveč se naj z njo prej seznani in jo razburi. Prelen, pre¬
debel, preslab in tisti prašič, kteremu plemenska moč že
ugaša, tisti se s samico predolgo časa mudi, in slednjič
še morda ne plemeni. A če tudi plemeni, vendar le iz¬
jemno ubreji; večkrat pa mu preveč razdražena samica tudi
noče mirno stati.

Kedar mora merjasec mnogo ploditi, tedaj mu je pri-
vreči nekoliko žita, da se ohrani močen in čvrst.

5. Merjaščeva starost

Prem l adi samci niso za pleme sposobni, a tudi pre¬
stari ne veljajo za razplodbo. Kajti pri prvih še ni prave
plemenske ognjevitosti, pri starih pa je že pošla. Ge pa ne-
dostaje plemenskega ognja, bode zarodek prav majhen in
slaboten.

Pripuščanje premladih merjaščkov slabi svinjerejo vsega
dotičnega kraja. Samci zaostajajo v rasti in razvijanju ter
se prekmalu obrabijo, t. j. plemenski ogenj jim prezgodaj
ugasne. Tudi vrlin in telesnosti ne izročajo tako gotovo mla¬
dičem, kakor popolnoma dorastli in povsem razviti pleme¬
njaki. Dalje je potomstvo slabotno, bolehavo, kakor pra¬
vijo, „krmežljavo“; zatorej je za debeljenje, kakor tudi za
pleme slabo. Zadnja, ali zelo važna neprilika preranega
pripuščanja pa je okoliščina, da se mnogo vojenih prašič ne
ubreji. To so velike napake, ki izvirajo iz prerane rabe
plemenskega prašiča. Dragi čitatelji, sedaj se pa odločite,
kako boste v prihodnje ravnali.

Tudi prestar merjasec ni za plemenitev velike vred¬
nosti. Ko je dovršil četrto leto, naj se poredi in zakolje.
Zakaj v tem času postane pretežek, prelen, slabo plodi, da,
včasi celo noče plemeniti . 1  Dalje pojema plemenska og¬
njevitost vidoma, rodovitnost se pomanjšuje dan za dnevom,
žival hoče miru in pokoja. Toda še nekaj drugega ne smem
zamolčati. Prestar merjasec postane namreč predivji in pre-
norosten, zategadelj je ljudem in živalim nevaren. Zaradi
tega je torej najumestnejše, da štiriletnega merjasca pore¬
dimo in zakoljemo. Za prodajo sicer ni, kajti noben kupo-

1  Znane so sicer redke izjeme, da je šestletni prašič prav dobro
in tudi plodovito plemenit

191

valeč se menda ne trga za slabo mast in za še slabejše
meso. No za dom pa more precej žaleči. Nekteri posest¬
niki imajo v navadi, da režejo (popravijo) starega merjasca,
predno ga začnejo debeliti. Jaz odsvetujem vsakemu, da ne
kopi preveč starega, recimo štiriletnega prašiča, ker mu
utegne poginiti.

Kdaj smejo začeti prašiči plemeniti? Naši deželski mer¬
jasci so za pleme še le tačas zreli, ko so 12—14 mesecev
stari. Predno ne dovršijo 12 mesecev, ne smejo se na no¬
ben način pripuščati. Za pleme se naj rabijo cela 3 leta,
t. j. do dovršenega 4. leta svoje starosti. Nasprotno pa se
naj začno pripuščati prašiči rano godnih pasem, kakor na
pr. angleški, že v 9. ali 10., izjemno (mali angleški) tudi v
8. mesecu. Te stavke naj prečita vsak gospodar in vsaka
gospodinja vsaj petkrat zaporedoma ter si jih naj tudi prav
dobro zapomni in se ravna po njih.

6. Kako je zaslužiti 10.000 kron?

Od vrlo dobre pasme izvirajoč, primerno star in do¬
volj rodoviten merjasec, ki je razun tega tudi lepe zuna¬
njosti in dobrih svojstev, je podlaga uspešnemu napredo¬
vanju dobičkonosne svinjereje. Za pleme vrlo dober prašič
je jako velike, da, skoro bi rekel, neprecenljive vrednosti.
Da sem resnico govoril, skušal bom dokazati v sledečih
stavkih.

Dragi čitatelj! Ako te je volja, podaj se v duhu z
menoj v slovensko vas, imenujva jo Bistrico. Kaj vidiva
tukaj ? Lepe, bele in snažne, dasi tudi ne velike hiše. Kme¬
tijsko orodje je lično uravnano v lopah in pod kozolci;
vsaka stvar je na svojem mestu. Gnojnica se ne preceja
po potih in po kolovozih, temveč se odteka v obzidane jame.
No kaj pa je to? Vaški pastir trobi v rog, goveda proti
domu goneč. Le poglej to lepo, snažno, dobro rejeno in
veliko goved. Kakor naju vse spominja, dospela sva v vas,
v kteri prebivajo v gospodarstvu umni, izkušeni in napredni
posestniki. Ozriva se nekoliko po svinjakih. Svinjaki so
pravilno zgrajeni, čedni in zdravi. Najbolj pa naju iznena-
dijo lepi, debeli in čedni prašiči, ki se zarivajo v snažno
nasteljo. Kakor nama je povedal prijazni gospodar, kte-
rega sva najprej srečala, rede v bistriški vasici 50 plemen¬
skih prašič. Za omenjeno število samic imajo izvrstnega,
veliki angleški pasmini pripadajočega merjasca, kterega so

192

si omislili zajedno vsi vaščanje po posredovanju c. kr. kme¬
tijske družbe za 150 kron. Prašič je dovolj rodoviten, lepe
telesnosti in slednjič zelo dober za užitek. Kakor nama je
povedal posestnik, pri kterem je napiči, ub rej il je merjasec
vseh 50 svinj, niti jedna ni ostala jalova. Dalje nama je
omenil, da je skotila lanskega leta vsaka samica poprečno
7 pujskov, torej so priredili vsi vaščanje 350 prascev.

Zdaj me pa sprejmi, ljubi rojak, v Staro selo. Precej
pri prvi hiši si začel vihati nos nekako čudno. Kaj ti je
vendar? Gnojnica ti menda smrdi, ki se pretaka po vseh
potih in po vseh kolesnicah. V hišo si seveda ne upaš,
ker se ti zdi že od zunaj nečedna, nesnažna in zanemar¬
jena. Br! to mora biti smradu, da je kaj! Le poglej, tam-le
pod kapom leži plug, zraven njega počiva brana, na tnalu
je sekira, po vrtih se močijo vozovi, da, še celo konjskih
komatov niso spravili ti nemarneži pod streho. Oglejva si
živino. Goveda so majhna in mršava; na vsakem komadu
se nahaja vsaj po 1 kilogram prisušenega blata. Dalje so
konji blatni, prašni, mršavi, zares pokveke v besede pravem
pomenu. Svinje se valjajo po blatu in po lužah, da, težko
je razločiti, so li belih ali črnih ščetin. Staroselčani imajo
baje 50 plemenskih prašič in malovrednega, skoro smeva
reči, za pleme nesposobnega merjasca. Zvedela sva, da je
bilo lanskega leta v Starem selu 10 prašič jalovih, od ostalih
40 samic pa je skotila vsaka poprečno 5 praset. Po tem
takem so priredili Staroselčani samo 200 pujskov, t. j. 150
manj od Bistričanov. Če računiva vsako prase precej po
odstavi samo 6 kron, so Bistričanje že za 900 kron na bolj¬
šem. Dalje so jednoletni, bistriški požlahtnjeni prašiči —
malo računjeno — po komadu za 30 kron boljši od staro¬
selskih, kar znaša pri 200 svinjah 6000 kron. Zdaj morava
premeriti tudi škodo, ki je nastala vsled tega, da so vzre¬
dili Staroselčani 150 svinj manj kakor Bistričanje. Preso¬
diva to škodo prav nizko — samo 4000 kron. No zdaj sva
dospela do zaključka, da je bistriški merjasec samo v jed-
nem letu 900 + 6000 + 4000 = 10.900 kron več vreden ka¬
kor staroselski. Odbijva za umnejšo strežbo in za boljšo
pičo precejšnjo svoto, reciva 900 kron. Ali navzlic temu so
priredili umni Bistričanje v jednem letu pri svinjereji 10.000
kron, t. j. 5 tisoč goldinarjev več, nego starokopitni in ne¬
razumni Staroselčani.

Častiti rojak! Zdaj se vrni zopet domu in premiš¬
ljuj nekoliko o tem, kar sva videla, in o čemur sva se raz-

193

govarjala. Kako je s svinjerejo v tvoji domači vasi? Ali
so podobni tvoji sosedje Bistričanom, ali Staroselčanom ?
No upajva, da postanejo odslej Bistričanje, ako so bili morda
doslej Staroseleani!

Opomba. Recimo za vzgled, da je vreden vsak dorastli,
od angleškega merjasca izvirajoči prašič — odbivši vse
stroške — samo 20 kron več od navadnega deželskega. Po
tem takem bi si priredilo naše avstrijsko-ogersko cesarstvo, ki
šteje okoli 9 milijonov ščetincev, s samimi požlahtnjenimi
svinjami 180 milijonov kron več, kakor si priredi z dežel¬
skimi. Koliko od te svote bi odpadlo na slovenske dežele?
Vse slovenske pokrajine skupaj imajo blizu 450.000 prašičev;
torej bi si mogli prirediti Slovenci v kratkem času 450.000 X
20 = 9,000.000 kron, t. j.4 J / 2  milijona gold. več, kakor doslej.

7. Plemenska prašiča.

Slovenski gospodar! Skoro do dobra sem prepričan,
da si bil dosihdob pri odbiranju svinj za pleme prepovršen.
Pa kaj prepovršen! Kar naravnost mi priznaj, da nisi ple¬
menskih samic nikoli izbiral, temveč da si spuščal po raz-
plodbi, kar si baš imel. Da, tako je bilo. In baš zaradi
svoje nevednosti — reciva, da je tudi nekoliko nemarnosti
vmes — ne moreš si nič prigospodariti, da, še celd za sproti
ti včasi primanjkuje. • Da boš odslej pravilneje ravnal, in
da boš pri svinjah več priredil, povedati ti hočem v tem
oziru najvažnejša navodila.

Kakšnega telesa bodi plemenska svinja? Zunanjost za
plemenitev dobre prašiče bodi taka-le: Glava bodi lahka in
lična, rilec nekoliko ožji od merjaščevega. Pogled bodi živ,
vesel in miren, nikoli pa ne divji. Samičin vrat mora biti
nekoliko daljši nego samčev. Gok bodi dolg in obilen, oso-
bito trebuh mora biti zategadelj velik, da ne primanj¬
kuje mladičem prostora. Dalje se zahteva, da je zadnji
del telesa, osobito križ, prostoren, obilen in širok, kajti to
je poroštvo, da bo prašiča lahko skotila. Prsi morajo
biti velike in široke, a hrbet bodi po mogočosti raven.
Jako cenjene so nizke, ali vendar dovolj trdne in močne
noge, ktere so v stanu nositi precejšnjo težo breje prašiče.
Zadnji nogi bodita daleč vsaksebi stoječi, ker to nam kaže,
da ima samica veliko medenico, in da je dovolj rodovitna.
Prašiči redkih ščetin se hitreje debelijo, nego oni, ki so
močno porasteni. Po tem takem je odbirati za pleme pra-

Umna živinoreja II. 13

194

sico redkih ščetin, ker v tem slučaju se je nadejati, da bo
zarod dober za pitanje. — Če imaš na razpolaganje dve
prašiči, odloči za pleme tisto, ki je nežnejšega, t. j. ženskega
telesa. Samice ženske zunanjosti so namreč sposobnejše za
razplodbo, nego one, ktere so močno zarodnega, zavalje¬
nega, merjascu sličnega života. Zakaj? Zato, ker so bolj
plodne, ker rode krepkejše pujske, in ker imajo slednjič več
mleka, nego one prezarodnega čoka. Nikakor pa ne smeš
misliti, da bodi plemenska žival šibka, slabotna in pre¬
drobnih kostij. Tega nisem trdil, kajti takšna telesnost bi
bila napačna.

Predno si izbereš svinjo za pleme, prepričaj se na¬
tanko, ali rada žre ali ne. Tista, ki je jako ješča in je tudi
s slabejšo klajo zadovoljna, tista je za pleme velike vrednosti.
Nasprotno pa je ona, ki pičo le voha in jo poriva iz jed-
nega kota v drugega, ali ki le prav malo žre, nališpava ali
celo bolehava. Zatorej proč z neješčo prasico, ker ni pri¬
kladna za pleme. Nadalje odstrani od razplodbe tiste svinje,
ki so po prvi storitvi za pujske premalo skrbele, ki so jih
grizle, ali ki so imele pri prvi in drugi skotitvi premalo
mladičev. Razun tega ne smeš pripuščati take prašiče, ktera
je — navzlic odstranitvi trebila in mrtvih pujskov — po¬
žrla svoje žive prasce. Zakaj pa ne? Zategadelj, ker seta
napaka ne le ponavlja, ampak ker jo podedujejo tudi po¬
tomci ženskega spola.

Kaj je storiti s svinjo, ktera ima premalo mleka? Če
ima prašiča navzlic dobri piči po prvem porodu tako malo
mleka, da ne more pujskov dobro prehraniti, odstrani jo od
daljne plemenitve, ker je preslaba rednica. Njena narava
je namreč taka, da obrne skoro vso klajo v meso in mast,
za mleko pa ostane premalo hraniva. Res je sicer, da se
po drugi skotitvi mleko običajno nekoliko pomnoži, ali ven¬
dar se ni popolnoma zanašati na to.

Kako je s številom siskov? Na število prasičinih si-
skov ti je skrbno paziti. Čim več jih našteješ, tem sposob¬
nejša je dotična svinja za pleme. Marsiktere samice imajo
12—14 siskov, in baš take svinje kaže odbirati za rejo.
Zakaj živinorejske izkušnje uče, da so prašiče tem rodovit-
nejše, čim več siskov imajo. Toda paziti moraš, da se pri
siskih ne goljufaš. Svinje imajo namreč včasi mnogo siskov
po številu, ali v resnici jih je vendar manj. Kako zopet to,
vprašaš me začudjen? — Zadnji siski so sem ter tja jako
majhni in zaprti (luknjice so zarastle), torej ne more teči

195

mleko skoz nje. To so takozvani slepi ali gluhi siski, ki so
za dojenje brez vrednosti. Nikar ne plodi svinj, ktere imajo
manj od deset pravih siskov, zakaj lahko se primeri, da se
skoti več pujsetov, in v tem slučaju ne bi dobilo vsako svo¬
jega hranilnega studenca. Nasprotno pa tudi ne cenijo prašič,
ktere imajo nad 14 siskov. Zakaj ne? Zategadelj, ker se
mleko preveč razteče, in ker se skoti le izjemno toliko šte¬
vilo prascev.

Kedar prašiča ne doji, morajo biti siski mehki, voljni
in majhni, a za dojenja naj bodo obilni, veliki, čvrsti in
napeti. Tiste samice, ktera ima po sprasitvi prav majhne siske,
ne kaže na novo pripuščati, ker je premalo mlečna, in ker
zategadelj mladiče preslabo redi.

8. Kdaj se sme svinja pripuščati?

Naše deželske, polagoma se razvijajoče svinje smemo
še le tedaj pripuščati, ko so 12—14 mesecev stare. Ko bi
jih prej vodili, oslabili in pokvarili bi si domačo svinje-
rejo. Kakšne posledice ima prerano pripuščanje? Prašiča
zastane v rasti in razvijanju. Kako pa more vendar prasi-
čica sama rasti in še celo kopico pujskov prehraniti; to je
popolnoma nemogoče, čeprav bi se najtečneje krmila.
Dalje so od premlade svinje rojeni pujski slabotni, za pi¬
tanje, kakor tudi za pleme malo sposobni.

Čiste angleške, kakor tudi z angleškimi merjasci po-
žlahtnjene svinje se hitreje razvijajo in torej tudi prej do¬
rastejo kakor pokrajinske. No ker prej dorastejo, zatega¬
delj se naj tudi prej pripuščajo. Angleške samice se smejo
voditi, ko dovršijo 9 ali 10 mesecev. Kdor pa redi z an¬
gleškimi merjasci zboljšane svinje, naj jih pripušča tačas, ko
so 10—11 mesecev stare.

Koliko časa smemo rabiti svinje za pleme ? Umni ži¬
vinorejci pripuščajo prašiče 3, da, celo 4 leta, t. j. tako dolgo,
dokler niso 4—5 let stare. No dalje jih ni umestno držati,
ker postanejo na starost premalo plodne, in ker so poznejši
pujski premalo krepki in čvrsti. Razun tega pa nam je
znano še nekaj, kar govori zoper plemenitev preveč starih
samic. V starosti se namreč mleko suši, in slednjič je meso
prestarih ščetinarjev trdo, žilavo in neokusno. Le posebno
izvrstne plodnice smemo pripuščati še v 6. letu, ker tu nam
je gledati na to, da priredimo čim več dobrega naraščaja,
a starkino meso ne pride toliko v poštev.

13 *

196

Na tem mestu ne smem zamolčati neke jako škodljive
in neumestne razvade, ktera je med našim ljudstvom močno
ukoreninjena. Večina gospodarjev pušča svinje samo en¬
krat pod merjasca, toda že po prvi storitvi jih začno debe¬
liti in jih kasneje zakoljejo. Tako počenjanje je povsem na¬
pačno in napredku svinjereje močno kvarno. Zakaj neki?
Zato, ker so prasci prvega poroda slabši in boleznim bolj
podvrženi, kakor oni druge, tretje in četrte skotitve. Kdor
torej svojo prasico po prvi storitvi zakolje, tisti je prisiljen
odbrati njene slabotne pujske za pleme. Ako postopa za¬
poredoma tako nepravilno, poslabšujejo se mu prašiči od
kolena do kolena in slednjič tako obnemorejo, da niso za
pleme prav za nič. Da se izogneš takim in jednakim ži¬
vinorejskim neprilikam, odberi si najsposobnejšo svinjo in
jo imej cela tri leta za pleme.

9. Koliko pujskov sprasi svinja?

Takšna samica je za pleme jako dobra, ki skoti mnogo
mladičev in ima za vse dovolj mleka. Ona prašiča pa, ki
vrže prvič samo 3 — 4 pujske in med temi še celo ktero
mrtvo, je za rejo malo prida.

Svinje podedujejo večjo ali manjšo rodovitnost od
svojih starcev. Ce so bili predniki jako rodovitni, bodo
bržkone tudi mladiči močno plodni. Zaradi tega je umestno
in priporočljivo, da se prepričamo po mogočosti o plodnosti
prednikov, predno se odločimo za to ali za drugo plemensko
svinjo. Vzemimo za vzgled td-le: Sosedu Dolinarju sta se
sprasili dve svinji; prva je skotila 5, druga pa 9 pujskov.
Ker so njegovi ščetinci prav lepi, dobri in z angleškimi po-
žlahtnjeni, kupili bomo od njega jedno prasičico za pleme.
A ktero si naj izberemo? Najlepšo in najprikladnejšo od
one samice, ki je skotila 9 pujskov. — Včasi se skoti sa¬
mička, ki poraja veliko število prascev navzlic temu, da so
tudi bili njeni starci le malo rodovitni. To so izjeme, ki
se dogajajo iz doslej neznanih vzrokov. Znani so mi slu¬
čaji, da je skotila prašiča 14 — 16 ali še več pujskov. 1

Živinorejske izkušnje učč, da je plemenska svinja tem
rodovitnejša, čim več siskov ima. Ko bi se slučajno pri¬
petilo, da skoti prašiča več pujskov, kakor ima siskov, tedaj

1  Ker nam zarodi izvenredno rodovitna plodnica v kratkem času
mnogo svinj, zaradi tega je ne smemo hitro zaklati, temveč obdržimo jo
za pleme 3, da, izjemno ce!6 4 leta.

197

je napajati presežno število mladičev s kravjim mlekom
(glej v I. knjigi na 84. strani), ali pa jih je dejati pod
drugo samico. No pri tem je gledati na to, da jih pusti
mačeha sesati. Da se to doseže, je neobhodno potrebno,
da sta porodili obe svinji ob prilično jednakem času, re¬
cimo, vsaj v šestih dneh jedna za drugo. Dalje je treba na¬
mazati podložene, kakor tudi lastne mačehine pujske po
vsem životu z žganjem, a prašiči je vdrgati žganja po glavi
in po vratu. Nasprotno pa priporočajo nekteri svinjerejci,
da je namazati samo tuje, t. j. podložene pujske s kisom
(jesihom), kar baje popolnoma zadostuje. V ostalem pa se
naj brezsisne živalice odstranijo (uničijo), ako jih ni moči
na noben način odrediti; kajti bolj gospodarstveno je, da se
odredi manj, toda krepkih, kakor pa več slabih svinj.

Izkušnje govore, da skote sa m ice velikih pasem več
prascev, 1  nego one majhnih. Iz tega sledi nauk, da je bolj
gospodarstveno rediti velike prašiče, kakor pa male. Ve¬
likim pasmam pripadajoče svinje skote poprečno 9, srednje
7, a samice majhnih pasem vržejo počrez 6 pujskov. Na¬
vedene številke niso sicer popolnoma zanesljive, toda vendar
prilično resnične. Naposled moram naglašati, da vrže svinja
pri prvi storitvi malo pujskov, in da se število mladičev pri
drugi, tretji itd. prasitvi zdatno poveča.

10. Za koliko samic je držati merjasca?

V nekterih krajih je udomačena navada, da pripuščajo
svinje samo nekoliko mesecev, in sicer jih vodijo v početku
zime. Kjer tako postopajo, tam je določiti jednemu mer¬
jascu 30—35, k večjemu 40 samic. Marsikteremu svinje-
rejcu se bo zdelo menda to število premajhno; toda ako
premisli, da se ne ubrejijo vse vojene prašiče prvikrat, tem¬
več da jih priženejo mnogo tudi drugikrat, prepričal se bo,
da je jednemu samcu dovolj 40 samic. Sevčda je stvar
drugačna, če traja pripuščanje vse leto. V tem slučaju smemo
računati na jednega merjasca 70 — 80, da, še celd več samic.

Svinje se ubrejijo najbolj gotovo, če plodi prašič vsak
dan samo po enkrat, in če ima sem ter tja kakšen prost
dan za pokoj. Kedar se buka hkratu več prašič, tedaj sme
plemeniti dvakrat na dan, in sicer le v daljših presledkih,
t. j. zjutraj in zvečer. Ali to se ne sme ponavljati zapore-

1  Poznal sem svinjo, ki je skotila jednega leta v dveh porodih 40
pujskov; sevbda so bili nekteri mrtvorojenci vmes.

198

doma več dnij, ker sicer se plemenska ognjevitost prehitro
porabi. Zel6 neumestno ravnajo oni posestniki, ki pripu¬
ščajo merjasca tolikokrat, kolikor svinj se prižene, bodisi na
dan tudi petkrat. Tako ravnajoči svinjerejec goljufa samega
sebe, kakor tudi svoje sosede. To nedopustno, negospodar-
stveno in neživinorejsko počenjanje povzroči, da se samec
pokvari, in da zapravi pred časom vso plemensko ognjevi¬
tost. Toda navedena škoda ni osamljena; kajti mnogo vo-
jenih prašič ostane jalovih, dočim skote one, ki so se ubre-
jile, malovredne in slabotne pujske.

II. Bukanje.

Svinjski spolni nagon imenujemo bulcanje.

Znaki bukanja so sledeči: Bukava svinja je močno
nemirna, često kruli ter skače na ostale ščetince. Dalje prav
malo je (žre); v 12—16 urah po začetku so znamenja bu¬
kanja največja in najočividnejša, in v tem času ne mara
prav nič žreti. Iz gobca se ji izcejajo sline in pene. Spo¬
lovila ji nekoliko zatečejo in postanejo rudeča. To so na¬
vadna znamenja bukanja. Drugikrat pa opažamo razun gori
navedenih znamenj tudi nekako divjost. Sem ter tja je svinja
tako norostna in tako divja, da se je bati nesreč; osobito
utegne v svoji divjosti napasti otroke, kar se je že večkrat
zgodilo. Ako je v svinjaku zaprta, grize vrata, korito, ali
kar ji pride pod zobe, a na prostem se ponaša, kakor da
je podivjala. Sem ter tja jo popusti divjost. V tem tre¬
nutku pobesi glavo k tlom ter posluša, od ktere strani se
približuje merjasec.

Plemenite, kakor tudi one svinje, ki se drže leto in
dan v svinjaku, bukajo se prav po tihem in komaj zapaz-
ljivo. Prašiče so namreč samo nekoliko nemirne, nočejo
dobro žreti, spolovila se porudečijo in zatečejo, v gobcu se
opaža slednjič malo pen. Pri onih svinjah pa, ki se pasejo
na prostem, so znamenja bukanja velika in lahko razločljiva.
Tudi deželske svinje se bolj zapazljivo bukajo kakor žlahtne.

Kdaj se začno in kako dolgo se svinje bukajo ? Mlade
prasičice se počnč pojati, ko dovrše 5 — 6 mesecev. Cim
tečneje se krmijo, tem prej se pojavi spolni nagon. Da se
bukanje prerano ne pokaže, treba je ločiti tri- do štirime¬
sečne merjaščke od prasičic. Svinja se buka 30—40 ur, le
izjemno 2 — 3 dni. Po prasitvi se ne buka običajno tako
dolgo, dokler so prasci pod njo. Nekoliko dnij po odstavi

199

pa se prikaže prav gotovo spolni nagon. No ako se ni
prašiča pripustila, ali pa če se ni ubrejila, ponavlja se bu-
kanje v 3—4 tednih, a izjemno tudi v 14 dneh. Ako se je
več bukanj zanemarilo, takrat postaja čas med posameznimi
pojatvami vedno kračji, da, naposled bukanje popolnoma
izgine.

Divje svinje se bukajo meseca listopada, a naše do¬
mače, v svinjakih držane, izpremenile so se tako, da se po-
jajo vsak letni čas. In to je gospodarju baš prav, ker si
more stvar tako urediti, da dobi mlade pujske, kedar sam
hoče. Ako mu ni vreme ugodno, ako bi imel rad mladiče
baš o določenem času, takrat izpusti jedno ali še več bu¬
kanj. Sploh pa si naj uravna svinjerejec pripust tako, da
pridejo pujski o gorkejšem letnem času na svet, kar je za
ohranjenje bodisi starkinega, kakor tudi mladičevega zdravja
najumestnejše. Pozno v jeseni ali po zimi vrženi pujski so
namreč malovredni ter se le prav težko odrede — veliko
truda, a malo plačila. Tiste domače svinje, ki so leto in
dan na paši, so podobne gledč bukanja svojim divjim pred¬
nicam, kajti tudi one se pojajo navadno le v jeseni. Na¬
sprotno pa se bukajo one prašiče, ki se hranijo v svinjakih,
po dvakrat na leto. Svinjerejec more dobiti po tem takem
od jedne prašiče dvakrat na leto mlade prasce. Ge se ravna
po navodilih narave ter pripušča svinjo pozno v jeseni, re¬
cimo meseca grudna, dobi prve pujske meseca mal. travna.
Drugikrat pa naj vodi samico začetkom rožnika, da se skote
pujseta začetkom vinotoka, tako da do prihodnje zime že
nekoliko porastejo in se tudi malo utrdijo. No izjemno se celo
dogodi, da stori svinja v 2 letih petkrat. To je pa le tačas
mogoče, ako se prav dobro krmi, ako pujski kmalu po pra-
sitvi poginejo, in ako se naposled jako rano odstavljajo. Ali
te navade se ne bomo poprijeli. Zakaj petkratna storitev
v dveh letih ni samo prasicam, ampak tudi pujskom kvarna.
Nasproti temu pa je dvakratna prasitev v jednem letu po¬
vsem pravilna in prav nič škodljiva.

Pripeti se, da se nočejo svinje dolgo časa bukati. Več¬
kraten vzrok temu je prevelika debelost; v tem slučaju je
pokladati slabejše piče. Ge so pa samice močno mršave,
treba jih je tečneje hraniti, osobito jim je primešavati med
klajo ovsene ali ječmenove moke, stolčenih konopelj, lanu
ter nekoliko soli. Umestno je tudi, da se spuste v bližino
merjasca, ali da se zaprb zajedno z onimi svinjami, ki se
baš bukajo.

200

12. Plemenitev.

Kdaj je gnati prasico k merjascu? Tačas, kedar se v
resnici buka. Najpripravnejša doba za plemenitev je 15—20
ur po začetku bukanja, in to zaradi tega, ker je v tem času
ubrejenje najgotovejše. Ge se opazijo na prašiči zvečer prva
znamenja pojatve, voditi jo je drugi dan predpoldnem k
merjascu. V začetku in na koncu bukanja je oploditev
precej dvomljiva.

Napačno ravnajo one gospodinje, ki vodijo prašiče
tedaj pod merjasca, kedar opazijo samo jedno, bodisi tudi
najmanjše znamenje bukanja. Zakaj je to kvarno? Zato,
ker se samice ne oplodijo, in ker se merjasec prav po ne¬
potrebnem slabi. Ako se prižene mnogo takih svinj, ki se
ne bukajo, izgubi prašič sčasoma vse veselje, kakor pravijo,
„korajžo“, postane pri plemenitvi plašljiv in strahopeten, kar
utegne imeti za daljno piemenjenje slabe posledice. Ge se
to večkrat dogaja, more se merjasec slednjič tako popačiti,
da noče ali da ne more nič več plemeniti. Osobito mladih,
nenavajenih merjascev ne smemo spuščati k takim svinjam,
ki se premalo bukajo, ali ki so plašljive in boječe. Ge se
samica ne buka, beži pred merjascem ter močno cvili, ka¬
kor pravijo: „dere se*. Ali vendar moram omeniti, da se
ponašajo mlade svinje (ktere prvič vodimo) navzlic temu
boječe in plašljivo, čeprav se močno bukajo. Starejše svinje
so mirnejše in stoje, „kakor bi jih vkopal*.

Kje se naj izvršuje pripust ? Samca in samico je za¬
preti v ograjen in samoten svinjski vrt, ali pa v svinjak.

Sposoben in močen merjasec skače dobro in pravilno
ter ubreji večinoma že na prvi mah. Slaboten pa plemeni
počasi, in posledica temu je — jalova samica. Mladi samci
so preživi, a stari preveč leni in pretežki, oboji pa imajo to
napako, da le redkokrat ubrejijo. Ge noče merjasec plo¬
diti, ali če plemeni in vendar v dveh zaporednih bukanjih
ne oplodi, tačas je najboljše, da se žene samica k drugemu
samcu. Kolikokrat sme prašič za jednega bukanja pleme¬
niti svinjo? Trden, iskren in popolnoma zdrav samec ple¬
meni večkrat jedno samico dvakrat zaporedoma, čemur se
ona ne brani, če sta bukanje in spolni nagon zelo velika.
Zdaj nastane vprašanje, je li tako zaporedno piemenjenje
dopustno ali ne? Z jedne strani smemo to sicer odobra¬
vati, toda drugi razlogi govore proti dvakratnemu, zapored¬
nemu plemenjenju. Neovržne živinorejske izkušnje so namreč

201

potrdile, da se sprasi tem več pujskov, čim večkrat mer¬
jasec plodi; to je solnčnata stran zaporednega brejenja.
Ali temu nasproti je premisliti, da je merjasec pri drugem
skoku malo ne popolnoma neplodovit. Po tem takem ne
kaže pripuščati samca dvakrat zaporedoma, ker je drugi
skok brezuspešen, in ker škoduje daljni plemenski ognjevi¬
tosti. Ali nekaj drugega bi ne bilo ravno napačno, in to
je, da plemenita pojavo svinjo dva merjasca zaporedoma. 1
Nekemu posestniku na Spodnjem Avstrijskem sem svetoval,
naj pušča k svinjam po dva merjasca. Poskušnja ni bila
slaba. Jedna prašiča je-vrgla namreč 9, druga 11, a tretja
celd 12 pujskov.

Kaj je storiti z merjascem po pripustu? Precej po
plemenitvi je zapreti prašiča za nekoliko časa v svinjak.
S tem se namreč doseže, da je samec mirnejši, pokornejši
in manj norosten. Ko se je navadil na določen red, gre
precej po skoku kar sam od sebe v svinjak. To priporo-
čevanje se bo zdelo morda komu smešno, ali vendar je
umestno in popolnoma resnično.

Včasi se pripeti, da pricurlja prvič plemenečemu mer¬
jascu po skoku nekoliko kapljic krvi iz žile, česar se ljudje
močno ustrašijo. Vzrok temu, rodovitnosti prav nič kvar¬
nemu krvavljenju je slučajnost, da poči v scalni cevi vsled
prevelike ognjevitosti mala krvna žilica. V takih slučajih je
izpirati spolovilo s hladno vodo, in v dveh dneh je zopet
vse v redu.

Dan pripusta si zapiši, da moreš preračuniti čas pra-
sitve; kajti neobhodno potrebno je, da se storitev nadzo¬
ruje, ker sicer bi utegnila prašiča svoje lastne mladiče po¬
žreti. (Čitaj v „Dom. Živinozdravniku" stran 76.)

Da boste znali preračuniti čas prasitve, potrebno je,
da povem:

13. Koliko časa svinja nosi?

Na to vprašanje sledeči odgovor: Prašiča nosi 3 me¬
sece, 3 tedne in 3 dni, ali natančneje 115 dnij. Sevčda so
znane tudi izjeme, ktere hočem v kratkem navesti. Večina
svinj se sprasi med 112. in 119. dnevom po pripustu, torej
ima naše ljudstvo, govoreč, da traja brejost 16—17 tednov,
popolnoma prav. Najkračji doslej znani čas brejosti je
znašal 104, najdaljši pa 132 dnij.

1  V govedo- in konjereji je to škodljivo, toda v svinjereji koristno.

202

Brejo prasico spoznamo po sledečih znamenjih: Če je
postala samica breja, prestane bukanje. Svinja postane
mirnejša in previdnejša; ona ne drvi z ostalimi ščetinci,
temveč se jih ogiblje, kolikor le mogoče. Sprasna svinja
hodi najrajši sama, a tudi v svinjaku se vleže najrajši v
svoj kot, ako je zaprta slučajno z ostalimi ščetinarji. Razun
tega žre izvenredno mnogo; v klaji ni izbirčna, temveč jč
vse poprek, tudi tako pičo, ktero je prej zametovala, skratka,
ona postane zeld ješča. Zakaj vendar toliko žre ? Zato, ker
mora sama sebe preživiti, a razun tega mora skrbeti za celo
kopico mladičev, kteri potrebujejo precej hraniva. Iz reče¬
nega izprevidite lahko, da je škodljivo, ako sprasno svinjo
premalo tečno in preslabo krmimo. Ali tudi preveč tečna
klaja, ki žene le na meso in na mast, ni na mestu. Zakaj
izkušnje uče, da rodijo predebele samice slabotne pujske,
in da imajo premalo mleka, ker obrnejo večji del pojedene
piče v napravo mesa in sala.

Trebuh se začne v drugi polovici brejosti prav zdatno
povečavati, osobito spodnji trebušni del postane izvenredno
obilen in visi blizu od tal. Siski zabreknejo, t. j. postanejo
precej veliki. Nekoliko dnij pred prasitvijo se napolnijo
siski z mlekom; če stisneš bradavico, pricurlja mleko na
dan. Spolovila se povečajo in zatečejo. Prašiča je od dneva
do dneva nemirnejša, grokoče in težko diha, koplje slamo
na kopico ter se pogosto vlega in zopet vstaja. Zdaj je na¬
stopil čas, da gre dekla v svinjak, in da nadzoruje prasitev.

14. 0 razplodnem načinu v svinjereji.

Večkrat sem že slišal tarnati: „Pri svinjah pa res ni

sreče. Človek se muči in trudi, a nazadnje vendar nič ne
priredi. Moji ščetinci so bili sicer s početka izvrstni. Bili
so zadostno rodovitni, lepe zunanjosti in slednjič so se do¬
volj hitro debelili. Toda v treh letih so se popolnoma iz-
premenili. Postali so majhni, tanki, slabi, prefinokoščnati,
skratka, vse telo je postalo prenežno in prešibko. Prašiče
mi skotč po 2, B, k večjemu 4 pujske, ali pa se celo ne
ubrejijo. Najbolj me pa še togoti to, da sem kupil ple¬
menske prašiče za drag denar po nagovoru in vsled posre¬
dovanja kmetijske družbe. Jaz ne razumem, zakaj pripo¬
roča družba tako pasmo (sorto), ktera ni za naše kraje prav
za nič. Človeku res ne kaže nič drugega, kakor s tistimi

203

potegniti, ki pravijo, da »gospoda« ne ve in ne zna, kaj je
kmetu dobro in koristno. “

Le počasi, prijatelj, nikar se prenagliti! Samo neko¬
liko potrpljenja, morda bodeva to zadevo skupno razvozlala.
Bodi prepričan, da ti je c. kr. kmetijska družba tako gotovo
priskrbela izvrstno svinjsko pasmo, kakor sigurno si se ti pre¬
grešil, ker si jo, sicer nevedoma, po krivem obrekoval. Da
so se tvoje svinje v treh letih tako izprevrgle, temu si brž¬
kone sam kriv. Morda jih napačno vzrejaš, ali jih menda
preslabo krmiš, premalokdaj čediš, morda imaš nepripravne
in nezdrave svinjake.

Na take in jednake ugovore mi utegneš odgovoriti:
„Vse to je pri meni v najlepšem redu. Pica je dobra in
zadostna, svinjaki so pravilni in zdravi, a tudi na snago
gledam, kolikor mi je le mogoče. 1 '

Dobro, to je prav! Ali midva vendar nisva še gotova.
Kakor sem se prepričal, znaš ti sicer svinje gleštati in jih
umno držati, ali meni se zdi, da razumeš premalo o pleme-
nitvi ali razplodbi. Ti si pokvaril svoje prašiče menda iz
tega vzroka, ker si jih plemeni! v sorodstvu. Samca si
spuščal namreč k samičici, ktero je on sam zaplodil; za staro
svinjo si odločil merjaščka, kterega je sama skotila; ple-
menjl si samce in samičice jedne in tiste skotitve, skratka,
vse tvoje svinje so v najbližjem krvnem sorodstvu.

„To je resnica, tako sem ravnal," pritrdiš mi na moja
razlaganja. In glej, baš plemenitev v sorodstvu je tista ve¬
lika napaka, zaradi ktere so se tvoji prašiči oslabili in
popačili.

Omeniti mi je torej nekoliko o sorodni plemenitvi v obče.
Sorodna, osobito krvnosorodna reja pohabi v nekolikih letih
vse svinje posameznega gospodarja, da, pohabi vso svinjsko
čredo vse vasi. Kako vendar to P Prav lahko! Jeden go¬
spodar redi merjasca, a vsi drugi vaščanje vodijo k njemu
svoje samice. Ko postane prašič že prestar, ali ko ga za¬
koljejo, odbero za pleme njegovega mladiča, vnuka ali pra¬
vnuka; tako se zgodi, da so si v kratkem času vse vaške
svinje po krvi sorodne. In baš plemenitev v sorodstvu,
osobito v krvnem sorodstvu, je za svinjerejo jako nevarna;
krvna razplodba ne škoduje nobeni drugi domači živali
toliko, kakor svinjskemu rodu. Svinje se zvržejo vsled krvno-
sorodne plemenitve že v tretjem, ali če ne v tretjem, pa
prav gotovo v četrtem kolenu. Kakšni so nasledki sorodne
plemenitve ? Rodilna moč se od kolena do kolena pomanj-

204

suje in naposled ugasne popolnoma. Svinje 3. ali 4. ko¬
lena po uvedbi sorodne plemenitve skote le prav majhno
število pujskov, dočim se one poznejših kolen niti ne ubre-
jijo. Zakaj vendar ne? Zato, ker so samčeva in samičina
spolovila, oziroma rodila tako izpremenjena, da se ne mo¬
rejo oploditi. One prašiče, ki so postale breje, zvržejo kaj
često ter imajo razun tega še premalo mleka. Dalje po¬
vzroči sorodna razplodba, da postaja naraščaj od kolena do
kolena daljšega in drobnejšega vratu, tanke kože ter finih
in skoro prozornih ušes. Pujski pridejo tako slabotni na
svet, da večkrat zbole, ali celo poginejo. Oni so na videz
sicer dobro rejeni in lepi, toda ldaverni, leni, sploh nimajo
pravega životnega ognja. Nekoliko časa sicer prav dobro
sesajo in se tudi lepo razvijajo, toda siski se jim kmalu pri-
studijo, vrh tega dobe drisko, izstop črevesa, krče, nape¬
njanje, na rep se pritisne snet, in končno — poginejo. A
oni prasci, ki ostanejo pri življenju, pa zaradi prefmega,
prešibkega, prenežnega telesa ter zaradi izvenredno tankih
kostij ne donašajo toliko in takšnih dohodkov, kakor si je
misliti. Končno še omenim, da izmre, in da mora sčasoma
poginiti vsaka vsled krvnosorodne plemenitve oslabela svinj¬
ska čreda, ako ni o pravem času primerne pomoči.

Kako pa se zboljša potomstvo neplodnih, prefinokost-
nih, skratka, oslabelih svinj ? To dosežemo z osveženjem
krvi. Za pleme si je namreč nabaviti tujega merjasca, kteri
ni spačenim samicam soroden. Ali vendar ni potrebno, da
izvira samec od druge, različne, tuje pasme; on sme pripa¬
dati tisti pasmi kakor samice, samo v sorodstvu (v žlahti)
jim ne sme biti.

Kaj je čista plemenitev, in kaj imenujemo križanje, o
tem čitaj na 110. strani.

Vse današnje svinjske pasme, tudi angleške, nastale so
vsled križanja. Dandanes plemenijo seveda angleške pra¬
šiče čisto, t. j. brez tuje primesi, ker so dosegli z njimi že
vrhunec dovršenosti. (Glej na 90. strani.) Tudi ti moraš
posnemati izkušene Angleže, ako hočeš v svinjereji napre¬
dovati, ako hočeš svoje premoženje povečati. Ko postanejo
domače svinje vsled vpliva izvrstnega merjasca za užitek že
prav dobre, takrat pusti križanje in se loti čiste plemenitve.

Najlažje zboljšaš in požlahtniš svoje deželske svinje na
ta način, da spuščaš samice k izvrstnemu, njim prikladnemu
merjascu. Ako izvira prašič, ki je v zboljšanje izbran, od
take pasme, ki je hitro godna, in ki se brzo debeli, postala

205

bode sčasoma vsa tvoja svinjska čreda prav dobra za do¬
hodke. Za požlahtnjenje pokrajinskih prašičev ti ne vem
povedati boljšega pripomočka, kakor da si priskrbiš izvrst¬
nega, našim krajevnim razmeram najbolj primernega, veliki
angleški ali berkširski pasmini pripadajočega merjasca. Naj¬
bolje izhajaš, če se ravnaš po sledečem: K najlepšim in naj¬
sposobnejšim deželskim prasicam spuščaj angleškega mer¬
jasca. Od novega zaroda odberi najlepše samice ter jih vodi
k ravnotistemu (angleškemu) prašiču, a vse moške potomce
odstrani od plemenitve. Toda v tretjem kolenu ne smeš
vnukinje plemeniti s starim merjascem, temveč s kakim dru¬
gim, čistokrvnim angleškim samcem. V tem oziru je naj¬
cenejše, da zameniš svojega merjasca s tistim sosedom, ki
ima tudi angleškega plemenjaka. Ko so vplivali angleški
merjasci že dalje časa zaporedoma — recimo vsaj 7 kolen
— na deželske svinje, tedaj so že prav dobro požlahtnjene
in zboljšane. No zdaj ne potrebuješ nič več angleškega
merjasca; zdaj smeš odbrati za daljno plemenitev najspo¬
sobnejšega in najmočnejšega, doma prirejenega, seveda po-
žlahtnjenega samca.

Angleški merjasec je v resnici mnogo dražji od doma¬
čega, ali to te ne sme motiti. Zakaj nekoliko večji izdatek
se povrne v kratkem času deseterno, ker se potomci bolje,
hitreje in uspešneje rede. (Glej na 97. strani.) Ako ne
premoreš sam angleškega prašiča, dogovori se s svojim so¬
sedom, in kupita ga zajedno. 1

H koncu moram še naglašati, da so angleške svinje na¬
vajene na dobro pičo, na čistočo, na red in slednjič na zdrave
svinjake. Vse to moraš imeti vedno pred očmi, ako si
hočeš držati čistokrvne angleške, ali pa požlahtnjene prašiče.
V obče pa si vzrediš samo pod tem pogojem lepo, koristno
in drago domačo živino, če odbiraš za pleme od dobrega
najboljše, če mladiče pravilno vzrejaš, tečno krmiš ter jih
sploh umno neguješ, kakor te uči — „Umna živinoreja".

1  Kmetijska družba ti bo drage volje pomagala pri nakupovanju.

Kazalo.

Stran

Predgovor. 3

Uvod. 5

1. Ktere domače živali so nam najkoristnejše. 5

2. Namen umne živinoreje. 8

Prvi del.

0 mnogovrstnih pasmah domače živine.

I. Prirodopisne opazke.

1. Različnost in mnogovrstnost živalstva. 11

2. Rod in pasma. 12

3. Pasmine in izrodki. 14

4. Polutani ali mešanci. 15

5. Kratek opis . goveje živine. 16

6. Opis konja. 18

7. Domača ovca.21

8. Prirodoznanstven opis prašiča.23

II. Popis mnogovrstnih domačih pasem.

1. Različnost govejih pasem.24

2. Stepno govedo.25

3. Dolinska ali nižavska goveda.28

4. Šorthornsko govedo.31

5. Planinska ali hribovska goveja živina.33

6. Pokrajinsko ali deželsko govedo.45

7. Ktera goveda so najprikladnejša za slovenske pokrajine ... 47

8. Konji jutrovih dežel.51

9. Angleške konjske pasme.55

10. Konji avstrijsko-ogerskega cesarstva.59

11. Najimenitnejši konji po ostalih deželah.68

12. Ovčje pasme.71

13. Nekoliko o kozjih pasmah. 79

14. O prašičjih pasmah. 81

15. Angleški prašiči.89

16. Plemeniti in borni prašič.95

17. Požlahtnjena svinja.98

Drugi del.

O reji naše domače živine.

I. UTOd. Stran

1. Kaj je reja.101

2. Nekoliko besed o podedovanju.102

3. Povratki.106

4. Podedljive bolezni.107

5. Bo li mladič moškega ali ženskega spola.109

6. O razplodnem načinu v obče.110

II. Reja goveje živine.

1. Zakaj izbiramo plemenske živali.115

2. Kako je z velikostjo in barvo.117

3. Splošne opombe o plemenskem juncu.120

4. Bikova telesnost.123

5. Lastnosti in zdravje plemenskega junca ..126

6. Primerna starost.128

7. Bik plemenjak in rodovitnost njegova.129

8. Odbiranje plemenskih krav.131

9. Znaki dobre molzne krave ..133

10. Starost plemenske krave.136

11. Kako je z zdravjem in rodovitnostjo.138

12. Kteri bik — kakšna krava.140

13. O razplodnem načinu v govedoreji.141

14. Ktera goveda niso za pleme.142

15. Sto krav na jednega bika.143

16. Pojatev.145

17. Pripust.148

18. Znaki in dolgost brejosti.150

III. Konjereja.

1. Odbiranje velikosti in barve.152

2. Postava plemenskih konj.154

3. Dobrega žrebca lastnosti.157

4. Žrebčeva starost.159

5. Plemenska kobila.161

6. 0 kobilni rodovitnosti.162

7. Starost plemenske kobile.164

8. Priličenje plemenskih konj.165

9. Za koliko kobil treba žrebca .168

10. Znaki in čas pojatve .169

11. Plemenjenje.170

12. Znamenje brejosti

13. Koliko časa nosi kobila

Stran

175

176

III. Keja ovac in koz.

1. O plemenskem ovnu ........

2. Plemenska ovca.

3. Brejenje.

4. Priličenje.

5. Nekoliko o kozoreji.

IV. Svinjereja.

1. O plemenskih ščetinarjih v obče.185

2. Ktere pujske bomo odbrali za pleme.186

3. Merjaščeva zunanjost ..188

4. Lastnosti, zdravje in rodovitnost.189

5. Merjaščeva starost.190

6. Kako je zaslužiti 10.000 kron.191

7. Plemenska prašiča.193

8. Kdaj se sme svinja pripuščati.195

9. Koliko pujskov sprasi svinja.196

10. Za koliko samic je držati merjasca.197

11. Bukanje.198

12. Plemenitev.200

13. Koliko časa svinja nosi.201

14. O razplodnem načinu v svinjereji.202